Evidenca zapisa seje

Vsebina zapisa seje

Sejo so vodili predsednik Državnega zbora mag. Dejan Židan in podpredsedniki Tina Heferle, Branko Simonovič in Jože Tanko.
Seja se je začela ob 12. uri.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštovane kolegice poslanke, spoštovani kolegi poslanci, gospe in gospodje!
Začenjam 16. sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana na podlagi prvega odstavka 57. člena Poslovnika Državnega zbora.
Obveščen sem, da se današnje seje ne moreta udeležiti poslanca gospod Vojko Starović in poslanka gospa Monika Gregorčič od 13. ure dalje.
Na sejo sem vabil predsednika Vlade, ministrice in ministre, ki opravljajo tekoče posle ter generalnega sekretarja Vlade k 1. točki dnevnega reda, predsednika Vlade gospoda Marjana Šarca, ki opravlja tekoče posle, k 11. točki dnevnega reda. Kandidata za predsednika Vlade gospoda Janeza Ivana Janšo k 11.A točki dnevnega reda, varuha človekovih pravic gospoda Petra Svetino, kandidatko za namestnico varuha gospo Marjetko Cotman ter kandidata za namestnika varuha dr. Jožeta Ruparčiča k 12. točki dnevnega reda, predstavnika Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in predstavnika Sodnega sveta k 12. točki dnevnega reda ter predstavnike Vlade k vsem točkam dnevnega reda.
Še enkrat vse prisotne prijazno pozdravljam!

S tem, spoštovane poslanke in poslanci, prehajamo na določitev dnevnega reda 16. redne seje Državnega zbora.
Predlog dnevnega reda ste prejeli v petek, 21. februarja 2020, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu z drugim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za umik točke z dnevnega reda seje nisem prejel.
Prehajamo na obravnavo in odločanje o predlogu za širitev dnevnega reda seje.
Državnemu zboru predlagam, da dnevni red 16. seje razširi z 11.A točko, to je s predlogom za izvolitev predsednika Vlade Republike Slovenije. Predlog za širitev ste prejeli v četrtek, 27. februarja 2020.
Ali želi besedo kdo od predstavnikov poslanskih skupin? Ugotavljam, da ne. Prehajamo na odločanje.
Spoštovane poslanke in poslanci, prosim, preverite delovanje glasovalnih naprav. Odločamo o predlogu za širitev dnevnega reda.
Glasujemo. Navzočih je 82 poslank in poslancev, za je glasovalo 73, proti 9.
(Za je glasovalo 73.) (Proti 9.)
Ugotavljam, da je predlog za širitev sprejet.
V skladu s časovnim potekom seje bo zbor to točko obravnaval jutri, 3. marca 2020.

Sedaj prehajamo na glasovanje o določitvi dnevnega reda v celi.
Zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga sprejeli s sklicem in s sprejeto dopolnitvijo.
Glasujemo. Navzočih je 82 poslank in poslancev, za je glasovalo 72, proti 1.
(Za je glasovalo 72.) (Proti 1.)
Ugotavljam, da je dnevni red 16. seje zbora določen.

Prehajamo, spoštovane poslanke in poslanci, na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA VPRAŠANJA POSLANK IN POSLANCEV.
V zvezi s to točko dnevnega reda sem v poslovniškem roku prejel v pisni prijavi 24 poslanskih vprašanj.
Vrstni red postavljanja poslanskih vprašanj je določen v skladu z 244. členom, drugim odstavkom 245. člena in 247. členom Poslovnika Državnega zbora. Na prvi dve vprašanji poslank in poslancev opozicije bo odgovoril predsednik Vlade, ki opravlja tekoče posle. Vsak poslanec oziroma poslanka ima za postavitev vprašanja 3 minut. Predsednik Vlade, ministrica in ministri, ki opravljajo tekoče posle, odgovorijo na vprašanje v največ 5 minutah. Če je vprašanje postavljeno več ministrom, ki opravljajo tekoče posle, imajo vsi skupaj 5 minut za odgovor. Poslanec, ki ne bo zadovoljen z odgovorom, lahko zahteva dopolnitev odgovora, ne more pa postaviti dodatnega vprašanja. Poslanke in poslance prosim, da ste na to pozorni. Obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora poslanec predstavi v 2 minutah, dopolnitev odgovora pa sme trajati največ 3 minute.
V zvezi s to točko sta se za danes opravičila gospod Karl Erjavec, minister za obrambo, ki opravlja tekoče posle, in mag. Ksenija Klampfer, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki opravlja tekoče posle.
Na elektronski klopi je objavljen pregled poslanskih vprašanj, na katera v poslovniškem roku ni bilo odgovorjeno.
S tem prehajamo na predstavitev poslanskih vprašanj. Na prvi dve vprašanji bo odgovarjal gospod Marjan Šarec, predsednik Vlade, ki opravlja tekoče posle. Poslanski vprašanji mu bo kot prva postavila gospa Iva Dimic.
Gospa poslanka, izvolite.

IVA DIMIC (PS NSi): Hvala lepa. Spoštovani predsednik Vlade, ki opravljate tekoče posle.
Resnosti epidemije koronavirusa smo se v Sloveniji zares zavedali šele, ko je ta bil že neposredno blizu nas, ko je zahtevala in terjala prve žrtve v sosednji Republiki Italiji. Slovenija, lahko rečem, je bila s strahu. V Sloveniji so nastajali dvomi, ki pa jih kot predsednik Vlade niste pravočasno zajezili. Kot predsednik Vlade ste in imate možnost, da lahko takoj urgirate in zadeve postavite na pravo mesto, da naročite ali naložite vseh službam v Republiki Sloveniji, da korektno, če ne drugega, vsaj poročajo o nastalih razmerah. Glede na napisano v preteklih dneh, smo v Sloveniji res imeli že več kot 250 oseb, ki so bile testirane. Pa vendarle se pri ljudeh postavlja dvom, če je tako neposredno v sami Gorici prišlo do primera okužbe, ljudje sprašujejo, kaj se dogaja v Sloveniji, da teh okužb še ni /nemir v dvorani / oziroma, hvala bogu, da jih ni.
Spoštovani predsednik Vlade, ki opravljate tekoče posle, zanima me:
Kdo odloča, kateri ljudje se bodo v Republiki Sloveniji testirali?
Katere ukrepe je Vlada že in katere namerava… / nemir v dvorani/

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani predstavniki Vlade, prosim, da ne motite gospe poslanke, ko postavlja vprašanje.
Izvolite, gospa poslanka.

IVA DIMIC (PS NSi): Katere ukrepe je Vlada že in katere namerava sprejeti za boj proti morebitni epidemiji novega koronavirusa?
Kakšni so bili sklepi iz Sveta za nacionalno varnost, na katero minister za zdravje gospod Šabeder ni bil povabljen?
Kakšni bodo kratkoročni ukrepi za zajezitev primera okužbe?
Še enkrat poudarjam, Zdravniška zbornica je opozorila, da niso bili sprejeti pravi ukrepi, kar se tiče opremljanja, seznanjanja vseh javnih zavodov.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Gospod predsednik Vlade, izvolite.

MARJAN ŠAREC: Hvala za vaše vprašanje. Pravzaprav ste se tako izrazili v vprašanju, kot da vam je žal, da še ni nobenega okuženega. Tako na nek način, kaj se dogaja pri nas, da še nikogar ni. Ampak dobro, ne bom se sedaj ukvarjal s tem. Tudi pravzaprav s tem vašim vprašanjem, ki je zelo tako obarvano, nekako skorajda, lahko rečem, brcate v truplo, ker mi bomo kmalu odšli. Pa vendarle vam bom odgovoril, da to, kar navajate, da Vlada ni nič reagirala, seveda ne drži. Ugotovili ste sami, da je bil sklican sekretariat Sveta za nacionalno varnost, ki je to zadevo obravnaval. Tam so vsi pristojni v tem svetu, ki karkoli pomenijo v sistemu zaščite in reševanja in pa varovanja zdravja. Moram poudariti, da je Ministrstvo za zdravje tisto, ki ima vsa pooblastila in je tudi po zakonu dolžno koordinirati celotno zadevo. Ve se, da če se razmere poslabšajo, kot ste ugotovili, zaenkrat okužbe še ni, ko bo prišlo do prve okužbe, sledi potem karantena za tiste, ki bodo okuženi, če bodo to zdravniki odredili. Potem naprej, če pride do širših razsežnosti, se pa vključi tudi Civilna zaščita, vključi se tudi lahko vojaška saniteta in tako naprej. Skratka, obstaja načrt, kako ravnati ob takšnih pojavih. Potem minister Šabeder je bil, to smo tudi že povedali, na sestanku z ministri sosednjih držav, in sicer sklepi tega sestanka so bili sprejeti naslednji, da naj meje ostanejo odprte, dokler se države skupaj ne odločijo drugače. Države bodo delile in poenotile informacije za potnike, ki potujejo na okužena območja in se z njih vračajo, medsebojno si bodo izmenjevale klinične in epidemiološke podatke, poenotile bodo informacije za strokovno in širšo javnost, vključno z informacijami na mejah. Potekale bodo redne videokonference na strokovni in ministrski ravni. Glede odpovedi množičnih dogodkov naj se odloča od primera do primera in naj bodo sprejeti ustrezni ukrepi. To so sklepi sestanka sosednjih ministrov. To je bilo prejšnji teden. Zaenkrat ti sklepi še veljajo. Koordinacijska skupina za obvladovanje nalezljivih bolezni v zdravstvu, ki je bila aktivirana 27. 1. 2020, se redno sestaja. Za obravnavo pacientov s sumom na okužbo je določila tudi vstopne točke, kjer bodo državljani z utemeljenim sumom tudi ustrezno obravnavani. Potem je bil 25. 2. 2020 na Ministrstvu za zdravje sestanek z bolnišnicami, kjer je bilo ugotovljeno, da so bolnišnice na sprejem prvih okuženih bolnikov s koronavirusom relativno dobro pripravljene. To je bila ugotovitev na tem sestanku. In seveda celotna komunikacija bo potekala tudi preko krizne skupine na Ministrstvu za zdravje, ki pa je bila dvignjena na raven državnih sekretarjev in se bo komunikacija izvajala preko dogovorjenih komunikacijskih poti.
Kar se tiče obveščanja javnosti, vemo, da se vsak dan večkrat na dan obvešča, ali je že v Sloveniji prisotna okužba ali je še ni. In to nameravamo seveda delati tudi v prihodnje oziroma dokler pač bo ta Vlada v funkciji.
Zaradi dobave zaščitne opreme so se tudi sprostile blagovne rezerve. Iz državnih blagovnih rezerv se je sprostilo 48 tisoč zaščitnih mask, 5 tisoč kombinezonov, 500 tisoč rokavic in praški za razkuževanje, v skupni vrednosti 200 tisoč evrov. Tako da nikakor ne morete reči, da se nič ne dogaja na tem področju.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod predsednik.
Gospa poslanka, želite dopolnitev odgovora?
Izvolite.

IVA DIMIC (PS NSi): Prosim, ja.
Spoštovani predsednik, jaz sem tudi želela odgovor, kdo odloča, katere ljudi se bo testiralo. Navedli ste sicer vse inštitute, kako so vpeti v to, pa vendarle. Bom povedala na čisto navadnem primeru. Družina iz Logatca je bila na dopustu v Italiji, kjer je prišlo do množične okužbe s koronavirusom in smrtnih žrtev. Ko je ta družina poklicala, da ima šoloobvezne otroke, da bi se želeli testirati, preden grejo otroci v šolo, ker je v tej šoli 650 otrok, so jim odgovorili, da naj ne hodijo zato, ker dokler ne kašljajo, naj ne hodijo na teste. Mislim, da je to skrajno neodgovorno. Vsak posameznik želi vedeti in se družbeno odgovorno obnašat tudi v primeru take epidemije, ki dejansko je epidemija. In mislim, da bi bilo potrebno razmisliti, kdo bo odločal, da bodo ljudje, ki so bili na teh področjih, prišli ustrezno do zdravniške oskrbe oziroma do možnosti, da se bodo lahko testirali. Dr. Miroslav Petrovec, ki je na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo, je ta vikend opravil 29 testov za koronavirus, 90 testov za gripo. In je dejal, da dve tretjini, ki bi lahko imeli tudi koronavirus, za to nista bili testirani.
Sprašujem:
Ali testiramo prave ljudi?

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Gospod predsednik Vlade, izvolite.

MARJAN ŠAREC: Za testiranja in te zadeve je po mojem mnenju vendarle odgovorna tudi stroka. Poteka pa seveda komunikacija oziroma koordinacija, kot sem povedal, preko Ministrstva za zdravje. Če se ljudje želijo testirati, mora biti to tudi zagotovljeno. V prvi vrsti so pa odgovorne tudi zdravstvene ustanove za to, kolikor si predstavljam zadeve. Zdravstvene ustanove so bile tudi seznanjene z navodili in so tudi odgovorne za te zadeve.
Tega primera, ki ste ga navedli, ne poznam v detajle in seveda težko sodim, kaj se je zgodilo in kaj se ni.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod predsednik.
Gospod Dušan Šiško, imate mikrofon.
Izvolite.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Spoštovani predsednik, kot se morda spomnite, sem prvo poslansko vprašanje namenil vam, očitno tudi zadnje, v zvezi z Nuklearno elektrarno Krško.
Nuklearna elektrarna v Krškem odlično obratuje in doslej ni imela večjih težav. Vendar je potrebno računati tudi s tem, da lahko pride do težav in celo do nesreče, za kar se v sami elektrarni kot v lokalni skupnosti in na državnem nivoju pripravljalo ustrezni načrti. Med možnimi scenariji so lažje in težje oblike nesreč, ob katerih je predvidena manjša ali obsežnejša evakuacija prebivalstva. Medtem pa bi lahko prišli do posledic za njihovo imetje, kot so objekti, zemljišča, pridelki, da ne naštevam naprej. Med ljudmi v okolici elektrarne velja prepričanje, da so nižje cene nepremičnin deloma posledice same prisotnosti jedrskega objekta, četudi ta varno obratuje.
Zanima me:
Ali pri vrednotenju nepremičnin v regiji Posavje zaznamo zmanjšane vrednosti objektov zaradi Nuklearne elektrarne Krško?
Ali je predvideno, kolikšna bi bila skupna višina odškodnine, ki bi jo v primeru nesreče lahko dobili izplačano prizadeti prebivalci?
Kako je z odgovornostjo za jedrsko nesrečo zavarovana in kdo bi to odškodnino izplačal?
Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod predsednik Vlade, izvolite.

MARJAN ŠAREC: Hvala lepa za vprašanje.
Sprašujete nekaj stvari. Odgovor na prvo vprašanje, ali je pri vrednotenju zaznano zmanjšanje vrednosti zaradi NEK. Empirične analize podatkov o kupoprodajnih pravnih poslih z nepremičninami na območju občine Krško, kot tudi na območju Posavja, ne izkazujejo posebnosti zaradi jedrske elektrarne. To izkazujejo tudi redna poročila o dogajanju na trgu nepremičnin, ki jih objavlja GURS. Poročila so od leta 2007 dalje tudi javno objavljena na spletnih straneh GURS.
Druga. Ali je predvideno, kolikšna bi bila skupna višina odškodnine? Skupna višina odškodnine iz naslova jedrske nesreče je določena v 7. členu Konvencije o odgovornosti tretjim na področju jedrske energije z dne 29. julija 1960, kot je bila spremenjena z dodatnim protokolom z dne 28. januarja 1964 in s protokolom z dne 16. novembra 1982. V šestih mesecih po objavi začetka veljavnosti protokola bodo stopile v veljavo določbe Zakona o odgovornosti za jedrsko škodo glede omejitve odškodninske odgovornosti uporabnika in odgovornosti države za jedrsko škodo. Republika Slovenija je protokol o spremembi konvencije ratificirala 4. 3. 2010, vendar je njegova veljava odložena do dne, ko ga ratificirajo, sprejmejo ali odobrijo vse pogodbenice, zato posledično še ne velja.
Tretjič. Kako je odgovornost za jedrsko nesrečo zavarovana in kdo bi to odškodnino izplačal? Odgovornost je zavarovana z zavarovalno polico, ki sta jo sklenila Nuklearna elektrarna Krško in Pool za zavarovanje in pozavarovanje jedrskih nevarnosti. Najvišji znesek za odgovornost uporabnika za škodo, ki jo je povzročila jedrska nesreča, sedaj znaša 170 milijonov evrov, približno. Če bi jedrska škoda ta znesek presegla, je na drugi ravni odgovorna država, pri čemer pa njena odgovornost sedaj znaša približno 29 milijonov evrov. Četudi ta sredstva ne bi zadoščala za popolno poplačilo škode, pa na tretji ravni skupaj odgovarjajo vse pogodbenice bruseljske dopolnilne konvencije, pri čemer njihova skupna odgovornost sedaj znaša približno 144 milijonov evrov. Po uveljavitvi protokola o spremembi konvencije, pa se bo jedrska škoda do zneska najmanj 700 milijonov evrov krila iz sredstev, zagotovljenih z zavarovanjem ali drugim finančnim jamstvom, nad 700 in do tisoč 200 milijonov evrov iz javnih sredstev, ki jih mora zagotoviti pogodbenica, na katere ozemlju je jedrska naprava odgovornega uporabnika, med tisoč 200 in tisoč 500 milijonov evrov pa iz javnih sredstev, ki jih morajo zagotoviti pogodbenice v skladu s formulo za prispevke iz 12. člena konvencije. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod predsednik.
Gospod poslanec, izvolite.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Hvala, spoštovani gospod predsednik.
Malo sem pričakoval takšen odgovor. Moram pa povedati, da ste omenjali samo Republiko Slovenijo. Kaj pa partnerica Hrvaška? Vemo vsi, da so Hrvati polovični lastniki, njih se nikjer nič ne omenja. Prav tako sem bil zelo vesel, ko ste tukaj dali izjavo, da želite, da se začne graditi drugi blok, kar v Krškem in v Posavju tudi podpiramo. Kot sem vas in slovensko javnost že prvič opozoril, so napovedi o gradnji končnega odlagališča radioaktivnih odpadkov stare že 40. let, saj sem tudi šel skozi vašo življenjsko zgodbo takrat, pri prvem vprašanju. Žal mi je, da ste prej odstopili, preden ste lahko uresničili obljubo, ko ste rekli, da bo odlagališče zgrajeno tudi v vašem mandatu. Tako pa bo problem počakal novega predsednika in novo vlado, za katero napovedujejo, da bomo imeli kar dva ministra v Posavju. Mislim, da se bosta morala onadva s tem tudi malo bolj ukvarjati.
Vam pa moram ob tej priložnosti priznati, da sem bil z vašimi odgovori vedno dokaj zadovoljen in da sva tudi sicer dobro sodelovala, za kar se vam že sedaj zahvaljujem.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod predsednik, izvolite.

MARJAN ŠAREC: Hvala.
Z odpadki se seveda zapleta, tako kot z nekaterimi drugimi zadevami, ki jih rešujemo z Republiko Hrvaško. Problem bo tudi v prihodnje, ko bomo gradili drugi blok, bomo seveda morali drugače zadeve zastaviti, zagotovo. Verjamem, da si bo tudi, kdorkoli bo v vladi, prizadeval za skladišče za jedrske odpadke, ki pa ga po mojem mnenju ne bomo mogli zgraditi z Republiko Hrvaško, ampak bomo morali kar lepo sami zagristi v ta problem, ker drugače nas bo čas prehitel.
Ob tej priliki se seveda, spoštovani poslanec, tudi jaz vam zahvaljujem za korektno sodelovanje. Postavljali ste vprašanja, ki zadevajo ljudi z vašega območja. Upam, da vas nisem preveč razočaral. S kakšnim vprašanjem zagotovo kdaj, ampak hvala tudi vam za sodelovanje.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala. Predsedniku Vlade, ki opravlja tekoče posle, se zahvaljujem za podane odgovore.
S tem, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, v skladu z 247. členom Poslovnika Državnega zbora prehajamo na poslansko vprašanje, postavljeno na 15. seji Državnega zbora. Minister za finance, ki opravlja tekoče posle, dr. Andrej Bertoncelj, bo odgovoril na poslansko vprašanje gospoda Branka Simonoviča.
Izvolite.

DR. ANDREJ BERTONCELJ: Hvala lepa. Spoštovani!
Letni dodatek, tako imenovani regres, za upokojence je pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj se le-ta določa v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, to je ZPIZ-2, in pripada uživalcem pokojnin po tem zakonu. Vsak zavezanec rezident, ki prejema dohodke iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključno z letnim dodatkom, je upravičen do osebne olajšave v obliki zmanjšanja dohodnine v višini 13,5 % odmerjene pokojnine. To je tako imenovani davčni kredit. Ta je uveden zaradi neto principa izračunavanja pokojnin in se nanaša tudi na letni dodatek ter s tem že omogoča ugodnejšo davčno obravnavo tega dohodka v primerjavi z zavezanci, ki prejemajo dohodek iz delovnega razmerja. Omeniti pa moram tudi razbremenitev pri letni odmeri dohodnine, ki je bila sprejeta v letu 2019 in je začela veljati s 1. januarjem tega leta, ki še dodatno vpliva na razbremenitev upokojencev. Namreč, znesek neobdavčene mesečne pokojnine ob veljavni lestvici za primer upokojencev, ki prejema pokojnino in uveljavlja samo splošno olajšavo in dodatno splošno olajšavo ter nima drugih dohodkov, ki seštevajo letno davčno osnovo, znaša letno, trenutni izračun, tisoč 129 evrov. Pred spremembami Zakona o dohodnini iz leta 2019, ki so se začele uporabljati s 1. januarjem letos in ki je vseboval spremembe tako na splošni in dodatni splošni olajšavi in na davčni lestvici, pa je neobdavčen del za takega upokojenca znašal približno, torej pred tem, tisoč 106 evrov.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod minister.
S tem prehajamo na vprašanja poslank in poslancev v prvem krogu. Kot prva imate besedo gospa Alenka Jeraj, vprašanje pa bo zastavljeno ministru, ki opravlja tekoče posle, mag. Zoranu Pozniču.
Izvolite.

ALENKA JERAJ (PS SDS): Hvala lepa. Gospod minister, lepo pozdravljeni.
Zanima me, ali veste, kaj ste dogaja na Javni agenciji za knjigo. 20. januarja vam je namreč pisala članica sveta in opozorila na nepravilnosti.
Zanima me:
Ali ste ji odgovorili oziroma ali nameravate kaj v zvezi s tem narediti?
Ne samo ona, ampak tudi drugi organi so opozorili na nezakonitosti, tudi precejšnjo potratnost pri njenem delu, vendar je svet zavoda kljub temu ni razrešil. Torej zanima me glede na opozorila, ki jih je podala članica sveta javne agencije Gabrijela Babnik
Ali ste že sprožili kakršnekoli ukrepe?
Ali ste sprožili postopke preiskovanja teh nepravilnosti?
Mislim, da je to naloga policije, ampak vi ste dolžni te predloge dati.
In še ena stvar:
Ali je po vašem mnenju primeren za predsednika sveta gospod Slavo Pregelj in ostali, ki so te nepravilnosti, bom rekla, pokrili in glasovali proti razrešitvi te direktorice z argumentom, da se bo poboljšala, če zdaj nekaj krši, da bo pa potem delala bolje? Je to pravi način za reševanje takih stvari?
Ali boste zamenjali svet zavoda?
Jaz vem, da ste v odhajanju, ampak dokler pa ste še na tem mestu, ste dolžni ukrepati.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Gospod minister, izvolite.

MAG. ZORAN POZNIČ: Spoštovana gospa poslanka, hvala za to vprašanje.
Seveda Ministrstvo za kulturo v tem primeru ni stalo križem rok. Kmalu po tistem, ko smo dobili to pismo članice sveta javne agencije gospe mag. Gabrijele Babnik, smo se podrobneje ukvarjali s temi navedbami, ki so v tem pismu. Tako da so ugotovitve v resnici kar zanimive. Mogoče bi šel kar po vrsti, upam, da mi v tem kratkem času bolj ko ne uspe vse. Prvi takšen očitek je bil glede strateškega načrta Javne agencije za knjigo. Tu je šlo v resnici za časovne zadrege, za neizpolnjevanje datumskih omejitev sprejetja strategije in tako naprej. Seveda pa tudi po tem, če se spomnite pred nekaj dnevi na Odboru za kulturo, tudi očitek na Odboru za kulturo dne 20. 2. je na dotično problematiko s strani sklicatelja problematiziral sledeč zapis: »Multidisciplinarni marketinški pristop, ki gradi na pripadnosti, ugledu, potrošniških vrednotah ali svojevrstni odvisnosti uporabnika (kot je na primer delal Disney ali japonske družbe).« Seveda je to vzeto izven konteksta, ker se je zapis navezoval na promocijo na trgih izven EU, kjer vladajo drugačni tržni pristopi. Mi smo mnenje o tej strategiji podali v zakonskem roku, in sicer 4. 2. Po prejetih informacijah je Svet JAK v predlogu strategije sicer razpravljal 8. 1., vendar še brez pripomb Ministrstva za kulturo, kar je v resnici v nasprotju za zakonom.
Drugo je vprašanje podvajanja delovnih štipendij. Ministrstvo se strinja z avtorico pisma, da mora JAK glede na načela, ki jih določa Zakon o javni agenciji, zagotavljati pogoje za vrhunsko ustvarjalnost na področju leposlovja. In zato je tudi v zakonskih določbah navedeno, da gre za dve različni zakonski nalogi, ki jih mora agencija opravljati, in zato ne gre za podvajanje, kar je bila floskula s strani direktorice. Zakon o Javni agenciji za knjigo Republike Sloveniji med drugim določa, da je ena izmed nalog agencije, da s podeljevanjem delovnih štipendij in drugimi ukrepi zagotavlja stimulativne pogoje za vrhunske ustvarjalce, ki delujejo na področju leposlovja, ter izvaja knjižnično nadomestilo. Torej, to sta dve različnih, to so hruške in jabolka. Po Zakonu o knjižničarstvu se knjižnično nadomestilo izvaja v dveh oblikah, in sicer kot denarni prispevek živečim avtorjem knjižničnega gradiva za izposojo njihovih del ter delovne štipendije za ustvarjalnost. Zato smo tudi zaprosili JAK, da sledi zakonskim normativom.
Tretje je bilo izpostavljeno problematika oddaje prostorov v najem. Ta problematika je večplastna in Ministrstvo za kulturo pač ugotavlja, da je JAK kot upravljavec navedene parcele na podlagi Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti pravnoformalno sicer upravičen, da del parcele odda v najem po postopku, ki ga določajo predpisi, vendar pa je najmanj nekoliko nenavadno, da je JAK najprej prosil, da se ga določi za upravljavca navedene parcele, češ da bo s tem reševal prostorsko problematiko, nato pa del te parcele, se pravi tega stvarnega premoženja, v resnici oddajal v najem. JAK bi lahko oddal te prostore v najem samo, če jih upravljavec ne potrebuje za opravljanje svojih nalog. Iz besedila javnega zbiranja ponudb izhaja, da znaša izhodiščna najemnina 600 evrov mesečno, kar znaša na petletni ravni, za kolikor naj bi se pogodba podpisala, 45 tisoč evrov. V skladu z zakonom je agencija dolžna zaprositi za soglasje ustanovitelja, če ta znesek presega vrednost 10 tisoč evrov. In dolžni so seveda pridobiti prehodno pisno soglasje, ki ga v tem primeru ni bilo. Pristojni organi o izdaji soglasja, ki je obvezna priloga pravnega posla, odločajo v 30 dneh … / izklop mikrofona/

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Gospod minister, porabili ste svoj čas plus 15 sekund.
Gospa poslanka, želite dopolnitev odgovora?
Izvolite.

ALENKA JERAJ (PS SDS): Ja, dopolnitev in da bo minister lahko do konca odgovoril.
Že to, da ni bila pravočasno pripravljena dolgoročna strategija razvoja, je po zakonu krivdni razlog za razrešitev direktorice. Nujno pa še to, kar ste sami povedali, da je zaprosila za nove prostore, dodatne prostore za svoje potrebe, potem pa to oddaja prijateljem. To je pa, to je pa še drugi razlog, da bi morala biti ta gospa danes nekje drugje ne pa več direktorica.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Gospod minister, izvolite.

MAG. ZORAN POZNIČ: Hvala.
Za mnenje o tem smo zaprosili tudi KPK, vendar odgovora še nismo prejeli.
Potem je pa zadnja problematika, to je problematika črpanja evropskega denarja za knjižni sejem v Frankfurtu leta 2022. Seveda gre za kohezijska sredstva, kjer smo sedaj nekako skupaj z našim posredovanjem skušali omejiti škodo, ki je nastajala zaradi dolgotrajnih in časovno skoraj neomejenih postopkov.
Kar se tiče zamenjave kogarkoli na JAK, pa to na žalost ni v pristojnosti ministra za kulturo niti ne Ministrstva za kulturo. Svet zavoda s sklepom, kakršen je bil sprejet, v resnici tudi prevzema vso odgovornost za nadaljnje delovanje, sploh kar se tiče delovanja v pravnih okvirjih. Toliko, ampak tega je ogromno in veliko, tako da vam pošljem.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod minister.
S tem prehajamo na naslednje vprašanje. Dr. Matej Tašner Vatovec, vprašanje pa je za ministra dr. Mira Cerarja.
Izvolite.

DR. MATEJ TAŠNER VATOVEC (PS Levica): Najlepša hvala, predsednik. Spoštovani minister!
Zdaj v zadnjih 5 letih, odkar se v Sloveniji soočamo z nekoliko večjim številom prošenj za mednarodno zaščito, smo na nek način soočeni z dvema težavama, eno so politične odločitve, se pravi odzivanje na to stanje, ki smo ga že v Levici večkrat izpostavili, drugi pa, ki mu seveda tudi sledi, so problemi pri vodenju postopkov pri dodeljevanju mednarodne zaščite. Zdaj govorim o organih, o tem, kako se pravzaprav odloča, kdo je upravičen, kdo ne. In tu bi rad izpostavil dva bolj v oči bijoča primera, kjer ocenjujemo, da seveda niso bile upoštevane vse okoliščine. Prvi je bil Turčija. Po tistem poskusu državnega udara v Turčiji nekaj časa nazaj so turške oblasti označile tako imenovane guleniste za državne sovražnike, za teroriste. Posledica je bila več kot 140 tisoč priprtih turških državljanov, 150 tisoč odpuščenih učiteljev, sodnikov, akademikov, znanstvenikov, zdravnikov in tako naprej. Zaprtih je bilo 3 tisoč izobraževalnih institucij. 75 tisoč ljudem so bili odvzeti potni listi in tako naprej. Skratka, lahko bi še naštevali. No, Slovenija je do pred kratkim Turčijo smatrala kot varno izvorno državo in je zaradi tega tudi zavračala prošnje turških prosilcev za azil po dolgotrajnem 18-mesečnem reševanju njihovih vlog. MNZ je takrat te odločitve temeljilo na člankih iz Wikipedije in medijskih člankih. Podobno velja za Eritrejo, kjer je mednarodno priznano, da je tam v bistvu neka država v razsulu, kjer pač vlada popolna katastrofa in je seveda tudi nevarna za svoje državljane. Na ravni celotne EU so dejansko eritrejski prosilci za azil tudi deležni mednarodne zaščite. V Sloveniji smo oziroma je ministrstvo začelo zavračati eritrejske prosilce na podlagi nekih pavšalnih ocen, kjer je celo navedeno, da se ne da priti do podatkov stanja v državi. Se pravi ocenjujejo, da ni nobenih težav.
Tukaj v prvi vrsti sprašujem:
Ali Ministrstvo za zunanje zadeve pravzaprav pripravlja kakršnekoli analize o stanju v tretjih državah za lastne potrebe?
Še posebej me pa zanima:
Ali poteka kakršnokoli sodelovanje med Ministrstvom za notranje zadeve in Ministrstvom za zunanje zadeve pri pripravi teh poročil?
Ali je, glede na to, da so odločitve glede varnih izvornih držav s strani Ministrstva za notranje zadeve osnovane na člankih, ki jih lahko najdete na spletu, ne pa na nekih resnih poročilih, recimo, tudi Mednarodne organizacije za begunce in tako naprej, sploh potekalo kakšno sodelovanje med MNZ in MZZ pri ocenjevanju dejanskega stanja v varnih izvornih državah?

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod minister, izvolite.

DR. MIRO (MIROSLAV) CERAR: Hvala lepa za vprašanje.
Sodelovanje med Ministrstvom za notranje zadeve in Ministrstvom za zunanje zadeve poteka, vendar je Ministrstvo za zunanje zadeve vključeno v postopke v izvedbeni fazi. To je, denimo, ko gre za vračanje teh beguncev ali migrantov, šele takrat, ko je odločitev o vrnitvi s strani pristojnega organa že pravnomočna in mora pristojno diplomatsko-konzularno predstavništvo, se pravi DKP matične države, tujcu pomagati pri urejanju potne listine, ki jo pač potrebuje. In naj povem, da tukaj naša konzularna služba, se pravi z Ministrstva za zunanje zadeve, ne more oziroma ne sme posegati v pravnomočne odločbe drugih resorjev. To velja tudi za pravnomočne odločbe o vračanju, pri čemer pa imajo seveda posamezniki tako kot v vseh upravnih postopkih možnost uporabe tako rednih kot izrednih pravnih sredstev in nenazadnje tudi možnost sodnega varstva. Ministrstvo za zunanje zadeve za lastne potrebe pa tudi za potrebe Vlade analizira stanje v različnih državah, torej tudi v Afriki, tudi v Aziji, tudi na obrobju Evrope in tako naprej. Seveda pa nimamo neke posebne pristojnosti pripravljanja poročil za Ministrstvo za notranje zadeve. Tukaj je zelo pomembno, da ta koordinacija poteka. Vendar pa, ker ta hip, do zdaj nismo vodili nobene natančne evidence, kdaj in kje smo dali poročila Ministrstvu za notranje zadeve, pripravljamo zdaj. Tega še nismo uspeli pripraviti, en pregled tega sodelovanja, da boste dobili točno to lahko v pisni obliki. Tako da vam lahko samo zagotovim, da bo dopolnilo tega vprašanja prišlo v pisni obliki.
Strinjam pa se z vami, da je izredno pomembno, da vemo, katera država je varna, katera nevarna, zakaj in pod kakšnimi pogoji kdaj koga v kakšno državo vračamo. Tukaj mora biti koordinacija resorjev dobra. Tako da to vaše vprašanje zdaj spodbuja to analizo na ministrstvu. Upam, da bodo tudi na MNZ pripravili svojo. In kot sem rekel, vam bomo pisno posredovali dopolnitev tega odgovora.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Gospod poslanec, izvolite.

DR. MATEJ TAŠNER VATOVEC (PS Levica): Najlepša hvala.
Mislim, da je dobro, da se tudi ta analiza pripravi.
Me pa zanima samo še ena stvar kot dopolnitev odgovora. Če sem vas prav razumel, ne obstaja neka samoiniciativnost MNZ, da bi najprej prosilo MZZ za neko takšno analizo, če obstaja in če bi jo lahko pripravilo, na podlagi katere bi potem lahko naredilo oceno stanja? Če sem vas prav razumel?

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod minister, izvolite.

DR. MIRO (MIROSLAV) CERAR: Ja, pravzaprav ugotavljanje tega, katera država je varna, nevarna, kakšni so pogoji za posamezne prosilce, to je pretežno v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve in organov v sestavi. In seveda mi tukaj ne moremo, kot sem rekel, v te postopke posegati. Mi seveda z vidika zunanjih zadev spremljamo stanje v različnih državah, vendar ga ne moremo po vseh specifikah. Vseh držav tudi ne moremo z danimi kapacitetami dovolj zaobseči. Morate razumeti, da je, kot sem že večkrat rekel, ministrstvo zelo podhranjeno s kadri in finančno še iz preteklih let in da se to šele počasi sedaj začenja izboljševati. Pa še tukaj je premalo denarja. In potem, če en človek ali dva ali trije pokrijejo več deset držav, seveda te analize ne morejo biti takšne, kot bi bile, če bi imeli več deset ljudi, ki bi se s tem ukvarjali. Tako da mislim, da z nadpovprečno intenzivnim delom na MZZ ugotavljamo te zadeve v teh državah. Če pa dobimo posebno zaprosilo MNZ, in to je tukaj pomembno, da oni tudi vprašajo tam, kjer jih konkretno zanima, ali je država varna, kakšni so pogoji bivanja za otroke, za družine, bomo pa seveda zelo hitro zmožni in smo zmožni potem narediti neko analizo. To koordinacijo je treba spodbujati in zato je tako pomembno, da tudi na podlagi vašega vprašanja zdaj dobimo neko analizo, da vidimo, kje je treba morda stanje izboljšati, kje pa je že dovolj dobro. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod minister.
Mag. Dejan Kaloh, imate vprašanje za ministrico za pravosodje gospo Andrejo Katič.
Izvolite.

MAG. DEJAN KALOH (PS SDS): Predsednik, hvala lepa.
Gospa ministrica, ne bi vas več na nek način moril z mojimi poslanskimi vprašanji, ki so bila dostikrat v kontekstu vašega resorja, ampak ta zadeva, ki bi jo rad izpostavil, se je dogajala v vašem mandatu. V bistvu se je ves čas vlekla. Govorim namreč o veljavnem Sodnem redu iz leta 2017. V 7. členu je bilo eksplicitno določeno, da mora sodišče preko spletnih strani sodstva omogočiti brezplačen vpogled v podatke iz vpisnikov. Ta sistem je bil že vzpostavljen. Nikoli se potem ni lansiral. Pri različnih deležnikih, od Informacijskega pooblaščenca, Ministrstva za pravosodje, tudi Vrhovnega sodišča, se je potem pri vprašanju pravnih podlag in nabora podatkov nekako zapletalo. Sedaj je že poltretje leto.
Zanima me:
Kaj ste vi kot ministrica v svojem mandatu glede izvrševanja tega 7. člena Sodnega reda storili, da bi dejansko presekali to nezakonito stanje?
Ste se morda že uskladili z Vrhovnim sodiščem okoli pravne podlage ali še vedno vztrajate, da je na normativni ravni urejeno?
17.a člen Zakona o sodiščih v alinejah taksativno našteva katere, namen, obseg in vsebina teh objav, so že zdaj uzakonjene.
Kakšno je vaše stališče? Ali se bolj nagibate k stališču Informacijskega pooblaščenca ali Vrhovnega sodišča?
Ker vendarle sedaj to vaše neukrepanje … jaz verjamem, da poznate problematiko, se je vlekla dejansko dve leti in pol. In tudi tisti, ki bi zdaj po zakonu lahko gledali te podatke sodnih vpisnikov, se pravi same stranke v postopku, sedaj preko spleta, čeprav jim Sodni red to eksplicitno dovoljuje, niso mogli, niti stranke postopke, kaj šele kakšni drugi zainteresirani.
Zanima me:
Kako ste se v svojem iztekajočem mandatu soočali s to problematiko in kaj ste naredili, da bi bilo zakonu zadoščeno?
Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospa ministrica, izvolite.

ANDREJA KATIČ: Hvala, predsednik.
Res je, kot ste sami v vprašanju že navedli, kar nekaj časa bi moralo biti to že urejeno, saj je Sodni red v letu 2017 dal 9-mesečni rok, ko naj bi potem predsednik Vrhovnega sodišča določil način dostopa do podatkov iz vpisnikov, nabor splošnih dostopnih podatkov in obliko njihove objave. Te objave še ni, je pa v tem času potekala kar vrsta različnih sestankov. Stališče Ministrstva za pravosodje je bilo, da je dovolj natančna pravna podlaga. Potem je Vrhovno sodišče menilo drugače. V to se je vpletla še Informacijska pooblaščenka s svojim mnenjem. Tudi Zakonodajno-pravna služba Vlade je povedala, da bi se morali sprememb lotiti širše. Da smo to presekali, smo se enostavno dogovorili, da Vrhovno sodišče pripravi nova izhodišča, ki bodo potem vpeta v Zakon o sodiščih. Verjetno vam je znano, da smo v zaključni fazi in da smo uskladili tako nov zakon o sodiščih, kot tudi zakon o sodniški službi. Da ne traja v nedogled, kaj je dovolj natančna pravna podlaga med Informacijsko pooblaščenko, Vrhovnim sodiščem in Ministrstvom za pravosodje pa tudi drugimi, smo se enostavno dogovorili. Res pa je, da je bilo zadolženo Vrhovno sodišče, da nam poda ta izhodišča, da jih še nismo dobili, da že kar nekaj časa čakamo, da smo večkrat urgirali. Ampak glede na to, da je zakon res v zaključni fazi, se ta rok počasi izteka, verjamem, če bo tudi volja nove garniture, da bodo z tem nadaljevali in da bo potem to določilo urejeno z zakonom in bo dalo vso pravno podlago, da tega izgovora, za katerega danes mislim, da je, velikokrat tudi izgovor, da se nekaj ne naredi, ne bo več.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa ministrica.
S tem prehajamo na sedmo poslansko vprašanje, mag. Bojana Muršič za ministra za zdravje gospoda Aleša Šabedra.
Izvolite.

MAG. BOJANA MURŠIČ (PS SD): Hvala lepa, predsednik, za besedo. Spoštovani minister!
Že v prejšnjem koledarskem letu in nazadnje tudi 15. januarja v tem letu sem naslovila na vas poslanski vprašanji v zvezi s sladkorno boleznijo tipa 1. Prvo se je nanašalo na pravico za dostopa bolnikov do brezplačno tehnološko naprednejših pripomočkov in drugo na mnenje glede spreminjanja starostne meje za dostop sladkornih bolnikov do brezplačnega senzorja. Na to zadnje vprašanje vašega odgovora nisem dobila v roku 30 dni.
V Sloveniji za sladkorno boleznijo tipa 1 vsako leto zboli okoli 130 ljudi, od tega 70 mladostnikov in otrok. Skupno število bolnikov, ki potrebujejo vsaj tri odmerke hitrega inzulina in vsaj en odmerek dolgega inzulina ali črpalko, ne glede na vzrok bolezni, ne glede na starost, je okoli 3 tisoč. Prepričana sem, da so ob tej zaskrbljujoči statistiki, za katero se skriva življenje ljudi z boleznijo, marsikateri prikrajšani. Tehnologija zdravljenja sladkorne bolezni ni pa dostopna vsem, ki so odvisni od inzulina, najmanj pa otrokom do 18. leta starosti.
Spoštovani minister, v prvem odgovoru ste mi odgovorili, da se je nanašalo zvišanje starostne meje za dostop do brezplačnih senzorjev za sladkorne bolnike … zapisali ste, da so bili delno podobni predlogi podani tudi s strani stroke, glede na starostno mejo in da bodo posredovani Zavodu za zdravstveno zavarovanje, ki bi jih naj proučil. Pravice obveznega zdravstvenega zavarovanja se širijo ali se krčijo. Na ta pravila dajete soglasje tudi vi, spoštovani minister.
Zato me na podlagi navedenega zanima:
Ali je bila pobuda o zvišanju starostne meje za dostop do brezplačnega senzorja obravnavana na ZZZS in morda tudi sprejeta?
Če pobuda ni bila sprejeta, me zanimajo razlogi, zakaj ne in kakšen odgovor je bil ponujen zaradi takšne rešitve problematike.
Trdno pa sem prepričana, da nikjer, tudi v Republiki Sloveniji, pravica otroka do kakovostnega zdravstva ne sme biti odvisna od socialno-ekonomskega statusa družine, v kateri otrok odrašča. Hvala lepa za vaš odgovor.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Gospod minister, izvolite.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in spoštovani poslanci! Spoštovana poslanka, hvala za vprašanje.
Pobuda za zvišanje starostne meje za dostop do brezplačnega senzorja je bila obravnavana že v preteklem letu na Ministrstvu za zdravje in na upravnem odboru Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter nato sprejeta na skupščini zavoda 8. januarja letošnjega leta. Pravila bodo stopila v veljavo s 1. 6. 2020. Senzorji bodo dostopni vsem tistim, ki imajo več kot štiri injekcije inzulina na dan ali imajo inzulinsko črpalko. Skupščina Zavoda za zdravstveno zavarovanje je na omenjeni seji sprejela Spremembe in dopolnitve Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja in iz tega naslova dodala še druge pravice, ki se sicer tičejo še drugih bolezni.
Mogoče še nekoliko bolj podrobno, kaj pravzaprav ta nova pravica prinaša. Nova pravica do samostojnega senzorskega sistema za spremljanje glukoze v medceličnini obsega čitalnik s trajnostjo dobo 4 leta in senzorje. Do nove pravice je upravičena zavarovana oseba s sladkorno boleznijo, ki je na podlagi meritve sposobna izboljšati urejenost glikemije, če ima pravico do inzulinske črpalke, se zdravi s štirimi ali več injekcijami inzulina dnevno ali je noseča in se zdravi z inzulinom. Nova pravica povečuje število senzorjev, največ eden na sedem dni za obstoječi sistem za kontinuirano merjenje glukoze v medceličnini, kar pomeni na letnem nivoju iz sedanjih 40 na 55 kosov na leto. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod minister.
S tem, spoštovane in spoštovani, prehajamo na osmo poslansko vprašanje. Gospod Jožef Lenart prav tako za ministra gospoda Aleša Šabedra.
Izvolite, gospod poslanec.

JOŽEF LENART (PS SDS): Hvala lepa za besedo, predsednik. Lep pozdrav vsem gostom, ministrom! Pozdravljene kolegice in kolegi poslanci! Spoštovani gospod minister Aleš Šabeder!
Urgentni center Ptuj je ustanova izjemne pomembnosti za reševanje življenj občanov in mora pokrivati celotne področje Spodnjega Podravja. Prebivalci, ki živimo na območju stare mestne občine Ptuj pa vse tja do Lenarta, Zavrča in Haloških občin, pa tudi naša občinska vodstva ter trenutno vodstvo Bolnišnice Ptuj vemo, kaj potrebujemo – sodobni urgentni center Ptuj. Na pustno nedeljo ste bili na karnevalu na Ptuju. Ob robu prireditve ste novinarjem podali izjavo, da gradnja ptujske urgence zaradi odstopa vlade ne bi smela biti ogrožena. Zakaj ste v dvomih? Ali je finančna konstrukcija zagotovljena ali ni? Na ministrstvu naj bi bili zagotovljeni štirje milijoni evrov, za dokončanje omenjenega, želenega in nujnega projekta bi pa naj bilo 5,1 milijona evrov.
Zanima me:
Kdaj se bo začelo z gradnjo sodobnega urgentnega centra Ptuj?
Kakšna je časovnica?
Prosim, da ne ponavljava fraz, kot je kmalu, ker je te besede uporabil že vaš predhodnik Fakin v letu 2018, torej zamujamo.
Kako je z novelacijo projekta?
Kakšen bo dejansko urgentni center Ptuj?

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod minister, izvolite.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala za besedo, gospod predsednik. Hvala za vprašanja, spoštovani gospod poslanec!
Seveda se bom potrudil, da vam odgovorim brez kakršnikoli fraz. Poskušal bom biti zelo konkreten, kar se tiče urgentnega centra na Ptuju. Glede na dejstvo, da je bolnišnica Ptuj šele sredi meseca februarja posredovala novelacijo številka 3 investicijskega programa, se do dokumenta pristojna komisija ministrstva še ni opredelila. Kakor izhaja iz predloga novelacije, znaša nova investicijska vrednost 5 milijonov 680 tisoč 442 evrov in 73 centrov. Moram pa poudariti, da je bilo z vodstvom bolnišnice v času mojega mandata dogovorjeno, da bo ministrstvo za izgradnjo urgentnega centra poleg že zagotovljenih sredstev v proračunu v višini dobrega 2,5 milijona ali natančno 2 milijona 549 tisoč 124 evrov in 23 centov zagotovilo še dodatnih 1,7 milijona evrov iz naslova priliva amortizacije. Iz sprejete novelacije pa izhaja, da bi moralo ministrstvo zagotoviti še dodatnih 300 tisoč evrov za morebitna nepredvidena dela. Če bo pristojna komisija ministrstva presodila upravičenost investicije, kot je predlagano v prejeti novelaciji, bo odločitev v skladu z Zakonom o izvrševanju proračuna sprejela Vlada Republike Slovenije, predvidevam, najverjetneje še v tem mesecu. Po potrditvi novelacije sledi izvedba postopkov javnega naročanja in nekje konec poletja 2020 začetek tako težko pričakovanih del. Predvideno je, da bi bila lahko vsa dela vključno z dobavami opreme zaključena do jeseni 2021.
Poskušal vam bom pojasniti zelo natančno tudi predvidene vire financiranja samega urgentnega centra. Ministrstvo za zdravje v višini 4 milijone 549 tisoč 41 evrov in 64 centov. Vir financiranja oziroma delež ministrstva se poveča iz 2 milijona 549 tisoč 124,23 evra na 4 milijone 549 tisoč 41,63 evra. Torej bo moralo ministrstvo poleg 1,7 milijona zagotoviti še teh dodatnih 300 tisoč evrov, ki sem jih prej omenil. Splošna bolnišnica Ptuj 511 tisoč 61 evrov in 10 centov. Lokalna skupnost, konzorcijska pogodba v višini 300 tisoč 193 evrov. In pa donacije gospodarstvenikov oziroma gospodarstva v višini 320 tisoč 146 evrov in 99 centov. Iz te finančne konstrukcije, ki sem vam jo ravnokar navedel, izhaja, da bodo sredstva zagotovljena in bo skladno z načrtom tudi javni razpis in pa potem tudi izgradnja same urgence.
Upam, da sem vam uspel dovolj nazorno odgovoriti.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod minister.
Gospod poslanec, imate možnost za dopolnitev.
Izvolite.

JOŽEF LENART (PS SDS): Hvala lepa za podane informacije, gospod Šabeder. Sedaj šele vemo, kolikšna bo ocena našega urgentnega centra, po tem, kar ste povedali.
Zanima me samo tole:
Prvo nadstropje bo ali ne bo?
Dejansko se stroka, vodstvo, nekako vsi zavedamo, da bi bil dejansko urgentni center s prvim nadstropjem nujno potreben.
In glede tega, da ste povedali, da ta novelacija še ni bila obravnavana, potem lepo prosim, če bi mi povedali, kdaj bo.
Potem imam še dve podvprašanji. 440 tisoč porabljenih sredstev za do sedaj narejene projekte. 150 tisoč dodatnih novih sredstev za nov projekt iz leta 2019 oziroma konec leta. Skupno 590 tisoč porabljenih sredstev za načrte. Do sedaj še vedno imamo samo gradbeno jamo. In naslednja zadeva, ko smo se prej pogovarjali, gospodarstvo in lokalna skupnost sta skupaj prispevala 600 tisoč. To smo pa že porabili za projekte, pa še vedno zadeva stoji. Tako da bi lepo prosil, da mi poveste, kakšnega tipa je potem sedaj tole planirano.
Ali se vi zavzemate za to, da bi se naredilo zraven še eno nadstropje?
Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala.
Gospod minister, izvolite.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala za besedo.
Kar se tiče tega prvega nadstropja v urgentnem centru, tudi o tem smo večkrat govorili z vodstvom bolnišnice in pa s stroko. V sredstva, ki sem jih v mojem prejšnjem odgovoru navedel, seveda to prvo nadstropje ni vključeno. Če bo v nadaljevanju v novi vladi oziroma novi minister odločil, da bo treba zgraditi tudi prvo nadstropje, bo seveda treba zagotoviti dodatna sredstva.
V zvezi z izdatki, ki so bili zaradi projektiranja, in ostalih stroškov, ki ste jih ravnokar navedli, bo pa moralo dati odgovor vodstvo bolnišnice Ptuj, ki je tudi naročalo te projekte. Torej to ni bilo ministrstvo, ampak bolnišnica Ptuj, tako da vam ta trenutek zelo težko odgovorim, kaj je bila vsebina in zakaj takšen obseg porabljenih sredstev. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod minister.
Prehajamo na deveto poslansko vprašanje.
Mag. Dušan Verbič, imate vprašanje za ministra gospoda Rudija Medveda. Izvolite, gospod poslanec.

MAG. DUŠAN VERBIČ: Hvala lepa za besedo, predsednik.
Spoštovani gospod minister, kot veste, že vse od avgusta lani poteka razprava o vzpostavitvi pokrajin, ki so jo sprožili Državni svet Republike Slovenije in reprezentativna združenja lokalnih skupnosti. Zakon, ki ga je pripravil Državni svet oziroma strokovna služba, ki deluje, in skupina v njegovem okvirju, pa določa, da pokrajina izvršuje naloge iz državne pristojnosti, ki se določijo z zakonom in se nanašajo na razne upravne naloge. Na pokrajine se bo z zakonom preneslo izvajanje nalog, ki jih opravljajo upravne enote na območju pokrajin. Razprava o pristojnosti bodočih pokrajin ne more mimo vprašanja eno- ali dvotirnosti.
Zato me zanima:
Ali kot pristojni minister za javno upravo bolj podpirate dvotirni sistem, v okviru katerega bodo upravne enote še vedno sodile v domeno države oziroma izvršne veje oblasti, ali pa enotirni sistem pokrajine, v katerem bomo dobili lokalne glavarje in načelnike enot pokrajinske uprave?
Oba modela imate namreč svoje prednosti, pa tudi slabosti. Predvsem me zanima vprašanje:
Kako v obeh sistemih zagotoviti tako zakonitost kot tudi stabilnost in seveda učinkovitost delovanja upravnih enot oziroma enot pokrajinske uprave?
Kot minister ste namreč danes pristojni za usklajevanje delovanja upravnih enot, kar se na primer tiče kadrov, financ, materialne opremljenosti in podobno. Eno od ključnih funkcij prav gotovo pa je imenovanje načelnikov upravnih enot.
Na podlagi zgornjih navedb me torej zanima:
Kako kot pristojni minister vidite umestitev 58 upravnih enot v pokrajinsko upravo ob zavedanju, da slednja ne bo pristojna za upravno notranje zadeve?
Kaj se bo dogajalo z uradniki na najvišjih položajih oziroma z vodenjem le teh?
Pri tem želim tudi vprašati:
Kaj se dogaja s pogostim menjavanjem uradnikov na položajih v največji upravni enoti v državi, to je Upravna enota Ljubljana?
Če se navežem tudi na to zadnje vprašanje:
Ali je sprejetje akta o notranji organizaciji UE Ljubljana tekoči posel, ki ga lahko potrdi vlada, ki je v odstopu?
Kajti ta temeljni akt je zelo pomemben glede izvajanja procesov kot tudi izvajanja pristojnosti organa državne uprave. Hvala lepa za vaš odgovor.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod minister, izvolite.

RUDI MEDVED: Spoštovani predsednik, spoštovani poslanci in poslanka seveda!
Dovolite, gospod poslanec, da začnem odgovor z najbolj aktualno zadevo in se pozneje morda bolj posvetiva še razmerju med pokrajinami in upravnimi enotami. Pa vendarle bi rad dal nekaj pojasnil v zvezi z Upravno enoto Ljubljana. Namreč, ko sem prišel na to ministrstvo, sem bil tako rekoč z zvezanimi rokami soočen z odločitvijo o selitvi Upravne enote Ljubljana na eno lokacijo za Bežigrad. Z zvezanimi pravim zato, ker je prejšnji minister, vaš minister sprejel odločitev, meni se še vedno zdi nespametna, da se vse upravne zadeve zbašejo, dobesedno, na eno samo lokacijo za Bežigrad z 10 parkirišči, torej da prebivalci, prebivalke Ljubljane in zaledja opravljajo upravne zadeve na eni sami lokaciji. Vse pogodbe seveda so bile takrat že podpisane, vključno z roki, do kdaj morajo upravne enote izprazniti prostore, kjer delujejo danes. Mi smo vmes sicer dvakrat to selitev deloma preložili zaradi gradbenih in administrativnih vzrokov. Seveda pa sam nisem imel nobene možnosti oziroma skupaj z ekipo sodelavcev razmišljati o tem, ali je ta odločitev sploh smotrna in pametna, ker so bile tako rekoč vse pogodbe podpisane in seveda vsaka drugačna odločitev bi pomenila tudi odškodninsko tožbo. Tako imamo zdaj, kar imamo. 15. april je zdaj tisti datum spet, ko naj bi se Upravna enota Ljubljana selila na eno lokacijo. Morda je edina prednost tega, da smo uspeli na tej lokaciji zagotoviti tudi prostore za Slovensko izseljensko matico in Svetovni slovenski kongres, ki ju je sredi lanskega leta Banka Slovenije zaradi svojih načrtov o prenovi prostorov dobesedno postavila na cesto in smo mi potem iskali nadomestne prostore.
Tisto, kar sem zahteval ob teh načrtih, in to zaenkrat, če seveda prihodnja vlada ne bo sklenila drugače, pa je, da ravno zaradi tega, ker bomo zdaj več kot 300 tisoč ljudi napotili, da vse urejajo na eni lokaciji, da na teh lokacijah, kjer zdaj deluje Upravna enota Ljubljana, vendarle ostanejo še pisarne, kjer bodo ljudje lahko urejali tiste najosnovnejše zadeve, ko imajo opravka z državo, torej da ne bo ves pritisk na Linhartovo za Bežigrad. In te prostore smo zaenkrat tudi uspeli zagotoviti.
Seveda potegne ta selitev za seboj tudi novo sistemizacijo in načelnik upravne enote je to novo sistemizacijo tudi pripravil. Organizacijsko vendarle prihaja do drugačnega načina dela upravne enote na tej lokaciji. Je pa res, da sem glede na obseg te sistemizacije presodil, da to ni tekoči posel vlade in da naj načelnik sicer pripravi to sistemizacijo, vendar naj o njej odloča prihodnja vlada, ki se bo morda v zvezi s to selitvijo odločala tudi drugače. Jaz, mi smo bili, kot rečeno, ujetniki tega, kar nas je pričakalo na mizi, in Ljubljančani bodo seveda, ko se bodo enkrat zavedli, kaj so jim skuhali leta 2017, zelo veseli, ko se bodo vsi drenjali za Bežigradom z desetimi parkirišči spredaj. Nobenih, ampak res nobenih pogostih menjav vodstva ali uradnikov na ljubljanski upravni enoti ni bilo. Tri menjave so bile na ravni srednjega menedžmenta, dve lansko leto in ena, mislim da, januarja, pravzaprav vse v luči izboljšanja razmer na Tobačni, kjer imamo in tudi v prihodnje še bodo problemi zaradi velikega pripada zadev iz naslova tujcev. Tudi načelnikov upravnih enot, če ste spremljali moj mandat, seveda nisem menjal. 58 jih je po Sloveniji, nisem jih menjal, čeprav zakon ministru omogoča drugače, ker enostavno … / izklop mikrofona/

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod minister.
Gospod poslanec, želite dopolnitev odgovora? Izvolite.

MAG. DUŠAN VERBIČ (PS SMC): Hvala lepa.
Uvodoma se vam, gospod minister, lepo zahvaljujem in trdim, da ste se zelo modro odločili, da to ni tekoči posel. Strinjam se pa močno z vami, da ta zadeva ni tako enoznačna, kajti ta del delovanja upravnega organa preko Sektorja za upravo in notranje zadeve je res tako kompleksen in zahteven, kajti dnevno se pojavljajo praktične storitve do strank, od 400 pa do tisoč 500 strank, kar je neverjetno, sploh pa ob masovnih menjavah osebnih dokumentov. Ne bom se spuščal v to, strinjam se s tem in pohvalim vašo odločitev, da niste dokončno sprejeli odločitev o temeljnem aktu. Prav gotovo je potrebno priznati, da je potrebno tudi v ta segment marsikdaj poseči in ne bi bilo nič narobe, če bi se kot pristojni minister odločili, da bi tudi kakšno zamenjavo, tako kot ste lepo povedali, naredili, kajti bistveno je, da v javnem sektorju, vsaj v ožji državni upravi je potrebno slediti tako imenovanim sodobnim pristopom upravljanja in vodenja, kar pa je marsikdaj na nivojih tako imenovanih top poziciji, se pravi uradnikov na položaju, najsibodo to direktorji direktoratov ali načelniki ali predstojniki, da se te stvari začnejo premikati iz linijskega vodenja tudi na tako imenovano ciljno vodenje.
Samo nekaj besed glede eno- ali dvotirnega sistema pokrajin bi pa samo še vas prosil. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod minister, izvolite.

RUDI MEDVED: Hvala lepa.
Kot rečeno, jaz nisem menjal načelnikov upravni enot iz preprostega razloga, ker sodim, da upravne enote po Sloveniji v celoti gledano delajo odlično, so tisti naš prvi stik z državljani in državljankami in tudi odzivi državljanov in državljank na kakovost storitev, ki jih nudijo upravne enote, so zelo dobri.
Ta ideja, da bi kar upravne enote nekako posvojile pokrajine in bi mi te uradnike vse preselili na pokrajine, ne da bi pri tem sploh strateško razmislili, kakšne pristojnosti bodo odnesli s sabo, se mi je zdela, da vam po domače povem, malo bolj kot šnops ideja, in nikoli prej takšnih idej ni bilo. Mi smo sistem upravnih enot gradili 30 let in zgradili smo ga dobro. Jaz ne rečem, da se ne da racionalizirati, čeprav sama kriza je tako posegla na to področje, da je, mislim da, okoli 800 zaposlenih na upravnih enotah manj, kot jih je bilo pred krizo, in teh zaposlitev nismo nadomeščali. Upravne enote so tudi organizirane dobro. Informacijski sistem, ki je ob prihodu na ministrstvo šepal do te mere, da so ljudje delali z 20 let starimi računalniki, tudi ta informacijski sistem zdaj posodabljamo in jaz verjamem, da bo to posodabljanje teklo še naprej. Vsekakor pa demontaža nekega takega sistema brez jasne strategije, kaj pravzaprav naj bi pokrajine v prihodnje sploh počele, bi bila seveda strel v koleno za to državo. V to sem prepričan. Ko bomo enkrat sploh odprli razpravo o tem, kaj so pristojnosti pokrajine, ne da najprej narišemo, ne vem, 10, 12 pokrajin, ker se nam tako zdi v redu, ne da bi razmišljali o tem, kaj bodo te pokrajine počele, ampak da začnemo najprej resno razpravo o pristojnostih pokrajin, potem se bo seveda dalo videti tudi, katere naloge, ki jih pa vendarle zdaj opravljajo upravne enote, bi bilo mogoče prenesti. Nekaj jih zagotovo je. Mislim pa, da bi pa demontaža celega sistema vsekakor ne pomenila nič dobrega, predvsem za tiste, zaradi katerih upravne enote so, to pa so državljani in državljanke, ki jim te upravne enote nudijo svoje storitve.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod minister.
Smo na enajstem poslanskem vprašanju.
Gospod Miha Kordiš, za ministra gospoda Aleša Šabedra, izvolite.

MIHA KORDIŠ (PS Levica): Hvala za besedo.
Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je za nas v Levici ena izmed prednostnih tem, prednostno področje, za katerega je treba poskrbeti v slovenskem javnem zdravstvenem sistemu. Zakaj tako, ne bi ponavljal. Zadnji posegi v dopolnilno zdravstveno zavarovanje so v tem mandatu žal padli. Se je pa na 15. redni seji Državnega zbora, to je bilo januarja, pripetila neka stvar, ki je morda večini državljank in državljanov ušla iz drobnogleda, nas v Levici pa je začela zanimati. Namreč, med obravnavo ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je gospod minister Aleš Šabeder mahal z novim zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Zraven je navedel naslednje, citiram: »V tem predlogu zakona tako manjkajo le še nekatere politične odločitve, po kateri bi šli na koalicijo.« Konec citata. Ta informacija se nam je v Levici zdela relevantna in zato smo se poslužili tiste možnosti, ki jo imajo vse državljanke in državljani – dostop do informacij javnega značaja. Vaš odgovor, gospod minister, iz vašega ministrstva je bil zakon iz leta 2017, zraven pa ste dodali še obrazložitev, da menda tisti zakon, s katerim ste mahali, obstaja zgolj kot delovno gradivo in da ga zaradi tega ne morete dati naprej.
Zato bi vas enostavno prosil za obrazložitev:
Ali nov zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju imate ali ga nimate?
In če ga imate, zakaj ga javnost ne more videti?
In nemara, če ga nimate, s čim ste pred dobrim mesecem dni mahali pred nami poslanci?
Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod minister, izvolite.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala za besedo, gospod predsednik. Hvala za vprašanje, spoštovani gospod poslanec.
Vam bom poskušal nekoliko širše odgovoriti. Na Ministrstvu za zdravje smo dolžni v bistvu vsako leto pripraviti tudi nabor predpisov, ki jih želimo predlagati Državnemu zboru v sprejetje. V tem primeru govorimo tudi o tako imenovanem normativnem programu dela Vlade. Poleg navedenega dokumenta, ki ga vsako leto sprejme Vlada Republike Slovenije, je Ministrstvo za zdravje za leti 2019 in 2020 sprejelo program dela Ministrstva za zdravje, v katerem smo poleg zakonodajnih prioritet definirali tudi druge ključne in sistemsko pomembne projekte. Na Ministrstvu za zdravje smo v obdobju mojega mandata, torej od aprila 2019 do januarja 2020, pripravili različne predloge zakonov, in sicer sledečih zakonov: zakon o nalezljivih boleznih, zakon o dolgotrajni oskrbi, zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pacientovih pravicah, zakon o duševnem zdravju, zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami in zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilih. Eden od naštetih, to je zakon o pacientovih pravicah, je že bil v javni obravnavi, trije zakoni pa bi bili v javni obravnavi v spomladanskih mesecih, to so zakon o dolgotrajni oskrbi, zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in zakon o duševnem zdravju. Vsa navedena gradiva bodo, o čemer sem seveda prepričan, znatno olajšala nadaljnje delo na teh izredno pomembnih vsebinah.
Kar se tiče pa vašega konkretnega vprašanja v zvezi z zakonom, ki sem ga v Državnem zboru pokazal na seji, na kateri se je obravnavalo ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, je pa Predlog zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki je v pripravi. Kot sem že takrat povedal, mu manjka samo še nekaj političnih odločitev, da bi bila zadeva zaključena in šla potem v javno obravnavo oziroma med koalicijska usklajevanja. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod minister.
Gospod poslanec, izvolite.

MIHA KORDIŠ (PS Levica): Hvala za besedo, predsedujoči.
Nas v Levici ta zakon zanima, zaradi tega ker želimo delati naprej na ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, pa tudi še na kakšnih drugih vsebinah, ki se nahajajo v zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Vi, gospod minister, ste januarja na seji s tem zakonom mahali, češ, imate ga, tudi ravnokar ste na novo potrdili, da naj bi mu manjkala zgolj še politična volja v koaliciji. Pa vendar, ko smo vas v Levici zaprosili, da nam posredujete ta zakon, da ga pogledamo, ste nas zavrnili z naslednjo zakonsko navedbo: »Podatek iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in je še predmet posvetovanja v organu, njegovo razkritje pa bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine, je pač tak dokument, da se ga ne daje naprej.« Ampak vi, gospod minister, ste sočasno trdili oziroma še vedno trdite, da temu zakonu manjkajo samo še politične odločitve. Kaj je zdaj res? S kakšnim zakonom ste mahali tekom obravnave ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in s tem mahajočim zakonom utemeljevali nasprotovanje temu, kar smo na mizo prinesli v Levici – to je, da se dopolnilno zavarovanje dokončno ukine na način, da se prenese v obvezno? Ali je bila to zgolj neka dramaturgija za kamero, ki naj bi podkrepila vašo domnevno zavezo o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, v resnici pa politično strategijo, da se zruši pobuda Levice? Kako je torej lahko tak zakon podatek, ki je še vedno predmet posvetovanja v organu? Oziroma če naj vas vzamemo resno, gospod minister, ali gre torej za politično posvetovanje znotraj ministrstva? Ali to pomeni, da na ministrstvu ni strokovnjakov, temveč so tam le politiki, ki se usklajujejo? Hvala za odgovor.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod minister, izvolite.

ALEŠ ŠABEDER: Spoštovani gospod poslanec, sami ste prebrali odločbo informacijske pooblaščenke, zakaj se zakon ne obravnava na način, kot ste vi želeli. Tukaj imam to isto odločbo, ki ste jo vi prebrali, tako da ste sami sebi že odgovorili.
Kar pa se tiče dramaturškega vložka, ste ga pa ravnokar vi izvedli, ne jaz. V svojem nagovoru temu visokemu zboru sem jasno povedal, da ne nasprotujem ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Vendar Ministrstvo za zdravje od prvega trenutka nastopa mojega mandata zagovarja celostni pristop k reševanju in mislim, da je bil moj stavek nekako v stilu – lahko preverite v magnetogramu – ker je bil to poslanski zakon, ste seveda vi poslanci tisti, ki na tej seji prevzemate odgovornost in glasujete skladno s svojim prepričanjem. Tako da kakršnegakoli zavajanja, na katero želite zdaj napeljati, zagotovo ni bilo. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala. Imate možnost za postopkovno, čeprav veste, kakšna je verjetnost. Izvolite.

MIHA KORDIŠ (PS Levica): Hvala, predsedujoči.
Vem, kakšna je verjetnost, ampak želim potegniti črto pod svojim poslanskim vprašanjem in odgovorom, ki ga je podal gospod minister Šabeder.
Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja se je rušila na tisoč in en način. Nekatere stranke so k temu prispevale odkrito, druge malo bolj zakrito in pritlehno, medtem ko so se sočasno v kamere zaklinjale, da one pa so za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, za solidaren prenos v obvezno zavarovanje in tako naprej. Eden izmed elementov tega rušenja ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je bila tudi intervencija ministra Šabedra na 15. redni seji Državnega zbora 29. januarja, ko je mahal s tem, kako ima praktično narejen, strokovno napisan nov zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, manjka pa mu le še politična volja. Seveda smo v Levici bili in še vedno smo zainteresirani, da ta zakon vidimo, ali se da na njem naprej delati, ali se ga da kako dalje uporabiti, izboljševati, popravljati in tako naprej. A ko je prišlo do tega, da bi mi ta zakon dobili v roke, sledeč pravilom dostopa do informacij javnega značaja, smo dobili s strani Ministrstva za zdravstvo odgovor, da gre to za neko delovno gradivo. Medtem ko je minister v kamere razlagal, da je to praktično narejena stvar, da imajo vse zrihtano, manjka samo še politična volja.
Dobri veri tu ne moremo slediti, ker je ne vidim, ker vanjo ne verjamem. Zato bi rad splošno razpravo. Tudi če se menja vlada, to področje ne bo ostalo zaprto. Lahko pričakujemo, da se bodo stopnjevali pritiski z desne po še dodatni komercializaciji zdravstvenega zavarovanja, še tega, ki je zdaj javno, in še dodatni pritiski po privatizaciji zdravstva. Ta zakon je pomemben, želimo ga dobiti in želimo pogledati, kaj se da naprej dobrega storiti. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec. Dali ste postopkovni predlog, o njem se bo glasovalo v četrtek v okviru glasovanj.
S tem prehajamo na 12. vprašanje.
Gospod Boris Doblekar, besedo imate za ministra gospoda Simona Zajca. Izvolite.

BORIS DOBLEKAR (PS SDS): Hvala za besedo, predsednik.
Spoštovani poslanci, poslanke, predstavniki Vlade in predvsem spoštovani minister za okolje in prostor gospod Zajc!
Zadnje čase oziroma že kar nekaj let, že od leta 2006 naprej, se srečujemo z eno tako veliko, perečo problematiko na področju zbiranja in upravljanja z odpadki, zadnje čase še z odpadnim komunalnim blatom. Država nikoli doslej ni resno pristopila k neki sistemski ureditvi, k nekim rešitvam, ki bi dolgoročno zagotovile red na tem področju. Ustanavljali so se neki regijski centri, nekako stihijsko po odločitvah posameznih občin, po odločitvah posameznih komunal, da so se združevale in ustanavljale regijske centre, ki delujejo vsak po svoje, sicer nekako v skladu z zakonodajo, ampak kljub temu. Odpadne embalaže je po komunalah in na teh regijskih centrih na tisoče ton, s tem ste verjetno seznanjeni.
Zanimajo me natančni podatki:
Kakšna je trenutno situacija na področju upravljanja z odpadno embalažo v celotni državi?
Zadnje čase velika problematika, ko smo gradili centralne čistilne naprave … Kar je seveda pozitivno in dobrodošlo, da se je končno tudi na tem področju, predvsem v dobro ekologije in zdravja ljudi in živali in same narave, nekaj le naredilo po tistem dolgem obdobju socializma, ko smo dejansko delali s smetmi kot svinja z mehom, po domače povedano, ko smo jih odlagali v naravo, ko ni bilo na tem narejenega nič, kjer je Evropa že zdavnaj daleč pred nami. Odpadno komunalno blato se prav tako kopiči po komunalnih čistilnih napravah, polni kontejnerji so ga. Madžarska ga ne jemlje več.
Zanima me tudi:
Kam z odpadnim komunalnim blatom?
Kakšna je strategija, kaj bo država naredila na tem področju, da bomo rešili to veliko, zelo perečo problematiko?
Vemo, da obstaja mnogo načinov, kako ravnati z odpadnim komunalnim blatom, in rad bi slišal iz vaših ust, torej s strani ministra, ministrstva, kako vidite v prihodnje reševanje teh dveh velikih težav, torej odpadne embalaže in odpadnega komunalnega blata. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod minister, beseda je vaša. Izvolite.

SIMON ZAJC: Hvala za besedo, hvala za vprašanje.
Danes bom imel dve vprašanji na to temo pa do zdaj sem že velikokrat na to odgovarjal, tako da nekaterih stvari ne bom ponavljal, zakaj je prišlo do takšne situacije, kako so se ti problemi kopičili in kako so se reševali do sedaj, zakaj ni prišlo do kakšne drugačne odločitve, ker to v tem trenutku ni pomembno. Pravilno ste ugotovili, da imamo dve težavi, eno večjo – za drugo se zdaj kaže, da je nekoliko manjša – ki jo je treba najprej začasno rešiti, potem pa postaviti sistem, ki bo deloval dolgoročno. Sistem, ki ne bo dopuščal, da se ga izigrava, ki ne bo dopuščal raznih izsiljevanj države, kot je to mogoče zdaj.
Greva najprej na temo odpadnega komunalnega blata. Ko se je Madžarska odločila, da bo spremenila politiko glede uvoza blata, se je seveda pri nas začel problem, ker doma nimamo postavljene ustrezne infrastrukture za ravnanje z blatom iz komunalnih čistilnih naprav. Do takrat je vse lepo funkcioniralo, v resnici smo ga lahko zelo poceni izvažali, in to je vsem ustrezalo. Ustrezalo je nam uporabnikom, ker na položnicah tega ni bilo zaznati, vsaj ne v visokih zneskih, županom, ker ni bilo treba dvigovati komunalnih storitev, upravljavcem komunalnih čistilnih naprav, ker so ta problem imeli poceni rešen, ni bilo treba vlagati v infrastrukturo za sušenje in tako naprej, zdaj se je pa to ustavilo. Takoj ko se je o tem začelo govoriti, ko sem bil kot minister o tem obveščen, sem seveda stopil v akcijo glede začasne rešitve, ki jo kot najhitrejšo še vedno vidim v smislu nekega prehodnega obdobja oziroma rešitve, da za kakšno leto, leto pa pol ostanemo na tem, da je možno to blato izvoziti. Zato je bil najprej moj obisk na Madžarskem, potem poziv oziroma pismo s poizvedbo vsem ostalim ministrom in smo tudi dobili nazaj nekatere pozitivne odzive, tako da v to smer bo šlo. Poleg tega so že sklenjene neke pogodbe za izvoz. Pri nas že imamo zdaj tudi vloge za izvoz tega blata v druge države. Dokler teh postopkov ne bomo zaključili, jih ne bom preveč komentiral, da ne bom prekmalu česa uročil. Ampak kot zdaj kaže, in po naših poizvedbah govorimo o nekje 30 do 40 tisoč tonah blata, za katerega se pa zdaj kaže – upam, da se kaj ne zalomi – da bo do te rešitve prišlo. Ampak to bo začasna rešitev, za leto, dve leti, potem pa bo treba najti tako kot pri ostalih odpadkih tudi za blato rešitev pri nas doma. Kakšne so opcije, vemo. Če ga hočemo uporabiti v kmetijstvu, pomeni, da moramo na izvoru nekaj problemov rešiti, torej boljši nadzor nad tem, da bo blato čim bolj čisto, da se ga bo dalo uporabljati tudi v kmetijstvu. To je pa spet nadzor – vemo, kakšno težavo imamo s številom inšpektorjev – da bomo res striktno nadzirali tudi industrijske odplake, ki gredo potem na skupne komunalne čistilne naprave, da ta problem rešimo. Potem bo treba postaviti infrastrukturo za sušenje, to je spet investicija. Tam, kjer so manjše komunalne čistilne naprave, najbrž sami ne bodo šli v to, torej se jih bo moralo povezati več skupaj. In pa, po mojem mnenju, se ne bomo izognili oziroma bi bilo nesmiselno, da se izogibamo temu, da postavimo tudi monosežigalnico za samo blato, tudi zavedajoč se prihodnosti, zato da se fosfor iz tega pridobi potem kasneje, ko bo tehnologija dovolj dobra za večji obseg, da se potem ta fosfor ponovno ekstrahira in da se ga ponovno uporabi.
Glede odpadne embalaže je pa tako. Mi smo na podlagi tripartitnih pogodb v 2018, na podlagi interventnega zakona odpeljali skoraj 22 tisoč ton odpadne embalaže. Kar me pri tem najbolj boli, je to, da smo, ko smo poslali inšpekcijo za 2018 pogledat družbe za ravnanje z odpadno embalažo – da je malo bolj podrobno pogledala, kaj so te družbe počele, koliko so zares pobrale denarja in koliko embalaže so odpeljale – ugotovili, da so pobrale več denarja, kot so potem embalaže odpeljale, in to za okrog 3 milijone evrov. Inšpekcija je seveda po teh ugotovitvah vložila kazenske ovadbe, kako se bodo ti postopki končali, bomo videli. Ampak to je problem. To je tisto, kar sem na začetku povedal – zdajšnji sistem prepušča preveč možnosti za razne mahinacije. To se je v tem primeru pokazalo. Bomo videli, kam bodo ti postopki pripeljali in do kakšnih ugotovitev. V zdajšnji situaciji smo v fazi, ko bo treba do uveljavitve novega sistema, ki smo ga že pripravili, potem se bo novi minister odločil, ali bo ta sistem, ki smo si ga mi zamislili, tudi dal v ZVO-1K … / znak za konec razprave/ Saj bova še, a ne? Bom za zdaj nehal.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Želite dopolnitev odgovora?
Izvolite.

BORIS DOBLEKAR (PS SDS): Hvala, podpredsednik. Hvala, spoštovani minister, za pojasnila in odgovore.
Mene zelo žalosti, da tako resne družbe, kot naj bi bile te družbe za ravnanje z odpadno embalažo, delajo na tak način, da v bistvu poberejo denar, pa ne odpeljejo te embalaže. To je katastrofa. Ta ugotovitev me je zelo presenetila in razžalostila.
Kar se tiče – seveda, občine pa občani smo opravili svoje naloge, dolžnosti. Zgradili smo centralne čistilne naprave, delajo se še manjše komunalne čistilne naprave, za katere bi bilo zelo potrebno in razveseljujoče, če bi bile s strani države tudi kakšne spodbude. Državljani opravimo svojo nalogo, ko plačamo položnice za smeti, za komunalo, in te so vedno večje. Vedno večje so, vedno višje. Mi še vedno nimamo sežigalnice. Mi imamo v tujini toliko primerov dobre prakse, pri nas, razen ene nevladne organizacije in pa, bi rekel, samo dozdajšnje ravnanje, kar se tiče ekologije – seveda, ker smo zdaj prestopili iz nekega nereda v nek popoln red, nismo navajeni, da bi takšno sežigalnico lahko zgradili. Ni konsenza. Na Danskem recimo od sežganih odpadkov pridobijo 40 % električne energije, v Nemčiji že razmišljajo in imajo zakonodajo sprejeto za izločanje fosforja, ki ga je 2 % v odpadkih, potem gnojijo njive z odpadnim blatom in tako naprej. Iz tega se lahko pridobiva plin. Skratka, kup je nekih stvari, ki se lahko uporabijo za to, da se to blato pridela. Seveda ga je treba prej osušiti in tako naprej.
Res prosim še za nekaj odgovorov, kako vi vidite, da bomo v prihodnje dejansko rešili to veliko zagato, ki je pred nami.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod minister – mislim, gospod poslanec.
Gospod minister, beseda je vaša, izvolite.

SIMON ZAJC: Mogoče je pa to prihodnji minister, pa se bo on s tem ukvarjal.
Kako smo si mi zdaj to zastavili v tem obdobju. Za komunalno odpadno embalažo zdaj govorim. Še ta teden bomo mi pripravili spremembo uredbe o odpadni embalaži, ki ne bo interventna, ampak bo za to prehodno obdobje, dokler nov zakon ne začne veljati oziroma dokler nova ureditev ne prime. Dobro bi bilo, da se spremembe zakona sprejmejo čim prej, ker z enim prenosom direktive že zamujamo, bi že oktobra morala biti prenesena, druga mora biti julija. Tako da ta zakon je pripravljen. Ko bo imenovan novi minister, se bo lahko odločil, ali bo šel po tej poti naprej ali ne. Nov sistem bo poskrbel za to, da bodo morali proizvajalci sami organizirati organizacije in da ne bo več tako na trgu, kot je zdaj, ker tudi zaradi tega je prišlo do teh težav, poleg nekaterih drugih pomanjkljivosti glede nadzora pa glede samega zbiranja podatkov. Ampak zdaj v tem trenutku bomo pripravili spremembo uredbe, ki bo poskrbela za to, da se ta situacija ne bo prenašala na bremena občanov, torej da ne bo šlo skozi položnice na njihovo breme, ampak da bo to breme vseeno prevzela država skozi proizvajalce. Spremenili bomo uredbo na ta način, da bomo ponovno uvedli tripartitne pogodbe, kar pomeni, da bo država plačala za odvoz, komunala bo naredila javno naročilo, in direktno do predelovalcev odpadkov. Ta strošek pa se bo potem prenesel v proračun preko okoljske dajatve, s tem da se bo embalažnina, po našem predlogu, v tem delu ukinila. Torej ena obremenitev manj za podjetja, druga, ki je, se bo pa temu prilagodila, že tudi zdaj obstaja.
Tako da jaz na ta način računam, da se bo dalo to prehodno obdobje, ki bo do 2023, delati brez interventnih zakonov, brez interventnih sprememb uredb, brez tega, da bi na ta račun dvigovali položnice občanov. Se je pa treba zavedati, da če bomo doma postavili sistem ravnanja in z blatom in z embalažo, se bo to vseeno nekoliko poznalo na položnicah, ker bo ta sistem treba postaviti. Zdaj je bilo seveda cenejše ven peljati, ampak tega je konec, tega se je treba zavedati. Če hočemo odgovorno ravnati z odpadki, se seveda to potem pozna tudi na sami položnici. Če bomo pa tako uspešni v zmanjševanju samega nastanka odpadkov, kot želimo biti, bo pa potem skozi leta ta strošek tudi padal, tako da bomo z več koncev vsi, od proizvajalcev do države, do vsakega posameznika, spodbujani k temu, da proizvedemo čim manj odpadkov, ker se bo to tudi cenovno poznalo.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod minister.
13. vprašanje.
Dr. Franc Trček, vprašanje imate za ministra gospoda Zdravka Počivalška. Izvolite.

DR. FRANC TRČEK (PS Levica): Hvala za besedo, predsedujoči. Spoštovani gospod minister!
To, da si vi tudi osebno zelo želite državni turistični holding, je splošno znano. Znano je tudi, da je odhajajoči predsednik 13. vlade nekako rekel: »Pa saj sem vsakemu dal, kar bi rad, Počivalšku sem dal ta turistični holding na eni od zadnjih sej, pa gre vseeno rajši z Janšo v posteljo.« Konec citata. Da ne bom teatralen za razliko od ostalih, bom citiral. Neki gospod, ki ga vsi dobro poznamo, gospod Bogdan Lipovšek, ki je skoraj četrt stoletja vodil Grand hotel Union, pravi, da gre pri snovanju slovenskega turističnega holdinga, citiram: »Za nevarno početje ministra Počivalška, ki slovenski turizem obravnava kot svoj plen.« V njegovem strokovnem blogu piše tudi, da pač ni nekih jasnih razlogov, pojasnil o strategiji razvoja turizma, da je problematika v delitvi na opravljanje dejavnosti in lastništvo nepremičnin, kar je potencialno lahko konfliktno. V nekem daljšem razmisleku Darinka Pavlič pravi, citiram: načrt državnega turističnega holdinga ni darilo državljanom; SDH trenutno čaka, da mu AVK odobri prevzem Term Olimia, kjer ste bili dolgoletni direktor, kar bo državo stalo 8,5 milijona; 40 % odkupa od sklada York je spet 50 milijonov; tu je tudi vprašanje koncentracije lastništva, skratka, za Agencijo za varstvo konkurence. In svoj razmislek zaključuje takole, citiram: »Zdravko Počivalšek je dobil zelo veliko, bogato, radodarno, a tudi kompleksno darilo. Nedvomno pa to njemu in številnim oprodam dolgoročno zagotavlja službe. Toda preden bodo vse to rešili in razvozlali, si bodo službe iskale že generacije, ki danes hodijo v vrtec.« Konec citata. Tudi sam imam neko življenjsko izkušnjo dela v turizmu, postavljanja uspešno delujoče družinske firme in vem, kaj pomenijo neka pretirana koncentracija, monopoli, oligopoli, ko ti neka tozadevna firma v bistvu s cenami hotelskih sob skače v cene apartmajev v Kranjski Gori.
Po izgubljenem desetletju za slovenski turizem, kar je bilo jasno povedano 2018 na Dnevih slovenskega turizma, po večini kazalcev smo obstali tam nekje, kjer smo bili leta 2008, se mi postavlja vprašanje:
Ali je državni turistični holding res prava pot za slovenski turizem, gospod Počivalšek?
Tudi če dam na stran neke vaše osebne preference po plenu, če parafraziram že prej omenjenega gospoda.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod minister, izvolite.

ZDRAVKO POČIVALŠEK: Spoštovani predsednik Državnega zbora, spoštovani gospod poslanec dr. Franc Trček, poslanke, poslanci!
To darilo, o katerem govorite, je darilo slovenskemu turizmu, niti približno Zdravku Počivalšku. Ampak bom poskušal pojasniti. Vlada je pred dvema letoma sprejela Strategijo trajnostne rasti slovenskega turizma, kjer smo si ambiciozno zastavili številne kvantitativne in kvalitativne cilje, ki jih želimo uresničiti do leta 2021. Kvantitativni cilji so vezani na obseg rasti turistične ekonomije in produktivnosti, s katero bi želeli ustvariti 4 milijarde evrov prilivov iz tujskega turizma ter povečati število delovnih mest iz naslova turistične gospodarske dejavnosti. Kvalitativni cilji pa so vezani na krepitev konkurenčnosti, prepoznavnosti slovenskega turizma kot petzvezdnične destinacije, zelenega, aktivnega in zdravega turizma na mednarodnih trgih. Te cilje želimo uresničevati po scenariju pospešenega trajnostnega razvojnega koncepta ob pospešenih naložbah v temeljno turistično infrastrukturo in ob izboljšanju opravljanja turističnih podjetij v destinacijah. Za konkurenčnost in zadovoljivo produktivnost slovenskega turizma je pomembno, da je najprej zagotovljeno ustrezno in profesionalno upravljanje hotelskega portfelja, tako v lasti države kot tudi v zasebnem lastništvu.
Pomemben lastnik turističnih družb in s tem turističnih kapacitet je posredno tudi slovenska država. Vendar je lastništvo in upravljanje razpršeno med več državnimi lastniki oziroma upravljavci. Država tako sicer lahko neposredno z lastniškimi vzvodi vpliva na uresničevanje ciljev svoje turistične strategije, to pa je trajnostne rasti in konkurenčnosti slovenskega turizma. Vendar je tak cilj z državnolastniškimi vzvodi možno doseči le, če so v prvem koraku državno lastništvo oziroma upravljanje skoncentrirani na enem mestu. Konsolidacija lastništva turističnih družb v državni lasti je zato zelo pomembna, po drugi strani pa je to prvi korak, ki vodi do uresničevanja skupaj zastavljenih ciljev trajnostne rasti slovenskega turizma. S konsolidacijo lastništva želimo doseči več ciljev, ki pa vodijo v premišljeno privatizacijo.
In zdaj najbolj pomembno. V Sloveniji je 70 % turističnih prenočitvenih kapacitet oziroma hotelov v lasti države in govoriti, da podržavljamo turizem, je nesmisel, kajti vse to, kar je predmet morebitnega bodočega skoncentriranega upravljanja, je že v državni lasti. Država pa ne more biti dolgoročni lastnik turističnih družb oziroma hotelov, saj je to v nasprotju s tržnim gospodarstvom, za katero smo se opredelili. K privatizaciji moramo torej pristopiti na strateški način in najprej povečati vrednost turističnih kapacitet. To bomo naredili z optimiziranjem njihovega upravljanja, kar bo zmanjšalo stroške in izboljšalo poslovne rezultate. Sprejeti letni načrt upravljanja kapitalskih naložb za leto 2020 je eden izmed korakov k temu. Letni načrt upravljanja 2020 je bistven za izvajanje zakonsko določenih nalog SDH in ne samo za načrt konsolidacije in prestrukturiranja državnih turističnih družb, ki pa je sestavni del posebnega dela letnega načrta upravljanja. Bilo bi izrazito neodgovorno, če bi slovenske hotele prodali prehitro, prepoceni ali pa napačnemu lastniku, to, kar je bil cilj, ko so bili na SDH pod švedskim vodstvom, katerega edini namen bi bil špekulativne narave. Prestrukturiranje turističnih podjetij v državni lasti in morebitno kasnejšo privatizacijo pa bomo izvedli odgovorno in v korist najprej države, podjetij in zaposlenih v teh podjetjih in na koncu v korist slovenskega turizma. Gre za to, da se ničesar ne prestavlja, nikomur ne daje. Ti hoteli in te državne kapacitete bodo samo bolje upravljani s strani države.
Zdravko Počivalšek pa si ne rabi kupovati nobenih spomenikov. Ima dovolj svojih možnosti. Po koncu tega mandata se ne bo ukvarjal s temi zadevami. Hvala lepa, gospod poslanec.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod minister.
Gospod poslanec, izvolite.

DR. FRANC TRČEK (PS Levica): Ljudje, ki se izdatno spoznajo na to področje, pravijo, da je v tem ubesedovanju o strategiji ogromno nekih nebuloz, ki niso opredeljive. Veste, petzvezdnično nekaj, zeleno nekaj in tako naprej. Še najbolj netalentirani poslanci in poslanke iz tistega prejšnjega sklica velikega SMC ste se naučili govoriti »iz naših kvot«. Kakor ste vi povedali, gospod Počivalšek, gre nekak takole. Mi bomo gazde tega, kako se bo to naprej, če se bo, ko se bo prodajalo in preprodajalo. V tistem nekem delu glede bivše sestave Švedske se z vami strinjam, saj takrat v Mariboru sva se spoznala ob tej tematiki. Neki žvižgač iz vašega ministrstva je prej omenjenemu gospodu dobesedno za 15 minut pokazal to, kar skrivate. In tam so bile zadeve, ki gredo bolj v smeri, kdo bo kaj betoniral, kar je očitno intelektualni domet Slovenije dandanes, pa lahko govorimo o urgencah, lahko govorimo o turizmu ali skoraj čemerkoli, kateri mali bratranec bo nekaj betoniral. Navsezadnje, ko to vse skupaj seštejemo, se nam postavlja resno vprašanje, ali ne bi bilo tega bolje v kaj drugega vložiti, kar lepe zneske penezov, ki verjetno po konservativni oceni dosegajo vsaj kakšen proračun Občine Maribor, iz katere sam prihajam. Navsezadnje imate v vladi tudi gospo Angeliko Mlinar, pa bi se lahko malo pozanimali, ker sami tudi veste, da mogoče, če ste že slovenski liberalci, ne bi tako grozne koncentracije delali, ampak bi dejansko regionalno to razporedili, deželno, kot imajo v Avstriji in kot tudi priporočajo ljudje, ki se na te zadeve spoznajo.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod minister, želite odgovoriti? (Da.) Izvolite.

ZDRAVKO POČIVALŠEK: Lahko dodam samo to, da ste zmešali hruške, jabolka, opeko, cement in gramoz in iz tega ne morem česa drugega pametnega povedati, kot da če pogledate številke slovenskega turizma, rastejo, so tudi na tem državnem delu napredovali, da pa nismo konkurenčni okolici in da so imeli tisti vaški svetovalci, ki jih citirate, priliko nekaj narediti, pa so vsi odšli iz turizma pa zdaj pametujejo zadevam za nazaj. Vse, kar piše v teh papirjih okoli letnega načrta upravljanja in strategije, je preverljivo, ima svoje rezultate. Če so za nekoga to nebuloze, so nebuloze, ampak številke na terenu pa potrjujejo to, da niso. Mi se bližamo 4 milijardam evrov prihodkov od tujskega turizma, mi smo že na 17 milijonih turističnih prenočitev, upam, da jih te zadnje zgodbe ne bodo preveč sesule. In še enkrat, pričakujem, da bo država odgovorno ravnala do teh 70 % hotelskih turističnih kapacitet in da ne bodo plen tistih, ki so vam dajali nasvete za to vprašanje. In ne bodo. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod minister.
Gospod poslanec, imate možnost za postopkovni predlog. Izvolite.

DR. FRANC TRČEK (PS Levica): Spoštovani gospod Počivalšek, kot bi rekla Angelika Mlinar, jaz se pogovarjam z vsemi, ni pa nujno, da jih upoštevam, nekaj takega. Če vas parafraziram, jaz nimam svetovalcev, jaz imam samo resno triangulacijo. Onkraj teh številk, ki jih vi navajate, je eno zelo preprosto vprašanje: ali ljudje, ki garajo v slovenskem turizmu – ker turizem je garanje, kar oba zelo dobro veva, dela se po 16, 17 ur na dan – od tega lahko dostojno živijo ali ne? Ne. Slovenski turizem, kot ste sami rekli, ni konkurenčen, ni dovolj donosen in ljudje, ki tam živijo, bodo imeli takšno penzijo, da si ne bodo mogli privoščiti malice, kaj šele, da bi bivali v tozadevnih hotelih ali nastanitvah. Jaz prihajam iz Levice, pa moram tukaj ubesedovati – pa smo ne vem kaj, ljudožerci pa radikalni levičarji pa fašisti, kot bo vaš bodoči koalicijski partner rad govoril – da je to takšna koncentracija, da je dejansko nezdrava. Nisem se jaz tega spomnil, ne glede na to, tudi če bi si, ne vem, Miha Kordiš hotel to pohopsati, bi bil dejansko proti temu.
Navsezadnje boste vi, kot vse kaže, osem let obvladovali tudi ta sektor. Ne skrbi me, kje boste potem končali, kot me tudi ne skrbi za mene samega, ampak naloga ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo, izhajajoč iz ustave, je, da gre gospodarski razvoj tako naprej, da ljudje lahko od tega dostojno živijo. Prevelik del ljudi, ki pa ga gara v turizmu, ne more dostojno živeti. Celo profesionalno življenje se ukvarjam z merjenji, sem dokaj dobro podkovan družboslovni metodolog, in v teh naših strategijah, ne le tej, je čisto preveč nekih nemerljivih nebuloz, to so v bistvu dejstva, in nekih občih mest, praznih mest. To navsezadnje priznavajo tudi določeni ljudje v turizmu, ki so bliže vam kot meni, če se morava na ta način pogovarjati.
Tudi zaradi tega seveda predlagam, odhajajoči gospod predsednik Državnega zbora – ki ste dobro vodili Državni zbor, moram priznati, tudi dobre odnose sem imel z vami kot predsednik zelo zahtevnega odbora, v katerem se tudi vrti okrog 4 milijarde – da opravimo splošno razpravo o tej še kako pomembni tematiki, ker navsezadnje bo treba to doplačati iz državnih penezov. Sočasno pa mi kot poslanci in poslanke tega dokumenta ne vidimo, ker se skriva. Ker ste vi, gospod Počivalšek, sicer glede neke druge zadeve rekli, da nimamo mi nič kaj v javnosti razlagati česarkoli. Take politike seveda kot državljan ne želim. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec, za vaš postopkovni predlog. Glasovali bomo v četrtek. Hkrati pa tudi hvala za lepe besede, ki so v politiki redko slišane. Pa naj velja tudi nazaj, tudi sam sem dobro sodeloval z vami kot predsednikom zelo resnega odbora, ki ga vodite.
S tem, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prehajamo na 14. vprašanje. Gospod Matjaž Nemec bo naslovil dva ministra, gospoda Simona Zajca in dr. Aleksandro Pivec.
Izvolite.

MATJAŽ NEMEC (PS SD): Spoštovana gospa ministrica, spoštovani minister, dober dan!
Na vas se obračam z vprašanjem, ki je širši javnosti dodobra znano že več kot desetletje, vsaj odkar sem jaz v parlamentu ali pa vsaj zadnjih pet let se tudi sam aktivno angažiram v tej smeri. V zadnjih letih, predvsem od leta 2017, 2018, 2019 do danes, so se na tem področju, govorimo o akumulacijskem jezeru Vogršček in omrežju, zgodili relevantni premiki. Moja naloga je, da spremljam dogodke in da vas povprašam, kako se le-ti odvijajo. V preteklih mesecih in letih so bili na to temo opravljeni mnogi pogovori, okrogle mize, ničkoliko poslanskih vprašanj in pobud smo podali v zvezi s tem in dosegli nekaj pomembnih dogovorov z lokalnimi skupnostmi. V letu 2018 se je v imenu ministrstva za okolje in prostor in ministrstva za kmetijstvo podpisal pomemben dogovor o prenosu upravljavskih pravic omrežja na lokalne skupnosti. Na tem področju mislim, da ravnokar poteka popis zemljišč s strani sklada kmetijskih zemljišč. Po drugi strani sta bila oba zraven, ko sta sopodpisala pogodbo z gradbincem, ki naj bi nemudoma začel z obnovo pregrade, potem ko sta ministra mag. Dejan Židan in gospa Irena Majcen v letu 2018 zagotovila finančna sredstva, da pride do izvedbe tega tako pomembnega projekta, ne samo za Primorsko, ne samo za Vipavsko dolino, ne samo za ožjo Goriško, ampak mislim, da kar širše, v zavedanju smisla podnebnih sprememb, potrebe kmetijstva, da se ohranjajo na tem območju. Pričakovanja so zelo velika.
Spoštovana ministra, moje prvo vprašanje je:
V kateri fazi je prvi del, torej prenos omrežja na lokalne skupnosti?
Občine so se zavezale v interesu, da bodo upravljale s tem omrežjem.
V prvem tednu letošnjega leta sta z gradbincem podpisala pogodbo, kolikor vem, kolikor sem seznanjen, gradbeno dovoljenje še ni bilo izdano. V tem prvem delu me zanima tudi:
Kdaj lahko pričakujemo gradbeno dovoljenje?
V nadaljevanju se bom pa dotaknil še morebitnega razvoja turistične in športne dejavnosti na tem objektu. Spoštovani, hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Spoštovana ministra, nekdo bo odgovarjal prvi.
Dr. Aleksandra Pivec, izvolite.

DR. ALEKSANDRA PIVEC: Spoštovani predsednik, spoštovani poslanke, poslanci, spoštovani poslanec gospod Nemec!
Kar se tiče Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, se resnično aktivno ukvarja s tem že celotno dolgo obdobje. Sami ste našteli, kaj vse se je v preteklosti na tem področju zgodilo. Leta 2007 je bila ugotovljena tista napaka na samem sistemu, izvedena sanacija, in takrat se je zavezalo, da bo prenova Vogrščka stekla. Ključni dogovor je bil resnično leta 2018 podpisan, in sicer 5. 1., in takrat se je tudi dogovorilo, da se pristopi v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi k prenosu lastninskih pravic in kasneje tudi samega vzdrževanja in pa upravljanja s strani ključnih občin, ki sodijo v območje, iz katerega bi se lahko zajemalo potem tudi namakanje za namakalni sistem, ki izvira iz Vogrščka. Res je, da se je zagotovilo finančna sredstva s strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Ministrstva za okolje in prostor. V začetni fazi je bila ta delitev načrtovana na 85 % z naše strani, 15 % s strani Ministrstva za okolje in prostor, pa vendar verjamem, da ste seznanjeni, da so vmes vrednosti izjemno narasle, torej 4,5 milijona evrov na približno 9 milijonov evrov, in da ta manjkajoči del, torej 3,8 milijona, še vedno zagotavlja ministrstvo za kmetijstvo in manjkajoči del do 9 milijonov bo zagotovljen s strani Ministrstva za okolje in prostor oziroma iz vodnega sklada.
Kar se tiče začetka samih del. Mi smo resnično januarja podpisali oziroma sopodpisali pogodbo o začetku izvajanja del, med izvajalcem Direkcijo za vode in med Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in hkrati je tudi dogovorjeno, da bomo v trenutku, ko se začnejo gradbena dela, tudi pristopili k podpisu prenosa lastninskih pravic upravljanja in seveda vzdrževanja. Mogoče velja dodati še, da smo se v tistem sporazumu, ki je bil podpisan leta 2018, na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano tudi zavezali, da bomo zagotavljali za ta namen sredstva, ki bodo namenjena prenovi celotnega sistema namakanja in tudi širitvi sistema. Kajti kot vemo, je bila izražena tudi želja po širitvi na severni krak, kjer se potem priključujeta še vsaj dve občini iz tistega dela. Torej ta sredstva bodo zagotovljena v Programu razvoja podeželja. Kot že rečeno, se bo potem tudi takoj pristopilo k prenosu lastninskih pravic. Kar se tiče pa samih del, izvedbe in gradbenega dovoljenja, pa predlagam, da minister odgovori, ker ta del sodi pod njihovo okrilje.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa ministrica.
Gospod minister, izvolite.

SIMON ZAJC: Vloga za gradbeno dovoljenje je bila oddana, vendar ni bila popolna. V tem trenutku po mojih informacijah čakamo, da se dopolni, nekje v 10 dneh pričakujemo to dopolnitev. Potem se izda gradbeno dovoljenje, se čaka 30 dni do pravnomočnosti, če v tem času ne bo sproženega kakšnega sodnega spora, je potem to to in se začne z deli. Od trenutka, ko se začne z deli – mi računamo nekje sredi maja – je potem predvidenih nekje 18 mesecev, da se vsa ta dela tudi zaključijo. Kolikor mi je znano, so vsa zemljišča že odkupljena, tako da drugih ovir, razen tega, da dobimo pravnomočno gradbeno dovoljenje, za sam začetek ni. Sredstva so rezervirana, tako da čakamo dopolnitev in potem pač teh 30 dni, da poteče rok za pritožbe.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod minister.
Gospod poslanec želi dopolnitev odgovora.
Izvolite.

MATJAŽ NEMEC (PS SD): Hvala lepa, spoštovana, za odgovor.
Moram reči, da se vama ob izteku tega mandata zahvaljujem za konstruktivno sodelovanje v tem mandatu. Moje vprašanje, predvsem o časovnici, ni naključje, kajti oba bosta najverjetneje v prihodnji vladi, zato je moj namen, da dejansko to vprašanje aktualiziram tudi ob prihodu nove vlade. Pred leti, ko smo se v lokalni skupnosti oziroma bom rekel v politiki tisti, ki prihajamo iz Primorske, osredotočili na to vprašanje, smo si zastavili tri cilje: eden je obnova pregrade, drugi je obnova in prenos lastniške strukture omrežja na lokalne skupnosti in tretji je razvijanje novih aktivnosti, tukaj govorim predvsem o športni dejavnosti, o turizmu. V Sloveniji poznamo kar nekaj primerov umetnih akumulacijskih jezer oziroma območij, kjer so bili sposobni v prostor vnesti tudi nekatere druge aktivnosti. Naj vam omenim, da smo bili tudi na samem akumulacijskem jezeru Vogršček v preteklosti deležni ničkoliko športnih prireditev, tudi glasbenih prireditev. Vsaj dve občini, če ne tri, predvsem Mestna občina Nova Gorica, Občina Ajdovščina in Občina Renče - Vogrsko so izkazale namen razvijati na tem skupnem akumulacijskem jezeru tudi druge dejavnosti. Tukaj govorim predvsem o športu, kot že rečeno, in turizmu. Želel bi si, da bi skupaj v prihodnosti bili tudi to bitko, kajti vemo, da je velikokrat implementacija določenih novih aktivnosti v prostor v Republiki Sloveniji zelo težavna. Zato se že zdaj najavljam in vaju pozivam, po vajinih najboljših močeh, da bomo po zdravi kmečki pameti, če smem tako reči, razumeli, da je sobivanje človeka in narave in živali možno.
Moj predlog je torej, da se v bodoče angažirate tudi v tej smeri, da bi lahko na tem akumulacijskem jezeru izvajali tudi nekatere druge aktivnosti, ki niso neposredno povezane samo s kmetijstvom.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Minister, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

SIMON ZAJC: Hvala.
Saj ni bilo direktnega vprašanja, ampak vseeno. V Sloveniji imamo kar nekaj akumulacij, ki so večnamenske. Po navadi so zgrajene za en osnovni namen, potem pa se jim dodaja nove namene. Te nove namene je seveda možno dodati tudi v tem primeru. Naj povem, da sama obnovitev te akumulacije ne spreminja namembnosti te akumulacije. Prvotno gre za kmetijske namene, poleg tega je tudi namenjena temu, da se preprečijo škodljivi učinki delovanja voda. Karkoli drugega pa je seveda tudi možno, ampak če jih je možno izvajati, ne da bi posegli v prvotni namen, torej v namakanje. Če takšna dejavnost tega ne poslabšuje oziroma ne onemogoča, je potem seveda vse to mogoče, še posebej, če so občine za to zainteresirane. Je pa pri takšni spremembi oziroma dodatni namenskosti take akumulacije potrebno pridobiti soglasje našega ministrstva ob upoštevanju Nature in ostalih omejitev, ki morda tam obstajajo. Tako da jaz sem prepričan, da če bodo lokalne skupnosti zainteresirane, bo takšna večnamenska raba možna ob upoštevanju omejitev, ki tam morda so, zdaj v tem trenutku jih ne poznam, in pa seveda ob soglasju naše Direkcije za vode. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospa ministrica, želite tudi … (Ne.) Hvala lepa.
Gospod poslanec? (Ne.) Gremo naprej.
Mateja Udovč bo postavila vprašanje ministrici za infrastrukturo, ki opravlja tekoče posle, mag. Alenki Bratušek.
Izvolite.

MATEJA UDOVČ (PS SMC): Hvala lepa, predsedujoči, za besedo.
Spoštovana ministrica, v moji poslanski pisarni v Kranju me je obiskal ogorčen državljan s prošnjo, da mu pomagam v zadevi, na kakšen način lahko posreduješ pošto na Ministrstvo za infrastrukturo in Direkcijo za infrastrukturo, saj njegove pošte, ki jo je poslal prek Pošte Slovenije, na ministrstvu in organih v sestavih niso želeli sprejeti. Pošto so mu vrnili na naslov pošiljatelja z oznako, da je naslovnik ne želi sprejeti. Tukaj imam tudi dokaz. In ne gre za eno pošto, temveč več pisemskih ovojnic, ki so bile naslovljene na točne naslove. Tukaj me skrbi, saj Uredba o upravnem poslovanju v 35. členu jasno določa prejem pošte, in sicer: »Pošto, naslovljeno na organ, glavna pisarna prevzame, odpre, pregleda in evidentira v evidenco dokumentarnega gradiva preko informacijskega sistema za vodenje evidence dokumentarnega gradiva.«
Zato vas sprašujem:
Na podlagi katerih pravil in predpisov imate urejen sistem sprejemanja pisemskih in drugih pošiljk?
Ali gre pri sprejemanju priporočenih pisemskih pošiljk za prosto presojo, diskrecijsko pravico, katere boste prevzeli, katere pa ne?
Ali zavračate pošto na podlagi njene domnevne vsebine?
Ali mogoče zavračate pošto na podlagi pošiljatelja oziroma tega, kdo jo je poslal?
Ali preverjate vsebino poštnih pošiljk, ne da bi jih odprli?
Kako ravnate v primerih, ko zaradi zavrnitve prevzema pošte pride do zamude rokov v uradnih postopkih?
Kako ravnate v primerih, ko pride zaradi zavrnitve prevzema pošte do oškodovanj vlagateljev?
Vaše ministrstvo in organi v sestavi zelo velikokrat izvajajo raznorazne upravne postopke, javna naročila, na katera se je možno pritožiti v predpisanem roku, pisno ali ustno na zapisnik.
Vprašanje, ki se mi pri vsem tem poraja, je:
Kako se lahko pri vas nekdo pisno pritoži, če vaše ministrstvo oziroma organi v sestavi ne prevzemajo poštnih pošiljk?
Pri vsem tem se tudi bojim, se mi poraja vprašanje, da to ni osamljen primer. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospa ministrica, imate besedo za odgovor.

MAG. ALENKA BRATUŠEK: Najlepša hvala.
Spoštovana poslanka, če bi mi seveda prej povedali konkretno, kdo je pošiljatelj, bi lahko preverila, kaj se je s temi pošiljkami dogajalo. Zdaj tukaj govoriva na pamet. Niste povedali ne imena ne priimka ne podjetja, za katerega sprašujete. Pa tudi če bi me danes vprašali, ne znam odgovoriti, ker jaz konkretno ne sedim v glavni pisarni in ne odpiram pošte. Tako kot za vse ostale organe, tudi za Ministrstvo za infrastrukturo velja Uredba o upravnem poslovanju, kjer je vse zelo natančno določeno. Na stotine pošiljk, pisem, prijav, kot ste rekli, dobivamo na Ministrstvo za infrastrukturo, tako da bi bilo bistveno bolj prav, da bi se, tudi če s telefonskim klicem, obrnili na nas, če ne želite javno izpostavljati ljudi, preverili, da bi jaz lahko preverila, kaj je na tem. Jaz sem prepričana, da naši zaposleni delajo tako, kot morajo. Če ne bi, bi seveda nadrejeni, na koncu pa tudi sama, morali ukrepati.
Tako da, kaj naj rečem drugega, kot da prosim, da zdaj še meni ali pa mojemu nasledniku oziroma naslednici to posredujete in bodo, boste kot poslanka Državnega zbora vsekakor dobili odgovor. Ne moreva pa takole pavšalno metati obtožb na zaposlene na Ministrstvu za za infrastrukturo, še najmanj pa name. Še enkrat, ne sedim v glavni pisarni, ne odpiram pošte in verjetno tudi moj naslednik ali naslednica tega ne bo počel.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospa poslanka, imate besedo za dopolnitev odgovora.

MATEJA UDOVČ (PS SMC): Hvala lepa.
Spoštovana ministrica, jaz tudi od vas tega ne pričakujem, da bi vi odpirali pošto. To je vendar delo glavne pisarne, to obe zelo dobro veva. Prav tako ni bilo … Tukaj je bil izpostavljen primer, ki ga je državljan prinesel, ki je tukaj tudi evidentiran. Ime in priimek te osebe nista pomembna, pomembno pa je dejstvo, da na vašem ministrstvu ne sprejemajo celotne pošte. To je problem. In to, da je ne sprejemajo, imate tudi v evidencah v vaših kurirskih knjigah, saj ste morali vrniti, in se je to tudi zabeležilo, in plačati poštnino za vračilo pošiljatelju. Na podlagi mojega poslanskega vprašanja, ki ste ga najkasneje v petek lahko že videli, bi lahko v glavni pisarni preverili, ali upoštevajo Uredbo o upravnem poslovanju. Zato se tukaj ne nanaša na ta primer, opozarjam pa, da je nedopustno, da se na ministrstvih pošta, ki je bila poslana na ministrstvo ali v organe v sestavi ministrstva, ne prevzema v celoti. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospa ministrica, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

MAG. ALENKA BRATUŠEK: Spoštovana poslanka, takole pavšalno metati, bom rekla, blato po vseh javnih uslužbencih MZI, pač ne gre. Ime, priimek, čas dogodka, da se na Ministrstvu za infrastrukturo to lahko preveri – sicer smatram to vaše poslansko vprašanje kot neutemeljeno. Na ministrstvu nimamo brskati po pošti, ki je vsak dan – še enkrat, da ne pretiravam, na desetine pošiljk dobimo na ministrstvo in direkcijo, mislim, da je škoda časa, če ne upate, če ne želite izpostaviti konkretne osebe.
Vaše poslansko vprašanje bom pa zdaj prebrala, tako da boste vedeli, kaj ste nam napisali. »Sprašujem vas: Kako je na vašem ministrstvu in organih v sestavi urejen sistem oziroma postopek sprejemanja pisemskih in drugih pošiljk in na podlagi katerih pravil in predpisov imate urejen sistem? Kako ukrepate v primeru neupoštevanja predpisov?« Kaj opredeljuje, sem vam povedala in tudi, da bi za kršitev, če do nje pride, javni uslužbenec moral odgovarjati. Ampak če želimo ugotoviti, ali je kršitev bila ali ne, boste morali, če resno mislite, te ljudi preprosto izpostaviti. Tako da z imenom, priimkom, časom in jaz nimam nobenega problema tega predati svojemu nasledniku, da ugotovi, kako in kaj. Mi smo kar nekaj slabih praks, nepravilnosti na ministrstvu tudi sankcionirali. Tako da tudi s to, če se res dogaja, jaz nimam nobenega problema, da se stvari pogledajo, sankcionirajo in seveda uredijo tako, kot morajo biti, za naprej. Ne da se pa tega reševati, bom rekla, kar tako na splošno. Je treba povedati, kdo in kdaj, in bom z veseljem preverila.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gremo naprej. Violeta Tomić bo postavila vprašanje ministru za kulturo, ki opravlja tekoče posle, mag. Zoranu Pozniču ter ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki opravlja tekoče posle, mag. Kseniji Klampfer. Imam informacijo, da sta oba odsotna.
Izvolite.

VIOLETA TOMIĆ (PS Levica): Hvala za besedo.
Gospa Klampfer se je opravičila, pričakovala sem, da bo vsaj minister za kulturo Zoran Poznič tukaj, ampak kljub temu bom postavila svoje poslansko vprašanje. Kajti jaz svoje delo še vedno opravljam, ne glede na to, katera vlada je. Tako da vam ga bom predstavila.
V Društvu novinarjev Slovenije in Sindikatu novinarjev Slovenije opozarjajo na izigravanje zakonodaje in socialnega dialoga pri odpuščanju zaposlenih pri časniku Delo. Novinarski organizaciji protestirata proti uničevanju časnika Delo in nepoštenemu ravnanju poslovodstva Dela, ki izigrava zakonodajo in socialni dialog. Ugotavljajo tudi, da se tako ruši slovensko časnikarsko novinarstvo, čemur tudi v Levici ostro nasprotujemo. Predvsem ob poplavi medijev v tuji ali pa strankarski lasti, poplavi lažnih novic in sovražnega govora bi se moralo Ministrstvo za kulturo zavedati, da je za ohranjanje kredibilnega novinarstva in pravice do informiranosti nujno tudi ohranjanje kvalitetnih in neodvisnih medijev. Zato bi morali storiti vse, da jih ohranimo in preprečimo takšna škodljiva ravnanja. Z odpustitvijo zaposlenih, ki so prejšnji teden prejeli odpovedi pogodb o zaposlitvi, poslovodstvo družbe Delo uradno začenja izvajati program razreševanja presežnih delavcev. Po programu je bilo nazadnje predvidenih 11 odpovedi delovnega razmerja in 94 odpovedi pogodb o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe. Poslovodstvo Dela pa odpušča mimo zakonodaje in mimo socialnega dialoga. Do 15. januarja, ko je poslovodstvo sprejelo program razreševanja presežnih delavcev, je že odšlo 16 zaposlenih, ki so družbo v treh mescih izrednega stanja pod pritiskom napovedanih odpuščanj zapustili sporazumno. V vodilni medijski družbi na področju tiskanih medijev bo torej v treh letih četrtina manj zaposlenih novinarjev. Velika in nepopravljiva škoda bo predvsem pri vsebinah nacionalnega dnevnika in lokalnih vsebinah, saj je delo praktično stalo brez vsakršne dopisniške mreže.
Zato ministrstvo za delo sprašujem:
Koliko inšpekcijskih nadzorov ste naredili v primerih kolektivnih odpuščanj?
Koliko zlorab socialnega dialoga in zakonodaje ste pri tem ugotovili?
Ministra za kulturo sprašujem:
Kaj ste storili za zaščito neodvisnega novinarstva?
Kaj ste storili za zaščito neodvisnih medijev in za omejitev financiranja strankarskih medijev, ki širijo nestrpnost in sovraštvo?
Kaj ste storili, da se pri vpisu v razvid medijev upoštevajo vsebinski kriteriji, ne le tehnični, če pravilno izpolniš tiste kvadratke?
Za odgovore se vnaprej lepo zahvaljujem.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Primož Siter bo postavil vprašanje ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki opravlja tekoče posle, mag. Kseniji Klampfer, ki je odsotna, ter ministrici brez resorja, pristojni za razvoj, strateške projekte in kohezijo, ki opravlja tekoče posle, dr. Angeliki Mlinar.
Izvolite.

PRIMOŽ SITER (PS Levica): Najlepša hvala, spoštovani predsedujoči. Kolegice in kolegi, ministrica, en lep pozdrav!
V Sloveniji se soočamo z visoko stopnjo revščine. To ni neko novo dejstvo. Najbolj na udaru so starejši. V luči tega je treba nujno povedati, da je dolgotrajna oskrba, o kateri na dolgo in široko razpravljamo tudi v tem državnem zboru, mnogim starostnikom iz tega naslova nedosegljiva, dosedanje vlade pa so skrb za starejše postavile na stranski tir oziroma vzvode socialne države prepustile trgu. Infrastrukturnih rešitev za domske nastanitve starejših še posebej primanjkuje. 11 tisoč starostnikov še vedno čaka na sprejem v dom starejših. Pokojnine, vemo, ne zadoščajo v mnogih primerih niti za preživetje. Varne in dostojne starosti si tako rekoč v Sloveniji človek ne more več privoščiti. Dosedanje vlade, vključno z odhajajočo, na tem področju niso storile praktično nič, zato so nujno potrebni bolj odločni ukrepi na tem področju, krepitev mreže javnih domov za starejše je nujna.
V Levici smo s tem namenom že ob sprejemanju proračunskih dokumentov predlagali nekaj, kar bi to zagonetko lahko rešilo – 65 milijonov za gradnjo mreže javnih domov. A žal tudi ta vladna konstelacija temu ni prikimala. Poskušali smo s sejami, s poslanskimi vprašanji, s pozivi, takšnimi in drugačnimi, žal neuspešno. Aktualni proračunski dokumenti, torej 2020/2021, ne zadoščajo niti za konkretno vzdrževanje, kaj šele za nadgradnjo mreže javnih domov za starejše. Možnost za iskanje rešitev je prav gotovo v kohezijski perspektivi 2021–2027, torej za rešitev v iskanju krepitve nadgradnje domske infrastrukture v javni mreži domov.
Zato vas, spoštovana ministrica, sprašujem:
Ali Republika Slovenija in ministrica za razvoj, strateške projekte in kohezijo ocenjujete, da kohezijska sredstva iz perspektive 2021–2027 lahko pripomorejo h krepitvi javne mreže domov za starejše?
Na kakšen način in v kolikšni meri bo Republika Slovenija izkoristila kohezijska sredstva za razvoj in krepitev mreže javnih domov za starejše?
Kje smo, če sta – in upam, da sta – prva dva odgovora da, s pripravo strateških dokumentov, načrtov za reševanje problematike pomanjkanja nastanitvenih kapacitet za domsko oskrbo in dolgotrajno oskrbo?
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospa ministrica, imate besedo za odgovor.
Izvolite.

DR. ANGELIKA MLINAR: Prav lepa hvala, gospod podpredsednik. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Spoštovani poslanec gospod Sitar, zahvaljujem se vam za vprašanje.
Čisto na splošno, ne bom vam povedala nič novega, če vam tukaj zdaj sporočim, da glede novega programskega obdobja še nimamo dogovora o večletnem finančnem okviru na evropski ravni, in s tem seveda tudi še nimamo alokacije za kohezijo. Tisto, kar je danes znano, je to, da bo teh sredstev po vsej verjetnosti, po vsem, kar nam je znano, manj. Tudi zaradi spremenjenih prioritet, kot so podnebne spremembe, obvladanje migracij, in pa, kar se tiče Slovenije, seveda tudi zaradi razvitosti te države, ki jo smatram za zelo uspešno. Vendar pa vam lahko povem kot odgovor na vaše vprašanje, da je v procesu opredelitve prednostnih naložb za financiranje iz skladov evropske kohezijske politike za obdobje 2021–2027 prilaganje na demografske spremembe, zlasti pa dolgotrajna oskrba, prioritetno področje delovanja. To izhaja iz strategije dolgožive družbe, ki v drugem stebru opredeli samostojno, zdravo in varno življenje vseh generacij in nujne prilagoditve in spremembe na področju sistema socialne zaščite, dostopnosti do zdravstvenih storitev in dolgotrajne oskrbe, skrb za zdravje ter zmanjševanje neenakosti v zdravju.
Večina starejših oseb si želi tudi v starosti živeti v domačem okolju, je pa jasno, da si vsi mi želimo, da se staramo dostojanstveno in kakovostno. Slovenija ima v primerjavi z drugimi državami manj razvito področje oskrbe na domu. Delež prejemnikov oskrbe na domu je v Sloveniji leta 2014 znašal le 6,5 %, v letu 2013 pa 8,9 %. Tako je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti oblikovalo več ukrepov, ki naslavljajo staranje prebivalstva, med katerimi izpostavljam tukaj danes le nekatere: ukrepi za podporo prehodu z institucionalne oskrbe na oskrbo na domu z zagotavljanjem socialnovarstvenih storitev in storitev v skupnosti, vključno z razvojem storitev, vezanih na dolgotrajno oskrbo; mreže medgeneracijskih centrov; modernizacija in vzpostavitev socialne infrastrukture, vključno z infrastrukturo na področju dolgotrajne oskrbe. Ministrstvo za zdravje prav tako načrtuje nekatere ukrepe na področju dolgotrajne oskrbe, ki bodo v obdobju 2021–2027 predvidoma – in tukaj poudarjam, predvidoma – financirani iz Evropskega socialnega sklada. Med temi sta tudi ukrep za vzpostavitev integriranega upravljanja v okviru neodvisnega organa za kakovost in varnost v zdravstvu in dolgotrajni oskrbi ter ukrep za zagotavljanje novih storitev in novih oblik izvajanja s ciljem krepiti dostop do integriranih storitev s področja zdravstva in dolgotrajne oskrbe v skupnosti. Tudi v okviru tekočega programskega obdobja, 2014–2020, smo znaten obseg sredstev iz Evropskega socialnega sklada namenili aktivnostim za razvoj in pilotno izvedbo integriranih skupnostnih storitev za starejše prebivalstvo, manjši del pa je namenjen tudi aktivnostim za razvoj in pilotno izvedbo storitev v kontekstu deinstitucionalizacije na področju duševnega zdravja in obravnave oseb z motnjo v duševnem razvoju, invalidov in tistih, ki so vključeni v varstveno-delovne centre, socialnovarstvene zavode, posebne in kombinirane socialne zavode, zavode za usposabljanje, potrebne krizne nastanitve oziroma nastanitve ob izhodu iz sistema rejništva. Za omenjene dejavnosti smo v programskem obdobju namenili skupaj skoraj 33 milijonov evrov.
Samo za zaključek pa še to, da kohezija po vsej verjetnosti ne bo edini sklad, ki bo ustrezen za potrebe, ampak se bo naslednja vlada morala po vsej verjetnosti osredotočati tudi na povratna sredstva. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

PRIMOŽ SITER (PS Levica): Hvala lepa.
Če ne drugače, upam, da bo ta najin pingpong odskočnica za naslednjo vlado, ki upam, da bo pristopila k reševanju tega problema. Kar sem potegnil iz tega, je, da ni še čisto dogovora, da bo sredstev manj, da so krivi reveži begunci in da so krive podnebne spremembe, da je zato ta balans porušen. Ampak kakorkoli, v procesu identifikacije – zdaj vam delo parafraziram, skoraj citiram civilno družbo, aktiviste, ki se ukvarjajo s tem področjem, torej domsko oskrbo – potreb države je treba, to je njihov poziv, vključiti potrebe po namestitvah za starejše v pripravi operativnih programov za 2021–2027. Evropska sredstva za projekte izboljšanja položaja starejših je mogoče pridobiti s spremembo operativnega programa črpanja, ki velja za Slovenijo, kar je naredila Vlada že leta 2017 in tako dobila 10 milijonov za ukrepe, povezane z demografskimi spremembami in staranjem prebivalstva. Kar je dobro. Ampak slaba pa je splošna nastrojenost političnega establišmenta, ki – in to je potrdila v mnogo primerih tudi ministrica za delo – je naklonjena privatizaciji tega dela, je naklonjena podeljevanju koncesij, neskončnemu podeljevanju koncesij in reševanju tega problema z roko zasebnega kapitala. Zato vam zastavim še eno takšno splošno vprašanje. Čeprav vemo, kaj je Računsko sodišče samo ugotovilo, kakšni so minusi te vladne smeri, bodimo pozitivni.
Sprašujem vas:
Kako se lahko, čeprav ne izključno, ampak tudi preko instituta kohezijskih sredstev izognemo tej škodljivi smeri odvisnosti od zasebnega kapitala in podeljevanja koncesij?
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospa ministrica, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

DR. ANGELIKA MLINAR: Hvala lepa.
Jaz bi samo rekla, da so vaši zaključki takšni, da se z njimi ne strinjam, ker je proračun Evropske unije odvisen od pripravljenosti držav članic, koliko pač vplačujejo v to. Ta pogajanja potekajo in tako kot vam tudi meni ni všeč, da izgleda, kot da bomo morda pristali na enem proračunu, ki pač ne bo v stanju pokriti vsega tega, kar je potrebno. Nikoli nisem niti z besedo omenila, da bi morda begunci bili razlog za to, da v Sloveniji ne bi mogli financirati domov za ostarele. Vsi tukaj vedo, da se jaz osebno s takim pristopom nikakor, nikoli ne bi strinjala. Tako da, prosim, ne … / aplavz v dvorani/ Hvala. Tako da, prosim, ne izigravati ene skupine proti drugi. Moje stališče mislim, da je več kot znano.
Kar se tiče vašega nadaljnjega vprašanja, je tako, da bo vprašanje naslednje vlade, ali se gre preko koncesije, ali se demografski izziv rešuje z državnimi sredstvi, kakorkoli že, z državnim pristopom. Jaz sem pa dejansko mnenja, da se bo naslednja vlada – ali pa bi jaz to priporočila, tudi če bi jaz ostala na tem mestu, da se ti izzivi sfinancirajo preko povratnih sredstev, se pravi z Evropsko investicijsko banko ali pa z Junckerjevim skladom oziroma so še tudi drugi skladi na voljo. Ampak to je moje osebno mnenje, to je samo nekaj, kar dam v premislek.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Predlagam, da gremo naprej. Mag. Meira Hot bo postavila vprašanje ministru za okolje in prostor, ki opravlja tekoče posle, Simonu Zajcu.
Izvolite.

MAG. MEIRA HOT (PS SD): Hvala za besedo, spoštovani gospod podpredsednik. Spoštovani gospod minister!
Žal je ponovno postalo jasno, da je v Sloveniji ponovno izjemen problem nakopičenje odpadne embalaže, in sicer je problem narasel že toliko, da ob centrih za ravnanje z odpadki nenadzorovano rastejo kupi odpadne embalaže, ki je nihče noče ali ne more prevzeti. Podatki govorijo, da je pri komunalnih podjetjih sedaj neprevzete odpadne komunalne embalaže že 16 tisoč 400 ton, po nekaterih napovedih pa naj bi se do konca leta ta številka dvignila celo na 80 tisoč ton, kar naj bi bila skoraj polovica odpadne komunalne embalaže, ki jo komunalna podjetja v Sloveniji zberejo v enem letu. Da je problem resnično izjemen, potrjuje tudi dejstvo, da se komunalna podjetja soočajo celo s starimi zalogami neprevzete embalaže iz leta 2018 in 2019. Komunalna podjetja širom Slovenije so trenutno v nevzdržnih situacijah, saj imajo svoja skladišča polna, količine pa se iz meseca v mesec večajo. Gre za popoln kolaps sistema prevzemanja komunalne odpadne embalaže.
Nedvomno so opisane razmere grožnja okolju, ljudem in predstavljajo tudi izjemna varnostna tveganja. Onesnaževanje podtalnice, razmnoževanje glodavcev ter žuželk in ne nazadnje nastanki požarov v zbirnih centrih, ki so se pojavljali širom Slovenije, tudi pri nas v zbirnem centru v Dragonji v Občini Piran lansko leto. Ti požari vsekakor predstavljajo grožnjo in nevarnost lokalnim skupnostim in našim prebivalcem in prebivalkam. Če naši poklicni gasilci in prostovoljni gasilci Občine Piran ne bi takrat promptno reagirali in uspeli pogasiti lanskega požara na deponiji, je vprašanje, kakšne hude posledice bi lahko lokalno prebivalstvo nosilo. Tega ne bi smeli dopustiti, dejansko bi se pa lahko ponovno ponovilo ravno zaradi nemogočih razmer, v katerih so se podjetja znašla. Gre torej za res izjemno grožnjo. Komunalna zbornica se je sicer na vas v zadnjih dnevih obrnila, vas pozivala, vas svarila in tudi naslovila nekaj predlogov rešitev.
Spoštovani minister, glede na navedeno me zanima:
Zakaj Slovenija še vedno ni izdelala strategije ravnanja z odpadki?
Na kakšen način bo Ministrstvo za okolje in prostor pomagalo rešiti situacijo, ki je ponovno nastala zaradi kopičenja odpadne komunalne embalaže?
Ob tem naj poudarim, da je moje stališče, da bi morala Vlada promptno reagirati, kajti v nasprotnem nam res grozi ekološka katastrofa nacionalnih razsežnosti. In to pomeni, da časa več ni, da bi torej bilo potrebno reagirati takoj, predvsem pa, da se ne prelaga odgovornosti z ministrstva na komunalna podjetja, in najbolj pomembno, da ne bo nastalo stroškovno breme šlo na račun ljudi in gospodinjstev. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.
Izvolite.

SIMON ZAJC: Hvala za vprašanje.
Podobno sem danes že odgovarjal, ampak bom poskusil mogoče še z drugega konca, da ne bom preveč monoton. Težave z odpadno embalažo so se nam zgodile, začele so se pa dogajati – kdaj? S prvo odločitvijo sodišča 2018. Takrat so lepo družbe ugotovile, da se obetajo neki drugi časi, in posledice so danes vidne. Zato ta rešitev, ki jo bomo mi ta teden predlagali, ni interventna rešitev, ni takšna rešitev, kot jo predlaga komunalna zbornica, ni takšna rešitev, kot jo predlaga Državni svet, ampak je drugačna, je v bistvu prehodno obdobje do tega, da začne v popolnosti veljati nova sistemska rešitev, ki smo jo tudi že pripravili in je vključena v spremembo ZVO-1K, ki upam, da jo bo novi minister vseeno, čeprav je bila podana pod mojim vodenjem ministrstva, pripeljal do vaših klopi in da jo boste sprejeli. Ta sprememba bo imela eno dobro rešitev, med vsemi ostalimi, to je ta, da bodo morale biti družbe, ki bodo po novem zadolžene za ravnanje z odpadno embalažo, ustanovljene s strani proizvajalcev, torej se ne bo več dogajalo to, da imamo prosti trg, kjer se med sabo zbijajo cene in zaradi tega potem pridemo do tega, da se ne more odpeljati te embalaže, in pridemo do tega, da imamo kupe embalaže pri izvajalcih javne službe. Potem seveda prihaja do vseh nevšečnosti, ki ste jih našteli, od problemov z glodavci do požarov. Ravno danes je zopet zagorelo pri enem od podjetij. Vem, da se bo to še dogajalo, dogajalo se je v prejšnjem letu, zato smo tudi sprejeli novo uredbo o tem, kako morajo biti takšni objekti urejeni, da do takšnih požarov pride čim manjkrat. Seveda ima ta uredba prehodno obdobje, ampak počasi bo začela prijemati.
V tem vmesnem času pa bomo poskrbeli točno za to, kar ste omenili, torej da se ta strošek ne bo prevalil na položnice. Česar si pa ne želim in kar pa je ta rešitev, ki je zdaj osnovana v interventnem zakonu, ki ga Državni svet predlaga, je pa to, da se vse breme prenese na proračun. To se mi zdi pa tudi narobe, ker to smo na koncu koncev vseeno tudi mi, tako da naša rešitev, ki jo bomo do konca tedna dali v javno obravnavo, je takšna, da bo država poskrbela za te kupe, ampak plačniki bodo pa posredno potem sami proizvajalci, kar je tudi sama ideja razširjene proizvajalčeve odgovornosti. Torej, proizvajalci morajo poskrbeti za to, da se z embalažo, potem ko ta postane odpadna, ustrezno ravna. Ker nam trenutni sistem razširjenje odgovornosti ne deluje dobro, bomo to prehodno obdobje pripravili drugače, ampak še vedno, proizvajalci bodo plačali, ne sami uporabniki oziroma ne občani in ne komunale posredno. Bo pa to prehodno obdobje, tako da ne bo potrebno potem vsako leto znova vlagati raznih interventnih ukrepov pa interventnih zakonov, tako da v tem delu bomo potem ta problem trenutno rešili. Mi smo na podlagi spremembe uredbe v 2018 in pa potem interventnega zakona odpeljali skoraj 22 tisoč ton odpadne embalaže, s tem da smo pri pregledu nekaterih družb za ravnanje z odpadno embalažo leta 2018 ugotovili, da so pobrale več denarja, kot so potem embalaže odpeljale, kar pomeni, da smo mi plačali za embalažo, za katero je že bilo plačano, da se jo odpelje. Zato so bile vložene kazenske ovadbe in me zanima, kako bo ta stvar prišla do konca. Sem pa že naročil tudi, da se v sodelovanju s Fursom in s policijo okrepi nadzor nad temi družbami, ampak v tem vmesnem času bo morala država za to poskrbeti.
Ravno prejšnji teden sem podpisal še za 500 ton embalaže iz 2019, se je pa že nabrala od 2019 in jo je inšpekcija že označila, mislim, da nekje malo manj kot 9 tisoč ton. Javno naročilo je bilo že zaključeno, prispele so tri ponudbe, v postopku je pregled teh ponudb in potem bomo na podlagi tega javnega naročila za 2019 tudi odpeljali na podlagi interventnega zakona. Za naprej pa upam, da bo potem ta sistem tripartitnih pogodb, ki ga bomo sklenili država, izvajalci javne službe in obdelovalci odpadkov, da bo to teklo toliko časa, dokler nov sistem, ki ga boste tukaj potrdili, ne prime. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Mojca Žnidarič bo postavila vprašanje ministru za zdravje, ki opravlja tekoče posle, Alešu Šabedru.
Izvolite.

MOJCA ŽNIDARIČ (PS SMC): Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem prisotnim!
Pobuda za moje ponovno poslansko vprašanje na temo urgentnega centra Ptuj je nedavni članek v našem lokalnem časopisu Štajerski tednik, ki pravi: »Zaradi padca vlade spet vprašljiva izgradnja urgentnega centra.« Tako vprašanje, skorajda zelo podobno, ste danes že dobili tudi s strani poslanskega kolega s Ptuja, tako da problematika je res pereča in aktualna za celo Spodnje Podravje. Tukaj pravijo: »Po toliko zapletih pri načrtovani gradnji urgentnega centra na Ptuju je že težko verjeti, da se bodo stroji sploh kdaj pognali. Vsakemu rešenemu zapletu sledi nov. Tako je očitno tudi sedaj, ko se je zaradi 300 tisoč evrov dražjega projekta postavilo vprašanje, ali lahko vlada v odhajanju, ki opravlja le tekoče posle, to podražitev potrdi ali ne.« Glede na to me torej zanima, kot ste tudi že sami povedali, po novi projektni dokumentaciji, to je sedaj že tretja novelacija projekta, za katero si pa ni izmišljevala Splošna bolnišnica Ptuj. Ta tretja novelacija je za okoli 300 tisoč evrov višja od tiste, ki je bila do sedaj podlaga za izdajo načelnega soglasja k financiranju. Ker gre torej za povečanje vrednosti investicije glede na izhodiščno vrednost, naj bi bilo potrebno soglasje Vlade Republike Slovenije.
Zato me v zvezi s tem zanima:
Ali je gradnja urgentnega centra na Ptuju ogrožena oziroma spet zaustavljena?
Kako to vpliva na časovnico izgradnje?
Katera vlada bo potrdila odobritev manjkajočih sredstev?
Kdaj lahko pričakujemo gradnjo in tudi zaključek te težko pričakovane urgence na Ptuju?

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.
Izvolite.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala za besedo, predsedujoči. Spoštovana gospa poslanka, hvala za vprašanje.
Res je, kot ste že sami omenili, sem na podobno vprašanje že danes odgovarjal vašemu kolegu poslancu. V zvezi s tretjo novelacijo investicijskega programa, ki smo ga dobil 12. 2. na ministrstvu, gre pravzaprav za to, da mora pristojna komisija presoditi upravičenost investicije oziroma predlagano novelacijo. In potem bodo zadeve seveda šle na vlado. Ali bo to ta vlada ali prihodnja vlada, vam ta trenutek težko rečem, saj ne poznam še časovnice, ker jo verjetno tudi nihče od nas ne. Kar se tiče pa samega projekta, jaz verjamem in bi si skoraj upal trditi, da ni ogrožen. Kot ste sami lepo povedali, je urgentni center pomemben in ga je treba zgraditi in umestiti v to mikroregijo oziroma v to okolje. Kar se tiče pa same časovnice, pa je nekako tako, da bi moral biti izveden postopek javnega naročanja zaključen do poletja 2020 in potem seveda takoj sledi začetek del. Po časovnem planu pa je predvideno, da bi bil ta urgentni center zaključen nekje do jeseni 2021, če seveda v vmesnih fazah ne pride do kakšnih nepredvidenih zapletov ali dogodkov. Če bi šlo vse, kot je predvideno, je to jesen 2021. Še enkrat poudarjam, da upam in verjamem, da sama investicija in sama izgradnja urgentnega centra ni ogrožena. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospa poslanka, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

MOJCA ŽNIDARIČ (PS SMC): Želela bi dve stvari poudariti. Ob petmilijonskem projektu se mi niti ne zdi podražitev za 300 tisoč evrov toliko draga, ker vsi vemo, vsi župani ter vsi opozarjajo, da so vse gradbene investicije v zadnjem času, v zadnjih letih dražje, da so se povišale tudi na račun pomanjkanja delovne sile in številnih drugih vzrokov. Preden smo potrdili proračun, sem vam na isto temo postavila tudi pisno poslansko vprašanje, kajti če kdo pogleda proračun, vidi, da teh sredstev v proračunu ni. Takrat ste mi odgovorili, da ima ministrstvo na razpolago 2 milijona 549 tisoč 124 evrov in da bo to potem preneslo iz leta 2019 v leto 2020. Nadalje pa ste napisali – Glede na to, da ministrstvo še ne razpolaga z novelacijo številka 3 investicijskega programa za investicijo izgradnje urgentnega centra Splošne bolnišnice Ptuj, povečanja vrednosti projekta pri pripravi proračuna 2020–2021 ni bilo mogoče planirati. Ministrstvo bo manjkajoča sredstva v višini okoli 1,7 milijona evrov zagotovilo v letu 2020 iz dodatnih prilivov na proračunski postavki 2229 – sredstva amortizacije in drugi viri po Zakonu o investicijah v javne zdravstvene zavode.
Zato me zanima:
Ali to torej še drži? Ali lahko to pričakujemo tudi od naslednjega ministra, da se iz te proračunske postavke zagotovijo manjkajoča sredstva?

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

ALEŠ ŠABEDER: Ja, vaše navedbe v celoti držijo. Sredstva, teh 2 milijona 549 tisoč 124 evrov, so bila prenesena iz leta 2019 v leto 2020. Razlika, to je 1,7 milijona, bo iz sredstev amortizacije, smo pa na ministrstvu tudi preverjali, kako tudi zagotoviti razliko. Teh 300 tisoč evrov imamo v nerazporejenih rezervah ta trenutek za leto 2020. Govorimo o vseh rezervah – 280 tisoč evrov, tako da bo večina teh manjkajočih sredstev v primeru potrditve projekta zagotovljena potem iz tega konta. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Boštjan Koražija bo postavil vprašanje ministru za izobraževanje, znanost in šport, ki opravlja tekoče posle, dr. Jerneju Pikalu.
Izvolite.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Spoštovani, hvala za besedo.
V zadnjih letih v javnih občilih vse prevečkrat beremo o pritiskih in izkoriščanju delavk in delavcev na področju vzdrževanja objektov, pri tem pa so žal soudeležene tudi javne ustanove vzgoje in izobraževanja, ki namesto da bi delavce neposredno zaposlile, njihovo delo najemajo preko zasebnih izvajalcev. Pri pregledu portala eNaročanje je jasno, da se zunanjega najemanja storitev v veliki meri poslužujejo tudi na višjih strokovnih šolah, univerzah, fakultetah in podobno. V Levici si vse od prihoda v Državni zbor prizadevamo za neposredno zaposlovanje delavcev, tako imenovani insourcing, za proces ponovnega neposrednega zaposlovanja delavcev pri subjektih, ki dejansko in redno opravljajo delo. Pri tem vztrajamo, da mora država prevzeti pobudo in postati zgled ostalim zaposlovalcem. V to smer je šla tudi naša pobuda za neposredno zaposlovanje, ki smo jo lani naslovili na Vlado. Vaše ministrstvo, moram priznati, se je odzvalo na našo pobudo ter pozvalo vse javne zavode in druge institucije s področja vzgoje in izobraževanja, da pričnejo z neposrednim zaposlovanjem. A žal velikega učinka ni bilo. Univerza v Kopru je na primer decembra 2019 z javnim naročilom iskala okolju prijazne storitve čiščenja prostorov Univerze na Primorskem, in to na trgu. Na začetku letošnjega februarja je sprejela odločitev, da gre v ponovitev javnega naročila. Podobno sta lani storili Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo ter Fakulteta za upravo. In ne gre za male zneske. Pri prvi je bil znesek 147 tisoč evrov, pri drugi okrog 157 tisoč evrov in pri tretji okrog 97 tisoč evrov. Ko k temu prištejemo še netransparentno porabo denarja in preusmerjanje financiranja od izbrancev, o čemer so prav tako poročali naši mediji, je nezaposlovanje čistilk in čistilcev na samih ustanovah – čeprav je čiščenje nekaj, kar potrebujejo vsakodnevno, ne zgolj nekajkrat na leto – povsem skregano z vsakršno logiko.
Zato vas sprašujem:
Kakšne aktivnosti izvaja ministrstvo, da bi prišlo do neposrednega zaposlovanja za opravljanje dela, za katerega obstaja stalna potreba, na javnih zavodih in institucijah vzgoje in izobraževanja?
Koliko javnih ustanov na področju terciarnega izobraževanja zaposluje samo tehnično osebje, čistilke, čistilce in hišnike; ter koliko storitve čiščenja najema na trgu?
Ali je v načrtu poenotenje pravilnikov in normativov za sistemizacijo delovnih mest na področju čiščenja v visokem šolstvu v okviru javnih visokošolskih zavodov in univerz ter preostalih dveh nivojev javnega izobraževanja?
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.
Izvolite.

DR. JERNEJ PIKALO: Hvala, gospod podpredsednik, in seveda pozdrav vsem!
Ne samo da vi, ampak mislim, da tudi mi delimo isto skrb, sicer ne bi že 19. marca lani poslali vsem tri dopise. In sicer na eni strani raziskovalnim inštitutom, na drugi strani osnovnim, srednjim, glasbenim šolam, dijaškim domovom in tako naprej. In na tretji strani javnim visokošolskim zavodom, ki jih vi prav posebej omenjate. V tem pozivu jih pozivamo, da naj naredijo tisto, kar smo tudi mi na ministrstvu nekoliko kasneje – ampak zdaj je to realizirano – naredili. Ta insourcing, ki ga vi omenjate, je bil na Ministrstvu za izobraževanja, znanost in šport glede varnostne službe in vsega tega narejen in seveda tudi izpeljan. Če kaj, potem tudi mi želimo voditi z zgledom. Kje je tukaj problem? Problem je to, kar vi omenjate. Gre za delovno intenzivno panogo, kjer je pravzaprav preobremenjevanje delavcev edini način, da lahko zares ustvarjate profite. Torej sicer težko ustvarjate profite, za zasebna podjetja pa vemo, v katero smer so usmerjena, in to seveda potem povzroča zdravstvene težave, povzroča še kakšne druge težave pri delavcu, govorimo o čistilkah, čistilcih, varnostnikih in tako naprej. Drugič, tisto, kar je problem tega tako imenovanega outsourcinga, je seveda v tem, da za nekatere, ki so dejansko zaposleni v javnem sektorju, ne veljajo določila kolektivnih pogodb javnega sektorja, zato ker so, tehnično gledano, zaposleni pri zasebniku, dejansko pa delajo v javni ustanovi. Zaradi tega se lahko med njimi ustvari segmentacija in v tej segmentaciji ni prav, da nek delavec dela kot outsourcan, drugi pa kot insourcan. To ne naredi niti delovnega vzdušja, kaj šele kaj drugega. S tem, kar pa je najpomembnejše, se onemogoča obseg pravic, ki jih delavci imajo oziroma bi jih morali imeti. Mi smo vsem tipom naših javnih zavodov – to, kar sem vam prej rekel – v treh dopisih 19. marca lani predlagali zaposlitev znotraj javnega sektorja; torej govorimo o čistilkah, čistilcih in tako naprej. Na drugi strani smo se tudi pogovarjali, to še ni bilo realizirano, da bi znotraj kadrovskih načrtov, znotraj sistemizacij in tako naprej z Ministrstvom za javno upravo prišli do tega, da bi se lahko več insourcinga zgodilo. Če jaz prav berem, nam že sedaj obstoječi ZIPRS do neke mere to omogoča. Glede tega, kar me sprašujete, koliko tega je bilo dejansko narejenega, moram reči, da trenutno nimam vpogleda. Vem, da nekatere fakultete so to naredile, med drugim tudi moja Fakulteta za družbene vede, in to že pred časom. Dejansko gremo v to smer; ne samo v smer cenejše, manj kakovostne storitve, ampak seveda v smer čim večjega zaposlovanja delavcev in delavk. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Gospod minister, naj vas samo opozorim in spomnim, kaj so za družbo in delavce škodljive posledice zunanjega najemanja. To ste tudi že prej sami delno obrazložili. Delavci so v procesu outsourcanja precej izgubili prej doseženo raven varovanja delavskih pravic, možnosti učinkovitega sindikalnega organiziranja in zastopništva ter konec koncev tudi določeno varnost in stabilnost, ki jo praviloma zagotavlja javni delodajalec.
Tu vmes vas še sprašujem, če nam lahko javno poveste:
Kdo je tisti, ki zavira te procese zaposlovanja na fakultetah tega tehničnega osebja, se pravi čistilk, čistilcev in ostalega tehničnega osebja?
Če hočemo biti vzorni in če hočemo kot država biti vzor, moramo biti mi tisti na prvem mestu, ki bi se morali zavzemati, da zaposlujemo redno, za nedoločen čas delavce na fakultetah oziroma univerzah.
Prosim, če nam približno lahko orišete:
Kje je v bistvu največji problem, da se ne morejo zaposlovati oziroma da se ne zaposlujejo delavci za nedoločen čas?

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

DR. JERNEJ PIKALO: Hvala lepa.
Če mene vprašate, kje je glavna ovira; glavna ovira je – pa bom rekel zelo natančno – v navideznih znižanih stroških. Zakaj govorim o navideznih? Ker tak pogled na stroške ne upošteva vsega tistega, kar ste vi govorili in kar jaz govorim; torej vpliv na zdravje, vpliv na sindikalno organiziranje, vpliv na vse tisto, kar so delavske pravice. Taki stroški ne gledajo tega širšega vidika in to je tisto, kar je pravzaprav narobe. Če me konkretno sprašujete pri fakultetah; je to stvar univerze in njihove notranje odločitve, ker država v tem smislu mora spoštovati avtonomnost univerz. Moram pa reči, da so tudi plačne skupine H, plačne skupine J in tako naprej, katerih položaji niso rešeni, kot bi morali biti. In to je nekaj, kar je naloga za naslednjo ekipo, da uredi med drugim tudi plačne razrede in razmerja med posameznimi skupinami. Če govorimo o univerzitetnem izobraževanju, potem se strinjam, čistilke, čistilci, varnostniki, varnostnice; ampak tudi knjižničarji, tudi ostalo, pogojno rečeno, podporno osebje, glede katerega pa veva, da je nujno, zato da fakultete in univerze delujejo. Tudi njihov položaj in njihove plače je treba primerno urediti. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za postopkovni predlog.
Izvolite.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Ker smo Levica v bistvu edina stranka v tem parlamentu, ki se zavzema za tiste najšibkejše in tudi največkrat prezrte v delovnih procesih in v družbi, pač predlagam, da na to temo tudi opravimo širšo razpravo v tem državnem zboru. Obenem pa bi tudi rad opozoril na dejstvo, da avtonomija univerze ne pomeni dovoljenja za izkoriščanje. Če smo kot država ustanovili zavode, če jih v polni meri tudi financiramo, potem imamo ne le pravico, pač pa tudi dolžnost določiti, kaj pričakujemo za ta nepovratna sredstva. In to ne vključuje zgolj števila zaposljivih diplomantov in obveznosti profesorjev, nič proti njim, ker vse spoštujemo; pač pa po mojem prepričanju tudi število drugih sodelavcev, ki jih stalno potrebujejo, kar ste tudi vi prej omenili. Se pravi, neko združenje, kot neka simbioza. In še enkrat predlagam, da v tem državnem zboru opravimo na to temo širšo razpravo. Pa upam, da se bo tudi naslednji minister lotil te pereče teme kot prve, ko bo nastopil mandat, ker dejansko brez čistilk, delavcev, tehničnega osebja tudi nas tu ne bi bilo. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
O vašem predlogu bo Državni zbor odločil v četrtek, 5. marca 2020, v okviru glasovanj.
Preden dam besedo naslednjemu razpravljavcu, naj preberem dopis, ki smo ga prejeli s strani Vlade Republike Slovenije, ki pravi: Na podlagi četrtega odstavka 241. člena Poslovnika Državnega zbora vas obveščamo, da se pri obravnavi točke dnevnega reda Vprašanja poslank in poslancev na 16. redni seji Državnega zbora, ki se je pričela danes, 2. marca 2020, ob 12. uri, ne bo več udeležil mag. Zoran Poznič, minister za kulturo, ki opravlja tekoče posle, zaradi zdravniškega pregleda.
Besedo ima Samo Bevk, ki bo postavil vprašanje ministru brez resorja, pristojnemu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki opravlja tekoče posle, Petru Jožefu Česniku.
Izvolite, gospod poslanec.

SAMO BEVK (PS SD): Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovani zbor!
Slovenija izvaja načrt repatriacije Slovencev iz ene od držav, kamor so v preteklosti iz različnih razlogov emigrirali sami ali njihovi predniki. Na podlagi Akcijskega načrta o repatriaciji, ki ga je sprejela Vlada Republike Slovenije v letu 2019, trenutno poteka repatriacija iz Venezuele. Po nekaterih ocenah v Venezueli živi najmanj 500 do tisoč Slovencev, ki so organizirani v dveh slovenskih društvih v mestih Caracas in Valencia. Mnogi med njimi so zaprosili ali izrazili željo za repatriacijo. Po zadnjih podatkih je za repatriacijo uradno zaprosilo 51 oseb. Prošnje rojakov za repatriacijo v Slovenijo so po mojem mnenju upravičene, saj je situacija v Venezueli izredno kritična s političnega, ekonomskega in socialnega vidika. V Venezueli namreč primanjkuje hrane, drugih osnovnih življenjskih potrebščin in zdravil. Poleg tega javne ustanove in infrastruktura ne delujejo, zato imajo prebivalci zelo omejen dostop do osnovnih javnih dobrin, kot sta elektrika in voda, ki so nujen pogoj za normalno življenje. Politične in ekonomske razmere v Venezueli torej ne omogočajo običajnega življenja, ki je za nas povsem samoumevno, in ne ponujajo nobene perspektive mladim družinam, zato so prošnje naših rojakov, da se preselijo v Slovenijo, razumljive. Zaenkrat je bila repatriacija odobrena 29 osebam, od tega jih je 21 že v Sloveniji. Čeprav je repatriacija zahteven postopek, ki v Sloveniji poteka prvič, se po poročanju medijev repatriirani rojaki v Sloveniji zelo dobro počutijo.
Ministra, ki opravlja tekoče posle, Petra Jožefa Česnika zatorej sprašujem:
Kako poteka repatriacija Slovencev iz Venezuele?
Ali Slovenija še vedno sprejema prošnje za repatriacijo Slovencev?
Koliko oseb je bilo do sedaj že repatriiranih v Slovenijo in koliko jih v Venezueli še čaka na repatriacijo?
Gospodu ministru se že vnaprej zahvaljujem za njegov odgovor. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.
Izvolite.

PETER JOŽEF ČESNIK: Predsedujoči, hvala za besedo.
Poslancu Bevku se moram zahvaliti za vprašanje, ker različne govorice krožijo po Sloveniji; repatriiranci sem, repatriiranci gor, dol. Dejstvo je, da se je z repatriacijo Urad začel ukvarjati že v marcu lanskega leta, ko smo dobili prve prošnje za zdravila in finančno pomoč. Evakuacija Slovencev s kriznih območjih ni nova stvar. Humanitarna evakuacija novembra 1992 je bila organizirana z avtobusi. 100 ljudi je šlo v Beograd in 360 jih je šlo v Split. Takrat nikjer nismo imeli sistemske ureditve glede sprejemanja, procesiranja, nastanitve in asimilacije teh ljudi. Pozneje smo dobili še 9 repatriirancev iz Sirije, iz vojnega območja. In zopet v obeh primerih te humanitarne repatriacije nikjer nobenih seznamov ljudi, zapiskov, kdo so in kje so danes. Zato je bilo nujno, da naredimo sistem, po katerem lahko to procesiramo, ne kot eno vojsko in številke, ampak predvsem da nudimo humanitarno pomoč, tako kot nam jo 5. člen Ustave narekuje. Iz 5. člena Ustave je bil koncem lanskega leta sprejet sklep Vlade, na podlagi katerega je bil organiziran koordinacijski odbor pod vodstvom državne sekretarke Olge Belec in dveh špansko govorečih tehničnih sodelavcev na Uradu, to sta dr. Zvone Žigon in dr. Dejan Valentinčič. Ti trije ljudje so imeli kar precej težav glede sinhronizacije z drugimi resornimi ministrstvi, vendar tisto se je počasi popravilo in stvari so se zdaj začele izvajati v polnem teku.
Do sedaj je v Slovenijo po postopku repatriacije prispelo 21 oseb, v naslednjih nekaj mesecih jih pa čakamo še približno 50 vsega skupaj. Prošnje za repatriacijo še vedno prihajajo in bojo tudi še verjetno prihajale. Naj ilustriram na hitro, slovenski par je iz Valencie šel peš v Peru. Pravno jima ne morem omogočiti letalske karte iz Peruja v Slovenijo, peš pa tudi ne moreta iti. Tukaj imamo neverjetno veliko administrativno-pravnih problemov. Nekatere prošnje so rešene pozitivno, nekatere ne. Tiste, ki niso rešene pozitivno, so seveda odvisne od različnih klasifikacij, kakor jih zakon in zakonske odredbe predvidevajo za posameznika. Postopek, ki se je začel, nekateri prekinejo in ne nadaljujejo z njim, to so njihovi vzroki. Vendar se celotni postopek repatriacije, ki ga vodi Urad, nadaljuje. Upravičenci, ki so že v Sloveniji in so prejeli odločbo o dodelitvi statusa repatriirane osebe, se zaenkrat počutijo dobro, kot je gospod poslanec Bevk že omenil, in se počasi vključujejo v družbo. Tukaj se moram zahvaliti ministru za šolstvo, ker so ti ljudje razpršeni širom Slovenije, pri sorodnikih in znancih v okolišu, od koder so oni ali pa njihovi starši, in se vključujejo v šolski sistem na tistih območjih. Posebna zahvala mora iti špansko govorečim prostovoljcem v Sloveniji, ki pomagajo na terenu koordinirati asimilacijo teh ljudi. Naj poudarim, da veliko teh ljudi je akademsko izobraženih, in sicer farmacevti, kemiki, računalničarji. Za njih imamo že nekaj služb pripravljenih, ki se naj bi začele koncem junija, ko bodo šli skozi osnovne tečaje slovenskega jezika. Tako redne aktivnosti, zdravstvo in podobno seveda nadzorujemo, sodelujemo. Upam pa, da bo v prihodnje moj naslednik na Uradu to pomembno dejanje nadaljeval in še izboljšal medresorsko sodelovanje. Postopek je zahteven, je delovno intenziven. Mi nimamo dovolj delovne sile na Uradu, zato bi prosil za sodelovanje tudi ostalih ministrstev v novi vladni garnituri. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

SAMO BEVK (PS SD): Hvala lepa za besedo, gospod podpredsednik. Hvala tudi gospodu ministru Česniku za njegov temeljit odgovor.
Vendar mi je žal, da se mandat te vlade predčasno končuje, da ne bova mogla več v teh vlogah naprej sodelovati. Toda več o tem bom povedal jutri na plenarnem zasedanju. Ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Petra Jožefa Česnika si bomo zapomnili kot poslanca, ki je vodil ustanovno sejo Državnega zbora. Zapomnili si ga bomo tudi kot prvega ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu z dolgoletno izseljensko izkušnjo in tudi kot ministra, ki je uspešno izpeljal repatriacijo Slovencev iz Venezuele.
V veselje mi je bilo sodelovati z vami in za vaš prispevek se vam prav lepo zahvaljujem! Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Minister, želite morda besedo za odgovor?
Izvolite, gospod minister.

PETER JOŽEF ČESNIK: Gospod predsedujoči, kakor veste, jaz sem amater na tem področju. Pohvala, kot je bila s strani poslanca Bevka, mi je seveda v veliko veselje. Bilo mi je bilo tudi v čast sodelovati z vami poslanci, s katerimi sem sodeloval na tem področju. Žal mi je, da je dvorana 99-odstotno prazna. Mislim, da bi se tudi ostali poslanci morali zanimati za 5. člen Ustave, ki skrbi za Slovence izven meja Republike Slovenije. Oni nam niso samo v breme. Imamo beg možganov, tukaj pa pridobivamo nove možgane s tehničnim znanjem, z izkušnjami in počasi se bodo integrirali v našo skupnost. Njihova mladež bo pa postala integralni del Slovenije. Še enkrat hvala in imejte se dobro v naslednjem sklicu!

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Prehajamo na drugi krog vprašanj poslank in poslancev.
Besedo dobi Miha Kordiš, ki bo postavil vprašanje ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki opravlja tekoče posle, mag. Kseniji Klampfer, ki je odsotna.
Izvolite.

MIHA KORDIŠ (PS Levica): Hvala za besedo, predsedujoči.
Zastavljam vprašanje, povezano z vključevanjem v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje; konkretneje s prostovoljnim vključevanjem v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v katerega so se ljudje vključili pred ZPIZ-2, to je pred 1. 1. 2013, ko je stopil v veljavo, ampak so plačevali prostovoljno prispevke tudi po tem datumu. Večinoma je šlo za prekarne delavce, ki so se preživljali s honorarji, oziroma za kakšne dolgotrajno brezposelne prebivalce, ki so se preživljali z dohodki svojih družinskih članov. Oboji so se znašli v hudi stiski, pa so kljub svoji socialni bedi še naprej prispevali sredstva za izplačilo pokojnin. Nato jim je politični razred s tako imenovanim Vizjakovim zakonom odvzel bistveni element pravice, zaradi katere so se sploh vključili v zavarovanje. Natančneje, ZPIZ-2 je vpeljal kategorijo pokojninske dobe brez dokupa, kamor se obdobje prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni štelo. Ti ljudje so plačevali, čeprav so bili prekarci, čeprav so bili brezposelni, nato pa se jim njihove pravice, za katere so plačevali, niso priznavale. Leta 2017 se je slika nekoliko izboljšala, ker se je z novelo ZPIZ-2E to krivico delno odpravilo. Kot pokojninsko dobo brez dokupa se je priznalo obdobje prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje do 1. 1. 2013 – in tukaj je kleč – ne pa po tem obdobju, čeravno so nekateri zavarovanci še naprej vplačevali tudi po tem obdobju.
Zato me zanima naslednje:
Koliko ljudi je plačevalo prispevke in so ostali prostovoljno vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 1. 1. 2013?
Kakšni bi bili finančni učinki, če bi se tem posameznikom obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje štelo v pokojninsko dobo brez dokupa?
Koliko od teh ljudi se je že upokojilo?
Koliko od teh ljudi je dolgotrajno brezposelnih?
Koliko prej bi v povprečju omenjeni ljudje prišli do pokojnin, če bi jim obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje priznali kot pokojninsko dobo brez dokupa?
Kakšno, če sploh kakšno, kompenzacijo bi ministrica ali njena ekipa na ministrstvu predlagala za tiste, ki so bili prostovoljno vključeni tudi po 1. 1. 2013 in so se v času do danes že upokojili?
Naprošam za pisni odgovor ministrstva za delo.
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Dušan Šiško bo postavil vprašanje Ministrstvu za okolje in prostor, ki opravlja tekoče posle, Simonu Zajcu.
Izvolite.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Lep pozdrav vsem skupaj!
Znana farmacevtska družba Krka iz Novega mesta je pred leti del svoje proizvodnje preselila v Krško, kjer že od leta 2014 deluje njen obrat Sinteza 1. Lokalna skupnost je takrat dala soglasje v pričakovanju novih delovnih mest, a kmalu se je pokazalo, da je Krka lokacijo v Krškem izbrala predvsem zato, da bi okoljsko razbremenila prebivalce Novega mesta in reko Krko. Že v lanskem letu je veliko vznemirjanje med občani povzročila novica, da Krka v Krškem gradi skladišče nevarnih snovi. Po odločbi Ministrstva za okolje in prostor oziroma Agencije Republike Slovenije za okolje (Arso) iz leta 2009 naj bi bil ta objekt okoljsko sprejemljiv brez posebnega okoljevarstvenega soglasja, ker se gradi na območju, za katerega ima investitor že ustrezna dovoljenja. Toda iz odločbe je razvidno, da ne gre zgolj za skladiščenje kemikalij z območja obstoječe farmacevtske enote, temveč za selitev skladišča nevarnih snovi iz lokacije Krka Ločna v Novem mestu na lokacijo Krka Krško. Gre za nadzemno skladiščenje maksimalno 800 ton jedkih, vnetljivih, oksidativnih, strupenih in okolju nevarnih snovi. Iz dokumentacije je tudi razvidno, da je Direkcija za vode prvotno zahtevala presojo vplivov na okolje, saj objekt Krke stoji le nekaj deset metrov od struge reke Save.
Ker me občani še naprej opozarjajo, da po njihovem mnenju obratovanje takega objekta lahko povzroči onesnaženje okolja v velikem obsegu, sprašujem:
Ali je bilo v zvezi z izgradnjo omenjenega objekta vse skladno z zakonodajo?
Če je bilo vse v redu, zakaj prostorska zakonodaja omogoča take naknadne posege, pri katerih gre za nove objekte, brez dodatnega preverjanja in soglasja lokalne skupnosti?
Zakaj se lahko potencialno tako nevaren objekt zgradi brez javne obravnave?

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.

SIMON ZAJC: Hvala, gospod podpredsednik. Spoštovani poslanec!
Uvodoma bi poudaril, da so v skladu z Zakonom o lokalni samoupravi načrtovanje prostorskega razvoja ter naloge na področju posegov v prostor in graditve objektov zadeve javnega pomena, kar pomeni, da jih občine opravljajo samostojno; pri tem pa so vezane na veljavno zakonodajo s področja urejanja prostora. Predpisi s področja urejanja prostora natančno razmejujejo pristojnosti države in občine glede umeščanja ureditev v prostor. V skladu z Zakonom o urejanju prostora je občina pristojna za določanje ciljev in izhodišč prostorskega razvoja na svojem območju, za določanje rabe prostora in pogojev, za umeščanje posegov v prostor ter načrtovanje prostorskih ureditev lokalnega pomena. Prostorske ureditve lokalnega pomena občina v prostor umešča z občinskimi prostorskimi akti, to je z občinskim prostorskim načrtom ali občinskimi podrobnimi prostorskimi načrti. Konkretni objekt predstavlja ureditev lokalnega pomena, ki je bila v prostor umeščena z občinskim prostorskim aktom Občine Krško. Le-ta je ko upravljavec prostorskega akta tudi odgovorna za njegovo strokovnost in zakonitost. V predmetni zadevi ne gre niti za objekt državnega pomena v skladu z Gradbenim zakonom niti ne gre za objekt z vplivi na okolje, za katerega bi bilo treba voditi integralni postopek, ker je Arso v predhodnem postopku izdal sklep, da presoja vplivov na okolje in pridobitev okoljevarstvenega soglasja za ta poseg nista potrebni. Zato je izdaja gradbenega dovoljenja v pristojnosti upravne enote.
Za gradnjo novega skladišča nevarnih snovi na severovzhodnem delu kompleksa Krka, d. d., v Krškem je investitor podal vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja pri upravni enoti Krško v novembru 2018. Naše ministrstvo ne razpolaga s podatkom, ali je upravna enota gradbeno dovoljenje že izdala ali ne. Gradbeni zakon omogoča sodelovanje občine tudi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, saj v 31. členu določa, da je občina obvezen mnenjedajalec glede skladnosti dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja s prostorskimi izvedbenimi akti in drugimi predpisi občine. Kot že navedeno, je za zadevno investicijo Arso 15. marca 2018 izdal sklep, v katerem je odločil o nameravani spremembi, in sicer izgradnji novega skladišča nevarnih snovi. V sklepu je Arso ugotovil, da gre za manjšo spremembo okoljevarstvenega dovoljenja. Izveden je bil predhodni postopek, pridobljena mnenja Urada Republike Slovenije za kemikalije, Ministrstva za zdravje, Direkcije Republike Slovenije za vode. Na podlagi mnenj in izvedenega predhodnega postopka je agencija presodila, da za omenjen poseg ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja. Sklep je bil objavljen na spletni strani Arsa in v enotnem državnem portalu eUprava; vendar se na izdan sklep takrat ni nihče pritožil. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Ja, hvala.
Minister, saj jaz sem pričakoval takšen odgovor. Prvič, Arso je objavil na svoji strani, verjamem, da prebivalci v Posavju ne gledajo spletnih strani Arsa; in to je ta luknja v naši zakonodaji, da nekje samo objaviš, lahko je samo 3, 4 dni neka zadeva objavljena in ne more nihče tega videti. Ponavadi se celo zgodi tako, da objavijo v petek, v ponedeljek že vse poteče. Kar se Arsa tiče, jaz sem v točno tej dvorani že enkrat povedal, ko smo imeli za ljubljanski kanal C0, da je Arso gor, nekje na luni, mi pa sedimo na zemlji. In oni dajejo soglasje oziroma odločbe tistim, kako se pišejo in kako ne. Vam moram povedati, da tudi v svojem nadaljnjem poslanskem delu bom opozarjal na samovoljo državnih birokratov in si prizadeval, da bi takih stvari bilo, milo rečeno, čisto manj. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

SIMON ZAJC: Ja, mogoče še je to, česar prej nisem uspel povedati glede časa objave. Arso je, kot sem povedal, na enotnem državnem portalu eUprava od 19. 3. 2018 do 4. 4. 2018 objavil ta sklep. V tem času je imela zainteresirana javnost in nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu na področju varstva okolja, možnost vložitve pritožbe na izdani sklep. Arso takrat ni prejel nobene pritožbe. Kot sem pa že povedal, že pri sami izdaji gradbenega dovoljenja pa ima seveda tudi občina še vedno svoj čas, ker je obvezni mnenjedajalec.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za postopkovni predlog.
Izvolite.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Hvala lepa.
Spoštovani gospod minister, jaz ne bom rekel, da ste vi krivi. Sami ste zdaj tudi povedali, da je Arso objavil na e-portalu. Povejte mi, kateri ljudje v Sloveniji, ki nimajo računalnika, ki nimajo dostopa do interneta, bojo lahko tam pogledali. Jaz verjamem, tako kot sem ničkolikokrat v tem zboru že povedal, ministri, državni sekretarji niste krivi za take stvari. Krivi so tisti, ki sedijo tam že 15, 20 let, vzamejo gradivo, spremenijo datum, spremenijo dva stavka, obrnejo in dajo ministru za podpisati. Ampak vi ste pa potem tisti, ki nasankate oziroma se vas zamenja. Pa ne misliti, da imam zdaj kaj proti vam, ampak dejansko je tako. V Krškem in v Posavju, peljite se po cesti pa boste videli, kaj tam se dogaja. Je že zgrajeno vse. In te kemikalije, jaz verjamem, da je Krka hotela razbremeniti Ločno v Novem mestu, ampak to je ravno tako, kot da bi vi imeli, bom na pamet rekel, živinorejo, pa vam bi tam, kjer ste vi doma, prepovedali. Pa boste nekam drugam dali pašnik, kjer je voda v bližini, potem bodo pa tisti sosedi tam rekli – Kdaj si pa to lahko prestavil, če pa mi nismo smeli dobiti dovoljenja za to. To so tiste realnosti. In nekaj na e-klop pa portale obešati, jaz verjamem, da nihče ne pogleda na Arso, kaj oni objavijo, katera dovoljenja dajo.
Hvala, podpredsednik, mogoče sem kršil, ker je zadnja seja, ampak tudi to se zgodi. Ne bom dal razprave. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa. Ja, res ste kršili.
Violeta Tomić bo postavila vprašanje ministrici za pravosodje, ki opravlja tekoče posle, Andreji Katič ter ministru za zdravje, ki opravlja tekoče posle, Alešu Šabedru.
Izvolite.

VIOLETA TOMIĆ (PS Levica): Hvala lepa, predsedujoči.
Mene zanima, če se vi zavedate, da Slovenija že od leta 1992, že od svojega nastanka krši mednarodno konvencijo OZN iz leta 1961 o narkotičnih drogah, ki jo je nasledila po Jugoslaviji. Ta se uporablja neposredno in bi morala biti pravilno slovnično in tudi pomensko prevedena. Namen konvencije, ki je po hierarhiji pravnih virov nad zakonom in pod Ustavo Republike Slovenije, je regulacija rastline kanabis, rastlina sama po sebi pa po konvenciji sploh ni prepovedana. Posledice takšnega napačnega prevoda so v pravnem pomenu lahko zelo obsežne in tudi zelo problematične. Če se namreč pokaže, da na podlagi te konvencije sprejeta zakonodaja ne izraža duha in namena konvencije, ta pa je, da se ne preganja rastline konoplje kot take, to pomeni, da v konkretnem primeru neko dejanje lahko neupravičeno obvelja za kaznivo, čeprav je dejansko v celoti dopustno ali pa samo prekršek. Ministrstvo za pravosodje je bilo s prevodom natančno seznanjeno, saj ga je objavilo in kasneje tudi umaknilo s svojih spletnih strani na intervencijo Jožeta Hrena z Ministrstva za zdravje. Na seji Odbora za zdravstvo smo Ministrstvu za zdravje že aprila 2019 naložili uradni prevod konvencije in obljubili so nam, da se bo zgodil aprila 2020. Na zadnji seji vladne komisije za droge, ki je bila 14. 2., pa smo neuradno izvedeli, da bodo odgovorni na Ministrstvu za zdravje znova ignorirali sklepe odbora in da prevoda ne bodo naredili, saj se zavedajo, da bodo v tem primeru potrebne revizije postopkov.
Zato me v zvezi s tem zanima, spoštovana:
Koliko državljanov Republike Slovenije je bilo od leta 2010 dalje obsojenih po 86. členu Kazenskega zakonika, temelječem na napačnem prevodu konvencije?
Kako je mogoče, da vsa zakonodaja s področja drog temelji na mednarodnem aktu, ki sploh ni preveden v pravilni jezik matične države?
V civilni družbi pripravljajo tudi veliko odškodninskih tožb zaradi kazenskih pregonov na podlagi napačne pravne podlage.
In zato me zanima:
Kaj bo ministrstvo ukrenilo v zvezi s temi sodbami?
Zakaj se Ministrstvo za pravosodje kljub problematičnosti prevoda ni nikoli zavzelo za popravek prevoda konvencije in ni nikoli opozorilo, da gre pri Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog za napako.
Hvala za vajine odgovore.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospa ministrica, imate besedo za odgovor.
Izvolite.

ANDREJA KATIČ: Hvala, spoštovani podpredsednik.
Leta 2016 je Ministrstvo za pravosodje umaknilo neuraden prevod. Napake, na katere so bili v preteklosti opozorjeni, v srbohrvaškem jeziku nimajo nobenih posledic za kazenske postopke, ker je bilo opozorjeno, da gre za neuraden prevod, predvsem zaradi lažjega seznanjanja uporabe besedila, ne pa glede uradnega. In ni imel lastnosti predpisa ali uradnega dokumenta, tako da bi bil del Uradnega lista Republike Slovenije. Glede vprašanja prevoda bi morali vprašati Ministrstvo za zunanje zadeve. Mi smo v preteklosti že velikokrat opozarjali na to, da ta prevod še ni izdelan. Lansko leto je Odbor za zdravstvo tudi naložil Ministrstvu za zunanje zadeve, da morajo v roku enega leta zagotoviti ustrezen prevod Enotne konvencije o mamilih iz leta 1961, dopolnjene s Protokolom iz leta 1972. Kot sem rekla, Ministrstvo za pravosodje je v preteklosti že večkrat opozarjalo, da tega prevoda nimamo in da ga je treba narediti. Neuraden prevod pa ni imel posledic pri nas. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala za besedo, podpredsednik. Hvala za vprašanje, spoštovana gospa poslanka.
Najprej bi začel takole. Ni Ministrstvo za zdravje – ki ste ga v svojem nagovoru večkrat omenili, da je krivo, da ni bilo prevoda – tisto, ki je bilo pozvano, da naredi prevod, ampak je to Ministrstvo za zunanje zadeve. Želel bi vas spomniti, da sem vam na isto vprašanje, tukaj imam tudi magnetogram, odgovarjal že na 13. seji Državnega zbora 18. novembra 2019. Ponovno poudarjam, da je za to vprašanje prevoda Enotne konvencije o mamilih in za zakonodajno področje prepovedanih drog pristojno Ministrstvo za zunanje zadeve. To smo razčistili že na Odboru za zdravstvo aprila 2019, ki ste ga tudi sami omenili. Področje prepovedanih drog je na mednarodni ravni dejansko urejeno s tremi konvencijami: Enotno konvencijo o mamilih iz leta 1961, Konvencijo o psihotropnih snoveh iz leta 1971 in Konvencijo zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi iz leta 1988. Te konvencije je leta 1992 Slovenija z aktom o nasledstvu mednarodnih pogodb prenesla v svoj pravni red in se s tem zavezala k njihovemu uresničevanju.
Enotna konvencija o mamilih dejansko ni prevedena v slovenski jezik. O tem dejstvu sta med drugih razpravljala Komisija Vlade Republike Slovenije za droge in tudi Odbor Državnega zbora za zdravstvo. Komisija Vlade Republike Slovenije za droge je glede prevoda konvencije že na svoji 12. seji, ki je potekala 14. junija 2017, v obliki sklepa komisije predlagala Ministrstvu za zunanje zadeve, da pristopi k prevodu celostnega besedila konvencije o narkotičnih drogah iz leta 1961 v slovenski jezik. Kot uvodoma povedano, je Odbor Državnega zbora za zdravstvo na svoji 11. nujni seji 19. aprila 2019 sprejel sklep, s katerim predlaga Ministrstvu za zunanje zadeve, da v roku enega leta zagotovi vsebinsko ustrezen slovenski prevod Enotne konvencije o mamilih iz leta 1961, dopolnjen s Protokolom iz leta 1972. Slednji je preveden v slovenski jezik. Komisija Vlade Republike Slovenije za droge je na svoji 16. seji 14. 2. 2020 ponovno obravnavala prevod omenjene konvencije; Ministrstvo za zunanje zadeve pa je na seji podalo pojasnilo, da prevod celotne konvencije trenutno presega njihove kadrovske in materialne zmožnosti resorja. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospa poslanka, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

VIOLETA TOMIĆ (PS Levica): Seveda z vajinimi odgovori niti malo nisem zadovoljna. Nimajo kadrovskih sposobnosti, da bi v enem letu prevedli eno konvencijo. Lepo vas prosim, kakšna vlada pa sploh ste bili; da se niste mogli zmeniti. Okej, Ministrstvo za zunanje zadeve bi moralo prevesti, ampak vi sedite na rednih zasedanjih vlade in ta tematika se dotika ministrstva za zdravje, ministrstva za pravosodje, za zunanje zadeve in notranje zadeve. In vi, ki tam za okroglo mizo sedite, niste mogli v enem letu narediti prevoda; da ne rečem, 7. oktobra 2016 smo naložili Ministrstvu za zdravje, ki ga pa vi pokrivate, da naredijo podzakonske akte za zdravljenje s kanabinoidi; in nič se ni zgodilo. Da pa je zmešnjava na tem področju še večja, pa izhaja iz dejstva, da čeprav Vrhovno sodišče večkrat odloča, da gojenje konoplje za osebne namene ni kaznivo dejanje, nižja sodišča te odločitve že leta in leta ignorirajo. Če ste umaknili, spoštovana ministrica za pravosodje, napačen prevod – kolikor vem, so vse druge konvencije prevedene, samo ta ne –, kako si potem drznete na podlagi te neprevedene konvencije ljudi kaznovati. In še nekaj besed glede zdravstva. Prim. dr. Jožica Červek, kateri boste lahko pritrdili strokovnost, onkologinja in prejemnica državnega odlikovanja – reda za zasluge za izjemne dosežke pri uvajanju novih metod onkološkega zdravljenja in novih znanj na področju zdravljenja s kanabinoidi, je rekla: »Konopljo še vedno spremlja stigma neučinkovitega zdravila – nevarne droge. Pri odgovornih so prisotni predsodki in zastarele ideološke ovire, kar postavlja pod vprašaj sprejeto sodobno zakonodajo, saj ni izkoriščena. Nobena do sedaj vložena prošnja za dovoljenje za promet z medicinsko konopljo še ni bila odobrena, ker nobena še ni zadostila neskončnim nesmiselnim birokratskih zahtevam.« To pa je vajino delo.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospa ministrica, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

ANDREJA KATIČ: Hvala, v redu, za ta žaljiv komentar z vaše strani. Dobro bi bilo, če bi naslovili to vprašanje tudi na ministra za zunanje zadeve, glede na to, da ste morali vedeti, da so oni pristojni za ta prevod. Jaz sama in tudi minister za zdravje sva povedala, da smo v preteklosti že večkrat opozarjali, zdaj jaz nimam podatka, ali Ministrstvo za zunanje zadeve dela na tem, ali ne bo delalo na tem; povem pa, da pri nas se ne kaznuje na podlagi nekih konvencij, ampak na podlagi Kazenskega zakonika in Zakona o kazenskem postopku. Vse ostalo pa je v bistvu zgolj vaše mnenje. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala, gospod podpredsednik.
Jaz bi se pridružil kolegici ministrici, verjetno je to eden zadnjih naših nastopov v tem visokem zboru, pa vseeno bi prosil, spoštovana gospa poslanka, da ohranimo spoštovanje in dostojanstvo do ministrov, do vlade in seveda eden do drugega. Večkrat sva vam tako jaz kot tudi ministrica za pravosodje povedala, da je Ministrstvo za zunanje zadeve tisto, ki je dolžno narediti ta prevod, tako da je treba ta vprašanja, ki jih naslavljate name in na kolegico, nasloviti na Ministrstvo za zunanje zadeve. Vam bodo verjetno oni odgovorili z razlogi za in proti, zakaj tega prevoda ni bilo. Kar se tiče pa ideologije, politologije in podobnega, ki bi naj vladala na našem ministrstvu, pa vam lahko povem, da v času mojega mandata so bile odločitve sprejete samo na podlagi strokovnih stališč, ne političnih in ne ideoloških. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospa poslanka, imate besedo za postopkovni predlog, da Državni zbor na naslednji seji opravi razpravo o odgovoru.
Izvolite.

VIOLETA TOMIĆ (PS Levica): Spoštovana ministra, jaz bi vaju tudi pozvala k spoštovanju dostojanstva poslancev tega državnega zbora, kajti ministrica za pravosodje ni odgovorila niti na eno moje zastavljeno vprašanje, in sicer koliko državljanov Republike Slovenije je bilo obsojenih po 86. členu Kazenskega zakonika, temelječem na napačnem prevodu konvencije; kako je mogoče, da vsa zakonodaja s področja drog temelji na mednarodnem aktu, ki sploh ni preveden v pravilni jezik matične države; kaj boste storili s tožbami iz civilne družbe in zakaj morajo biti vse druge konvencije prevedene, razen te ne. Vladna komisija za droge spada pod vaš resor, spoštovani minister za zdravje. Trenutno ima Hrvaška na mizi zakon za popolno legalizacijo te rastline v medicinske, industrijske in rekreativne namene. Hrvaški strokovnjaki so v petih mesecih uspeli pripraviti zakon, ki zaobjema gospodarsko rast na podlagi te rastline, do leta 2025 povečati površino za gojenje konoplje, spodbujati industrijo in pridelavo, postaviti konopljo v okvir zdravstvenega sistema Republike Hrvaške, devet rastlin z visoko vsebnostjo THC lahko goji vsak polnoleten prebivalec Hrvaške. In vi pravite, da sem jaz groba, če vas vprašam, zakaj, hudiča, se norčujete iz nas. 7. oktobra 2016 smo naložili Ministrstvu za zdravstvo, da uredi vse potrebno, da bo ta rastlina dostopna bolnikom, ki čakajo, ki se zatekajo na črni trg, ki zapravljajo ogromno denarja. In ko si rastlino sami posadijo, pristanejo v zaporih ali pa v sodnih palačah. Povejte mi, kdo se tukaj potem norčuje – ali bolniki, civilna družba ali vlada v odhajanju. Lepo vas prosim za spoštovanje tudi z vaše strani. Jaz nisem vesela, da greste. Bojim se, da prihajajo še hujši časi, vendar to ni opravičilo za vaše nedopustno obnašanje do poslancev, kajti mi smo zakonodajna oblast tukaj. Uradniki na ministrstvu, tako kot je rekel moj predhodnik, birokrati pa ignorirajo naše sklepe, ministri se menjate na mojo veliko žalost. Birokrati so večni in oni ostajajo. Prosim za razpravo o teh zadevah. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
O vašem predlogu bo Državni zbor odločil v četrtek, 5. marca 2020, v okviru glasovanj.
Boštjan Koražija bo postavil vprašanje ministru za okolje in prostor, ki opravlja tekoče posle, Simonu Zajcu.
Izvolite.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Spoštovani, hvala za besedo.
Evropsko računsko sodišče je v svojem posebnem poročilu v letu 2018 navedlo mnenje Svetovne zdravstvene organizacije, in sicer da onesnaženost zraka predstavlja največje okoljsko tveganje za zdravje ljudi v Evropski uniji. Kar 400 tisoč prezgodnjih smrti se zgodi zaradi povečanja trdnih delcev v zraku oziroma zaradi onesnaženja zraka. Prihajam s območja, kjer je onesnaženost zraka s temi trdnimi delci oziroma PM delci največja v Sloveniji. To je območje Ptuja, Murske Sobote in Celja. Prejšnji teden smo imeli tudi zelo dobro sejo glede onesnaženosti zraka in zbolevanja prebivalcev v Anhovem. Zadeva je sledeča, bom kar navedel en primer z našega območja. Ljudje, ki živijo na Ptuju ob Ormoški cesti, zaradi teh trdnih delcev v zraku, ker je pač ta cesta zelo tranzitna, v zadnjih desetih letih zelo hitro zbolevajo; nekateri tudi zelo zbolijo. V Levici smo 10. marca 2016 sklicali nujno sejo Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor na temo onesnaženosti zraka s trdnimi delci. In na tej seji so bili sprejeti trije sklepi odbora za izboljšanje na področju onesnaženosti z delci PM10. Bom približno povzel te sklepe. Šlo je za to, da se sledi predlogom sprememb na posebej ogroženih območjih s posebnim poudarkom na kratkoročnih rešitvah. To naj bi se zgodilo do konca leta 2016. Pripravila bi naj se strategija za zmanjšanje onesnaženosti zraka kot posledica izgorevanja lesa v malih kurilnih napravah in pospešilo bi se naj pripravo razpisov kohezijskih sredstev za obdobje 2013–2020, zlasti za ukrepe, povezane z načrti za izboljšanje kakovosti zraka.
Zato me zanima:
Kakšne kratkoročne ukrepe ste na ministrstvu sprejeli za zmanjšanje onesnaženja z delci PM 10 in PM2,5 na posebej izpostavljenih območjih, ki sem jih že prej navedel?
Kje ste te ukrepe uvedli in kakšni so bili učinki teh kratkoročnih ukrepov na izboljšanje kakovosti zraka?
Koliko kohezijskih sredstev je bilo razdeljenih in koliko jih še bo za ukrepe na področju izboljšanja kakovosti zraka?
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.
Izvolite.

SIMON ZAJC: Hvala, gospod podpredsednik. Spoštovani poslanec!
V najinem stilu tudi danes midva zaključujeva poslanska vprašanja, tako da mi je v bistvu prav v veselje, da se je tako izšlo. Pa če greva na te sklepe in na naše ukrepe do sedaj ter sredstva, ki smo jih za to namenili. Trenutno se izvaja vseh sedem noveliranih odlokov o načrtih za kakovost zraka, torej za Ljubljano, Zasavje, Celje, Kranj, Mursko Soboto, Novo mesto in Maribor, ki so bili sprejeti v letu 2017 oziroma v 2018 na Vladi Republike Slovenije. Nadaljujemo s pripravo novelacije odlokov o načrtu za kakovost zraka. Območji Mestne občine Kranj in Občine Hrastnik uradno nista več območji s preseganji, ker so izmerjene mejne vrednosti že več kot tri leta skladne s predpisanimi. Tudi na drugih območjih s preseganji je mogoče opaziti trend izboljšanja kakovosti zraka, saj je število dni s preseganji iz leta v leto manjše. Nadaljuje se delo na operativnem programu ohranjanja kakovosti zraka v Republiki Sloveniji za vsa območja, kjer mejne vrednosti onesnaženosti zunanjega zraka niso presežene. Operativni program je pripravljen za javno obravnavo. Naslednji minister bo podal v javno obravnavo ta program. Medresorska delovna skupina je tudi pripravila dokument strategije o umni rabi lesne biomase v kurilnih napravah. Tudi ta je sedaj pripravljen za javno obravnavo. Ministrstvo pa tudi nadaljuje s pripravo programskih dokumentov za izvajanje evropske kohezijske politike za obdobje 2021–2027, ki vključuje tudi ukrepe na področju kakovosti zunanjega zraka. Seveda ukrepe financiramo tudi iz Eko sklada. Od leta 2011 do 2019 so podatki sledeči. Eko sklad poleg ukrepov za izboljšanje kakovosti zunanjega zraka, ki vključujejo subvencioniranje naložb v večje energijske učinkovitosti stanovanjskih stavb, dodeljuje tudi nepovratne finančne spodbude za vgradnjo novih kurilnih naprav na lesno biomaso ali novih toplotnih črpalk za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe; oziroma za zamenjavo starih kurilnih naprav z novimi kurilnimi napravami ali toplotnimi črpalkami. Toplotne črpalke imajo v primerjavi s kurilnimi napravami manjše oziroma nične izpuste delcev PM10 ter ostalih onesnaževal, kar ima pozitivni vpliv na kakovost zraka.
V letih od 2011 do 2019 je Eko sklad namenil 25,7 milijona evrov subvencij za nabavo 14 tisoč novih kurilnih naprav in 34,7 milijona evrov za nabavo 25 tisoč 635 novih toplotnih črpalk. Ocena onesnaženosti z delci PM10 je, da ima zamenjava stare kurilne naprave na polena z novo kurilno napravo za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe manjši izpust delcev za približno 65 kilogramov na leto; oziroma zamenjava načina ogrevanja na toplotno črpalko za približno 75 kilogramov na leto, odvisno od velikosti stavbe in intenzivnosti ogrevanja. Za naprej imamo pa v programu, za katerega upam, da ga bomo ta teden na vladi potrdili, porabo sredstev Sklada za podnebne spremembe v obdobju od 2020 do 2023, da bomo predvidoma v letu 2020 namenili 59,3 milijona evrov, v letu 2021 do 58,8 milijona evrov, v letu 2022 do 35 milijonov evrov ter v letu 2023 do 30 milijonov evrov sredstev za ukrepe, ki lahko pripomorejo k izboljšanju kakovosti zraka. Poleg tega Ministrstvo za okolje in prostor pripravlja projektno prijavo na LIFE program, in sicer na temo reševanja problematike zraka na območjih, ki imajo sprejete odloke o načrtu za kakovost zraka. Projektni prijavi se bodo priključile občine Murska Sobota, Maribor, Miklavž na Dravskem polju, Celje, Hrastnik, Trbovlje, Zagorje ob Savi, Ljubljana in Ptuj. Predvidena vrednost projekta znaša 17 milijonov evrov, s strani Evropske unije pričakujemo 10 milijonov. Odločitev bo sprejeta predvidoma v septembru 2020. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Spoštovani, hvala za besedo.
Zelo pomembno je tudi to, kar je tudi gospod minister povedal, kaj uporabljamo kot energent in kar naj bi ravno tudi spodbujal Eko sklad. Zato predlagam, da se zvišajo subvencije za zamenjavo starih kurilnih naprav s toplotno črpalko in se razširijo na področje cele Slovenije ali vsaj na večja strnjena naselja, ravno z vidika trajnega zmanjševanja teh trdnih delcev oziroma PM delcev.
Zanima me tudi:
Ali smemo pričakovati kakšno strategijo kakovosti zraka?
V kateri fazi je priprava te strategije?
Ali bodo inšpekcijske službe poostrile nadzor oziroma ali pripravlja ministrstvo kakšne akcije ozaveščanja tudi za področje sežiga odvečne biomase po pomladanskem čiščenju vrtov in sadovnjakov, zlasti znotraj strnjenih naselij ali v njihovi bližini, ker je tudi to eden od perečih problemov, sploh v obmestnih območjih?

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, ki opravljate tekoče posle, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

SIMON ZAJC: Hvala.
Mogoče bi še nekaj podatkov povedal, da ukrepi, ki so bili izvajani glede zamenjave kurilnih naprav in tudi glede nekaterih drugih ukrepov, kažejo rezultate. Če pogledamo število preseganj dnevne mejne vrednosti med leti 2016 in 2019, lahko ugotovimo, da smo dosegli napredek. Ti ukrepi, ki se izvajajo in se bodo v nadaljevanju tudi izvajali, kažejo in dajejo neke rezultate. Recimo podatki za Ljubljano Bežigrad, v letu 2016 je bilo takih dni 36, v letu 2019 16. Ljubljana, merilna postaja Biotehniška fakulteta: v 2016 kar 30, v 2019 le še 8. Gospodarsko razstavišče, za leto 2016 nimam podatka, v letu 2017 je bilo 39, v letu 2019 21. Maribor: v letu 2016 43, v letu 2019 13. Celje: leta 2016 53, leta 2019 23. Celje, postaja Mariborska: leta 2017 jih je bilo 57, leta 2019 43. Murska Sobota, Rakičan: 42 v letu 2016 in le 14 v letu 2019. Murska Sobota, Cankarjeva: prvi podatek je iz leta 2018, ko jih je bilo 46, v letu 2019 28. Novo mesto: 41 v letu 2016, v letu 2019 10. Kranj: 27 v letu 2016, v letu 2019 8. Zagorje: leta 2016 54, v letu 2019 28. Trbovlje: s 38 padlo na 16 in Hrastnik: s 25 padlo na 9. Ti ukrepi dajejo neke učinke; je pa res, da pri nas dve tretjini PM10 delcev prihaja iz majhnih kurišč oziroma iz malih kurilnih naprav, zato je tako pomembno, da ta sredstva še naprej v to vlagamo. Je treba tudi povedati, da socialno ogroženi dobijo to subvencijo v višini 100 % zamenjave. Tudi za ta del smo poskrbeli, da tudi tisti, ki si tega ne morejo privoščiti, lahko prispevajo k temu, da se izboljša kakovost zraka.
V Sloveniji imamo ta problem ali pa mogoče tudi prednost, da je 60 % naše Slovenije poraščene z gozdom. Po vseh teh ujmah, ki smo jim vsako leto priča, seveda ostaja veliko lesa, ki za kaj drugega kot za kurjenje ni primeren, zato bomo še naprej izkoriščali to lesno biomaso. Potrebno pa je, da ljudje vedo, kako pravilno pripraviti les za kurjavo, da imamo nadzor; in da še naprej subvencioniramo zamenjavo kurilnih naprav, tako kot smo že do zdaj delali. Tam, kjer se je pa možno priključiti na daljinsko ogrevanje, je pa seveda to boljša rešitev. Kjerkoli se je to zgodilo, imajo veliko boljši zrak kot tam, kjer ostajajo na individualnih kurilnih napravah.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za postopkovni predlog, da Državni zbor na naslednji seji opravi razpravo o odgovoru.
Izvolite.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Predlagam, da opravimo razpravo na temo onesnaženja zraka s trdnimi delci PM10 oziroma delci PM2,5. Ta problem onesnaženosti zraka presega oziroma gre preko naših državnih meja. Podatki meritev govorijo, da smo po nekaterih merilnih mestih izkoristili že več kot polovico dovoljenih dni prekoračitev mejnih vrednosti znotraj koledarskega leta, kar ste že omenili. Zdravje je tisto, h kateremu vsi ne samo težimo, ampak si ga želimo. In če hočemo zdravo živeti oziroma biti bolj zdravi, bo treba ravno na tem konkretnem področju neke zadeve spremeniti in urediti.
Obenem pa bi se tudi na koncu zahvalil vsem, ki ste bili v tej vladi. Ministri, želim vam vse dobro na vaši življenjski in delovni poti! Pa tudi vesel sem, da sva midva danes spet zadnja pri poslanskih vprašanjih, mislim, da sva bila že petkrat ali šestkrat, če se ne motim. In je tudi v redu, če sva zadnja na vrsti, da odpiramo po mojem mnenju trenutno najbolj pomembne teme na tem planetu, ki so povezane s tem, kako ohraniti oziroma kako popraviti in ozdraviti našo zemljo, pa tudi s tem, kako naj si ljudje razširijo obzorja in tudi začnejo razumeti, da smo del narave, da smo del te zemlje. Če bomo delali dobro, bomo tudi boljše živeli. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
O vašem predlogu bo Državni zbor odločil v četrtek, 5. marca 2020, v okviru glasovanj.
Predsedniku Vlade, ministricam in ministrom, ki opravljajo tekoče posle, se zahvaljujem za podane odgovore.

S tem prekinjam 1. točko dnevnega reda, ki jo bomo nadaljevali v četrtek, 5. marca 2020, ko bo Državni zbor v okviru glasovanj odločal o predlaganih sklepih.
Prekinjam tudi 16. sejo Državnega zbora, ki jo bomo nadaljevali jutri ob 9. uri.
Hvala lepa.

(SEJA JE BILA PREKINJENA 2. MARCA 2020 OB 15.46.)