60. obletnica zgradbe - 2019

Zgradba Državnega zbora od spredaj

V letu 2019 smo obeležili 60. obletnico parlamentarne zgradbe. Slovesno odprtje skupščinske palače arhitekta Vinka Glanza (1902-1977), ki je vnesla nove dimenzije urbanega prostora v mestno središče Ljubljane, je bilo 19. februarja 1959 ob 11. uri. Glanzeva stavba je danes del slovenske kulturne dediščine. Stavba deluje monumentalno,  je pa funkcionalno zasnovana tako, da služi tudi današnjemu delovanju  Državnega zbora in Državnega sveta. V parlamentu ni živahno le danes, kot pričajo dokumenti, so poslanci tudi pred 60-imi leti odločali o ključnih vprašanjih, s katerimi se je takrat soočala slovenska družba.

Parlament je najvišje predstavniško telo in v 60-h letih so bili tako Ljudska skupščina kot Skupščina Republike Slovenije in danes Državni zbor osrednji prostor političnega in zgodovinskega dogajanja v Sloveniji. V Glanzevi stavbi se je oblikovala slovenska zgodovina in tu se je zgodila slovenska država. Prva demokratično izvoljena Skupščina Republike Slovenije je 25. junija 1991 sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije ter Deklaracijo o neodvisnosti, naslednjega dne pa je pred zbrano največjo množico v ljubljanski zgodovini ob slovesni razglasitvi neodvisnosti mlade države na trgu pred parlamentom ponosno zaplapolala slovenska državna zastava.

Podoba pročelja


 

Parlamentarna zgradba

1959–2019
Ljudska skupščina Republike Slovenije je pred izgradnjo današnje stavbe občasno zasedala v stavbi Slovenske filharmonije in, še najdlje. v veliki dvorani Kazine, neoklasicistične stavbe na severni strani Kongresnega trga. »Z nastankom nove države je postalo aktualno vprašanje javnega prostora, še posebej, ko je bilo govora o umeščanju parlamenta. Prostorska stiska in povojni zanos sta pospešila razmišljanje o novi lokaciji zakonodajnega organa.« (Nika Grabar: Arhitektura parlamenta po načrtih Vinka Glanza) Plečnikovi ideji vzpostavitve Ljubljane kot novih Aten s parlamentom na vrhu grajskega griča (1947) in njegova postavitev monumentalne Katedrale svobode, slovenskega parlamenta v Tivoli, ob vznožje Šišenskega hriba, sta ostali neuresničeni. »Gradnja parlamenta je bilo simbolno dejanje družbe, ki se je v Sloveniji udejanjilo po drugi svetovni vojni.« (Nika Grabar: Arhitektura parlamenta po načrtih Vinka Glanza) Današnja parlamentarna stavba, ki je danes uvrščena na seznam slovenske kulturne dediščine, je bila zgrajena po zamisli postmodernističnega arhitekta in funkcionalista Vinka Glanza leta 1959, v njej domujeta Državni zbor in Državni svet. Glanzeva stavba je funkcionalno zasnovana, zaradi spremenjenega načina dela in drugačne pristojnosti Državnega zbora pa se poslopje nenehno prenavlja.

Zgradba Državnega zbora
Zgradba Državnega zbora je spomeniško zaščitena. (Fotografija: Borut Peršolja)

 

Gradnja Palače Ljudske skupščine

Mestni ljudski odbor Ljubljana je gradbeno dovoljenje za gradnjo Palače Ljudske skupščine izdal 4. avgusta 1955, izkopavanje temeljev pa se je začelo že junija 1954.

V času, ko se je odločalo o gradnji parlamenta, je Ministrstvo za gradnje vodil Ivan Maček – Matija (1908-1993), ki je po pričevanjih gradnjo tudi temeljito nadzoroval. Vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja, ki jo je v imenu investitorja podal Slovenija projekt, je bila priložena obsežna projektna dokumentacija. Pripravili so jo glavni projektant inženir arhitekture Vinko Glanz, projektant statike inženir Alojzij Čigon in projektant komunalnih instalacij Franc Kraigher. Pohištveno opremo je projektiral inženir Domicijan Serajnik, umetniška dela pa je prispevalo deset priznanih umetnikov. Za gradnjo je bilo izbrano podjetje Tehnika, splošno stavbno podjetje iz Ljubljane. Dela na umetnem kamnu, mizarska in ključavničarska dela je izvedlo štirideset državnih in obrtniških podjetij in sedemindvajset zasebnih obrtniških mojstrov. Februarja leta 1959 je bila gradnja končana.

Glanzov načrt južnega pročelja skupščinske stavbe.
Glanzov načrt južnega pročelja skupščinske stavbe. Foto: Arhiv Državnega zbora.


»Vprašanje parlamenta je neizogibno povezano z vprašanjem ideologije in reprezentance.« (Nika Grabar: Arhitektura parlamenta po načrtih Vinka Glanza) Glanz se je z načrtovanjem parlamenta ukvarjal več kot desetletje, njegov prvotni načrt (1950) je predvidel podaljšanje klasicistične stavbe, takrat sedeža Centralnega komiteja ZKS. Skoraj leto dni se je ukvarjal z načrtovanjem glavnega vhoda na obstoječi parlamentarni stavbi. Izdelal je mnoštvo predlogov obdelave vhodnega portala, končno različico portala sta po Glanzevem predlogu s figurami opremila kiparja Karel Putrih (1910-1959) in Zdenko Kalin (1911-1990). Kiparja Karel Putrih in Zdenko Kalin ter slikar Slavko Pengov so za svoje umetniško delo pri projektu Palače Ljudske skupščine prejeli Prešernovo nagrado za leto 1959. »Ko je leta 1959 skupščinska stavba odprla svoja vrata, je njeno pročelje proti Šubičevi ulici delovalo monumentalno. Z novo simbolno točko v arhitekturi mesta Ljubljane je Glanz dopolnil obstoječi stavbni blok na Tomšičevi ulici in artikuliral prostor, s katerim se je v podobnem smislu ukvarjal že Plečnik (1872-1957).« (Nika Grabar: Arhitektura parlamenta po načrtih Vinka Glanza)
 

Glanzova študija portala.
Glanzova študija portala. Foto: Arhiv Državnega zbora.

 

Vinko Glanz – skriti obraz modernizma

Vinko Glanz (rojen v Kotorju leta 1902, umrl v Ljubljani leta 1977) je manj znano ime slovenskega modernizma,  četudi je bil arhitekt z izjemno bogatim ustvarjalnim opusom. Glanz, Plečnikov diplomant, je s Plečnikom sodeloval tudi po zaključku študija leta 1927. »V arhitekta je bil vzgojen v Plečnikovi šoli, ki je misel gradila na razumevanju arhitekturne zgodovine in uporabe klasičnih arhitekturnih načel za nove načine oblikovanja.« (Nika Grabar: Arhitektura parlamenta po načrtih Vinka Glanza) S Plečnikovim priporočilom je leta 1929 dobil tudi prvo zaposlitev pri spomeniški službi v Dubrovniku kot mestni arhitekt. Leta 1930 se je vrnil v Ljubljano, kjer se je zaposlil na Tehničnem oddelku Dravske banovine. Že v tridesetih letih je izdelal načrt za izjemno in funkcionalistično stavbo Gimnazije Vič, načrtoval je hotel Slovenija v Rogaški Slatini. Po vojni je deloval kot arhitekt v okviru Slovenija projekta in Izvršnega sveta in je bil zadolžen tudi za prenove mnogih drugih protokolarnih projektov v Sloveniji (prenova dvorca Brdo pri Kranju, Vile Podrožnik v Ljubljani, dokončanje prenove Vile Bled in paviljona Belvedere, mestne hiše v Novi Gorici …) in več reprezentančnih stavb na Brionih. Dozidal je Šeškov dom v Kočevju, načrtoval je poslovno-stanovanjske stavbe kot tudi kiparske ateljeje v Rožni dolini, uredil je spomeniški kompleks Gramozna jama in  kar nekaj spomenikov, te pogosto skupaj s svojim svakom kiparjem Borisom Kalinom (1905-1975). Glanz je bil izvrsten risar, udeleževal se je številnih arhitekturnih natečajev. Njegove rešitve temeljijo na čistih prostorih, zaznamuje pa jih izjemen občutek za detajl.

 

Arhitekt Vinko Glanz - portret.
Arhitekt Vinko Glanz. Foto: Arhitekturni muzej Ljubljana/arhiv Državnega zbora.

 

Odprtje Palače Ljudske skupščine

Slovesno odprtje Palače Ljudske skupščine je potekalo 19. februarja 1959 ob 11. uri v »avli pred skupščinsko dvorano«, in sicer na 15. obletnico prvega zasedanja SNOS (Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta) v Črnomlju. Ob tej priložnosti so v Ljudski skupščini prejeli iz Črnomlja telegram občinskih odbornikov in občanov Črnomlja, ki so se zbrali na slovesnosti in »pozdravljajo skupščino na današnjem zasedanju in želijo, da bi bila ves nadaljnji trud in prizadevanja usmerjena v kar najhitrejši procvit delovnih ljudi naše socialistične skupnosti«.

Nagovor predsednika Ljudske skupščine Miha Marina na slovesnem odprtju Palače Ljudske skupščine.
Nagovor predsednika Ljudske skupščine Miha Marina na slovesnem odprtju Palače Ljudske skupščine (19. februar 1959). Foto: Marjan Ciglič (Muzej novejše zgodovine Slovenije)/arhiv Državnega zbora.

 

Pred prvim zasedanjem v novih prostorih je zbrane nagovoril Miha Marinko (1900-1983), predsednik Ljudske skupščine. Slovenski Poročevalec je 20. februarja 1959 zapisal: »Prijetno dolžnost in priložnost imam, da vas – poslance in povabljene številne goste, pozdravim v novem skupščinskem domu.« In »Od vsega začetka je prevladovala zamisel zadovoljiti z novo stavbo v čim krajšem času in le začasno pereče potrebe za redno delo ljudske skupščine in njenih organov. Ta zamisel je tudi narekovala sedanjo lokacijo, ki je omejevala projektanta pri osnovnem idejnem projektu. Toda kasnejše korekture projekta, ko je bil že zgrajen osnovni betonski skelet, so povsem prešle prvotno zamišljeni provizorični okvir.« Marinko se je zahvalil izvajalcem del: »Vsi so se zares potrudili, da je njihov delež k izgradnji in opremi poslopja na primerni višini. Zato ob tej priliki izrekam vsem sodelujočim zasluženo priznanje. Vse priznanje gre še posebej inž. arh. Glanzu, kot glavnemu projektantu, inž. Serajniku, projektantu pohištvene opreme in desetim umetnikom za umetniška dela na stavbi. Ko končam, naj še povem, da so skupni stroški doslej od začetka gradnje, to je od 1954. leta do izvršitve danes, znašali 1172 milijonov za vsa gradbena, obrtniška in inštalacijska dela, za večino stroškov opreme in umetniških del….Podrobna obrazložitev vseh stroškov pa je na vpogled vsem zainteresiranim v tajništvu skupščine.« Govor je končal s povabilom: »Končno lahko rečem, da je Ljudska skupščina s tem domom dobila lepe, primerne prostore za svoje delo. Prosim vas, da si jih ogledate.«

 

Prva seja Ljudske skupščine v novih prostorih

6. sejo Ljudske skupščine Republike Slovenije so poslanci 19. februarja 1959 ob 16.15 začeli v novih prostorih. Kot je razvidno iz zapisa seje, je predsednik skupščine Miha Marinko dejal: »Začenjam 6. skupno sejo Republiškega zbora in Zbora proizvajalcev Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije. Ko začenjamo delo v novi stavbi, želimo, da bi bilo delo v novem delu čim uspešnejše.« Miha Marinko je prebral pozdravno brzojavko občinskih odbornikov in občanov Črnomlja, »kar so ljudski poslanci sprejeli z navdušenim ploskanjem,« je o zgodovinskem dogodku zapisal Slovenski poročevalec. Ljudska pravica 21. februarja 1959 piše: »Na 6. seji Ljudske skupščine so obravnavali poročilo o delu Izvršnega sveta v letu 1958 in je govorilo nad 20 ljudskih poslancev. Ob koncu obravnave je spregovoril tudi predsednik Izvršnega sveta Boris Kraigher,« ki je, kot piše Slovenski poročevalec, opozoril na probleme v letu 1959, vprašanja v zvezi z univerzo in celotnim sistemom strokovnega višjega in visokega šolstva, še posebej se je dotaknil nekaterih ekonomskih vprašanj, zlasti problemov storilnosti dela in ekonomskih instrumentov ter vprašanja ekonomskih cen pa tudi storilnosti pri administrativnem aparatu in se zavzel za »štednjo«. Ljudska skupščina je nato ustanovila in izvolila dva stalna odbora, razrešila člana Izvršnega sveta in nekatere sodnike okrožnih sodišč, odobrila poročilo administrativnega odbora, poslanci so razpravljali »o vlogi občin in komun ter utrjevanju in razvoju komunalnega sistema«.

Vhod v zgradbo, prihod na zasedanje
Prihod na zasedanje. Foto: Marjan Ciglič (Muzej novejše zgodovine Slovenije)/arhiv Državnega zbora.
 

Zasedanje v veliki dvorani.
Zasedanje v veliki dvorani. Foto: Marjan Ciglič (Muzej novejše zgodovine Slovenije)/arhiv Državnega zbora.

 

Prostori za zasedanja

Preprostost zasnove skupščinske palače (gre za kvader) je omogočala tudi funkcionalno notranjo organizacijo prostorov. Pri gradnji so dosledno uporabljali kakovostno domače gradivo, predvsem kamen in les. Večina salonov oziroma sejnih sob, v katerih zasedajo odbori in komisije, je še danes  originalno opremljenih s kakovostnim hrastovim lesom, ohranjene so prvotne stropne štukature, ki so bile unikatno zasnovane za vsak posamezen prostor. Originalna so tudi težka vhodna hrastova vrata parlamentarne stavbe.
Veliko kosov pohištva, ki je bilo posebej načrtovano in izdelano za salone in pisarne, uporabljamo še danes.

Mala dvorana, katere prenova se načrtuje v drugi polovici leta 2019, meri 262 m² in ima 120 sedežev. Dvorana se spušča amfiteatralno, na obeh straneh dvorane je balkon za novinarje in obiskovalce ter za prevajalce.  Značilnost sten male dvorane je opuščanje  ostrih kotov, zaobljenost stene, tako da je arhitektura videti, kot bi bila modelirana.

Velika plenarna dvorana je imela pred prenovo površino 436 m². Imela je 270 sedežev, na balkonu pa je bilo prostora za 120 ljudi. Prostor je bil v tlorisu zaobljen in se je amfiteatralno spuščal proti govornici. »Arhitektonska govorica te mojstrovine je mirna in stvarna ter kar se da svobodna; v obiskovalcu vzbuja nepremagljiv dojem miru in domačnosti.«

Več ...

 

Govornica v veliki dvorani Državnega zbora
Velika dvorana Državnega zbora. Foto: Arhiv Državnega zbora
 

Mala dvorana Državnega zbora pred prenovo
Mala dvorana Državnega zbora. Foto: Arhiv Državnega zbora

 

Prenove v zadnjem obdobju

V letu 1991 in kasneje so Glanzevo zgradbo z več prehodi povezali s sosednjo stavbo na Tomšičevi ulici, ki je bila leta 1879 v secesijskem slogu zgrajena kot Kranjska hranilnica. Danes obe stavbi tvorita parlamentarno poslopje.

Velika dvorana na Šubičevi ulici, v kateri zaseda Državni zbor, je bila prenovljena leta 2000. Prenovo dvorane so zasnovale arhitektke Sonja Miculinić, Albina Kindlhofer in Darja Valič. Lupina plenarne dvorane je bila ohranjena v celoti. Dvorana je krožno zasnovana, kar naj bi ponazarjalo del slovenske zgodovine, ko so v krog zbrani veljaki pod lipo modrovali in odločali. Krog, ki je v središču poudarjen s kamnitim tlakom, označuje središče zakonodajne oblasti, sedež najvišje demokratične inštitucije. Oblikovalsko vodilo arhitektk je bila kakovost in slovenski izvor materialov (češnjev furnir, sivi pohorski granit, hotaveljski marmor), kot pri Glanzu. Nova dvorana je s premišljeno uporabo slovenskega kamna tudi poklon arhitektu. Velika dvorana meri 422 m². V njej je 150 sedežev, ki se amfiteatralno spuščajo proti osrednjemu krogu iz sivega pohorskega granita, na katerem je delno vrtljiv govorniški pult. Na kamniti steni za predsedstvom Državnega zbora je bronasti relief slovenskega grba. Slovenski grb je delo akademskega kiparja Marka Pogačnika, ki je bil izdelan ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991.

Na galeriji, ki je namenjena predvsem javnosti, je v štirih vrstah nameščenih 106 temnosivih usnjenih sedežev. Zaključek galerije je zastekljen in odpira pogled na veliko dvorano.

Velika dvorana Državnega zbora
Velika dvorana Državnega zbora. Foto: Arhiv Državnega zbora
 

Obenem z veliko dvorano sta bili prenovljeni tudi preddverji. Prostornost preddverij je po prenovi poudarjena s kamnitim tlakom, stena v preddverju dvorane je usklajena z novo zasnovo velike dvorane: vrata so obložena s sivim usnjem, vmesna stena pa z velikimi kamnitimi ploščami iz hotaveljskega apnenca.

Preddverje velike dvorane Državnega zbora
Preddverje velike dvorane Državnega zbora. Foto: Borut Peršolja


Decembra leta 2007 sta bili po načrtih arhitektke Albine Kindlhofer v okviru arhitekturnega biroja Andrej Goljar prenovljeni tudi mala in velika dvorana na Tomšičevi ulici.

Leta 2003 je bila prenovljena restavracija Državnega zbora.

Poleti leta 2008 je bil obnovljen stavbni okvir s pročeljem.

Bruto površina vseh prostorov v objektih, ki jih uporabljata Državni zbor in Državni svet, znaša 12.350 m2. Glanzeva stavba na Šubičevi ulici ima 6 etaž, 2 dvorani in 5 sejnih sob, secesijska stavba na Tomšičevi ulici ima 5 etaž, 2 manjši dvorani in eno sejno sobo. V obeh stavbah je 285 pisarn in drugih prostorov.

 

Slovenski kamen

Posebno pozornost so snovalci skupščinske palače namenili slovenskemu kamnu. V stavbo so vgradili štirinajst različnih vrst slovenskega kamna iz različnih slovenskih pokrajin, zato je parlamentarna stavba prava galerija slovenskega kamna. Ker je bil ves klesani kamen ročno obdelan, je bil to nedvomno tudi izjemen kamnoseški dosežek. Glavno pročelje in vznožje fasade krasi kamen iz Koprive, podokenska polnila na fasadi pa so iz zelenega oplotniškega granita. »V notranjosti je koprivski kamen vgrajen v tlaku vhodnega preddverja. Preddverje je obloženo z belokranjskim kamnom. Stene hodnikov v pritličju krasijo obloge in portali iz črnega podpeškega apnenca z belimi školjkami, v prvem nadstropju so iz rdečega, v drugem pa iz sivega in rožnatega hotaveljskega apnenca. V tretjem nadstropju so obložne plošče sten in portali iz rdeče kalcitne sige iz Gorjanskega in Kostanjevice na Krasu. Stene glavnih stopnišč so od spodnje do vrhnje etaže obložene s sivo rožnatim hotaveljcem, pri stranskih stopniščih pa so obloge iz treh vrst kamna. Stenske obloge so iz vrhoveljskega apnenca, stopnice so obložene s ploščami črnega školjčnega apnenca iz Kazelj, nastopne ploskve in tlaki podestov pa so iz koprive. Vse stenske obloge in portali so polirani.« (Božo Premrl: Kraški kruh)

Več ...

 

Zgradba Državnega zbora
Pročelje parlamentarne zgradbe. Foto: Miran Kambič/arhiv Državnega zbora

 

Portal

Glavni poudarek na pročelju stavbe je namenjen portalu. Kiparske simbolne kompozicije akademskih kiparjev Karla Putriha in Zdenka Kalina se vzpenjajo do prvega nadstropja, počivajo na petih pilastrih, obloženih s pohorskim granitom, in s svojim zaključkom prevzamejo funkcijo balkona. Kipce je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) restavriral leta 2005, vhodna vrata so bila obnovljena leta 2007.

Več ...

 

Vhodni portal
Vhodni portal. Foto: Miran Kambič/arhiv Državnega zbora

 

Detajl vhodnega portala
Detajl vhodnega portala. Foto: Borut Peršolja

 

Freska

Preddverje velike dvorane temeljno zaznamuje zgodovinska freska akademskega slikarja Slavka Pengova, ki je nastala leta 1958 v stotih dneh, in na štirih stenah prikazuje zgodovino Slovencev od naselitve do obdobja prenove, do konca petdesetih let. Konservatorsko-restavratorska dela poslikave Slavka Pengova je leta 2010 opravil ZVKDS, Restavratorski center.

Fresko dopolnjuje leta 2008 odprta stalna razstava na steklu z naslovom Zgodovina slovenskega parlamentarizma, ki sta jo vsebinsko zasnovala dr. Janko Prunk in dr. Jožko Šavli. Prikazuje razvoj parlamentarizma od ustoličevanja knezov v karantanski kneževini do prvih demokratičnih volitev po drugi svetovni vojni, nastanka slovenske države in njenega razvoja ter vstopa v Evropsko unijo in prevzema evra.

Več ...

 

Freska Slavka Pengova v preddverju velike dvorane
Freska Slavka Pengova. Foto: Borut Peršolja

 

Umetniška dela

Mozaiki, ki bogatijo notranjost parlamenta, so dela priznanih slovenskih umetnikov: Jožeta Ciuhe, Iva Šubica, Marija Preglja in Ivana Seljaka - Čopiča. V salonih, pisarnah in preddverjih so razporejena dela znanih slovenskih slikarjev in kiparjev: Riharda Jakopiča, Matija Jame, Mateja Sternena, Božidarja Jakca, Franceta Slane, Ivana Groharja, Ivane Kobilce, Gojmirja A. Kosa, Nikolaja Omerse, Vena Pilona, Rika Debenjaka, Franceta Kralja ….

Več ...

 

Slika, mešana tehnika
Iz umetniške zbirke Državnega zbora. Foto: Borut Peršolja

 

 

DOGODKI IN NAPOVEDI:

15. junij 2019

Državni zbor se je v soboto, 15. junija 2019 devetič pridružil Poletni muzejski noči. Letos obeležujemo 60. obletnico parlamentarne stavbe, zato je le-ta bila rdeča nit razstavnega dogajanja.


 

Lahko ste si ogledali:
- razstavo Stanke Golob Slike iz peska,
- fresko Slavka Pengova Zgodovina Slovencev od naselitve do danes in razstavo na steklu dr. Joška Šavlija in dr. Janka Prunka Slovenija v luči parlamentarnega izročila,
- razstavo 60 let parlamentarne stavbe –  dediščina Državnega zbora,
- izbor originalnih načrtov arhitekta Vinka Glanza,
- vzorce 14 kamnov, ki krasijo parlamentarno stavbo,
- pisarno z originalnim skupščinskim pohištvom,
- časopisa Ljudska pravica in Poročevalec  (poročanje ob odprtju 19. februarja 1959),
- film 50. obletnica zgradbe Državnega zbora (2010),
- protokolarni servis – porcelan, kristal in srebrnino,
- pisarno generalne sekretarke in kabinet predsednika Državnega zbora,
- razstavo tehnična dediščina Državnega zbora,
- protokolarna darila,
- maketo parlamentarne stavbe iz filma Plodovi naše zemlje (2013, umetniški projekt Jasmine Cibic Za naše gospodarstvo in kulturo),
- razstavo Ustava v stripu in
- veliko dvorano Državnega zbora.

Predstavitveni plakati (PDF 5,2 MB)

Šestdeseta obletnica zgradbe Državnega zbora

Slovesno odprtje Palače Ljudske skupščine je potekalo na današnji dan, 19. februarja 1959, ob 11. uri.


Fotografija: Marjan Ciglič (Muzej novejše zgodovine Slovenije)/arhiv Državnega zbora

Danes mineva 60 let, odkar je bila zgrajena parlamentarna stavba. Obletnico bomo v Državnem zboru s krajšo slovesnostjo obeležili v ponedeljek, 4. marca, v znamenju omenjene 60. obletnice pa bo tudi sodelovanje Državnega zbora na letošnji Poletni muzejski noči 15 junija. Ob tej priložnosti Državni zbor uvaja tudi instagram, ki bo začel delovati ob 11. uri.

Slovesno odprtje tedanje Palače Ljudske skupščine je potekala na današnji dan, 19. februarja 1959, ob 11. uri, čemur je sledila prva seja Ljudske skupščine v novih prostorih.

Več ...