Evidenca zapisa seje

Vsebina zapisa seje

Sejo so vodili predsednik Državnega zbora Igor Zorčič ter podpredsednika Tina Heferle in Branko Simonovič.

Seja se je začela ob 9. uri.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Spoštovani kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje!
Začenjam z nadaljevanjem 18. seje Državnega zbora. Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanke in poslanci: Bojana Muršič od 13.30 dalje, Maša Kociper, Violeta Tomić do glasovanja, Igor Peček od 9. do 11. ure in Marjan Šarec od 14. ure dalje.
Vse prisotne lepo pozdravljam!

Prehajamo na 3. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA DRUGO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O DOPOLNITVAH ZAKONA O PRAZNIKIH IN DELA PROSTIH DNEVIH V REPUBLIKI SLOVENIJI V OKVIRU SKRAJŠANEGA POSTOPKA.
Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina 35 poslank in poslancev s prvopodpisanim Gregorjem Židanom. Za dopolnilno obrazložitev dajem najprej besedo predstavniku predlagateljev Gregorju Židanu.

GREGOR ŽIDAN (PS SD): Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke in spoštovani poslanci!
Šport je ena izmed tistih dejavnosti, ki imajo vrsto pozitivnih učinkov. Po eni strani bogati kakovost posameznikovega življenja, po drugi strani pa zaradi svojih učinkov pomembno vpliva tudi na celotno družbo. Šport ima izjemne možnosti, da združuje ljudi in doseže vsakogar, ne glede na starost ali socialno pripadnost, in predstavlja tudi pomemben simbol naše identitete. Slovenci smo športni narod, radi se gibamo in tudi slovenski otroci so najbolj aktivni na svetu. Naši športniki v svetu dosegajo vrhunske rezultate, na kar smo lahko izjemno ponosni. Ker sem sam tudi športnik, sem se osebno takoj angažiral pri pobudi Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez, da bi Slovenija dobila nov praznik, dan slovenskega športa, in zato kot prvopodpisani z ostalimi poslankami in poslanci vložil predlog novele zakona.
Predlagatelji smo sledili predlogu pobudnika, da bi nov slovenski praznik praznovali 1. oktobra, na dan, ko je bilo leta 1863 v Ljubljani ustanovljeno prvo telovadno društvo na Slovenskem, Južni Sokol. Koalicijske stranke so sicer na pristojnem odboru z amandmajem predlagale drug datum, 15. oktober, ki sem ga podprl, ker menim, da je ključnega pomena to, da praznik slovenskega športa sploh dobimo. Novi amandma koalicije premika ta datum na 23. september, na dan, ko je Slovenija dobila prvi zlati olimpijski medalji. Z novim praznikom bi se tako poudaril izjemen pomen športa, zato je bil naš namen, da bi se na ta dan organizirali različni športni dogodki in prireditve ter bi na ta način športu dali ustrezno obeleženje na državni ravni. Športne prireditve imajo namreč velik pomen za razvoj in negovanje športne kulture, saj lahko pospešujejo motivacijo za šport in športno dejavnost. Predlagali smo tudi, da nov slovenski praznik ne bi bil dela prost dan, s čimer ne bi povzročili dodatnega izpada delovnih ur in povečanja obveznosti za delodajalce ter bi ohranili primerljivost števila prazničnih dela prostih dni z drugimi državami Evropske unije.
Verjamem, da bi z uvedbo novega državnega praznika na eni strani še bolj spodbudili ljudi k zdravemu načinu življenja in h gibanju, na drugi strani pa še bolj okrepili pomemben vpliv športa, ki ga ta ima pri nas. Upam na podporo vseh poslancev predlogu novele zakona. »I feel very olympic«. In kakor bi jaz rekel, počutim se zelo športno in ponosno. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala.
Za dopolnilno obrazložitev dajem besedo še predstavnici predlagatelja Janji Sluga.

JANJA SLUGA (PS SMC): Nemalokrat slišimo, da smo Slovenci pregovorno razdvojeni, dejstvo pa je, da smo o uspehih naših športnikov, naših junakov še kako enotni. In to se odraža v rezultatih, s katerimi nas vsakodnevno navdušujejo slovenski ambasadorji, po katerih bi se morala zgledovati marsikatera sfera družbenega življenja. Šport pa ni le domena profesionalcev, temveč se pri nas s športom ukvarja kar precejšen del prebivalstva. Slovenci radi tečemo, kolesarimo, hodimo v hribe. Udeležba na maratonih, krosih, kolesarskih prireditvah in pohodih je vsako leto večja. Povečuje se tudi publika na vseh športnih prireditvah, kjer se hitro poenotimo in skupaj navijamo za naše junake. Trdo delo, vztrajnost, odrekanje, doslednost – to so vrednote, ki so skupne uspešnim športnikom in po katerih bi se morali zgledovati prav vsi na vseh področjih življenja. Šport zavzema vse bolj pomembno mesto tudi pri oblikovanju slovenske nacionalne identitete.
Odmevni športni dogodki, kot je na primer kolesarska dirka po Sloveniji, so odlična priložnost za promocijo Slovenije kot zelene, aktivne in zdrave destinacije. Slovenijo takrat prek deseturnega neposrednega prenosa vidi 40 milijonov ljudi po vsem svetu. Športne prireditve in dogodki imajo velik pomen za razvoj športa in športne kulture, za vzgojo podmladka na vseh področjih in v vseh športnih panogah, pospešujejo motivacijo za šport, za zdrav način življenja, za zdrav življenjski slog. Od tega pa imamo koristi vsi, vsak posameznik in seveda tudi vsi skupaj kot družba. Šport ima poleg družbenega vpliva tudi gospodarski učinek. Sicer ne takšnega kot v tujini, v bolj razvitih okoljih, pa vseeno ta tudi pri nas ni zanemarljiv. Po nekaterih podatkih naj bi šport v Sloveniji ustvaril preko 600 milijonov evrov in zaposloval preko 20 tisoč ljudi.
Zato ni dvoma o tem, da si šport in športniki zaslužijo svoj praznik, ki bo pomenil promocijo slovenskega športa, zdravega načina življenja in skrb za zdravje. Seveda pa ravno zaradi ciljev, ki jih zasleduje in jih želi doseči, to pomeni delovni dan in ne dela prost dan. Opombe o osebnem angažmaju so v tem trenutku nepotrebne in tega osebnega angažmaja ne legitimira ena fotografija skupaj s pristojnim ministrom.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Predlog zakona je kot matično delovno telo obravnaval Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Za predstavitev poročila odbora dajem besedo predsednici kolegici Evi Irgl.

EVA IRGL (PS SDS): Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide je kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji. Predstavnika predlagateljev sta predstavila predlog zakona, mnenje je predstavila tudi predstavnica ministrstva za delo, predstavnica Zakonodajno-pravne službe pa je povedala, da k predlogu zakona nimajo pripomb. Odbor je prejel tudi mnenje Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, ki podpira predlagane spremembe. Posebej je bil izpostavljen velik pomen športa invalidov, za katerega komisija poziva, da naj v slovenski družbi ne ostane prezrt. Predstavnik Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez je pojasnil njihov predlog, da bi bil dan slovenskega športa 1. oktober, saj se na pobudo Evropske komisije med 23. in 30. septembrom odvija evropski teden športa s številnimi športnimi aktivnostmi, ki bi se ga nato na nacionalni ravni lahko simbolično zaključilo s 1. oktobrom, dnevom športa.
V razpravi so se vsi razpravljavci strinjali, da si tudi slovenski šport zasluži svoj praznik. Ne le zaradi rezultatov vrhunskih športnikov, zmagoslavja, ponosa in krepitve narodne zavesti, temveč tudi zaradi dejstva, da se po podatkih raziskav s športom rekreativno ukvarja skoraj 80 % državljank in državljanov. Glede 1. oktobra so nekateri izpostavili, da je že opredeljen kot mednarodni dan starejših in bi z uvedbo novega praznika na isti dan prišlo do podvajanja obeleževanja dveh pomembnih segmentov družbe, zato bi kazalo razmisliti o drugem datumu. Predstavnika Poslanske skupine Levica sta zagovarjala njihov predlog za amandma odbora, da bi bil predlagani praznik tudi dela prost dan. Večina razpravljavcev je bila do tega predloga zadržana, saj so menili, da imamo v Sloveniji že dovolj dela prostih dni in smo primerljivi z drugimi državami Evropske unije. Glede datuma, ki bi bil primeren, je bilo povedano, da so bili podani različni predlogi in različni zgodovinski dogodki, na koncu pa je prevladal argument, da se kot dan slovenskega športa določi 15. oktober.
To je bil tudi predlog za amandma odbora s strani koalicijskih poslanskih skupin, ki ga je odbor sprejel, saj je bil na ta dan leta 1991 ustanovljen Olimpijski komite Slovenije. Odbor je nato glasoval o obeh členih predloga zakona ter ju sprejel. Pripravljen je dopolnjen predlog zakona, v katerega je vključen tudi sprejeti amandma. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Mnenje Vlade bo predstavila državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti gospa Mateja Ribič.

MATEJA RIBIČ: Spoštovani predsedujoči, poslanke in poslanci! Predlog za določitev novega praznika dan slovenskega športa je povezan s pobudo Olimpijskega komiteja Slovenije. S tem bi se poudaril pomen športa, na ta dan pa bi se organizirali različni športni dogodki in prireditve, s čimer bi športu dali ustrezno obeležje na državni ravni. Vlada Republike Slovenije ob tem ugotavlja, da je področje praznikov in dela prostih dni urejeno z Zakonom o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji in sodi na področje državne ureditve, v katero spadajo tudi splošni državni akti in simboli. Na opredelitve praznikov in dela prostih dni po tem zakonu pa se navezujejo tudi rešitve v delovni zakonodaji, ki dajejo delavcem pravico do odsotnosti z dela na prazničen in dela prost dan s pravico do nadomestila plače oziroma do posebnega vrednotenja dela, če morajo delavci zaradi nepretrganega delovnega oziroma proizvodnega procesa ali posebne narave dela delati na ta dan. Zakon o praznikih in dela prostih dnevih določa 14 dni kot državne praznike in dodatnih šest dni, ki so dela prosti dnevi. Od tega je z zakonom določenih skupno 15 dela prostih dni, pri čemer je ureditev v Republiki Sloveniji po številu dela prostih dni primerljiva z ureditvami v drugih evropskih državah, kjer se število dela prostih prazničnih dni giblje od 10 do 15.
Predlog zakona predvideva dodatno, novo določitev prazničnega dne, ki pa ne bi bil hkrati tudi dela prost dan. S tem ne bi prišlo do dodatnega izpada delovnih ur in posledično do povečanja stroškov delodajalcev. Predvideti bi bilo mogoče le posredne finančne vplive na proračun, ki so predvsem v povezavi z organizacijo državnih proslav ob obeležitvi predlaganega novega praznika, pri čemer pa iz obrazložitve predloga zakona izrecno izhaja, da bi sredstva, ki jih država namenja za obeležitve državnih praznikov in izvedbo protokolarnih dogodkov, ostala v načrtovani višini in tako uveljavitev zakona ne bi imela nobenih dodatnih finančnih posledic za državni proračun in tudi ne za druga javna finančna sredstva. Cilj zakona, ki ureja praznike, je določitev prazničnih in dela prostih dni, ki imajo splošen pomen ali pomen za vse ali večino državljanov. Zato mora ureditev praznikov in dela prostih dni vsekakor ustrezati dejanskemu odnosu naših državljanov do pomembnosti določenih datumov, ki jim je treba dati posebno obeležje. Z vidika delovnopravne zakonodaje, ki z zakonom določa dela proste dni, določa tudi posebne pravice, ki jih imajo zaposleni delavci na te dni, in s tem tudi posledice za delodajalce, ni nikakršnih zadržkov pri opredeljevanju dodatnega prazničnega dne, ki bi obeleževal slovenski šport in ne bi bil dela prost dan, saj to ne bi povzročilo dodatnega izpada delovnih ur in povečanja obveznosti za delodajalce.
Na koncu je treba poudariti še, da mora ureditev praznikov slediti dejanskemu odnosu državljanov do določenih dogodkov in datumov, ki jim je potrebno dati posebno obeležje, zato Vlada Republike Slovenije ne nasprotuje predlogu za določitev novega praznika, ki bo ustrezno obeleževal poslanstvo slovenskega športa, pri čemer opozarja, da mora tudi ta dan njegovega obeleževanja v največji možni meri slediti volji državljanov Republike Slovenije in uživati njihovo najširšo podporo. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin. Prva ima besedo Poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke, kolega Dušan Šiško.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Lep pozdrav vsem skupaj!
Grški rek zdrav duh v zdravem telesu govori, da je telesna aktivnost pomembna tudi za človekovega duha. Že kar nekaj let sociologi, filozofi, teologi ugotavljajo, da je šport za marsikoga postal oblika religije oziroma njen nadomestek. V Republiki Sloveniji smo po skupnem številu praznikov, ki so dela prosti dnevi, z upoštevanjem velikonočne ali binkoštne nedelje, na drugem mestu, takoj za Slovaško. Večina praznikov v evropskih državah je verskih. Poleg novega leta in praznika dela je praznično obeleževanje vezano še na državnost posamezne države. Imamo tudi pet dodatnih praznikov, ki niso opredeljeni kot dela prosti dnevi, vendar jim je zaradi pomembnosti dogodkov treba dati posebno obeleženje. Menim, da jih naši državljani ne poznajo kaj dosti, saj si vsak bolj zapomni tiste praznike, na katere je doma v krogu družine.
V noveli zakona je predlagan nov državni praznik dan slovenskega športa, ki ne bi bil dela prost dan. Tako ne bi bilo dodatnega izpada delovnih ur, povečanja obveznosti za delodajalce ter to ne bi vplivalo na zmanjšano konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Večina zaposlenih namreč dela do 16. ure. Otroci, mladina so za telefoni, televizijo, računalnikom. 15. oktober naj bi bil dan slovenskega športa, ker je bil pred 29 leti na ta dan ustanovljen Olimpijski komite Slovenije. Z amandmajem se predlaga 5. februar, ker je pred 28 leti Slovenija vstopila v Mednarodni olimpijski komite. Predlagan je tudi datum rojstva Roka Petroviča, ki je bil zlati deček najboljše smučarske generacije. S spremembo amandmaja se sedaj predlaga 23. september, saj je bila na podelitvi olimpijskih odličij prvič v zgodovini Republike Slovenije zaigrana slovenska himna, in to celo dvakrat. Družbena vloga športa izhaja iz znanstveno dokazanega pomena športa za javno zdravje, tako telesno, duševno kot socialno, ter tudi za socializacijo in gospodarstvo. Malo je držav v drugih državah Evropske unije, ki poznajo sistem zakonskega določanja praznikov, ki niso dela prosti dnevi. V sindikatu upokojencev se jim zdi bolj primeren datum 26. avgust, ko so se štirje fantje prvič povzpeli na Triglav, ki je danes simbol Slovenije in slovenstva. Ne vem, kako bi to obeležil, ker takrat so še poletne šolske počitnice in nekateri zaposleni so še na dopustu. Prvotno mišljen datum 1. oktober je že mednarodni dan starejših. Mar bi potemtakem morali biti športno aktivni samo starejši? Lahko bi bil pa primeren datum 12. november, rojstvo Leona Štuklja, slovenskega telovadca in olimpionika. Bil je mož treh stoletij, dočakal častitljivih sto let in zasluženo osvojil naziv najboljšega slovenskega športnika vseh časov. Lahko pa bi bil tudi 8. november, datum njegove smrti, saj je tudi Prešernov dan praznik na 8. februar, na dan, ko je umrl. Hvala za vašo pozornost.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, kolega Tomaž Lisec.

TOMAŽ LISEC (PS SDS): Hvala, spoštovani predsednik, za besedo. Spoštovana državna sekretarka, kolegi, kolegice, vsem skupaj lep pozdrav!
Na začetku zahvala Olimpijskemu komiteju za podan predlog, da v naši zakonodaji bolj slovesno obeležimo to, kar nam prinašajo naši športniki – veselje, in da to veselje dobi tudi svoj praznik. Lahko bi na dolgo razglabljali o vsebini in pomenu športa in rekreacije, o zgodovini, o našem veselju, ko nam naši športniki ali v klubskih dresih ali v dresih slovenske reprezentance prinašajo veselje. Lahko bi razglabljali o slovenskih športnih prireditvah, ki so svetovno znane in na katerih vsi ponosno kažemo slovenske zastave v ponos našim športnikom. Lahko bi govorili o ponosu naših slovenskih staršev, ko podpiramo svoje mlade junake pri njihovih željah, da postanejo novi slovenski športni junaki. Ampak danes imamo pred sabo datum, kdaj naj praznujemo slovenski športniki. 5. februar, 1. oktober, 15. oktober, november – ogromno imamo v Sloveniji možnosti, da proslavimo dan slovenskega športa. Imamo gospoda Cvetka, imamo gospoda Štuklja, imamo novejše športne junake, imamo datume slovenskih športnih prireditev, ki so mednarodno poznane. Imamo datum ustanovitve Olimpijskega komiteja Slovenije, imamo datum, ko je prišel Olimpijski komite Slovenije v Mednarodni olimpijski komite. Skratka, ogromno datumov. Eni so v šali celo predlagali 1. ali 2. januar, kajti takrat se vsak Slovenec spomni, da se je treba resno začeti ukvarjati s športom po praznikih, ki so za nami. Ampak danes imamo pred sabo 23. september, ki je po našem mnenju, po mnenju Slovenske demokratske stranke, nek kompromis. Tako kot bi bil verjetno vsak kompromisni datum, ki sem ga omenil, dober. Morda je dober tudi zaradi tega, ker je takrat vreme še deležno lepih sončnih dni in vsi lahko lažje obeležimo ta praznik – otroci v šolah, ljudje na svojih delovnih mestih ali pa upokojenci z različnimi svojimi prireditvami.
V Poslanski skupini SDS ne bomo podprli amandmaja, da bi bil to dela prost dan, kajti verjamemo, da smo po mednarodnih primerjavah dovoljkrat doma, in mislimo, da ne bi bilo pošteno, da bi bili ravno za praznik športa, torej za praznik gibanja, tisti kavčsurferji, ki doma iz svojih naslanjačev podpiramo športnike, nič pa v tej smeri ne naredimo. Mislimo, da je tudi razprava o datumu praznika športa dober začetek razprave o nadaljnjih, nujno potrebnih ukrepih za izboljšanje slovenskega športa. Tako za izboljšanje statusa slovenskih športnikov kot tudi za izboljšanje pogojev dela za slovenske športnike oziroma za športno infrastrukturo. Ta vlada je prve ukrepe v tej smeri, da se izboljšajo statusi slovenskih športnikov in da se lotimo izboljšanja slovenske športne infrastrukture, že pripravila.
V Slovenski demokratski stranki bomo podprli zakon in datum 23. september. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Liste Marjana Šarca, kolega Aljaž Kovačič.

ALJAŽ KOVAČIČ (PS LMŠ): Hvala, predsednik, za besedo. Spoštovana državna sekretarka, kolegice in kolegi!
Ob današnji obravnavi novele Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji bi želel najprej izpostaviti pomembnost športa za vse generacije in njegov doprinos vsem državljankam in državljanom. Šport je eno izmed tistih področij, ki ne poznajo socialne izključenosti, in kar je najpomembnejše, spodbuja solidarnost in krepi narodno zavest. Zato v Listi Marjana Šarca kot eden izmed predlagateljev seveda pozdravljamo uzakonitev novega praznika dan slovenskega športa. Na novi praznik gledamo kot na poklon vsem slovenskim športnikom in tudi celotnemu narodu. Ob tem pa dan slovenskega športa vidimo tudi kot priložnost za promocijo športa, predvsem med mlajšimi generacijami. V današnjem času se je življenje preselilo na splet, družbena omrežja in mobilne telefone, zato je pomembno, da težimo k spodbujanju gibanja, druženja in zdravega načina življenja.
Glede na to, da trenutno vse segmente naše družbe zaposluje problematika koronavirusa in iskanje rešitev za blaženje posledic, ki jih bo epidemija imela za državljane in gospodarstvo, pa bi na tem mestu Vlado želel spomniti, naj pri sprejemanju ukrepov ne pozabi tudi na šport. Vemo, da je šport vezan na gospodarstvo, zaradi epidemije pa se napoveduje padec BDP, kar posledično pomeni tudi manj denarja za šport. Nadalje bi omenil tudi, da so številne športne organizacije odvisne od sponzorstev. Škoda bo predvsem za tiste organizacije, ki so odvisne od sponzorjev iz najbolj prizadetih panog. Zato ob današnjem dnevu, ko upam, da bomo s širokim političnim konsenzom potrdili nov praznik, resnično apeliram na Vlado, naj ne pozabi na šport. Naj ponovno zaključim z naslednjo mislijo, ki jo je, mislim da, izgovoril eden izmed slovenskih športnikov: »Ni važno samo tekmovati, ampak tudi zmagovati, ni pa vsak zmagovalec junak in vsak poraženec bedak.«
Predlog zakona bomo seveda v Listi Marjana Šarca podprli.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala.
Besedo ima Poslanska skupina Socialnih demokratov, kolega Matjaž Nemec.

MATJAŽ NEMEC (PS SD): Hvala lepa, spoštovani predsednik. Kolegice, kolegi!
Naj vam uvodoma povem, da letos mineva 20 let, odkar je slovenska nogometna reprezentanca prvič nastopila na evropskem prvenstvu. Pred tem, po tem smo bili seveda deležni izjemnih uspehov tako na področju kolektivnih kot individualnih športov. Naj omenim samo košarko, rokomet, nogomet. Imamo najboljšega kolesarja, najboljšega vratarja, imamo najboljšega motokrosista na svetu. Zakaj pa izpostavljam nogomet? Zato ker je bil prav moj kolega, ki sedi z nami tukaj v parlamentu, Gregor Židan izvrsten nogometaš in kot prvopodpisani predstavlja današnji predlog zakona. Tudi sam sem bil nekoč nogometaš, sicer ne tako kakovosten kot Gregor Židan, ampak nič zato. Zato smo v Poslanski skupini Socialnih demokratov – verjamem, da kot tudi v vseh ostalih poslanskih skupinah – z odprtimi rokami sprejeli predlog, da bi poleg kulture ovekovečili tudi šport v naši družbi. Nemudoma smo predlog Olimpijskega komiteja – Združenja športnih zvez podprli in iskali rešitve ter politično soglasje.
Slovenske športnice in športniki so namreč, tako kot vsako leto, tudi v letu 2019 potrdili in utrdili sloves naše države kot ene najuspešnejših v športu v globalnem smislu. O tem že dolgo priča tudi statistika osvojenih olimpijskih medalj glede na število prebivalcev, po kateri se Slovenija vselej uvršča v sam vrh – naj samo spomnim na Soči 2014. Zato ni čudno, da lahko govorimo celo o fenomenu slovenskega športa, to nam vsi priznavajo. V zadnjih dneh smo tudi gastronomski fenomen. Znanstvena spoznanja kažejo, da je redna telesna dejavnost eden najpomembnejših dejavnikov za ohranjanje zdravja in preprečevanje bolezni. Učinki redne telesne dejavnosti pa se kažejo tako na fizičnem kot tudi na psihičnem počutju. Gibanje je še posebej pomembno za otroke, ki z njim razvijajo svojo koordinacijo, moč ter ravnotežje, pa tudi za starejše, ki z njim krepijo svoje zdravje. Posebej je treba pohvaliti razne organizacije, ki vsako leto organizirajo različne brezplačne športne dogodke, ki se jih lahko udeležujejo prav vsi, tudi tisti, ki si jih drugače mogoče ne bi mogli privoščiti in ne bi mogli biti deležni teh dogodkov.
Spoštovani, Socialni demokrati smo tako prepričani, da si šport v Sloveniji zasluži svoj praznik, ne le zaradi izjemnih dosežkov naših vrhunskih športnikov, ampak tudi zaradi pomembnega vpliva in koristi športa, ki ga ima ta na vsakega izmed nas. Prav vsakega. Kot je bilo že rečeno, slovenski šport je pravi globalni fenomen, zato si zasluži tudi posebno mesto, zasluži si svoj praznik. Zato bomo Socialni demokrati podprli ta predlog. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Stranke modernega centra, kolega mag. Branislav Rajić.

BRANISLAV RAJIĆ (PS SMC): Hvala lepa, gospod predsednik. Dobro jutro vsem!
Slovenski šport je izjemen, ne le zaradi rezultatov vrhunskih športnikov, zmagoslavja, ponosa in krepitve narodne zavesti, temveč tudi zaradi dejstva, da se po podatkih raziskav s športom ukvarja skoraj 80 % vseh državljanov Slovenije. Velika večina le-teh se v športne dejavnosti vključuje ljubiteljsko, za določene ljudi pa je šport tudi poklic. Nekateri se s športom ukvarjajo neorganizirano, drugi pa se združujejo v društvih, klubih ali drugih športnih organizacijah. Šport je eden glavnih povezovalcev slovenskega naroda, najsi bodo to naši rokometaši, nogometaši, košarkarji, smučarji, skakalci ali kdorkoli drug, vedno jim uspe, da nas združijo.
V Poslanski skupini Stranke modernega centra smo prepričani, da v naši državi živimo športno in za šport, zato je prav, da obeležujemo svoj športni praznik. To je razlog, da smo v zakonodajni postopek vložili predlog novele Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji, ki vodi v razglasitev novega državnega praznika dan slovenskega športa. Praznik bi bil posvečen promociji športa in krepitvi zavedanja o pomenu telesne dejavnosti za zdravje vsakega državljana Slovenije. Ta dan bi bil namenjen vsem, ki imajo radi šport, in bi spodbujal ljudi, da se ukvarjajo s športom. Na ta dan bi se organizirali različni športni dogodki in prireditve ter bi na ta način športu dali ustrezno obeležje na državni ravni. Prizadevali si bomo, da bi bila ob tem dnevu športna vsa Slovenija, tako otroci in mladostniki kot tudi odrasli in starostniki. Vzgojno-izobraževalne institucije bi na ta dan organizirale športni dan, podjetja bi pripravila tako imenovani teambuilding ali gibalne delavnice. Strokovni športni delavci in prostovoljci bi obiskali domove starejših občanov in v njih aktivno prebudili spomine na mladost in druženje. Ostali državljani pa bi ta dan posvetili svoji lastni športni dejavnosti, obisku športnih prireditev in telesno dejavnemu preživljanju prostega časa.
Naš cilj je, da bi bil dan slovenskega športa dan s posebnim pomenom, namenjen krepitvi aktivnega načina življenja in promociji športa v najširšem smislu. S tem pa bi poskušali šport približati tudi vsem tistim, ki ga še spremljajo od daleč. To bi bil dan, ob katerem bi sleherni državljan s svojo telesno dejavnostjo izrazil svoj odnos do športnega udejstvovanja. Ne gre le za usvajanje in krepitev gibalnega sloga, temveč tudi za krepitev telesa in zdrav način življenja. Vse to pomembno vpliva na fizično in duševno zdravje ter delovno sposobnost, ne nazadnje pa spodbuja tudi pozitivne vrednote in povezuje Slovenijo. Šport sicer pomeni trud, vztrajnost, odločnost, a hkrati pomeni predvsem preprosto potrebo, da svoje veselje in energijo delimo s prijatelji, zato želimo poudariti tudi vidik športa kot zabave in na ta način spodbujati pozitiven odnos do gibanja, aktivnega načina življenja, bivanja v naravi in kakovostnega preživljanja prostega časa. V Poslanski skupini Stranke modernega centra si želimo, da bi bil dan slovenskega športa praznik našega celotnega naroda, ne samo tistih, ki se profesionalno ukvarjajo s športom, ampak za vse rekreativne športnike in vse ljudi, ki radi poskrbijo za dobro počutje. Na ta način bomo prepoznali, da sta zdrav način življenja in gibanje doprinos k zdravemu in uspešnemu narodu in k temu, da bomo složni. Šport je sicer že dlje časa pomemben del naše kulture, za posameznika pa je zelo pomemben predpogoj zdravega življenjskega sloga in seveda pozitivne življenjske naravnanosti.
Če zaključim. Šport bogati kakovost posameznikovega življenja in zaradi svojih učinkov pomembno vpliva na celotno družbo. Šport ima izjemno moč, da doseže vsakogar ne glede na starost ali socialno pripadnost. Gre za enega redkih dejavnikov, ki kljub našim preveč ponotranjenim političnim in družbenim delitvam ustvarja zdravo osnovo za povezovanje naših državljank in državljanov, s čimer predstavlja pomemben simbol narodne identitete in enotnosti, zato ga enoto dojemamo kot najuspešnejši segment naše družbe. Tudi zato je prav, da ga obeležujemo kot praznik.
Zaradi vseh navedenih razlogov bomo v Poslanski skupini Stranke modernega centra Predlog zakona o dopolnitvah zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji seveda podprli. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Levica, kolega Primož Siter.

PRIMOŽ SITER (PS Levica): Pozdravljeni! Hvala lepa za besedo.
Pred nami je predlog zakona, ki bi en dan v koledarskem letu opredelil kot dan športa, torej čas, ki bi ga prebivalke in prebivalci Slovenije posvetili aktivni udeležbi v športnih in rekreativnih dejavnostih. Če bo ta zakon sprejet, bomo dan slovenskega športa praznovali 23. septembra. Prvotni predlog je bil 1. oktober, potem 15. oktober, nato 5. februar in s popravkom amandmaja se zdaj predlaga 23. september. Koalicijsko premišljevanje in menjave datumov niso prav dobro utemeljeni ali obrazloženi, ampak kakorkoli, šport in rekreacija sta aktivnosti, ki povezujeta. Aktivnosti, ki posamezniku ponujata sprostitev ter psihično in fizično prenovo v času trdega kapitalizma, ko so zaposleni in njihovo delo, trud, znanje in veščine pod stalnim pritiskom kapitala. Po prekomernem naprezanju je kakovostno preživljanje prostega časa toliko bolj pomemben del vsakdana, kar ga seveda delavcu ali brezposelnemu sploh ostane, bodisi zaradi izkoriščevalskih pogojev, v katerih opravlja delo, bodisi zaradi skrbi ob negotovem socialnem položaju.
Dan športa, torej čas, ki ga ima zaposleni priložnost preživeti v družbi ali na samem, stran od obremenjujočega dela, skrbi in stiske, je tako dobrodošel predlog in ga v namenu v Levici tudi podpiramo. Širjenje nabora delavskih pravic je ključen element civilizacijskega napredka. Socialisti, borke in borci za delavske pravice so v preteklem stoletju izbojevali ključne zmage v boju proti neizprosni roki kapitala – dela prosti sobota in nedelja, pravica do dopusta in bolniške odsotnosti, prepoved otroškega dela, osemurni delavnik in drugo. S civilizacijskim in tehnološkim napredkom ter avtomatizacijo delovnih procesov pa delavki in delavcu razumljivo pripada še širši nabor neodvisnosti in pravic, kot prvo in predvsem krajši delovni čas in več prostih dni. Pričujoči predlog zakona ponuja dan športa, torej dan, ki ga vsak državljan posveti športu in rekreaciji, a mu za to ne zagotavlja osnovnega pogoja, torej dovolj prostega časa. Novega praznika namreč ne razume kot dela prostega dne. Predlagatelji v zakonu svojo namero utemeljijo, parafraziram, z: izpad dela je nesprejemljiv, povečanje obveznosti za delodajalce je nesprejemljivo, zmanjšanje konkurenčnosti je nesprejemljivo. V kapitalizmu si je težko zamisliti dela prost dan, še redke priložnosti za mehčanje njegovih okovov pa naj bi delavec izkoristil le delno, mogoče popoldan, ko je že utrujen od dela, ali pa kar na samem delovnem mestu. Seveda tudi tam v skladu z jasnimi direktivami delodajalca, kaj drugega je nezamisljivo.
Dan športa mora biti dela prost dan, kar v Poslanski skupini Levica tudi predlagamo z dopolnilom k pričujočemu zakonu – dan športa, ki bi bil po vzoru kulturnega praznika ali verskih praznikov hkrati dela prost dan. Šele takrat bi lahko dosegel cilje, ki jih predlagatelj navaja. Šele dela prost dan športa bi dejansko omogočil množično športno udejstvovanje oziroma sodelovanje pri športnih prireditvah in drugih aktivnostih. Šele dela prost dan športa bi delavskim družinam omogočal, da bi v znamenju športa preživele svoj skupni prosti čas, se družile, pozabile na skrbi in imele od življenja kaj več kot službo, položnice in obveznosti. Šele dela prost dan bi delavcem v Sloveniji dejansko omogočil več prostovoljnega športnega in rekreativnega udejstvovanja. Šele dela prost dan bi bil zares dan športa za vse in ne zgolj priložnost, da se politični funkcionarji v prisotnosti športnikov nastavljajo objektivom. Naloga politike je, da ustvarja družbene, gospodarske in socialne pogoje, v katerih bo lahko sleherni posameznik varno užival v sadovih svojega dela, da mu bo le-to omogočalo varnost in okoliščine za udejanjanje lastnih potencialov ter da bo z bližnjimi lahko živel v blaginji. Dela prost dan športa sledi tej ideji.
Zakonu v Poslanski skupini Levica ne bomo nasprotovali, a poslance z dopolnilom pozivamo, da prebivalkam in prebivalcem omogočite dodaten dan za aktivno in kakovostno preživljanje prostega časa, torej zasledovanje osnovnega namena predloga zakona. Istočasno pa prireditelje športnih in rekreacijskih prireditev ter upravljavce športne infrastrukture pozivamo k odprtju vrat in brezplačni uporabi športnih prizorišč po vzoru kulturnih ustanov ob dnevu kulture. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Nova Slovenija – krščanski demokrati, kolegica Tadeja Šuštar.

TADEJA ŠUŠTAR (PS NSi): Hvala za besedo.
Predlog predvideva, da se v Sloveniji kot državni praznik obeleži dan slovenskega športa. To bi bil dan, ki bi bil posebej namenjen športu. Poudarjal bi pomen, ki ga ima šport tako za zdrav način življenja kot za krepitev narodne zavesti. Namenjen bi bil promociji športa. Takrat bi se organizirali različni športni dogodki in prireditve, na primer v vrtcih in šolah športni dnevi, v podjetjih teambuildingi in gibalne delavnice. Na odboru za delo smo predlagali 15. oktober, ko je bil ustanovljen Olimpijski komite Slovenije, v amandmaju pa smo predlagali, da bi bil državni praznik 23. september, ko sta za samostojno Slovenijo Luka Špik in Iztok Čop na olimpijskih igrah v Sydneyju priveslala prvo zlato medaljo, Rajmond Debevec pa jo je dobil v streljanju in je bila prvič zaigrana slovenska himna. V Sloveniji imamo odlične športnike in prav je, da jih podpiramo, jim namenimo pozornost ob njihovih uspehih ter jih podpiramo tudi ob ne tako dobrih rezultatih. Vsaka zmaga na tekmovanjih je praznik slovenskega športa. Vendar pa moramo pomisliti ne samo na praznovanje, ampak je treba v družbi večji poudarek dati vzgoji za zdrav način življenja in gibanju. Postati moramo država ozaveščenih državljanov, ki so telesno in duševno v dobri kondiciji. Šport in rekreacija v vseh življenjskih obdobjih podpirata bolj zdravo in kakovostno življenje. Vlaganje v športne in rekreativne dejavnosti za športno in rekreativno udejstvovanje državljanov v vseh življenjskih obdobjih je največja podpora zdravemu načinu življenja. Vlaganje države v šport, ki širi prostor športa na vse generacije in hkrati skrbi za razvoj tekmovalnega športa, je vlaganje v zdravo prihodnost naroda in državljanov.
Društvena kultura, občutek pripadnosti in širjenje vrednot v naših športnih društvih so izjemnega pomena za slovensko družbo. Šport je tudi izobraževanje in vključevanje. Preko športa se naučimo ekipnega duha, poštenosti, discipline, obzirnosti in volje do truda. Tako za starejše kot za mlajše je šport zdrav način življenja. V enaki meri se zavzemamo za široko ponudbo športnih dejavnosti in podpiranje profesionalnega športa. Slovenija vedno znova dokazuje, da smo narod vrhunskih športnikov. To želimo ohranjati, vendar ne v škodo kakovostnega in rekreativnega športa ter športa mladih. Skrbno in sistematično želimo podpirati tako športno pot vrhunskih športnikov kot tudi njihovo pripravo na življenje po končani športni poti.
V Novi Sloveniji – krščanskih demokratih bomo predlog zakona podprli, saj se nam zdi primerno, da se spomnimo slovenskih športnikov tudi na ta način. Obenem pa bomo tako dobili priložnost za še večjo promocijo športa in zdrav način življenja v šolah, na fakultetah ali na delovnih mestih. Zdravje je naša vrednota in prav je, da mu namenimo več pozornosti. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Stranke Alenke Bratušek, kolega Vojko Starović.

VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Hvala za besedo, predsednik. Lep pozdrav vsem!
Zgodovina športa sega daleč v preteklost. Skupnost in posamezniki so že od nekdaj uživali v športnih dejavnostih, se jih udeleževali in spremljali svoje junake. Tekmovalnost je nedvomno ena od potreb razvoja človeka in človeške družbe. Tega so se zavedali tudi stari Grki, ki so znali potrebo po tekmovalnosti modro kanalizirati v šport. Oni so uvedli olimpijske igre in v času olimpijskih iger so tudi prekinili vojne. Torej ta tekmovalnost ne prinaša samo tekmovalnosti, prinaša poštenost, transparentnost, fer odnose, ki so ljudi povezovali in delali skupnost. Pojavne oblike športa so se skozi čas spreminjale, kakor se je družba spreminjala, nastajale so športne discipline in šport je postal tudi močna gospodarska dejavnost. Spomnimo samo, koliko denarja se obrača recimo v nogometu, pa tudi košarki in tako naprej. Šport ima namreč neverjetno moč, ki v nas vzbudi željo po medsebojnem sodelovanju, pripadnosti, navdihu, hkrati pa poskrbi za izboljšanje našega počutja ne glede na to, ali smo športno aktivni ali pa le zvesti oboževalci. Spomnimo se, kakšno športno evforijo je sprožil Bojan Križaj leta 1980, ko nam je prismučal prvo slovensko zmago v alpskem smučanju. Tedaj skoraj ni bilo Slovenca, ki bi zamudil prenos kakšne tekme. V šolah so med prenosi celo prekinili pouk. Za njim in pred njim se je zvrstilo mnogo športnikov – danes smo se spomnili tudi olimpionika Leona Štuklja – tako v individualnih kot v kolektivnih športih, vedno jih s ponosom spremljamo in podoživljamo njihove dosežke.
Šport je tako navdih za mlajše in starejše generacije, hkrati pa predstavlja pomemben vidik identitete Slovencev. Ta navdih je očitno botroval tudi predlogu novele, ki je danes pred nami in katere namen je uvedba novega praznika, dneva športa, ki bo poudaril pomen športa ter mu dal ustrezno obeleženje na ravni države. Vesel sem pa danes, da je to tukaj med nami, vidim, ena redkih zadev, ki nas ne razdvajajo, ampak združuje in smo sorazmerno složni. Kajti ta zakon bomo mi podprli, in kakor kaže, bo večina poslancev podprla zakon. Upam, da bomo v hramu demokracije še kdaj dosegli sodelovanje in soglasje kakor danes. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije, kolega Ivan Hršak.

IVAN HRŠAK (PS DeSUS): Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Spoštovana državna sekretarka, kolegice in kolegi!
Starodavni rek rimskega pisca Juvenala, ki se glasi zdrav duh v zdravem telesu, še kako drži. Športna dejavnost posameznika, pa naj bo profesionalna in aktivna ali zgolj amaterska in ljubiteljska, ima številne pozitivne učinke na naše telo in s tem kvaliteto zdravja in življenja. Poleg te ugodne posledice ima telesna aktivnost še druge pozitivne učinke: šport krepi samozavest in duševno zdravje, dobrohotno vpliva na delovne sposobnosti, spodbuja pozitivne vrednote, kot so discipliniranost, vztrajnost, kolegialnost, krepi pozitiven odnos do bivanja v naravi in kvalitetno bogati preživljanje prostega časa. Šport je danes ena izmed temeljnih oblik množične kulture postmodernih družb. Slovenci smo kot majhen narod izjemno uspešni, dosežki naših športnikov so fascinantni. Med nami verjetno ni nikogar, ki vsaj ob največjih tekmah ne bi sedel pred TV-ekranom in goreče navijal ter ponosno vstal ob zvokih slovenske himne Zdravljice, ko naši športni junaki osvojijo zmagovalne stopničke. Tako ima torej šport pomembno vlogo tudi v procesu ustvarjanja in ohranjanja nacionalne identitete.
Ideja, da se določi dan športa kot praznik, je dobrodošla in v Poslanski skupini Desus jo podpiramo. Nekateri poslanci Desusa smo na predlog zakona dali tudi svoje podpise. Prav tako pozdravljamo videnje Olimpijskega komiteja, ki je pobudnik zakonskega predloga, kako naj bi ta dan potekal recimo v vrtcih, šolah, podjetjih, domovih za starejše in seveda doma v krogu družine. Predlog Poslanske skupine Levica, da naj bo ta dan dela prost dan, po naši oceni ni primeren. V Poslanski skupini Desus vidimo večjo dodano vrednost namena športnega dneva v tem, da delodajalci prepoznajo ta dan kot promocijo zdravja na delovnem mestu in ob organizaciji rekreativno-družabnih dejavnosti v podjetjih na ta dan delovne kolektive še bolj trdno povežejo.
Kar se tiče določitve datuma obeležitve tega praznika, v naši poslanski skupini menimo, da je smiseln datum tisti, ki je odraz nekega pomembnega dogodka za slovenski šport. Taka datuma sta zagotovo 15. oktober in 5. februar, ki sta alternativa prvotno predlaganemu 1. oktobru, ki ga je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila za dan starejših, zaznamovan z dogodkom ustanovitve in kasneje sprejema slovenskega olimpijskega komiteja v mednarodno združenje. Dejstvo pa je, da prav sleherni dan letnega koledarja zaznamuje vsaj eno pomembno obeleženje, ki osvešča svetovno prebivalstvo o določenih problemih in spominih, zato izbira primernega datuma za neko obeleženje ni lahka. Pred nami je dodatno še nov predlog amandmaja, s katerim stranke koalicije predlagamo nov datum praznika. Prvi jesenski dan je za zgodovino slovenskega športa izjemno pomemben, 23. septembra smo namreč prvič v samostojni Republiki Sloveniji zaslišali zvoke Zdravljice v čast dosežkom slovenskih športnikov – nazdravili smo kar dvema zlatima olimpijskima odličjema. Hkrati 23. september sovpada tudi z otvoritvijo najobsežnejšega mednarodnega rekreativnega projekta, evropskega tedna športa, ki je namenjen spodbujanju redne telesne dejavnosti prebivalstva. Umestitev praznika na ta dan je zato več kot primerna, da Slovenci kot uspešna športna nacija in navdušeni navijači na ta dan resnično vsi skupaj ali vsak zase poskrbimo za splošno vseslovensko športno gibanje.
V Poslanski skupini Desus bomo ob današnjem glasovanju z veseljem podprli umestitev novega slovenskega praznika v naš koledar. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Prehajamo na razpravo o členu in vloženih amandmajih, ki jo bomo opravili na podlagi pregleda amandmajev z dne 17. 6. 2020, ki je objavljen na e-klopi.
V razpravo dajem 1. člen ter amandma poslanskih skupin SDS, SMC, NSi in Desus in amandma Poslanske skupine Levica. Želi kdo razpravljati? (Da.) Sprožim listo. Prijava poteka.
Prva ima besedo predlagateljica.

JANJA SLUGA (PS SMC): Hvala lepa.
Jaz bi se samo želela odzvati na vse stvari, ki so bile izpostavljene tudi v stališčih. Jaz sem vesela, da je prišlo še potem dodatno, po vložitvi tega predloga zakona toliko pobud in predlogov za to, kateri datum bi bil najbolj primeren. Zdelo se je nekako korektno, da se 1. oktober pusti dnevu starejših, tudi Sindikat upokojencev Slovenije se je obrnil na nas in predlagal nekatere druge datume. Dobro je, ker so vsi datumi, ki so bili predlagani, pa jih je cela vrsta, podprti z nekimi empiričnimi podatki in z nekimi dogodki, ki zagotovo pomenijo same dobre stvari za slovenski šport. Vsak datum, ki je bil predlagan, je imel za sabo eno trdno obrazložitev. Tisto, kar je Olimpijski komite kot pobudnik tega praznika izpostavil, je to, da glede na to, da bi to ostal delovni dan in da je sam namen in cilj promocija športa – torej promocija med vsemi generacijami, začenši z otroki v vrtcu, pa potem prek osnovnih in srednjih šol – tudi promocija zdravja na delovnem mestu, s čimer imamo kar nekaj težav, in tudi športa invalidov in športa starejših – seveda s posebnimi aktivnostmi na tisti dan, prilagojenimi invalidom, prilagojenimi starejšim – tega dneva po eni strani ne bi praznovali med šolskimi počitnicami, pa naj bodo to poletne, zimske, krompirjeve, novoletne, katerekoli, in da bi ga praznovali v letnem času, ki bi bil primeren za izvedbo zunanjih aktivnosti. In to je obrazložitev, zakaj smo pristali na to zadnjo pobudo Olimpijskega komiteja Slovenije, ki je – da se izognemo temu 1. oktobru – začetek evropskega tedna športa, torej 23. september, ki ustreza vsem tem kriterijem ali pa željam, ki bi pripomogle k temu, da bi ta praznik lahko obeležili na najprimernejši način.
Torej, 23. september je bila zadnja pobuda in tu smo potem sledili, kot sem rekla, željam Olimpijskega komiteja, torej željam športnikov. In če preberem obrazložitev, ki jo je Olimpijski komite podal za 23. september. Kot sem rekla, to je začetek evropskega tedna športa, ki poteka na pobudo Evropske komisije, in gre za tedenske aktivnosti za spodbujanje športa in telesne dejavnosti v Evropi. Glavna tema tega evropskega tedna športa je geslo Be active, torej Bodite aktivni, njen cilj pa je, da se vse ljudi spodbudi k telesni dejavnosti. Torej da se osvesti zavedanje, da šport ni samo vrhunski šport, da je najpomembneje biti vsakodnevno vsaj pol ure telesno aktiven. To so te aktivnosti, ki naj bi tudi na ta dan prišle v poštev. Šport in telesna dejavnost sta pomembna za ohranjanje in krepitev zdravja ter prispevata k aktivnemu in zdravemu staranju. Poleg tega je šport lahko sredstvo za socialno vključevanje, širjenje sporočila strpnosti, krepitev državljanstva in povezanosti ne samo v Sloveniji, s tem praznikom, pač pa z evropskim tednom športa tudi širom po Evropski uniji, kot rečeno od 23. do 30. septembra. Prvi predlog je bil na zaključek tega tedna, sedaj pa je zadnja pobuda 23. september.
Kaj pa pomeni 23. september za Slovenijo, za naš šport? 23. september, to je bila sobota, leta 2000 je dan, ki bo za vedno z zlatimi črkami zapisan v zgodovino slovenskega športa, saj je takrat Slovenija na Olimpijskih igrah v Sydneyju osvojila kar dve zlati olimpijski medalji. Najprej sta v teku tega dne v dvojnem dvojcu dobila zlato medaljo kar dva naša športnika in potem v nadaljevanju tega dneva v strelstvu ravno tako zlata medalja. Torej prvi dve zlati olimpijski medalji za samostojno Slovenijo. Tako da smo mnenja, da je nedvomno ta datum primeren za dostojno obeležitev dneva slovenskega športa. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala.
Besedo ima kolega Boštjan Koražija.

BOŠTIAN KORAŽIJA (PS Levica): Spoštovani predsednik, hvala za besedo.
Pa se bom kar navezal na razpravo predlagateljice oziroma gospe Janje Sluga. Ja, saj to je bistvo tudi našega amandmaja, ki smo ga dali k temu zakonu, in sicer da bi to bil dela prost dan. Delavci in delavke so tisti, ki največ prispevajo k temu, da lahko naši športniki potem dosegajo takšne rezultate, kot jih dosegajo, in to vrhunske. S tega stališča menim, da je prav, da si tudi ti delavke in delavci zaslužijo ta dela prost dan, da se lahko potem tudi dejansko športno udejstvujejo. Ker zadeva je taka, da žal ogromno delavcev in delavk ne da se ne bi hotelo ukvarjati s športom po svojem delovnem procesu, ampak se v bistvu ne morejo zaradi svoje fizične in tudi psihične utrujenosti. Tudi s stališča, da bi se lahko delavske družine oziroma otroci iz teh delavskih družin tudi s starši posvetili na ta dan določenemu športu, ki otroke zanima. Vem, jaz osebno sem tudi iz čisto navadne haloške delavske družine. Vsi smo se zelo radi ukvarjali s športom, ampak dostikrat je bil problem v tem, da enostavno nismo našli časa, da bi se lahko kot družina šli pozanimat ali šli pogledat ali se recimo celo udejstvovat v tistem dnevu. In vem, da je ogromno talentiranih mladih, otrok oziroma mladine, ki bi se želeli udejstvovati v določenem športu, ampak zaradi tega, ker starši nimajo časa, dostikrat to potem obvisi v zraku. S tega stališča menim, da je prav, da če že govorimo o dnevu športa, naj bo to šport in naj bo to dela prost dan, ki bo res namenjen športu, če že govorimo o promociji. In naj ne bo namenjen promotorjem, sploh tistim, ki največ zaslužijo s športnimi dejavnostmi. Gre za to, da se vrnemo k človeku, da se vrnemo k delavkam in delavcem, da dobijo možnost, da se lahko vsaj tisti dan nezgarano oziroma neutrujeno udejstvujejo na takšen ali drugačen način. Lahko prosim za malo tišine? Nekaj nas je notri pa je tako glasno, da se sploh ne sliši … / oglašanje iz dvorane/ Ja, vem.
To je ta zadeva, ki jo s tega stališča moramo podpreti oziroma bi bilo prav, da jo podprete vsi tisti, ki dejansko zmeraj zagovarjate družine in tudi mlade družine. Ker vem, jaz imam med prijatelji ogromno mladih družin, ki so me pravzaprav na to zadevo opozorile. Otroci bi se želeli udejstvovati ali v določenem klubu ali v določenem športu, ampak starši nimajo šanse, da bi šli z njimi, ne vem, na enodnevni trening, na spoznavanje športa in teh zadev … Ja, tako je. In dejstvo je, da Slovenci smo športna nacija oziroma športni narod, to si moramo zapisati kot plus, je pa tudi res, da smo zelo delaven narod in da smo v bistvu narod delavk in delavcev. Ogromno športnikov iz delavskih družin, mislim, da tudi iz Gregorjeve – če se vsaj malo prav spomnim tvojega življenjepisa, si moral garati, da si prišel do vseh teh možnosti, da si se lahko udejstvoval v svojem športu, in si se moral marsičemu odpovedovati. Prav je, da bi na tisti dan, ko gre za dan športa, res delavke in delavci oziroma tudi delavske družine pa vse družine na splošno imeli šanso, da se družijo in da se udejstvujejo direktno, ne pa samo, da je to kot neka promocija v smislu promocije v nekem, bom rekel kar direktno, kapitalizmu. Ampak gre za to, da se vrnemo nazaj k bistvu, k temu, kar smo, k človeku, pa tudi k družini, pa tudi v bistvu k temu, kar nas dela ljudi, in to je druženje. Samo govoriti o neki zadevi pa se tisti dan potem slikati pred kamerami in posneti kakšen dober intervju ali se mogoče celo spomniti kakšnega dobrega športnega rezultata … Dejstvo je tudi to, če že govorimo o rezultatih, da je vsak dan, ko slovenski športnik doseže vrhunski rezultat, v bistvu dan športa. To je dejstvo. Mislim, da imamo teh dnevov čez leto zelo veliko, ker se lahko res pohvalimo z vrhunskimi rezultati. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima kolega Jožef Lenart.

JOŽEF LENART (PS SDS): Hvala lepa za besedo, predsednik.
Dan slovenskega športa – seveda, vsi smo za to, kakor se danes sliši. Med športne vrline in nekatere pojme, ki so potrebni za vrhunske športne dosežke in vrhunske uspehe, pa dejansko spadajo motivacija, vztrajnost, delavnost, ekipni, timski duh, tekmovalnost pa spet delavnost, potem lahko pride tudi uspeh. Strokovnjaki omenjajo okoli 100 karakternih, osebnostnih lastnosti tistih, ki so dejansko dosegli velike športne dosežke, in sicer: talent, samodisciplina, komunikativnost, predanost, samozavest, poštenost, prilagodljivost, odločnost in spet delavnost. Ko pride uspeh, pa vsi vemo, da potem pride tudi do promocije naroda, do dviganja narodne zavesti, in je seveda dobrodošlo za našo mladino, da je potem vedno bolj osveščena, športna, aktivna, v gibanju in seveda delavna. Še posebej pomemben je rekreativni in ljubiteljski šport, predvsem šport mladih. In sicer s tem mislim na obšolske športne dejavnosti pa tudi šport v prostem času. Dejansko gre za zdravo vzgojo otrok in mladostnikov pa tudi za vzgojo za zdravo življenje v prihodnosti.
Tale dopolnitev Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji je vsekakor dobrodošla. Podpiram jo in podpiramo jo tudi v Slovenski demokratski stranki. Glede na to, da je bilo več mnenj, kateri datum bi bil najbolj primeren, mislim, da imamo več različnih pogledov in da niti ni tako zelo pomembno. Če pa se sedaj dotaknem 23. septembra, ko je v Sydneyju zaplapolala slovenska zastava, zaigrala slovenska himna, dvakrat, ko so Iztok Čop in Luka Špik pa potem Rajmond Debevec dejansko zmagovali, prvič v samostojni Sloveniji, pa mislim, da je tale datum resnično eden od najprimernejših.
Amandma poslanskih skupin SDS, Nove Slovenije, Stranke modernega centra in Desusa podpiramo in želimo vsem športnikom in tudi rekreativcem odlično aktivnost na 23. september. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima kolega dr. Franc Trček.

DR. FRANC TRČEK (PS SD): Hvala lepa za besedo.
Res se nisem mislil oglašati, ker če kaj nisem, odkrito povedano nisem ravno športnik. Sem pač pubec z vasi. Še ko smo se otroci pa mladostniki hodili kopat na Kolpo, so starejše generacije gledale na nas, kot da je to skoraj bogokletno, ker na vasi se je delalo, garalo pa malo počivalo. Kaj me nekako moti? Veste, nek narod, ki postane nacija, se mora zavedati tudi svoje zgodovinskosti, v zadnjem času rečejo zgodovinjenja. Obstaja pa neki šport, s katerim bi se zelo rad ukvarjal, če bi živel v bolj urbanem okolju, čeprav nisem motoričen. Je gentlemanski šport. Ne vem, ali vam kaj pomeni ime Rudolf Cvetko. Rudolf Cvetko je leta 1912 v Stockholmu prvi med Slovenci osvojil olimpijsko medaljo, bila je to srebrna medalja, kot član avstrijske reprezentance v sabljanju. Če me spomin ne vara, so takrat premagali Madžarsko. Mogoče to komu ne odgovarja. Malo za šalo, malo za hec … In jaz bi pričakoval od Olimpijskega komiteja, če že politika ni tako pametna in misli, da se je svet začel mogoče s kakšnim Janezom ali samo s samostojnostjo, da bi Olimpijski komite imel to misel in gledal, če že vežemo to na olimpijsko dimenzijo športa, kdaj to umestiti. Malo sem šel gledat, ni mi vrgel Google na brzino, kateri datum je to bil takrat 1912. Ampak, veste … Se opravičujem, ampak malo noro se mi zdi, z vsem dolžnim spoštovanjem do vseh treh olimpionikov, ki so osvojili zlato medaljo, ki so vsi trije res garači in bi se lahko tudi v njihovi splošni kulturi parlamentarci zgledovali po njih, mislim na veslaški par in znanega strelca. Zdi se mi, tu bi se verjetno celo Tine Hribar strinjal z mano, da če se mislimo kot nacija, ne bi smeli pozabiti na Rudolfa Cvetka. Pa sem mislil, da bo to vsaj SNS povedal, ker tu sva si pa z Zmagom podobna, čeprav me trenutno toži, glede vednosti o nekih historičnih dimenzijah.
Če se vrnem od tega na šport. Kot Socialni demokrat seveda ob drugem navijam tudi za Liverpool. »You'll never walk alone,« zelo lepa navijaška himna, meni ob mariborski pa ob jeseniški najljubša, odkrito povedano. Včasih sem bil tudi navijač Dinama, ampak v časih pred Gregorjem. Dejstvo je, da dandanes otroci, deca, govorite – šport pomeni peneze. Če smo res za to, onkraj tega političnega dušebrižništva, ta mladi so samo na Facebooku pa tudi predsednik Vlade je v glavnem samo na Twitterju, dajmo potem kot država omogočiti tej mladini, da se s športom ukvarja. Številni s podeželja seveda nismo imeli možnosti. Veste, jaz sem se v najstniških letih, od 10. leta pa dokler nisem šel v vojsko, skoraj z avto-moto športom ukvarjal – karjole sem vozil. Johi–Milani–Johi, to je sicer na hrvaški strani. Peso za pujse in podobne zadeve. Dajmo omogočiti ne glede na to, kot rečemo v Beli krajini, »čígav si ti«, da se lahko s športom ukvarja. Pa ne na način mokre sanje staršev. Starši imajo veteranske lige, če niso kaj, pa naj tam delajo.
Potem je še ena dimenzija, kjer sem dokaj osamljen in skandinavski v slovenskem prostoru – profesionalni šport je seveda garanje in posledično pogosto prideš do takih ali drugačnih invaliditet. Ni naključje recimo, da skandinavske države zadnje čase poskušajo brzdati tekmovalnost vsaj tam nekje do 16. leta. V kaki državi so imeli celo razpravo, da vsled tega recimo niso več tako dobri v skokih, če se dotaknem nordijskih disciplin. Ampak se mi zdi, da je to tudi neka resna debata, ki bi jo morali načeti. Omogočati državljankam in državljanom, da se ukvarjajo s športom ne glede na to, koliko imajo v tošlu penezov. Veste, ko ste navajali podatek, da se jih 80 % ukvarja z rekreacijo, če bi šli resno gledat te analize, bi ugotovili, da ni ravno tako, da je v tej metodologiji pogosto skrito tudi tako imenovano vrtičkarstvo, ki ga nekateri izvajajo tudi zaradi nuje. Pač ker so penzije takšne, kot so. To je potem neki razmislek tega. Strinjam se s tem, ja, šport je tudi civilna religija. O tem je Marjan Rožanc, po katerem se imenuje slovenska nagrada za esejistiko, športni funkcionar, športni delavec, politik, eden boljših esejistov, pisal že – kdaj? – v starem režimu, pa mogoče komu to ne odgovarja.
Jaz bom seveda naslovil na Vlado in vas in vse to leporečenje, ki sem ga danes poslušal. Okej. Kaj bomo politiki naredili, da se bo vsak, ki se hoče ukvarjati s športom, lahko s športom ukvarjal? Pa lahko gremo gledat športno infrastrukturo, kjer nam šepa zlasti na pokriti športni infrastrukturi in dostopnosti do nje. To so neke zadeve onkraj te simbolične ravni, ki jo tu pozdravljam, s katero se bomo morali ukvarjati. Osebno, ko sem to poslušal – mogoče pa koga moti, da je tisti prvi datum povezan z Južnimi Sokoli, na politični ravni. Mene ne, ker Trčki smo izvorno Čehi in bi si želel, da bi ta datum ostal. Na tej točki se bom ustavil, ker športnik pa res nisem. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima kolega Aljaž Kovačič.

ALJAŽ KOVAČIČ (PS LMŠ): Hvala za besedo, predsednik. Državna sekretarka, kolegice in kolegi!
Čeprav za razliko od kolega Trčka sem športnik, se z veliko večino zadev, ki jih je omenil, strinjam in tudi sam jih bom omenil, tudi glede gospoda Rudolfa Cvetka. Naprej se moramo zavedati, kaj sploh so neki državni prazniki in dela prosti dnevi. Se pravi, da se na neki simbolni način spominjamo nekih pomembnih zadev. Sam nisem pristaš tega, da ko se govori, da so prazniki, to pomeni, kot reče veliko ljudi v Sloveniji: »Fajn je, da smo za praznik doma.« To se mora ločiti. Praznik je namenjen nekemu spoštovanju do nekega dogodka, ne pa temu, ali si doma ali pa ne. Vsak praznik ima tudi neko zgodovinsko obeležje zadaj in ni pomembno, ali si tisti dan doma ali ne, pomembno je, da se spominjaš tistih dogodkov in jih na takšen ali drugačen način tudi obeležiš. Veseli me, da smo prišli do tega, da bomo danes, upam da, sprejeli dan slovenskega športa – na eni strani kot poklon vsem vrhunskim rezultatom, ki smo jih dosegli kot neka nacija in tudi kot opomin vsem, da je šport nekaj zelo pomembnega, se pravi, to je športno gibanje za neki zdravi način življenja.
Kot me na eni strani veseli, da bomo danes, upam, sprejeli ta šport, pa sem na drugi strani tudi nekoliko žalosten, da je toliko govora o datumu, kdaj bo, na kakšen način. Dejstvo je, da katerikoli datum bi vzeli od 365 oziroma od 366 dni, bi lahko našli neko zgodovinsko povezanost. Najprej smo imeli 1. oktober, kot je bilo že omenjeno, takrat je, mislim, da leta 1863, bilo prvo telovadno društvo na Slovenskem, Južni Sokol. Potem smo spremenili v 15. oktober, ko je bil ustavljen Olimpijski komite. Potem je bil, mislim da, predlog 5. februar, ko je bil Olimpijski komite Slovenije sprejet v Mednarodni olimpijski komite, ter danes imamo ta 23. september, ko smo na isti dan osvojili prve tri zlate olimpijske medalje za Republiko Slovenijo. Kot so že tudi predhodniki povedali, več je teh datumov, na katere bi se lahko naslonili. Omenjen je že bil gospod Rudolf Cvetko iz leta 1912, prvi Slovenec z olimpijsko medaljo, potem legendarni Leon Štukelj. Se pravi, ni toliko pomemben datum kot pa sam namen, zakaj smo ta datum sprejeli. Kot sem že rekel, po eni strani kot poklon vsem vrhunskim rezultatom, po drugi stani pa tudi kot neki opomin, kako pomembno je gibanje.
Sam se s športom ukvarjam celo življenje, ne nazadnje sem obiskoval športno gimnazijo, kasneje tudi deloval kot trener in dejansko šport zelo dobro poznam. Tudi kot profesor sem lahko spremljal, kako je gibanje dejansko nazadovalo, kako športni kartoni glede rezultatov niso več to, kar so včasih bili, ne daje se neke teže temu in to je dejansko zelo žalostno. Mogoče je neprimerno primerjati pretekle čase z današnjimi časi, ampak že če primerjamo, ne vem, dva zelo dobra košarkarja, na eni stani legendarnega Iva Daneua, na drugi strani pa aktualnega Luka Dončića, ki sta bila v svojih časih oba vrhunska košarkarja v samem vrhu, vidimo, kakšna razlika je v samem športu nastala, kaj vse sta neki kapitalizem, neka želja glede financ tudi s seboj prinesla. Na dan slovenskega športa si želim, da bi tudi kot nacija nagovarjali državljane, da naj bo šport zdrav. Se pravi, ta želja po uspehu in sam doping, o katerem se premalokrat govori na glas, kaj dejansko doping pomeni v športu, kako dejansko trenerji velikokrat posiljujejo svoje športnike s to željo po uspehu, kaj vse jim bo to prineslo.
Potem pa sem kot trener videl tudi, da veliko slabega na žalost naredijo športnikom tudi starši, ki jih prepričujejo, kako bodo uspeli, vemo pa, kako majhnemu deležu uspe, da postanejo vrhunski športniki. Ampak kot je tudi kolega Trček povedal, vrhunski šport ima tudi velike posledice za telo. Poznam veliko športnikov, ki se dejansko danes pri 40. letih ne morejo niti gibati niti ne morejo hoditi. Zato moramo paziti, na kakšen način mladim predstavljamo šport, da tu ne gre samo za uspeh. Zelo dobro poznam, kar je bilo omenjeno, skandinavski model, kjer mlajše kategorije v športu sploh nimajo uradnih tekmovanj, se pravi, je tekma, ni pa nekih lestvic, da bi bili na koncu leta neki državni prvaki. To je zdaj mogoče bolj neko sociološko vprašanje, kaj je dobro za razvoj. Sam sem zelo tekmovalen, kamorkoli grem, imam rad tekmovanje in si mogoče ne znam predstavljati, kaj bi pomenilo to, da ne bi bilo neke lestvice na koncu. Vendar pa je to mogoče širše vprašanje.
Dejstvo je, da če bomo danes uzakonili ta praznik, dan slovenskega športa, to z enim samim procentom, po mojem mnenju, ne bo pomagalo slovenskemu športu, da bi ta šport rasel oziroma se razvijal. Država velikokrat oziroma skorajda vedno pozablja na šport, predvsem zaradi teh vrhunskih rezultatov nikdar ni videla neke potrebe, da bi v šport vlagala. V Sloveniji imamo nekako tri ravni športa, bom rekel. Z amaterskim športom se, upam, ukvarja večina ljudi. Za to ne potrebuješ veliko denarja. Mislim, da je po večini slovenskih občin zelo dobro poskrbljeno za športne objekte, imamo nogometna, košarkarska igrišča, tudi tekaške steze, ne nazadnje lahko greš v naravo teč. Mislim, da je za to dokaj dobro poskrbljeno. Na drugi strani pa imamo profesionalni šport, ki pa je tudi zelo krut, in morda ljudje ne vidimo, koliko morajo ti vrhunski športniki sploh vložiti v to, da lahko uspejo. Ampak ne le to. Mi vidimo le te, ki dejansko pridejo na televizijo, ki so vrhunski športniki, ki imajo veliko sponzorjev. Želim povedati, da ne moremo vseh vrhunskih športnikov metati v isti koš. Nek vrhunski nogometaš, košarkar ali kolesar s sponzorji zasluži zelo veliko, zato ker so to športi, ki so tudi zelo dobro gledani, in skozi televizijske prenose pride veliko denarja. Zanimivo je, da je 23. september, ki je predlagan s strani koalicije, dan, ko smo dobili tri olimpijske medalje, pa sta bila to veslanje ter strelstvo, to pa sta športa, ki medijsko nista tako zanimiva, nista tako gledana, in dvomim, da so si ti trije športniki skozi svoje rezultate zaslužili toliko, da lahko danes živijo tako, da jim ne bi bilo treba nikjer več delati oziroma da bi lahko nekje na Maldivih ležali. Se pravi, neko zanimanje za šport in gledanje ni takšen uspeh, da so potem tudi vsi ti športniki dejansko tako bogati, kot vidimo nekatere najbolj znane, ki podpisujejo milijonske pogodbe.
Tretja zadeva pa so slovenski klubi, katerih večina, lahko rečemo, je – mogoče z dvema, tremi izjemami – bolj kot ne polprofesionalna, ki temeljijo oziroma preživijo na vseh prostovoljcih, ki delujejo v teh krajih, in s sponzorstvi, ki jih neko lokalno okolje prispeva tem klubom. Vemo, da je bilo tem športnim kolektivom že sedaj zelo težko preživeti. Sedaj pa, ko se napoveduje gospodarska kriza, bodo sama podjetja krčila svoje odhodke tam, kjer je to najlažje oziroma nepotrebno, se pravi tudi sponzorstvo v nekih lokalnih klubih. In me zelo žalosti, da v vseh teh megazakonih, kjer smo namenili več milijard, nismo poskrbeli tudi za te klube, ki bodo zelo težko preživeli. Vemo, da se v lokalnih okoljih zelo veliko mladih ukvarja z različnimi športi. Prav tu si želim, da bi Vlada bolj slišala te kolektive, kajti tu lahko zamudimo mnogo generacij, ki se ne bodo več mogle vrniti. Kajti vemo, če se pri 25., 30. letu začneš ukvarjati, ne vem, z rokometom, boš najverjetneje imel malo možnosti za uspeh. Vsi smo nekako strastni navijači različnih športov, želim pa si, da bi bilo tudi tega zdravega rivalstva med športi več in da bi prerasli razne huligane, ki smo jih lahko v preteklosti in jih tudi v sedanjosti še kje vidimo na televiziji.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima kolega Primož Siter.

PRIMOŽ SITER (PS Levica): Hvala za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi, lep dober dan!
Naj se opredelim, kot sem naredil že uvodoma v predstavitvi stališča, do zakona in predstavim tudi ta del našega amandmaja. Ali pa morebiti najprej v duhu vseh svojih predhodnikov tudi svojo kvalifikacijo obeležim, tudi jaz imam za seboj izjemne športne rezultate – v osnovni šoli sem bi državni prvak na 400 kravl. Samo toliko. Kar se tiče vsebine tega zakona, pa tako. Datum je tukaj v bistvu popolnoma deklarativna stvar in nam je v Poslanski skupini Levica bolj ali manj vseeno. Pozdravljamo idejo, da to ni 1. oktobra, ker je smiselno, da se takrat posvetimo dnevu starejših, tej pereči problematiki. Ampak vse ostalo pa s trenutno ureditvijo oziroma s trenutnim predlogom ugotavljamo, da je bolj ali manj vseeno. Zakaj? Praznik športa ali pa katerikoli praznik, ki ga hočemo konkretno obeležiti, kot pravi naš amandma, mora biti dela prost dan, sicer gre za neko deklarativno, protokolarno stvar, v kateri se bo v glavnem zgodilo to, da se bodo politiki nastavljali fotografom, na svojih Facebook profilih objavljali državne zastavice, čestitali tem in čestitali onim, dejansko pa za tega, ki mu čestitajo, ne bi naredili nič. Ne bi naredili nič za profesionalnega športnika, ne bi naredili nič za ljubiteljskega oziroma za rekreativnega športnika.
Naloga politike v osnovi je najprej zagotoviti socialno blazino, delo, svobodo, priložnosti za kulturo, za izvajanje športnih aktivnosti vsem – delavcem, prodajalcem, zaposlenim v domovih za starejše, tudi profesionalnim športnikom. Ampak realnost slovenske politike v odnosu do športa danes je pa – recimo kakšni dve leti nazaj sem bral, kako mora iz sezone v sezono gristi Ilka Štuhec, ki je ikona slovenskega smučanja, in mora v svoji ekipi imeti mamo iz svoje družine, da poflika, da je njena ekipa sploh funkcionalna. Kje je tu politika? Kje je tu država? In kaj bo tak športnik naredil, potem ko se bo upokojil? Kje je tu država? Maha z zastavico, imejmo dan športa, pa si čestitamo, koliko podpiramo šport. Kaj je realnost? Realnost je, da je trenutna vladna koalicija v prejšnjem ali tretjem protikoronskem paketu rekla takole: »Če bo delavcu odrejena karantena, bo pristal na 50 % svojega mesečnega incoma.« Tudi en profesor športne vzgoje, recimo. Mi smo v Poslanski skupini Levica predlagali, da se ta stvar vrne na začetno stopnjo 80 %, da tudi ta profesor športne vzgoje ne bo izvisel, mu ne bo država odredila, da živi v revščini, pa je vladna koalicija naš predlog povozila. To je realnost odnosa slovenske politike do športa, do ključnih vprašanj, nad katerimi ima politika jurisdikcijo.
Mi zelo trdno stojimo na stališču, da mora biti – če imamo praznik, če hočemo, da sleherni prebivalec Slovenije obeleži tak praznik, kot je treba, da sledi namenu praznika – ta praznik dela prost dan. Zato me tudi argumenti, da bo, ne vem, ekonomija propadla, kot smo slišali že uvodoma v predstavitvah, da si ne moremo privoščiti tega izpada, bolj spominjajo na pričevanja predstavnikov kapitala izpred 100 ali pa 150 let. Ko so se takrat borci za delavske pravice borili za prost vikend, nekaj, kar je nam danes vsaj približno samoumevno, ko so se borili za osemurni delavnik, ko so se borili za to, da otroci ne bi delali, ko so se borili za vsaj te neke osnovne delavske pravice z istimi argumenti kot danes, ko predlagamo en dodaten prost dan, ko si človek lahko odpočije ali pa gre v hribe ali pa na bicikel, karkoli, pač želi se rekreativno udejstvovati. Ko predlagamo, isti argumenti s strani gospodarstva ali pa s strani kapitala: ne da se. Enega dneva se ne da. Čeprav vemo, da je realno koledar – mi imamo seznam praznikov, ki so dela prosti dnevi – vsako leto drugačen. Vsako leto je en praznik malo drugače, eno leto malo več, eno leto pa pač tisti praznik pade na nedeljo ali pa ni ali pa kakorkoli. Zato iz naslova delavskih pravic tukaj ni nobenega argumenta, zakaj. Iz naslova gospodarstva ni nobenega argumenta, zakaj ta dan ne bi bil dela prost dan. Iz naslova obeleževanja ali pa, da rečem hvale slovenskemu športu, s strani politike pa sploh ne.
Zato smo že uvodoma predlagali, ampak bom še enkrat predlagal, da se organizatorji športnih prireditev, upravljavci športne infrastrukture na tej točki odločijo in sledijo kolegom iz kulturnega sektorja in na dan športa, kakršenkoli bo, pač odprejo vrata in zastonj ponudijo svoje storitve, svojo infrastrukturo, da lahko slehernik ne glede na svoj socialni ali finančni položaj to izkoristi. V končni fazi, zdaj sem gledal cenik enega kopališča v Ljubljani, en dan plavanja tam stane osem evrov in pol. To ni nekaj, kar bi si en delavec na minimalni plači lahko kar tako privoščil, in tudi en takšen dan morebiti pomeni veliko. Ampak najprej mora imeti ta delavec čas priti tja in odplavati tisti svoj 400 kravl ali pa tja iti z družino in se načofotati z otroki ali kakorkoli. V osnovi, če slovenska politika resnično želi, da slovenski šport, katerega slave smo slišali danes na dolgo in široko, res družbo združuje, potem mu je treba zagotoviti to osnovno predispozicijo, in to je, da imamo za to čas, da si ga lahko vzamemo. Sicer bo dan športa lahko obeležil dostojno samo nekdo, ki je na neki menedžerski funkciji in sam upravlja s svojim urnikom in bo rekel, ej, danes grem pa lahko v hribe, bom šel in si bom teden splaniral tako, da bo to šlo skozi. Nekdo, ki pa za njega dela, ki mu ustvarja dobiček, pa tega ne bo mogel, ker bo moral biti od šestih do dveh na šihtu.
Naš amandma, spoštovane kolegice in kolegi, je zelo preprost, pravi, da mora biti dan slovenskega športa, ki mu ne bomo nasprotovali, dela prost dan. Kot rečeno, argumentov ni, ni gospodarskih, ni družbenih, nikakršnih, ki bi šli proti temu, zato poslanke in poslance pozivam, da sledimo resničnemu namenu delanja dobrega, v končni fazi za ljudi, da ne bodo imeli od dneva športa koristi samo politiki s svojim piarom, ampak vsak prebivalec in prebivalka Slovenije. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima kolegica Iva Dimic.

IVA DIMIC (PS SD): Hvala lepa.
Zdrav duh v zdravem telesu je bilo danes že tukaj povedano, pa vendarle mogoče nekoliko širše, kaj to pomeni. Žal se mogoče vsi, tudi jaz sama, v neki zdravi dobi premalo zavedamo, in ko pride do bolezni, ko ti zdravniki povedo, da redna telesna aktivnost lahko za 50 % izboljša možnost ponovitve bolezni, se zamisliš, kaj si delal, ko si bil mlad, kaj si delal v neki dobi zrelosti in kaj želiš in kako želiš v prihodnje živeti. Moram reči, da podpiram, da Slovenci dobimo dan športa. O tem, kateri dan je bolj primeren, je možnost diskusije, kot je že bila, preigravanj. Vem, da si je Olimpijski komite Slovenije želel, da bi bil to 1. oktober, ko bi se to mogoče združilo s starejšimi, pa vendarle mislim, da je prav, da imajo starejši svoj dan. Svoj dan in seveda tudi prireditev za tretje življenjsko obdobje in da zaradi prekrivanja potem preveč zvodeni tako en kot drugi dogodek. Danes je bilo rečeno, da je potrebno razmisliti. Eni želijo imeti dela prost dan.
Rečeno je bilo, da starši ne morejo iti z otrokom na trening in tako naprej. Pa naj povem, kako to izgleda v praksi ali pa v naši družini. Na začetku šolskega leta, nekje do 14. septembra, imajo otroci možnost, da se priključijo različnim športnim dejavnostim, ki so v sklopu osnovne šole ali izven osnovne šole, se pravi interesnim dejavnostim – od lokostrelstva, kegljanja, košarke, kolesarstva, smučarskega kluba, pingponga … Lahko bi naštevala, tukaj je res vse. In otroci imajo možnost, da se tudi v popoldanskem času starši udeležijo predstavitve tega športa. Če bi bil 23. september dela prost dan, se mi zdi, da je takrat že nekoliko prepozno, da bi si starši lahko šport ogledali. Seveda si ga lahko ogledajo, ampak iz izkušenj povem, da se nekje do 23. septembra skupine že oblikujejo in praktično že začnejo s treningi, tako nogomet kot vsi ostali. Tako da se mi zdi, da je tukaj res potrebno razumeti, kako potekajo športne dejavnosti. Tudi, bom rekla, šport za starejše ali pa šport za zdravje, ki, moram reči, zelo uspešno – mislim, da je to tudi pod pokroviteljstvom Sokolske zveze in ZDUS in pa seveda tudi lokalne skupnosti, občine, ki to financira – zelo dobro poteka, šport za zdravje. To so skupine, ki se nekako že od začetka, takoj v septembru oblikujejo in potem to nemoteno izvajajo. Seveda je še vedno možnost prihoda ali odhoda iz take skupine, pa vendarle sta tudi pri športu red in disciplina izjemnega pomena in red in disciplina tudi v današnjem času omogočata, da pridejo vrhunski športniki tudi s podeželja. Včasih tega skorajda ni bilo. Bili so večji centri, kjer so se izvajali določeni športi, zdaj pa, moram reči, da če je družina pripravljena in če imajo, bom rekla, nadarjenega otroka, je seveda potreben tudi finančni zalogaj, je potrebna velika pripravljenost za odpovedovanje, pa pride tudi do vrhunskega športa. In jaz sem ponosna, da imamo v Dolenji vasi, pri Cerknici, hokejista Jana Urbasa. Se pravi, tudi na podeželju se da priti do vrhunskega športa.
Pri športu ni pomembna samo krepitev telesa, je tudi krepitev duha. Pravijo, da je šport antidepresiv, antistresnik, in se mi zdi, da je potrebno s tega vidika tudi to sprejemati in imeti do njega tudi nekakšen odnos. Evropski teden športa se začne, kot je povedala predlagateljica, 23. septembra in se mi zdi, da je to ključno, da smo kot del evropske družine tudi Slovenci vključeni v to promocijo in v to zavedanje. Zavedanje, da je zdrav način eden izmed pogojev za doseganje zdrave in kvalitetne starosti, pa ne pride čez noč, ampak je verjetno potrebno tukaj leto za letom graditi in ljudi osveščati, kako je s tem. Da je šport pomemben in da je šport tudi kvalitetno organiziran – moram reči, da današnji dan sledi temu, da smo v tem državnem zboru dobrih 14 dni, tri tedne nazaj sprejeli tudi Zakon o športu. Zakon o športu, ki dejansko govori ravno o tem, da se v evidence, ki so seveda na nek način javno dostopne, vpišejo tudi vsi trenerji in tudi vrhunski športniki, kar pomeni, da je potrebno imeti licenco, je potrebno biti usposobljen tudi za trenerja, bom rekla, neke funkcionalne vadbe nekje v kakšnem manjšem mestu, na podeželju. To se mi zdi, da je velik napredek, in današnji zakon sledi samo še temu, da bomo lahko dajali vsi skupaj temu večji pomen. V življenju je tako, da nikogar ne moreš prisiliti, da se bo ukvarjal s športom, tudi otrok ne. Zdi se mi, da je odločitev na strani družine, kar se tiče otroka ali kasneje vsakega posameznika. Nekdo se odloči za šport, ker je mogoče za šport bolj nadarjen, nekdo se določi za kakšno drugo zvrst, mogoče glasbo, gledališče, balet. Tako da se mi zdi, da je prav, da se nikogar pod nobeno prisilo v nekaj ne sili, ampak da zadeva ostane za vsakega posameznika odprta in da se vsak odloči, kako bo delal. Zdi se mi, da je potrebno še enkrat poudariti, da je krepitev zdravja, tako telesnega kot duševnega, pogoj za zdravo starost. Mogoče se naši starostniki ali pa starejši v preteklosti niso toliko posvečali tudi fizični telesni vadbi. Sama prihajam s podeželja, tam je bilo predvsem kmečko delo, tako kot je povedal kolega Trček, pa vendarle se mi zdi, da to zavedanje danes prihaja tudi na podeželje.
Bilo je pa danes rečeno, sicer s strani kolega vse nametano, kako so v času kapitalizma otroci delali in tako naprej. Nekaj me je zmotilo. To poslušam v tem državnem zboru zdajle že kar dober mesec – da če gre nekdo v karanteno, mu je priznanega 50 % povračila. Res je. Ampak to je že 20 let, ker to določa Zakon o delovnih razmerjih, ZDR. Ne PKP3 ali pa PKP2 ali pa PKP1. Ne. Zakon o delovnih razmerjih to določa. In ga je potrebno, seveda če gledamo na to, spremeniti. Ja, popraviti. Ampak to določa Zakon o delovnih razmerjih že 20 let, tega niste zdaj odkrili. Seveda se je to bolj izkristaliziralo zaradi te koronaepidemije. Želim si, da bi naši otroci res lahko odraščali v nekem zdravem okolju, v okolju, kjer bi bili enotni, da je potrebno poskrbeti v največji meri za zdravo telo, zdrav duh in da je potrebno predvsem poskrbeti za njihovo varnost. Varnost in neizključenost. Zdi se mi, da je to delo nas vseh. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Replika, kolega Siter.

PRIMOŽ SITER (PS Levica): Hvala lepa, predsedujoči.
Moram se odzvati na izvajanje poslanke Dimic. In sicer na dve stvari. Najprej. Otroško delo je zgodovinsko dejstvo. Najbolj kruta roka kapitalizma je v preteklosti – in roko na srce po nekaterih koncih sveta še danes – tlačila otroke v delo. Tudi pri nas pred desetletji oziroma stoletji. Tako da to ni neko prazno natolcevanje. Druga stvar. Kar se tiče profesorja športne vzgoje, ki sem ga omenil, ki bi mu lahko Vlada odredila karanteno in povrnila 50 % prihodka – ja, to je res. Res je tudi, da je takšno uredbo treba spremeniti. Spremembo takšne uredbe smo v Levici predlagali z amandmajem k tretjemu protikoronskemu paketu, pri čemer smo rekli okej, dajmo takemu človeku enako pravico kot tistemu, ki je na čakanju, in naj ima pokritih 80 % izpada. Ampak kolegice in kolegi vladne koalicije, ta predlog ste zavrnili. Zato lahko zdaj slišimo mantre, ga je treba spremeniti, ga je treba spremeniti, v praksi se je pa izkazalo v komunikaciji z vladno koalicijo drugače – da le-ta tega noče spremeniti.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Predlagateljica.

JANJA SLUGA (PS SMC): Ta razprava je zdaj slika tega parlamenta. Jaz sem res upala, ko sem v uvodnem nagovoru izbrala besede, ki sem jih izbrala, da nas bo tudi v tej hiši šport poenotil in da ne bomo današnje razprave izkoriščali za neko politiziranje, za neke očitke, ki nimajo s praznikom slovenskega športa neke neposredne zveze, pač pa bomo sposobni vsaj enkrat v razpravi enotno zavzeti stališče. Športniki so ta dan predlagali, športniki si ta dan zaslužijo in dajmo za športnike ta dan tudi podpreti. Pa tudi ne nazadnje za nas same. Ampak prav, bom zdaj še pokomentirala to, kar je bilo dodatno izpostavljeno. Ne v duhu tega, da bi komurkoli solila pamet, pač pa v duhu tega, da se vendarle vrnemo nazaj k tej osnovni pobudi, ki je pobuda športnikov, in nehamo z vsebinami, ki nas zopet razdvajajo po naši stari navadi.
Glede tega, ali bi bil ta dan dela prost dan. Mi v SMC kot predlagatelji nismo nikoli, nikoli v nobeni razpravi, v nobenem stališču kot razlog, da to ni dela prost dan, navajali gospodarstva. Nikoli. To ni bil naš argument. Če je bil to argument kogarkoli drugega, okej, ampak to ni bil naš argument. Zakaj ne? Zato ker smo v celoti sledili temu, kar je predlagal Olimpijski komite Slovenije. Olimpijski komite Slovenije je zapisal naslednje, pa zdaj citiram iz pobude: »Pobuda vsebuje predlog vrtcem in izobraževalnim institucijam za organizacijo športnih dni na ta dan ter predlog podjetjem za organizacijo teambuildingov, promocijskih gibalnih delavnic ali predavanj o pomembnosti telesne dejavnosti za zaposlene. Strokovni športni delavci in prostovoljci bi na ta dan lahko obiskali domove za upokojence in v njih z ustrezno telesno dejavnostjo prebudili spomine na mladost, druženje in povezanost.« Namen, cilj Olimpijskega komiteja je točno ta – šport za vsak dan. Najti čas vsak dan ob vsakem siceršnjem naporu, ob vsaki aktivnosti, kako šport na dnevnem nivoju umestiti v svoje sicer običajne delovne aktivnosti. Zato so predlagali tako, kot so predlagali, in v celoti smo sledi temu, kar je Olimpijski komite predlagal. Ne glede na to, tudi mi imamo tu tabelo s številom praznikov. Slovenija ima v tem trenutku skupno število praznikov, ki so dela prosti dnevi, 15 in je na vrhu držav v Evropski uniji. Pa ne, da hočem karkoli s tem podatkom povedati, samo zato, da ne bo narobe interpretirano potem na koncu.
Bi pa želela tudi nekaj drugega povedati. Veliko je bilo očitkov, kaj bo politika, kaj bo ta država naredila za športnike. Jaz se strinjam, da bi lahko za njih naredili še mnogo več, ne strinjam se pa, da ta država za njih ne naredi nič. Jaz imam doma, sem povedala tudi že na odboru, štiri kategorizirane športnike. Štiri. Iz treh različnih športov. In vem, koliko ta država namenja za te športnike. Ne moremo trditi, da država ne naredi popolnoma nič. Res je, v zadnjem času se vse prevečkrat plačuje neke vadnine po športnih društvih in tako dalje, ampak te vadnine v bistvu nadomeščajo izostala sponzorska sredstva. Ne tistih, ki so izostala kot državna sredstva. Športnikom namenjajo denar lokalne skupnosti. Ravno danes zjutraj sem ponovno videla razpis v naši občini, koliko sredstev je bilo dodeljenih kakšnemu športnemu društvu v občini. Športnikom namenjajo denar ministrstvo, Fundacija za šport, Olimpijski komite in tako naprej. Tako da ne drži, da ne naredimo zanje popolnoma nič. Vadnina je pa tisti del, ki dejansko nadomešča to, kar sem rekla, izostala sponzorska sredstva, ki se zmanjšujejo. Zmanjšujejo se tudi zaradi trenutne situacije. To so tisti koraki, kjer pa zagotovo obstaja še prazen prostor in kjer je treba stopiti skupaj, ponovno stopiti skupaj, in iti naproti.
Danes se bomo pogovarjali še o eni temi, ki jo je tudi predlagal Olimpijski komite kot neko spodbudo, kot neko pomoč pri delovanju športnih društev, predvsem pri vzgoji in ukvarjanju s športom našega podmladka. Upam, da boste to podprli, to pa je ukinitev tahografov. Danes imamo na dnevnem redu Zakon o pravilih cestnega prometa, za kar je poleg gasilcev dal pobudo tudi Olimpijski komite Slovenije in je povedal, kako obremenjujoča je ta zadeva za manjša športna društva, kakšne težave imajo s tem, ko prevažajo otroke na tekmovanja. Sama imam tudi lastno izkušnjo, kot sem povedala. Lokalni košarkarski klub, malo manj lokalni, ker je na drugem koncu Slovenije, kolesarski klub je eden največjih klubov ali pa, lahko rečem, kar največji kolesarski klub v Sloveniji, pa ima s tem težave. In to je zagotovo nekaj, kar lahko naredimo za naše športnike.
Tu bom zaključila pa bom samo še apelirala na vas – dajmo vsaj tokrat nepolitizirati, dajmo vsaj tokrat slediti temu, kar so predlagali športniki. Športniki so predlagali dan slovenskega športa. Od vseh možnih datumov, ki smo jih politiki vsilili kar prosto po Prešernu, so potem športniki predlagali 23. september, in res apeliram na vas, da to podpremo. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Koliko je še želje po razpravi? Sprožim listo. Prijave potekajo. Prvi ima besedo predlagatelj, kolega Židan.

GREGOR ŽIDAN (PS SD): Hvala lepa za besedo.
Mislim, da je čas, da se tudi jaz malo oglasim kot eden od predlagateljev oziroma prvopodpisani. Mogoče ne razumemo velike razlike med profesionalnim športom in športom za vse. Šport za vse je v problemih, profesionalni šport pa v še večjih problemih, verjetno zaradi financiranja in vsega skupaj. Ampak danes to ni tema, danes je tema samo dan slovenskega športa in upam, da se bomo okoli tega vrteli. Tema, ki jo nekateri mečejo naprej, je pač o neki drugi stvari, ki se tiče financiranja tega športa. Ne moremo pa brez športa za vse, ker iz tega nastajajo tudi profesionalni športniki. Zato to pustimo pa bomo kdaj drugič govorili o tem. Je pa ena stvar – v vrhunskem športu uspe samo peščici športnikov. Vsi vidimo samo tiste profesionalne športnike, ki zaslužijo ogromno denarja, pozabljamo pa na tiste, ki so mogoče vložili celo več v svojo športno kariero, pa na koncu niso uspeli in so lahko tudi socialni problemi. Tudi to je mogoče tema za nekoč drugič.
Vesel sem, da vsi podpiramo ta dan slovenskega športa. Mislil sem si, da bo ta datum malo lažja tema, ampak vidim, da se pri tej stvari ne razumemo ravno oziroma ne vemo. Jaz osebno verjamem, da je Olimpijski komite dobro premislil, kateri datum predlaga, in bi se še vedno rad vrnil k tistemu 1. oktobru. Ampak če ni, se tudi strinjam s 23. septembrom in ga bom z veseljem podprl. Absolutno je datum važen, kajti s tem bi dosegli, da bi ta dan lahko vsi praznovali. Posledično se bom odzval tudi na predlog Levice: ja, bilo bi lepo, če bi imeli dela prost dan, ampak ne vem, ali je to izvedljivo v realnem svetu. Že tako imamo velike finančne probleme in verjetno bi jih ta dan še dodatno povečal, bo pa verjetno prej ali slej prišlo v zavest vseh, da ta dan namenijo športu. In bom tako rekel, kot jaz vidim, bodo v vrtcih na ta dan začeli otroke navajati na šport, v šolah organizirali nekakšne športne dneve, kjer jih bodo zopet navajali na šport. V službah bodo delali teambuildinge in športne igre – upam, da jih poznate, v svetu je to zelo poznano. Tudi sam sem sodeloval na njih z DHL, kjer je bilo iz cele Evrope zbranih 6 ali 7 tisoč ljudi, in je tudi firma to podpirala. V tretjem življenjskem obdobju bi ljudi, ki so v domovih oziroma v tistem delu, kjer niso več tako aktivni, vseeno osveščali o tem, da morajo biti aktivni, kajti to pomeni za njihovo zdravje izredno veliko. Tako da to je to.
Na koncu samo še to. Nisem politik in verjetno nikoli ne bom politik, bom pa športni funkcionar pa se bom – kako bi rekel? – v povezavi s tem zavzemal, da bi v tem hramu demokracije šport dobil svojo veljavo. Upam, da mi boste tu pomagali tudi vsi ostali. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima kolega Jani Prednik.

JANI PREDNIK (PS SD): Predsednik, hvala.
Jaz bom samo nadaljeval tam, kjer se je kolega Židan ustavil. Rečem lahko, da se strinjam tako s kolegico Ivo Dimic, ki je dejala, da lahko uspejo tudi športniki, ki prihajajo iz manjših krajev, kot tudi s kolegico Sluga, v enem delu se strinjam, v enem delu se ne strinjam. Naštel bom koroške športnike in boste videli, da tudi iz najbolj obrobnih krajev lahko prihajajo najbolj vrhunski športniki. Jaz upam, da mi tisti, ki jih bom izpustil, ne bodo zamerili, ampak naj bo to spodbuda vsem ostalim, ki ni nujno, da prihajajo iz Ljubljane, Maribora, Kranja in iz večjih mest, da se da uspeti. Recimo smučarji, Tino Maze vsi poznamo, zlata olimpijska medalja. Potem je tu Mitja Kunc, ki je bil tretji na svetovnem prvenstvu in prihaja iz Kotelj. To je tam, kjer jaz živim. Potem imamo tu Aleša Gorzo. Pa nogometaši, kot so Robi Koren, Marko Šuler in trenutni reprezentant Bezjak. Potem imamo plavalce, Damirja Dugonjića, Tjašo Oder, plezalko Janjo Garnbret, večkratno svetovno prvakinjo. Odbojkarji: Tine Urnaut in Klemen Čebulj. Oba prihajata iz Kotelj, to se pravi iz kraja, kjer jaz živim, in to ni velik kraj. To kot potrditev temu, kar je Iva Dimic rekla.
Kar se tiče tega, kar je rekla Janja Sluga – da država nekaj da. Jaz bi se strinjal, da nekaj da, ampak vsi ti športniki niso postali olimpijski prvaki, svetovni prvaki, evropski prvaki zaradi države. Tudi politika za šport v vseh 30 letih ni naredila skoraj nič. Moramo biti toliko samokritični. Vsi radi hvalimo, vsi radi hodimo na sprejeme, jaz recimo hodim tudi na vse tekme reprezentanc, od košarke, rokometa do nogometa. Hodil sem prej in hodim zdaj, nisem spremenil svojega načina delovanja, ko sem vstopil v Državni zbor. Skratka, naj bo to, kar sem povedal, tudi neka spodbuda vsem mladim, ki se želijo ukvarjati s športom. Jaz imam celo eno tezo, ki pravi, da so tisti športniki oziroma tisti mladi, ki prihajajo z obrobja države, morda celo bolj uspešni kot tisti, ki prihajajo iz večjih mest, zato ker tistim, ki prihajajo z obrobja, ni absolutno nič podarjeno. Športna infrastruktura je nekoliko slabša, kot je v večjih mestih, tudi finance so precej bolj okrnjene kot v večjih mestih. Pa to ni graja za tiste, ki prihajajo iz večjih mest, samo želim pokazati, da smo ljudje, ki prihajamo z obrobja, ali se ukvarjamo s športom, politiko ali čemerkoli drugim, predvsem bolj vztrajni in tudi bolj trmasti. Zato bi jaz predlagal vsem mladim, da se ukvarjajo s športom. Ni nujno, da s profesionalnim, lahko tudi rekreativno.
Sploh trenutni časi so taki, da smo vsi rajši na telefonu in na računalniku kot v naravi, in bi jaz to debato bolj v tej smeri izkoristil, ne za neko politiziranje okoli tega, kdaj bo ta dan, kdaj ne bo. Meni je načeloma vseeno, ali je to 23. september ali je to 1. oktober. Kot rečeno, politika za šport ni naredila nič. Dajmo danes vsaj to narediti, da jim damo ta dan, ta državni praznik. Kar se tiče financiranja pa upam, da bo celotna politika tudi v prihodnosti namenila športu več, ker če bo država več namenila športu, potem bo športnikom lažje in bomo na njih tudi politiki z lažjim srcem ponosni in se bomo z njimi slikali bolj upravičeno, kot to delamo ali pa to delajo nekateri sedaj. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima predlagateljica.

JANJA SLUGA (PS SMC): Hvala.
Moram se odzvati, zaradi tega ker me je očitno kolega Prednik narobe razumel. Jaz nisem nikoli rekla, da je katerikoli športnik postal prvak zaradi države. Nikoli nisem tega rekla in tega ne bom nikoli rekla. Je pa vseeno treba biti korekten, je treba biti pošten in je treba povedati, prvič, da za nekatere športe ta država namenja veliko. To so tisti športi, ki so bolj popularni, ki so medijsko bolj spremljani, ki jih poznamo. To so imena teh, ki ste jih zdaj naštevali. Obstajajo pa športi, športne panoge in športniki, ki so ravno tako uspešni, nekateri še bolj, pa jih nihče ne pozna. Ne samo, da jih nihče ne pozna, tudi država tistim ne namenja skoraj nič. Tako da so med njimi zelo zelo velike razlike. Nekatere športe lahko v bistvu trenira vsak, pa ni treba nič prispevati, ker je vse financirano. Govorim o nekih reprezentancah, govorim o nekih treningih in tako naprej, za katere v resnici ni treba dati nič.
Jaz imam doma športnika svetovnega razreda, ki je nosilec dveh srebrnih medalj s svetovnih prvenstev, ki je nosilec dveh zlatih medalj z evropskih prvenstev, ki je zmagovalec svetovnega pokala, ki je nosilec treh svetovnih rekordov, pa ga nihče ne pozna, zato ker je pač to panoga, ki ni spremljana. Govorim o natančnosti pristajanja z jadralnimi padali. Pač ne poznate. On je najboljši v tej disciplini na svetu. Slovenija je v tej disciplini svetovna velesila. O teh razlikah govorim, ker to pač dobro poznam. V tem športu tekmuje 30 držav s celega sveta, ne 12, tako kot mogoče, ne vem, v smučanju ali pa v skokih ali pa v nekih športih, ki jih bolj spremljamo pa so medijsko bolj prepoznavni. Samo to bi rada povedala, zaradi tega ker smo res zašli. Pa ni bil to moj namen. Želela bi si, da tega ne bi počeli, želela bi, da je danes tudi naša razprava poklon slovenskemu športu in da smo enotni v tem, da ta praznik, ki so ga sami predlagali, podpiramo.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima kolega Primož Siter.

PRIMOŽ SITER (PS Levica): Hvala lepa.
Naj se odzovem na nekaj izvajanj, ki so bila v bistvu replike na tisto, kar smo mi predlagali ali sporočili. Podstat vsega, kar v Levici s tem svojim amandmajem, ki pravi, da naj bo dan športa dela prost dan, predlagamo, je, da dajmo športu, kar mu pripada. Nobenih političnih floskul, nobenega čira čara, ampak dajmo športu tisto, kar mu pripada. Dajmo profesionalnim športnikom zagotoviti varno zaposlitev – vem, da tega s tem zakonom ne bomo rešili – in dajmo rekreativcem dovolj prostega časa, da so športniki na neki rekreativni bazi. To pa je vedno stvar politike. Socialni položaj državljank in državljanov je stvar politike, je stvar politične odločitve. Ne vidim problema v tem, da imamo v eni poglavitnih političnih institucij politično razpravo. Namen zakona oziroma tega praznika je, da se spodbuja množična udeležba na športnih in rekreativnih prireditvah in da ponuja neko priložnost za ljudi, da se družijo, da odmislijo skrbi in da se imajo fajn ob športu, kar je ključni element rekreacije. Naš amandma v celoti sledi temu, odpira vrata temu, da se to dejansko realizira, da ljudje dejansko lahko gredo ven in se imajo v redu, se družijo z ljudmi.
Kar se tiče pa vsebinske opozicije, da ne bom s prstom kazal na koga in bo užaljen, k naši obrazložitvi tega, zakaj pravimo, da naj bo dela prost dan, in v povezavi s tem reakcije gospodarstva, da se to ne da izpeljati, ker bi povzročili več škode. V predlogu zakona je zapisano, da dan športa ni dela prost dan zato, ker bi sicer to pomenilo večje stroške dela, ker bi to pomenilo zmanjšanje konkurenčnosti. Torej, besedilo predloga zakona pravi, da mora biti to še vedno delovni dan, ker bi sicer gospodarstvo kolapsiralo. Moji predhodni argumenti pa so bili jasni – zaradi enega dneva, ki mogoče niti ne bi bil en dodaten dela prost dan, gospodarstvo v dobi, v kateri smo, ne more in ne sme kolapsirati. Naloga politike, še enkrat ponovim svoje izhodišče, je najprej zagotoviti blaginjo vsem, ali so to delavci, ki se v tem primeru rekreativno ukvarjajo s športom, ali so to profesionalni športniki. En korak, zavedam se, da majhen, ampak siguren korak k temu je, da dan športa, če želimo, da ga obeležimo, kot je treba, postane dela prost dan. Hvala lepa.

PODPRESEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Lidija Divjak Mirnik.
Izvolite.

LIDIJA DIVJAK MIRNIK (PS LMŠ): Hvala lepa, podpredsednik. Lep pozdrav, spoštovana državna sekretarka, kolegice, kolegi!
Ogromno smo danes že povedali, poskušala bom biti zelo kratka, nimam dosti časa. Pomembno je, da dobimo slovenski dan športa. V Listi Marjana Šarca z datumom niti nimamo toliko težav, sledimo športnikom, ker so oni naši ambasadorji in tisti, ki reklamirajo Slovenijo. Tega se je mogoče potrebno tudi zavedati. Sicer bi bilo fajn, da bi bil to nek dan, ko bodo tudi študentje že na fakultetah, ampak okej, tudi s 23. septembrom nimamo težav, glavno je, da praznujemo in da aktivno preživimo tisti dan.
O problematiki športne infrastrukture je bilo nekaj povedanega. Tudi v Mariboru imamo s to problematiko kar nekaj težav, predvsem z obnovami, ker vedno pride nekaj vmes. V mestnem proračunu je seveda premalo denarja in vedno pride nekaj vmes, zato imamo še zmeraj neobnovljeno dvorano Tabor, zato imamo še vedno težave pri kopališču Pristan. Dobro, tu so tudi izvajalci dosti krivi, ampak pustimo. Pa mariborski hipodrom, ki ga verjetno niti ne poznate, je kar problematičen. Začeli pa smo obnavljati zahodno tribuno Ljudskega vrta, tega pa verjetno vsi poznate, kar me zelo veseli. Jaz bi si želela, da bi tukaj država imela več posluha za obnovo športne infrastrukture, predvsem tiste, ki jo je zaradi časa potrebno obnoviti, in tudi zaradi novih meril, ki so v določenem športu prisotna. Maribor je dal ogromno športnikov, jaz jih ne morem naštevati, ker jih je res ogromno. Tu gre zahvala v prvi vrsti tako občini kot državi, predvsem pa staršem in tudi športnikom, saj so oni tisti, ki to oddelajo. Res pa je, da če ni odrekanja tudi staršev, potem tega pač ne bi bilo. Lep primer je recimo Ilka Štuhec. Zelo plastičen primer tega, kaj pomeni, če se straši vseeno odpovedo in živijo za to, da je otrok uspešen v športu.
Vendar se tu, kar se tiče vrhunskih športnikov, v Sloveniji pojavi res velika težava. Namreč, na športnike, ki prenehajo s svojo kariero, v Sloveniji pozabimo. Če so imeli dovolj veliko srečo, da so bili v dovolj zanimivem športu, so si zaslužili za življenje vnaprej, če ne, se pa na njih pozabi. Jaz mislim, da je to nekaj, kar še mora »oddelati« politika. V tujini poznamo primere, ko zaslužni športniki oziroma ne vem, dobitniki olimpijskih medalj ali kakorkoli, dobijo tako imenovano penzijo. Jaz ne vidim enega razloga, da tega ne bi v Sloveniji izpeljali. Nekoč smo imeli tudi neki sklad za profesionalne športnike, mislim, da pri MIZŠ, vendar nekako ni zaživel. Zato je to nekaj, kar še moramo obvezno oddelati. Sicer nimamo tukaj predstavnikov MIZŠ, pa kljub temu bi bilo fajn, da kdo to sliši. Primer judoista Mihaela Žganka, če ga poznate. On je šel v Turčijo, tam prevzel turško državljanstvo, tudi nastopa pod drugim imenom, zato ker v Turčiji judoisti pač lahko preživijo, v Sloveniji pa ne. Tako da tukaj imamo še veliko dela. Strinjam se s Primožem Siterjem, da je država tista, ki mora te stvari oddelati. Sploh če bi ovrednotili vso to promocijo, ki jo športniki naredijo za nas. Pa okej.
V naši družini smo športniki, ker je pomembno, da se otroci tega naučijo v družini. Jaz sama sem tudi bivša športnica, ampak mi je zanimivo, da smo zdaj, ko hodim na fitnes, na te skupinske vadbe, tam jaz pa upokojenci. To mi je zelo všeč. Pa ne boste verjeli, nekatere gospe so pri svojih 70. in več zelo zelo gibčne. Hočem povedati, da je zgled v družini zelo pomemben in jaz to hočem svojim otrokom dati. Kar se tiče tega, na kakšen način. Tudi gibanje čez celo življenje pomaga pri tem, da imamo potem manjše naložbe v zdravstvo. Ker če se gibaš, potem nisi tako hitro zdravstveni problem. Ali pač? Definitivno pa pomaga, o tem je govorila tudi Iva. Mogoče samo še to za zaključek. V Mariboru smo bili Evropsko mesto športa 2018, tudi letos bomo imeli Športno pomlad in vas vljudno vabim, da se nam pridružite, cel dan cel Maribor športa. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima mag. Andrej Rajh.
Izvolite.

MAG. ANDEJ RAJH (SAB): Hvala lepa za besedo.
Naj nadaljujem. Maribor je res mesto športa, imamo športni vikend mesta. Ne vem, ali bo letos … / oglašanje iz dvorane/ Konec septembra bo organiziran. Je pa dan športa, praznik športa, ki ga danes uzakonjamo, sporočilo prebivalcem, da je šport zdrav. Ne samo sporočilo prebivalcem, ampak tudi en znak pozornosti športnim delavcem in našim športnikom. Mi se kot družba moramo zavzemati, da bo šport dostopen čim širšim množicam, to pomeni tako otrokom kot aktivni generaciji, kot starejši generaciji. Potrebno je, da mi kot država omogočimo, da se ljudje, naši državljani s športom ukvarjajo skozi vsa življenjska obdobja. Mislim, da, je to glavno sporočilo. Šport mora biti dostopen, športna infrastruktura mora biti za to primerna in za to si moramo država in tudi lokalne skupnosti prizadevati.
Govorimo tudi o profesionalnih športnikih, o njihovi karieri po zaključku. Zelo je pomembno, da se tisti, ki se potem odločijo za profesionalni šport, tudi ustrezno izšolajo in da imajo poklic. Mislim, da sporočila, kot je to, da zdaj bom pa jaz uspešen športnik pa bom v petih letih zaslužil dovolj za vse življenje, niso prava sporočila. To ni pravo sporočilo, ki ga mi želimo iz Državnega zbora poslati prek zaslonov do naših gledalcev. Poglejmo samo našega olimpionika Leona Štuklja. On je bil po poklicu pravnik in je imel poklic. To je nekaj, k čemur moramo mi stremeti. Poglejmo tudi druge športnike, gospo Saro Isaković, tudi šolana, tudi Francija Petka, skakalca, doktorja znanosti. To je sporočilo, ki ga moramo mi poslati – da se mladi naj ukvarjajo s športom, hkrati pa naj poskrbijo tudi, da bodo imeli ustrezno izobrazbo, da bodo imeli eksistenco pokrito tudi, ko se njihova kariera ali konča ali konča predčasno zaradi nezgod ali mogoče zaradi tega, ker v športu niso dovolj uspešni. Mislim, da je to sporočilo, ki mora priti iz Državnega zbora, tudi v luči tega, da se šport pluralizira in da ostane oziroma postane dostopen vsem. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Repliko ima gospod Židan.
Izvolite.

GREGOR ŽIDAN (PS SD): Jaz bi k temu, kar je gospod Rajh povedal, samo dodal, da so za to šolanje pristojni že nekaj naredili. Vsaj v osnovni in srednji šoli imajo športne razrede oziroma status športnika. Jaz bi rad, da se to nadaljuje mogoče še z malo večjo mero in da bi res športniki dosegli izobrazbo, ki je lahko ključnega pomena za preživetje. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima gospod Franc Jurša.
Izvolite.

FRANC JURŠA (PS DeSUS): Podpredsednik, hvala za besedo. Lep pozdrav vsem v dvorani!
Mi danes dejansko govorimo o Zakonu o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji. Ne poudarjam tega zaradi tega, ker tega ne bi vedeli, ampak v razpravi je čutiti, da govorimo o Zakonu o športu. Ne. Konkretno o prazniku športa. Glede na to, da slovenski profesionalni športniki dosegajo vrhunske rezultate, ni problem izbrati dneva, kdaj naj bi bil dan slovenskega športa. Nekatere stvari so se tukaj zapletle. Jaz bom to čisto na kratko povedal, glede na to, da smo bili mi tudi eni izmed tistih, ki smo predlagali neke rešitve, ampak ne sami sebi pa politiki, ampak smo rekli, da morajo o tem odločati športne organizacije, športniki in seveda športni funkcionarji. Jaz razumem šport kot tisti amaterski, rekreacijski del in na drugi strani profesionalni. Naši športniki dosegajo izjemne rezultate na število prebivalcev. Svojčas smo Slovenci sloveli kot narod zimskega športa, naši športniki pa so dokazali še kaj več in dandanes lahko rečemo, da smo tudi narod drugih športov. Veste, kaj me pa strašno moti? Da hočete nekateri danes to politično prikazati in govorite tako, kot da niste del politike. Vsi mi, ki sedimo tu, smo del slovenske politike in se ne moremo izključevati in takrat, ko bi nam ustrezalo, biti poslanci, takrat, ko nam pa ne bi ustrezalo, pa ne biti del slovenske politike.
Malo prej sem govoril, da smo vplivali na to, da so se iskale variante in nove rešitve za datum slovenskega športa. Za nas je bil ključen problem, da je 1. oktober Generalna skupščina Združenih narodov razglasila za dan starejših, in smo potem športnikom predlagali, da se iščejo nove variante. Pojavile so se nove variante: 15. oktober, 5. februar in na koncu je prišel 23. 9. 23. 9. smo dosegli prve vrhunske rezultate oziroma medalje, srce nam je igralo, ko smo slišali slovensko himno. To ni edina zadeva, ampak imamo takrat tudi evropski teden športa. Ta datum so predlagali športniki, zato smo mi s tem soglašali in smo veseli, da so razumeli, da je 1. oktober to, kar je, in da imamo 23. 9. Ker športniki so želeli predvsem neko obdobje leta, ko bodo lahko izvajali tudi aktivnosti zunaj, se pravi na športnih objektih izven pokritega s streho.
Ni res, da v politiki nismo nikoli pogledali na športnike. Slovenija pač po zmožnostih prispeva tudi športu. Jaz bi v vsakem primeru želel, da bi bilo to več, kot je, ampak moramo razumeti neko realnost. Šport spremljam plus 50 let in sem zelo ponosen na športnike in sem vesel vsakega njihovega najmanjšega rezultata, naj bo to na državni ravni ali pa na evropski oziroma svetovni ravni. Poskrbeli pa smo v preteklosti tudi za tiste športnike, ki so dosegli vrhunske rezultate. Veste, da smo v enem izmed mandatov pred tem izglasovali, da dobijo športniki z vrhunskimi rezultati v svoji karieri tudi lepše, boljše, večje, višje pokojnine.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Sprašujem, ali želi še kdo razpravljati. Vidim, da ja. Prosim za prijavo.
Prijavljen je samo Franc Kramar.
Izvolite.

FRANC KRAMAR (PS SAB): Hvala lepa, podpredsednik.
Danes govorimo o športu, ki je po moji oceni ena izmed najbolj pomembnih družbenih dejavnosti v Sloveniji. Zakaj je najbolj pomembna? Zaradi dejstva, da so uspehi športa v svetu prek naših športnikov zelo odmevni, lahko rečem, da smo glede na velikost države in število prebivalcev v samem vrhu, kar se tiče športa. Mislim, da za to zaslugo nosijo športniki, ki so v preteklosti osvajali olimpijska, svetovna in ostala prvenstva. Dejstvo je, da je tako maloštevilen narod s tako močno športno dejavnostjo lep primer v svetu in da je to, da nas po športu kot panogi prepoznavajo v svetu, ena boljših promocijskih zadev, ki jih Slovenija premore. Ob tem bi se dotaknil tudi tega, da pri pogojih za šport pozabljamo na lokalne skupnosti. Lokalne skupnosti v svoji sredini nosijo sredstva za to, da lahko financirajo začetke. Zavedati se moramo, da so najtežji trenutki trenutki, ko se nekdo odloči za šport in začne trenirati. Mladina je danes, lahko rečem, nekje do 16., 17. leta še množično udeležena v športu, potem pa pridejo druge stvari in večina teh ljudi opusti šport in gre po drugi poti. Tukaj mislim, da je razlog predvsem v financah. Dejstvo je, da breme vrhunskega športnika, dokler ni na takem nivoju, da dosega vrhunske rezultate, nosijo lokalne skupnosti, ne država, država prevzame športnika šele takrat, ko je dejansko vrhunski športnik, ko dosega zavidljive rezultate.
O prazniku bi pa rekel, da to seveda podpiram. Poleg športa imamo v državi tudi kulturo, kultura ima svoj državni praznik, dela prost dan. Jaz zagovarjam, da je šport dejansko upravičen do tega, da se podpre ta predlog zakona o praznikih in da se razglasi praznik tudi za šport. Moji predhodniki so naštevali vrsto športnikov, ki so dosegali vrhunske rezultate. Še enkrat poudarjam, šport je dobra promocija za Slovenijo. Poznamo uspešne, zelo uspešne športnike, ki dosegajo več kot vrhunske rezultate. Če omenim samo Luka Dončića, Dragića in Kopitarja, ki so dejansko uspeli in naredili tudi dober posel, kar je seveda dobro. Na drugi strani se mi pa zdi, da bo treba resno začeti razmišljati o tem, da se na nižjih nivojih, se pravi ne tistih, kjer je kvaliteta, ampak kjer je kvantiteta … Izhajam iz okolja, v katerem so mladi zelo zaposleni, imajo poleg kulturnih dejavnosti tudi močno športno dejavnost, in v tem okolju je žal tako, da ko pridejo nekje do 15., 16. leta, opustijo to dejavnost in se večinoma predajo študiju oziroma učenju, ker je treba misliti na prihodnost, skozi šport doseči svojo prihodnost pa je mukotrpno in težko. Tisti, ki jim to uspe, so žal še redki, vendar upam, da bo v prihodnosti ta mlada generacija, ki je danes na nivoju športnikov, ki nimajo statusa vrhunskega športnika, dosegla sčasoma res vrhunske rezultate. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Želi še kdo razpravljati? Ugotavljam, da ne, zato zaključujem razpravo. O amandmajih bomo odločali danes v okviru glasovanj. S tem prekinjam to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 13. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PRVO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O DOPOLNITVI ZAKONA O UKREPIH REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KREPITEV STABILNOSTI BANK.
Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina osmih poslank in poslancev s prvopodpisanim Luko Mescem. V zvezi s tem predlogom zakona je skupina 11 poslank in poslancev s prvopodpisanim dr. Matejem Tašnerjem Vatovcem zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavniku predlagateljev Luki Mescu.
Izvolite.

LUKA MESEC (PS Levica): Hvala za besedo in lep pozdrav!
Mislim, da je vsem v tej dvorani in širše v Sloveniji jasno, da imamo v Sloveniji hudo stanovanjsko krizo. Stanovanjska politika je sistematično zapostavljana s strani države že 20, 30 let in posledice tega na svojih plečih čutijo predvsem mladi. Cene stanovanj letijo v nebo. Pred krizo je bila Ljubljana evropska prestolnica, v kateri so cene stanovanj rasle najhitreje. Tudi če boste danes obiskali spletno stran Statističnega urada, boste videli, da je indeks cen nepremičnin trenutno 133, kar pomeni, da so nepremičnine kar za 33 % dražje, kot so bile leta 2015. Kljub krizi, kljub gospodarskemu zastoju, kljub izostanku turizma imamo danes še vedno 33 % dražje nepremičnine, kot so bile leta 2015. Posledice tega so, da imamo eno od največjih populacij mladih, ki živijo doma. Med 25. in 34. letom naj bi doma pri starših živel kar vsak drugi mlad moški oziroma 40 % celotne generacije. S tem se uvrščamo v vrh Evrope in daleč za države, ki se lahko postavijo z najboljšo stanovanjsko politiko v Evropi, govorim o skandinavskih, kjer je ta delež manj kot 5 %. Vzrok je jasen. Mladi imajo danes pred sabo naslednje možnosti: ali plačujejo oderuško najemnino – lahko greste obiskat Bolho in si pogledate, kakšne so trenutno najemnine po Sloveniji – ali vzamejo kredit, ki ga bodo odplačevali celo življenje in si bodo zanj nakopali več deset tisoč evrov obresti ali pa celo več kot sto tisoč evrov obresti, dostikrat obresti presežejo glavnico kredita, ali pa živijo doma. Marsikdo si finančno ne more privoščiti drugega, kot da živi doma. Mi imamo stanovanja, ki so dražja kot marsikje v Evropi, dražja kot recimo v Gradcu, plače pri nas pa so v primerjavi z Gradcem pol manjše.
S tem prihajam do tega, zakaj ponovno vlagamo predlog o neodplačnem prenosu nepremičnin in zemljišč s slabe banke na Stanovanjski sklad. Na slabi banki je trenutno 14 zemljišč, ki so po oceni Stanovanjskega sklada iz leta 2019 primerna oziroma pogojno primerna za prenos na Stanovanjski sklad in na katerih bi se dalo zgraditi tisoč 368 stanovanj in 16 vrstnih hiš, s čimer bi streho nad glavo dobilo od 4 do 5 tisoč ljudi. Imamo levi in desni državni žep. Imamo slabo banko, ki ima nepremičnine, pa jih tržno prodaja, in imamo Stanovanjski sklad, ki je tako finančno podhranjen kot bi tudi potreboval zemljišča, posebej taka, kot so ta, ki so nekatera tudi v centrih mest, kjer jih je težko dobiti, da bi tam lahko gradil neprofitna stanovanja za mlade, za mlade družine in za vse, ki do stanovanj zaradi trenutnih cen ne morejo. Naša rešitev je preprosta. Z DUTB prenesimo te nepremičnine, ta zemljišča na Stanovanjski sklad, kar je prvi korak k temu, da pridobimo stanovanja za od 4 do 5 tisoč ljudi.
V Levici smo prebrali tudi mnenje Vlade, ki ponovno opozarja na različne zaplete, ampak odgovoril bom čisto na kratko. Neodplačan prenos z DUTB smo organizirali tako, da ne bi imel negativnih učinkov na bilanco DUTB, in predlagamo ga tako, da državni proračun ne bi bil oškodovan. Seveda pa je to samo prvi korak k temu, da se zagotovijo te nepremičnine, ta stanovanja. V jeseni se pripravlja rebalans proračuna in v Levici smo trdnega stališča, da je treba tokrat v rebalansu poskrbeti za resno dokapitalizacijo Stanovanjskega sklada, da bo lahko stanovanja začel graditi. Če spomnim, od leta 2009 dalje Stanovanjski sklad do leta 2019 ni dobil niti evra dokapitalizacije iz državnega proračuna, da bi gradil javna stanovanja. Se pravi, nehajmo prepuščati stanovanjsko politiko trgu. Potrebujemo aktivno politiko države.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Za uvodno predstavitev mnenja dajem besedo predstavnici Vlade mag. Poloni Flerin … / oglašanje iz dvorane/ V redu, nekaj nam ne štima v tem protokolu. Besedo dajem mag. Kristini Šteblaj.
Izvolite.

MAG. KRISTINA ŠTEBLAJ: Hvala lepa za besedo.
Kolegico bom opravičila, ker je zbolela. V zvezi z obravnavo predmetnega predloga zakona Vlada meni, da odstopa od osnovnih načel, ne samo od Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank, pač pa tudi od vseh javnofinančnih predpisov, saj neodplačan prenos premoženja dejansko opredeljuje kot odplačan. Glede tega velja opozoriti, da bi kljub v predlogu zakona predvidenemu neodplačnemu prenosu nepremičnin z DUTB na Stanovanjski sklad država v vsakem primeru morala intervenirati iz državnega proračuna, saj bi morala nameniti dodatna sredstva proračuna za pokrivanje prevzetih obveznosti DUTB. Kot izhaja tudi iz pojasnil v uvodnem delu posredovanega mnenja Vlade, pa tudi znatna sredstva Stanovanjskemu skladu za izvedbo vseh načrtovanih gradenj stanovanjskih nepremičnin na zemljiščih, ki bi bila predmet prenosa po predlogu zakona. Vlada ocenjuje, da so za doseganje ciljev, ki jih želijo doseči predlagatelji zakona, že bili sprejeti zadostni ukrepi, in to brez poseganja v obstoječo zakonodajo ali vplivanja na finančno stanje DUTB in povzročanja tveganja za unovčevanje državnih poroštev, danih DUTB.
Kot skupščina DUTB je Vlada junija 2019 sprejela sklep, s katerim je DUTB naložila obveznost odplačnega prenosa določenih nepremičnin na Stanovanjski sklad, ki jih je ta ocenil kot primerne oziroma ustrezne. Vlada je za potrebe prenosa teh nepremičnin kot ustanoviteljica v potrebni višini povečala tudi namensko premoženje Stanovanjskega sklada. Iz navedenega razloga Vlada meni, da je predlagani zakon nepotreben, saj na že uporabljen način dosega isti cilj, vendar po sistemsko utečeni poti in skladno s potrebami in tudi z možnostmi Stanovanjskega sklada. Navedbo predlagatelja zakona, da bi lahko s sprejetjem lani vloženega predloga zakona in posledično s prenosom teh nepremičnin Stanovanjski sklad pridobil okoli tisoč 957 javnih najemnih stanovanj ter 157 hiš, velja osvetliti tudi z vidika sposobnosti Stanovanjskega sklada za izgradnjo teh stanovanjskih nepremičnin, pri tem pa upoštevati tako časovno kot tudi finančno komponento gradnje. Kot je bilo večkrat že javno pojasnjeno, Stanovanjski sklad sredstev za izgradnjo vseh teh stanovanjskih objektov nima, kar pomeni, da četudi bi prenesli vse nepremičnine na Stanovanjski sklad, ta teh objektov ne bi bil sposoben zgraditi v primernem času.
Posebno pozornost pa terja navedba glede ocene finančnih posledic zakona za državni proračun in druga javnofinančna sredstva. Predlagatelj zakona verjetno ve, da je potrebno javni dolg skupaj z obrestmi odplačati, za kar pa so potrebna sredstva proračuna države, ki za ta namen niso načrtovana. Predlog zakona in tudi predlog neodplačnega prenosa bodisi nepremičnin, ki so že v lasti DUTB, bodisi tudi tistih, ki jih bo DUTB šele pridobila, je neustrezen, saj je v nasprotju s temeljnimi cilji ZUKSB in smernicami za delovanje DUTB, ki jih je določila Vlada. DUTB mora v skladu z ZUKSB, z zakonom, zagotoviti gospodarno porabo sredstev proračuna in njihovo povrnitev, neodplačni prenos pa je ravno nasprotno od gospodarnega ravnanja in rabe javnih sredstev, hkrati pa je tudi v neskladju s temeljno nalogo DUTB. Vlada stoji na stališču, da način z odplačnim prenosom nepremičnin z DUTB na Stanovanjski sklad omogoča, da se v okviru obstoječe zakonske ureditve doseže skupni cilj povečanja števila najemnih stanovanj, pri čemer se prenosi izvedejo skladno s finančno in kadrovsko sposobnostjo Stanovanjskega sklada za izvedbo predvidenih investicij v gradnjo javnih najemnih stanovanj ter brez negativnih posledic za javne finance in tudi finančno stabilnost DUTB. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Besedo ima poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, Ljubo Žnidar.
Izvolite.

LJUBO ŽNIDAR (PS SDS): Hvala lepa, spoštovani podpredsednik. Kolegice in kolegi!
Poslanska skupina Levica vlaga revidirano dopolnitev neusklajenega zakona iz lanskega leta. Vsled tega se je prenos z DUTB na Stanovanjski sklad Republike Slovenije ustavil oziroma se ne izvaja. Predlagatelj tega revidiranega predloga navaja poglavitne rešitve. S spremembo se določa, da DUTB poleg izpolnjevanja svoje osnovne dejavnosti, izvajanja ukrepov za krepitev stabilnosti bank, uresničuje tudi javno interesno področje stanovanjske politike. Pri uresničevanju javnega interesa na področju stanovanjske politike DUTB namesto zasledovanja profitnega motiva sledi javnemu interesu. Spremembe zakona določajo, da mora DUTB v 14 dneh po pridobitvi nepremičnine skladu posredovati podatke o vsaki pridobljeni nepremičnini, sklad pa ga v enem mesecu obvesti, ali je nepremičnina primerna za prenos ali ne. Če je nepremičnina po oceni sklada primerna za doseganje ciljev aktivne stanovanjske politike, jo mora DUTB v 14 dneh po prejetju obvestila neodplačno prenesti na Republiko Slovenijo, Republika Slovenija pa mora pridobljene nepremičnine v roku enega meseca po pridobitvi plačati kot dodatno namensko premoženje sklada. Spremembe zakona urejajo tudi neodplačni prenos vseh nepremičnin, primernih za prenos, ki jih ima DUTB v lasti na dan uveljavitve tega zakona.
13. vlada Republike Slovenije iz lanskega leta je 13. junija 2019 v vlogi skupščine DUTB med drugim odločila, da je za izvajanje Resolucije o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025 nujno, da DUTB najbolj primerne nepremičnine v lasti DUTB odplačno prenese na sklad. Prenos se bo izvedel po oceni tržne vrednosti. Vlada pa o predlaganem predlogu opozarja, da bi kljub v predlogu zakona predvidenemu neodplačnemu prenosu nepremičnin z DUTB na Stanovanjski sklad Republike Slovenije država v vsakem primeru morala investirati s sredstvi proračuna. Zato tudi če govorimo o neodplačnem prenosu na Stanovanjski sklad, dejansko ne bi bil neodplačen, saj bi morala država nameniti dodatna sredstva proračuna za pokrivanje obveznosti DUTB kot tudi znatna sredstva Stanovanjskega sklada za izvedbo vseh načrtovanih gradenj stanovanjskih nepremičnin na zemljiščih, ki bi bila predmet prenosa. Način z odplačnim prenosom nepremičnin z DUTB na Stanovanjski sklad, ki ga je določila Vlada, omogoča, da se v okviru obstoječe zakonske ureditve doseže skupni cilj povečanja števila javnih najemnih stanovanj, pri čemer se prenos izvede skladno s finančno in kadrovsko sposobnostjo Stanovanjskega sklada za izvedbo predvidenih investicij v gradnjo javnih najemnih stanovanj ter brez negativnih posledic za javne finance in finančno stabilnost DUTB.
Predlagani zakon odstopa od osnovnih načel in javnofinančnih predpisov, zato v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke menimo, da zakon ni primeren za nadaljnjo obravnavo.

PODPRESDEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Liste Marjana Šarca bo predstavil Jože Lenart.
Izvolite.

JOŽE LENART (PS LMŠ): Hvala lepa za besedo. Spoštovani!
Namenoma v stališču uvodoma izhajam iz Resolucije o Nacionalnem programu za mladino, ki je bila izdelana za leta 2013–2022, ki naslavlja tudi bivanjske razmere mladih. Eden temeljnih ciljev resolucije je, da na podlagi politike zaposlovanja omogočimo mladim zagotovitev lastne ekonomske in socialne varnosti in s tem ustvarimo pogoje za lažje osamosvajanje mladih. Mladi so namreč pomemben del družbe in predstavljajo steber razvoja in prihodnosti države. Slovenija za javno šolstvo zagotavlja ugodne razmere za pridobitev izobrazbe mladih, in tu smo vsekakor med boljšimi v Evropski uniji. Vendar kljub zavezam resolucije na ostalih področjih ne naredimo preboja, da bi mladim omogočili tisti potencial v Sloveniji, ki bi jih dovolj motiviral za delo doma. Eden od pomembnih pogojev, kako obdržati mlade, je vsekakor reševanje stanovanjske problematike. Tako mlad kadrovski potencial odhaja drugam, v države z boljšimi pogoji zaposlitve, ekonomske in socialne varnosti, med katerimi je tudi izpolnjevanje bivanjskih pogojev. To pa je ravno v nasprotju s cilji Slovenije, da tudi v nadalje zmanjšuje razkorak z bolj razvitimi državami in doseže vsaj povprečje razvoja oziroma bruto družbenega produkta držav Evropske unije. Z odhajanjem mladih žal tega cilja ne bomo dosegali.
Dejstvo je, da zadnje desetletje v naši državi na področju reševanja stanovanjske problematike za mlade ni bilo narejeno praktično nič. Zato smo v prejšnji koaliciji reševanje stanovanjske problematike mladih izpostavili kot enega ključnih izzivov. Prvi korak, ki je bil narejen za doseganje tega cilja, je bil prenos zemljišč z DUTB na Stanovanjski sklad Republike Slovenije. Vlada je kot skupščina DUTB lanskega junija sprejela sklep, s katerimi je DUTB naložila obveznost odplačnega prenosa nepremičnin na Stanovanjski sklad Republike Slovenije. V tem sklepu je omenjenih devet lokacij. Stanovanjski sklad je izbral tri lokacije, ki so zelo primerne, v izmeri 115 tisoč kvadratnih metrov. Od tega je ena lokacija v Ljubljani, ena lokacija v Novi Gorici in pa v Novem mestu. In šest lokacij v izmeri 128 tisoč kvadratnih metrov, ki so bile s strani Stanovanjskega sklada tudi opredeljene kot primerne. Torej, izbrane so bile lokacije, ki jih je sam Stanovanjski sklad izbral za primerne. V letu 2019 smo tako s sklepom Vlade omogočili prenos treh lokacij, kar pomeni 589 stanovanj. Ostalo je še šest lokacij v naslednjih dveh letih, kar pomeni še dodatnih tisoč 368 stanovanj.
Drugi korak, namenjen reševanju problematike, bi bilo sprejetje stanovanjskega zakona. Zakon bi omogočil spremembo neprofitne najemnine v stroškovno. Državne bančne garancije investitorjem pri sklepanju posojil Stanovanjskemu skladu Republike Slovenije in občinskim stanovanjskim skladom bi omogočile tudi višjo stopnjo zadolževanja in tako naprej, bilo je še več predlogov. Tretji korak bi bil uvedba poroštvene sheme za mlade. Država bi s tem omogočila kredite državljanom, ki prvič rešujejo stanovanjski problem in zaradi oblike zaposlitve, na primer prekarno zaposleni, ali višine dohodka kredita za nepremičnino ne morejo pridobiti samostojno. Pri tem je hkrati šlo za odziv na nepremišljen ukrep Banke Slovenije, ki je z zaostrovanjem ukrepov na področju kreditiranja prebivalstva stanovanjsko situacijo mladih še dodatno poslabšala. Hkrati smo z zakoni o izvrševanju proračunov za leti 2020 in 2021 zapisali določbo, ki omogoča državno poroštvo v višini 200 milijonov evrov letno za kredite državljanov, ki prvič rešujejo stanovanjsko vprašanje in jim oblika zaposlitve oziroma višina dohodka ne omogočata samostojne pridobitve kredita. To pa so predvsem mladi, mlade družine, prekarno zaposleni.
Nato smo po konceptu uspešnih zgodb slabih bank nekaterih drugih držav članic, kot je v primeru Irske in tudi Španije, predlagali, da se v okviru DUTB, ki ima znanje na tem področju, združi potenciale in končno v praksi uresniči zastavljeni cilj iz devetletne resolucije nacionalnega programa. Ugotovili smo, da je potrebno združiti vse možne potenciale, ki so bili doslej razdrobljeni po različnih resorjih in institucijah. Nakazali smo možnosti, da to izvede DUBT, saj razpolaga z določenim kadrovskim, infrastrukturnim in finančnim potencialom. DUBT bi lahko na svojih zemljiščih gradila stanovanja za ranljivejše skupine, oskrbovana stanovanja, domove za starejše in tudi študentske domove. Žal pretirane podpore ideje ni bilo, predvsem zaradi tega, ker ima DUTB v javnosti slab sloves, predvsem zaradi preteklih nečednosti. Politika pa, saj vemo, beži stran od nepopularnih ukrepov, tudi če so ti še kako smiselni in bi lahko rešili aktualno stanovanjsko problematiko mladih. Ko nekdo potrebuje stanovanje, se ne bo spraševal, kdo ga je zgradil in kako je deloval DUTB v preteklosti, pomembno mu bo predvsem, da si stanovanje lahko zagotovi. Odgovornost države je, da poskrbi za osnovno eksistenco in dostojno življenje ljudi, odgovornost pristojnih institucij in politike pa je, da za to postavi okvir. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov bo predstavil gospod Jani Prednik.
Izvolite.

JANI PREDNIK (PS SD): Podpredsednik, hvala. Spoštovani vsi zbrani!
Danes razpravljamo o identičnem predlogu zakona, ki ga je isti predlagatelj vložil že preteklo leto, ko na matičnem delovnem telesu ni dobil podpore. Bistvo predloga je, da bi vsa zemljišča, ki so primerna za gradnjo stanovanj, z Družbe za upravljanje terjatev bank neodplačno prenesli na Stanovanjski sklad Republike Slovenije. Prvič je bil predlog obravnavan lani v času, ko je tudi sam Stanovanjski sklad predlagal Vladi, da nanj prenese določena zemljišča, ki so primerna za gradnjo stanovanj, trenutna lastnica pa je DUTB, tako imenovana slaba banka. Sklad je pripravil tudi seznam pogojno primernih zemljišč za prenos in se o njem usklajeval z Vlado. Kljub temu da zakon v Državnem zboru ni bil sprejet, se je Vlada odločila, da bo Stanovanjskemu skladu namenila tri za stanovanjsko gradnjo primerna zemljišča. Prenos z DUTB je bil takrat izpeljan odplačno in v ta namen je Vlada dokapitalizirala sklad. Predlagatelji zdaj vnovič predlagajo, da se Stanovanjskemu skladu takoj in brezplačno prenesejo vse tako imenovane stanovanjske nepremičnine, ki jih ima v lasti DUTB.
Socialni demokrati moramo pojasniti, kakor smo pojasnili tudi takrat, da vsekakor podpiramo okrepitev Stanovanjskega sklada tako, da bo ta sposoben izvajati svoje osnovno poslanstvo, zagotavljati dostopna in kakovostna najemna stanovanja, podrobnosti predloga pa s seboj nosijo nekaj tveganj in pasti, zato moramo znova predstaviti tudi naše pomisleke. Menimo namreč, da tako zastavljen predlog skladu ne zagotavlja dejanske možnosti izgradnje stanovanj, pri čemer pa tvegamo še, da svoje osnovne naloge ne bo uspel opraviti niti DUTB – to pa je povrnitev sredstev, ki so jih v bančno sanacijo vložili državljanke in državljani. Predlagatelji se namreč v svojem predlogu niso pretirano ozirali na primernost posameznih nepremičnin za stanovanjsko gradnjo niti na potrebe, ki se po območjih razlikujejo, zlasti pa so pozabili, da s prenosom zemljišč na drugega lastnika še nismo zagotovili tudi gradnje stanovanj. Za kaj takega je treba skladu zagotoviti tudi finančna sredstva in preprečiti njegove nadaljnje izlete na polje tržnih stanovanj za premožne kupce. Sicer mu nalagamo breme, ki ga ne bo zmogel nositi, in tvegamo, da se bo sklad ukvarjal tudi s preprodajo zemljišč, kar ni njegovo poslanstvo in za kar ni usposobljen. Na slovenskem trgu je že sicer preveč mešetarjev z zemljišči, premalo pa investitorjev v kakovostna in dostopna stanovanja.
Težak položaj na slovenskem nepremičninskem trgu, na katerem primanjkuje predvsem dostopnih najemnih stanovanj, je posledica dolgih desetletij, ko so gradnjo stanovanj prepuščali trgu, investicije vanje pa zasebnikom. Ta trend moramo obrniti. Obrnemo ga lahko le z dolgoročnim načrtom in s konkretnimi vlaganji. Stanovanjskemu skladu je zato treba zagotoviti denar, ne le zemljišč. Zagotoviti moramo, da se za stanovanjsko oskrbo namenijo za to najbolj primerna zemljišča. Poskrbeti je treba, da bo DUTB povrnil velikanska sredstva, ki so bila vložena v bančno sanacijo. Skratka, za izgradnjo zadostnega števila kakovostnih in dostopnih javnih najemnih stanovanj moramo storiti bistveno več od golega prenašanja lastništva zemljišč. Prvi korak brez premisleka o naslednjem je lahko zelo nevaren.
Zato bomo Socialni demokrati današnjo razpravo izkoristili predvsem za seznanitev s stanjem in za iskanje dejansko izvedljivih rešitev, ki bodo omogočile tudi gradnjo javnih stanovanj, ne le brezplačnega prenašanja lastništva nepremičnin z ene institucije na drugo. Vsekakor pa podpiramo vse izvedljive rešitve, ki bodo gradnjo takih stanovanj tudi omogočile. Glede na opravljeno razpravo se bomo na koncu odločili tudi o podpori predlogu sklepa o primernosti predloga zakona za nadaljnjo obravnavo.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Stranke modernega centra bo predstavila Monika Gregorčič.

MONIKA GREGORČIČ (PS SMC): Hvala, podpredsednik, za besedo. Spoštovani vsi prisotni!
Po skoraj letu dni je Poslanska skupina Levica v zakonodajni postopek ponovno vložila novelo Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank. Z njo zasleduje enake cilje kot prvič, to je prenos nepremičnin, primernih za gradnjo stanovanj, z DUTB oziroma slabe banke na Stanovanjski sklad Republike Slovenije. V Poslanski skupini SMC tako kot lani sicer podpiramo cilje tega zakonskega predloga, a opozarjamo, da je zato Vlada ukrepala že lani. Tako je bilo z vladnim sklepom junija 2019 odločeno, da DUTB svoje najbolj primerne nepremičnine odplačno prenese na Stanovanjski sklad. Oktobra 2019 so bile podpisane prodajne pogodbe za prenos oziroma nakup zemljišč na lokacijah v Ljubljani, Novem mestu in Novi Gorici v vrednosti preko 10 milijonov evrov. Na teh lokacijah namerava zdaj Stanovanjski sklad zgraditi nekaj sto javnih najemnih stanovanj ter vrstnih hiš. Novembra 2019 je Vlada zato ustrezno povečala tudi namensko premoženje sklada. Kot primernih za prenos je bilo evidentiranih še kar nekaj lokacij oziroma zemljišč, zato je smiselno, da se takšen proces nadaljuje. Po našem mnenju je to tudi edina pravilna pot, tako pravno kot ekonomsko.
Da je bila prvotno predlagana rešitev Levice napačna, so posredno priznali že isti, torej današnji predlagatelji, saj so v besedilo današnje novele že vneseni tudi naknadni amandmajski popravki. V današnjem zakonskem predlogu se sicer še vedno omenja brezplačen prenos zemljišč, a to bi lahko označili tudi za zavajanje. Novela namreč ne predvideva več neposrednega brezplačnega prenosa z DUTB na Stanovanjski sklad, temveč vmesni prenos na državo in šele nato v drugem koraku z države na sklad. Stanovanjski sklad bi se na ta način sicer res izognil določenim poslovnim tveganjem, vsa javnofinančna tveganja za DUTB pa bi pokrivala država, in sicer na podlagi meglene dikcije, po kateri naj bi Republika Slovenija zagotavljala, da se položaj upnikov DUTB zaradi brezplačnega prenosa ne bi poslabšal, kar pa v prevodu pravzaprav pomeni dokapitalizacijo DUTB. Na ta način bi bilo torej poskrbljeno za dobiček slabe banke, v ospredju bi bil njen poslovni interes, ne pa tudi javni interes na področju stanovanjske politike, saj tega brezplačnega prenosa v resnici niti ne bi bilo. Iskreno dvomimo, da je bil to politični cilj predlagateljev v Levici; najverjetneje gre zgolj za nedoslednost ali nezmožnost predvidevanja vseh potencialnih tako pozitivnih kot negativnih posledic predlaganih zakonskih rešitev.
Glede DUTB opozarjamo, da ta poleg izpolnjevanja svoje osnovne dejavnosti, to je izvajanja ukrepov za krepitev stabilnosti bank, nima pristojnosti uresničevanja javnega interesa na področju stanovanjske politike. Res je DUTB v 100-odstotni državni lasti, a določenih nepremičnin ni mogoče obravnavati drugače od njenih ostalih terjatev oziroma premoženja. In povsem nekonsistentno bi bilo, če bi se po osmih letih od ustanovitve slabe banke odločili, da bo ta odslej opravljala naloge, za katere sploh ni bila ustanovljena. Naj spomnimo, da je glavna naloga DUTB, da premoženje, ki ga je prevzela od bank, upravlja tako, da bo v maksimalni možni meri povrnila sredstva davkoplačevalcev, ki so bila vložena v bančno sanacijo. Premoženja slabe banke zato ni moč neodplačno uporabiti za uresničevanje drugih ciljev. DUTB mora svoje premoženje upravljati po načelu dobrega gospodarja in tudi v skladu z mednarodnimi standardi. Ker pa njeno poslovanje vpliva tudi na saldo sektorja država, ga spremlja in nadzira tudi Evropska komisija. Življenjska doba DUTB se v skladu z zakonom izteče konec leta 2022, ko naj bi preostanki njenega premoženja prešli na SDH. A DUTB je velik del prejetega premoženja že prodala in bi že danes lahko predčasno prenehala delovati.
V SMC nismo naklonjeni spremembi oziroma razširitvi namena delovanja slabe banke tudi na področje reševanja stanovanjske problematike, temveč podpiramo njeno čimprejšnjo ukinitev. Stanovanjsko politiko pa naj izvajajo za to že pristojne institucije, torej stanovanjski skladi na državni oziroma na občinskih ravneh. To stališče smo zastopali že v prejšnji koaliciji, zanimivo pa je, da so bili tedaj tudi v Levici na strani nasprotovanja ideji o podaljšanju delovanja DUTB. Glede stanovanjske politike želimo posebej izpostaviti, da je bil oktobra 2019 v javno razpravo posredovan osnutek novega stanovanjskega zakona. Ta vključuje glavne ukrepe na stanovanjskem področju s ciljem zagotoviti več javnih najemnih stanovanj. Nosilci te politike bodo republiški oziroma občinski stanovanjski skladi in ne slaba banka. In zakaj je takšna pot najbolj primerna? Ker je portfelj nepremičnin slabe banke treba presojati po klasičnih merilih tržne gradnje, medtem ko se je treba pri uresničevanju stanovanjske politike države odločati predvsem o kriteriju lokacije, kje najemnih stanovanj, torej v katerih regijah, najbolj primanjkuje, in pri tem zasledovati tudi cilje čim bolj skladnega regionalnega razvoja. Prepričani smo, da je nov stanovanjski zakon nujen pogoj za izvajanje aktivne stanovanjske politike, zato si želimo, da postane ena od glavnih prioritet tudi v tej vladi.
V Poslanski skupini Stranke modernega centra – kljub temu da se s cilji predlaganega zakona strinjamo, ne strinjamo pa se z njegovo izvedbo prek DUTB – predlagane novele danes ne moremo podpreti. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Levica bo predstavil dr. Matej T. Vatovec.
Izvolite.

DR. MATEJ TAŠNER VATOVEC (PS Levica): Najlepša hvala, podpredsednik. Pozdrav vsem!
Osnovni cilj novele, s katero predlagamo, da se zemljišča, na katerih je mogoče graditi stanovanja, z DUTB prenesejo na Stanovanjski sklad Republike Slovenije, je, da se socialno ogroženim ljudem omogočijo neka minimalno dostojna in cenovno dostopna stanovanja. Toda prenos zemljišč na DUTB ni zgolj ukrep za reševanje socialne stiske mladih in ostalih ljudi, ki delajo, temveč tudi protikrizni ukrep. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je namreč vrednost v marcu opravljenih gradbenih del na stavbah za 4,8 % nižja od del, opravljenih v februarju. Od tega je vrednost del, opravljenih na stanovanjskih stavbah, upadla za 5,6 %. Primerjalno je bil marca 2020 padec v celotnem sektorju gradbeništva v Sloveniji med največjimi v okviru držav Evropske unije, zato je zagon te dejavnosti ključen za okrevanje gospodarstva kot celote. Prenos zemljišč, na katerih bo mogoče graditi stanovanja, bo pospešil gradnjo stanovanjskih objektov in posledično tudi opremljanje teh objektov. Aktivacija investicij v stanovanjsko gradnjo bo zato pomembno prispevala k oživitvi gradbenega sektorja in z njim povezanih dobaviteljskih verig. S tem bo prispevala tudi k ohranjanju delovnih mest in k večjim prilivom davkov in prispevkov v javne blagajne.
Povečanje ponudbe neprofitnih stanovanj, ki ga omogoča ta novela, ki jo predlagamo v Levici, bi ob ponovnem zagonu gospodarske dejavnosti zajezilo tudi napihovanje nepremičninskega in kreditnega balona. Pred izbruhom gospodarske krize, povezane z epidemijo covid-19, so cene najemnin in nepremičnin v Sloveniji poletele naravnost v nebo. Po podatkih Eurostata so v letu 2018 cene za najem stanovanj v Ljubljani v primerjavi z drugimi evropskimi prestolnicami rasle najhitreje. Po podatkih Sursa so se cene nepremičnin v letu 2018 zvišale za 9,1 %, lani pa še dodatno za 5,2 %. Zaradi nedostopnosti cenovno ugodnih stanovanj so v letu 2018 stanovanjski stroški za 35 % gospodinjstev predstavljali veliko breme, za 53 % gospodinjstev pa srednje veliko breme. Le za 13 % gospodinjstev ti stroški niso predstavljali nobenega bremena. Ob izbruhu gospodarske krize se je rast cen najemnin zaradi povečanja ponudbe sicer začasno umirila. Veliko najemodajalcev, ki so doslej stanovanja kratkoročno oddajali turistom, je namreč začelo oddajati stanovanja za dalj časa domačim iskalcem najemniških stanovanj. Vendar pa je treba upoštevati, da se je istočasno položaj prekarnih delavcev, samozaposlenih, študentov in drugih socialno ogroženih skupin le še poslabšal, saj so morali ob izpadu dohodkov še naprej plačevati najemnine ali pa oderuške obresti na stanovanjske kredite. Poleg tega je v času ponovnega zagona gospodarstva po koncu epidemije covid-19, če ne sprejmemo ustreznih ukrepov, le še vprašanje časa, kdaj bodo cene najemnin spet podivjale.
Z zagonom množične gradnje neprofitnih stanovanj bi mladi dobili dostopno streho nad glavo, poleg tega pa bi se zmanjšalo tveganje, da ne bi bili sposobni plačevati najemnin, saj bi se najemnine znižale. Po oceni direktorja Stanovanjskega sklada Remca bi znašale od 5 do 7 evrov na kvadratni meter na mesec. Cene tržnih najemnin v Ljubljani so bile pred izbruhom krize dvakrat višje od tega. S povečano ponudbo najemnih stanovanj bi se zmanjšalo pretirano povpraševanje po stanovanjskih kreditih in po stanovanjih, kar bi ublažilo pritisk na rast cen ter omililo nevarnost kreditnega in nepremičninskega balona. Poleg tega je ta rešitev, ki jo predlagamo, tudi predvidena v nacionalnem programu glede stanovanj med letoma 2015 in 2025, kjer je tak prenos predviden. Poleg tega moramo razumeti tudi funkcijo DUTB, ki bi morala iti v javno korist. Prenos teh stanovanj bi pomenil prvi korak za zagon – tu se sicer strinjamo – javnega stanovanjskega sklada, ki je v tem trenutku seveda podhranjen in je teh stanovanj premalo, oziroma investicij v javna stanovanja. Tako da ne smemo jemati tega samo kot en izoliran ukrep, ampak kot prvi korak v celovito reševanje stanovanjske problematike in za spodbudo javnemu stanovanjskemu skladu, da tudi s takšnimi ukrepi lahko od države zahteva več investicij v to področje. To je minimalni predpogoj za to, da se začnemo tudi učinkovito ukvarjati s problemom pomanjkanja javnih stanovanj.
Iz teh razlogov seveda v Levici podpiramo zakon v prvi obravnavi in pričakujemo, da bo to spodbudilo razpravo o tem, kako reševati stanovanjsko problematiko v tej državi.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Nova Slovenija – krščanski demokrati bo predstavil Jožef Horvat.
Izvolite.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovana državna sekretarka s sodelavcem, kolegice in kolegi!
V Novi Sloveniji smo prepričani in vemo, da se stanovanjska problematika mora reševati s stanovanjskim zakonom. Konec leta 2012 smo bili zraven, ko smo sprejemali Zakon o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank, in dobro vemo, kakšen je bil temeljni cilj tega zakona. Cilj je bil oziroma so bili ukrepi Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank. Verjamemo v dobronamernost predlagateljev reševati akutno vprašanje, akutni problem v naši državi – problem stanovanj predvsem za mlade in mlade družine. Poslanska skupina Levica v noveli Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank predlaga, da Družba za upravljanje terjatev bank poleg izpolnjevanja svoje osnovne dejavnosti, to je izvajanje ukrepov za krepitev stabilnosti bank, uresničuje tudi javni interes na področju stanovanjske politike. Kot rečeno, za ta javni interes na področju stanovanjske politike mi razumemo, da ima mesto v stanovanjskem zakonu.
Predlagatelji predlagajo, da, prvič, mora DUTB v 14 dneh po pridobitvi nepremičnine skladu posredovati podatke o vsaki pridobljeni nepremičnini. Drugič, sklad potem v roku enega meseca obvesti DUTB, ali je nepremičnina primerna za prenos. Tretjič, če je nepremičnina po oceni sklada primerna za doseganje ciljev aktivne stanovanjske politike, jo mora DUTB v 14 dneh po prejetju obvestila neodplačno, podčrtujem, neodplačno prenesti na Republiko Slovenijo. In četrtič, Republika Slovenija mora pridobljene nepremičnine v roku enega meseca po pridobitvi vplačati kot dodatno namensko premoženje sklada. Poleg tega spremembe zakona urejajo neodplačni prenos vseh primernih nepremičnin, ki jih ima DUTB že v lasti na dan uveljavitve zakona. Glede neodplačnega prenosa nepremičnin, ki sem ga prej podčrtal – te so predmet tretjega odstavka novega 10.b člena, sicer gre za 1. člen novele zakona – je potrebno navesti, da prevzem ali nakup s pobotom terjatev do dolžnika novih nepremičnin s strani DUTB z namenom nadaljnjega brezplačnega prenosa na Stanovanjski sklad Republike Slovenije ni upravičen, saj Družba za upravljanje terjatev bank prevzema premoženje z namenom nadaljnje prodaje, pri čemer poskuša pri tem skladno s ciljem ustanovitve iztržiti najvišjo možno vrednost. V takšnih primerih je edino smiselno, da Stanovanjski sklad Republike Slovenije vnaprej izpostavi, katere nepremičnine bi bile primerne za nakup z njihove strani, prenos pa se nato izvede na podlagi neodvisne cenitve cenilca vrednosti nepremičnin, ki ga skupaj izbereta tako Stanovanjski sklad Republike Slovenije kot Družba za upravljanje terjatev bank.
V Novi Sloveniji ugotavljamo, da je predlagatelj napačno uporabil institut neodplačnega prenosa nepremičnin na Republiko Slovenijo. Neodplačen prenos stvarnega premoženja na državo pomeni, da tega stvarnega premoženja država ne bi plačala in da zanj v proračunu ne bi bilo treba zagotavljati sredstev. Z drugimi besedami, neodplačen prenos pomeni donacijo ali darilo. Nikakor pa ni mogoče v zakonu določati, da gre za neodplačni prenos, če država pridobi nepremično premoženje, za vrednost katerega mora prevzeti in poravnati obveznosti, ki bremenijo prenositelja. V tem primeru gre za odplačen prenos, kupnina se sicer ne plača v denarju in ne nujno takoj, ampak s prevzemom obveznosti.
To je eden od ključnih razlogov, zaradi katerih Poslanska skupina Nova Slovenija zakona ne bo podprla. Če pogledamo temeljni program Nove Slovenije – mi se zavzemamo in stremimo k temu, da mora biti ustvarjanje premoženja dosegljivo prav vsem državljankam in državljanom te države. Želimo, da lahko vsak z delom pride do lastnine in si ustvari premoženje. S tem bodo lahko ljudje sodelovali pri razvoju blaginje, lastnina pomeni varnost. Vsakemu državljanu, zlasti pa družinam z otroki, mora biti dosegljiva realna možnost, da si zagotovi vsaj minimalni stanovanjski standard v lastnem, najetem stanovanju ali stanovanjski hiši. Država mora pomagati mladim družinam pri reševanju prvega stanovanjskega problema. Cenovno dostopna stanovanja morajo biti del obljube o blaginji socialno tržnega gospodarstva. Svobodna država spodbuja in zagotavlja enake življenjske in delovne pogoje. Izboljšati moramo učinkovitost gradnje javnih stanovanj, ki naj bo odslikava realnih potreb na stanovanjskem trgu. Graditi se mora stanovanja, ki so cenovno dostopna in hkrati omogočajo visoko kakovost življenja. Prek davčnih olajšav in posebnih kreditnih shem z znižanimi obrestnimi merami moramo spodbujati nakup in najem stanovanj za mlade družine, ki prvič rešujejo stanovanjski problem, in druge ranljive skupine. V tem smislu bo v tej vladi, v tej koaliciji delovala tudi Nova Slovenija. Hvala lepa za vašo pozornost.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek bo predstavil Marko Bandelli.

MARKO BANDELLI (PS SAB): Hvala, predsedujoči. Spoštovane kolegice in kolegi!
Levica je zakon z enako vsebino in z enakimi cilji predlagala junija lani. Predlog, ki ga obravnavamo danes, je nekoliko modificiran. Določa obvezen neodplačen prenos izbranih nepremičnin, na katerih bo Stanovanjski sklad v skladu s prostorskimi akti občin gradil stanovanja. Nepremičnine se prenašajo na Republiko Slovenijo. Le-ta jih v roku enega meseca od pridobitve vplača kot namensko premoženje sklada. Republika Slovenija prevzema obveznosti, ki jih ima DUTB, in sicer do višine vrednosti vseh prenesenih nepremičnin, ob tem pa zagotavlja, da zaradi neodplačnega prenosa upniki DUTB ne bodo v slabšem položaju. Prvotnemu zakonu Državni zbor ni namenil večinske podpore, saj je Vlada kot skupščina DUTB sprejela sklep, na podlagi katerega se odpravi odplačen prenos najbolj primernih nepremičnin na Stanovanjski sklad. Prenos nepremičnin je spoznan kot nujen korak za izvajanje Resolucije o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025. Nekaj mesecev kasneje je bil vladni sklep že realiziran, saj je DUTB podpisala prodajno pogodbo s Stanovanjskim skladom za tri zemljišča, ki so najbolj primerna za gradnjo javnih najemnih stanovanj. V letošnjem letu je bilo predvideno nadaljevanje odplačnega prenosa primernih nepremičnin, in sicer bi morale biti v tem letu skladu prodane še štiri nepremičnine, v letu 2021 pa še dve primerni nepremičnini.
Kot vemo, se je projekt prenosa ustavil v trenutku odstopa prejšnjega predsednika Vlade. Spomnimo, da je vladna rešitev uživala krepko podporo SMC in njihovega takratnega resornega ministrstva za okolje in prostor. Zato danes SAB od Vlade pričakuje jasne odgovore, ali bo s prenosi nadaljevala, ali se bomo vrnili nazaj v fazo stagnacije razvoja stanovanjske politike, ki odreka stanovanja mladim in socialno ogroženim, ali bo spoštovala Resolucijo o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025, ki predvideva prenos primernih nepremičnin z DUTB na Stanovanjski sklad. In povsem enake odgovore pričakujemo od prejšnjih koalicijskih partneric, Desusa in SMC, saj sta že leto nazaj podpirali premike na področju desetletja zapostavljene stanovanjske politike. Zavedamo se, da zgolj prenos nepremičnin na Stanovanjski sklad mladim jutri še ne bo omogočil posebne stanovanjske sheme, ki jo v SAB hočemo realizirati, je pa tak prenos korak naprej. Je korak naprej, ki gradi temelje za vzpostavitev prepotrebne stanovanjske sheme, ki bo mladim omogočila najem in odkup stanovanj v državni lasti po nižji ceni. Mladim moramo omogočiti lažje in hitrejše osamosvajanje, kajti danes povprečnemu mlademu delovno aktivnemu posamezniku ni omogočen niti dostojen najem niti nakup stanovanja. Stanovanjski položaj mladih je tako v veliki večini primerov skoraj povsem odvisen od njihovih staršev. Skrajni čas je, da to spremenimo.
V Poslanski skupini SAB zakon ocenjujemo kot primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala za pozornost.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije bo predstavil Robert Polnar.
Izvolite.

ROBERT POLNAR (PS DeSUS): Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Gospe poslanke, gospodje poslanci!
Stanovanjskemu skladu Republike Slovenije je potrebno zagotoviti primerna zemljišča za izgradnjo stanovanj in uresničevanje ciljev, opredeljenih v Resoluciji o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025. V zadnjih 10 letih je Stanovanjski sklad kot investitor zgradil zgolj 611 stanovanj, z nakupi pa je pridobil še 844 stanovanj, torej skupno tisoč 455 v 10 letih. Soočeni smo z dvema različnima načinoma, kako spodbuditi javno stanovanjsko izgradnjo. Oba temeljita na prenosu nepremičnin, zlasti zemljišč, primernih za ta namen, z Družbe za upravljanje terjatev bank na Stanovanjski sklad.
V Poslanski skupini Desus ne vidimo zadržkov glede tega, da se nepremičnine prenašajo na Stanovanjski sklad, temeljna dilema pa je, kako to storiti – odplačno ali neodplačno? Družba za upravljanje terjatev bank je bila ustanovljena z namenom pomagati pri prestrukturiranju bank sistemskega pomena, ki so se znašle v težavah. Po prenosu terjatev na DUTB je njena poglavitna funkcija zagotoviti najvišji mogoč donos za državo in posredno za njene največje financerje, se pravi davkoplačevalce. Druga, prav tako pomembna naloga DUTB je odplačati vrednost obveznic z državnim poroštvom, ki so bile izdane kot plačilo za prenesena sredstva, in ustvariti zahtevani donos na prvotno vplačani kapital Republike Slovenije. V primeru neodplačnega prenosa Republika Slovenija ne bi bila poplačana. DUTB kot neodvisnemu poslovnemu subjektu bi odvzeli premoženje, ki je v njeni lasti. Posledica bi bilo pričakovano tekoče poslovanje z izgubo, kar bi vplivalo na načrtovani presežek sektorja država, v katerega spada Družba za upravljanje terjatev bank.
Vlada je kot skupščina DUTB 13. junija lanskega leta sprejela sklep, s katerim je družbi naložila obveznost odplačnega prenosa najbolj primernih in primernih nepremičnin na Stanovanjski sklad. Pri tem je pomembno, da je primernost prenesenih nepremičnin identificiral sklad sam. Ravno tako pa je pomembno poudariti, da v tem primeru ne gre za nedokončana ali pa nenaseljena stanovanja, marveč za zemljišča, na katerih bo stanovanja šele mogoče zgraditi. Prenos se je izvedel po oceni tržnih vrednosti 24. oktobra lanskega leta. Zaradi teh operacij se vrednost premoženja DUTB ni zmanjšala, vrednost nepremičnin je bila namreč kompenzirana z denarnimi sredstvi v višini nekaj manj od 12 milijonov in 300 tisoč evrov.
Poslanci Poslanske skupine Desus ocenjujemo pristop Vlade z odplačnim prenosom nepremičnin z DUTB na Stanovanjski sklad kot poslovno in računovodsko tehnično primernejši od golega neodplačnega prenosa. Neodplačni prenos namreč vsebuje dve komponenti, ki ju ni mogoče spregledati. Povečuje se javni dolg države, ki ga bo v prihodnjih letih potrebno odplačati, za kar bo treba oblikovati in izvršiti dodatne proračunske odhodke. Druga komponenta pa je zavarovanje terjatev upnikov DUTB, ki jim bo Republika Slovenija zagotavljala poplačilo v sorazmernem deležu. Ob upoštevanju, ne pa ob ignoriranju obeh dejstev se navidezna pomenoslovna atraktivnost neodplačnosti prenosa izkaže kot ekonomsko nevzdržna. Na do zdaj prenesenih nepremičninah, ki so bile opredeljene kot najbolj primerne, bo po okvirnih ocenah možno zgraditi okrog 590 stanovanj in 90 vrstnih hiš. Časovna in finančna dimenzija izvedbe poslov pa sta odvisni od kapacitet javnega sklada. Stanovanjski sklad Republike Slovenije je institucija, ki ima, tako kot vsaka druga, svoje organizacijske omejitve, najprej po številu zaposlenih in nato po razpoložljivosti finančnih virov. Zato je morebitna, z lahkoto obljubljena hitrost pri izgradnji novih stanovanj povsem nerealna. Cilji, ki jih Vlada zasleduje z odplačnim prenosom nepremičnin z Družbe za upravljanje terjatev bank na Stanovanjski sklad, bodo tako doseženi brez sprememb zakonodaje in brez povzročitev izgub DUTB, ki je, to je vedno znova potrebno poudariti, v 100-odstotni državni lasti.
Zavoljo vsega povedanega poslanci Poslanske skupine Desus ne moremo dati podpore zakonu o dopolnitvi Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank, ki so ga predlagali kolegi in kolegice iz Poslanske skupine Levica. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke bo predstavil gospod Jani Ivanuša.
Izvolite.

JANI IVANUŠA (PS SNS): Spoštovani vsi prisotni, lep dober dan!
Ideja predlagatelja zakona je v osnovi dobra, saj želi zagotoviti povečanje števila javnih najemnih stanovanj, vendar pa način uresničitve tega cilja ni primeren. Naj pojasnim, zakaj. Prvič. Mi ne podpiramo poslovanja med DUTB in Stanovanjskim skladom. Slovenski davkoplačevalci so morali za reševanje bančnega sistema plačati milijarde. Osnovna naloga DUTB je, da povrne čim več tega davkoplačevalskega denarja nazaj v proračun. V našem interesu je, da bi DUTB vse nepremičnine prodal po čim višji ceni. Po našem mnenju bi morale biti vse nepremičnine že prodane, saj so šle zadnja leta cene v nebo. Bili smo torej v obdobju, ki je bilo zelo ugodno za prodajalce nepremičnin, pa nismo prepričani, da je DUTB izkoristil ugodne gospodarske razmere. Tudi sicer nismo zadovoljni z delom DUTB, saj so nadzorne institucije že ugotovile in pokazale na številne nepravilnosti pri njihovem delovanju. V Slovenski nacionalni stranki menimo, da bi morali DUTB čim prej ukiniti. Pika. Drugič. Stanovanjski sklad Republike Slovenije ima izrazito socialno nalogo. Ker je število stanovanj omejeno, nimamo vsi dostopa do javnih najemnih stanovanj. Kar nas moti, je predvsem to, da tisti, ki delajo, težko pridejo do javnih najemnih stanovanj. Čeprav prejemajo minimalne plače, naj bi bili njihovi dohodki previsoki za javna najemna stanovanja. Javna najemna stanovanja so tako v prvi vrsti namenjena tistim, ki ne delajo in prejemajo denarno socialno pomoč. Zaradi takih najemnikov, ki niti položnic ne plačujejo, ima potem tudi Stanovanjski sklad izgube. Mi si želimo, da bi v javnih najemnih stanovanjih živeli Slovenci, ki delajo in prejemajo nizke dohodke, ostali si lahko verjetno lažje privoščijo kredit za lastno stanovanje.
In tretjič. Če bi želeli povečati število javnih najemnih stanovanj, je potrebno v državnem proračunu zagotoviti dodatna sredstva za Stanovanjski sklad Republike Slovenije. Naslednja priložnost za to bo že pri letošnjem rebalansu proračuna. Ker se je rast cen nepremičnin ustavila oziroma celo pada, je zdaj pravi čas, ko bi lahko Stanovanjski sklad kupoval oziroma gradil stanovanja. Kupoval bi jih, ker bodo cene verjetno še padale, gradil pa bi jih, da bi spodbudili gospodarsko rast. Naloga Stanovanjskega sklada je, da najde ugodne možnosti za nakup nepremičnin, sredstva pa bi morala zagotoviti država. Malce čudno je, da rešitve predlaga politična stranka in ne Stanovanjski sklad, ki bi moral rešitve iskati na dnevni bazi. Ne pozabimo, da imamo še vedno cel kup praznih stanovanj. Veliko stanovanj bi se še dalo obnoviti. Očitno ni dovolj interesa. Najbolj realno in najbolj pošteno bi bilo, če bi država dala poroštvo za stanovanjske kredite fizičnih oseb. Ne samo mladim, vsem generacijam. Ko oseba nase prevzame stanovanjske kredite, se zaveže, da bo delala in si prizadevala za čimprejšnje odplačilo kredita. To pomeni sprejemanje odgovornosti zase in za svojo družino. To je prava pot. Tako so delale vse generacije. Država bi morala pomagati zgolj toliko, da bi lahko tudi osebe z nizkimi dohodki prišle do stanovanjskih kreditov. Če kdo ne bi mogel odplačati kredita, bi stanovanje prešlo v last Stanovanjskega sklada. Tudi na tak način bi se lahko povečalo število javnih najemnih stanovanj. Zakon o poroštvih za stanovanjske kredite je bil že pripravljen do faze, da so bile upoštevane pripombe iz javne obravnave, potem pa se je zaradi padca vlade postopek ustavil. Škoda. Sedanja vlada je na moje poslansko vprašanje o poroštvih za stanovanjske kredite odgovorila, da se bo o nadaljnji usodi zakona odločalo, ko se stanje glede epidemije umiri.
V Slovenski nacionalni stranki bomo vedno podprli vse realne, uresničljive in učinkovite ukrepe za povečanje javnih najemnih stanovanj. Hvala lepa za vašo pozornost.

PODPRESDEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Sledi splošna razprava poslank in poslancev o predlogu zakona. Besedo ima predstavnik predlagatelja Luka Mesec.
Izvolite.

LUKA MESEC (PS Levica): Hvala lepa in lep pozdrav!
Na kratko bom odgovoril na pomisleke, ki so bili izrečeni v razpravah. Kolega iz SNS je na koncu rekel, naj država da poroštvo za stanovanjski kredit, oseba ali pa družina s tem prevzame odgovornost in tako so delale vse generacije. Kot prvo. Slovenija je nekoč imela zelo ambiciozno stanovanjsko politiko, na eni strani državno, po drugi strani so bila družbena podjetja tista, ki so zagotavljala na deset-, stotisoče stanovanj v Sloveniji. Kot drugo. Za tiste, ki so gradili sami, je nekako veljalo načelo, da se približno sedem let dela za to, da si zgradiš hišo ali pa urediš stanovanjski problem. Današnje mlade generacije so pa potisnjene v to, da delaš 30 let, da si rešiš stanovanjski problem. Bistvena razlika. Poglejte cene stanovanj, ki so danes na trgu. Pa ne govorim samo o Ljubljani, lahko pogledate tudi Primorsko ali pa Škofjo Loko ali pa okoliške kraje v osrednji Sloveniji ali pa katerokoli urbano središče in boste videli, da je mlada družina, ki si skuša urediti stanovanjski problem in vzame kredit, potisnjena v to, da 20, 30 let odplačuje kredit, pri čemer obresti po navadi celo presežejo glavnico. Tukaj smo. Ne več pri sedmih letih, ne več pri tem, da bi ti pomagala občina ali pa družbeno podjetje ali pa država pri tem, da si rešiš stanovanjski problem – sam si. In potisnjen na trg. Trg ti zaračunava oderuške cene in te cene letijo v nebo. Ljubljana je bila pred krizo evropska prestolnica, kjer so rastle najhitreje.
In kaj mi počnemo? Mi imamo slabo banko, ki je institucija v javni lasti, ki prodaja nepremičnine na trg. Nepremičnine ima na lokacijah, ki so tako rekoč elitne. Če pogledate seznam, ki smo ga priložili k zakonu, boste videli, da je tukaj Parmova ulica, blizu centra Ljubljane, Rožna dolina v Ljubljani. Ko take nepremičnine proda, jih ne bo več nazaj. Govorim samo za Ljubljano. Tudi po ostalih krajih si lahko pogledate na zemljevidih. Ampak v središčih mest pa tudi nasploh prostora ni neomejeno. Ko se bo ta zemljišča prodalo, teh zemljišč Stanovanjski sklad po takih cenah, kot jih danes lahko dobi od DUTB država, ne bo dobil nazaj. In tudi ni vseeno, kaj se tam gradi. Če boste na Parmovi ulici v Ljubljani to prodali nekemu investitorju – kaj danes počnejo investitorji v središčih mest? Moj kolega fotograf je delal preizkus. Med koronakrizo je šel na streho Situle, to je ta črna stolpnica ob železniški postaji, in je ob mraku eno kamero, se pravi en fotoaparat uperil proti Savskemu naselju, BTC, drugo kamero je pa uperil proti centru mesta in je delal sekvenčne slike, ko se je mračilo, na približno pol minute. Zaključek je, da se je Savsko naselje takrat zasvetilo, vsi ljudje so prižgali luči, medtem ko je center mesta ostal napol v temi. Razlog? Med koronakrizo ni bilo turizma, med koronakrizo je Airbnb ostal neobiskan. Če prodajate te nepremičnine investitorjem, kdo vam lahko jamči, da ne bodo ti investitorji gradili tam Airbnbjevih hotelov in s tem še dodatno dražili stanovanj v mestih in da ne bodo mladim ljudem in vsem, ki danes ne morejo, še dodatno oteževali, da bi prišli do stanovanja? Kdo lahko to jamči? Oziroma bom drugače vprašal. Ko pravite, treba je gledati na javnofinančne posledice – glejte, tukaj so stanovanja, ki so v državni lasti, ki se jih lahko neodplačno prenese na Stanovanjski sklad. Če pa Stanovanjskemu skladu rečete, okej, to bomo prodali, vi pa na trgu pridobite 50 primerljivih zemljišč, kot so tale, ali bo to še stalo 50 milijonov ali bo to stalo 200 milijonov?
Pri nas se na žalost cene stanovanj in zemljišč dražijo. Noben investitor, nobena zasebna pobuda ne bo tega ustavila, to lahko zaustavi samo država s svojo politiko tako, da začne po 20 letih končno nekaj delati na tej stanovanjski politiki. Za začetek, da prenese te nepremičnine, ta zemljišča na Stanovanjski sklad. Drugi pravite, da tudi če bi jih prenesli na Stanovanjski sklad, ta nima možnosti, niti kadrovskih niti finančnih, da bi stanovanja dejansko zgradil. Jaz temu ugovarjam. Jaz bom rekel obratno. Vi pravite, najprej je treba zagotoviti sredstva za Stanovanjski sklad, potem se bomo pa ukvarjali z zemljišči. Ampak ko se bomo v jeseni pogovarjali o sredstvih pa bomo mi rekli 200 milijonov za Stanovanjski sklad, bomo dobili z vladne strani ravno obraten odgovor, kot ga dobivamo danes. In sicer, rekli bodo: »Kaj bodo pa počel z 200 milijoni? Saj nimajo zemljišč, da bi to gradili.« Ali vi veste, koliko časa traja, da v Sloveniji nekdo pridobi zazidljivo zemljišče, na katerem lahko postavi stanovanja? Se pravi, danes je problem, da Stanovanjski sklad nima kadrov in financ, v jeseni bo pa problem, da nima zemljišč oziroma da je pri nas v enem letu ali pa v pol leta težko pridobiti zazidljiva zemljišča. Nekje bo treba začeti. Tukaj imamo priložnost, da začnemo s tem, da prenesemo ta zemljišča, preden jih DUTB proda.
Kaj bo to pomenilo za javne finance? Kot prvo. To premoženje je že javno. Se pravi, da ne bomo na noben način s tem poslabšali zadolženosti države in tako naprej. Pa tudi če pogledate zadolženost države, lahko vtipkate v Surs, danes je ta 31,74 milijarde. Če vštejemo 50 milijonov, kolikor te nepremičnine stanejo, v javni dolg, če jih prenesemo, rečemo, da se z 31,74 milijarde poveča na 31,79. Procentualno ostane isti, 66,1 % BPD. Se pravi, pogovarjamo se o premoženju, ki na noben način ne bo znatno vplivalo na javni dolg, se bo pa zaradi koronakrize, ker bomo imeli 7,8-odstotni padec rasti do konca leta in ker imamo milijardne protikoronske ukrepe, po nekih ocenah javni dolg do konca leta povečal s 66,1 % na tudi 80 % BDP. Ampak ali so te nepremičnine res kakšen faktor v tem? Ravno zdajle sem vam pokazal, da se v tej gmoti javnega dolga, ki ga trenutno imamo, praktično utopijo. In ob tem je treba povedati še eno stvar. Tega javnega dolga ne bomo odplačevali. Države ne odplačajo javnega dolga v celoti, odplačujejo pač neke dele oziroma predvsem delajo na tem, da se javni dolg v primerjavi z BDP zmanjšuje, kar pomeni, da se ga zmanjšuje tako, da se večanje javnega dolga brzda, hkrati se pa BPD povečuje in se s tem njun ulomek manjša. To delajo države, vključno s Slovenijo. Nobena država javnega dolga ne odplača v celoti. Mislim, da poznam samo en primer države, ki je bila toliko nora, da je šla to storit, in to je bila Ceausescova Romunija v 80. letih, pa vemo, kako se je končalo – z racionalizacijo jajc, moke, elektrite in s strmoglavljenjem režima. Nobena država tega ne odplača v celoti.
Mislim, da se moramo tukaj nehati pogovarjati o tehnikalijah, o tem, kako bo ogrožena bilanca DUTB. Ja, DUTB bo namesto 10-odstotnega letnega donosa realiziral 8- ali pa 9-odstotni letni donos. Moramo se nehati pogovarjati o stvareh, kot so, kakšen bo vpliv na javni dolg, ker bo ob vsem, kar bomo to leto počeli, neznaten – oziroma ob potrebah stanovanjske politike, vanjo bo treba po nekih ocenah investirati tudi po 200 milijonov na leto, je teh 50 milijonov za začetek kaplja v morje – in se začeti pogovarjati o tem, kako bomo problem rešili. Problem pa je: 40 % mladih v Sloveniji med 25. in 34. letom živi doma. Vsak drugi moški, mlad moški med 25. in 34. letom živi doma. Mladi si ne morejo urediti stanovanja, ker najemnine letijo v nebo, cene stanovanj letijo v nebo, država pa ne ukrepa. Edini način, da se iz tega začaranega kroga rešimo, da nekaj storimo za mlado generacijo, je, da država začne ukrepati. Stanovanje ne sme biti privilegij. Stanovanje je nekoč bilo in mora v 21. stoletju spet postati človekova pravica.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Andreja Zabret, pripravi naj se Nataša Sukič.
Izvolite.

ANDREJA ZABRET (PS LMŠ): Hvala za besedo, predsedujoči.
Predlog zakona, ki ga danes obravnavamo, govori o enem izmed ključnih področij, to je stanovanjska politika, ki je potrebna prenove in je že dalj časa neustrezna. Pravzaprav vse strategije, ki jo imamo, niti ne uresničujemo. Kot izhaja tudi iz poročila sklada, ugotavljanja potreb po vrstah stanovanjskega fonda, v Sloveniji trenutno primanjkuje 9 tisoč 167 javnih najemnih stanovanj, od tega samo v Mestni občini Ljubljana 4 tisoč 200. Poleg tega v Sloveniji primanjkuje še 599 bivalnih enot, tisoč 120 drugih najemnih stanovanj in 540 oskrbovanih stanovanj. To so velike številke in iz teh številk lahko vidimo, da je pomanjkanje res veliko in da je to problematika, ki se je je treba lotiti in je treba sprejeti določene ukrepe. Ne nazadnje tudi eden od temeljnih ciljev Resolucije o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025 pravi, da na podlagi politike zaposlovanja omogočimo mladim zagotovitev lastne ekonomske in socialne varnosti in s tem ustvarimo pogoje za lažje osamosvajanje. Z vsem tem se vsi strinjamo in tudi v prejšnji vladi smo že nekaj korakov na to temo naredili, kar bom malo kasneje obrazložila. Seveda pa je tu vprašanje, kako, na kakšen način rešujemo to tematiko.
Predlogu Levice že pri enakem predlogu zakona, ki je bil vložen 17. junija lansko leto, da se prenesejo nepremičnine z DUTB na Stanovanjski sklad, seveda ni česa oporekati, vendar smo takrat trčili ob razhajanje predvsem v konceptu, kako to prenesti, na kakšen način. Namreč, predlog Levice je bil, in tudi današnji predlog je, da gre za neodplačen prenos. Takrat v LMŠ tega zakona nismo podprli, vendar ne zaradi tega, ker ne bi želeli reševati stanovanjske problematike, ki je za nas zelo pomembna, saj smo jo imeli tudi v naši koalicijski pogodbi, ampak zato, ker je takrat Vlada že prej s sprejetimi ukrepi dosegla svoj osnovni cilj. Lahko se spomnimo, da je Vlada takrat kot skupščina DUTB že junija 2019 sprejela sklep, s katerim je DUTB naložila obveznost odplačnega prenosa nepremičnin na Stanovanjski sklad Republike Slovenije. Vendar je bilo v tem sklopu takrat omenjenih devet lokacij, Stanovanjski sklad je najprej izbral tri lokacije, ki so bile primerne, zelo primerne, v izmeri 115 tisoč kvadratnih metrov, od tega je ena lokacija v Ljubljani, ena v Novi Gorici in ena v Novem mestu. Kot sem omenila, je bilo izbranih devet lokacij, Stanovanjski sklad je izbral tudi šest lokacij, ki pa so bile v izmeri 128 tisoč kvadratnih metrov in so bile opredeljene s strani Stanovanjskega sklada kot primerne. Torej, vse izbrane so bile lokacije, ki jih je Stanovanjski sklad izbral sam, in prve tri lokacije, kot sem omenila, so bile tudi prenesene. Vlada je takrat to storila brez poseganja v obstoječo zakonodajo in brez vplivanja na finančno stanje DUTB ter s kontroliranim poseganjem v saldo sektorja država, saj vemo, da Stanovanjski sklad spada v sektor država in lahko vpliva tudi na javni dolg države. Neprenesenih pa je ostalo še teh šest lokacij, ki sem jih omenila, v izmeri 128 tisoč kvadratnih metrov. To je v bistvu stvar, o kateri danes govorimo. Trenutne vlade glede na delovanje postopka prenosa teh lokacij pravzaprav nič ne zavezuje, da tega ne bi mogla nadaljevati, seveda če bi imela interes. Zadeve so bile s strani prejšnje vlade namreč pripravljene, in čeprav gradivo ni bilo obravnavano na seji prejšnje vlade, to za to vlado pravzaprav ne pomeni nič.
Rada bi poudarila in povedala, da je reševanje stanovanjske problematike za LMŠ zelo pomembna tematika. Zato smo tudi želeli v LMŠ premakniti zadeve naprej, predvsem na področju reševanja stanovanjske problematike mladih. Pripravljenih smo imeli kar nekaj zadev in prvi korak je bil ta prenos zemljišč z DUTB na Stanovanjski sklad. Kot sem že omenila, smo prenesli tri nepremičnine, kar pomeni 589 stanovanj. Drugi korak je bil sprejetje stanovanjskega zakona, ki je bil v bistvu popolnoma pripravljen in bi šlo za spremembo neprofitnih najemnin v stroškovne. Po tem zakonu bi bile tudi državne bančne garancije investitorjem pri sklepanju posojil ter za stanovanjske sklade in občinske stanovanjske sklade bi bila omogočena višja stopnja zadolževanja, ker bi stroškovna najemnina omogočala povrnitev investicij in bi se potreba po zadrževanju stanovanjskih skladov posledično zmanjšala. Uvedla naj bi se tudi javna najemniška služba. Tretji korak je bila uvedba poroštvene sheme za mlade. Zakon, s katerim bi država omogočila kredite državljanom, ki prvič rešujejo stanovanjski problem, je bil tik pred obravnavo v Državnem zboru. V tem predlogu zakona je bil poudarek tudi na prekarnih zaposlitvah, ker vemo, da imajo ti tako imenovani prekarci večinoma problem pri pridobivanju kreditov. Uvedba poroštvene sheme je bila predvsem odziv na ukrep Banke Slovenije, ki se je kasneje izkazal za nepremišljenega in je stanovanjsko situacijo mladih še dodatno poslabšal.
Želeli smo tudi spremembo glede delovanja DUTB. Namreč, prednost pri gradnji javnih najemnih stanovanj bi imele nepremičnine, ki so v lasti DUTB. Vemo, da je DUTB v sedmih letih delovanja ustvaril za 250 milijonov svojega kapitala, premoženja za 800 milijonov, in ima DUTB posledično tudi dovolj finančnih sredstev. Ideja je bila, da poleg upravljanja s terjatvami in prestrukturiranja podjetij DUTB izvaja še gradnjo javnonajemniških stanovanj. Ta ideja ni nova. Podobne koncepte slabih bank poznajo tudi v drugih evropskih državah, tako da to ni zraslo v naših glavah. Bilo je veliko pomislekov od pravzaprav vseh, koalicijskih in opozicijskih strank, vendar je potrebno vedeti – tudi takrat smo, ko smo o tem razmišljali – kakšne absorpcijske možnosti ima Stanovanjski sklad. Kot so takrat sami povedali, je namreč absorpcijska možnost Stanovanjskega sklada zasedena do leta 2025 ter trenutno gradijo 3 tisoč stanovanj in niti nimajo dovolj zaposlenih in strokovno usposobljenih ljudi, da bi lahko izpeljali vse gradnje stanovanj, ki so bile predvidene s prenosom z DUTB na Stanovanjski sklad. Takrat je bil naš argument predvsem v tem smislu, da ima DUTB v portfelju še kar nekaj drugih nepremičnin, ki bi bile primerne za gradnjo neprofitnih stanovanj, in poleg tega ima tudi ustrezne izkušnje, znanje in sredstva.
Če povzamem. V LMŠ podpiramo vse ideje, ki bi na trg v najkrajšem možnem času prinesle zadostno količino stanovanj za mlade in tudi starejše občane, kajti vemo, da je veliko tudi pomanjkanje oskrbovanih stanovanj, zato bomo današnji zakon podprli kljub načinu opredelitve prenosa nepremičnin, da gre za neodplačen prenos. Ker lahko zakon v nadaljevanju amandmiramo, ne vidimo težav, da ga danes ne bi podprli. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Nataša Sukič, pripravi naj se Marko Bandelli.
Izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Hvala za besedo, predsedujoči.
Saj to že v vseh razpravah ugotavljamo in zanimivo, tudi strinjamo se, a vendar se pa na koncu ne strinjamo. Strinjamo se, da imamo velik problem, in to je, da nimamo ustrezne stanovanjske politike. Posledica v zadnjih 25, 30 letih je, da nam primanjkuje javnih najemnih stanovanj in zaradi tega prihaja do krize na nepremičninskem trgu oziroma do zelo visokih cen, do napihovanja nepremičninskega balona in tako naprej. Grem najprej k bistvu zadeve. Ko tole poslušam, enostavno ne morem verjeti. Tukaj se pogovarjamo, kot da je vsaka institucija, ki je v javni lasti, vesolje zase. Kot da ni država ena sama, kot da nimamo jasnih ciljev. Ti bi morali biti jasni. Se pravi, če hočemo javno dobro, če hočemo doseči skupne družbene cilje – eden poglavitnih je ureditev stanovanjske politike in zagotovitev zadostnega števila stanovanj, zato da rešiš ne samo krize mladim, ampak da rešiš krizo pravzaprav tudi ostalim ranljivim družbenim skupinam, ki so ta trenutek enostavno brez dostopa do takih stanovanj in ki si na trgu ob takih norih cenah, kot vladajo, zelo težko zagotovijo streho nad glavo. Kje je logika, da DUTB proda zemljišče na trg in potem republiški stanovanjski sklad pozneje kupi to zemljišče – recimo, da sploh pride do istega zemljišča – za še višjo ceno? Kje je tukaj logika? Tukaj imamo zemljišča oziroma nepremičnine v javni lasti. Ena država smo, skupni cilj imamo. Torej, v čem je problem? Kaj se tukaj sprenevedamo pa gor pa dol pa sem pa tja pa likvidnost ta pa neki davek pa to? Saj je Luka lepo povedal, čisto nič se ne bo procentualno povišal. Čisto nič. Ampak tu se mi sprenevedamo in bomo naredili vse za to, da ja ne bomo nič naredili oziroma da bomo naredili sami sebi slabo uslugo.
Kaj se dogaja? Saj je tudi Luka navedel nekaj primerov. Recimo prodaš zemljišče na Parmovi ali pa v Rožni dolini v Ljubljani privatnemu investitorju – kaj bo ta naredil? Verjetno bo vložil spet v neki turizem, ker turistifikacija je v vzponu. Posledica turistifikacije je gentrifikacija, se pravi, prebivalstvo se vse bolj potiska na obronke, na periferijo mesta, kjer nimajo ustreznih stanovanjskih pogojev. In niti gradi se ne dovolj javnih kapacitet za to, da bi se ta kriza premostila. Ne premošča se, ampak se samo poslabšuje. Tukaj pred nami je novela zakona, ki tako elegantno rešuje in naslavlja več družbenih problemov. Ker spet govorimo o tem, da je treba gledati družbo kot celoto in prilagoditi sisteme, ki so javni, tako, da bodo komplementarni, da bodo delali sinhrono in bodo vsi stremeli k istim ciljem. Tukaj imamo elegantno rešitev za več problemov. Ena rešitev je, kako socialno ogroženim, kamor sodijo mladi, mlade družine in tudi druge ranljive skupine, omogočiti čim več dostojnih in cenovno dostopnih stanovanj. To je rešitev A. Rešitev B: novela predstavlja tudi protikrizni ukrep. To je prej Matej zelo lepo pojasnil v našem stališču. V tej koronakrizi, v prvem valu – pa izgleda, da prihaja že drugi val – podatki Sursa zelo jasno kažejo, da je bila vrednost v marcu opravljenih gradbenih del na stavbah kar za 4,8 % nižja od del, opravljenih v mesecu februarju. Od tega je vrednost del, opravljenih na stanovanjskih stavbah, upadla kar za 5,6 %. Se pravi, primerjalno je v mesecu marcu letos padec v celotnem sektorju gradbeništva v Sloveniji med največjimi v Evropski uniji, in zato je zagon tega sektorja, te panoge tudi zelo pomemben. Zakaj? Zato, da ohranjamo delovna mesta, da ohranjamo gradbeništvo kot panogo. Na to je vezana cela veriga dobaviteljev in tako naprej. Mislim, družba je celota. Tukaj ne govorimo samo o reševanju stanovanjskega problema, govorimo o mnogo širših aspektih. Ampak ne, tukaj se bomo mi rajši poigravali s tem, kaj bi pomenilo neodplačno pa odplačno pa gor pa dol pa kar nekaj. To je drugi vidik.
Tretji vidik. Če bi mi zagotovili večjo ponudbo neprofitnih stanovanj, bi to pomenilo regulacijo, pritisk na cene na trgu nepremičnin, ki bi se začele spuščati, ne pa da se vedno znova dvigujejo. Trenutno, boste rekli, je kriza prispevala, da padejo. Ni res, ne padejo. Jaz sem gledala zadnja dva meseca stanje stvari in cene so zaenkrat stabilne. Ker tisti, ki preko Airbnb oddajajo stanovanje turistom, še vedno čakajo, da bo ta covidkriza hitro mimo in da bodo dalje lepo poslovali v turističnih vodah. Nekateri so sicer zdaj že dali stanovanja na trg, ampak cene še vedno niso padle. Blazno visoke so. Za neko malo stanovanje v Ljubljani, ki je malo večja garsonjera, daš 470 evrov na mesec. Lepo vas prosim! In to plačujejo ljudje, ki si stanovanj ne morejo kupiti, torej nimajo kupne moči, socialno niso dovolj močni. Ti ljudje morajo takole plačevati streho nad glavo. To je družbeni problem, ki bi se ga morali enkrat resno zavedati! Ampak se ga očitno ne. Ker če bi se ga, ne bi 25 let, 30 let trajalo, pa se tega nihče ni zares lotil. Meni je sicer žal, da prejšnja koalicija ni izkoristila priložnosti, da bi to zares rešila. Ta koalicija ima priložnost zgodovinsko presekati ta gordijski vozel in narediti odločen korak v pravo smer. Ampak kot slišim stališče, tudi ta koalicija te zgodovinske priložnosti, da bi začela delovati v javno dobro, za skupen družbeni cilj, verjetno ne bo izkoristila.
Dalje. Kot rečeno, če bi sprostili dovolj neprofitnih stanovanj, bi s tem zajezili napihovanje nepremičninskega balona. Kaj pa je povzročilo finančno krizo, posledica katere je na koncu bila tudi ustanovitev DUTB? Prav napihovanje nepremičninskega balona, najprej v Ameriki, kjer je počilo, potem je bila globalna finančna kriza in smo bili vsi v krizi in smo videli posledice. No, na ta način, po logiki, kot jo vi zdaj zasledujete, spet prispevamo k temu, da se ta balon počasi napihuje. Če bodo v globalnem smislu vsi tako počeli, bo pač spet počilo in bomo imeli novo finančno krizo. Ali lahko mi mogoče enkrat logično pogledamo na stvari in zajezimo stvari? Ne pa da vzroke, ki so to povzročili, na koncu – kaj? Jih bomo sami oplajali naprej. Bolj elegantne rešitve, kot jo imate tukaj s to novelo pred seboj, kako iz enega žepa v drugi žep, državni žep premestiti nekaj … Ne pa da greš po ovinkih, prodaš na trgu in potem oni drugi na trgu kupi še dražje. Ta na videz sicer dobi neki denar, ki je kot dobiček, ampak na koncu bo pa tista druga javna institucija, ki je prav tako v službi države kot tista prva, še dražje kupila. Ali smo s tem kaj naredili? Ali smo s tem mogoče spet posegli v državni proračun na način, da bomo v končni fazi še več sredstev dajali za čim manj učinka?
Spoštovane in spoštovani, jaz upam, da ne bomo delali po logiki tistega srbskega pregovora: Zašto bi lako ako može komplikovano? Zakaj bi bilo nekaj lahko, če je lahko komplicirano? Dajmo mi poenostaviti stvari, gledati družbo kot celoto, gledati naše javne institucije in vse to, kar je v službi te države, kot celoto, naj to deluje komplementarno, ne pa da vsako deluje kot kozmos za sebe. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Marko Bandelli, pripravi naj se Marko Pogačnik.
Izvolite.

MARKO BANDELLI (PS SAB): Hvala, predsednik, za besedo.
Mi tukaj absolutno podpiramo ta zakon, to sem tudi v stališču povedal. Problem z nepremičninami, stanovanji je realen problem v Sloveniji. Mislim, da se ga je treba lotiti na tak ali na drugačen način. V programu stranke SAB, Stranke Alenke Bratušek, imamo celo napisano to, da je ena od prioritet reševanje tega problema, zato podpiramo katerokoli iniciativo, ki pride, za dobro gradnje ali pa najema neprofitnih stanovanj za mladino in za vse ostale državljane. V našem programu je bila predvidena tudi neka garancijska shema, ki bi omogočila, da bi mlade družine, espeji, lahko kupovali brez določenih garancij, tudi če so espeji, taki in drugačni. Mislim, da je bil lansko leto celo predstavljen en takšen malo »plahek« zakon SDS, od Černača, glede garancijskih shem in glede tega. Ampak vem, da je bilo zelo konfuzno napisano. Tako da apeliram na vlado, zdaj ko so oni glavni tukaj, da začne pripravljati kakšen bolj konkreten predlog glede tega. Ker jaz mislim, da bi ga, če bi ga dobili na mizo in bi bil v redu, marsikatera poslanska skupina potrdila.
Zahtevati, ker slišim kolegico in tudi druge – ne moreš zahtevati, da lastnik stanovanje odda v najem ali pa da proda stanovanje. Lastnina je po naši ustavi zaščitena zadeva. Ne moreš zahtevati, da bo nekdo moral oddajati v najem. Jaz tega ne razumem. Mislim pa, da je v tem trenutku res zadnji zadnji čas, da začnemo zelo resno razmišljati o izgradnji teh stanovanj. Že desetletja se ne gradi resno za trg, desetletja. Govorim o neprofitnih stanovanjih. Veste, tudi na podeželju bi se lahko začelo graditi po drugačnem sistemu. Saj tu mora država dobiti samo sistem, na kakšen način začeti graditi. Ta prenos nepremičnin je lahko prvi korak, tako lahko rečemo temu. Prenesemo kakšno nepremičnino. Itak jo je treba rekonstruirati, ker če ni prirejena za stanovanja, je treba itak na novo zgraditi. Če so pa parcele, so itak namenjene – niso vse parcele namenjene za stanovanjsko gradnjo, določene parcele so v industrijskih conah, so na kmetijskih zemljiščih, tako da ne moremo za vse to kar po defoltu reči, da je v redu. Ampak jaz verjamem, da je kar veliko parcel lahko v tem trenutku v lasti države na DUTB, ki bi lahko bile prenesene in uporabljene za namene gradnje.
Ena zadeva, ki tukaj premalo koristimo, so tudi privatne gradnje, namenske privatne gradnje. V tujini se to kar dosti upošteva. Se pravi, stanovanjski sklad se vnaprej dogovori z določenim investitorjem za točno določeno ceno, za odkup stanovanja po eni taki ceni. To je čisto normalno delo. V tujini se stanovanjski sklad ne obremenjuje s tem, dogovori se že vnaprej na kakšni lokaciji, na kakšni parceli, kaj se bo zgradilo, po kakšni ceni točno, je primerna za odkup in za nadaljnjo prodajo ali pa za v najemnino – tisto, kar je bil tudi naš predlog, v programu SAB, da bi bila ta najemnina potem delno odplačilo do konca, dajmo tako reči. Da bi se to odplačevalo, da bi se najemnina štela v kupnino in tako naprej, da bi bila potem odplačana. Več variant, več sistemov je. Samo moramo začeti resno razmišljati o tem. Takrat ko smo bili na Vladi, smo mi resnično mislili, da bomo rešili ta problem ali da se ga bomo vsaj lotili, na takšen ali drugačen način. Iz zdajšnje koalicije, prejšnje opozicije toliko let, je bil vsakih nekaj mesecev kakšen predlog, zakaj ga ne dajo zdaj na mizo, ko je nujno potreben? Ponavljam, verjetno bi ga, verjetno bi ga z veliko večino potrdili. Vsi, katerakoli vlada, ki je prišla gor, se je tega losala, če rečem po domače. Polna usta problematike s temi stanovanji, vsi vemo, da obstaja, vsi vemo, da so problemi, ampak ko se konkretno pride do tega, se ne naredi nobenega koraka. Niti enega koraka ne naredimo v tej smeri. Danes bi bil čisto dober korak sprejetje tega zakona. Ničesar posebnega, ničesar slabega v tem zakonu ne vidim. Pošteno napisan, nič kaj takega. In začnimo to razvijati naprej, saj to je lahko samo osnova! Saj ni taka komplikacija.
Veste, ena zadeva je tudi, ki jo premalo koristimo, to, kar sem prej omenil – zasebna gradnja v namene neprofitnih stanovanj. Še enkrat bom ponovil. Organizacija, Stanovanjski sklad ali kdorkoli bi se lahko dogovarjal na nivoju občine, na primer, ali pa na nivoju tistih, ki imajo parcele in bi jih radi zazidali, s točno določeno odkupno ceno. Jaz verjamem, da bi marsikdo gradil s tem namenom. Normalno, da mora vsaka firma plačati svoje delavce, reči in imeti vseeno nekaj malega profita, ampak ne pa, da pride trikratna cena, to, kar se dogaja zdaj. Ker glejte, gradnja, material staneta povsod enako. Enako. S čim je upravičena trikratna, štirikratna cena? Ne bom šel v detajle, jaz zelo dobro vem, za kaj gre. Tukaj bi res morali stopiti skupaj in pogledati, kar je. So tudi določene zadeve, ki jih občine ne morejo spremeniti v stanovanjske gradnje, ker imajo, bi lahko rekel, vinkulacijo, prepoved nameniti po občinskem prostorskem načrtu določena nova območja za gradnjo, češ špekulativno. Razen če dokažejo, da bo resnično namenjena za trg za neprofitna stanovanja. Tukaj bi lahko tudi država sama pritiskala na občine, določena območja. En spisek potreb ljudi, koliko jih je resnično v vsaki občini, kdo je interesent za nakup, kdo je interesent za najem – do tega moramo priti. Imamo takšen izpisek, ga nimamo? Enkrat je treba začeti razmišljati malo dlje, ne samo reči, potrebujemo stanovanja. Kdo bo kupil stanovanja, kje bo kupil stanovanja? Država lahko pomaga na sto načinov, ampak je treba začeti razmišljati zelo resno o tem.
Mislim, da tukaj ni samo stvar enega resorja, enega ministrstva, tukaj bi morali kar konkretno medresorsko stopiti skupaj. Tukaj je več resorjev, ki bi morali obravnavati to problematiko. Ponavljam še enkrat, resnično je zdaj čas, vlada, če vam je res mar za naše mlade družine, za ljudi, za naše zanamce, za otroke, vse, kar je, da začnete resno razmišljati o tej problematiki. Ker problematika obstaja in je zelo velika. Tukaj dajte res res razmisliti. Saj ne zahtevajo vsi, da bi bili v centru Ljubljane. Mislim, da večina ljudi sploh ne mara biti v centru Ljubljane, bolj pomembna je periferija. Zato pravim, da je tukaj pomemben medresorski razgovor, tudi o organizaciji prevozov na drugačen način, preveč avtomobilov je v samem mestu, in to je vse povezano eno z drugim. Eno pravo strategijo je treba napisati. Pa ne pisati neumnosti, razvojnih strategij do leta 2050, ker vemo, da potem že po treh letih lahko vržemo v smeti vse skupaj, ker ni nič vredno. Realno. Cilji morajo biti realni, dosegljivi, ne imaginarni, vizionarski. In če bi začela vsaka občina predstavljati svoj plan do Stanovanjskega sklada, bi lahko verjetno prišlo do določenih konkretnih rezultatov. Jaz absolutno verjamem v to.
Še enkrat bom rekel, jaz ta zakon podpiram in tudi v Stranki Alenke Bratušek bomo ta zakon podprli. Hvala lepa, podpredsednica.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Mag. Pogačnik se je odpovedal svoji besedi, tako da zdaj dobi besedo mag. Dušan Verbič, pripravi pa se gospod Franc Kramar.
Izvolite.

MAG. DUŠAN VERBIČ (PS SMC): Hvala lepa za besedo, spoštovana podpredsednica. Državna sekretarka, kolegice in kolegi, ki ste prisotni, prav lep pozdrav!
Predlog predlagatelja, ki je pred nami, ocenjujem kot dobronameren in opozarja na že več desetletij trajajoč velik problem v Republiki Sloveniji, to je pomanjkanje najemnih stanovanj za mlade, mlade družine in tudi starejše, če to nekako zaokrožim, za tiste, ki si preprosto ne morejo privoščiti nakupa lastnega stanovanja. Menim, da ne bom veliko zgrešil, če dam oceno, da v teh desetletjih nobena vlada in nobena koalicija temu področju ni posvetila zadostne pozornosti, in zato smo tam, kjer smo. V tem delu se bom vseeno dotaknil, ker je to splošna razprava, tega, ali so Stanovanjski sklad Republike Slovenije in tudi občinski stanovanjski skladi v vseh teh desetletjih res v celoti uresničili svoje poslanstvo. Tu imam v mislih predvsem tako imenovane občinske stanovanjske sklade v mestnih občinah, za katere vemo, da so največji problemi iz naslova najemnih razmerij predvsem v večjih mestih. Tukaj je prav gotovo treba izpostaviti največjo mestno občino, se pravi glavno mesto. Po mojih informacijah ali vedenju se močno trudijo, da se na tem segmentu delajo premiki, in moram priznati, da se kolikor toliko uspešno srečujejo s tem, vendar je pa realnost popolnoma drugačna. Predvsem potreba po najemnih stanovanjih iz leta v leto bistveno presega zmožnost in voljo tudi v tem primeru občinskega stanovanjskega sklada.
Za današnji predlog Poslanske skupine Levica sam ocenjujem, da ga je treba gledati z dveh vidikov. Prvi vidik je prav gotovo Družba za upravljanje terjatev bank, kar se tiče njene ustanovitve, njenega namena ter tudi dejavnosti in pristojnosti. Pri drugem delu, ki je nekako povezan s tem konkretnim predlogom poslanske skupine, pa se meni osebno postavlja vprašanje, ali želi predlagatelj, ki je s podobnim predlogom Državni zbor nagovoril že pred enim letom, s takim predlogom dati zgolj všečno sporočilo javnosti, da se želi reševati stanovanjski problem mladih in socialno šibkejših skupin. Pri tem pa posebej poudarjam, ob vedenju in zavedanju predlagateljev, da se s takim pristopom tega perečega problema preprosto ne more reševati in rešiti. Ponavljam, to je pač moje skromno mnenje. Kaj šele v relativno razumnem roku, pri čemer vemo, da so to področja, ki se jih preprosto v letu ali dveh skoraj ne da rešiti. Temu bom v nadaljevanju ali v drugem delu svoje razprave posvetil nekaj več besed, osebno pa lahko takoj uvodoma povem, da nisem naklonjen temu predlogu, predvsem zaradi tega, ker se tovrstno tematiko, problematiko preprosto mora reševati prek stanovanjskega zakona in prek resolucije o nacionalnem stanovanjskem programu. Pa bom tudi o tem povedal nekoliko več besed v nadaljevanju.
Mislim, da se mnogokrat v Državnem zboru ob katerihkoli priložnostih malce zamegljuje bistvo in pomen nekih določb zakona, ki so bile v preteklosti sprejete. Dejstvo je, da je bila v letu 2012 v Republiki Sloveniji izredno velika finančna kriza, predvsem na področju finančnega sektorja, povzročile so jo predvsem banke v državni lasti, to so bile Nova Ljubljanska banka, NKBM, Abanka, Probanka in Factor banka. Ključni za to tako imenovano 5-milijardno bančno luknjo, ki je bila povzročena iz teh bank v državni lasti, sta bili dve zadevi, in sicer, kapitalska neustreznost in tisto drugo, kar se je v nadaljevanju ugotovilo, visok odstotek slabih terjatev. Za reševanje finančne situacije finančnega sektorja v Republiki Sloveniji je bila ustanovljena Družba za upravljanje terjatev bank z zelo jasno in nedvoumno pristojnostjo. Mislim, da se tega tukaj prisotni močno zavedamo. Če povem zelo preprosto, DUTB je bila ustanovljena predvsem zaradi tega, da se imenovane banke očistijo teh slabih terjatev in da te banke s pogoji finančnega poslovanja normalno poslujejo s polnim pooblastilom, slabe terjatve se prenesejo na DUTB. Poudarjam, ustanovljena je bila z namenom, da se unovči premoženje, ki ga je prejela iz naslova prenosa teh slabih terjatev. In ponovno poudarjam tistih čuvenih? 5 milijard evrov.
Vseeno nekaj besed o tem, kar se tiče DUTB, ker mislim, da je prav, da je razprava, kako nujno in potrebno je reševanje stanovanjskih najemnih razmerij v Republiki Sloveniji. Ampak veste, včasih se moramo zavedati tudi dejstva, da ne gre tako, da boš ti obstoječo regulativo kar nekako zaobšel zaradi tega, da boš zasledoval neki cilj. In še enkrat poudarjam, katerakoli koalicija, katerakoli vlada v teh desetletjih je premalo ali skoraj nič pozornosti namenila tem problemom. Dejansko problemi so. Če sem še vedno pri DUTB. Družba za upravljanje terjatev bank je pravna oseba, ki je statusno organizirana na način, ki ga poznamo kot delniška družba. Po Zakonu o gospodarskih družbah je delniška družba ustanovljena zato, da ustvarja dobiček. Tukaj ni česarkoli nadaljnje komentirati. DUTB je ena od ključnih zadev, kot že rečeno, za stabilizacijo finančnega poslovanja. Pa se ne bom več v to primarno dejavnost kakorkoli spuščal, ker menim, da to kar poznate, ampak zadeva, ki je dodaten razlog, da nisem naklonjen temu predlogu predlagatelja, je naslednje dejstvo, vezano na DUTB. Družba za upravljanje terjatev bank je tesno povezana z Evropsko centralno banko in tudi z Banko Slovenije, kajti dejstvo je, da mora obe instituciji DUTB sproti obveščati o vseh svojih pristojnostih in aktivnostih glede tako imenovanih prenesenih terjatev in unovčevanja prenesenih terjatev izključno v smeri gospodarnosti in vsega, kar še zraven pritiče, da je lahko družba kolikor toliko uspešna.
V tem kontekstu moram reči še naslednje. Vsem tistim, ki razmišljajo in so se v svoji razpravi tudi dotaknili tega, da je DUTB primerna za to, da poseže v pomoč Stanovanjskemu skladu in podobno, bi zelo jasno povedal, da bom v nadaljevanju svojega stališča povedal tudi nekaj o slabih praksah DUTB, ki so se dogajale ravno na področju prodaje nepremičnin in tudi prodaje terjatev, da ne bom govoril še o tisti primarnosti, ki je ena od ključnih zadev, o tem v nadaljevanju nekaj besed. Sam sem v letu 2017 močno podpiral, ko je bil pred poslanci predlog za podaljšanje mandata delovanja DUTB, ki je sedaj z zakonom podaljšan do leta 2022. Takratno, recimo temu, prepričanje, da je potrebno to družbo podaljšati, je bilo eden od ključnih razlogov za tako imenovano prestrukturiranje družb, ki so na takšen ali drugačen način, ali s svojimi deleži ali je to pod hipoteko ali z dodatnim odkupom terjatev, prišle pod Družbo za upravljanje terjatev bank. Moram priznati, da je bilo marsikaj storjenega tudi dobro, ampak so bili, morda so še danes, primeri, ki so vpijoči, ki se z vidika odgovornega lastnika in načela gospodarnosti praviloma ne bi smeli dogajati. Potem bom v povezavi s tem še zaključil, zakaj sem trdno na tem stališču.
Dejstvo je, da se je realno, objektivno pričakovalo, da se bo s prestrukturiranjem posameznih podjetij ali družb, pa naj bo to notranjeorganizacijsko ali finančno, rešilo marsikatero podjetje, ki je na takšen ali drugačen način prešlo pod okrilje DUTB, in da bi se jim omogočilo oživljanje lastne proizvodnje oziroma nadaljevanje začetih poslovnih procesov, ki so se prekinili ravno zaradi tako imenovanih slabih terjatev. Žal se v marsikaterem primeru, kot rečeno, to ni zgodilo. Slaba praksa na področju upravljanja DUTB je prav gotovo tudi področje, ki je predmet predlagatelja, to so nepremičnine, naj bodo to zemljišče ali objekti. Namen prodaje teh nepremičnin, kar je bil tudi namen samega zakona o DUTB, je predvsem v tem, da se po načelu gospodarnosti pridobi največja možna ali najvišja cena. Pa ne zaradi kakršnikoli pogledov, vključno tudi s tistim, ki sem ga uvodoma omenil, zakaj je delniška družba ustanovljena, ampak predvsem iz razloga in namena, da se v proračunu pridobi ali vanj vrne čim več denarja, ki so ga davkoplačevalci morali vložiti tistega davnega leta v te banke v državni lasti prek dokapitalizacije in vseh procesov, ki so s tem povezani. Dejstvo je, da se je pri teh tudi odmevnih prodajah nepremičnin dogajalo, da so domači in tuji subjekti, ki so se pojavljali kot kupci, dobesedno zlorabljali. Jasno je, da sami od sebe ne bi mogli zlorabiti, če ne bi bilo to na strani članov upravnega odbora DUTB oziroma izvršnih direktorjev kot upravljavcev te družbe.
Kar se tiče teh nepremičnin, moram samo še nekaj besed povedati. Prav gotovo v marsikaterem primeru ni bilo gospodarno, predvsem zaradi tega, ker tako imenovani upravljavec DUTB – ne glede na to, kdo je bil na Vladi, oblasti, tudi v času Cerarjeve vlade, katere koalicije član sem bil, se je dogajalo, da so se dodatno ustvarjali stroški, ki preprosto niso bili vračljivi. Samo dva primera bom navedel. Nerazumsko je, da se je pri prodaji ali odtujevanju nepremičnin dogajalo, pa mogoče tudi ne dolgo časa nazaj, da se je pred samo prodajo ali prenosom naročalo več deset cenitev različnih cenilcev. S kakšnim namenom? Prav gotovo ne skladno z načelom gospodarnosti. Drugo je, da se je dodatno vlagalo v izboljševanje nepremičnin, za katere se je vnaprej vedelo, da kakršenkoli strošek ne bo prišel nazaj iz naslova povečane vrednosti prodaje, prej bolj, da se bo prodalo pod nižjo ceno, kot je bila ocenjena vrednost. In če v tem delu zaključim. Mislim, da je ključno, kar se je takrat pri tem prenosu dogajalo, da so se prenesle terjatve, ocenjene po previsokih vrednostih. In ko so se terjatve in nepremičnine prodajale, je tisto, kar je, mislim da, boleče tudi za davkoplačevalce, to, da so se prodajale po tako visokih diskontih. Če lahko rečem, samo še nadzorovana likvidacija Factor banke in Probanke, ki se je pripojila in je prišla pod okrilje DUTB – upam si trditi, da je ta slika upravljanja pravnega subjekta, ki je v 100-procentni državni lasti, daleč od odgovornega lastnika. Tako imenovanemu delu izvršilne oblasti prav gotovo ni v čast, da se je to dogajalo.
Samo še dve besedi pa zaključim, kar se tiče DUTB. Dejstvo je, da je bil DUTB v sistemu ali procesu upravljanja opredeljen kot enotirni sistem. Moje skromno stališče je, da enotirni sistem upravljanja državnega premoženja v Republiki Sloveniji preprosto ni sprejemljiv. Bom tudi povedal, zakaj menim, da ni sprejemljiv. Nadzor nad vodstvom DUTB ima prav gotovo, skladno z zakonom, tako imenovana izvršilna veja oblasti, konkretno Ministrstvo za finance. Ampak njen nadzor je po zakonu o gospodarskih družbah in korporativnem upravljanju predvsem nadzor nad zakonitostjo poslovanja in načeloma nikoli ni sporen. Največji problem pri enotirnem sistemu upravljanja pa je, da je upravni odbor družbe popolnoma samostojen pri sprejemanju odločitev in sklepanju pravnih poslov. Dejstvo je, da ima ta upravni odbor tako izvršilno kot tudi nadzorno funkcijo. Pa tudi to bi še nekako razumel, vendar se v Republiki Sloveniji dogaja predvsem problem z osebami, ki so imenovane za predsednika upravnega odbora in tudi glavnega izvršilnega odbora. Tu imamo mi tudi na področju DUTB in upravnega državnega premoženja največji problem.
Prehajam na drugo zadevo v zvezi s predlogom, kolikor mi je še ostalo časa. Koalicijska pogodba te koalicije je jasno zapisana. Prenova stanovanjske politike, povečanje fonda najemnih stanovanj s poudarkom na mladih in mladih družinah, vzpostavitev sistemskega vira za gradnjo stanovanj ter dviga namenskih proračunskih sredstev. In v nadaljevanju še gradnja najemniških stanovanj. To je tisto. Glede na zavezo iz koalicijske pogodbe upam, da se bo dejansko v tem mandatu naredil potrebni premik tam, kjer se desetletja ni bistveno izboljšalo. Če sem še vedno pri predlogu predlagatelja, se moram dotakniti predvsem Resolucije o nacionalnem stanovanjskem programu, ki je bila že omenjena v današnji razpravi. Stanovanjski sklad Republike Slovenije je glavni izvajalec stanovanjske politike. Tisto, kar izredno pozdravljam v tej resoluciji, je naslednje. Stanovanjski sklad Republike Slovenije mora v prvi vrsti postati ponudnik javnih najemnih stanovanj. Kajti trenutna vloga investitorja in graditelja stanovanj, namenjenih prodaji – to, kar naj bi Stanovanjski sklad Republike Slovenije izvajal – se mora nadomestiti z vlogo ponudnika in skrbnika najemnih stanovanj. S tem se prispeva k večji dostopnosti stanovanj. Tako kot je v koalicijski pogodbi zapisano, viri in pogoji za vzpostavitev tega sistema morajo biti drugačni, ne pa da se želi tako ali drugače rešiti s predlogom Družbe za upravljanje terjatev bank. Upam si trditi, da se to zgolj lepo sliši, operativno ali izvajalsko pa mislim, da je za to zelo malo možnosti za uspeh.
Zakaj dajem velik poudarek na stanovanjski sklad, naj bo republiški ali občinski? Če pogledate, Stanovanjski sklad Republike Slovenije ima že danes v pripravi več izvedb, več projektov za izgradnjo javnih najemnih stanovanj in ni skrivnost, po nekih javnih podatkih je govora o preko 160 milijonih evrov, za katere se je ta Stanovanjski sklad Republike Slovenije tudi zadolžil, ni pa mogoče predvideti, da se bo zgodil bistveni premik v relativno kratkem času. Kot je bilo tudi s strani predlagatelja že omenjeno, tako finančno kot tudi kadrovsko ni sposoben v doglednem času realizirati niti tega, kar si je on sam v svojem programu zastavil za svoj cilj. Za kakršenkoli prenos nepremičnin z DUTB na Stanovanjski sklad, ki se s tem predvideva, nisem zelo optimističen, da bi bil to nek poseben učinek, če že po svojem programu bolj ali manj ne moremo aktivneje izvajati svoje pristojnosti.
Samo še nekaj besed, kar se tiče prenosa, ki ga predlagatelj predlaga v 10.b pa 36. členu zakona o uravnavanju kreditne stabilnosti bank. Tukaj moram priznati, da se bom vrnil na stališče Zakonodajno-pravne službe, ki je v zvezi s tem dala svoje mnenje v lanskem letu. Dejstvo je, da je Zakonodajno-pravna služba opozorila, da glede na pristojnosti sedaj veljavnega zakona o uravnavanju kreditne stabilnosti bank in skrb za uresničevanje javnega interesa na področju stanovanjske politike neodplačni prenos nepremičnin na sklad ni združljiv, kot sem uvodoma omenil, s cilji samega zakona, s katerim smo ustanovili Družbo za upravljanje terjatev bank.
Zaključujem, da ta predlog prav gotovo daje nek poziv, da se stvari tako ali drugače začnejo premikati, ga pa ne podpiram. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Repliko ima predlagatelj.
Izvolite, gospod Mesec, v imenu predlagatelja.

LUKA MESEC (PS Levica): Hvala za besedo.
Hvala za tole razpravo. Rad bi se odzval na nekaj stvari. Naprej. Gospod Verbič je začel svoje stališče s tem, da je to sicer všečen predlog, ampak da pa ne ve, ali je intenca predlagatelja biti predvsem všečen ali kaj drugega. Jaz bi samo rad povedal to, kar smo napisali tudi v obrazložitvi zakona – zakaj zdaj drugič predlagamo ta zakon. Ta zakon smo predlagali v malo drugačni obliki že lani pod Šarčevo vlado, takrat ni bil sprejet, je bilo pa na Vladi sprejeto, da bo Vlada kot skupščina DUTB naložila slabi banki, da prenese devet nepremičnin s slabe banke na Stanovanjski sklad. Tri so bile prenesene oziroma za tri so bile sklenjene pogodbe, za ostalih šest pa smo pred 14 dnevi na Odboru za finance, ko sem spraševal sekretarko – mislim, da je bila, ali je bil sekretar z Ministrstva za finance – kaj se dogaja, izvedeli, bilo je bilo rečeno, da je stvar zamrznjena oziroma zaenkrat na Vladi ustavljena. Zato smo se odločili, da poskusimo ponovno s tem zakonom, da spodbudimo prenos teh nepremičnin s slabe banke na Stanovanjski sklad. To je intenca predlagatelja.
Zdaj mogoče, kar se tiče še drugih stvari. Večkrat smo danes že slišali, da je bila DUTB ustanovljena z namenom, da očisti bilance bank slabih terjatev, potem pa zanje iztrži najvišjo možno vrednost in s tem povrne strošek davkoplačevalcem, ki smo bili z bančno luknjo tako ali drugače oškodovani za 5 milijard evrov. S tem se seveda strinjam, razlika med nami in tistimi, ki opozarjate na to, pa je, da mi ne vidimo, da je najvišja možna vrednost tukaj nujno finančna. Če bomo, kot je že Nataša prej rekla, ta zemljišča prodali za 50 milijonov evrov, potem pa začeli reševati stanovanjsko politiko in rekli Stanovanjskemu skladu, naj pridobi primerljiva zemljišča, bo zelo verjetno zanje plačal več, kot bi plačali zdaj, če bi jih prenesli s slabe banke. Se pravi, najvišja možna vrednost za davkoplačevalce je, da se ta zemljišča prenese na Stanovanjski sklad po ugodni ceni in s tem zagotovi ugodno gradnjo neprofitnih stanovanj. To bo najboljši izkoristek na dolgi rok. Če se pa pogovarjamo samo na kratek rok, kako zdajle optimizirati vrednost, potem pa seveda – prodajmo. Ampak če prodamo, potem moramo vedeti, da smo naredili korak nazaj v stanovanjski politiki in da bo stanovanjska politika zaradi tega lahko tudi za nekaj 10 milijonov evrov dražja, ko se jo država zares loti.
Zadnja stvar, koalicijska pogodba zdajšnje vlade. Res je, tudi sam sem jo šel brat in sem v njej opazil zaveze k povečanju fonda za gradnjo javnih najemnih stanovanj, dvig proračunskih sredstev in tako naprej. Če koalicija namerava izpolnjevati svojo koalicijsko pogodbo, mislim, da lahko ta predlog razume samo na en način, in to je kot korak k uresničevanju te pogodbe. Seveda pa bo treba jeseni narediti več. Zdaj smo dobra dva meseca pred rebalansom proračuna, takrat bo treba Stanovanjski sklad okrepiti, zato da bo lahko začel to politiko tudi kadrovsko in finančno izvajati. Čez poletje pa v Levici ne vidimo popolnoma nobenih ovir, da ne bi tega časa izkoristili za to, da se vsaj prenese ta zemljišča in s tem naredimo droben prvi korak k temu, da ta država končno dobi evropsko primerljivo stanovanjsko politiko.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo mag. Andrej Rajh, pripravi naj se gospod Gregor Perič.
Izvolite.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Hvala lepa, predsedujoča, za besedo.
Stanovanjska politika, stanovanjska problematika je v Sloveniji kar pereče vprašanje. Praktično ni vlade, ki se z njo ne bi srečala in jo poskušala rešiti. Prenos primernih zemljišč s slabe banke na Stanovanjski sklad oziroma stanovanjske sklade je korak v pravi smeri, ni pa to edini potrebni in nujni ukrep. Mi pred nadaljnjimi vsebinskimi ukrepi potrebujemo pregled stanja, torej moramo vedeti, koliko stanovanj potrebujemo, koliko jih je na trgu, koliko jih je v neprimerni uporabi. Pod neprimerno uporabo razumem tudi to, da nekdo živi v prevelikem ali pa premajhnem stanovanju zaradi različnih življenjskih okoliščin. Naj povem, da imajo stanovanjski skladi velike težave z neplačevanjem najemnin, z neplačevanjem obratovalnih stroškov, ki jih morajo za svoje najemnike zalagati, in to jim seveda otežuje poslovanje. Tipičen primer je tudi medobčinski stanovanjski sklad Mestne občine Maribor, ki je bil zaradi razmer, v katerih se je znašel, dejansko prisiljen stanovanja odprodajati. Ravno v tej luči bi mi potrebovali celostni pregled potreb po stanovanjih, torej uradni dokument, ne ocene, po občinah nasploh, in tudi en kataster fonda. Osebno nikoli nisem bil naklonjen temu, da se v stanovanjske bloke vnaša sistem kratkotrajnega najema, ker to pomeni porušitev socialne strukture bloka. To je še posebej razvidno zdaj v epidemiji covida. Zamislite si, da stanujete v nekem stanovanjskem bloku pa pride zraven nekdo, ki je okužen s tem virusom – kaj se bo zgodilo z vsemi stanovalci, kakšni so ukrepi? In tudi se mi ne zdi prav, da se lahko na podlagi nekega dogovora kar spremeni namenska raba bloka iz stanovanjske v hotelsko. Mislim, da je to zloraba zakonodaje in da ni namen stanovanjskega bloka, za to niti ni bil plačan ustrezni komunalni prispevek, da se lahko na tak način kar spremeni njegova raba.
Kot sem že prej povedal, vse to, o čemer danes govorimo, ima vzrok tudi v anomalijah na stanovanjskem trgu. Visoke cene, ki smo jim priča in ki nimajo podlage v prihodkih naših državljanov, kažejo, da je potrebno tu sprejeti sistemske ukrepe. Pri nas opažamo, da praktično nimamo profesionalnih podjetij – razen občinskih stanovanjskih skladov ali pa državnega stanovanjskega sklada – ki bi upravljala in oddajala nepremičnine. V tujini je običajno, da na primer tudi pokojninske družbe vlagajo v stanovanjske projekte in omogočajo oddajanje stanovanj na sistemski način, pri nas pa se praviloma na trgu srečujemo z individualnimi najemi. Kar je tudi ena anomalija – da se pri nas profesionalnim podjetjem s tem ne izplača ukvarjati, posameznikom pa. To je zadeva, ki jo bo država, Vlada morala rešiti, prav tako nekako pristopiti k vzpostavitvi alternativnih stanovanjskih skupnosti. V tujini imajo tudi možnost, da za pokojnino varčujejo prek nakupa stanovanja. Mislim, da je to en dober predlog, dobra praksa. Spomnimo se, pri nas ta praksa ni mogoča. Ko želi nekdo varčevati za pokojnino, mu ob plačilu najemnine za stanovanje za karkoli bolj konkretnega zmanjka, torej nima na voljo niti dovolj sredstev za pokojninsko varčevanje, kaj šele da bi lahko ob teh cenah sanjal o nakupu stanovanja. Zato bi bilo smiselno omogočiti, da se odplačevanje kredita za nakup stanovanja upošteva kot dolgoročno varčevanje za penzijo. To je ena zadeva, ki jo lahko tudi razumete kot predlog.
Druga zadeva. Ko govorimo o ponudbi stanovanj na slovenskem trgu, mi nimamo začrtanih jasnih standardov, smernic. Tudi če čitate nepremičninske oglase, boste opazili, da pravzaprav ni nikoli jasno, kako veliko je stanovanje, ki se prodaja. Obžalujem, da v noveli Zakona o nepremičninskem posredovanju nismo tega jasneje določili. Govorijo o bruto, neto površini. Klet in pomožni prostori niso del stanovanja, ampak so pomožni prostori in kot taki bi morali biti povsod jasno označeni, žal niso. To seveda prispeva k zmedi na nepremičninskem trgu. Moramo se pa zavedati, da je problematika kompleksna, da moramo kot družba predvsem stremeti k temu, da bomo imeli na voljo dovolj najemnih stanovanj po razumni ceni, zato je kataster obstoječega trga in stanja še kako pomemben, če želimo zadeve rešiti v realnem času. To je tudi ena racionalna pot, ker nas že sam Zakon o prostorskem načrtovanju napotuje k temu, da moramo izkoristiti obstoječo infrastrukturo, obstoječi stavbni fond, preden začnemo graditi novega. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod Perič se je odpovedal besedi. Predvidevam, da tudi gospa Gregorčič? (Da.) Naslednji razpravljavec je gospod Boštjan Koražija, kot zadnja dva pa se pripravita še dr. Tašner Vatovec in Ljubo Žnidar.
Izvolite.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Spoštovana podpredsednica, najlepša hvala.
Ko poslušam te razprave danes v Državnem zboru, se stalno uporabljajo politične floskule, da je nekaj všečno, da je nekaj narejeno z nekim namenom. Ja, zakon oziroma predlog spremembe in dopolnitve smo predlagali ravno zato, da bi končno uredili problem nepremičnin oziroma stanovanj v Sloveniji, sploh ko gre za zdravje, sploh ko gre za mlade, mlade družine pa tudi za tiste, ki so socialno ogroženi. Ko se govori o DUTB, se dostikrat govori, kot da je to neka zadeva oziroma neka firma, ki obstaja na nekem planetu in ni del države Slovenija. To me posebno, zelo žalosti in tudi precej zmoti, vsakič ko poslušam takšne razprave. Ker dejansko ni bila ustanovljena samo, da je v pomoč, ampak tudi, da pomaga pri prestrukturiranju. To je tudi poanta našega predloga – da v bistvu tudi mi pomagamo oziroma pač damo predlog, da DUTB sprosti oziroma pomaga s tem, da se potem na nepremičninskem trgu omogoči, da ljudje lažje in tudi cenejše pridejo do stanovanj, za katere pa ne samo, da vemo, da jih v Sloveniji primanjkuje, ampak se tudi bojim, da je bilo to z neko načrtno politiko zadnjih 10, 20 let celo nekako namerno sproducirano. Samo sugeriram, ker ne poznam čisto vseh zadev, ampak glede na občutek … Tudi ko se pogovarjam z mladimi, me konstantno opozarjajo, da imajo dosti tega, da se stvari stalno rešujejo politično, ampak želijo, da se rešujejo strokovno, sploh ko gre za njihov problem, ali je to stanovanje ali kaj drugega. Tu jaz vidim tudi ves problem razprav v Državnem zboru – dostikrat mi ponudimo dobro strokovno rešitev, seveda smo stalno pripravljeni na pogovor, na predloge, na sugestije, na karkoli, in potem se stalno na naše predloge odgovarja z nekim političnim narativom, se pravi, da se pač ne odgovarja strokovno. Čeprav moram pohvaliti gospoda Verbiča, da so njegove razprave po navadi zelo strokovne, to je treba priznati. Veliko ljudi pa dostikrat zelo politično odgovarja na naš predlog ali kakorkoli.
Kot že rečeno, v Slovenji imamo resen problem. Mislim, da je skrajni čas ne samo, da ga začnemo reševati, ampak je danes idealna priložnost, da ga tudi daljnoročno rešujemo. Mislim, da se moramo tega danes tukaj vsi zavedati. Tudi zdajšnja koalicija, sploh glavna koalicijska stranka SDS je prej, ko je bila v opoziciji, stalno predlagala zelo »všečne« – bom rekel v narekovajih, ker to tudi nam dostikrat vržejo pod nos – stvari pa smo jih dostikrat podprli. Ne zato, ker bi bili predlogi všečni, ampak zato, ker so bili to predlogi, ki so res reševali neko dejansko stanje oziroma neko dejansko težavo, ali je to v družbi ali v državi. Tudi od njih pričakujem to konstruktivnost nazaj oziroma da bodo tudi v bodoče tako konstruktivni in bodo, ko bomo predlagali ali rešitve ali zakone, kakorkoli, prisluhnili pa mogoče celo kaj podprli. Kaj sem še mislil? Ogromno se srečujem z različnimi družbenimi skupinami in stalno je ena zadeva, nad katero mislim, da se bo res treba zamisliti pa narediti neko politično samorefleksijo, tudi družbeno. V resnici se v Državnem zboru ne samo preveč politizira, ampak se dejansko tudi politizira z nekimi podatki ali dejstvi, ki niso prava ali pa so celo neresnična. Mislim, da se bomo morali v tem državnem zboru enkrat konkretno skupaj usesti pa se pogovoriti tudi med sabo, da bomo, recimo ko pride do podajanja neresnic oziroma zgodb, ki so za lase privlečene, to enkrat sankcionirali in tudi etično-moralno pristopali k temu. To je zaenkrat to, se bom pa še prijavil k razpravi. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo dr. Matej Tašner Vatovec in kot zadnji se pripravi še gospod Ljubo Žnidar.
Izvolite.

DR. MATEJ TAŠNER VATOVEC (PS Levica): Hvala lepa, podpredsednica.
Ob teh protiargumentih, ki smo jih slišali predvsem v stališčih – razprave ni bilo veliko glede tega zakona – vedno dobim občutek, da se bolj išče načine, kako neke stvari ne narediti, kot pa obratno, se pravi, kako neko stvar narediti. Če se najprej dotaknem glavnih dveh protiargumentov za sprejetje tega zakona, to je, kaj je pravi namen Družbe za upravljanje terjatev bank in da je ta zakon v nasprotju s tem glavnim namenom slabe banke, in druga težava, ki jo imate, je neodplačnost, zakaj bi DUTB neodplačno podarila, kot je rekel kolega Horvat, ta zemljišča Stanovanjskemu skladu. Ta argumenta sta pravzaprav povezana in tudi moj odgovor na to je nekako povezan. Najprej, kar se tiče namena DUTB. Saj se je že Luka dotaknil tega vprašanja. Ja, DUTB je pač nekako prevzel tistih 5 milijard bremen oziroma milijardo in pol bremena, kolikor je ostalo v teh slabih terjatvah takrat po krizi in predvsem po tem, ko je dala država teh 5 milijard za sanacijo bančne luknje, ustanovila zato, da se skuša ljudem vrniti to, kar so vložili v banke. To, kar se je zgodilo takrat, je, da smo kot družba pravzaprav financirali te izgube, ki so jih imele banke, po drugi strani pa so se dobički, ki so se ustvarjali ob vzpostavitvi DUTB, tako rekoč privatizirali oziroma najboljše so jo odnesli tisti, ki so pravzaprav zakuhali te dolgove. To je ena stvar. Ena stvar je ta, da bi na eni točki morali nehati reševati DUTB in iskati druge rešitve oziroma njegove druge funkcije. Gotovo bi moral biti ena od teh drugih funkcij javni interes, ki ga imamo. Na DUTB stoji nekaj zemljišč, Stanovanjski sklad jih je identificiral, ki so uporabna za delo Stanovanjskega sklada, in kot rečeno, če bi ta zemljišča prenesli na Stanovanjski sklad, bi lahko to imelo, kot se rado reče v zadnjih letih, neke multiplikativne učinke. Tudi če bi DUTB izgubila tisti 1 % prilivov zaradi takšnega prenosa, bi to imelo koristi na drugi strani. Glede na to, da so vse te institucije v bistvu v državni oziroma javni lasti, tukaj ni nekih hudih izgub ali pa zadržkov. Toliko o tem, kaj je ali pa kaj bi lahko bil namen DUTB.
Kar se tiče neodplačnosti in tistega prenosa, ki se je zgodil s sklepom Vlade, pa imamo s tem že itak problem. Tu imamo problem, ki trči tudi ob to, po kakšnih zakonih se mora ravnati po eni strani Stanovanjski sklad Republike Slovenije – in to je Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti, ki predvideva, da mora cenilec pri nakupovanju oziroma pri prevzemanju nekih novih nepremičnin, ko opravi neko cenitev, za javni stanovanjski sklad tudi upoštevati namen, se pravi, da gre za neprofitna javna stanovanja, kar je neka diskrepanca s stanovanji za trg, če jih tako poimenujemo. Skratka, cenilec, ki bi delal za DUTB, bi seveda vrednost teh zemljišč ocenil bistveno višje in tu imamo to nesorazmerje med tem, kakšne so dejanske vrednosti teh zemljišč za Stanovanjski sklad ali pa za DUTB. Zato predlagamo, da bi država tukaj delovala kot posrednik oziroma da bi se najprej z DUTB stanovanja prenesla na Republiko Slovenijo, ker bi s tem lahko tudi skladno z ostalimi zakoni, recimo z Zakonom o javnih skladih, država prenesla te nepremičnine na Stanovanjski sklad in bi se potem upoštevale kot širitev Stanovanjskega sklada. To je tudi najbolj racionalna rešitev, ta neodplačni prenos od DUTB prek Republike Slovenije na javni stanovanjski sklad je s tega vidika najbolj racionalen.
Ampak ta zgodba v bistvu že od takrat, ko smo prvič v Levici predlagali ta zakon, kaže na to, kar poudarjamo že ves čas – na pomanjkanje prioritet. Kaj so prioritete? V Levici trdimo, da bi morala biti stanovanjska politika ena ključnih prioritet ne samo v tem času, ampak tudi v zadnjih desetih letih in da je bilo to področje več kot uspešno spregledano. Na žalost je tudi ta epidemija pokazala, da so zaostanki na tem področju, zaostanki na področju stanovanjske politike in javnih investicij v stanovanjsko politiko pokazali, kakšne težave nam to lahko povzroča v časih krize, v časih recesije in tako naprej. Epidemija, takšna, kot smo jo imeli, namesto da bi bila izgovor Vladi za to, da nekaj naredi tudi glede ljudi, ki živijo v najemu in tako naprej – na žalost je bilo ravno obratno, se pravi, epidemija je postala izgovor, da Vlada ne naredi ničesar. Recimo Avstrija je, za primer, v tem času, ko je bila razglašena epidemija, zamrznila najemnine, v Berlinu so omejili rast najemnin, v Sloveniji pa smo to vprašanje enostavno spregledali, čeprav smo v Levici predlagali, da bi se tudi to vprašanje naslovilo, ampak ni bilo posluha za to.
Še naprej. V prvem protikoronapaketu, ko smo govorili o zamrznitvi kreditov za čas trajanja epidemije oziroma še eno leto po tem, smo predlagali, da bi tudi obresti zamrznili skupaj s krediti. Ampak ne, Vlada se je raje odločila, da bodo obresti tekle naprej, in gre tudi tukaj za visoke obresti, recimo za stanovanjske kredite, ki so tudi vplivali na zmožnost ljudi, da prebrodijo to krizo. Kot je že Luka povedal, je Vlada v tem času potem še zamrznila prenos preostalih nepremičnin, ki so bile na tem seznamu sedemnajstih za prenos, in s tem v bistvu pokazala, kje je dejansko prioriteta te vlade glede stanovanjskega vprašanja – da ji je v bistvu bolj pomembno zagotavljati še kakšen procent prilivov DUTB, zato da je njihova likvidnostna slika boljša kot sicer, kot pa da bi tvegali ta procent in te nepremičnine, ta zemljišča dejansko prenesli na Stanovanjski sklad, kjer bi lahko ob rebalansu, tudi ob pomoči, ki prihaja s strani Evropske komisije, začeli zaganjati Stanovanjski sklad, mu dodelili dovoljšna sredstva, da lahko skupaj s tem korakom, se pravi z nekim osnovnim naborom nepremičnin, ki bi jih imel, in dodatno finančno injekcijo s strani proračunskih sredstev začel graditi tistih manjkajočih 10 tisoč stanovanj ali pa še več, in bi dejansko začeli naslavljati stanovanjsko problematiko ljudi. To bi bilo zelo enostavno narediti v teh parametrih. Kot rečeno, to bi bil prvi korak. Seveda si nihče ne dela iluzij, da je ta prenos nekaj zemljišč stvar, ki bo rešila stanovanjsko vprašanje ali pa vprašanje stanovanjske politike v Sloveniji, je pa eden od korakov, ki bi jih lahko izkoristili. S tega vidika še enkrat poudarjam, vedno se bolj išče razloge, kako neke stvari ne narediti, kot pa razloge, kako kakšno stvar izkoristiti za to, da se naredi.
V zaključku samo to. Mi imamo veljavno Resolucijo o nacionalnem stanovanjskem programu. Sprejeta je bila leta 2015 ali 2014 za desetletno obdobje, v njej je zelo jasno predvideno, da se lahko lastnina, ki jo ima DUTB, uporabi v tem smislu javne koristi. Se pravi, da se prenese ta zemljišča z DUTB na Stanovanjski sklad. Vprašanje je, kako in kdaj, pet let je od sprejetja te resolucije, mislim, da je že kakšnih 20 let od nefunkcionalne stanovanjske politike v tej državi, in mislim, da je zdaj čas za to, da se začne ne pogovarjati o tem, ampak resno delati na tem, da bo Stanovanjski sklad ustrezno financiran in da bo lahko izgradil te manjkajoče kapacitete, ki jih potrebujejo. Potrebujejo jih mladi, potrebujejo jih mlade družine, potrebujejo jih delavci, mladi in starejši. To je edini način, da lahko normaliziramo to področje v tej državi.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
In še zadnji razpravljavec, gospod Ljubo Žnidar.
Imate besedo.

LJUBO ŽNIDAR (PS SDS): Hvala lepa, spoštovana podpredsednica. Kolegi in kolegice!
Vsi v dvorani se verjetno zavedamo, da z DUTB ne bomo rešili stanovanjske problematike, ki jo imamo v Republiki Sloveniji. Res je, da je osnovna naloga DUTB, da gospodarno ravna s prenesenimi terjatvami, ki so jih imele banke, in da je v tem delu tudi precej stanovanjskega fonda in ostalih nepremičnin. Ampak DUTB mora tu ravnati predvsem kot skrben in dober gospodar s tem premoženjem. Velikokrat je bila danes dilema, ali te prenose opraviti odplačno ali neodplačno. Po mojem mnenju velike razlike ni, v vsakem primeru je treba seči v državno finančno malho, tako ali drugače. Nekje nastane ta del, ki je vezan tudi na sredstva, oziroma kam dejansko, če po domače ali po finančno rečem, to zadevo poknjižiti. Danes je bilo tudi slišati, da je bilo veliko všečnih predlogov s strani raznih strank glede rešitev za stanovanjsko problematiko. Poglejmo, kako ti primeri dejansko izgledajo v praksi. Resolucija je bila sprejeta leta 2015. Danes je pet let od takrat – kakšni so rezultati te resolucije 2015–2025? Ni rezultatov, ni uspehov, reševanja stanovanjskih problemov mladih družin ni bilo. Dajmo tu biti bolj konkretni. Konkretno v Slovenski demokratski stranki smo predlagali kar nekaj všečnih predlogov, ki pa niso bili sprejeti, niso bili potrjeni in jih ni bilo možno udejanjiti. Kajti če si v opozicijskih vrstah, podajaš predloge, ki niso sprejeti, potem seveda ne moreš dobrih predlogov udejanjiti, jih uzakoniti in spraviti do te mere, da ugledajo luč sveta, oziroma v tem primeru do te mere, da rešiš stanovanjsko problematiko.
Res je, da tudi Stanovanjski sklad nima tistih pravih pooblastil, prave funkcije, prave, jasne in natančne strategije, kako reševati stanovanjsko problematiko v Republiki Sloveniji. Lahko povem zelo praktičen primer, ki sem ga doživel v Angliji, v Cambridgeu. Lastnika hiše, mož in žena, oba sta bila že kar v letih, bila sta stara okoli 67, 68 let, sta se pohvalila, da sta odplačala kredit za vrstno hišo, moram reči, da v kar elitnem delu mesta Cambridge. Pa sem ju vprašal, sem rekel: »To pa je bil zelo neugoden kredit, da sta tako dolgo v svojo starost odplačevala ta kredit.« Pravita: »Ne, ne, ne, ta kredit je bil zelo ugoden.« Bil je zelo ugoden, ker so bile izjemno nizke obresti, tudi delna subvencija je bila in odplačljiv je bil na zelo zelo dolgo dobo. Se pravi, to je bil za njih zelo zelo ugoden kredit. Tudi v Slovenski demokratski stranki smo predlagali, da se predvsem za ugodno reševanje mladih družin ponudijo zelo ugodni krediti. Seveda tudi ta ugodnost nekaj stane. Nobeno reševanje stanovanjske problematike ne bo šlo brez stroškov, ampak bistvo v tem primeru, v tem segmentu je, da se reševanje stanovanjske problematike predvsem za mlade v Sloveniji privede do prakse, se pravi, da se udejanji. To je bistvenega pomena.
Tega predloga v Slovenski demokratski stranki ne bomo podprli, kajti v sami presoji predloga zakona kot tveganje ni opredeljeno, kakšna je finančno obremenitev za proračun. Vemo, da je v vsakem zakonu nujno potrebno predstaviti tudi, kaj pomeni sprejetje nekega zakona in kakšne so finančne posledice za proračun. To meni v predlogu tega zakona manjka, ni pravega izračuna, kako bi ta zakon vplival na proračun Republike Slovenije. Tega predloga ne bomo podprli, vsak dober predlog, ki bo v praksi reševal stanovanjsko problematiko predvsem za mlade, bomo pa z veseljem podprli.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
S tem prehajamo v sklepni del splošne razprave, v katerem dobita besedo še predstavnica Vlade in predlagatelj.
Predstavnica Vlade, želite besedo? Ne. Predlagatelj? Izvolite, gospod Mesec.

LUKA MESEC (PS Levica): Hvala lepa.
Vsem se zahvaljujem za konstruktivno razpravo, rad bi pa še nekaj stvari za konec povedal malo širše. Najprej, kar se tiče tega, s čimer je moj predhodnik Ljubo Žnidar zaključil, posledice za proračun. Poudarjam, mi predlagamo prenos premoženja z DUTB na Stanovanjski sklad, iz enega državnega žepa v drug državni žep. Se pravi, v tem smislu se nič ne spremeni. Če vas zanima, kako izgleda vrednost 50 milijonov v državnem dolgu, bom pa ponovil, kar sem rekel prej. Trenutno je po Sursu državni dolg 31,74 milijarde, če k temu prištejete 50 milijonov, je to 31,79. Se pravi, pogovarjamo se tukaj o nekem premiku, ki gre v decimalke, kar se tiče obsega našega dolga, procentualno vse ostane isto. Ob vseh protikoronskih ukrepih, ki jih bo Vlada letos sprejemala, pa se pričakuje, da se bo javni dolg povečal za nekaj milijard, na 80 % BDP, posebej v luči tega, da se bo gospodarska rast zmanjšala. Namreč, javni dolg se meri kot količnik absolutnega zneska dolga z BDP države v tekočem letu. Kakorkoli, to ni najbolj pomembno. Skratka, vpliv na javne finance je neznaten. Me pa v bistvu malo skrbi, skrbijo me vaše skrbi o negativnih posledicah za javne finance, o stabilnosti bilance DUTB in tako naprej – kot da je to najpomembnejša stvar na tem svetu.
Jaz bi pa rad povedal neko drugo zgodbo. Tukaj se ne pogovarjamo samo o stanovanjih, ne pogovarjamo se samo o mladih, pogovarjamo se o družbeni mobilnosti znotraj te družbe. Po Sursu, če boste šli pogledat, Surs poroča, da se je lani iz Slovenije izselilo 13 tisoč 500 ljudi. Leto pred tem, 2018, naj bi se jih po poročanju enega od časopisov, ki sem ga zdajle našel na Googlu, izselilo 9 tisoč 900. Skratka, izseljujejo se cele generacije. Letos se je na splošno maturo prijavilo dobrih 6 tisoč 800 dijakov, na poklicno maturo pa 10 tisoč 400, se pravi skupaj približno 17 tisoč ljudi. 17 tisoč ljudi je šlo na maturo, 13 tisoč 500 se jih je izselilo, o tem govorimo. In kakšno zvezo imajo tukaj stanovanja? Stanovanjsko vprašanje je ključno za družbeno mobilnost. V 19. stoletju in na začetku 20., ko smo se še nekako otepali fevdalnega reda, je tudi iz Slovenije precej ljudi šlo v ZDA. Zakaj so bile ZDA takrat obljubljena dežela? Zaradi tega, ker je bila v Evropi človekova usoda ob rojstvu precej fiksirana. Če si se rodil v elitno družino, v aristokracijo, si premoženje dedoval in se ti zanj ni bilo treba boriti, če si se rodil v manj srečno družino, v družino podložnikov, pa nisi imel nobene perspektive, da bi kdaj v življenju prišel do premoženja.
Mene skrbi, da se v 21. stoletju, kar se premoženjske neenakosti tiče, v resnici vračamo v tak svet. Če si predstavljate človeka s slovenske periferije – to je konec koncev tudi moja osebna izkušnja – ki pride v Ljubljano in razmišlja, da bi si tukaj kupil stanovanje, družina nima velikega premoženja, ker hiše na slovenski periferiji niso veliko vredne, plače v Sloveniji tudi niso blazno visoke, so pa zato cene nepremičnin po slovenskih krajih, predvsem v Ljubljani, na Obali pa v nekaterih drugih urbanih središčih, izjemno visoke, govorimo o stroških 250 tisoč, 300 tisoč, 350 tisoč evrov, tak človek nima druge perspektive, kot da se odloči za najem, ki je tudi drag. Če govorimo o nekem stanovanju, ki je primerno za družino, vsaj 70 kvadratov, ga pod 700 evrov na mesec v Ljubljani ne boste več našli, plus stroški, ali pa da živi doma. Seveda obstaja še tretja možnost – da poskuša iti v tujino. Namreč če se postavite v kožo nekega 30-letnika, star je 30 let, rad bi rešil stanovanjsko vprašanje s partnerjem, partnerko in mora vzeti za, ne vem, 250 tisoč evrov kredita. To pomeni, da podpiše kreditno pogodbo, ki se bo končala praktično takrat, ko bo šel v pokoj, ko bo star 60 let ali pa še več. Vmes si bo pa nakopal še za 100, 150 tisoč evrov obresti. O takih perspektivah pri nas trenutno govorimo.
Skratka, ne pogovarjamo se o stanovanjih, pogovarjamo se o družbeni mobilnosti. Ljudje, ki odhajajo v tujino, v precejšnji meri odhajajo zaradi tega, ker je v tujini, v mestih, kot sta Dunaj ali Berlin, ki sta precej priljubljeni destinaciji pri ljudeh moje generacije, bistveno boljše razmerje med zaslužkom in med ceno stanovanja. Jaz nekaj takih ljudi poznam, trenutno je ena prijateljica iz Berlina tudi pri meni v stanovanju na obisku, in ona se je izselila enostavno zaradi boljših perspektiv. Tam je dobila boljšo službo, tam je dobila stanovanje po dostopni ceni. V Sloveniji pa na žalost perspektive za mlade ljudi ta trenutek ni, in če ne bo začela država stvari premikati, je tudi ne bo. Ponavljam, letos je na maturo odšlo 17 tisoč ljudi, lani se jih je iz države odselilo 13 tisoč 500. In ponavljam, kar sem rekel na začetku, praktično polovica moje generacije, govorim o mladih med 25. in 30. letom, živi pri svojih starših, ker si stanovanja ne more privoščiti. Ni res, kar je prej rekel en poslanec iz Slovenske nacionalne stranke, češ, vse generacije so imele tak položaj. Ni res. Včasih je bilo treba trdo delati, da si prišel do stanovanja, ampak si lahko s trdim delom prišel do stanovanja v sedmih, desetih letih. Danes pa z oderuškimi obrestmi ob oderuških cenah stanovanj ljudje pri 30 letih podpisujejo kreditne pogodbe za naslednjih 30 let, te se bodo končale, ko bodo dočakali 60 let, praktično bodo na robu penzije, ko jih bodo odplačali. Takšne perspektive pa si ne želi nihče in samo mi v tej sobi imamo možnost, da ta začarani krog prekinemo.
Zato bi za konec pozval, da ta zakon podprete. Jaz se lahko strinjam s tistimi, ki pravite, da ta zakon ne bo rešil stanovanjskega vprašanja. Seveda ne, bo pa začel reševati stanovanjsko vprašanje.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Vsi prijavljeni razpravljavci, ki ste to želeli, ste dobili besedo. Ker je čas, določen za razpravo, še ostal, sprašujem, ali želite na podlagi 71. člena Poslovnika še razpravljati. (Da.) Vidim samo eno prijavo, gospa Mojca Škrinjar.
Izvolite, imate besedo.

MOJCA ŠKRINJAR (PS SDS): Hvala lepa.
Moram povedati, da iskreno razumem namero in razumem, kar je povedal gospod predhodnik Luka Mesec. Verjamem, da si želite to situacijo razrešiti. Banke so bile sanirane z denarjem davkoplačevalcev. Ta denar jim je treba vrniti, in sicer v proračun, zagotoviti javne storitve, šolstvo, zdravstvo, vojska, policija, infrastruktura – ta denar rabimo in ga bomo še bolj rabili. Mislim, da je potrebno v družbi ustvariti take razmere, da lahko ljudje dovolj zaslužijo, da si lahko privoščijo normalno najemnino oziroma nakup stanovanja. Drži tudi, kar je povedal še en predhodnik, gospod Ljubo Žnidar, v Angliji najameš kredit in ga odplačuješ do konca delovne dobe, da lahko odplačaš neko vrstno hišo. Kar po mojem država res lahko naredi, je to, da z instrumentom urejanja prostora spodbuja gradnjo stanovanjskih sosesk, ki so kombinacija varovanih stanovanj in stanovanj za mlade družine. S projektom dolgotrajne oskrbe bi lahko del mladih v teh soseskah dobil tudi službo, morda osebnih asistentov starejšim v varovanih stanovanjih. Soseske bi morale biti relativno blizu enot zdravstvenih domov, v takih soseskah pa bi lahko država nudila tudi neprofitno najemnino za mlade zdravnike, njihove družine ter medicinske sestre in tehnike. Mnogo teh danes res odhaja v tujino zaradi boljše plače.
Ob tem pa se mi poraja misel, vprašanje, dilema, ali je način s stanovanjskim skladom in podobnimi stvarmi edina optimalna možnost za to, da mladi dobijo stanovanja. Jaz mislim, da je vezava prostora in podeljevanje pravice neprofitne najemnine skupaj v kombinaciji morda preveč okostenel sistem. Najemnino bi bilo namreč moč financirati iz posebnega sklada, in sicer za katerokoli zgrajeno stanovanje kjerkoli v državi, ki bi ustrezalo standardom za podeljevanje neprofitnih najemnin. Gre torej za neka standardna stanovanja, ne neke zlate, marmorne stene. Če bi imeli sklad za subvencioniranje najemnin, bi bila s takim ukrepom stanovanjska ponudba fleksibilna in bi sledila potrebam trga zaposlovanja. Torej, nekomu bi sofinancirali najemnino kjerkoli v Sloveniji, kjer bi ta človek dobil službo. S tem bi prišli tudi do večje fleksibilnosti, kar zadeva zaposlovanje. Dejstvo pa je, da bi v tem primeru potrebovali investitorje, ki bi gradili najemna stanovanja za normalne najemnine. To pomeni, da je potrebno ustvarjati tako okolje, da bodo investitorji zgradili stanovanja, država pa bo mladim pomagala s subvencioniranjem najemnim, kjerkoli v Sloveniji bi bila taka najemna stanovanja zgrajena. To je najbrž prosti trg, ki bi pomagal tudi pri trgu dela, investitorji pa bi morali dobiti zagotovilo, da bi lahko svoja stanovanja uspešno zgradili, da bi bile gospodarske okoliščine take. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
S tem zaključujemo razpravo. O predlogu sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo, bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora odločali v okviru glasovanj po prekinjeni seji.
S tem prekinjam to točko dnevnega reda in 18. sejo zbora, ki jo bomo nadaljevali ob 14.50.

(Seja je bila prekinjena ob 14.14 in se je nadaljevala ob 14.52.)

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje!
Nadaljujemo s prekinjeno sejo zbora.

Prehajamo na 14. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA SEZNANITEV Z MNENJEM IN STALIŠČI PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE DO NUJNOSTI SPREMEMB VOLILNE ZAKONODAJE V SKLADU Z ODLOČBO USTAVNEGA SODIŠČA ŠTEVILKA U-I-32/2015.
Besedo dajem predsedniku Republike Slovenije gospodu Borutu Pahorju za predstavitev mnenja in stališč.
Gospod predsednik, imate besedo.

BORUT PAHOR: Hvala, spoštovani gospod predsednik. Visoki zbor!
Kot predsednik republike, ki podpiše ukaz o razpisu parlamentarnih volitev, vas danes najbolj spoštljivo prosim, da ne odlašate in da v roku, ki ga je določilo Ustavno sodišče, pravočasno uveljavite njegovo odločbo glede volilne zakonodaje. Ta rok se izteče 21. decembra letos. Državni zbor ima torej še pol leta časa, da sprejme zakon, ki bo skladen z ustavo. To je dovolj časa, če se bo to delo nadaljevalo takoj, vsako odlašanje pa bi utegnilo imeti usodne posledice. Če bi bilo potrebno razpisati volitve po sedanji zakonodaji, torej brez predhodne uveljavitve odločbe Ustavnega sodišča, bi na take volitve legla velika mračna senca dvoma o njihovi ustavnosti. Naše državljanke in državljani, ki jih predstavljamo, upravičeno pričakujejo, da se kaj takega ne bo zgodilo in da bomo z našim odgovornim in premišljenim ravnanjem zavarovali demokracijo in volitve kot njihov nosilni steber. Po mojem mnenju gre za vprašanje rešitve najpomembnejšega ustavnopravnega in političnega problema današnje sodobne Slovenije. S pravočasnim sprejetjem zakona, ki bo ustrezno naslovil uveljavitev ustavne odločbe o potrebnih spremembah volilne zakonodaje, bi omogočili legalne in legitimne parlamentarne volitve brez sence takega ustavnopravnega dvoma. Vsako odlašanje bo povečevalo nevarnost, da se bo Slovenija prvič po letu 1990, ko smo imeli prve demokratične volitve, prvič po njih znašla v položaju, ko ne bo mogla izvesti verodostojnih volitev. To bi našo državo pahnilo v ustavnopravno krizo in morda celo politični kaos. To se ne sme zgoditi.
Spoštovani predsednik, visoki zbor. Ustavno sodišče Republike Slovenije je 21. decembra 2018 ugotovilo, da je 4. člen Zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v državni zbor, ki določa območja volilnih okrajev, v neskladju z ustavo. Ocenilo je, da več kot četrt stoletja od sprejetja volilne zakonodaje volilni okraji ne ustrezajo več nobenemu zakonsko določenemu merilu. Razlike v velikosti volilnih okrajev so po številu volivcev postale v tem času prevelike, saj dosegajo razmerje skoraj 1 : 4, natančneje 1 : 3,73, med najmanjšim in največjim volilnim okrajem. Območja volilnih okrajev tudi niso usklajena z mejami novih občin in prav tako ne ustrezajo več zahtevi po geografski zaokroženosti. Ustavno sodišče je zato Državnemu zboru naložilo, da odločbo uveljavi v dveh letih, torej najpozneje do 21. decembra letos. Volitve poslancev Državnega zbora po veljavni zakonodaji bi pred potekom tega roka bile dopustne, volitve po 21. decembru letos pa se v nobenem primeru ne bi mogle izogniti utemeljenim očitkom o njihovi protiustavnosti in nelegitimnosti, če ta odločba ne bi bila uveljavljena. Še več, kot je zapisalo Ustavno sodišče v ustavni odločbi, bi njena neuresničitev pomenila kršitev 2. člena Ustave, ki določa, da je, citiram, »Slovenija socialna in pravna država«. Konec navedka. In drugega odstavka 3. člena Ustave, ki določa, da citiram, »ima v Sloveniji oblast ljudstvo«. Konec navedka. Skratka, vsem, ki smo se dolžni ukvarjati s temi zadevami, in tudi zainteresirani javnosti je bilo vendarle takoj jasno, da imamo opravka z ultimativno politično nalogo prve kategorije.
Visoki zbor, slabega pol leta pred iztekom roka, ki ga je določilo Ustavno sodišče, se Državni zbor svoje naloge ne loteva iz ničle. Skupaj smo doslej glede tega vprašanja naredili zelo veliko. To nam daje tisto prepotrebno upanje, da bomo končno nalogo uspešno in pravočasno opravili. Poglejmo stvar pobliže. Nikoli prej, nikoli prej ni slovenska politika tako hitro in tako enotno pristopila k izpolnjevanju odločbe Ustavnega sodišča kot prav v tem primeru. Nikoli prej. Na prvem srečanju januarja 2019, torej samo slab mesec kasneje, smo se s predsedniki strank in vodji poslanskih skupin odločili, da s pogajanji začnemo nemudoma. Parlamentarne stranke so imenovale po dva pogajalca, v letu dni, v letu dni smo se sestali in usklajevali v okviru sedmih oziroma osmih krogov pogajanj. Julija 2019 je bilo vnovično srečanje predsednikov strank in vodij poslanskih skupin. O tem vprašanju smo se dvakrat posvetovali tudi v okviru tradicionalnih srečanj štirih predsednikov. Ves čas pogajanj nam je pri našem delu pomagala delovna skupina Vlade, ki jo je zavzeto vodil minister za javno upravo gospod Rudi Medved, za kar smo mu vsi zelo hvaležni. Prav tako so nam bili neformalno in formalno ves čas na razpolago strokovnjaki za volilne sisteme in ustavno pravo, še zlasti dr. Ciril Ribičič, dr. Franc Grad, dr. Igor Kavčič, dr. Saša Zagorc in dr. Jurij Toplak. Ko smo naleteli na probleme, so nam svetovali pravne poti za njihove rešitve – diskretno in javno, pred vso javnostjo.
Dosežena sta bila dva dogovora, vsebinski in postopkovni. Prvič, vsebinski dogovor. Dosegli smo soglasje, da sta za uresničitev odločbe Ustavnega sodišča možni dve poti, in sicer, prva, preoblikovanje volilnih okrajev s spremembo njihovih meja, in druga, ukinitev volilnih okrajev in uvedba prednostnega glasu, ki bo okrepil odločilen vpliv volivcev na dodelitev poslanskih mandatov. In drugič, v tem času smo dosegli tudi postopkovni dogovor. Dosegli smo namreč soglasje, da v parlamentarno proceduro zakon vložijo poslanci, in sicer z najmanj toliko podpisi, kot jih zahteva kvorum za sprejetje zakona. V primeru ukinitve volilnih okrajev in uvedbe prednostnega glasu je to najmanj 60 poslank in poslancev, v primeru preoblikovanja volilnih okrajev pa najmanj 46 ali več. Novembra lani smo zaključili pogajanja o osnutku zakona, ki bi ukinil volilne okraje in uvedel prednostni glas. Začeli smo tudi s pogajanji o končnem osnutku zakona, ki bi spremenil mejo volilnih okrajev, če bi se tako odločili. 59 poslancev se je konec januarja letos kljub enemu glasu premalo odločilo, da vloži v parlamentarno proceduro usklajen osnutek zakona, ki bi ukinil volilne okraje in uvedel prednostni glas. Žal, žal se je pri glasovanju izkazalo, da potrebne podpore za tako spremembo volilne zakonodaje dejansko ni. Naj rečem nekaj osebnega. Čeprav sem skušal pogajanja voditi zelo nevtralno, nisem nikoli skrival naklonjenosti tej spremembi volilne zakonodaje, saj bi tudi po mojem mnenju zelo povečala vpliv volivca na izbiro poslanca, čeprav seveda ne zanikam argumentov, ki govorijo proti taki rešitvi. Na tem svetu idealnega volilnega sistema ni.
Gospod predsednik, državni zbor, tudi zaradi epidemije se aktivnosti glede uveljavitve odločbe od tedaj do danes niso nadaljevale. To je razumljivo. V tem času pa sem opravil krajša posvetovanja z vodji poslanskih skupin, ki se jim na tem mestu tudi sicer zahvaljujem za sijajno sodelovanje, neformalne pogovore z nekaterimi predsedniki strank in ne nazadnje tudi z vami, gospod predsednik, uradni pogovor o vprašanju kako naprej. Iz vseh pogovorov razumem, da se je oblikovalo naslednje skupno stališče. Prvič. Še naprej velja dogovor, da naj predlog zakona vloži skupina poslancev s številom podpisov, ki ustreza pogoju za njegovo sprejetje. Drugič. Osnutek zakona o spremembi meja volilnih okrajev naj pripravi Vlada – težko ga pripravijo poslanci, zaradi vrste tehničnih podatkov – in ga pošlje predsedniku Državnega zbora, ki z vodji poslanskih skupin oziroma pooblaščenimi pogajalci poskuša doseči soglasje o njegovi vsebini. Ko se taka pogajanja zaključijo, se tak zakon kot predlog s podpisi poslancev pošlje v Državni zbor. In tretjič. Razumel sem, da obstaja neko splošno razumevanje, da je potrebno spreminjanje volilne zakonodaje jemati kot posebno važen predmet zakonodajnega dela, da mu je treba dati prednostno pozornost glede postopkovnih in vsebinskih vprašanj in da obstaja splošna politična volja ter odgovornost, da se zakon sprejme še letos.
Spoštovani gospod predsednik, visoki zbor, pravočasna uveljavitev odločbe Ustavnega sodišča glede sprememb volilne zakonodaje je po mojem mnenju osrednje, življenjsko vprašanje naše demokracije in demokratične ureditve naše družbe. Naj pred tem visokim zborom povem naravnost, brez dlake na jeziku: če v predpisanem roku ne bo sprememb volilne zakonodaje in bi se poleg vsega zaostrile še gospodarske, socialne, ne nazadnje tudi politične razmere, volitve ne bi bile več rešitev. Povedano še bolj jasno: v primeru politične krize volitve ne bodo več rešitev, ampak bodo volitve same po sebi velik, kolosalen problem. Tudi zato je to vprašanje prepomembno, da bi smeli tvegati, da bi njegovo reševanje postalo predmet morebitnih trenutnih političnih preračunavanj. Tukaj ni nobenega, ki bi v tem dobil, vsi lahko s takim delom samo izgubimo. Vem, spoštovane poslanke in poslanci, tudi iz razgovora z vami, in sicer iz mojih izkušenj na vašem mestu, da ljudi to vprašanje tako rekoč sploh ne zanima. In imajo to pravico. Zato so izvolili mene in vas. Zanimajo jih urejanje plač, pokojnin, nezaposlenost, stanovanjski problem, zdravstvene reforme in podobne, zanje pomembne življenjske reči.
Vendar moram, spoštovani gospod predsednik, če smem s tega mesta, nam in vsem njim jasno reči naslednje. Res je, da zaradi obravnave in sprejetja potrebnih sprememb volilne zakonodaje vsi ti problemi ne bodo rešeni ne prej ne bolje. To je res. Vendar je tudi zelo res, da če potrebne spremembe volilne zakonodaje ne bodo sprejete, vseh teh problemov sploh ne bo mogoče reševati, ker bo zaradi nelegitimnosti in neverodostojnosti naslednjih volitev prevladalo vsesplošno nezaupanje v demokratični sistem, morda bo nastopila ustavnopravna kriza, in kot sem rekel, tudi politični kaos. Vprašanje spreminjanja volilne zakonodaje za večino ljudi ni zanimivo, vendar pa prav vse ljudi močno zadeva. Dokler se ne bi soočili z ustavno spornimi volitvami, bi se govorilo o vseh drugih problemih, po takih ustavno spornih volitvah pa bi se govorilo samo o njihovi veljavnosti oziroma neveljavnosti in sploh o nobeni drugi zanje pomembni stvari.
Visoki zbor, naj sklenem. Letos je mililo 30 let od prvih demokratičnih volitev, na kar smo Slovenci tako upravičeno ponosni. Ne glede na vse morebitne kritike glede našega demokratičnega razvoja smo lahko na prehojeno pot v teh treh desetletjih ponosni. Slovenija velja za ugledno državo, ki precej uspešno odpravlja demokratični primanjkljaj in krepi temeljne demokratične institucije, z demokratičnimi volitvami vred, ki jih nikoli nihče ne doma ne v tujini ne izpodbija. Obstaja pa nevarnost, da bi to lahko zapravili. Vendar, in to nas sme navdajati z nekim upanjem, optimizmom, obstajajo tudi vse možnosti, da se tej nevarnosti izognemo in na ta način dodatno dokažemo in sebi in drugim našo odločenost in zavzetost za demokracijo. Leto dni pred 30. obletnico ustanovitve naše države imamo priložnost, da s svojim konkretnim ravnanjem izpričamo svoje zavedanje, da je – to bi rad posebej na glas dejal – ustanovitvi naše države botrovala prav demokratična politična pomlad s prvimi demokratičnimi volitvami na njenem vrhuncu. In ključne osamosvojitvene ukrepe smo prav v tej dvorani sprejeli po demokratični poti in ob spoštovanju vseh načel pravne države. Tudi v tej luči smo v nastalem položaju vsi skupaj nagovorjeni in odgovorni, da pokažemo svoje najboljše vrline in kljub zelo težavnim političnim in drugim okoliščinam sprejmemo odločitve, ki bodo zavarovale naš demokratični razvoj. Vem, da je naloga, ki jo imate do konca leta, zelo težka, v bistvu se zdi skoraj nemogoča. Vendar se vsi mi, ki nas predstavljate, zanašamo na to, da vi to zmorete. Zahvaljujem se vam za vašo pozornost in vam želim veliko uspeha pri vašem delu. Hvala, gospod predsednik.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Predsedniku republike gospodu Borutu Pahorju se zahvaljujem za podano mnenje in stališča. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Prehajamo na glasovanje zbora o predlogih odločitev. Obveščam vas, da bo Državni zbor glasovanje opravil po naslednjem vrstnem redu: 3., 13., 4., 11., 12. in 5. točka dnevnega reda. Poslanke in poslance prosim, da preverijo delovanje glasovalnih naprav.

Nadaljujemo s prekinjeno 3. točko dnevnega reda, to je z drugo obravnavo Predloga zakona o dopolnitvah Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji v okviru skrajšanega postopka.
Nadaljujemo z odločanjem o vloženih amandmajih, ki ga bomo opravili na podlagi pregleda vloženih amandmajev z dne 17. 6. 2020, ki je objavljen na e-klopi.
Naprej prehajamo na odločanje o amandmaju poslanskih skupin SDS, SMC, NSi in Desus k 1. členu pod številko 1.
Glasujemo. Navzočih je 82 poslank in poslancev, za je glasovalo 61, proti nihče.
(Za je glasovalo 61.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.

Prehajamo še na odločanje o amandmaju Poslanske skupine Levica k 1. členu pod številko 2. V imenu poslanske skupine obrazložitev glasu kolega Primož Siter.

PRIMOŽ SITER (PS Levica): Hvala lepa za besedo, predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi, pozdravljeni!
Amandma, ki smo ga predložili v Poslanski skupini Levica, pravi, da je dan športa praznik le pod pogojem, da je dela prost dan. Ta pričujoči predlog zakona ponuja torej dan športa, a mu za to, žal ugotavljamo, ne zagotavlja osnovnega pogoja, torej dovolj prostega časa. Razumemo entuziazem in navdušenje nad športom kot nekim gradnikom družbe, ampak smo zapriseženi stališču, da je osnovni pogoj za izvajanje tega zakona, torej promocijo športa in preživljanje prostega časa z bližnjimi ob športu in rekreaciji, zagotavljanje dovolj prostega časa. Dan športa mora biti dela prost dan, zato tudi predlagamo to dopolnilo po vzoru recimo kulturnega praznika ali kakšnega od verskih praznikov, ki jih obeležujemo na prazničnem koledarju v Sloveniji. Šele dela prost dan bo zares omogočil ljudem, delavkam in delavcem, da dan izkoristijo za psihično in fizično, naj rečem, prenovo, revitalizacijo, da ga preživijo s svojimi bližnjimi, ne pa da praznik morebiti zgolj služi samo nekemu piarovskemu okviru političnega razreda, ki se bo želel slikati s športniki ali pa ponašati z njihovimi rezultati.
Zato predlagamo ta amandma, ki pravi, da mora dan športa biti oziroma postati dela prost dan. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Še kdo v imenu poslanske skupine? (Ne.) Če ne, v lastnem imenu kolega Boštjan Koražija.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Spoštovani predsednik, najlepša hvala za besedo.
Seveda bom amandma podprl, se pravi, da mora biti ta dan dejansko prost dan. To pa zato ker, kot sem že prej v svoji razpravi obrazložil, so največ za vrhunski šport in tudi za šport sam, ki nam je toliko prinesel in nam tudi veliko pomeni, naredili delavke in delavci. Prav je, da se ta dan organizira tako, da bo prost in da ga bodo lahko tudi vsi ti delavke in delavci dejansko res izkoristili za šport in da bo ta dan dejansko namenjen tudi promociji športa in ne promotorjem športa, kar si eni po mojem obetajo oziroma pričakujejo. Na koncu bi rekel samo še to. Če resno mislimo to, kar sprejemamo in govorimo, potem to tudi potrdimo, v tem primeru, da ta dan postane prost dan, da bo to res pravi praznik športa. Kot sem že prej omenil, v resnici imamo Slovenci srečo, da imamo res vrhunske športnike. Glede na rezultate, ki smo jih doživeli in ki so nam jih prinesli ti naši vrhunski športniki v prejšnjih letih, je vsako leto Slovencev napolnjeno z dnevi športa, v bistvu skoraj vsak drug, tretji dan.
Še enkrat. Ta amandma bom podprl in prosim, da tudi drugi to podprete, ker če že govorimo o športu in o tem, kako nam je pomemben in koliko nam prinese, kar je res, boste podprli ta amandma. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Še kdo? Ne.
Glasujemo. Glasovanje poteka … / oglašanje iz dvorane/ Prekinitev. Še enkrat glasujemo o amandmaju Levice … / oglašanje iz dvorane/ Sveti lučka zdaj ali ne sveti? Še enkrat glasujemo … Ne dela.
Prekinitev za 5 minut. Preveriti moramo napravo.

(Seja je bila prekinjana ob 15.15 in se je nadaljevala ob 15.19.)

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Spoštovane kolegice in kolegi!
Nadaljujemo sejo. Glasujemo o amandmaju Levice k 1. členu pod številko 2.
Glasujemo. Navzočih je 82 poslank in poslancev, za je glasovalo 13, proti 50.
(Za je glasovalo 13.) (Proti 50.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.

Končali smo z glasovanji o amandmajih in z drugo obravnavo predloga zakona. Ugotavljam, da je zbor v drugi obravnavi sprejel amandma k 1. členu. Sprašujem kvalificirane predlagatelje, ali nameravajo k temu členu vložiti amandmaje. Ugotavljam, da ne.
Prehajamo na tretjo obravnavo predloga zakona. Ugotavljam, da k predlogu zakona za tretjo obravnavo ni bilo vloženih amandmajev. Obveščam vas, da me Zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista obvestili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih v drugi obravnavi, predlog zakona neusklajen.
Prehajamo na odločanje o predlogu zakona. Obrazložitev glasu v imenu poslanske skupine, kolegica Janja Sluga.

JANJA SLUGA (PS SMC): Hvala lepa.
Jaz moram še enkrat povedati, da se je zakon s predlogom za dan slovenskega športa vložil na pobudo Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez, torej na pobudo samih športnikov. Tej pobudi smo v SMC seveda takoj sledili. V bivši sestavi vlade je temu sledilo tudi ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve, naša bivša ministrica, ki je pobudo nemudoma podprla. Mislim, da si naši, slovenski športniki zaslužijo svoj dan, ki pa naj bo skladen s tem, kar so tudi sami predlagali. Torej, cilji tega dneva so: promocija športa, promocija vrhunskega in rekreativnega športa, športa za vsakdan, promocija športa v vrtcih, promocija športa v šolah, v srednjih šolah, promocija športa na delovnem mestu, zdravje na delovnem mestu in tudi promocija športa invalidov in športa starejših. Zato je toliko bolj logično, da ta dan ni dela prost dan, pač pa je to delovni dan, ko se naučimo, kako športno aktivnost, kako zdrav način življenja vključiti v naše vsakodnevne obveznosti, in je seveda to skladno tudi s cilji, kot jih je predlagal Olimpijski komite Slovenije.
Upam, da se bomo, v imenu športa in športnikov, danes sposobni o podpori temu njihovemu prazniku poenotiti tudi v tej hiši. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima kolega Aljaž Kovačič, obrazložitev v imenu poslanske skupine.

ALJAŽ KOVAČIČ (PS LMŠ): Hvala za besedo, spoštovani gospod predsednik. Kolegice in kolegi!
V Listi Marjana Šarca bomo zakon podprli, ne nazadnje smo tudi sopodpisniki. V Sloveniji imamo več praznikov. Praznik je neki dan, na katerega se spominjamo zgodovinskih oziroma drugih pomembnih dogodkov, in ni pomembno, ali smo na ta dan doma ali pa smo v službi oziroma kjerkoli smo, ampak je pomembno, da se spomnimo zgodovinskih dejstev, ki jih poskušamo živeti oziroma delati celotno leto. Tudi namen spremembe tega zakona, dneva športa je ne le, da bi se tisti dan ukvarjali s športom, ko bo, datumsko, ampak da bi mlade in dejansko vse prebivalce Republike Slovenije spodbujali k temu, da je gibanje zelo pomembno. Ampak gibanje, ki je zdravo, ne pa prekomerno in sili k nekemu profesionalizmu. Obenem je ta dan tudi kot neka zahvala vsem vrhunskim športnikom, ki so nekje od leta 1912, ko je prvi Slovenec osvojil olimpijsko medaljo, osvojili in so dobitniki ne le olimpijskih medalj, ampak tudi vseh svetovnih, evropskih in drugih tekmovanj.
Ta zakon pokriva, kot je predhodnica povedala, ministrstvo za delo, ker je to pač praznik, čeprav gre za šport. V sami debati je morda nekoliko škoda, da ni bilo tudi ministrstva, ki pokriva šport, da bi slišalo, da ta zakon ne bo izboljšal posameznih klubov, posameznih športnikov, da bi bilo njihovo stanje boljše, zato je v tem času, ko bo bruto domači proizvod padel, ko bo gospodarska kriza, še toliko bolj pomembno, da bo Vlada znala prisluhniti vsem tem kolektivom in bo poskrbela za šport. Kajti vemo, ko bo kriza v podjetjih, bo imela še manj denarja, da bi lahko tem klubom pomagala. Upam, da bo ta praznik tudi neka spodbuda za Vlado, da ne bo pozabila na šport, mogoče tako, kot je v vseh megazakonih.
V Listi Marjana Šarca bomo ta zakon seveda soglasno podprli.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Kolega Primož Siter v imenu Poslanske skupine Levica.

PRIMOŽ SITER (PS Levica): Hvala lepa.
Glede na to, da amandma k zakonu, ki smo ga predlagali v Poslanski skupini Levica, ni dobil zadostne podpore in da dan športa ne bo dela prost dan, poslanke in poslanci Poslanske skupine Levica zakonu sicer ne bomo nasprotovali, bomo pa pri glasovanju vzdržani. Iz enega preprostega razloga. Naloga politike je, ko pridemo do športa, športu pomagati. To je dejstvo in s tem se vsi strinjamo. Ampak pomoč športu, če je zgolj in samo deklarativna, ni zadostna. Pomoč športu šteje, ko država pomaga športnikom, mi pa imamo že samo med profesionalnimi, med vrhunskimi športniki v Sloveniji skupino ljudi, ki se socialno gledano že zdaj borijo z življenjem, ko pa bodo svojo športno kariero zaključili, pa sploh ne vedo, kaj bo z njimi in kakšne priložnosti bodo imeli. Zato v Levici podpiramo izboljšanje socialnega položaja teh športnikov, odpiramo vrata za pogovor na slovenskem političnem parketu v tej smeri. Istočasno pa, ker že imam priložnost in ker vse kaže, da bo zakon obveljal, pozivam vse prireditelje športnih prireditev, upravljavce športne infrastrukture, da po vzoru svojih kolegov s kulturnega področja na dan športa odprejo svoja vrata, ponudijo svoje športne storitve, svojo infrastrukturo delavkam in delavcem in vsem tistim, ki si v normalnih okoliščinah tega mogoče ne bodo mogli privoščiti, zastonj in na takšen način vsaj šport naredijo dostopen za vse. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Kolegica Mateja Udovč v lastnem imenu.

MATEJA UDOVČ (PS SMC): Hvala lepa, predsedujoči, za besedo.
V Sloveniji nas šport povezuje in združuje, zato je ta praznik na mestu, saj Slovenci danes resnično potrebujemo povezovanje in sodelovanje na vseh nivojih. Verjamem, da se bosta to sodelovanje in povezovanje prenesla tudi na kaj več.
Zato podpiram predlagani zakon in bom z veseljem stisnila tipko za. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Kolega Matjaž Nemec v lastnem imenu.

MATJAŽ NEMEC (PS SD): Hvala lepa, predsednik.
Kljub temu da se temu predlogu zakona obeta podpora, mi dovolite, da jo izrazim tudi v imenu Poslanske skupine Socialnih demokratov. Šport naj ne bo v svetu politike prisoten samo takrat, ko ta dosega izjemne globalne rezultate, ampak tudi takrat, ko dejansko moramo stisniti gumb v finančnem smislu in podpori. Torej naj bo današnji glas za s strani politike glas zavedanja o pomembnosti športa, tako kot se zavedamo kulture po eni strani, se zavedamo tudi pomembnosti športa.
Dovolite mi, da se ob tej priložnosti še posebej zahvalim vsem poslanskim skupinam in prvopodpisanemu Gregorju Židanu, ki je med nami tukaj kot edini profesionalni športnik in je tudi prvopodpisani pod ta zakon. Srečno slovenskemu športu, srečno tudi politiki.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Glasujemo. Navzočih je 84 poslank in poslancev, za je glasovalo 74, proti 1.
(Za je glasovalo 74.) (Proti 1.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 13. točko dnevnega reda, to je s prvo obravnavo Predloga zakona o dopolnitvi Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank.
Prehajamo na odločanje o naslednjem predlogu sklepa: Predlog zakona o dopolnitvi Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank je primeren za nadaljnjo obravnavo.
Obrazložitev glasu v imenu poslanske skupine kolega Luka Mesec.

LUKA MESEC (PS Levica): Hvala za besedo in lep pozdrav!
V Levici ponovno vlagamo zakon o prenosu nepremičnin s slabe banke na Stanovanjski sklad, se pravi iz enega državnega žepa v drug državni žep. Na ta način bi Stanovanjskemu skladu zagotovili zemljišča za gradnjo približno tisoč 300 stanovanj. Seveda je pa to šele prvi korak k reševanju stanovanjske problematike. Preden glasujemo, bi rad povedal še nekaj stvari. To namreč ni samo vprašanje stanovanj, to je vprašanje priložnosti in družbene mobilnosti predvsem za mlade. Če povem nekaj številk. Letos je odšlo na maturo, skupaj na poklicno in splošno, 17 tisoč dijakinj in dijakov, lani se je po podatkih Sursa iz Slovenije izselilo 13 tisoč 500 ljudi, se pravi skoraj za eno celo generacijo. Drugi podatek. V Sloveniji smo v vrhu po tem, koliko mladih živi pri starših. Pri starših namreč v moji generaciji mladih odraslih, starih od 25 do 34 let, živi skoraj polovica ljudi. Kaj nam to pove, kakšna družba postajamo? Prej sem ob koncu razprave dejal, da so pred 150, 100 leti ljudje množično odhajali in Evrope v ZDA, ker tu ni bilo priložnosti zanje. V Evropi je bilo tako. Če si se rodil v premožno družino, si premoženje dedoval, če si se rodil v revno družino, nisi imel prav velikih možnosti, da bi svoj premoženjski status kadarkoli popravil. Amerika pa je veljala za deželo priložnosti. Danes se nam spet dogaja ta veliki eksodus, in sicer zato, kar manjka priložnosti. Stanovanjsko vprašanje je tukaj ključno.
Če se postavite v kožo nekoga, ki pride študirat v Ljubljano, po koncu študija dobi službo, rad bi si kupil stanovanje s svojim partnerjem, partnerko, mogoče družino. Zaletel se bo ob astronomske cene, če bo recimo hotel živeti v mestu – pa to ne velja samo za Ljubljano, ampak tudi za druge konce Slovenije – ki lahko segajo do 200, 250, 300, 350 tisoč evrov za neka stanovanja, ki niso nič posebnega. Govorimo o stanovanjih, ki so manjša od 100 kvadratov. Če ne bo država poskrbela za to, da s svojo politiko poseže v to sfero, da cene postanejo normalne, da se ta nepremičninski balonček, ki se nam je v zadnjih 10 letih spet napihnil in mladim onemogoča dostop do stanovanj, prekine, se bo vse to, kar sem prej opisoval, nadaljevalo. Od tega, da mladi živijo doma, do tega, da iščejo priložnosti v tujini. Edini, ki imamo priložnost ta začarani krog presekati, pa smo mi v tej sobi.
Glasovali bomo seveda za.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
V lastnem imenu kolega Trček.

DR. FRANC TRČEK (PS SD): Hvala za besedo.
Prej je predsednik države govoril o skoraj 30 letih. Zadnjih 30 let ta samostojna država nima cele vrste politik, in med njimi tudi stanovanjske politike ne. Kot prostorski in analitični sociolog si upam izreči, da je nima zaradi tega, ker za veliko večino ljudi v političnem razredu to ni bil problem. Oni in njihovi otroci so si uredili stanovanja. Ampak na takšen način država ne more funkcionirati in se ne more iti politike. To je tudi kritika poslanske skupine, v kateri sem, Socialnih demokratov. Izziv 15. vlade je, da se gre stanovanjsko politiko, kot jo ima bližnji Dunaj, kjer je dolga zgodovina socialnih demokratov naredila eno najboljših stanovanjskih politik na svetu. To bo prava stanovanjska politika za mlade, ne pa tisto, kar je prej ubesedoval nekdo iz SDS, »dajmo ta mlade zakreditirati pa bodo za vrstno hišo do 68. leta odplačevali«. Dajte se malo poslušati, kaj govorite. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Glasujemo. Navzočih je 82 poslank in poslancev, za je glasovalo 24, proti 51.
(Za je glasovalo 24.) (Proti 51.)
Ugotavljam, da zbor predlaganega sklepa ni sprejel, zato je zakonodajni postopek o predlogu zakona končan. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 4. točko dnevnega reda, to je s tretjo obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali, skrajšani postopek.
Prehajamo na tretjo obravnavo predloga zakona. Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, prehajamo na odločanje o predlogu zakona. Obveščam vas, da me Zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista opozorili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih na matičnem delovnem telesu, predlog zakona neusklajen.
Kolega Jožef Horvat, obrazložitev glasu v imenu poslanske skupine.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospod predsednik Državnega zbora. Kolegice in kolegi!
Poslanska skupina bo glasovala proti temu zakonu. Nimamo nobene koalicijske zaveze, ker je to zakon prejšnje vlade, in zadovoljni smo, da je državni sekretar na ministrstvu za kmetijstvo za jesen napovedal celovito prenovo Zakona o zaščiti živali. Tukaj smo bili po naši oceni najbrž premalo pozorni in smo po naši oceni naredili sramoto Sloveniji. Če pogledamo 2. člen dopolnjenega predloga zakona, ki posega v 5. člen, v 33. točki piše, da so živali živi vretenčarji razen človeka. Živali so živi vretenčarji razen človeka. To je definicija živali. To, da so sposobne čutiti, itak vsi vemo. Čutijo vse živali, ene manj, druge bolj, tudi preprosti enoceličarji zaznavajo svetlobo, nekateri različno koncentracijo CO₂ in tako naprej. Iz biologije smo se naučili, da imamo štiri ali pet kraljestev. V 17. stoletju so zagovarjali sistem petih kraljestev, to so: bakterije in modrozelene cepljivke, enoceličarji, rastline, glive in živali. V 20. stoletju je biolog Leedale predlagal sistem štirih kraljestev. V bistvu gre za enako stvar, zgolj za neko drugo interpretacijo, in pravi, imamo štiri kraljestva: bakterije in modrozelene cepljivke, rastline, glive in živali. S takšno definicijo, kot je tukaj zapisana … Morda smo bili premalo pozorni vsi skupaj, ampak smo optimisti, pričakujemo jesen in celovito prenovo tega zakona.
Mi smo v prejšnjih letih izvajali kar nekaj diplomatske aktivnosti, tudi parlamentarne diplomatske aktivnosti in smo uspeli na Generalni skupščini Združenih narodov in dosegli svetovni dan čebel. Svetovni dan čebel. Kolegice in koleg, kaj so torej čebele, če so živali živi vretenčarji razen človeka? Čebele so lahko po tej definicije človek, kar najbrž niso, ali pa so rastline, kar po našem tudi niso. In to je samo eden od razlogov, zaradi katerih takšne norosti ne moremo podpreti. Upam, da to razumete. Upam pa tudi, da bo ministrstvo za kmetijstvo tisto, ki bo stopilo na bremzo veganski ideologiji. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Kolegica Meira Hot v imenu poslanske skupine.

MAG. MEIRA HOT (PS SD): Hvala lepa.
V Poslanski skupini Socialnih demokratov bomo predlog zakona, kot smo že povedali v stališčih, absolutno podprli. Naj pojasnim, da smo se v poslanski skupini odločili in vložili amandma, s katerim smo ta predlog zakona dopolnili in uskladili s Stvarnopravnim zakonikom ter jasno zapisali, da so živali čuteča živa bitja, drugi amandma pa je bil dopolnjen na podlagi predloga odbora, ker smo mi vseeno drugače zapisali. Potrebno je povedati, da so živali po Zakonu o zaščiti živali že ves čas določene kot živi vretenčarji, da so se pa v pravnem redu dojemale kot stvari, in zato je bilo potrebno zadeve dodelati, pojasniti in uskladiti. Ves čas pa mi pozivamo in zahtevamo, da se sprejme sistemski zakon z vsemi nujnimi spremembami, tako s tem, da se malomarnost določa kot prekršek, kakor s tem, da se dokončno določi, da se evtanazija zdravih živali prepove. Predprejšnji minister mag. Dejan Židan je to že poskusil, zadevni zakon vložil v parlamentarno proceduro, pa mi je zelo žal, ampak v prejšnji sestavi tega niste sprejeli. Današnja stališča spominjajo na to, kako lahko pridemo zelo daleč, pa se zadnji trenutek ustavimo. Mi bomo besedo držali do konca, bomo pa zahtevali od ministrice, da sedaj jeseni v resnici pripravi sistemski zakon z vsemi nujnimi spremembami, ki bodo določbo, da so živali čuteča živa bitja, tudi v praksi udejanjile, da ne bo to ostalo zgolj črka na papirju.
Še enkrat, Socialni demokrati bomo predlog zakona podprli.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Kolega Zmago Jelinčič v imenu poslanske skupine.

ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI (PS SNS): Hvala lepa.
V naši poslanski skupini zakona ne bomo podprli. Kar nekaj zadev je takih, da govorijo proti temu, da bi ga podprli. Recimo, določilo se je, da so živali čuteče, da so čuteča bitja. Kako bomo potem opravičevali to, da so zdaj streljali šakale? Ali je potem to genocid? Ali recimo, gospod Židan bo to dobro vedel, v Panviti je toliko prašičev, in ko se prašiče kolje – kdo bo zdaj odgovarjal, da prašiče koljete? V skladu z vašim zakonom je to tudi genocid. Pa še ena zadeva. Strinjam se z gospodom Horvatom, ki se je obrnil na tisto dikcijo, »živali so živi vretenčarji razen človeka«. Res je. Nekatere ljudi bi lahko dal med nevretenčarje, nekatere med mehkužce, nekatere pa med amebe. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
V imenu poslanske skupine kolega Luka Mesec.

LUKA MESEC (PS Levica): Hvala za besedo.
Slišati je bilo mnenje: živali so čuteča bitja, saj to vemo vsi, živali čutijo. Vsi vemo, dokler gre za kužka ali pa za mucka, ki ga imamo doma, ne vemo pa vsi, ko gre za primere, na katere je konec koncev zdajle Zmago Jelinčič opozoril. Ko gre za to, kako živijo prašiči, ko gre za to, kako živijo kokoši v baterijski reji, ko gre za to, kako se prevaža ovce po morju, kjer trpijo na 50 stopinjah pa se tiste, ki poginejo v lastnih iztrebkih, odvrže v morje. Skratka, kot civilizacija se do živali obnašamo kot do stvari. Gre za to, da je treba ta naš odnos v temelju spremeniti. Ne rečem, da bo ta zakon ta odnos spremenil, je pa ta zakon dober začetek, da začnemo ta odnos spreminjati in se o njem pogovarjati, o njem razmišljati. Jaz sem prepričan, da bodo naši zanamci čez 20, 50, mogoče 100 let z gnusom gledali na to, kako je naša generacija ravnala z živalmi, tako kot naša generacija gleda z gnusom na to, kako so beli ljudje nekoč ravnali z ljudmi drugih ras, ki so jih imeli za živali.
Zakon bomo v Levici seveda podprli.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Še kdo v imenu poslanske? (Ne.)
Dr. Franc Trček v lastnem imenu.

DR. FRANC TRČEK (PS SD): Še enkrat hvala lepa za besedo.
Poslušam tole – glejte, v bistvu sem pubec z vasi. Pri nas živali niso bile predmeti. Živali so imele imena, tudi kure, ne le krave in prašiči, in pred tistimi ritualnimi zimskimi kolinami je bil nek skoraj štirinajstdnevni proces poslavljanja od teh živali. Moja prababica se jim je skoraj opravičevala in jim razlagala, zakaj bomo storili, kar smo storili. V tej luči tudi gledam na vso to problematiko, ker ste nekaj razpravljali. Od torka tudi v tem državnem zboru obstaja kraljestvo poslancev versus Franc Trček in čebele, pa kakšni Krščanski demokrati proti temu niste protestirali. Pa jaz sem takšna žival, čuteča, nisem zamerljiva, nisem maščevalna, imam pa spomin slona.
Glasoval bom za.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Mag. Dejan Židan v lastnem imenu.

MAG. DEJAN ŽIDAN (PS SD): Hvala, predsednik. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Sam bom tudi glasoval za ta zakon. Ne nazadnje mi ljudje z odnosom do živali kažemo, da smo v resnici ljudje. Vsak korak naprej, ki ga naredimo, je koristen, nikoli ne bo zadnji, ne bo končni. Z veseljem pa pričakujem in pričakujemo tudi jesensko verzijo zakona. Ne nazadnje, nekateri ste pozabili, nekateri niste, Cerarjeva vlada je že decembra leta 2017 pripravila in v parlament poslala podoben zakon, ki je bil celo nadgrajen. Tisti zakon je urejal nekaj, kar je res velika odprta rana v tem trenutku v Sloveniji. V Sloveniji je v tem trenutku skorajda posel, da se v zavetišču zdrave živali evtanazira. Posel, ki je plačan. To je huda napaka v sistemu, to bi moralo biti prepovedano. Vesel sem sicer, da nekatera zavetišča to kljub vsemu odklanjajo. V zakonu iz leta 2017 je bilo to že rešeno in moja prošnja za vse vas, spoštovane poslanke in poslanci, je: dajmo jeseni narediti ta pomembni korak naprej. Hvala, predsednik.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Kolegica Violeta Tomić v lastnem imenu.

VIOLETA TOMIĆ (PS Levica): Naš etični odnos do živali kaže, kakšni ljudje smo v resnici. Bodisi so nekateri mesojedi, drugi nemesojedi, se je vendarle treba zavedati, da ko drugemu povzročamo bolečino, nismo nič boljši. Kot je prej omenil Franjo, kmet je včasih imel odnos s svojo domačo živaljo in je bil določen ritual, danes so reje masovne, baterijske, razosebljene. Verjemite mi, tudi strastni mesojedci ne dobite vase nič pozitivnega, ko užijete strah, frustracijo in ta adrenalin iz živali. Žival se mora počutiti dobro. Da ne govorimo o domačih živalih, o katerih je govoril malo prej Židan. Jaz sem tik pred evtanazijo rešila svojega najboljšega prijatelja, s katerim sva preživela 12 let. In veste, evtanazirati zdravo žival, ki je polna življenja in je željna samo gospodarja, ki ga lahko čaka, dokler ga ne sreča, je nedopustno. Človek si jemlje neke pravice, ki mu jih stvarnik ni dal. Rekel je, da moramo spoštovati vsako živo bitje.
Zato bom jaz podprla ta zakon in vedno in povsod bom na strani tega, da se ravna humano z vsakim živim bitjem, ki ga srečamo na svoji poti. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Glasujemo. Navzočih je 80 poslank in poslancev, za je glasovalo 53, proti 17.
(Za je glasovalo 53.) (Proti 17.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 11. točko dnevnega reda, to je s prvo obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija.
Prehajamo na odločanje o naslednjem predlogu sklepa: Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija je primeren za nadaljnjo obravnavo.
V imenu poslanske skupine kolegica Lidija Divjak Mirnik.

LIDIJA DIVJAK MIRNIK (PS LMŠ): Hvala lepa, predsednik, za besedo. Lep pozdrav, spoštovane kolegice, kolegi!
V LMŠ smo po včerajšnji razpravi še bolj prepričani, da mora politika dvigniti in umakniti roko iznad javne RTV Slovenija. Kar predlagamo, je zrelo, je zdravo in recimo temu tudi higienično. Javnemu servisu nič ne jemljemo, dajemo mu pa ogromno. Pustimo mu, da profesionalno opravlja svoje delo. Ponavljam, naš predlog mogoče ni najboljši. Tega niti ne trdimo. Znamo poslušati in znamo tudi sodelovati. Napovedujem dialog, upoštevanje vaših predlogov, spoštovana koalicija. Prispevajte jih. Podprite zakon in mu omogočite nadaljnjo razpravo. Tako boste pokazali, da tudi mislite in delate to, kar govorite, da dejansko zagovarjate avtonomijo zavoda, neodvisnost uredniške politike, tudi neodvisnost novinarskega dela in ne nazadnje svobodne medije. Svobodne medije. To namreč velikokrat tipkate po raznoraznih družbenih omrežjih.
Dajte, pritisnite danes to tipko, tisto pravo – za. Mi v Listi Marjana Šarca jo bomo seveda pritisnili. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Kolegica Violeta Tomić v imenu poslanske skupine.

VIOLETA TOMIĆ (PS Levica): Hvala lepa.
Tudi v Poslanski skupini Levica bomo ta predlog zakona podprli kljub pomislekom, ki jih imamo. Ampak ti pomisleki bodo lahko razjasnjeni v nadaljnjih fazah. Podpiramo čisto vsak korak, ki gre v smeri manjšega vpliva politike na Javni zavod RTV, ki je največja kulturno-umetniška ustanova v Sloveniji in je izjemnega pomena. RTV se je začel sramežljivo razvijati že leta 1924 z radiem, potem je imel prvo oddajanje leta 1957, kar pomeni, da je preživel dve vojni in tri sisteme. Prilagajal se je po svojih najboljših močeh in bil je znan po izjemno kvalitetnem, profesionalnem timskem delu, o čemer lahko sama pričam, saj sem honorarno z njimi sodelovala 30 let. Zato se mi zdi nedopustno, da lahko danes nekdo, ki samo gleda televizijo, sodi o tem, da jih je preveč pa da so predobro plačani, in poziva celo k neplačevanju naročnine. Kajti, oprostite, z 12,75 evra, kolikor je prispevek, je nedopustno misliti, da bomo kakršnokoli gospodinjstvo rešili, lahko pa uničimo javni servis, ki se je gradil skozi desetletja.
Od 2005 je zakon, ki ga je vložila stranka SDS, spremenila razmerja in spustila politiko noter. Od takrat nihče več ni zadovoljen in tudi zaposleni niso več tako složni. Če naj citiram, kaj je takrat za MMC izjavil poslanec. Rekel je, da je pomembno upoštevati načelo ustavnega prava, da je oblast dolžna poseči v medijski prostor, če oceni, da je to potrebno storiti za zagotovitev celovite informiranosti državljanov. In oblast je res posegla v ta medij in je začela uničevati stroko. Zato mora oblast, vsakokratna oblast, umakniti svoje kremplje iz javne RTV in jo vrniti v popolno oblast stroki.
Glasovali bomo za.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Še kdo? (Da.)
V imenu poslanske skupine kolega Zmago Jelinčič.

ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI (PS SNS): Hvala lepa.
Mi tega zakona seveda ne bomo podprli. Meni gre na smeh, ko se govori, da je oblast posegla v ta zakon. Ta zakon je bil že prej, včerajšnja oblast bi rada posegla v ta zakon, ampak je zamudila in potem se je zrušila, tako da ne more več posegati. Seveda pa zdaj večina opozicije navkljub temu poskuša posegati in s stališča nekdanje oblasti spreminjati tisto, kar je pravzaprav v sedanjem zakonu bistveno bolje zapisano, kot predlagajo predlagatelji. Predlagatelji, ne vem zakaj, govorijo o avtonomiji zavoda. Avtonomija zavoda – tega ni več. Zavod je v rokah leve politične opcije in to se vidi vsak dan. Če gremo samo delat presek, kolikokrat je kakšna politična osebnost na televiziji in katera politična osebnost, potem vidimo, da tam kraljuje v glavnem leva provenienca. Konec koncev je tudi informativno sedanja RTV Slovenija na tako nizkem nivoju, kot ni bila še nikoli doslej, in ta zadeva še pada. Če vzamemo, kaj se je dogajalo zdaj v Evropi v povezavi z našo vlado, teh informacij nimamo. Te informacije lahko dobimo ali iz avstrijskih medijev ali pa iz hrvaških medijev, v slovenskih medijih pa tega ni. Zelo zanimivo.
Takih sprememb – hvala lepa, ne želimo jih podpirati. Poleg tega pa hočete vtakniti noter še čim več FDV-jevcev, da bi verjetno bilo samo še več raznih nadaljevank s homoseksualno vsebino. Izgleda, da vam je to edino všeč, kar je tam gori. Jaz mislim, da dajmo enkrat narediti eno resno televizijo. Mi nimamo resne televizije. Resna je samo v tem, da troši ogromno denarja, da ima ogromno zaposlenih in da je izkupiček in izplen te televizije izredno izredno slab, izredno nizek. Jaz se spominjam nekdanje televizije in moram reči, da je bila v času Jugoslavije televizija bolj neodvisna in bolj odprta in predvsem je imela bistveno boljši program, kot ga ima danes. Danes je pa televizija vsak dan v večjih dolgovih, vedno več denarja se porabi za plače in seveda, potem pridejo pa še želje, da bi se naročnina še dvignila. Lepo vas prosim, take televizije v Sloveniji ne rabimo.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Še kdo v imenu poslanske? (Ne.)
Glasujemo. Navzočih je 80 poslank in poslancev, za je glasovalo 48, proti 22.
(Za je glasovalo 48.) (Proti 22.)
Ugotavljam, da je zbor sklep sprejel, zato bo predlog zakona dodeljen v obravnavo Odboru za kulturo kot matičnemu delovnemu telesu. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 12. točko dnevnega reda, to je s prvo obravnavo Predloga zakona o proračunskem skladu za investicije v prometno infrastrukturo.
Prehajamo na odločanje o naslednjem predlogu sklepa: Predlog zakona o proračunskem skladu za investicije v prometno infrastrukturo je primeren za nadaljnjo obravnavo.
Obrazložitev glasu, kolega Jožef Horvat v imenu poslanske skupine.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospod predsednik.
Poslanska skupina Nove Slovenije bo glasovala proti. Eno so vsebinski razlogi, drugo pa so razlogi, ki so zelo pomembni, in morda bo kdaj moralo vodstvo Državnega zbora preveriti, ali je bil tekst zakona, predloga zakona, ki ga predlaga ali poslanska skupina ali skupina poslancev ali poslanec, kdaj že napisan na ministrstvu. 99,2 % tega teksta je bilo napisanega v prejšnji vladi na Ministrstvu za infrastrukturo. Zdaj je to posvojila, ali kako se drugače reče, boste sami ugotovili, Poslanska skupina SAB. Samo 0,8 % teksta ali bolje rečeno znakov so dodali sami. To za naše razumevanje ni dopustno. Kaj če bi ta zakon prejšnje ministrstvo ali prejšnja ministrica naročila nekje zunaj, pri neki pravni službi, pravni pisarni in plačala za to nekaj tisoč evrov? Tako da, dva razloga sta, zakaj smo proti. Eden je ta, ki sem ga opisal. To besedilo ni v celoti nastalo v poslanski skupini, ki ta zakon predlaga. To je nedopustno, nedopusten način. Drugi pa je vsebinski.
Zato bomo proti temu zakonu. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
V imenu poslanske skupine, kolega Andrej Rajh.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Danes je kolega Horvat nadaljeval z obrekovanjem, ki se ga je lotil včeraj. Zakon je avtorsko delo naše predsednice, ki je bila takrat tudi ministrica za infrastrukturo, in je dopolnjen v naši poslanski skupini. To so tudi sami dokazali, ko so pokazali, da smo v bistvu vse napisali mi. Zakonska materija po nobenem zakonu ni avtorsko zaščitena. Tudi vi ali pa vaš minister bi lahko ta zakon vložili, pa ga po dveh mesecih, kljub temu da ima zgolj pet točk, od tega dve točki prehodnih in končnih določb, ni vložil.
Zakon rešuje problematiko financiranja naše infrastrukture. Minister oziroma predstavnik ministrstva, državni sekretar, je včeraj prvič javno priznal, da je Vlada Ministrstvu za infrastrukturo odvzela 130 milijonov evrov. In s tem zakonom rešujemo stabilno financiranje sredstev za naše infrastrukturne projekte. Mi imamo 6 tisoč kilometrov državnih cest, tisoč 200 kilometrov železniške infrastrukture, in s tem zakonom zagotavljamo namenska sredstva za vzdrževanje te infrastrukture, ki je dotrajana. Kar se vsebinskih zadev tiče, ima dva glavna vira, dajatev pri registraciji motornih vozil in dodatno smo v predlog dali dve odstotni točki DDV. S temi zneski, ki smo jih predlagali, bi lahko zagotovili nemoteno in kontinuirano financiranje naše infrastrukture. To niso nove dajatve, gre samo za to, da se sredstva, ki se zbirajo namensko, alocirajo. Mi smo to utemeljili, predlagali in tudi predlagali kolegom poslancem, če jim kaj ni všeč, da zakon amandmirajo. Torej če jim ni všeč, da je noter vključen DDV, ki je zelo velik prihodek tega namenskega sklada, se lahko ustvari sklad z ostalimi štirimi viri financiranja. Mi pa razumemo polemiko, ki so jo sprožili, v luči tega, da zakona preprosto ne podpirajo, zato ker ga niso spisali sami. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa. Sklepam, da boste glasovali za.
Kolega Starović, obrazložitev glasu v lastnem imenu.

VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Jaz bom vsekakor glasoval za. Tudi v včerajšnji razpravi je bilo z vseh strani popolnoma jasno, da en tak zakon potrebujemo, da gre za stabilno financiranje naložb v eno naših največjih prednosti, to je geostrateška lega, in tudi v zeleno usmeritev, kot smo govorili, kako bi morali več vložiti v železnice in preseliti promet s cest tudi na železnico. Mi je pa ob tem žal, če ne bo šel ta zakon skozi, zdaj že tretjič, že v prejšnjih sklicih se ga je skušalo uveljaviti, ker se ve, da je potreben nek stabilen vir. Žal mi bo, če ne bo šlo skozi. Saj pravim, da se amandmirati, da se ga dopolniti, ni pa dostojno, da rušimo neko zadevo, nek predlog na tako nedostojen način, kakor smo danes ponovno slišali. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Glasujemo. Navzočih je 82 poslank in poslancev, za je glasovalo 26, proti 47.
(Za je glasovalo 26.) (Proti 47.)
Ugotavljam, da zbor predlaganega sklepa ni sprejel, zato je zakonodajni postopek o predlogu zakona končan. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 5. točko dnevnega reda, to je s tretjo obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa v okviru skrajšanega postopka.
Prehajamo na razpravo in odločanje o amandmajih in členu ter naslovu poglavja. Ker sta amandmaja Poslanske skupine Levica k 2.a členu in k naslovu poglavja Prehodna in končna določba vsebinsko povezana, bomo o njiju razpravljali skupaj. V razpravo torej dajem 2.a člen in naslov poglavja Prehodna in končna določba ter dva amandmaja Poslanske skupine Levica.
Kolega Željko Cigler, razprava.

ŽELJKO CIGLER (PS Levica): Hvala lepa. Spoštovani!
V Levici predlagamo amandma k 2.a členu, in sicer da se ta člen črta. Izhajamo namreč iz osnovnega namena, ki so ga imeli predlagatelji, ko so predlagali spremembe Zakona o pravilih cestnega prometa, in to je, da se zvezam društev in neprofitnim izvajalcem, ki prevažajo otroke, to je osem otrok plus voznik, olajša njihovo delo za vožnje na treninge, tekmovanja v bližini na ta način, da se prekine obveznost uporabe tahografa. Po razpravi na delovnem telesu, to se pravi na odboru za infrastrukturo, in tudi v Državnem zboru so predlagatelji prišli do tega – kljub temu da so opozarjali, da njihov namen ni v tem, da bi omogočili biznisu, da ima čim manjše tehnične ovire pri služenju denarja in na ta način zmanjšuje prometno varnost, še posebej za otroke – da so predlagali 2.a člen, ki preprosto izključuje obvezno uporabo tahografov za vse prevoznike, ki vozijo otroke, profitne in neprofitne.
Tahograf je zelo pomemben instrument za varnost v cestnem prometu, kontrola in omejevanje ur vožnje pri prevozu otrok sta namreč zelo pomembna pri zagotavljanju varnosti te ranljive skupine, ko se vozi po cesti, da imamo kontrolo, kako dolgo je šofer v avtu, koliko je obremenjen in ali lahko to zadevo izvaja. V Levici menimo, da gre pri 2.a členu, ki so ga predlagateljice na koncu dobile, za popolno nasprotje temu, kar so predlagale, za nevarno deregulacijo predpisov s področja prometne varnosti. Prvič, je v nasprotju z namenom zakona, kot so povedali, zakaj želijo ta zakon spremeniti. Drugič, gre za spremembe zakona brez vedenja tistih, ki jih bo sedaj predlagana sprememba praktično najbolj prizadela, to pa so otroci oziroma učenci in dijaki v vzgojno-izobraževalnem sistemu. Ljudi, ki v tem sistemu sodelujejo, od učiteljev do staršev in tako naprej, v to razpravo sploh nismo imeli vključenih, še manj strokovnjake za prometno varnost. Celo gospodarska zbornica in obrtna zbornica Slovenije, ki naj bi predstavili interes tistih, ki naj bi imeli največ koristi s sprejetjem novega 2.a člena, sta v dopisu Državnemu zboru z dne 5. 6. opozorili – celo ti dve – da je nedopustno, da se s predlagano spremembo zanemarja tako pomemben faktor, kot je tahograf v cestnem prometu pri prevozih otrok, ne glede na to, ali jih opravlja društvo ali komercialni prevoznik. Treba se je zavedati, da gre za branžo, ki je močno prekarizirana, da redno zaposlenih tu praktično ni. Te prevoze izvajajo s kombiji za različne namene bodisi študentje bodisi espejevci ali kateri drugi. Odsotnost tahografa bo omogočala profitnim organizacijam še bolj množično kršitev delovnopravne zakonodaje voznikov, kar se tiče počitka, in če šofer ni spočit, je tak šofer nevaren za tiste, ki jih vozi, oziroma za ostale, ki sodelujejo v cestnem prometu. Znani so primeri, še posebej GoOptija – in so nam pisali in zadnjič smo mi na razpravi v Državnem zboru to povedali, to je bilo včeraj – ko so ti vozniki brez počitka vozili več kot 24 ur. In po tem, ko bo te pripeljal, ker se lastniku tega vozila izplača, da služi še naprej, bo vozil otroke.
Zato predlagamo, da se ta amandma črta, o morebitnih izjemah pa organizira široka javna razprava, v kateri morajo sodelovati tako strokovnjaki s področja prometne varnosti, učitelji kot tudi starši otrok, ki se bodo vozili. Na koncu bi rekel še tole. Kar nekaj staršev, učiteljev in ravnateljev se je obrnilo na nas, ali se poslanci zavedamo, o čem govorimo. Govorimo o kombiprevozih, ki jih uporablja, v Sloveniji imamo več kot štiristo osnovnih šol, ogromno šol. Če zdaj ukinemo ta varnostni moment, obveznost tahografa – in profesionalne organizacije jim vozijo, izvajalci jim vozijo te otroke – kaj se bo tukaj dogajalo? Sprašujejo nas, ali vemo, kakšne bodo posledice teh predlogov, sprejetja tega zakona, ki ga obravnavamo, in ali se zavedamo odgovornosti, ki jo sprejemamo s tem, ko se bodo prav zaradi teh sprememb začele dogajati nesreče na cesti.
V Levici bomo glasovali za amandma, ki smo ga predlagali, in to je, da se 2.a člen črta. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Vidim, da vas je še kar nekaj prijavljenih. Najprej bom dal besedo kolegi Mihi Kordišu, ki se je prijavil prvi, potem bom pa sprožil listo.
Kolega Miha.

MIHA KORDIŠ (PS Levica): Hvala za besedo, predsedujoči.
Tahograf je naprava, ki se vgradi v avtomobil oziroma v kombi, tovornjak, v kakršnokoli takšno prevozno sredstvo, tam pa beleži prevožene kilometre, beleži počitke, beleži postanke. Zato je tahograf varuh pravic zaposlenih v cestnem prometu, preko tega pa je tudi varuh varnosti udeležencev v cestnem prometu. Znani so primeri izvenlinijskih prevozov – kot jih opravlja na primer GoOpti, kjer vozijo s premajhnimi kombiji, da bi morali po zakonski dolžnosti vgraditi tahograf – kjer šoferji neprestano vozijo od ene lokacije do druge, vozijo po 24 ur skupaj, spijo na zadnjih sedežih svojih avtomobilov, seveda zato ogrožajo sami sebe, ogrožajo druge udeležence v prometu, ogrožajo pa tudi potnike, ki jih vozijo. Da njihove lastne socialne ogroženosti niti posebej ne izpostavljam. To so ljudje, ki običajno delajo na raznoraznih espejih, plačani so pa po kilometru, ne pa po ideji poštene postavke za pošteno opravljeno delo. Ta ureditev je izredno problematična. Zakaj jo povzemam na tej točki? Ker jo sedaj koalicija prenaša še na celotno področje prevoza otrok.
Na začetku je bila ideja zakona, da naredi prevažanje otrok nekoliko bolj življenjsko za društva, kakšne druge nevladne organizacije, kjer starši skupinice otrok vozijo na treninge, pa se dobijo skupaj in gredo na kakšno tekmo, na kakšen izlet. V takih primerih je popolnoma razumljivo, da vozila, ki sicer niso namenjena za specifične prevoze otrok, nimajo tahografa, in nimam nič proti temu, da se zakon spremeni in da se obveznosti tahografov za prevoze, ki jih izvajajo nepridobitne nevladne organizacije za nepridobiten namen, uredijo po novem. Nekaj popolnoma drugega pa se je zgodilo v obravnavi, ko smo na mizo dobili amandma, ki je nujnost tahografa črtal ne samo za nevladne organizacije in nepridobitne dejavnosti, ki vozijo otroke okoli v svojem prostem času, ampak tudi za komercialne prevoznike – za ljudi, ki vozijo okoli otroke za denar, v komercialne smotre. Brez tahografa, brez tega varuha varnosti v cestnem prometu in pravice šoferjev se bo kaj hitro zgodilo, da se bo ta sprememba zakonske določbe prevedla v nasploh nižje standarde varovanja otrok. Oziroma kot je dejala ena izmed poslank SMC tekom obravnave na matičnem delovnem telesu, mi to spremembo uvajamo za društva, če bi jo uvajali nasploh, za vse primere prevozov otrok, bi bila to zloraba prevozov otrok. Ampak še pred zaključkom obravnave državni zbor v tem hipu glasuje natančno o tem – ali bo uzakonil zlorabe prevozov otrok, kot se je izrekla ena izmed poslank predlagateljic, ali tega ne bo storil.
V Levici vztrajamo pri tem, da če se zakon popravlja, naj se popravi na način, da dopusti izjemo samo za nepridobitne prevoze otrok, ki jih organizirajo različna društva in tako naprej. Kjer gre za komercialne prevoze otrok, kjer gre za biznis, pa je treba rigorozno vzdrževati najvišje možne standarde varnosti v cestnem prometu, varovanja delavskih pravic šoferjev in tako naprej. Sicer lahko le odštevamo do naslednje priložnosti, ko bo ena skupina otrok izgubila življenje na avtocesti zaradi tega, ker bo za volanom sedel zgaran, podplačan, neprespan šofer. Naredil bo napako in merile se bodo smrtne žrtve. Zakaj? Samo zato, da bodo določene prevozniške firme zaslužile. Nedopustno, nesprejemljivo. V Levici smo zakonu namenili amandma, ki to širjenje nižanja varnostnih standardov v prometu na komercialne ponudnike prevozov otrok črta in pušča izjemo samo za nepridobitne prevoze za nevladne organizacije. Pogovarjamo se o varovanju življenj otrok, o njihovi varnosti na cesti. Dajmo ne pustiti, da neki biznis, lobiranje prevozov sesuje standard varovanja za otroke na cesti. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Kolegice, kolegi, sprožim listo. Prijave potekajo.
Prvi je na vrsti kolega Rudi Medved.

RUDI MEDVED (PS LMŠ): Hvala za besedo, predsednik.
Razumemo osnovno namero sprememb tega zakona, čeprav resnici na ljubo stroka za prometno varnost pri tem ni imela ravno veliko besede. Pravzaprav je sploh ni imela oziroma niti niso bili vprašani, pa smo tako lahko prebrali več zapisov posameznih strokovnjakov, ki tem spremembam nasprotujejo že iz osnove. Vendar smo po drugi strani tudi razumeli in smo prepričani, da društva, organizacije, ki izvajajo prevoze otrok, to počnejo na zelo odgovoren način in pri tem spoštujejo vse najvišje standarde prometne varnosti. Res je pa, da smo v času med drugo in tretjo obravnavo vendarle še enkrat podrobneje pogledali ta 2.a člen in smo se o tem pogovorili tudi s strokovnjaki in jih vprašali, ali ga vendarle beremo prav. In so nam potrdili, da ga beremo prav, če vidimo stvar tako, da v prihodnje za podjetja oziroma zasebnike, ki opravljajo posebne linijske prevoze, če po domače rečem, prevažajo otroke v šolo in iz šole, tahografi ne bodo obvezni. Moram reči, da nam je tu potem vendarle zazvonil alarm in da včasih človek, ko ve več, lahko tudi spremeni stališče. Mi v tem primeru seveda ne moremo pristati na tako drastično znižanje standarda, ko gre za šolske prevoze, ko gre za redne linijske prevoze.
V teh kombijih so – vsaj toliko, kolikor sem se jaz pozanimal, v nekaterih, ki imajo pogodbe sklenjene z občinami, posledično tudi s šolami – zelo sodobne, zdaj že digitalne naprave, tahografi, ki dejansko beležijo ne samo prisotnost voznika v vozilu, ampak tudi mnoge druge parametre, torej res nadzorujejo tudi parametre, ki pomenijo prometno varnost. Ko bo prišlo do razpisov za šolske prevoze, se bodo potemtakem lahko po novem prijavili na te razpise tudi zasebniki z vozili brez tahografov, ker ti tahografi za tovrstne prevoze ne bodo obvezni – in kaj se bo potem dogajalo? Ali bodo na podlagi tega nastajale tudi tožbe, kako bodo nekateri v neenakopravnem ali pa enakopravnem položaju? To je vse skupaj potem en šmoren, po domače rečeno, v katerem bodo lahko na koncu kratko potegnili tudi otroci, za katere so ti šolski prevozi organizirani.
Kot rečeno, mi bomo, če bo ta 2.a člen črtan in če se vrnemo k osnovnemu namenu teh sprememb zakona, ki smo jih podpirali in jih še, to spremembo podprli. Torej podpiramo amandmaja Levice, če bosta sprejeta, bomo mi potemtakem tudi spremembe zakona podprli. Z enim samim namenom – mar nam je za varnost, kar zadeva vsakodnevne linijske šolske prevoze.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima kolegica Mojca Žnidarič.

MOJCA ŽNIDARIČ (PS SMC): Hvala za besedo.
Res je, da smo predlagatelji sprememb tega zakona v prvi vrsti želeli pomagati društvom, zvezam, ustanovam, ampak če smo bili tekom zakonodajnega postopka s strani pristojnega ministrstva in Zakonodajno-pravne službe opozorjeni, da bomo storili neenakost in da res ni smiselno, da sprejmemo tak zakon, za katerega že vnaprej vemo, da bo povzročal neenakost, v Poslanski skupini SMC zavračamo vsa namigovanja, da za amandmaji, ki smo jih kot predlagatelji skupaj s koalicijskimi strankami vložili za plenarno sejo Državnega zbora, stojijo kakršnikoli prikriti interesi. Še enkrat želim opozoriti na stališče Vlade, ki ga je predstavil državni sekretar Ministrstva za infrastrukturo v torek na seji tukaj. Državni sekretar oziroma Vlada pravi, Vlada meni, da bi izključitev obvezne uporabe tahografa mora biti določena za vse prevoze skupin do največ osem otrok, ne pa samo za prevoze skupin največ osmih otrok, ki jih opravljajo fizične ali pravne osebe. Z amandmaji, ki smo jih v torek sprejeli, se v celoti sledi mnenju Vlade Republike Slovenije k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa, zato jih Vlada Republike Slovenije v celoti podpira. Ob tem nam je državni sekretar povedal še eno informacijo, in sicer Uredba št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta že sedaj določa, da je za vsa vozila oziroma vse prevoze nad devet oseb, torej osem plus ena, že določena uporaba tahografov. Dejal je tudi, kar je najpomembnejše, glede na uredbo in vse določbe in pa tudi že predstavljeno stališče je izjemno pomembna enakost vseh, ki izvajajo prevoze, tako za tiste, ki izvajajo prevoze profitno, kot tudi za tiste, ki neprofitno. To je torej treba enačiti in zato je tudi bilo sprejeto takšno mnenje Vlade in je skladno z uredbo. To je torej mnenje Vlade. Amandmajev, ki so bili sprejeti v drugi obravnavi na plenarni seji zbora v torek, torej ni oblikovala Poslanska skupina SMC in preostali predlagatelji, ampak Ministrstvo za infrastrukturo v dogovoru s predlagatelji, njihovo ustreznost pa je pred vložitvijo preverila tudi Zakonodajno-pravna služba.
Naj dodam še nekaj glede tahografov, čeprav je bilo v bistvu že stokrat povedano. Tahograf je nadzorna naprava za cestni transport, ki jo uporabljajo licencirani prevozniki v cestnem prometu. Sprva je bila uporabljena za nadzor nad gibanjem vozila in blaga, šele kasneje pa je prevzela funkcijo spremljanja delovnega časa in počitka poklicnih voznikov v cestnih prevozih, in če pride do nesreče, tudi za preverbo vožnje voznika kot povzročitelja nesreče. Glede na to, da morajo pri nas, in to le v Sloveniji, tahograf uporabljati tudi nepoklicni vozniki, ki ne uporabljajo funkcije spremljanja delovnega časa, je njegova edina smiselna funkcija v tem, da beleži vožnjo in da z njim lahko preverimo vožnjo voznika. Ampak to počnejo v bistvu že čisto navadni navigacijski sistemi, da ne omenjamo mobilnih aplikacij, kot je v Sloveniji najbolj razširjena aplikacija ene od slovenskih zavarovalnic, imenuje se DRAJV, ki med snemanjem vožnje meri hitrost, pojemke, pospeške, ve, kdaj si v naselju, ve, kdaj si izven naselja – tega tahograf ne ve. In zakaj torej še potrebujemo tahograf? Šole. Zadnjič smo povedali, da bi največja težava nastala pri šolah, če sprejmemo zakon brez amandmajev, ki nam jih je zdaj pomagalo pripraviti ministrstvo. Šolam, ki imajo svoje kombije, ne bi bilo treba imeti tahografov, ker bi zapadle v tisti naš zakon, za šole, ki najemajo koncesionarje, pa bi veljala druga pravila in bi morale imeti tahografe.
Za konec, ker se mi čas izteka, povem samo to. Ne evropska študija, pogledali smo Children in road traffic, ne primerjalna naloga raziskovalnega sektorja Državnega zbora, ne uredbe EU, ne zakonodaja drugih evropskih držav ne omenjajo in ne zahtevajo tahografov v kombijih in ne v sedemsedežnih vozilih – zakaj bi potem ravno Slovenija morala imeti najstrožjo in najbolj neživljenjsko zakonodajo na tem področju? So naši vozniki drugačni? So naši otroci drugačni? So naša vozila drugačna? Ne. Vsi se želimo vedno in povsod primerjati z Evropo, zakaj se ne bi tudi sedaj? Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima kolegica Mateja Udovč.

MATEJA UDOVČ (PS SMC): Hvala lepa, predsedujoči.
Naj na začetku povem, da mi tahografov ne prepovedujemo, mi jih samo umikamo iz zakona. To pa pomeni, da jih vsak, ki jih želi, ki misli, da jih potrebuje za nadzor svojega delavca, lahko še vedno uporablja. V petih minutah časa javnosti in določenim poslancem zelo težko povem, zakaj njihovega amandmaja ne podpiram, če vidim, da so predlagatelji amandmaja pomešali jabolka pa hruške in ne razumejo osnov, kot so, kaj pomeni skupina otrok, po tem zakonu, kar je bilo slišati tudi danes, ko govorijo o prevozih dijakov, kaj so osebni prevozi, lastni prevozi in prevozi gospodarskih dejavnosti, kaj je tahograf, čemu služi, komu je namenjen. Prav tako ne razumejo, da že danes enim deležnikom za prevoze otrok ni potrebno imeti v vozilu vgrajenega tahografa in opravljati dvakrat letno tehničnih pregledov vozil. Ali tega ne razumejo ali pa nočejo razumeti. In predvsem ne sledijo svojim besedam, saj so na matičnem delovnem telesu, ko so zagovarjali, govorili, da ne podpirajo tega zaradi tega, ker povzroča neenakost pred zakonom, potem pa so stvar grozovito obrnili.
Moram poudariti, da smo v Sloveniji resnično eksperti za prenašanje in vnašanje evropske zakonodaje v naš pravni red veliko strožje, kot pa je to določeno z evropsko zakonodajo. Zakaj je tako, jaz ne vem. Lahko imajo interes posamezniki pri pripravi zakonov ali lobirajo posamezna interesna združenja iz različnih razlogov. Ni nujno, da je vedno razlog finančni posel, lahko je tudi zagotovitev in opravičevanje njihovega obstoja ali pa njihove pomembnosti. Prav tako v naši deželi znamo zakonodajo tako zakomplicirati, da jo na koncu še izvršilna veja oblasti zelo težko razume, kaj šele državljani. Obravnavna sprememba novele je točen dokaz tega, ko se ena tematika prepleta v kar dveh oziroma treh zakonih in z eno veliko množico podzakonskih aktov. Napaka je bila storjena že leta 2010, ko so iz enega zakona o varnosti cestnega prometa naredili štiri zakone in veliko množico podzakonskih aktov, ki so med seboj močno prepleteni kljub takratnim nasprotovanjem strokovnih sodelavcev na ministrstvu.
Prevoz otrok. Že po danes obstoječi zakonodaji lahko prevažamo otroke brez tahografov, saj je pogoj, da morajo imeti vozila tahografe le, če prevažamo skupino petih ali več, pozor, predšolskih oziroma osnovnošolskih otrok. Samo za ti dve skupini otrok se potrebuje tahograf, za ostale pa ne. Prav tako ne potrebujem tahografa za prevoz otrok na linijskem prevozu in prevoz svojih lastnih otrok. Potrebujem pa ga, če te iste otroke vozijo moj brat, sestra, teta, strici, stare mame in sosed, če jih pelje slučajno na rojstnodnevno zabavo. Ker se je v praksi ta zakon pokazal kot neživljenjski, sva se s kolegico odločili, da ga spremeniva in narediva življenjskega, nikakor pa s tem ne prepovedujemo uporabe tahografov, če kdo meni, da ga potrebuje. Evropska zakonodaja. Kot je že povedala kolegica, pregledali smo evropsko zakonodajo, Državnemu zboru naročili študijo primerjav sosednjih držav in na koncu smo se uskladili tudi z Ministrstvom za infrastrukturo in Zakonodajno-pravno službo, da smo skupaj našli rešitve in pripeljali zakon do te točke, da ga lahko sprejmemo. Nobena evropska zakonodaja ne predpisuje tahografov v vozilih osem plus ena. Če povemo samo še to. Noben tahograf, nobena tabla in noben drug tehnični pripomoček ne bo pomagal, če bomo za volan sedli pijani, raztreseni, nezbrani in predvsem neodgovorni. Tahograf na noben način ne vpliva neposredno na sam izid prometnih situacij. Prometne nesreče ne moremo preprečiti, če imamo v vozilu tahograf ali pa ne. Ko danes govorimo o varnosti cestnega prometa, se vprašam, kateri dejavnik je tisti, ki je povzročil največ nesreč. Alkohol in druge substance. In se vprašam – največ smrtnih žrtev, pa zaradi tega do danes še ni spremenjena zakonodaja za vse državljane. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Kolega Boštjan Koražija.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Spoštovani, hvala za besedo.
Žal sam nisem prisostvoval pri tej razpravi na odboru, kar me žalosti, moram priznati, zdaj sploh. Rad bi opozoril na nekaj čisto tehtnih zadev. Prvo kot prvo bi pričakoval, da boste, ko se te zadeve sprejemajo oziroma ko se o njih razpravlja, dejansko povabili z ene in druge strani, tiste, ki zagovarjajo te stvari, ki ste jih predlagali, pa tudi tiste, ki so proti temu, kar predlagate. Bom pa v kratkem stavku rekel samo še to vmes, kot neki med govor. Poslanci bi morali biti v takih zadevah, ko se gre za tako ranljive družbene skupine, kot so otroci in mladostniki, zelo zelo pazljivi in tudi zelo zelo pikolovski. Ker zadeva je taka. Ne vem, ali veste – prej sta predlagateljici govorili o direktivah – Slovenija je bila ena izmed zadnjih, ki je dejansko implementirala direktivo 2012 EU o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj. Kar je najbolj žalostno, Slovenija se je implementaciji te direktive izmikala skoraj 10 let oziroma nekje osem let. Ko gre za najranljivejšo skupino v naši družbi, bi morali biti tudi standardi oziroma pravilniki, ki se sprejemajo, pa tudi spremembe, napisani in narejeni tako, da bi poskušali zajeti čisto vse stvari oziroma da bi omejili vse dejavnike, možnosti, v takem primeru, kot je ta vaš predlog, ko pravite, tahografi ja, tahografi ne.
Tahografi morajo biti že zaradi tega, ker, vas bom kar opozoril, se je ogromno nesreč, ki ste jih tudi vi, kolikor vem, omenili, zgodilo tudi med prevozi teh športnikov na različna prizorišča. Starši otrok, ki so doživeli te tragične nesreče, so bili zelo prizadeti ob sprejemanju tega vašega celotnega predloga. Mislim, da bi morali še enkrat temeljito premisliti o zadevi. Verjamem, da ste to naredili z dobrim namenom, ker pač vem, se tudi jaz strinjam, da bi morali v tej smeri nekaj narediti, se pravi, da bi morali imeti otroci, ki so športniki in katerih starši si ne morejo privoščiti, da jih vozijo na treninge in potem pripeljejo nazaj s treningov, neko možnost oziroma finančno podporo in v takšnem primeru tudi kombije in take zadeve na razpolago. Ampak jaz mislim, da bi morala biti v takšnem primeru možnost neke druge poti, ne pa pot, ki dejansko gre proti in kontra zakonodaji o varnosti v cestnem prometu. Mislim, da se boste pač morali sprijazniti s tem. Še enkrat povem, verjamem, hoteli ste narediti to z dobrim namenom, ker si vsi želimo, da bi imeli naši zanamci oziroma naši otroci – jaz jih sicer nimam, ampak vem, da jih marsikdo tu ima, da si želite, da bi imeli – najboljše pogoje in za izobraževanje in za športanje in za vse ostale zadeve. Ampak ko gre za zakon o varnosti v cestnem prometu, ki ga je treba res konkretno spoštovati oziroma ga tudi varovati, in ko gre za najšibkejše skupine, kar otroci pač so, mislim, da ne bi smeli poznati pardona oziroma možnosti, niti male možnosti, da lahko pride do ali nesreče ali kakšne druge zlorabe. Dejstvo je, da je otroke treba stoprocentno, dvestoprocentno, tristoprocentno zaščititi, če jih lahko in če vemo, kako, ne pa dajati možnosti, da so izpostavljeni takšnim ali kakšnim drugim nesrečam oziroma celo kakšnim zadevam, ki se jim lahko zgodijo v negativno smer.
Tako da prosim, jaz osebno bi predlagal, da bi se o zadevi še enkrat premislilo pa da bi se še enkrat dala možnost za javno razpravo v nekem javnem prostoru, da se zadeva pripelje v nek javni diskurz. Tudi mene osebno so kontaktirali starši, ki so žal doživeli te hude nesreče. Jaz sem jim potem razlagal, rekel sem, da ste sigurno hoteli to z dobrim namenom narediti, ampak v takšnem primeru je treba biti dejansko, tudi ko so nameni dobri, zelo pazljiv. Treba je spoštovati zakonodajo, treba pa je tudi zavarovati tiste najšibkejše, še enkrat rečeno, to otroci so. Prosim, še enkrat premislite.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima kolega dr. Franc Trček.

DR. FRANC TRČEK (PS SD): Hvala za besedo.
Prijatelj, kolega Koražija je postal malo bolj gostobeseden, je že skoraj vse povedal. To me veseli. Cela vrsta zadev je tukaj. Ko to poslušam, sem se spomnil, da smo imeli v SMC neko evropsko komisarko, ki je bila predlagana, in meni se zdi, da je leta 2017, ko je govorila za leto 2018, ali je bilo že 2016, ker je spadalo v njen resor, obljubljala, da bo rešila ravno to socialno dimenzijo in problematiko, o kateri je Miha govoril. Če bi bil tu notri državni sekretar, ki je reševal pa vmes ogrožal življenja na ljubljanski obvoznici, veliki strokovnjak za tehnologije, bi se gotovo z mano strinjal, da bi te zadeve lahko že enostavno rešili na takšen način, da bi imel profesionalec svojo identifikacijo, in ko bi presegel določene limite, profesionalna vozila enostavno ne bi mogla več voziti. Tudi za kakšne gliserje in sorodna plovila bi lahko uštimali, da bi toliko blizu obale hitrost lepo padla in ne bi komu čez glavo šli. Ampak ker so neki interesi, zaenkrat še ni tako.
Kot veliki ljubitelj javnega potniškega prometa, ki je po novem po 13 letih prisiljen biti tudi voznik avtomobila, bi rekel, odgovor je tudi v razvoju in jačanju javne potniške prometne mreže, tudi za tozadevne prevoze otrok, ki so taka lahka, bom rekel populistična tema. Potem je tukaj še ena dimenzija, če se malo odmaknem. Jaz verjamem v dobre namene te neke pozitivne diskriminacije predlagateljic oziroma življenjskost, ki jo je omenil Miha, ampak potem nekdo to hoče malo zlorabiti na nekem reguliranem področju in zdaj bomo v krizi in bo vedno vsak izgovor dober, da nekdo prišpara 50 ali 100 ali ne vem koliko evrov. Veste, to je tudi neki nauk tega zakona, ki se potem lahko uporabi, implicira na neke druge zakone. Zdi se mi pa, da moramo tudi zakonodajno telo razumeti te neke maile, ki smo jih dobili, pa pisma in tako naprej. Mi bomo tukaj v parlamentu ali ne bomo, folk nas bo pozabil, nekaj se bo zgodilo, takrat bo pa nekdo, ne vem, kakšno ravnateljico ali ravnatelja dajal na pranger in tisti vi se boste mogoče spet tukaj drli, »za otroke gre« in »sramota, sramota, sramota«. Tudi tozadevno moramo biti, zakonodajno telo, odzivni.
Največja bučka, ki sem jo do zdaj slišali v tej razpravi, ki bi jo lahko tudi tako razumel, je pa, da so gospe iz Zakonodajno-pravne službe skorajda sokrive za to. Jih imam zelo rad, ampak, z vsem dolžnim spoštovanjem, one, naj mi oprostijo, niso strokovnjakinje za tahografe. Tudi jaz nisem. V tej luči se strinjam s tem, ampak nekaj, kar se je naučil SMC, ki ga že šesto leto poslušam, kako išče sistemske rešitve, je ta esdeesovska vehemenca. Pa se spomnim, naj mi kolega Zorčič ne zameri, tistega lex Zorčič, ki ste ga zdaj najboljši prijatelji SMC tam na veliko nabijali. Ena najbolj smešnih zadev je bila, ko nam je kolega Breznik razlagal, kako hitro teče, in po tistem zakonu bi moral skoraj čelado na glavi nositi. Iz tistega bi se morali nekaj naučiti – ja, mladi kolega, lahko pogledate magnetogram, takrat niste bili poslanec – in nekako tudi upoštevati tovrstna opozorila, ki jih dejansko dobimo, saj smo navsezadnje predstavniki vsega ljudstva. Ta vehemenca ne vem, če je ravno prava pot k neki novi normalizaciji.
Strinjam se pa tudi s predlagateljico – ja, če piješ, ne vozi. In tudi na številnih področjih smo mi dobesedno, bom rekel, kar imam na koncu jezika, razdrekali področno zakonodajo, ker je to nekomu odgovarjalo. Energetika je eno od redkih področij, kjer imamo še tisti špehzakon, pa ni nič narobe s tem. Ampak, ljubi bog, saj smo imeli na kvadratni meter toliko pravnikov in ustavnih pravnikov tam v velikem SMC, da sem resnično upal, ne mislim tega cinično, da bomo šli tudi v tej smeri, pa se v bistvu ni nič zgodilo. Ja, sem za pozitivne diskriminacije, ampak ne na način, da kdo drug nekaj uvali v to pozitivno diskriminacijo. In tukaj tudi za to gre … / izklop mikrofona/

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Spoštovane kolegice, kolegi, naslednji na listi je kolega Rajh. K meni sta prišla še dva s prijavami, kolega Mesec in Kovačič. Zanima me, ali je še kaj interesa. Je. Zaradi tega, da naredimo zadevo kolikor toliko predvidljivo, ker vsakič, ko sprožimo listo, se potem zgodi stampedo skozi vrata in razpravljavci ne morejo razpravljati. Spoštovani kolegi, ki prihajate noter, še bo nekaj razprave.
Prvi ima besedo kolega Rajh.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Hvala lepa za besedo.
Spomnimo se, obvezna uporaba tahografov v teh vozilih je posledica tragične nesreče na gorenjski avtocesti, ko je voznik zaradi utrujenosti zaspal. Obžalujem debate, ki smo jim bili tu priča, ko smo slišali, da tahograf ne zaznava alkoholiziranosti, razne druge opitosti, zadetosti, kakorkoli to želite poimenovati. Zavedati se moramo, da je v tem času, tudi od sprejetja tega zakona, trg dela postal bistveno bolj fleksibilen, imamo nove načine prevoza, nove oblike prevoza in da ne samo v klubih, kjer včasih trenerji prevažajo otroke na šport pa med tednom delajo, tudi šolski prevozi so v tem smislu relativno nedefinirani. Če voznik šolskega kombija nima vgrajenega tahografa, je lahko prej celo noč vozil potnike z letališča po Sloveniji. Take opcije, možnosti obstajajo. Govorimo o vložku okrog 2 tisoč evrov za tahograf. Glede na to, da je lahko življenjska doba enega kombija od pet do 10 let, to predstavlja približno 20–50 evrov stroškov mesečno in to ni tolikšen strošek, da bi društva ali pa občine pokopal, lahko pa reši marsikatero življenje, ne samo otroško, ampak tudi drugih potnikov. Zavedati se moramo, da so utrujeni vozniki nevarni vozniki, nekega bolj objektivnega merjenja utrujenosti od tahografa zaenkrat ne poznamo, tudi po dostopnosti, in jaz pravzaprav ne razumem želje, da se standard varnosti niža.
Jaz bom podprl amandma kolegov iz Levice, ker se mi zdi smiseln, saj ohranja standarde prometne varnosti. Lahko se pa pogovorimo tudi o tem, ali je smiselno v vozila, ki prevažajo potnike, vgraditi testerje alkohola.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Sprožil bom prijavo na listo. Prosim, da se prijavite res vsi, ki nameravate razpravljati. Hvala lepa. Prijave potekajo.
Prva ima besedo kolegica Janja Sluga.

JANJA SLUGA (PS SMC): Hvala.
Najprej za tiste, ki pravite, da bi morala ta pobuda imeti še neko širšo razpravo in tako naprej. Naj vas spomnim, da je ta pobuda stara že desetletje. 2010 se je prvič pojavila in 2010 se je prvič začela debata
o tem. Po navadi, ko gre za take stvari, grem na teren in na terenu pogledam, kako stvari stojijo. Tudi v tem primeru sem šla. Zakaj? Zato ker so mi že šest let nazaj Gasilska zveza Slovenije pa nekatera športna društva iz moje okolice predstavili to težavo. Od takrat dalje se tudi s tem ukvarjam. Dejstvo je, da se ti tahografi na terenu dejansko uporabljajo samo pri šolskih prevozih pa pri komercialnih prevozih, drugje jih pa sploh nimajo. Nimajo jih. Jaz ne poznam enega samega športnega društva, ki bi to imelo. V moji občini ima od 11 vozil v lasti gasilskih društev, ki so temu namenjena, tahograf zgolj eno samo. Eno samo. In če to potem pripomore k večji varnosti naših otrok – ne vem, ali pripomore? Moji otroci so se že od malega ukvarjali s športom in se do tistega trenutka, ko sta se pač vsak za svojega odločila, s katerim se bosta ukvarjala, udejstvovali v različnih športih, pa niti v enem društvu tega niso imeli. Niso imeli in še danes nimajo. Še danes vozijo otroke na tekme v kombijih brez tahografov. To torej pripomore k njihovi varnosti?
Druga absurdna stvar, to, o čemer smo se že pogovarjali. Najprej se nam očita, da smo kar sami šli v neko tako rešitev. Preberite si mnenje Vlade. Preberite si mnenje pristojnega ministrstva, to te rešitve podpira. Nadalje bi opozorila na to, kar je gospod Velov izpostavil. Gospod Velov je bil dolga leta na Agenciji za varnost prometa, menda ve, o čem govori. In ima šest svojih otrok, tako da zagotovo ve, o čem govori, če on opozori, da je totalen nesmisel, da ne more peljati svojih šest otrok pa še enega sosedovega zraven, ne da bi s svojim osebnim vozilom, pa naj bo to tisto s sedmimi sedeži ali pa kombi z devetimi, opravljal tehnične preglede na pol leta, zato da te otroke lahko nekam pelje. Če gledamo nov družinski avto, avto velike družine, ki občasno pobere še sosedovega froca pa ga pelje na trening, je to v prvih osmih letih tega avtomobila namesto treh tehničnih pregledov 16 tehničnih pregledov. To pripomore k varnosti? Mislim, mi se lahko pogovarjamo, kako na papirju vse lepo izgleda, črno na belem se strašno fajn vidi, realnost je pa malo drugačna. Samo s tega vidika jaz gledam. Zakaj vztrajati pri nečem, pri čemer smo posebnost v Evropi? Edina država v Evropi imamo to. Smo res mi tako nevzgojeni v prometu v primerjavi z drugimi? Ko potem pogledaš – še enkrat ponavljam, od 11 kombijev v moji občini jih 10 nima tahografa, že zdaj, ko zakon velja. Ko sem jih vprašala, kaj naredijo, so rekli, saj nas ne ustavijo. In tudi športniki, saj jih ne ustavijo. Tisti, ki se želijo držati, morajo pa narediti – kaj? Za drag denar najeti komercialnega prevoznika. Za drag denar najeti komercialnega prevoznika. Kolega Željko, saj ti veš, kako se sklepa pogodba za šolske prevoze, kaj vse tam notri piše, kakšne vse so zahteve. Tam notri zelo jasno piše, kakšni kombiji morajo biti in katere pogoje morajo kombiji izpolnjevati, da sploh lahko dobijo koncesijo za šolske prevoze. In to nima zveze s tahografom, tam notri je napisano še marsikaj drugega. Tako da dajmo se malo ozreti na dejansko stanje in se ne obregajmo zgolj ob tisto, kar piše nekje v enem zakonu, če se pa na terenu dejansko ne izvaja.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Željko Cigler je naslednji.

ŽELJKO CIGLER (PS Levica): Hvala lepa. Spoštovani!
28 let sem delal v lokalni skupnosti na osnovnošolskih prevozih in vam povem, to ureja, in tudi za vrtce, 56. člen Zakona o osnovni šoli. Pred vsakim šolskim letom je bila prva zadeva, za katero se je v lokalni skupnosti skrbelo in za katero je tudi župan zelo zahteval, da je jasno urejena, še posebej pa starši, varnost otrok na poti v šolo, ker se zelo veliko otrok vozi. Še več otrok kot v mestnih občinah se vozi po občinah, ki imajo zelo razpršeno podeželsko področje, in to so večinoma vse nevarne šolske poti, kjer vozijo kombiji. Praviloma jih vozijo profesionalna podjetja in to so šoferji, ki čez noč ali še prejšnji dan vozijo avtobus, zjutraj pa potem še otroke v šolo. Te stvari morajo biti jasno in pravilno urejene. Tudi zaradi tega v mnogih občinah zaradi varnosti v cestnem prometu poleg prevozov, saj veste, gradimo pločnike, gradimo krožišča, omejujemo hitrosti. Vse zaradi varnosti, in tu še posebej pravim – otrok, za otroke gre. Za nič drugega nam tukaj ne gre, vsem tistim, ki na to opozarjamo, kot izključno za to, da se stopnja varnosti, ki je bila zdaj zagotovljena, obdrži oziroma kvečjemu nadgrajuje.
Še enkrat vam pa želim povedati tole, ko se govori v mnenju sedanje vlade in pristojnega ministrstva. Sedanje ministrstvo je dalo podporo in se je strinjalo, da tahografi in ta del varnosti, ki jo tahografi zagotavljajo – in sigurno niso bili zastonj uvedeni – pač niso potrebni. Prejšnje ministrstvo in poslanec, ki je iz stranke, ki je v prejšnji vladi vodila Ministrstvo za infrastrukturo, pa jasno poudarja in izpostavlja vlogo tega momenta varnosti, ki se mu reče tahograf, in ga je treba tu notri ohraniti. Izključno iz tega mi izhajamo. Opozarjamo predlagateljice, da smo se strinjali z njihovimi predlogi, ki so jih dale na začetku, kako je treba športnim društvom, gasilcem, kulturnim društvom, neprofitnim izvajalcem pomagati, vendar se je zadeva potem popolnoma obrnila. Popolnoma drug rezultat se je dobil napram tistemu, kar so nam na začetku predstavili kot svoj cilj. To vam govorimo, predstavnice Stranke modernega centra. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Replika, kolegica Janja Sluga.

JANJA SLUGA (PS SMC): Jaz bi samo želela opozoriti, ker je bilo rečeno, kdo je imel v prejšnji sestavi vlade to ministrstvo in na kaj je opozarjal. V prejšnji sestavi vlade je Agencija za varnost prometa zelo jasno dala pisno pobudo na to ministrstvo, da je prvi vzrok prometnih nesreč alkohol in da je treba mejno stopnjo alkohola v krvi znižati in zaostriti kazni, pa to isto ministrstvo za prvi vzrok nesreč ni imelo nobenega posluha.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Naslednji je na vrsti kolega Aljaž Kovačič.

ALJAŽ KOVAČIČ (PS LMŠ): Hvala za besedo, predsednik.
Tudi sam sem se kar veliko pogovarjal, kot je kolegica Sluga rekla, na terenu, sem pa tudi deloval v številnih društvih in vem, kako težko je dejansko zagotoviti prevoze. Tudi sam sem, ko sem opravljal delo rokometnega trenerja, velikokrat vozil kombi, vozil otroke, ker smo jih iz teh malih krajev morali dejansko pripeljati v Ormož, da smo sploh lahko opravljali treninge. Tudi to – ne vem, mislim, da zakon sedaj tako govori – da neka babica ali dedek ne smeta voziti pet vnukov, je skregano z zdravo pametjo. Zato sem tudi sam ta zakon prvotno podpiral, saj je bilo vezano na športna društva, gasilska društva, dejansko na neke zveze, da lahko preživijo, in to so pač ljudje, ki so v teh društvih delovali s srcem. Ta društva imajo svoje lastne kombije in so te prevoze opravljala. Nekaj popolnoma drugega pa je, da bi tahografe dali iz nekih rednih linij in iz komercialnih prevozov. Kajti vemo, če nekdo dela kot trener v rokometnem klubu, mu je smisel, da otroka pripelje na tekmo, da ta otrok lahko tekmo odigra, komercialnim prevozom pa je smisel, da dejansko čim več zaslužijo na prevozih, in vse gospodarske družbe stremijo k temu, da stroške znižajo na najnižje, kar je mogoče, da lahko čim več zaslužijo.
Govoriti, kot je ena izmed predlagateljic rekla, da naj tahografe uporablja, kdor si želi, je nekoliko smešno. To bo zdaj podobno, kot da bi rekli, ne vem, da naj ima zavore v avtu, kdor želi, pa naj jih uporablja, kdor si želi. Tudi glede alkohola najverjetneje ne bomo rekli, da lahko vozimo pijani, kdor želi, pa naj vozi trezen. Primerjava z nekimi državami je pač nekoliko smešna, kajti moramo izhajati tudi iz naroda. Če bi v nekih drugih državah nekdo v pijanem stanju povzročil prometno nesrečo s smrtno žrtvijo, bi ga najverjetneje družba izločila za zmeraj in ga tudi obsojala, pri nas pa so povratniki, ki se trikrat ali štirikrat vrnejo za volan in ponovno in ponovno vozijo pijani in delajo različne prometne nesreče, že večkrat so recimo povzročili tudi smrtne žrtve. V zadnjem času smo dobili veliko pisem nekih organizacij, ki se ukvarjajo z varnostjo v prometu in dejansko temu nasprotujejo.
Čeprav sem zakon, ki mi je logičen, v prvotni obliki podpiral, teh amandmajev ne podpiram, kajti v tem procesu se je pokazalo veliko nejasnosti glede tega in sam ne bom prevzemal odgovornosti za to, da se bodo potem dogajale neke prometne nesreče in bodo posledično lahko tudi žrtve.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Besedo ima Gregor Perič.

GREGOR PERIČ (PS SMC): Hvala. Lep pozdrav vsem!
Prej sem slišal, da se je zgodilo ogromno nesreč. Kaj pomeni ogromno prometnih nesreč na tem področju? Ne vem, pomeni to 50, 100, tisoč? Statistika pravi, da se je zgodila ena prometna nesreča. Res je, da je vsaka prometna nesreča, ki se zgodi, preveč, ampak težko rečemo, da je ena prometna nesreča ogromno prometnih nesreč, ker mislim, da s tem zavajamo in ustvarjamo nek vtis, ki ne odraža realnega stanja, realne slike. Dejstvo je, da če bi tisto vozilo, ki je bilo udeleženo v tisti nesrečni prometni nesreči, imelo tahograf ali če ne bi imelo tahografa, bi bila posledica natanko ista, ker je tisti šofer vozil tisto vozilo kvečjemu eno uro, in mislim, da je bila vzrok za to posledico predvsem utrujenost. Kadar uporabljamo tahograf, je zgodba že zaključena, nam nič več ne pomaga. Kvečjemu nam pomaga razumeti, kaj se je takrat dogajalo. Res je, da ima neke vrste odvračalno vlogo, ampak ne more pa vplivati na številne druge dejavnike in vemo, da je promet tako področje, kjer se zgodi marsikaj. Tahograf pa služi samo temu, da lahko rekonstruiramo zgolj en mali del tistega, kar se je zgodilo pred in tik pred prometno nesrečo. Po tem, kar poslušam danes tukaj, bi morali glede na to, da smo tako zelo neodgovorni vozniki, vgraditi tahograf v čisto vsa osebna vozila, pa niti to ne bi bilo dovolj, ker bi morali imeti še senzor alkoholiziranosti, kar bi bilo marsikdaj veliko bolj smiselno in upravičeno. Ampak to odpira potem še številna druga vprašanja, ki smo se jih tudi v tem državnem zboru že dotikali, o tem, ali sploh smemo kar tako izvajati posamezne kontrole oziroma nadzore, tudi o tem, kako zelo trezni prihajamo in stiskamo gumbe tukaj notri, navsezadnje.
10 let nas že društva opozarjajo, da imajo težavo s tahografom. In da malo bolje razumemo v praksi, kako to izgleda. Nekatera društva nimajo denarja, da si nabavijo vozilo, nekatera tudi s težavo pridejo do vozila. Slišali smo, da je zelo malo takih kombijev, ki imajo tahograf. In tudi če bi eno društvo želelo najeti nek kombi s tahografom, ne bo moglo, ker tega na trgu enostavno ni, ker ni dovolj samo vgraditi tahograf, ampak mora tisti, ki bo s tem vozilom upravljal, imeti tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo in mora imeti tudi svojo osebno kartico voznika, ki jo mora na 28 dni prazniti. Dajmo si predstavljati, če to uporablja enkrat ali dvakrat na mesec, ni tako enostavno, kot danes tukaj slikamo. Verjamem, da če prisluhnemo našim društvom, ki nas opozarjajo, da jim bo to olajšalo delo, bo sigurno nekaj, kar nas bo pripeljalo na področje, kjer dejansko odražamo tisto, kar v praksi že sedaj velja. Ker navsezadnje je tudi policija – tukaj imam en dopis, ki je bil poslan s policije na Olimpijski komite Slovenije nedolgo nazaj, pred sedmimi, osmimi meseci oziroma nekoliko več, dobrim letom, kjer so tudi sami v policiji namignili, da bodo bolj striktno preverjali to področje. To pomeni, da se je kar nekaj časa nekoliko spregledovalo, ker so vsi razumeli, da je bila ta rešitev nastavljena na način, da ni bila življenjska in je postavljala določene subjekte v naši družbi v zelo nehvaležno vlogo in jim je njihovo delo – ki je, če poznamo nevladni sektor, že tako relativno komplicirano in naleti na številne ovire, ki so vezane predvsem in najprej na denar – še toliko bolj zakomplicirala in postavljala vse tiste, ki se trudijo narediti nekaj dobrega, v nehvaležno situacijo.
Še enkrat. Kadar potrebujemo tahograf, kadar gremo gledat v tahograf, tedaj se je že nekaj zgodilo. Mislim, da smo lahko razumski, in če stvari funkcionirajo povsod po Evropi in drugod po svetu, ne vidim razloga, zakaj v Sloveniji ne bi mogle. Ali smo kaj slabši kot ostali? Mislim, da ne.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Replika, kolega Kovačič.

ALJAŽ KOVAČIČ (PS LMŠ): Hvala, predsednik, za besedo.
Kolega Perič je povedal to, kar vsi trdimo in se tudi v vsem strinjamo – da bi s tem zakonom v prvotni obliki pomagali športnim društvom, gasilcem in tudi zvezam. Ampak amandmaji koalicije so to nekoliko spremenili in prav zaradi tega tudi sam podpiram amandma Levice, ki dejansko to briše. Kajti ne moremo pa zdaj enačiti športnih društev, gasilskih zvez in vseh ostalih društev, ki imajo probleme z rednimi linijami in komercialnimi prevozi, ki so namenjeni temu, da dejansko služijo. Mislim, da se vse stranke strinjajo s tem, kar govorite, ampak vi ste pač pozabili povedati tisto, čemur dejansko mislim, da večina opozicije nasprotuje.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Predlagateljica, imate besedo.

MATEJA UDOVČ (PS SMC): Hvala lepa.
Odzvati se moram – pred tem ste dali besedo Gregorju Periču – na kolega Aljaža, ker je napačno razumel, ko sem jaz rekla, da uporabe tahografov s tem, ko jih izbrišemo, v vozilih ne prepovedujemo. Jaz ne vem, ali Aljaž ve, da je nekatere voznike tahograf v primeru prometne nesreče rešil pred kaznijo, zato ker so s tahografom dokazali, da niso krivi in da so vozili po predpisih, in zato niso dobili kazni, globe, niso bili krivi za prometno nesrečo. V takem primeru je tahograf zelo dober, ampak za ta način se lahko voznik oziroma podjetnik oziroma šola, zavodi tudi športna društva, gasilska društva sami odločijo in ga uporabljajo še naprej, če bodo ocenili, da je to potrebno.
Kar se pa tiče uporabe tahografa kot takega, da bi ga morali imeti povsod in da ga ne bi smeli imeti vsi, tudi profitne organizacije, pa moram povedati, da se je na razpravi matičnega delovnega telesa pokazalo, da če tega ne spremenimo, bi bil zakon neenak za vse deležnike v prometu. Na to je opozarjala tudi Levica na matičnem delovnem telesu in to je bil povod, da je prišlo do spremembe v drugem branju, kjer smo sledili pripombam Levice, sledili smo pripombam Zakonodajno-pravne službe in sledili smo pripombam Ministrstva za infrastrukturo in skupaj našli rešitev. Rešitev ni prišla od četrtega deležnika, ampak samo med deležniki, ki smo bili tam zbrani. Zakon je sedaj pripravljen v tej smeri, da je za vse deležnike enak, in enako ga opredeljuje tudi evropska zakonodaja. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Replika, najprej kolega Trček, potem pa še Kordiš.

DR. FRANC TRČEK (PS SD): Saj počasi nisi več dovolj pameten. Jaz sem preveril, tahografi stanejo od 200 do 500 evrov. Tukaj bi želel imeti Počivalška pa naj mi pove, ali lahko mi v Sloveniji proizvajamo tahografe, pa jih proizvajamo za 100 evrov pa naj si jih šole kupijo. Kolegica bi lahko kdaj mene poslušala o nujni reformi lokalne samouprave, ker ko ubeseduje, malo tako izhaja, kot da se šole valjajo v penezih. Jaz imam otroke v šoli sredi Maribora pa imajo igrišče kot en kurnik. Pa je to zraven fuzbalstadiona, lahko bi NK Maribor to plačal, ampak pustimo stati. Malo občutka za realnost, ki ga SMC še vedno nima. Zgolj to.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Kolega Kordiš, replika.

MIHA KORDIŠ (PS Levica): Hvala za besedo.
Zagotovo ta zakon, ki ga zdajle obravnavamo, v tej ediciji, kot ga zdajle obravnavamo, nikakor in v nobeni točki ne sledi pripombam Levice. To je laž. To je laž. Najprej smo bili mesece priča temu, kako se je z lažmi branilo provizije na nabavah zaščitne opreme, danes pa poslušamo laži, s katerimi se brani nižanje standardov varovanja otrok v cestnem prometu. Nesprejemljivo. Ne drži, da v Levici zagovarjamo, da mora biti standard za vse deležnike enak, zaradi tega ker niso vsi deležniki pri prevozu otrok v cestnem prometu v enakem položaju. Nekaj so društva pa nekaj so starši, ki otroke vozijo na tekmovanja, vozijo jih na treninge pa ne vem, kaj še vse, in vozijo jih iz lastnega veselja, v lastnem prostem času. Nekaj popolnoma drugega pa je biznis, ki pritiska na šoferje, ki jih izžema, ki jim ne dopušča primerne količine počitka ravno zaradi tega, ker določeni tipi izvenlinijskih prevozov niso zavarovani s tahografi, ki bi merili hitrosti, ki bi merili kilometre in ki bi merili počitke. Ta ureditev, ta krivična ureditev, ki omogoča zlorabo delavskih pravic in ki povzroča, da šoferji sedejo za volan utrujeni, izmozgani in tako naprej, ker jih pač delodajalec sili v take prekomerne vožnje, ta ureditev se zdaj slika na celotno področje prevoza otrok v cestnem prometu, tudi za komercialne prevoze, tudi za biznisprevoze. S tem se neposredno ogroža varnost otrok, ki so tu udeleženi, ogroža se varnost šoferjev, ki izvajajo te prevoze pri določenem biznisu, in ogroža se varnost ostalih udeležencev v prometu. Utrujen voznik, voznik, ki ga ne varuje tahograf, je nevaren vsem tem trem deležnikom v cestnem prometu, še najbolj od vsega pa otrokom, ki jih prevaža. Tega ne smemo dopustiti. Nobenega dobrega razloga ni, da bi to dopustili, edini razlog, ki ga vidim in s katerim se je ta zakon spremenil tekom obravnave z amandmajem iz koalicijskih klopi, je ta, da se biznisu omogoči zadnja vrata v zakon, da bo lažje zaslužil, da bo lažje pili šoferje za ceno varnosti otrok v cestnem prometu.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Besedo ima kolega Luka Mesec.

LUKA MESEC (PS Levica): Hvala za besedo.
Najprej, da razčistimo, kje točno je problem. Ne pogovarjamo se o zakonu v celoti, ampak se pogovarjamo samo o 2.a členu, ki so ga vtaknili v ta zakon v drugi obravnavi. Pod črto, stališče Levice je: ne nasprotujemo in nimamo problema s tem, da nek trener iz Ormoža pelje svoje varovance na trening v Maribor, nimamo problema s tem, da prostovoljno gasilsko društvo v svojem kombiju nima tahografa, in nimamo problema s tem, da babica pelje pet vnučkov v nekem vozilu pa nima tahografa. Nimamo problemov s tem. Problem pa je, da ste z 2.a členom namen tega zakona spremenili. S tem pa imamo problem. Spremenili ste ga na način, da ste rekli, če babici, gasilcem in trenerju ni treba imeti tahografa, potem ga ni treba imeti nikomur, in zdaj deregulirate za vse, za linijske prevoze, za komercialne prevoze, za vse. Tukaj pa imamo problem. In nimamo problema samo mi, ampak imajo problem tudi člani SMC, ne vem, ali bivši ali ne, v glavnem, včeraj vam je bivša evropska komisarka Violeta Bulc na Twitterju pisala takole: »Ne ukinjajte tahografov, saj so edini način, da se preveri število delovnih ur, obvezne počitke in nujne prekinitve dela profesionalnih voznikov. Z ukinitvijo tahografov zmanjšujete varnost otrok in vseh ostalih, udeleženih v prometu.« Ko ste nadaljevali s svojo argumentacijo in ste rekli, da varnost otrok vozniki zagotovijo z lastnim zavedanjem odgovornosti in da tega ne odtehta noben tahograf in tehnični pregled, vas je Violeta Bulc, bivša komisarka za promet, kratko malo poklopila in vam je napisala: »Zmotno mnenje nepoznavalcev.«
Če se želite izkopati iz tega, kar ste si po nepotrebnem zakuhali, je pot čisto enostavna. Sprejmite naš amandma, da se 2.a člen črta, in bo namen zakona, kot ste na začetku hoteli, ostal isti. Lahko se bodo babica, trener in prostovoljni gasilci vozili brez tahografa, za profesionalne voznike, za linijske prevoze, za komercialne voznike pa tahograf mora biti. Tukaj res ne razumem, v čem je problem. Nekomu boste omogočili, da bo, ne vem, prišparal 50, 100 evrov, ampak ali lahko kaj od tega odtehta prvič, ko bo utrujen voznik v prekarnem delovnem razmerju, ker bo imel preveč ur, s polnim kombijem zletel v reko ali pa zapeljal na drugi pas na cesti pa se zaletel? Igrate se z varnostjo v cestnem prometu, s človeškimi življenji, konec koncev z otroki, ki ne bodo imeli več toliko varne poti v šolo.
Jaz bom amandma seveda podprl.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Replika, kolegica Žnidarič.

MOJCA ŽNIDARIČ (PS SMC): Hvala za besedo.
Na vse te nebuloze odgovoriti je groza. Tisti predstavnik Levice, ki je bil na odboru, poslušajte magnetogram, nam je večkrat rekel: »Poslušajte Zakonodajno-pravno službo! Ste slišali Ministrstvo za infrastrukturo, ki vas opozarja na neenakost?« Tako kot sem rekla na začetku, in kot vi pravite, tudi mi smo želeli zakonodajno spremembo narediti le za društva, zavode, ustanove, ampak Ministrstvo za infrastrukturo in Vlada sta nas opozorila, da ne smemo delati neenakosti. In če danes tale vaš amandma podpremo, zakon pade. Potem lahko vsa ta društva po teh 10 letih začnejo znova to svojo agonijo pa prepričevanja. Če bi pa vseeno vsi skupaj društvom odobrili, ali potem vsi skupaj mislimo, da so poklicni vozniki, ki že zdaj vsak dan s kombiji vozijo otroke v šolo, manj varni? Saj ti morajo uporabljati zraven tahografa tudi potne naloge, ki imajo vse ure zapisane, kdaj so startali, kilometre, vse, kar se zapiše v potni nalog. Koncesijske pogodbe imajo potem svoja stroga določila in še vedno lahko občine, ki razpisujejo te koncesije, potem zapišejo, če že ne, da je zahtevan, pa vsaj, da je tahograf priporočen. Jaz res ne vem … Nismo si mi tega izmislili, ampak nas je pristojno ministrstvo opozorilo na to, da ne smemo delati razlik, in zato so se potem ti amandmaji pripravili. V bistvu so jih oni pripravili, ampak z našim sodelovanjem. In ni možnosti … Če se vaš amandma danes sprejme, potem ne rešimo nič drugega kot družine, sorodnike. Nič drugega ne rešimo. Društva, vse ostalo pade, ostajajo tehnični pregledi dvakrat letno, vse ostane. Vse ostalo pade, nič ne rešimo, nekdo lahko potem edino znova začne ta zakonodajni postopek. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Ni replike na repliko … / oglašanje iz dvorane/ Ne, ne, nikjer vas ni omenjal, ni polemiziral z vami. Nimate. Dajmo besedo kolegu Mateju.
Besedo ima Matej T. Vatovec.

DR. MATEJ T. VATOVEC (PS Levica): Hvala, predsednik.
Jaz sicer mislim, da ima kolega Trček prav, ampak dobro. Mislim, da v tem državnem zboru nismo več normalni. V SMC vztrajajo pri čisto različnih stvareh. Slišali smo: kdo še rabi tahografe, ker imamo neke mobilne aplikacije zasebnih zavarovalnic. To bo zdaj postalo standard, ali kaj? Da imamo mobilne aplikacije na telefonih za varnost v prometu, ki jih izdelujejo zasebne avtomobilske zavarovalnice? Okej. Slišali smo potem, da imamo 10 let pozivov društev. Ja, še enkrat, se strinjamo, obstajajo izjeme in so upravičene. Ampak vi ste šli od tega plemenitega dejstva, da 10 let pozivov društev rešujete, do ekstrema, da brišete tahografe za vse. Tu ni nič več plemenitega in ne gre za nobeno neenakost, ki bi padla danes, če bi bil naš amandma sprejet, ne bi padlo niti na Ustavnem sodišču. Saj se da to zagovarjati. Eno so gospodarske družbe, ki opravljajo prevoze za dobiček, za zaslužek, drugo so neprofitna društva in nevladne organizacije in tako naprej. Kdo pri zdravi pameti bo to na Ustavno sodišče peljal? In kdo pri zdravi pameti bi temu rekel, ja, saj imate prav? Tu ste dvolični. Vi ste sami v zakon zapisali, da vstavljate varovalke, ki bi preprečile to, kar zdaj počnete z amandmajem, in s prstom kažete na ZPS, na Vlado in tako naprej. By the way, trenutni minister ima željo privabiti Uber v Slovenijo, tako da jaz tega stališča Vlade ne bi jemal čisto zdravo za gotovo.
Kdo je proti? Kot je rekel že Luka, bivša komisarka za promet Violeta Bulc vam je jasno povedala, kakšen je pomen tahografov. Gospa Sluga je omenjala gospoda Velova, imamo pa odziv Agencije za varnost prometa, ki pravi, da je treba zasledovati čim večjo varnost otrok v prometu, in so proti temu, kar ste sprejeli z amandmajem. Imate dopis Zavoda Varna pot na dveh straneh, ki vam pravi – kolega Perič je rekel, saj nimamo toliko prometnih nesreč, ena je bila. No, Zavod Varna pot vam pravi, tudi ena je preveč. Mislim … Kako imate obraz take stvari govoriti? In vaša dilema je: potencialna neenakost, pač imamo opozorilo, ali pa nevarnost za vse. Kdo da to na tehtnico? Kdo da potencialno neenakost v zakonu na tehtnico s splošno nevarnostjo za vse? Neenakost, ki se jo da braniti in ki zelo verjetno ne bi bila neupravičena na Ustavnem sodišču. In seveda, zdaj se SMC brani, koalicija je pridno tiho in pusti, da se vi ukvarjate s temi svinjarijami, ampak ta amandma, ki ste ga vi sprejeli, če ne bo sprejet naš amandma, pokvari ta zakon. In če ne boste sprejeli našega amandmaja, potem dajte raje vsi skupaj glasovati proti temu zakonu in se vlaga še enkrat neka drugačna verzija. Ker to bo šele škoda in to bo šele, kot pravijo v Zavodu Varna pot, odpiralo številne rane, ki so jih nekateri komaj zacelili, in omenjajo, kje in kdaj so bile prometne nesreče točno zaradi tega, ko so vozili otroke na treninge ali pa iz šole in v šolo. Dajte se zresniti, no.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Še kdo? (Da.)
Kolega Trček.

DR. FRANC TRČEK (PS SD): Hvala lepa za besedo.
Saj je Matej lepo povedal. To, da so v tej zgodbi otroci, ni zdaj izgovor, da mi na dolgo in široko patetično nebulozimo o vsem živem. Odraslost je tudi to, da dojameš, da te je mogoče kdo izigral. Odraslost je tudi to, da dojameš, da si šel dobronamerno v nekaj, pa si mogoče na nekaj pozabil. Ko mi reče tukaj poslanka SMC, »vse te vaše nebuloze«, ko Luka dobesedno citira gospo Bulc, potem se pa res malo vprašam po zdravju. Seveda bi lahko bivša komisarka verjetno kaj več naredila, ampak v eni zadevi sva si pa podobna, toliko jo pa poznam – Violeta Bulc ni bleferka. Ona se pripravi na to, kar dela, isto kot jaz. In če vam ona reče – pet let je bila najbolj odgovorna za to v Evropski uniji, nekaj časa ključna oseba vaše stranke, saj ne vem, v kakšnih odnosih ste zdaj – da nehajte noreti, je ona nebuloza. Veste, jaz zdaj ne morem reči, kar imam na koncu jezika o zdravju, ker mene lahko tožite, za razliko od ostalih 89. Tri pike.
Dajmo ta zakon potopiti, dajmo ga še enkrat odpreti in dajmo vpeljati pozitivno diskriminacijo, tako kot je lepo Matej povedal. Ker to, to pa res nikamor več ne pelje. Saj vas ne obtožujemo, da ste mi, ne vem kaj, razbili pehar suhih hrušk pa se kot otroci izgovarjate, ne, ne, nisem jaz, Kordiš je vletel, saj veste, kakšen je Kordiš. Kakor ste tole zapacali, ste tako zapacali, da tako ne sme iti čez, in to je vse, kar vam hočemo povedati. Mi bi zdaj bili že doma, saj ne živimo vsi za vogalom Ljubljane pa se v pol ure zapeljemo. Če bi, ne vem, temu kamnu tukaj za Zorčičem pripovedoval, bi to že poštekal. Tako kot je, to ne more iti čez! Ali boste vi potem prevzeli odgovornost, ko se bo kaj zgodilo? Ne, potem boste nabijali, ne vem, da smo krivi mi. Nobene potrebe ni, da ste užaljeni, pač, zadeva se je tako zapacala, kot se je, in naša naloga kot zakonodajalca je, da to packarijo odpacamo. Verjetno nekdo, ki je bil cel mandat resorna evropska komisarka, ve o tem več kot predlagateljice, pa tudi sam vem več o tem kot vi, ker sem navsezadnje bil znanstveni koordinator projekta, ki je večji kot proračun Šarčeve občine, točno na tem resorju, pa še gospa je imela mojo knjigo tam, vam jo lahko podarim. Jaz knjig ne kradem, jaz jih podarjam. Jo bom tudi vam podaril, lahko jo grem takoj v pisarno iskat. Dajte se že zresniti.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Kolega Kordiš.

MIHA KORDIŠ (PS Levica): Hvala za besedo.
Prijavil sem se še enkrat, zaradi tega ker mislim, da je potrebno po točkah nasloviti ključne argumente, ki branijo ta zakon, da se deregulira kompletno področje prevozov otrok v cestnem prometu, tudi za biznis, da se izrežejo nujnosti vgrajenih tahografov. Prvi argument, s katerim predlagatelji na veliko operirajo, je neenakost, češ, če sprejmemo amandma Levice, potem bomo pristali na neenako obravnavo različnih izvajalcev prevozov skupin otrok v cestnem prometu. Ampak stvari po naravi, po defoltu niso enake. Saj imamo tudi različne pravne oblike, deoo je druga pravna oseba kot društvo. Zakaj? Zaradi tega, ker ne gre za enake dejavnosti, ustanovljene za enak namen. Starši, ki peljejo skupino otrok na trening, ali društvo, ki pelje skupino otrok na neko tekmovanje, opravljajo nekaj popolnoma drugega kot nekdo, ki za prevoz otrok zaračuna. In tukaj je temeljna neenakost že v naravi stvari, že obstaja. Če jo v zakonodaji priznamo in postavimo drugačno regulativo za nevladne organizacije, kot so na primer društva, kjer se ljudje angažirajo zaradi tega, ker se želijo, ker želijo prispevati, ker želijo delovati, pa na drugi strani biznis, ki izvaja prevoze otrok zaradi tega, da zasluži – in ravno panoga, v kateri je ogromno prekarnih zaposlitev in ogromno zlorab in izkoriščanja delavcev, so prevozi – pomeni, da so stvari neenake. In če to neenakost v zakonodaji priznamo, ne bomo naredili ničesar napačnega.
Drugi argument: 10 let truda društev, nevladnih organizacij, da se spremeni pravila za tahografe za njihove prevoze otrok, želimo potopiti. Ni res. Ni res. Če se danes sprejme amandma Levice pa če mislite, da zakon potem še ni zadosten in ga je treba še naprej šravfati v korist nevladnih organizacij, ni problema. Takoj ko je obravnava zaključena, takoj ko se zaključijo postopki, se lahko novelo vloži znova in se tokrat naredi stvari tako, da so prav. Današnja obravnava ali sprejetje amandmaja Levice ne pomeni, da je to zaključek procesa urejanja področja za nevladne organizacije. Saj vam vsi že od začetka govorimo, da je to, da se naredi izjemo za gasilska društva in športne zveze in ne vem, kaj še vse, načeloma okej, oziroma zoper to nimamo nič.
Drugi argument je odgovornost. Češ, kako je glavni dejavnik varnosti v cestnem prometu, torej tudi varnosti v cestnem prometu, ko gre za prevoze otrok, to, da se za volan usedemo odgovorni. Ampak povejte mi, kako lahko računamo na odgovornost »nekega šoferja«, ki ga delodajalec sili v prekomerno delo in nima v avtu tahografa, ki bi ga varoval? Ki vozi najprej na münchensko letališče, potem v Benetke na letališče, potem še nazaj v Milano, vmes spi na zadnjem sedežu svojega avta, na poti je praktično 24 ur – to so primeri praks, ki smo jih obravnavali v Državnem zboru na pobudo Levice v prejšnjem mandatu, za izvenlinijske prevoze, kot je GoOpti. Mislim, da je zdaj GoOpti malo uredil to področje, ampak to se je dogajalo še nedolgo nazaj. Zakaj? Zaradi tega, ker v njihovih vozilih niso bili obvezni tahografi. To odsotnost tahografov, ki muči voznike, ki ogroža vse udeležence v cestnem prometu, zdaj celokupno prenašate na področje prevoza otrok, celih skupin otrok. Vi poslušate sami sebe? Verjetno absolutno zmagovalni argument je pa vzklik: »Kdo še rabi tahografe?!« Ja če so pa tahografi res tako zelo nepomembni, zakaj imamo pa zdaj že drugi dan seje polemiko o teh tahografih? Zakaj ste cel prejšnji mandat zavračali pobude nas v Levici, ko smo želeli vgraditi tahografe v izvenlinijske prevoze? Očitno tahografi niso tako zelo nepomembni.
Mislim, da se ta amandma lahko sprejme, da se zaščiti varnost otrok v cestnem prometu, preden se komu kaj zgodi zaradi preutrujenih šoferjev, ki jih stiskajo delodajalci, in po potrebi zakonodajni postopek začne znova. Tokrat brez lobističnih amandmajev, ki bodo v zakon vrtali luknje izjem za biznis, ne zato, da bi olajšali življenje nevladnim organizacijam, društvom in tako naprej, ampak zato, da bodo biznisu olajšali kovanje dobičkov za ceno ogrožanja varnosti skupin otrok v cestnem prometu. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Zaključujem razpravo. Najprej bomo odločali o amandmaju Poslanske skupine Levica k 2.a členu. Če ta amandma ne bo sprejet, postane amandma istega predlagatelja k naslovu poglavja Prehodna in končna določba brezpredmeten.
Obrazložitev glasu, kolega Rudi Medved v imenu poslanske skupine.

RUDI MEDVED (PS LMŠ): Hvala lepa, gospod predsednik.
Škoda, da je izmaličeno pravzaprav tisto osnovno bistvo predloga zakona, ker smo bili in smo še v glavnem vsi za to, da se gre naproti društvom, organizacijam, gasilcem, kulturnikom, športnikom in še komu, in tudi verjamemo v njihovo odgovornost in da res maksimalno spoštujejo standarde v cestnem prometu. Zato pustimo na miru šolske prevoze. Pustimo na miru šolske prevoze in ne posegajmo na področje, kjer stvari dobro tečejo. Jaz prihajam iz občine, o kateri se marsikomu niti ne sanja, po kakšnih hribih s temi kombiji vozimo zjutraj otroke v šolo, in tu pa res mora biti na prvem mestu varnost. Ko bomo vrnili novelo zakona k bistvu, zaradi katerega je nastala, ne imejmo pred očmi gasilcev, športnikov, kulturnikov le kot naših volivcev, ki nam bodo ploskali, ampak mislimo nanje tudi takrat, ko je treba ta društva, te organizacije financirati. Financirati zato, da bodo lahko s temi sredstvi še bolje opremljeni in seveda še bolj skrbeli za varnost. Oni nam ne nazadnje na nek način pomagajo vzgajati naše otroke. To odgovornost jim dajemo v roke in seveda tudi odgovornost, če jih nekam peljejo.
Mi bomo podprli amandma Levice, ker mislimo, da se je treba vrniti k osnovnemu bistvu predlaganega zakona.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Še kdo v imenu poslanske skupine? (Da.)
Kolegica Udovč.

MATEJA UDOVČ (PS SMC): Hvala lepa.
V Poslanski skupini Stranke modernega centra bomo predlagane amandmaje zavrnili, zato ker ocenjujemo, in smo tudi dobili informacijo s strani ministrstva, da se za prevoz za osebne potrebe in nekomercialni prevoz oseb ali blaga, ki ga opravlja fizična oseba zgolj za svoje potrebe oziroma potrebe ožjih družinskih članov in članic z vozilom, ki je v njeni lasti ali za katerega ima pravico do uporabe na podlagi najemne oziroma zakupne ali lizing pogodbe, ki mora biti sestavljena v pisni obliki, ne sme dobiti plačila ali kakega drugega nadomestila. Vozilo pa lahko upravlja oseba, ki je lastnik ali lastnica ali ima pravico do uporabe tega vozila ali je ožji član njegove družine. Za ožjega člana družine se štejejo zakonec in otroci te osebe, ki opravljajo prevoze za osebne potrebe. To so osebne potrebe. Ko govorimo za lastne potrebe, pa gre za vozila, ko osnovne šole prevažajo s svojimi kombiji svoje otroke. Predlog zakona, o katerem govorite, da bi bil boljši, bi pomenil, da bi osnovne šole otroke prevažale brez tahografov. Osnovne šole imajo tudi sistemizacijo delovnih mest za voznike in imajo zaposlene voznike in bi delo opravljali brez tahografov. V drugi, sosednji šoli, kjer bi te iste otroke vozil nekdo, ki bi bil zasebnik, bi pa zahtevali, da ima vgrajen tahograf. In to je neenakost. Neenakost za isto storitev, za isti poklic in za iste otroke. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Še kdo v imenu poslanske skupine? (Ne.)
Kolega Trček, v lastnem imenu.

DR. FRANC TRČEK (PS SD): Ker je kolega Rudi že veliko povedal, bom parafraziral sedanjo predsedujočo Odbora za zdravstvo, za otroke in gre in zato bom glasoval za.
Odkrito moram pa povedati, da me je strah tega tako imenovanega slovenskega liberalizma. Ker po tej logiki bi lahko nekdo rekel, mah, klinec, saj letala ne rabijo črnih skrinjic, saj je tista aplikacija, ki jo je tudi Kacin uporabljal, samo na vikende je ne smeš uporabljati.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Glasujemo. Navzočih je 78 poslank in poslancev, za je glasovalo 29, proti 46.
(Za je glasovalo 29.) (Proti 46.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.

Ker amandma Poslanske skupine Levica k 2.a členu ni bil sprejet, je postal amandma istega predlagatelja k naslovu poglavja Prehodna in končna določba brezpredmeten. Končali smo z odločanjem o amandmajih. Obveščam vas, da me Zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista obvestili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih v drugi oziroma tretji obravnavi, predlog zakona neusklajen.
Prehajamo na odločanje o predlogu zakona.
Glasujemo. Navzočih je 77 poslank in poslancev, za je glasovalo 48, proti 13.
(Za je glasovalo 48.) (Proti 13.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet.

S tem zaključujem to točko dnevnega reda in 18. sejo zbora.

Seja se je končala 18. junija 2020 ob 17.31.