Obrazložitev: Amandma sledi načelu onesnaževalec plača, ki ga vzpostavlja Zakon o varstvu
okolja. Gospodarske družbe iz prvega odstavka tega člena nosijo glavno
odgovornost za onesnaženje na območju Celjske kotline, zato je prav, da nosijo
tudi stroške odprave posledic onesnaženosti, ki so jo njihove dejavnosti
povzročile. Deleže stroškov financiranja določijo gospodarske družbe z
medsebojnim dogovorom. Da država lahko gospodarskim družbam naloži sklenitev
takšnega dogovora dokazuje nerazdelna sodba iz oktobra 2016, ko je sodišče
pogajanja o delitvi odškodnin 26 kmetom, ki so tožili Termoelektrarno Trbovlje,
Lafarge Cement in Steklarno Hrastnik, prepustila trem toženim podjetjem. V
primeru, da do dogovora ne pride, deleže financiranja med podjetji razdeli
vlada z odlokom.
Predlagatelji amandmaja menimo, da je skrajno neprimerno, da stroške
financiranja sanacije onesnaženja v celjski kotlini nosijo občine in država. V
tem primeru bi ta podjetja od države dejansko dobila subvencijo za njihovo
delovanje, ki je povzročilo eno hujših onesnaženosti v Sloveniji. Da podjetja
iz prvega odstavka spremenjenega 5. člena lahko nosijo vse stroške sanacije
onesnaženja pričajo njihovi poslovni rezultati v preteklih letih. Samo
Cinkarna, Metalurško-kemična Industrija Celje, d.d., glavni povzročitelj
onesnaženja v Celju, je imela samo v letu 2016 za več kot 9 MIO EUR dobička. Po
oceni predlagatelja zakona pa naj bi celotni stroški sanacije Celjske kotline
znašali »okvirno 24 MIO EUR in sicer splošni ukrepi okoli 9 MIO EUR, posebni pa
15 MIO EUR.«, ki bi se razdelili znotraj 10 letnega obdobja. V povprečju bi
letni stroški torej znašali okoli 2,4 MIO EUR, kar je približno četrtina
letnega dobička Cinkarne iz leta 2016. |
|