Evidenca zapisa seje

št. in vrsta seje
14. Redna
Datum zasedanja
Vsebina zapisa seje

REPUBLIKA SLOVENIJA
DRŽAVNI ZBOR
nadaljevanje 14. seje

(18. december 2019)


Sejo so vodili predsednik Državnega zbora mag. Dejan Židan ter podpredsedniki Tina Heferle, Branko Simonovič in Jože Tanko.

Seja se je začela ob 9. uri.

/ 12. TOČKA DNEVNEGA REDA – POROČILO O OBVEŠČEVALNI IN PROTIOBVEŠČEVALNI DEJAVNOSTI V POVEZAVI Z DOGODKI MED RS IN RH MED ARBITRAŽNIM POSTOPKOM PRED ARBITRAŽNIM RAZSODIŠČEM V HAAGU (TAJNO) – točka je potekala brez navzočnosti javnosti/

(Odprti del seje se je začel ob 14.25.)

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Nadaljujemo s prekinjeno 14. sejo zbora.

Prehajamo na 7. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PREDLOG ZAKONA O POROŠTVU REPUBLIKE SLOVENIJE ZA OBVEZNOSTI DRUŽBE 2TDK, D. O. O., IZ NASLOVA KREDITOV IN DOLŽNIŠKIH VREDNOSTNIH PAPIRJEV, NAJETIH OZIROMA IZDANIH ZA FINANCIRANJE IZGRADNJE DRUGEGA TIRA ŽELEZNIŠKE PROGE DIVAČA–KOPER, IN ZA OBVEZNOSTI DRUŽBE DARS, D. D., Z NASLOVA KREDITOV IN DOLŽNIŠKIH VREDNOSTNIH PAPIRJEV, NAJETIH OZIROMA IZDANIH ZA FINANCIRANJE IZGRADNJE DELA 3. RAZVOJNE OSI, DRUGA OBRAVNAVA.
Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila Vlada.
Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavnici Vlade, ministrici za infrastrukturo mag. Alenki Bratušek.
Izvolite.

MAG. ALENKA BRATUŠEK: Hvala, spoštovani podpredsednik. Spoštovani poslanke in poslanci!
Pred vami je poroštveni zakon za dva pomembna infrastrukturna projekta, to je za železniško povezavo med Divačo in Koprom, in del 3. razvojne osi. Posebej želim danes povedati, da to ni zakon, ki bi določal, da se ta dva projekta v naši državi lahko ali pa da se začneta izvajati, ampak je to samo zakon, ki bo omogočil cenejši način financiranja obeh velikih infrastrukturnih projektov. 777 milijonov je skupni znesek poroštva, ki je predviden v teh dveh zakonih. Posebej še enkrat želim poudariti, da so v ta zakon vključeni samo projekti, ki imajo potrjen investicijski program, kar pomeni, da je kar dovolj natančno določena vrednost teh projektov, ki so v ta zakon vključeni. Veliko je bilo debat o tem, ali je prav, da je to en zakon, ali bi morala biti dva različna zakona. Nam se je seveda zdelo prav, zato je pred vami en zakon, ki vključuje oba velika infrastrukturna projekta. Posebej želim poudariti, da tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora ni imela problemov s tem, da je poroštvo za oba projekta vključeno v en zakon. Vesela sem, da smo zakon sprejemali po rednem postopku. Vesela, da smo opravili v tej dvorani splošno razpravo, da je zakon dobil ogromno podporo – 67 glasov. Vesela, da je bil z veliko večino izglasovan tudi v drugem branju na odboru, tako da si želim, da v takšni obliki, kot je, dobi tudi čim širšo podporo v tej dvorani, se pravi vas, vseh poslank in poslancev, ker res gre za dva pomembna infrastrukturna projekta, pomembna za Slovenijo, pomembna za gospodarstvo, pomembna za ljudi; in to ne samo na Primorskem ali Koroškem, ampak pravzaprav za celotno Slovenijo.
Dovolite mi še kratko opredelitev do treh amandmajev, ki so vloženi. Sprejetje teh amandmajev bi naredilo zakon o poroštvu bistveno slabši. Zakaj? Ker ne bi bili določeni pogoji, pod katerimi se družbi lahko zadolžujeta, kar pomeni, da bi lahko bil res celo tudi protiustaven, ker zahteva Ustavnega sodišča je, da mora biti v zakonu zelo natančno določena višina poroštva. S predlaganimi amandmaji nikakor ne gre za to, da bi katerikoli projekt izvzeli iz tega zakona, kar je bila intenca na odboru, pa ti amandmaji niso bili podprti. Gre za to, da določene stvari, ki so v zakonu zelo natančno določene, po predlaganih amandmajih niso več tako natančno določene. Za mene kot ministrico in tudi Vlado Republike Slovenije je to seveda nedopustno. Spoštovani poslanke in poslanci, hvala za vso podporo, ki jo je ta zakon dobil do sedaj; in seveda tudi prošnja, da v čim večjem številu danes ta zakon podpremo ter s polno paro nadaljujemo oba pomembna infrastrukturna projekta. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Predlog zakona je kot matično delovno telo obravnaval Odbor za finance.
Za predstavitev poročila dajem besedo predsedniku Robertu Polnarju.
Izvolite.

ROBERT POLNAR (PS DeSUS): Hvala za besedo, gospod podpredsednik Državnega zbora. Gospe poslanke, gospodje poslanci!
Odbor za finance je na 17. seji 28. novembra kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o poroštvu Republike Slovenije za obveznosti družbe 2TDK, d. o. o., z naslova kreditov in dolžniških vrednostnih papirjev, najetih oziroma izdanih za financiranje izgradnje drugega tira železniške proge Divača–Koper, in za obveznosti družbe Dars, d. d., z naslova kreditov in dolžniških vrednostnih papirjev, najetih oziroma izdanih za financiranje izgradnje dela 3. razvojne osi, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo in sprejetje predložila Vlada. V uvodni dopolnilni obrazložitvi je ministrica za infrastrukturo pojasnila, da je cilj predloga zakona zagotoviti potrebne vire sredstev, ki so temeljni pogoji za izvedbo dveh največjih infrastrukturnih projektov v Sloveniji, proge Divača—Koper in dveh odsekov 3. razvojne osi. Predstavila je finančni konstrukciji in predvideno višino poroštva za oba projekta. Nadalje je poudarila pomen državnega poroštva za tako zahtevna projekta in pri tem opozorila na majhno možnost odobritve posojil brez le-tega. Državni sekretar na Ministrstvu za finance je pojasnil, da predlog zakona natančno opredeljuje finančno konstrukcijo in obseg stroškov. Prav tako je povedal, da predlog zakona jasno opredeljuje posledice unovčitve poroštva in je dobra osnova za podpis poroštvene pogodbe. Predstavnica Zakonodajno-pravne službe je izpostavila nekatere ključne pomisleke, ki izhajajo iz pisnega mnenja službe. Pojasnila je, da je Zakonodajno-pravna služba po primerjavi z drugimi poroštvenimi zakoni v Sloveniji podala pripombe k določenim členom, in sicer glede vključitve stroškov v okvir poroštva glede dodatnega pribitka na donose na dolžniške vrednostne papirje ter glede načina zavarovanja poroštva.
V razpravi so članice in člani odbora poudarili pomen obeh projektov za gospodarski in uravnotežen regionalni razvoj Slovenije. V sklopu tega so nekatere članice in člani izrazili podporo namenu predloga zakona, torej poroštvu za izvedbo projekta nove proge Divača—Koper in dela 3. razvojne osi; ne pa tudi načinu obravnave. Zanimalo jih je, zakaj poroštvi za dva najpomembnejša in hkrati izjemno različna projekta ureja isti predlog zakona. Nadalje je bil v zvezi s podelitvijo poroštva na podlagi predloga zakona izpostavljen vidik financiranja obeh projektov. Člane odbora je zanimala vloga družbe 2TDK pri financiranju proge Divača—Koper, predvsem kako bo družba Dars pridobila preostanek potrebnih finančnih sredstev in kakšni so možni vplivi poroštev za oba projekta na javnofinančni dolg. Izpostavljeni so bili tudi številni tehnični vidiki realizacije projektov. Nekateri člani so izrazili nestrinjanje z izbrano traso na delu 3. razvojne osi, ker ta predvideva rušenje številnih gospodarskih in bivanjskih objektov. Prav tako je bilo opozorjeno na možnosti nadaljnjih podražitev zaradi tehnične zahtevnosti in tveganj pri izgradnji. Ministrica za infrastrukturo je poudarila, da je po oceni ministrstva dobro, da so tako veliki projekti urejeni v enem zakonu zaradi večje preglednosti. Nadalje je pojasnila, da državno poroštvo zagotavlja najugodnejše financiranje za izgradnjo obeh projektov in da je verjetnost unovčitve poroštev iz predloga zakona izjemno nizka. Odbor je v skladu z drugim odstavkom 130. člena Poslovnika Državnega zbora obravnaval amandmaje poslanskih skupin koalicije k 3., 5. in 6. členu predloga zakona in jih sprejel. Odbor ni sprejel amandmaja Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke k 1. členu predloga zakona, zato so postali brezpredmetni amandmaji Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke k 3., 4., 5., 6. in 10. členu predloga zakona. Odbor je v skladu 128. členom Poslovnika Državnega zbora glasoval o vseh členih predloga zakona in jih sprejel. Glede na sprejete amandmaje je na podlagi prvega odstavka 133. člena Poslovnika Državnega zbora pripravljeno besedilo dopolnjenega predloga zakona, v katerega so vključeni sprejeti amandmaji. Dopolnjen predlog zakona je sestavni del tega poročila. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Ker je zbor na 12. seji opravil splošno razpravo o predlogu zakona, predstavitev stališč poslanskih skupin ni možna.
Prehajamo na razpravo o členih in vloženih amandmajih, ki jo bomo opravili na podlagi pregleda vloženih amandmajev z dne 17. 12. 2019. Amandmaji so bili vloženi k 3., 5. in 6. členu. Ker so amandmaji Poslanske skupine SDS k 3., 5. in 6. členu vsebinsko povezani, bomo o njih razpravljali skupaj.
V razpravo dajem 3., 5. in 6. člen ter tri amandmaje Poslanske skupine SDS. Želi kdo razpravljati? Ker je interes za razpravo, prosim za prijavo.
Najprej ima besedo poslanec Zvone Černač.
Izvolite.

ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Lep pozdrav vsem prisotnim!
V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke smo ob splošni razpravi napovedali, da bomo ta zakon podprli, in smo tudi ga. Istočasno pa smo povedali, da našo nadaljnjo podporo vežemo na sprejetje amandmajev, ki smo jih potem tudi predlagali. Mimogrede, mi govorimo o zakonu, ki ga je obravnaval Odbor za finance, gre za neke vrste finančni zakon, ne vidim pa nobenega predstavnika s strani Ministrstva za finance danes tukaj. Tega zakona ni obravnaval Odbor za infrastrukturo. Tudi v tem je mogoče en del problema, da se o stvareh ne pogovorimo na tistem mestu, kamor sodijo. Kot smo slišali iz poročila odbora, so bili amandmaji na odboru zavrnjeni. Ker so bili ti amandmaji zavrnjeni, seveda po poslovniških določbah ni mogoče predlagati na plenarni seji amandmajev k tistim členom, ki niso, v narekovaju, odprti. Tam, kjer ni bilo sprejetih amandmajev, novi predlogi za plenarno sejo niso mogoči, to ministrica zelo dobro ve. V uvodnem stališču je problematizirala vlaganje teh amandmajev, s katerimi želimo priti do istega cilja. Če bodo ti amandmaji sprejeti, je potem treba, ker bo zakon neusklajen, v tretjem branju ponovno vložiti in predlagati amandmaje, ki jih tudi bomo, ki bodo to uskladitev opravili. Tukaj ni nobenega formalnega problema, da tega zakona – če bi se po vsebini strinjali, da iz tega zakona izločimo poroštvo za enotirno progo – ne spravimo v normalne formalne okvire. Toliko glede teh formalnosti. Ampak mislim, da je bil glavni čas za to na odboru, ko se je tam debatiralo in razpravljalo. Ni bila Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke edina, ki je problematizirala umestitev poroštva za enotirno progo Koper–Divača v ta zakon. Nismo bili edini. Nanizana je bila vrsta argumentov, jaz jih zdaj tukaj ne bi ponovno vseh ponavljal. Če pogledamo: po vsebini, po namembnosti, po tem, da gre v enem delu za obveznosti, ki predstavljajo del javnega dolga, v drugem delu ne predstavljajo teh obveznosti, če govorimo o tem, da vsebinsko gledano Dars poroštva za to cesto sploh ne bi potreboval. Ministrica je v prvem branju govorila, da brez tega poroštva Dars kredita ne more dobiti. Tudi če ga res ne bi mogel dobiti, Dars je v letu 2018 ob nekaj manj kot 500 milijonih prihodkov beležil 200 milijonov evrov dobička, letos bo slika še bistveno bolj ugodna. Dars je trenutno izjemno profitabilno podjetje, resda ta odsek ne bo najbolj profitabilen, z vidika bank ne bo donosen ta odsek na Koroško, ampak ne glede na to; tudi če bi želel biti argument, da se tega ne da narediti, tukaj argumenta ni. Tukaj je edini argument, da se dva projekta tlačita skupaj, samo bojazen te ministrice, da v primeru, da bi govorili ločeno o poroštvu za severni del in del južnega dela 3. razvojne osi, podpore za enotirno progo ne bi bilo, kajti verjamem, da bi bili pri tem delu soglasni. Kolegi iz Levice so sicer imeli pripombe tudi glede severnega dela 3. razvojne osi, ampak verjetno so spregledali, da mi ne govorimo v tem poroštvenem zakonu o trasi med obstoječo avtocesto in Velenjem, ampak govorimo o odseku med Velenjem in Slovenj Gradcem, za katerega je bil državni prostorski načrt sprejet v času druge Janševe vlade 22. decembra 2012. Zdaj smo pa konec leta 2019. Sedem let je trajalo, da smo prišli od državnega prostorskega do tega, da se začnemo pogovarjati o poroštvenem zakonu in o izvedbi. In za južni del 3. razvojne osi, kjer imamo pa samo v enem delu poroštveni zakon – ne za celo traso, od Novega mesta do Malin, kar bi bilo normalno, da bi bilo v tem zakonu zapisano, je samo do Osredka – je bil pa državni prostorski načrt sprejet v letu 2013. Torej ti deli tras severne in južne 3. razvojne osi niso v ničemer sporni in tukaj verjamem, da je soglasje Državnega zbora veliko oziroma, bi si upal trditi, skoraj stoprocentno. Drugačna pa je situacija, ko gre za enotirno progo. In gre za to, da ta projekt – ki bo pomenil na dolgi rok velik problem za državne finance in za celotno infrastrukturo, ker bo leta in leta požiral znatna sredstva, ne bo pa od tega nobenega učinka – je projekt, ki ga nikoli ne bi smeli potrditi, sploh ne v Državnem zboru, s poroštvom, o katerem govorimo danes. Če bo do tega prišlo, potem poslanci, ki boste ta projekt potrdili, nosite soodgovornost tudi za vse tisto, kar bo temu projektu sledilo, podobno, kot je bilo to pri Teš 6, kjer veste, da je bil tisti poroštveni zakon sprejet z zelo malo glasovi. Mislim, da je bilo takrat v dvorani manj kot 50 poslancev in za ta poroštveni zakon za Teš 6 jih je glasovalo samo 26 od 90. Tukaj verjetno situacija ne bo taka; bo pa breme, ki bo s tem sprejeto, zelo veliko. Mi smo govorili o tem, da ni nobenega razloga po tistem, ko več ni nobenega zasebnega partnerja, ko je Republika Madžarska odstopila od tega, da bi sodelovala pri tem projektu, da se ta družba, umetno ustvarjena, ravno iz razlogov, da bo zasebni partner prispeval sredstva, da to ne bo šlo v javni dolg – zdaj vidimo, da gre –, nemudoma ukine, včeraj, ne danes; in da se investicijo za 27 kilometrov proge prenese na podjetje, ki upravlja z vsemi ostalimi stotinami kilometrov prog v Republiki Sloveniji. Tega ni, tudi ni nobenega argumenta, zakaj se to naredi. Če ti amandmaji, ki jih predlagamo, ne bodo sprejeti, potem Slovenska demokratska stranka žal tega zakona ne more podpreti. To ne pomeni, da ne podpiramo 3. razvojne osi, investicije v cestno povezavo na Koroško in v Belo krajino; daleč od tega. Prva in druga Janševa vlada sta bili tisti, ki sta postopke na 3. razvojni osi pospešili, zato so bili tudi takrat sprejeti ti državni prostorski načrti z relativno majhnim zamikom v roku leta dni, tako za severni del med Velenjem in Slovenj Gradcem ter za južni del od Novega mesta do Malin.
Drugi del amandmajev se pa nanaša na stroške. V tem zakonu je po copy-paste metodi prepisano vse tisto, kar se je predpisovalo v prejšnjih poroštvenih zakonih glede stroškov. Največ 0,5 % glavnice lahko znašajo vsi stroški odobritve kredita, to je pri 777 milijonih skoraj 4 milijone evrov, skoraj 4 milijone evrov. To je ogromen denar. Mi se v Državnem zboru prerekamo za desettisoče in stotisoče evrov, ko obravnavamo proračun, tukaj pa bomo 4 milijone dali za stroške kredita, za neko formalno opravilo, kjer so ti zneski absolutno previsoki. In je bil tudi nek poroštveni zakon sprejet v preteklosti, ki se nanaša na avtocestni program, in sicer je bil sprejet v letu 2009, to je Zakon o soglasju in poroštvu Republike Slovenije za obveznosti Dars, d. d., iz kreditov in izdanih dolžniških vrednostnih papirjev za realizacijo gradnje avtocestnih odsekov iz nacionalnega programa izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji v višini 329,73 milijona evrov, kjer so bili, pazite, v bistveno drugačnih finančnih razmerah, kot so danes, ko je denar dobesedno zastonj, trenutno. Takrat so bile razmere druge, bila je kriza, leta 2009 so bili določeni stroški v maksimalni višini 0,2 %; 2,5-krat manj, kot je v tem zakonu. In zaradi tega predlagamo, da se tudi v tem zakonu določi maksimalna višina teh stroškov s tem amandmajem k 3. členu v višini 0,2; oziroma če bi šlo za izdajo dolžniških vrednostnih papirjev 0,4, kot je bilo to zapisano v tem zakonu leta 2009. Menimo sicer, da v teh razmerah, v katerih smo danes, vse, kar je več kot 1 %, je nepotrebno in je to metanje denarja skozi okno. Vendar pa mislim, da je ta državni zbor v popolnoma drugačnih razmerah sprejel popolnoma druge številke. In če bi danes mi imeli preglednico, koliko so ti stroški do sedaj znašali pri posameznih kreditih, ki smo jo zahtevali ob splošni razpravi o tem zakonu, pa je do danes nismo dobili, bi se potem verjetno lažje o tem pogovarjali. Ampak tudi če te preglednice nimamo, imamo pred seboj zakon, ki je bil sprejet leta 2009 in kjer so bili ti stroški maksimirani na nivoju 0,2 oziroma 0,4 % od vrednosti glavnice. In isto predlagamo, da se zgodi tudi v tem zakonu.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Lidija Divjak Mirnik.
Izvolite.

LIDIJA DIVJAK MIRNIK (PS LMŠ): Hvala lepa, predsedujoči, za besedo. Lep pozdrav, spoštovana ministrica! Spoštovani kolegice in kolegi!
Jaz bom zelo kratka, ker imamo malo manj časa, pa nič zato. V drugem branju ponovno govorimo o poroštvu. Jaz mislim, da moramo še enkrat spomniti na argumente, zakaj o tem sploh govorimo in zakaj potrebujemo obravnavo tega zakona. Prvič, tudi zaradi ohlajanja gospodarstva so tovrstni infrastrukturni projekti ključni za nadaljnji razvoj Slovenije: s tem se verjetno vsi strinjamo. Drugič, vloga Republike Slovenije kot garanta vpliva tudi na ugodnejšo stopnjo obrestne mere najetih kreditov. In tretjič, Republika Slovenija je v preteklosti že nastopala v vlogi garanta pri investicijah v cestno infrastrukturo in v nobenem primeru še ni prišlo do unovčenja predloženih garancij. Gospa ministrica v vseh razpravah opozarja, da je zelo mala verjetnost, da bi do tega prišlo. Jaz drugega nimam, kot da ministrici pri tem verjamem. Zato se mi zdi, da predlogi amandmajev, ki jih kolegi v SDS predlagajo, dajo za misliti, je pa seveda o njih treba spregovoriti. Kar se mene tiče, je predvsem pomislek tudi pri stroških samega najema kredita, vendar jaz nisem finančni strokovnjak, v življenju nisem še nikoli jemala tako velikega kredita. V tem trenutku kot laik res ne morem oceniti, ali je sedaj dovolj 1 %, ali je dovolj 0,4 %, 0,2 ali 0,5. Pravzaprav ne vemo, koliko bodo ti stroški za tako velik kredit. Jaz bi tukaj kljub temu prepustila pripravljavcem gradiva to njihovo strokovnost in bi verjela, da bodo stroški v teh okvirih, kot so predlagani.
Grem samo v nekaj zelo kratkih umestitev drugega tira v širši kontekst. Projekt izgradnje drugega tira definitivno predstavlja zgolj eno od številnih investicij, izvedenih oziroma še načrtovanih, ki jih bomo v Sloveniji izvedli, ki so tudi del strategije modernizacije slovenskega železniškega omrežja, ker se verjetno v tej dvorani vsi strinjamo, da naša železnica je res iz časa Marije Terezije in je nujno, da jo posodobimo. Pa s tem smo že zamudili nekaj let, ampak bog pomagaj. Sedaj smo tu, pa naredimo to. Zakaj sem pa vesela, ko govorimo o tem širšem kontekstu drugega tira? Da bomo tudi nadgradili železniško progo Maribor–Šentilj. Vi veste, da v proračunu 2020–2021 imamo namenjenih 53 milijonov za to, kar je ogromno. In moram povedati, da v zadnjih letih tako velike investicije v nadgradnjo železniške proge v tistem delu severovzhodne Slovenije, ki je evidentno nižje razvit kot drug, še ni bilo; zato se meni zdi to zelo zelo pomembna investicija. Tudi vozlišče Pragersko se je nadgradilo, Zidani most–Celje, pa mislim, da se zdaj zadevo tudi ureja po tistih nekih nesrečah, ki so bile, Poljčane–Slovenska Bistrica, tudi tam se je zadeva uredila oziroma, če se še ni, se bo. Zato je treba ta drugi tir narediti. Do Primorske tudi moramo priti, pa fino bi bilo, da pridemo v čim krajšem času. Zagotavljajo nam, da potem bo pol ure krajši čas potovanja, kar verjetno tudi ni tako nepomembno; sploh tudi v kontekstu nekega biznisa, ki se ga gredo tisti, ki bodo to tudi koristili. Skratka, da ne bom preveč časa kolegu porabila, sama amandmajev SDS ne bom podprla; se mi pa zdi pomembno, da pa vsi skupaj bdimo nad tem, kaj se bo dejansko potem s temi najemi in krediti dogajalo, ter seveda takrat, če bo treba, tudi urgiramo. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Franc Rosec.
Izvolite.

FRANC ROSEC (PS SDS): Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem prisotnim!
Že na odboru je naša stranka predlagala neke amandmaje, ki žal niso bili podprti. Vsi se zavedamo, da je infrastruktura pogoj za razvoj neke države. V tem poroštvenem zakonu pa imamo malo megle. Imamo dve stvari – eno je železnica, eno so ceste. Vemo, da gre za dva različna subjekta; pogoji, načini gradnje so čisto drugačni. Mi nikakor nismo nasprotniki niti razvoja železnic niti razvoja cest, je pa, kot sem tudi že na odboru omenil, ta del poroštva, ki je navezan na drugi tir, ki je vsiljen v 3. razvojno os, na nek način izsiljevanje poslancev oziroma pritisk na poslance, ker vemo vsi, da ta 3. razvojna os je nujna, je potrebna, ima splošno podporo, medtem ko pa ta nesrečni drugi tir ima že kar na začetku, na startu neke madeže. Zato smo tudi mi že na odboru predlagali amandma, ki žal ni bil sprejet, da bi sprejeli ločene amandmaje, bi šli v ločeno poroštvo enkrat za ceste, enkrat za železnico. Vendar pa žal to ni bilo sprejeto, kot sem že poudaril. Je pa treba tudi nekaj poudariti, da že na samem začetku gradnje drugega tira in pripravljalnih delih se veliko zapleta. Večkrat se omenja, da gre drugi tir nekje po sledeh Teša 6. Vemo tudi, zakaj je bilo ustanovljeno podjetje 2TDK, bili so pogoji, bili so načini, tudi v tem državnem zboru je bila v preteklosti razprava. Zdaj so se pa ti pogoji zelo spremenili, nimamo zalednih držav, drugi tir ni deležen nekih evropskih sredstev, ker ni prioriteta, so čisto neke druge zadeve. In da je zdaj 3. razvojna os nek talec drugega tira, mogoče ni najbolj pošteno do vseh naših državljanov, ki bi morali to 3. razvojno os že zdavnaj imeti. Da se tukaj tlači jabolka in krompir v isto zadevo, res ni najbolj fer do nas poslancev ter tudi do ostalih državljanov ne.
Vsekakor se pa mi zavedamo, da bi morali imeti že v preteklosti malo več narejene neke strategije na železniški infrastrukturi. Morali bi imeti neke koridorje začrtane. Vemo, da so finančna sredstva, ki jih evropski skladi ponujajo za razvoj in gradnjo železnic, vendar mi smo tukaj nekje zaspali. Mi smo predlagali, da naredimo kompletno novo strategijo razvoja železnic, vključno s tem drugim tirom; vendar zaenkrat želje, pobude za implementacijo teh idej ni. Bomo pa verjetno v prihodnosti deležni, da bomo za vsak odsek trase 3. razvojne osi ponovno sprejemali neka poroštva. Delamo nekaj po načinu per partes, namesto da bi imeli neko širšo zasnovo, naredili nekaj konkretnega. Če pa se še malo obrnemo, kot je večkrat omenjeno, kako bosta ta 3. razvojna os ali pa drugi tir imela velik pomen za našo gradbeno infrastrukturo, naša podjetja, kako bo to pripomoglo k razvoju države in neki dodani vrednosti, pa prideš ob tej drugi zgodbi, ki se pač ne tiče ravno tega dela, to je druga cev karavanškega predora, do malce skepse. Tu smo imeli srečo, da je prišel ponudnik, ki je imel reference in ki ni imel nobenega proizvajalca, je bil sam. In ko zdaj vidiš, da neki izvajalci, ki se promovirajo kot glavni izvajalci na drugem tiru, lahko ceno spustijo za 17 milijonov kar tako, da je potem drugi tir oziroma so vse te zadeve zelo pod vprašajem, kako se bo to odvijalo, kako bo to začrtano. Človek se potem vpraša, ali je namen drugega tira, da se določeni apetiti zadostijo; ali je res namen, da bi se ta zadeva naredila, da bi bila to promocija oziroma razvoj Luke Koper. Mislim pa, da je bolj v ospredju prejšnji motiv, da je to želja določenih interesnih skupin, kako priti do neke pogače. Lahko bi še kaj več o tem, ampak mislim, da je bil kolega Černač zelo nazoren, zelo podroben. Mi upamo, da bodo naši amandmaji sprejeti, vsekakor si pa želimo, da bi v prihodnosti čim prej odprli neko debato glede razvoja naše železniške infrastrukture. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Za besedo je zaprosila ministrica mag. Alenka Bratušek.
Izvolite.

MAG. ALENKA BRATUŠEK: Najlepša hvala.
Najprej še enkrat, kar se tiče vsebine, jaz verjamem, spoštovani poslanke in poslanci, da se zelo dobro spomnite enega zakona, skrajšan naziv je bil ZUJF, ki je uredil 43 različnih vsebin. 43 različnih vsebin v enem zakonu. Tukaj gre, ja, za dva infrastrukturna projekta – eden je železnica, drugi je cesta. In ne gre za vprašanje, ali Slovenija ta dva projekta potrebuje, ali jih bomo gradili ali ne; te odločitve so že bile sprejete. O drugem tiru je bil v Državnem zboru sprejet zakon, bila sta izpeljana dva referenduma, tako da lahko rečemo, da so ljudje dvakrat potrdili, da gremo v gradnjo drugega tira. In je mogoče malo nekorektno ljudi zavajati, da v primeru, če ta zakon ne bo sprejet, teh projektov ne bo. Bodo, samo financiranje bo bistveno dražje. Pri drugem tiru je mogoče zgodba še nekoliko drugačna, da ne rečem, lažja, ker če ta poroštveni zakon ne bi bil sprejet, bi pač iz državnega proračuna morali še za dodatnih 417 milijonov dokapitalizirati podjetje 2TDK. To je pravzaprav dejstvo oziroma prava slika in jaz mislim, da je prav, da ljudem po pravici povemo, kaj ta zakon prinaša ali česa ne prinaša. V obdobju naše države Slovenije je bilo v obdobju od leta 1996 do leta 2017 skupaj izdanih poroštev za nekaj več kot 17 milijard, od tega 3,9 milijarde za Dars.
Če izvzamemo sanacijo bank, glede katere se strinjamo, da je bil nek izredni dogodek, tudi kar se tiče unovčenja poroštev, potem je bilo manj kot 1 % teh izdanih poroštev tudi unovčenih. Prepričana sem, tudi zato, ker so zelo natančno načrtovani viri za poplačilo teh posojil, da pravzaprav do teh unovčenj prišlo ne bo. Velikokrat se tudi v Državnem zboru pogovarjamo o zelo slabem projektu, to je Teš 6, velikokrat, in marsikaj je bilo tam narobe, ampak tudi na projektu Teš 6 ni bil unovčen z vidika poroštva niti en sam evro, niti en sam evro. In to je treba zelo jasno povedati ljudem, ki nas poslušajo. Marsikaj je šlo narobe, preveč je šlo narobe, ampak z vidika poroštva je treba biti jasen, da unovčitve tudi pri teh slabih praksah, kot so se dogajale v Teš 6, ni bilo. Dejstvo je, da je podjetju 2TDK skupaj z nami uspelo dobiti na mizo posojilo Evropske investicijske banke. In dejstvo je, da je zahteva Evropske investicijske banke, da država jamči za to posojilo. In tretje dejstvo je, da je to posojilo daleč daleč najcenejše. Evropska sredstva so bila omenjena. Ne drži, da pri projektu Divača–Koper evropska sredstva ne bodo vključena. Skladno z investicijskim programom je predvideno 250 milijonov evrov evropskih sredstev. In za nekaj več kot 160, 170 milijonov imamo pravzaprav že podpisanih pogodb, za ostalo znotraj kohezije pa še v tem trenutku dopolnjujemo dokumentacijo, da bi tudi ta sredstva lahko bila na voljo za projekt Divača–Koper. Skoraj četrtino sredstev smo predvideli iz Evrope, če lahko temu tako rečem.
Pa mogoče je tukaj priložnost, da povem, ker se pač velikokrat omenja hrvaški most na Pelješac. Hrvaška se je sama odločila, sama odločila, da bo tako rekoč celotno svojo kohezijo dala na en projekt. Mi smo se odločili iz naše kohezijske ovojnice 80 milijonov nameniti za progo Divača–Koper, ostalih 170, nekaj več kot 160 milijonov, pa smo uspeli pridobiti iz drugih virov, se pravi plus ta naša domača kohezijska ovojnica, če jo lahko tako imenujem. Hrvaška je naredila drugače, postrgala je veliko večino kohezijskega denarja in se ga odločila dati na en projekt. Tudi Slovenija je imela to možnost, nismo se tako odločili. Ampak mislim, da je zdaj pred vami zelo jasna finančna konstrukcija, ki zelo jasno kaže in pove. In še več, viri za poplačilo tega projekta so v celoti predvideni in se že pobirajo. In na koncu, po izteku koncesijskega obdobja, tak je načrt, skladen z investicijskim programom, bi projekt davkoplačevalce stal nič. Takšen je cilj. In zato lahko rečem, čeprav nisem jaz postavljala te sheme, da se to financira preko projektnega podjetja 2TDK, da bi takšen način lahko bil praksa, da hitreje pridemo do boljše železniške infrastrukture v naši državi. Fiskalno pravilo nas hudo omejuje, zmanjkuje manevrskega prostora za investicijske odhodke in zato je način gradnje železniške infrastrukture na način, kot smo gradili avtoceste, lahko primerna oblika, ki jo pozna tudi Evropska unija. Na koncu res samo še enkrat, ni prvič, ni zadnjič, da se v enem zakonu ureja …, tukaj se urejata dva projekta, glede vsebine pa lahko rečem, da je infrastruktura, ker tudi ministrstvo imamo za infrastrukturo. Kot sem že na začetku povedala, v Zakonu za uravnoteženje javnih financ ste v enem zakonu uredili več kot 40 vsebin, pa se takrat nihče ni spraševal, kako je to nedosledno, ni prav, je protiustavno. Seveda smo mi prepričani, da je prav, da sta ta dva projekta v enem zakonu.
Ne vem, kdo je omenil, da je 3. razvojna os talec drugega tira. Jaz bom rekla, da so bile stvari na vladi videti malo drugače. Del zakona, ki se je nanašal na drugi tir, je bil spisan že pred poletjem, pa se glede 3. razvojne osi znotraj vlade nismo mogli dogovoriti. V Državnem zboru zdaj zgleda stvar malo drugače, ampak kakorkoli, jaz verjamem ali pa si želim, da ta zakon danes dobi podporo, da lahko projekte naprej peljemo najceneje, kar je možno; in to je tudi cilj tega poroštvenega zakona. Še enkrat želim poudariti, ta zakon ne opredeljuje projekta – da ali ne. To ni zakon za progo Divača–Koper ali pa za 3. razvojno os, ampak je samo zakon, ki omogoča najcenejšo gradnjo teh projektov ali odsekov, ki so v tem trenutku vključeni v zakon. Seveda bo treba zakon dopolnjevati z ostalimi deli 3. razvojne osi, kar sem že v uvodni predstavitvi povedala, da smo tukaj skupaj v dogovoru z Ministrstvom za finance v zakon vključili samo tiste odseke, ki imajo potrjen investicijski program, in na ta način zagotovili res zelo natančno določljivost višine poroštva za ta dva projekta.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospa ministrica.
Repliko ima gospod Zvonko Černač.
Izvolite.

ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Ni mogoče primerjati Zujfa s tem zakonom. To sta dve popolnoma različni vsebinski temi in ministrica to tudi zelo dobro ve. Jaz sem ob prvem branju predstavil vse poroštvene zakone, ki so bili do sedaj na področju infrastrukture in na ostalih področjih sprejeti v Državnem zboru. Nikjer v teh poroštvenih zakonih ne gre za vsebine, ki med seboj niso povezane in ne gre za dva različna pravna subjekta. Ko se je recimo sprejemal zakon za poroštvo za gradnjo avtocest, se je sprejemal poseben zakon za Dars; ko se je sprejemal zakon za energetiko, se je sprejemal poseben zakon; ko se je sprejemal zakon za razširitev prostorskih kapacitet Univerze na Primorskem, se je sprejemal za več objektov, ampak za en subjekt, to je za Univerzo na Primorskem. To je prvič, da imamo v zakonu dva projekta, ki sta popolnoma različna; in za enega lahko ugotovimo, da poroštva tudi formalno ne potrebuje, pa bi bil vseeno lahko izveden; za drugega ste pa sami, ministrica, povedali, da enotirna proga ne dobi posojila brez državnega poroštva, ga ne dobi. EIB ne bo dal posojila, kot ga ni dal za Teš 6, ker vemo, zakaj ga ni dal takrat, in vemo, zakaj ga ne daje danes. In ni res, da so ljudje dvakrat glasovali o tem in da so dvakrat potrdili, nič niso potrdili, ker referendumi niso bili zaradi nedoseženega kvoruma uspešni. Drugič, je bilo pa celo več glasov »proti« kot »za«, ampak to v tej zadevi niti ni najbolj bistveno. Bistveno je, da ste vi umetno dali dva projekta skupaj zaradi tega, ker ste se bali, sami ste danes povedali, tega niti nismo vedeli, da je bil poroštveni zakon za enotirno progo pripravljen že prej kot za 3. razvojno os, pa ga niste dali v zakonodajno proceduro.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Nadaljujemo z razpravo.
Naslednji ima besedo gospod Aleksander Reberšek.
Pripravi pa se naj gospod Jože Lenart.
Izvolite.

ALEKSANDER REBERŠEK (PS NSi): Hvala lepa za besedo. Spoštovana ministrica, državna sekretarka, poslanke in poslanci!
Sprejemanje poroštvenega zakona za 3. razvojno os je sporno in protizakonito dejanje vse dotlej, dokler še ni razrešena ustavna pobuda in upravna tožba za odsek Velenje jug–Slovenj Gradec jug. Sprejemanje poroštvenega zakona za 3. razvojno os je strokovno sporno in protizakonito dejanje vse dotlej, dokler še ni razrešena ustavna pobuda za odsek Velenje jug–Šentrupert. Ustavni pobudi na odseku skozi Spodnjo Savinjsko dolino se nanašata na kršitve pravne osnove prostorske strategije Republike Slovenije iz leta 2004 in prostorskega reda Republike Slovenije, ki so jima nadrejeni splošni akti Evropske unije in zakoni Evropske unije, vezani na nedoseganje energetske učinkovitosti, nespoštovanje habitatne direktive, uničevanje vodnih virov. Z izvajanjem prostorskega akta DPN F2-2 so kršeni členi Ustave Republike Slovenije, in sicer 2. člen, 3.a člen, 8. člen, 25. člen, 70.a člen, 71., 72. in 73. člen. Sprejemanje poroštvenega zakona za 3. razvojno os je strokovno sporno, nehigienično in protizakonito dejanje vse dotlej, dokler ni razrešena upravna tožba dvajsetih rušencev, živečih na področju Podgore. Zaradi neustrezno procesno vodenega združenega poroštvenega zakona za dve vsebini bo vložena ustavna pritožba. Vse dotlej, dokler se vsi tožbeni postopki ne zaključijo, je odločanje, ki lahko pomeni sprejetje takšnega zakona, neustavno. Postopek sprejemanja ne omogoča suverene odločitve posameznega poslanca, vezano na obe vsebini poroštvenega zakona, in sicer železnico in cesto, ki sta prav v Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu za leto 2030—2050 bistveno drugače obravnavani. S strani Evropske unije se spodbuja samo gradnja železnic.
Od vas zahtevam investicijski osnutek in investicijski program za celotno 3. razvojno os. Ločevanje 3. razvojne osi na odseke je neekonomično in tudi strokovno sporno, netransparentno ravnanje v postopku načrtovanja in sprejemanja ključnih dokumentov ter odločitev. Vse to je namenjeno samo zavajanju in slabitvi glasu civilne družbe. Ni prav, da niste omogočili, da bi o obeh projektih glasovali ločeno, ampak ste vse spravili v en poroštveni zakon, kar pomeni, da ni mogoče ločeno odločanje in potrjevanje za cesto, za železnico, ni izvedenih celotnih odsekov, ni finančnega programa. Kaj danes Državni zbor potrjuje? Mačka v žaklju brez dna. Študije variant za traso F2-2 še vedno nisem dobil in še vedno čakam na nekatere dokumente. Jaz čakam na dokumente, ki mi jih vi nočete poslati; hkrati pa od mene pričakujete, da bom glasoval za poroštvo za taisti projekt. To ni pošteno.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
K besedi se je prijavila gospa državna sekretarka.
Izvolite.

NINA MAUHLER: Naj zgolj na kratko odgovorim gospodu Reberšku.
To je zavajajoče, kar zdaj izvajate. Postopek prostorskega umeščanja za traso 3. razvojne osi za spodnji del, se pravi od Šentruperta do Velenja jug, je bil zaključen v letu 2017. Temeljil je na študiji variant. Variante so bile obdelane. Kot najustreznejša je bila izbrana varianta F2-2. To, da ne dobite IP, prav tako ne drži. Če bi ga želeli, bi vam ga jaz osebno natisnila, zvezala in prinesla, kot sem ga prinesla gospodu Ciglerju iz Levice. Kar se pa tiče ustavne presoje, pa je umeščanje trase F2-2 v prostor presojalo Ustavno sodišče Republike Slovenije in je – mislim, da je bilo to aprila, junija 2019 – bil tudi spoznan kot ustavno nesporen, zato se mi zdijo te navedbe netočne. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Nadaljujemo. Naslednji ima besedo gospod Jože Lenart.
Pripravi pa se gospod Gregor Perič.
Izvolite.

JOŽE LENART (PS LMŠ): Hvala lepa za besedo, predsedujoča.
Jaz bi najprej se želel zahvaliti ministrstvu za infrastrukturo in prostor ter tudi vsem ostalim resornim ministrstvom, ki so sodelovala v teh letih, predvsem pa v tem zadnjem obdobju, da smo danes prišli do tega zgodovinskega trenutka, do tega poroštva, da bomo po dolgih letih zopet zagnali te razvojne investicijske projekte; in to na več področjih, za drugi tir in 3. razvojno os. Res sem ponosen na to, da smo prišli do tega trenutka. Glejte, 3. razvojna os je nujno potrebna za regijsko povezovanje, za to razvojno noto, ki jo dajemo, da bomo končno ta področja, od Koroške pa tja do Bele krajine in veliko teh regij, povezali, prišli do hitrejše povezave. Seveda ne gre samo za Koroško in Belo krajino, ampak številne druge pokrajine, ki bodo tega deležne, sem pa vesel, da bo začetek ravno na teh dveh koncih, kjer smo praktično v vsem tem obdobju bili najbolj zapostavljeni. Enako velja za drugi tir, čisto po domače povedano, da ta tovor vozimo iz Luke Koper do središča Slovenije s hitrostjo 35 kilometrov na uro, pa še to s popolnoma omejenimi kapacitetami, je seveda za razvoj Slovenije zelo vprašljivo. To zadevo bomo zdaj krepko krepko premaknili.
Seveda začenjamo z enim tirom, ampak te hitrosti in kapacitete moči bodo zdaj reševale za dve desetletji te kapacitete, v tem času pa bo potem tudi prišlo do nadaljevanja tega razvoja. Isto velja za to 3. razvojno os, ta začetek na severu in jugu. Petnajst let se je pripravljalo ta projekt, da smo danes prišli do tega, in upam, da v naslednjih petnajstih letih pa bo tudi celotna 3. razvojna os dokončana. Mislim, da mogoče to izgleda pesimistično, ampak to, kar se je sedaj dogajalo, je verjetno ta letnica, to obdobje dokaj realno. Ti pomisleki glede samega financiranja, že sama finančna konstrukcija obeh projektov je takšna, da ima določene pogoje vseh deležnikov. Evropska investicijska banka je z mednarodno revizijsko družbo dala takšne pogoje in pregledala celotno dokumentacijo oziroma projekte, da si tu praktično skoraj ne znam zamišljati, da bi bilo kaj narobe. Bi pa dvomil, če bi to delali sami, kot vemo, kaj se v Sloveniji dogaja. Mislim, da tu ni nobene bojazni in da moramo temu zaupati. Končal bi pa s tem, kar so povedali tudi predhodniki pred menoj, da imamo na voljo tudi te mehanizme, ki jih bomo med izgradnjo spremljali. To pa je pomembno, da bodo zadeve šle transparentno naprej in da nas po letih po izgradnji potem ne bo bolela glava. In želim si, da bi bilo čim manj problemov v samem izvajanju investicij, da ne bo prišlo do tistih aneksov, da je res bila sedaj dokumentacija že toliko predvidena, da tega ne bo; čeprav že sedajle ugotavljamo, da so neke težave. Ampak začeti je treba, da bo razvoj v Sloveniji na tem področju šel naprej. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo gospod Gregor Perič.
Potem še gospod Robert Polnar.
Izvolite.

GREGOR PERIČ (PS SMC): Hvala lepa, podpredsednica. Lep pozdrav vsem, kolegice, kolegi, predstavnici Vlade!
V SMC smo mnenja, da ta dva projekta sicer po vsebini prav veliko skupnega nimata, razen tega, da govorimo o poroštvu. Navsezadnje je tudi ministrica sama povedala, da na eni strani je govora o železnici, na drugi strani o avtocesti. O tem je bilo zelo veliko govora tu notri in tudi v prejšnjem mandatu. V končni fazi smo se zelo veliko teh vsebin dotaknili tudi na matičnem delovnem telesu, kjer smo tudi ugotavljali, da je že sama ekonomika obeh projektov precej različna. Če govorimo o drugem tiru, neka ekonomika je; če govorimo o 3. razvojni osi z vidika gostote poseljenosti, je ta ekonomika precej drugačna, ampak se tukaj vključi neka druga komponenta, torej demografska, socialna, z vidika razvoja določenih regij Slovenije, ki so bile in so na nek način zapostavljene; in bo to nek dodaten spodbujevalni dejavnik, ki bo omogočil hitrejši in boljši razvoj. In to je tisti glavni razlog, zaradi katerega tudi v SMC temu zakonu ne bomo nasprotovali. Imamo pa veliko komentarjev, veliko nekih pomislekov, ki smo jih že velikokrat izrazili in jih bom tudi danes, vsaj del tistih, ki sem jih že povedal ali ki so jih tudi kolegi omenili, ponovno podčrtal, ker mislim, da so še vedno aktualni in se jih moramo zavedati na strani Državnega zbora in predvsem na strani vlade. Slovenska preteklost pri vodenju raznih pomembnih infrastrukturnih projektov nas je, verjamem, vse precej naučila. To učenje tudi ni bilo poceni, ni bilo zastonj in je imelo kar visoko ceno. Če govorimo o Tešu 6, to ceno še vedno plačujemo, ker smo dobili neke analize, neke kalkulacije, ki so se potem izkazale kot zelo varljive, kot take, ki niso imele neke ekonomske osnove; ali pa če povem zelo direktno, ki so bile zlagane. Tam moramo davkoplačevalci posredno tako ali drugače plačati tisto elektriko veliko več, kot nam je nekdo obljubljal, da jo bomo plačevali, kar sigurno ne more biti v ponos nikomur.
Jaz si iskreno želim, da ne bomo čez nekaj let potem spet preganjali neke ljudi, preganjali zgolj v navednicah, za katere potem ne vemo, kako so se v njihovih sefih znašle razne zlate palice in podoben denar neznanega izvora. Upam res, da ne bo temu tako. Če se pa vrnem nazaj na finančno konstrukcijo zlasti projekta drugi tir, naš cilj, tudi v prejšnji vladi, v Stranki modernega centra je bil, da bi to finančno konstrukcijo tudi ob pomoči projektnega podjetja zasnovali na tak način, da bi imela nič učinka na zadolžitev države kot take, torej da se gradnja tega projekta ne bi poznala v zadolževanju države kot take z vidika obremenitve javnih financ oziroma z vidika javnega dolga. To bi se zagotovo z vključevanjem nekih zalednih partnerjev dalo narediti, ampak smo hitro videli, da prav velike volje v novi vladi v tem smislu, da bi iskali neke zaledne partnerje, ni bilo. Ministrica, bili ste precej kritični na tisti osnutek dogovora, ki je bil narejen še v prejšnji vladi. Rekli ste, da ni primeren in da se pod njega ne bi podpisali, kar lahko razumem, se lahko tudi strinjam, na tiste pogoje, o katerih se je sicer veliko govorilo. In ko je bila umaknjena stopnja zaupnosti, smo dejansko videli, da ne gre za prav nič posebnega. Torej se lahko strinjam. Ni bilo pa ponujenih nobenih drugih alternativ. Kolikor jaz razumem način delovanja oziroma izzive, ki jih ima naše pristanišče, je ta izziv predvsem v tem smislu, da ima nekega dolgoročnega strateškega partnerja, ki mu potem omogoča tudi nek stabilen razvoj v prihodnje. Zakaj se je Madžarska takrat znašla kot eden od potencialnih partnerjev v tem smislu? Predvsem zaradi tega, ker če poznamo nekoliko širši kontekst, je bil ugoden trenutek. In tudi Madžari so želeli nek stabilen, varen, zanesljiv dostop do morja, kar jim pa Hrvaška iz znanih razlogov ni mogla omogočiti. In tudi politični trenutek je bil primeren in ustrezen.
Nismo znali izkoristiti tega momenta in posledica tega je bila ta, da so se Madžari potem odločili in s stomilijonskim vložkom morda kilometer stran od slovenske meje, torej na italijanski strani, v zaledju tržaške luke, tržaškega pristanišča, kupili 320 tisoč kvadratnih metrov zemljišča, ki jim bo potem služilo kot neko izhodišče tudi za sodelovanje s tržaško luko. Če poznamo nekoliko bolje železniške povezave, vemo, da je povezava iz tržaškega pristanišča do Madžarske precej daljša in torej tudi časovno potratnejša ter ekonomsko manj upravičena; da je to iz Kopra možno narediti za manj denarja in hitreje, ampak so se Madžari še vedno odločili in tam investirali 100 milijonov, kar je zelo veliko. In sprašujem se, ali je to bilo oziroma je v interesu slovenske države in našega pristanišča. Osebno menim, da to ravno ni bilo najbolje. Če do tega ne bi prišlo, bi bilo za nas sigurno koristneje oziroma bi tudi naše pristanišče bilo lažje bolj konkurenčno v tem smislu. Ampak zdaj na nek način je, kar je. To priložnost smo zamudili. Kar se tiče finančne konstrukcije, jaz obžalujem, da nismo prejeli neke celovite študije, kjer bi lahko vse te variante, vse te opcije tudi primerjali na osnovi neke enotne metodologije, kar bi se potem bilo tudi veliko lažje odločiti, sprejeti neko odločitev, tudi pregnati vse potencialne dvome, ki se lahko pri uporabi različnih modelov financiranja pojavljajo. V tem trenutku pa se odločamo za neko varianto, ki bo zagotovo imela tudi vpliv na naš javni dolg. Vemo, da se je v preteklosti ta naš javni dolg zmanjševal, zlasti na osnovi tega, ker se naš BDP povečuje zaradi gospodarske rasti. Upam, da bo tako še dolgo. Če bi se pa trendi obrnili, bomo spet priča nekemu povečanju javnega dolga. Dejstvo je tudi, da višji, kot je naš javni dolg, dražje je potem zadolževanje naše države, torej moramo potem tudi temu primerno več plačati, ker so naše bonitetne ocene temu primerno slabše oziroma smo manj zanesljivi v tem smislu.
V tem smislu je ta rešitev sicer ena od možnih, tveganje pa vedno ostaja. Slišali smo tudi pojasnila, da je zelo malo takih poroštev, ki so bila unovčena, dejstvo pa je, da nihče v Sloveniji pa še kje drugje ne more dati garancije, da ta poroštva v nekem trenutku ne bodo unovčena. Iskreno si želim, da do tega nikoli ne pride. Ko se pogovarjamo tudi o raznih naših razvojnih izzivih, večkrat omenjamo, da je fiskalno pravilo neka cokla v našem razvoju. Mislim, da je kar v redu, da ga imamo, da nas potem spodbuja k temu, da smo racionalni in previdni pri tem, na kakšen način se zadolžujemo. Še toliko bolj, če upoštevamo dejstvo, da se v prihodnjih finančnih perspektivah Sloveniji obeta manj sredstev, ker smo se temu primerno bolj razvili. Zato bomo morali spremeniti, in to kar korenito, naš način razmišljanja o tem, kako bomo sestavljali finančne konstrukcije in tudi kakšnih projektov se bomo lotevali. Če ne bomo uspeli vanje vključiti nekih zunanjih partnerjev in tudi zasebnega kapitala, računati zgolj na sredstva iz proračuna ali pa na omejen obseg sredstev iz Evrope, zlasti tisto, kar nam po ovojnici pripada, bo tega razvoja precej manj, kot smo ga bili vajeni v preteklosti. Že v prejšnji vladi so bila zagotovljena dodatna sredstva za ta projekt, torej govorimo o evropskih sredstvih. To so bila sredstva, ki niso bila predmet financiranja, tistega, kar nam že avtomatsko pripada v okviru finančne perspektive, ki se počasi izteka. Tukaj je sigurno bil narejen nek pozitiven korak naprej. Tu smo ulovili tisti denar, ki je na voljo vsem državam članicam; in to je tista smer razvoja oziroma tisti izziv, ki ga imamo pred seboj kot vlada, kot država, da čim več takih sredstev tudi uspemo pridobiti za vse tiste izzive, ki se jih lotevamo. Seveda bodo ti projekti, tako drugi tir, ki ima zagotovljene neke vire že v okviru zakona o drugem tiru, da ne navajam tistega dolgega naziva; bo pa zagotovo izziv tudi za Dars. Pri prebiranju teh gradiv smo tudi lahko zasledili napotek SDH, da bo treba prilagoditi tudi cenovno politiko Darsa. Jaz to razumem v smeri tega, da bo treba tudi ceno vinjete prilagoditi. V končni fazi cena vinjete že kar nekaj časa ni bila niti indeksirana z dodatnimi projekti, z dodatnimi gradnjami. Sigurno se bo to tudi poznalo pri Darsu in si upam oceniti, da bo ceno vinjete treba modificirati, torej zagotovo ne bo šla navzdol, ampak navzgor. Naš pogled v Stranki modernega centra je, da moramo vložiti veliko več naporov, kot smo jih do zdaj; in tudi v okviru tega zakona, da pridobimo dodatna sredstva, ki niso ozko vezana samo na državni proračun, ker ima to številne pozitivne učinke. V končni fazi nam ostane več sredstev za stvari, ki ekonomsko, v navednicah, niso zanimive. Vemo, da izzivov nam ne manjka, po drugi strani pa je to še neka dodatna spodbuda oziroma neka dodatna platforma nadzora, zato da ti projekti potekajo tako, kot morajo. Mi bomo ta zakon sicer podprli, imamo pa številne zadržke, ki smo jih že večkrat izrazili. In predvsem se mi zdi pomembno še enkrat poudariti, da moramo stvari v prihodnje nastaviti tako, da bodo čim manj obremenjevale javne finance in da ne bodo prispevale k temu, da se naš javni dolg oziroma zmožnost našega zadolževanja omejuje. Videli smo, kaj se zgodi, ko pride do nekih zaostrenih finančnih razmer, kako se ta dolg lahko zelo hitro poveča; in kaj vse sledi potem iz tega, kako zelo drago hitro postane financiranje tega dolga in kako se lahko potem celoten gospodarski cikel na račun tega tudi ustavi. Zato moramo v tem smislu biti zelo previdni. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Preden dobi besedo še zadnji v tem krogu, je želela besedo gospa ministrica.
Izvolite.

MAG. ALENKA BRATUŠEK: Hvala za besedo.
Hvala tudi Stranki modernega centra za podporo, kot je napovedal poslanec. Vseeno pa mislim, da je prav, da nekaj stvari, ki mogoče niso bile najbolj korektno predstavljene, pokomentiram. Dars, poroštvo za 3. razvojni os, da ali ne, in cenovna politika, ki je omenjena. Dejstvo je, to je v poročilu tudi zapisano, in to ne samo zaradi gradnje 3. razvojne osi, ampak je treba tudi zaradi ostalih poroštev, ki so bila dana, redno spremljati zmožnost vračanja teh posojil. Gospod Perič, če poroštva ne bo, bo ta cenovna prilagoditev verjetno, če se bo zgodila, morala biti še višja. Kar se tiče zadolževanja podjetja 2TDK, to je bilo, ko sem prevzela ministrstvo od vašega ministra, predvideno v takšni višini, kot je predvideno danes, to je dejstvo. Projekt je vedno bil načrtovan z zadolžitvijo. Tega nismo mi nič spreminjali. Mi smo spremenili samo delež kapitala, ki ga je treba zagotoviti. 400 milijonov je bilo predvideno potrebnega kapitala, 200 Slovenija, 200 Madžarska. V tem trenutku je vseh 400 milijonov predvideno iz proračuna Republike Slovenije, iz tako imenovane B bilance proračuna Republike Slovenije. To pomeni, da ne zajedamo ostalih investicij, plač, socialnih transferjev in tako naprej. Od nekdaj, odkar je bil postavljen projekt na način, kot si ga je zamislil minister SMC, vlada Mira Cerarja, je bilo predvideno zadolževanje. Ja, bila sem kritična, bila sem kritična predvsem zaradi načina sprejemanja zakona o drugem tiru. To je hitri, nujni postopek, v treh dneh je bilo treba vse stvari speljati. Dejstvo je, da je zakon bil na referendumu, dejstvo je, da je dvakrat bil potrjen, skladno s pravili zakon na referendumu ni padel. Ali kdo reče, da je dobil premalo glasov, je dobil dovolj glasov, ni dosegel kvoruma; dejstvo je, da referendum ni bil uspešen. Kar se tiče pa Madžarske in sodelovanja Madžarske v Trstu, jaz mislim, da je ta zgodba še zelo zelo daleč. Lahko berete časopise, kakšno je nasprotovanje tudi v sosedni Italiji. Ampak ko bo ta proga zgrajena, pa ne samo ta, treba je obnoviti tudi progo naprej proti zahodu, je dejstvo, da bo pot za vse partnerje Luke Koper bistveno krajša, stabilna, hitrejša in vse, kar ste povedali; ne samo za partnerje na Madžarskem. Mislim, da bi bolj kot tekmovanje med temi tremi lukami – Trst, Koper, Reka – bilo treba najti nek način sodelovanja. Če jih primerjamo z ostalimi velikimi lukami na severu ali na jugu, če vse tri seštejemo, vso njihovo kapaciteto, težko tekmujejo z eno nekoliko srednjo, ne največjo luko. Dalo bi se poiskati sinergije, dalo bi se poiskati sodelovanje, jaz se trudim in mislim, da se bom v kratkem uspela srečati z novo italijansko ministrico, kjer bom vsekakor dala na mizo tudi to sodelovanje med našimi lukami. Dejstvo pa je, in tega ne more spremeniti ne Trst in ne Reka, da ko bo naša železnica usposobljena tako, kot mora biti, je to daleč najkrajša pot proti srednji in vzhodni Evropi s tega konca, kjer je naš Trst.
Še enkrat želim povedati in poudariti, da se danes ne pogovarjamo o tem, ali ta projekt da ali ne. Ta projekt se že izvaja, gradijo se dostopne poti, in to kar aktivno, asfaltirajo se že, do začetka gradnje tunelov. Danes ni pred vami vprašanje projekt – da ali ne, danes je pred vami samo vprašanje, ali se strinjamo, da omogočimo tema dvema podjetjema najcenejšo možno zadolžitev. Dejstvo pa je, da zadolževanje s poroštvom države je daleč cenejše od ostalega zadolževanja, če bi sploh ta podjetja dobila možnost. Poslušam, da Dars lahko to 3. razvojno os zgradi brez zadolževanja, po besedah Darsa se to ne da. Osnovna ideja Darsa je bila, da bi dobil poroštvo za celoto; ne, mi smo šli na 50 %, tudi to je razlika od preteklosti. Tudi pri drugem tiru dajemo poroštvo za okoli 35 % vrednosti investicije. Stvari se v primerjavi s preteklostjo bistveno spreminjajo, vse številke temeljijo na investicijskih programih, to ne pomeni, da bo vse ostalo do centa tako, kot piše; je pa daleč bolj natančno kot pri vseh ostalih poroštvenih zakonih, ki so jih v tem državnem zboru sprejemali. Takrat so vrednosti temeljile samo na nekih ocenjenih vrednostih. Danes imate zelo natančne investicijske projekte, ki so tudi javno dostopni, da si jih lahko pogledate, ne govorimo na pamet. Mislim, da bolj transparentno, kot delamo v tem trenutku z infrastrukturnimi projekti, težko delamo. In mogoče še en podatek, ki ga bom sicer dokončno predstavila po novem letu, ampak število aneksov na našem ministrstvu oziroma na Direkciji Republike Slovenije za infrastrukturo se je v letu 2019, odkar sem jaz ministrica, zmanjšalo za več kot 50 %. Seveda bom počakala do konca leta, potem pa vam bom zelo natančno pokazala in razložila; očitno se da delati projekte tudi brez nepotrebnih, kot marsikdo reče, aneksov. Vedno bodo odstopanja, tudi če doma izvajamo investicijo, ne znamo do centa natančno izračunati vseh stvari, ampak to mora biti v nekih normalnih okvirih. In jaz odgovorno trdim, da to, kar je danes pred vami, je narejeno zelo natančno in z najmanjšim možnim vplivom na javne finance.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Še kot zadnji v tem krogu dobi besedo gospod Robert Polnar.
Izvolite, beseda je vaša.

ROBERT POLNAR (PS DeSUS): Hvala za besedo, gospa podpredsednica. Gospe in gospodje!
Cilj amandmaja k tretjemu členu je nedoločitev predvidenih pogojev zadolževanja za družbo 2TDK. Predlagatelji očitno ne verjamejo, da je mogoče z zakonsko predvidenim organizacijskih pristopom takšen posel korektno in dobro izpeljati. Ravno tako dvomijo v učinkovitost projektnega menedžmenta, ki bi vse skupaj lahko pripeljal do izvedbenega konca. Nič takega, kar ne bi bilo pričakovano. Evropska unija kompleksno preureja in modernizira svoje transportno-logistične koridorje, kjer Slovenija s svojo izjemno strateško lego lahko stopi v ospredje. Gre za javno infrastrukturo in običajno je to zlasti pri železnicah in cestah stvar države. Kako država to financira, to pa je druga stvar. Ocena investicijskih stroškov drugega tira Divača–Koper v tekočih cenah brez davka na dodano vrednost je tisoč 150 milijonov evrov. Ocena investicijskih stroškov 3. razvojne osi v tistih dveh delih, o katerih se danes pogovarjamo, v tekočih cenah brez davka na dodano vrednost in stroškov financiranja je 720 milijonov evrov. Skupaj torej tisoč 870 milijonov evrov. To vrednost velja primerjati s kumulativnimi vrednostmi investicijskih odhodkov in investicijskih transferjev v recimo devetih zadnjih zaključnih računih proračuna Republike Slovenije. V letu 2015 denimo, ko je bila ta vrednost najvišja, je obsegala milijardo in 365 milijonov evrov. V letu 2014 je bila ta vrednost milijardo in 164 milijonov evrov, potem pa v nobenem letu več ni presegla milijarde evrov. Danes govorimo pa o milijardi in 870 milijonov evrov, zato je popolnoma jasno, da je treba poiskati tudi izvenproračunske vire financiranja. In o izvenproračunskih virih financiranja in njihovem poroštvu je tema, o kateri danes razpravljamo. Je pa to seveda eminentna stvar države, ker država je tista, ki mora spodbujati javne investicije.
Gre za stran agregatnega povpraševanja. Ta stran je namreč tista, ki spodbuja angažiranje proizvodnih faktorjev, povečevanje proizvodnje oziroma gospodarsko rast. Bruto domači proizvod ni nekaj, kar bi bilo dano samo po sebi, ampak je odvisen od povpraševalnih učinkov. Logistika in transport postajata v sodobni globalizacijski zgodbi osrednje poslovno področje z izredno hitro rastjo. Sodobna logistična podjetja ne ponujajo zgolj prevoza in skladiščenja, temveč kakovostno obvladovanje celotne nabavne verige, ki je vedno pomembnejša za obvladovanje trga in stroškov. Slovenija je na križišču petega in desetega evropskega prometnega koridorja – idealen prostor za logistično-transportne posle. Toda te svoje konkurenčne prednosti do sedaj ni niti dobro razumela. Moderne ceste so prišle dokaj pozno. Železniške povezave so nevarno ozko grlo, logistični centri v notranjosti Slovenije so ostali zgolj na zemljevidih, razen nekaterih redkih izjem. Ključna je zastarela železniška infrastruktura, zato postajata modernizacija železnice in razvoj logističnega biznisa ključni razvojni nalogi Slovenije. Modernizacija železnice pa je, to je treba vedeti, večji gradbeni, poslovni in logistični zalogaj, kakor je bil denimo avtocestni program.
Gospe in gospodje, problem Slovenije ni ta ali oni ministrski predsednik, ta ali oni politični predznak, ampak nezmožnost upravljanja z državo, z njenim političnim in gospodarskim sistemom, z razumnimi in pravočasnimi odločitvami. V Sloveniji je težko karkoli začeti; relativno lahko pa je mogoče zaustaviti vsako pobudo in vsako podjetje. Načrti in spremembe se gromko napovedujejo, potem pa potihem zavlačujejo, spreminjajo ali pa umikajo. Slovenska družba se upira modernizaciji, slovenska država pa je bolj država improvizacije kakor pa država invencije. Za vse blokirane odločitve pa nikoli ni nikakršne politične odgovornosti. Čeprav gre največkrat za nesposobnost, ravnodušnost, malomarnost in neznanje, se zdi, da je največji problem v tem, ker imajo pred javnimi koristmi vedno prednost zasebne pregrehe. V Sloveniji je upravljanje postalo poddisciplina hipnoze, treba je kupovati čas, razširjati nasmehe in govoriti, da je naš največji problem pesimizem. In s takšno Slovenijo se ne upravlja. Tudi tisti, ki z najboljšimi namerami pridobi oblast, zato ker so oponenti še slabši, hitro izgubi voljo in se prepusti komoditeti poslov, katerih poglavitna značilnost je prelaganje problemov v prihodnost in izmišljanje izzivov, katere lahko razreši vsak bedak ali pa naključje. Nenaklonjenost spremembam in nujnih reformam nista problem abstraktnega strahu ali pa negotovosti, obstajajo organizirane interesne skupine, ki nasprotujejo vsakemu ogrožanju lastnega položaja. Ne govorim o psihološkem stanju posameznikov, marveč o političnem manevriranju, ustvarjanju navade neprestanega nasprotovanja, ustvarjanju občutka, da je napredek posledica čudežev, težave pa so posledica nikogaršnjih slabih namenov. Nikoli nam nič ni dobro, za nas nikoli nič ni prav, če je le s tako držo mogoče utemeljiti lastno nedelo, da nečesa ne poskusimo ali pa da nečesa ne zaženemo. Veliko lažje je prigovarjati, kakor pa resnično delati. Povprečen Slovenec lahko ure in ure, dneve in dneve gleda, kako drugi delajo, pri tem rad podaja svoje zamisli in nasvete; na koncu pa je užaljen, če njegovih nasvetov in zamisli ne sprejmejo. Ko pa se tako prekrijejo občutki nepravičnosti in prigovarjanja, verovanja v čudeže; ne pa prepričanosti v lastne moči, nastane položaj otrplosti, zmede, v kateri se ne ve, kaj je cilj in kaj je naloga. Zapravljajo se možnosti in zapravljajo se priložnosti. To nima nobene zveze z ideologijo ali pa s političnimi predznaki, ima pa zvezo z nesposobnostjo in z linijo izogibanja pred sprejemanjem težkih in nepopularnih odločitev. Čisto nič ne bomo dosegli z jadikovanjem in s pritožbami. Danes se cenijo delovna država, čvrsta politika in močna vlada. Mi tega nimamo, zato moramo to ustvariti. Zapravljene poslovne priložnosti so naša notranja razvojna slabost. Veste, gospe in gospodje, takšna je pač usoda – usoda večnih zamudnikov in preplašenih nosilcev lastnih konkurenčnih prednosti. V Poslanski skupini Desus bomo predlagan poroštveni zakon vsekakor podprli. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Ker vidim, da je še interes za razpravo, odpiram nov krog prijav. Prosim, prijavite se. Imamo 6 prijavljenih razpravljavcev.
Prva dobi besedo gospa Anja Bah Žibert.
Pripravi gospod Boris Doblekar.
Izvolite.

ANJA BAH ŽIBERT (PS SDS): Hvala lepa, predsedujoča, za besedo.
Ko govorimo o kakšnih večjih infrastrukturnih projektih v naši krajši zgodovini, lahko rečemo, da ne samo da nas je bolela glava, ampak denarnice davkoplačevalcev so bile na ta račun tanjše. Zato je pri vsakem večjem projektu treba iti naprej z glavo, trezno in predvsem dobro pogledati, kaj je namen in ali je njegov namen izpolnjen. Danes imamo pred sabo zakon o poroštvu, kjer se nekako združujeta sicer res dva infrastrukturna projekta, ampak nimata prav nič skupnega. Jaz lahko rečem samo podlo dejanje, podlo dejanje zato, ker vsi tisti, ki imamo dvom o tem, ali ta dva projekta res sodita v ta poroštveni zakon, bomo dobili hitro naprej odgovor – niste za izgradnjo 3. razvojne osi. To sem maloprej tudi slišala od poslanca Lenarta, da nekateri dvomijo v 3. razvojno os. Tega ni rekel nihče. Mislim, da v tej dvorani danes nihče ni rekel, da 3. razvojna os ni potrebna. O tem govorim. So različna mnenja – kje, kako in kaj, to vsi vemo; ampak da je pa nepotrebna, tega pa ni rekel nihče. Absolutno menimo, da je potrebna in seveda poroštveni zakon bi moral biti tudi namenjen. Ampak kaj za vraga ima tukaj notri drugi tir? Kaj za vraga ima tukaj notri podjetje 2TDK? Seveda je odgovor preprost. Če bi to obravnavali ločeno, bi verjetno bilo glasovanje povsem drugačno. Ampak tega si seveda vlada ne upa storiti in želi pod pretvezo, da se gradi 3. razvoja os, spraviti notri še poroštvo za projekt drugi tir oziroma to, kar potrebuje podjetje 2TDK. Ne samo, da je to neodgovorno, to je dejansko pokvarjeno. Pa pokvarjeno je tudi to, da ministrica danes večkrat omenja, kako je referendum dobil podporo. Pa ni res, neudeležba na referendumu je protest, spoštovani. Kvorum ni bil dosežen, ljudje so tudi s tem povedali, kaj si o tem projektu mislijo in menijo. Ko se pogovarjamo o tem poroštvu, jaz osebno nikakor ne morem glasovati za to, da bi podali poroštvo za tako imenovan drugi tir, in vam bom tudi povedala, zakaj. Morda bo nekdo rekel, da je to banalen primer, ampak mislim, da ni tako nepomemben. Postavila sem poslansko vprašanje, in sicer z namenom, da mi povedo, kakšni so prejemki iz delovnih razmerij vseh zaposlenih na družbi 2TDK, in primerjava z drugimi panogami po klasifikaciji poklicev. Kaj mislite, kakšen je bil odgovor? Tega podatka vam ne damo. Govorimo o javnem podjetju, državnem podjetju, da ne bo pomote. Govorimo o podjetju, ki naj bi danes dobilo poroštvo, mi pa kot poslanci ne moremo dobiti podatkov, kakšne plače pravzaprav imajo tam zaposleni. Ampak da vam bo jasno, zakaj sem pravzaprav to vprašala. Ker razpolagam s podatkom, da iz druge panoge, primer Slovenske železnice, odhajajo izobraženi, že izkušeni, tam so pridobili vsa znanja in izkušnje, danes na podjetje 2TDK, ker se neizmerno bolj splača. Ne malenkostno bolj splača, neizmerno bolj splača. Mi pa se danes pogovarjamo o poroštvih. Če se samo na tem segmentu, ko govorim o plačah, ravna z denarjem na takšen način, potem se resno vprašam, kaj je s to milijardo 800, oziroma če pogledamo tako počez, desetino enega proračuna. Zavračam tudi besede ministrice za infrastrukturo, ta je bila tudi ena cvetka, da infrastrukturnih projektov ni zaradi fiskalnega pravila. Ob najbogatejšem proračunu v zgodovini Slovenije mi govorimo, da infrastrukturnih projektov ni zaradi fiskalnega pravila. Ne, ni jih zato. Ni jih zato, ker imate napačne prioritete. In za to je kriva ministrica in ostali ministri, predvsem pa predsednik Vlade. Ne bom dolgovezila, ampak dejstvo je, da ta dva projekta nista v ničemer podobna. Gre za to, da 3. razvojna os, mislim, da se tukaj vsi zavedamo, je potrebna, so nekatera vprašanja še vedno odprta, ampak so korak naprej. Ampak da se pa zraven vtika ali podtika poroštvo za drugi tir, to je pa neodgovorno. To je pa neodgovorno. Jaz seveda podpiram amandma Slovenske demokratske stranke in prav bi bilo, če imate res čisto vest, če verjamete, da je z obema projektoma vse v redu, da ta amandma podprete. Pa da vidimo potem, kako se bo stvar nadaljevala. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo gospod Boris Doblekar.
Pripravi pa se gospod Dušan Šiško.
Izvolite.

BORIS DOBLEKAR (PS SDS): Hvala lepa za besedo, predsedujoča. Spoštovana ministrica, državna sekretarka s sodelavko, spoštovani poslanke, poslanci!
Moj kolega Zvone Černač vam je vse povedal, vse orisal, predstavil naše amandmaje, ki bi bili še kako smiselni. Povezani so s stvarmi, ki bi jih bilo nujno sprejeti. Jaz sem poslušal ministrico. V svojem stališču je rekla, da bi lahko z našimi sprejetimi amandmaji postalo zadolževanje celo protiustavno oziroma da bi bil zakon lahko celo protiustaven. Tako nekako je povedala, pa bi rad slišal malo bolj podrobno z vaše strani, na kakšen način, kje vi vidite to težavo oziroma to skrb, bojazen, da bi ta zakon o poroštvu postal protiustaven zaradi teh amandmajev. Pravi, da so stvari v zakonu o poroštvu zelo natančno določene in da s sprejetjem teh amandmajev ne bi bile več tako natančno določene. Pa me tudi to zanima zelo podrobno, kje ste to poštudirali. Poroštvo bo dala država za kredit, ampak jaz bi raje slišal, bolj lepo bi se mi zdelo, če bi rekli, da bodo poroštvo dali državljani oziroma davkoplačevalci. Bolj se sliši realno, bolj se sliši tako, kot tudi dejansko je. Saj vemo, kdo polni državni proračun, prav tako pa tudi lokalne proračune. Državljani, davkoplačevalci, predvsem pa naše gospodarstvo. Ljudje, naši volivci, državljani, v njihovem imenu seveda tudi mi poslanci tukaj sedimo, za razliko od vlade in ministrov, ki ne toliko, ker niste bili neposredno izvoljeni, mi pa moramo zastopati državljane in tukaj sedimo. V njihovem imenu, tako kot oni razmišljajo, tako kot oni želijo od nas, seveda potem mi sprašujemo vas, vlado. Državljani se sprašujejo, kaj bo s tem poroštvom, če se bo ta projekt 2TDK, ki je med drugim združen z gradnjo ceste, kar ne gre skupaj, kaj bo, če se bo ta projekt podražil enormno, kot se je že do zdaj; in obstaja velika bojazen, da se še bo. Teš 6 in tako naprej – kup slabih primerov praks smo že imeli. Ljudje so dejansko nezaupljivi in jih je strah, kaj bo s tem denarjem, kaj bo s tem projektom, ker bo seveda za ta projekt jamčila tudi država.
In še enkrat bi res rad odgovor tudi z vaše strani, zakaj je za ta dva projekta tako nujno, da sta združena. Mi nismo nikoli rekli, da ne podpiramo gradnje 3. razvojne osi, ki je nujno potrebna, že zdavnaj bi moralo to biti narejeno. Tudi sam sem bil zaposlen na Slovenskih železnicah kot strojevodja in sem proge slovenskih železnic prevozil po dolgem in po čez. Dobro poznam situacijo, vem, kako izgleda, vem, kakšne so železniške proge; in me tudi tukaj malo skrbi, kako to, da država oziroma ministrstvo ne prevzame poroštva za obnovo, modernizacijo celotnega železniškega omrežja. Vem, da je treba zgraditi tudi ta drugi tir, o katerem se že ne vem koliko časa govori. Vemo, da se Luka Koper pa železnica zelo trudijo in se dušijo v tem gostem prometu. Kako je projekt zastavljen, jaz o tem ne bom zdaj razpravljal. Vemo, koliko je bilo že o tem govora. Zakaj ne moderniziramo celotnega železniškega omrežja prav tako s poroštvom države? Jaz vas tukaj še enkrat pozivam, obljubili ste, da boste modernizirali gorenjsko progo v času zapore karavanškega tunela, ob obnovi. Upam, da se boste tega dejansko tudi držali, da bo vsaj ta del proge, ki je nujno potreben modernizacije, obnovljen v tistem času zapore; in da se bodo uresničila tudi tista prizadevanja gorenjskih županov, ki so rezervirali sredstva v občinskih proračunih za obnovo te proge, kar se tiče njihovega deleža. Zadnjič sem bil v Novem mestu na zanimivem predavanju, kjer smo govorili predvsem o ekologiji, trajnostni mobilnosti, razvoju železniške infrastrukture, ne bom o tem zdaj preveč govoril. Samo to vam bom povedal, velike želje so, celo predstavniki hrvaških železnic in lokalnih skupnosti so bili v Novem mestu. Ne boste verjeli, kako si želijo hitre povezave, sodobne železniške povezave Ljubljana–Novo mesto–Metlika–Karlovec na primer. Zdaj se voziš skoraj cel dan v eno stran in mislim, da je tudi to tista razvojna železniška os, v katero bo treba enkrat nekaj resnega vložiti in jo tudi spraviti k življenju; da ne govorim o ostalih progah proti Kamniku in tako naprej. Zato res ni čudno, da imamo tako polne ceste, da imamo toliko prometa, ker pač ni javni železniški promet kljub velikemu trudu železnic, njihove infrastrukture, tudi države z nabavo novih voznih sredstev, ni konkurenčen cesti niti s prevozom potnikov niti s prevozom tovora. Dostikrat govorimo, bomo dali pa tovornjake, tovor na železniške vagone, ampak ko prevozniki to slišijo, jih kar zmrazi, ker niso prepričani, kdaj bodo tisti tovornjaki kam prišli. Pozdravljam to, da gremo naprej, da obnavljamo, moderniziramo, gradimo, rezerviramo sredstva za to; ampak ne na takšen način, da pomešamo jabolka in hruške in nekako potem prisilimo, prisilite nas tukaj, odločevalce, da moramo tak poroštveni zakon potrditi, ker smo za to, da se gradi 3. razvojna os.
Ne vem, kaj bo tudi od 3. razvojne osi imelo Zasavje, ki je zaprta, nezanimiva regija. Vemo, da je cesta katastrofa, prometa je vedno več, omejen je tovorni promet, s tovornjaki se ne da v Zasavje priti, nikakor ne, nikakor ne. Povsod so znaki prepovedi, tako da prevozniki na šverc vozijo, plačujejo kazni. Vemo, da se gospodarstvo razvija tudi v Zasavju, da so tam velika podjetja, od Trgograda, Predilnice, Kovine in velik prevoznik Omahen transport, cesto imamo pa zaprto. Kaj nam potem koristi, če imamo državno cesto Litija–Šmartno–Bogenšperk, povezava z Dolenjsko, poveza med regijami, imamo državno cesto, ki jo je treba vzdrževati, pa imamo znak prepoved za tovornjake. To se pravi, da ne moremo tovora voziti normalno po teh cestah. Pa to so državne ceste, prav tako po državni cesti G2-108 iz Ljubljane čez celo Zasavje, tudi čez Litijo, Zagorje, Trbovlje, Hrastnik, ne smemo voziti s tovornjaki. Ne vem, kako si potem to predstavljamo. Ko bomo naredili 3. razvojno os, upam, da bodo tam tovornjaki lahko vozili. Bodo lahko? To bi bilo res fino, ker Zasavje je zaprto, ne da se. Včasih zaidejo v kakšno hosto tisti šleparji, ki v bistvu gredo na šverc, ker imamo vsepovsod znake prepovedi za tovornjake, za vlačilce, za priklopnike; in se potem tam iščejo in izgubijo. Res, dušimo gospodarstvo. Gospodarstvo pa financira tudi izgradnjo drugega tira, tudi izgradnjo 3. razvojne osi, tudi vse ostalo, konec koncev tudi naše in vaše plače. Zato ne smemo dušiti gospodarstva, dajmo podjetnikom, obrtnikom možnost, da delajo.
Kot je pa tudi gospod Polnar zelo lepo povedal prej, ker zna dobro to orisati v svojem stilu – sodoben promet, mobilnost, to je osnovni pogoj, da se sploh razvijamo. Saj vem, da se tega tudi vi zavedate, zato tudi greste v to smer, da se bo kaj zgradilo in naredilo, čeprav ga včasih mimo usekate s kakšnim takim poroštvenim zakonom, pa mi damo amandma, ampak se nas pač ne sliši, ker ste si po svoje zamislili. Pojdimo naprej s temi gradnjami, da bomo delali čim ceneje, čim hitreje, čim bolj kakovostno, da ne bo korupcije, da ne bo raznoraznih mahinacij, ker ljudje bodo dali poroštvo za te gradnje, državljanke in državljani, gospodarstvo bo porok. Če mi kdo reče, naj grem za poroka za najetje kredita, se bom fino zamislil, komu bom šel. Treba je vedeti, komu greš lahko za poroka za kredit. V Državnem svetu so vas tudi vprašali, ali lahko zastoj pri financiranju enega od obeh projektov, ki sta predmet poroštvenega zakona, ogrozi izvajanje drugega. Odgovorjeno je bilo, da to ni mogoče. Pa me zanima, če ste res preigrali popolnoma vse možnosti, vse scenarije, da ste prišli do te ugotovitve, da to ni mogoče. Bi rad še enkrat, prosim, pojasnilo. In še ena zadeva, mi bomo gradili drugi tir. Sicer pravite, da se že neke dovozne poti gradijo in asfaltirajo, drugače se sliši, da bo še kar trajalo, preden se bo kaj resnega začelo. Ali veste, kaj se govori oziroma kaj pravijo prevozniki, tovornjakarji, logisti? Da bodo zdaj oni plačevali s temi pribitki in tako naprej gradnjo železnice. To poslušamo takole okrog, ti rečejo v Omahen transport – Evo, zdaj bojo pa meni denar jemali, zato da bomo gradili drugi tir; ne vemo pa niti, koliko se bo cena dvignila, kako ga bomo gradili, kdaj ga bomo zaključili, kaj bo še vse vmes prišlo.
To me zanima in bi prosil res za eno pojasnilo javnosti in vsem avtoprevoznikom, da bodo jasno vedeli, kako je s temi stvarmi, ali bojo zdaj avtoprevozniki še udarjeni zraven, da se bo gradil drugi tir. In še čisto na koncu, ne vem, kolikokrat sem že postavil poslansko vprašanje. Ljudje prosijo, da bi se hitreje in čim več denarja vložilo za gradnje cestne infrastrukture. Pri skoraj 10 milijardah in pol pa ni vrag, da ne bi naredili nečesa, kar smo že 20 let nazaj začeli. Obvoznica Hotič, 20 let. Bomo imeli kmalu proslavo, bomo imeli torto v Hotiču, boste lepo vabljeni tudi z Ministrstva za infrastrukturo pa Direkcije za infrastrukturo. 20 let bo mimo in obvoznice v Hotiču ni, na tako pomembni medregionalni, državni, glavni cesti G2-108. Kaj se vleče toliko časa, to je živa katastrofa. Prav tako pa niti ni obvoznice Litija, kjer so tudi načrti stari že 20 let. Pa ni še obvoznice v Gabrovki in tako naprej. To sem samo svoj konec navedel, lahko bi pa vsak svojega, ki ga verjetno bolj pozna. Ampak nekje je uspelo, nekje se kaj naredi, pa se je začelo dosti pozneje, dosti pozneje, leto, dve, tri nazaj, pa imajo že narejene obvoznice. To pomeni, da prioritete šepajo. Če smo nekaj začeli 20 let nazaj, je po vsej logiki jasno, vsakemu po kmečki pameti, da bo narejeno prej kot tisto, kar se je začelo pred dvema letoma, tremi leti. Toliko še z moje strani. Verjetno pa boste v nadaljevanju slišali še kakšno zadevo glede naših amandmajev. Bi pa res rad vse odgovore na svoja vprašanja, na pomisleke, na pobude, ki sem jih zdajle dal, vidim, da ste si beležili, tako da upam, da ne bom ostal nepotešen z vaše strani. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
K besedi se je javila državna sekretarka.
Gospa Mauhler, izvolite.

NINA MAUHLER: Najlepša hvala za besedo.
Skušala se bom potruditi, da bom potešila vaše zahteve. Gospa Bah Žibert je spraševala, zakaj oba projekta v enem zakonu. Večkrat je že bilo poudarjeno, zakaj. Še enkrat, po našem mnenju to zgolj povečuje jasno sliko glede trenutno potrebnih poroštev, prej razkriva višino potrebnih poroštev, kot zakriva. Po našem mnenju daje tak poroštveni zakon večjo preglednost, večjo transparentnost, hkrati pa gre za pomembna infrastrukturna projekta z za nas povsem enako težo. Oba sta opredeljena kot strateška projekta v nacionalnem programu razvoja prometne infrastrukture do leta 2030, tudi Zakonodajno-pravna služba s tem dejstvom, da sta oba projekta v enem zakonu, ni imela nobenih težav, kar pomeni, da tudi dejstvo, da sta oba v enem zakonu, ni pravno problematično.
Kar se tiče amandmajev, mislim, da je ministrica že dokaj jasno povedala. Amandmaji k členu 3, ki predlagajo črtanje prvega in drugega odstavka, pomenijo torej, da se odpravljajo določeni pogoji zadolževanja za drugi tir. Konkretno to pomeni, da bi se družba lahko zadolževala izven postavljenih okvirov brez konkretnih omejitev, ki so sedaj napisane v tem zakonu tako glede ročnosti kot glede maksimalne višine obrestne mere stroškov in tako naprej. Predlaga se tudi znižanje maksimalne višine stroškov za najetje kreditov družbe Dars. Tu gre za maksimalno višino stroškov, ki bodo obračunani, če se sklene poroštvena pogodba. Skratka, s sprejetjem teh amandmajev bi na nek način zelo otipljivi okvirni pogoji postali bolj ohlapni. Menimo, da to ni smiselno in ni dobro. Domnevam, da je ministrica pravzaprav ciljala na to dejstvo, ko je omenila, da bi lahko bil zakon s sprejetimi amandmaji morebiti tudi protiustaven. Torej predvsem zaradi zmanjšane stopnje določljivosti. Sedaj je v tem zakonu stopnja določnosti visoka, se pravi, določena je višina, s sprejetjem teh amandmajev bi se stopnja določljivosti nižala.
Kar se tiče podražitev. Seveda imata oba projekta potrjene investicijske programe, javna naročila se bodo morala gibati v okviru teh investicijskih programov. Ne pričakujemo podražitev, da pa se cene na trgu ne bodo nič spreminjale, je pa nekorektno in preveč optimistično napovedovati. Skratka, mi ne pričakujemo nekih ekscesnih podražitev ne na enem ne na drugem projektu. Večkrat je že bilo očitano, da se gradi samo drugi tir, da se ne vlaga v celotno omrežje javne železniške infrastrukture. Naj omenim zgolj nekaj projektov, ki so bili zaključeni pred kratkim: modernizacija obstoječe proge Divača–Koper; rekonstrukcija, elektrifikacija in nadgradnja proge Pragersko–Hodoš; nadgradnja proge Dolga gora–Poljčane; nadgradnja proge Slovenska Bistrica–Pragersko; nadgradnja proge Poljčane–Slovenska Bistrica in tako naprej. V izvedbi: uvedba sistema ETCS na odseku Pragersko–Šentilj–državna meja, nadgradnja proge Zidani Most–Celje, ki je v zaključni fazi ali pa mislim, da celo že vozi od včeraj naprej, tam tudi potniški vlak, se pravi, se potniki ne razvažajo več z avtobusi; nadgradnja vozišča Pragersko; nadgradnja proge Maribor–Šentilj; modernizacija kočevske proge, ki bo končana v avgustu prihodnjega leta, tudi s signalnovarnostnimi napravami, in bo lahko tudi potniški in tovorni promet z višjo hitrostjo stekel po tej progi; gorenjska proga, pravkar urejamo zadeve, 10 milijonov, kot smo obljubili, bo prihodnje leto zagotovljenih, v času zapore se bo začela rekonstrukcija zaradi tunela, kot smo tudi napovedali. V neki dolgoročnejši pripravi je nadgradnja železniške proge Ljubljana–Divača, nadgradnja predora Karavanke tudi v letu 2020, nadgradnjo proge Ljubljana–Kranj–Jesenice sem pravkar omenila, pripravljata se dva DPN, ki ju je vredno omeniti za drugi tir Ljubljana–Kranj–Jesenice in pa za tivolski lok, ki spada v projekt ljubljanskega železniškega vozlišča. Prav tako smo v postopku spremembe DLN za drugi drugi tir in tako naprej. Skratka, razmišljamo tudi o ostalih progah.
Kar pa se tiče zastoja na enem projektu. Seveda sta oba projekta ločena, vsak projekt izvaja ločena družba, se pravi investicije v cestno infrastrukturo DARS, drugi tir družba 2TDK, zastoj na enem projektu ne pomeni zastoja na drugem projektu, nikakor ne. Kar se pa tiče obremenitve avtoprevoznikov. Obremenjeni so izključno preko pribitka k cestnini, ki je eden izmed virov za financiranje projekta drugi tir. Sistem je bil zastavljen na način, da se viri zagotavljajo od uporabnikov infrastrukture. Se pravi, govorim o pribitku k cestnini, taksi na pretovor v Luki Koper in pa o povečani uporabnini na železniški infrastrukturi. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Imamo dve repliki. Najprej gospod Černač in potem gospod Doblekar.
Izvolite.

ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Ne drži, to, kar je bilo ponovno povedano. Jaz sem že prej pojasnil, pa zdaj državna sekretarka ponavlja to, kar je govorila ministrica o tem – da mi s temi amandmaji rahljamo formalno zavezanost pri poroštvu oziroma da če bi bili ti amandmaji podprti oziroma sprejeti, bi bila pravna varnost za državo nižja.
Če na kratko povzamem, to ne drži. Jaz sem povedal in tudi v obrazložitvi zelo jasno piše, da mi te amandmaje vlagamo na člene, ki so odprti, na tiste, ki so zaprti, jih ne moremo. Vlagamo jih, v obrazložitvi izrecno piše, izključno iz razloga, da izločimo iz tega zakona poroštvo za 2TDK. Če bi bili ti amandmaji sprejeti, bi potem bilo v tretjem branju potrebno vložiti, uskladiti en amandma, ki bi iz vseh ostalih členov potem te formalnosti odpravil, zato da bi bil zakon formalno kompatibilen. Zelo enostavno in prosim, da o tem ne zavajamo več. Ne gre za to, da mi rahljamo neke pogoje pri pridobitvi poroštva. Povedal sem, da je prvič v zgodovini Državnega zbora, da državni zbor sprejema poroštvo za dva tako vsebinsko različna projekta in za dva različna subjekta, za projekte na železniški in za projekte na cestni infrastrukturi. Vsi zakoni doslej so se nanašali ali na enega uporabnika teh poroštev oziroma na en projekt ali pa na več projektov istega uporabnika. Tega doslej še nikoli ni bilo. Tveganja so različna. Pri Darsu ni nobenih tveganj, pri 2TDK jih je ogromno.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Repliko ima še gospod Doblekar.
Izvolite.

BORIS DOBLEKAR (PS SDS): Hvala lepa za delček odgovorov.
Da bi ta zakon postal protiustaven zaradi sprejetja naših treh amandmajev – mislim, malo neodločno ste to povedali. Jaz bi res rad bolj natančen odgovor, kako je to sploh mogoče. Podražitve, ste rekli, če bodo seveda cene gradbenih storitev šle gor, se bo tudi projekt podražil. Bom samo vprašal, kaj pa, če bodo šle cene gradbenih storitev dol. Ali se bo projekt kaj pocenil? Do zdaj se to še ni naredilo, ampak bi pa rad videl. To bi rad slišal.
Nič mi niste odgovorili o progi proti Metliki in Karlovcu in o problematiki prometa v Zasavju, ki se duši v prometu. Ker je to tudi rahlo vključeno na 3. razvojno os. Vemo, da ste tudi občine spraševali, ali so za to pa kaj bi zraven imele pa kaj bi zraven, pa smo potem na koncu ugotovili, da konkretno mi v Litiji od 3. razvojne osi ne bomo imeli drugega kot to, da bomo morali dati tudi mi državljani in državljanke oziroma davkoplačevalci poroštvo za 2TDK in 3. razvojno os.
Če le lahko, mi prosim še kakšno besedo namenite. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Nadaljujemo z razpravo. Besedo dobi gospod Dušan Šiško, pripravi pa se mag. Andrej Rajh.
Izvolite, gospod poslanec.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Hvala za besedo.
Pred seboj imamo zakon, za katerega smo mnenja, da ni spisan na pravno vzdržen način. Ima več pomanjkljivosti, in sicer še danes ni znan obseg zadolžitve. Po nekaterih informacijah, ko jih takole poslušam, se govori, da se bo cesta in vse skupaj podražilo za do 135 %. Ne vem, kako je bilo možno, da se je gradbinec, ki je bil izbran za karavanški predor, tako čez noč spomnil in je rekel, no, bom pa dal bistveno nižjo ponudbo, ker je videl, da je bila previsoka. Projekt je v zadnji fazi, finančno breme za davkoplačevalce pa danes ni znano. Prav tako ni v reševanje problematike 3. razvojne osi vključen odsek, imenovan razvojna os sredina, ki poteka od avtocestnega odseka A1 Celje do avtocestnega odseka A2 Novo mesto. Ponovno delamo po odsekih in ne v celoti, hkrati bi se morala graditi dva tira Divača–Koper, prav tako pa bi se morala 3. razvojna os graditi na vseh odsekih, od severa, sredine in juga. Le takšna izvedba bi bila namreč ekonomična.
Tako ta poroštveni zakon na široko odpira vrata novim obveznostim. Vse obveznosti bodo na koncu morali plačati kdo drug kot državljani. Kljub temu pa je zakon dober za ljudi in gospodarstvo. Z izgradnjo drugega tira se bo pripomoglo k ponovni vključenosti pristanišča – ne luke, pristanišča, slovensko je pristanišče. Luka vemo, kje je, če pa damo luk, vzamemo črko, pride luk, iz luke pride čebula. Vsi tukaj notri se še zmeraj nismo naučili, da se slovensko reče pristanišče Koper in ne luka. Banja Luka je Vrč Čebule, recimo. Gradnja drugega tira Divača–Koper je sodoben, gospodarsko upravičen in okoljsko spremenljiv projekt, ki bo pospešil razvoj slovenske logistične industrije zaradi povečanih tokov blaga v srednjeevropsko zaledje. Ampak, spoštovani, kolikor nas je tukaj notri, in tisti, ki me poslušajo preko televizije, ali veste, da se bo drugi tir gradil postopoma? Najprej en tir, in ko se bo ta končal, se bo začel graditi drugi tir, od začetka. Kdo je tukaj krivec? Krivec je tisti – kot sem že povedal, nad državo je Arso, ki še do danes ni izdal soglasja, da bi lahko dva tira naenkrat gradili. Ne, bomo zapravljali denar. Najprej en tir povlečemo in bomo razruvali vse, potem bomo šli pa še drugi tir delat. Novi tir bo dolg 27 kilometrov, tam se bodo lahko vlaki vozili do 160 kilometrov na uro, po koncu te nove proge pa bodo prišli na 80 kilometrov na uro. To je še ena velika bedarija. Pa bom povedal zakaj, vam bom dal primer. To je isto, kot da bi imeli en odsek ceste, na primer 2 kilometra, in en kilometer je asfaltiran, tam se lahko vozimo 90 kilometrov na uro, en kilometer je makadama in bomo naglo zabremzali in bomo morali z 90 zmanjšati na 45 ali 40, da se bomo lahko po makadamu lepo peljali. Takšen je ta naš drugi tir. Zakaj enkrat ne delamo v celoti, za božjo voljo? Jaz ne vem, ali smo konec leta 2019, oziroma kmalu bo leto 2020, ali smo se vrnili v leto 1975.
Predvsem pa vidim prednost v izgradnji 3. razvojne osi, in sicer se bo s tem omogočila lažja in enostavnejša pretočnost ter povezanost med posameznimi deli Slovenije. Prišlo bo do povezave med Sredozemskim in Baltsko-jadranskim koridorjem. Sodobna cestna povezava regijskih središč treh držav omogoča navezovanje tovornega in osebnega cestnega prometa vseh regij na glavne evropske prometne smeri. Omogoča se povezovanje pomembnih teritorialnih gospodarskih središč in je ena ključnih čezmejnih povezav. Zavedamo se, da so bili Korošci desetletja z infrastrukturo praktično odrezani od centra in preostale Slovenije. Če ne bomo omogočili ustrezne infrastrukture, bomo s tem povzročili odhod ljudi, ki živijo na Koroškem. Lepo se bodo odpeljali v Avstrijo delat. Prav tako so na drugi strani odrezani Belokranjci. Poglejte, kaj je ostalo od velikih podjetij – nič. Pa ne zaradi padca natalitete, ampak zaradi tega, ker so odrezani od Ljubljane. Ljubljana ni Slovenija. Tega se moramo zavedati. Murska Sobota, Novo mesto, Črnomelj, Metlika, Ilirska Bistrica, tudi to je Slovenija. Ampak določeni gledajo samo v Ljubljano. Podobno se je zaradi neprave infrastrukture zgodilo s podjetjem Gorenje iz Velenja. Kupili so jih Kitajci, in ker so ugotovili, da nimajo dobre prometne infrastrukture, so sedež preselili v Ljubljano. Zakaj? Zaradi tega, ker imajo bližji dostop do letališča in urejeno infrastrukturo, cestno povezavo. Z neurejeno cestno infrastrukturo se še dodatno krepi centralizacija, čemur pa odločno nasprotujemo. Omenjena 3. razvojna os je instrument, ki prispeva k uravnoteženju razvoja tako slovenskega kot neposredno evropskega prostora.
Mi bomo zakon podprli, in sicer zaradi Korošcev in Dolenjcev, zaradi tistih ubogih 17 kilometrov avtoceste na Koroškem in na Dolenjskem cirka 6 kilometrov. Upam, da bomo imeli vsaj nekaj pokazati, ko bomo končali ta mandat. Zato bomo podprli ta zakon, čeprav je to premalo, pravzaprav nič. Kajti 3. razvojna os bi morala biti končana že pred desetimi leti tako s koroške kot tudi z dolenjske strani. Prav tako bi moral biti že zdavnaj končan drugi tir. Če bomo še naprej zavirali izgradnjo, bomo lahko kaj kmalu zaprli pristanišče Koper. Že sedaj nas Italijani prehitevajo z izgradnjo železniške infrastrukture do Avstrije. Za konec pa predlagam, ker v tem predlogu zakona ni razvojne osi sredina Celje–Novo mesto, da skupaj dodamo nov zakon, to omenjeno srednjo tretjo os od Novega mesta do Celja in hitro cesto Ormož–Ptuj, ki bi morala biti zgrajena že leta 2013. Tako kot celotna tretja os.
Za konec imam še nekaj vprašanj, čeprav jih nisem mislil postaviti, ker sem videl, da jih kolegi postavljajo, me pa zanima: Kako daleč je sedaj projekt Ormož–Ptuj? Kdaj lahko pričakujem, da se bom peljal po novi cesti do poslanca Janija? Kako daleč smo s 3. razvojno osjo na Dolenjskem? Ali se dela vse po planu, tako kot je ministrica odgovorila na poslanska vprašanja enemu izmed kolegov in tudi meni? Predvsem mislim na 3. razvojno os na Dolenjskem. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo mag. Andrej Rajh, pripravi naj se gospod Jani Prednik.
Izvolite.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Hvala lepa, predsedujoča, za besedo.
V dvorani smo slišali kar nekaj debate, nekaj izzivov. Moramo pa se zavedati, da je pred nami zakon, ki bo po finančni plati omogočil izvedbo na najcenejši način za Slovenijo dveh ključnih infrastrukturnih projektov, to je projekt izgradnje železniške proge med Koprom in Divačo, torej izgradnja 3. razvojne osi. Kolegi razpravljavci so se dotaknili več zadev, med njimi tudi sodelovanja Madžarske, njihove soudeležbe. Jaz menim, da je prav, da je Vlada poiskala nov način financiranja, da je izločila Republiko Madžarsko iz tega. Zavedati se moramo, da se Madžarska zadolžuje dražje kot Slovenija. Oni plačujejo za desetletne obveznice skoraj 2 %, mi pa 0,25 %. V predlogu, ki ga je ministrica Alenka Bratušek zavrnila, je bilo predvideno, da bi Madžarom za njihov vložek, ki ga lahko smatramo kot posojilo, plačevali skoraj 3 % letno, to pomeni okrog 6 milijonov, in bi na koncu po 40 letih morali vrniti glavnico 200 milijonov, v tem času pa bi se nateklo še za preko 200 milijonov obresti. Ta denar lahko zdaj vlagamo v nove infrastrukturne projekte po vsej državi in tako zagotavljamo skladen regionalni razvoj.
Rad bi se dotaknil tudi opazke, da je Hrvaška dobila ves denar za izgradnjo Pelješkega mostu. Pristop, ki ga je izbrala Hrvaška, pomeni centralizacijo in mi tega nočemo. Mi evropski denar enakomerno razporejamo po vsej državi in tako enakomerno razvijamo vse dele naše države. Prihajam iz dela države, ki občuti centralizacijo, in seveda jaz takemu načinu, da bi ves denar namenili za drugi tir, ne pa za projekte na Štajerskem – vemo, da se jih izvaja v vrednosti okrog 500 milijonov – na področju infrastrukture zelo nasprotujem. Ravno v tem času smo tudi na našem koncu v promet spravili del železniške proge med Mariborom in Šentiljem, za katero smo dobili 50 milijonov evropskih sredstev. Če bi ta sredstva namenili v Luko Koper, jih v Mariboru ne bi bilo. Zato je pomembno, da se ti projekti razvijajo po celi Sloveniji, da se vsi kraji enakomerno razvijajo, da krepimo po celi Sloveniji naš geostrateški položaj, tudi na našem koncu, smo v bližini Avstrije, smo na razpotju z Madžarsko, na Primorskem so v bližini Hrvaške in Italije. Prav je, da se ta naš geostrateški položaj na razpotju petega in desetega koridorja, vemo, utrdi. Da se utrdi tudi logistika. Vemo tudi, da se zaradi približevanja Evropski uniji povečuje tranzitni promet skozi našo državo – z juga proti severu in z zahoda proti vzhodu in obratno. To je zadeva, ki jo mi s temi infrastrukturnimi projekti, ki krepijo blaginjo, ki zagotavljajo nova delovna mesta, ustvarjamo. Ne gre pa pozabiti tudi dejstva, da je projekt drugega tira železniške proge Koper–Divača zelo pomemben in bo omogočil, da že v Kopru naložimo na vlake ves tovor, ki se zdaj po cesti prevaža iz Kopra proti zalednim državam. To je ta zelena investicija, ki jo mi s tem načinom podpiramo. Nekateri omenjate gradbene barone, da se pri teh investicijah pase skoraj mafija. Poglejte, ko je ministrica Alenka Bratušek prevzela to ministrstvo, je vse podatke, ki so relevantni, razkrila. Torej ni nobene tajne. Zmanjšala je število aneksov za več kot 50 % in je pokazala, da se vsi projekti, če se le želi, dajo voditi smotrno.
Bi se pa rad kot gradbeni inženir odzval še na trditev določenih poslanskih kolegov. Kolega Reberšek je v svojih izjavah oziroma v svoji razpravi govoril, da je umestitev 3. razvojne osi sporna. Poglejte, umestitev v prostor je stvar Ministrstva za okolje in prostor in v postopkih umeščanja v prostor se presojajo tudi okoljski vplivi. Jaz pravzaprav tudi kot gradbeni inženir, ki ima izkušnje s projektiranjem najzahtevnejših projektov, ne razumem, kako bo izgradnja ceste vplivala na vodni režim. Tega ne razumem. V predhodnih razpravah je celo omenjal raka koščaka. Rak koščak je rak, ki biva v vodnem okolju, in če v njega ne posegaš, če mu ne krniš življenjskega prostora, če ne zmanjšuješ pretoka vode v vodotoku, potem ni nobenih vplivov. Pravim, ni prav, da se z enimi polovičnimi podatki operira, da se zavaja ljudi, da se zadeve, ki so tudi po sodni plati določene, da so bile pravilno izpeljane, predstavljajo kot neustrezne.
Jaz bom seveda zakon, kot ga je predstavilo ministrstvo, podprl. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Repliko ima gospa Anja Bah Žibert.
Izvolite.

ANJA BAH ŽIBERT (PS SDS): Hvala lepa za besedo.
Zdaj pa se mi zdi, da je bila ta razprava kolega Rajha zelo zavajajoča. Želeli ste na nek način povedati tako: da nekateri v tej dvorani nismo za 3. razvojno os, nismo za to, da se razvija Koroška, da dobi svojo cesto, ki bo primerna, ne Koroška ne Dolenjska, nismo za to, da potrebujemo drugi tir oziroma povezavo, ki bo bolj sprejemljiva, kar se tiče proge Divača–Koper. To ni res. Mi smo samo povedali, kako, na kakšen način se uspe to izvesti in za koliko denarja. To pa mislim, da je pomembno. Ne gre za to, da nečesa ne želiš, ampak pomembno je, koliko stane. In dajte mi, gospod Rajh, vi povedati, zakaj jaz ne morem dobiti podatkov, kakšne so plače v 2TDK. Ali se vam zdi to normalno? Da ne vemo, kakšne so plače, in da nimamo primerjave z drugimi, na primer v Slovenskih železnicah, in da tam ljudje zapuščajo delovna mesta, ker so tukaj bistveno večje plače. Ali imamo za to 2TDK? Glejte, pomembno je, kako se troši denar.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo gospod Jani Prednik in nato še kot zadnji v tem krogu mag. Dušan Verbič.
Izvolite.

JANI PREDNIK (PS SD): Podpredsednica, hvala za besedo. Vsem en lep pozdrav!
Dejansko se danes nisem imel namena oglasiti pri tej temi, ampak vseeno, glede na to, da upam, da je to zadnjič, da danes v tem parlamentu govorim o 3. razvojni osi, sem rekel, da če sem že celo leto največ govoril o 3. razvojni osi in so me verjetno že vsi naveličani – z vsemi strokovci, ki vedno sedijo v tej veliki dvorani, vred – bom tudi danes naredil nek zaključek. Naj za začetek povem, da zakoni, kot je ta poroštveni zakon, gredo v tujini skozi vlado, skozi parlament na način, da niti politika preveč ne trzne na takšen zakon, kaj šele ljudje. V tujih parlamentih nimajo takšnih političnih obračunavanj na poroštvenih zakonih, ali je to potrebno ali to ni potrebno. Mi smo v bistvu skozi celotno proceduro že večkrat povedali, z ministrico na čelu, da ta poroštveni zakon tako za 2TDK kot tudi za Dars pomeni najcenejše zadolževanje. To je ministrica ponovila tako danes, verjetno 26-krat, kot tudi v zadnjem letu že kar nekajkrat in nekateri temu še vedno osporavate. Pač to pomeni najcenejše zadolževanje, in to je skrb za javne finance.
Seveda so polemike okoli tega, da sta v tem zakonu tako 3. razvojna os kot tudi 2TDK. Socialni demokrati smo mnenja, da bi se ta dva projekta že davno morala zgraditi. Tako kot je rekel prej gospod Dušan Šiško, da bi že davno morala biti zgrajena – res je, že toliko let nazaj, da bi sedaj morala biti potrebna že obnove, ne pa novogradnje. In to je en črn madež na našo državo. Upam, da bomo s tem zakonom danes naredili korak naprej oziroma prižgali še to zadnjo zeleno luč, predvsem kar se tiče 3. razvojne osi, da lahko Dars pospešeno pelje vse postopke naprej.
Kot sem rekel, jaz upam, da bo to danes zadnji korak, ki ga mora narediti politika, pa ali gledamo vlado ali pa parlament. Politika je v 30 letih, vsaj kar se tiče 3. razvojne osi, naredila bore malo. Ne morem reči nič, vlade so se ukvarjale s tem, so umeščale, in tu se naj navežem na izvajanje kolega Reberška, ki je govoril o trasi, ki sploh ni del tega zakona. Govoril je o trasi med avtocestnim križem in Velenjem – mimogrede, kolega Reberšek, tudi tam je Ustavno sodišče že odločilo in dejalo, da je vse okej. To traso, če še nadaljujem, je začela umeščati Janševa vlada, v kateri je sodelovala tudi Nova Slovenija. In hvala bogu, da je Janševa vlada začela umeščati to traso, ki se je imenovala F2. In ker so ugotovili, da F2 povzroči več škode, so jo optimizirali z F2-2. Tudi Nova Slovenija je bila v tisti vladi. To lahko verjetno potrdi tudi kolega Černač. Prav je, da se je začelo umeščati. In je potem to trajalo 15 let. Tudi zgornji del med Slovenj Gradcem in Velenjem se je umeščal zelo dolgo. In če nekdo dvomi o tem, da so trase primerne, potem ko se 15 let umeščajo in je dano na mizo v bistvo čisto vse, vsi pomisleki, in vsi tisti zavajajo … Tudi kar se rušencev tiče, so na vseh trasah. Pa gledamo traso F2, F2-2, F6, F3b, rušenci so povsod. Na žalost imamo pri velikih infrastrukturnih projektih kolateralno škodo, seveda pa se mora gledati, da je ta kolateralna škoda najmanjša.
Glede na to, da smo Socialni demokrati prijavili zelo malo časa, ravno z vidika, da ne polemiziramo, ker ni nobene potrebe polemizirati okrog tega, bom zaključil na način, da so vsaj na Koroškem, tam, od koder jaz prihajam, ravno zaradi tega projekta izgubili zaupanje v politiko, zaupanje v sistem, ker so vse vlade, ne glede na to, ali je bila desna vlada ali leva vlada, Korošče zavajale. Sedaj smo prvič v konstelaciji vlade, parlamenta, ki je naredila korake naprej. Treba je reči, da smo naredili korake naprej vsi. Večkrat sem bil kritičen tudi do nas Korošcev, ki nismo bili poenoteni. V zadnjem letu smo se poenotili tako gospodarstveniki, civilna družba kot tudi politika, ali poslanci ali župani. Tu moramo pohvaliti tudi ministrico Bratuškovo in državno sekretarko gospo Nino Mauhler za zelo tvorno sodelovanje. Skupek tega je pripeljal do tega, da imamo danes v parlamentu poroštveni zakon, ki je zadnji korak do začetka gradnje oziroma je pogoj za to, da se začne graditi in da Dars nadaljuje svoje postopke. Upam, da se bo ponovilo glasovanje iz prvega branja, ko smo z veliko večino ta poroštveni zakon potrdili. Upam, da si je ali pa si bo tudi stranka, ki je takrat nasprotovala, premislila in bo stisnila ta plus ali minus. Na koncu lahko ugotovimo, da ko pride zadeva v parlament, vse besedičenje, tudi zadnjih let, da vsi podpiramo, stisneš pa minus in si proti, pomeni, da postaneš neverodostojen. Tako da upam, da bomo dosegli neko soglasje in bo na koncu ta poroštveni zakon z veliko večino ali pa morda celo soglasno šel skozi ta parlament in bo s tem dana zelena luč za začetek gradnje obeh projektov. Najlepša hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Repliko ima gospod Černač.
Izvolite.

ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Hvala.
Drži, da je 3. razvojno os zagnala prva Janševa vlada, ne drži pa, da v 30 letih ni bilo narejeno nič. Jaz sem prej povedal, da po tistem, ko je bil v času prve Janševe vlade ta projekt zagnan, je bil DPN za Novo mesto–Maline sprejet 22. decembra 2012, v času druge Janševe vlade, in za odsek na severnem delu med Velenjem in Slovenj Gradcem v času vlade Alenke Bratušek 2013, in za ta sporni odsek med Šentrupertom in Velenjem v letu 2017. Ne drži, da je druga Janševa vlada predlagala traso F2-2, to je storila naslednica za nami, vlada Alenke Bratušek oziroma Mira Cerarja. Ker smo mi takrat ocenili, da ne F2 ne nobena od ostalih variant v tistem delu ni primerna, in bi iskali rešitve v okviru Arje vasi, bivše variante F6, ker bi bila ta najhitrejša, najhitreje izvedljiva in bi na nek smiseln način povezovala severni in južni del 3. razvojne osi preko Celja in Laškega in tako naprej. Vse tisto, kar se je zgodilo na tem, za kar zdaj govorimo, da je sporno, je pa problem, ki so ga storile vlade za nami, vlada Alenke Bratušek in vlada Mira Cerarja, in intrigira ljudi. Nimajo pa seveda Korošci nič s tem. Korošci si želijo, da čim prej pridejo do te cestne povezave, in ta interes je potrebno spoštovati. Na drugi strani pa je potrebno spoštovati tudi interes ljudi, ki so z napačno umeščeno traso F2-2 zelo prizadeti. Mnogi so si tam ustvarili svoje domove v zadnjih letih in bodo sedaj rušeni. Tukaj ne gre samo za rušenje nekega objekta, tukaj gre za rušenje domov. Jaz sem zadnjič govoril – ko gre za dom, je to nekaj drugega, kot če porušiš neko industrijsko halo ali pa nek objekt, kjer ljudje ne živijo, in je treba biti pri tem občutljiv.
Kar je pa še najbolj pomembno, pri trasi F2-2 ministrstvo za kmetijstvo nikoli ni dalo zelene luči. Nikoli. F2-2, 2017, DPN je sprejet brez zelene luči ministrstva za kmetijstvo. In še nekaj vam povem, če 2017 ne bi bila sprejeta F2-2 – pa še danes je čas – in bi se iskalo varianto tako, kot je bilo takrat mišljeno, preko Arje vasi, bi bila gotovo zgrajena prej in za bistveno manj denarja. Zdaj me bo državna sekretarka spet popravila, da to ne drži. Ne držijo številke, ki jih imate vi, ker ste povlekli, po tistem, ko smo mi šli, druge številke. In kar je najbolj pomembno, bistveno prej bi bila zgrajena in Korošci bi imeli prej cestno povezavo do avtoceste, kot jo bodo imeli po tej sedaj sporni trasi F2-2, ki je sicer ni v tem poroštvenem zakonu. Bolj smiselna bi bila logistična prometna navezava med severnim in južnim delom 3. razvojne osi.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Kot zadnji v tem krogu dobi besedo še mag. Dušan Verbič.
Izvolite.

MAG. DUŠAN VERBIČ (PS SMC): Hvala lepa za besedo podpredsednica. Ministrica s sodelavkama, kolegice in kolegi, prav lep pozdrav!
Moram priznati, da ko človek takole posluša razpravo, si pač lahko vsak svoje misli, kar je tudi prav, saj je to hram demokracije. Moram priznati, da sem trdno na stališču, da Republika Slovenija potrebuje 3. os in tudi povezavo železniške proge Divača–Koper. Pika. Nočem se spuščati v umeščenost v prostor, desetletja in podobno. Mislim, da je enkrat že čas za to in da takrat, ko se pojavi neka priložnost, naj se začnejo zadeve dogajati, in sicer od besed k dejanjem. Predno bom šel na razpravo – ker se zavedam da smo pri 3. členu zakona in vložen amandmaju s strani Poslanske skupine SDS – si bom tudi sam dovolil nekaj besed. Dejstvo je, da sem tudi sam trdno na stališču, da je lahko v sklopu poroštvenega zakona več infrastrukturnih projektov, ne glede na to, ali je to infrastruktura, železnica, promet, v končni fazi tudi po zraku. Ampak bistvo pri teh zadevah je predvsem nadzor nad izvajanjem, se pravi, ko se izvaja operativno na terenu, ključen pa je tako imenovani finančni nadzor nad porabo javnih sredstev. Mislim, da je to težišče in bi moralo temu resorno ministrstvo, ki to pokriva, še kako slediti. Vse ostalo je preprosto prikladno za politično razpravo.
Bilo je tudi govora, kar se tiče državnega poroštva, da ali ne. Treba je na glas povedati, na evropskem in svetovnih finančnih trgih je denarja ogromno. Razlika pa je, in sem tudi prepričan, razen zadolženo podjetje, insolventno podjetje preprosto nima dostopa do teh. Ampak če se to ne zgodi s posameznim pravnim subjektom, preprosto dobi posojilo. Če pa imaš državno poroštvo, se pa strinjam z vsemi tistimi, ki so o tej zadevi razpravljali, je pa ključno, kakšno višino posojila lahko dobiš, če imaš državno poroštvo, in tisto, kar je pa ključno, kakšna je višina obresti, ki je še kako povezana tudi s stroškom. To pomeni, da ko se pogovarjamo o tej tako imenovani finančni konstrukciji teh projektov, sem tudi sam zelo na stališču, da je zaželeno državno poroštvo. Kajti to je jamstvo za nižjo obrestno mero, to je jamstvo za relativno zaželen znesek, ki ga v tem primeru uprava, konkretno neke družbe, v svoji finančni perspektivi določi. Da ne bom govoril tudi še o stroških.
Zakaj poroštvo za cel znesek, to je 700 – konkretno mislim, da se dosti ne bom zmotil, tri sedmice – milijonov evrov. Tudi s tega vidika sem na stališču, da je še kako smiselno, da je kot en poroštveni zakon. Kajti za vse tiste, ki bodo tako ali drugače nastopali na kapitalski trgih, je že to vstopnica, da se bo lahko zgodilo pogajanje za nižji strošek in nižjo obrestno mero. Glejte, to je realnost in pri tovrstnih posojilnih razmerjih ni politike. Tukaj je pač cena, ki jo dobiš na finančnem trgu.
Sam se bom zdaj dotaknil bistva današnje razprave. Sem na stališču, da je vsako poroštvo nekakšno neposredno ali posredno zadolževanje, ampak pri tem je pa ključno, da takšno poroštvo ni vedno unovčevano. Zelo grobo sem prikazal to poroštvo, ker izhajam iz definicije obligacijskega zakonika. Samo po sebi ni nič slabo. Je pa pri tem poroštvenem zakonu prav gotovo pri obeh infrastrukturnih projektih, vsaj, kar se mene tiče, prisotna tako imenovana senca dvoma glede gospodarne rabe javnih sredstev, javnega denarja. Prav gotovo, če lahko rečem, je v tem kontekstu moj odgovor, da ta senca dvoma glede gospodarne rabe za oba infrastrukturna projekta obstaja, ampak da ta senca dvoma tako ali drugače nekako zvodeni, se umakne, je pa predvsem na vodstvu obeh tako imenovanih družb, ki sta vključeni v oba infrastrukturna projekta, predvsem glede njunih odločitev in aktivnosti, ki so povezane z vsebino samih projektov. Pri tem pa posebej poudarjam, da ima ključno vlogo tudi nadzor. In ta nadzor je bil s predlogom tega poroštvenega zakona dan tudi ministrici za infrastrukturo in ministru za finance. Tukaj se mi zdi, da je relativno solidna zadeva na tej normativni plati, bomo pa prav gotovo v nadaljevanju, predvidevam, spremljali tudi na Komisiji za nadzor javnih financ, ko se bo ta zadeva tudi operacionalizirala.
Vseeno moram povedati nekaj besed, kar se tiče zakona o drugem tiru, ker je tukaj iz dosedanje razprave izhajalo, da mu določene poslanske skupine ali predlagatelj teh amandmajev nekako niso naklonjen. Legitimno, kar je logično. Saj je prav, zaradi tega je tudi Državni zbor odprt za vse razprave. Dejstvo je, da je bil ta zakon o drugem tiru sprejet v prejšnjem mandatu. Ob sprejetju je takratna vlada zagotavljala, da je finančna konstrukcija v zvezi z zakonom o drugem tiru zaključena. Jasno je, da je bilo ključno tudi prej omenjeno s strani zaledne države z vključitvijo Junkarjeve investicijske pobude, in tisto, kar je bilo še ključno, z Evropskim skladom za strateške naložbe. Dejstvo je, da je ta zakon, ta projekt veljal do konca mandata prejšnje vlade. Z nastopom nove vlade pa lahko rečemo, da so nastopile neke nove okoliščine in te nove okoliščine so pripeljale do določene spremembe in imamo sedaj pred seboj predlog zakona o poroštvu. Zelo zanimivo sporočilo, mislim, da tudi vsem nam poslancem, je bilo podano pred dnevi, ko smo prejeli odločitev Državnega sveta, iz katere je nesporno razvidno, da podpira predlog tega zakona o poroštvu. Sam menim, da je lepo, da imamo vnaprej dano podporo, kar se tiče poroštvenega zakona. Prav tako imamo ustno zagotovilo ministrice za infrastrukturo, da bo s sprejetjem tega poroštvenega zakona najugodnejše financiranje izgradnje obeh projektov. Tisto, kar se mi zdi, da je potrebno še posebej res izpostaviti, je nizka oziroma skoraj ničelna verjetnost, da se unovči to poroštvo. Lahko rečem, da verjamem ministrici v tem kontekstu, in tako naj tudi ostane.
Je pa res, da sem v prvem branju nasprotoval temu predlogu poroštvenega zakona in opozarjal na posamezne člene, 3, 5, 6 in 10, predvsem, ker sem bil na stališču, da so preohlapni, predvsem glede na to, da ne sledijo neki racionalnosti. Kajti bistvo okrog tovrstnega zadolževanja so predvsem stroški, in tudi višina obrestne mere. V tem kontekstu je bila tudi moja razprava, kjer sem se zelo konkretno spuščal v posamezne stroške, da niso bili navedeni in podobno. Moram priznati, da imam še vedno malce problemov, kar se tiče 3. člena. Predvsem zaradi tega – velja pa to za oba projekta, se pravi tako družbo 2TDK kot tudi Dars – ker je v 3. členu, ga bom tudi navedel, in sicer sedmo alinejo, kjer je decidirano zapisano: »Obrestna mera kreditov mora biti primerljiva obrestnim meram primerljivih kreditov z državnim poroštvom.« Res se pojavljajo tukaj dileme. Mogoče bomo v nadaljevanju dobili še kakšen odgovor, da ne bo tukaj različnega razmišljanja, kaj se pod to alinejo ali »primerljivih držav« lahko skrije, kajti kot sem že uvodoma omenil, ključne pri tej zadevi niso glavnice, ključni so stroški in obrestne mere. Ali je pod to alinejo mišljeno, da tako imenovana dana državna poroštva v preteklosti v Republiki Sloveniji – kajti v preteklosti so bile bistveno višje obrestne mere, kot so recimo danes ali kot bodo jutri – ali je to vezano na primerjavo držav v EU? Vemo, da če govorimo o germanskih državah, Avstrija, Nemčija, imajo bistveno nižje in tudi ugodnejše, če pa govorimo o romanskem delu, Italija, Španija, sploh pa Portugalska, ima pa bistveno višje. Katere so te tako imenovane primerljive? Kajti menim, da to ni bilo dosti opredeljeno, kajti smatramo, da sledimo čim manjšim stroškom. V zvezi s to primerjavo lahko rečem še: Ali je ta primerjava vezana na nekdanje balkanske skupne države, da ne govorim o Grčiji? Ali je to primerjava tudi z državami, ki imajo približno enako zadolžitev svoje države? To omenjam predvsem zaradi tega, ker je splošno znano, da ima vsaka država tako imenovano mednarodno bonitetno oceno. In še kako ta mednarodna bonitetna ocena vpliva na višino obrestne mere in stroške pri sklenitvi tovrstnih kreditnih pogodb. Dejstvo je, kot sem že uvodoma omenil, na finančnih trgih vemo, da veljata ponudba in povpraševanje, zato upam, da bosta vodstvi obeh družb, ko bosta sklepali posamezne kreditne pogodbe po tranšah, imeli to pred očmi, predvsem pa sledili načelu gospodarnosti, racionalnosti in ekonomičnosti. Tukaj vseeno mislim, da bo ministrica za infrastrukturo nek patronat držala tudi pri tovrstnih poslih.
Kar se tiče tistega, kar je sedaj predmet obravnave, sploh današnje točke, predlog amandmaja Poslanske skupine SDS. Moram priznati, da je v 3. členu, kjer je zapisano: črtata se prvi in drugi odstavek, zelo jasno sporočilo, da naj se v tem predlogu zakona črta vse, kar je povezano z družbo 2TDK. Razumljivo. Pač je nasprotujoče, da je sploh v tem poroštvenem zakonu. Hkrati pa je bila tudi v zvezi z zakonom o drugem tiru njihova odločitev takšna, kot je bila. Legitimno. Vendar v peti in v šesti alineji pa moram priznati, da osebno zelo pozdravljam to pobudo in predlog, kajti znižujejo se stroški, kar se mi zdi v duhu tistega, kar tudi sam pravim – da je še kako smiselno zniževati stroške države ali družbe. Pri tovrstnih finančnih poslih največ denarja ostane – recimo temu – izvajalcem. Vendar tukaj je pa zagonetka, ki so se je moji predhodni razpravljavci s strani predlagateljev vseeno dotaknili. Če ta amandma k 3. členu sprejmemo, potem sem na stališču, da je res zagata s samim poroštvenim zakonom. Kajti sprejetje takšnega amandmaja ima za posledico, da so stroški za 3. razvojno os bistveno nižji, kar, še enkrat omenjam, zelo pozdravljam, vendar tako imenovano železniško progo Divača–Koper pozabite, če pa bi slučajno ostalo notri, sem pa, tako kot sem omenil, na stališču, da je lahko tudi pravno sporno vezano na takšen poroštveni zakon. Tako da tukaj, kar se mene tiče, kakorkoli se že sliši, je lahko kar malce zagonetka. Iz tega izhajam, da ker se na vsak način želi v 3. členu s tem amandmajem praktično umakniti ali izbrisati tako imenovano področje drugega tira in 2TDK, in ko pretehtam, moram priznati, spoštovani, javno povem, kljub temu da je zelo zaželeno, da bi se ti stroški znižali, mislim, da bom imel dilemo pri glasovanju o tovrstnem amandmaju. Ko sem pa že pri amandmajih, k 5. in 6., ker je bilo uvodoma s strani predsedujočih rečeno, da obravnavamo skupaj, popolnoma logično je, da 5. in 6. člen posegata v tiste določbe poroštvenega zakona, da se družba 2TDK eliminira iz tega poroštvenega zakona. Tukaj pa preprosto nimam dileme, glede na to, da sem tudi sam podprl zakon o drugem tiru.
Za konec samo še nekaj besed, kar se tiče izdaje dolžniških vrednostnih papirjev s strani družbe 2TDK in Darsa. Moram priznati, da sem zelo na stališču, razmišljam predvsem, da bi lahko morda sočasno pri izdaji garancij, ko se pogovarjamo o 700 in toliko več milijonih evrov, nekako v tem sklopu tudi revitalizirali kapitalski trg v Republiki Sloveniji. In sicer, da se tudi na nivoju financiranja državnih infrastrukturnih projektov to vključi. Zakaj to omenjam? Ob dejstvu, da imamo v Republiki Sloveniji po enih podatkih od 17, po drugih podatkih do 20 milijard privarčevanih sredstev, se pravi, to je groba ocena, in jih je od tega od 65 do 70 % na neobrestovanih računih na vpogled, bi morda bilo smiselno, da se ponudi del tega denarja ali angažira ta denar v naložbe državnih projektov za izdajo dolžniških vrednostnih papirjev, kar je tudi praktično v samem projektu obeh družb, ki zaključujejo finančno konstrukcijo. Tovrstne zadeve poznamo tudi kot neke projektne obveznice. Menim, da bi bila ob izdaji državne garancije tudi priložnost, če lahko temu tako rečem, da se najprej ponudi za financiranje dolžniških vrednostnih papirjev domačim vlagateljem in šele nato tujim vlagateljem. Ni rečeno, da bi bilo sprejeto, ampak mislim pa, da bi bilo za premisliti. Razmišljanje utemeljujem tudi z dejstvom, da je smiselno finančno konstrukcijo teh dveh infrastrukturnih projektov res izpeljati, morda celo v večjem obsegu, z izdajo dolžniških vrednostnih papirjev, kajti po svoji naravi ti dolžniški vrednostni papirji tako izdajateljem kot tudi vlagateljem dajo neko varnost, po drugi strani pa tudi ne tako slabe ugodnosti, sploh pa če se primerja s tako imenovanimi neobrestovanimi vlogami na vpogled, ki jih pač imajo varčevalci, lastniki, depozitarji in podobno. V vsakem primeru menim, da imajo tovrstni državni vrednostni papirji ali tako imenovani dolžniški vrednostni papirji prav gotovo večji donos. S tem bom zaključil.
Spoštovana ministrica, to lahko smatrate kot neko pobudo za razmislek. Hvala, da ste me poslušali.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima ministrica mag. Alenka Bratušek.
Izvolite.

MAG. ALENKA BRATUŠEK: Najlepša hvala.
Najprej glede teh zadnjih stvari, sedme alineje 3. člena, glede pogojev, pod katerimi se bosta podjetji zadolževali. Seveda je v prvi vrsti mišljeno, da se preverijo pogoji znotraj naše države, v nadaljevanju tudi širše. Ampak logično je, da se mi lahko primerjamo s primerljivimi državami. Na srečo nismo več, tako kot smo bili v času krize, v paketu Grčije, Italije in še kakšne druge države. Naše državno zadolževanje in verjetno s tem tudi krediti z državnim poroštvom so v tem trenutku zelo ugodni. Ministrstvo za finance je pa tisto, ki ima po Zakonu o javnih financah pravico podpisati pogodb, in seveda, pred tem postopkom, preden podpiše poroštveno pogodbo, sem absolutno prepričana, da bodo preverili pogoje zadolževanja. Težko zdaj govorim v njihovem imenu, ampak verjamem, da bodo preverili in da bodo ti pogoji najnižji. Izključno s tega vidika je to zaveza obema družbama, da morata stvari peljati tako, da prideta do najcenejšega možnega zadolževanja.
Kar se tiče stroškov, lahko povem, da je v bistvu to enak odstotek, kot je bil v zakonu, ki je dal poroštvo Darsu leta 2015. In to je maksimalen obseg. To ne pomeni, da toliko bo, ampak je maksimalen obseg oziroma več kot toliko ti stroški ne smejo znašati. Kar se tiče obveznic, vam lahko povem, da ko sem prevzela ministrstvo, to je bilo lani takle čas, smo veliko truda na Ministrstvu za infrastrukturo vložili v to, da bi podjetje 2TDK šlo v izdajo obveznic, nekaj več truda in dela bi bilo povezanega s tem, ker bi bilo treba izdelati bonitetno oceno za podjetje 2TDK, ampak jaz kot ministrica za infrastrukturo sem bila pripravljena iti v to, ker mislim, da bi to projektu dalo še neko dodatno težo, pa na Ministrstvu za finance niso bili naklonjeni takšni poti. Zdaj je pa seveda stvar zastavljena tako, kot je zastavljena, in je zastavljena, da se potrebna sredstva zagotovijo s posojilom, večji del tako ali tako s posojilom EIB, od 417 milijonov 250 milijonov posojila Evropske investicijske banke, ki pa je verjetno cenejše kot izdaja obveznic. Zdaj govorim o obveznicah na finančnem trgu. Če bi šli pa v izdajo obveznic za državljane, kar bi tudi lahko bil poskus, je pa postopek še bolj drugačen. Tukaj pa tudi poroštev, ker bi šlo za, upajmo, več ljudi ali pa veliko ljudi, ne bi bilo izdanih – mislim, zelo težko bi bilo s poroštvom urejati to. Ampak še enkrat, jaz kot ministrica za infrastrukturo sem bila pripravljena na to, kar nekaj pogovorov smo že naredili, ampak če Ministrstvo za finance nekako ni bilo naklonjeno, smo pač morali izbrati drugo pot. Bo pa verjetno ali pa sigurno še kakšna priložnost pri drugih infrastrukturnih projektih, kjer bi pa lahko poskusili na takšen način stvari izpeljati, se strinjam z vami. In še enkrat, mislim, da bi to projektu dalo še neko dodatno pozitivno težo.
Kar se tiče podjetja 2TDK in plač, jaz mislim, da za podjetje 2TDK velja enaka zakonodaja kot za Slovenske železnice, Dars in vse ostalo, kar pomeni, da so plače uprave razkrite v letnih poročilih. Za ostalo pa lahko jaz samo rečem, da sem kot ministrica za to, da se vse plače razkrijejo. Naše plače so razkrite, vaše plače so razkrite in jaz nimam nobenega problema. Samo če ni zakon napisan tako, da podjetju daje to možnost, potem verjetno moramo razumeti, da je treba najprej spremeniti zakon, da bomo to lahko razkrivali. Mojo podporo pri tem absolutno imate. Za podjetja, ki so v 100-procentni lasti države in na nek način tudi financirana s strani države, za vsa ta podjetja bi v mojih očeh morala veljati popolnoma enaka regulativa kot za javni sektor, ministra, predsednika, poslance. Ampak dokler zakona ne spremenimo, mora seveda poslovodstvo vseh družb te zakone spoštovati. Tukaj prosim za razumevanje, da se javno ne da razkrivati. Verjetno lahko do informacij pridete na nek način, da jih dobite vi kot poslanci, ampak to ne pomeni, da potem z njimi lahko javno operirate. Še enkrat, jaz s tem nimam nobenega problema.
Kar se tiče drugih odsekov 3. razvojne osi, jaz lahko rečem, da se stvari tudi drugje premikajo, delajo, nekaterih stvari je narejeno mogoče malo več, nekaterih malo manj. 3. razvojna os ni samo povezava od Koroške do Ljubljane, absolutno je to povezava od Koroške do Bele krajine. In mogoče je kar malo ironično, ker samo s Koroško povezujemo to 3. razvojno os. Začela se je graditi prav na Dolenjskem. In se že gradi. To je dejstvo. Mogoče pozabimo to večkrat poudariti. Resda manjši delček, ampak se gradi. Ne da se vseh stvari, ki v preteklosti niso bile narejene, stisniti v obdobje enega leta, ampak mojo besedo imate, da sta absolutno to dva prioritetna projekta, nad katerima res bdimo, in res vlagamo veliko naporov in veliko truda in časa, da stvari premikamo naprej.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod Černač, replika.
Izvolite.

ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Ena mala nejasnost ali pa netočnost ali pa mogoče napačna navedba. Ministrica je rekla, da je bila najprej ambicija, da se lahko ta zadolžitev izvede tudi z izdajo dolžniških vrednostnih papirjev in da zdaj te ambicije ni več in da se bo šlo v zadolževanje, ampak v zakonu ne piše tako. Zakon, ki ga boste sprejeli, govori o tem, da se daje poroštvo tako za najete kredite kot za izdane dolžniške vrednostne papirje, tako za drugi tir kot za 3. razvojno os.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Replika, gospod Doblekar.

BORIS DOBLEKAR (PS SDS): Hvala lepa.
Spoštovana ministrica, vesel sem, da ste tukaj, po eni strani mi je pa malo žal, da ste nazaj prišli, ker mi je državna sekretarka obljubila še en odgovor, pa bo verjetno vseeno. Rekel bi samo to, ker ste omenili, da je v zvezi s 3. razvojno osjo kar malo ironično, da se pogovarjamo samo za ta del, za Koroško pa doli pa potem en delček Novega mesta. Res je to, ja. Dostikrat pozabljamo še na kakšne druge konce, kjer se še kar čaka, in je bilo o tem tudi že veliko govora. Tudi veliko obiskov, veliko raznoraznih povezovanj, veliko usklajevanj, veliko mnenj, predvsem govorim, kar se tiče Zasavja in tako naprej. Veliko upanja smo imeli za 3. razvojno os tudi Zasavci, tudi v občinah Litija pa Šmartno pa še kje drugje. Ampak zaenkrat je ta odprta zgodba takšna, kakršna je. Se pa seveda nadejamo, da bomo tudi mi enkrat deležni posodobitve prometne infrastrukture.
Seveda pa pričakujem še tiste odgovore, ki jih je obljubila državna sekretarka. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Repliko ima tudi poslanec Dušan Šiško.
Izvolite.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Hvala, podpredsednik. Spoštovana ministrica!
Saj se ne bi oglasil, ampak ker vidim, da tu kar letijo vprašanja … Tudi jaz sem postavil nekaj vprašanj, verjamem, da ne morete biti skozi tukaj notri, pa bom še enkrat ponovil. Kako daleč je sedaj projekt Ormož–Ptuj, da se bom lahko kdaj zapeljal do poslanske kolegice Mojce Žnidarič? Zanima me tudi, kdaj lahko pričakujem 3. razvojno os na Dolenjskem, rekli ste, da se že dela. Zanima me tudi, kdaj bodo in ali gredo projekti po planu, tako kot ste nam odgovarjali tukaj na zastavljena poslanska vprašanja. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa. Gospod Šiško, to niso čisto replike.
Pa vendar sprašujem, ali želi še kdo razpravljati. Vidim, da ja. Prosim za prijavo. Hvala lepa.
Prvi ima besedo Zvonko Černač.
Izvolite.

ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Najprej glede formalnosti. Bilo je izpostavljeno, da v 3. členu predlagamo znižanje stroškov in predlagamo, da se znižajo z 0,5 na 0,2 vrednosti, se pravi maksimum limitiramo na milijon in pol evrov – že to je dosti denarja za stroške obdelave teh kreditov – s 3 milijonov 900, se pravi za 2 milijona 500. Ministrica je rekla, ja, to je zaradi tega, ker smo povzeli to po poroštvenem zakonu iz leta 2015. Ja, tudi vse drugo je povzeto, ti zakoni so bolj ali manj copy paste. Zakaj niste tega povzeli po zakonu iz leta 2009? Prej sem citiral, 0,2 piše. V zakonu, ki daje poroštvo Darsu za 300 milijonov evrov kredita, kar je primerljivo s tem zneskom, ki ga imamo danes tukaj na mizi, piše, da so stroški maksimirani na 0,2, ne na 0,5.
Tisti del, ki govori o primerljivi obrestni meri primerljivih kreditov z državnim poroštvom – odgovora ni. Jaz sem to vprašanje postavil že v splošni razpravi. Takrat sem postavil vprašanje, kateri. Država je dala Darsu veliko kreditov v zadnjih letih in zelo različne so bile te obrestne mere. Največja sprememba je bila ravno v tem zakonu leta 2015, ko se je zgodilo refinanciranje, ko je Dars zaradi ugodnejših pogojev vse slabe kredite zamenjal z boljšimi krediti. Ampak zdaj so razmere še bolj ugodne, kot so bile leta 2015. Zaradi tega to v tem zakonu ni jasno navedeno in bi bilo prav, da bi slišali dogovore glede tega.
Kar se tiče 3. razvojne osi, časovnice in vsega ostalega, drži, v tem zakonu je na južnem delu, kjer pa je bil, zanimivo, državni prostorski načrt sprejet leto dni prej kot za severni del. Leto dni prej, decembra 2012 je bil sprejet državni prostorski Novo mesto–Maline, poroštvo je dano samo za en manjši del, do Osredka. Zakaj ne za celo traso do Malin? Ker imamo državni prostorski načrt, eno leto prej je bil sprejet. Se pravi, podlage so. In tisto, kar je bistveno, tudi v splošni razpravi smo povedali, mi predlagamo izvzem 2TDK ne samo zaradi tega, ker se daje poroštvo podjetju, ki ga po našem mnenju niti ne bi smelo biti, ampak bi moralo to investicijo peljati eno izmed obstoječih infrastrukturnih podjetij v državni lastni, recimo Slovenske železnice, ne samo zaradi tega, ker to ni primeren način, predvsem zaradi tega, ker smo izrazili pričakovanje, da bo ministrstvo prišlo s celovitim konceptom prenove, modernizacije celotne železniške infrastrukture, predvsem na tako imenovanem bivšem petem koridorju. Ker teh 27 kilometrov enotirne proge, tudi če bo narejena, ne bo rešilo popolnoma ničesar. Velik problem predstavlja Ljubljana, velikanski, največji v naslednjih letih, in vsa ostala infrastruktura na tej trasi tudi. Zaradi tega smo rekli, pridite s celovitim konceptom, imate ga bolj ali manj na mizi, potrebno ga je izpiliti, dodelati, in na tak koncept iščite soglasje za poroštvo. Ker enkrat je treba narediti celovit pregled in celovito shemo, kako se bo ta infrastruktura modernizirala. Če se bo še naprej tako delalo kot s temi 27 kilometri, potem mi še 200 let ne bomo imeli urejenega železniškega omrežja.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Ministrica, izvolite, imate besedo.

MAG. ALENKA BRATUŠEK: Odgovorila bom na vprašanje, na tisto, kar je obljubila državna sekretarka, bo odgovorila pa državna sekretarka. Kar se tiče teh stroškov zadolževanja. Razmere na kapitalskih trgih se spreminjajo. Ta zakon – čeprav ste ugotovili, da bi bilo mogoče bolj primerno, da ga napiše ministrstvo za finance, jaz moram reči, da se s tem zelo strinjam, ampak na žalost so se odločili drugače in zato sem jaz danes tukaj z vami. Ampak za te člene, ki so ključni, finančni, so pa na koncu oni napisali, kakšne naj bodo številke, in tudi ta številka je njihov predlog. Ampak še enkrat, to je maksimalna možna višina. Jaz verjamem, verjamem, da to ne bo izkoriščeno v celotni višini.
Kar se tiče celovitega koncepta, moram pa reči, da se v celoti strinjam s tem, kar ste povedali, pripravljamo to. Mogoče ste vi to videli prej kot jaz, ker delovna skupina, ki sem jo imenovala, meni tega še ni predložila. Skratka, rezultat dela te delovne skupine bo, jaz upam, celovit pregled naše države, kje je treba stvari renovirati, kje bi potrebovali nove gradnje, predvsem pa, koliko denarja bi bilo za to potrebno in tudi od kod bi te vire zagotovili. Na Ministrstvu za infrastrukturo imamo pripravljen in zdaj bolj ali manj tudi medresorsko usklajen zakon o tako imenovanem investicijskem proračunskem skladu, ki bi dejansko zagotovil konstanten vir denarja za te infrastrukturne projekte. Seveda je lahko stvar dogovora, ali bo to samo za železnice ali bo samo za ceste ali bo pol-pol, ali bo kakšna delitev denarja znotraj tega infrastrukturnega sklada drugačna. Tako da jaz lahko dam besedo, da v naslednjem letu, kljub temu da to ni moja zaveza, tudi pred vsaj odbor za infrastrukturo pridem s tem celovitim konceptom razvoja slovenske železniške infrastrukture. Ker bi se mi zdelo pomembno, da v Državnem zboru za to najdemo nek širok konsenz. Za kar nekaj stvari na področju infrastrukture ali pa z mojega delovnega področja nam je to že uspelo in jaz ne vidim problemov, da nam ne bi tudi za celovit razvoj infrastrukture uspelo najti širšega konsenza.
Kar se tiče ceste Ormož–Ptuj, ki sicer ni del tega poroštvenega zakona, pa vseeno. Spoštovani poslanec, mislim, da ste imeli pred kratkim sestanek z državno sekretarko, tako da veste, kje stvari stojijo, kje so naše naloge. Ministrstvo za okolje in prostor je že dolgo nazaj obljubilo, da bo ustanovilo neko medresorsko delovno skupino, tako da državna sekretarka zdaj priganja državnega sekretarja z MOP, da to naredimo čim prej, da bomo lahko v doglednem času prišli vsaj do odgovora, kako in kdaj. Ker v tem trenutku nimamo odgovora ne kako in ne kdaj. Zaplete poznate, tako da ne bi zdaj še enkrat vsega okrog problemov in zapletov, ki so povezani s to cesto, ampak kot sem rekla, zavedamo se in delamo. Poslance, ki vas to zanima, bomo redno seznanjali s tem, kje smo.
Kar se tiče pa 3. razvojne osi, ta teče po planu, kot smo načrtovali, še vedno ni zamud. Je pa dejstvo, da bi si verjetno vsi mi želeli, da bi bil tudi ta južni del 3. razvojne osi narejen hitreje, da bi bili projekti pripeljani dlje, ampak to je realnost, s katero smo se soočali. Umeščanje v prostor v naši državi teče, kot teče, veliko je problemov, veliko je zapletov. Ampak še enkrat, jaz se še kako zavedam, da je 3. razvojna os povezava od Koroške do Bele krajine in ne samo od Koroške do Velenja ali pa od Koroške do Šentruperta. Ampak absolutno od Koroške do Bele krajine.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Nina Mauhler, državna sekretarka na Ministrstvu za infrastrukturo.
Izvolite.

NINA MAUHLER: Najlepša hvala.
Dopolnila bi samo še za hitro cesto Ormož–Markovci–Hajdina. Naredili smo celo en korak več, mi smo že predlagali sestavo te medresorske skupine, kot sem tudi obljubila na predhodni koordinaciji, jutri imava z državnim sekretarjem z MOP tudi sestanek na to temo. Pričakujem, da bomo do konca leta, kot sem obljubila, imeli to skupino, ki bo potem razdelala štiri oziroma pet variant, ki so zdaj na razpolago.
Gospod Doblekar, kar se tiče regionalnih prog Metlika–Karlovec, v izdelavi so strokovne podlage, ki bodo dale odgovor na vprašanje, kateri ukrepi so na teh regionalnih progah zares potrebni, naloga bo končana nekje v prvi četrtini leta 2020 in potem bomo lahko pripravili en nabor ukrepov in tudi časovnico, kdaj bodo ti ukrepi izvedeni. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Violeta Tomić.
Izvolite.

VIOLETA TOMIĆ (PS Levica): Hvala za besedo.
Kadarkoli vtipkamo 3. razvojno os, vedno vidimo, da je 3. razvojna os od meje z Avstrijo pa do meje s Hrvaško. In kot je pred mano razpravljal že kolega: kje je zdaj ta južni del? Jaz poslušam zdaj ministrico in sekretarko, da želite, da bi bil ta projekt dlje. Jaz sem tudi postavljala ministrici poslansko vprašanje, Korošci so bili zelo glasni, mladinska iniciativa, drugo, tretje, medtem ko smo pa Belokranjci bolj tiho. In tako so počasi pozabili in izpustili iz vseh načrtov Belo krajino. Pravite, da bi radi videli, da bi bilo to dlje. Ta projekt proti Beli krajini in meji s Hrvaško je bil izpeljan najdlje. Bivši minister Gašperšič je rekel, samo gradbeno dovoljenje potrebujemo in gremo naprej. In zdaj ministrica pravi, ja, začeli smo pa ravno tam. Ja – Revoz. Za tujo firmo bomo hitro zgradili cesto, da bo lahko vozila okrog. To, da pa ljudje iz Bele krajine ne morejo priti do Ljubljane, da se vozijo čez Gorjance, da je strašen zastoj, kadarkoli prideš za avtobus ali pa za tovornjak, to pa tukaj očitno nikogar ne zanima.
Leta 2012, 21. decembra, je bila v državnem prostorskem načrtu A2 Ljubljana–Obrežje pri Novem mestu do priključka Maline sprejeta Uredba o državnem prostorskem načrtu za državno cesto od priključka Maline do mednarodnega mejnega prehoda Metlika. 2012. In zdaj mi boste kar naenkrat razlagali, da to pa ni tako. Zemljišča so vsa odkupljena, ravno na tej trasi. Drugje ni tako, na Koroškem imate še precej problemov. Morate rušiti hiše, morate ljudi preseljevati. Vse to je v redu, medtem ko južni del 3. razvojne osi, kot ji pravite, joj, pa ni. Oh, groza. Potem je tukaj 7. decembra 2017 sprejet projekt za mednarodni prehod. Vse od 2017 smo počakali na določitev stične točke z avtocesto, ki gre Zagreb–Karlovec–Reka. Stična točka, ampak vsi načrti se pa nekje deset metrov pred mejo ustavijo, ker se mi ta trenutek s Hrvati ne bomo pogovarjali. Zakaj? Ker verjetno ne spoštujejo arbitraže in mi z njimi ne bomo govorili. Vendar veste, oni imajo svoje avtoceste, od severa do juga, do vseh obmorskih mest. Medtem ko če živiš v Beli krajini, nobena firma ne bo tam naredila svoje poslovalnice, kajti kako pa boš prišel, če te penali tolčejo, če se karkoli na tej cesti zgodi in če so zastoji.
Skratka, govorite o strokovnih podlagah. Meni je ministrica na poslansko vprašanje odgovorila, da dokumentacija ni pripravljena do te faze, da bi lahko šli v državni prostorski načrt in da bi do konca leta 2019 naredili terminski načrt. To ne drži. Res ne drži. Kajti kot sem že rekla, je že predhodnik Gašperšič rekel, da je to najdlje speljan projekt, in so župani Novega mesta in Bele krajine dobili dopis, da ministrstvo, citiram, »zavrača projekt z utemeljitvijo, da omenjeni projekt kljub jasnim izhodiščem v strateških dokumentih za razvoj prometa in prometne infrastrukture trenutno nima nosilca, zato so načrtovane aktivnosti, ki so bile dogovorjene s protokolom o načrtovanju in izgradnji južnega dela 3. razvojne osi dne 6. 10. 2017, v fazi mirovanja.« Priznajte, nimate nosilca in je projekt v fazi mirovanja. Medtem ko Belokranjci ostajamo popolnoma odrezani od matične države, medtem ko se mladi izseljujejo, vi govorite samo o koroški trasi. Mi sicer nasprotujemo, ker gre skozi res nedopustne trase, ampak to vas sploh ne zanima, tako da vam privoščim, da jo gradite, potem bomo končno videli, v kaj ste pravzaprav rinili.
Ampak to, da Bela krajina pod takšno vlado očitno ne bo nikoli dobila svoje ceste – sploh niste povedali, kakšna bo ta cesta. Ali bo predor pod Gorjanci? Ali bo odstavni pas? Mi bi bili presrečni! V prejšnjem mandatu je bila sredi največje turistične sezone 14 dni zaprta regionalna cesta čez Gorjance. 14 dni. A mislite, da so turisti na meji izvedli, kod lahko pridejo do Ljubljane ali severa, da lahko gredo po Partizanki? Nihče jim ni povedal. Minister Gašperšič sploh ni vedel, kaj se tam dogaja. In ko sem kopala in raziskovala – kaj sem izvedela? Odtok se je delal ob cesti. Odtok, 14 dni. Če bi v teh 14 dnevih na odkupljenih zemljiščih vsaj tretji pas naredili, da bi se vsaj kdaj umaknil kakšen avtobus ali pa kakšen tovornjak, bi mi vsi rekli, aleluja, hvala lepa, država Slovenija. Pa niso! Niti enega, dveh odstavnih pasov Bela krajina ni dobila, medtem ko je imela 14 dni zaprto cesto. Kaj naj vam drugega rečem? Izmikate se, vse, kar govorite, ne drži in očitno bodo Belokranjci morali zapreti cesto na Gorjancih, pa da vidimo, kako boste komunicirali z južnim delom in s Hrvaško, in to sredi sezone! Kajti drugače – jaz ne vem, Belokranjci so naredili osvobojeno ozemlje, imamo svoj pasuš. Enostavno zato, ker se ne počutimo del tega. Bela krajina je tako rekoč edina regija, ki plačuje v skupni proračun več, kot dobi nazaj. Dobili smo rezilno žico, uničen turizem, ceste pa ne, da bi lahko gospodarstvo prišlo in da bi lahko turisti nemoteno potovali čez tiste ovinkaste Gorjance. Jaz se bom res potrudila, da vas v kratkem peljem na eno ekskurzijo, bodisi parlamentarke, bodisi kakšen odbor, da vidite, kaj vse je v Sloveniji. Kajti nekateri tam ne potujejo nikoli, razen mogoče kadar gredo na počitnice.
Veste, Slovenija je tako majhna, in če ne upoštevamo, da je tudi ta del del Slovenije, potem je res žalostno, izjemno žalostno. Jaz pričakujem od vas, da mi konkretno poveste, kaj boste naredili, da se čez Gorjance ne bo dogajalo to, kar se dogaja – da če pade deblo, vsi ne moremo nikamor. Ali pa če se nariše avtobus ali tovornjak. Konkretne odgovore prosim. Pa ne mi govoriti, da bo to leta 2030, kajti do takrat bo Bela krajina prazna, vam ne bo treba za nikogar delati ceste, lahko predor naredite kar direktno do Reke. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Nina Mauhler, državna sekretarka.
Izvolite.

NINA MAUHLER: Najlepša hvala za besedo.
Poskušala bom zelo na kratko. V ta poroštveni zakon sta vključeni prva in druga etapa, torej od priključka avtoceste A2 do Revoza oziroma do Osredka. Gre za 5,5 kilometra avtoceste .. / oglašanje iz dvorane/ 5,5. V nadaljevanju je v pripravi investicijski program tudi za tretjo in četrto etapo. Investicijski program za ti dve etapi, se pravi za tretjo in četrto, bo končan nekje v decembru. Potem mislim, da ga bo naša komisija potrdila nekje do konca februarja, če bo ustrezen. Gre za štiripasovno cesto, za 12,8 kilometra štiripasovnice, gre za 2,3 kilometra predora skozi Gorjance, gre za tri viadukte, pet pokritih vkopov, šest nadvozov, pet podvozov, dve počivališči, če vam še malo detajlov povem. Skratka, smo čisto v isti časovnici, kot smo na severnem delu na odseku Šentrupert–Velenje. IP bo gotov v mesecu decembru tudi za predor skozi Gorjance … / oglašanje iz dvorane/ V decembru naj bi bil gotov. Pripravljavec mora družbi Dars dostaviti investicijski program še ta mesec, potem ga preuči uprava Darsa, nadzorni organ Darsa in pride v potrditev na ministrstvo in začne se projektiranje in projekt gre naprej. Kar se pa tiče potem naprej, do Metlike in do Črnomlja, uredba o DPN obstaja. 2017. leta je bila sprejeta, začelo se bo potem tudi projektiranje. Smiselno je pa seveda iti po odsekih, po etapah – prva, druga, tretja, četrta in potem naprej do Črnomlja oziroma do Metlike. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Repliko ima poslanka Violeta Tomić.

VIOLETA TOMIĆ (PS Levica): Hvala.
Mislim, prva, druga, tretja, četrta etapa – tale DPN do Malin, kar pomeni vključno s temle tunelom, je bil že 21. decembra 2012 sprejet. Minister Gašperšič mi je oktobra 2016 obljubil, da bo prvi bager pod Gorjanci. Oktobra 2016, to je debela tri leta nazaj. Kajti ko naj bi delali obvoznico okoli Revoza, je mnogo cenejše, če zemljino kopljete iz predora in jo navažate na obvoz, kot da najprej dovažate od nekod zemljino, pa jo, potem ko kopljete predor, spet odvažate. Zato so vsi naši projekti tako grozljivo, neumno dragi. Jaz vam povem, da vam bom visela za vratom, kajti tale projekt je bil, ravno ta del, prioriteta. Jaz ne vem, kje se je izgubila ta prioriteta, da je danes kar naenkrat to pomaknjeno toliko nazaj. Tukaj v Državnem zboru nikakor ne bomo pustili, da se bo vsa energija posvetila samo severnemu delu 3. razvojne osi, čeprav je seveda prav in tudi razumem, da jo potrebujejo. Toda to, da se pozablja vse od Revoza, ki je firma in se ji posvečate, in vse južneje od Revoza, je nedopustno. Verjemite, da bomo res zahtevali. Ni oktober 2016, tudi oktober 2026 mogoče ne bo, ampak res srčno upam, da se boste potrudili čim prej. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Replika, gospod Černač.
Izvolite.

ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): V bistvu na nek način vprašanje, ampak se navezuje na to temo pa mislim, da je prav, da se ne razvodeni. Se pravi, da Vlada ne bo prišla s poroštvom za odsek od Osredka do Malin, ko bo potrebno nadaljevati to, kar je zdaj? Ali da? Če da, potem pa tega res ne razumem. Imate vse pripravljeno, DPN imate sprejet leto dni prej, in imate samo za odsek do Osredka poroštvo, ne pa do Malin.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Besedo ima Nina Mauhler.
Izvolite.

NINA MAUHLER: Hvala lepa.
Zelo na kratko. Ja, seveda, ko bosta oba IP potrjena, se pravi Šentrupert–Velenje in Osredek–Maline, bomo tudi prišli z dopolnitvijo poroštvenega zakona, absolutno.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Aleksander Reberšek.
Izvolite.

ALEKSANDER REBERŠEK (PS NSi): Najlepša hvala za besedo.
Moram se odzvati na nekatere očitke, ki sem jih skozi to razpravo slišal od določenih poslancev, državne sekretarke in pa tudi ministrice. Ministrica je prej rekla, da je pred nami zakon, ki omogoča najcenejšo gradnjo. Kaj pa če bi se mi ukvarjali z najcenejšo traso? Tukaj bi se dalo veliko več prihraniti, kakor pa s tem poroštvenim zakonom. Državna sekretarka je govorila o študiji variant, da so bile narejene za traso F2-2. Tukaj gre za eno veliko laž. Bila je narejena študija variant za traso F2, ki gre ravno tako iz Šentruperta, ampak gre po sredini doline do Letuša, in pa za traso F6, s priključkom v Arji vasi, do Velenja. Za to so bile narejene študije variant, ampak te študije variant so bile zgoljufane. Niso bili – lahko se smejite, kolikor se želite, ampak vi dobro veste, da ni bilo upoštevano število delovnih mest v Celju, ponaredili so število delovnih mest v Celju, od 24 tisoč so jih prikazali 14 tisoč, prav tako pa niso upoštevali faktorja kmetijskih zemljišč, kar je bistveno upoštevalo in favoriziralo traso F2. Kaj so pa potem naredili? To traso F2-2 so pomaknili za kilometer in pol proti vzhodu v pobočje Gore Oljke in s tem povzročili, da bo ta trasa bistveno dražja, saj vsebuje veliko infrastrukturnih objektov. Vi za to traso nimate študije. Če jo imate, pa vas prosim, da me o tem tudi prepričate. Že večkrat sem vas pozval, in jaz zaenkrat tega dokumenta še nisem dobil.
Moram se odzvati tudi na očitke kolega Rajha, ki je govoril, da se v združenih civilnih iniciativah sklicujemo na raka koščaka. Rekel bom, da je dosti žalostno, da moramo včasih na plan privleči tudi neke metulje, neke žuželke in pa neke rake, ki živijo tam v vodi, da nam pa teh 160 ljudi, ki živijo na pobočju Gore Oljke – to je več kot 40 družin, 43 stanovanjskih hiš, v katerih prebivajo – da nam teh 160 ljudi nič ne pomeni, to je dosti žalostno. Jani Prednik, kolega iz SD, tudi na njega se moram odzvati. SD je praktično v vsaki vladi, od leta 2000 naprej so bili 14 let v vladi, in kar je posebej zanimivo, imeli so tudi ministra za promet. Mislim, da ni dosti, da se derejo »hočemo cesto«, ampak jo morajo narediti. Saj so oni v Vladi, saj imajo oni škarje pa platno v rokah. Mogoče mislite, da jo bomo naredili iz opozicije? Bi se pa, če bi bil na njegovem mestu, resnično zavzemal za to, da bi gradil tisto traso, ki bi bila najhitreje zgrajena, ne pa za najdražjo traso.
Jaz sem – tudi to se tiče državne sekretarke – vas tudi že pozval in vam bil prisiljen podati pisno poslansko vprašanje, na katerega pa moram v roku 30 dni dobiti odgovor. Predložil sem vprašanje oziroma da mi predložite vso dokumentacijo, kot izhaja iz 14. člena Pravilnika o vsebini, obliki in načinu priprave državnega prostorskega načrta, vključno z grafiko. Idejne rešitve prostorskih ureditev za obe navedeni trasi, F2-2 in F6, ki sta bili obravnavani v študiji variant. Prav tako sem vas prosil, če lahko predložite pobudo oziroma dokument identifikacije investicijskega projekta z vsebino, ki se nanaša na četrti odstavek 8. člena ter na 40. člen, kjer za pobudo velja, da vsebuje prostorske ureditve, obravnavane v pobudi, dokumentacijo, vezano na vrednotenje tras z ekonomskega vidika v skladu z 18. členom pravilnika za F2-2 in F6, in pa da za sprejeti DPN F2-2 predložite sklep, kjer je potrjena investicijska zasnova v skladu s predpisi, ki urejajo javne finance, deveta alineja prvega odstavka 33. člena. Pozval sem vas tudi, da predložite dokumentacijo, s katero izkazujete upravičenost potrjenega DPN F2-2, in dokumentacijo investicijskega programa za potrjeno traso, varianto F2-2. Prosil sem vas tudi, da podate še odgovore, ki so vezani na predano dokumentacijo iz študije variant na nosilcu CD, ki ste ga kakor odgovor posredovali na komisijo. Tukaj vas opozarjam, da pri pregledu predložene dokumentacije iz faze študije variant teh dokumentov ni bilo mogoče odpreti. Zato vas na tem mestu prosim, da nam podate takšne dokumente na nosilcu CD, da bomo lahko mi te dokumente tudi dejansko odprli z neko normalno programsko opremo, ki se uporablja. Mi teh dokumentov na žalost nismo mogli odpreti.
Kar se tiče 3. razvojne osi pa mislim, da je vsem jasno, tudi v naši državi, verjamem da je jasno tudi vsem vam, ki ste danes tukaj in spremljate to sejo, da je po TEŠ 6 3. razvojna os druga plat iste medalje, da je 3. razvojna os druga milijarda istega lobija. Težko je biti proti poroštvenemu zakonu, ko država na nek način zagotovi cenejši kredit za izgradnjo infrastrukture, se pa tukaj en preprost človek vpraša, zakaj na eni strani varčujemo, na drugi strani pa želimo graditi bistveno dražjo traso, za katero bomo dali 300 milijonov več. Mislim, da je odgovor na dlani, da je odgovor čisto preprost, oziroma razlog. Razlog je namreč ta: dražje kot bomo gradili, več bomo lahko pokradli. Ne vem, če sem vam zdi normalno, da od Šentruperta do Velenja, se pravi na slabih 14 kilometrih, na dobrih 13 kilometrih, gradimo 17 infrastrukturnih objektov, šest tunelov in pa 11 viaduktov, se pravi na vsak kilometer več kot en infrastrukturni objekt. To ni normalno. S tem projektom bomo skozi okno vrgli več kot 300 milijonov evrov. Nemogoče je, da Korošci še leta 2019 nimajo hitre ceste, čeprav bi jo že zdavnaj lahko imeli. Nimajo pa je zato, ker gradite ceste v naši državi za gradbene barone, ne gradite pa jih za Korošče oziroma za državljane.
Poglejte, povedal bom samo en preprost primer. Ni treba iti daleč, gremo samo čez mejo. Recimo na Hraškem bodo gradili 44,6 kilometra dolgo progo, kar je 15,5 kilometra daljše, kot je drugi tir, ampak tisto, kar je tukaj najbolj zanimivo, je to, da bodo na Hrvaškem daljšo progo zgradili za 325 milijonov, mi bomo pa drugi tir zgradili za milijardo 200 milijonov. Tudi to ni normalno, da bo na Hrvaškem kilometer nove železnice stal 7 milijonov, pri nas bo pa kilometer železnice na drugem tiru stal več kot 44 milijonov. Vsi ti projekti, ki se zdaj dogajajo v Sloveniji, kažejo na to, da so namenjeni samo preživetju gradbenih baronov, da gradimo za gradbene barone, ne gradimo pa za naše državljane. Ravno zaradi dopuščanja takšnih praks se vozimo po slabih in uničenih cestah, stojimo vsak dan v kilometrskih zastojih, imamo slab javni promet, imamo zastarelo železniško infrastrukturo, leta 2019 pa se pogovarjamo, kako je mogoče, da se od Maribora do Ljubljane vozimo več kot dve uri, namesto da bi mi varčevali, in varčevali na ta način, da bi izbrali, bom rekel, pravo traso, in ta privarčevani denar namenili za obnovo katastrofalno uničenih cest v naši državi. Tole, kar bom zdajle pokazal, sta sliki državne ceste skozi Savinjsko dolino. Jaz vem, da je takšnih cest v Sloveniji ogromno, in namesto da bi obnavljali te ceste, mi gradimo pregrešno drage avtoceste in denar mečemo skozi okno. Naši državljani pa se vozijo po točno takšnih cestah. Denarja za te ceste seveda zmanjka, kar je zelo žalostno.
Rad bi poudaril, da se bom pri glasovanju o poroštvu vzdržal zaradi tega, ker se mi zdi neumno, da varčujemo samo pri cenejšem kreditu, ne varčujemo pa pri pravilni in pravi, hitrejši izbiri trase. S tem bi lahko tudi privarčevali 300 milijonov evrov, kot sem prej rekel. Kot kaže, boste dobili bitko, vojne pa ne boste dobili. Na koncu ne bo nihče ničesar nesel sabo.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Najprej ima repliko Jani Prednik.
Izvolite.

JANI PREDNIK (PS SD): Čisto na kratko. Kolega Reberšek, če bi bil prej v dvorani in poslušal moje izvajanje, bi vedel, da sem bil kritičen do vseh preteklih vlad, ne glede na to, ali smo Socialni demokrati v teh vladah sodelovali ali ne, ne glede na to, ali je bila vlada desna ali ne, ampak ker te ni bilo v dvorani, seveda tega nisi mogel slišati. V svojem izvajanju sem v bistvu tudi ovrgel tisto, kar si rekel glede Ustavnega sodišča, v zvezi z vsemi presojami. Ustavno sodišče je reklo, da je vse okej, čeprav si ti omenjal, da je vse to še vedno na Ustavnem sodišču, pa ni. Ustavno sodišče je reklo, da je bil proces umeščanja trase, o kateri govoriš ti in sploh ni del tega zakona, okej. O ceni govoriš na pamet, to, kar delaš v bistvu že kar nekaj časa. Ministrica in državna sekretarka sta že neštetokrat povedali, da je samo študija variant leta 2008 relevantna, vse ostalo je govorjenje na pamet. Tako da upam, da se bo to v prihodnosti nehalo. V zvezi s traso, ki se je umeščala 15 let, sem rekel – predno bom zdaj ponovil – da ima tisti, ki dvomi, da so se v 15 letih na mizo dali vsi dvomi in se dvomi razrešili, hud problem, zavajala celo laže.
In še enkrat ponovim, Socialni demokrati bomo soglasno podprli ta poroštveni zakon.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Repliko ima tudi magister Andrej Rajh.
Izvolite.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Hvala lepa.
Seveda moram replicirati kolegu Reberšku. Za razliko od njega jaz ne lobiram za nobeno traso. Še enkrat bom jasno povedal, za razliko od tebe, kolega Reberšek, jaz ne lobiram za nobeno traso. Jaz sprejemam legalne in legitimne odločitve, ki so jih sprejele uradne in legitimne institucije v Republiki Sloveniji. Torej jaz, še enkrat povem, ne lobiram za nobeno traso tako kot ti.
Druga zadeva. Rad bi se odzval tudi na cene, ko primerjaš kar tako na pamet. Poglej, za primerjavo bi lahko dal tudi ceno med Mariborom in Šentiljem. Tudi ta proga se gradi, ampak pač imajo konfiguracija terena in tehnični pogoji, ki so potrebni za gradnjo, za posledico ceno. Mene žalosti takšen način debate, bom pa še enkrat poudaril: jaz ne lobiram za nobeno traso, ampak spoštujem legalne in legitimne državne institucije. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo je želela tudi državna sekretarka Nina Mauhler.
Izvolite.

NINA MAUHLER: Najlepša hvala.
Zelo na kratko. Kar se tiče primerjave z železnico na Hrvaškem. Seveda je vam zelo dobro poznano, da gre tam za rekonstrukcijo, tu gre za novogradnjo, primerjava je popolnoma deplasirana in ni na mestu.
Kar se pa tiče primerjave F2 oziroma F2-2 in F6, je na osnovi sinteznega ovrednotenja v študiji variant kot neustreznejša predlagana varianta F2 – kasneje je bila optimizirana v varianto F2-2, zato da se je umaknila s kmetijskih zemljišč. Ta cesta gre torej od Šentruperta do Velenja. Študija variant s predlogom najustreznejše variante je bila jeseni 2007 tudi predstavljena občinam, javnosti in nosilcem urejanja prostora, optimiziran predlog najustreznejše variante, govorimo o F2-2, pa je obravnavala Vlada Republike Slovenije na svoji 167. seji 25. aprila 2008. Sprejela je sklep, da se nadaljnje načrtovanje nove cestne povezave nadaljuje v skladu s tem optimiziranim predlogom najustreznejša variante, F2-2. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod Zvone Černač, replika.

ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Ampak po letu 2008 je bilo še kakšno leto na tej poti. Vmes je bilo leto 2011, ko je bil minister iz stranke SD Vlačič. Takrat so bile te variante ponovno vrednotene. Vi ste bila takrat generalna direktorica direktorata na tem ministrstvu. Takrat je bilo ugotovljeno, da je najcenejša varianta F6. Po tistem, ko je minister Vlačič odšel, je bilo pa ugotovljeno, da F2 varianta ni sprejemljiva. In so jo, po domače povedano, vrgli v koš. Ko je prišla ponovno leva oblast v podobi vlade Alenke Bratušek in potem Mira Cerarja, je ponovno variante, ki so bile že vržene v koš, potegnila iz koša in na njih delala naprej zaradi tako imenovanega velenjskega lobija. Ker to, da imamo mi sedaj tretjo razvojno os narisano v obliki cikcaka, da bomo prišli iz Slovenj Gradca v Velenje dol šli in nazaj gor, potem pa spet dol v Belo krajino je produkt tega velenjskega lobija, ker so oni želeli imeti traso Šentrupert–Velenje, bistveno predrago, po nepotrebnem ogromnega rušenja, po nepotrebnem ogromnega nasilja nas ljudmi in okoljem. Predvsem pa, kar je najbolj pomembno, bistveno daljša je časovna izvedba, kot bi sicer lahko bila.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Aleksander Reberšek. Replika.
Izvolite.

ALEKSANDER REBERŠEK (PS NSi): Hvala lepa za besedo.
Sem vesel, da sem dobil še enkrat besedo, da lahko pokomentiram. Na Hrvaškem gre za rekonstrukcijo obstoječe proge pa za dodaten tir. Razlika je pa 7 in 44 milijonov. Tu nekaj ni najbolj v redu.
Kar se pa tiče trase F2-2, bi rad povedal, kaj ste vi naredili. Kdo v tej državi še verjame temu, da so želeli narediti dobro? Naredili so to, da bodo lahko čim več pokradli. Pa saj to je vsakomur jasno! Cesto so porinili v goro Oljko, s tem pa so omogočili, tako kot sem prej rekel, na 13 kilometrih gradnjo šestih tunelov in 11 dvojnih viaduktov.
Bom povedal samo en tak primer. Pod goro Oljko morajo spustiti naklon te ceste pod 5 stopinj, da ne bo treba delati tretjega odstavnega pasu. In kaj to pomeni? To pomeni, da bodo morali navoziti 5 milijonov kubikov materiala. Če imajo od enega kubika en evro, imajo 5 milijonov takole. In ne mi reči, da se to ne bo dogajalo. Treba je graditi kakor se le da enostavne objekte. Pa da bodo čim hitreje izvedeni.
Korošci leta 2019 čakajo še vedno na cesto, in to je nedopustno. Nehajte siliti drago traso. Pojdite v gradnjo čim hitrejše in čim cenejše trase in obnovite ogromno cest v naši državi, ki so potrebne obnove, da se ne bomo vozili po cesti, da nam bo vsak rekel, češ, kaj mi blendaš, ali pa je cesta tako uničena. To gre za resen problem in za ogromno davkoplačevalskega denarja. Trasa F2-2 je namenjena zgolj temu: kraji davkoplačevalskega denarja. Dražje ko bomo gradili, več bomo lahko pokradli. Zelo težko se je boriti poti milijonom. Praktično ta tank orje, gre in ruši vse pred seboj. Razlastninili bodo tam vse, praktično že več kot pol ljudi je prodalo hišo in kapital. Tule pokupi vse, kar se pokupiti da. Največji reveži bodo pa sedaj ravno oni, ki živijo ob tej trasi. Jaz sem vam že prej povedal, jaz vem, da je zelo malo možnosti, da mi to ustavimo, da dobivate na nek način bitko. Nikoli in nikdar ne morete dobiti te vojne. Zapomnite si dobro, pa se mi lahko vsi v tej dvorani smejite. Na koncu nihče ne bo nesel ničesar s seboj. Mi vsi pa smo odgovorni, da se tudi Korošci lahko pripeljejo na avtocestni križ in tudi iz Bele krajine. In tudi v Beli krajini čakajo ravno zaradi tega, ker preplačujemo vse, kar se preplačevati da. In dosti je tega. Ustavimo to krajo davkoplačevalskega denarja. Dosti je bilo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Vidim, da želi še nekdo razpravljati. Prosim za prijavo.
Besedo ima Boris Doblekar.
Izvolite.

BORIS DOBLEKAR (PS SDS): Hvala za besedo, podpredsednik.
Še enkrat se moram oglasiti. Vidite kako smo neusklajeni. Smo pri poroštvenem zakonu, mi se pa pogovarjamo o tem, kje bi traso delali oziroma vsi govorimo tudi o tem, kako naj bi ta 3. razvojna os potekala s Koroške preko Zasavja v Belo krajino. Pa vidimo, da še ni marsikaj narejenega, kar naj bi že zdavnaj bilo. Ampak vemo, kakšni so bili časi.
Jaz bi samo še nekaj vprašal za konec. Kdaj bo prvič zapeljal vlak po novem tiru, konkretno točno kdaj? Ali se bo projekt podražil, primer TEŠ 6, ali bomo šli po tej poti? Kdaj bo prvič zapeljal vlak s Koroške? Ali bodo zaradi poroštva države državljanke in državljani, davkoplačevalci morali na široko odpreti denarnice, ker, pitaj boga, kaj še bo? Če se bodo gradbene storitve pocenile, kar ste tudi prej omenili, ali se bo tudi projekt potem pocenil? To sem že prej vprašal pa odgovora nisem dobil. Čisto na koncu pa samo še, ker smo vsi danes šli malo tudi ven iz teh projektov, ampak tretja razvojna se dotika tudi Zasavja, pa sem vprašal, kaj je pa zdaj z Zasavjem, ob tem sem pa tudi eksplicitno vprašal, kje so prioritete, zakaj ne delamo po prioritetah. 20 let bo v Hotiču vsak čas, ko bo torta, ko bodo Hotičani pripravili torto za državo, 20 let od začetka gradnje obvoznice , ki je pa še zdaj ni v Hotiču. Ste lepo vabljeni. Ob tem pa še vprašanje: zakaj so vse državne ceste v Zasavju zaprte za tovorni promet? Tudi to sem hotel izvedeti pa nisem dobil odgovora, niti ni povezave z Dolenjsko. Torej obvoznica Hotič–Litija–Gabrovka – 20 let stari projekti pa nič. So pa nekateri dve, tri leta stari, pa se že delajo.
Hvala lepa za odgovore.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima mag. Dušan Verbič.
Izvolite.

MAG. DUŠAN VERBIČ (PS SMC): Hvala lepa.
Bom zelo kratek, moram pa priznati, da z veseljem me je spodbudil še k nekaj stavkom kolega Černač.
Tudi sam se pridružujem tej njegovi ugotovitvi, da s tem poroštvenim zakonom dobesedno dajemo poroštvo tudi za izdajo dolžniških vrednostnih papirjev. Hvala lepa ministrica, ki ste odgovorili. Vendar sem sam na stališču, da kar se tiče tovrstnih zadev, trdno zagovarjam, da bi tudi finančni minister moral imeti interes, da je razvoj kapitalskega trga v Republiki Sloveniji tudi prisoten. Državni vrednostni papirji so tisti tudi ključni segmenti za ta razvoj. Toliko o tem, kar je tudi sam komentiral.
Še vedno je moja razprava vezana na 3. člen predlagatelja, se pravi amandmaja. Glede na to da je bil smiseln predlog z 0,5 na 0,2, pri izdaji vrednostnih papirjev pa na 0,4, menim, da se obe upravi, tako 2TDK kot tudi DARS, zavedata, v katerem interesu vodita, sprejemata poslovne odločitve in tudi vse aktivnosti. Se pravi, v interesu družbe. To razmišljanje me napotuje, da se bo najverjetneje, če bo odgovorno vodenje, se približalo pri konkretnih tovrstnih poslih na ta strošek, ki je bil dan predlog v amandmaju. Zakaj tako razmišljam? V drugem odstavku 11. člena tega poroštvenega zakona je zelo jasno zapisano, da nadzor nad namensko porabo sredstev, za katere se sedaj daje poroštvo s tem zakonom, izvaja ministrstvo, pristojno za infrastrukturo, in to je ministrica. Verjamem, da se bo to zgodilo. Prav gotovo jim bo za vrat dobesedno dihal tudi odbor ali Komisija za nadzor javnih financ. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Zvonko Černač.
Izvolite.

ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): V Slovenski demokratski stranki smo predlagali amandmaje, ki govorijo, prvič, o znižanju stroškov tega zadolževanja oziroma tega poroštva. Zneskovno to pomeni, da smo predlagali, da se ti stroški znižajo za 2 milijona 500 tisoč evrov, kar ni majhen denar. Ministrica je odgovorila, da je to bilo zapisano na predlog Ministrstva za finance, da je bila številka prepisana iz zakona iz leta 2015, ne pa iz leta 2009, kjer je ta nižja številka. To mislim, da ni argument in tudi ne odgovor. Tako da jaz mislim, da ta amandma bi bilo na vsak način treba sprejeti, ne vidim nobenih formalnih in nevsebinskih zadržkov za to. Ocenjujem tudi, da je poroštvo mogoče dati v bistveno nižjih stroških, kot so sedaj napisani v tem zakonu.
In drugi del. Predlagali smo izvzem poroštva za enotirno progo oziroma za družbo 2TDK. V razpravi sem pojasnil, zakaj. Gre za več konceptualnih vsebinskih razlogov, ker ta projekt je vreča brez dna, končan naj bi bil do leta 2025, a ne bo. Ne bo. To danes ugotovimo. Ko smo prvič brali ta zakon pred kakim dobrim mesecem dni, je bilo rečeno do leta 2025. Znesek, ki ga bo država za to namenila, je enormen, po kilometru proge preko 50 milijonov evrov, na koncu bo številka še večja in tako naprej. Skratka, glavni argument pa je ta, da za železniško omrežje in za boljšo pretočnost tega železniškega omrežja v Republiki Sloveniji teh 27 kilometrov enotirne proge ne pomeni praktično ničesar.
Zaradi tega smo predlagali, da se izvzame iz zakona poroštvo za teh 27 kilometrov za družbo 2TDK, posledično, da se tudi družba 2TDK ukine in se ta posel poveri Slovenskim železnicah, ker ni več nobenega razloga, da bi ohranili družbo z nekaj zaposlenimi samo za teh 27 kilometrov proge, in da pride ministrica preko Vlade v Državni zbor s celovitim konceptom modernizacije, za kar smo pa danes slišali iz njenih ust, da se že pripravlja.
Torej predlagamo še vedno, da se izvzame ta del 27 kilometrov enotirne proge, da dobimo celoten koncept na mizo in da se glede njega odločamo v Državnem zboru. Podpiramo pa nadaljevanje 3. razvojne osi tako med Velenjem in Slovenj Gradcem kot med Novim mestom in ne samo Osredkom, kot je zdaj v zakonu napisano, pač pa do Malin, nam ni jasno, zakaj v tem poroštvenem zakonu nimamo celotne trase, tako kot je bil državni prostorski načrt sprejet decembra 2012, ampak samo tistih nekaj kilometrov okrog Novega mesta. Podpiramo ta del in menimo, da je prav, da se ta investicija nadaljuje in da se v vmesnem času ponovno razmisli, kljub temu da je bil DPN sprejet leta 2017, pred dvema letoma, o tej nesrečni povezavi med Šentrupertom in Velenjem, kjer ta povezava ni ne vsebinsko, ne formalno, ne drugače smiselna. Stroškovno je izjemno draga, pa tudi logistično ne bo povezala 3. razvojne osi tako, kot je bila koncepirana takrat, ko se je zastavila. Ko je bilo rečeno, da bo povezala Koroško, se pravi avstrijsko in hrvaško mejo.
Podpora v tem drugem branju je odvisna od tega, ali bodo ti amandmaji Slovenske demokratske stranke sprejeti ali ne. Kot veste, smo ta zakon v prvem branju podprli, v drugem branju pa ga bomo, če bo iz tega zakona izločenih teh 27 kilometrov enotirne proge, za kar ne vidimo nobene potrebe. Tudi mislim, da bi bila to neka prisila ministrici in vladi, da čim hitreje pridejo s celovitim konceptom modernizacije železniškega omrežja.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Ministrica, imate besedo.

MAG. ALENKA BRATUŠEK: Hvala.
Še teh nekaj odgovorov. Še vedno smo v časovnici, ki je predvidena. To pomeni, da bi proga Divača–Koper morala biti končana do konca leta 2025 in vlaki naj bi po njej začeli voziti leta 2026. Kar se tiče podražitev. Ne izvajam razpisov, tudi pogodb ne bom jaz podpisovala. Sem vam pa povedala izkušnjo tega leta vodenja. Po novem letu bom zelo jasno z analizo pokazala, koliko manj aneksov je bilo na mojem ministrstvu v času mojega mandata. Kar pomeni, da se da. Reči, da bomo do evra natančno ostali v tem obsegu investicije pri milijardi 194, pa verjamem, da razumete, da ne morem danes reči, da bo do centa enako. Moja zahteva je, da se stvari delajo transparentno, ker v bistvu tisti, ki se bodo prijavili na razpis, določajo končno ceno. Če bo ta cena višja, kot je v investicijskem programu, je moja zahteva, da se najprej spremeni investicijski program, če se bo Vlada strinjala s tem, tako kot se mora, in se potem podpisujejo pogodbe. Ne, da se najprej podpišejo pogodbe, pa potem prilagajamo investicijske programe.
Potem ste spraševali za Koroško, kdaj bo vlak s Koroške pripeljal. Verjetno je bila pomota. Smo mislili, kdaj bo cesta zgrajena. Za ta zgornji del je predvideno, da do leta 2024, zgornji del pomeni od Slovenj Gradca do Velenja, in za spodnji del do leta 2026.
Tisti, ki računate ceno, strošek na kilometer, morate biti pošteni in upoštevati celotno traso. To pomeni 27 kilometrov, plus to, kar bodo razširjeni tuneli, so v bistvu nov drugi tir. To ne pomeni 27 kilometrov, ampak pomeni še dodatnih, mislim da 11 ali 12 kilometrov več. To pomeni, da je strošek še vedno visok, ampak daleč od 50 milijonov na kilometer. Mislim, da je nekaj manj kot 30 milijonov evrov. Veliko, ampak vedeti je treba, gre za res zahtevne projekte tako pri progi Divača–Koper kot pri 3. razvojni osi.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Želi še kdo razpravljati?
Izvolite, gospod Doblekar. Replika.

BORIS DOBLEKAR (PS SDS): Hvala za besedo.
Nič pa o Zasavju. Nobene stvari. Tretja razvojna, oh, koliko časa že. Pa nič. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Želi še kdo razpravljati? Ugotavljam, da ne. Ker ne želi nihče več razpravljati, zaključujem razpravo. O amandmajih bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora odločali danes v okviru glasovanj, pol ure po zaključeni 8. točki dnevnega reda.
S tem prekinjam to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 8. TOČKO DNEVNEGA REDA – DRUGA OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBI IN DOPOLNITVI ZAKONA O EKSPLOZIVIH IN PIROTEHNIČNIH IZDELKIH V OKVIRU REDNEGA POSTOPKA.
Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila skupina 25 poslank in poslancev s prvopodpisanim Danijelom Krivcem. Predlog zakona je na 13. seji 3. decembra 2019 kot matično delovno delo obravnaval Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo.
Ker po končani razpravi odbor členov predloga zakona ni sprejel, je bila druga obravnava predloga zakona na seji delovnega telesa zaključena. Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.
Stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke bo predstavila Eva Irgl.
Izvolite.

EVA IRGL (PS SDS): Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Ko smo v Slovenski demokratski stranki v parlamentarno proceduro vložili zakon o pirotehničnih izdelkih, sem med nekaterimi poslanci naredila neke vrste mini anketo glede uporabe petard: ali se jih lahko uporablja, ali so dovoljene. Večina je povedala, da so prepovedane, vendar pa v času božičnih in novoletnih praznikov pa dovoljene. To seveda ne drži. Tako prodaja kot posest kot uporaba petard in pirotehničnih izdelkov, katerih učinek je izključno pok, je prepovedana že več kot 10 let. Zato pa ni nenavadno, da tudi večina državljanov meni enako ali pa podobno. Tisti, ki petarde uporabljajo oziroma mečejo, pa to s pridom izkoriščajo. Tu bi moral biti tudi povečan nadzor s strani policije. Seveda pa se osebno zavedam, da je težko dobiti nekoga in ga sankcionirati zaradi metanja prepovedanih petard, ko ta že poči. Zato pa na tem mestu tudi medije naprošam, da ko govorite o tem, da jasno poveste, da so petarde prepovedane ves čas v letu in da so za njihovo uporabo predvidene tudi sankcije.
Tudi prodaja teh izdelkov ni dovoljena, vendar pa jih posamezniki kupujejo bodisi v državah članicah Evropske unije, kjer so petarde dovoljene, recimo v Italiji, ali pa nekateri celo izdelujejo takšne izdelke sami doma, včasih so prave detonacije to, kar slišite, ali pa se to kupuje na črnem trgu. Tudi tukaj ni dovolj nadzora, zaradi tega pa se lahko zgodijo tudi dogodki, ki zaradi uporabe povzročijo hude posledice. Spomnimo se samo primera gospe Sare Savnik, ki je spregovorila tudi na Komisiji za človekove pravice, ki ji je petarda, odvržena na vlaku, za vedno odvzela sluh. Imamo pa še mnogo drugih žalostnih dogodkov in primerov.
Jaz osebno menim, da bi to vendarle morali urediti na evropski ravni z direktivo, v kateri se države članice zavežejo k popolni prepovedi prodaje in uporabe petard. Jaz osebno sem za popolno prepoved uporabe, vendar pa sem se že tekom tega postopka zavedala, da bo v Državnem zboru zelo težko dobiti ta konsenz oziroma to izglasovati, zato sem z vsemi poslanskimi skupinami v tem postopku na nek način iskala kompromis pa tudi konsenz, kjer vsaj na nekaterih nivojih vendarle omejimo dostop, posest in uporabo pirotehničnih izdelkov. Moram reči, da mi je žal, da zakon, ki smo ga pripravili v Slovenski demokratski stranki in prepoveduje prodajo, posest in uporabo pirotehnike vseh kategorij osebam, mlajšim od 18 let, ni dobil podpore na matičnem delovnem telesu. Rezultat je bil 9 : 9. Torej zmanjkal je en sam glas. Če bi bil eden izmed poslancev iz desne opcije na glasovanju prisoten, potem bi najverjetneje ta zakon bil izglasovan.
V Slovenski demokratski stranki smo zakon o pirotehničnih sredstvih vložili na podlagi razprave na Komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti, kjer smo obravnavali peticijo z več kot 50 tisoč podpisi državljanov o popolni prepovedi uporabe pirotehničnih izdelkov. Ugotovili smo, da je pirotehnika škodljiva, da je škodljiva za okolje, škodljiva je za ljudi, škodljiva je za živali. Obenem pa pokanje simbolizira agresijo in destrukcijo.
Spoštovane kolegice in spoštovani kolegi, še posebej v tem prazničnem času bi si želela, da nas raje kot pokanje povezujejo veseli, radostni trenutki. Imamo torej toliko lepih stvari na svetu, ki nas lahko osrečijo in ki so za razliko od petard in druge pirotehnike zastonj. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Liste Marjana Šarca bo predstavil Aljaž Kovačič.
Izvolite.

ALJAŽ KOVAČIČ (PS LMŠ): Hvala za besedo, podpredsednik. Spoštovane kolegice in kolegi!
Ponovno bom začel z vprašanjem: zakaj ljudje uporabljajo pirotehnična sredstva? Je to preprosto zaradi užitka, je to zaradi zabave oziroma svetlobnega efekta, ki ga taka sredstva proizvedejo, ali je to preprosto zgolj neka ekstaza, ki jo človek doživi ob poku oziroma eksploziji? Kot rečeno, na ta vprašanja si mora vsak posameznik odgovoriti sam. In tudi sami odgovori bi bili najverjetneje zelo različni. Naj poudarim, da je že po sedaj veljavni zakonodaji fizičnim osebam v celoti prepovedana prodaja, posest in uporaba najbolj motečih ognjemetnih izdelkov za ljudi in živali, in sicer gre za izdelke kategorije F2 in F3, katerih glavni učinek je pok. To so na primer petarde. Ravno tako je že sedaj prepovedana preprodaja ter lastna predelava pirotehničnih izdelkov ali zmesi, kar je tudi eden izmed najbolj pogostih razlogov za nesreče in poškodbe. Vse našteto je po veljavni zakonodaji, kot rečeno, že deset let prepovedano, pa se kljub vsem ukrepom in negativnim posledicam še vedno dogaja in uporablja.
Poslanska skupina Lista Marjana Šarca dopolnil in novele Zakona o eksplozivnih in pirotehničnih izdelkih v drugi obravnavi na matičnem delovnem telesu ni podprla, saj s predlagano novelo nikakor ne bi pripomogli k zmanjšanju prednovoletnega pokanja, saj ga ne povzročajo izdelki kategorije F1, v katero spadajo na primer pokajoče kroglice ali pasje bombice, ampak v tujini kupljeni in pri nas že sedaj prepovedani pokajoči ognjemetni izdelki.
Glede popolne prepovedi prodaje in uporabe pirotehničnih izdelkov oziroma glede na dodatne omejitve rabe pirotehnike v Poslanski skupine Lista Marjana Šarca menimo, da ta ne bi pripomogla k povečanju varnosti. Ravno nasprotno, saj popolne prepovedi prodaje in uporabe pirotehničnih izdelkov nima nobena država članica EU. Zaradi odprtosti meja bi se dotok teh izdelkov iz drugih držav povečal, s tem pa tudi nadaljnji razvoj črnega trga.
Ne glede na vse, pa smo v Poslanski skupini Lista Marjana Šarca prepričani, da mora slovenska družba tudi na tem področju dozoreti. Sama zakonska prepoved nikoli ne bo pomenila absolutne varnosti in ne uporabe teh izdelkov. Samo spoštovanje zakonodaje je tako širše pogojeno in na nek način odsev oziroma ogledalo družbe, zato smo prepričani, da je še naprej treba poudarjati pomen ozaveščanja ljudi, vztrajati pri preventivnih aktivnostih in nadzoru. Pirotehnična sredstva po nepotrebnem vznemirjajo in povzročajo trpljenje tudi živalim. Pokanje jim predstavlja nepotreben stres in dolgotrajen strah, obenem pa tudi fizično bolečino, saj jo večina sliši bolje od ljudi. Z živalmi sobivajmo, spoštujmo in bodimo do njih tudi pozorni. Tudi ljudem in naravni pirotehnika ne prinaša ničesar dobrega, zato vas ob tem priložnosti pozivam, da se v dobro vseh vsi odpovemo pirotehniki v kakršnikoli obliki.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov bo predstavila mag. Meira Hot.
Izvolite.

MAG. MEIRA HOT (PS SD): Hvala za besedo, spoštovani gospod podpredsednik. Spoštovane kolegice in kolegi!
Kakor sem napovedala v prvi obravnavi zakona, smo Socialni demokrati vložili amandma za prepoved prodaje, preprodaje in uporabe pirotehnike fizičnih osebam, a žal predlagana sprememba na matičnem odboru ni bila sprejeta. Kljub temu si želim, da bi v današnjih stališčih glede novele Zakona o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih bolj kot o razlikah med nami, ki so najverjetneje botrovale temu, da zakon na odboru ni dobil zadostne podpore, govorili o tistem, kar menim, da nam je prav v velik večini zelo skupnega. O tem, da moramo vsak po svoji moči prav v teh predprazničnih dneh prispevati k ozaveščanju o negativnih posledicah uporabe pirotehničnih sredstev. S tem bomo odprli polje prepotrebne razprave za naprej, morda pa celo preprečili kakšno tragedijo ali vsaj omilili del posledic rabe pirotehničnih sredstev. In posledic je res veliko, niso samo nezaželene ali moteče, temveč izjemno nevarne in škodljive: invalidnost, izguba okončin, vida, sluha, onesnaževatinje okolja in zdravju škodljivi delci, ki so sproščajo ob uporabi pirotehnike, da o vsem trpljenju naših živali niti ne govorim.
Zato si na tem mestu, četudi imamo pred seboj neuspeli poskus sprememb področne zakonodaje, ne moremo privoščiti, da stojimo vsak na svojem bregu ali se spotikamo ob stališča drug drugega z negodovanjem, kaj vse bi bilo treba. Bolj kot to, vidim današnji dan kot enkratno priložnost, da se tudi mi poslanke in poslanci vključimo v del nečesa večjega, kar presega ravnanje s problemi zgolj s političnega vidika, ker so opozorila o škodljivosti pirotehnike prerasla že v pravo družbeno gibanje. Temu se vsakodnevno pridruži vse več posameznikov in posameznic, društev, civilnih iniciativ, institucij. Četudi so sporočila tega gibanja osvetljena z različnih zornih kotov, zdravstvenega, okoljskega ali s strani zaščite živali, menim, da je tista jedrna misel enaka vsem: raba pirotehničnih sredstev je škodljiva in nevarna. Sliši se enostavno in sila razumljivo, a žal praksa kaže, da je vse prej kot to. Pokazalo se je namreč, da je spreminjanje družbene klime in navsezadnje tudi zakonsko zaostrovanje rabe in preprodaje pirotehničnih sredstev sila trdovratna zadeva. Razlogov je veliko in še ti so zelo kompleksne narave.
Kljub temu pa sem optimistična, da smo tudi z razpravami ob tem obravnavanem predlogu sprememb zakona in kljub njegovi zavrnitvi v Državnem zboru naredili pomemben korak naprej. Kot je korak naprej vsak pogovor, vsaka razprava in vsako opozorilo, kjer vsak glas pomeni glas več v čedalje večji množici ljudi, ki neutrudno in z velikansko vnemo ozaveščajo družbo o škodljivosti rabe pirotehnike. Več kot prepričana sem, da bodo ta glas slej ko prej slišali tudi tisti, ki so še danes prepričani, da o rabi pirotehnike ni nič posebnega. Še več, menim, da smo prav nekje v zadnjih letih prišli do neke prelomnice, ko naša družba kar kliče po spremembah na tem področju in politika ji tukaj, sicer morda prepočasi a vztrajno, želi slediti, kar je prav.
Je pa to tudi nek pozitiven signal, ki verjamem, da se bo prej ali slej odrazil v podpori sprememb področne zakonodaje v prihodnje. Sama upam, da že v tem mandatu Državnega zbora. Verjamem, da lahko v Državnem zboru sprejmemo zavezo, da bomo še z večjo vnemo, ne samo težili k zakonskim spremembam, ampak tudi sami postali ambasadorji v boju proti škodljivim posledicam rabe pirotehničnih sredstev.
Socialni demokrati pa obljubljamo, da se bomo še naprej odločno zavzemali za prepoved prodaje, preprodaje in uporabe pirotehnike, ker je po našem trdnem prepričanju to edina prava pot. Prepričani smo, da bomo z vztrajnostjo in odločnostjo dočakali dan, ko bomo zakonodajo dokončno spremenili v dobro vseh ljudi, živali in okolja, v katerem živimo. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Stranke modernega centra bo predstavil Jani Möderndorfer.
Izvolite.

JANI (JANKO) MÖDERNDORFER (PS SMC): Tako kot smo povedali prvič, tako smo ponovili drugič na odboru in tretjič dokazali, da je bil predlog popolnoma nesmiseln in, kar je še več, popolno zavajanje slovenske javnosti.
Vsa sprenevedanja, vso govoričenje o zaščiti, o tem, kako bomo zaščitili otroke, ker jim ne bodo več rokce eksplodirale, ker bo večja varnost, je pravzaprav bila ena sama navadna megla. Zato že prvič nismo dali glasu za ta zakon, ki pravzaprav ni spreminjal nič, razen da je hotel prepovedati tisto, zaradi česar sploh nobene nesreče še ni bilo v Sloveniji. Pasje bombice in razne prskalice na torticah, lepo vas prosim, to je bil posmeh, vendar vsi govorijo o hrupu, o okolju in tako naprej. Meni je že počasi nerodno, ker delamo sami iz sebe norca v Državnem zboru.
Danes je bilo zopet obvestilo, da so zasegli večje število petard v eni od osnovnih šol. Zasegli so nekaj, kar naša zakonodaja zelo strogo in jasno prepoveduje z že obstoječim zakonom. Od leta 2015 imamo eno najbolj restriktivnih zakonodaj v Evropi. Nobena država v Evropi nima bolj restriktivne zakonodaje, kot je v Sloveniji. Ampak ne, šli smo na populizem, šli smo na govorjenje, kako moramo zaščiti vse tiste, ki so danes že zaščiteni. Nič pa nismo naredili, zanimivo, tudi predlagatelj, ki ga, mimogrede, sploh več ni v dvorani, niti z eno besedo ni povedal, kako bi omejil prodajo tovrstnih izdelkov. Niti z eno besedo. Zato se mi zdi res skrajna skrajna izguba časa. So pa lepe besede za nastop, za pridobivanje volivcev in volivk, ko jim obljubljamo in prisegamo, kaj vse bomo naredil, čeprav smo že naredil v bistvu pravzaprav vse.
Potem smo pa še pri nesrečnih ognjemetih. Zapovedujemo in smo prepričani in prepričujemo slovensko javnost, da so ognjemeti eden največjih onesnaževalcev v slovenskem prostoru. Ob tem da nam TEŠ deluje, ob tem da je ena tretjino slovenskega prometa glavni onesnaževalec slovenskega okolja in zraka, ob tem da ena tretjina kurišč, s katerimi se ogrevajo Slovenci in Slovenke in državljani, eden glavnih onesnaževalcev 365 dni kar naprej. Vendar ne, za nas je predstavljal problem in glavni vir onesnaževalca petminutni ognjemet ali še manj v nekaj mestih, ker tega sploh nimajo vse občine.
V Poslanski skupini SMC smo zadovoljni, da se je ta, bom rekel, saga okoli petard zaključila. Pričakujem pa predvsem od Vlade, da ko bo pripravljala in bo resno pripravljala spremembo, da naj najprej naredi borbo, kar se tiče same omejitve prodaje pirotehnike, na specializirane trgovine, in ne tako kot je danes, ko praktično v vsaki trgovini za kruh dobiš pravzaprav razne baterije. In drugo. Da zelo jasno in restriktivno najde način, kako omejiti prodajo po internetu nečesa, kar je prepovedano. To je bistvo.
Bi si pa želel malo manj populizma, predvsem pa malo manj zavajanja, ker Slovenci še danes mislijo, da so petarde dovoljene. Ob vsem tem govoričenju mislijo, da so dovoljene. Zato se sploh ne čudim, zakaj jih še kar naprej nekateri imajo in jih uporabljajo. Se pa strinjam z vsemi sogovorniki, da je osveščanje vedno premalo. In tega je treba ponavljati znova in znova. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališča Poslanske skupine Levica bo predstavila Nataša Sukič.
Izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Hvala, predsedujoči. Lep pozdrav!
Zakon, ki se nanaša na omejevanje prodaje in uporabe pirotehnike, obravnavamo v za to najbolj primernem času. Zunaj že poka in se iskri, pa čeprav je do 26. decembra uporaba pirotehnike prepovedana. Enako je s petardami. Čeprav so prepovedane, v strnjenih stanovanjskih naseljih poka. Včasih tako zelo, kot da gre za bombni napad. Zato se v Levici, čeprav nismo pristaši prohibicije, zavzemamo za popolno prepoved pirotehnike. Ničesar ni, kar bi bilo pri pirotehniki pozitivnega. Nekajminutno občudovanje razsvetljenega neba ali pok sredi ulice za sabo puščata okoljsko onesnaženost, hude poškodbe, trajne invalidnosti, stres, poškodbe in pogin živali. Letno se pri uporabi pirotehnike težje poškoduje okoli 15 oseb. Govorim o hudih opeklinah, o amputacijah prstov ene ali obeh rok, govorim o hudih okvarah ali celo izgubi vida in sluha. Vseh, ne le najhujših poškodb, je še bistveno več. Kar bi nas pa moralo najbolj skrbeti, je dejstvo, da je kar 53 % poškodovank in poškodovancev starih med 10 in 20 let. Podatki kažejo, da je pirotehnika, tudi tista prepovedana, lahko dostopna ne le odraslim, ampak tudi otrokom in mladostnikom. Kot sem že omenila, trpijo tudi živali. Ptice lahko ob nenadnem poku izgubijo orientacijo in se posledično zaletijo v zgradbo ali drugam. Divjad se splaši in poškoduje. Prav tako psi in mačke. Na žalost živali pogosto tudi poginejo. Trpi okolje. Agencija za okolje opozarja, da se pri eksplozijah sproščajo snovi, ki zastrupljajo ozračje, da ognjemeti, petarde in iskrice povzročajo veliko onesnaženost ozračja z delci, ki predstavljajo tveganje za naše zdravje. Opozorila so povsem upravičena, saj so posledice ognjemetov izmerljive. Meritve delcev PM10 na prehodu v novo leto večkrat presežejo dovoljenje dnevne meje onesnaženosti z njimi, in to ne glede na to, koliko so merilne postaje oddaljene od prireditvenih prostorov v urbanih središčih. Pozitivnih posledic uporabe pirotehnike ni. Argumenti proti prepovedi pa so majavi in povsem neprepričljivi, češ, da gre za ukrep, ki ne bo bistveno zmanjšal onesnaževanja okolja, da se bo razširil črni trg, da bo zardi izpada DDV manj prihodkov v državni proračun in tako dalje.
Popolna prepoved pirotehnike ne bo rešila podnebne krize, zato seveda ne more in ne sme biti edini ukrep v boju proti podnebnim spremembam. Lahko pa je eden izmed mnogih. Črni trg je že sedaj izjemno razvejan, dejaven, iznajdljiv. Četudi so petarde prepovedane, so široko in zelo lahko dostopne tudi mladoletnikom in tudi otrokom. Nadzor bi bilo torej treba okrepiti že sedaj, a ta bi bil lažji ob popolni prepovedi. Prepoved bi tudi pomenila jasen signal: uporaba pirotehnike je škodljiva. Ne pa, da se jo pred prazniki oglašuje na vsakem koraku. Še glede izpada DDV. Izpad iz državne blagajne je v primeru težkih poškodb, amputacij in trajnih poškodb bistveno večji od morebitnega izpada DDV. Tako da ta argument nikakor ne drži in ne vzdrži. Uporaba in prodaja pirotehnike je že sedaj omejena, pa v praksi vidimo, da omejitve ne delujejo, nadzor pa je otežen.
Tudi zato je popolna prepoved pirotehnike in okrepitev nadzora najprimernejša in tudi najučinkovitejša rešitev. A na žalost prepoved ni dobila zadostne podpore na pristojnem odboru. Podpore na koncu ni dobil niti osnovni predlog, ki bi prodajo in uporabo vsaj dodatno omejil. Koalicije pokanje, detonacije in posledice le-teh očitno ne motijo, zato bo naslednjih 14 dni zagotovo manj mirnih, kot bi si želeli. Trpeli bomo ljudje, trpele bodo živali in trpelo bo okolje. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek bo predstavil mag. Andrej Rajh.
Izvolite.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Hvala lepa, predsedujoči, za besedo. Cenjeni kolegice in kolegi!
Ljudje se vedno bolj zavedamo negativnih učinkov pirotehnike, kar kažejo številna dejstva. Trgovci, denimo, ugotavljajo, da z leti vidno upada povpraševanje po pirotehničnih izdelkih, in to je tudi dober znak v luči večje ozaveščenosti ljudi. Večina slovenskih občin je že opustila prakso organiziranja ognjemetov, pa naj si bo za novo leto ali v okviru različnih praznovanj. Na zadnje so imele ognjemet za novo leto le še tri slovenske občine. Kar nekaj občin pa se je začelo posluževati alternativnih metod, kot so lasarske predstavitve. Vsako leto smo konec decembra deležni poročanj o številnih poškodbah zaradi nepravilne uporabe pirotehnike, še posebej otrok in mladostnikov. Posledice poškodb so nemalokrat zastrašujoče, saj se lahko nekdo že v rosnih letih uniči življenje. A ob tem je treba tudi poudariti, da je večina teh poškodb posledica nepravilne uporabe izdelkov, ki so že zdaj prepovedani. Da ne govorimo o preostalih negativnih vplivih, predvsem hrupu, ki ga povzročajo tovrstni izdelki. Hrup je še posebej problematičen za občutljivejšo starejšo populacijo ljudi in živali. Pri slednjih ne ciljam samo na hišne ljubljenčke, temveč tudi na druge vrsti. Ob pokanju in bobnenju se živali ustrašijo in vedejo zmedeno in nekontrolirano.
Pirotehnika ima negativen vpliv tudi na onesnaženost zraka in okolja, saj ti izdelki povečujejo koncentracijo prašnih delcev v ozračju. Ob tem nastane nezanemarljiva količina odpadkov in možna materialna škoda. Dejstvo je, da imamo glede na ostale države članice Evropske unije na tem področju eno najstrožjih zakonodaj. Kljub temu še vedno prihaja do nesreč, ki so največkrat posledica nepravilne uporabe zlasti prepovedane pirotehnike. Gre za posledico odprtih meja in skupnega notranjega trga Unije, saj imajo države v naši soseščini precej milejšo zakonodajo glede uporabe pirotehničnih izdelkov. Naši državljani z lahkoto pridejo do tovrstnih izdelkov, in to s samo nekaj kliki. Ob upoštevanju dejstva, da je nadzor nad uporabo teh izdelkov otežen, se jim bomo težko popolnoma izognili. Če želimo iti v smer popolne prepovedi pirotehnike, bo morala prvi korak storiti Evropska unija. Samo na tak način se bo onemogočila dobava pirotehnike in posledično zmanjšala tudi njena uporaba. Zato v naši poslanski skupini menimo, da je treba večji poudarek nameniti preventivnim ukrepom in osveščanju ljudi, ki bi pripomogli k zmanjšanju uporabe pirotehnike.
V Poslanski skupini SAB nismo podporniki pirotehnike, saj ta ne prinaša niti enega pozitivnega učinka. Na seji Odbora za notranje zadeve smo predlagane spremembe zavrnili, saj smo prišli do spoznanja, da ne bodo zares pripomogle k povečanju varnosti in preprečitvi drugih negativnih vplivov tovrstnih izdelkov. Poleg tega ni pravi način, da se v zakon vnašajo določene omejitve oziroma prepovedi brez hkratnega določanja sankcij za kršitelje. Takšne prepovedi posledično v praksi ne učinkujejo. Čas je, da pirotehniki rečemo ne in obsodimo njeno uporabo. Zagovarjajmo ničelno toleranco do ravnanj, ki z izgovorom domnevne zabave ali praznovanja povzročajo hrup in škodljive posledice za ljudi in živali. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije bo predstavil Robert Polnar.
Izvolite.

ROBERT POLNAR (PS DeSUS): Gospod podpredsednik, hvala za besedo. Gospe poslanke, gospodje poslanci!
Obravnava novele Zakona o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih je bila na seji matičnega delovnega telesa v začetku decembra končana. Poslanke in poslanci zato o zakonskem predlogu na današnji seji ne glasujemo, temveč se s tem dejstvom zgolj seznanjamo.
Tudi sam kot predstavnik Poslanske skupine Desus sem s svojim glasovanjem prispeval k zaključku zakonodajne obravnave. Razloge za takšno opredelitev smo v poslanski skupini izrazili že ob prvem branju, dodatno sem jih predstavil tudi na seji delovnega telesa. Naj spomnim, da smo že ob predstavitvi stališča naše poslanske skupine v oktobru izrazili dileme v smislu, ali bi predlagane dodatne omejitve prodaje in uporabe tehničnih izdelkov dejansko pripomogle k zmanjšanju števila kršitev že sedaj omejujoče zakonodaje in k zmanjšanju števila poškodb, povzročenih z njihovo uporabo. Ob tem moram izpostaviti, da smo vsi poslanci Poslanske skupine Desus odločno proti izživljanju s pirotehničnimi izdelki. Vprašanje pa je, ali je v Sloveniji treba že tako izrazito restriktivno zakonodajo zaostriti, celo do popolne prepovedi. Mi menimo, da ne. Popolna prepoved teh izdelkov, ki je bila tudi predmet razprave na matičnem odboru, pa bi pričakovano vodila k razcvetu črnega trga, spletnih nakupov iz tujine in tako k še večji nekontrolirani uporabi nepreverjenih nevarnih izdelkov. Z na prvi pogled všečno idejo bi dosegli ravno nasproten učinek.
Naše stališče je, da zakonodaje ni potrebno zaostrovati. To stališče so podkrepili tudi podatki policije o nadzoru nad uporabo pirotehničnih izdelkov. Iz podatkov analiz od leta 2008 do leta 2018 je razviden močan trend upadanja števila kršitev, števila poškodovanj premoženja in, kar je najbolj pomembno, števila telesnih poškodb. Predvsem pa ne gre spregledati dveh najbolj pogostih policijsko ugotovljenih vzrokov za nesreče. To sta nespoštovanje navodil za uporabo, ki jih izda proizvajalec, in pa tista vselej neobvladljiva človeška objestnost.
Za zaključek izpostavljam nujnost kontinuiranega ozaveščanja ljudi o nesmiselnosti uporabe pirotehnike in nujnost izvajanja preventivnih ukrepov na tem področju. To lahko ima največji učinke ravno sedaj, ko se približuje čas za najbolj intenzivno uporabo tovrstnih izdelkov. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališča Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke bo predstavil Zmago Jelinčič Plemeniti.
Izvolite.

ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI (PS SNS): Hvala lepa.
Ta zakon je eden od bolj bedastih zakonov, ki smo jih imeli tukaj v Državnem zboru. Zanimivo je, da se je tukaj skombinirala osnovna linija komunistov SD, SDS in Levica, ki je pripomogla k temu, da bi na vsak način prepovedali čisto vse.
Slovenija je v tej smeri, da bi bilo treba vse prepovedati. Zdaj bi prepovedali tiste petardice, ne vem kaj, v bistvu prepovedali bi tudi tiste majhne pasje bombice, katerih zvok je približno takšen, / tlesk/, pa čisto nič več. Skratka bedarija prve vrste. Bedast zakon. Edina pametna zadeva, ki je bila tukaj notri, je bil naš amandma, ko smo rekli da bi morali tudi pravoslavni državljani imeti svoj čas, ko bi metali kakšne petarde ali pa imeli kakšne ognjemete. Govorilo se je, kako so ognjemeti grozno škodljivi, pa vendar so dokazi, da to ni res. In ves svet ima ognjemete. Pojdite pogledat, vse prestolnice sveta se hvalijo s svojimi ognjemeti. Pri nas nič. Pri nas je vse prepovedano.
Pri nas bo prepovedano kmalu tudi prdec spustiti, ker bo to grozno nevarno za okolje in za vse skupaj. Ja, kakšna država smo? Govori se o groznih poškodbah. S pirotehniko, kakršna je pri nas dovoljena, ni nobenih poškodb. Kjer poškodbe so, tam gre za prirejene zadeve, ki pa nastajajo v tako imenovanih domačih laboratorijih, in to s tem, da poberejo z interneta recepte za kakšne bombe, eksplozive ali pa če iz piratk poberejo več eksploziva, zbašejo notri v steklenico od kokakole in prižgejo. Jasno, v tem primeru pride do potrganja prstov in podobne stvari. Vendar to ni to. To je bližje terorističnih dejanjem, pa pripravi na teroristično dejanje, kot pa pirotehnika ob novem letu, ob praznikih, ob kakšnih rojstnih dnevih. Govori se, koliko je teh groznih poškodb, pa vendar mislim, da je policija v zadnjem letu ugotovila okrog deset poškodb s takšnimi sredstvi. Po drugi strani pa so psi pogrizli nekaj sto ljudi, ki so morali iti v bolnico na tretma. Ali bomo zdaj še pse prepovedali? Ja, mogoče lahko pričakujemo tudi to. Tudi takšne neumnosti se lahko dogajajo tukaj v Državnem zboru. Kajti zbirka oslov je tukaj velika. Zelo velika. Kaj bomo dosegli s tem? Nič. Če bi bilo to sprejeto. Hvala bogu, ne, so še pametni ljudje tukaj v parlamentu. Zgodilo bi se to, da bi predvsem Hrvatje krasno služili na tem. Tisti preprodajalci, ki bi to preprodali pred osnovnimi šolami pa pred srednjimi šolami, tam se pa lahko zgodijo kakšne neumnosti. Kajti v tistem primeru preprodajanja pa ne bi preprodali te pirotehnike, ki je pri nas dovoljena, ampak tisto, ki je prepovedana tudi v kakšni drugi državi. Italija ima odprta vrata. Italija je ena od največjih proizvajalk pirotehnike v Evropi in ni noben problem kupiti kište kakršnihkoli petard, najhujših, ki so res nevarne, in jih pripeljati v Slovenijo, se ustaviti pred osnovno šolo in nekako na oko bi tisti, ki bi to preprodajal, zaslužil okrog 50 tisoč evrov. Ampak ta prodaja bi šla pa res na škodo tistih, ki bi to kupovali. Tam bi se pa res lahko dogajale poškodbe.
Jaz sem vesel, da ta bedasti zakon ni šel skozi. To dokazuje, da so v Državnem zboru še normalni ljudje, po drugi strani pa sem prepričan, da bodo isti, ki so bili zdaj za to, da se popolnoma prepove pirotehnika, proti temu da se pri lovskih puškah in pri drugem orožju uporabljajo dušilci. Skratka, dvoličnost nekaterih oslov. Mi smo proti dvoličnosti, pa proti oslom. Ampak ne tistim na štirih nogah.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. V skladu z razlago Komisije za poslovnik z dne 9. decembra 2009 Državni zbor ugotavlja, da je zakonodajni postopek o predlogu zakona končan.

S tem zaključujem to točko dnevnega reda in prekinjam 14. sejo zbora, ki jo bomo z glasovanji nadaljevali ob 19.15. Hvala lepa.

(Seja je bila prekinjena ob 18.42 in se je nadaljevala ob 19.15.)

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštovane kolegice poslanke, spoštovani kolegi poslanci, gospe in gospodje!
Nadaljujemo s prekinjeno sejo zbora. Obveščam vas, da bo Državni zbor glasovanje opravil po naslednjem vrstnem redu: 7., 3., 4., 9. in 1. točka dnevnega reda. S tem prehajamo na glasovanje o predlogih odločitev. Prosim vas, spoštovane poslanke in poslanci, da preverite delovanje glasovalnih naprav. Hvala.

Nadaljujemo s prekinjeno 7. točko dnevnega reda, to je z drugo obravnavo Predloga zakona o poroštvu Republike Slovenije za obveznosti družbe 2TDK, d. o. o., iz naslova kreditov in dolžniških vrednostnih papirjev, najetih oziroma izdanih za financiranje izgradnje drugega tira železniške proge Divača–Koper, in za obveznosti družbe DARS, d. d., iz naslova kreditov in dolžniških vrednostnih papirjev, najetih oziroma izdanih za financiranje izgradnje dela 3. razvojne osi, v okviru rednega postopka.
Prehajamo na odločanje o vloženih amandmajih, ki ga bomo opravili na podlagi pregleda vloženih amandmajev z dne 17. 12. 2019.
Sedaj odločamo o amandmaju Poslanske skupine SDS k 3. členu. Amandma je vsebinsko povezan z amandmajema istega predlagatelja k 5. in 6. členu. Če ta amandma ne bo sprejet, postaneta amandmaja k 5. in 6. členu brezpredmetna.
Glasujemo. Navzočih je 86 poslank in poslancev, za je glasovalo 24, proti 47.
(Za je glasovalo 24.) (Proti 47.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.

Ker amandma Poslanske skupine SDS k 3. členu ni bil sprejet, sta postala amandmaja istega predlagatelja k 5. in 6. členu brezpredmetna. S tem ugotavljam, da smo zaključili z odločanjem o amandmajih. S tem zaključujemo tudi drugo obravnavo predloga zakona.

Prehajamo na tretjo obravnavo predloga zakona. Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili sprejeti, prehajamo na odločanje o predlogu zakona. Obveščam vas, da me Zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista opozorili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih na matičnem delovnem telesu, predlog zakona neusklajen.
Glasujemo. Navzočih je 86 poslank in poslancev, za je glasovalo 59, proti 7.
(Za je glasovalo 59.) (Proti 7.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 3. točko dnevnega reda, to je z drugo obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih v okviru skrajšanega postopka.
Nadaljujemo z odločanjem o vloženih amandmajih, ki ga bomo opravili na podlagi pregleda vloženih amandmajev z dne 16. decembra 2019, ki je objavljen na e-klopi.
Prehajamo na odločanje o amandmaju Poslanske skupin LMŠ, SDS, SMC, SAB in DeSUS, k 8. členu.
Glasujemo. Navzočih je 86 poslank in poslancev, za je glasovalo 75, nihče proti.
(Za je glasovalo 75.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.

Prehajamo na odločanje o amandmaju Poslanskih skupin LMŠ, SDS, SMC, SAB in DeSUS, k 9. členu.
Glasujemo. Navzočih je 86 poslank in poslancev, za je glasovalo 75, nihče proti.
(Za je glasovalo 75.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.

Prehajamo na odločanje o amandmaju Poslanskih skupin LMŠ, SDS, SMC, SAB in DeSUS k 10. členu.
Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev, za je glasovalo 44, proti 23.
(Za je glasovalo 44.) (Proti 23.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.

Prehajamo na odločanje o amandmaju Poslanskih skupin LMŠ, SDS, SMC, SAB in DeSUS, k 12. členu.
Gospod Jožef Horvat, v imenu poslanske skupine, predvidevam.
Izvolite.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani državni sekretar, dragi kolegice in kolegi!
Poslanska skupina Nove Slovenije bo glasovala proti temu amandmaju. Veseli smo bili, ko je pristojen odbor sprejel amandma Nove Slovenije, da se za pomoč ob rojstvu novorojenčka družini dodeli 500 evrov. Preprosto ne razumemo in ni bilo nobenih tehtnih argumentov s strani predlagateljev tega amandmaja, zakaj se na odboru sprejeta rešitev ruši.
Ali res 10-milijardni proračun ne premore 3 milijonov? Za 3 milijone je namreč razlike, če damo novorojencu 500 evrov oziroma če po vašem predlogu damo 350 evrov in pri predpostavki, da bo naslednje leto rojenih 20 tisoč otrok. Govorimo o 3 milijonih evrov pri desetih milijardah slovenskega proračuna. Nekdo je v razpravi včeraj povedal, da javnost mora vedeti. Jaz samo upam, ampak ni stoprocentno, da bo po tem glasovanju portal Državnega zbora še deloval in da bo možno, da bo javnost gledala glasovalno listo. In prav je, da bo videla. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod Šiško, v imenu poslanske skupine.
Izvolite.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Hvala, predsednik.
Slovenska nacionalna stranka tokrat ne bo glasovala in se bo vzdržala predvsem zaradi tega, kot sem že povedal na seji, ker notri ni nobene varovalke, s katerim letom starosti bodo rodili.
Poglejte, v naši okolici, lahko se smejite, imamo Rome, rodijo s 14. letom. Zadnji primer, kar ste lahko v medijih slišali, je bratranec ustrelil bratranca, ki je bil star 25 let, imel je ženo, ki je pričakovala petega otroka. Se pravi, mi bomo naredili populistično zato, da bodo Romi in tujci, ki bodo prišli, možje delajo tukaj, in bodo pripeljali zaradi združitve družin žene in otroke gor, čez štiri, pet mesecev bodo rodili in spet bomo njim tudi dali.
Mi smo celo hoteli predlagati tisoč evrov. Vendar ker ni varovalke, na kakšen način bomo lahko to speljali, se bomo vzdržali.
Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Dovolite, da še enkrat preberem. Prehajamo na odločanje o amandmaju Poslanskih skupin LMŠ, SDS, SMC, SAB in DeSUS k 12. členu.
Glasujemo. Navzočih je 86 poslank in poslancev, za je glasovalo 42, proti 38.
(Za je glasovalo 42.) (Proti 38.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.

Sedaj prihajamo na odločanje o amandmaju poslanskih skupin LMŠ, SD, SMC, SAB in Desus k 17. členu. Amandma je vsebinsko povezan z amandmajem istega predlagatelja k 23. členu. Če ta amandma ne bo sprejet, postane amandma k 23. členu brezpredmeten.
Glasujemo. Navzočih je 86 poslank in poslancev, za je glasovalo 44, proti 38.
(Za je glasovalo 44.) (Proti 38.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.

Sedaj prihajamo na odločanje o amandmaju Poslanske skupine Levica k 21. členu pod številka 1. Če bo ta amandma sprejet, postane amandma poslanskih skupin LMŠ, SD, SMC, SAB in Desus k istemu členu pod številko 2, brezpredmeten.
Gospa Nataša Sukič, verjetno v imenu poslanske skupine.
Izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Hvala predsedujoči.
S tem amandmajem predlagamo pravično izravnavo, in sicer v Levici predlagamo, da se starševska nadomestila dvignejo oziroma izravnajo vsem – tistim, ki so se jim otroci rodili tik pred uveljavitvijo tega zakona, in onimi po uveljavitvi, tako da ne bomo v neki nepravični situaciji, ko bomo imeli ene starše in porodnice na 250 evrih in druge na 402 evrih. Zakon naj enako velja za vse upravičenke in upravičence in to je edino pošteno. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Dovolite, da še enkrat preberem: prehajamo na odločanje o amandmaju Poslanske skupine Levica k 21. členu pod številko 1.
Glasujemo. Navzočih je 86 poslank in poslancev, za je glasovalo 38, proti 43.
(Za je glasovalo 38.) (Proti 43.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.

Zato prehajamo na odločanje o amandmaju poslanskih skupin LMŠ, SD, SMC, SAB in Desus k 21. členu pod številko 2.
Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev, za je glasovalo 44, proti 37.
(Za je glasovalo 44.) (Proti 37.)
Ugotavljam, da je ta amandma sprejet.

Prehajamo na odločanje o amandmaju Poslanske skupine Levica k 22. členu.
Glasujemo. Navzočih je 86 poslank in poslancev, za je glasovalo 38, proti 44.
(Za je glasovalo 38.) (Proti 44.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.

Sedaj prehajamo na odločanje o amandmaju poslanskih skupin LMŠ, SD, SMC, SAB in Desus k 23. členu.
Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev, za je glasovalo 43, proti 31.
(Za je glasovalo 43.) (Proti 31.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.

Končali smo z glasovanjem o amandmajih in z drugo obravnavo predloga zakona v okviru skrajšanega postopka.
Ugotavljam, da je zbor v drugi obravnavi sprejel amandmaje k 8., 9., 10., 12., 17., 21. in 23. členu dopolnjenega predloga zakona. Sprašujem kvalificirane predlagatelje, ali nameravajo k tem členom vložiti amandmaje. Ugotavljam, da ne. Najlepša hvala.

Prehajamo na tretjo obravnavo predloga zakona. Ugotavljam, da k predlogu zakona za tretjo obravnavo ni bilo vloženih amandmajev. Obveščam vas, da me Zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista obvestili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih v drugi obravnavi, predlog zakona neusklajen. Zato prehajamo na odločanje o predlogu zakona.
Gospa Nataša Sukič, predvidevam, da v imenu poslanske skupine.
Izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Ja, v imenu poslanske skupine. Hvala lepa.
Poglejte, Vlada se je v koalicijskem sporazumu zavezala, da bo vsem porodnicam, ne glede na njihov status, zagotovila višje najnižje porodniško nadomestilo, namreč da bi ga dvignila na 402 evra, kajti zdaj je 250 evrov, in to je že 13 let stara postavka. V dogovoru o sodelovanju z Levico pa se je tudi zavezala, da bo to realizirala s 1. 1. leta 2020. To je predvidevala tudi vladna novela Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki je bila poleti v javni obravnavi. Vendar se je potem nenadoma vse spremenilo in navkljub koalicijski zavezi, navkljub obljubam politike in pričakovanjem staršev je Vlada naposled predlagala, da se najnižja porodniška in ostala nadomestila za starše ter starševski dodatek dvignejo šele s 1. 1. leta 2022 in da se s tem zagotovi nekajmilijonski prihranek v proračunu. V Levici smo to skušali popraviti s številnimi amandmaji, ki so dobili podporo na matičnem odboru. Žal ste danes z dodatnimi amandmaji koalicije vse to nekako izničili. Vložili ste očitno zelo velike napore v to, da se to ne bo zgodilo s 1. 1. leta 2020, ampak šele s 1. 1. 2021, kar je sicer nekoliko bolje, kot bi bilo 1. 1. 2022. A vendarle to ni to, o čemer smo se takrat dogovarjali. To ni to, kar ste vi pravzaprav še poleti predlagali. Saj morda sicer drži, da vladne koalicije ničesar ne zavezuje več na stari dogovor, ki smo ga imeli, ko smo še sodelovali, ampak to sploh ni bistveno. Tega vi niste obljubili Levici, to ste vi obljubili ljudem. To bi tudi od vas pričakovali, da se vsaj zavez, ki jih dajete ljudem, držite.
Zato mi, kljub temu da ste stopili korak nazaj, tega predloga zakona ne bomo podprli. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala gospa poslanka.
S tem spoštovane poslanke, spoštovani poslanci prehajamo na odločanje o predlogu zakona.
Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev, za je glasovalo 51, proti je 1 glas.
(Za je glasovalo 51.) (Proti 1.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 4. točko dnevnega reda, to je s tretjo obravnavo zakona o dopolnitvi Zakona o delovnih razmerjih v okviru rednega postopka.
Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, prehajamo na odločanje o predlogu zakona. Obveščam vas, da me zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista opozorili, da bi bil zaradi amandmaje,v sprejetih na matičnem delovnem telesu, predlog zakona neusklajen.
Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev, za je glasovalo 84, proti je 1.
(Za je glasovalo 84.) (Proti 1.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 9. točko dnevnega reda, to je s prvo obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o orožju.
Prehajamo na odločanje o naslednjem predlogu sklepa. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o orožju je primeren za nadaljnjo obravnavo.
Glasujemo. Navzočih je 86 poslank in poslancev, za je glasovalo 44, proti 41.
(Za je glasovalo 44.) (Proti 41.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet, zato bo predlog zakona dodeljen v obravnavo Odboru za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo kot matičnemu delovnemu telesu. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo prekinjeno 1. točko dnevnega reda – Vprašanja poslank in poslancev.
Glasovanje bomo opravili na podlagi pregleda predloga sklepov poslank in poslancev za razpravo o odgovorih predsednika Vlade in ministrov z dne 17. decembra 2019, ki je objavljen na e-klopi.
Prehajamo na odločanje o predlogih sklepov.
Prvi predlog sklepa: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o dogovoru predsednika Vlade gospoda Marjana Šarca na poslanko vprašanje gospoda Žana Mahniča v zvezi z zaposlovanjem na Sovi.
Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev, za je glasovalo 34, proti 43.
(Za je glasovalo 34.) (Proti 43.)
Ugotavljam, da predlog sklepa ni sprejet.

Drugi predlog sklepa: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru predsednika Vlade gospoda Marjana Šarca na poslansko vprašanje gospe Nataše Sukič v zvezi z neodgovornim odlašanjem in neaktivnostjo vlade pri soočanju s podnebno krizo.
Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev, za je glasovalo 40, proti 44.
(Za je glasovalo 40.) (Proti 44.)
Ugotavljam, da sklep ni sprejet.

Tretji predlog sklepa: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru predsednika Vlade gospoda Marjana Šarca na poslanko vprašanje gospe Ive Dimic v zvezi z ogrožanjem javnega zdravstvenega sistema.
Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev, za je glasovalo 35, proti 49.
(Za je glasovalo 35.) (Proti 49.)
Ugotavljam, da predlog ni sprejet.

Četrti predlog sklepa: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministra za kulturo magistra Zorana Pozniča na poslanko vprašanje gospoda Zvonka Černača v zvezi z upravljanjem in gospodarjenjem z nepremičnino kulturno dediščino.
Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev, za je glasovalo 41, proti 43.
(Za je glasovalo 41.) (Proti 43.)
Ugotavljam, da predlog sklepa ni sprejet.

Peti predlog sklepa: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovora ministra za izobraževanj, znanost in šport doktorja Jerneja Pikala na poslanko vprašanje gospoda Željka Ciglarja v zvezi z izvedbo razpisa za sofinanciranje investicij v šole in vrtce.
Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev, za je glasovalo 41, proti 43.
(Za je glasovalo 41.) (Proti 43.)
Ugotavljam, da predlog sklepa ni sprejet.

Šesti predlog sklepa: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovora ministra za finance doktorja Andreja Bertonclja in ministra za javno upravo gospoda Rudija Medveda na poslanko vprašanje doktorja Franca Trčka z zvezi s škodljivimi vplivi privatizacije in nepremišljenega družbeno-prostorskega razvoja Slovenije.
Glasujemo. Navzočih je 84 poslank in poslancev, za je glasovalo 40, proti 43.
(Za je glasovalo 40.) (Proti 43.)
Ugotavljam, da predlog sklepa ni sprejet.

Sedmi predlog sklepa: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministra za izobraževanje, znanost in šport dr. Jerneja Pikala na poslanko vprašanje gospe Alenke Jeraj v zvezi z nameravano selitvijo Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana.
Glasujemo. Navzočih je 84 poslank in poslancev, za je glasovalo 40, proti 43.
(Za je glasovalo 40.) (Proti 43.)
Sklep ni sprejet.

Osmi predlog: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministra za javno upravo Rudija Medveda na poslansko vprašanje Aleksandra Reberška v zvezi z ugotavljanjem odgovornosti javnih uslužbencev.
Glasujemo. Navzočih je 84 poslank in poslancev, za je glasovalo 33, proti 43.
(Za je glasovalo 33.) (Proti 43.)
Predlo sklepa ni sprejet.

Deveti predlog: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministra za javno upravo Rudija Medveda na poslansko vprašanje Janija Ivanuše v zvezi s Službo za lokalno samoupravo.
Glasujemo. Navzočih je 84 poslank in poslancev, za je glasovalo 33, proti 49.
(Za je glasovalo 33.) (Proti 49.)
Sklep ni sprejet.

Deseti predlog: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministra za zdravje Aleša Šabedra na poslansko vprašanje Borisa Doblekarja v zvezi z izvajanjem pravilnika o nujni medicinski pomoči v praksi, ki se nanaša na t. i. prve posredovalce.
Glasujemo. Navzočih je 84 poslank in poslancev, za je glasovalo 33, proti 43.
(Za je glasovalo 33.) (Proti 43.)
Sklep ni sprejet.

Enajsti predlog: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministra za finance dr. Andreja Bertonclja na poslansko vprašanje Jožefa Horvata v zvezi z ravnjo konkurenčnosti in ekonomske svobode v Republiki Sloveniji.
Glasujemo. Navzočih je 84 poslank in poslancev, za je glasovalo 33, proti 50.
(Za je glasovalo 33.) (Proti 50.)
Sklep ni sprejet.

Dvanajsti predlog: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministra za izobraževanje, znanost in šport dr. Jerneja Pikala na poslansko vprašanje Franca Breznika v zvezi z razvojem izobraževalnega sistema v povezavi s potrebami gospodarstva.
Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev, za je glasovalo 34, proti 50.
(Za je glasovalo 34.) (Proti 50.)
Sklep ni sprejet.

Trinajsti predlog: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministra za okolje in prostor Simona Zajca na poslansko vprašanje Zvonka Černača v zvezi z upravljanjem z odpadki.
Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev, za je glasovalo 34, proti 50.
(Za je glasovalo 34.) (Proti 43.)
Sklep ni sprejet.

Štirinajsti predlog: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministra za izobraževanje, znanost in šport dr. Jerneja Pikala na poslansko vprašanje Boštjana Koražije v zvezi z načrtovanjem izgradnje nove stavbe Narodne in univerzitetne knjižnice, NUK 2.
Glasujemo. Navzočih je 83 poslank in poslancev, za je glasovalo 39, proti 43.
(Za je glasovalo 39.) (Proti 43.)
Sklep, ki ga je predlagal poslanec Koražija, ni bil sprejet.

Petnajsti predlog: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministra za okolje in prostor Simona Zajca na poslansko vprašanje Franca Rosca v zvezi s problematiko upravljanja s komunalnim blatom.
Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev, za je glasovalo 41, proti 43.
(Za je glasovalo 41.) (Proti 43.)
Ugotavljam, da sklep ni sprejet.

Smo pri šestnajstem predlogu: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministra za okolje in prostor gospoda Simona Zajca na poslansko vprašanje gospoda Luke Mesca v zvezi s povečanim sežigom smeti v Salonitu Anhovo.«
Glasujemo. Navzočih je 84 poslank in poslancev, za je glasovalo 18, proti 43.
(Za je glasovalo 18.) (Proti 43.)
Ugotavljam, da sklep ni sprejet.

Sedemnajsti predlog: Državni zbor bo na naslednji sejo opravil razpravo o odgovoru ministra za okolje in prostor gospoda Simona zajca na poslansko vprašanje gospoda Željka Ciglerja v zvezi z zakonom o poroštvu za tri večje projekte prometne infrastrukture.
Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev, za je glasovalo 40, proti 43.
(Za je glasovalo 40.) (Proti 43.)
Ugotavljam, da sklep ni sprejet.

In osemnajsti predlog: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministra za okolje in prostor gospoda Simona Zajca na poslansko vprašanje Boštjana Koražije v zvezi z alternativnimi rabami komunalnega blata.
Glasujemo. Navzočih je 83 poslank in poslancev, za je glasovalo 40, proti 42.
(Za je glasovalo 40.) (Proti 42.)
Ugotavljam, da sklep ni sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Prekinjam 14. sejo Državnega zbora, ki jo nadaljujemo jutri ob 9. uri.
Lep večer naprej! Nasvidenje!

(SEJA JE BILA PREKINJENA 18. DECEMBRA 2019 OB 19.47.)
Seje-EvidencaDok