Evidenca zapisa seje

Vsebina zapisa seje

Sejo so vodili predsednik Državnega zbora mag. Dejan Židan ter podpredsedniki Tina Heferle, Branko Simonovič in Jože Tanko.

Seja se je začela ob 9. uri.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, gospe in gospodje, začenjam z nadaljevanjem 16. seje Državnega zbora.
Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanke in poslanci: gospod Franc Kramar, gospod Predrag Baković in gospa Violeta Tomić od 10.30 do 13.30.
Vse prisotne še enkrat prijazno pozdravljam!

S tem, spoštovane poslanke in spoštovani poslanci, prehajamo na 11.A TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PREDLOG ZA IZVOLITEV PREDSEDNIKA VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE.
Državni zbor se je na 15. seji 29. januarja 2020 seznanil z obvestilom gospoda Marjana Šarca o odstopu s funkcije predsednika Vlade Republike Slovenije ter na podlagi 115. člena Ustave Republike Slovenije ugotovil, da mu je prenehala funkcija predsednika Vlade. Predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor je na podlagi prvega odstavka 111. člena Ustave Republike Slovenije Državnemu zboru 26. februarja 2020 predlagal, da za novega predsednika Vlade izvoli gospoda Janeza Janšo.
Besedo dajem kandidatu za predsednika Vlade gospodu Janezu Janši, da v skladu z drugim odstavkom 226. člena Poslovnika Državnega zbora predstavi programske zasnove vlade.
Izvolite.

JANEZ (IVAN) JANŠA (PS SDS): Spoštovani gospod predsednik Državnega zbora, člani Vlade, spoštovani visoki zbor!
Po odstopu predsednika Vlade je koalicija strank Slovenske demokratske stranke, Stranke modernega centra, Nove Slovenije in Demokratične stranke upokojencev Slovenije dogovorila novo koalicijsko pogodbo – Za Slovenijo, za blaginjo Slovenije. Ta koalicijska pogodba je temelj vladnega programa. Ta vladni program bo seveda predstavljen ob predlogu vlade v naslednji fazi, če bom danes kot kandidat za predsednika Vlade dobil vaše zaupanje. Danes v skladu z 226. členom Poslovnika tukaj lahko predstavnim zgolj smernice za oblikovanje bodoče vlade. V koalicijski pogodbi smo izhajali iz aktualne situacije v Sloveniji, iz dejstva, da je predsednik Vlade nepričakovano odstopil, da je s tem povzročil vladno krizo in da sta bili pred nami dve možnosti – ali predčasne volitve, ki bi v najboljšem primeru Sloveniji dale novo in operativno vlado nekje jeseni, ali pa poskus oblikovanja nove večine v tem državnem zboru. Slovenska demokratska stranka se je bila kot vedno, po vsakih volitvah, pripravljena pogovarjati z vsemi. Smernice, ki bodo danes predstavljene, so smernice tistih, ki smo se bili pripravljeni pogovarjati in tudi dogovoriti o tem, kako rešiti ključne probleme, ki so v tem času pred državo; zavedajoč se, da sta pred nami v bistvu zgolj dobri dve leti mandata in da je lahko vsaka koalicija, tudi ta za polovični mandat, zgolj kompromis o tistih rešitvah, o katerih se vsi koalicijski partnerji strinjamo. Kot izhodišče smo postavili dejstvo, da se trenutno v tej državi ne soočamo zgolj s problemi materialne narave, ampak tudi tistimi globljimi. Zaradi tega bo koalicija v ospredje postavljala predvsem vse tisto, kar nas združuje in povezuje.
Zagovarjali bomo sodelovanje na podlagi pripravljenosti delati za skupno dobro. Na izzive, ki niso dobili odgovorov v obstoječi koalicijski pogodbi, pa so bodisi okvirno znani v tem smislu, da vemo, da se lahko pojavijo, bodisi pa so nepričakovani, ker v vsakem mandatu pridejo stvari, ki jih je nemogoče načrtovati, bomo skušali iskati odgovore z dogovarjanjem, iskanjem soglasja. K oblikovanju sistemskih rešitev bomo povabili tudi opozicijo ter predstavnika obeh narodnosti v tem državnem zboru. V izhodišču teh programskih smernic pa izpostavljam trditev, da Slovenija zmore več od tega, kar trenutno izkazuje. Več je mogoče doseči, prvič, z ukrepi, ki ne zahtevajo nikakršnih dodatnih finančnih sredstev, nasprotno – lahko ta sredstva sproščajo, in v drugem delu z ukrepi, ki zahtevajo obsežne prerazporeditve finančnih sredstev. Pa tudi to ne bo dovolj, saj zahtevajo prerazporeditev finančnih sredstev in tudi ustvarjanje pogojev, da bo bruto domači proizvod te države večji in da se bo v državne blagajne nateklo več sredstev. Nekateri ukrepi v prihodnosti bodo seveda zagotovo terjali tudi določene višje prispevne stopnje na podlagi širših soglasij in dogovorov glede na neizprosno demografsko statistiko, s katero smo soočeni, o tem pa nekaj več v nadaljevanju. Kaj je torej tisto, kar lahko že brez višjih finančnih vložkov naredimo bolje in s tem omogočimo tudi sproščanje dodatnih potencialov? Gre predvsem za dve stvari, gre za debirokratizacijo in za decentralizacijo. Ob koncu mandata zadnje vlade, ki smo jo vodili, je bila narejena ocena zmogljivosti državne administracije v Sloveniji. To je bilo v začetku leta 2013.
Ne bom vas zdaj utrujal s celotno statistiko, saj deloma jo poznate; naj pa povem, da smo tam odkrili primere. Recimo leta 1996, ne tako dolgo nazaj od tistega časa, ko je bila ta ocena narejena, je neke postopke na nekem ministrstvu opravljalo 12 ljudi, leta 2013 je te iste postopke izvajalo 29 zaposlenih, danes je teh zaposlenih 33. Leta 1996 je 12 ljudi z lahkoto zmoglo opraviti vse te postopke, danes za to potrebujemo 33 zaposlenih v državni administraciji, ob tem da nas je še vedno 2 milijona, da so računalniki bistveno bolj zmogljivi in da lahko tudi iz bogate prakse, dobre prakse drugih evropskih držav prenesemo kakšno rešitev, ki omogoča stvari opraviti bolje, hitreje in tudi ceneje. Imamo del, ne v celoti, ampak imamo del administrativnega dela javnega sektorja, ki zaposluje preveč ljudi, tudi kvalitetnih kadrov; po drugi strani pa teh kadrov primanjkuje v gospodarstvu in jih iščejo z lučjo pri belem dnevu. Tukaj je nujno potrebna določena prerazporeditev. Zdaj bom povedal pa en drug primer. Ko sva s kolegom Igorjem Omerzo leta 1987, pred davnimi desetletji, ustanavljala mikropodjetje Mikro Ado, sva za to potrebovala 48 soglasij. To je pomenilo nekaj mesecev stanja v vrstah, izpolnjevanja obrazcev in ko smo imeli vseh teh 48 soglasij, je bilo lahko podjetje ustanovljeno. Danes lahko podjetje ustanovite zelo hitro, vse na enem mestu. Ko pa gre za poslovanje, pa čeprav jaz nisem znan po kakšnih zelo pozitivnih ocenah bivšega režima, lahko rečem, da je bilo takrat poslovanje celo bolj enostavno, kot je danes. Zakaj? Leta 1992, ko je Slovenija ne samo že bila samostojna država, bili smo tudi mednarodno priznani, imeli smo lastno valuto, diplomacijo, vojsko, močnejšo, kot je danes, usposobljeno policijo, vse institucije, ki so več ali manj delovale. Takrat je v Sloveniji veljalo manj kot 2 tisoč predpisov. Takrat so veljali 404 zakoni in tisoč 555 podzakonskih aktov. Konec lanskega leta smo imeli v tej državi v veljavi 860 zakonov in 20 tisoč 101 podzakonski akt na državni ravni.
Število podpisov se je podeseterilo v tem času. Podeseterilo. In mi smo prešli iz nekega stanja, ki ga je leta 1991 definirala slovenska ustava, s katero smo začrtali nek ustavni red, v katerem je dovoljeno vse, kar ni prepovedano, in kjer zakonsko podlago za ravnanje potrebujejo državni organi, ne pa državljani, v stanje, kakršno je bilo pred sprejetjem te ustave, kjer je državljanu dovoljeno samo tisto, kar je izrecno predpisano; pa še tega ne pozna, ker je nemogoče poznati 20 tisoč predpisov. Poleg tega to generira ogromne stroške upravljanja z državo, generira dolge postopke pred organi, izgubljene ure, dneve, tedne, mesece, leta. S to birokratsko navlako, s temi več kot 20 tisoč predpisi na državni ravni smo v Sloveniji povzročili protiustavno stanje, kajti danes smo v neki situaciji, ko si mnogi v administraciji razlagajo, da je njim vse dovoljeno, da imamo diskrecijsko pravico. Medtem pa lahko navadni državljan naredi le tisto, kar je predpisano; in ko pride nekam reševat svoje težave, ga vprašajo, kje ima pravno podlago. Pravno podlago rabi državni organ. Njemu je dovoljeno tisto, kar je predpisano. On mora skrbeti za zakonitost in ustavnost. Ne da bi spremenili en sam člen v Ustavi, smo s temi 20 tisoč predpisi ustavno stanje postavili na glavo. Danes Slovenija v zvezi s tem ni družba ali država osebne državljanske in podjetniške svobode, ampak je vse to drastično omejeno. Lahko bi vam našteval še na desetine drugih primerov.
Mi smo opravili v zadnjih mesecih pogovore z velikim delom slovenskega gospodarstva. Slišali smo drastične primere zadev, ki se vlečejo v postopkih že leta, kar onemogoča rast podjetij in kar podjetnike sili, da iščejo druge države za normalno funkcioniranje; kar seveda povzroča tudi slabo voljo in tudi nižje plače zaposlenih. Na Agenciji Republike Slovenije za okolje trenutno stoji več kot 400 projektov. V teh 400 projektih je na deset tisoče delovnih mest, je na desetine milijonov davkov in prispevkov, ki niso pobrani. Če bi se to realiziralo, bi se tam nekaj ustvarilo, od tega se plačujejo tudi davki in prispevki. In v teh zaostalih projektih je ogromno izgubljenih priložnosti za mlade, ki morajo potem te priložnosti iskati v tujini. Imamo zakonodajo, kjer ti lahko, ko se pripravlja neki večji projekt, ustanoviš civilno družbo, civilno družbeno organizacijo, nevladno organizacijo, kot se temu pri nas reče; si stranka v postopku, vlagaš pritožbe, izsiljuješ – i nikome ništa. Z debirokratizacijo lahko bistveno pospešimo splošni razvoj v državi; res pa je, da tega, kar se je nabiralo desetletja, ni možno odpraviti čez noč, da grobi rezi včasih povzročijo tudi težave na drugem koncu ter da se je tega treba lotiti organizirano in s taktom.
Druga takšna stvar je decentralizacija. O enakomernejšem regionalnem ali pa splošnem razvoju te države govorimo, odkar so govornice v tem državnem zboru, pa tudi že prej se je o tem razpravljalo v nekdanji skupščini; ampak razlike se niso bistveno zmanjšale. Še največji pospešek v razvoju obrobnih regij je predstavljala reforma lokalne samouprave leta 1994, ko se je z možnostjo, da se v določenem delu skupaj ustvarjenega odloča na lokali, na mikroravni, zagotovilo, da so se mnogi slovenski kraji bistveno hitreje razvijali, kot bi se pač brez tega. Ampak narejen je bil samo polovičen korak; regij oziroma pokrajin še vedno nimamo. Tudi razprave, ki tečejo v tej smeri, so začete na napačnem koncu. Najprej je treba ljudem predstaviti, kaj bodo z ustanovitvijo pokrajin dobili, potem pa črtati meje. Če si ljudje predstavljajo, da je to zgolj nova birokracija, dodatni fikusi in pisarne, potem seveda javnost temu ne bo naklonjena. To je potrebno tudi zaradi boljše organiziranosti države pri investiranju evropskih sredstev. Seveda državne oblasti nimamo za to, da bi uvajala uravnilovko. Povsod, kjer se je državno oblast izkoriščalo za to, so to uravnilovko dosegli, ampak v revščini. Poglejte, kaj se dogaja v Venezueli, na Kubi ali Severni Koreji. Imamo pa državo za to, da zagotavlja čim bolj enake izhodiščne možnosti, ker je nekaj drugega od prisilne enakosti. Kako se zagotavljajo enake izhodiščne možnosti ali pa čim bolj enake izhodiščne možnosti za uspeh v življenju? Predvsem s tem, da se mlademu človeku omogoči kvalitetno izobrazbo in da se vsem delom države omogoči infrastrukturo, in to ne samo fizično, ampak tudi storitveno oziroma družbeno. Lahko vam navajam statistične podatke, kako je s tem recimo v Ljubljani ali Prekmurju. Videli boste, da v veliki meri capljamo na mestu.
Trenutno je Slovenija, kar se centralizma tiče, v nekem stanju, ki ne škodi samo obrobju, ampak tudi centru. Ljubljana se danes duši v prometu. Mesto, ki ima manj kot 300 tisoč prebivalcev, dobrega četrt milijona, ima večje komunikacijske probleme kot večina evropskih ali pa svetovnih mest, kjer živi 3 milijone ljudi. V ta center se vsak dan steka 130, 140 tisoč ljudi in tisti, ki se v Ljubljano vozimo, vemo, da zjutraj ne moreš priti v normalnem času ne samo v Ljubljano, ne moreš niti mimo nje. Podobno je tudi ob konicah popoldne. Ko pogledaš številke, se človek lahko samo čudi, kako je s tako relativno majhnim številom ljudi mogoče napraviti tako gnečo. Ampak tukaj gredo stvari stihijsko naprej. Na milijone delovnih ur pa tudi ur življenja se izgubi v teh kolonah. In doslej ni bilo nikjer videti nekih ukrepov, ki bi to začeli spreminjati. Tudi tukaj ni možnih rešitev, da bi se vse to odpravilo čez noč, je pa mogoče prenehati s praksami, ki ta problem povečujejo. Zakaj recimo stanovanjski sklad še vedno gradi stanovanja v Ljubljani, kjer so še enkrat dražja kot marsikje drugje po Sloveniji, poleg tega je Ljubljana že itak natrpana?! To je dvojno škodljivo ravnanje. Zakaj se vsaka nova institucija, ki se oblikuje, ustanovi v Ljubljani? To je tudi dvojno škodljivo ravnanje. Koalicija, ki smo jo sestavili, se je zavezala, da bodo vse nove institucije, ko bodo nastale, od demografskega sklada naprej, locirane izven centra. V nadaljevanju, čeprav je to verjetno ambicija za prihodnji mandat, je treba določene institucije, ki so zdaj v centru, razseliti po državi, ker to ne bo v ničemer, v sedanjih tehnoloških pogojih, ki zagotavljajo mnogokrat nemoteno poslovanje tudi na daljavo, zmanjšalo učinkovitosti katerekoli institucije. Poznamo tudi dobro prasko v drugih evropskih državah. In ključno za to, da je decentralizacija nek strateški projekt, ki se odvija z realnimi koraki, je to, da se v celi državi gradi kvalitetna infrastruktura. Znotraj tega še posebej digitalna, ker bo v prihodnosti vse več delovnih mest vezanih na to infrastrukturo. Program, ki ga ima nova Evropska komisija v zvezi z digitalizacijo Evrope, je v veliki meri tudi program, ki ga mi potrebujemo, zato da bo v Sloveniji možno delati hitrejše korake v smeri decentralizacije.
Poleg tega danes, kot vemo, obstajata dva ključna izenačevalca v tem smislu, da zagotavljata čim bolj enake izhodiščne možnosti v družbi, to sta izobrazba in internet, se pravi možnost dostopa do enormne količine podatkov, možnost obdelave in možnost izvajanja storitev brez tega, da se fizično premikaš. V drugem sklopu so tiste stvari ali pa premiki, ki zahtevajo tudi obsežno finančno prestrukturiranje. Tukaj je na prvem mestu, zdaj govorimo o strateških problemih te države, demografija. Slovenija ima osmo najstarejše prebivalstvo na svetu, eno najstarejših v Evropi, starejše od evropskega povprečja, cela Evropa ima ta problem, Slovenija je država z najvišjim demografskih tveganjem do leta 2050 na evropski celini. Vendar o tem razprava tudi v tem visokem zboru praktično ne poteka, kot da to ni naš problem, da je to problem prihodnjih generacij, bodo že poskrbeli zase. Žal je to problem tudi te generacije in se ga je treba nemudoma lotiti. Zaveza v koalicijski pogodbi o ustanovitvi demografskega sklada ni nekaj, kar je ena od koalicijskih strank izsilila, to je splošno spoznanje celotne koalicije, da je to strateški problem, da to ni samo stvar vprašanja dostojanstva in pravičnosti, ko gre za starejšo generacijo, demografski problem se začne pri rojstvu ali pa pri znižanju rojstev. Torej vse, kar rešuje ali pa mili demografski problem, ni sociala. Družinska politika ni socialna politika, družinska politika je naložbena politika v prihodnost. Vsi ukrepi, povezani s tem, so ključnega pomena za prihodnost te države. Seveda ta problem povečuje tudi odhajanje mladih. Da se ta trend zaustavi, je treba narediti zelo veliko stvari. Skupni imenovalec teh ukrepov pa mora biti nek optimizem, neka vizija za tistega, ki razmišlja, ali bi šel, ali bi ostal, da se odloči, da v Sloveniji prihodnost je. Tega ni mogoče narediti s propagando, z zakoni in tako naprej, to je možno narediti samo z ukrepi, ki delujejo, ki jih ljudje neposredno občutijo. Neposredno, ko gre za mlado generacijo, je ključen stanovanjski problem, v zvezi s tem imamo v koalicijski pogodbi vrsto konkretnih ukrepov za njegovo reševanje.
Treba pa je povedati tudi to, da v Sloveniji obstaja kategorija ljudi, nekaj sto tisoč jih je, starejša generacija, večina od njih je garala celo življenje, pred sabo nimajo mladosti in priložnosti, niti te alternative, ali bi ostali doma, ali bi šli v tujino; borijo se zgolj za to, da kolikor toliko dostojno preživijo jesen svojega življenja. Gledano z vidika neke splošne ali družbene pravičnosti, je to daleč največji cmok v grlu te družbe, da ljudje, ki so delali 40 let, ne dobijo na koncu meseca od tega, kar so vplačevali v pokojninski sklad, dovolj denarja za to, da dostojno preživijo; in so mnogi odvisni od svojih otrok ali vnukov, če jih imajo. Glede vseh tistih ukrepov, ki so v koalicijski pogodbi in ki merijo v omilitev tega problema, mislim, da se vsi zavedamo, da to niso ukrepi, ki so tam zato, ker bi to bil nek kompromis v pisanju koalicijske pogodbe, ampak ker se nas več, tudi preko meja te koalicije, zaveda, da to je problem. Kakorkoli to obračate, veste, da to je problem. Vemo, da ga ni mogoče rešiti čez noč, niti v enem mandatu, da pa smo ga dolžni začeti naslavljati in reševati. Da smo dolžni končno ustanoviti demografsko-pokojninski sklad, v katerega se bo preneslo državno premoženje, kolikor ga je še ostalo, da se bo tam plemenitilo, da bo od tega plemenitenja imela generacija dividende, ki je to premoženje ustvarjala; in da izplačilo pokojnin ne bo v prihodnosti izključno strošek živega dela generacije, ki je še zaposlena. Tukaj so rezerve in treba se je organizirati v smer, da te rezerve izkoristimo.
V teh razpravah, kolikor jih je o demografskih problemih, se večkrat sliši, češ, saj če ne bo dovolj rojstev doma, tukaj je priseljevanje in migracija, okrog Evrope so države, ki so v nekaj desetletjih podvojile ali celo potrojile prebivalstvo, medtem ko se je evropsko krčilo, bomo pač na ta način reševal ta problem. Tu opozarjam na to, da gre tukaj za veliko iluzijo. Deloma je to seveda res. Zgodovina človeštva je tudi zgodovina emigracij in imigracij, vendar pa so se končale v pozitivnem izhodu samo tiste, kjer je poleg imigracije prihajalo tudi do integracije. Do integracije pa lahko prihaja, če gre tukaj za znosne razmere med tistimi, ki pridejo, in tistimi, ki so nosilci neke kulture, v katero se tisti, ki pridejo, asimilirajo. Če pogledamo zgolj številke imigracij, ti migrantski pritiski na Evropo sami po sebi niso bistveno večji letos, lani, tudi ne leta 2015, kot so bili v zadnjih petdesetih letih. Če pogledamo ključne evropske države, recimo Nemčijo, Nemčija je imela približno enak priliv migrantov v zadnjih petdesetih letih. Nič bistveno več ni zdaj. Problem za Nemčijo in za večino evropskih držav je v tem, da se je število rojstev v teh državah v teh petdesetih letih zmanjšalo za trikrat in integracija enostavno ne deluje več. In zato je to ključni problem. Ne migracije, ampak nesposobnost številnih evropskih narodov, da se regenerirajo. In tukaj je Slovenija žal na tisti strani, kjer imamo problem. Velja za Evropo in tudi za Slovenijo, ko so šli naši rojaki v Kanado, Ameriko, Avstralijo, Argentino, so se pač prilagodili tisti kulturi, kamor so prišli. Običajno zelo dobro, žal nekateri tako, da druga generacija niti ni več govorila slovensko, ampak so se integrirali, niso bili problem za tisto družbo. Prihajali so iz približno enakega civilizacijskega okolja. Enaka pravila morajo veljati tudi pri nas. Tisti, ki pride k nam, če ga povabimo, je dobrodošel, tudi če je v težavah in mu pomagamo; vendar ne more pričakovati, da bomo mi sprejeli njegove navade, njegov način obnašanja, njegovo kulturo, ampak upravičeno pričakujemo, da bo on sprejel našo, tako da vsaj tukaj ne bo delal težav. Ne glede na to, katera vlada bo v tej državi ali katerikoli drugi evropski državi v prihodnosti, mislim, da je tukaj vrag vzel šalo in da je jasno, da se ne bomo mi prilagajali civilizaciji, ki ne priznava enakopravnosti žensk, ne priznava ločenosti cerkve od države, ne priznava verske svobode in ki kriminalizira istospolne zveze. In še marsikaj bi se lahko naštelo. Tukaj so meje, ki se jih pač ne bo prešlo.
Naslednji tak ukrep, ki terja večje prestrukturiranje, je vzpostavljanje oziroma oblikovanje okolja za gospodarski razcvet. Lahko teoretiki obračajo stvari, kakor hočejo; dejstvo pa je, da je skozi celotno človeško zgodovino in civilizacijo znano, da edino gospodarska rast, se pravi ustvarjanje nove vrednosti, lahko predstavlja trajno osnovo blaginje. Vse ostalo je blef, ki se plača. Lahko tiskate denar, samo bo vrednost pojedla inflacija, lahko se zadolžite, plačali boste glavnico in obresti, lahko predlagate določene obveznosti, ampak samo omejen čas. Torej edino gospodarska rast je lahko trajna osnova blaginje. Oblikovanje okolja za gospodarski razcvet je eden od ključnih izzivov, ki je pred slovensko državo. Tudi tukaj lahko pridemo do ciljev po korakih. Rešitve, ki jih je smiselno uvajati, morajo biti trajne. Nima smisla, da neka vlada za dve leti naredi neko davčno reformo, pride druga vlada, to obrne nazaj, pride spet tretja vlada, se spet igra z davčnim sistemom; od tega ima gospodarstvo zgolj škodo, tudi če so ukrepi, ki izgledajo dobro, investitorji vanje ne verjamejo, ker ne vedo, koliko časa bodo trajali. Tukaj so potrebne trajne rešitve, pa tudi če traja nekaj dlje časa, da pridemo do njih.
Tudi v času oblikovanja koalicijske pogodbe je bilo veliko razprav o tem, kdo je zdaj v tej državi zaščitnik javnega – javnega šolstva, javnega zdravstva. Javno zdravstvo in šolstvo so moderne evropske države razvile ravno zaradi ciljev, o katerih sem prej govoril, zato da država omogoča čim bolj enake izhodiščne možnosti mladim za uspeh v življenju in da ko gre za zdravstvo, kreira pogoje, ki so temeljni pogoji za sožitje v družbi. Toda ko govorimo o javnem, ne sme to biti javno v smislu, samo da je javno, pa če je še tako slabo, samo da je javno, pa naj stane, kar hoče. Naj bo javno, da bodo žilne opornice ali odmere krvi za transfuzijo bistveno ali celo trikrat dražje kot v sosednji državi, ker na koncu potem pridemo do javnega, v katerem prvorazredni lahko koristijo vse usluge tega javnega, tisti na zadnji strani vrste pa nikoli ne pridejo na vrsto. In žal imamo v nekaterih primerih situacijo, ko smo blizu temu. Zaradi tega je tudi v javnem zdravstvu ali pa tudi v državi, ki ima v osnovi, kot osrednji steber javno zdravstvo in javno šolstvo, potrebna konkurenca. Brez konkurence ni kvalitete. Od prve znane sumerske civilizacije skozi celo človeštvo se to potrebuje. In končno imamo tak sistem zapisan v Ustavi. Slovenija nikoli ne bo javnega šolstva in javnega zdravstva zamenjala s privatnim sistemom, kot ga imajo nekatere druge države, je pa po drugi strani seveda tudi treba reči, da ne prvi ne drugi sistem ne bo deloval, če bo pač samoumeven, če ne bo nobene konkurence in če tukaj ne bo tudi možnosti izbire. In še neko stvar je danes treba povedati na začetku, še preden se odločate o vladi.
Vsi vemo, da je zdaj v nastajanju že tretja ali četrta vlada, ki bo spet rekla, da je temeljni problem, ki ga je treba v Sloveniji reševati, v zdravstvenem sistemu, ker so tam nakopičene največje težave, ki jih največ ljudi občuti; in da koalicija stoji in pade na tem, ali bo sposobna reševati te probleme. Zato je treba že na začetku povedati, da so problemi v zdravstvu rešljivi, ampak ne brez tega, da se tam vzpostavi red, in ne brez tega, da se spremeni, dogradi plačni sistem. In to velja še za nekatere druge podsisteme, kajti od leta 2004 je Slovenija del evropskega prostora, prostora Evropske unije, prostega pretoka kapitala, blaga, ljudi in znanja. Inženirji, zdravniki, medicinske sestre, IT-strokovnjaki, vrhunski menedžerji, raziskovalci, znanstveniki z dosežki imajo možnosti zaposlitve na evropskem trgu nediskriminatorno, kjerkoli, mnogi tudi na svetovnem trgu delovne sile. To je dejstvo. Mi se lahko sprenevedamo, kakor se hočemo, ampak če slovenski privatni in javni sektor ne bo mogel izplačevati tem ljudem konkurenčnih plač, bodo pač odhajali. Bodo pač odhajali in soočali se bomo s posledicami, s katerimi se že soočamo, krpale se bodo luknje, prihajali bodo ljudje, ki vam ne bodo znali napisati v slovenščini niti izvida niti recepta. Hočeš nočeš, s tem problemom se je treba soočiti in ga je treba rešiti; in rešitve ni. Rešitve ni izven tega, da priznamo, da pač morata biti tukaj javni in privatni sektor konkurenčna. Privatni sektor se sicer tukaj trudi, je pa problem, ker višje znanje oziroma večje znanje je potrebno za neko delovno mesto, bolj je treba nekoga tukaj plačati, večji so prispevki in dajatve. To pa odganja številne dejavnosti izven okvira slovenske države.
Ne odhajajo samo posamezniki, visokokvalificirani strokovnjaki, v tujino odhajajo tudi podjetja, visoko donosna podjetja. In če ta podjetja v prihodnosti doma ne bodo imela konkurenčnih pogojev, bodo odhajala še bolj. Nekateri nikoli ne bodo odšli – tisti, ki so vezani na javne razpise, na državni denar in tako naprej. Ne bodo odšli, bodo pa vedno dražji, ker bodo imeli vedno manj konkurence, bo tudi to problem. Tistih, ki bi jih nekateri želeli čim bolj obdavčiti, bo vse manj v tej situaciji in posledično bo seveda vse manj denarja v proračunu ter v zdravstveni in pokojninski blagajni. In kot sem rekel že prej, tudi če vse te stvari zagotovimo, znotraj javnih financ bodo v prihodnosti potrebni premiki, tudi v smislu višanja prispevnih stopenj za zdravstvo in oskrbo starejših, ker je tukaj statistika neizprosna. Ampak to višanje bo šlo mimo neopazno, če bomo ustvarjali več, če bo gospodarska rast velika, če bomo odpravil vse te ovire; če pa bo to šlo navzdol, potem bo to boleče pa tudi ne bo veliko pomagalo. Če imaš lahko visoko stopnjo obdavčitve, če je osnova nizka, boš dobil malo; in če se bo zmanjševala, čedalje manj. Kar se tiče reda v zdravstvu pa tudi ponekod drugod, danes tehnologija, predvsem tehnologija veriženja podatkovnih blokov, omogoča bistveno večjo učinkovitost brez povečanja vhodnih stroškov. Tukaj je digitalizacija potrebna najprej tam, kjer so učinki največji.
Čisto na koncu tega sklopa pa še nekaj besed o vprašanju varnosti. Ko je Slovenija vstopala v Nato, je v nekem širšem soglasju, ki je šel preko vladne večine takrat, ukinila ali pa zamrznila naborniški sistem in uvedla profesionalno vojsko. Uvedla je profesionalno vojsko s strateško prostovoljno rezervo, ki bi morala šteti najmanj 15 tisoč mož. Danes je v tej rezervi manj kot 800 ljudi, Slovenija nima delujočega obrambnega sistema in naš predsednik države iz leta v leto zagotavlja, da imamo vojsko, ki ni sposobna braniti države; je pa to njen temeljni namen. Primarna potreba Slovenije ni, da imamo nekaj enot, ki imajo težke oklepnike, ki lahko sodelujejo v Natu ali v mirovnih operacijah; to je pač dodatek, ker smo del sistema kolektivne varnosti. Primarna naloga obrambnega sistema je obramba države. Trenutno imamo sestavo, ki te naloge ni sposobna opravljati. Če bo šlo tako naprej, čez 2 leti niti blefirati več ne bomo mogli. Zato je pač vsaj začasna odmrznitev vojaške obveznosti nujna. To ne pomeni, da bodo regruti odhajali v Nato operacije, ker za to niso usposobljeni, to bo še vedno naloga profesionalne vojske. Gre pa za to, da se ustvarja podlaga, da bo struktura, ki je namenjena obrambi države, to nalogo tudi sposobna opravljati in da bo tam tudi kadrovska podlaga za profesionalni del. Tudi tukaj obstaja v slovenski javnosti po raziskavah javnega mnenja več kot dvotretjinska podpora, je pa jasno, da bo tako, kot je bilo, ko je Slovenija ta sistem imela kot samostojna država, omogočena možnost civilnega služenja za tiste, ki imajo ugovor vesti; in nihče ne bo prisiljen, da nosi orožje.
V tretjem sklopu mogoče nekaj besed, kar se tiče smernic v mednarodnih izzivih. V preostanku tega mandata je pred Slovenijo tudi vodenje Sveta Evropske unije. Evropska unija je zdaj v nekem času, katerega teže se po mojem mnenju ne zavedamo, je v času po brexitu. Brexit je za Evropsko unijo strateška katastrofa, daleč največja od ustanovitve Evropske unije. Zdaj enostavno v Evropi ni čas za eksperimente. V bistvu bo šlo v prihodnjih letih, tudi v tem času, ko bo Slovenija imela tukaj večjo odgovornost – če hočete, da zelo poenostavim – za obrambo Lizbonske pogodbe, za to podlago Evropske unije, ki danes formalnopravno velja in ki omogoča relativno enakopravnost držav članic. In tukaj so problemi. Tisti, ki malo spremljate to evropsko okolje, veste, da se tukaj krepi pritisk večjih držav na spremembo načina odločanja v uniji v smer večje teže večjim državam oziroma večinskega odločanja, da so ti pritiski znatni, da je to eden od glavnih sestavnih delov neformalnih predlogov v tej razpravi, ki se formalno začenja o prihodnosti Evrope; in da nekateri od teh predlogov spominjajo na nekatere težnje v bivši SFRJ v zadnjem desetletju razpadanja. Ravno v zadnjih tednih se soočamo s problemom, ki grozi, da se ponovijo razmere iz časov migrantske krize leta 2015. Zdaj se vsi sprašujejo, kako da Evropa ni naredila nobenih korakov, da bi bili na to bolj pripravljeni. To, mimogrede, ni čisto res, ker je bilo sprejetih kar nekaj rešitev, nekatere žal niso implementirane, nekatere pa so. Evropa je vseeno v boljši situaciji, kot je bila takrat; vseeno pa tega paketa, ki je bil predviden in s katerim bi se Evropska unija pripravila na podobne izzive, ki bodo prihajali, ni dokončala. Dobili smo le delne odgovore.
Ta teden sta dva izredna vrha, cela Evropa se bo zdaj s tem ukvarjala, vsi drugi problemi bodo zanemarjeni, ker se je predolgo spalo. Ampak kljub temu je treba tudi tukaj poudariti, da je Evropska unija v strateškem interesu Slovenije, da je v strateškem interesu Slovenije, da Evropska unija in Nato delujeta v skladu s svojimi ustanovnimi cilji. Evropska unija je zgodovinski in civilizacijski dosežek evropske celine; možnosti, ki jih Sloveniji ta dosežek prinaša, še zdaleč niso dovolj izkoriščene. Predvsem je Evropska unija zakladnica dobrih praks. Vse, kar pri nas škriplje, lahko mi navedete katerokoli področje, v vsaj eni državi članici Evropske unije dobro deluje, dobro deluje, preizkušeno. Tudi mi v Sloveniji imamo nekatere rešitve, ki jih lahko drugim dajemo za vzgled. Odkar pa smo članica Evropske unije, pa žal nismo bili dovolj sposobni gledati preko plotov in prevzemati mnoge dobre prakse, ki so na voljo, vključno s svetovanji, ki jih lahko tukaj dobiš. Ali pa posamični ali partikularni interesi določenih lobijev v državi enostavno ne pustijo, da bi prenesli k nam kakšno dobro prakso, ker se v tem kaosu dobro počutijo, in zaradi tega skrbijo, da so ti plotovi, preko katerih ne gledamo, čim višji. Evropska unija je zgodovinski dosežek generacij in tudi voditeljev s tragičnimi izkušnjami dveh svetovnih spopadov, oba sta se začela na evropski celini. Evropska unija je predvsem nastajala kot mirovni projekt, kasneje je dobil nadgradnjo, ampak danes se je ta zavest v veliki meri že porazgubila, ni več te neposredne izkušnje pri evropskih voditeljih, večina jih je rojenih v blagostanje. Velikokrat se evropske institucije svaljkajo v umetno povzročenih ali pa ustvarjenih dilemah, birokraciji in privilegijih. Recimo svetovalec Evropske komisije je star 23 let, brez delovnih izkušenj, ima večjo plačo kot predsednik bolgarske vlade, ki je član Evropskega sveta, ki v bistvu predstavlja evropsko vlado. In teh nesorazmerij je še na stotine. Ti privilegiji generirajo lasten način razmišljanja, lastne navezave in tako naprej. Mnogokrat to potem prevlada pred stvarnimi problemi, ki bi se jih moralo reševati.
Še nekaj je pomembno. V Evropski uniji enakovrednosti seveda ni. Država, ki ima 400 tisoč prebivalcev, in država, ki ima 90 milijonov ljudi, ti dve državi ne moreta imeti enake teže nikoli na svetu, nikjer nista imeli in tudi v Evropski uniji temu ni tako. Nismo enakovredni, imamo toliko teže, kot se da izraziti preko bruto domačega proizvoda, preko števila prebivalcev in tako naprej. Vpliv je lahko večji, če si bolj spreten; in sedaj smo pri vprašanju enakopravnosti. Tudi govoriti o tem, da je v Evropski uniji zagotovljena polna enakopravnost, je velika iluzija. To je zgolj navidezna stvar, lahko vam povem dva primera iz časa našega vodenja Evropske unije ali pa tudi kasneje. Po odhodu Velike Britanije sta Nemčija in Francija osrednja stebra Evropske unije, dve ustanovni članici, vse ostalo lahko še naštevam, pa mislim, da ni potrebno. Ko smo mi predsedovali Evropskemu svetu, smo od blizu videli, kako ta enakopravnost deluje. Ko je neka manjša država članica nekaj predlagala, je pač administracija Evropskega sveta našla tisoč razlogov, da to ni mogoče. Citirali so mi po deset členov raznih pogodb, zakaj se to ne da. Sem poklical francoskega predsednika in popoldne je bilo vse v skladu z evropskim pravom, ista stvar. So pač našli izhod. Odvisno, ali iščeš rešitev, ali iščeš razloge, da se nečesa ne da urediti. Primer Nemčije leta 2016, na nivoju Evropske unije je bila dosežena velika stopnja soglasja glede nadaljevanja reševanja oziroma oblikovanja paketa za reševanje prihodnih migrantskih kriz. V bistvu je bila proti samo Nemčija, ena država članica od takrat 28. Ker je bila proti Nemčija, je bila proti tudi Evropska komisija in do tega kompromisa ni prišlo. Če bi bila proti Slovenija, Hrvaška, Avstrija, Madžarska, Portugalska, bil bi še en sestanek Evropskega sveta in bi ta država tako ali drugače pristala na kompromis, če so vsi ostali pristali.
Je pa kljub temu, ko gre za vprašanje enakopravnosti, enakopravnost znotraj Evropske unije možnost; ni dejstvo, je možnost. Samo to možnost si je treba izboriti. Izboriti si jo je treba in zaradi tega sem prej govoril o pomenu Lizbonske pogodbe, ker ta pogodba v pravem smislu daje tudi manjšim državam članicam možnosti, da si enakopravnost izborijo, še posebej če so dovolj spretne in če so se sposobne povezovati s tistimi, ki imajo podobne interese. Pred tem polovičnim mandatom so seveda tudi izzivi, ki jih mogoče takrat, ko je gospod Šarec odstopil, niti ni bilo na vidiku. Že potem smo dobili podatek, da je bila rast BDP zadnje četrtletje lanskega leta manj kot dvoodstotna. Slovenija potrebuje skoraj dvoodstotno gospodarsko rast zato, da generira dovolj denarja, da plačamo dolgove, letno tranšo obresti predvsem. Vse do okoli dveh odstotkov ne moremo nič investirati, gre vse za dolgove, ki smo si jih nabrali. Potem je tukaj ta grozeča epidemija ali pandemija koronavirusa. Negativne gospodarske posledice je nemogoče oceniti. Zagotovo bomo epidemijo obvladali. Če pogledate nazaj, zadnjih 20 let, nekaj podobnega se pojavi vsaka štiri leta, zelo zanimiv slučaj. Je pa cena neznana, kot je bila vedno doslej; in je to tveganje. Moram reči, da v zadnjih dneh dobivam opozorila tudi iz dosedanjih vladnih krogov, da v sprejetih proračunih za letos in naslednje leto zeva nekaj stomilijonska luknja. Se pravi, da so viri predvideni, ki niso realni; in so izdatki, ki niso pravilno ocenjeni. Tukaj je veliko tveganje in zelo malo jastogov, če se izrazim v znanem žargonu. Ampak ne glede na te nepredvidljive stvari so te težave rešljive.
Dejstvo je, da Slovenija s svojimi potenciali zmore bistveno več od tega, kar se trenutno izkazuje. Smo daleč pod tem, kar zmoremo. Leta 2008 je Slovenija dosegala 91 % evropskega povprečja. Ampak to je bilo leto, en mandat, ko je takratna vlada 53 sistemskih zakonov uskladila v okviru partnerstva za razvoj z opozicijo v tem državnem zboru in so ti zakoni dobili tudi po 60 ali 70 glasov, se pravi dvotretjinsko večino. Takrat smo imeli 8 milijard državnega dolga, danes ga imamo 32 in smo globoko pod 20 %. Ampak zato, da naredimo več, je treba izpolnjevati nekaj pogojev, predvsem dva sta pomembna. Prvič, potrebno je odgovorno upravljanje z državo, kar pomeni marsikaj, med drugim tudi to, da ne smemo potrošiti milijonov za študije o dolgotrajni oskrbi starejših in ob tem ne zgraditi niti enega samega doma za starejše. Naši rojaki, ki potrebujejo dostojno oskrbo na jesen svojega življenja, od teh študij namreč nimajo nič. In potrebno je sodelovanje, ne izključevanje. Potrebni so isti vatli za vse, brez delitve na prvo- in drugorazredne. Danes, če bi bila ta dva pogoja izpolnjena, preko vseh desetletij, odkar je Slovenija nastala, bi bilo več potencialov izkoriščenih, plače v Sloveniji bi bile lahko realno vsaj za četrtino večje, enako pokojnine; pa žal temu ni bilo tako. Ampak vsi vemo, da za nazaj se ne da spremeniti ničesar, zato mi za naprej ponujamo roko sodelovanja. In vsi, ki so po zadnji vladni krizi, ki je, mimogrede, v ničemer ni povzročila opozicija, to roko že sprejeli, v bistvu ponavljajo veličino korakov tistih, ki so leta 1990 pred usodnim zgodovinskim plebiscitnim glasovanjem Slovencev za samostojno Slovenijo pomagali graditi takratno enotnost naroda, brez katere bi danes namesto vas odločali v neki drugi prestolnici. Naša vrata za sodelovanje v skupno dobro ostajajo odprta tudi za vse ostale. Mi nikogar ne izključujemo. Ne obljubljamo čudežev, zagotavljamo pa delo in napore za skupno dobro. Imamo eno samo državo, edinstveno na svetu po svojih naravnih lepotah, tudi po trdoživosti njenega življa; zato naj bo naša Slovenija naš skupen dom in domovina za vse. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštovani, hvala za predstavitev programske zasnove vlade.
Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.
Gospa Maša Kociper, kot prva imate besedo v imenu Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek.
Izvolite.

MAŠA KOCIPER (PS SAB): Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Kraljev gambit – šahovska otvoritev, v kateri beli igralec žrtvuje kmeta v zameno za hiter razvoj igre. Danes jo na mojstrski ravni vidimo le redko, saj splošno velja, da belemu ne prinese pričakovane koristi. S to šahovsko prispodobo je dogajanje v zadnjih tednih opisal eden od članov naše stranke. Marjan Šarec – beli, je rekel, je žrtvoval vlado, v tem primeru kmeta, v zameno za hitre predčasne volitve. Računal je namreč, da črni, to je Janez Janša, ne bo v dovolj ugodni poziciji, da bi mogel odigrati partijo. A izkazalo se je, da je Janez Janša boljši šahist, predvsem z več potrpežljivosti in živcev. Pravzaprav je po umiku Levice iz levosredinske koalicije lahko samo čakal, da bo beli naredil napako; in jo je. Predsednik Šarec je odstopil, ne da bi dosegel dogovor o predčasnih volitvah z dovolj velikim številom parlamentarnih strank; in odstopil je, ne da bi pred tem vsaj poskušal konsolidirati svojo koalicijo in nadomestiti izgubljene ministre. Položil je kralja in črni je vstopil v igro. In to potem, ko je bil sprejet dvoletni proračun, najobsežnejši v zgodovini naše države, in potem, ko so bili končno pripravljeni nekateri najnujnejši zakoni, ki jih naši ljudje nujno potrebujejo za reševanje nekaterih največjih problemov: zakon o dolgotrajni oskrbi, državna poroštvena shema za mlade in prekarce, stanovanjski zakon, celovit zakon o prenosu dopolnilnega zavarovanja ter novi volilni zakon, ki bi volivcem končno omogočil, da bi imeli več vpliva na izvolitev poslancev. S svojim odstopom je predsednik Vlade praktično ustavil sprejemanje vseh teh zakonov in spravil državo v veliko politično nestabilnost. Posledica vsega skupaj je, da bomo po samo letu in pol danes ponovno odločali o novem predsedniku Vlade in zopet o naslednji vladi pod vodstvom Janeza Janše. In čeprav so te dni vse osti in kritike uprte v stranko SMC in Desus, ki da sta prelomili besedo svojim volivcem in zato jim bodo sodili njihovi volivci, je treba povedati, da so se problemi začeli že mnogo mnogo prej.
Svojo odgovornost za desno vlado nosi tudi stranka Levica. Ta najprej po volitvah ni hotela kot leva stranka v levosredinsko vlado in ji je zelo kmalu, po komaj letu odtegnila tudi glasove. Nato sta tako stranka Levica kot LMŠ zavrnili pogovor o tako imenovani projektni vladi, ki bi omogočila sredinsko koalicijo brez SDS, ki se jo mnogi tako bojite. Ko se je potem uresničila napoved o desnosredinski vladi, pa so v Levici pozivali k protestom. Očitno nekateri pozabljajo, da se vlada ne potrjuje na ulici, ampak v parlamentu; in da vlada za uspešno delovanje potrebuje dovolj glasov. Če bi se tega zavedali, bi danes imeli levo vlado, ki bi imela 52 glasov, tako pa si na primer Levica prizadeva zgolj za nove predčasne volitve, že četrte po vrsti, verjetno zato, da bi bili lahko po njih spet v opoziciji. Bojim se, da na tak način dolgo več ne bomo imeli levosredinske vlade. A v stranki SAB smo že od nekdaj prepričani, da je prav levosredinska vlada za Slovenijo najbolj primerna, in za le-to si tudi ves čas prizadevamo. Ja, bili smo kdaj tudi sitni, ko smo zahtevali, da se obljube, ki smo jih vsi skupaj zapisali v koalicijsko pogodbo, izpolnjujejo na način in v rokih, kot je bilo dogovorjeno. A ne glede na to vztrajnost smo bili vedno trden in zanesljiv partner te koalicije, kar potrjujejo vsa naša glasovanja. Nikoli, prav nikoli stranka SAB ni bila kriva, da kakšen zakon v tem državnem zboru ne bi bil sprejet. Zato v SAB prenehanje levosredinske vlade obžalujemo. Tudi v manjšinski vladi bi se dalo marsikaj narediti, še več pa seveda, če bi vlada s pomočjo Levice imela dovolj glasov. Ne glede na kratek mandat pa smo v SAB tudi na marsikaj ponosni. Sprejeta novela pokojninske zakonodaje predstavlja sadove našega truda in dolgoletnih prizadevanj za postopno izboljšanje statusa upokojencev, uvaja dvig odstotka za odmero pokojnin na 63,5, kar je bila naša obljuba volivcem. Žal pa naš predlog in amandma, da bi se prehodno obdobje skrajšalo na 3 leta, ni bil sprejet.
Tudi sedanji upokojenci bodo v marsičem na boljšem. Dobili bojo uskladitve pokojnin, najvišje v zadnjih desetih letih. Pokojnine se jim bodo dvignile za več kot 7 %, povprečna pokojnina bo po dveh letih za posameznega upokojenca s povprečno pokojnino torej višja kar za 50 evrov. Prav med upokojenci je trenutno največ takih pod robom revščine, zato prizadevanja za izboljšanje njihovega položaja ne smejo zamreti. Od 1. julija naprej bodo upokojenci in osebe, starejše od 65 let, ter invalidi deležni tudi brezplačnega medkrajevnega potniškega prometa, isto velja za športnike pa tudi za gibalno ovirane študente invalide. Eden od ukrepov za pospeševanje trajne mobilnosti in varstva okolja pa je tudi uvedba enotne vozovnice. Še kratko besedo o naših ministrstvih. Kar zadeva delo Ministrstva za infrastrukturo, tega ne more nihče zanikati, je to ministrstvo naredilo v tem obdobju največ. Znatno so se pospešile aktivnosti, ki potekajo v zvezi z gradnjo drugega tira. Nedvomno gre za poglavje koalicijske pogodbe, ki se uresničuje najhitreje. S pridobitvijo posojila EIB smo znatno povečali možnost, da se bo drugi tir financiral brez sodelovanja zalednih držav, seveda če bo tako tudi ostalo. V Državnem zboru je bil prav tako s široko podporo potrjen še en pomemben zakon, tako imenovani poroštveni zakon, ki bo omogočil ugodnejše financiranje drugega tira, 3. razvojne osi ter pospešil izvedbo obeh velikih projektov. Izgubljati besede, zakaj sta pomembna, verjetno nima smisla. Zelo dobro in učinkovito so delali tudi na obeh drugih ministrstvih. Pri ministru Česniku z repatriacijo, pomembnim projektom, občutljivim postopkom in pilotskim projektom, ki bo 50 rojakov iz Venezuele pripeljal nazaj v Slovenijo, na Službi Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko pa so rešili številne nakopičene probleme, rešili velika sredstva – 180 milijonov evrov ter znova uveljavili in spravili v delovanje informacijski sistem e-MA.
A dovolj o narejenem. Pogled naprej, prvo in najbolj bistveno, stranka SAB ostaja zvesta svojim predvolilnim obljubam in nove vlade pod vodstvom Janeza Janše ne namerava podpreti. Pred letom in pol smo mislili in govorili povsem enako, kot mislimo in govorimo danes. Naše zaveze volivcem ostajajo enake, smo sredinska socialno-liberalna stranka, ki spoštuje vrednote evropskega liberalizma in socialne države. Visoko razvita socialna država je dragocena pridobitev, ki je nekako ne smemo žrtvovati. Seveda v naši državi ni vse idealno, strinjam se z bodočim predsednikom, spremembe na boljše so nujne, potrebne in jih moramo vedno podpirati; a pri tem se naša stranka ne želi odpovedati temeljnim vrednotam. To so kvalitetno in brezplačno javno šolstvo, vsem dostopno in učinkovito javno zdravstvo, boljše pokojnine, dostojna starost, spoštovanje demokracije in človekovih pravic, dosledno spoštovanje delitve oblasti in spoštovanje demokratičnih institucij, tudi sodišč, enakopravnost za vse državljane ne glede na njihovo nacionalno pripadnost, vero ali spolno usmerjenost. Kot socialno-liberalni se zavedamo, da denar ne raste na drevesu in da proračun ni jama brez dna, zato podpiramo inovativnost, razvoj, uspešno gospodarstvo in podjetniško pobudo. Hkrati ne verjamemo v vsemogočni trg, ampak v socialno pravičnost, ki pravi, da mora imeti država legitimno vlogo pri urejanju določenih vprašanj in varovanju najšibkejših.
Verjamemo v svobodo in sposobnost posameznika, a hkrati mislimo, da mora biti dobrobit posameznika skladna z dobrobitjo skupnosti. To so vrednote, za katerimi stojimo in za katere verjamemo, da jih v novi vladi ne bi mogli dovolj uresničiti. Dosedanje besede in ravnanja ne samo Janeza Janše, problem sploh ni samo v njem, ampak ravnanje celotne stranke SDS nam to potrjujejo. Njihova politika v vseh teh letih je bila prevečkrat destruktivna, nestrpna in izključujoča, povečevala je delitve med ljudmi. Ta politika kaže tendence avtoritarnosti in nacionalizma ter željo po podrejanju demokratičnih inštitucij. Podpira včasih nekritično privatizacijo podjetij, razgradnjo javnega šolstva in javnega zdravstva, preko socialnih omrežij in sebi naklonjenih medijev pomaga pri širjenju retorike nestrpnosti, lažnih novic, teorij zarote in diskreditacij. Ne spoštuje načela delitve oblasti, ne spoštuje demokratičnih procesov in državnih institucij ter vrši pritiske na sodstvo in tožilstvo. Včasih se poslužuje metod nacionalističnega populizma in zanika podnebne spremembe. Kot taka povečuje delitev med ljudmi, znižuje zaupanje ljudi v politiko in po našem mnenju ne more zagotoviti politične stabilnosti in ustreznega razvoja. Zato današnjega mandatarja in vlade ne moremo podpreti.
In čeprav ima naša stranka tako stališče, da vlade ne bo podprla, že ves čas in so take sklepe sprejeli tudi naši organi strank, je bila deležna stranka in posamezni poslanci v zadnjih dneh raznih diskreditacij in namigovanj. Pomagali niso niti demantiji niti prošnje za popravke. Poslanci sami so zato predlagali, da danes ne prevzamemo glasovnic. Odvečne glasove boste lahko iskali pri kom drugem, SAB pa odhaja v opozicijo. V opozicijo, kjer bomo konstruktivni in podpirali predloge, ki bodo dobri, kajti vemo, da ima tudi vlada pred sabo naloge, ki se jim ne more izogniti. V tem smislu pa bodo vendar naša pričakovanja visoka in zahtevna, sploh glede na vse, kar je Slovenska demokratska stranka v preteklih letih obljubljala. Pričakujemo hitre in učinkovite ukrepe, zlasti ko govorimo o izboljšanju zdravstvenega sistema in dolgotrajni oskrbi, o reševanju stanovanjskih problemov mladih in prekarnih, pri varovanju okolja in velikih infrastrukturnih projektih. Budno bomo spremljali tudi uresničevanje tistih zavez iz nove koalicijske pogodbe, ki predvidevajo velike spremembe in visoke finančne posledice, recimo postopna uvedba naborništva, dodatna bolniška odsotnost, dvig povprečnin za občine in uvedba univerzalnega otroškega dodatka. Vsi vemo, da proračun deluje po principu tehtnice – če nekje dodaš, moraš drugje vzeti. Kje in kako bo jemala vlada Janeza Janše, na to bomo še posebej pozorni. Naj zaključim. V preteklem letu in pol smo v stranki SAB delali dobro in naredili veliko stvari, ki smo jih obljubili volivcem. Tudi po letu in pol spoštujemo naše zaveze in držimo dane besede. Po tem, ko je predsednik Vlade Marjan Šarec odstopil, smo ponudili možnost projektne vlade, a nismo naleteli na dovolj posluha. Vse, kar se je zgodilo v naslednjih tednih, je pač pripeljalo do tega, da zdaj nastaja neka druga vlada, vlada pod vodstvom Janeza Janše. In ta vlada je povsem zakonita in legitimna. V tem smislu smo ji vsi skupaj dolžni dati priložnost.
V stranki SAB, še enkrat, iz vsega povedanega novega predsednika Vlade ne bomo podprli. Kljub temu pa mu želimo uspešno in dobro delo v korist naših državljanov! Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji je na vrsti gospod Franc Jurša, ki bo predstavil stališče Poslanske skupine Desus.
Izvolite.

FRANC JURŠA (PS DeSUS): Podpredsednica, hvala za besedo. Lep pozdrav vsem kolegicam in kolegom ter seveda drugim, ki so v tej dvorani!
Počasi se zaključuje medijsko obarvana turneja iskanja novega, štirinajstega predsednika Vlade Republike Slovenije. Za nami je buren mesec – od trenutka presenetljivega odstopa predsednika Vlade Marjana Šarca do pogovorov o možnosti oblikovanja nove koalicije in končnega podpisa nove koalicijske pogodbe. Stranka Desus pristopa k pogovorom z vsemi, ki so pokazali interes za sestavo nove vlade. Zakaj smo bili presenečeni ob odstopu gospoda Šarca? Čeprav je bilo znotraj prejšnje koalicije precej občasnih turbulenc, smo skupaj uspeli doseči sprejetje strateških dokumentov za normalno delovanje države. Ne smemo pozabiti na proračun in zakon o izvrševanju proračuna za leto 2020 in leto 2021. Našli smo soglasje pri potrditvi odgovornih državnih funkcij in skupaj premagali mnoge druge izzive. Ni bilo lahko; bili so pogovori, bila so tudi pogajanja, a za dobro države in boljšo trdnost koalicije smo vedno večinsko stopili skupaj. Pa smo vseeno za odstop Marjana Šarca izvedeli najprej iz medijev. To ni bila ravno lepa zahvala za 18-mesečno skupno delo, ki bi jo na nek način tudi pričakovali. Verjamem, da je imel kot predsednik Vlade Marjan Šarec zelo zahtevno nalogo, še posebej zaradi manjšinske koalicije, a vodenje takšnega aparata nikoli ne more biti preprosto. Nekdo, ki razumno stopi v takšen položaj, se mora zavedati dolžnosti in tudi odgovornosti, ki mu pritičejo. Predsednik Vlade je odgovoren vsem državljankam in državljanom Republike Slovenije. Pošteno je sprejeti odločitev, da nisi zmožen odgovarjati duhu časa, a trditi, da je drug povzročili odstop, pa je prelaganje odgovornosti; zato je takšno dejanje sila nezrelo in neresno do sebe ter tudi do volivk in volivcev ter vseh nas, ki sedimo v tej dvorani.
Mi smo tu od ljudi in za ljudi. Če smo pri prejšnjem pogajanju poslušali, da se je Desus bistveno manj pojavljal v medijih kot drugi, smo tokrat bili deležni precej večje pozornosti. Vsak poslanec Poslanske skupine Desus se zaveda odgovornosti poslanskega mesta in ne le pravic, ki jih izvolitev prinese, še manj nas vodi želja po oblasti. To se lahko hitro dokaže z dejstvom, da nismo nikoli populistično glasovali, temveč smo vedno premišljeno argumentirali naše glasove. Vsebina in rezultati so tisti, ki so pomembni, ne zgolj nastopaštvo. Poslanska skupina Desus se ves čas svojega delovanja zavzema za izboljšanje položaja starejših in socialno šibkejših skupin. Zato smo ob sestavi 13. vlade v koalicijski sporazum zapisali poglavitne točke, vezane na pravice starejših, in nekatere celo uspeli v tem obdobju realizirati. Naša izhodišča in smernice so bile za tokratno pogodbo jasna. Pomembno nam je, da se minimalna pokojnina za polno pokojninsko dobo približa pragu revščine, da se prav tako uredijo vdovske in tudi kmečke pokojnine. Časovno komponento v zvezi z zvišanjem odmernega odstotka na 63,5 želimo znižati in to doseči v štirih letih. Prav tako ne smemo pozabiti na odpravo nastalih krivic, ki so nastale zaradi neusklajevanja pokojnin, ter dokončanje domov za starejše. Desus se že vrsto let zavzema za ustanovitev demografskega sklada ter sprejetje prepotrebnega zakona o dolgotrajni oskrbi. Verjamemo, da je končno napočil pravi trenutek za sprejetje brez fige v žepu. Velik korak bo tako storjen z ustanovitvijo vladnega urada za demografijo s sedežem v Mariboru, ki bo koordiniral vse ukrepe za izboljšanje demografske slike v Sloveniji. Zagovarjamo tudi vsem dostopno in kvalitetno javno zdravstvo, skupaj bomo zagrizli v kislo jabolko čakalnih vrst z vključevanjem vseh kadrovskih virov. Preverili bomo zdravstveno blagajno in se lotili preoblikovanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja brez zmanjšanja pravic, ki izhajajo s tega naslova.
Ne smemo pozabiti tudi na mlade, ki se soočajo z ogromnim pomanjkanjem stanovanj. Zanje, ki so vir moči te države, moramo prenoviti stanovanjsko politiko, povečati moramo fond najemnih stanovanj, da si bodo lahko mladi in njihove družine ta stanovanja privoščili ter si ustvarili bogato in stabilno prihodnost. Demografski trendi se v Sloveniji pomikajo proti starejši in starajoči družbi. Brezpogojno moramo upoštevati odhod mladih upov iz države in njim ter njihovim družinam omogočiti boljše pogoje življenja. Vse to nam je uspelo vključiti v novo koalicijsko pogodbo. V preostanku mandata nas čaka še veliko zelo zahtevnih nalog, a z razumom in s skupnimi močmi vseh parlamentarnih strank bi nam lahko uspelo. Za zaključek naj poudarim, da stranka Desus nima ideoloških smernic in podlag. Naši člani izhajajo iz družbeno različnih sfer, ki se zavedajo zgodovine, a je ne uporabljajo za politično obračunavanje. Čas je že, da presežemo tovrstne diskreditacije. Če se ne bomo sposobni pogovarjati o vsebini, bodo stvari ostale nerešene. Zato upam in verjamem, da ideologije razdvajanja ne bodo našle prostora v naši dvorani. Mislim, da je čas, da se osredotočimo na graditev boljše prihodnosti za vse državljane in državljanke.
V Poslanski skupini Desus bomo Janeza Ivana Janšo podprli za mandatarja 14. slovenske vlade. Vam, gospod Janša, pa želim veliko sreče in modrih odločitev!

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine SNS bo predstavil gospod Dušan Šiško.
Izvolite, gospod poslanec.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Najlepša hvala za besedo. Spoštovani vsi prisotni!
Vlada gospoda Janše bo zagotovo potrjena in s to vlado bo treba sodelovati. Slovenska nacionalna stranka je bila vedno konstruktivna opozicija, ki je podpirala dobre predloge katerekoli vlade in bila proti tistim predlogom, ki so bili v škodo slovenske države in državljanov. Na enak način bo Slovenska nacionalna stranka kot konstruktivna opozicija delovala tudi v prihodnje. Ker so bile v preteklosti sprejete marsikatere odločitve, ki so zaradi izseljevanja določenih koalicijskih in kvazikoalicijskih strank povzročile in povzročajo naši domovini veliko škode, smo prepričani, da dela novi vladi ne bo zmanjkalo. Še posebej ne, če bo za korist poštenih, delovnih in normalno razmišljajočih državljanov hotela popraviti nesmisle in napačne odločitve bivših odločevalcev. Upamo oziroma prepričani smo, da takšnih metanj polen pod noge premierju v novi vladi, kakršna so bila v dosedanjem mandatu, pač ne bo. Prepričani smo, da bo ta koalicija delovala bolj trdno, saj so ravno tiste stranke, ki so bile v veliki meri krive za razpad dosedanje koalicije, izvzete iz vodstvenih pozicij. Slovenska nacionalna stranka bo v okviru svojega programa novi vladi posredovala tudi predloge za ureditev določenih vprašanj. Prejšnja vlada, predvsem zaradi notranjih razprtij, za te predloge ni imela posluha. Bo pa Slovenska nacionalna stranka izredno glasna, kadar bo ocenila, da je kakšna odločitev vladne koalicije v nasprotju s koristmi slovenske države.
Sicer so pa določene usmeritve nove koalicije v skladju s programom Slovenske nacionalne stranke, kot na primer uvedba obveznega služenja vojaškega roka, kar ima Slovenska nacionalna stranka v svojem programu že ves čas. V zvezi s tem smo v tem mandatu na Vlado tudi poslali pisno poslansko vprašanje. Tudi druge usmeritve so nam blizu, saj v Slovenski nacionalni stranki poznamo in cenimo naša dva pregovora – Brez dela ni jela; Kdo ne dela, naj ne je. Na osnovi teh je slovenski rod preživel do današnjih dni. Tako kot do sedaj bo Slovenska nacionalna stranka sledila delovanju prihodnje vlade in bo izrecno kritična do vseh postopkov. Z največjim veseljem pa bo podpirala rešitve, ki bodo podpirale razvoj slovenske države, njeno ponovno vključitev v evropski in svetovni zemljevid, od koder so nas nore, nedomišljene in bedaste poteze v prvi vrsti nekdanjega zunanjega ministra Cerarja izrinile. Prav na področju zunanjih zadev pričakujemo, da bo premier, tako kot je že napovedal, odstopil od arbitražne razsodbe; na ta način pa na osnovi internacionalno relevantnih pravnih dejstev začel nove pogovore v korist naše države. Mimogrede, Slovenska nacionalna stranka je dosedanjo vlado in njene ministre, posebej Bratuškovo, večkrat opozorila, da lahko nerešena vprašanja s Hrvati v zvezi z nuklearko postanejo večji problem kot propadla arbitraža. Tudi vašo vlado opozarjamo na problem jedrskih odpadkov, ki se vlečejo že 40 let, in na to, da bomo za slovenski del mogoče še pravočasno poskrbeli, hrvaški pa bodo še naprej na dvorišču Nuklearne elektrarne Krško. Našo skrb potrjuje nedavna izjava predstavnice hrvaškega zunanjega ministrstva na državni televiziji. Tam je celo njihov znani analitik Puhovski ocenil, da sta v odnosih s Slovenijo večji problem kot arbitražni sporazum problem varčevalcev Ljubljanske banke in skladiščenje odpadkov iz Nuklearne elektrarne Krško. Državna tajnica s slovenskim priimkom Metelko pa je na to izjavila, da se z reševanjem odpadkov v Krškem sploh ne mudi in da ima Hrvaška še dovolj časa; kar ni res.
To lepo kaže, kako resno se Hrvati kot solastniki nuklearke lotevajo tega vprašanja. Mi pa vemo, da je začasno skladišče v nuklearki že sedaj polno in da odlagališča v Krškem nismo mogli zgraditi niti v desetih letih, odkar imamo lokacijsko soglasje; žal. Ker iz koalicijskega sporazuma na strani 4 vidimo, da je možnost gradnje drugega reaktorja v Krškem tudi del programa nove vlade, opozarjamo, da je treba pred tem rešiti vsa odprta vprašanja v zvezi z obstoječim. Z vprašanjem izrabe jedrske energije je povezano tudi področje različnih oblik varnosti. Ena od njih je gotovo fizično varovanje infrastrukturnih objektov državnega pomena, ki jih je v regiji Posavje razmeroma več kot kjerkoli drugje v Sloveniji. Naj spomnim, da imamo tam poleg nuklearke tudi pet hidroelektrarn z zajezitvami, termoelektrarno, vojaško letališče, največji železniški mejni prehod, enega največjih cestnih prehodov, več kot 60 kilometrov šengenske meje in še bi lahko naštevali. Ob vsem tem pa nimamo Policijske uprave, ki nam jo je leta 2011 pod izgovorom racionalizacije vzela takratna leva vlada Boruta Pahorja. Preselil jo je v Novo mesto, s katerim nimamo nič. Aja, imamo nekaj skupnega – Rome. Če so namreč problemi v zvezi z varnostjo strateških objektov v naši regiji za sedaj samo teoretične narave, pa imamo zato, zlasti v zadnjem času, veliko težav z Romi. Ne bom vseh našteval, ampak, spoštovani poslanci, ne vem, kje se mi nahajamo. V krškem zdravstvenem domu bo direktorica zaradi raznih napadov Romov naročila oklepne jopiče in čelade. To je samo en primer.
Nehajmo si zatiskati oči pred temi problemi in napadati nas, tiste, ki opozarjamo; predvsem pa poskrbimo, da bomo res vsi državljani enaki pred zakonom. Kot vam je znano, je bilo Posavje leta 2015 pod največjim udarom migrantov, ko so se tisoči in tisoči valili skozi naše kraje. Takrat nam je s skrajnimi napori uspelo poskrbeti, da se je ta velika množica preselila na sever. Naši ljudje se bojijo, da bo, če pride do novega begunskega vala, o katerem smo poslušali te dni, naša južna meja zagotovo zelo izpostavljena. Zato pozivamo vlado in vse pristojne, da ne čakajo, ampak se vsi skupaj čim bolj pripravimo na tako situacijo. Glede na vse navedeno pričakujemo, da bo nova vlada ponovno proučila vrnitev Policijske uprave v Krško in tudi drugod po Sloveniji, če se bodo za to pokazale potrebe. V Slovenski nacionalni stranki pričakujemo tudi, da se bo pod novo vlado začelo procesuirati zadeve, ki so bile do sedaj pometene pod preprogo: da se bo naredil red v slovenskem pravosodju: da se bo protislovensko usmerjenim nevladnim organizacijam zaprla pipa, iz katere konstantno odtekajo desetine in desetine milijonov; da bo slovenska kultura in kulturna dediščina dobila mesto, ki ji gre; da nagrad ne bodo dobile dojilje psov, ampak umetniki, ki to zaslužijo; da bo varovanje kulturne dediščine pod budnim očesom pravega ministra za kulturo, ki ne bo dovoljeval namernega, na neznanju temelječega ter na osnovi ignorantskega odnosa do lastnega dela in pozicije ter s tem prispeval k uničenju slovenske kulturne dediščine. Ja, dela novi vladi ne bo zmanjkalo.
Ravno tako ne bo malo ovir, saj se bodo določeni segmenti javne uprave vsemu upirali in ne bodo dovoljevali sprememb, saj sodijo, da so njihovi položaji nedotakljivi. Pričakujemo, da se bo nova vlada lotila reorganizacije ministrstev, saj je to edina možnost, da se nedelavne viške zaposlenih odstrani s pozicij, ki jih zasedajo, kjer so dobro plačani; njihov delovni izplen pa je vsaj vprašljiv, če že ne kar ničen. V Slovenski nacionalni stranki smo prepričani, da bo nova vlada potrjena, ob čemer še enkrat poudarjamo, da naša načelna odločitev stoji, da bomo konstruktivna opozicija. Ravno zaradi tega me veseli, da ste v koalicijski sporazum na strani 7 zapisali, da boste dvignili povprečnino občinam. Ob tem vam predlagam, da občinam namenite tudi znesek 5 milijonov, kolikor bi stale predčasne volitve, ki zdaj očitno ne bodo potrebne. S tem se boste približali tistemu znesku, za katerega ste ob spremljanju proračuna tudi meni očitali, da sem pomagali prikrajšati občine. Vesel bom, če boste to škodo, ki ste jo očitali nam, čim prej popravili.
To in vse druge vaše obljube bomo pozorno spremljali in bomo, kot smo to do sedaj delali s prejšnjo vlado, realizacijo obljub po naši presoji tudi podprli. Zato s tega mesta želimo premierju dobro izbiro ministrov, ki bodo razmišljali o dobrobiti naše skupne države in domovine, ne pa o lastnih koristih in preferencah. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec, za predstavitev stališča vaše poslanske skupine.
Besedo ima gospod Felice Žiža v imenu Poslanske skupine italijanske in madžarske narodne skupnosti.
Gospod poslanec, izvolite.

FELICE ŽIŽA (PS IMNS): Spoštovani predsednik Državnega zbora, hvala za besedo. Spoštovani kolegice in kolegi, spoštovani kandidat za predsednika Vlade Republike Slovenije gospod Janez Janša. Egregio Presidente della Camera di Stato, grazie per la parola. Egregi deputati, egregio candidato per la presidenza del Governo della Repubblica di Slovenia, signor Janez Janša! Tisztet Hölgyeim és Uraim!
Uvodoma želim poudariti, da poslanca avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti zaradi svojega poslanstva ne moreva biti sestavni del koalicije, kar je tudi korektno. Sodelovanje z vlado je seveda zaželeno in nujno za zagotovitev ter uresničevanje varstva avtohtonih narodnih skupnosti in njunih pripadnikov v Republiki Sloveniji. Pri imenovanju mandatarja je pomembno, ali je njegov pristop k reševanju perečih sistemskih in vsebinskih vprašanj države in družbe pravilno naravnan, predvsem z vidika pravne države, demokratičnosti, socialne občutljivosti, gospodarske učinkovitosti ter spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Za Poslansko skupino italijanske in madžarske narodne skupnosti je posebej pomemben njegov pristop do ohranjanja in razvoja varstva avtohtonih narodnih skupnosti ter njegova pripravljenost reševanja aktualnih vprašanj na tem področju. S kolegom Ferencem Horváthom ocenjujeva, da so v primeru predloga gospoda Janeza Janše za mandatarja omenjeni pogoji v pretežni meri izpolnjeni. To pomeni, da bo kandidat za predsednika Vlade danes deležen najine podpore. Od mandatarja pričakujeva smernice morebitne nove vladne koalicije o uresničevanju varstva pravic avtohtonih narodnih skupnosti. Omenjena vsebina, vprašanja naj bi zato bila ustrezno oblikovana in vključena v sporazum sodelovanja h koalicijski pogodbi. Najin najpomembnejši pogoj za podporo slehernemu mandatarju in kasneje vladi je, da se upošteva pomembne zahteve avtohtonih narodnih skupnosti, ki temeljijo na določbah Ustave, osamosvojitvenih aktov, odločb Ustavnega sodišča, splošno veljavnih načel mednarodnega prava, ratificirane mednarodne pogodbe o varstvu avtohtonih narodnih manjšin in manjšinskih jezikih ter zakonskih aktov. Med pričakovanji poudarjamo pomen ohranjanja narodnostne in kulturne identitete avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti ter specifičnosti narodnostno mešanega območja, zato je temeljno, da do sedaj zagotovljena raven položaja in posebnih pravic avtohtonih narodnih skupnosti predstavlja izhodišče za njihov nadaljnji razvoj. Ustvarjanje sistema gospodarske osnove omenjenih skupnosti je zelo pomembno za njihov obstoj in razvoj ter tudi za razvoj občin in regij, v katerih živita; in tudi za čezmejno sodelovanje.
Za obe skupnosti je zelo pomembna tudi nadgradnja dvojezičnega poslovanja državne uprave in občinskih uprav, pravosodja, ostalega javnega sektorja, nosilcev javnih pooblastil in drugih oseb javnega prava na območju, kjer živita omenjeni narodni skupnosti. Temeljno je zagotavljanje ustreznih pogojev in primerno sistemsko proračunsko financiranje za stabilno in razvojno usmerjeno delovanje ter avtonomnost ustanov avtohtonih narodnih skupnosti, ki izvajajo programe na področju vzgoje in izobraževanja, kulture, informiranja, znanosti, gospodarstva in na drugih pomembnih področjih. S tem se v državi ustvarjajo ustrezni pogoji za uveljavitev politik v zvezi z italijansko in madžarsko narodno skupnostjo z namenom zagotavljanja ustreznega družbenega, političnega in gospodarskega položaja avtohtonih narodnih skupnosti v Sloveniji. V Poslanski skupini italijanske in madžarske narodne skupnosti pričakujemo, da bo prihodnja vlada za razvoj dosedanjega varstva avtohtonih narodnih skupnosti in njunih pripadnikov konkretizirala tudi dejanski premik na področju uresničevanja zakonskih določb, ki urejajo področje narodnih skupnosti, in nadzor nad izvajanjem omenjenih zakonskih aktov in politik; in na ta način zmanjšala že večkrat ugotovljen velik razkorak med normativno ureditvijo in izvajanjem določb v praksi. O tem pričajo tudi nadzorni mehanizmi. Na podlagi povedanega bova z gospodom Ferencem Horvátom podprla kandidata za mandatarja gospoda Janeza Janšo. Od tu dalje in za preostali del mandata nas čaka zahtevno in odgovorno delo ter konstruktivno sodelovanje. Mandatarju pa želimo veliko sreče in uspešnega dela! Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec, za predstavitev stališča vaše poslanske skupine.
Gospod Danijel Krivec, imate besedo v imenu Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke.
Izvolite.

DANIJEL KRIVEC (PS SDS): Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, ostali navzoči!
V letu 2018 smo v Sloveniji imeli predčasne parlamentarne volitve. Na njih je relativno zmago in 25 poslanskih mest dobila Slovenska demokratska stranka; skoraj polovico manj, 13 poslanskih mandatov, pa druga najmočnejša stranka Lista Marjana Šarca. V skladu z dolgoletno parlamentarno tradicijo in upoštevaje volilni rezultat smo v Slovenski demokratski stranki ob razglasitvi rezultatov pričakovali, da bomo po podelitvi mandata za sestavo vlado s strani predsednika države Boruta Pahorja lahko sestavili večinsko koalicijo. Navkljub številnim izjavam o izključevanju in nesodelovanju z Janezom Janšo v predvolilnem času je Slovenska demokratska stranka vse parlamentarne stranke že takrat povabila k pogovorom. Kljub prepričljivi zmagi SDS na volitvah je bilo mandatarstvo takrat podeljeno Marjanu Šarcu, ki je zagotavljal zadostno število glasov za potrditev. V nadaljevanju je sestavil manjšinsko vlado šestih strank, v kateri je imela stranka Levica poseben, nadkoalicijski status. V SDS smo že takrat jasno povedali, da manjšinske vlade ne bomo podprli. Poudarili smo, da bomo podpirali dobre zakonske predloge, ki bodo šli v smeri večanja blaginje državljank in državljanov in ki bodo tudi usklajeni. Naj poudarim, da v SDS nismo z ničimer poskušali zaustaviti legalnih in legitimnih postopkov postavljanja vlade Marjana Šarca. Smo pa jasno povedali, da bo Šarčeva manjšinska vlada za Slovenijo pomenila polno izgubljenih priložnosti. Žal se je izkazalo, da je temu res bilo tako. Namesto odpravljanja ključnih problemov v družbi so se le-ti na vseh področjih zgolj povečali, koalicija pa se je večinoma ukvarjala sama s sabo in s kadrovanjem po državnih ali z državo povezanih podjetjih. Da na kadrovanje ni bil imun niti sam Marjan Šarec niti njegov kabinet, se je pokazalo ob zaposlitvi na Sovi.
Ob odstopu predsednika Vlade Marjana Šarca pa smo bili soočeni tudi z možnostjo, da se posameznim politikom sistematično in nelegitimno prisluškuje, se jim sledi, prikrito fotografira, nato pa na podlagi zbranih podatkov nanje vrši tudi pritisk. Verjamem, da se bodo razmere sedaj stabilizirale, kajti pred nami je predlog za imenovanje gospoda Janeza Janše za predsednika Vlade in pred nami je možnost oblikovanja večinske ter močne koalicije, ki bo Slovenijo popeljala v smer blaginje za vse. Predlog za imenovanje Janeza Janše za predsednika Vlade je podpisan s strani 47 poslank in poslancev iz poslanskih skupin Slovenske demokratske stranke, Stranke modernega centra, Demokratične stranke upokojencev Slovenije in Nove Slovenije – krščanskih demokratov. Imenovanje gospoda Janše za predsednika Vlade pa, kot smo slišali, podirata tudi predstavnika madžarske in italijanske skupnosti. Predlog za imenovanje je legitimen, transparenten in temelji na potrjenem volilnem izidu volitev, ki smo jih imeli 2018. Predlog temelji tudi na volji poslank in poslancev, ki v demokratičnem sistemu izražajo svobodno voljo. Zato kot žaljive in nedopustne ocenjujemo vnaprejšnje diskreditacije posameznih poslank in poslancev, ki so bili celo označeni za izdajalce s strani nekaterih, ki radikalno izražajo svoja stališča. Nedemokratične so vse grožnje, ki so jih bili v procesu oblikovanja nove koalicije deležni predstavniki strank, posamezni poslanci in njihovi družinski člani. Nesprejemljivi so tudi različni grobi pritiski, ki v nekaterih primerih zagotovo že mejijo na kazniva dejanja, ki bi jih morala policija preiskati. Toda nekatere srhljive prakse, ki smo jim bili priča v zadnjem mesecu, nas ne smejo in nas tudi ne bodo ustavile ali prestrašile. Zavedamo se, da te prakse izvajajo predvsem tisti, ki se bojijo za lastne privilegije in interese.
Naj spomnim, da je v koalicijski pogodbi strank SDS, SMC, NSi in Desus v ospredje postavljeno vse, kar nas kot narod združuje in povezuje. Stranke nove koalicije bomo sodelovale na podlagi pripravljenosti delati za skupno dobro. Izzivi, ki v sami koalicijski pogodbi niso podrobneje opredeljeni, se bodo reševali z dogovarjanjem in iskanjem soglasja. K sodelovanju pri oblikovanju sistemskih rešitev trajne narave pa bomo, tako kot v mandatu 2004–2008, povabili tudi opozicijo v Državnem zboru ter poslanca obeh narodnosti. V SDS smo bili vedno vključujoči in strpni, čeprav se nam je očitalo marsikaj. Pred očmi imamo pravičnost in blaginjo za vse. In ko imamo pred očmi interese vseh Slovenk in Slovencev – tistih, ki živijo v naši rodni domovini, naših zamejskih rojakov in tistih, ki živijo po svetu –, vemo, da pri tem ni delitve na naše in vaše. Vemo, da bomo delali za skupno dobro, za vse nas. To so prepoznali tudi gospodarstveniki, obrtniki, župani, delodajalci, ki so v zadnjem mesecu tudi javno podprli oblikovanje novonastajajoče koalicije. Čeprav je bila morda njihova javna podpora v širšem medijskem prostoru preslišana, pa je zagotovo zelo pomembna, saj namreč pomeni, da se tudi večji del naše družbe strinja s temeljnimi cilji koalicijske pogodbe in delovanjem koalicijskih partneric. In kaj so temelji koalicijske pogodbe in delovanja koalicijskih partneric? To so: pravično in učinkovito delovanje države in pravna varnost; trajnostno naravnan in skladen regionalni razvoj; ravnovesje med socialno državo in bolj konkurenčnim gospodarstvom; stabilen sistem pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, temelječ na načelu pravičnosti, preglednosti in medgeneracijske solidarnosti; ugodne razmere za kulturno rast ter krepitev slovenske in evropske identitete; izboljšanje razmer za oblikovanje in razvoj družin; varno, zdravo in prijazno življenjsko okolje ter kakovostno, učinkovito in pošteno upravljanje z državo po načelu, da država in vse institucije javnega sektorja služijo kot servis državljanom in gospodarstvu ter jim ne predstavljajo ovire.
Seveda bo prihodnja koalicija delovala v smeri uspešnega uveljavljanja Slovenje v svetu in bo pri tem sledila nacionalnim ciljem ter skupni evropski zunanji in varnostni politiki. Zavedamo se izziva, ki je pred nami, to je predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije, ki bo Slovenijo ponovno lahko postavil na zemljevid mednarodne skupnosti kot kredibilno in zaupanja vredno partnerico, ki je sposobna izpeljati težke naloge in predvsem držati dano besedo. Vse prevečkrat v zadnjih letih se je slovenska leva oblast preprosto ni držala obljub, ki so bile dane našim zunanjim partnerjem. V koalicijski pogodbi Za Slovenijo ni razreza odgovornosti po posameznih resorjih. To je naloga bodočega mandatarja oziroma predsednika Vlade in soglasja vseh koalicijskih partnerjev. Zavedamo se, da bodočega predsednika Vlade in celotno vlado čaka težko delo in da na tej poti ne bo lahkih bremen. Toda pripravljeni smo na to, ker verjamemo v sodelovanje in povezovanje, ker verjamemo v dialog. Prepričan sem, da bomo uresničili pričakovanja ljudi, ki verjamejo v Slovenijo kot hišo pravičnosti za vse. Največji del odgovornosti seveda prevzemamo podpisniki. Če bo pogodba uresničena, pa bomo vsi uspeli. Zmagovalec bo v takem primeru Slovenija in predvsem njeni ljudje.
Poleg vsebine je seveda pomembno tudi, kdo bo to vsebino izvrševal. Vlada, ki jo je vodil gospod Janez Janša v letih 2004–2008, je bila edina vlada, ki je z istimi partnerji, kot je mandat začela, ta mandat tudi zaključila, in to uspešno. To dokazujejo številke, rezultati, to priznavajo tudi naši politični nasprotniki, predvsem pa to priznava mednarodno okolje. Janez Janša je bil tudi zelo uspešen predsednik Sveta Evropske unije v letu 2008. Slovenija je dobila veliko pohval v mednarodnem okolju za dobro izvedeno predsedovanje Evropski uniji. Uspešno se je spopadal tudi s krizno situacijo v letu 2012, uspešno izpeljal pogajanja s koalicijskimi partnerji in uspel uskladiti vsa odprta vprašanja. To je bil najpomembnejši korak, ki sploh omogoča današnje glasovanje o novem predsedniku Vlade. Vse te okoliščine dajejo pozitivne signale državljanom ter domačemu in mednarodnim trgom. Če se jim bo pridružila še širša podpora, potem bodo ti signali še močnejši. Od njih pa je v največji meri odvisna naša prihodnost, naš položaj v mednarodni javnosti, tudi naše bonitetne ocene, od njih pa posledično tudi standard naših ljudi.
Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, verjetno mi ni treba posebej poudariti, da gospod Janez Janša uživa popolno podporo Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke. Verjamem pa, da bomo vsi skupaj zmogli dovolj moči, modrosti in razuma za soglasje o najpomembnejših odločitvah, od katerih je odvisna naša prihodnost. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Besedo ima gospod Brane Golubović v imenu Poslanske skupine Liste Marjana Šarca.
Izvolite, gospod poslanec.

BRANE GOLUBOVIĆ (PS LMŠ): Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani kandidat za predsednika Vlade!
V zadnjih tednih smo priča oblikovanju nove vlade, desnosredinske, vlade štirih strank, ki jih javno povezuje dokaj splošna koalicijska pogodba, v nemalo ciljih tudi zelo všečna; a ta všečnost ni niti finančno ocenjena, niti opredeljena, niti ni opredeljeno, kje se bodo pridobila potrebna sredstva. Gre za čisto običajen demokratičen proces sestavljanja nove vlade. Ali bo ta vlada tudi kredibilna, vredna zaupanja, pa bodo pokazala njena dejanja in ravnanja. Na koncu, ko bodo za to dobili priložnost, pa se bodo izrekli volivci, njihova bo končna. V Poslanski skupini LMŠ bomo na kulturen, demokratičen in argumentiran način nasprotovali izvolitvi kandidata za predsednika Vlade. Vsi bomo glasovali proti, vsi bomo prevzeli glasovnice, vseh 13 bo glasovalo proti. V svojem govoru bi se lahko zatekel k dosedanji retoriki kandidata in njegove stranke, k njihovemu načinu besednih in pisnih obračunov z vsemi in vsem. A se ne bom spuščal na to raven, ker s tem ne bi povedal nič novega, poleg tega pa to ni niti moj način niti ni način Liste Marjana Šarca. V državno politiko smo vstopili z enim samim ciljem – delati v korist ljudi in države. Verjeli smo in verjamemo še danes, da se morajo v demokraciji različna mnenja, tudi ideologije, če želite, znati soočiti v korist ljudi in države. Tako smo znali tudi pogledati na vse strani in sodelovanje v koaliciji ponuditi Novi Sloveniji in Levici, z obema smo imeli konstruktivna pogajanja, kjer smo veliko večino vsebinskih vprašanj zaprli. Uspeli smo sestaviti manjšinsko vlado, ki brez vključevanja, sodelovanja in sprejemanja kompromisov ne bi mogla niti nastati, kaj šele delati. Pa smo dosegli veliko, rezultati so. Lanskega decembra, se pravi tri mesece nazaj, so Sloveniji napredek priznale tudi vse tri ključne svetovne bonitetne agencije.
Prihodnost, ki je pred nami, lahko slikamo kot negotovo, ali kot prihodnost, na katero se bomo morali prilagoditi. Svet in z njim Slovenija se sooča z različnimi podnebnimi, demografskimi, ekonomskimi in socialnimi izzivi ter s tem povezanimi nujnimi spremembami v družbi. Mi se tega zavedamo in zavedamo se tudi, da se z zanikanjem, ustvarjanjem izrednih razmer in strahov ter obremenjevanjem s preteklostjo in notranjimi ali zunanjimi sovražniki ne da reševati izzivov, ki so pred nami. Prilagoditi se jim moramo kot država z znanjem in optimizmom, skupaj, brez podrejanja in podcenjevanja ter z vključevanjem vseh naših potencialov. Spoštovani, vlada v odhajanju pušča državo v dobrem stanju, v še boljšem, kot jo je dobila. V Sloveniji je danes veliko dobrega. Lahko smo ponosni na domovino in dosežke naših ljudi: a drži, veliko izzivov nas še čaka. Drži tudi, da marsičesa nismo uspeli dokončati in da smo naredili tudi kakšno napako, drži. Kljub temu pa smo postavili veliko temeljev, na katerih bo lahko nova vlada gradila, če bo sprejela dejstvo, da je vlada Marjana Šarca delala dobro, da ni vse slabo, kar je delala predhodna vlada, in da ni vse treba delati iz nič. Kot na primer pri zakonih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, o dolgotrajni oskrbi, o medijih, o stanovanjski politiki za mlade, na področju raziskav in znanja, o varovanju okolju. Tukaj so temelji postavljeni, tukaj so zakoni v veliki meri pripravljeni. Dva domova za starostnike – Vrtojba in Osilnica – imate v koalicijski pogodbi zapisana. Potrebujeta le še malo napora, da se lahko predata svojemu namenu. Družba za upravljanje terjatev bank ima še kar nekaj zazidljivih zemljišč, na katerih se lahko začne gradnja stanovanj za mlade, domov za starostnike in varovanih stanovanj. Kako lahko to spravimo v pogon, se jasno ve.
Z mrtve točke so se premaknili veliki infrastrukturni projekti, ki so lahko z ostalimi javnimi investicijami v naslednjih letih temelj za ohranjanje stabilne gospodarske rasti. To so dosežki vlade v odhajanju, v kateri je sodelovalo pet partnerjev. To so dosežki vlade, ki je bila postavljena na temeljih sodelovanja, programa in spoštovanja; ne na temeljih strahu. V Listi Marjana Šarca se zavedamo, da sami, da brez vseh partnerjev v vladi ne bi mogli narediti ničesar. Kar smo naredili, smo naredili skupaj; to spoštujemo ter cenimo. Marsikje so sodelovale tudi opozicijske stranke, ene več, druge manj, tudi SDS pri marsikaterem zakonskem predlogu. Na žalost se je ta ubranost izgubila. Zakaj? O tem je bilo že veliko povedanega, ker je na dveh stolih težko sedeti. Po odstopu smo pričakovali volitve, ni nas bilo strah, saj je država v dobrem stanju, proračuna za leti 2020 in 2021 sta sprejeta, državni sistemi delujejo. A do volitev ni prišlo, zato naj se vrnem v pogledu naprej. V Listi Marjana Šarca smo še vedno prepričani, da so temelji za razvoj države in družbe jasni: sodelovanje, vključevanje, enakopravnost, soočanje idej. A vse našteto je možno le ob kulturnem in strpnem dialogu ter ob spoštovanju vseh in vsakogar brez podrejanj. Predsednik republike je v svojem pozivu izpostavil, da sta dialog in sodelovanje brez slehernega izključevanja nujna. Ima prav, če se tega vsi zavedamo ter se zavedamo, da so nekje meje sprejemljivega.
Iskreno sodelovanje ne more zrasti na polju, prežetim s humusom nenehnih zaničevanj in porogljivosti, diskreditacij in laži, sovraštva in žalitev, ustvarjanja izrednih razmer in netenja strahu; celo več. Ko spremljamo nekatera dejanja ter beremo zapise kandidata ali njegovih poslancev, je to sodelovanje za nas pogosto nedopustno. Pri tovrstnem nesodelovanju ne gre za izključevanje, temveč civilizacijsko normo, odgovornost do države in ljudi. Premiki so nujni, najprej v glavah. Prvi je premik k spoštovanju, pa ne zgolj na deklarativni ravni, pač pa o dejanjih. Govorim o spoštovanju vseh, četudi gre za naše tekmece. Je vlada v nastajanju tega sposobna, je tega sposoben kandidat za predsednika Vlade? V Listi Marjana Šarca smo. Bo kandidat za predsednika Vlade znal in zmogel videti onkraj svojih prepričanj? Ali bo kljub nenehnemu poudarjanju pomembnosti sodelovanja in vključevanja nadaljeval z delitvami na naše in vaše ter z nespoštovanjem drugače mislečih? Dopuščamo sicer možnost tudi po današnjem nastopu, da se bo kandidat za predsednika Vlade spremenil, a glede na izkušnje zadnjih let upravičeno dvomimo, da lahko nekdo čez noč postane moder, strpen, spoštljiv, pravičen in vključujoč. A ne bomo sodili vnaprej; sodili bomo po ravnanjih in dejanjih ter izkušnjah.
Kot sem že omenil, je koalicijska pogodba izrazito splošna. Marsikaj bi lahko podpisali tudi mi. Nekaj ukrepov ste tako rekoč prepisali iz našega koalicijske pogodbe, a pomemben je tudi kontekst. Pomembno ni zgolj, za koga; pač pa tudi na čigav račun, vedno je treba gledati celoto in ne posameznega ukrepa. Pri posameznih zakonodajnih projektih, ki bodo upoštevali širšo sliko in bodo koristni za ljudi in državo, se skladali z našimi vrednotami in programskimi izhodišči, bomo sodelovali; če bomo slišani, tudi podprli. Ko sem govoril o celoti, o tem je tudi govoril kandidat za predsednika Vlade, da je treba vsak ukrep gledati kot celoto, naj povem, da če znižamo davke, da bi spodbudili gospodarsko rast, se moramo zavedati, da nam bo zmanjkalo denarja za zdravstvo, šolstvo, kulturo in podobno. Zato je treba vedno gledati celoto. Vse zakone, ki jih bo predlagala ta vlada, bomo gledali kot celoto, ne kot posamezno drevo, ampak cel gozd. Vnaprej bi pa želel povedati nekatere stvari. Ne bo nas zraven pri rušenju državnih institucij, saj se v LMŠ zavedamo, da so za delovanje demokratične države pomembne prav vse njene institucije. Vztrajamo, da je prav politika tista, ki mora te institucije braniti, ne glede na to, ali se z vsemi njihovimi dejanji in odločitvami strinja ali ne. Rušenje ugleda in zaupanja v Ustavno sodišče, policijo, vojsko, sodstvo, Računsko sodišče, Informacijskega pooblaščenca, varuha, obveščevalne službe, zdravstvo, šolstvo, vse to je rušenje države, je nespoštovanje naše republike, demokratične ureditve. Nespoštovanje, ki se iz politike oziroma od politikov prenaša na ljudi. Ne bo nas zraven, če boste barantali s človekovimi pravicami, z neodvisnostjo medijev in sodstvom. Ne bo nas zraven, če boste ogrožali javno dobro, javne storitve in naravo. Ne bo nas zraven, če boste slabili slovensko gospodarstvo, socialno državo ali stabilnost javnih financ.
Ali če povem drugače. Vsem dostopno in kakovostno javno zdravstvo in šolstvo, socialna pravičnost in medgeneracijska solidarnost, skrb za upokojence in mlade, skrb za okolje, podnebje ter trajnostni razvoj, spoštovanje različnosti in človekovega dostojanstva, zagotavljanje varnosti, skrb za znanost, raziskave in razvoj, vladavina prava in neodvisnost državnih institucij, krepitev demokracije in socialnega dialoga v državi, neodvisnost medijev in avtonomija univerz, strpnost, spoštovanje, vključevanje – to so temeljne vrednote, ki jih zagovarjamo in od katerih ne bomo odstopili za nobeno ceno. Nasprotno, branili jih bomo in krepili ne glede na vlado. Strank, ki bi se teh svojih načel držale, pa danes ni več toliko kot pred dobrim letom in pol, zato je ta vlada v naših očeh vlada strahu pred volitvami in političnega oportunizma. V Listi Marjana Šarca imamo čisto vest, smo namreč konsistentni, svojim vrednotam in programskih izhodiščem ostajamo zvesti in to bo temelj našega delovanja tudi v prihodnje, tudi v opoziciji. In še to. Za nas so nesprejemljive in nedopustne tudi grožnje in žalitve na račun vseh tistih, ki stopajo v novo koalicijo. Odločitev dveh naših dosedanjih koalicijskih partnerjev spoštujemo, četudi jo težko razumemo; vemo pa, da je njihova odločitev za sodelovanje v novi vladi legitimna. Ali je tudi odgovorna, državotvorna in poštena do volivcev, vse to pa niso več vprašanja za nas, pač pa zanje.
Naj si ob koncu izposodim še besede škotskega liberalnega demokrata: Če v boju za vrednote izgubiš oblast, ti ostaneta samospoštovanje in upanje, da ti naslednjič uspe. Če pa v boju za oblast izgubiš vrednote, ti ne ostane nič. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov bo predstavil Matjaž Han.
Izvoli.

MATJAŽ HAN (PS SD): Hvala lepa, spoštovani podpredsednik. Spoštovani kandidat za predsednika Vlade gospod Janez Janša, kolegice in kolegi!
Po letu in pol imamo na mizi nov predlog za mandatarja. Ne boste verjeli, v zadnjih desetih letih je Slovenija pred tem, da dobi že peto vlado. Videti je, da političnim krizam kar ni in ni konca. Začetek teh bi seveda lahko pripisali obdobju težke finančne in gospodarske situacije izpred desetih let. Spomnimo se devetodstotnega upada gospodarske rasti. Takrat je bilo težko slediti upravičenim pričakovanjem ljudi po reševanju njihovih stisk, vseh težavah v gospodarstvu, stečajih in pa sploh težkem sistemu v družbi, da o pravilih v Evropski uniji niti ne govorim, kar je že tudi danes kandidat za predsednika Vlade povedal.
Še posebej so bila pričakovanja velika, ko smo bili kot Slovenija vse od osamosvojitve najprej deležni velikih uspehov. Slovenija je bila zgodba o uspehu. Kljub številnim notranjim političnim razprtijam med tradicionalno levico in pa desnico smo, vsaj navzven – vsaj navzven – delovali enotno in vsaj z nekim minimalnim političnim razumevanjem. Imeli smo neke skupne cilje. Žal je kriza to spremenila. Razgalila je ranljivost politike, ki se čuti še danes. Veliko je ostalo nakopičenega nezaupanja, razočaranja in vse več dvomov ljudi. Dvomov ljudi, da politika namesto odgovorov producira največ težav, razkolov, prerekanj in pa tudi problemov. To se kaže tudi, dragi moji, v nekajkratnih poskusih čez noč nastalih političnih strank, ki so vse z zelo enakimi parolami – novo, boljše, etično, moralno; in še bi lahko našteval – delovale, kot da imajo vse rešitve na dlani. Ob vseh novih obrazih in pričakovanjih pa smo namesto obljubljenega ljudje v naši državi dobili vedno isto razočaranje. Še več, to drobljenje političnega prostora je pričelo pronicati v vse pore družbe. Naši, vaši, za in proti, z vami ali brez vas – ta dualizem je že davno presegel levo in desno, če želite tudi Janša in Antijanša. Postal je izvor, to je moj pogled, najtrdovratnejših težav slovenske politike.
Dejstvo je, da naš politični sistem terja koalicijske vlade. To je dejstvo in hvala bogu, da je tako. Potrebuje pa tudi močno opozicijo, ki ne samo, da bo a priori nasprotovala vsemu in vsakomur, ki bo v vladi, temveč tudi, da bo nastavljala ogledalo vsaki vladi in z argumenti opozarjala na napake in stranpoti ter podpirala tudi vse tiste ukrepe, ki so dobri za naše državljanke in državljane. Vsi, ki danes sedimo tukaj v tej dvorani, ne glede na to, na kateri politični opciji smo in kateri politični opciji pripadamo, smo odgovorni slediti tej zapovedi. Naj nihče med nami ne misli, da lahko uide odgovornosti, ali je ali pa bo v opoziciji ali v koaliciji, še posebej ne v takšni politični situaciji, v kateri smo se znašli sedaj. Namreč, državljanke in državljani upravičeno pričakujejo rešitve za nastale izzive in za njihove težave. Ta današnja in vsa glasovanja, vse ostale seje, izredne seje, nujne seje, niso, dragi moji, namenjeni nam, politikom, ampak so namenjeni predvsem ljudem oziroma njihovim težavam, ki so se nakopičile skozi, če želite, tudi desetletja naše skupne države. Vsako obrekovanje, vsako sovražnost na desni, vsako prerekanje na levi, že omenjeni politični dualizem na naše ali vaše brez vsebinskih argumentov je in ostaja v posmeh vsem, ki danes čakajo dve, tri ali štiri leta na operacijo, starejšim, ki s pokojnino težko preživijo, da ne govorim, da si danes ne morejo privoščiti doma za starejše, mladim, ki plačujejo mastne najemnine, da o nakupu stanovanj ne govorim, in še bi lahko našteval.
Zato resnično predlagam, da se namesto obkladanja in političnih kalkulacij enostavno pričnemo ubadati z vsebinami. Pred glasovanjem o novem mandatarju pod isto sestavo državnega zbora se ne sme nihče trkati po prsih, ne bodoča koalicija in tudi ne opozicija. Ali pa tudi tisti, ki so ves čas v opoziciji, čeprav so imeli priložnost postoriti kaj dobrega tudi v Vladi, pa je seveda opozicija prikladno zavetje, da si na vladni prepih enostavno ne želiš ali pa ne upaš. Ampak, spoštovani, vse to, kar se je dogajalo zadnji mesec dni, zakaj smo pred vrati nove vlade, mislim, da ni potrebno več posebej razlagati. Konec koncev bo zgodovina povedala svoje. Za Socialne demokrate opozicija ne bo varno zavetje, temveč priložnost, iskreno, da lahko po dolgih letih vse svoje sile usmerimo tudi v svoj program, izvorno takšnega, kot je, brez pretiranih kompromisov, ki so bili zavoljo pestre koalicijske bere pogosto izredno naporni, in kot se je večkrat izkazalo, žal neuresničljivi. Opozicija je za nas Socialne demokrate tudi odgovornost priznati koaliciji, da dobro dela, in biti glasen takrat, ko ukrepi slabijo temelje naše družbe, Slovenije kot socialne in pravne države, kjer so človekove pravice največji postulat demokracije. To ne sme postati ideologija levih ali pa desnih. Vemo pa, izkušnje kažejo, da je v Sloveniji lahko vse ideološko, ker se s tem išče prikladen izgovor ob nemoči soočati se z realnimi problemi ljudi. Sovražnost, nestrpnost in izključevanje pa so takrat sveta trojica cenjenega politikantstva, ki vodi k še večjim problemom.
Vsega tega, spoštovani, je bilo pretekla leta in tudi v tem mandatu državnega zbora preveč. Ne moremo pa tega početja vsem pripisati v enaki meri, niti danes tu za to govornico ne želim in ne vidim smisla, da na tem mestu drug drugemu režemo kolač krivde in se obtožujemo, kaj je kdo naredil dobro in kaj je kdo naredil slabo. Za to so na koncu poklicani edino ljudje, državljanke in državljani. Socialni demokrati smo želeli, v dani situaciji je najbolje dati škarje in platno v roke volivkam in volivcem, kajti še enkrat, oni so edini tisti, ki imajo legitimiteto in imajo moč povedati, kaj vse si o nas mislijo, o političnih strankah mislijo, in kdo uživa njihovo zaupanje. To se žal iz različnih razlogov ni zgodilo. Sem pa prepričan, da bodo naše državljanke in državljani še bolj skrbno kot do sedaj in še bolj temeljito kot do sedaj spremljali dogajanje na političnem parketu ter s svojimi opombami polnili kartoteke vsake izmed političnih strank in račun za vse nas in naše dosedanje in nadaljnje početje ovrednotili na naslednjih državnozborskih volitvah. Socialni demokrati pred volitvami nimamo nikakršnega strahu, ker smo in bomo tudi v nadaljevanju delali v skladu s svojim programom, predvsem pa s svojimi vrednotami. Želimo in predvsem verjamemo v vključujočo, napredno, solidarno in pravično družbo. Družbo, ki se je sposobna soočati z demografskimi in okoljskimi izzivi ter sistem ohranjati tam, kjer ima na prvem mestu javno zdravstvo, kjer imamo na prvem mestu javno šolstvo, kjer so dostopna stanovanja za mlade, kjer imamo solidarno varstvo za starejše in še več drugih stvari je.
Pred novo vlado je veliko izzivov na vseh omenjenih področjih. Tako si želim, da kljub tej ne preveč optimistični popotnici nastajajoči vladi ne bi zmanjkalo moči za vsebino in predvsem za rešitve za naše ljudi. Kajti kakorkoli gledamo, če si to želimo priznati ali ne, bo vlada na koncu koncev, če izvzamemo vse politične predznake, slovenska vlada, naša vlada. Vendar Socialni demokrati nismo – to, kar sem prej povedal – pristopili k nastajajoči vladi, hvala bogu imamo dovolj zgodovinskega spomina, razlogov je veliko, dejanja iz preteklih časov govorijo sama po sebi.
Vendar moram povedati, da mi danes gospoda Janeza Janše za mandatarja ne bomo podprli, želimo pa naslednji vladi vse dobro za našo državo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Stranke modernega centra bo predstavil Igor Zorčič.
Izvoli.

IGOR ZORČIČ (PS SMC): Hvala za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi, gledalke in gledalci!
Pred letom in pol smo v Poslanski skupini SMC glasovali o kandidatu za prvega predsednika Vlade tega sklica gospoda Marjana Šarca in ga soglasno podprli z vsemi glasovi poslanske skupine. Verjeli smo, da bo uspešno in kontinuirano vodil manjšinko koalicijo petih levosredinskih strank, ki jo bodo podpirale Levica pa tudi druge stranke. Mandatarja je takrat podprlo 55 poslancev, torej tudi poslanci iz opozicije, kar je obetalo stabilno delo Vlade in nove koalicije v celotnem štiriletnem mandatnem obdobju. Vlada, ki zaključuje s svojim delom, je imela vse možnosti, da bi svoje zaupanje upravičila v polnem mandatu z uresničenimi načrti in z otipljivimi koristmi za vse državljanke in državljane. Imela je najboljšo možno popotnico v javnofinančni blagajni. Imela je, kar za številne pred njo ni bilo značilno, izjemno medijsko podporo in skoraj naklonjenost večine ali pa zelo pomembnega dela oblikovalcev javnega mnenja. Imela je vse, česar si v politiki pri svojem delu sploh lahko želimo. Gospod Šarec je ob svoji izvolitvi poudaril, da bodo štela dejanja in ne besede. Danes je jasno, da je bilo več besed in manj dejanj in da so na mizi ostali nedokončani zakoni, ravno dobro začeti načrti in napol oblikovani ukrepi.
SMC je bila stabilna in konstruktivna članica koalicije. Naši ljudje na funkcijah v Vladi, ministri SMC so vestno opravljali svoje delo, ves čas smo bili trden in stabilen člen, ki nikoli in nikdar ni omajal delovanja koalicije ali Vlade. Vedno smo sodelovali, povezovali in bili nepogrešljiv člen pri sprejemanju pomembnih odločitev za državo Republiko Slovenijo in državljanke ter državljane. V ničemer nismo omajali delovanja Vlade, koalicije ali predsednika Vlade. Konstruktivno smo sodelovali pri izvajanju nekaterih projektov, med njimi tudi takšnih, ki so bili v našem programu, pri sprejemanju zakonov in drugih predpisov, ne nazadnje tudi sprejetju proračuna, ki je mejnik pri delovanju vsake koalicije ter zagotavlja nadaljnjo podporo delu vsakokratne vlade in njenega predsednika. Zaradi tega smo bili izredno neprijetno presenečeni, ko je v kratkem času po sprejetju rekordnega proračuna v zgodovini samostojne Slovenije, v času nadpovprečne gospodarske rasti in stabilne politične situacije brez predhodnega posvetovanja s koalicijskimi partnerji o nadaljnjem delu in sodelovanju, brez predhodnih pogovorov glede morebitnega sodelovanja na novih volitvah ali po njih premier Marjan Šarec odstopil, češ da ne more več delati in da je iskanje podpore pri vsakem glasovanju zanj prenaporno. Z odstopom nas je gospod Šarec vse koalicijske partnerje preko medijev začel pozivati na predčasne volitve kot edino legitimno, legalno in pošteno opcijo v dani situaciji. Torej po odstopu, ki je bil očitno posledica odstopa njegovih najožjih sodelavcev, ljudi na funkcijah, sekretarjev v kabinetu, tudi ministra za finance, bianko odstopa ministra za zdravje, in ker mu je očitno nekdo svetoval ali pa se je morda odločil sam, da to naredi v trenutku, ko imata on in njegova stranka LMŠ veliko javnomnenjsko podporo in podporo medijev. Gre torej za odločitev iz lastne politične računice, ne pa kakšne nuje ali česa zveličavnega, kakor nekateri želijo opisati odstop predsednika Vlade.
In za kakšno ceno? Za to, da tudi po novih volitvah ne bi mogel sestaviti nove večinsko levosredinske koalicije, saj Levica, kot je vsem znano, z nobeno stranko ni šla, ne bi šla in tudi ne bo šla v nobeno vlado in z drugimi strankami pač ne bi imel dovolj glasov za oblikovanje nove vlade. Ob odstopu je predsednik Vlade gospod Šarec s figo v žepu ponudil sodelovanje SMC oziroma bolje rečeno posameznikom iz vrst SMC, ki naj bi si jih izbral sam in s pomočjo svojih organov v stranki LMŠ, da bi kandidirali na njegovi listi in ne na skupni listi obeh strank, kot se je kasneje tudi izkazalo. Sodelovanje med tema strankama na predčasnih volitvah tako kot na zadnjih evropskih volitvah ni bilo v planu predsednika Vlade v odstopu. Bila je očitno samo predstava za javnost in za člane, volivce ter simpatizerje SMC, ki se jim je s tem lažno vlivalo upanje po sodelovanju in poskušalo že vnaprej preprečiti sodelovanje, povezovanje, pogovarjanje ter dogovarjanje SMC z drugimi strankami o morebitni novi koaliciji, kar je napovedal predsednik SMC Zdravko Počivalšek. Ali je res to najbolj pošteno do koalicijskih partnerjev, do volivk in volivcev, ki so dali glas na volitvah strankam in njihovim kandidatom za štiriletni mandat in ne za enoinpolletni mandat? Ali je pošteno do volivcev, da se izvoljeni politiki po komaj letu in pol nehajo truditi, ker je to za njih prenaporno, ter odstopijo? In ko se nekateri sklicujete na javno mnenje, ki da izhaja iz anket, ali je pošteno, da se volje stotisočih volivcev povozi z anketnimi rezultati nekaj sto izprašanih anketirancev? Presodite sami.
V SMC smo v letu 2018 res izjavili, da ne gremo v vlado z Janezom Janšo in njegovo SDS. In tega smo se držali. V tisto vlado, ki naj bi takrat nastala glede na rezultat takratnih volitev, nismo šli. Takrat smo podprli in verjeli v stabilno manjšinsko vlado pod vodstvom Marjana Šarca, vendar pa je danes več kot očitno, da so pomanjkanje potrebnega dialoga znotraj koalicije in opitost od rezultatov javnomnenjskih anket pripeljali do krhanja odnosov med nekaterimi koalicijskimi partnerji, ki še danes niso sposobni tvornih pogovorov. Po nekaterih ocenah je v tem sklicu državnega zbora vsaj 50 poslancev, ki bi lahko tvorili levosredinsko koalicijo, pa zaradi ran delovanja prejšnje koalicije tega očitno niso sposobni. Včeraj je gospod Židan iz stranke SD nekaterim partnerjem bivše koalicije poslal pismo, v katerem navaja, navajam: »Demokratičen nadzor,« po izvolitvi nove vlade, »bo boljši in učinkovitejši, če bomo opozicijske stranke znale sodelovati in skupaj uresničevati vlogo, ki jo imamo v parlamentarni demokraciji.« Pismo je bilo namenjeno predsedniku LMŠ Marjanu Šarcu, koordinatorju Levice Luki Mescu in predsednici SAB Alenki Bratušek. Na pobudo se je odzval gospod Marjan Šarec, ki je odgovoril takole: »Seveda pozdravljam pobudo stranke SD glede povezovanja v opoziciji, prosim le, da toliko počakamo, da tudi dejansko postanemo opozicija, sedanja opozicija pa vlada.« Precej zgovorno, ni kaj. Stranke napovedujejo možnost sodelovanja, torej stranke, ki so potencialne kandidatke za oblikovanje neke levosredinske koalicije, napovedujejo možnost sodelovanja, ampak šele, če se bodo in ko se bodo znašle v opoziciji. Prav zaradi takšne situacije, ki sem jo moral opisati, smo se v SMC v skladu z določili Ustave Republike Slovenije začeli z vso odgovornostjo pogovarjati o možnosti oblikovanja nove, neke druge vlade, kar je tudi dolžnost politikov. Ne pa kot nekatere druge stranke, ki – pri tem celo tekmujejo, se postavljajo v vrsto – možnost sodelovanja zavračajo in jo promovirajo kot bistven element njihovega delovanja. Da, začeli smo se pogovarjati z Desusom, Novo Slovenijo in SDS o možnosti oblikovanja nove vlade v skladu z obstoječo ustavno ureditvijo. To ni sodelovanje proti volji volivk in volivcev, proti njihovi volji so kvečjemu politične igrice in računice, ki vodijo k odstopom in brezvladju.
Stranka modernega centra ostaja stranka, ki zagovarja in varuje socialno liberalne vrednote, vladavino pravo, demokratičnost, človekove pravice in temeljne svoboščine. Nobena od strank nove koalicije, torej tudi SDS in njen predsednik Janez Janša, nam ni postavila pogoja, da moramo sprejeti njihovo stališče, njihovo ideologijo, pod takšnimi pogoji tudi ne bi šli v kakšno novo vlado. Nasprotno, koalicijski sporazum temelji izključno na skupnih projektih, na vsebinskih rešitvah v dobro vseh ljudi, na sodelovanju in povezovanju štirih različnih strank za namen realizacije dobrih skupnih projektov in projektov posameznih strank in ne na kakšnem ideološkem povezovanju. SMC ostaja pri svoji ideologiji, pri svojih vrednotah in pri svojem programu, zadnjem, od leta 2018 do 2022, ki ga bomo v tej vladi poskušali v določenem oziroma največjem delu uresničiti, kar je zapisano tudi v koalicijski pogodbi. Zato smo šli v oblikovanje nove vlade in je povsem neumestno, nekorektno, neprimerno in nekulturno blatenje Stranke modernega centra, naših imen, imen poslancev, novega predsednika stranke, predstavnikov organov stranke, članov, članic, ki so podprli to novo sodelovanje. Slišali smo številne oznake. Če se izognem tistim, ki jih je morda slišati na ulici, pa naj naštejem nekatere, ki so se pojavile v nekaterih tako imenovanih mainstream medijih, ki naj bi opozarjali na bojazen pred ne vem kakšno avtoritarno vlado in kršenjem človekovih pravic. Označevanje politikov s tretjerazrednimi politiki, z zgodovinsko prevaro, nesposobneži in primerjanje politikov s pridevniki, ki so bili značilni za obdobje druge svetovne vojne in po drugi svetovni vojni, se nam zdi skrajno neprimerno in odstop od tistega, za kar naj bi se tisti, ki vse to izrekajo, borili. Ne nazadnje tudi poimenovanje naše stranke kot stranke, ki tvori koalicijo sovraštva, ter s tem spodbujanje in ščuvanje k nestrpnosti, nesodelovanju z različno mislečimi, ločevanju na prave in neprave, izločevanju, sovražnemu govoru, proti čemur se zavzemamo in smo se vedno zavzemali. Skratka, ta poimenovanja kot tista, ki ne bodo privedla k tistemu, za kar naj bi se nekateri borili, torej za ohranitev svobode in demokratičnega načina odločanja, temveč nasprotno, gre za ščuvanje in vzbujanje sovraštva in ne nazadnje tudi delanje nekih izrednih razmer, na katere marsikateri izmed teh, ki izgovarjajo te besede, v današnjem času, sploh v primeru koronavirusa, opozarjajo.
Danes bo za novega predsednika Vlade glasovalo devet poslancev SMC od desetih, vsi po svoji vesti, s svojo glavo in vsi ti poslanci smo vedno delali odgovorno in dobro za Slovenijo ter za vse njene državljanke in državljane, ne glede na njihovo politično ali kakšno drugo pripadnost. Želimo si in zavzemamo se, naša dolžnost je, da upravičimo visoka pričakovanja, ki jih ima sedaj močno razdeljena javnost, naše članstvo, podporniki, simpatizerji kot posledico tudi netočnih informacij in opisanih diskreditacij v javnosti. Tudi s strani, vam moram priznati, nekaterih naših bivših članov, ki so na očeh javnosti z javnimi pismi kot užaljeni, najbolj glasni in domnevno nič krivi razvezani zakonci izstopili iz stranke, ker niso dobili kakšnega položaja ali ker ni bilo v celoti upoštevano njihovo mnenje v demokratični stranki. Menimo, da je potrebno preseči nekatere delitve, z jasnim ciljem delati v dobro naše države, državljank in državljanov. Čas je za jasne cilje in trdo delo. Poslanci SMC pa ne glede na to, kar boste nekateri uspeli prebrati tudi v nadaljevanju, pa da ne rečem v preteklosti prejšnjega tedna v nekaterih medijih, ostajamo enaki. Ne spreminjamo politične barve, tudi ne osebnosti, kot nekateri namigujejo. Stranka SMC ostaja ista levosredinska stranka, moderna stranka, častna stranka, če se referiram na nekatere včeraj izrečene izraze, stranka socialno liberalnih vrednot, ki se podaja na težko politično pot sodelovanja in usklajevanja z novimi strankami. Poslanci SMC smo delali, delamo in bomo še naprej delali v dobro vseh državljank in državljanov, v dobro naše Slovenije, ki mora biti pripravljena na izzive prihodnosti.
Naj omenim tu še predsedovanje EU, ki je tudi eden od tistih pomembnih dogodkov, ki nas je gnal pri premisleku o tem, ali si lahko privoščimo še ene volitve, ki bodo odložile nastanek nove vlade morda tudi za pol leta ali leto. In še naprej si bomo morali prizadevati za naš položaj v evropskem prostoru, torej tudi skozi to predsedovanje, tako da bo bolje za vse. Verjamemo, da bo delo v novi vladi še težje, kot je bilo v pretekli manjšinski vladi, tako nakazujejo nekateri dogodki prejšnjega tedna, vendar če bomo želeli dokazati, da so naši nameni res dobri, da smo se odločili za sodelovanje za dosego in realizacijo dobrih stvari, ciljev in projektov v dobro vseh, bomo pač delali s še večjimi napori. Kot vam je znano stališče našega predsednika, ne gremo nazaj, ne levo, ne desno, temveč naprej, za našo Slovenijo, za naše državljanke in državljane.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Luka Mesec, Poslanska skupina Levica.
Izvoli.

LUKA MESEC (PS Levica): Hvala in lep pozdrav! Spoštovani!
Danes odločamo o tem, ali naj Janezu Janši podelimo nov, še tretji mandat za sestavo vlade. Že vnaprej lahko rečem, da bo to civilizacijski polom, a gremo po vrsti. Če bi sklepali zgolj po koalicijski pogodbi, ki smo jo prebrali, bi lahko zaključili, da je podobna tisti, ki jo je sredinski peterček z NSi sestavil poleti 2018, torej preden je v koalicijska pogajanja vstopila Levica. V obeh je namreč pisalo, da so za javno zdravstvo, a javno zdravstvo bi reševali tako, da bi privatnikom omogočili dostop do javnega denarja. Oboji bi povečali sredstva za vojsko, za Nato na 2 % BDP, s čimer jasno kažejo svoje prioritete, to je namreč dvakrat več, kot ta država namenja za kulturo, ali dvakrat več, kot namenja za razvoj in raziskovanje. Obojim je skupno, da obljubljajo višje pokojnine, višje povprečnine za občine in več stanovanj, a ne znajo povedati, kako bodo to financirali. Oboji govorijo o socialni pravičnosti, a dosegali bi jo z davčnimi odpustki za najbogatejše in bolje plačane. In oboji govorijo o pravih ljudeh na pravih mestih, a ko pride do kadrovanja, so pomembni naši ljudje na pravih mestih.
Sredina in desnica pa si postajata podobni tudi v nekem drugem smislu, tehniki in retoriki. Eden od vidnejših sekretarjev prejšnje vlade Damir Črnčec se je svojih tehnik priučil kje drugje kot pri Janši. In če ste prejšnji teden poslušali sejo Odbora za kulturo o političnem kadrovanju ministra SD Zorana Pozniča, niste mogli preslišati retorike, na katero je včeraj opozorila novinarka Špela Kožar. Citiram: »Minister za kulturo Zoran Poznič, sicer pristojen tudi za medije, je v parlamentu na nedavnem Odboru za kulturo večkrat diskreditiral naše delo,« torej delo novinarjev, »pravzaprav vse, kar se je navajalo v medijih. In to tako, da je sam potvarjal informacije.« In nadaljuje: »Kar se je dogajalo na nedavni seji parlamentarnega Odbora za kulturo je bilo kljub mojemu dolgoletnemu spremljanju kulturne politike zame popoln šok. Socialni demokrati, od članov odbora do samega ministra, so diskreditirali vse, novinarje, direktorice, celo vabljene na sejo. Manever, zaradi katerega bi, če bi to počela neka druga stranka, odšli na okope.« Enako bi lahko rekli za marsikaj drugega, kar je v zadnjih osmih letih počela tako imenovala leva sredina. Da, leta 2012 smo šli na okope zaradi varčevalnih ukrepov fiskalnega pravila, slabe banke, privatizacije, ki jih je začela Janševa vlada. A ko smo dobili novo oblast, vlado Alenke Bratušek, so se te politike nadaljevale. In nadaljevale so se tudi v naslednjih dveh vladah. Fiskalno pravilo je vpisala Cerarjeva vlada v ustavo, zadnji dve banki je prodala zadnja, Šarčeva, vlada. V marsikaterem smislu torej danes ne odločamo o vladi, ki naj bi bila popolno nasprotje vlade Šarčevega peterčka ali prejšnjih dveh vlad Mira Cerarja ali Alenke Bratušek, ampak obratno, o kontinuiteti.
Kot je v kolumni »Levica« in levica pred volitvami 2018, kjer je kot edino alternativo podprl stranko Levica, zapisal Slavoj Žižek: »Kdo oziroma kaj je »levica« pri nas?« Pri tem je spomnil na staro šalo iz Sovjetske zveze z Radia Erevan, kjer so na vsa vprašanja poslušalcev odgovarjali z »načeloma to drži, ampak …«. Tako na primer poslušalec Radia Erevan vpraša: »Je res, da je Jud Rabinovič zadel avto na loteriji?« Odgovor Radia Erevan: »Načeloma je to res, ampak ni šlo za nov avto, ampak za staro kolo. Poleg tega ga ni zadel na loteriji, ampak so mu ga ukradli izpred hiše.« In Žižek dodaja: »Ni težko ugotoviti, kako bi Radio Erevan odgovoril na vprašanje: Imamo v Sloveniji res močan levosredinski blok? »Načeloma je to res, vendar ta levosredinski blok se prav nič ne meni za pravice najbolj revnih in ogroženih, poleg tega je zapleten v stalne korupcijske afere in poslušno izvaja ukaze mednarodnih finančnih institucij.« Ter doda: »Kaj jim pri tem pomaga patetično sklicevanje na NOB in partizanstvo, ko pa služi zgolj kot figov list za prekrivanje lastne bede.« Žižek je ta prispevek zaključil z ugotovitvijo, da smo tako z drsenjem leve sredine proti desni prišli do najnižje točke našega političnega življenja. Odnos med tako imenovanim levosredinskim blokom in Janševo SDS se da ponazoriti z ilustracijo rok, ki rišeta druga drugo, edina zunaj te slike je, kot je ugotovil Žižek, Levica. Skratka, izdaja, ki ji bomo priča danes, ko bosta Desus in SMC podprli Janeza Janšo za mandatarja, pri čemer ni nepomembno, da je prav SMC stranka, ki je izključno na karti antijanšizma dobila 36-odstotno podporo na volitvah 2014. Ta izdaja ni enkraten dogodek, ampak dolgoleten proces drsenja, zniževanja standardov, stapljanja. Kot je ugotovil Luka Lisjak Gabrijelčič: ni se bilo treba Janši pomakniti v sredino, kot Mohamed na goro je moral le počakati, da se je sredina pomaknila k njemu.
Kakorkoli, obstaja nekaj pomembnih razlik, zaradi katerih smo Šarčevo vlado pogojno lahko podprli, Janševe pa ne bi mogli nikoli. Če smo pri podpori sredinskim strankam lahko vsaj upali, da bomo ustavili erozijo standardov in drsenje na desno, kot vidite neuspešno, pri nastajajoči vladi tega upanja ni. In če smo pri sredinskih strankah izigravanje demokratičnih pravil in tehniko lahko spremljali kot ekscese, je pri Janševi stranki to sistematična praksa že dolga leta. Če jim niso všeč rezultati volitev, bodo rekli, da so ukradene, če jim ni všeč mnenje novinarke, jo bodo ozmerjali s prestitutko ali piškotkartko, če jim ni pogodu sodba sodstva, ga bodo oklicali za krivosodje, če jim ni všeč medijsko poročanje, bodo ustanovili lastne medije, če jim in po godu resnica, bodo brez zadržkov širili laž. Janša in SDS namreč oblast razumejo totalno, tako kot so jo razumeli stalinisti: vse vzvode moči je treba držati v svojih rokah, kdor ni z nami, je proti nam, kdor si nas drzne kritizirati, je sovražnik ljudstva. Moj znanec je duhovito pripomnil: »Za Janšo se oblast začne s prvo črko v abecedi.« Čeprav zadnja leta SDS svoj nagovor usmerja k drugorazrednim, deprivilegiranim in Janševa stranka v isti sapi širi sovraštvo ravno proti tem deprivilegiranim, proti manjšinam, proti revežem, ki jih zmerja z lenuhi, proti tujcem, proti drugače mislečim, proti ljudem z napačnim tenom polti ali napačno veroizpovedjo. To sovraštvo je seveda taktično. Z njim poskušajo prepričevati večinsko prebivalstvo, da je deprivilegirano, drugorazredno.
Pa si poglejmo, če so politike SDS in Janeza Janše koristile večinskemu prebivalstvu v Sloveniji, ali je zaradi njih kaj manj drugorazredno. Trije primeri. Prvič. Leta 2005, ko je bila SDS na oblasti, so pokušali po zgledu Bolgarije, Latvije, Slovaške uvesti enotno davčno stopnjo, najbolj nepravično davčno ureditev, ki si jo lahko zamislite, ki bi uničila slovensko socialno državo. Ponavljam, ki bi uničila slovensko socialno državo, ker ne bi bilo več denarja zanjo. Je to politika v prid drugorazrednim? Drugič. V času prve Janševe vlade med letoma 2004 in 2008 se je zunanji dolg države, torej dolg gospodinjstev, bank, podjetij in države, povečal za več kot 30 milijard evrov. Kriza, ki je nasledila to vlado, je državo prisilila, da ta dolg v večji meri poplača z javnim denarjem. Zakaj ima torej danes država 30 milijard dolga? Dobršen del ogovorov boste našli v prvi in drugi Janševi vladi, spet v korist drugorazrednim. Ko je bil Janša na oblasti leta 2012, je uvedel zloglasni Zujf, s katerim so oklestili pokojnine, zdravstvo, univerze, šolstvo, policijo, državo pa potegnili v drugo recesijo. Pred tem so se namreč že kazali znaki rasti. In ko je Janez Janša danes v uvodnem govoru govoril o generaciji upokojencev, ki pred sabo nima mladosti in priložnosti, je pozabil povedati, da je zaradi varčevalnih ukrepov, za katere je SDS s svojima dvema vladama najbolj odgovorna, povprečen upokojenec še danes prikrajšan za 5,7 % pokojnine, kar pri povprečni pokojnini znese 400 evrov na leto. Toliko si upokojenci lahko zapomnite, ko se bodo naslednjič sklicevali na vas.
Je vse to v prid drugorazrednim ali pa so drugorazrednim ves ta čas metali pesek v oči, cilji pa so bili drugje? Janez Janša je namreč govoril, da je borec proti tajkunom, a ko se je povzpel na oblast, so tajkuni po letu 2004 doživeli svojo zlato dobo. SDS se je vzpostavil kot protipol eliti, ki jo je vzpostavila LDS, a ko so prišli na oblast, se je izkazalo, da je njihov cilj v bistvu zamenjati njihove z našimi – drugače rečeno, da je vse, kar si želijo, tisto, kar so očitali LDS, a zase. In vajo so ponovili še leta 2012, tokrat so za talca vzeli celotno državo. Nasprotnikov v javnem sektorju so se lotili z Zujfom, neprijateljev v gospodarstvu z ustvarjanjem izrednih razmer, razglašanjem skorajšnjega bankrota države in klicanjem trojke po preverjeni formuli Margaret Thatcher – ekonomija je le sredstvo. In če drugi del parafraziram – cilj je betonirati oblast. Čeprav se Janez Janša predstavlja kot neomajen upornik, je v resnici celo življenje spretno menjeval politične barve. Bil je komunist pa potem antikomunist. Ko se je včlanil v Pučnikovo stranko, je nastopal kot socialdemokrat, ko je z njo prevzel oblast, je izvajal neoliberalni udar, dvakrat. Govoril je, da je proti korupciji, a sodelavci v primeru Patria v Avstriji še vedno sedijo v zaporih. Proslavil se je kot borec za človekove pravice, danes so na desni prvi borci proti človekovim pravicam v državi. Janez Janša je pač tam, kjer se maksimizirajo možnosti za oblast – saj veste, za nekatere se oblast začne s prvo črko v abecedi. Tisti, ki ga nameravate danes kronati, seveda to veste, saj ste vendar sami izrekali podobne kritike vrsto let in tudi ne verjamem, da ste tako neumni, da ne bi vedeli, da ga na oblast postavljate v izjemno nevarnem času, v času panike – z zahoda iz Italije k nam prihaja koronavirus, z vzhoda pa fotografije bibličnih prizorov beguncev, ki jih bodo, seveda, v SDS imenovali invazija islamskih hord. Janez Janša bi po stari maoistični krilatici lahko dejal: pod milim nebom vlada kaos, situacija je odlična. Če ta človek kaj obvlada, je to zagotovo ustvarjanje izrednih razmer in sejanje panike.
Danes namreč ne glasujemo samo o tem, ali naj bo Janez Janša še tretjič predsednik Vlade, odločamo o tem, ali mu boste še tretjič dali mandat za poskus obračuna s prestitutkami, piškotkarji, krivosodjem, resnico. Zdravko Počivalšek na Twitterju sicer miri, da bo tokrat vse drugače, saj kot pravi, to ne bo koalicija ene stranke – kot da je kdaj bila – in tudi ne koalicija enega predsednika – kot da je kdaj bila – pač pa koalicijska vlada, v kateri se bo delalo s konsenzom in upoštevanjem vseh štirih partneric. Aha. Njen bodoči predsednik medtem o svojih nasprotnikih že piše kot o ljudožercih, v časopisu Dnevnik pa, sicer zaenkrat še šaljivo, žuga s poseganjem v njihovo uredniško politiko. Že v četrtek bomo obravnavali poskus vzpostavljanja naborniškega sistema, kjer bomo zagotovo kot razlog za to vzpostavitev poslušali, da je treba našo mladino vpoklicati, jih oborožiti s puškami in poslati na mejo nad begunce, ki prihajajo. Grožnje direktorici so padale, še preden ste ga ustoličili. In le počakajte, da nastavi svojega ministra za kulturo – oh, kako naivno ste mu to mesto prepustili – pa se bo začelo označevanje stranki SDS neljube civilne družbe in nevladnih organizacij za tuje agente, preganjanje neposlušnih novinarjev, pretvarjanje medijev v lastna trobila. Vse pod kontrolo, SMC, imate vse pod kontrolo? Razumem, da danes tako mislite, a verjemite, še zdaleč niste prvi liberalci na svetu s takim zmotnim prepričanjem. Ampak vi, vsak od vas osebno bo odgovoren, da boste Slovenijo izpostavili nevarnosti, da gre po poti madžarskega zdrsa v diktaturo. Za to danes prevzemate osebno odgovornost.
Sam in kolegi v Levici nikakor nočemo živeti v strahu panike, preganjavice, lova na čarovnice. Enako nočemo živeti v svetu izsiljene izbire med Janšo ali pa sredino, ki mu je postajala vse bolj podobna. V Levici bo, jasno, vseh devet glasov proti podelitvi mandata za sestavo vlade Janeza Janše, a če mandat vseeno dobi, moramo tisti, ki bomo zdaj v opoziciji, presekati ta prekleti začarani krog rok, ki rišeta druga drugo. Zato ne sme biti naš edini cilj nasprotovanje Janši, še pomembnejši cilj je izgradnja alternative, ki bo vredna svojega imena. Vlada po Janezu Janši namreč mora biti v temelju drugačna po programu, tehniki in retoriki, vlada, ki države ne bo imela za plen, ampak ji bo služila; ki javnih institucij in državnih podjetij ne bo videla kot poligon za politično kadrovanje, ampak kot njeno bogastvo in potencial; ki ne bo strašila svojih ljudi, da bi s tem ustvarjala občutek lažne varnosti; ki deprivilegiranih in drugorazrednih ne bo ščuvala in obračala drugega proti drugemu. Pač pa se bo borila za dobrobit vseh – mladih, ki nimajo stanovanj, upokojencev, ki so pahnjeni v revščino, delavcev z nizkimi plačami, prekarcev, ki so prisiljeni živeti iz rok v usta, vseh, ki dela ne najdejo, in vseh, ki jim ta družba ne ponuja možnosti za poln razvoj svojih potencialov. Dobiti moramo vlado, ki ne bo zanikala podnebne krize, kot to počne Janševa stranka, ampak ki tudi ne bo le sprejemala deklaracij, kot to počne sredina, pač pa bo prešla od besed k dejanjem, da ohranimo ta planet za generacije, ki prihajajo. Kljub temu da je danes težek dan za tak razglas, na tem mestu obljubljam, da bomo v Levici trda opozicija in da se bomo od tega dne naprej še odločneje borili, da bo prihodnost demokratični in ekološki socializem.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Nova Slovenija – krščanski demokrati bo predstavil Jožef Horvat.
Izvoli.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala za besedo, gospod podpredsednik Državnega zbora. Drage kolegice poslanke, kolegi poslanci, spoštovani kandidat za predsednika Vlade Republike Slovenije gospod Janez Janša, spoštovane državljanke in državljani!
V aktualnem 8. sklicu Državnega zbora bomo danes drugič izvolili predsednika Vlade Republike Slovenije in v nadaljevanju 14. slovensko vlado. Zakaj drugič v tem sklicu? Zato, ker je predsednik 13. vlade, gospod Marjan Šarec, nepričakovano odstopil s funkcije. Ko je Državni zbor lansko jesen sprejel proračuna države za letošnje in naslednje leto, se je zdelo, da bo koalicija, sicer zgolj iz lastnih kadrovskih in finančnih interesov, zdržala do rednih volitev. Iz neambicioznih proračunskih dokumentov in razvojnih dokumentov in v pomanjkanju volje in znanja za prepotrebne spremembe v večini družbenih podsistemov pa smo v Novi Sloveniji napovedovali, da bo vlada Marjana Šarca izbrala komfort in bo opravljala zgolj tekoče posle. Kmalu po vstopu v jubilejno praznično leto 2020, v katerem bomo obeležili pomembne 30-letnice ključnih dogodkov iz nastajanja naše samostojne, meni tako drage Slovenije, 8. april – prve svobodne in demokratične volitve, 16. maj – prisega Demosove oziroma Peterletove vlade, 23. december – plebiscit oziroma sklep ljudstva o samostojni Sloveniji, se 27. januarja z odstopom gospoda Marjana Šarca zgodi padec vlade. Slovenija je padla v politično krizo. Političnim analitikom prepuščam podrobnosti razlogov za odstop. Izstopata pa predvsem dve ugotovitvi. Prva, Marjana Šarca so zapustili njegovi najožji sodelavci, stebri, na katerih je sam stal. Druga ugotovitev, predsednik Vlade gospod Šarec je odstopil brez kakršnegakoli predhodnega pogovora s koalicijskimi partnerji. Še več, na novinarski konferenci s koalicijskimi partnerji grobo obračuna. Zaključek je preprost – pravega, iskrenega partnerskega odnosa ni bilo.
Iz tega primera bi se umetna inteligenca marsikaj naučila. Verjamem pa, da tudi naravna. Zakaj to govorim? Zato, ker se slovenska politika iz tega primera mora res nekaj naučiti, če želi resnično delati za dobro, za blaginjo vseh ljudi. Če med koalicijskimi partnerji ni iskrenega odnosa – smo videli – zaupanja in sodelovanja, ki je seveda naporno in terja potrpežljivost in medsebojno spoštovanje, potem je propad koalicije neizbežen. Uničevanje političnih strank je uničevanje demokracije, saj le-te ni brez večstrankarskega sistema. Verjamemo, da je bilo v vladi Marjana Šarca, predvsem v širših ministrskih ekipah in v organih v sestavi, tudi veliko ljudi, ki so vlagali velike napore in srčno delali za blaginjo Slovenije. Vsem tem se v imenu Nove Slovenije danes iskreno zahvaljujem.
Gospe in gospodje, pred nami je nov začetek. Novo upanje za Slovenijo. No, vse tiste, ki imajo skrbi, kako bomo sfinancirali našo zavezo, ki smo jih zapisali v koalicijsko pogodbo, naj pomirim – ja, rebalans proračuna bo. Naše sodelovanje v koaliciji je pogojeno z našo vsebino, z našim temeljnim programom, ki smo ga modernizirali in sprejeli na novembrskem kongresu in z volilnim programom za državnozborske volitve v letu 2018. Naša ambicija je, ambicija Nove Slovenije je Slovenijo postaviti na zemljevid 15 najbolj uspešnih držav na svetu po kakovosti življenja. Iz poročila Organizacije združenih narodov o razvoju izhaja, da je v letu 2019 Slovenija zasedla 24. mesto med 189 državami. Cilj je uresničljiv. Verjamemo, verjamemo in resnično verjamemo v izjemne potenciale Slovenije, v izjemne potenciale njenih državljanov. Svet Nove Slovenije, to je najvišji organ med dvema kongresoma, je soglasno podprl predlog koalicijske pogodbe. Koalicijska pogodba seveda ni samo naš program. Koalicijsko pogodbo smo uskladili štirje dokaj različni politični partnerji, sopotniki in vsebuje naše skupne točke. Znali smo se pogovarjati in se bomo znali pogovarjati. In znali smo se dogovoriti in se bomo znali dogovoriti. Dogovarjanje o rešitvah za blaginjo Slovenije je ključna naloga vsake politike.
Naša politika, politika Nove Slovenije – krščanskih demokratov, temelji na zelo jasnih vrednotah. Za politiko, ki temelji na vrednotah, je najpomembnejši človek, ki ima osebne pravice in tudi dolžnosti. Svoje odločitve sprejemamo v dobro ljudi, da omogočamo dostojno, svobodno in izpolnjeno življenje. Politika in politični red morata služiti človeku in ne obratno. Naše temeljne vrednote izhajajo iz krščanskega pojmovanja človeka in sveta – vsak človek je enkraten, neponovljiv in ima nedotakljivo dostojanstvo. Naša politika temelji na vrednotah, ki izhajajo iz judovsko-krčanskega izročila, oblikovala pa sta jih tudi evropski humanizem in razsvetljenstvo. Te vrednote nam dajejo temeljno etično in politično orientacijo. Državo hočemo graditi na vrednotah, kot so, prvič, človekovo dostojanstvo, drugič, svoboda, tretjič, pravičnost in četrtič, varnost, ter tudi na načelih enakopravnosti, subsidiarnosti, solidarnosti in odgovornosti. Človekovo dostojanstvo je najvišja vrednota, iz katere so se razvile človekove pravice. Dostojanstvo človeku pripisuje vrednost in upravičenost do spoštovanja, zato ker je človek. Ljudje se rodimo svobodni in enakopravni. Človekovo dostojanstvo vseh ljudi je enako in ni odvisno od osebnih lastnosti, sposobnosti, dosežkov in uspehov, tudi ne od spola, barve kože, nacionalnosti, starosti, verskega ali političnega prepričanja, spolne usmerjenosti, invalidnosti, zdravja ali sposobnosti za delo, uspeha, neuspeha ali mnenja drugih ljudi. Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo in v enaki meri pripada vsem ljudem. Vsak človek je v vseh obdobjih svojega življenja edinstven in nedotakljiv.
Svoboda. Človek je po svoji naravi rojen svoboden in ima pravico do samoodločanja. Vsak je svoboden in je samoodgovoren za razvoj svojega življenja. Da se človek lahko svobodno razvija, moramo zagotoviti pravičnost in varnost. Svoboda potrebuje politični red, ki ji služi. Tak politični red mora imeti v svoji ustavi zapisane osnovne pravice, ki se med seboj ne izključujejo, ampak vzajemno pogojujejo in dopolnjujejo. Za dejansko uresničevanje teh pravic so potrebni odgovorni državljani. Svoboda se v praktičnem življenju uresničuje preko odgovornosti in soodgovornosti. Državljani morajo uživati svobodo znotraj svoje družine, soseske, delovnega okolja, prostega časa, lokalne skupnosti in države. Državljani moramo biti soodgovorni, moramo voliti in odločati. Odgovornost je naša politična naloga. Iz odgovornosti posameznika izhaja ideja o politični odgovornosti do celotne družbe. Zagovarjamo politiko, ki temelji na vrednotah in odgovornosti. Pravičnost. Pravičnost je v tem, da vsak dobi, kar mu pripada. Pravičnost zahteva, da enake stvari obravnavamo enako in stvari, ki so različne, obravnavamo različno. Jedro pravičnosti je enako dostojanstvo vseh ljudi in enaka pravica do svobode. V pravni državi pomeni pravičnost to, da zakoni za vse veljajo enako. Varnost. Človekovo dostojanstvo, svobodo in pravičnost lahko zagotovimo le v državi, ki je varna. Ne govorimo zgolj o fizični varnosti, ampak se varno počutimo takrat, ko smo s svojim življenjem zadovoljni. Pri zagotavljanju zadovoljstva v svobodni in pravični družbi sta nujno potrebni solidarnost in subsidiarnost. Solidarnost nam omogoča varnost takrat, ko si sami ne moremo pomagati. Subsidiarnost pa nam omogoča varnost pred nepotrebnimi posegi države v naša življenja. Solidarnost je mehanizem, ki varuje najšibkejše v naši družbi. Solidarnost je nujno dopolnilo samoodgovornosti. Tudi tisti, ki kljub vsem naporom ne morejo skrbeti zase, imajo pravico do socialne varnosti in do dostojnega življenja, v katerem odločitve sprejemajo sami. Socialna varnost je solidarna naloga družbe, ki jo morajo reševati tako državljani kot država. Človečnost neke družbe se kaže kot solidarnost v družini, soseski in družbi sami. Država mora biti, gospe in gospodje, kot čuvaj, če hočete kot čuvaj, da lahko v miru državljani ustvarjamo, ali pa kot nočni čuvaj, da ljudje lahko v miru počivajo. Sicer države ne potrebujemo.
Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, največja vrednota vsakega človeka pa je gotovo zdravje. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje lahko vidimo, da danes na pregled ali na kakšno zdravstveno storitev čaka približno 209 tisoč ljudi. To samo po sebi morda še ni problem. Problem pa je, da 75 tisoč ljudi čaka nad dopustno dobo. To so pač podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki ga ne vodi Nova Slovenija. Hvala bogu je država Slovenija dovolj bogata, da moramo vsem zagotoviti dostopnost zdravstvenih storitev. Ljudi ne moremo zdraviti z ideologijo. Naša ideologija je besedilo prisege ministrov, ki se glasi: »Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije.« Tudi za starejše in obnemogle državljane ob upoštevanju dostojanstva človeka, o katerem sem prej govoril, ne moremo skrbeti z ideologijo. Naj spomnim, zadnji dom za starejše je država zgradila, ko je resor sociale vodila Nova Slovenija, leta 2008. Sociala. V Novi Sloveniji socialo razumemo kot močno mrežo, ki ujame človeka, ko ta pada. Ta pa pada, če zboli, ta pada, če ostane brez prihodkov, brez službe. In še, najboljša socialna politika je tista politika, ki omogoča razcvet gospodarstva in posledično delovna mesta. Vsak zdrav človek je najbolj srečen, če lahko razvije vse svoje intelektualne, podjetniške in druge potenciale. In ko bomo uspeli ustvarjati takšno okolje, potem bo država Slovenija močnejša. Bili so časi, ko so med seboj v konkurenčnem boju tekmovale zgolj korporacije. Danes v konkurenčnem boju tekmujejo države. In tega se moramo zavedati, tega se mora zavedati slovenska politika.
Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, Nova Slovenija je prav v področje zdravstva predvsem v zadnjem času vlagala velike napore in povezala veliko znanja, izkušenj in dobrih praks doma in v tujini. V parlamentarni proceduri je predlog zakona, ki bi skrajšal čakalne vrste, kar je gotovo naš skupni problem. Čakalne vrste so problem in tukaj se najbrž vsi v tej dvorani strinjamo. Pogovori z nekaterimi poslanskimi skupinami, predvsem pa nova koalicija so razlogi, da bomo predlog omenjenega zakona umaknili iz parlamentarne procedure in naši koaliciji predlagali nov, še izboljšan zakon, ki naj bi skrajševal čakalne vrste – in v to trdno verjamemo. To bo naš prvi prispevek k realizaciji naših skupnih zavez, kjer smo na lestvici prioritet zelo visoko zapisali skrajševanje čakalnih vrst. Mi, Nova Slovenija, smo za robusten javni zdravstveni sistem, tega pa ne bo, če ne bom odpravili mnogih anomalij v zdravstvenem sistemu, če ne bomo odpravili nereda, korupcije pa tudi uravnilovke. Imamo izjemne zdravnike, izjemno osebje, izjemne medicinske sestre, vendar politika mora vzpostaviti takšen sistem, ki bo tudi učinkovit. Imamo vse potenciale.
Zavedamo se, da bo ta vlada, ki nastaja, imela zgolj eno leto efektivnega časa, da uresniči svoje zaveze. Zelo malo časa. Predsedovanje Svetu Evropske unije je velik zalogaj, obenem pa priložnost, da specifično težo Republike Slovenije v 30. letu njenega obstoja v institucijah Evropske unije, v zvezi Nato in drugih mednarodnih organizacijah dvignemo s tal na nivo, ki si ga Slovenke in Slovenci zaslužimo. Kljub relativno kratkemu razpoložljivemu času pa moramo vsaj začeti pripravljati sodobno, prijazno, zdravo, življenjsko in ustvarjalno okolje za svoje otroke in otroke naših otrok. Dušimo se v prometu – kaj pa delo od doma? Dušimo se v birokratskih ovirah – kaj pa uporaba umetne inteligence pri birokratskih postopkih? Pa dajmo, vprašajmo našega rojaka Slovenca profesorja Leskovca na stanfordski univerzi, ali je to mogoče. Ta gospod profesor, mladi profesor namreč raziskuje uporabo umetne inteligence v sodnih procesih. Če se da v sodnih procesih, smo trdno prepričani, da se da tudi v birokratskih procesih. Dobivamo ne nazadnje v Slovenijo center umetne inteligence na Inštitutu Jožef Stefan. Pred nami je za Evropo sprejeti zeleni dogovor. Skrajni čas je, da izkoristimo vse naravne vire, ki jih imamo. No, hvala bogu je lani slovenska politika na odboru za kmetijstvo odkrila tudi toplo vodo, mislim seveda na geotermijo. Morda tako pozno zaradi tega, ker so največji geotermalni potenciali prav na skrajnem vzhodu naše države. In res je, velikokrat se iz Ljubljane do naših skrajnih regij ne vidi – to moramo popraviti. Zato govorimo in smo tudi v koalicijsko pogodbo zapisali, da si bomo prizadevali za decentralizacijo naše države.
Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, poslanci Nove Slovenije bomo danes sledili sklepom sveta naše stranke in bomo za predlog za mandatarja, za predsednika Vlade prispevali vseh svojih sedem glasov. Novi slovenski vladi želim veliko modrih odločitev, zagotavljam podporo Poslanske skupine Nove Slovenije in srečno, Slovenija.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Prehajamo na razpravo poslank in poslancev. Preden dobita besedo dr. Anže Logar in za njim Lidija Divjak Mirnik, je za besedo zaprosil kandidat za predsednika Vlade Janez Janša.
Izvolite.

JANEZ (IVAN) JANŠA (PS SDS): Hvala lepa še enkrat za besedo.
Mislim, da se spodobi, da na nekatera vprašanja, izražena v stališčih poslanskih skupin, odgovorim ali pa jih komentiram. Osredotočil bi se predvsem na tisto, kar je bilo konkretno vprašano ali zatrjevano in zahteva pojasnilo. Kar se tiče finančnega vrednotenja koalicijske pogodbe. Seveda to finančno vrednotenje obstaja, saj če ne bi sproti finančno vrednotili predlogov, potem bi mi koalicijsko pogodbo lahko podpisali drugi dan. Prvi dan bi vsak prinesel svoje prioritete, to bi dali skupaj in bi to pač podpisali. Bojim se, da je nekaj koalicij doslej nastalo na ta način, zato tudi nobena ni končala svojega mandata. Mi smo seveda vse ukrepe, ki so bili predlagani, finančno ovrednotili. Vemo, kaj je potrebno narediti, zato da bodo uresničeni, delali smo tudi izračune, kje so rezerve. Te stvari so, bom rekel, brez dvoma. Tisto, kar ni brez dvoma, je pa realno stanje. Mi smo pri tem ovrednotenju izhajali iz edine realne podlage, uradne podlage, ki obstaja, to sta sprejeta proračuna za letos in za naslednje leto. Mi smo verjeli, da je stanje takšno, kot je bilo tukaj izglasovano z večino v dosedanji koaliciji. Šele zadnji teden smo dobili iz vladnih vrst, dosedanjih vladnih vrst, opozorila, da stanje ni takšno, da v obeh proračunih, ne skupaj, ampak v vsakem posebej, zevata večstomilijonski luknji. Jaz bom zelo natančno prisluhnil odhajajočemu ministru za finance, pa še tisti, ki ga bo nasledil, verjetno tudi, da te zadeve razčistimo. Ker če stanje ni takšno, kot ga ponuja edina realna uradna podlaga, ki smo jo imeli na razpolago, potem bo seveda treba narediti tudi prevrednotenje. Vsi vemo, kakšne so omejitve, imamo zaveze v ustavi, imamo zaveze v paktu stabilnosti in rasti. Slovenija je tudi pod drobnogledom Evropske komisije, ko gre za izpolnjevanje teh kriterijev, ker smo tudi del evroobmočja, ne nazadnje, in tukaj ni šale.
To, kar je govoril predstavnik dosedanje največje vladne poslanske skupine, kako je stanje dobro, kako je vse cvetelo in tako naprej – glejte, hvala bogu, da je tako. Če je res ta rekordni proračun narejen na realni podlagi in je stanje še boljše od tega, kar je tam prikazano, bom jaz prvi, ki bom odhajajoči vladi čestital in se ji zahvalil za to, kar je naredila. Me pa skrbi, da ni ravno tako in da tudi mnoga tveganja, ki bi se jih dalo predvideti, niso bila predvidena. Vseh se ne da, ampak nekatera se pa pač da. Ne glede na to pa prioritete, ki so zapisane v koalicijsko pogodbo, so bolj ali manj rangirane, ostajajo in jih bo treba izvajati glede na realno stanje. Verjamem, da so tudi še nekatere rezerve, o katerih sem prej govoril, ko sem govoril o debirokratizaciji in decentralizaciji. Rečeno je bilo, da se vladi, ki odhaja ali pa ki je sama odšla, ne priznava, da je naredila tukaj kaj dobrega. Jaz sem ravnokar nekaj priznal, če to drži. Druga stvar, ki jo ne samo mi, ampak recimo tudi slovensko gospodarstvo priznava odhajajoči vladi, je tista mini davčna reforma. Oziroma predvsem, ko smo se pogovarjali z gospodarstveniki, več kot 500 jih je govorilo na teh srečanjih – nobenega tajkuna ni bilo poleg, mimogrede, vsi so bili gospodarstveniki, ki so z lastnimi žulji naredili to, kar imajo – vsi so priznali vladi tisto razbremenitev nagrad, ko je bilo možno zaposlenim izplačati 13. plačo ali kakorkoli, se pravi dodatni denar, ne da bi bil ta obdavčen. In so jim lahko izplačali ne 500 evrov, ampak tisoč evrov, ker za to ni bilo treba plačati enormnih prispevkov. Mimogrede, isti namen je izražen tudi v novi koalicijski pogodbi in ta namen je bil pa zdaj napaden. Ko govorimo o davčni razbremenitvi nagrad, niso mišljene nagrade direktorjev, mišljeno je, da lahko vsak podjetnik izplača nagrade zaposlenim, ne da je to pretirano obdavčeno oziroma da je neobdavčeno do določene višine, kot je bilo delno to tudi doslej glede na ukrep, ki so ga vsi pohvalili.
Hvaliti se s tem, da je vlada pustila v predalih polno osnutkov in predlogov zakonov, »imamo zakone« – glejte, v predalih naše poslanske skupine mislim, da je okoli 240 zakonov, in to ne zakonov, ki bi jih nekdo napisal pa bi vanje vtkal svoje želje ali pa lobistične interese, ampak so to zakoni, ki so že šli vsaj enkrat čez parlamentarno proceduro tukaj. So se že brusili, pa ker smo bili večino tega časa, ko smo te zakone pripravljali, v opoziciji, pač ti zakoni niso dobili večinske podpore. Vemo, da zakon, ki ga imaš v predalu, ne pomeni nič. Zakon je nekaj, ko je sprejet v tej proceduri. Kljub temu bomo vse, kar je doslej pripravljeno v smislu zakonodaje, še posebej na teh nevralgičnih točkah, skrbno proučili, pogledali, kaj od tega je v redu, kaj je v skladu s koalicijsko pogodbo in s temi cilji. Kot že rečeno, tudi iz bodoče opozicije, če bo ta vlada nastala, boste k temu povabljeni in bomo poskušali pripeljati te procedure do rešitev, ki bodo trajne, ki ne bodo zdaj samo za dve leti ali pa za eno leto, ampak ki bodo imele neko širše soglasje. Imamo prakso s tem in ta praksa je delovala ne glede na to, kako nekateri razglašajo tisto obdobje za ne vem kakšno obdobje vsega slabega. Mandat 2004–2008 je bil mandat, ko so realno plače in pokojnine zrasle skoraj za četrtino. Nobenega drugega takšnega mandata ni bilo v zgodovini te Slovenije, pa tudi ne nobene prejšnje države, v katerih smo bili, po mojem. Zadolženost države je bila rekordno nizka, zmanjšala se je takrat. Težko pa je seveda to razložiti nekomu, ki misli, da je kredit, ki ga vzame vlada v imenu vseh davkoplačevalcev in ga morajo ti potem tudi odplačevati, enak kreditu, ki ga vzame Luka Mesec za avto ali pa za stanovanje. Nobena vlada nima nič pri tej odločitvi niti pri obveznostih njegovega vračanja. Ko govorimo o povečanju državnega dolga z 8 na 32 milijard, posredno govorimo o zadolženosti davkoplačevalcev, ker je to dolg države, ki ga moramo vsi odplačevati preko davkov in prispevkov. In je to danes še vedno veliko javnofinančno breme. Čeprav je, ker je naš bruto domači proizvod zrasel, delež tega dolga v njem padel in gremo, hvala bogu, proti maastrichtski meji 60 %. Sama cifra se pa ni bistveno zmanjšala, ker se glavnica v glavnem reprogramira.
Moram reči, da ne razumem žolča, ki je bil tukaj zlit s strani vodje Poslanske skupine LMŠ. Slovenska demokratska stranka, pa mislim, da tudi nobena od teh strank, ki smo zdaj podpisale koalicijsko pogodbo, vaše vlade ni porušila. Mi smo bili do te vlade, če pogledate statistiko, bom rekel, izjemno tolerantni. Slovenska demokratska stranka ima dovolj poslancev, da vsak teden skliče izredno sejo, dovolj poslancev, da vloži interpelacijo, ustavno obtožbo, karkoli. Koliko interpelacij smo vložili v tem času? Bistveno manj, kot bi bilo potrebno po mojem mnenju – eno samo. Povejte še kakšno obdobje v parlamentarni zgodovini, kjer je bilo tega malo. Ker smo bili kritični do vlade, smo vseeno upoštevali dejstvo, da vlado vodi stranka, ki je nastala, ki nima še nobenih izkušenj, dali smo ji čas in tako naprej. Zagotovo mi ali pa vsa dosedanja opozicija nismo razlog za padec vlade. Prvi žebelj v krsto te vlade je zabila Levica, nadkoalicijska stranka, ki je pač umaknila podporo, in to vsem na očeh, in to vsi vemo. Zadnji pa sam predsednik Vlade, ki je odstopil na način, kakršnega doslej v zgodovini parlamentarnih demokracij še nikoli nismo videli. Ni vezal zaupnice na neko rešitev, na imenovanje ministra, na neki ukrep, ni predstavil neke težke reforme in na to vezal zaupnice in bi to padlo in bi bilo razumljivo, on je enostavno skočil v prazen bazen. Za to ne kriviti nas. Res, ne kriviti nas. Niti dosedanjih koalicijskih partnerjev, ker so bili ob tem skoku enako presenečeni, kot smo bili mi. Tako da res ne razumem tega žolča, ki je bil zlit na nas. Gospod Golubovič, če ste vi tako povezovalni, tako strpni, mi pa tako nestrpni, pa nepovezovalni, izključevalni – zakaj vam ni ratalo? Zakaj potem s to strpnostjo, povezovalnostjo, humanitarnostjo, oh in sploh, niste obdržali niti 10 % kabineta predsednika Vlade po enem letu niti – ne bom rekel koalicijskih partnerjev, ker so oni vztrajali do zadnjega zamaha, s katerim je bila puška vržena v koruzo. Tako da ne nas obtoževati za to, res. Mi smo sicer verjeli, da takšna kompozicija ne bo zdržala mandata, ni pa tudi na naši strani nihče pričakoval tega skoka v prazen bazen.
Kar se tiče nastopov naših koalicijskih partnerjev, lahko samo potrdim, da je bil že na prvem pogovoru, ko smo se pogovarjali o oblikovanju koalicijske pogodbe, moj prvi stavek: tukaj sedimo predstavniki različnih strank zato, ker smo različni. Če bi bili vsi v eni stranki, se pač ne bi bilo potrebno o tem pogovarjati, bi se na organih stranke zmenili. Jaz sem prvi dan povedal, da mi ne pričakujemo, da bo katerakoli od teh strank, s katero skušamo poiskati skupni imenovalec, zdaj, ker pač delamo to koalicijo, začela misliti drugače, spremenila svoje vrednote, prevzela naše. Mi od nikogar ne pričakujemo, da bo to naredil. Hkrati seveda tudi mi od drugih ne pričakujemo, da bodo od nas to zahtevali. Tukaj gre za dogovor v tem primeru štirih suverenih strank, hvala bogu, ki ohranjajo svoje profile, ki bodo v tej koaliciji imele možnost, da jih dogradijo, nadgradijo, izostrijo. Če mene vprašate, je tega izvenkoalicijskega prostora dovolj, veže nas tisto, kar smo skupaj zapisali v koalicijsko pogodbo. Kar se mene tiče, bi si želel tam še mnoge druge stvari. Verjamem, da to velja tudi za vse ostale partnerje, ampak Slovenija je zaradi proporcionalnega volilnega sistema obsojena na koalicijske vlade, in to je tisto, kar je v danem trenutku možno. Kot vidite, je bilo možno vključiti v koalicijsko pogodbo vsaj deset tistih najbolj nevralgičnih problemov, ki tarejo to državo in večino prebivalcev te države. In to je pač naša zaveza. Mediji so iskali, česa tukaj ni – marsičesa ni, jaz vam lahko veliko tega naštejem. Ampak to je koalicijska vlada in pred nami je polovica mandata. Že prej sem povedal, da bomo nekatere zadeve, ki terjajo širše soglasje, širši premislek, pripravljali, se usklajevali, ne bomo jih pa forsirali, da se sprejmejo za vsako ceno, ker pač ne verjamemo v, bom rekel, dobrost rešitev, ki so lahko kratkotrajne, tudi če na prvi pogled izgledajo kot suho zlato.
Kar se tiče očitkov glede »zloglasnega« Zujfa. To je pač zakon, ki je Slovenijo rešil pred trojko. Vse živo smo slišali, kdo vse je rešil Slovenijo pred trojko – glejte, če ne bi bilo tistega zakona, bi Slovenija že leta 2012 potonila. Prišli bi evropski regulatorji, ki bi skušali pomagati, vemo pa glede na izkušnje drugih držav, da njihove formule niso bile vedno samo pomoč, so povzročile tudi posledice, ki jih nekatere države še odpravljajo. Čeprav, resnici na ljubo, če danes pogledate, glede na skepso, ki je bila tudi tukaj izražena, delno tudi z naše strani, Portugalska, Irska, Grčija so tako ali drugače okrevale. Res pa je, da je bilo, vsaj ko gre za to zadnjo državo, na desetine milijard odpisanih in jih nikoli ne bomo videli. Tudi mi ne dela tega, kar smo takrat plačali. Sprašujem tiste, tudi nekdanjo nadkoalicijsko stranko, zakaj ukrepov, ki še vedno veljajo, niste odpravili doslej. Saj nekatere ukrepe tega Zujfa, ki so bili vezani na okrevanje, odpravljamo ali pa izražamo namero, da jih odpravimo, šele s to koalicijsko pogodbo. Če je stanje tako dobro, kot je prej govoril vodja Poslanske skupine LMŠ, jaz res ne vem, zakaj se tega ni naredilo, ker so v bistvu enostavne zadeve. Kar se tiče Zujfa, jaz verjamem, da je marsikoga prizadel. Vlada, ki je takrat tisto predlagala, je večino tistih ukrepov uskladila tudi s takratno opozicijo. Tudi kasneje pokojninsko reformo in reformo trga dela in Zakon o Slovenskem državnem holdingu in zakon o slabi banki, v veliki meri. In se je prestala potem tudi presoja ustavnega sodišča. In ko je bilo vse pod vodo, se je rušilo vlado.
To je bilo tudi prej omenjeno: SDS je stranka, ki povzroča izredne razmere. No, povejte mi ene izredne razmere, ki smo jih mi ustvarili. Smo pa vsaj dvoje rešili. Prve leta 1991, ko so bile hude izredne razmere, pa smo bili zraven v koaliciji, v tudi širši takratni politični grupaciji, ki je te razmere rešila za hvala bogu relativno nizko ceno, drugače se danes ne bi pogovarjali v Državnem zboru samostojne Slovenije. Leta 2012, ko je bilo treba zategovati pas na številnih področjih, nismo mi ustvarjali izrednih razmer s tem, ko smo reševali javne finance in skupno dobro, ampak so te izredne razmere ustvarjali nekateri drugi na tako imenovanih vstajah, kjer so tudi naše lutke visele obešene iz mostov in tako naprej, da ne govorim o drugih stvareh. V Mariboru je bilo na en sam večer ranjenih skoraj 100 slovenskih policistov, od kock in molotovk, pa niti en protestnik. Še enkrat bom rekel hvala in čast takrat slovenski policiji, ki ni izgubila razsodnosti in je do skrajnosti zadrževala reakcije, kljub temu da so plačali visoko ceno. Pa dvomim, da se jim je, razen takratne vlade, še kdorkoli za to takrat zahvalil. Torej, na napačnem koncu se tukaj išče radikalizem. To smo videli tudi v petek na teh žalostnih scenah tukaj sredi Ljubljane, ki so dobile izjemno veliko medijskega prostora, neverjetno. Tukaj so osrednji mediji zgolj podžigali tisto, proti čemur naj bi se protestiralo – se pravi sovraštvo. Bila je repriza tega, kar se je dogajalo leta 2012, in jaz moram reči, da še vedno odzvanja tišina tistih, ki bi se morali oglasiti, pa se niso. Če bo na kateremkoli zborovanju v času našega mandata ali dokler bomo mi sedeli v tem parlamentu, kdorkoli kričal, ubijte Šarca, ubijte Mesca, ubijte Židana, Hana, kogarkoli, verjemite, da se bom jaz oglasil in reagiral tisti trenutek, ko bom za to slišal. Ko so pa v petek tukaj nosili plakat, kjer so grozili s smrtjo našim 220 tisočim volivcem, pa kričali »ubi Janšo«, pa vaša tišina še vedno odzvanja. In bili so tam tudi poslanci nekaterih parlamentarnih strank in so se krohotali takšnim vzklikom. Tako da, imejmo enake vatle tukaj.
Še nekaj je bilo teh omemb širine. Dejstvo je, kot sem rekel že prej, da Slovenija od leta 2004, ko imamo formalne možnosti za prevzemanje dobrih praks iz bogate zakladnice dobrih praks Evropske unije, tega ne izkorišča dovolj. Ko smo prvič vodili Svet Evropske unije, smo takrat začasno zaposlili več kot 300, mislim da, visoko izobraženih mladih ljudi, deloma šolanih tudi v tujini, ki smo jih poslali po državah članicah Evropske unije kot oficirje za zvezo, se pravi kot tiste, ki so bili tam povezava do države, ki predseduje, in ki so imeli nalogo, da proučijo, kako tiste države funkcionirajo. Nabrala se je bogata knjižnica teh dobrih izkušenj in tudi relativno veliko število – za nas, ki smo majhna država – ljudi, ki so to od blizu videli. Žal je potem prišla – pač, bile so volitve, bila je naslednja vlada in tako naprej in danes te ljudi, v katere je država vlagala v tistem času, najdete v Bruslju, v evropskih institucijah, najdete jih zaposlene v državah, kamor smo jih poslali, da nabirajo dobro prakso, ker doma niso bili zaželeni. Večino teh smo oziroma ste izgnali. Ko skušamo zdaj že malo gledati, kako bi oblikovali te ekipe, tam, kjer so še kakšne sledi in kontakti in naslovi – težko je ljudi potem prepričati, da se vrnejo, ker imajo tudi slab občutek, neko zagrenjenost, »zdaj ko nas spet rabite, nas kličete, vmes pa smo bili na cesti«. In kar se širine tiče. Dejstvo je, da Slovenija ni samo to, kar je za državnimi mejami, Slovenija so tudi naši rojaki v zamejstvu, Slovenija je nekaj 100 tisoč naših rojakov po svetu, Slovenija sta tudi obe avtohtoni narodnosti, italijanska in madžarska. Vse to je v razmerah, ko je Slovenija članica Evropske unije, dodatno bogastvo, ki je zagotovo premalo izkoriščeno. Ne vem, ali je imel kdo med vami v rokah knjigo dr. Edija Gobca, našega rojaka profesorja dr. iz Clevelanda, o Slovencih, ki so uspeli v svetu. Ni države in ni panoge gospodarstva, ni branže znanosti ali umetnosti, v kateri v zadnjih desetletjih ali pa recimo v zadnjih 150 letih naši rojaki ne bi dosegli sijajnih rezultatov. Pa ni treba iti 150 let nazaj, tudi v tej generaciji so. Premalo izkoriščamo to znanje na področju informacijskih tehnologij, vsega tega, kar je, bom rekel, gonilo četrte industrijske revolucije, ogromno Slovencev, ki so pač uspeli zunaj, ki predavajo po tujih univerzah, inštitutih, raziskovalnih oddelkih svetovnih multinacionalk. Nekaj jih osebno poznam, nihče med temi načelno ne zavrača sodelovanja, pomoči. Redki se bodo kar tako vrnili, ampak da se sodelovati tudi drugače. Dejansko je čas, da odpremo prostor za to, da tudi te potenciale izkoristimo. Te širine je bilo od leta 2004 bistveno premalo.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima dr. Anže Logar, za njim bo dobila besedo Lidija Divjak Mirnik.
Izvoli.

DR. ANŽE LOGAR (PS SDS): Hvala, predsedujoči.
»Soglasno in s ponosom podpiramo kandidata za novega predsednika Vlade, našega predsednika stranke. V naši poslanski skupini popolnoma zaupamo v sposobnost našega predsednika. Njegove vodstvene sposobnosti so takšne narave, zaradi katerih si lahko nadejamo, da bo vlada pod njegovim vodstvom učinkovita, operativna in državotvorna.« Ne se bati, ne bom nadaljeval. Samo citiral sem besede Tine Heferle pred imenovanjem prejšnjega predsednika Vlade. Mi tako klišejsko do aktualnega kandidata za predsednika Vlade ne bomo. Prvič zato, ker vemo, da je sposoben, ker vemo, da ima izkušnje, ker vemo, da ima ustrezno širino, in ker vemo tudi, da on takšnih nagovorov ne potrebuje. Prej smo poslušali, kako je Slovenska demokratska stranka destruktivna, kako deli, je nestrpna, izključujoča. Tistim, ki berejo razne šahovske knjige, predlagam, da v roke vzamejo še knjigo Stephena Kocha Dvojna življenja. Tam namreč zelo lepo piše o komunistični indoktrinaciji, namreč kako komunisti oziroma komunistične ureditve drugemu pripisujejo to, kar sami predstavljajo. In ne boste verjeli, najbolj izključujoče in najbolj delitvene govore smo prejle poslušali ravno od tistih, ki Slovenski demokratski stranki očitajo ta očitek.
Veste, ni bolj vključujočega politika, kot je Janez Janša. Pa bom povedal, zakaj. Če ste včeraj poslušali bivšega predsednika Vlade, ko je dajal neko izjavo, da izstopa iz ene stranke zaradi tega, ker pač ni dobil nekega položaja, je potem v kasnejšem pogovoru, po njegovih besedah, dejal, da se je celo kandidat za mandatarja, torej gospod Janša, strinjal s tem oziroma ni nasprotoval temu, da bi postal predsednik Državnega zbora. Zdaj si pa vi predstavljajte to, da tisti, ki si ga vrgel iz državnega zbora pod neustavnim dejanjem tu v Državnem zboru, kljub temu ne nasprotuje temu, da postaneš predsednik Državnega zbora. Je še kaj bolj vključujočega v aktualni zgodovini in bolj evidentnega, kot lahko v tem primeru povem? Mislim, da ne. Je pa seveda, tega se pa marsikdo boji, gospod Janša strog, to pa lahko iz lastnih izkušenj povem, in zelo zahteven. In tudi verjamem, da bodo naslednja vlada, ministri – tekel bo krvavi pot. Ampak tudi verjamem, da v naslednjih dveh letih in pol ne bo tako veliko instagram koalicije in politike, kot ju je bilo pod vlado Marjana Šarca. Kar je morda slabo za tiste ministre, ki se radi gledajo po socialnih omrežjih, pa bistveno bolje za državljanke in državljane Republike Slovenije.
Danes je v bistvu zelo pomemben dan. Namreč, stopamo na pot dialoga. Predstavljajte si, kljub takšnemu huronskemu uporu tistih, ki so priklopljeni na državne jasli in uporabljajo razna občila kot zvočnike za proti in sovražno retoriko, so se našli štirje pogumni možje oziroma trije možje in ena žena, ki so sposobni najti skupni jezik in skupaj stopiti na pot. Ali veste, kakšen preokret je to v tej državi, ko se že od leta 2008 pogovarjajo o tem, s kom ne bomo šli, da končno pridemo do neke situacije, ko gremo skupaj v nekaj? Bistven in pomemben napredek. Glasujemo 15 oziroma 18 mesecev za nekim drugim glasovanjem, ki je bilo takrat bolj ali manj izsiljeno. Ampak poglejte, končno imamo priložnost, da skupaj najdemo eno soglasje za prihodnjo vlado, ki bo naredila nekaj dobrega za Slovenijo. Pretekla vlada in Marjan Šarec za to Slovenijo česa posebej dobrega nista naredila. Treba je biti pa pošten, razen ene stvari … / oglašanje iz dvorane/ Ne, to, da je odstopil. S tem ko je pa odstopil, pa je omogočil in sprostil to napetost v tej državi, da se končno lahko izoblikuje vlada, takšna, kot so jo na koncu koncev, če ste pošteni, pred letom in pol izvolili volivci. Če ne bi bilo izključujoče politike zadnjih 18 mesecev, bi to vlado lahko imeli že bistveno prej in bistveno več ukrepov na mizi in bistveno več reform že izpeljanih v tej državi.
Še igra številk. 13 poslancev je naredilo 13. antijanša vlado, sedaj pa 3. 3. imenujemo tretjo vlado Janeza Janše. In v tretje gre rado, zato naj zaključim z besedami naslednje govornice Lidije Divjak Mirnik, ki je pred letom in pol govorila takole: »Novi poslanci pravzaprav ne razumemo, zakaj bi morali vedno v tej Sloveniji nečemu nasprotovati, se deliti, etiketirati, biti negativni in vse to, čemur smo priča v zadnjih dveh mesecih. Tu smo vendarle zato, ker želimo narediti nekaj dobrega za nas in za naše ljudi.« Drage stranke, ki se niste želele pogovarjati o vstopu v to novo koalicijo, danes ste slišale, roka je ponujena. Sprejmite jo in s temi načeli, ki sem jih ravnokar prebral, delujte tudi v naslednjih dveh letih in pol za dobro Slovenije. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Lidija Divjak Mirnik, za njo pa bo dobila besedo Nataša Sukič.
Izvoli.

LIDIJA DIVJAK MIRNIK (PS LMŠ): Hvala lepa, gospod podpredsednik. Spoštovani kandidat, spoštovani kolegice in kolegi!
Danes verjetno spet kdo misli, kako fantastičen dan. Kolega Logar, jaz še zmeraj mislim tako, kot sem mislila takrat, in še zmeraj tako govorim in tudi nadalje bom tako govorila. Jaz sicer ne mislim, da je fantastičen dan, tega pa ne, čeprav je 3. 3. in vsa tista igra številk, kot ste govorili. Gospod kandidat je danes kar nekaj stvari povedal. Govoril je tudi o globljih problemih v Sloveniji, ki jih imamo, s čimer se absolutno strinjam. Mi je pa zelo všeč to, kar ste zapisali v koalicijsko pogodbo, citiram: »Potrebujemo pozitivno ozračje.« Konec navedka. Tu pa se absolutno z vami strinjam. Problem pa imate vi, vaša stranka pa vaši troli, to pa imate, in to zelo velik, ker ste vi netili nesoglasja, uničevali pozitivno ozračje v Sloveniji in širili laži. Vendar, glej ga zlomka, Esmeralda je spregledala. To me pa zelo veseli. Kar pomeni, da je to zelo velik napredek, ker tega od danes naprej v Sloveniji ne bo več in jaz to pozdravljam, in to zelo.
Zdaj pa še nekaj o vsebini vaše koalicijske pogodbe. Glede na to, gospod Janša, da ste marca 2019 čivknili, navajam: »Sprejeti rebalans letošnjega proračuna je evidentno protiustaven in strukturno najslabši po letih 2009 in 2010, Slovenijo pa nevarno izpostavlja velikemu tveganju v času ohlajanja gospodarske rasti. Zahtevali bomo ustavno presojo,« zdaj opomba, ki jo dodajam. Tisto je bil konec navedka, zdaj pa moja opomba. Dejstvo je, da je ravno na podlagi rebalansa, ki ste mu očitali protiustavnost, presežek državnega proračuna v letu 2019, po podatkih Ministrstva za finance, s konca januarja znašal, ne boste verjeli, 225 milijonov evrov, kar predstavlja, spet ne boste verjeli, 0,5 % bruto domačega proizvoda. Glede na to, da je v novi koalicijski pogodbi naštetih bore malo ukrepov na področju financ, in dejstvo, da smo vam javne finance zapustili v zelo dobri kondiciji, bi pač lahko sklepali, da cenite naše uspešno delo in delo ministra za finance. Jaz srčno upam, da boste v tem slogu tudi nadaljevali, ker boste za to, da boste razdelili vse te bombončke, ki ste jih zapisali, pač rabili finančni vir, to pa veste zelo dobro sami.
Kar se tiče vaše izjave, ki ste jo danes dali, me je še posebej pritegnila, in sicer, govorili ste o debirokratizaciji. Dejali ste nekako takole: imamo preveč ljudi v javnem sektorju, nujna je prerazporeditev ljudi v gospodarstvo, ker tam nimajo dovolj sposobnih ljudi za delo. Nekaj takšnega, ni točen citat, ampak približno takole. Zato vas preprosto sprašujem, kako konkretno boste to storili oziroma izvedli, sploh glede na dejstvo, da poznamo, kako so javni uslužbenci pri nas zaščiteni, plačani po uravnilovki, tudi ne glede na to, kako delujejo, dobro ali slabo, me resno zanima, ali boste ljudi odpuščali in jih potem prisilili, da se zaposlijo v gospodarstvu. Ta manever in junaka, ki bo to izvedel, bi jaz res rada videla, ker mu bom z vsem spoštovanjem čestitala, pa še v Mariboru vam bom plačala kakšen špricar. Zdaj pa, ker je to glede na koalicijske partnerje razdeljeno na SMC, bi res rada videla tega junaka. Res, res. In mu absolutno čestitala, če mu bo to uspelo. Pa samo mimogrede še nekaj o očitkih o preveč zakonih in preveč podzakonskih aktih. Vaša vlada 2004–2008, sproducirali ste 614 vladnih zakonov, vlada Marjana Šarca, manjšinska vlada Marjana Šarca 2018–2020, se pravi dobro leto pa pol, 113. Če bi nadaljevali s takšno hitrostjo, bi prišli recimo na 226, 250, nekaj takega. Toliko o tem, da je preveč zakonskih in podzakonskih aktov. S čimer se jaz strinjam. Če se spomnite, smo na volitvah v Listi Marjana Šarca govorili, da imamo absolutno tega preveč in je to treba zmanjševati.
In potem tretja, meni totalno ljuba tema – decentralizacija. Absolutno se strinjam z vami, vsem tem, kar ste povedali. Res je, Slovenija žal ni samo Ljubljana, vendar ko pogledamo, kje se obrača največ denarja, tudi javnega, pač ugotovimo, da smo mi zelo zelo zelo centralizirana država. Jaz se strinjam, da je potrebno to državo decentralizirati, vendar z vašim ukrepom ustanovitve vladnega urada za demografijo, ki bo imel sedež v Mariboru, kar jaz absolutno pozdravljam, ne bomo decentralizirali te države, žal. To je pač samo en bombonček, to ni decentralizacija, je pesek v oči. Domnevam, da zato, ker nekdo iz ene stranke potrebuje službo v Mariboru, mogoče se pa motim. Pa še nekaj bi rekla. Če bo vsaj ena služba več v Mariboru, bo tudi okej. To pa decentralizacija vsekakor ni. Govorili ste tudi o uvedbi oziroma o procesu uvedbe pokrajin. V tem času je tekel ta proces, jaz sem bila na enem posvetu pri predsedniku države tudi prisotna. Tam so bili tudi predstavniki vaše stranke, ki niso povedali, da bodo podprli te predloge, čeprav, paradoksalno, so pripravljavci razlagali, da so to dokumenti, ki so nastajali v času vaše vlade. To je res paradoks. Razumi, kdor more. Jaz ne morem.
Mogoče samo še za zaključek, ker mislim, da bom preveč časa porabila. Želim se javno opredeliti in tudi povedati to, da sem kot mama dveh sinov proti temu, da ju vi prisilite, da za šest mesecev odideta služit vojaški rok. Proti. To vi s svojimi sinovi lahko počnete, kot želite, sama pa bom poskrbela, da bosta moja sinova zrasla v prava dedca, če uporabim vaš besednjak oziroma besednjak vaših navdušenih navijačev na vseh možnih sodobnih medijih, ker je namreč naloga staršev, da vzgajamo svoje otroke, da jih izoblikujemo in jih tudi naučimo, kaj je prav in kaj je narobe. Sama to počnem in učim jih tudi ljubezni do domovine. Zato moja dva sinova ne rabita obvezno iti za šest mesecev v vojsko.
Zdaj pa samo še za zaključek, da se bodo vse špekulacije, ki jih vaši troli spuščajo, zavrnile. Sama bom glasovala proti. To glasovnico bom tudi slikala, in če bo potrebno, jo bom tudi objavila. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Nataša Sukič, za njo pa bo razpravljala Iva Dimic.
Izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Hvala lepa za besedo, predsedujoči. Spoštovane, spoštovani!
Ne glede na to, kaj je danes povedal kandidat za premierja, ne glede na to, kako državniško, skorajda spravljivo je zvenel, Janez Janša oziroma njegov SDS ostaja nesprejemljiv kot nosilec oblasti. Saj poznamo tisti rek – volk dlako menja, narave nikoli. Janša in njegov SDS ostajata nesprejemljiva zaradi izpričanih političnih vrednot, ki pomenijo veliko nevarnost za demokratično kulturo in politične procese v naši državi. Nesprejemljiv je tudi ekonomsko in socialno, saj stremi k privatizaciji javnega šolstva, javnega zdravstva in seveda državnih podjetij. Nesprejemljiv je, ker je SDS večkrat pokazala, da zanika podnebne spremembe – in to celo v času, ko se Evropa v evropskem zelenem dogovoru zavezuje, da bo do leta 2050 postala ogljično nevtralna. Zakaj se tako zavezuje? Zato ker se seveda zaveda bližnjega podnebnega zloma, če ne bomo ukrepali. Zlasti pa kandidat za premierja ostaja nesprejemljiv zaradi odkrite retorike sovraštva, nestrpnosti, ksenofobije, homofobije in nenehnih laži, ki jih izrekata on in njegova stranka, zaradi nenehnih napadov na novinarje in na medije. Spomnimo se samo nedavnega incidenta z novinarko Meto Roglič iz časopisa Dnevnik, citiram: »Fotomontaže okrvavljenih slik, druga vizualna orodja, žaljivi članki, ki se spuščajo na osebno raven, in druge metode so namenjene ščuvanju in kratenju svobode izražanja, končni cilj pa je preprečiti objavo zgodb, ki so neprijetne za lastnike, politične zaveznike in podpornike slovenskih medijskih podjetij v madžarski lasti.« Konec navedka. To so zapisali v Društvu novinarjev Slovenije.
Ravno te dni je ECRI predstavil poročilo o rasizmu in nestrpnosti za lansko leto, se pravi za leto 2019, citiram: »Evropa se sooča s šokantno resničnostjo. Z veliko hitrostjo naraščajo antisemitski, antimuslimanski in drugi rasistični zločini. Zadnji primer se je zgodil v Nemčiji v kraju Hanau, ko je bilo ubitih devet ljudi. Vzrok za takšna gnusna dejanja so velikokrat strupene besede in teorije zarote, ki se širijo po svetovnem spletu v skrajno desnih medijih. Čedalje večji vpliv ultranacionalistične in ksenofobne politike po Evropi«, ponavljam, ultranacionalistične in ksenofobe politike po Evropi, »sovražni govor, ki plamti po družbenih omrežjih, porast antisemitizma in nastrojenosti proti Muslimanom vzbujajo čedalje večjo zaskrbljenost.« In tako naprej. To lahko beremo v poročilu Evropske komisije proti rasizmu in nestrpnosti ECRI za leto 2019.
Za zaključek še nekaj zgodovine. Verjetno se še vsi spomnimo Tomaža Majerja alias Janeza Janše. Bil je zvezda komentiranja predčasnih volitev v letu 2011, saj si je po zmagi Zorana Jankovića privoščil napad na profil volivca Pozitivne Slovenije in ga označil za trenirkarja. Ko je skrivnostni komentator SDS Majer poniknil, ga je nemudoma nadomestil prvak SDS, se pravi Janez Janša, ki je s svojo retoriko zvezda stalnica pejorativnega žaljivo-sovražnega diskurza na slovenskem političnem nebu. Janez Janša se je seveda takoj lotil opankarjev. In če so bili trenirkarji volivci, ki so prihajali iz naselij, kot so ljubljanske Fužine ali pa Štepanjsko naselje, so bili opankarji v letu 2014 žurnalisti, se pravi nepravi novinarji. Kaj jih v svetu Janeza Janše dela za neprave? Ne njihovi morebitni profesionalni zdrsi, pač pa njihovi priimki. Kaj to pomeni, vsi dobro vemo. Zato je jasno, tovrstna politika, tovrstna retorika prvaka SDS ne sodi ne v naš prostor in ne v naš čas. Povsem nesprejemljivo je, da bi sovraštvo do manjšin in drugačnosti postalo normalen del naše družbe, naše politike.
Spoštovane in spoštovani, nastopil je torej trenutek volitev za novega premierja Republike Slovenije. Svoj glas bom oddala v imenu beguncev, Ciganov, pedrov, musličev, Hoč, trenirkarjev, opankarjev, zombijev in ljudožercev. Seveda bom glasovala proti. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Iva Dimic, za njo pa bo razpravljal mag. Andrej Rajh.
Izvoli.

IVA DIMIC (PS NSi): Spoštovani moji poslanski kolegi!
Verjamem, da vsak, ki se je podal na volitve leta 2018, in vsak, ki je bil izvoljen, sledi temu, da je politika delo za skupno dobro. Koliko se je pa vsak v tem času dal na razpolago za to skupno dobro, zase ve vsak pri sebi. Seveda si želim, da bi vsaj ta državni zbor zmogel biti dober, spoštljiv, brez nekih izrazov, ki mogoče ljudi žalijo. Tukaj moram reči, da me je zmotila beseda troli, če sem prav razumela eno od kolegic poslank. Res si želim, da bi bili vzor državljanom, kako znamo mi med sabo strpno delovati, ker bi to prenašali tudi na državljanke in državljane. Slovenija zagotovo ne potrebuje razdeljenosti, ampak potrebuje tisto, kar jo bo združevalo. In če so to področja, ki so bila danes tukaj večkrat omenjena, področje dolgotrajne oskrbe, področje skrajševanja čakalnih vrst, področje socialne države, pravičnosti, varnosti, spoštovanja človekovega življenja, se mi zdi, da je to tisto, kar si ljudje, vsak pri sebi, intimno želijo – da bi bila slovenska politika vendarle politika, ki bi delovala za skupno dobro.
Kompromis v politiki ni znak šibkosti, ampak moči. Kdor zmore delati kompromise, zame ni šibek, ampak je močan, zato ker zna drugemu pogledati v oči, ker zna drugemu prisluhniti, ker, kar je zame zelo pomembno, si želi in zmore drugega spoštovati takšnega, kot je. To si v Novi Sloveniji želimo. To smo si vedno želeli in za tem smo šli tudi z našo nekdanjo predsednico Ljudmilo Novak. Želimo, da smo enakovredni v politiki, v partnerskih, koalicijskih ali opozicijskih odnosih. Zelo pomembna je in od nas je odvisna zagotovo tudi prihodnost mladih. Ali bomo zmogli skupaj ustvariti pogoje, ki bodo mlade zadržali v Sloveniji? Ali bomo zmogli skupaj narediti tudi pogoje, ki bodo starejšim omogočali varno in spoštljivo starost? Lahko rečem, da smo kot opozicijska stranka Nova Slovenija zelo veliko polagali na te teme in se veliko vključevali in skupaj s svojimi strokovnimi sodelavci in ljudmi, ki jim je mar za to Slovenijo, pripravili marsikateri zakon, ki je bil v preteklosti sprejet, kot je osebna asistenca, in ki ni bil sprejet, kot neki gospodinjski dodatek, ki bi vrnil državne pokojnine ženskam, predvsem na podeželju. Koalicijska pogodba je podpisana. Marsikaj je v njej, kar so imele zapisano tudi dosedanje vlade, pa žal vse od leta 2014 ni bilo narejenega praktično nič. Govorim o dolgotrajni oskrbi. Pri dolgotrajni oskrbi imamo zagotovo socialni vidik in zdravstveni vidik, in zagotovo je socialni vidik lažje napisati in uzakoniti kot zdravstveni vidik. Pa si želim in večkrat sem povedala, da je Nova Slovenija tukaj pripravljena aktivno sodelovati. Seveda prihaja priložnost, ko bomo lahko svoja pričakovanja in svoje želje udejanjili. Želimo, da bi ta Slovenija in, lahko rečem, ta svet bil v prihodnje boljši.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima mag. Andrej Rajh, pripravi naj se Jelka Godec.
Izvolite.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Hvala lepa za besedo. Spoštovani vsi prisotni!
Sprva sem želel razpravljati, pa me je danes zjutraj presenetilo pismo ene naše državljanke, ki zelo pooseblja moje osebno stališče, pa sem se odločil, da ga bom prebral.
Tako piše: »Spoštovani poslanci! Danes, po dobrem letu in pol, izbirate novo vlado. Predsednik republike je na podlagi priloženih podpisov mandat za sestavo nove vlade podelil gospodu Janezu Janši. Mandat za sestavo nove vlade je podelil po tem, ko nas je predsednik obstoječe vlade v odstopu gospod Šarec obvestil, da odstopa, saj sta mu odstopni izjavi podala ministra za finance in za zdravje iz lastne stranke. Dodatno je nagajal zunajkoalicijski partner, ki je izsiljeval in za svoja dejanja ni želel prevzeti odgovornosti, in to kljub temu da se tudi po količini izrečenih besed na vse spozna. Od besed k dejanjem je za njih neznan rek, in to tudi takrat, ko je Sloveniji najtežje in ji grozi trojka.
V SAB ste bili zanesljiv član levosredinske koalicije. Spoštovali ste koalicijsko pogodbo in tudi zahtevali, da jo spoštujejo drugi partnerji, še posebej na področju upokojencev, kjer ste dosegli, da se pokojnine dvigujejo in usklajujejo. Za vašo načelnost, odločnost in izkušenost bi vas skoraj odslovili iz vladne koalicije. Niste se predali. Z letošnjim poletjem bi nam zagotovili brezplačni javni medkrajevni prevoz. Zame kot za babico šestletnega Jana, ki s starši živi v Mariboru, je to zelo pomembno, saj sama živim v Celju. Vožnja z vlakom za mojega Jana predstavlja posebno, nepozabno doživetje, meni pa veliko radost. Bojim se, da vsega tega z novo vlado več ne bo. Ne bo te ženske energije, ki je zagnala več sto različnih projektov po Sloveniji, od tega tudi drugi tir za Luko Koper in 3. razvojno os. Vse to vem, saj mi sosedje, ki imajo absolventa gradbeništva, povedo, da je takoj dobil zaposlitev, saj podjetja komaj sledijo naročilom. Vaše zlate punce, herojinje Alenka, Angelika in Maša, so kot političarke preživele in premagale veliko sovraštva, laži, stalnih in grobih diskvalifikacij in izključevanj. Nazadnje smo to spoznali na primeru zavedne koroške Slovenke dr. Angelike Mlinar, ki so jo nekateri brez kančka sramu ozmerjali z Avstrijko, nelojalno državljanko, spet drugi so ji očitali neresnična stališča. Nekaterim pa preprosto ni bila všeč, ker je ženska. Zaslišanja na odboru, ki smo ga vsi spremljali pozno v noč, ne bomo gledalci nikoli pozabili. Kot Slovenko me je bilo sram in nisem bila edina. Bila sem užaljena, ponižana in besna. Tudi sama sem ženska.
Besna sem tudi danes, ko vidim, da stranki SMC in Desus sklepata pogodbo s stranko, ki vse prej našteto pooseblja in se tega celo obe zavedata. Maske so padle. Mojega zaupanja v stranki SMC in Desus ni več. Veseli me, da je iz stranke SMC izstopil ustavni pravnik Cerar. Kot upokojena pravnica ne morem in nikoli ne bom pristala na kršenje človekovih pravic, širjenje laži, ustrahovanj in osebnih diskvalifikacij. Danes so pred nami posledice. Pred vami poslanci je glasovanje o izvolitvi mandatarja desne vlade Janeza Janše, ki mu bo sledilo zaslišanje predlagane ministrske ekipe. Naj povem, da po vseh medijskih diskvalifikacijah, ki se jih glede zaupnice predlagane vlade pod vodstvom Janeza Janše bili deležni v stranki SAB, popolnoma podpiram vašo odločitev, da v stranki SAB ne boste prevzeli glasovalnih lističev in tako izključili vsakršnekoli dvome in namigovanja o tem, kako so vaši poslanci glasovali.« Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Jelka Godec, pripravi naj se Matjaž Nemec.
Izvolite.

JELKA GODEC (PS SDS): V zadnjih desetih letih je bilo v Sloveniji kar nekaj turbulentnih političnih trenutkov. Kot smo slišali, v desetih letih pet vlad, boji predvsem na levem polu, boji novih obrazov za ohranitev oblasti za vsako ceno, upad ugleda politike tako na domačem parketu kot upad ugleda Slovenije v Evropski uniji. Izgubljali smo čas za strukturne reforme na različnih področjih, od sociale, zdravstva do vlaganja v infrastrukturo, do črpanja kohezijskih sredstev, da ne bom naštevala vsega. O zadnji vladi, ki je v bistvu odšla – in danes poslušamo, kdo je krivec, za to naj bi bila ne nazadnje kriva SDS, pa lahko poslušamo tudi s strani bivših koalicijskih strank, da v bistvu obtožujejo eden drugega – ni izgubljati besed. Namreč, Šarčeva vlada je bila v stilu: če bo, bo, če pa ne bo, pač ne bo. In to so bile tudi njegove besede. Danes, ko smo poslušali predstavnika LMŠ, je veliko povedal tudi o Poslanski skupini LMŠ in tudi o verjetno že bivši vladi. Posledice menjave vlad, ministrskih stolčkov, posledice menjave ministrov in vodenja na ministrstvih in neodločno in neracionalno vodenje vlad v zadnjih desetih letih je pustilo posledice na različnih področjih: na tem, da ne črpamo dovolj evropskih sredstev oziroma kohezijskih sredstev; povečanje centralizacije Slovenije; birokratske ovire, in kar je govoril bodoči predsednik Vlade, večanje birokratskih ovir in zakonskih aktov in podzakonskih predpisov; nered v zdravstvu; slaba socialna slika in tako naprej.
Čas je, če ne že skrajni čas, da se stvari postavijo na pravo mesto, da se vzpostavi vlada s polnimi pooblastili, da se izvoli predsednika Vlade, ki ima v Sloveniji daleč največji staž oziroma je časovno najdlje v politiki in ima največ izkušenj. Ne nazadnje je eden izmed evropskih politikov z najdaljšim stažem oziroma z največ izkušnjami. In da se seveda, tako kot je bilo v letih 2004–2008, hkrati s partnerstvom za razvoj tudi v bodoči vladi oziroma v teh dveh letih in pol vzpostavi normalen odnos z opozicijo, da se vse tisto, kar bo delala Vlada, nekako uravnoteži oziroma uskladi tudi z opozicijo. Slišali ste, vrata so odprta, roka je ponujena. Zdaj je v bistvu na bodoči opoziciji, ki, verjamem, da bo ostra in da bo gledala pod prste, je tudi na njej, da se vključi v samo izvajanje, v bistvu vlaganje oziroma da pomaga pri vzpostavljanju normalnih zadev. Slovenija je v tem trenutku – pa upam, da bo ta trenutek zelo kratek – prihaja v nezavidljivo obdobje, na eni strani pandemija koronavirusa in nered v zdravstvu, na drugi strani migrantski val pa morebitna ekonomska ohladitev. Je v bistvu prav, da se, izvoli predsednika Vlade, ki ve, kaj želi, ki je uspel združiti različne poglede štirih koalicijskih strank v koalicijski pogodbi. Jaz verjamem, da vsi tisti, ki so rekli ja oziroma z zavedanjem, da Slovenija zmore več, da bodo tako predsednik Vlade, koalicijske stranke v Državnem zboru in nova vlada zavihali rokave, močno zavihali rokave, stopili na pot trdega dela za skupno dobro.
Jaz želim predsedniku Vlade vse najboljše oziroma vse dobro v tem vladanju, naslednji vladi pa vsekakor v tem trdem delu veliko uspeha.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Matjaž Nemec, pripravi naj se Janja Sluga.
Izvolite.

MATJAŽ NEMEC (PS SD): Hvala lepa, podpredsednik.
Tudi jaz želim vse dobro, pa ne toliko gospodu Janši, kot vsem nam – bog nam pomagaj.
Obljubili smo in teh obljub ne bomo požrli, da ne bomo sodelovali z Janezom Janšo iz več razlogov, ker je, vsaj po dosedanji praksi, njegova vlada povzročila vsaj izgubljeno desetletje. Že leta 2008, spomnim se v debatah o predvolilnih razpravah, kako je gospod Janša zanikal finančno krizo, ki je ni bilo več zanikati. Kasneje je bilo tudi zavedanje tako, kljub temu da je sam pred časom omenil oziroma v prejšnjem nagovoru, da je sam pripomogel k temu, da trojka ni bila povabljena v Slovenijo, mogoče je pozabil, da je v času vlade Alenke Bratušek prav gospod Janez Janša vabil trojko v Republiko Slovenijo. Ker cilj ne opravičuje sredstev, lažne novice, dezinformacije, sovraštvo, kljub temu da je gospod Krivec v nagovoru rekel, citiram: »V SDS smo bili vedno strpni in vključujoči.« Neverjetno.
Ker ni verodostojen, gospod Janez Janša, eno govori, drugo dela, dobro vemo politiki iz druge strani, kako to izgleda, kajti njegovo delovanje je povezano z vrsto spornih praks, nepojasnjenimi finančnimi tokovi, izogibanjem sodnih pozivov, ponarejanjem dokumentov. Ker smo proti militarizaciji družbe, ker nočemo revizionizma zgodovine, ne želimo, da bi Slovenci postali v zgodovini in v teku zgodovine poraženci, ne pa zmagovalci, kot smo bili in na to smo ponosni, ker nam je mar za socialno državo in javne storitve in enake možnosti vseh, ne glede na to, od kod prihajajo in iz katere družine, iz katerega mesta, ker nasprotujemo privatizaciji zdravstva, ker podpiramo javno šolstvo, ker nočemo, da Slovenija postane madžarska provinca. In ravno v slednjem smo zelo dobri, kajti uvrstili smo se na nov zemljevid Evrope, po primerih Ibiza, ko je odneslo ministra Stracheja v Avstriji, po Le Penovi, ki je bila obsojena, po Salviniju, ki je bil financiran s strani ruskega kapitala, po Orbanu, Gruevskemu prihaja še Janša z različnimi malverzacijami, ki omogočajo, bom rekel, medijsko krajino v prid lastnemu ravnanju. Pravi, da bo uredil razmere v policiji in policiste to že skrbi. Kot že rečeno, uvedel bo naborništvo, vodil bo Evropsko unijo, uredil bo odnose z Republiko Hrvaško, boril se bo proti migracijami in koronavirusu. Ne vem, kako je z globalnim segrevanjem, ki ga vztrajno zanika. Seveda govori, da to ne bo koalicija ideologij ali pa vtikanje v medije. Odgovore najdemo sami.
Ko govorimo o vključevanju, spomnimo se samo razprav o imenovanju ministrice Angelike Mlinar, zaradi katerega nas je še danes zelo sram. Tuji mediji ga označujejo, in tukaj citiram Voice of Europe, »Orbanov podpornik, nacionalist, populist bo postal novi predsednik evropske države, novi predsednik vlade evropske države«. EURACTIV: »Janez Janša, oboževalec Victorja Orbana, nominiran za predsednika Vlade.« Ali pa Le Mond, ki piše, da je največji zaveznik Viktorja Orbana imenovan za mandatarja. Tako nas vidi Evropska unija, vse zaman. V zakup si lahko vzamemo predvsem poziv Gregorja Lapsus linguae. Matjaž Nemec izreče Gregorja Židana (PS SMC) namesto Dejana Židana (PS SD). Židana, da se bomo v opoziciji znali v naslednjih dveh letih pravilno odzvati na vse navedeno. Tukaj gre moj poziv predvsem tovarišicam in tovarišem iz Levice, v zadnjih časih postaja njihova politika predvsem bolj antipolitika, zato da bomo preprečili vsi skupaj tisto načelnost, h kateri smo se kot politiki zavezali ljudem, da se bomo temu primerno tudi obnašali, in tukaj se nalašč ne bom dotikal odločitve Demokratične stranke upokojencev Slovenije in Stranke modernega centra. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Janja Sluga. Pripravi naj se Miha Kordiš.
Izvolite.

JANJA SLUGA (PS SMC): Hvala lepa za besedo.
Glede na to, da se danes ena zgodba zaključuje in druga začenja znova, naj mi bo dovoljeno mogoče malo za nazaj tudi pokomentirati stvari, ki jih doslej nismo javno in na glas komentirali. Namreč, za nami je eno obdobje manjšinske vlade, ki pa ji po vseh prepričanjih in tudi po prepričanju SMC ni bilo treba zaključiti dela. Zakaj ne? Zato ker je dejansko znotraj te sestave koalicije bilo tako, da so bili vsi koalicijski partnerji konstruktivni partnerji. Nihče od nas ni zapenjal po nepotrebnem, nihče od nas ni oteževal dela te manjšinke vlade, oteževala ga je zgolj in samo ena oseba. In to lahko verodostojno trdim. Večkrat sem bila prisotna v prostorih na Gregorčičevi, kjer smo sedeli koalicijski partnerji, in vsakič znova, ne glede na to, da tega nihče ni povedal na glas, smo bili začudeni nad načinom komunikacije, ki je potekal v tistih prostorih. Nazadnje je bilo to kakšen teden ali dva pred samim odstopom predsednika Vlade, kjer je bila na mizi ena zelo konstruktivna pobuda koalicijskih partnerjev, ki se je meni zdela zelo pomembna, ki se je zdela zelo pomembna za prihodnost Slovenije, ki se je zdela zelo pomembna z vidika ukrepanja glede na dejansko stanje, ki se je zgodilo, in bi zagotovo bil predsednik Vlade tisti, ki bi moral ukrepati. Vendar je bil odgovor na to pobudo koalicijskega partnerja meni osebno nerazumljiv, toliko jeze, besa, cinizma, neprimernega označevanja, nestrpnega govora in očitkov vsem koalicijskim partnerjem za nazaj, kot ga je bilo v tistih nekaj minutah izrečenih za tisto mizo, moram povedati, da sem vmes zastavila vprašanje našemu predsedniku, kako vi to zmorete. Namreč, mislim, da se lahko strinjamo, da nikjer v nobeni službi, v nobenem podjetju ne moreš izbirati svojih sodelavcev, zagotovo pa tiste, ki jih imaš, moraš spoštovati, se moraš do njih na primeren način obnašati in tisti, ki je vodja, mora ta kolektiv voditi, voditi primerno, voditi spoštljivo, upoštevati različna mnenja in biti konstruktiven. Žal, žal gospod Šarec tej nalogi ni bil kos niti v enem od teh primerov, ki sem jih navedla. Žal ne. In takrat je bila tudi opazka našega predsednika, da seveda na tak način zadeva ne more dolgo trajati, in izkazalo se je za resnično.
Takoj po tem presenetljivem, nepotrebnem odstopu predsednika Vlade, ki ga jaz sicer pripisujem preveliki veri v visokoleteče javnomnenjske številke, pa je SMC poleg še ene parlamentarne stranke stopila pred kamere in dejansko povedala tisto, kar misli. Ena redkih. In to je, da si ne želimo novih volitev in da smo se pripravljeni pogovarjati z vsemi. Poudarjam, z vsemi. Zakaj to poudarjam? Zato, ker na levi in sredini tega parlamenta zagotovo ni nobene stranke več, nobene druge stranke poleg SMC, ki se je pripravljena pogovarjati z vsemi. Niti ene. In to verodostojno na tem mestu trdim.
SMC je po tem odstopu prva podala pobudo za obnovitev obstoječe levosredinske koalicije. Še enkrat ponavljam, SMC je dala to pobudo. Ta pobuda za LMŠ ni bila sprejemljiva, ker bi degradirala predsednika Vlade, ki je trenutno v odstopu, namesto ministra seveda, ker, tako kot je naš predsednik že večkrat povedal, če ekipi ne gre dobro, se menja trenerja. In pobuda SMC je bila obnoviti tisto vlado in pač menjati trenerja. Ampak seveda to ni bilo sprejemljivo.
SMC se je pogovarjala tudi za vstop v vlado, ki jo je predlagala Stranka Alenke Bratušek, ki se nam je zdela tudi konstruktivna pobuda. In smo se pogovarjali odkrito in iskreno. Odkrito in iskreno smo se pogovarjali celo o sodelovanju na novih volitvah z LMŠ, pa čeprav pobuda Marjana Šarca ni bila ne odkrita ne iskrena in se je zgodila, roko na srce, zgolj preko medijev in je zgolj v medijih ostala tudi naslednjih 5 dni, preden je prišla v resnici do SMC. In tudi to lahko ima … mogoče lahko malo bolj komentiram, ker sem pri teh pogovorih sodelovala. Zgodila sta se dva pogovora, katerih vsebina pa žal ni ostala za zaprtimi vrati. In celo zgodilo se je še več, kljub temu da je bil dogovor obeh predsednikov, da se pogovori prenesejo na nivo poslanskih skupin, si je eden od teh predsednikov ne glede na to, kar je bilo za mizo dogovorjenega, drznil dogovorjeno kritizirati, spreminjati, celo navrgel, kaj SMC lahko in česa ne, seveda ponovno preko medijev. To pa za mene osebno niti za stranko SMC ne more in ne sme biti sprejemljivo obnašanje.
Zakaj pravim, da je bila SMC edina, ki je iskreno podala izjavo po odstopu predsednika Vlade? Zato, ker je bila kljuka na SMC-jevih vratih v tej hiši po mojem mnenju najbolj vroča kljuka v teh dneh. In tudi tisti, ki danes te novonastale koalicije ne bodo podprli, so ves čas apelirali na SMC: »Prosimo vas, dogovorite se.« Zakaj? Naj si misli vsak sam, tudi tisti.
Splošno znano dejstvo je, da sem sama ena izmed tistih poslank SMC, ki sem imela s tem največje težave, in to seveda odkrito priznam. In jih imam tudi danes. In jih bom verjetno imela celo prihodnje obdobje. Zagotovo. Ampak kaj je bilo tisto, kar je vplivalo na mojo odločitev, poleg tega, kar sem že do zdaj naštela, in je bilo zelo lepa izkušnja o tem, kako stranke na levi ali stranke na sredini med sabo ne znamo sodelovati, in kako kljub pobudam, da bi sodelovali, do tega ne pride, ker je pač en ego večji od drugega. Mi smo v tem času v SMC iskreno in veliko truda namenili pogovorom z našimi člani. Opravili smo cel krog po celotni Sloveniji, opravili celo vrsto intenzivnih pogovorov, dvakrat je zasedal svet stranke, nekajkrat je zasedal tudi izvršilni odbor. Na moje presenečenje tisto, kar se je zgodilo v lokalnem okolju, predvsem lahko govorim tudi v mojem lokalnem okolju, je bilo, da so nam ljudje rekli: »Glejte, delitev je dovolj!« »Dovolj je tega, da se vedno znova in vsakič znova delimo na leve in desne, ker se bomo čez nekaj let streljali,« je rekel nekdo od naših članov. Če bomo tako nadaljevali, bo zagotovo prišlo do tega. To je tisto, kar so nam sporočili, seveda ne enotno, da ne bo kake pomote. SMC je liberalna stranka, tudi mnenja znotraj SMC so različna. Vendarle pa je bilo to sporočilo poslancem in vodstvu stranke izrečeno v takem številu, da ga je pač treba upoštevati. Kljub temu sporočilu na terenu je bila intenzivna tudi razprava na svetu stranke. Naj posebej poudarim, da je svet stranke SMC sestavljen iz ljudi, ki zaradi stranke ne sedijo na kakšnih stolčkih, torej ni v njihovem interesu te stolčke ohraniti, ampak so bila njihova mnenja objektivna, tehtna in vsa so bila enaka, vsa razen enega, za katerega vemo, da je član naše poslanske skupine in bo danes glasoval drugače, kot bo glasovala ostala Poslanska skupina SMC. Kakšna so bila ta mnenja? Ni nam všeč nastajajoča koalicija, ni nam všeč. Ni nam všeč, da smo prišli v Sloveniji do situacije, ko je potrebno sodelovati. / oglašanje iz dvorane/ Kolegica Tomić, dobili boste besedo in verjamem, da jo boste izkoristili, zdaj pa dovolite. Vsi pa so dobro pretehtali, kaj prinaša takšno sodelovanje in predvsem kaj prinaša dosedanje nesodelovanje, sposobnost nekomunikacije, izključevanje, govorjenje, mi ne bomo s tem, mi ne bomo z onim, mi se ne bomo s tem pogovarjali, mi pa ne z onim. Ljudje nas v ta prostor niso poslali zato, da bomo govorili, s kom se ne bomo pogovarjali. Niso. Sem so nas poslali zato, da se pogovarjamo, da sodelujemo, da iščemo morebitne skupne točke, tudi če teh ni veliko, ampak jih moramo. In v to trdno verjamem. In kot poslanka, ki te ljudi, ki so nam to govorili in nam to sporočili, predstavlja, sem se odločila tako, kot sem se, in tako bom tudi danes glasovala. Verjemite mi, ta pot ni najlažja. Verjamem celo, da je to najtežja pot, ki si jo je SMC lahko izbral, ampak stopamo na to pot z vso odgovornostjo. In zaradi tega, ker stopamo na to pot, v ničemer, prav v ničemer ne spreminjamo svojih stališč, svojih načel, svojih nazorov, še več, trdno stojimo tudi za tistimi, ki smo jih nekdaj izrekli ali zapisali. In jih bomo ponovno, če bo to potrebno, jih bomo. Ampak bomo poskušali sedeti za isto mizo, bomo se poskušali dogovarjati in bomo poskušali sodelovati zato, da projekte, ki smo jih že večkrat danes izpostavili, izpeljemo. Ker verjamemo, da je to dobro, ker verjamemo, da je to nujno. In ja, žal, z bodočimi sodelavci, s katerimi bomo sedeli za isto mizo, nimam popolno nič več skupnega, kot smo imeli prejšnji teden ali pa pred enim mesecem. Z nekaterimi mogoče ja, Suzana, Boris, smo sodelovali in bomo sodelovali tudi sedaj še z vsemi ostalimi. Ampak, in na tem mestu vas pozivam, vi veste, kaj je za SMC sprejemljivo in kaj ne. In pozivam vas, da tega ne izkoriščate. Da se držimo tistega, kar se bomo dogovorili. Da se držimo tistega, kar bo za vse sprejemljivo. Da se držimo tistega, kar bo dobro za Slovenijo. Ker tisti trenutek, ko bo ta črta prestopljena, SMC v tej zgodbi tudi ne bo več.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Miha Kordiš, pripravi naj se mag. Marko Pogačnik.
Izvolite.

MIHA KORDIŠ (PS Levica): Hvala za besedo, predsedujoči.
Očitno bomo od danes naprej na mestu predsednika Vlade gledali Janeza Janšo, v njegovi senci pa skrajno desno vlado. Ampak vsakič, ko bomo tega predsednika Vlade in to vlado pogledali, se moramo zavedati naslednje. Ne glede na to, kako si danes politična sredina pere roke ali vzklika ne, je skrajna desna vlada v nastajanju zrcalna podoba te skorumpirane politične sredine in ne njeno diametralno nasprotje, kot bi nekatere stranke rade prikazale.
V zadnjih dveh mandatih je namreč prišlo do praktično popolnega zlitja politične sredine s politikami SDS. Posebej intenzivno se je začelo v prejšnjem mandatu, ko smo dobili vlado Mira Cerarja. Kaj je vlada Mira Cerarja počela? Na mejo je postavljala rezilno žico, privatizirala je, sesuvala zdravstvo, napadala revne, kršila delavske in socialne pravice. V praktično vseh točkah je v izvedbi posvojila program, ki ga je iz desne opozicije diktiral Janez Janša. Potem so se leta 2018 zgodile volitve in prišla je nova vlada, vlada Marjana Šarca. Ta vlada je začela precej obetavno z obratom na levo, ampak se zelo hitro tudi ujela nazaj v uzance stare politike. Nadaljevala je približno tako, kot je cela štiri leta delala njena predhodnica. Posvojila je pa še nekaj novega z desne klopi. Posvojila je tehnologijo vladanja janšizma. Kaj mislite, da je v kabinetu predsednika Vlade počel Damir Črnčec? Tam je bil zato, da pomaga vzpostaviti kontrolo nad obveščevalnimi aparati države, da pomaga izvesti kadrovski juriš na Telekom in druga podjetja in podsisteme v državni lasti. Spomnimo se, kako se je predsednik Vlade Marjan Šarec obnašal v parlamentu, derogacija zakonodajnega telesa, ki mu je dal mandat in ki ga je postavil. Norčevanje. In nenazadnje, kako je delala ta zadnja vlada, poglejmo SD-jevega ministra za kulturo, ki praktično do zadnjega izvaja kadrovski cunami na področju kulture po strankarski liniji. Ko se ga pa v Državnem zboru pokliče na odgovornost, pa zmerja, žali novinarje, laže, zavaja, potvarja, skratka, naravnost iz naslovnice janšistične Nove 24 TV. Gospe in gospodje iz politične sredine, ne glede na to, ali si danes perete roke ali vzklikate ne, SAB, LMŠ, SD, Desus, SMC, Janez Janša je to, kar se pokaže v političnem zrcalu, ko se vi sami pogledate vanj. Ni vaše diametralno nasprotje, ampak vaša politična dovršitev. In potem, ko smo imeli dve, tri vlade slabih političnih ponaredkov desnice, sedaj prihaja original. Depresivno? Ja. Presenetljivo? Niti najmanj. Danes Janezu Janši niti ni potrebno kaj dosti posebnega, da se usede na oblast. Vladni fotelj je ukrojen po njegovi meri in ukrojili ste ga vi. In ta skorumpirana politična sredina, ne glede na to, kako se zaklinja danes, pohoda skrajne desnice na oblast ne more ustaviti. Ustavi ga lahko samo levica. In do konca mandata bomo naredili vse, kar lahko, in s to politiko bomo tudi nadaljevali, dokler kapitalizma ne presežemo, preidemo v demokratični in ekološki socializem, ki prime koreniko problema, odpravi pogoje, v katerih sploh lahko izrašča skrajna desnica. Levica je edina sila, ki se lahko vzpostavi kot resen akter zaviranja, nasprotovanja, preprečevanja skrajne desnice. Skorumpirana politična sredina, vi, gospe in gospodje, ki ste tretjo vlado Janeza Janša omogočili, to zagotovo niste.
Glasoval bom proti temu, da Janez Janša sestavlja vlado. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima mag. Marko Pogačnik, pripravi naj se Marko Bandelli.
Izvolite.

MAG. MARKO POGAČNIK (PS SDS): Ja, spoštovani predsedujoči, hvala za dano besedo.
Zdravstvo, demografija, decentralizacija, vrnitev delu, vrednota in pa varnost – to so verjetno ključne teme, s katerimi se bo srečala tretja vlada Janeza Janše. Jaz sem prepričan, da so problemi v zdravstvu rešljivi, če se ga lotijo na resen način. Demografija, eden izmed ključnih problemov, da obstane Slovenija tudi v bližnji prihodnosti. Decentralizacija je v obdobju digitalizacije nujna in rešljiva. Socialna pomoč ne more biti alternativa delu. Varnost državljank in državljanov Republike Slovenije je tista, ki bo zagotavljala tudi nadaljnji razvoj in pa prihodnost Slovenije.
Prepričan sem, da bo predsednik Vlade Janez Janša in pa tretja vlada ponudila roko v sodelovanje tudi opoziciji. Prepričan sem, da so zakoni v slovenskem parlamentu s sodelovanjem opozicije, boljši. Zakoni s sodelovanjem opozicije so pa boljši tudi za višji in boljši standard državljank in državljanov Republike Slovenije. Janez Janša je že z prvo vlado in drugo vlado dokazal, da se z resnim pristopom lahko dela dobro v korist Slovenije. Prepričan sem, da je vlada Janeza Janše tudi garancija za stabilno in pa operativno vlado, predvsem to pa Slovenija tudi v bližnji prihodnosti potrebuje – stabilno in operativno vlado s sodelovanjem opozicije.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Marko Bandelli, pripravi naj se Robert Pavšič.
Izvolite.

MARKO BANDELLI (PS SAB): Hvala, predsedujoči, za besedo.
Danes smo tukaj v tej poziciji, odgovornosti so pa tudi jasne. Jaz sem večkrat tudi povedal, na koga je treba kazati s prstom, da smo danes tukaj v tej situaciji, kakršni smo. Nimam nobenega problema povedati in še enkrat bom ponovil – absolutno krivec je Levica, ker ni znala biti kooperativna, in to vemo sami. Z njihovimi zahtevami so hoteli, da bi bil v šestih mesecih rešen 4-letni projekt, to se pravi, to ne gre. Na tak način se ne dela in na tak način se ne sodeluje. Drugi krivec je odstopnik, predsednik Vlade. On je kriv, ni vlada padla, ampak je on odstopil, ker so mu odšli vsi najožji sodelavci, in to je treba povedat. Kriva sta onadva. To bom jaz vedno trdil in vedno bom to tudi govoril.
Zdaj smo imeli manjšinsko vlado. Ja, seveda, manjšinska vlada je težka vlada, ampak je verjetno dostikrat tudi priložnost, priložnost predvsem za opozicijo, ker praktično nobenega zakona ne moreš sprejeti, če ne dobiš večine glasov. Dostikrat bi opozicija, bodisi ena ali druga, lahko tudi z amandmaji in z drugimi zadevami izkoristila priliko za določene spremembe predstavljenih zakonov, ampak tudi to ni bilo v redu. Potem je prišlo do zgodovinskega odstopa, če mu tako rečemo. Zakaj je bil ta odstop? Tudi jaz se sprašujem, slišim tudi govorice, ali je to res, so bili ti razlogi odstopa, on je bil trikrat zaslišan na tak in drugačen način. Seje KNOVS so tudi bile. Kar naenkrat potem prišel ta odstop. Zato se je marsikdo tudi vprašal, ali je bilo kaj drugega v ozadju morda. Ampak to so samo razmišljanja.
Zdaj imamo na mizi projekt, ki je imenovan A. To se pravi, tisti projekt, ki po mojem mnenju in to bom tudi potrdil, zato sem tudi obsodil tiste brezzvezne in neupravičene demonstracije, ki so bile prejšnji dan, to je en legitimni proces demokracije. Vlada pade iz enega kraja, drugi ima številke in ima možnost, pravico in legitimnost, da sestavi novo vlado. Če ima številke, ima tudi celo večinsko vlado. In o tem ni nobenega dvoma.
SAB je pripravila plan B, če ta plan ne bi šel. In to je projektna vlada. In mi smo vabili vse na pogovor. Ni bilo prav velikega odziva. Tudi če je bil, ni bilo sprejeto na tak način, malo je bilo posmehovanja, ampak namen je bil dober, predvsem z namenom, da se s to projektno vlado sprejme nov zakon glede volitev, se sprejmejo dolgotrajna oskrba, garancijske sheme in vse druge reči, kar bi bilo treba. Potem bi lahko tudi šli na volitve.
Mislim, da vlada, ki bo nastala v kratkem, in če bomo danes potrdili gospoda Janšo, če ga boste potrdili, ker mi pač ne bomo dvignili glasovnic, se bo soočala s finančnim primanjkljajem. V to sem prepričan in zato tudi verjamem, kar so že napovedali, da bo potreben rebalans tega proračuna. Veste, finančni primanjkljaj je nastal, bo nastal, ker je več razlogov. Eden od razlogov, eden od glavnih razlogov je po mojem mnenju to agresivno povišanje plač v javnem sektorju. Še enkrat bom ponovil javno tukaj, da so ministri SAB-a, tudi jaz sem bil tam, mi smo glasovali proti, ne proti povišanju plač, kar je tudi pravilno, ampak proti načinu povišanja, ker to bo predstavljalo veliko luknjo že to leto ali pa naslednje leto, veliko luknjo. Zato smo bili proti, glede na to, da smo strokovnjaki v tem in smo vedeli, za kaj se gre, predvsem je bila na čelu naša predsednica, ona na to vedno opozarja, in glasovali smo proti. Saj tudi to je bil eden od razlogov, zakaj je bilo sporno v notranjosti med določenimi akterji.
Apetiti Levice so bili zelo veliki. Tega ne morete negirati. Katerokoli stvar, ki ste jo predlagali, se nismo več spraševali, če bo stalo državo, ampak koliko bo stalo državo. Iz iste malhe, toliko gre ven, več ne more. Ampak tudi to ni bilo dovolj. Vse smo naredili, mislim, da smo potrdili popolnoma vse, kar ste predlagali. No, ne, je bilo treba napraviti te korake, zdaj pa krivite druge. Ne. Vi ste eni od glavnih krivcev, kar se tega tiče. Veste, tudi všečnost, sami všečni zakoni – to ne more peljati nikamor, saj to se je tudi dokazalo.
Jaz verjamem, gospoda Širclja ni tukaj, jaz ga zelo cenim in mislim, da bo on, če bo prevzel res to ministrstvo za finance, ker vem, da je pravi strokovnjak v tem, upam, da bo tudi predlagal nov rebalans proračuna tako, da bo proračun vzdržen, ker zdaj v tem trenutku ni.
Zakaj se bo SAB odločila za tak korak? Mi ne bomo dvignili glasovnic zgolj iz motiva manipulacije in insinuacij raznoraznih, ki ste jih mediji in vsi skupaj rekli na naš račun. Da ne bi bilo potem govora, kdo je to naredil, da ne bo špekulacij glede tega in naših volivcev. Drugače pa se jaz absolutno strinjam, da nastane nova vlada, ker je legitimna.
Jaz bi govoril tukaj, ampak nimam časa, ker so mi pustili zelo malo časa. Jaz bi govoril še o programu, ki sem ga videl. O določenih rečeh, če bo še čas, se bom poskusil pozneje še enkrat najaviti, ker sem videl določene zelo dobre točke v programu, določene točke pa zelo sporne prav zaradi finančnih primanjkljajev in drugih zadev. Mislim, da bomo mi kot opozicija v tem trenutku sledili pogodbi kot taki.
Žal pa moram še enkrat povedati in ponavljam, da se bomo mi glasovanja vzdržali, ne zaradi obtožb Levice, ki je rekla, da ne zaupa poslancem. Nimamo kaj zaupati poslancem, mi smo zelo enotni, mi smo enotni od prvega dneva, ko smo tu v parlamentu, od prvega dneva. In zato smo se tudi odločili, da naredimo ta korak. Da končam. Mi bomo na ta način tudi naše predobljube, vse te obljube, ki smo jih dali na začetku in v volilni kampanji, tudi držali. Jaz drugega ne morem, kakor da predvidoma mandatarju želim veliko uspeha in tudi državotvornega razmišljanja. Tako. Hvala z moje strani.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Robert Pavšič, pripravi naj se mag. Dejan Kaloh.
Izvolite.

ROBERT PAVŠIČ (PS LMŠ): Najlepša hvala, predsedujoči.
Prav neverjetno je, kako se ob političnih krizah v tej stavbi znajde ogromno število velikih rešiteljev ne glede na to, s katere strani prihajajo, še več je pa retoričnih bravur in opravičevanja raznih političnih potez. Danes smo slišali že marsikaj, med drugim tudi to, da pravzaprav ta bodoča opozicija daje legitimnost prestopu nekaterim v novo koalicijo z našo a priori napovedjo, da bomo s koalicijo konstruktivno sodelovali, seveda na nasprotni strani. Ampak ne, spoštovani kolegi, legitimnost si vsak gradi sam, dajo pa vam jo volivci. Je pa ena pomembna razlika med tem polom tukaj in nastajajočim polom, če se primerjamo s približno časom izpred leta in pol. Takrat smo poslušali ogromno število neargumentiranih razlag, ki so napovedovale prav neke katastrofične posledice. Danes pa je vsaj iz večine tukaj na sredini fokusiranih poslancev slišati konstruktivnost in dobre želje za novo vlado. Kot politiki smo namreč v ta prostor vstopili zato, da bi gradili državo, ne pa, da bi jo rušili, ne glede na to, a smo v poziciji ali pa v opoziciji. In še preden se je vlada pravzaprav vzpostavila, že se ji žuga, pazite, kaj boste počeli. To pa se mi zdi malo, vsaj za lase prevlečeno. In doživeli smo tudi, da se je začelo umikati zakone, ki bi lahko rušili finančni sistem bodoče vlade. Pred nekaj dnevi smo na odboru umaknili predlog zakona za tako imenovane podrejence, danes je pa gospod Horvat napovedal, da bodo umaknili zakon o krajšanju čakalnih vrst. Seveda je razlogov ogromno. Prvič so bili razlogi v tem, da je potrebno počakati na odločitev Ustavnega sodišča, danes pa, da bomo skupaj poiskali še boljšo rešitev. Seveda, če bi bili ti zakoni namenjeni vladi, ki trenutno opravlja tekoče posle, potem bi bilo vse v redu, za vas pa niso sprejemljivi, ker sami veste, kaj prinašajo. In to je pravzaprav tisti modus operandi bivše opozicije, dajmo vlagati zakone, ki so neizvršljivi, in se potem trkat po prsih, glejte, kako koalicija neodgovorno onemogoča sprejemanje dobrih zakonov. Naš vodja poslanske skupine je v stališču povedal in poudaril to, da bomo pri vseh zakonih, ki jih bomo dali v ta državni zbor, gledali cel gozd in ne enega posameznega drevesa. In isto bomo počeli tudi vnaprej.
Za danes moram povedati, da sem bil ob uvodnem nagovoru kar malce razočaran. To ni bil gospod Janša, ki se ga jaz spomnim. Tako medlo, brez energije je vse skupaj zvenelo, da se dejansko sprašujem, ali tudi sam sebi ne verjame v to zgodbo in pozitiven izid programa, ki nam ga je predstavil. Slišali smo neko subjektivno oceno in splošno znano analizo več desetletnih težav v tej državi, konkretnih rešitev je bilo nekaj, slišal sem pa predvsem dve, predvsem to, da bodo višji prispevki in da se bo po novem spet uvedlo obvezno vojaško službo. Na tej strani tisti, ki smo sodelovali z vlado, vemo, kaj zmore naš proračun, zato vam bomo resnično konstruktivna opozicija, podrobno vam bomo gledali pod prste. Ne želimo pa nekega revanšizma po javnih inštitucijah v bodočih mesecih, ampak mislim, da bo ta želja izzvenela v prazno.
Je bila pa ena zelo pozitivna zadeva izpostavljena v nagovoru gospoda Janše, in sicer to, da obsoja vsako ideologijo in režim, ki kriminalizira istospolne zveze. To pa je vsaj majhen korak v tisto smer, ki bi jo verjetno tudi liberalni del te ustanove zagovarjal. In danes smo že večkrat slišali prispodobe o ogledalu, ne bi želel danes biti v vaši koži, ker vem, da vam je težko. Gre namreč izključno za vprašanje načelnosti in pa ene manifestacije goreče želje. Sicer si je treba ogledalo nastavljati nenehno, pri tem pa nikakor ne smemo pozabiti, da je odsev lahko včasih tudi malce izkrivljen. Nikakor ne želim soditi vnaprej, vendar nam že izkušnje iz preteklosti lahko zarišejo smernice prihodnosti.
Zato vam danes tudi odrekam podporo. Z upanjem v boljšo prihodnost vas še enkrat pogledam v oči, kajti samo te so ogledalo duše. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima mag. Dejan Kaloh. Pripravi naj se Samo Bevk.
Izvolite.

MAG. DEJAN KALOH (PS SDS): Podpredsednik, hvala lepa. Spoštovani kolegi poslanci, poslanke, spoštovani mandatar gospod Janez Janša, spoštovani državljani in državljanke!
Osredotočil se bom na poudarke iz koalicijske pogodbe. To se mi zdi zelo pomembno, kajti med programskimi ciliji so med drugim izpostavljeni pomembni elementi: debirokratizacija, decentralizacija, ustanovitev demografskega sklada. Prav tako se koalicijska pogodba osredotoča na skrb za okolje, na konkurenčno gospodarsko okolje, na pospešeno in bolj učinkovito črpanje evropskih sredstev, v ospredje postavlja kakovostno in vsem dostopno javno zdravstvo in se zavzema za vse kategorije državljanov, ki nekako izdatno potrebujejo pomoč države, to so mlade družine, upokojenci, starostniki in pa kmetje. Vsekakor menim, da bo bodoča vladna koalicija iskala in predvsem udejanjala rešitve, ki so dobre tako za Slovenijo in za njene državljane. Tretja vlada Janeza Janše misli z decentralizacijo zelo resno, kar je prav in nujno, saj se mora Slovenija razvijati bolj enakomerno in uravnoteženo. Ustanovitev vladnega urada za demografijo s sedežem v Mariboru, prav tako ustanovitev slovenskega demografsko-pokojninskega sklada s sedežem v Mariboru, glejte, eksplicitno je to navedeno v koalicijski pogodbi. Maribor si kot drugo največje mesto v državi in kot univerzitetno regijsko središče zasluži, da je prepoznan s strani države, to se bo sedaj tudi zgodilo.
Naslednjo Vlado Republike Slovenije bo vodil izkušen, moder in odločen politik, gospod Janez Janša, ki ima vizijo, pogum in jasno začrtano pot, kako priti do cilja, to pa je Slovenija enakih izhodiščnih možnosti za vse državljane, gospodarsko in razvojno uspešna Slovenija, Slovenija blaginje in pa Slovenija, ki jo nosimo v naših slovenskih srcih. Danes je dober dan za Slovenijo.
Glasoval bom za mandatarja gospoda Janeza Janšo. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima kandidat za predsednika Vlade, gospod Janez Janša, izvolite. Ali niste dvignili roke? Se opravičujem, slabo asistenco sem dobil.
Besedo ima Samo Bevk. Pripravi naj se mag. Branislav Rajić.

SAMO BEVK (PS SD): Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovani zbor!
Meni je zelo žal, da se predčasno končuje mandat manjšinske vlade, ki jo je vodil predsednik druge največje parlamentarne stranke Marjan Šarec. To je bila prva manjšinska vlada v novejši slovenski zgodovini oziroma v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji. Vodenje države je predsednik Vlade Marjan Šarec, ki trenutno opravlja tekoče posle, dobesedno porinil v naročje predsednika največje opozicijske stranke Janeza Janše, ki mu bo tokrat relativno hitro in brez posebnih naporov uspelo sestaviti vlado, njegovo tretjo.
Poglejmo, kaj vse smo dali na prepoceni razprodajo. Država ima sprejeta proračuna za leti 2020 in 2021, ki sta najvišja v zgodovini Slovenije. Oba proračuna imata poleg tega še proračunski presežek. Počasi, a vztrajno se v tem mandatu manjša tudi zadolženost države. Slovenija ima gospodarsko rast višjo, kot sta povprečna rast Evropske unije in evrskega območja. Imamo najnižjo brezposelnost po veliki krizi, tako nizke brezposelnosti nismo imeli že več kot 20 let. V zadnjem četrtletju, leta 2019, je bila komaj 4,0-odstotna. Med prebivalci Slovenije je bilo v zadnjem mesecu pred novim letom 41 tisoč brezposelnih in 980 tisoč delovno aktivnih. Še pred nekaj leti je bilo v državi več kot 130 tisoč brezposelnih ljudi. Dvignili smo minimalno plačo, dvignili smo plače v javnem sektorju pa tudi v gospodarstvu so se plače dvigale. 10 let že ni bilo tako velike uskladitve pokojnin kot meseca februarja, kar 3,2 odstotka s poračunom za nazaj. Mi smo to razprodali brez volitev, kar še najbolj jezi. Najprej, zaradi stranke Levica, ki umakne podporo vladi, ter dokončno zaradi razpada ekipe LMŠ in povsem napačne kalkulacije predsednika Vlade in njegovih svetovalcev. Delo je tako ostalo nedokončano, čeprav smo imeli pripravljenih veliko projektov, s katerimi bi še povečali blaginjo ljudi in pospešili razvoj naše družbe.
Po vsej verjetnosti bo Janezu Janši uspelo sestaviti tretjo vlado, ki jo bo tudi sam vodil. S prvima dvema imam osebne izkušnje, kaj bo pokazal v tretje, bomo šele videli. Leta 2004 je predsednik Janša sestavil podobno vlado, le da je tokrat Slovensko ljudsko stranko nadomestila Stranka modernega centra, ki se tako pomika desno od centra. Zanimivo je, da je bila takrat v vlado povabljena tudi Združena lista socialnih demokratov, kar je marsikoga presenetilo. Takrat smo se odločili, da bomo konstruktivna opozicija, pri pomembnih nacionalnih temah pa bomo z vladno koalicijo sodelovali. Aprila 2006 so potem vse parlamentarne stranke, oba poslanca narodnosti, z izjemo Liberalne demokracije Slovenije, podpisali tako imenovano Partnerstvo za razvoj. Spominjam se, da mi je kot prvopodpisanemu poslancu leta 2008 prav zaradi partnerstva uspelo skozi parlamentarno proceduro spraviti zakon o kulturnem evru.
Z drugo vlado Janeza Janše sem bil dosti manj zadovoljen. Takrat je zelo bodla v oči neposrečena združitev šolskega in kulturnega ministrstva, predvsem pa Zakon o uravnoteženju javnih financ, ki je bil z današnjega zornega kota v veliki meri nepotreben, zgrešen in je še poglobil krizo v državi. Najlažje je bilo poseči po treh največjih agregatih javne porabe: plačah javnih uslužbencev, pokojninah in socialnih transferjih. To je sicer omogočilo enostavne prihranke, a je poseglo v kakovost javnega sektorja in jemalo tistim, ki so v naši družbi med najšibkejšimi, to pa je bila takrat napačna pot. Vemo, kako se je mandat Vlade s konstruktivno nezaupnico konec februarja 2013 končal. Razlog pa je bilo poročilo KPK, da sta predsednika največjih parlamentarnih strank Janez Janša in Zoran Janković kršila protikorupcijsko zakonodajo.
Kaj bo prinesla tretja vlada Janeza Janše, je velika uganka. Glede na skromno koalicijsko pogodbo, tako po obsegu kot po vsebini, bo najbrž poskušala zgolj dokončat mandat, predsedovati Svetu Evropske unije in realizirati državna proračuna, ki ju je sprejela odhajajoča vlada in neka druga večina v Državnem zboru. Socialni demokrati bomo jasna, kritična in odločna opozicija. Sam sem kot poslanec v opoziciji deloval več kot 9 let, v vladah, ki so jih vodili dr. Janez Drnovšek, dr. Andrej Bajuk in Janez Janša. Zato lahko rečem, da bom tiste predloge koalicije, ki bodo koristni za ljudi in državo, tudi podprl.
Jasno pa je, da te vlade ne bom podprl. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima mag. Branislav Rajić. Pripravi naj se Željko Cigler.
Izvolite.

MAG. BRANISLAV RAJIĆ (PS SMC): Hvala lepa. Dober dan vsem!
Kolega Bevk, ki je govoril pred menoj, pravi, da se SMC premika v desno. Zahvaljujoč mikrofonu, ki je dodeljen mojemu imenu, jaz tudi zatrjujem, da ni tega premika s sredine, v kateri se nahajamo tudi geometrično.
Moja odločitev o podpori tej vladi ni bila ne preprosta, brezpogojna niti samoumevna. Porajali so se dvomi, zadržki. Pri sprejemanju te odločitve sem se ves čas zavedal, kako nehvaležno je v ideološko tako razklani družbi, kot je naša, izbrati pot, ki stavi na povezovanje in na preseganje nasprotij. Posledice te odločitve so številni javni pritiski in apriorno zavračanje levo-desne koalicije, ki v razvitem svetu ni nobena redkost. Težavnost tega odločanja je dodatno okrepilo dejstvo, da se moji prijatelji in sodelavci nahajajo na eni in na drugi strani. Eni se nikakor ne morejo sprijazniti z odločitvijo stranke SMC, da se vključi v delo nove koalicije, drugi pa ta vstop podpirajo. Jaz pa mnenja obeh spoštujem, ker je na obeh straneh veliko tistih, s katerimi sem v preteklih šestih letih prehodil skupno pot. Ta pot se nadaljuje v smeri snovanja nove vladne koalicije.
Stranka modernega centra ni odgovorna za padec vlade Marjana Šarca. Za to so poskrbeli drugi. SMC bo z današnjim dejanjem, če bo vlada potrjena, prevzela veliko odgovornost za delo v novi vladi. Kljub temu ta vlada morda odpira pot nekoliko drugačnemu političnemu razmišljanju, SMC pa je odločena, da bo trden branik vseh vrednot, ki jih je tudi do zdaj zagovarjala. Mi se moramo naučiti biti bolj spoštljivi in pripravljeni sodelovati tudi s tistimi, ki se nam zdijo zelo drugačni od nas samih. Odločili smo se za manj slabo od dveh ponujenih rešitev. Sam verjamem in to je tudi mnenje številnih političnih analitikov, da tudi predčasne volitve, če bi se odločili zanje, ne bi ustvarile večje politične stabilnosti v državi, kot jo imamo ta hip. Do vlade, ki se bo danes oblikovala, je pripeljala vdaja dosedanjega premierja. Ta vdaja, odstop gospoda Šarca, je povozila prizadevanja vseh nas, kljub nikoli boljši državni blaginji in kljub predvsem izjemni medijski podpori vladi. Povozila je še nekaj, povozila je dostojanstvo in željo strank zmernega levega bloka, da delamo v duhu dogovorjenih načel do konca tega mandata. Za odstop smo izvedeli iz medijev, kot bi šlo za padec kakšne vlade v regionu, ne pa vlade, v kateri smo bili tako imenovani enakovredni člen. Zato nismo pristali na pasivno opazovanje premišljenega scenarija, po katerem bi na račun davkoplačevalcev koalicijski solist manko sposobnosti političnega dogovora nadomestil z utrjevanjem moči.
Koliko politične stabilnosti bo prinesla nova vlada, je seveda odvisno od vseh nas, poslancev, tudi ministrov SMC. V tej vladi bomo faktor povezovanja in faktor stabilnosti. Zagotavljamo, da bomo podporo vladi pogojevali predvsem z njenim državotvornim delovanjem in preseganjem ideoloških nasprotij. Zavedamo se, da to ne bo lahka naloga, zavedamo se tudi morebitnih pasti in zavedamo se svoje odgovornosti. Mi si tudi ne delamo utvar, da bi kdorkoli iz SDS ali Nove Slovenije prestopil v SMC. Zavedamo se naših razlik, zato svojo vlogo v razklanem političnim prostoru vidimo v povezovanju strank, ki so jim skupni cilji krepitev družbene blaginje ter prenehanje sovražne in žaljive retorike, brez oziranja na preteklost in preživele delitve, ki se hranijo s sugestivno reinterpretacijo zgodovinskih dejstev z desne pa tudi z leve.
Koalicijska pogodba je seznam zavez za obdobje, ki je pred nami. V SMC smo prispevali skoraj polovico njene vsebine. In tako kot smo v poslanski skupini bili enotni v odločitvi za pristop, smo tudi enotni, da v primeru odklonov na te seveda opozorimo, in če se nič ne spremeni, koalicijo tudi zapustimo. Zato verjamem, da imamo vzvode kontrole in še naprej možnost, da izpeljemo svojo misijo, ki je grajenje še boljše družbe na temelju socialnih in liberalnih idej. Varovalka je tudi zaveza, da se noben postopek v vladi ali koaliciji ne bo začel brez soglasja vseh koalicijskih partneric. To bo pomemben prispevek moderne sredinske stranke.
Jaz res verjamem, da bomo vsi mi, ki bomo danes glasovali za to vlado, znali zaščititi in ohraniti tiste vrednote, ki jih je tudi SMC zagovarjala ves čas svojega obstoja: dostojno mladost in starost, pravično nagrajevanje dela, kultura, trajnostni razvoj v varnem okolju, humanost in blaginja za vse. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Željko Cigler, pripravi naj se Suzana Lep Šimenko.
Izvolite.

ŽELJKO CIGLER (PS Levica): Hvala lepa. Spoštovani!
Nasprotovanja prevzemu nove vlade s strani predlaganega mandatarja Janeza Janše in Slovenske demokratske stranke ne moremo razumeti kot metanje polena pod noge. In ne, ki ga izreka slovenska javnost, državljani in pomemben del poslancev tega parlamenta, pač izhaja iz zgodovinske izkušnje s politiko, ki jo je dokazano edino sposoben prakticirati kandidat za mandatarja, o katerem se bo danes glasovalo. To je politika diskriminacije, izključevanja, sovražnega govora, groženj, represije, napadov na pravno državo, sodstvo, policijo, medije in novinarje. Gre za prakse stalnega podrejanja demokratičnih inštitucij – komu in čemu, se vprašam. Izključno želji, da se ima v rokah oblast, moč in odločanje. Državo se jemlje kot svoj plen. Oprostite, v takšni politiki ni prostora in ni prisotnega dialoga in demokratičnega usklajevanja. To je obrazec Če se ne strinjaš z mano, si naš sovražnik. Ponavljam: Če se ne strinjaš z mano, si naš sovražnik, in bil si izločen iz njegovega kroga. To je praksa, ki je ostala nespremenjena še iz časov, ko sva bila z Janezom še sotovariša in sodelavca v okviru Republiške konference Zveze socialistične mladine pred 34 leti. Ostala je nespremenjena. In rezultat ekonomske in socialne politike in pa dialoga, ki ga je ta mandatar dosegel med leti 2004 in 2008, ko je vodil prvo vlado, je vse prej kot argument za njegovo potrditev. Zlasti o tem govori visoka zunanja zadolžitev, ki je v času konjunkture Sloveniji naložila vlada, ki jo je vodil kandidat za novega mandatarja. Obresti in glavnica te politične zapuščine pomembno soprispevajo, da danes ni denarja za pokojnine, ni denarja za nove domove upokojencev, za javno zdravstvo, za delovna mesta, stanovanja in tudi življenja mladih. In mladi prav zaradi takšne politike vse pogosteje protestirajo pred Državnim zborom in ker ni resnega političnega odziva, mnogi razočarano, resignirajo zapuščajo Slovenijo. Ne samo zato, ker bi iskali službe in boljše plače. Kako dolgo bo zdržala psiha kandidata za mandatarja Janeza Janše, preden se bo vrnil v prakticiranje nedemokratičnih političnih prijemov, ki sem jih naštel uvodoma, in jih ne sprejema ne domača, ne tuja civilna in politična javnost.
Vsi, ki boste danes podprli kandidaturo Janeza Janše za predsednika vlade, izhajajoč iz jasnih opozoril, da gre za preverljiv in jasen civilizacijski ter političen korak nazaj, za to prevzemate svoj del politične odgovornosti. Jaz svojega glasu za tega mandatarja ne bom dal. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Suzana Lep Šimenko, pripravi naj se Nik Prebil.
Izvolite.

SUZANA LEP ŠIMENKO (PS SDS): Najlepša hvala za besedo.
Avgusta 2018 smo za razliko od tega, kar smo danes tukaj slišali s strani gospoda Janeza Janše, slišali zelo skopo predstavitev gospoda Marjana Šarca za mandatarja, v kateri pa je med drugim dejal, problemov se lahko ustrašimo ali pa jih vidimo kot izziv. Problemov je bilo in jih je ostalo veliko. Bojim pa se, da jih Marjan Šarec več kot očitno ni videl kot izziv. Skakanje v bazen, brez da bi se prej prepričal, če je v njem kaj vode ali ne, se več kot očitno ni izkazalo za dobro taktiko. O tem, kakšen človek je, pa nenazadnje največ pove način njegovega odstopa, način, da niti svojih koalicijskih partnerjev o svojem nameravanem odstopu pred tem ni seznanil. To je seveda nesprejemljivo. Več kot očitno je jasno dejstvo, da eno je igranje in imitiranje politikov, drugo pa je biti politik, biti državnik. In dejansko biti politik in to takšen politik, ki dejansko ima zaupanje številnih državljank in državljanov Republike Slovenije in je nenazadnje tudi cenjen in deležen ugleda v mednarodnem okolju. Za gospoda Janeza Janšo zagotovo lahko rečemo, da je takšen politik. Gospod Marjan Šarec – za njega pa ob odstopu tuji mediji niso pripeli niti prave fotografije.
Današnja predstavitev gospoda Janeza Janše je bila pravi balzam za ušesa, glede na to, kaj smo bili vajeni pretekla leta poslušati s strani predsednika Vlade. In verjamem, da tisto, kar je bilo danes izpostavljeno, bo tudi izvedeno, seveda s pomočjo vseh koalicijskih partnerjev. Zato me resnično veseli, da skladen regionalni razvoj ne bo več samo mrtva točka na papirju, da se bo dejansko naredilo nekaj, da se zmanjša birokracija v Sloveniji, da bomo Slovenijo dejansko decentralizirali, ne pa jo iz leta v leto bolj centralizirali. In veseli me tudi to, da se bo družinska politika ločila od socialne politike. In nenazadnje, da bomo končno dobili še kakšen prepotreben dom za ostarele, če vemo, da je bil z javnimi sredstvi zadnji zgrajen bil v času prve Janševe vlade. Veseli me seveda, da obstaja zavedanje, da je blaginja Slovenije predvsem odvisna od dobro delujočega gospodarstva. V tej smeri bo delovala tudi prihajajoča koalicija.
Za konec bi pa rekla samo še nekaj. Zelo enostavno je biti dober politik v levi vladi, biti politik v desni vladi pa zaradi vseh napadov, ki prihajajo z leve, izjemno težko in izjemen izziv. Jaz verjamem, da so v preteklih dneh bili naši koalicijski partnerji temu priča in na nek način jim ravno zaradi tega želim toliko več trdne volje. Verjamem pa tudi, da ko bodo spoznali operativnost vlade, ki jo bo vodil gospod Janez Janša, da bodo nekako z lahkoto prebrodili vse te ovire in morebitne nove diskreditacije.
Gospodu Janezu Janši seveda kot bodočemu predsedniku Vlade želim uspešno delo in vsem nam tudi uspešno delo tukaj v Državnem zboru za blaginjo Slovenije. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Nik Prebil, pripravi naj se Jožef Horvat.
Izvolite.

NIK PREBIL (PS LMŠ): Hvala lepa za besedo, spoštovani gospod podpredsednik. Kolegice in kolegi!
Ja, prav en šov imamo danes tukaj. Glejte, zjutraj, ko sem se zbudil, sem se vprašal, zakaj sem šel v politiko in kakšna so moja načela. Najprej zato, ker še vedno upam, da lahko mladi, ki so neobremenjeni z neko staro politiko, zgodbami in pa z deljenjem, in spoštovani kolegi, verjemite mi, da je pri meni tako, nenazadnje sem edini v tem Državnem zboru, ki je rojen v samostojni Sloveniji, in da je ta politika politika, ki vedno znova pricurlja na površje, politika starih osebnih interesov, pač pase in da mladi, ki razmišljajo o prihodnosti in lahko s sodelovanjem in konstruktivnim delom tudi pripomorejo ali pa, če želite, pripomoremo k razvoju naše države. In kot drugo, zato ker se žal še vedno v naši državi premalo posvečamo ključnim vprašanjem.
Današnji proces je vsekakor povsem legitimen in normalen demokratični proces, tega ne zanika nihče. Vsekakor pa tako sam kot tudi v LMŠ spoštujemo odločitve političnih strank. Namreč, medsebojno spoštovanje in pa spoštovanje odločitev je ključno za ustrezen odnos v vseh institucijah. To pa vsekakor ne pomeni, da določene odločitve razumem ali pa se z njimi strinjam. Situacija, ki jo pač imamo, je pripeljala do boja za politično preživetje in pa obstoj in to, kar nekateri poslanci počnejo danes, pravzaprav spominja na tragikomedijo.
Spoštovana gospa Sluga, ki je pač ni več v dvorani, je rekla, da so jo ljudje izvolili za to, da se pogovarja. Pozablja pa na to, da so jo takrat ljudje izvolili oziroma njeno stranko zato, ker je govorila, da z vlado, ki jo bo vodil Janez Janša, ne gredo. In gospod Samo Bevk govori, da LMŠ razpada, daleč od tega. Je pa razpad verjetno kje drugje, to pa se lahko strinjamo. Izdaja lastnih načel in pa predvsem volivcev ter dvoličnost je danes tako groteskna in jaz upam samo to, da ljudje pomnijo. In še enkrat, ja, imamo različne interese, imamo različne ideologije in prav je, da jih v tem hramu demokracije tudi soočamo, a na način, kot je bilo to v predvolilnem času zapisano v programu, in pa na način, ki smo ga obljubili volivcem. V nasprotnem primeru je pač čas za predčasne volitve. No in ker očitno na tej točki ne bomo do konca mandata, naj se sedaj dotaknem še kandidata in pa koalicijske pogodbe.
Ne glede na to, da so volitve tajne, povem, tako kot nekateri drugi, da kandidata ne bom podprl. Ne morem pa ga podpreti predvsem zato, ker kandidat posredno ali pa neposredno krši neke osnovne demokratične temelje. Glede na videno v osnutku koalicijske pogodbe pa se vprašam, kje so zdaj vsi tisti visoko opevani ukrepi in opevane reforme, ki nam jih je stranka SDS ves čas metala pod nos, češ, da se ni naredilo nič. Pod točko 2 v tem osnutku koalicijske pogodbe se oprete na mlade, a glej ga zlomka, potem jih omenite v celem besedilu zgolj v eni besedi, tam, kjer se mladi dotikajo stanovanj. Kandidat, zaenkrat še kolega poslanec, je v nagovoru povedal, koliko preštevilnih zakonov in podzakonskih aktov imamo v tej državi, a še slabega pol leta nazaj ste, spoštovani kolegi iz SDS in še nekateri drugi odhajajoči, Vladi očitali nedelo, saj da vloži premalo zakonov in pa sprememb. Morda pa je pač delala zgolj bolj učinkovito, kdo ve. In nenazadnje je manjšinska vlada pod vodstvom Marjana Šarca – in ja, potrebni so bili kompromisi, to vemo vsi, številna usklajevanja, bilo je naporno – sprejela nekaj ukrepov, predvsem tudi proračun 2020–2021, izkazuje presežek, dvignili smo pokojnine, z davčnim rekonstruiranjem smo razbremenili delo, razbremenili smo tudi regres, od katerega imamo vsi zaposleni in mislim, da se tukaj lahko strinjamo, vsi, odpravili varčevalne ukrepe na področju družinskih prejemkov, uredili številna državna področja in pa sprejeli druge ukrepe. O podrobnostih in pa številkah danes ne bom, ker menim, da je za to še čas.
Ja, želja je veliko, realnost pa je velikokrat drugačna. Poglejte, evalvacijo dela nove Vlade Republike Slovenije in pa zapisanih zavez bomo seveda opravili, ko boste z delom zaključili. Predvsem pa bodo ta vaša dejanja sodili volivci. Naša hiša, torej LMŠ, stoji na trdnih temeljih vrednot, na temeljih, ki jih močno držimo poslanci in pa skupnost ljudi, ki LMŠ sestavljajo, in bomo tudi konstruktivno zasledovali delo v opoziciji.
Povedal bi lahko še veliko, pa bom zaključil, da bodo priložnost dobili še nekateri moji kolegi. Z velikim zanimanjem bom resnično spremljal delo prihajajoče vlade in pa stranke, ki so v to vlado vstopile, in bom, tako kot sem zdaj, jasno opozoril in nasprotoval tistim ukrepom, za katere bom presodil, da so škodljivi za državo, in pa bom podprl tiste, ki bodo ustrezni, ker je to namreč državotvorno. Izvoljeni smo od ljudi za ljudi in tega se bom jaz držal, dokler bom tu. Nekateri pa so ali pa pač ste to že davno pozabili. Ja, drži, lepo zavit bombon na prvi pogled zgleda odlično, ko ga pa zagrizeš, ti je morda žal pa včasih ostane grenak priokus.
Jaz gospodu kandidatu, čeprav ga tukaj sedaj ni, želim uspešno delo predvsem v koristi Slovenije. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Jožef Horvat, pripravi naj se mag. Marko Koprivc.
Izvolite.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovane kolegice in kolegi!
Najprej bi se želel odzvati na razpravo gospoda Pavšiča iz Liste Marjana Šarca, ki je problematiziral s stališčem Poslanske skupine Nove Slovenije, ki sem ga uvodoma predstavil, kar seveda je skregano s Poslovnikov, seveda mu jaz tudi nisem mogel replicirati, zato izkoriščam teh par minut. Nekako sem razumel, kot da se norčuje iz tega, ko sem napovedal, da bomo mi naš zakon o interventnih ukrepih za stabilizacijo javnega zdravstvenega sistema umaknili. Poglejte, to je povsem logično. Povsem logično. Mi smo opravili nekaj pogovorov s poslanskimi skupinami, tudi z LMŠ, vsem se zahvaljujem, ki ste nas sprejeli, tudi s strokovno javnostjo, verjemite, tudi z mednarodnimi strokovnjaki in ugotovili, da je možno ta zakon še izboljšati. Kot veste, ga nismo pisali mi, ampak slovenska stroka, torej Zdravniška zbornica Slovenije. K temu je treba korektno dodati, da ta čas nastaja nova koalicija oziroma nova vlada, in mi želimo, da zakon gre skozi, zato bomo ta izboljšani zakon dali koaliciji na mizo, da ga proučimo, ali je za vse nas sprejemljiv, za vse nas štiri. Potem lahko zelo hitro naredimo neke res konkretne ukrepe za skrajševanje čakalnih vrst. Drugih alternativnih predlogov ni prinesla ne odhajajoča vlada in jih tudi mi nikjer preprosto ne vidimo.
Jaz si želim, dragi kolegice in kolegi v bodoči opoziciji, da med nami kljub vsemu, da smo politični konkurenti, obstaja tisti nujni odnos, to pa je spoštovanje. Če bi tudi na vsebinski ravni, morda preko nekega sporazuma, ne vemo še, kaj se bomo zmenili v koaliciji, preko sporazuma za razvoj Slovenije ali kakorkoli mu bomo že rekli, kar se je dobro obneslo v mandatu 2004–2008. Bi si res želel, da tukaj stopimo skupaj. Sprejmem očitke, da kakšne stvari niso zapisane. Lahko v koalicijski pogodbi napišemo tudi samo en stavek, da se bomo trudili in delali za dobro ljudi, po vesti, z vsemi svojimi močmi in da bomo spoštovali ustavni red, pika. Pogodba podpisana. Preprosto to ni koalicijska pogodba za štiriletno obdobje, veste, je velika razlika, če delaš koalicijsko pogodbo za štiri leta ali pa, kot sem povedal, efektivnega časa, če pač odmislim priprave in samo predsedovanje Svetu Evropske unije, efektivnega časa bo ta vlada imela zgolj kakšno leto. Če bomo našli skupne imenovalce tudi z opozicijo, se bo v tem času dalo veliko narediti predvsem na tistih področjih, ki so enostavno nekako zaostajala, ni bilo nobenih premikov v zadnjih nekaj letih.
Jaz tudi upam, to je zdaj seveda vezano na volitve, ki bodo, upam, redne v sredini leta 2022, da so se sedaj slovenski volivci, državljanke in državljani že tudi naučili enega dejstva, in to je, da ko pridejo novi obrazi v politiko, lahko zlahka zmagajo, seveda ob upoštevanju, da imajo močno podporo medijev, drugače se ne da. Ne da se drugače, kar iz neke politične anonimnosti zavihteti se na najvišje državniške funkcije, ne gre. Če to imaš, ti uspe in si torej novi obraz, kot pravimo, v slovenski politiki. Nihče programa niti ne gleda. Kar pa smo videli – pa ne bi zdaj rad z nikomer obračunaval, to ni moj stil –, da se je v zadnjem času pokazalo, da je program teh novih obrazov zgolj izključevanje. To je napačna smer, to je napačna smer politike. Upam, da se bo s tem tudi enkrat zaključilo.
In še, kolegice in kolegi, zdaj govorim v imenu Poslanske skupine Nove Slovenije, če ste kdaj zaznali, da smo kaj zagrešili, naredili kakšno napako v vlogi opozicije, prosim, tega vi ne počnite. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima mag. Marko Koprivc, pripravi naj se Franc Breznik.
Izvolite.

MAG. MARKO KOPRIVC (PS SD): Hvala lepa, spoštovani podpredsednik, za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Ni ravno neka pozitivna popotnica. Težko na dogajanja danes gledam z nekega pozitivnega vidika. Pa ne zgolj zato, ker imamo Socialni demokrati diametralno nasprotna politična stališča in vrednote kot stranka, ki bo očitno danes prevzela vodenje vlade, ampak to je povsem normalno, da se oblikuje neka pozicija in opozicija. In Socialni demokrati bomo absolutno v tej novi sestavi opozicija. In to glasna in jasna opozicija. Nekaj drugega me močno močno skrbi - da bo vlada dobila večino, vsaj danes tako kaže, na podlagi prevare volivk in volivcev. Namreč, vsi se boste spomnili, da sta vsaj dve stranki bodoče vladne koalicije pred volitvami in po volitvah zelo jasno in glasno govorili in zastopali stališče, da v vlado z Janezom Janšo pod nobenim pogojem ne bodo stopile. Danes je situacija drugačna. Danes bosta ravno dve stranki iz tako imenovanega levosredinskega pola požrli besedo in očitno podprli velikega voditelja Janeza Janšo za predsednika nove slovenske vlade. Ne gre zgolj za to, da so nekateri poslanci prelomili besedo, kar je absolutno legitimno, ampak da boste na čelo države postavili človeka, o katerem ste govorili zelo zelo negativno. Da samo citiram kolega iz SMC: »Grims nam lepo ponazarja Slovenijo v primeru zmage SDS – tablete in halucinacije«. Naprej citiram: »Mimogrede, ali Riedl še sedi v Avstriji zaradi podkupovanja Zagožna in SDS?« Citiram dalje: »Danes pa nič komentarjev o vsebini zakona, o sanaciji, o zdravju ljudi, ni vsebine, le osebna diskreditacija povsod. To, kar edino znajo v SDS. Naprej pa vse prazno«. Igor Zorčič iz SMC odgovarja kolegu iz SDS, citiram: »Reprezentanti se ne družijo in ne sodelujejo s kriminalnim miljejem iz Republike Srbske kot nekateri pri vas in vaša stranka, ki s takšnimi celo sklene pogodbo za financiranje prihajajočih volitev«. Ne vem, spoštovane kolegice in kolegi, ampak to so res hude obtožbe: »druženje s kriminalnim miljejem«. Če ste to mislili resno, se res sprašujem, kaj je prav in kam gremo. Ali v Sloveniji sploh še obstaja politična kultura? Govorili ste, da je to stranka, ki se druži s kriminalnim miljejem, danes boste to stranko podprli. Nimam besed. Ne morem verjeti, da je to mogoče, ampak očitno je.
Ne želim danes na tem mestu presojati kompatibilnosti programskih smernic strank bodoče koalicije. Vsekakor lahko na prvi pogled rečemo, da te kompatibilnosti ni, ampak neko drugo dejstvo se kaže, da očitno ta tako opevana sredina mnogo lažje stopi v koalicijo z desnico, celo z radikalno desnico, z desnico, ki je celo na evropski ravni, v očeh Evropske ljudske stranke preradikalna, kot pa z levimi, naprednimi, progresivnimi silami. Bojim se, da bo to še ena tipična desna vlada, kakršnih smo bili že vajeni, ki bo krčila socialno državo v zameno za nižanje davkov najbogatejših in uvajanjem novih morebitnih zujfov, ki bo šibila javne sisteme, javno šolstvo, javno zdravstvo, o tem smo že v preteklosti veliko slišali.
Bojim se vplivanja na medije. Gospod Janša je že pred tridesetimi leti napovedal labodji spev slovenskemu novinarstvu. Bojim se, da bo nacionalno RTV zamenjala Nova 24 TV, vodena iz Budimpešte. Bojim se ponovnega obujanja ideje omejevanja dostopa do kontracepcije in omejevanja splava. Bojim se, da bo vlada preganjala vse tiste, ki verjamejo v podnebne spremembe, da bo na novo pisala zgodovino o 2. svetovni vojni, da bodo tisti, ki so sodelovali z okupatorjem, z največjim zlom 20. stoletja, fašizmom in nacizmom, postali heroji Slovenije. In bojim se, da bo konec koncev v znak najtesnejšega zavezništva s sosednjim režimom za glavno mesto proglašena Budimpešta.
Spoštovane in spoštovani, res sem pretresen, da se lahko kaj takega zgodi samo zato, si nekateri poslanci za dve leti podaljšajo svoj poslanski mandat. Žal, očitno danes postaja to dejstvo in verjamem, da volivke in volivci vidijo, kaj se dogaja. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Franc Breznik, pripravi naj se Jože Lenart.
Izvolite.

FRANC BREZNIK (PS SDS): Hvala, gospod podpredsednik.
Slovenija bo spadala v roku 14 dni pod Budimpešto – to je današnje sporočilo in vsebinsko sporočilo kolega Koprivca. Razlaga, da je s Slovensko demokratsko stranko njegova stranka diametralno nasprotna. Jaz sem si še danes enkrat pogledal program Slovenske demokratske stranke, pravkar sem v posnetku pogledal govor kandidata za mandatarja – govoril je o človekovih pravicah, govoril je o vključenosti vseh političnih struj za dobrobit Slovenije, govoril je o človekovih pravicah, govoril je o svobodi, govoril je o svobodi govora, govoril je visokih tehnologijah, govoril je tudi o visokih tehnologijah, ki bodo šle v prid tako imenovane podnebni pravičnosti, kjer bomo visoke tehnologije lahko izkoristili za to, da bomo v Sloveniji imeli celo vrsto tehnoloških rešitev, in s temi tehnološkimi rešitvami lahko reševali po eni strani večjo blaginjo ljudi, po drugi strani pa še naprej prodajali zeleno, čisto državo, ki jo bodo hodili gledat iz celega sveta.
Koprivc, kaj je zdaj diametralno nasprotno temu? Kaj vaša stranka torej predstavlja? Kot inženir se spomnim megalomanskih projektov socialistov v Kidričevem. Še danes ne vemo, kje vse je zakopano rdeče blato. Na tisoče bolnih ljudi iz Anhova, na tisoče ljudi, ki so zboleli in bodo zboleli v vašem tako imenovanem kraljestvu v okolici Velenja, za katero so davkoplačevalci dali več kot milijardo in pol. Torej to je ta drugi del politike, ki obljublja drugo Slovenijo. Imeli ste stotine priložnosti in možnosti, da kaj naredite. Bili ste 45 let, vaši vzorniki so imeli totalno oblast, potem ste bili skoraj v vseh vladah in ne poznam nobene rešitve.
Tisto, kar je pomembno in kar je najbolj žal danes, je, da človek se uči. Človek gre skozi različna obdobja in tudi stranke grejo skozi različna obdobja. Kolege iz SMC in kolege iz Desusa, s katerimi ste bili zdaj v koaliciji, zmerjate, zmerjate, da se prodajajo in ne vem kaj vse. Če bi si pogledali koalicijsko pogodbo, če bi si pogledali programe teh strank, ki tvorijo morebitno novo koalicijo, bi lahko ugotovili iste iztočnice teh strank. Če se spomnite, ko sem bil na kongresu SMC, ko je gospod Počivalšek postal predsednik te stranke, sem govoril o istih iztočnicah, ki jih ima SDS, nenazadnje tudi kolegi iz Nove Slovenije, na področju digitalizacije, debirokratizacije in tako naprej. Takrat sem celo pohvalil stranko, pa ni kazalo nobenih okvirjev, nobene morebitne koalicije. Podobno razumejo tudi kolegi iz Desusa. Brez razvitega gospodarstva, brez resnične socialne države, ne socialistične države, kar vi ponujate, to sta dve veliki razliki, spoštovani kolegi. Socializem je tam, kjer tistim, ki največ delajo, jemlješ skoraj vse, in daješ tistim, ki ne delajo skoraj ničesar. To je socializem. Socialna država je pa, da ustvarjaš, da v njej vsi ustvarjamo, razen tistih, ki jim je to onemogočeno zaradi njihovega zdravja, starosti ali karkoli se zgodi. To je socialna država in takšno socialno državo krepi in razvija tudi naša širša domovina Evropska unija. In to, kar vi delate, je protievropsko, večina teh politik, še posebej pa je protievropska, nedemokratična tudi politika izključevanja. In še nekaj, s tem bom zaključil, tisti, ki ste izključevali, boste na dolgi rok izključeni, to bo božja sodba. Vsi smo tu, da po 30 letih izstopimo iz tranzicijske pubertete in da delamo za dobrobit te države, za dobrobit njenih državljanov in njeno blaginjo. Bog živi Slovenijo, bog živi mandatarja gospoda Janeza Janšo in bog živi novo vlado! Najlepša hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Jože Lenart, pripravi naj se Primož Siter.
Izvolite.

JOŽE LENART (PS LMŠ): Hvala lepa za besedo.
Ja, hud je ta boj za oblast, ki pa poteka ne čisto po volji volivcev. Kako gledam sam na to situacijo? Prebral bom, kar sem pripravil, ker nisem hodil v gimnazijo, in bi govoril nepovezano, po mnenju nekdanjega poslanca in novinarja Mira Petka. Ja, to je človek, ki je pred 26 leti obsodil nedolžno zdravnico s pisano besedo. Pogled na program nove vlade v zadnjih dneh mi je sicer znan iz sedanje koalicije, s kakšnim dodatkom, kot je na primer naborništvo, pot privatizacije javnega zdravstva in šolstva in morda še kaj. Dejstvo je, da so prioritete Slovenije že dolgo znane. Ob tem sem se spraševal o nekaterih očitkih sedanje opozicije oziroma podpornikov desne opcije, da naša vlada ni imela programa, ni ukrepala in nima kaj pokazati. To je danes javno povedal tudi gospod Zorčič, gospa Sluga in mogoče še kdo od poslancev. Sprašujem se, ali vsi tisti, vključno z nekdanjimi partnerji sedanje koalicije, torej SMC in Desus, zanikate dosežke kot so: odprava ukrepov ZUJF, uspešna pogajanja s sindikati javnega sektorja, ki so bila prekinjena pod prejšnjo vlado, dvig številnih socialnih transferov, kar 13 % proračuna namenjamo socialnim transferom v tej državi, da odpravljamo tudi prag revščine, dvig neobdavčene 13. plače, to je regresa, dvig minimalne plače, ki postopno odpravlja revščino, in iz tega v prihodnosti tudi višje pokojnine, »Pošteno plačilo za pošteno delo« je tudi moje osebno geslo. Dali smo s tem ogledalu podjetništvu in dobre posledice za ljudi bodo iz te minimalne plače, to si lahko zapomnite. Speljali smo sicer minimalno davčno reformo, da zadržimo strokovne kadre v Sloveniji, in še kakšni ukrepi so lahko iz tega. Dvig pokojnin z zmanjšanjem zaostanka iz preteklosti, podobno dvig povprečnin občinam z razbremenitvijo nekaterih nalog. Umirili smo razmere v zdravstvu in dali boljše pogoje dela in nagrajevanje tako zdravnikov kot medicinskih sester in tehnikov. Skrajševanje čakalnih dob je na dobri poti. Samo zavajamo? Tega ne smemo pozabiti, ker neučinkoviti informacijski sistemi se žal le postopoma vključujejo v določene programe in še vedno niso vsi zajeti. In tako to število raste zaradi tega, ne pa zaradi tega, ker bi čakalne dobe rasle. Razbremenitev davka na knjige in še veliko je bilo tega: dvig konkurenčnosti gospodarstva, turizma in kmetijstva, rast je dvakrat, trikrat višja kot v Nemčiji, kot je povprečje Evropske unije, pa morali bi biti še višje. vedno si lahko postavimo višje cilje oziroma jih imamo, ampak zaradi določenih problemov jih ne dosežemo. Da omenim samo zagon 3 pomembnih infrastrukturnih projektov, kot so drugi predor, drugi tir, 3. razvojna os, modernizacija železnic in še veliko, veliko je tega. In ob vsem tem dva zaporedna vzdržna proračuna s presežkom. Dva proračuna, ki zmanjšujeta javnofinančni dolg v Sloveniji. Vsekakor priznavamo, ob dobri gospodarski kondiciji smo v izvajanju do sedaj rekordnega proračuna 2020–2021 z nadpovprečno rastjo, s presežkom, z zniževanjem dolga. Ja, dobro postlano državo vam predali in naj se dobro razvija tudi v naprej.
Sprašujem se, poslanci SMC, Desus, ali vas ni bilo zraven pri doseganju teh ciljev. Samo vprašam, ker ste se še danes tukaj izrekli, da je bila ta koalicija v besedah, ne pa v dejanjih.
Žal pa nismo izpeljali začetih velikih projektov, ki se nam vlečejo že preko nekaj vlad, kot so celovita reforma zdravstva z dolgotrajno oskrbo, demografski sklad, stanovanjski sklad, infrastrukturni sklad in še kaj bi lahko našteli, kar je zdaj bilo nekako prekinjeno. Tukaj pa seveda nastane problem. Kako te projekte izpeljati, da bodo finančno vzdržni? Tudi v obljubah programa bodoče koalicije je kar nekaj ukrepov, ki bodo proračun obremenili za kar neka 100 milijonov, sem izračunal sam, ker ni bilo tega razvidno. In tukaj tiči hudič, kot temu rečemo. Bojim se, da bo bodoča vlada samo z izvedbo programskih ukrepov ogrozila fiskalno pravilo Slovenije in teh ukrepov ne bo mogla izvesti, razen če ne bo vzela drugje. To pa seveda danes ni bilo povedano.
Govorite o racionalizaciji dela, o ministrstvih, javnih institucijah. Če boste v novem mandatu sprejeli 614 vladnih zakonov, kot ste jih v obdobju 2004–2008, potem ne vidim možnost racionalizacije, ampak dodatne zaplete. Ni racionalizacija v kvantiteti, ampak v kvaliteti. Naša vlada jih je do zdaj sprejela 113. Izvedba celovitih reform zahteva bistveno višji finančni vložek. Tega smo se zavedali tako v sedanji vladi in zavedata se ga tudi vi v vaši bodoči vladi. Rešitev je predvsem v dveh, treh smereh. Rast produktivnosti dodatni vrednosti, da dosežemo vsaj povprečje Evropske unije. Drugič, dvig davkov in prispevkov na raven bolj razvitih držav. Tretjič, seveda ostane še racionalizacija na vseh področjih, to pa je tako stalna naloga, ki jo izvajajo vse vlade na svetu, in moramo na tem področju ostati konkurenčni.
Pričakoval sem, da bo vaš program temeljil na ciljih, kot jih je postavilo že slovensko gospodarstvo na Brdu 2018. Dvig BDP s preseganjem 30 tisoč na prebivalca Slovenije, kar bi bilo doseganje povprečja Evropske unije. Dvig dodatne vrednosti na 60 tisoč na zaposlenega, kar bi bilo doseganje povprečja Evropske unije. O uspešnosti gospodarstva – dvig povprečne plače nad 2 tisoč evrov bruto na zaposlenega. Dodatna vrednost zajema plače, dobiček in amortizacijo, torej osnovo za davke in razvoj. Če dosežemo povprečje Evropske unije na teh področjih, bomo s sedanjih 2 tisoč evrov na prebivalca za zdravstvo lahko dvignili na 3 tisoč evrov, lahko bomo zadržali kadre, izvedli potrebne investicije v zdravstvu in še kaj. S takšnimi cilji bomo polnili vse štiri blagajne in ne bo potrebno dvigovati davkov, davkov, ki jih moramo zadržati v Sloveniji. Pri nas je zgornja meja davkov na dobiček davek od prihodkov pravnih oseb 19 %, v Avstriji jih podjetniki plačajo 25 %, v Nemčiji 30 %, v nekaterih razvitih državah pa še več. Govorim o begu davkov in kapitala iz Slovenije, ki jih vlagatelji pri nas ne plačujejo s subvencijami in olajšavami. Pri nas dosegajo še višjo produktivnost s polovičnimi plačami: Kam torej gredo dobički in vsake plače? V tujino, kjer ta podjetja s ponosom plačajo od visokih dobičkov davke po visoki stopnji, in to je bogata država.
Uspeli smo postaviti stopnjo mejo 7 % davka na dobiček, vsaj nekaj ga ostane v Sloveniji. Žal smo še vedno država v razvoju in bo beg kapitala in davkov še dolgo prisoten, dokler ne bo domače podjetništvo šlo v korak s konkurenco in spoštovalo svojo državo, v kateri se ustvarja in živi. Izredno cenim vsakega podjetnika, ki dosega dodano vrednost nad slovenskim povprečjem, torej nad 45 tisoč evrov, in plačuje doma davke od dobička. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Primož Siter, pripravi naj se Mojca Žnidarič.
Izvolite.

PRIMOŽ SITER (PS Levica): Hvala lepa, spoštovani predsedujoči. Kolegice in kolegi, en lep pozdrav!
Makropolitično dejstvo je, da se svet na več točkah in Evropa tudi premika v desno smer. Jaz sem pred nekaj tedni sodeloval na eni okrogli mizi s srednješolci, kjer je bilo njim to jasno, to je bila njihova iztočnica za nadaljevanje debate premika v desno smer. Tukaj imamo privatizacijo zdravstva, tukaj imamo ta sovražni govor, tukaj imamo te neke politične ideologije, ki na odprto flirtajo s fašizmom in tako naprej, skratka to je dejstvo. In danes govorimo o SDS kot nekem paradnem konju te nove koalicije, kot o neki desni stranki, neki skrajno desni stranki, ki ima svoje desne partnerje na vzhodu, na Madžarskem, in svoje desne, jasno zaljubljene v fašizem, partnerje v Italiji. Ampak v bistvu, roko na srce, SDS in njihov protagonist niso zares desna stranka. Janez Janša je v bistvu v celotnem traku njegove politične kariere bolj kot desničar oportunist. O tem priča njegova politična karierna zgodba. Ko je bilo moderno biti komunist, je bil komunist. Ko se je bilo moderno, v navednicah, zbuditi iz tega komunističnega sna, je bil antikomunist, pa je zagovarjal človekove pravice. Potem je bilo moderno biti socialdemokrat, je bil socialdemokrat. Potem je bil neoliberalec, ker je bilo to moderno in seksi. In zdaj, ko se neke širše sile premikajo v desno stran, globale, se je odločil, da bo desničar, da bo v Sloveniji implementiral svoje desene politike, se spogledoval z nekimi skrajnostmi in tako naprej. In to je šef ene močne, ampak ene politične stranke v Sloveniji trenutno. Kar je zaskrbljujoče, je, da to ni edina stranka, ki gre v tej smeri. Ni edina stranka, ki je odprto oportunistična v svojem političnem narativu. V bistvu, če pokažemo zrcalo marsikateri stranki danes tukaj, lahko lepo in jasno očitamo oportunizem. Stranka Alenke Bratušek in kolektor, SMC – danes smo o vas že dolgo govorili, LMŠ In Črnčec, SD in TEŠ 6, Desus pa tudi, levi blok. Skratka, jaz se vprašam tukaj, kje so državljani. Na eni strani govorimo o nekonsistentnosti, se pravi oportunizmu, gremo kamor veter zapiha, na drugi strani pa imamo kakšno politično silo, ki pa se drži svojega zastavljenega programa in cilja, je pa označena za nesodelovalno, politično infantilno, antipolitično celo. Jaz se sprašujem, kje je tukaj zdaj nek volivec, nek državljan, koga naj podpre. Saj v bistvu ne ve, v bistvu je vseeno, katerega podpre, ker potem je itak vse stvar dialoga. V tem primeru dialoga z nekom, ki ne skriva svojih skrajnosti, ki ne skriva svojega spogledovanja s tistimi, ki se spogledujejo, o moj bog, naj bom še jaz verski, s fašisti. Ampak saj razumem, zdaj je moderno biti podjetnik in se tudi splača, kot smo videli iz Janševega uvodnega nagovora, državo videti kot podjetje, kjer so pomembne naložbene politike, drugotnega pomena je sociala. Ampak države se ne vodi kot podjetje. Državo se vodi kot državo. Ergo, ta vlada ne bo v bistvu nič novega. Ta vlada bo nadaljevanje politik, ki smo jih videli v zadnjih 30 letih, še iste obraze imamo zdaj, niti na to karto novih obrazov za stare politike se ne moremo iti, le malce bolje bo začinjena še s tem svojim sovraštvom, ki ga tako zelo vehementno ekspandira po slovenskem medijskem prostoru. Če ne veste, o čem govorim in kako zelo odzivno je, pojdite pogledat na facebook Nataše Sukič. Pred dvema urama je govorila, omenjala zaščito manjšin in takoj se je nanjo usul plaz kritik z besednjakom, ki ga nebi tukaj ponavljal. Če ne veste, o čem govorim, poglejte facebook človeka, ki je po tisti zadevščini s tisto majico, ki je tako razburila slovensko javnost, meni osebno zagrozil, da mi bo prerezal vrat. Poglejte z logotipi katere politične stranke ima opremljen svoj facebook. V Levici nismo neki jugonostalgiki, ne jemljemo jugoslovanskega socializma za referenco v oblikovanju našega programa demokratičnega in ekološkega socializma, ampak, da zaključim, bi bilo bistveno bolje, če Janez Janša nebi menjal barv, če Janez Janša ne bi bil tak politični oportunist, če bi Janez Janša nadaljeval tam, kjer je sam začel – v socializmu. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Mojca Žnidarič. Pripravi naj se… Oprostite, replika.
Mag. Marko Koprivc, izvolite.

MAG. MARKO KOPRIVC (PS SD): Hvala lepa. Zelo na kratko, replika tovarišu Sitarju in gospodu Brezniku.
Glede TEŠ 6, samo da razjasnimo dejstva, da ne bomo tukaj zavajali. Projekt TEŠ 6 se je namreč začel v času Janševe vlade, takrat je bilo tudi izdano okoljevarstveno dovoljenje in bile so podpisane vse ključne pogodbe. To so dejstva, tako da prosim, ne se smejati. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Mojca Žnidarič, pripravi naj se Boris Doblekar.
Izvolite.

MOJCA ŽNIDARIČ (PS SMC): Hvala za besedo. Lep pozdrav prav vsem!
Stranka modernega centra je bila stabilen in konstruktiven član te dosedanje koalicije. To dokazuje tudi takojšen, čeprav le preko medijev posredovan poziv gospoda Šarca, ki nas je povabil na skupne volitve. To medijsko povabilo se je sicer kasneje izkazalo, žal, kot zelo nerealno in ponižujoče za SMC. A naš predsednik gospod Zdravko Počivalšek je večkrat jasno in glasno povedal, da mi koalicije ne bomo rušili. Če pa jo bo zrušil kdorkoli drug, se bomo pogovarjali z vsemi. Tako smo tudi storili. Nekateri nam v številnih elektronskih pismih in člankih omenjajo izdajo naših volivcev. Sama menim, da nas volivci niso poslali sem v parlament zato, da ne bi sodelovali in se ne bi pogovarjali med seboj. In če že kdo omenja izdajo, potem je kvečjemu obratno, kajti če lahko verjamemo anketam, ki so nam pred nekaj mesec kljub trdemu in poštenemu delu kazale 0,5 %, potem je izdaja obratna. A v teh dneh, vsaj v moji okolici je več takšnih, ki mi segajo v roke, ker smo presegli delitve in se dogovorili za številne prepotrebne ukrepe, zakone in projekte, brez ideoloških tem, gospod Koprivc. V Sloveniji nas je premalo, da bi se nenehno delili, in to na vsaki točki. Treba je stopiti skupaj in delati naprej.
Poudariti moram, da SMC ostaja levosredinska stranka. Ne gremo ne desno, ne levo, ne nazaj, ampak le naprej. To so besede našega predsednika, ki jih jemljemo zelo resno. Čeprav smo šli v drugo koalicijo, ostajamo na istih socialno-liberalnih stališčih, to smo danes že večkrat poudarjali. Zagovarjali in odobrili ne bomo ničesar, kar bi Slovenijo pahnilo v preteklost in zaostanek. Naša stališča ostajajo zvesta temu, kar zagovarjamo že vsa leta našega delovanja: učinkovito javno zdravstvo, kakovostno javno šolstvo, modernizacija infrastrukture, večja vlaganja v gospodarstvo, gradnjo domov za starejše, nujna dolgotrajna oskrba, pomoč mladim pri reševanju stanovanjskih težav in še bi lahko naštevala.
Odgovornosti se ne otepamo za razliko od Levice, naše zdajšnje zunajkoalicijske partnerice. Kajti najlažje je nenehno obljubljati, izsiljevati, a potem ne prevzeti nobene odgovornosti.
Preden sem stopila v politiko, sem si jo predstavljala ravno tako – da za dobrobit države in državljanov znamo stopiti skupaj vsi predstavniki ljudstva. Žal se je to v tem mojem zdajšnjem mandatu zgodilo izjemno redko. A v igri vseh teh pregretih čustev je vseeno zmagal dialog in razum. Pred svojo končno odločitvijo sem tehtala seveda tudi o lokalnih in regijskih projektih. Kaj vse nam lahko ob morebitnih novih volitvah spet za daljši čas zastane ali celo pade v vodo? V mislih imama predvsem hitro cesto Ormož–Hajdina, urgentni center Ptuj, prepotrebne investitorje v lokalnem okolju in tako dalje. Za projekte, ki so ključni za razvoj naše regije, sem pripravljena na kompromise. Za tiste, ki se nikakor ne morete strinjati s prihajajočo koalicijo in vlado, naj povem, nove predčasne volitve ne bi rešile ničesar. Volilna udeležba bi bila še nižja kot običajno. Skrajna desnica bi seveda zaradi vseh obljub dobila še kakšen procent več, enako bi se zgodilo na skrajni desnici. Levica v vlado noče, k desnici si očitno številni ne želite. Ampak kako potem sploh sestaviti novo koalicijo in vlado? Kako, če izključujemo tako leve tako desne? V sredini nas je premalo. Sama nisem nikoli nikogar izključevala ali zaničevala. In tega ne bom počela tudi v prihodnje. Le skupaj lahko uspemo, so bile, so in še bodo moje pogoste besede. In mene niso izvolili volivci zato, da bi komurkoli rekla, da s komerkoli ne bom šla v koalicijo oziroma vlado. In še to, nova koalicija bo koalicija štirih strank in ne le ene. In tri od teh štirih imamo tudi večino v vladi, imamo 9 ministrov. In tri od teh štirih so sredinske ali levosredinske, zato nikakor ne moremo govoriti, da gre le za desno vlado.
Za konec pa imam še eno željo in upanje, in sicer da bodoči predsednik Vlade odstopi od tožbe proti lastni državi, ki jo bo tudi vodil. 13. vlada ni imela sreče. Upam, da jo bo imela naslednja, ki je svojo koalicijsko pogodbo napisala ravno na 13 straneh. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Boris Doblekar, pripravi naj se Eva Irgl.
Izvolite.

BORIS DOBLEKAR (PS SDS): Hvala lepa za besedo, predsedujoči. Kakšen fantastičen dan je danes! Spoštovani kandidat za predsednika Vlade, spoštovani poslanke, poslanci!
Bom pohitel z razpravo. Kot je kolegica pred menoj rekla, 13. vlada je seveda razpadla zaradi neresnega dela, zaradi nesodelovanja, pomanjkanja dialoga in različnih delitev in tako naprej. Pač vlada ni bila sposobna peljati Slovenije po začrtani poti, prav tako pa niti ne predsednik Vlade, ki se je bolj kot ne hecal in opravljal neko vlogo, nevredno predsednika Vlade. Videli smo tudi že mnogo zgodb s temi novimi obrazi. Videli smo, da to ne pije vode, in upajmo, da se bo s tem tudi končalo.
Zdaj poslušamo ogromno žaljivk, čudnih besed, stavčnih zvez, od fašizmov od ne vem česa vsega. To je res prava katastrofa. S strani Slovenske demokratske stranke tega niste nikoli slišali in nikoli ne boste. In če boste tako govorili in zastrupljali mlade in da to potem še mediji povzemajo, se ne bojim, da ne bo nič boljše v Sloveniji. Veliko sem na terenu med ljudmi, med mladimi, upokojenci, bolnimi, davkoplačevalci, uporabniki infrastrukture in storitev države in lahko pač povem, da si vsi želijo, da se je čim prej oblikovala nova vlada, ne da se hodi kar naprej na neke nove in nove volitve, ampak da se čim prej oblikuje vlada, in to s strani levih, desnih, srednjih, zgornjih, spodnjih, z vseh strani. Torej čim prej vlada, operativna vlada, vlada, ki bo delala v dobro ljudi za blaginjo Slovenije. In takšno vlado bomo skupaj z določenimi strankami po pogovarjanju tudi dobili. Vse doslej se je pozabljalo, da gospodarstvo daje kruh ljudem, da polni proračun, da delavci plačujejo prispevke, in to ne nizke, potem pa vidimo, na kakšno zdravstvo naletijo, kakšne so pokojnine in tako naprej. Varnost države je še kako pomembna. Delo bo postalo vrednota. Ideologija za Slovensko demokratsko stranko je ustava. In še to, seveda z novim predsednikom vlade tukaj ne bo heca, ne bo tisto, če bo bo, če ne bo, ne bo. Tega ne bo. Bo red in disciplina in pa seveda resno delo za blaginjo vseh Slovenk in Slovencev.
Opozicijo pa seveda prosim in pozivam glede na to, da boste konstruktivna opozicija, da sodelujete, ponujeno imate tudi roko sodelovanja, torej da sodelujete in da ste konstruktivna vsebinska opozicija, ne ideološka. Toliko z moje strani. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Eva Irgl, pripravi naj se Boštjan Koražija.
Izvolite.

EVA IGRL (PS SDS): Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Zdaj jaz sem že približno 16 let, če se lahko tako izrazim, politična sopotnica Janeza Janše. In seveda lahko z gotovostjo, na podlagi izkušenj, ki jih imam, tako takrat, ko smo bili v koaliciji, in kot takrat, ko smo bili v opoziciji, ocenim, da gre za izjemno sposobnega politika, za preudarnega politika, za osebo, ki je v svojih odločitvah modra in skuša delovati za dobro in v korist državljank in državljanov Republike Slovenije. Pomembno se mi zdi povedati, da gre tudi za povezovalnega politika in tudi vključujočega politika, kar je nenazadnje dokazal v prvem mandatu, ko smo oblikovali tako imenovano partnerstvo za razvoj. In takrat je bila seveda roka ponujena tudi opoziciji in s Socialnimi demokrati smo takrat spisali kar nekaj zakonov in jih potem potrdili tudi v Državnem zboru. In kaj je to drugega kot vključenost in povezovanje.
Jaz sem danes res vesela, da bo, če bo gospod Janez Janša potrjen na glasovanju, ponovno postal predsednik Vlade. Zakaj? Zaradi tega ker smo pod njegovim vodstvom že v preteklosti, zlasti v mandatu 2004−2008, sprejeli pomembne spremembe v dobro ljudi. In verjamem, da bo tako tudi pod to vlado. Nenazadnje tudi nova koalicija, ki se bo sestavila, in tudi koalicijski sporazum dokazujeta, da smo se sposobni med seboj povezati. Ravno to je glavni in ključni dokaz. Danes, kot vidimo, bodo v vladi tako stranke leve sredine kot stranke desne sredine, in to je povezovanje. In to je tisto, kar smo pričakovali že vrsto let, da se bo zgodilo nekaj takega, da bomo lahko vsi skupaj delali za skupno dobro, za Slovenke in Slovence. Da bomo naredili in izpeljali tiste ključne projekte, ki so potrebni in so zdaj kar nekako spali. Pomembno je, da smo danes sposobni preseči te delitve in da smo enotni v izzivih in ukrepih, ki jih ta država nujno potrebuje.
Vem, da tega mi, Janez Janša, če tako rečem, ne potrebuje, pa vendar želim v tem trenutku to reči, da izjemno spoštujem njegovo držo in njegovo voljo, da spoštujem vztrajnost, zaradi tega ker kljub več kot 20-letni demonizaciji, poniževanju, žaljenju, razvrednotenju, podtikanjem ostaja pokončen človek, ostaja pokončen človek in vztraja, vztraja zaradi tega, ker želi Sloveniji dobro. In takšna drža nikakor ne more izhajati iz sovraštva, ampak lahko izhaja le iz ljubezni do Slovenije in njenih državljanov. Jaz želim predsedniku Vlade, če bo danes izvoljen, da svoje delo dobro opravlja in da ima ves čas pred očmi skupaj s svojo vladno ekipo dobrobit državljank in državljanov Republike Slovenije. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo gospod Boštjan Koražija, pripravi pa se gospod Marijan Pojbič.
Izvolite.
BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Spoštovana, hvala za besedo.
Današnji dan bi lahko res imenovali dan igre številk. Kot je že prej gospod Logar omenil, danes je 3. 3., ustanavljanje tretje Janševe vlade, gospod Janša že preko 30 let aktiven v slovenski politiki, bližamo se veliki noči. Potem pa ta številka 3 oziroma 33 dobi še posebno simboliko in težo, saj je bil Jezus križan pri triintridesetih letih. Številke se morda res čisto slučajno ujemajo, ampak problem, ki ga želim danes tukaj izpostaviti, je ta, da gospod Janša želi sebe vseskozi, in to zelo spretno, prikazovati kot trpečega odrešenika, ki ima v posesti edino resnico. Mi, kristjani, že imamo odrešenika in novega ne potrebujemo. Obenem bi pa tudi rekel, da morda ga pa mogoče potrebuje kdo drug. Potrebujemo pa človeškega, vključujočega, sposobnega in predvsem poštenega premierja vlade. Po svojih dosedanjih kratkih političnih izkušnjah sem tudi spoznal, da ta dolgotrajni politični mandat je marsikaterega posameznika povsem ločil od realnosti vsakdanjega življenja. Gospod Janša, vaše pretekle izjave, neposredne ali preko družbenih omrežij, in vaše delovanje ter delovanje vaše stranke je prežeto s tolikim sovraštvom do te ali one manjšinske ali večinske skupine, vaše izključevanje, poniževanje, zastraševanje, homofobija, ki sem jo tudi sam izkusil; vse to pa me navdaja z veliko skrbjo, posebej še za tiste najšibkejše, prezrte in potisnjene na rob naše družbe. Gospod Janša, za popotnico na vašo premiersko pot pa vas bi rad spomnil na tole znano pripoved iz Matejevega evangelija, ko je bilo tistim, ki vstopajo, rečeno: »Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil, ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali. / …/ Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Ta pripoved govori o nepristranskosti teh, ki delajo dobro, o njihovi rahločutnosti do tistih, ki so v stiski in potrebni pomoči. Žal je takih ljudi v stiski v naši državi veliko, še preveč. Ogromno drugih pa stoji pred našimi vrati in trka. Ob vseh naštetih bojaznih, ki temeljijo na vaših preteklih izjavah in dejanjih vas osebno, vaših poslancev in vaše stranke, bom vas, vašo vlado in stranko ocenjeval ravno na podlagi odlomka iz tega evangelija, ki sem ga prebral. Žal pa vaše kandidature ne bom podprl. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo gospod Marijan Pojbič.
Pripravi pa se gospa Andreja Zabret.
Izvolite.

MARIJAN POJBIČ (PS SDS): Hvala lepa, spoštovana podpredsednica.
Najprej moram izreči iskrene čestitke SMC, Desusu in Novi Sloveniji, da smo končno prišli do situacije, o kateri sem tudi jaz ne vem koliko – 4, 5 let že govoril v tem parlamentu; dajmo stopiti korak naprej in delajmo za blaginjo Slovenk in Slovencev. In to nam bo s to koalicijo tudi uspelo. Sedaj pa na kratko, zakaj podpiram Janeza Janšo za predsednika Vlade. Ker imam zelo malo časa, sem si pač strnil nekaj stavkov, kjer bom poskušal povedati najbolj bistveno. Gospod Janez Janša je človek, ki ima največ mandatarskih izkušenj, edini slovenski voditelj, ki je že vodil Svet Evropske unije in je bil predsednik Vlade, ki je Slovenijo rešila pred gospodarskim in finančnim zlomom. To je posebej pomembno v luči teh težkih izzivov, ki so pred nami – koronavirus, ilegalne migracije, pešanje svetovnega gospodarstva in novo predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Janez Janša je mož beseda, je človek akcije. Kar je bilo dogovorjeno s koalicijsko pogodbo in kar bo terjala aktualna situacija, bo narejeno brez odlašanja in brez leporečenja. Je domoljub, ki se zaveda, da je na prvem mestu Slovenija. Je človek, ki mu gre za stvar; je politik, ki se zaveda, da so predolge čakalne vrste v zdravstvu nesprejemljive, da so prekomerne birokratske ovire nedopustne, da je varnost državljank in državljanov Republike Slovenije na prvem mestu. Kandidata za predsednika Vlade podpiram tudi zato, ker vem, da se bo in se je zavzemal za spoštovanje človekovih pravic, da se ne bomo delili na prvo- in drugorazredne, ne na naše in vaše ter da bo naša družba temeljila na pravičnosti, vladavini prava, poštenju in odgovornosti. Svojo podporo mu namenjam tudi zato, ker ima za razliko od predhodnikov v Evropi in svetu uveljavljeno ime in ugled, zato lahko pričakujemo konec padanja mednarodnega ugleda Slovenije in ponovitev zglednega predsedovanja Svetu Evropske unije, ki si ga bo vredno zapomniti in po katerem se bodo zgledovale tudi druge države. Še posebej ga podpiram zato, ker ima posluh za ljudi, ker verjamem, da bo s svojo ekipo vzpostavil okolje pravičnosti, okolje, v katerem se bo izplačalo delati, ustvarjati, raziskovati; okolje, v katerem starejši ne bodo več potisnjeni na rob družbe in mladi ne bodo bežali v tujino. To so argumenti, zaradi katerih podpiram gospoda Janeza Janšo za predsednika Vlade.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospa Andreja Zabret ima naslednja besedo.
Pripravi pa se gospod Robert Polnar.
Izvolite.

ANDREJA ZABRET (PS LMŠ): Hvala za besedo.
Današnja razprava je zelo zanimiva, predvsem pa s tega vidika, kako se stališča zdajšnje in prihodnje koalicije zelo hitro menjajo. V današnji predstavitvi, ki jo je imel kandidat za predsednika Vlade, mi je padlo v oči nekaj stavkov oziroma izhodišč, predvsem obsežne prerazporeditve finančnih sredstev znotraj proračuna. To me skrbi predvsem z razmišljanjem, na račun koga in na kakšen način. Temeljni cilj, ki ga imate v koalicijskih pogodbi, je namreč ravnovesje med socialno državo in tržnim gospodarstvom. Pri tem je osnovni problem. Upam, da tega ravnovesja ne bo plačala socialna država in da se ne bodo pridobljene socialne pravice državljanov okrnile in na ta način krepil gospodarski kapital ter se s tem poglobile še večje socialne razlike. Druga zadeva, ki mi je padla v oči – višje prispevne stopnje. Kar naenkrat ne govorimo več o znižanju davkov, ampak celo o višanju oziroma o dodatnih obremenitvah gospodarstva. Tretje, večkrat omenjena debirokratizacija. To ni nič novega, tudi v naši koalicijski pogodbi smo imeli zapisano debirokratizacijo. Predvsem pa mi je zanimivo to, po nekaj mesecih delovanja koalicije, vlade Liste Marjana Šarca je bilo postavljeno poslansko vprašanje s strani SDS, koliko novih zakonov in novel smo že vložili. Na podlagi številčnih primerjav ste nam očitali neučinkovitost poslovanja. Vendar, kot vemo, učinkovitost poslovanja oziroma dela ni v kvantiteti, temveč v kvaliteti. Všeč mi je bilo tudi razmišljanje, da se je treba vseh sprememb lotiti organizirano in s taktom. Upam, da tudi tako bo. Imam še kar nekaj vprašanj, vendar ker imam malo časa, jih bom pustila za vprašanja kandidatom za ministre na hearingih. Bi pa tudi jaz javno izrazila, da tudi jaz ne bom dala podpore kandidatu za predsednika Vlade. Današnjemu kandidatu v primeru izvolitve želim uspešno delo, polno medsebojnih sinergij ter predvsem v dobro vseh državljank in državljanov Slovenije oziroma za blaginjo Slovenije!

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala.
Naslednji ima besedo gospod Robert Polnar.
Pripravi pa se gospa Lidija Ivanuša.
Izvolite.

ROBERT POLNAR (PS DeSUS): Hvala za besedo, gospa podpredsednica. Gospe poslanke, gospodje poslanci!
Če poslanec Državnega zbora pripisuje pomen izkazanemu javnemu mnenju, najsibo kakršnokoli, se spreminja v navaden stroj. Potem za Državni zbor ni potrebno nič, ne sposobnost zdravorazumske presoje, ne domoljubje, ne sposobnost misliti, ne pogum; nič. Med temi zidovi in znotraj zamejitev tega mesta postane zelo lahko igrati politiko previdnega slepomišenja. Nekje med nesmiselnimi razpravami in osredotočanjem na obrobno – namesto na bistveno – postanejo odprte zadeve problemi, ki jih je treba obvladati, ne pa krize, ki jih je treba razrešiti. In tako v določenem trenutku nehamo segati po mogočem in se zadovoljimo s tistim, kar je najverjetnejše. V pluralistični demokraciji pa nimamo izbire. Politika je odvisna od naše sposobnosti prepričati vsakega posameznika o skupnem cilju, zasnovanem na skupni stvarnosti. Vključuje kompromis, umetnost mogočega. Od tod sledi izhodišče za strateški razmislek o družbenem razvoju Slovenije. Zdajšnje ideološke delitve je povozil čas. Levice in desnice je konec. Če se hočemo kot družba reorganizirati, moramo raziskati vzroke in dinamiko zdajšnjih in prihodnjih družbenih bojev, ne pa da se bodemo z mlini na veter iz preteklega stoletja. Levice in desnice ni več. Današnja politična scena v Sloveniji je razdeljena na močno sredino ter nezadovoljno in naelektrizirano obrobje. Levica in desnica že davno ne obstajata v svojih klasičnih oblikah.
Pojma sta se pojavila med francosko revolucijo pred več kot dvema stoletjema, ko sta se neposredno spopadli revolucija in restavracija. V prvi postrevolucionarni francoski skupščini so pristaši revolucije – spremembe politične ureditve sedeli na levi strani dvorane. Njihovi oponenti, pristaši restavracije – ohranitve starega režima pa na desni strani dvorane. Delitev na levico in desnico je obeležila politično zgodovino 19. stoletja, ki je potekala v boju revolucionarnih in konservativnih sil ter trajala do prve polovice 20. stoletja. Boj med levico in desnico je dosegel vrhunec med špansko državljansko vojno, ki je bila prava vojna levice in desnice. Po njenem koncu se levica in desnica razkrojita kot politična pojma, ker revolucija in restavracija prenehata obstajati kot zaokrožena in nasprotujoča si svetovna nazora. Tako so bili med 2. svetovno vojno v koaliciji konservativec Churchill, komunist Stalin in socialni liberalec Roosevelt proti fašistu Mussoliniju in nacistu Hitlerju, ki sta vsak na svoj način pomešala revolucijo in restavracijo. Mussolini je začel kot socialistični revolucionar, Hitler pa kot predstavnik tistega, kar se je takrat imenovalo konservativna revolucija oziroma revolucija z desne. Vzpostavitev socialne države, države blaginje v zahodni Evropi po 2. svetovni vojni pomeni začetek pokopavanja delitve na levico in desnico. Samo za ponazoritev, znameniti nemški socialnodemokratski kancler Helmut Schmidt je bil po osnovnih premisah svoje politike mnogo bližji socialno intoniranim krščanskim demokratom, naslednikom kanclerja Adenauerja, kakor pa pravovernim komunistom in predstavnikom revolucije.
Od revolucije in restavracije, od pravoverne levice in desnice sta danes ostala samo prah in pepel. Na eni strani sta levi in desni center, na obrobju pa je pisana druščina, od komunistov do anarhistov, od nacionalistov do konservativcev starega kova. V današnji politični realnosti je postala prevladujoča delitev na center in obrobje, na katerem so nezadovoljni vseh barv in vseh predznakov. Padec berlinskega zidu je dokončno pokopal delitev na levico in desnico v njunih klasičnih oblikah. Niti na evropskem zahodu niti na evropskem vzhodu levica in desnica nista več odločilna in določujoča politična pojma. Sedaj prevladujejo nekateri drugi geostrateški parametri, ker danes, tako kot nekdaj, živimo v času imperijev. Zato bi bilo naivno misliti, da lahko v današnji politiki levica in desnica prestavljata efektivni gesli, ki bi ju politiki mogli uporabljati kot vodili v praktičnem političnem delovanju. Prevladujoča delitev našega časa je delitev na center in obrobje, kjer sta na eni strani levi in desni center, na drugi strani pa populistična gibanja ter stranke državljanov, ki so nezadovoljni s takšno razdelitvijo kart. Ta gibanja imajo ponekod bolj socialni predznak, drugod bolj nacionalno konotacijo, lahko pa so tudi odkrito in zavestno ambivalentna. Na eni strani je torej institucionalizrani splošno sprejeti glavni tok mišljenja in delovanja, na drugi strani pa so populisti vseh barv in predznakov, ki so trenutno na obrobju političnega polja. In predvsem tukaj ni nihče, ne levica ne desnica, ker za ene glasujejo tisti, ki si želijo status quo, za druge pa tisti, ki si želijo spremeniti pravila igre. Realno vzeto pa se pravila igre težko spreminjajo, ker je ekonomija že davno postala objektivni mehanizem celotnega in vsestranskega političnega vpliva. Sedanjost in prihodnost bosta tako pripadli tistim, ki bodo vešče znali poskrbeti oziroma poiskati srednjo pot med močnim centrom in nezadovoljnim obrobjem, ne glede na to, ali bodo to pragmatični socialni demokrati ali pa konservativci mehkega srca.
Gospe in gospodje, vsi tisti, ki bomo danes izvolili mandatarja nove slovenske vlade, bomo soočeni vsak s svojo mero cinikov, dvomljivcev in lažnivcev. Nič posebnega. Ker je tako, kot je, se tudi ne bomo mogli izogniti, da negovalci vsakršne mizerije na slovenskem našega dela ne bi oznamenjevali; treba pa jim je gledati pod kožo. Navzven so pač en sam karneval, komična ubožnost, sprevod smešnega napuha; pod kožo pa se zelo jasno vidi brezupna ničevost in kratkovidnost, če že ne kar slepota njihovega netopirjenja. Dobro pa je vedeti tudi še nekaj drugega. Nihče ne sovraži tako kot zanemarjeni, zavistni in strahopetni, ki so vselej na strani pravovernih. Svojo oportunizem, strahopetnost in zavist pa zavijajo v celofan vrline in humanosti. Vsakdo ima pravico do nevednosti, vprašanje spodobnosti je, če to svojo nevednost javno razkazuje. Nevednost seveda ne sme biti temelj odločanja ali javnega opredeljevanja in zato si velja priklicati v spomin starodavno Aristotelovo tezo: Politika je najvišji privilegij svobodnih ljudi. Politika je človekova usoda. Tudi beg od politike je svojevrstna politika, toda tisti, ki beži pred politiko, beži pred svojimi slabostmi, beži pred svojim neznanjem in pred svojo negotovostjo. Politika prežema vse elemente našega vsakdanjega življenja, zato politika predstavlja tako velik izziv. A gotovo se strinjamo, da nobena stranka ali politična skupina nima monopola nad tem, kaj je prav in kaj je dobro; lahko pa dosežemo marsikaj, če se na to osredotočimo. Gospe in gospodje, naše današnje odločanje lahko tudi ugodno vpliva na odprtost duha za premislek, kako ravnati v slovenski politiki. Vsak naj svoje vzame na sebe, za to svoje naj ne obdolžuje drugih; pa imamo Slovenci upanje, da bomo kdaj res stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti, ki bi si ga najbrž želel vsakdo med nami. Gospe in gospodje, tole sem vam kanil povedati. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Besedo ima gospa Lidija Ivanuša.
Pripravi pa se gospod Möderndorfer.
Izvolite.

LIDIJA IVANUŠA (PS SDS): Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem!
Z zadovoljstvom spremljam bistrenje slovenskega političnega prostora, ki se je začelo s padcem zadnje vlade in ob pogovorih za sestavo nove vlade. Želim si, da bi menjava oblasti pomenila prvi korak k normalizaciji slovenskega političnega prostora in zorenju naše mlade demokracije. Veseli me, ko vidim, da umetno ustvarjanje strahu pred Janezom Janšo med delovnimi in poštenimi ljudmi ne učinkuje. Večina Slovencev je namreč dozorela v prepričanju, da je skrajni čas, da se v Sloveniji naredi red, in kot pravo osebo za to težko nalogo vidi prav predsednika SDS. Spoštovani kandidat za predsednika Vlade, osebno verjamem v vas in vaše predano delo. Mislim, da je bil že čas, da zasedete to mesto, da se bo naša država razvijala najprej v dobro vseh, ki tukaj živimo in delamo. Ne bom naštevala, kaj vse je potrebno v naši državi postoriti, ker ste to v svoji uvodni razpravi odlično predstavili. Glede na povedano vem, da se boste izzivov lotili profesionalno in brez tragikomičnih izpadov, kot je bilo to do sedaj pogosto ob samohvali novih obrazov. Vem in vedo tudi drugi, da boste ob svojem delu velika spotika dobičkonosnih stricev iz ozadja, ki polnijo svoje žepe na račun davkoplačevalskega denarja. Zato vas tako napadajo; a državljanke in državljani od vas pričakujejo pošteno držo, v katero bodo lahko zaupali. Gotovo se vsega, kar se je v zadnjih letih sesedalo in nazadovalo, ne bo dalo popraviti v tako kratkem času. Pa vendar verjamem, da boste tisto najnujnejše izpeljali, kolikor se da zelo dobro. Ne glede na demoniziranje s strani prolevih medijev ljudje vse bolj ugotavljajo, da ste človek z veliko empatije in razumevanja do sočloveka, odličen in odločen voditelj ter velik borec za domovino. Kot poslanka vam iskreno čestitam za pogumno in težko odločitev ter upam na pomoč vseh, ki spoštujejo našo domovino. Skupaj smo močnejši in zmoremo več. Kot vedno bomo izbrali politiko združevanja in ne izključevanja. Tukaj smo zaradi naših ljudi in naše države, tako je treba tudi delati. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod Jani Möderndorfer ima besedo.
Pripravi pa se gospa Anja Bah Žibert.

JANI (JANKO) MÖDERNDORFER (PS SMC): Hvala lepa.
Danes smo slišali kandidata za predsednika Vlade, ki pravzaprav ni povedal nič, kaj bo naredil. Povedal je samo to, da je podal neko oceno, kaj si misli o današnjem stanju in o nekih preteklih dneh. Dal je dve konkretni smernici, v katero smer bo delal glede zdravstva in šolstva. Jasna je sporočilnost leve. Najbolje je, da deliš še naprej in vladaš. Edino tako bom lahko dosegel tisto, kar sem se namenil. Zato tudi sam ne bom govoril o programih, kajti to nas čaka potem, ko pridejo ministri oziroma njegova ekipa, in takrat bomo govorili o vsebini. Bom pa spregovoril predvsem samo o kandidatu, kajti danes samo o njem odločamo in o ničemer drugem. In zgodovina ni za to, da leži na zaprašenih policah, ampak da se od nje kaj naučimo in da nam je v neki vrsti tudi opomnik, česa ne več. In če grem po vrsti, zagotovo nekateri pričakujejo, da bom danes govoril o komisiji, ki jo vodim; daleč od tega. Še vedno verjamem v domnevo nedolžnosti in mislim, da je prav, da ta komisija zaključi svoje delo in pove, kaj je prav in kaj ne. Bom pa spregovoril o tistih stvareh, ki so že bile. Dejstvo je, da je gospod Janez Janša eden tistih politikov, ki že 30 let kroji usodo. Če se dobro spomnimo, svojo pot in kariero je začel v ZSMS, kjer je nadaljeval pot pri sami Zvezi komunistov. In že takrat je bila ena velika dilema, zaradi katere so ga tudi vrgli ven iz te partije. To je dilema, ki jo je sprožil glede oborožene vojske oziroma načina, kako naj bi bila ta organizirana. Še več, zelo jasno je povedal, kaj je v nasprotju tistih, ki vladajo tej državi. Mislim, da se mu je takrat zgodila krivica, ko so ga ven vrgli, in tukaj se lahko strinjamo s tem.
Pa vendar, v nadaljevanju pa ni več bilo tako preprosto, če govorimo o tem, ko je bil neformalni vodja Slovenske vojske v obrambi naše države, se je seveda boril za to, da bi čim prej naredili čim več akcij in čim hitreje prišli do resnega konflikta. Kaj se je zgodilo? Zgodili so se Brioni in na koncu tisto, česar si ni želel in nikoli ni tega naglas tudi jasno kasneje priznal. Bi bilo seveda usodno, če bi se zgodilo vse tisto po njegovi poti. Ena največjih afer, ena največjih afer – orožje, ki je še danes nepojasnjena, 100 milijonov mark po taki zelo enostavni oziroma konservativni oceni. Pa lahko rečemo naslednje, če ni nič vedel, je bil eden najslabših ministrov obrambe, če ni nič vedel, da se to dela v Sloveniji. Po drugi strani, če je zraven sodeloval, je bil eden pravih šefov mafijske združbe, ki je to počela. Nikoli ne bomo izvedeli, kaj je res in kaj ne. Vendar dejstvo je, da je vodil dve vladi. Pozabljamo pa vsi, da je bil še v tretji vladi, kjer ga je Drnovšek celo moral vreči ven iz te vlade. Ven ga je moral vreči zaradi Depale vasi. Kaj pa je bilo v Depali vasi? V času miru je njegova obveščevalna vojaška služba preganjala policijskega agenta. On se je izgovarjal takrat, da ni šlo za civilista, vendar v mirni državi je bil svojevrsten eksces, da se je napadalo človeka na ta način, kot se je. V svoji prvi vladi, v razcvetu, kjer se je hvalil, da je pustil celo dobiček na samem proračunu, pa je ustvaril vse pogoje, da se je poceni denar lahko zadolževal in je omogočil podjetnikom, ki se danes hvalijo s propadlimi firmami, sami pa so še vedno bogati, da lahko dostojno živijo. V drugi vladi pa je šel v neposredni razkroj socialne države.
Zaključil bom z enim zelo preprostim stavkom, katerega so na tej strani navajeni, kadar gre za otroke. Ne bi rad, da je to vzor in zgled mladim, ki gledajo, kaj moraš znati in kaj moraš delati, če hočeš postati predsednik vlade. Se opravičujem, to ne more biti moj predsednik vlade in si ga niti ne želim. Govorimo o gospodu Janezu Janši, ki seveda ima samo en cilj; in to je dęli, dęli, dęli in vladaj. Edino na ta način bo ohranjal situacijo, s katero bo lahko dosegel to, da na koncu postane zveličavni. Hvala bogu, zgodovina vedno ohranja spomin in ne verjamem, da se ga bomo spomnili po teh stvareh, kot on misli.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednja ima besedo gospa Anja Bah Žibert.
Pripravi pa se gospa Violeta Tomić.
Izvolite.

ANJA BAH ŽIBERT (PS SDS): Hvala lepa za besedo.
Prav nesramno pa hkrati zelo neodgovorno je, da danes od tistih, ki ste povzročili politično krizo, poslušamo največ negativnega. In zganjate vse živo nad tistimi, ki poskušamo to politično krizo reševati. To je pa neodgovorna politika. Ne samo, da se greste izključevalno politiko, tudi neodgovorno politiko se greste. In čeprav je bodoči mandatar v 60 minutah prestavil program, ključne ukrepe, ki bi bili potrebni v teh pičlih dveh letih, ki so pred nami, pravzaprav o sami vsebini ni nihče govoril. To se vam zdi povsem nepomembno. Pomembno se vam zdi danes edino in eno, tisto, kar vas vodi – osebne diskreditacije političnih strank, ki so nekako našle skupni jezik, in diskreditacija Janeza Janše kot osebe. In zdaj mi vi govorite o odgovorni politiki. Ampak jaz sem vedno tista, ki nikoli ne izgubim upanja. In upam, da boste tokom časa, tokom časa te vlade uvideli svojo zmoto in nekako pristopili k sodelovanju. Kajti državljanke in državljani imajo dovolj laceracije družbe, dovolj jo je. Želijo si sodelovanja, želijo si dobrega dela za to državo in želijo si, da bodo živeli bolje, kot živijo danes. Danes se lahko samo primerjajo s sosedi in vidijo, kakšne so plače tam, kakšne so pokojnine tam, sami pa nekje še vedno životarimo. Ampak zagotovo za to niso krivi oni, kriva je politika. In politika, ki ne sodeluje, ampak dobesedno razkosa vse, kar je dobrega, in vse tisto, kar želi narediti nekaj dobrega za Slovenijo, to je slaba popotnica za naprej. Ampak te štiri koalicijske stranke so podpisale koalicijski sporazum. Zavezale so se, da bodo to uresničile. Jaz verjamem, da jim boste dali to možnost in da boste nekje le uvideli, da je pač potrebno sodelovanje. In ker nimam veliko časa, bom zaključila s stavkom, ki mi ga je povedal včeraj državljan, ko je prišel k meni v poslansko pisarno. Dejal je nekako takole: Ta koalicija ima vse sestavine, da pripravi dober kruh, slovenski kruh, ki ga bo deležen sleherni državljan. In naj bo ta kruh čim prej na pladnju.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospa Violeta Tomić ima besedo.
Pripravi pa se mag. Branko Grims.
Izvolite.

VIOLETA TOMIĆ (PS Levica): Najlepša hvala za besedo.
Danes je črn dan za demokracijo. Črn dan zato, ker se ta vlada, tretja vlada Janeza Janše sestavlja na podlagi prevare, prevaranih volivcev, ki so volili stranke, ki so trdile, da z Janezom Janšo ne bodo šle nikoli. In ugrabljene stranke, ki so stopile v to skrajno desno koalicijo, ugrabljene pa tako, kajti Nova Slovenija, če bi jo še vedno vodila Ljudmila Novak, ne bi nikoli vstopila v takšno sramotno koalicijo. Desus, če bi ga še vedno vodil Karel Erjavec, ne bi nikoli vstopil v takšno koalicijo; in ravno tako SMC ne bi nikoli vstopil, če bi ga še vedno vodil Miro Cerar. Kako se je zgodilo, da so bila vodstva strank zamenjana in so kar naenkrat naklonjena tej koaliciji sovraštva, je enigma, o kateri bo govorila zgodovina. Kako bo izgledala ta koalicija in mogoče naše parlamentarno delo, pa je najbolj pokazal gospod Breznik v svojem zadnjem vzkliku – Bog živi Slovenijo, bog živi mandatarja Janeza Janšo. Spoštovani, hvala bogu. Veste, kdo vas živi? Delavski razred vas živi, vas, nas in vse, kar je te države; delavci. In za to obstaja samo neoliberalna politika, s katero ne soglašamo; in socialno pravična politika in okoljsko pravična politika. Zato seveda Levica ne more sodelovati z nobeno koalicijo, ki krši osnovne principe enakosti in socialne pravičnosti. Janša bo naredil vse za oblast. Smešno je, da govorijo te stranke, ki hodijo zdaj v to koalicijo sovraštva, da podpirajo spoštovanje, sodelovanje, skupno dobro; po drugi strani pa tretji mandat dajejo človeku – skrajnemu desničarju, ki je bil obsojen korupcije v svojem zadnjem mandatu, in to vsi vemo. Ustvarjalcu konstantnih izrednih razmer, razkola, dolžniku nekim totalitarnim voditeljem sosednjih držav, kajti Orban že riše véliko Madžarsko z ozemlji iz Prekmurja, RKC – sejalcu sovraštva, zmerjavcu vseh drugačnih z opankarji, trenirkarji, medijskimi prostitutkami in tako naprej, kakor tudi vaša medijska trobila, ki diskreditirajo vse nas. Boste videli v roku petih minut, kolikor groženj bo prišlo na moj račun, groženj.
Ali je to demokracija in sodelovanje, o kateri govorite? Ne, nikakor ne. Skratka, vse za oblast, najprej okoreli komunist, če se to splača, potem socialist, če se to splača, peš je šel v Jajce leta 1977, ko smo se mi borili za več demokratizacije. Potem je pa postal kapitalistični boter, biznismen, prisesan seveda na državne jasli celo življenje, hkrati pa govori o prvo- in drugorazrednih državljanih. Človek, ki napada sodni sistem, katerega prva vlada med leti 2004 in 2008 je poskrbela, da se je dolg gospodinjstev, bank, podjetij povečal za več kot 30 milijard evrov, ki smo jih vsi skupaj odplačevali. Leta 2012 je uvedel zloglasni ZUJF, s katerim je oklestil pokojnine, zdravstvo, univerze, šolstvo, policijo, državo je pa ponovno potegnil v recesijo, klical trojko. In zdaj, ko mu procesi niso všeč, pritiska na policijo, sodstvo, vsem v tej državi se grozi, ne zna pojasniti izvora premoženja, posoja si denar v Bosni, Orban mu pošilja finančne injekcije – in vi pravite temu legitimno. Odgovorno sprejemati … Veste, rovarjenje po državnem premoženju za lastne koristi brez kakršnekoli odgovornosti in kadrovanje ni nobena odgovornost. Za Levico volitve niso priložnost za delitev funkcij in jemanje državne lastnine kot plen, ampak za delo. Takšno delo bomo nadaljevali v edini pravi smeri, da pokažemo alternativo. Prevzeli bomo glasovalne lističe, pri nas ni nobenega dvoma, glasovali bomo in dali 9 glasov proti politiki strahu, proti politiki izključevanja, proti šovinizmu, homofobiji, nacionalizmu, spodbujanju rasne in verske nestrpnosti. Skratka, dobili bomo skrajno desno vlado in nikar se ne pretvarjajte, da je to desnosredinska. Tukaj od sredine ni ostal niti S, kajti ta sredina se je strinjala s to politiko izključevanja. Pri Levici, kot sem rekla, ni dileme. Zavrnili bomo, kajti to moj predsednik Vlade ni in nikoli ne bo. Žalujem, da je toliko volivcev prevaranih, kajti dve tretjini jih je glasovalo proti Janši. Tega nikoli ne pozabite. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo mag. Branko Grims.
Pripravi naj se mag. Karmen Furman.
Izvolite.

MAG. BRANKO GRIMS (PS SDS): Hvala za besedo. Vsem prav lep pozdrav!
Ustava in ustavni red zavezujeta vsakogar. V samem ustavnem temelju Republike Slovenije jasno piše, da je slovenski narod neločljiv, konstitutivni del države Slovenije. Po domače rečeno, Slovenije brez slovenskega naroda ni. Zaradi spremenjenega mednarodnega okolja, zaradi novih izzivov, ki so tukaj pred nam, je naloga, ki čaka novo vlado, s tega vidika izjemna. In tudi pričakovanja so izjemna. Ustava daje vsakomur pravico do varnosti, do osebne integritete, do spoštovanja njegovih pravic. In zato je prva naloga te vlade, da poskrbi za to, da se bodo ljudje počutili varno. Leta opozarjam na invazijo, ki smo ji priča v Evropi, in na veliko sprenevedanje, ki je bilo iz tega. Žal sem tudi mnogo let poslušal diskreditacije, nekaj tega je bilo tudi danes tukaj, vzamem to dobronamerno, ampak vsi tisti izzivi, o katerih sem govoril, se je prav te dni uresničujejo. Kajti kdor ne ve, na grški meji je že prišlo do tudi oboroženih napadov na grško policijo, na tiste, ki skrbijo za red in s tem branijo tudi celotno Evropsko unijo. Kajti Grčija je članica Evropske unije in je tudi članica našega območja. Poleg tega je seveda naloga vlade, da poskrbi za blaginjo ljudi. Če kje, sem prepričan, da bo tukaj uspešna. Treba je sprostiti razvojni potencial, treba je odstraniti birokratske ovire, treba je znižati obremenitve vseh ljudi, davčne obremenitve in seveda obremenitve za podjetnike, da bi s tem omogočili odpiranje novih, kvalitetnih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo, kajti to je edini trajni temelj blaginje katerekoli države, ki obstaja. Da bi pa lahko uresničili nalogo, ki je pred nami, to se pravi, da bi ohranili živo tisto določilo temelja slovenske ustave, ki pravi, da je slovenski narod neločljiv, konstitutivni del države Slovenije, je treba storiti še več. Treba je storiti vse za ohranitev identitete, za ohranitev prave, pristne slovenske kulture, za ohranitev slovenskega jezika, za ohranitev vsega, kar tvori tisto, kar se nam zdi samoumevno – našo domovino Slovenijo. Zato je ta naloga pomembna ne samo, ko gre za danes, ampak tudi ko gre za jutri. Mi ne potrebujemo nobenih masovnih migracij, ne legalnih ne ilegalnih. Pri obojih prihaja do velikih zlorab in te bo treba odpraviti. Kdorkoli je kršil zakon, bi za to moral odgovarjati.
Treba je vzpostaviti okoliščine, da se odpravi temelj, ki je problem celotne Evrope, da bo jasno, da vsak otrok, vsak slovenski otrok, ki se rodi, ni dragocen za svoje starše, da ni dragocen za skupnost, ampak da je tudi edina naložba, ki omogoča dolgotrajno, da ostaneta slovenska ustava in tisto določilo, o katerem govorim, živa tudi za naslednje generacije. Za to potrebujemo ustrezno družinsko politiko, potrebujemo okoliščine, ki bodo naklonjene družini, ki bodo naklonjene otrokom, ki bodo skrbele, da se bo v kateremkoli obdobju vsak državljan, vsaka državljanka počutil varno, da bo tukaj ustrezna socialna politika, zdravstvena politika, varnost in tudi ustrezna penzijska politika. Da se ne bo več dogajalo, da nekdo, ki je 40 let prispeval s svojim delom, s svojim garanjem, s svojim zdravjem h graditvi države Slovenije, na koncu životari z nekaj sto evri pokojnine. Nekdo pa pride čez mejo in reče – Tukaj hočem azil; pa je vsem jasno, da zlorablja to pravico; in izvoli, tisoč 963 evrov stroškov zate ni noben problem. Če je kje točka, na kateri sem prepričan, da bi se morali poenotiti, je to tista točka, ko govorimo o doslednem spoštovanju prava, kar zagovarjam vsa ta leta. Če bi dosledno spoštovali pravni red Republike Slovenije in mednarodne zaveze Republike Slovenije, potem se nič od tega, o čemer danes govorim, ne bi moglo zgoditi. In to pričakujem od nove vlade, da bo dosledna v spoštovanju ustavnega reda, ustavnosti in prava Republike Slovenije ter seveda tudi mednarodnih obveznosti. In da je poleg spoštovanja pravnega reda še ena točka, kjer bi se po mojem prepričanju morali že zdavnaj vsi poenotiti. Pa upam, da je to, kar so bile nekatere razprave, bil na nek način labodji spev tiste politike, ki je dajala prednost komurkoli pred Slovenijo in slovenstvom. Da je torej to vrednota domoljubja, da bo enkrat za vselej postalo osrednje vodilo tisto, ki ga ponavljam že toliko let, ki se marsikomu zdi čudno, pa trdim, da bi moralo biti ja najbolj samoumevno za kogarkoli, ki sodeluje v slovenski politiki – najprej Slovenija.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednja je na vrsti mag. Karmen Furman.
Pripravi pa naj se gospod Franc Jurša.
Izvolite.

MAG. KARMEN FURMAN (PS SDS): Spoštovani!
Čas očitno vedno postavi stvari na pravo mesto in tudi v politiki je tako. Kajti danes se tukaj odločamo o tem, o čemer bi se morali odločati praktično že pred letom in pol po zmagi Slovenske demokratske stranke na državnozborskih volitvah. Po letih neproduktivne politike novih obrazov sem vesela, da je v naši Sloveniji prišel čas, ko imamo možnost dobiti vlado, ki ne samo da ve, kaj Slovenija potrebuje, ampak ima za to tudi predvidene rešitve, zastavljene cilje in bo delala za skupno dobro vseh državljanov. In takšna vlada v prvi vrsti potrebuje sposobne in izkušene politike. Ob imenovanju Marjana Šarca za premiera smo poslušali veliko lepih, a praznih besed, popolnoma nič pa o vsebini, reformah, ki bi jih njegova vlada izvedla. Danes smo z druge strani slišali od kandidata za predsednika Vlade jasne in predvsem realno zastavljene cilje nastajajoče koalicije s poudarkom rešitev na tistih področjih, ki jih Slovenija mora nujno urediti. Pod vladami levih strank pa je naša država, žal, v zadnjih desetih letih zgolj nazadovala, tudi na področjih, kot so zdravstvo, upokojenci, reševanje stanovanjske problematike mladih. Deset let se v naši državi ni gradilo ne stanovanj ne domov za upokojence; ob rekordnem proračunu je bilo rekordno število prejemnikov socialne pomoči, rekordne čakalne dobe v zdravstvu se le podaljšujejo in vedno več upokojencev živi pod pragom revščine. In zato čestitam tistim kolegicam in kolegom poslancem, ki ste se odločili za novo politiko, to je politiko združevanja in ne izključevanja, saj v duhu medsebojnega spoštovanja, in to brez izključevanja, nastaja nova koalicija. Koalicija, ki zna preseči strankarske interese za dobrobit naših državljanov. In ta koalicija nastaja povsem zakonito, brez izsiljenih protestov, z voljo poslancev in predvsem tudi z voljo volivcev. Zato dovolite, da zaključim tako, kot je do sedaj delovala Šarčeva vlada. Pust je mimo in maske so padle. Zapira pa se tudi vaša politična kuhinja peke krofov. V Sloveniji je nastopil čas za novo politiko, to je politiko rešitev in ne delitev. Politiko, ki bo delala za ljudi, in ne politiko, ki se bo ukvarjala zgolj sama s sabo. Za takšno politiko pa potrebujemo trdno, stabilno vlado z jasno zastavljenimi cilji za dobro vseh državljanov. In potrebujemo izkušenega in sposobnega predsednika Vlade, ki je danes predlagan za kandidata in za katerega bom z veseljem tudi sama glasovala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Besedo ima gospod Franc Jurša.
Pripravi pa se gospod Žan Mahnič.
Izvolite.

FRANC JURŠA (PS DeSUS): Hvala lepa.
Ker imam samo tri minute, sem se odločil, da bom na koncu dejansko povedal tisto, kar sem prej mislil prvo povedati. Bom pa nekaj povedal o tem programu, o katerem ste več ali manj vsi molčali. Mi smo sklenili koalicijsko pogodbo predvsem zaradi tega, ker smo v koalicijsko pogodbo zapisali točke, ki so za nas ključnega pomena. To so: da se pokojnine zaradi izpada rednega usklajevanja med leti 2010 in 2015 usklajujejo 1,5 % do višine 5,6 % v vsakem letu; skrajšanje čakalnih dob; celovita prenova Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju; ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja; da se sprejme zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ga čakamo vrsto let. Zaradi tega želimo tudi stabilne vire financiranja tega področja. Želimo si krajšo prehodno obdobje in to smo se tudi dogovorili, da se pri moških namesto v šestih letih dvigne dvig odmernega odstotka pokojnin na 63,5 % v štirih letih. Ureditev vdovskih pokojnin, prav tako kmečkih pokojnin, dokončanje domov v Vrtojbi in Osilnici, dva nova doma na leto, demografski sklad, ohranitev učinkovitega, kakovostnega in vsem dostopnega javnega zdravstva, ustanovitev ministrstva oziroma Urada Vlade Republike Slovenije za demografijo, ki bo v Mariboru. Z januarjem 2022 pa bi naj bile pokojnine tudi nad pragom revščine. To so cilji, zapisani v koalicijski pogodbi, ki smo jih želeli notri vstaviti, in smo tudi uspeli. To je ključno, da je Desus podpisal to koalicijsko pogodbo in da bomo šli tudi v to vlado. Na koncu pa želim še nekaj povprašati naše dosedanje koalicijske partnerje: Kdo od nas je negiral dosežke bivše koalicije oziroma vlade? Nobeden od nas tega ni rekel, ker sem jaz edino imel pred tem stališče naše poslanske skupine. Sedaj pa sledi vprašanje: Ali ni Levica dejansko naredila to, kar je naredila, da ni več te vlade, ki je do sedaj bila? Levica je glavni krivec za to. Pa gremo dalje. Naslednji krivec je dosedanji predsednik Vlade, ki je skočil na glavo v prazen bazen. Enostavno in preprosto je naredil to, česar nobeden predsednik vlade v demokratični Evropi do sedaj ni naredil. To je naredil predsednik Šarec. Za nas v Desusu ideologija ni pomembna. Nam nihče ne more reči, da smo mi desna politična opcija. Mi smo sredinska politična opcija. V naši stranki so ljudje, ki imajo srce na levi strani, imamo pa tudi ljudi, ki jim bije srce malo bolj na desni strani. In tega se mi v stranki dobro zavedamo, zato ne dovoljujemo, da nas nekdo uvršča tja, kjer nismo.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod Žan Mahnič ima besedo.
Pripravi pa se gospa Alenka Jeraj.
Izvolite.

ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Hvala za besedo, podpredsednica. Kolegice in kolegi!
Treba je vedeti, da je rezultat volitev legalen in legitimen vse do naslednjih volitev, kar pomeni, da vlada, ki nastaja, je legalna, je legitimna, kajti rezultat volitev, ki so potekale 3. junija 2018, še vedno velja. Še vedno so stranke na podlagi tega rezultata tukaj v parlamentu. In z veseljem lahko ugotovimo, da Slovenija dobiva vlado, kakršno bi morala dobiti že po tisti nedelji, 3. junija 2018. Marjan Šarec je v tej dvorani velikokrat izjavil, ko je odgovarjal nam na poslanska vprašanja: Poglejte, jaz nisem kriv, če vi niste sestavili vlade. Očitno bo, glede na to, kaj ste bivši koalicijski partnerji na moji nasprotni strani dejali o njem, sedaj začel govoriti: Poglejte, jaz sem kriv, da ste vi sedaj sestavili vlado. Ampak, gospe in gospodje, od nekoga, ki prej ni imel nobene veze z državno politiko, ki je vodil občino, kakor jo je vodil, nismo mogli pričakovati drugega razpleta. Sploh glede na to, koga si je izbral za svojega najtesnejšega sodelavca, za svojo desno roko. Večkrat je bilo njegovo ime izpostavljeno. To je Damir Črnčec. Poglejte, kaj je Damir Črnčec v intervjuju na Siolu 30. marca 2019 dejal. Novinar ga je vprašal: »Sta si Šarec in Janša kljub vsemu v čem podobna, vsaj v kakšni malenkosti?« Odgovor Damirja Črnčeca: »Morda bi lahko rekel, da ju druži sedanjost, s tem, da je Marjan Šarec prihodnost, Janez Janša pa preteklost.« Res vrhunski politični analitik, ki je očitno tudi tako vrhunsko svetoval Marjanu Šarcu, kot je kolega Jurša dejal, ne samo skok v prazen bazen, ampak skok na glavo v prazen bazen. In upam, da tega svetovalca še dolgo obdrži, kajti Janez Janša je tisti, ki je sedanjost in prihodnost za to Slovenijo. Marjan Šarec pa je tisti, ki je preteklost. Veseli me, da ste tudi vi to spoznali, kajti s tem, ko ste danes nastavili ogledalo do sedaj vladajoči stranki, ste nekako tudi priznali, kakšno je bilo sodelovanje in da je bilo to sodelovanje nemogoče.
Demografski sklad, stanovanjska jamstvena shema za mlade, dolgotrajna oskrba, skrajšanje čakalnih vrst. To po letu in pol ne bodo samo besede, ampak bodo tudi dejanja, kajti ta vlada se je zavezala, da bo ne v naslednjih dveh letih, ampak jaz pravim, da v naslednjih šestih letih delala za korist državljank in državljanov ter naredila tisto, kar je treba narediti. Jaz lahko res z veseljem povem, da sem izredno zadovoljen, da bodo glede na koalicijsko pogodbo Občina Gorenja vas - Poljane letos dobila že 260 tisoč evrov več, Žiri 170 tisoč evrov več, Železniki 230 tisoč evrov več. To so projekti, ki bodo potem financirani iz tega denarja, kajti v Slovenski demokratski stranki zagovarjamo decentralizacijo, in ta decentralizacija se bo s to vlado tudi začela. Jaz želim vse dobro bodočemu predsedniku Vlade. Dobili bomo predsednika Vlade, ki nam bo lahko v ponos. Ne bo me več sram, ne bo mi več nerodno pogovarjati se z drugimi poslanskimi kolegi iz evropskih držav, ker bomo dobili predsednika Vlade, ki bo dostojno predstavljal ime Slovenije v tujini. Gospod Janez Janša, srečno in uspešno!

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Ker je poslanska skupina izčrpala čas, končujemo ta del razprave.
Zato sprašujem kandidata za predsednika Vlade gospoda Janšo, če želi spregovoriti.
Izvolite.

JANEZ (IVAN) JANŠA (PS SDS): Hvala lepa še tretjič za besedo.
Sicer lahko rečem, da v tej razpravi po predstavitvi stališč poslanskih skupin kaj bistveno novega ali pa kakšnih bistveno novih vprašanj ni bilo. Stvari so se ponavljale, jaz se pa ne bi želel. Bi pa tri stvari komentiral. Prvič, te primerjave obdobji, ko se je zakonodaja ali pa normativno okolje v Sloveniji povečevalo. Primerjave zgolj po letih, tudi jaz jih nisem delal, niso ravno verodostojne, ker v tistem prvem obdobju po osamosvojitvi je Slovenija vzpostavljala lasten zakonodajni okvir, potem ko je bila sprejeta nova ustava. Razumljivo je, da je takrat nastalo nekaj novih predpisov. Podobno je bilo obdobje od leta 2002 do leta 2007, ko smo prvič stopili v Evropsko unijo, potem smo vstopil v evropsko monetarno unijo in v šengensko območje. Takrat smo morali prilagoditi precej zakonodaje in to statistiko seveda dviga. In tudi samo število zakonov ni ključni problem. To število zakonov se je od leta 1992 do konca lanskega leta podvojilo. Ko gre pa za podzakonske akte, za uredbe, vladne pravilnike in vse ostalo na državni ravni, se je pa to število podeseterilo. Tukaj je problem. Tukaj so zadaj tudi enormni stroški, nepotrebna birokracija, dolge čakalne vrste tistih, ki so pač deležniki v vseh teh procesih administriranja. Priznate ali ne, to je zelo velik problem. Mi smo pred volitvami obljubljali, da bomo za vsak nov predpis, če bomo sestavil vlado, dva obstoječa pač združili, ukinili, skratka, da bomo zmanjševali število predpisov. Nekateri so mi takrat očitali, da obljubljamo isto kot ameriški predsednik. Nekaj tednov nazaj so ameriški mediji objavili njihovo statistiko. Tam imajo volitve in preverjajo, kaj od tega je izpolnjeno, kar je kandidat za ameriškega predsednika obljubljal. Predsedniku nenaklonjeni mediji v Ameriki so priznali, da je tukaj velik uspeh, kajti v sedanjem mandatu je ameriška administracija za vsak nov predpis 12 obstoječih ukinila. In ni nič propadlo, gospodarska rast je rekordna, število delovnih mest je rekordnih, do te krize s koronavirusom so bili indeksi na borzah rekordni. Sprejemamo te očitke. Če so kjerkoli dobri primeri, kjerkoli je dobra praksa za prenašati, naj bo to v Ameriki, Aziji ali Evropi, jo bomo z veseljem prenašali. Se ne oziramo na to, kakšne barve je tisti, ki ima to dobro prakso.
V razpravi je bil omenjen očitek, da smo nasprotovali rebalansu proračuna lani oziroma proračunu. Mi smo zgolj ponovili pripombe, ki jih je dal pravzaprav vladni oziroma državni fiskalni svet. Ker eno je računovodski primanjkljaj pa presežek, drugo je pa strukturni primanjkljaj ali presežek. In najbrž v tej dvorani vsi vemo, kakšna je razlika med tem, ko navajate milijone evrov. Omenjeno je bilo tudi, da se v teh procedurah pa s tem, ko zdaj ni prišlo do predčasnih volitev, ko se oblikuje vlada in tako naprej, podaljšuje nek prazen tek, nek čas, ko enostavno ni izvršilne oblasti, ki bi imela polna pooblastila. To je problem, ampak če govorimo o tem konkretnem primeru, ga ni povzročila opozicija. Še enkrat ponavljam, mi danes o tem ne razpravljamo zato, ker bi mi vložili konstruktivno nezaupnico, ampak ker je dosedanji predsednik Vlade odstopil, na suho. Na suho, brez nekega očitnega razloga. Kolikor je bilo možno videti razloge, so bili vsi v njegovem dvorišču. Nikjer drugje, ne pri koalicijskih partnerjih in še manj pri opoziciji. Zato se s tem ukvarjamo. Strinjam pa se s tem, da je ta čas zaradi procedure, kakršno imamo, predolg. Če bi računali vse, odkar imamo novo ustavo, ves ta čas, ko se je v Sloveniji sestavljala vlada, bi ugotovili, da je skupaj v teh manj kot treh desetletjih tega praznega teka za več kot eno leto. Če bi računali bruto, za dve leti, ker imamo sistem, kjer dvakrat glasujemo o vladi. Smo zelo velika izjema, kar se tega tiče. V večini ostalih držav parlamentarne demokracije pač predsednik podeli mandat po posvetu, ko ugotovi, kdo ima manjšino. Tisti, ki dobi mandat od predsednika, predstavi ekipo vlade in potem parlament enkrat glasuje o zaupnici. Procedura je lahko za polovico krajša. Priložnost, da se tudi mi tukaj približamo nekim normalnim demokratičnim standardom, je v proceduri, ker je vložena sprememba in je Ustavna komisija začela to obravnavati. To je popolnoma nevtralna stvar, ki nima ne takšne ne drugačne politične barve, ne kakšnega predznaka ali ideologije; bi pa za prihodnost bistveno skrajšali ta prazni tek, ki se zdaj dogaja.
Če bi imeli normalen sistem, bi lahko Slovenija od jutri naprej imela operativno vlado, tako pa je zdaj še rok 15 dni, 15 dni za predlog, potem še hearingi in glasovanje in tako naprej in čas gre v nedogled. Slišim pa, da na nekaterih ministrstvih pospešeno objavljajo razpise za zaposlovanje s tridnevnimi roki za prijavo. Če bi se vse to v našem mandatu dogajalo, ne bom rekel, kaj bi se že dogajalo na ulicah, zagotovo pa bi bili takšni naslovi v osrednjih medijih. Apeliram na tiste, ki to počnejo, da se malo držijo nazaj, ker pač nikomur ne delajo usluge s tem. Na vprašanja, vezana na zelo konkretne stvari iz koalicijske pogodbe, na kateri bo temeljil vladni program, tukaj zaenkrat še ne mislim obširneje odgovarjati, ker se bomo o tem pogovarjali, če bom dobil danes vaše zaupanje, večinsko zaupanje, ko bo pred vami predlog vlade in takrat tudi vladni program, ki bo temeljil na tem, kar smo koalicijski partnerji dogovorili. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala še za vašo razpravo.
Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, razpravljali ste vsi, ki ste želeli imeti besedo.
Ker čas, določen za razpravo, še ni potekel, sprašujem, ali želi na podlagi 71. člena Poslovnika Državnega zbora še kdo razpravljati. Okej, odpiram listo. Prosim, da se prijavite tisti, ki želite. Imamo 6 prijav.
Kot prvi ima besedo gospod Gregor Perič.
Pripravite se gospod Aljaž Kovačič.

GREGOR PERIČ (PS SMC): Hvala. Lep pozdrav čisto vsem!
Sem zelo pozorno sledil, spremljal današnjo razpravo in sem pričakoval, da bo mestoma zelo žgoča in vroča. Pričakoval sem predvsem zelo ostre odzive zlasti s strani stranke Levica. To je po svoje čisto logično, pričakovano in tudi smiselno, ker situacija, v kateri smo se znašli, torej politična kriza, v katero je zašla Slovenija, je posledica nekega nesodelovanja oziroma neke nepripravljenosti prevzemanja odgovornosti na strani Levice. Jaz to iskreno obžalujem, pa ne zato, ker bi se opredeljeval ideološko do vsebin, ki jih Levica zagovarja, ampak ker je težko imeti en parlament, kjer nekatere politične stranke sistematično zavračajo prevzemanje kakršnekoli odgovornosti za članstvo oziroma za to, da so v vladi. Na ta način že v startu, ko dobimo 90 poslanskih glasov, jih moramo toliko in toliko odšteti ter se na podlagi tega potem stehtati in oblikovati neke koalicije, take ali drugačne, bolj ali pa manj funkcionalne, bolj ali pa manj všečne, bolj ali pa manj ideološko homogene ali nehomogene. Mislim, da je taka drža zelo neodgovorna do vseh tistih glasov, ki so taki stranki potem zaupani, ker na tak način zelo težko ali pa sploh nemogoče uveljavljaš svoj program. Da se sicer na nek način tudi uveljavljati svoj program, če postaneš nek nadkoalicijski partner, ampak se hitro potem izkaže, da četudi imaš zelo všečne predloge, pridemo do trenutka resnice, ko jih je treba spraviti v življenje. In potem to elastiko napnemo do te mere, da enostavno poči.
Ampak v Levici so bili dovolj spretni, da so še pravi trenutek to elastiko spustili, da ne bi počila in da ne bi bili oni krivi za padec te vlade, in so raje to čast prepustili komu drugemu. Čast v navednicah seveda. Zdaj lahko iz neke relativno varne pozicije še naprej delijo nauke, kaj je prav, kaj je dobro. Po drugi strani pa se znajdeš v situaciji, ko moraš tudi to odgovornost prevzeti. Jaz ne morem mimo tega, da ne bi omenil tudi tega, da obžalujem, da v vsem tem, kar sodi od sredine levo v tem državnem zboru in je v nekem trenutku štelo kar 52 glasov – to ni malo, če vemo, da je polovica 45 in če odštejemo dva glasova predstavnikov manjšin –, da se v tem okviru nismo znali pogovarjati, sploh pa ne dogovoriti. Včeraj sem slišal, da se oblikuje že neka iniciativa za oblikovanje neke opozicije. Zdi se mi, da bo težko najti že liderja na tej opozicijski strani, ker bo teh napetosti zelo veliko. Če je bilo težko sodelovati v koaliciji, mislim, da bo tudi v opoziciji prav tako zelo zahtevno. In v tem smislu se mi zdi, da ne gremo v neko pravo smer, kar se politične kulture in dialoga tiče. Stranki modernega centra ste v zadnjem času številni očitali marsikaj, po medijih smo prebrali vse živo, raje ne omenjam vsega tistega, kar smo dobili napisano. Skratka, zdaj smo mi krivec vse te situacije, krivi smo, ker je do nje prišlo, in krivi smo zato, ker smo poiskali neko drugo rešitev, ki omogoča Sloveniji, da se premakne naprej, ker vemo, kaj nas čaka oziroma kaj se dogaja v Italiji. Vemo, kaj se dogaja na jugu, bomo morali zelo hitro poiskati neke zelo konkretne rešitve. Sploh pa ne razumem tistih, ki ne marajo SDS in po drugi strani pozivajo k predčasnim volitvam, ker če ste pogledali projekcije, potem to pomeni, da se bo SDS še okrepil. Te pozicije pa res ne razumem.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gremo naprej, besedo imate gospod Aljaž Kovačič.
Pripravite se gospod Jožef Lenart.
Postopkovno vprašanje? Ob tem pa dovolite kljub vsemu opozorilo. Replike niso dovoljene, postopkovna so, ampak prosim vnaprej, ne zlorabljati inštituta postopkovnega vprašanja.
Izvolite.

VIOLETA TOMIĆ (PS Levica): Ne bom ga zlorabila, danes razpravljamo o tem, kako vlada Janeza Janše sestavlja svoj tretji mandat. Tole, da kažete na Levico in na Marjana Šarca kot krivca za tole, je zelo deplasirano. Pojdimo na volitve, zmerimo se! SMC ne bo prišel notri, SAB verjetno tudi ne. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Kje je tu, spoštovana poslanka, postopkovno? Zlorabili ste. Samo malo pozornosti. Spoštovani poslanke in poslanci, ne želim, da se to dogaja, da izrabljate poslovnik.
Besedo imate gospod Aljaž Kovačič.
Pripravite se gospod Jožef Lenart.
Izvolite.

ALJAŽ KOVAČIČ (PS LMŠ): Hvala za besedo. Spoštovani gospod predsednik, spoštovani kandidat za mandatarja, kolegice in kolegi!
Sam ne bom zdaj na dolgo in široko bral magnetogramov, kaj je kdo rekel, česa kdo ni rekel, kaj je kdo naredil, ker nisem vojak svoje stranke, da bi se zdaj šel tu neke vojne. Veliko je danes govora o še aktualnem predsedniku Vlade, čeprav je danes volitev novega predsednika Vlade. Najprej naj povem, da v tujini, kot je kolega Jurša rekel, ni nič nenavadnega v neki demokratični družbi, da predsednik vlade odstopi in preveri svojo podporo na volitvah. Ampak predsednik Vlade Marjan Šarec je jasno povedal, zakaj je odstopil, zato ker se dejansko ni dalo več v takih pogojih delati. Ja, odločil se je za nekaj nenavadnega, kar je mogoče v tridesetih letih v Sloveniji bilo za vas nenavadno. Čeprav je, po domače povedano, bil pri koritu, imel oblast, je to oblast vrnil ljudstvu. In mogoče je za marsikoga od vas to nekaj nepredstavljivega, da si na oblasti in si se temu tudi pripravljen odpovedati. Tudi če bi znotraj strank nekdanje koalicije bilo nekaj samokritičnosti do svojega kadra, bi mogoče bilo drugače. Ko kateri minister ni bil dober, smo ga v LMŠ pozvali k odstopu oziroma smo se mu nekako odpovedali. Danes naj povem, da so volitve novega predsednika Vlade dejansko legalne, poslanci smo bili izvoljeni in logično je, da parlament izbira novega predsednika Vlade. To ni nič nenavadnega. Problem pa je, ko takšni politiki damo legitimnost, se pravi, da ji dajejo legitimnost stranke, ki so govorile nekoliko drugače pred volitvami. Ampak če bi dejansko verjele v to, kar govorijo, bi danes dejansko potem govorile o koalicijski pogodbi. Vse te stranke pa so dejansko svoj čas namenile temu, da so se branile, zakaj smo prišli v to situacijo in da dejansko niso imele nekega izhoda, kaj lahko naredijo. Potem bi od teh strank, ki so se za to koalicijo odločile, pričakoval, da povedo, kaj je v koalicijski pogodbi dobrega in zakaj so se vsebinsko odločile za to. Koalicijska pogodba je lepo napisana, tudi lepo je berljiva, sam čas pa bo pokazal, koliko od tega se bo tudi uresničilo. Zato bo še čas, da bomo podrobneje o njej govorili na samih hearingih, kjer bodo tudi kandidati za ministre to zadevo predstavili.
Sam pa bi se še osredotočil na besede, ki jih je kandidat za mandatarja povedal. Veliko je govoril o zgodovini, kako je bilo leta 1987; sam težko to komentiram, ker sem rojen nekoliko kasneje. Veliko je bilo rečenega, kaj je vse narobe, malo pa rešitev, ob tem pa upam, da se zavedate, da ste tudi vi 30 let krojili to politiko in imeli šest let tudi možnost, da bi kaj spremenili. Govorili ste o administraciji. Veliko je govora, da so vsi v javnem sektorju leni, da je v njem preveliko ljudi. Upam, da se bo javni sektor popravil, da boste te ljudi znali primerno nagraditi. Govorili ste tudi o zakonih, koliko jih je preveč. Že več jih je danes opozorilo, da je bilo od leta 2004 do 2008 vloženih preko 600 zakonov. Upam, da ta vaša nova vlada, če bo izvoljena, ne bo teh zakonov še povečala. Nekoliko me žalosti stavek, ko ste rekli, da je 23-letnik svetovalec Evropske komisije. Upam, da niso le leta tisto, kar šteje. Če je lahko nekdo pilot pri 27 letih in odgovarja za 300 življenj v zraku, mislim, da je potem tudi pri teh mladih letih lahko svetovalec. Saj ne mora biti za vsa področja, ampak če je nekdo strokoven, je strokoven. Zaključil bom z nekim citatom: »Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.« Čeprav je to bil pred časom plagiat, upam, da nekatere stranke ne dajejo vam glasov kot plagiat in da boste dejansko uspešni. Vam osebno ter tudi vaši vladi želim vso srečo!

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec, za vašo razpravo.
Besedo imate gospod Jožef Lenart.
Pripravite se gospa Alenka Jeraj.
Izvolite.

JOŽEF LENART (PS SDS): Hvala lepa za besedo, predsedujoči. Vsi prisotni!
Vsi poslanci in tudi predsednik Državnega zbora imamo odgovornost do države in državljanov, prav tako tudi predsednik Vlade in ministri. Predsednik v odhodu gospod Marjan Šarec je na žalost prelagal odgovornost na druge. Novo predlagani mandatar gospod Janez Janša bo prevzel odgovornost. Ni torej vse v pogumu, da si pač nekaj upaš, treba je tudi prevzeti odgovornost, da to spelješ do konca, do cilja; to je do uspeha Slovenije tukaj, v Evropski uniji in v svetu. Vsaka uspešna demokratična in socialna država bi morala strmeti k temu, da nekako daje poslovnemu svetu dobre pogoje zaposlovanja, kajti iz tega sledi, da bo država imela tudi dovolj pobranih davkov in dovolj sredstev. Takrat, ko je dober proračun, ni težko deliti sredstev; seveda če je to transparentno, in k temu moramo strmeti tukaj in tudi mandatar in ministri. Ampak na žalost predvsem v Levici pa tudi nekateri drugi poslanci iz drugih poslanskih skupin se tega preveč dobro ne zavedate in dejansko prihaja do neke, kako naj rečem, kontroverznosti, češ, ti bodo pa sedaj rezali socialo. Ne, mi smo za socialo, ampak smo tudi za dobre poslovne pogoje za gospodarstvo; iz tega pa bo sledila sociala. Če grem še naprej, da danes tukaj o tem 30-milijardnem dolgu države Slovenije nihče ni kaj dosti govoril. Mogoče so nekateri, ki so bili v prejšnjih vladah, zvito tiho, kajti 30-milijardni dolg pomeni 1 milijardo letnih obveznosti za obresti, za odplačevanje tega kredita. In ta 1 milijarda ima eno enko in devet ničel. In ta 1 milijarda evrov pomeni, da če je ne bi porabili za poplačevanje obresti, bi jo lahko namenili, seveda če bi jo želeli nameniti, da bi lahko vsak slovenski delavec dobil 13. plačo okoli tisočaka. Na predsedniku Vlade, na ministrih je ogromna odgovornost, transparentnost in seveda tudi gospodarnost, o kateri je naš kandidat tudi danes že nekaj povedal. Ni v nobenem primeru opravičljiva razsipnost. Jaz zaupam v sposobnost in poštenje mandatarja ter ga glede decentralizacije že sedaj držim za roko. Ponudili smo in tudi nekaj zapisali, da naj se novi državni uradi, če bodo ustanovljeni, tudi malo porazdelijo po ostalem delu države, ne samo vse v Ljubljani. S tega naslova, še enkrat, držim za besedo vse koalicijske partnerje in verjamem v dobro sodelovanje. Vse dobro, spoštovani naš kandidat za predsednika, danes pri glasovanju in seveda tudi pri sestavljanju ministrske ekipe!

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Besedo imate gospa Alenka Jeraj.
Pripravite se mag. Marko Koprivc.
Izvolite, gospa poslanka.

ALENKA JERAJ (PS SDS): Hvala za besedo. Lepo pozdravljeni!
Danes nam je bilo očitano, da je čas, da bi se morali ukvarjati z vsebinami. V Slovenski demokratski stranki to ves čas počnemo, vsi naši predlogi zakonov, ukrepov so bili vsebina, o kateri se pa velikokrat niste želeli pogovarjati in ste brez debate ali pa z obtoževanji pritisnili tipko »proti«. Na tak način se pa ne pride do najboljših rešitev. Do najboljših rešitev se pride tako, da se soočajo mnenja, da vsak predstavi svojo vizijo in svojo verzijo ter na koncu poiščemo najboljšo rešitev za naše državljanke in državljane. Nekdo iz stranke LMŠ je govoril, da vi spoštujete Stranko modernega centra in Desus ter njihove poslance, da pa jih ne razumete v tejle situaciji. Koliko dejansko spoštujete svoje koalicijske partnerje, je Marjan Šarec pokazal s tem, ko jim niti tega ni povedal, da namerava odstopiti. To je res hudo spoštovanje, da niti svojim partnerjem ne poveš, kaj nameravaš narediti, in jih v bistvu postaviš pred izvršeno dejstvo. Tako spoštovani so bili, kot smo recimo mi, ki nismo spoštovani, tudi mi tega nismo vedeli z vaše strani. O spoštovanju bi lahko marsikaj povedali. Vodja Poslanske skupine Socialnih demokratov gospod Han je rekel, da je vsaka sovražnost na desni in vsako prerekanje na levi. Torej na desni sovražimo, na levi se pa prerekate. To so zelo hude obtožbe. Jaz nikogar ne sovražim, sem prepričana, da tudi moji kolegi ne. Kdaj kakšna ostra beseda najbrž ni problem. Mi nismo nikogar žalili, nas pa žalijo že 15 let. 15 let, odprite kakšno Mladino, odprite kakšen časopis, Dnevnik, Nedeljski dnevnik. Zadnjič smo imeli o tem razpravo na Odboru za kulturo in takrat ste se vsi čudili, kako je kakšen sovražni govor kje. Že 15 let in tak standard smo postavili, to ste dovolili, zdaj pa vam ni prav, da se to tako dogaja. Seveda, dokler se je dogajalo samo nam, s tem ni imel nihče težav, ko pa se zdaj dogaja tudi komu drugemu, je pa treba ukrepati in nekaj narediti.
Kolega je rekel, da mi trdimo, da so vsi v javni upravi leni. To je laž. Tega nikoli nihče od nas ni rekel. Rekli pa smo, da nekateri delajo zelo veliko, nekateri pa malo manj. In to je povedal tudi vaš minister Šabeder, ki je rekel, da v kliničnem centru tretjina zdravnikov dela podpovprečno. Pa še več takih izjav je bilo. Mi pa nismo rekli, da so ljudje leni, ampak da stvari niso dobro organizirane in da zato eni ne delajo toliko, kolikor bi lahko in kolikor bi morali ter za kolikor so plačani. Kolega Jani je rekel, da Janez Janša že 30 let kroji usodo. V vseh teh letih in vseh teh mandatih je bil vedno izvoljen v parlament. Za razliko od recimo njega, ki ni bil, pa mu to očita. In izvoljen je bil vedno in pogosto celo z najvišjim številom volivcev med vsemi poslanci. In se nekateri upate temu oporekati. Jaz sem postala poslanka oktobra 2004 in sem spremljala delo prve Janševe vlade, druge Janševe vlade, tudi vseh drugih vlad; in je zelo nepošteno, da nam iz stranke Socialnih demokratov očitate javni dolg, ko vemo, da se je enormno povečal po vašem prevzemu oblasti leta 2008. Pošteno bi bilo, da bi enkrat v tej državi imeli zelo jasno napisano, kaj se je v kateri vladi zgodilo, vezano na pokojnine, vezano na vse ostalo. Ne pa da se stalno opleta z nekimi podatki, ki ne držijo; in sami veste, da ne držijo. Neverjetno sprenevedanje in obtoževanje, še preden nova vlada zasede svoja mesta, je pa koalicija sovraštva in tudi ob tem se nihče od vas ni oglasil. Še enkrat, mi nikogar ne sovražimo, jaz nikogar ne sovražim. Tisto, kar vas najbrž skrbi, je to, da je to v resnici koalicija prihodnosti, ki bo naredila stvari, o katerih ste vi samo govorili, ta koalicija jih pa bo naredila. Jaz vem, da bo tudi tretja Janševa vlada uspešna in ji to tudi srčno želim!

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka, za vašo razpravo.
Kot predzadnji ima besedo mag. Marko Koprivc in kot zadnja gospa Maša Kociper.
Izvolite.

MAG. MARKO KOPRIVC (PS SD): Hvala lepa, spoštovani predsednik, za besedo.
Danes je res žalosten dan za demokracijo v Sloveniji. Zelo žalosten dan za demokracijo, in to zato, ker bomo očitno dobili mandatarja za sestavo nove vlade ne na podlagi želje volivk in volivcev, ampak na podlagi prevare le-teh. Namreč vsaj dve stranki, ki bosta danes podprli mandatarja za sestavo nove vlade, sta se pred volitvami jasno in glasno zavezali, da pod nobenim pogojem, nikakor ne bosta podprli Janeza Janše kot predsednika nove slovenske vlade. Očitno je požreti besedo zelo zelo enostavno. Veliko je bilo danes govora o tem, da je seveda posredno krivec za to tudi Marjan Šarec, ker je odstopil. Se strinjam, vladne krize ne bi bilo treba narediti. Žal je do tega prišlo. A vendarle, za vsako ceno, zato da bi ostali poslanci, ste bili pripravljeni iti v koalicijo s hudičem. Lepo prosim, ne pretiravajmo. Imeli smo možnost iti na volitve … / oglašanje iz dvorane/

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Gospod poslanec, prosim za vaše besede.

MAG. MARKO KOPRIVC (PS SD): Šlo je za prispodobo, tako da lepo prosim, ne dobesedno jemati. Imeli smo možnost iti na predčasne volitve, pomiriti željo volivk in volivcev, pa se za to nekateri niso odločili, ker so se ustrašili za svoje poslanske sedeže. In še replika gospodu Periču. Če bi prišlo do volitev, nikoli ne bi bila sestavljena takšna vlada, pod nobenim pogojem in nikakor. Socialni demokrati bomo seveda glasovali proti vladi in bomo trda opozicija. Podpirali bomo pa vse tisto, kar bo za državo dobro. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Kljub vsemu dovolite, da še zadnjič prosim, da poslanke in poslanci pazimo na kulturo izrečene besede.
In kot zadnja imate besedo gospa Maša Kociper.
Izvolite.

MAŠA KOCIPER (PS SAB): Hvala, spoštovani predsednik.
V prvem delu je za mojo razpravo zmanjkalo časa in oglasila sem se zdaj zlasti zato, ker bi želela pokomentirati nekaj, kar sem opazila v današnji celodnevni razpravi. In žreb mi je naklonil to zadnje mesto in bom poskušala tudi zaključiti nekoliko bolj optimistično. Ampak kaj sem opazila danes med to razpravo? Toliko besed o povezovanju, o sklepanju kompromisov, o vključevanju, o podajanju roke. Toliko besed, kot sem jih slišala o tem danes – malo tega, kdo to zna in kdo ne, kdo bi mogel več in kdo manj –, toliko besed nisem slišala že dolgo. In to me navdaja z upanjem, da je v naši politiki mogoče tudi kaj spremeniti. Ker tudi jaz osebno sem absolutno naveličana te delitve, ki smo ji v Sloveniji priča in ki nas vse skupaj obremenjuje ter omejuje. In ko sem danes poslušala bodočega predsednika Vlade, se mi je tudi on zdel v vsebini in tudi po načinu povsem sprejemljiv. In optimistična kot sem – tisti, ki me poznate, veste, da sem taka vedno, naklonjena temu, da se sklepajo kompromisi –, optimistično upam, da so spremembe možne in da se lahko spremenijo tudi nekatere stvari, za katere smo verjeli, da se ne morejo spremeniti. Jaz, politiki, in mnogi razmišljate podobno, nimam nič proti ljudem, ki razmišljajo drugače, saj to je politika – soočenje različnih mnenj in stališč. In povsem brez problema poslušam stališča enih, drugih, tretjih, jih razumem, z njimi debatiram, to mi je v veselje in strast, in to je zame politika. Ampak moram pa tukaj povedati, da toliko diskreditacij, kot sem jih bila v svojem političnem življenju deležna jaz osebno, naša stranka in ljudje, ki jih poznam, s te strani, nisem bila od nikogar in nobene druge stranke. Z vsemi drugimi strankami se je dalo nekako pogovoriti, najti besedo, ni bilo žalitev na osebni ravni. Z drugimi strankami se je dalo tudi kaj pohecati, dogovoriti za kako vsebinsko zadevo, najti kompromis; tukaj so se pa dogajale stvari, ki jih ne moremo kar tako pozabiti.
Nobena druga stranka ne slika poslancev med razpravo in se nato norčuje, objavlja slike, retvita, uporablja socialna omrežja, se norčuje iz voditeljev strank, besedne lapsuse spreminja v to, da se dela norca iz ljudi, uporablja svoja socialna omrežja in medije za to, da ponižuje, in tako naprej. In upam, da se tega zavedate. To je nekaj, kar ljudje opazijo, in poleg vsega drugega, kar je bilo povedano danes, to otežuje tudi sodelovanje v Državnem zboru. Ne politike, ne različne politike; ti načini delovanja, te diskreditacije. V zadnjem času kaj takega lahko dobim samo še od Levice, tudi v Levici so take manire, če temu tako rečem, običajne. Ampak jaz, kot rečeno, zaključujem optimistično, v upanju, da smo v tem državnem zboru zmožni in pripravljeni vsaj poskušati preseči te zamere. Večina Državnega zbora je danes razpravljala o tem, da je treba sodelovati, si pomagati v dobro državljanov. No, razen Levice, ki pravi, da bo vse naredila sama in da smo vsi skorumpirani neoliberalci in samo ekološki socializem nas bo rešil. Ampak vsi ostali pa lahko morda pokažemo neko novo kulturo in v tem smislu tudi jaz in upam, da moja stranka, podajamo roko. Ampak najprej boste morali to novo kulturo pokazati vi. In če jo boste, bodo na naši strani, vsaj zase govorim, vrata odprta. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Gospa poslanka, končali ste z odprtimi vrati. Vaša razprava je pa zaprla vrata za razpravo.
S tem, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prehajamo na glasovanje o predlogu predsednika republike za izvolitev predsednika Vlade. V skladu z drugim odstavkom 111. člena Ustave se o izvolitvi predsednika Vlade Republike Slovenije glasuje tajno. V skladu s prvim odstavkom 92. člena Poslovnika Državnega zbora vodi tajno glasovanje komisija, ki jo sestavljajo predsedujoči ter štirje poslanci, ki jih izvoli Državni zbor na predlog predsedujočega.
Poslanske skupine so mi že posredovale predloge za člane komisije, ki vodi glasovanje, in to so: gospod Franc Breznik, gospa Andreja Zabret, gospa Janja Sluga in gospod Miha Kordiš. Član te komisije sem tudi jaz kot predsedujoči. Pri delu komisije bo sodelovala tudi namestnica generalne sekretarke gospa Jerneja Bergoč.
Ali kdo nasprotuje takšni sestavi komisije? Ne. Hvala.
Ugotavljam, da lahko preidemo na odločanje o sestavi komisije.
Glasujemo. Navzočih je 76 poslank in poslancev, za je glasovalo 74, proti 2.
(Za je glasovalo 74.) (Proti 2.)
Ugotavljam, da je komisija v predlagani sestavi izvoljena.

V skladu s tretjim odstavkom 92. člena Poslovnika zbora bo poslancem vročena glasovnica tako, da pride vsak poslanec k mizi predsedujočega ter pove svoje ime in priimek. Glasuje se tako, da se na glasovnici obkroži beseda »za« ali »proti«. V skladu s petim odstavkom 91. člena Poslovnika zbora je neizpolnjena glasovnica neveljavna. Neveljavna je tudi glasovnica, iz katere volja poslanca ni jasno razvidna.
V skladu z drugim odstavkom 111. člena Ustave bo kandidat za predsednika Vlade izvoljen, če bo zanj glasovala večina vseh poslank in poslancev, to je 46 ali več. Glasovali bomo v dvorani v glasovalnih kabinah. Poslanke in poslanci boste izpolnjeno glasovnico oddali v glasovalno skrinjico, ki bo v dvorani na mizi ob kabinah za glasovanje.
S tem, spoštovani poslanke in poslanci, prehajamo na izvedbo tajnega glasovanja. Prosim poslanki in poslanca, ki mi boste pomagali pri glasovanju, da se takoj zglasite v sobi 217, kjer bomo prevzeli volilni material. Glasovanje se bo pričelo ob 16.45 in bo trajalo do 17. ure. Poslanki in poslanca, ki mi bosta pomagala pri glasovanju, prosim, da se po končanem glasovanju zberete v sobi 217.

S tem, spoštovani poslanke in poslanci, prekinjam to točko dnevnega reda in sejo zbora, ki jo bomo nadaljevali ob 17.15. Hvala.

(Seja je bila prekinjena ob 16.37 in se je nadaljevala ob 17.15.)

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštovani poslanci! Nadaljujemo s prekinjeno sejo zbora.

Nadaljujemo s prekinjeno 11.A točko, to je s Predlogom za izvolitev predsednika Vlade Republike Slovenije.
Objavljam izid glasovanja. Zapisnik o ugotovitvi izida glasovanja o predlogu za izvolitev gospoda Janeza Janše za predsednika Vlade Republike Slovenije je naslednji.
Glasovanje je bilo v prostorih Državnega zbora 3. marca 2020. Razdeljenih je bilo 84 glasovnic, oddanih je bilo 84 glasovnic, neveljavna je bila 1 glasovnica, veljavnih je bilo 83 glasovnic. Za je glasovalo 52 poslancev, proti je glasovalo 31 poslancev.
/ aplavz/
Na podlagi izida glasovanja je gospod Janez Janša z večino glasov vseh poslancev izvoljen za predsednika Vlade Republike Slovenije.
Gospodu Janezu Janši čestitam in mu želim uspešno delo pri opravljanju dolžnosti predsednika Vlade!
Gospoda Janeza Janšo tudi prosim, da v skladu s 113. členom Ustave priseže pred Državnim zborom.
Izvolite.

JANEZ (IVAN) JANŠA: Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije.
/ aplavz/

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Želite, gospod predsednik, nagovoriti Državni zbor?
Izvolite.

JANEZ (IVAN) JANŠA: Spoštovani zbor!
Najlepša hvala za zaupanje. Hvala za zaupanje tudi vsem tistim, ki so na zadnjih državnozborskih volitvah glasovali za Slovensko demokratsko stranko, pa tudi za vse tri ostale stranke, s katerimi smo uspeli sestaviti večinsko koalicijo. Zavedamo se, da so pred nami pomembni izzivi, hkrati pa smo prepričani, da smo te izzive z odgovornim upravljanjem z državo in s povezovalno politiko sposobni premagati. Danes je bil storjen prvi korak. Pričakujem, da bom lahko v relativno kratkem času pred ta visoki zbor prinesel tudi kandidatno listo za novo vlado. Upam, da bo kvalitetna. Kar se tiče stranke, ki jo vodim, bomo zagotovo predlagali ljudi, ki imajo izkušnje ne samo z vodenjem vlade Republike Slovenije, ampak tudi izkušnje iz zadnjega predsedovanja Evropske uniji, ker je to pač tudi izziv, ki nas čaka v preostanku tega mandata. Kar se tiče programa, kot smo rekli prej, pred vami bo razgrnjen program, ki bo sestavljen na osnovi koalicijske pogodbe, ki je bila podpisana, ki je znana; in v njem bodo konkretni ukrepi, s katerimi nameravamo odgovarjati na te izzive, ki so pred nami v preostanku tega mandata.
Hvala vsem danes tudi za v veliki meri zelo konstruktivno razpravo, za številne predloge, ki jih bomo skušali po najboljših močeh upoštevati. Bil je dolg dan. Za nami so dolge ure govorjenja, pred nami pa dnevi naporov in dela za skupno dobro. Hvala lepa.
/ aplavz/

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Predsedniku se zahvaljujem.
Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, še obvestilo Državnemu zboru. Ker je bil poslanec gospod Janez Janša izvoljen za predsednika Vlade, v času, dokler opravlja to funkcijo, ne more opravljati funkcije poslanca. O tem bom takoj obvestil Državno volilno komisijo in jo zaprosil, da zboru sporoči, kateri kandidat bo v skladu s 14. členom Zakona o poslancih namesto njega opravljal funkcijo poslanca.
Ob tem se Državni zbor na podlagi drugega odstavka 10. člena Zakona o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb v zvezi s prvim odstavkom 14. člena Zakona o poslancih in s 112. členom Poslovnika Državnega zbora seznani še z naslednjim sklepom. Ugotovi se, da poslancu gospodu Janezu Janši, ki začasno ne more opravljati poslanske funkcije, ker je bil izvoljen za predsednika Vlade, z današnjim dnem preneha funkcija člana Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Pred prekinitvijo seje pa vas še obveščam, da sem pravkar podal pisno izjavo o odstopu s funkcije predsednika Državnega zbora. Dovolite mi, da v skladu s prvim odstavkom 202. člena Poslovnika zbora obrazložim svoj odstop.
Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, spoštovani ostali prisotni! Glede na razvoj političnih dogodkov in prizadevanja za oblikovanje nove vlade, v kateri Socialni demokrati ne bomo sodelovali, sem podal odstopno izjavo z mesta predsednika Državnega zbora. Po letu in pol vodenja Državnega zbora bi se najprej želel vsem zahvaliti za sodelovanje. Tako vam, spoštovani vodje poslanskih skupin, vam, kolegice poslanke in kolegi poslanci, pa tudi dosedanji vladi in koalicijskim partnerjem ter drugim institucijam in političnim sopotnikom. A najbolj in predvsem se želim zahvaliti generalni sekretarki Državnega zbora gospe Uršuli Zore Tavčar, vsem zaposlenim v Državnem zboru in najožji ekipi. Niti prek TV-ekranov niti tu, v tej dvorani namreč ni mogoče zaznati vsega dela, ki ga je treba opraviti, da lahko izvajamo našo osnovno, to je zakonodajno funkcijo. Enako pa velja tudi za številna druga potrebna opravila in izvedbo dogodkov, ki se odvijajo v tej hiši. Iskrena hvala vsem!
V letu in pol sicer ni bilo mogoče narediti vsega želenega, dovolite pa mi, da izpostavim nekaj poudarkov. Prvo, sprejetje Zakona o Državnem zboru. Z njim so sedaj, po skorajda treh desetletjih obstoja končno urejena določena področja, kot je na primer avtonomija Državnega zbora. Urejene so nekatere posebnosti, povezane s samim delom v tem organu, in še in še. Drugo, izvedena je bila prepotrebna obnova male parlamentarne dvorane. S konservatorsko-restavratorskimi deli se je skušalo kar najbolje ohraniti njene značilnosti, originalne materiale in patino, a obenem sedaj nudi tudi kakovostne pogoje dele. Kot tretje naj izpostavim prizadevanja v luči spodbujanja aktivnega državljanstva ter izvedene in načrtovane strateške posvete. S posvetom Temelji pravne države smo minulo jesen začrtali pot. Naslednji posvet Podnebni dogovor pa je presegel pričakovanja in postregel z jasnim sporočilom. O tako pomembnih zadevah se je treba pogovarjati, slišati, najti rešitve in vztrajati. Ustrezna naslovitev izzivov podnebne in okoljske krize mi osebno izjemno veliko pomeni, a tudi sicer se je pri izvedenih posvetih izkazalo kot zelo pomembno, da so odprti za aktivno sodelovanje stroke, politike, torej odločevalcev, ter številnih drugih zainteresiranih javnosti. Državni zbor je nedvomno več kot primeren prostor za tovrstne razprave, zato si želim, da bi z njimi nadaljevali tudi v prihodnje. Kot naslednje bi želel poudariti pomen mednarodne aktivnosti Državnega zbora. V obdobju mojega predsedovanja smo dodatno utrdili stike s prenekatero državo, z našimi prijatelji v regiji in po svetu ter krepili prepoznavnost Slovenije; obenem pa jih, če morda omenim le Severno Makedonijo, aktivno podpirali pri njihovih prizadevanjih. Zavedam se, da so ti stiki – tudi v pogovorih z vami, spoštovani kolegice in kolegi, sem to posebej poudarjal – še posebej pomembni sedaj, ko se pripravljamo na predsedovanje Svetu Evropske unije. In nazadnje, čeprav je seznam mnogo daljši, naj izpostavim tudi obeležitev dogodkov, ki so nas pred tremi desetletji zaznamovali in prek katerih smo si utirali pot v samostojno in neodvisno državo Slovenijo. Bodimo ponosni nanjo! Bodimo ponosni na svojo državo!
Spoštovane in spoštovani! Žal mi je, da nekaterih stvari še nismo uspeli dokončati. Med njimi na primer tudi sprejetje etičnega kodeksa. Vendar verjamem, da moji naslednici ali nasledniku puščam dobro zapuščino. Sam odstopam, ker novi, porajajoči se koaliciji ne želim biti v napoto. Ji pa želim modrosti pri sprejemanju odločitev v dobrobit Slovenije in vseh njenih ljudi. Hvala in srečno!
/ aplavz/

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Predsedniku mag. Dejanu Židanu se zahvaljujem za podano obrazložitev.
Državni zbor se na podlagi 112. in 202. člena Poslovnika zbora seznani z naslednjim sklepom: Državni zbor ugotavlja, da je mag. Dejan Židan 3. marca 2020 podal pisno izjavo o odstopu s funkcije predsednika Državnega zbora. Zato mu z današnjim dnem preneha funkcija predsednika Državnega zbora.
Na tem mestu si bom vzel trenutek, da se vam zahvalim za vaše natančno in vestno delo, ki ste ga opravljali kot predsednik Državnega zbora. Z vašim mediatorskim pristopom ste uspešno gladili nesoglasja med razpravljavci in z veliko mero skrbnosti poskrbeli za dosledno izvajanje Poslovnika Državnega zbora. Kot kolegu poslancu in gospodu z mnogimi vrlinami se vam iskreno zahvaljujem in želim najboljše pri nadaljnjem poslanskem delu!
Ker je mag. Dejanu Židanu prenehala funkcija predsednika Državnega zbora, ga v skladu s tretjim odstavkom 20. člena Poslovnika Državnega zbora do izvolitve novega predsednika Državnega zbora nadomeščam jaz.

S tem prekinjam 16. sejo zbora, ki jo bomo nadaljevali jutri ob 9. uri.
Hvala lepa.

(SEJA JE BILA PREKINJENA 3. MARCA 2020 OB 17.28.)