| Obrazložitev: Predlagano subvencioniranje dviga minimalne plače je brez vsakršnih kriterijev,
zato so do njega upravičeni vsi delodajalci, ne glede na poslovne rezultate ali
prizadetost zaradi epidemije. To pomeni, da bi to subvencijo lahko koristila
tudi podjetja, ki bi dvig minimalne plače lahko pokrile iz lastnih sredstev. Še
več, brez dodatnih omejitev bi lahko prišlo do neposrednega subvencioniranja
delodajalcev, ki svoj dobiček gradijo na nizkih plačah zaposlenih.
Ob zadnjem večjem dvigu minimalne plače leta 2009, ki je potekalo v času velike
gospodarske negotovosti, je bilo uvedeno prehodno obdobje, ki pa ni bilo
splošno in so ga lahko uveljavljali le delodajalci s težavami v poslovanju.
Menimo, da je - glede na vse ostale ukrepe pomoči - ta ukrep smiselno usmeriti
tja, kjer bi lahko povzročil opuščanje dejavnosti. Zato predlagamo, da se
subvencija omogoči le podjetjem, ki trenutno ustvarjajo nizko dodano vrednost
na zaposlenega in torej razlog za težave pri izplačevanju minimalne plače tiči
v njihovem poslovnem modelu, ki ustvarja nižjo dodano vrednost. Podjetja, ki
visoko dodano vrednost dosegajo z izplačevanjem (pre)nizkih plač, pa po našem
mnenju ne bi smela biti upravičena do tovrstne pomoči.
Po podatkih AJPES je bila v letu 2019 povprečna neto dodana vrednost na
zaposlenega 46.752 EUR. Zato predlagamo, da se meja za pridobitev te subvencije
postavi pri 30.000 EUR in tako zajame le tista podjetja, pri katerih je
poslovni model dejansko tak, da bi dvig minimalne plače lahko pomenil oteženo
poslovanje. |
