Evidenca zapisa seje

Vsebina zapisa seje

Sejo so vodili predsednik Državnega zbora mag. Dejan Židan ter podpredsedniki Tina Heferle, Branko Simonović in Jože Tanko.

Seja se je začela ob 12.uri.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštovane kolegice poslanke, spoštovani kolegi poslanci, gospe in gospodje!
Začenjam 10. sejo Državnega zbora, ki sem jo sklical na podlagi prvega odstavka 57. člena Poslovnika Državnega zbora.
Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Violeta Tomić, Monika Gregorčič od 15. ure dalje, Zvonko Černač in Iva Dimic.
Na sejo sem vabil predsednika Vlade, ministrice in ministre ter generalnega sekretarja Vlade k 1. točki dnevnega reda, predstavnika Državnega sveta k 17. točki dnevnega reda, kandidatko in kandidata za poslanko in poslanca Tadejo Šuštar in mag. Dušana Verbiča ter direktorja Državne volilne komisije Dušana Vučka k 18. točki dnevnega reda ter predstavnike Vlade k vsem točkam dnevnega reda.
Še enkrat vsem prisotnim lep pozdrav!

S tem spoštovane poslanke, spoštovani poslanci prehajamo na določitev dnevnega reda 10. seje Državnega zbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli v torek, 2. julija 2019, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za umik posamezne točke z dnevnega reda, o katerih bi zbor odločal, oziroma predlogov za širitev dnevnega reda seje nisem prejel. Zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem.
S tem, spoštovane gospe, spoštovani gospodje, prehajamo na odločanje. Prosim vas, da preverite delovanje glasovalnih naprav. Hvala.
Glasujemo. Navzočih je 79 poslank in poslancev, za je glasovalo 79.
(Za je glasovalo 79.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je dnevni red 10. seje Državnega zbora določen.

S tem, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prehajamo na 18. TOČKO DNEVNEGA REDA – MANDATNO-VOLILNE ZADEVE.
Prehajamo na obravnavo Potrditve mandata poslancema, ki nadomestita poslanca, ki jima je prenehal mandat. Ker je dr. Milanu Brglezu in gospe Ljudmili Novak z dnem potrditve mandata poslanca oziroma poslanke v Evropskem parlamentu prenehal mandat poslanca oziroma poslanke Državnega zbora, je Državna volilna komisija zboru posredovala ugotovitvena sklepa, iz katerih izhaja, da mandat poslanca dr. Milana Brgleza pride na mag. Dušana Verbiča in mandat poslanke gospe Ljudmile Novak na gospo Tadejo Šuštar.
Ugotovitve Državne volilne komisije je obravnavala Mandatno-volilna komisija kot matično delovno telo, ki je zboru pisno poročala in mu predložila predlog sklepa. Prijavljenih k razpravi ni, zato prehajamo na glasovanje.
Na podlagi tretjega odstavka 82. člena Ustave Republike Slovenije, 7. člena Zakona o poslancih, 13. člena, v povezavi s 17. Členom, ter 112. člena Poslovnika Državnega zbora glasujemo o naslednjem predlogu sklepa: Potrdita se poslanska mandata gospe Tadeji Šuštar, rojeni 14. 9. 1990, stanujoči Miklošičeva ulica 2.d, Domžale, in mag. Dušanu Verbiču, rojenemu 13. 9. 1952, stanujočemu Dolenjska cesta 149.a, Ljubljana.
Glasujemo. Navzočih je 80 poslank in poslancev, za je glasovalo 80.
(Za je glasovalo 80.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.

Poslanska kolega. Mag. Dušana Verbiča in gospo Tadejo Šuštar vabim, da se nam pridružita in zasedeta svoji poslanski mesti.
/ aplavz./
Gospo poslanko in gospoda poslanca prisrčno pozdravljam in mislim, da lahko rečem v imenu vseh nas poslank in poslancev, da se veselimo dela z vami.

S tem prekinjam to točko dnevnega reda, ki jo bomo nadaljevali jutri, 10. julija 2019, v okviru glasovanj.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – VPRAŠANJA POSLANK IN POSLANCEV.
V zvezi s to točko dnevnega reda sem v poslovniškem roku prejel pisne prijave 45 poslanskih vprašanj. Vrstni red postavljanja poslanskih vprašanj je določen v skladu z 244. členom, drugim odstavkom 245. člena in 247. členom Poslovnika Državnega zbora ter dogovorom vodij poslanskih skupin z dne 13. novembra 2018. Na prva tri vprašanja poslancev opozicije, na vprašanje poslanca Poslanske skupine Levica ter na vprašanje poslanke vladajoče koalicije bo odgovoril predsednik Vlade. Vsak poslanec oziroma poslanka ima za postavitev vprašanja na voljo tri minute.
Predsednik Vlade, ministrice in ministri odgovorijo na vprašanja v največ petih minutah. Če je vprašanje postavljeno več ministrom, imajo vsi skupaj na voljo pet minut za odgovor. Poslanec, ki ne bo zadovoljen z odgovorom, lahko zahteva dopolnitev odgovora, ne more pa postaviti dodatnega vprašanja. Poslanke in poslance prosim, da ste na to pozorni.
Obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora poslanec predstavi v dveh minutah, dopolnitev odgovora pa sme trajati največ tri minute. Poslanec, ki je postavil vprašanje, lahko zahteva, da se na naslednji seji opravi razprava o odgovoru predsednika Vlade, ministrice ali ministra. O tem odloči Državni zbor brez razprave in obrazložitve glasu. Ob tem vas še posebej opozarjam, da je treba takšen predlog izrecno podati in se pri tem osredotočiti le na njegovo obrazložitev, ne pa postopkovnega predloga uporabiti za vsebinsko razpravo v zvezi s postavljenim vprašanjem.
V primeru, da poslanec na postavljeno vprašanje danes ne bo dobil odgovora, mu mora predsednik Vlade, ministrica ali minister v 30 dneh predložiti pisni odgovor. Poslanec, ki je postavil vprašanje, na katerega ni bilo odgovorjeno, lahko izjavi, da vztraja pri ustnem odgovoru. V tem primeru bom vprašanje uvrstil na naslednjo redno sejo Državnega zbora.
V zvezi s to točko so se za danes opravičili: minister za finance dr. Andrej Bertoncelj, ministrica za infrastrukturo mag. Alenka Bratušek, minister, pristojen za razvoj strateške projekte in kohezijo, dr. Iztok Purić pa bo odsoten do 17. ure.
Na e-klopi je objavljen pregled poslanskih vprašanj, na katera v poslovniškem roku ni bilo odgovorjeno.
S tem spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prehajamo na postavitev poslanskih vprašanj. Na prvih pet vprašanj bo odgovarjal predsednik Vlade gospod Marjan Šarec.
Poslansko vprašanje mu bo prvi postavil gospa Jani Ivanuša.
Gospod Jani Ivanuša, izvolite.

JANI IVANUŠA (SNS): Gospod predsednik, dobro, da ste popravili. Gospa še nisem, mogoče kdaj bom / smeh/, ampak dokler sem v Slovenski nacionalni stranki ne bom menjal spola / smeh/.
Lep pozdrav, posebej še ministrskemu zboru, gospodu predsedniku Vlade pa vsem ostalim prisotnim!
Spoštovani predsednik Vlade! Kot verjetno veste, je bilo enako vprašanje že postavljeno ministrici za infrastrukturo. Ampak ker ni nobenega učinka, moram vprašati še vas. Pa ne zato, da bi vi karkoli rešili. Gre za to, da od svojih ministrov in ministric zahtevate, da delajo. Prepričan sem, da jih tudi znate dobro motivirati. Pred seboj imam dokument z dne 15. februarja 2018, pod katerim je podpisana gospa Bratušek kot ministrica za infrastrukturo. Vemo, da je bil februarja 2018 minister za infrastrukturo še nekdo drug. To napako še nekako oprostim. Zamerim pa ji, da se na projektu glavne ceste Hajdina–Ormož nič ne premakne. Ministrica je črno na belem zapisala, da glavna cesta Hajdina–Ormož predstavlja zelo pomembno prometno povezavo, ki jo kot takšno obravnavajo tudi strateški dokumenti države. Ponavljam, strateški dokumenti države. Ministrica je na moje poslansko vprašanje dejala: »Dejstvo je, da so postopki, preden pridemo do gradbenega dovoljenja, v naši državi kar dolgotrajni.«
Spoštovani predsednik:
Kateri minister lahko gospe Bratušek pomaga, da se bodo skrajšali postopki za pridobitev gradbenega dovoljenja? Ali ji lahko vi?
Ministrica še pravi, da Dars kot investitor na odseku od Ormoža do Markovcev dokončuje izdelavo manjkajoče projektne dokumentacije, pridobiva manjkajoča zemljišča, gradi viadukt Sejanca.
Ali je kaj od tega že narejeno?
Ali je Dars že pridobil presojo vplivov na okolje in ali obstaja kakšen datum?
Ali je Dars že pridobil okoljevarstveno dovoljenje?
Ministrica je februarja obljubila, da bo od Darsa to zahtevala. Ključno vprašanje pa je:
Kdaj se bo začela gradnja ceste Hajdina– Ormož?
Ali takoj ali po zaključku viadukta Sejanca ali pa nikoli?
Kot sami veste, je bilo kar nekaj cestnih zapor, lokalno prebivalstvo se je pri Spuhlji in Cvetkovcih odločilo, da bo omejilo promet, ker razmere so nevzdržne.
Še nekaj tudi v zvezi z infrastrukturo. V petek, 5. 7., so ustanovili istrski parlament. Na ustanovitvi so bili poslanci Državnega zbora, državni javno voljeni funkcionarji in direktorji javnih zavodov.
Glede na to, da je država zaprla v Mariboru Andreja Šiška, ki je govoril o štajerski deželi in štajerskem parlamentu, vas sprašujem:
Kaj boste storili s temi poslanci in funkcionarji, saj gre v primeru razglasitve istrskega parlamenta za protidržavno delovanje in razbijanje države Republike Slovenije?
Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec, za vaše vprašanje. Še enkrat, sprejmite opravičilo.

JANI IVANUŠA (PS SNS): Sem sprejel.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala. Gospod predsednik, izvolite.

MARJAN ŠAREC: Hvala lepa za vprašanje.
Kot ste uvodoma sami dejali, gre za identično vprašanje, ki ste ga postavili tudi ministrici in gre za konkreten infrastrukturni projekt, zato bom tudi sam povzel večino tega, kar je že ministrica povedala, ker se od 18. junija do danes še ni veliko spremenilo.
Aktivnosti, ki se pa trenutno izvajajo, so naslednje, se pravi, gradnja viadukta Sejanca, priprave na gradnjo odseka Ormož–Markovci, prostorsko umeščanje odseka Ptuj–Markovci.
Glede ostalih postopkov in predvidenih terminov pa ne bi vsega našteval, naj zgolj povzamem, da je do konca tega meseca predvidena pridobitev dopolnitve smernic nosilcev urejanja prostora, oktobra 2021 pa dopolnitev študije variant oziroma predinvesticijske zasnove in okoljskega poročila po opravljenih javni razgrnitvi. Skratka, veliko bo še preteklo časa do takrat, ko se bo dejansko začelo dogajati. Ni pa enostavno zaradi takšnih in drugačnih razlogov. V naši državi namreč parcialni interesi velikokrat ohromijo izvajanje mnogih investicij, žal pa nobenega mnenja ne moremo izključiti, saj bom spet ponovil znano mantro o drugem tiru pa še čem. Prav je, da tudi prebivalstvo izrazi svoje stališče. Dejstvo pa je, da zaradi protestov in nasprotovanj ne bo nobena stvar nič prej narejena. V tem primeru gre za nesoglasja med lokalnim prebivalstvom in avtoprevozniki. Prisluhniti je vedno treba vsem, je pa težko vsem ugotoviti, zagotovo.
Ko gre za dolgotrajne postopke pridobivanja dovoljenj in razne študije, ki ovirajo realizacijo določenih infrastrukturnih projektov, pa naj vnovič spomnim, da resnično želimo priti do stanja v tej družbi, ko bo dejansko stanje na terenu izkazovalo učinkovitost in transparentnost postopkov. Vse aktivnosti Darsa, nekatere ste tudi našteli, so trenutno v izvajanju, tako da čisto splošna pavšalna ocena, da se nič ne dela, ne drži. Je pa res, da kdaj se bo konkretno gradnja začela, ni odvisno od mene, tako ste že sami ugotovili, in vam v tem trenutku ne morem dati nobenega časovnega zagotovila ali pa česa podobnega. Kot je že znano, je Agencija Republike Slovenije za okolje, tako imenovani Arso, na kateri se lomijo kopija o marsikateri zadevi in kjer marsikaj tudi obstane – o tem se strinjava – zaključila s predhodnim postopkom po 51.a členu Zakona o varstvu okolja in ugotovila, da gre za projekt s pomembnimi vplivi na okolje, zato je treba izdelati presojo vplivov na okolje in skupaj z ostalo dokumentacijo predložiti v postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja. Kadar so pa presoje o vplivu na okolje, pa vemo, da se zadeve še dodatno zavlečejo. Kdorkoli je kakšen projekt delal v tej državi, to seveda ve. Glavne aktivnosti načrtovane v naslednjih časovnih obdobjih: pridobitev dopolnitve smernic nosilcev urejanja prostora v juliju 2019, priprava nabora variant za vrednotenje, to je načrtovanje nove variante in optimizacija obstoječih predstavitev in usklajevanje nabora variant znotraj medresorske delovne skupine ter izvedba delavnic, priprava končnega nabora variant za vrednotenje – ta faza naj bi bila zaključena predvidoma do aprila 2020; izdelava študije variant oziroma predinvesticijske zasnove in okoljskega poročila z vsemi potrebnimi strokovnimi podlagami – to naj bi se zgodilo do decembra 2020; javna razgrnitev do junija 2021; dopolnitev študije variant predinvesticijske zasnove in okoljskega poročila po javni razgrnitvi v oktobru 2021. Tako nekako je ta zadeva načrtovana. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod predsednik, za vaš odgovor.
Ali imate zahtevo za dopolnitev odgovora?
Izvolite, gospod poslanec.

JANI IVANUŠA (PS SNS): Hvala lepa.
Saj sem vedel približno, kakšni bodo odgovori, ampak vseeno. Naj še enkrat povem, da je ta cesta za nas strateškega pomena. Razdeljena je v tri etape, pri čemer naj bi se prva in druga etapa gradili 38 mesecev, veste, kaj to pomeni, kajne. Prva etapa pa ima gradbeno dovoljenje. 10-kilometrska ravnina je tam in ne morem verjeti, da se ta gradnja ne more začeti, češ, da ne bo izvoza na gradbišče. To so štosi za narod, za mene ne. Ta cesta je bila že leta 1997 umeščena v ta prostor. Se pravi, da to traja že 22 let. Kar nekaj let se je delalo na tem, da se je to umestilo, od leta 1997, se pravi, dokumentacija traja že 30 let, in to je vse skupaj že malo predolgo. Vi pravite, da Slovenija potrebuje skladen regionalni razvoj, ampak to je daleč od tega. Mi tega skladnega razvoja v Ormožu, Svetem Tomažu, Gorišnici, Markovcih in Središču ob Dravi ne občutimo. Tudi investitorjev ni na račun tega. Žal jih ni, ker enostavno ne prihajajo, ker smo odrezani, smo v nekem začaranem žepu. Če bo še tako dolgo ta izgradnja trajala, se bojim, da ne bo prišlo do nobenega razvojnega preboja. Tudi mladi nam odhajajo, investitorjev ni, ni otrok, ni družin, se pravi, ni plač in tako dalje. Gre za ciklus, ki pomeni potem manj otrok v vrtcih, šolah, gimnazijah in tako dalje, kar je splošno znano. Zato sem zelo razočaran, da se tu enostavno ne more pohiteti. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod predsednik Vlade, izvolite.

MARJAN ŠAREC: Hvala lepa.
Saj se z vami lahko strinjam. Ni stvar v tem, da bi mi rekli, da te ceste ne potrebujemo. Zagotovo je to prioriteta, ne samo vaša, ampak je vsaka cesta prioriteta za vse. Če smo v zgodovini samostojne Slovenije ali pa še kaj dlje nazaj lahko zgradili samo tir do Hodoša, in to je vsa nova infrastruktura, kar smo železniške zgradili, cestne nekaj več, pa vendar še premalo, potem nam je jasno, da v naši državi vse poteka prepočasi. Potem smo tudi ogromno območje dali v Naturo 2000, in so težave takšne in drugačne. Zato se z vami strinjam in tudi razumem, da niste zadovoljni, saj ne nazadnje ni nobeden zadovoljen. Ali bomo spremenili zakonodajo v to smer, da ne bomo več gledali na varovanje okolja, ali bomo poenostavili zadeve, je neko drugo vprašanje, ki ni na tem mestu. Ampak po obstoječi zakonodaji postopki trajajo toliko časa, kot trajajo. Se pa strinjam, da je to absolutno predolgo in da to ovira vsakršen razvoj in napredek. Saj vidimo, da tudi veliki infrastrukturni projekti, kot so Karavanke, kot je drugi tir, kot je tretja razvojna os, ne vem, to se vleče že zdaj dolgo in revizija na revizija in ob obstoječi zakonodaji je situacija takšna, kot je.
Zato vam lahko dam to zagotovilo, da bom bdel nad tem projektov, tako kot tudi nad vsakim, in v okviru možnosti gledal na to, da se bo kaj začelo premikati. Tudi na tretji razvojni osi se je vendarle začelo nekaj premikati. Ne pravim, da je to dobro, ampak stanje imamo takšno, kot imamo, in je tudi posledica dolgih let. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala.
Gospod poslanec, imate postopkovni predlog, izvolite.

JANI IVANUŠA (PS SNS): Hvala.
Gospod predsednik Vlade, saj vem, ampak vseeno še moram nekaj dodati. Če delamo primerjavo, nekoč smo se iz Ormoža v Ljubljano vozili 2 do 3 ure po stari cesti, danes pa imamo avtocesto, del avtoceste, imamo 110 evrov vinjeto, pa se še vedno 2 do 3 ure vozimo. Malo je to, za primerjavo, smešno. Je pa tudi zanimiv podatek, da glavne zaposlitve v Slovenski vojski pa v Policiji dajejo ljudje s štajerskega dela. Tudi oni bi rabili to cesto. Glejte, vse se to vleče skozi potne stroške in kilometrino in čez čas.
Ministrica je pred volitvami obljubljala kamione na vlake. Vem, me prav zanima, koliko kamionov je spravila na vlake. Jaz se bojim, da nobenega. Škoda je, da se ne dela tisto, kar se obljubi. Ali pa vi, gospod minister, ste kdaj razmišljali o hitri cesti iz Kamnika v Ljubljano, da ne boste vsak dan zamujali? To je tudi zanimiva pobuda.
Niste mi pa odgovorili na tisto, kar sem še malo vmes vprašal, glede istrskega parlamenta, kakšno je vaše mnenje. Kaj se je to ustanovilo? Kje je pravna podlaga za ustanovitev? Mogoče bomo morali to na drugi seji ali pa kakorkoli drugače.
Po 246. členu, bi vseeno zaprosil, da se opravi širša razprava. Koalicijo bi prosil, naj se ne drži tistega, kar so se zmenili, da bodo vsa poslanska vprašanja rušili. V letu dni je eno vprašanje šlo skozi, gospoda Ciglerja, , pa še to, meni se zdi, na račun štosa. Ampak to je produktivno. Marsikatero vprašanje je dobro, marsikatero tudi pomembno, vi pa vse rušite. V letu dni je bilo samo eno vprašanje do zdaj, ki je šlo skozi. Produktivnost pa neproduktivnost, to je zame relativno .
Hvala lepa in prosim, da se po 246. členu opravi razprava.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
O vašem predlogu bomo glasovali jutri v okviru glasovanj.
S tem prehajamo na drugo poslansko vprašanje za gospoda predsednika Vlade.
Besedo ima mag. Branko Grims.
Izvolite.

MAG. BRANKO GRIMS (PS SDS): Spoštovani!
12 let mineva, kar je Slovenija v času vlade, ki jo je vodila SDS, stopila v šengensko območje. To ni bilo samoumevno, zahtevalo je izjemen napor in znanje predsednika Vlade, notranjega ministra, diplomacije. Ta uspeh je odprl izjemne razvojne možnosti za Slovenijo. Žal se je ta proces obrnil. Od 1. julija so skupne patrole na italijanski meji, ki označujejo, da se dokončuje izrivanje Slovenije iz šengenskega območja. Vlada pod vodstvom Marjana Šarca je naredila kup strateških napak. Na prvem mestu zagotovo pristop k Marakeškemu sporazumu, ki ga ni sprejela nobena od naših severnih sosed. Takrat se je reklo, da bo Slovenija osamljen otoček, če tega ne sprejeme, dejansko je sedaj osamljen otoček in vrh migrantskega žepa na Balkanu.
Vlada ne obvladuje ničesar. Ves čas govori, da je situacija na južni meji pod kontrolo. Dejansko te skupne patrole pričajo o tem, da pod kontrolo ni ničesar. Še več. Italija napoveduje nadaljnje stopnjevanje ukrepov. Ena od možnosti, celo časovno že opredeljena, je, da v primeru, da to ne bo uspešno, celo izgradnja zidu, in to z bodečo žico na naši zahodni meji. Tudi če do formalne izključitve iz šengna ne pride, je treba vedeti, da taka država postane manj zanimiva za investitorje, za vse, ki iščejo poslovno sodelovanje. To seveda povzroča izjemno veliko gospodarsko škodo. Kdor misli, da so te skupne patrole za bolj uspešen nadzor meje, se hudo moti. Primarna naloga teh skupnih patrol je v resnici čim hitrejše vračanje ilegalnih migrantov nazaj v Slovenijo. To se je danes že zgodilo – 16 migrantov smo dobili, pa še s komentarjem, da je to odraz dobrega sodelovanja.
Če bi samo pred štirimi dnevi izgovoril naslednje besede: »Zato je s strateškega vidika jasno, da moramo okrepiti preprečevanje nezakonitih migracij na južni meji, sicer bo Slovenija postala migrantski žep, kjer se bodo kopičili migranti in prosilci za azil, ki bodo presegli našo sposobnost, da jim pomagamo. In da je jasno, da se moramo sami opreti na svoje sile, jasno je, da posamezne države po lastni presoji sprejemajo ukrepe za zajezitev nezakonitih migracij. Če jih mi ne bomo sposobni zajeziti na južni meji, bodo ukrepali naši severni in zahodni sosedje na naši meji.« Takrat bi se s posmehom reklo: »To je vaše netenje strahu in vaš sovražni govor.« Danes so to tudi besede predsednika države Republike Slovenije.
Zato vas sprašujem:
Kako bo ukrepala vlada, da prepreči nadaljnje izrivanje Slovenije iz šengenskega območja, zapiranje meje … / izklop mikrofona/

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec, za vaše vprašanje.
Gospod predsednik Vlade, izvolite.

MARJAN ŠAREC: Ja, takšno vprašanje je seveda pričakovano od vas, gospod Grims. Vendar sem ravno včeraj obiskal tudi tri obmejne občine in se sam prepričal, da policisti izvajajo vse ukrepe, da bi omejili in čim bolj zmanjšali te nedovoljene migracije. Prva skrb pa je seveda varnost tam živečih ljudi in njihovega premoženja. To je dejstvo. In nihče ne zanika, da migracije so, migracije obstajajo.
Nekaj podatkov o nezakonitih prehodih meje in vračanja migrantov iz Italije. Mimogrede, imeli smo dva dni nazaj dogodek, ko je migrant poškodoval taksista, vendar ta migrant ni prišel s Hrvaške v Slovenijo, ampak je prišel iz Italije v Slovenijo, prej je bil pa že registriran v Nemčiji, pa v Franciji, pa še nekje je bil v registrih, pa te naše vrle sosede niso tega zaznale. Tako da se včasih zgodi tudi najboljšim.
Kar se tiče skupnih patrulj, ima Italija na vseh svojih mejah skupne patrulje. Tako jih ima tudi Slovenija s Hrvaško. Nikakor ne gre za kakšen unikum. Bom pa povedal nekaj podatkov. Od 1. 1. 2019 do 30. 6. 2019 je policija obravnavala 5 tisoč 345 nezakonitih prehodov državne meje. Število se je glede na enako obdobje preteklega leta povečalo za 47 %, ko je bilo v tem obdobju obravnavanih 3 tisoč 633 nezakonitih prehodov. Torej je tveganje povečano in tega nihče ne zanika. Policija je letos do 30. 6. obravnavala 119 dogodkov prijetij, v katerih so bili skupaj z migranti prijeti tudi tihotapci. Pri tem je bilo prejetih 172 tihotapcev ljudi, od tega je bilo 154 tujcev ter 18 slovenskih državljanov. Zoper 142 tihotapcev ljudi je bil odrejen tudi pripor. Število oseb, sprejetih od italijanskih varnostnih organov, je v prvi polovici letošnjega leta upadlo za 7 % glede na enako lanskoletno obdobje, tako da ne moremo govoriti o tem, da gre za kakršenkoli povečan prehod migrantov iz Slovenije v Italijo.
Skupne patrulje. Tukaj ne gre za ukrep, ki bi Slovenijo izrival iz šengenskega območja, temveč gre za povsem normalno sodelovanje. Kot rečeno, Italija ima z vsemi sosedi tovrstno sodelovanje. Mešane patrulje so opredeljene in določene v sporazumih o policijskem sodelovanju Slovenije s sosednjimi državami. Kot stalna oblika dela se izvajajo tudi z Republiko Hrvaško. V prvi polovici leta je bilo skupaj na tej meji izvedeno 463 mešanih patrulj, od tega 221 na območju Slovenije, preostalo pa na območju Hrvaške. Izvajaje mešanih patrulj je seveda stalna in uveljavljena oblika dela, ki bistveno pripomore k učinkovitosti dela in tudi na operativnem in taktičnem nivoju omogoča izmenjavo izkušenj in informacij. Mešane patrulje z Avstrijo, Italijo in Madžarsko kot državami šengenskega območja se organizira, kot gre za kakšen varnostni pojav večjih čezmejnih razsežnosti. Moram pa ob tem povedati, da tudi madžarska meja ni tako nepropustna, kot to radi prodajate. Tudi na Madžarsko vsako noč pride precej migrantov. Tako da tudi tam zaprošajo za azil in tudi Madžarska se s tem sooča, da ne bi mislili, da sedaj, ko je Madžarska postavila ograjo, tam ni nobenega migranta več. Pridejo čez mejo. In to sem slišal od ljudi, ki so kompetentni na tem področju, ne kar tako na pamet.
Kar se tiče zajezitve migracij, je ključni ukrep, da bi Frontex šel na zunanjo mejo Evropske unije, to je meja Hrvaške in Srbije in meja Hrvaške in Bosne in Hercegovine. In to poudarjamo že ves čas. Tako da govoriti o žepu v tem trenutku absolutno ni na mestu in je to zgolj namenjeno propagandi. Tako da sem se tudi prepričal to iz … / izklop mikrofona/

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod predsednik, za vaš odgovor.
Mag. Branko Grims, boste zahtevali dopolnitev?
Izvolite.

MAG. BRANKO GRIMS (PS SDS): Hvala.
Situacija za Slovenijo je naslednja. Madžarska ima ograjo, ki prestreže toliko ilegalnih migrantov, da tisto, kar oni dobijo, je kakšnih 3 % tega, kar prestreže Slovenija. Se pravi, manj kot 5 %. Avstrija je praktično zaprta. Podaljšuje kontrolo nonstop. To vsi veste. Sedaj tudi občasno z vojsko. O tem se lahko prepričate po izjavah na internetu. Sedaj se pa zapira še Italija. To je izrivanje Slovenije iz šengenskega območja, pa kakorkoli to imenujete.
Kar se tiče vašega obiska ob južni meji – kje pa ste bili vse minule mesece? Kako je z varnostno situacijo, smo videli. V času vaše vlade ena ugrabitev, sedaj napad na taksista, prvič je v Sloveniji grmel krik Alah Akbar. Pred tem že napad na mladoletno deklico, ki bi ga dvakrat podčrtal. Stara modrost pravi: Narod, ki ni sposoben zaščititi svojih otrok, nima prihodnosti. Stvari je treba jemati zelo resno. Tukaj so tiste napake, ki so dajale ves čas napačen signal ilegalnim migrantom. Ne samo pristop k marakešu, ampak ste zavrnili tudi naš predlog za zaostritev azilne zakonodaje, s čimer Slovenija v očeh ilegalnih migrantov postaja obljubljena dežela. Še več, vi financirate nevladne organizacije na čelu s PIC in Mirovnim inštitutom, za katere se ve, da pomagajo in spodbujajo ilegalne migrante k vdoru preko slovenske meje. Na to ste bili večkrat opozorjeni, pomoč pri kaznivem dejanju je kaznivo dejanje, ampak Vlada tukaj ne stori ničesar. Tisto, kar ste včeraj dol razlagali o tem, kar smo lahko videli, poglejte, ves čas ste govorili, da je za maksimalno varnost že poskrbljeno. V politologiji za tovrstno poceni nabiranje političnih točk obstaja strokovni izraz, to je »guncanje afen«. Gre za vprašanje:
Kako bo Vlada prevzela odgovornost … / izklop mikrofona/

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec. Tudi tokrat se je čas iztekel.
Gospod predsednik, izvolite.

MARJAN ŠAREC: Gospod Grims, ne zameriti, če vas jemljem s kančkom dvoma, glede na to, da zanikate tudi podnebne spremembe pa še kaj. To, kar govorite, seveda ne drži. Ne gre za nikakršno izrivanje Slovenije iz šengna. Gre za sodelovanje skupnih patrulj. Kar se tiče meje, sem se pogovarjal z ljudmi, z župani in so povedali svoje izkušnje. Župan Črnomlja je želel, da se ograja odstrani. Tudi župan Kostela gospod Črnkovič je izrazil željo, da se ograja odstrani. Ja, to je povedal v kamero, da jih ograja tam moti. Pa sem sam povedal, da za enkrat ograja tam je. In je primerno, da je. Kar se tiče vašega komentarja o »guncanju afen«, se jaz s tem ne mislim ukvarjati, ker je dosti, da prebereš kakšnega iz vaših medijev, pa je vse jasno.
Prebivalstvo na terenu je nekoliko drugačnega mnenja kot ste vi. Kar se tiče azilne zakonodaje, je pa to stvar tudi evropske zakonodaje. Če po eni strani tako navijate, kako Evropska komisija bo to, kako bo ono in kako mi tega ne spoštujemo, je podobno kot pri pravosodju. Kadar razsodi prav, je pravosodje, kadar razsodi narobe, je za vas krivosodje. Tukaj imamo neka temeljna razhajanja, zato se težko potem na neki realni osnovi pogovarjamo. Ampak azilna zakonodaja je tudi stvar evropskega prava. In tudi to je treba vedeti. Še enkrat ponavljam, da policija dela strokovno. Vlada je namenila sredstva za to, da se nakupuje tudi tehnična oprema, nekaj se je že kupilo. Varovanje meje poteka tako, kot mora. Citirali ste predsednika republike. Tudi to je dopustno, njegovo mnenje je dopustno. In če je njegovo mnenje takšno, je pač takšno. Sam pa iz operative vem, kako zadeve potekajo. Ne moremo pa razlagati, koliko je policistov in kje stojijo. To je pa jasno, da ne, ker je to razkrivanje policijske taktike. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod predsednik Vlade.
Imate možnost za postopkovni predlog.
Izvolite, gospod poslanec.

MAG. BRANKO GRIMS (PS SDS): To je res zanimiv refleks, če predsednik Vlade za predsednika države reče, da je njegovo mnenje dopustno. Daleč smo prišli v ocenjevanju, pa tudi o tem, kje so meje oblasti. Še enkrat citiram: »Če jih mi ne bomo sposobni zajeziti na južni meji, bodo ukrepali naši severni in zahodni sosedje.« To so besede predsednika države. In o tem sem govoril. Do tega že prihaja, to ni nekaj, kar je možno. Že zdavnaj prej bi morali ukrepati, pa do vsega tega ne bi prišlo. Ves čas ste zatrjevali, da so stvari urejene. Očitno niso. Slovenija postaja žep. Slovenija je že zdaj, kar se tiče azilnega sistema, preobremenjena. To vsi dobro veste. Naše kapacitete so omejene, naše možnosti so omejene. Naša prva skrb bi morali biti slovenske državljanke in državljani, ne pa nek tujec, ki pride in očitno zlorablja azilni sistem. To ste še dodatno poslabšali, ko ste še Turčijo dali s seznama varnih držav, da se tam še dodatno potem zakomplicirajo postopki. S tem niste rešili nikogar. Če je bilo nekomu ogroženo življenje, je itak imel pravico do postopka tako in tako.
Gre za vprašanje, kako preprečiti, da bi se še naprej kopičile škodljive posledice. Te škodljive posledice so varnostne in Slovenske in Slovenci, državljanke in državljani imamo po ustavi pravico do varnosti. Nobena pravica nobenega tujca ne more biti nad to pravico. Po drugi strani pa je to tudi temeljno razvojno vprašanje. Gre za vprašanje, kako delujemo v očeh potencialnih investitorjev, vseh tistih, ki iščejo gospodarsko sodelovanje partnerja na območju Republike Slovenije. Vse to odpira tema, ki je danes pred nami, ki očitno ni ustrezno rešena, ker Vlada ni uspela zaustaviti masovnega prodora ilegalnih migrantov preko južne meje. Te enostavno ne obvladuje. Zaradi tega je prišlo do situacije, ko so nam zdaj že pod vprašajem vse meje z našimi severnimi sosedi. To so okoliščine, zaradi katerih dejansko že prihaja in bo še mnogo bolj prišlo v naslednjih mesecih do kopičenja ilegalnih migrantov na ozemlju Republike Slovenije. Vse to bo zelo veliko stalo. Stalo bo trikrat, davkoplačevalce najprej neposredno, stalo bo državljanke in državljane varnostno, stalo bo vso Slovenijo razvojno, za naprej.
Zaradi tega je predlog, da se o tem spregovori v Državnem zboru Republike Slovenije, če že ne zaradi našega predloga, pa zaradi besed predsednika države, ki se ga lahko povabi zraven, da se ta razprava tudi opravi.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, mag. Grims, za vaš proceduralni predlog. O njem bomo glasovali jutri v okviru glasovanj.
Prehajamo na tretje poslansko vprašanje za predsednika Vlade.
Imate besedo, gospod Jernej Vrtovec.

JERNEJ VRTOVEC (PS NSi): Spoštovani predsednik Vlade in vsi ostali navzoči!
Dajte razumeti, da nam Primorcem dejansko ni vseeno glede napovedi o zapiranju zahodne meje in nam tudi ni vseeno glede vzpostavitve oziroma ustanovitve tako imenovanih skupnih policijskih patrulj. O tem ste govorili že v odgovoru na vprašanje, pa kljub temu obstajajo določene pomanjkljivosti.
Prva in poglavitna je ta, da drži dejstvo, da so skupne patrulje tudi z drugimi okoliškimi državami, Italijo z Avstrijo s Francijo in tako naprej. Ampak dejstvo je, da je skupna patrulja Slovenija-Italija nastala na našo pobudo, spoštovani predsednik Vlade. Zunanji minister je dejal v Bruslju, da bomo na ta način zgradili določeno zaupanje z Italijo. Jaz mislim, da lahko tudi na kakšen drug način gradimo zaupanje z Republiko Italijo, ne pa da mi predlagamo skupne patrulje. Zakaj je skupna patrulja na meji z Italijo, če sami, kot pravite, dobro obvladujemo situacijo na južni meji? To je enako, kot da bi vratarja postavili ne v gol, ampak za gol, pa bi pričakovali, da bo učinkovito branil svojo mrežo. Da mi sami predlagamo skupne patrulje, je nonsens. Zlasti pa povod, samopriznanje, da stvari na južni meji niso pod nadzorom. In drugič, na drugi strani povod notranjemu ministru Italije, da te patrulje, kot je že sam napovedal, nekje oktobra meseca oceni kot neučinkovite in bo treba zgraditi neko ograjo. To pa nas Primorce malce boli, spoštovani predsednik Vlade. Ta meja. Padec te meje leta 2004, ko Slovenija vstopi v Evropsko unijo, je bil narejen s takim ponosom in zanosom, kajti ta meja je delila slovensko narodnostno ozemlje.
In če kaj, je moje primarno vprašanje:
Kje so razlogi za mešane patrulje?
Zakaj je Republika Slovenija sama dala pobudo za skupne policijske patrulje, če pa jaz verjamem, recimo da verjamem notranjemu ministru, da mi dobro varujemo svojo mejo s Hrvaško?
In drugo vprašanje, ki je pa pomembnejše od tega, zlasti pa vaš odgovor, je naslednje:
Kako bo Vlada Republike Slovenije ukrepala ob napovedi ministra za notranje zadeve Italije Salvinija, da bo Italija postavila ograje na naši zahodni meji?
Kako bo Vlada ukrepala, da našega okna v svet, pogleda na zahod ne bo delila ograja, da bosta Nova Gorica in Gorica imeli skupen trg, ne pa da bo tam žica?
Kjer je skrajnost na oblasti, lahko prihaja tudi do iracionalnih idej in upam, da v tem primeru v teh odnosih ne bo tako.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala za vprašanje.
Gospod predsednik, izvolite.

MARJAN ŠAREC: Hvala.
Ne drži, da je prišla pobuda najprej od ministra Cerarja, ampak sta to pobudo začela obravnavati najprej oba generalna direktorja policij. Toliko mi lahko verjamete, da imam ta pravilen podatek. Sodelovanje se je najprej začelo na ravni policij in zagotovo ni bila slovenska politika tista prva, ki je to predlagala.
Kar se tiče meje med Italijo in Slovenijo in meje med Slovenijo in Hrvaško, je tukaj bistvena razlika, da je naša meja šengenska, italijansko-slovenska meja je pa notranja meja Evropske unije in postavitev te ograje in mejnih kontrol je potem enako, kot je tudi pri Avstriji. Ampak vam moram povedati, toliko pa že hodim po Bruslju, da ni vse v tem, kot vedno trdite, da mi slabo opravljamo svoje delo in potem vsi na to reagirajo. Ne bi bil o tem tako prepričan, kajti mejne kontrole ima tudi Nemčija z Avstrijo in Avstrija tudi zaradi tega vztraja na mejni kontroli. Mejno kontrolo ima tudi Danska in jo imajo še nekatere druge države. To pomeni, da de facto šengen danes tako ali tako ne deluje več, ker imamo notranje meje, notranje kontrole. Govoriti o tem, da izvajajo mejne kontrole – od Francije, Nemčije, do ne vem koga vse samo zato, ker mi reveži tukaj ne varujemo svoje meje, je zelo demagoško, je zelo netočno in ne nakazuje pravega stanja. Če bi bili mi tako neuspešni, potem ne bi prijeli v tem obdobju od novega leta do junija 5 tisoč 345 ilegalnih pribežnikov in jih tudi veliko večino vrnili nazaj na Hrvaško. In to je dejstvo. Je pa tudi dejstvo, da si Hrvaška prizadeva priti v šengen. Vendar bo morala Hrvaška tudi na svoji meji kaj narediti za to, da ne bomo mi dobili vseh migrantov, ki jih dobimo zdaj. Ker ne prihajajo s Hrvaške, ampak na Hrvaško že pridejo iz drugih držav. Problem je tudi Bosna in Hercegovina, kjer sistem ne deluje, kjer se tudi vodstvo še ni konstituiralo in tako naprej.
Zato ne ponižujte Slovenije s tem, ko govorite, da mi nismo sposobni in potem vsi okoli nas zapirajo meje. Na to pač ne morem pristati in nikoli ne bom. Tako ne dela nobena politika v nobeni sosednji državi, da pljuva po lastni državi in govori, kako je nesposobna. To se drugje ne dogaja. Niti Hrvaška tega ne dela, ko tako radi včasih poveste, kako je tam vse super, pri nas pa vse zanič. Ampak vseeno moram povedati, da je policija in skupaj z vojsko uspešna tudi pri vračanju migrantov. Kot sem pa že prej povedal, pa tudi na zahodu ne deluje vse tako, kot bi moralo, ker je tudi ta migrant, ki je zabodel taksista, prišel iz Italije k nam. Zato na te očitke lahko reagiram samo tako, da povem, da dajmo slovenski policiji tudi zaupati, dajmo zaupati vodstvu slovenske policije, da vemo, da delajo vse v skladu s tem, kar jim nalaga tudi nenazadnje mednarodno in evropsko pravo. Vsako postavitev ograj na naši meji s strani severnih ali zahodnih sosedov je pa treba jemati tudi v notranjepolitičnem kontekstu ravno teh istih držav. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod predsednik.
Gospod poslanec, izvolite.

JERNEJ VRTOVEC (PS NSi): Hvala za odgovor.
Citiram zunanjega ministra: »To sem predlagal, da bomo italijanski strani zelo jasno pokazali, da si želimo krepiti zaupanje.« To je dejal gospod Cerar. Ne bom se prerekal, kdo ima prav, kdo nima prav ali kdo je to predlagal, ampak takšne izjave so napačne. Ne želim polemizirati glede tega, kdo želi boljše tej državi. Jaz mislim, da si želimo vsi boljše tej državi, problem pa je sporočilnost z mešanimi patruljami. Sama sporočilnost je napačna.
Imam vizijo oziroma imam še eno vprašanje ob tem, kako sporočiti italijanski politiki, da ograje na zahodni meji ne potrebujemo. Meni je ključno vprašanje, kako bo Vlada odreagirala na to ključno vprašanje, da res ne pride do iracionalnih idej. Dejali ste, da so te ograje stvar notranjepolitičnih razmerij. Drži, morda. Ampak ali veste, kaj je problem? Da to ljudi, ki živijo ob meji, popolnoma nič ne zanima. Zlasti na meji z Italijo, ki deli slovensko narodnostno ozemlje v zelo veliki meri. Slovenci na eni, Slovenci na drugi strani. Zaradi tega bi jaz pričakoval mogoče od vas še večje prizadevanje o tem, da / nerazumljivo/ takšnih napovedi nekoč ne uresniči. / znak za konec razprave/
Ob tem še eno podvprašanje glede južne meje:
Ali po vašem mnenju, kar že nekateri novinarji tudi pišejo, hrvaški varnostni organi opuščajo dolžno ravnanje pri nadzoru migrantskih poti?
To sem v nekaterih medijev že zasledil.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala za to dopolnitev vprašanja.
Gospod predsednik, izvolite.

MARJAN ŠAREC: Hvala.
Kot sem povedal, imam svoje podatke in jim tudi verjamem. Vem, da sta se dogovarjali policiji obeh držav in oba generalna direktorja. To vem in sem tudi stoodstoten, da je tako. Kar se tiče notranje politike Italije, vem, da to nikogar ne zanima od nas, ampak saj veste, kako tudi pri nas nekatere stranke rade izkoriščajo notranjepolitično raznorazne zadeve, pa tudi to ne zanima v tujini nikogar – razen, da je efekt takšen, da imamo še slabši položaj, kot bi ga kdaj lahko imeli. V pogovorih z italijansko vlado bomo pač povedali, da razlogov za ograjo ni, ker enostavno to kažejo številke. Če imamo prisotne migracije, in to nas bo spremljalo še leta in leta zaradi zgrešene politike nekaterih velesil, ki so danes pripeljale do te situacije, ampak o tem se strinjava, da mi nimamo na to vpliva. In tem migracije bodo še nekaj let zagotovo, ker tudi Evropska unija ni dovolj aktivna pri reševanju teh vprašanj. Ampak pri vseh teh migracijah, ki se dogajajo, je ta številka, ki jo imamo in ljudi kolikor jih pride v Italijo in nam jih Italija vrne jih res ni veliko tako, da Italija ni nikakor ogrožena s strani, zaradi neaktivnosti Slovenije in to bomo tudi argumentirali. Kot sem pa rekel so pa vse te meje notranje meje Evropske unije in vsaka država, ki postavi mejne kontrole na območju notranjih meja s tem krši šengen, ampak tako kot je za Evropsko unijo dopustno, da imaš arbitražno razsodbo pa je ni treba uveljaviti tako je očitno tudi dopustno, da se šengen podira in o tem govorimo veliko tudi na evropskih svetih, kadar seveda / znak za konec razprave/ ne kadrujemo celo noč in to so resna vprašanja, ki se jih bo morala nova komisija zelo resni lotiti, zelo resno, če bomo hoteli reševati zadeve. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala. Imate predlog za postopkovno?
Izvolite.

JERNEJ VRTOVEC (PS NSi): Jaz tudi predlagam, da o tem vprašanju razpravljamo na eni izmed naslednjih sej. V bistvu je problematično to, da takrat, ko je katerakoli skrajna oblast, bodisi leva ali pa desna, na oblasti, prihaja do iracionalnih rešitev zaradi krepitve lastne oblasti in politične stranke določene države. Ocenjujem, da je tako tudi zdajle v Italiji. Lahko igra ograja izključno za notranjepolitične razloge, trpijo pa zlasti ljudje, ki bi živeli okrog te meje. Predlagajte notranjemu ministru in Vladi, da naredite prvih štirinajst dni v avgustu nadzor vsako soboto za vse Italijane, ki prihajajo v Slovenijo, pa boste videli, da bo ideja o ograji zelo hitro minila, kajti imeli bodo gnečo do Benetk. Pa v Avstriji bi bilo enako. Se pravi, prihaja do iracionalnih idej. Zaradi tega moramo biti tukaj še posebej zelo previdni in mora biti naša politika do Italije zelo odločna.
Vprašal sem vas tudi na koncu glede ukrepov, ki jih ima Republika Hrvaška ali namerno opuščajo dolžna ravnanja pri nadzoru migrantskih poti ali pa celo namerno spuščajo migrante skozi določene koridorje v Republiko Slovenijo. Mislim, da bi se morali tudi o tem pogovarjati. Kajti če to drži, mora prav tako Vlada Republike Slovenije ostro in močno na to reagirati. Nimate več zdaj priložnosti, da mi na to odgovorite, ampak zlasti ravnanja Republike Hrvaške, če to drži, kar pravimo, kar nekateri mediji pišejo, se bi morali o tem pogovoriti.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec. O vašem predlogu glasujemo jutri v okviru glasovanj.
S tem prehajamo na četrto poslansko vprašanje za predsednika Vlade.
Dr. Matej Tašner Vatovec, beseda je vaša. Izvolite.

DR. MATEJ TAŠNER VATOVEC (PS Levica): Najlepša hvala, predsednik.
Bom začel najprej s citatom: »Dvignili bomo dodatek za aktivnost za prejemnike denarnih socialnih pomoči, in sicer s ciljem njihove aktivacije ter zmanjšanja pasti revščine.« Spoštovani predsednik Vlade! To ni stavek iz programa Levice, to je stavek, ki ste ga zapisali v temeljni programski dokument vaše vlade. Gre za stavek iz vaše koalicijske pogodbe. Navkljub temu zapisu, te zaveze pravzaprav, je vlada, ki jo vodite, potrdila novelo Zakona o socialnovarstvenih prejemkih, ki s tem dodatkom dela nekaj popolnoma nasprotnega – ga ukinja. Če parafraziram ta citat iz te koalicijske pogodbe, so posledice jasne. Aktivacija bo manjša in tudi bistveno višja past revščine. Seveda je jasno, da je cilj za takšen ukrep zgolj eden, to je varčevanje, kar ste tudi sami zapisali v predlogu zakona. Beremo lahko, da bo državni proračun zaradi ukinitve dodatka še letos prihranil 8 milijonov, naslednje leto pa kar 16 milijonov v državnem proračunu. Zapisali ste tudi, da bo ta ukrep zmanjšal socialne pomoči kar 9 tisoč družinam in da bo več kot tisoč 500 družin ostalo brez socialnih pomoči, ki jih danes prejemajo. Jasno ste zapisali, da boste s tem ukrepom prizadeli 23 tisoč ljudi. Kdo so ti ljudje? V največji meri so to družine, kjer so starši pravzaprav zaposleni. Večina prejemnikov višjega dodatka za delovno aktivnost, se pravi, tisti, ki delajo več ur mesečno, je dejansko zaposlenih oziroma opravljajo delo, nekakšno delo za plačilo.
Na papirju se to mogoče sliši kot številke, kot neki abstraktni pojmi, dajva to pogledati nekoliko bolj plastično. Na primer, mati samohranilka, ki ob rednem delu za minimalno plačo zaradi tega dodatka prejme nekaj več kot 100 evrov mesečno. Teh 100 evrov boste brezposelnim, zaposlenim staršem samohranilcem, ki delajo za minimalno plačo, enostavno vzeli.
Poglejmo še kakšen vpliv ima tak protisocialen ukrep za denimo tričlansko družino, kjer je eden od staršev polno zaposlen in prejema nižji dohodek, drugi pa je brezposeln. Vzeli jim boste celih 200 evrov. Še enkrat, 23 tisoč ljudi še globlje potiskate v revščino.
Zaradi tega vas sprašujem:
Ali se pravzaprav zavedate, da bo ta ukinitev prizadela najbolj revne delavce, samohranilce na minimalnih plačah in družine, kjer je zgolj en starš zaposlen?
Zakaj ste se v Vladi odločili za ukrep, ki je diametralno nasproten s tistim, kar ste zapisali v koalicijsko pogodbo?
Kdaj lahko pričakujemo ukrepe, ki bodo šli v smeri krepitve socialne države, boju proti revščini, ne pa nasprotnemu, se pravi slabitvi socialne države in pravzaprav poglabljanju revščine?

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod predsednik, izvolite.

MARJAN ŠAREC: Hvala lepa.
Očitate nam, da bomo zmanjšali socialno državo in tako naprej, vendar moram reči, da to ne drži. Decembra lani smo z novelo Zakona o izvrševanju proračuna sprostili indeksacijo socialnih transferjev, ki so bili dolga leta tudi zamrznjeni. Tako ni več omejitev pri porodniškem dopustu in se izplačuje v 100-odstotnem znesku. Ponovno so do dodatka upravičene tudi velike družine. Sprostil se je tudi celotni zadnji dohodkovni razred za pridobitev državne štipendije. Dvignili smo minimalno plačo – že naslednje leto bo ta znašala 700 evrov neto, kar pomeni, da se bo znesek dvignil nad prag tveganja revščina. Prag je bil leta 2017 636 evrov. Prav tako smo ohranili višji znesek denarne socialne pomoči, ki še naprej znaša 392, 75 evrov za samsko osebo. S tem smo upravičencem ohranili za 30 % višjo denarno socialno pomoč, kot je bila v maju 2012.
Naš končni cilj je pravičen in enakopraven sistem in le-ta mora veljati na vseh področjih, ne zgolj pri dajatvah, s katerimi država polni svoj žep. Stroga pravila moramo postaviti tudi takrat, ko se denar deli. Socialni transferji morajo biti dovolj visoki, da omogočajo dostojno življenje, hkrati pa ne smejo slabiti motivacije za delo. Vi seveda citirate, kaj je bilo napisano v koalicijskem sporazumu, vendar če ministrica ugotovi, kje so problemi in kje zavede ne tečejo tako, kot bi morale, potem tudi predlaga kakšne ukrepe na tej osnovi. Tukaj ministrica seveda verjamem, da ve, kaj dela, in sem prepričan v to. Ob rekordni zaposlenosti oziroma primanjkljaju delovne sile prevladuje danes občutek, da se bolj splača sedeti doma in živeti od sociale. Država je pri zagotavljanju socialnih transferjev ponekod zelo pokroviteljska. Dejstvo je, da smo v času krize dostopnost do socialnih transferjev precej razširili, sistem pa tudi dopušča razne anomalije oziroma zlorabe. In vse to je ministrica tudi ugotovila.
Poleg okrepljenega nadzora pa bo treba tudi spremeniti ostale pasti neaktivnosti, predvsem odgovoriti na vprašanje o povezavi z razmerjem med minimalnih dohodkom ter višino minimalne plače. Ravno to je naš ključni problem. Znesek denarne socialne pomoči skupaj z dodatkom za delovno aktivnost znaša 89 % minimalne plače oziroma 600 evrov. Takšen sistem tudi ni pošten do zaposlenega, ki dela za minimalno plačo in hkrati vplačuje vse prispevke in dajatve, ki polnijo zdravstveno in pokojninsko blagajno. Ustvarjajo prihodek, ki bi ga lahko delili naprej tistim, ki ga tudi res potrebujejo. Denarna socialna pomoč in dodatki za delovno aktivnost so bili uvedeni v času krize. To je bilo že zdavnaj. Danes imamo čas, ko je trenutno še konjunktura, in se strinjamo, da s kriznimi ukrepi ne moremo delovati v konjunkturi. Ne bom se spraševal, zakaj to ni bilo že prej odpravljeno, ampak tako je.
Tako da ne morete očitati, da Slovenija ni socialna država. Slovenija je socialna država, je pa veliko težav pri tudi zlorabah. Mi do nedavnega sploh nismo imeli podatka, ali ima nek prejemnik tudi račun v tujini. Danes lahko to izvemo. Ne izvemo, koliko ima denarja, vemo pa, da ima recimo račun v tujini in še kaj. Skratka, tudi zlorab je veliko. Vem, da vi mislite, da jih ni, ampak so.
Ukrepi ministrstva gredo v pravo smer, kar se tiče tudi dodatka za delovno aktivnost, ker tudi imajo vsi … / izklop mikrofona/

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod predsednik.
Čas se je iztekel. Gospod poslanec, želite dopolnitev?
Izvolite.

DR. MATEJ TAŠNER VATOVEC (PS Levica): Spoštovani predsednik!
Deloma seveda zavajate. Tistih 89 %, ne bom se v to zapletal, gre za cenzus, ne za dejansko pomoč, ki jo ljudje dobijo, ker od tega je treba odšteti tisto, kar zaslužijo. Tisto, kar je bolj zaskrbljujoče, je to, ko pravite, da gre za neko motivacijo za delo. Povejte mi, kako bo mati samohranilka, ki je polno zaposlena, dela 8 ur na dan, že dela, ker dobiva nizko plačo, pa dobi ta dodatek, dodatno motivirana za delo, ko ji boste vzeli še dodatnih 100 evrov. Dobila bo 100 evrov manj, s katerimi bo pa še vedno morala plačevati najemnino, položnice, otrokom šolanje in tako naprej. Kako bo ta ukrep bolj motiviral te osebe za delo? In še enkrat, tu ne govorimo o ljudeh, ki so brezposelni in se jim bolj splača biti na socialnih pomočeh. Govorimo o revnih zaposlenih, o družinah, kjer je samo en starš zaposlen in dobiva dodatek zato, da lahko pritisne čez mesec. O teh družinah govorimo, in to ni nobena socialna politika.
Poleg tega je proti temu predlogu praktično celotna slovenska javnost. Mislim, da je 140 humanitarnih in nevladnih organizacij podpisalo apel, da se tak zakon ne sprejme. 29. avgusta lani je pravzaprav celotna koalicija bila proti takšnemu ukrepu: LMŠ, SMC, SD, DeSUS, SAB. Danes, eno leto kasneje, je Marjan Šarec tisti, ki je za takšne protisocialne ukrepe, v koaliciji pa mu nasprotuje samo še ena stranka. Tisto, kar je ključno, je to, da s tem dejansko potiskate ljudi v še večjo revščino. In ne boste nikakor prispevali k temu, da se bo dvignila delovna aktivnost, ampak, še enkrat, izključni učinek tega ukrepa bo, da bo proračun privarčeval, po drugi strani pa boste bistveno otežili življenje 23 tisoč ljudem v tej državi, ki so upravičenci do tega dodatka.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod predsednik, izvolite.

MARJAN ŠAREC: Socialne pomoči skokovito naraščajo, kar je čudno v času, ko nimamo krize. Nikakor ne drži, da zavajam in tudi ne drži, da celotna slovenska javnost temu nasprotuje. Položaj prostovoljcev je pa tudi enak, kar je bilo tudi očitano, kot je položaj druge brezposelne osebe, ki je prejemnik denarne socialne pomoči. In pri tej socialni pomoči in socialnih vprašanjih je treba biti zelo previden. Dokler vi ne boste priznali, da ljudje tudi zlorabljajo sistem, dokler ne boste priznali, da tudi v javni upravi vsi ne delajo dobro, dokler ne boste priznali, da imamo tudi izkoriščanja oziroma zlorabe sistema, potem se bomo tudi težko na neki realni osnovi pogovarjali. Videl sem v svoji praksi toliko tovrstnih stvari, da težko pristanem na to, da so vedno kar vsi upravičeni in da vsi v javni upravi delajo dobro in da so vsi kar izkoriščani. So pa, se strinjam z vami, in vedno sem se trudil v svoji dosedanji karieri zaščititi najšibkejše. Ampak dokler si ne bomo nalili čistega vina in drug drugemu priznali, da imamo probleme tudi z zlorabami, da imamo tudi ljudi, ki bi lahko delali, pa ne delajo, ker so socialne pomoči previsoke, potem ne moremo priti na tem področju skupaj. Vsi si moramo priznati – vi morate priznati, da so taki ljudje, ki zlorabljajo sistem, mi se pa lahko potem tudi pogovarjamo o tem, kako res take ukrepe sprejeti, da bodo dobili pomoč tisti, ki jo resnično potrebujejo. Bom povedal zguljeno frazo, dokler imamo črne beemveje, ki vozijo otroke v šolo, pa so na socialni podpori, pa naj se sliši še tako demagoško, do takrat problem ni rešen. Pa nimam vseh rešitev, ampak priznajte pa enkrat, da tudi niso vsi idealni in da so tudi zlorabe. Vem iz prakse, žal. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod predsednik, za vaš odgovor.
Gospod poslanec, imate možnost za postopkovni predlog, izvolite.

DR. MATEJ TAŠNER VATOVEC (PS Levica): Zaradi domnevnih zlorab bodo s tem ukrepom plačali dejansko starši samohranilci, zaradi domnev zlorab bodo plačale družine, kjer je samo eden zaposlen. Istočasno se predlaga davčna reforma, ki bo zvrtala 128-milijonsko luknjo v proračun, kar je sedemkratnik vrednosti privarčevanega dodatka, ki bo tistim, ki imajo minimalno plačo, z razbremenitvijo dala 1,7 evra na mesec, tistim, ki imajo več kot 5 tisoč evrov plače, pa 59 evrov na mesec. Mislim, da so to tudi hude zlorabe, ki jih sami uzakonjate. Namesto da bi Vlada, kot je to zapisano v koalicijski pogodbi, povečevala socialno državo, povečevala dodatek za aktivnost, dvignila denarno pomoč na raven minimalnih kratkoročnih življenjskih stroškov, to je 442 evrov, otroški dodatek, recimo, izvzela iz dohodkov in tako naprej, delate ravno nasprotno. Predsednik Vlade, dajte si vi enkrat priznati, da nastopi v intervjujih ali pa vaši javni nastopi, kjer zatrjujejo, kot smo zdaj slišali v tem zadnjem vašem odgovoru, niso dovolj, na koncu bodo številke pokazale bistveno drugačno sliko. Pokazale bodo, in to so tudi zadnji podatki, da se stopnja tveganja revščine kljub vsemu še vedno zvišuje, da 25 % oseb v enostarševskih gospodinjstvih živi pod pragom tveganja revščine. To so podatki, s katerimi bi se morali začeti resno ukvarjati in si priznati, da ima Slovenija tudi te težave. Zaradi tega mislim, da bi bilo več kot potrebno, da opravimo splošno razpravo, ne zgolj o tem vprašanju, ampak na splošno o tem, kako okrepiti stanje socialne države, kako okrepiti dejansko status ljudi, ki so v tem trenutku v tej državi revni, sploh tisti, ki delajo, in kljub temu da delajo, ne uspejo zaslužiti toliko, da bi normalno preživeli mesec. Mislim, da so to tista ključna vprašanja, o katerih bi se morali pogovarjati. Zato zahtevam splošno razpravo o tem vprašanju.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec. O vašem predlogu bomo glasovali jutri v sklopu glasovanj.
Gospa Maša Kociper, zadnja v tem krogu, beseda je vaša. Izvolite.

MAŠA KOCIPER (PS SAB): Hvala lepa.
Spoštovani gospod predsednik Vlade! Razprave o višini financiranja zasebnih šol so dodobra razgrele in tudi razdelile slovensko politiko in javnost. Kot kaže, se vsi skupaj zavedamo, da ne gre samo za vprašanje dodatnega financiranja, ampak za vprašanje neke načelne usmeritve države na tem področju, vprašanje odnosa med zasebnim in javnim in konec koncev tudi morda za vprašanje, ali se bolj nagibamo k tako imenovanemu skandinavskemu modelu socialne države ali pa k ameriškemu, visoko konkurenčnemu tržnemu modelu gospodarstva.
Slovenija ima enega najboljših sistemov izobraževanja in kakovostno javno šolstvo je težko izborjena pravica, ki se ji ne smemo odpovedati pod nobenim pogojem. Kot so v svojem pismu poudarili nekdanji šolski ministri, je bila ta vrednota vedno deležna široke podpore slovenske javnosti, saj smo šolstvo, ki vsem ponuja enake startne možnosti za pridobivanje znanja, razumeli kot izraz družbene pravičnosti in solidarnosti. Takšno zavezo smo koalicijski partnerji zapisali tudi v koalicijski pogodbi. Po drugi strani smo kot država že pred leti znotraj obstoječega sistema omogočili možnost izbire in izobraževanje izven mreže javnih šol omogočili vsem doslej veljavnim sistemom delnega sofinanciranja teh šol.
Tudi v naši stranki SAB se zavzemamo za močno in kakovostno javno šolstvo, ki sledi modernim pedagoškim prijemom in hitremu razvoju družbe. Nasprotujemo vsem ukrepom v smeri, ki bi lahko dolgoročno oslabili javno šolstvo in ga postavili v takšen položaj, da bi postopoma dobili dve vrsti šol – tiste za bogate in tiste za revne. Znanje mora postati ena temeljnih vrednot naše družbe, z razvojem delovnih in učnih navad, z razvojem individualne odgovornosti, s šolstvom, dostopnim za vse, s kvalitetnimi učitelji, ki bodo delali v takšnih pogojih, da bodo lahko takšno znanje in takšne prijeme tudi zagotovili.
Po drugi strani pa se tudi v naši stranki zavedamo, da v javnem sistemu šolstva ni vse tako, kot bi moralo biti. Prizadevati bi si morali za to, da bi tudi starši, ki vpisujejo otroke v javne šole, dobili najboljšo možno kvaliteto, kajti vsak starš želi narediti najboljše za svoje otroke. Kot eno nujnih sprememb zato v SAB, tudi v kontekstu te debate o zasebnih šolah, vidimo to, da ukinemo točkovni sistem pri vpisu v zasebne šole, tudi zato, ker so učenci na zasebnih šolah po vseh podatkih bolje ocenjeni.
V prvem delu vas zato sprašujem, predsednik Vlade:
Ali še vedno podpirate kakovostno mrežo javnih šol in predlagani zakon s strani našega ministra Jerneja Pikala?
Kako vidite trenutno stanje javnega šolstva?
Katere so po vašem mnenju tiste spremembe, ki so najbolj nujne?
Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Gospod predsednik Vlade, izvolite.

MARJAN ŠAREC: Hvala lepa.
Pogosta oznaka je, kolikor pravnikov, toliko pravnih mnenj – to vi dobro veste, ste pravnica. Danes v teh klopeh sedite – ali pa sedimo, včasih – predstavniki devetih strank, torej dveh več kot v prejšnjem mandatu. Dosedanja današnja vladna koalicija ima pet partnerjev in seveda še vedno manjšino glasov. Nasprotno je bilo v prejšnjem mandatu – bile so samo tri partnerice, pa niso uspele rešiti tega problema ustavne odločbe. Tako da tukaj ne gre za kakšno opravičevanje, ampak gre zgolj za dejstva.
Imamo tudi dve pravni mnenji, mnenje državnozborske pravne službe in mnenje vladne službe za zakonodajo, in obe sta nekoliko skeptični. Zaradi tega je tudi naša poslanska skupina pokazala, da želimo vendarle doseči nek kompromis. Tudi vaša stranka je dala svoje glasove na odboru zato, da člen odpremo – ne glede na to, kaj je predlagala Vlada, da člen odpremo – in da vodimo dialog in morda uspemo priti do kompromisa, vendar to ni šlo skozi. Veste, da so stranke LMŠ, vaša stranka, Desus in SMC na odboru ostale v manjšini in člen se ni odprl in se ne more ponovno o tem odločati. Problem je, ker za kompromisno rešitev ni večine in tudi za drugo rešitev ni potrebne večine. Se pravi, predlog ministrstva je, da je 100-procentno financiranje obveznega programa in 0-odstotno financiranje dodatnega programa, predlog desne strani parlamenta je pa, da je to 100-100. Se pravi, večine ni.
Če me sprašujete, če podpiramo javno šolo – seveda jo podpiramo. Kljub temu da smo želeli doseči vendarle tudi v parlamentu nek kompromis, 100 % obveznega in 25 % dodatnega, SMC je predlagal tudi do 85 % dodatnega, kolikor vem. Skratka, člen bi se odprl in bi mogoče pa prišli do nekega kompromisa, ker vendarle živimo v demokraciji in si želimo ustavno odločbo tudi uresničiti. Ker vsaka neuresničena ustavna odločba meče slabo luč tako na Vlado kot na parlament kot na vse tiste, ki odločajo. Ker nismo prišli do tega, je zdaj na mizi zakon, ki 100-odstotno financira obvezni program, kar je bila tudi zahteva Ustavnega sodišča, verjamem pa, da tudi če bo ta zakon sprejet, se zadeva ne bo končala. Tudi ta zakon bo šel v ustavno presojo in se bomo še nekaj časa ukvarjali s tem.
Kar je pa vaše drugo vprašanje, to je glede izboljšav v šoli, je pa tako, da so naše javne šole dobre, vendar pa manjka predvsem spoštovanja, spoštovanja do učiteljev. Predvsem bi morali starši nehati hoditi tja do fakultet s svojimi otroki. Šola je stvar učitelja in učenca. Saj se spomnimo že iz svojega življenja, ko smo hodili v šolo, starši niso hodili ves čas z nami, sploh pa ne z odvetniki, ampak so, če je bilo treba, prišli vprašat, kaj se mora še naučiti, da bo dobil pozitivno oceno, in to je bilo to. Danes pa vemo, da se tudi po športnih klubih več starši ukvarjajo s procesom, po šolah se več starši ukvarjajo, starši postavljajo tudi vodstva šol in tako naprej. Takšno je moje mnenje. Imam ženo, ki dela v šolstvu, in verjemite mi, da ne govorim kar tako na pamet. Torej, najprej je treba v šolo vrniti spoštovanje, da bo lahko šola opravljala tudi svojo vlogo, ki jo ima v tej družbi. Kot drugo je pa treba tudi v šolah malo več poudarka dati tudi na slovensko zgodovino, zlasti osamosvojitev in pa naprej, zato da bodo tudi otroci vedeli, v kateri državi sploh živijo in zakaj je ta država nastala in tako naprej.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod predsednik.
Gospa poslanka, želite še vprašati? Izvolite.

MAŠA KOCIPER (PS SAB): Hvala za odgovor, gospod predsednik.
Seveda se tudi v naši stranki zavedamo, da gre tukaj za zelo kompleksno pravno vprašanje. Kar se tiče nove ustavne presoje, moram reči, da se je v naši stranki ne bojimo in jo tudi z veseljem pričakujemo. Kot veste, je Ustavno sodišče glede istega vprašanja v preteklosti enkrat že odločilo diametralno nasprotno in tudi v konkretnem primeru je odločilo s 5 proti 4. Mi smo prepričani – tako kot tudi nekateri ustavni sodniki – da je odločitev o tem, ali bo država v celoti financirala tudi zasebno šolstvo, vprašanje, ki bi moralo soditi v polje zakonodajalčeve presoje in ne v polje ustavnosodne presoje. Pri nas 57. člen Ustave določa, da je osnovna šola obvezna in da je brezplačna. Razumeti jo je treba, tako jo tudi številni ustavni sodniki razumejo, v smislu, da morajo imeti vsi otroci možnost in pravico obiskovati brezplačno osnovno šolo. Tej pravici in možnosti je zadoščeno s kvalitetno javno šolo. Kaj bo naredilo Ustavno sodišče, ne vem, tudi ne upam presojati. Bi si pa želela, da enkrat dokončno pove, ali Ustavno sodišče res meni, da je treba zasebne šole financirati v celoti. Debata o kompromisnem predlogu – prav imate, sprejela je ta kompromisni predlog, da bi razrešili to dilemo, tudi naša stranka – je pokazala, da nasprotniki te ideje ne želijo kompromisa. Želijo popolno izenačitev, 100-100. Samo to je za njih primerno. Tukaj bi želela, da odloči Ustavno sodišče ali pa zakonodajalec.
Tudi mi smo se zdrznili, predsednik, ob vaši izjavi, da iščemo novo večino. Tako da vas še enkrat prosim za odgovore:
Ali se vaša stranka in vi osebno zavzemate, da vendar poskušamo ta zakon sprejeti, ga spraviti pod streho?
Potem pa bomo tako ali tako videli, kaj bo reklo Ustavno sodišče, pri čemer, še enkrat, bi tako pomembno odločitev zakonodajalec po našem mnenju moral pridržati zase in je ne prepustiti Ustavnemu sodišču. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Gospod predsednik, izvolite.

MARJAN ŠAREC: Glede na to, da zakon predlaga 100-odstotno financiranje obveznega programa, verjamem, da bo s tem zadoščeno tej ustavni odločbi, kot pravi minister. Mi je pa vseeno žal, da nismo odprli nove razprave in dosegli nekega kompromisa. Tudi sam nisem za 100-odstotno v obeh primerih, to je jasno. Saj če bi, bi že verjetno tak zakon predlagali, ampak vseeno …
Kar se pa tiče ustavne presoje, ki verjetno bo, bomo pa takrat videli, kako bo z Ustavnim sodiščem. Vsekakor pa se bomo, če bomo dobili sodbo, ki bo spet rekla, da zakon ni ustaven, s tem spet ukvarjali. Mi je pa žal, da je šola velikokrat tudi polje neke ideologije, kar zagotovo ni dobro. Šola bi morala biti, kot sem že prej poudaril, neka ustanova, ki izobražuje in predvsem tudi vzgaja. Meni se zdi še toliko bolj pomembno to, da bi na tem področju nekaj naredili, ker to, kar se dogaja danes, da si učenci včasih tudi preveč dovolijo, pa je potem učitelj kaznovan, se strinjamo, da verjetno ni prava pot in da bomo morali tudi na tem področju nekaj narediti, da bomo tudi učiteljskemu poklicu vrnili dostojanstvo. To bomo pa naredili tako, da bomo starši šoli zaupali in da ne bodo otroci jokali, če štirico dobijo. Tukaj, na tem področju smo. Otroci jočejo v šoli, če dobijo štirico. Kdo na njih pritiska, ne vem, je pa to žalostno. To je zelo žalostno in upam, da bomo kot družba enkrat to spremenili, ker vsi odlični ne moremo biti, ker smo si različni. To, da starši včasih svoje ambicije skušajo uveljaviti preko otrok, je velik problem. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod predsednik Vlade, za vse današnje odgovore.
S tem zaključujemo prvi sklop. V skladu z 247. členom Poslovnika Državnega zbora prehajamo na poslanska vprašanja, postavljena na 9. seji Državnega zbora.
Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in invalide, odgovarjali boste na pet poslanskih vprašanj. Kot prvo imate poslansko vprašanje gospe Eve Irgl v zvezi s problematiko slepih in slabovidnih otrok. Izvolite.

MAG. KSENIJA KLAMPFER: Hvala lepa za besedo in hvala lepa za vprašanje.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je 14. junija v javno razpravo poslalo zakon o določitvi in izplačilu dodatka za nego otroka. Cilj predloga zakona je ureditev izplačila neizplačanih dodatkov za nego otroka in povračila sodnih in izvršilnih stroškov, izkazanih s pravnomočno sodbo. Kot določa predlog zakona, se sredstva, izplačana po tem zakonu, ne bodo štela v dohodek, ki se upošteva pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ministrstvo je pri pripravi predloga zakona upoštevalo načelo učinkovitosti s ciljem upravičencem omogočiti uveljavitev neizplačanih dodatkov za nego otroka od leta 2003 dalje in uveljavitev povračila sodnih in izvršilnih stroškov, ki so upravičencem nastali v tožbah zoper državo, torej sodno priznanih stroškov. Upravičenec po tem zakonu je eden od staršev otroka, ki mu je bila v postopku odločanja o pravici do dodatka za nego otroka izdana ukinitvena ali zavrnilna odločba zaradi prejemanja dodatka za pomoč in postrežbo v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in pa seveda eden od staršev, ki mu je bila v postopku odločanja o pravici do dodatka za nego otroka izdana ukinitvena ali zavrnilna odločba zaradi prejemanja dodatka za nego in pomoč v skladu z zakonom, ki ureja družbeno varstvo duševno in telesno prizadetih oseb iz razloga neupoštevanja statusa šolanja.
Tekom javne razprave, ki je potekala zadnje tri tedne, smo prejeli več pobud, da se med upravičence štejejo tudi starši, ki vloge za pridobitev dodatka za nego otroka na predlog CSD-jev niso vložili. Namreč, rečeno jim je bilo, da vloga ni smiselna, saj da bo zavrnjena, in ti starši na centrih za socialno delo zaradi te prakse niso podali vloge. V procesu usklajevanja z drugimi resorji, ki je intenzivno potekal v zadnjem tednu, smo sprejeli odločitev, da predlog zakona dopolnimo in med upravičence štejemo tudi starše, ki nimajo ukinitvene oziroma zavrnilne odločbe. Nov predlog zakona bo v najkrajšem možnem času poslan v ponovno medresorsko usklajevanje, predvidoma še ta teden.
Mogoče samo še nekaj besed o postopku. Postopek se bo pričel na zahtevo upravičenca v roku enega leta od uveljavitve zakona. Krajevno bodo pristojni centri za socialno delo po stalnem prebivališču staršev. Izplačani dodatki za nego otroka se ne bodo šteli v dohodek, ki se upošteva pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, torej ne bodo ogroženi drugi socialni transferji, in od dohodka po tem zakonu se dohodnina ne bo plačala. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa ministrica.
Gospa poslanka, želite dopolnitev? Izvolite.

EVA IRGL (PS SDS): Najlepša hvala za besedo.
Spoštovana ministrica, kot veste, smo mi na Komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti zelo natančno spremljali, kaj se dogaja s problematiko slepih in slabovidnih. Prav zaradi mojega pogovora s straši so se začele stvari tudi premikati naprej – upam, da resnično v smeri poprave krivic. Na komisiji za človekove pravice sta takrat bila sprejeta tudi dva sklepa. In sicer da se nemudoma prekine vse postopke izvršb v postopkih zoper starše. Ampak tukaj vas moram opozoriti, da smo na komisijo kljub temu še vedno prejemali obvestila zaskrbljenih staršev, ki so navajali, da se jim stroški postopkov v posameznih primerih še vedno nalagajo, pa čeprav je bil sprejet sklep. In sprejeli smo tudi sklep, da Vlada takoj oziroma najkasneje v roku štirih mesecev z dopolnitvijo potrebne in ustrezne zakonske ureditve popravi krivice, ki so bile povzročene v tem primeru. To pomeni, da bi 14. junija morale biti te krivice že popravljene, zdaj pa vidimo, da je zakon šele v javni razpravi, kot ste sami omenili.
Zanima me:
Kdaj točno lahko starši pričakujejo popravo teh krivic, tako kot je bilo obljubljeno in tudi dogovorjeno?
Najlepša hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Gospa ministrica, izvolite.

MAG. KSENIJA KLAMPFER: Hvala lepa za dopolnitev vprašanja.
Mogoče samo uvodoma povem še, da smo mi začeli iskati rešitev že v mesecu januarju, takoj ko sem bila s to problematiko seznanjena. Takrat smo preverjali vse pravne možnosti. Edina pravna možnost, ki se je pokazala, je priprava zakona. Kot sami verjetno to dobro poznate, priprava zakona, sploh kar se tiče materije oziroma problema, ki je star 12 let, je zahtevala določeno mero usklajevanja in priprave. Pri tem smo poskušali biti res maksimalno previdni in skrbni, da ne bi z nastalim zakonom povzročili novih krivic. Zato smo tudi v zadnjih treh tednih še dodatno usklajevali, da bomo med upravičence lahko šteli tudi starše tistih otrok, ki zavrnilne odločbe nimajo. Časovnica, ki temu sledi: takoj ko bo zaključena ta javna razprava, gre zakon na sejo Vlade in potem pride k vam v Državni zbor. Približno v jesenskem času bodo na vloge staršev centri za socialno delo v upravnih postopkih izdajali odločbe in takrat bo v celoti o tej zadevi tudi odločeno.
Kar se pa tiče postopkov pred sodišči. Takoj po komisiji za človekove pravice smo poslali dopis Državnemu odvetništvu. Jaz kot ministrica na konkretne sodne postopke seveda ne morem vplivati zaradi načela delitve oblasti. Edino, kar je bilo takrat v moji moči, je bilo, da sem jih preko Državnega odvetništva, ki seveda zastopa državne organe, pozvala, da vse postopke, ki tečejo na predlog državnega odvetništva, predvsem izvršilne postopke, nemudoma ustavijo oziroma ne vlagajo novih, in to je bilo tudi sprovedeno. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa ministrica.
Naslednje vprašanje je zastavil gospod Primož Siter v zvezi z dodatkom za delovno aktivnost.
Izvolite, ministrica.

MAG. KSENIJA KLAMPFER: Hvala lepa za besedo in hvala za vprašanje.
Z novelo Zakona o socialno varstvenih prejemkih je bil za obdobje od 1. junija 2018 do 31. decembra 2018 povečan osnovni znesek minimalnega dohodka za 30 %, torej na 385 evrov. Ta znesek je bil avgusta 2018 valoriziran z rastjo življenjskih stroškov na 392,75 evra. Z novelo, ki smo jo sprejeli v mesecu novembru, je bil ta znesek tudi ohranjen po 1. 1. 2019. Z zadnjo novelo z mesecem novembrom je bilo torej preprečeno, da bi v januarju 2019 osnovni znesek minimalnega dohodka padel na 331 evrov, torej za 60 evrov, in povzročil, da bi 3 tisoč 599 družin izgubilo denarno socialno pomoč, 52 tisoč 486 družinam in samskim osebam bi se pa denarna socialna pomoč zmanjšala. Zaradi dviga osnovnega zneska minimalnega dohodka, s katerim je ministrstvo zagotovilo višjo socialno varnost širšemu krogu samskih oseb in družinam, je z uporabo instituta dodatka za delovno aktivnost prišlo do nastanka pasti neaktivnosti. Denarna socialna pomoč skupaj z dodatkom za delovno aktivnost predstavlja že 89 % minimalne plače oziroma bo s 1. avgustom 2019 po opravljeni indeksaciji ta znašala 402,18 evra oziroma že 91 % minimalne plače oziroma 172 evrov več kot leta 2011. Posledica te anomalije sistema je, da denarna socialna pomoč danes postaja redni dodatek delovno aktivne populacije, in to v času, ko nam na trgu primanjkuje delovne sile. To se odraža tudi v zelo skokovitem porastu upravičencev do denarne socialne pomoči, in sicer se je od aprila 2018 do maja 2019 število upravičencev povečalo za okoli 14 tisoč 500 oseb. Za razmejitev denarne socialne pomoči in minimalne plače ministrstvo predlaga ukinitev dodatka za delovno aktivnost, saj z vidika gospodarskih razmer in stanja na trgu dela, kjer primanjkuje delovne sile, dodatek za delovno aktivnost ni več ustrezno umeščen v institut denarne socialne pomoči.
Hkrati se s predlogom zakona določa spodbude za aktivacijo brezposelnih upravičencev do denarne socialne pomoči z neupoštevanjem z zakonom določene višine prejemka iz ukrepov aktivne politike zaposlovanja, katerih cilj je zaposlitev in izključitev v zaposlitveno rehabilitacijo po predpisih o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči. Namen zakona je torej hitrejša aktivacija upravičencev do denarne socialne pomoči in zagotavljanje višje socialne varnosti posameznikov oziroma celovita obravnava posameznika z namenom, da se mu v primeru stiske in socialne ogroženosti pomaga preživeti in ga hkrati usposobiti tako, da je čim prej sposoben ponovno prevzeti svojo primarno obveznost, to je zagotavljati dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Ukinitev dodatka za delovno aktivnost bo vplivala tudi na krog upravičencev do denarne socialne pomoči, in sicer se bo zmanjšalo število prejemnikov. Vendar ministrstvo opozarja, da čeprav bo prišlo do ukinitve dodatka za delovno aktivnost, bo zaradi sprejete novele lanskega novembra denarno socialno pomoč in iz nje izvedene pravice ohranilo 2 tisoč družin oziroma samskih oseb ter 44 tisoč 638 družin oziroma samskih oseb bo ohranilo enako višino denarne socialne pomoči.
Ministrstvo glede na navedeno zaključuje, da je denarna socialna pomoč institut socialnega varstva, ki je namenjen preživetju, in da je s sprejetimi ukrepi zagotovilo višjo socialno varnost socialno ogroženim osebam, hkrati pa s predlogom preprečuje past neaktivnosti in spodbuja aktivacijo brezposelnih upravičencev do denarne socialne pomoči. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa ministrica.
Gospod poslanec, verjetno zahtevate dopolnitev odgovora? Izvolite.

PRIMOŽ SITER (PS Levica): Hvala lepa. Lep pozdrav, spoštovana ministrica, kolegi!
Ministrica mi je odgovorila na vprašanje, ki sem ga zastavil na prejšnji seji v zvezi s kontradiktornostjo na eni strani ukinitve dodatka za delovno aktivnost in reševanja vprašanja revščine na drugi strani. Že kolega Tašner Vatovec in premier sta o tem na tej seji spregovorila. Rad bi poudaril, preden zastavim še dopolnilno vprašanje, eno malenkost. Mi se ne slepimo, da ljudje, ki izkoriščajo socialne transferje, ne obstajajo. O tem, kakšno število teh ljudi je, bi lahko na dolgo in široko razpravljali, mislim, da tudi kakšne konkretne analize o ljudeh, ki, citiram premierja, »se vozijo v mercedesih in izkoriščajo socialne transferje«, niti ne obstajajo. Je pa nesramno s strani Vlade, da se v imenu preprečevanja ali pa spodbujanja k aktivaciji tistih, ki da izkoriščajo socialne transferje, pušča tako velika vrzel kolateralne škode med tistimi, ki resnično pomoč potrebujejo. Recimo 25 % enostarševskih družin živi pod pragom revščine, ti delajo, ti ne izkoriščajo teh transferjev in bodo najbolj nastradali zaradi tovrstnih ukrepov. Ampak to je bržkone stvar, ki terja pogled v ogledalo na strani vladne koalicije.
Imam pa politično vprašanje, ki terja politični odgovor. Tudi jaz bom citiral koalicijsko pogodbo: »Dvignili bomo odstotek za aktivnost za prejemnike denarnih socialnih pomoči, in sicer s ciljem njihove aktivacije ter zmanjšanja pasti.« Kako ukinitev socialnega transferja rešuje past revščine, če jo v bistvu, in to je zdaj zdrava kmečka pamet, poglablja? To je moje vprašanje. Kako opravičujete ta politični nateg, se opravičujem izrazu, obljube proti resničnosti, na katero je ciljal tudi kolega Han na prejšnji seji, ko je rekel, da koalicijske pogodbe pač ne rabimo spoštovati.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Gospa ministrica, izvolite.

MAG. KSENIJA KLAMPFER: Hvala lepa za dopolnitev vprašanja.
Dodatek za delovno aktivnost je bil v našo zakonodajo vpeljan leta 2011, torej v času največje krize, ko je denarna socialna pomoč znašala 230 evrov in je bila tako 160 evrov nižja, kot je danes, oziroma 172 evrov nižja, kot bo po prvem avgustu. Gre tudi za institut, ki ga ne pozna nobena druga evropska država članica. Prav gotovo se bo s 1. avgustom razmak med denarno socialno pomočjo in dodatkom za delovno aktivnost in minimalno plačo tudi povišal, tokrat z 89 % na 91 %. To, kar mi ugotavljamo na centrih za socialno delo in na zavodih za zaposlovanje, je, da imajo svetovalci velike težave. Namreč, zelo težko motivirajo te ljudi za delo, ker enostavno sami povedo, da se ne splača delati. Kot tudi ministrica za delo moram poskrbeti, da bodo ustvarjeni takšni pogoji, da se bo delo splačalo. Delo je namreč v Sloveniji takoj za zdravjem, druga najpomembnejša vrednota. Kot pa je vpeljano tudi v sam zakon, istočasno predlagamo, da se vsa tista nadomestila, ki jih upravičenci dobijo, če se vključijo v ukrepe aktivne politike zaposlovanja, v ukrepe socialne aktivacije, ne bodo upoštevala pri dodeljevanju denarne socialne pomoči, kot je to danes.
Danes je ureditev takšna, da v kolikor prejme to nadomestilo preko ukrepa aktivne politike zaposlovanja, to upravičencu zniža denarno socialno pomoč. Po novi ureditvi nadomestilo, ki ga bo upravičenec prejel preko aktivne politike zaposlovanja ali socialne aktivacije, ne bo znižalo denarne socialne pomoči, kajti zdaj ugotavljamo, da se v te ukrepe ne želijo vključevati, ker jim denarno socialno pomoč znižujejo. Na ta način jih bomo motivirali, da se bodo vključevali v ukrepe aktivne politike zaposlovanja, jih opolnomočili in jih poskušali čim prej približati trgu dela. Na današnji dan je trenutno – vsak dan je pravzaprav – odprtih približno 3 tisoč delovnih mest. Po nekih podatkih naj bi samo v turizmu danes primanjkovalo tudi do 10 tisoč delavcev. Istočasno bi pa rada povedala, da se je od lanskega aprila, torej od aprila 2018, in do maja 2019 število upravičencev do denarne socialne pomoči skokovito povečalo, in sicer za približno 14 tisoč 500, kljub temu da beležimo rekordno gospodarsko rast v zgodovini in pa v Evropi. Tako da v sistemu torej nekaj ne štima. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa ministrica. Imam občutek, da ste si prislužili postopkovni predlog.
Gospod poslanec, izvolite.

PRIMOŽ SITER (PS Levica): Hvala lepa, ministrica, za to izvrstno izhodišče, »v sistemu nekaj ne štima«. Ja. V sistemu ne štima ne to, da je seštevek vseh socialnih transferjev, ki si jih posameznik lahko privošči, previsok, v sistemu v glavnem ne štima to, da je plača, ki jo prejema nekdo, ki dela, ki vlaga svoj trud, čas in energijo, prenizka. Zato se, kot pravi urbana legenda, bolj splača sedeti doma. Ne, ker je seštevek socialnih transferjev previsok, ampak ker je enostavno minimalna plača prenizka. Sistem – tu zopet citiram premierja – ni pravičen do zaposlenega. Dodatek, o katerem danes govoriva, dobivajo ljudje, ki delajo. Ki s seštevkom vsega, kar s svojim delom prigarajo, ne morejo ustvariti nekega normalnega, varnega, socialno varnega družinskega okolja. Izračuni so jasni, številke so jasne, statistike so jasne. Slovo od tega dodatka na delovno aktivnost je slaba ideja, je slaba poteza, je korak proti antisocialni državi. V Levici temu ostro nasprotujemo in bomo tudi v prihodnje. Še posebej v državi, za katero ste sami rekli, da beleži dobičke, dobičke tudi subvencionira, subvencionira gospodarstvo, subvencionira takšne in drugače iniciative na naslovu gospodarstva, govorimo o milijonskih zneskih, ko pa je treba na drugi strani 100 ali pa 200 evrov nakloniti eni družini, ki ji to reši življenje skozi mesec, je pa to iz naslova države problematično.
Zato ker je vprašanje bistveno širše kot samo ta en ukrep ukinitve ali neukinitve dodatka na delovno aktivnost, pozivam Državni zbor, da opravi širšo razpravo. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec. O vašem postopkovnem predlogu bomo glasovali jutri v okviru glasovanj.
Gospa ministrica, imate vprašanje gospoda Soniboja Knežaka, ki je vezano na odprto pismo Sindikata upokojencev Slovenije o usklajevanju pokojnin in letnem dodatku. Izvolite.

MAG. KSENIJA KLAMPFER: Hvala za vprašanje.
V zvezi z zahtevami Sindikata upokojencev Slovenije bi uvodoma želela opozoriti, da je treba vse ukrepe na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno z usklajevanjem pokojnin, poleg z vidika primernosti dohodkov vedno redno presojati tudi z vidika javnofinančne vzdržnosti pokojninskega sistema. K temu Vlado Republike Slovenije zavezuje tudi ustavna določba v zvezi s sprejetim fiskalnim pravilom ter obseg izdatkov, ki je določen v sprejetem finančnem okviru za pokojninsko blagajno in ga ni dovoljeno preseči. Na ministrstvu trenutno že potekajo aktivnosti v zvezi s spremembami pokojninske in invalidske zakonodaje. Ministrstvo je v marcu 2019 predstavilo izhodišča za pripravo sprememb in dopolnitev pokojninske in invalidske zakonodaje. Le-ta so bila predstavljena tudi koalicijskim poslancem, predlog izhodišč pa je bil obravnavan tudi v okviru Ekonomsko-socialnega sveta.
Navedena izhodišča še niso predstavljala konkretnih zakonodajnih rešitev, temveč je šlo zgolj za nabor ukrepov, pri čemer soglasje socialnih partnerjev glede konkretnih rešitev še ni bilo doseženo. Prav iz tega razloga je bila v okviru ESS za ta namen obravnave predvidenih sprememb in dopolnitev pokojninske zakonodaje ustanovljena posebna pogajalska skupina, ki jo sestavljajo Vlada Republike Slovenije ter socialni partnerji, člani Ekonomsko-socialnega sveta. Pogajanja intenzivno potekajo, pri čemer so socialni partnerji že obravnavali vse predvidene ključne spremembe zakonodaje. Le-te bodo med drugim stremele k zagotavljanju primernosti dohodka za varno starost ter posledično k izboljšanju socialnega položaja vseh upravičencev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pri tem bo posebna pozornost posvečena zvišanju socialne varnosti najranljivejših skupin v okviru pokojninskega sistema. Tako se bodo povišale najnižje starostne pokojnine, vdovske, družinske, invalidske pokojnine ter tudi nadomestila za invalidska zavarovanja.
Tudi višina letnega dodatka je vezana na stanje na področju javnih financ. V letošnjem letu bodo zagotovljena dodatna sredstva za izplačilo letnega dodatka v višini 140 milijonov evrov, kar je na ravni kot leta 2012 pred uveljavitvijo tako imenovanega Zujfa. Letni dodatek bodo ponovno prejeli vsi upokojenci, in sicer v petih različnih višinah v odvisnosti od višine pokojnine, ki jo prejmejo, pri čemer se bodo višine letnega dodatka v primerjavi z letom 2018 v vseh razredih povišale za 27 evrov. Z razdelitvijo na pet razredov se v večji meri upošteva socialni položaj prejemnikov pokojnin, pri čemer pa je razkorak med posameznimi razredi manjši, kot bi bil, na primer če bi se letni dodatek izplačal v skladu s sistemskim zakonom, ki predvideva dve višini letnega dodatka. Prav tako je pomembno, da nihče od upokojencev pri prejemanju letnega dodatka v letu 2019 ni v slabšem položaju glede na preteklo leto, saj so novi razredi določeni na način, da se le-ti prilagodijo predvideni uskladitvi pokojnin, zaradi česar upokojenci zaradi uskladitve pokojnin ne bodo padli v drugi, višji razred. V letošnjem letu sta predvideni tudi dve uskladitvi pokojnin, poleg redne sistemske za 2,7, ki je bila v mesecu februarju, je predvidena tudi izredna uskladitev pokojnin, katere višina bo odvisna od gospodarske rasti v letu 2018, predvidoma 1,5. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa ministrica, za odgovor.
Gospod poslanec, izvolite.

SONIBOJ KNEŽAK (PS SD): Hvala, spoštovana ministrica.
Namen mojega vprašanja, ki sem vam ga zastavil v prejšnjem mesecu, je bil ta, da se javno tudi opredelite do zahtev Sindikata upokojencev Slovenije. Tisto, kar me veseli, kar ste tudi danes predstavili, je, da ta socialni dialog poteka. Upam, da boste prišli tudi do kakšnih konkretnih rešitev. Če se nas je pred volitvami česa zavedalo vseh devet strank, ki smo v tem parlamentu, sta bili to dve temi, o katerih smo si bili vsi enotni, da morata biti prioriteta te države. Prva zadeva je bila, da moramo urediti razmere v zdravstvu, druga pa, da moramo poskrbeti za upokojence. Tudi v programskem delu koalicijske pogodbe smo kar dosti natančno opredelili te ukrepe. In seveda, tisto, na kar ste sami opozorili – jaz sam se zavedam, da morajo biti zadaj finance. Kot prvi ukrep, ki smo ga opredelili notri pod rubriko Okrepitev finančne vzdržnosti pokojninskega sistema, smo zapisali, da morajo pokojnine zagotavljati dostojno življenje upokojencev in upokojenk, država pa si mora prizadevati zagotoviti sredstva za to raven odhodkov.
V tej smeri je šel tudi moj predlog Ministrstvu za finance. Jaz upam, da se zaveda tega, da poskušamo, kar se tiče javnega dolga, upočasniti zadevo in da del teh sredstev, ki bi jih namenili za zmanjšanje in odplačevanje tega dolga – kjer smo, mimogrede, med najbolj uspešnimi v državi – poskušamo nameniti za te kategorije naših državljank in državljanov, ki so v obdobju življenja, ko si v bistvu sami ne morejo več pomagati, z nekim dodatnim delom izboljšati svojega položaja. Situacija upokojencev je – sami jo verjetno bolj poznate od mene, zavedam se tudi, da imate težek resor – sam na trenutke tudi opažam, precej težka.
Tisto, kar sem vas hotel še dodatno vprašati v tem svojem javljanju, je:
Ali ste z ministrom za finance, ker vedno so finance zadaj, opredelili tudi kakšen terminski plan za vse tisto, kar ste mi zdajle našteli?
Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec, za dopolnitev.
Gospa ministrica, izvolite.

MAG. KSENIJA KLAMPFER: Hvala lepa za dopolnilno vprašanje.
Ja, seveda, finančni učinki so izračunani, in kot rečeno, trenutno potekajo intenzivna pogajanja na Ekonomsko-socialnem svetu v okviru pogajalske skupine. Ta petek, 12. julija, je sklicana izredna seja Ekonomsko-socialnega sveta, kjer bo podano okvirno poročilo o napredku pogajanj. V tem trenutku lahko povem, da je že doseženo soglasje za nekatere točke, nekatere točke so še odprte, v okviru teh bodo pogajanja še potekala. V tej povezavi so finančni okviri izračunani. Kar pa se tiče počasnejšega zniževanja javnega dolga, to pa je seveda področje Ministrstva za finance in to je odgovor, ki ga bo moral podati minister za finance. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa ministrica.
Naslednje vprašanje vam je postavil poslanec gospod Vojko Starović, vezano pa je na spremembo ZPIZ-2.
Izvolite.

MAG. KSENIJA KLAMPFER: Hvala lepa za vprašanje.
Uvodoma bi želela opozoriti, da vsaka sprememba pokojninske in invalidske zakonodaje zahteva čim večjo mero konsenza vseh socialnih partnerjev, za dosego katerega pa je seveda potreben določen čas. Oziroma na kratko povedano, vsa zakonodaja, ki bo šla naprej v parlamentarni postopek, mora biti dosežena s soglasjem vseh socialnih partnerjev. Na ministrstvu trenutno intenzivno potekajo aktivnosti v zvezi s spremembami pokojninske in invalidske zakonodaje. Ministrstvo je tako že v mesecu marcu predstavilo izhodišča za pripravo sprememb in dopolnitev pokojninske in invalidske zakonodaje. Le-ta so bila predstavljena koalicijskim poslancem, predlog izhodišč pa je bil obravnavan tudi v okviru Ekonomsko-socialnega sveta.
Navedena izhodišča še niso predstavljala konkretnih zakonodajnih rešitev, temveč je šlo zgolj za nabor ukrepov, pri čemer soglasje socialnih partnerjev glede konkretnih rešitev še ni bilo doseženo. Prav iz tega razloga je bilo v okviru Ekonomsko-socialnega sveta za namen obravnave predvidenih sprememb in dopolnitev pokojninske zakonodaje ustanovljena kot rečeno posebna pogajalska skupina, ki jo sestavljajo Vlada ter vsi socialni partnerji. Pogajanja glede možnosti uveljavitve rešitev oziroma ukrepov, ki so bili predhodno zajeti v izhodiščih za spremembo pokojninske zakonodaje, so trenutno torej še v teku. So pa socialni partnerji že obravnavali vse predvidene ključne spremembe zakonodaje. Glede nekaterih predlogov je bilo soglasje socialnih partnerjev že doseženo, pri nekaterih drugih so mnenja zbližana ali pa soglasja glede predlaganih ukrepov zaenkrat še ni bilo mogoče doseči.
Predvidene spremembe zakonodaje bodo na eni strani zasledovale predvsem podaljševanje delovne aktivnosti, po drugi strani pa stremele k zagotavljanju primernega dohodka za varno starost ter posledično k izboljšanju socialnega položaja vseh upravičencev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pri tem naj dodam, da bo posebna pozornost posvečena zvišanju socialne varnosti najranljivejših skupin v okviru pokojninskega sistema. Tako se bodo povišale najnižje starostne pokojnine, vdovske, družinske, invalidske ter tudi nadomestila invalidskega zavarovanja. Ob tem pa se mi zdi nujno opozoriti, da je pri sprejemanju ukrepov na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja poleg zagotavljanja ustrezne ravni dohodka v starosti potrebno na drugi strani upoštevati tudi zagotavljanje finančne vzdržnosti pokojninskega sistema na dolgi rok. Predvidena časovnica: spremembe bodo predvidoma sprejete do konca letošnjega leta in v veljavo stopile leta 2020. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Želite dopolniti vprašanje? Izvolite.

VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Gospa ministrica, hvala za odgovore.
Tu bi imel še vprašanje. Veseli me, da je zdaj neka časovnica do konca leta in da ne bo začela nova spremenjena zakonodaja veljati s 1. 1. 2020, čeprav smo govorili, da naj bi začela s 1. 1. 2019 v nekem koalicijskem sporazumu. Pri tem se mi zdi nekaj. Ko govorimo o podaljševanju ostajanja starejših ljudi na trgu dela, se mi zdi to, da penzije ljudi ostanejo in da lahko še naprej delajo oziroma se ponovno zaposlijo brez kazni, da izgubijo svojo pokojnino, dejansko odlašanje, ker nam primanjkuje delavcev. In po drugi strani – ker naj bi se vsako delo izplačalo – računica v zvezi s tem ukrepom pokaže popolnoma jasno, da tisti, ki dela in prejema pokojnino, z delom plača toliko dajatev in prispevkov, da je ta pokojnina pokrita. V vseh plačnih razredih primerjalno. Zdi se mi, da je tu neko odlašanje, ko nam na trgu dela primanjkuje delavcev, zaposlenih, zelo škodljivo. Tako da bi morali k temu takoj pristopiti.
Mislim, da bi morali na tem področju na celotni zakonodaji v zvezi s pokojninam dejansko pohiteti in ne odlašati in sklicevati, to skupina mora delati. Pozdravljam socialni dialog, ampak mora delati, mora narediti, nekaj dati od sebe in da pridemo do teh sprememb, ki so nujne, čim prej. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospa ministrica, izvolite.

MAG. KSENIJA KLAMPFER: Hvala za dopolnitev vprašanja.
Moram povedati, da ta skupina zelo pridno dela. Pogajanja potekajo vsak teden redno, zelo intenzivno in tudi ta institut, ki ste ga izpostavili, tako imenovani dvojni status upokojencev, je predmet pogajanj. Na ministrstvu smo pripravili izhodišča, seznanjeni ste z njimi. Je pa res, da socialni dialog zahteva svoj čas. Na področju pokojninske zakonodaje moramo stremeti k soglasju vseh socialnih partnerjev. K temu se bom seveda zavzemala. Težko je trenutno napovedati, kakšne bodo končne odločitve. To je seveda odvisno od poteka samega socialnega dialoga. Kot rečeno, prve informacije bodo pa že ta petek, 12. julija, na izredni seji Ekonomsko-socialnega sveta, kjer bomo dali prvo poročilo o napredku pogajanj. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Ministrica bo odgovorila še na vprašanje Primoža Siterja v zvezi z naraščajočo plačno vrzeljo med spoloma v Sloveniji.
Ministrica, izvolite.

MAG. KSENIJA KLAMPFER: Hvala lepa tudi za to vprašanje.
Kot ste navedli, ima Slovenija eno najmanjših plačnih vrzeli med spoloma v Evropi, in sicer 8 %, kar je enkrat manj, kot je povprečje Evropske unije, ki zanaša 16 %. Ta relativno nizka plačna vrzel med spoloma je predvsem posledica visoke stopnje delovne aktivnosti žensk v Sloveniji, njihove pretežne zaposlitve za polni delovni čas, visoke zaposlenosti v javnem sektorju, kjer je enotni plačni sistem, plače pa so v povprečju višje kot v zasebnem sektorju, ter dobre družinske politike, ki omogoča usklajevanje poklicnih in družinskih obveznosti oziroma skrbi za otroka ter dostopno in kvalitetno otroško varstvo in zagotavlja varstvo otrok pred poukom in po njem ter prehrano v šoli. Kljub tej relativno nizki plačni vrzeli med spoloma je v zadnjih letih zaslediti trend povečanja. Vendar če primerjamo podatke o plačni vrzeli med spoloma v daljšem časovnem obdobju, vidimo, da se je plačna vrzel med spoloma v času ekonomsko-finančne krize zmanjšala, zadnja leta pa se zopet povišuje in je podobna tisti izpred krize. Na primer leta 2006 je znašala 8 %. Razlogi za zmanjšanje plačne vrzeli med spoloma v času krize naj bi bili predvsem posledica krize in strukturnih sprememb zaposlenih, saj so s trga dela najprej izginila predvsem slabo plačana delovna mesta tako žensk kot moških, te izgube pa so pomembno vplivale na raven povprečne plače obeh skupin – tako žensk kot moških.
V zadnjih letih po izhodu iz krize gre iskati razloge za povečanje plačne vrzeli med spoloma predvsem v različni zastopanosti spolov po dejavnostih in opravljanju različnih poklicev. Ker so horizontalna in vertikalna segregacija med spoloma na trgu dela in neuravnotežena delitev dela v zasebni sferi ključni razlogi za plačno vrzel med spoloma, je ukrepanje usmerjeno predvsem v odpravo horizontalne in vertikalne segregacije, ozaveščanje o neenakosti med ženskami in moškimi, o spolnih stereotipih ter obstoju plačne vrzeli in v spodbujanje bolj uravnotežene porazdelitve skrbstvenih opravil, zlasti skrbi za otroka, med staršema. Za zmanjševanje plačne vrzeli med spoloma bi bilo treba sprejeti še dodatne ukrepe, predvsem v smeri povečanja preglednosti oziroma transparentnosti plač. Po zgledu nekaterih drugih držav bo potrebno podjetja oziroma organizacije spodbuditi, da preverjajo, ali prihaja do razlik v plačilu med spoloma, da ugotovijo vzroke za te razlike v podjetju in da zoper njih tudi ukrepajo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Želite dopolniti vprašanje?
Izvolite.

PRIMOŽ SITER (PS Levica): Hvala lepa.
Hvala za odgovor, v glavnem na vprašanje, ne zakaj imamo v Sloveniji eno nižjih plačnih vrzeli – to je dobra novica – ampak zakaj je v zadnjih sedmih letih ta z 0,9 zrasla na 8-odstotno vrzel. Ta problem se pojavlja vsepovsod po Evropi. Vrzel se zapira zelo počasi. Po izračunu te hitrosti Mednarodna organizacija dela pravi, da se bo dejansko zaprla šele čez 70 let, kar je slaba novica. Glede na to, da smo nad povprečjem in očitno delamo nekaj dobro, bi bilo moje dodatno vprašanje, kaj bi bilo potrebno, da se to pospeši, da se ta stvar naslovi, kot je treba, na terenu. Ne načeloma ali pa skozi neke ozaveščevalne programe, ampak tako, kot bi rekli na oni strani luže, hands-on. Kaj so tisti praktični operativni ukrepi? Ker sicer, vizionarsko gledano, je en problem, s katerim se bomo soočali oziroma se soočamo že zdaj, feminizacija revščine. Že zdaj so najbolj socialno prikrajšane starejše ženske, stare 65 let in več. Če vzamemo v zakup to plus demografsko dejstvo staranja prebivalstva, bomo prišli v en bistveno bolj katastrofalen položaj, ko bo najina generacija, torej delovno aktivnih zdaj, prišla do te starosti ali več. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospa ministrica, izvolite.

MAG. KSENIJA KLAMPFER: Hvala lepa za dopolnitev vprašanja.
Naj mogoče omenim, da je eden izmed ukrepov, ki jih trenutno izvajamo na ministrstvu, projekt Moje delo, moja pokojnina, ki se je začel izvajati letos in se zaključi konec naslednjega leta. Njegov namen je opozoriti na plačno in pokojninsko vrzel med ženskami in moškimi, izboljšati znanje, informiranje o temeljnih dejavnikih oziroma vzrokih zanjo, razviti orodja za ozaveščanje o razlikah med spoloma, vedenjskih vzorcih skozi celotno življenjsko obdobje, ki vplivajo na pokojnine žensk in pri tem na plače žensk, in povečati ozaveščenost o pomenu integracije načela enakosti spolov, pokojninsko politiko in pokojninsko reformo. Prav tako trenutno preučujemo standard, ki ga je uvedla Islandija, tako imenovani standard IST 85, ki omogoča nadzor nad tem, ali so ljudje enako plačani za enako delo oziroma enake vrednosti. Takoj ko bodo te ugotovitve znane, bomo poskušali, ali je možno pri nas tudi razviti enega izmed takšnih standardov. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Želite postaviti postopkovni predlog? Izvolite.

PRIMOŽ SITER (PS Levica): Prosim lepo. Hvala lepa.
Hvala za odgovor, spoštovana ministrica. Pri tem vprašanju ključni izziv v Sloveniji, ne samo v Sloveniji, ampak širom Evrope ni recimo nespoštovanje deklaracije Združenih narodov o enakem plačilu ali pa drugih nacionalnih ukrepov v tej smeri. Gre za enostavno dejstvo, ne da so ženske slabše plačane za isto opravljeno delo, problem je v tem, da ne pridete do dobro plačanih mest. To je problem, ki ga je treba nujno nasloviti, o čemer priča že samo dejstvo, kot ste rekli v uvodu, da poročate, da je dobra praksa pri nas zato, ker imamo v javnem sektorju recimo dobro vzpostavljen enoten plačni sistem, pa vseeno so neke razlike. To je en problem, drugi problem je, da ta plačna vrzel raste, da je ne glede na to, da je dobra, z 0,9 %, poudarjam še enkrat, zrasla na 8 %.
Zato kličem k širši razpravi. Pozivam Državni zbor, da jo na naslednji seji opravi. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa. O vašem predlogu bo Državni zbor odločal jutri v okviru glasovanj.
Minister za finance dr. Andrej Bertoncelj bi moral odgovoriti na vprašanja naslednjih poslancev in poslanke: Jerneja Vrtovca, Mojce Žnidarič, Marka Bandellija, Janija Prednika in Soniboja Knežaka, vendar je minister danes odsoten. Poslanko in poslance sprašujem, ali vztrajajo pri ustnem odgovoru ali želijo morda pisni odgovor ministra. Jernej Vrtovec, želite ustni odgovor na naslednji seji? Ni več obrazložitve, samo izjasnitev, ali želite. Pisni. Dobro.
Mojca Žnidarič?

MOJCA ŽNIDARIČ (PS SMC): Glede na to, da sem vprašanje postavila že prejšnji mesec, in glede na to, da je naslednja seja šele konec septembra, prosim za čimprejšnji pisni odgovor. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Marka Bandellija sprašujem. Ustno, pisno?

MARKO BANDELLI (PS SAB): Podpredsednik, jaz mislim, da Slovenija hoče vedeti glede tistih 132 tisoč evrov odpravnine od gospe Lidie Glavina in želim ustni odgovor za debato. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala.
Jani Prednik?

JANI PREDNIK (PS SD): Ker se mudi z zapiranjem te finančne konstrukcije, bi tudi jaz prosil, da minister oziroma ministrstvo pisno odgovori.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala.
Soniboj Knežak, izvoli.

SONIBOJ KNEŽAK (PS SD): Tudi jaz se bom zadovoljil s pisnim odgovorom.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Vprašanje Marka Bandellija bo uvrščeno na naslednjo sejo, na ostala boste pa dobili pisne odgovore.
Prehajamo na vprašanja poslank in poslancev v prvem krogu. Najprej bo postavil poslansko vprašanje dr. Anže Logar, in sicer ministru za finance dr. Andreju Bertonclju, ki je odsoten. Poslanca Logarja ni. Nadaljujemo. Poslanec Jožef Horvat bo postavil ustno poslansko vprašanje ministru za javno upravo Rudiju Medvedu. Poslanca Horvata tudi ni. Gremo naprej.
Dr. Franc Trček bo postavil ustno poslansko vprašanje ministru za javno upravo Rudiju Medvedu.
Izvolite.

DR. FRANC TRČEK (PS Levica): Hvala za besedo, predsedujoči. Lep pozdrav vsem skupaj!
Skozi zgodovino se v neki mreži sistemov naselij, v Sloveniji jih imamo nekaj čez 6 tisoč, nekaj manj kot 6 tisoč je naseljenih, vzpostavi nekaj, kar v geografiji imenujemo hierarhija krajev, ali če hočete centralnost krajev. Praviloma gre za neke regionalne centre, mi jih v naši zakonodaji prepoznamo kot mestne občine, ki opravljajo celo vrsto nalog, ki presegajo zgolj naloge, dajmo reči, neke občine do njenih občank in občanov. Za opravljanje teh nalog potrebujete neko urejeno financiranje, kar je težava, na katero sem opozarjal že v predhodnem mandatu, ampak žal moram reči, da se je tedanji resorni minister rajši ukvarjal s tem, kako bo on in SMC sedel nad deljenjem penezov za informatiko državne in javne uprave in smo nekako izgubili en mandat. Dejstvo je, da neke družbe in države, ki resno mislijo same sebe, vzpostavijo teritorialno členitev, ki drži daljši čas. Recimo pred kratkim smo bili na bilateralnem obisku v Franciji, njihovi tako imenovani zgodovinski departmaji vlečejo korenine iz časov francoske revolucije in so takšni, kot so, že več kot 200 let.
Desetletje nazaj, dobro desetletje oziroma 11 let nazaj smo imeli neko zadnjo resno razpravo o regijah oziroma pokrajinah, zdaj imamo ponovno odpiranje te razprave in recimo določena napenjanja med sedanjimi mestnimi občinami. Osebno profesionalno menim, da bi nujno potrebovali zakon o mestnih občinah, ki bi zelo jasno opredelil, kaj so njihove dodatne regionalne obvezne naloge, in tudi opredelil način financiranja. Ker če se to ne bo zgodilo, se bojim, da bomo v nekih prerivanjih ali ostali brez pokrajin ali pa za nek resni infrastrukturni razvoj dobili preveliko število pokrajin.
Zato vas, gospod minister, ki ste zadolženi tudi za lokalno samoupravo, sprašujem:
Kako je z zadevo, ki naj bi slišala na ime zakon o mestnih občinah, ki naj bi to urejal?
Zahvaljujem se vam za odgovor.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

RUDI MEDVED: Spoštovani podpredsednik, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani gospod poslanec, ki zastavljate to vprašanje!
Ministrstvo za javno upravo, vsaj v tem mandatu, ima izrazito afiniteto do vprašanj na področju lokalne samouprave, kar jaz upam, da smo doslej v praksi tudi že nekako dokazali. Seznanjen sem tudi z zgodovino teh prizadevanj ozirom bolj lahko rečem pobud za oblikovanje in sprejemanje zakona o mestnih občinah. Vsaj dve pobudi v preteklosti sta bili nekako že toliko resni, da bi se dalo v zvezi z njima govoriti tudi o zakonskih osnutkih besedil, vendar je pa res, da obe nista niti približno govorili o tem, o čemer po vsebinski plati govorite vi v svojem vprašanju. Bolj je šlo za neke tehnično organizacijske zadeve, kako naj mestna občina funkcionira, poleg občinskega sveta in župana še nekateri drugi organi. Nikoli pa ni bilo resne razprave o tem, če bi sprejemali in uzakonjali posebej mestne občine, kakšne pristojnosti naj te mestne občine imajo. Mestne občine so bile v preteklosti udeležene v tem dialogu pri poskusih, in tudi pozvane, seveda. Jaz mislim, da je to tudi najbolj pravilna pot. Da se zakoni pišejo na ta način, da sodelujejo tisti, ki jih zakoni zanimajo pri snovanju tega.
Vendar tudi same mestne občine nikoli niso prišle do nekih artikuliranih predlogov, katere so pa zdaj tiste pristojnosti, ki naj bi se prenesle z države na mestne občine. Sami pravite, da mestne občine že zdaj opravljajo precejšnje število najrazličnejših nalog, ki so drugačne od nalog ostalih občin. Veste, teh nalog je pravzaprav izredno malo. V večini primerov so mestne občine, kar zadeva opravljanje nalog, zelo izenačene z ostalimi občinami. Pretežno se te naloge nanašajo na izbirne gospodarske javne službe, pa nekaj področnih zakonov ureja tudi posebej pristojnosti mestnih občin, predvsem kar zadeva soustanoviteljstvo gimnazije ali pa nekatere neobvezne gospodarske javne službe, mestni promet, daljinsko ogrevanje in podobno. Torej, te uzakonjene naloge zaenkrat niso nič kaj zelo drugačne. Tudi financiranje občin je na splošno urejeno z Zakonom o financiranju občin in se mestne občine financirajo na enak način kot ostale občine. Seveda, dvojni način financiranja bi najbrž tudi zelo težko uzakonjali za mestne občine posebej in ostale občine posebej.
Če dovolite, jaz se sicer strinjam s to vašo pobudo, da je razpravo o tem vendarle treba začeti oziroma jo sprožiti. Zakaj? Ker bo morda ta razprava spodbudila večjo aktivnost na področju ustanavljanja pokrajin. Ker ko govorimo o pristojnostih, se pravi prenašanju pristojnosti z države na mestne občine, trčimo praktično v istem hipu na prenašanje pristojnosti z države na pokrajine. Tu je nekakšen dvotirni sistem. Oboje najbrž ne bi šlo, uzakonjene mestne občine pa še uzakonjene pokrajine, ker bi zanesljivo prišlo do kolizije prenesenih nalog. Zato je vsekakor pobuda zelo legitimna, dobrodošla, in jaz tudi sam mislim, da bi že zdaj, v tem hipu bilo pametno z mestnimi občinami spregovoriti o tem. Ker običajno govorimo samo o golem financiranju, venomer, ko se srečamo z župani, pa ne glede na to, ali so navadne ali mestne občine, o teh pristojnostih, o prenašanju pristojnosti pa zelo malo.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa, minister.
Gospod poslanec, želite dopolniti vprašanje? Izvolite.

DR. FRANC TRČEK (PS Levica): Hvala še enkrat.
Me veseli, da se z ministrom glede kar nekaj zadev strinjava. Verjetno nam je ne glede na politično prečenje jasno, da po 25 letih potrebujemo neko reformo lokalne samouprave. Verjetno, če resno mislimo, si želimo takšno reformo, da bo dlje časa časovno pila vodo. Že večkrat sem v predhodnem mandatu in v tem mandatu rekel – navsezadnje je to neko moje profesionalno ozadje kot prostorskega sociologa, ki se ukvarjam z lokalno samoupravo – da neke resne družbe in države po navadi delajo to dva mandata. Seveda izhajajoč iz tega, ker so dosegle neko stopnjo razvoja in potrebujejo večjo agregacijo v prostoru, če se malo profesorsko izrazim, da gredo na neko višjo stopnjo razvoja. Veste, to je logika razmisleka, če hočete, od danske reforme lokalne samouprave, preko reforme, ki jo izvajajo moji sosedi na avstrijski strani Štajerske, pa tudi vse do reforme lokalne samouprave, ki jo izvajajo trenutno v Albaniji. Nekako bomo mogoče izvedeli, da je bilo to sinhronizirano med mano pa časopisom Večer. Današnja naslovna tema je predlog enajstih pokrajin, kar osebno mislim, da je preveč. Pa imam zelo rad in Koroško in Veleje in Celje, ampak imeti tri pokrajine na nekaj desetih kilometrih, če resno razmišljamo razvoj … Potem smo sočasno imeli nek manjši upor Ptuja, ker je v nekem strateškem dokumentu, ki je padel ven, rang nižje ponderiran. Izhajajoč iz tega, se mi v luči oblikovanja pokrajin zdi nujno, tu se verjetno strinjava, da bi potrebovali razpravo o vsebinah in o načinu financiranja. Ker nobena družba, ki resno misli sama sebe, pa sem iz Levice, nima takega egalitarizma občin. Ker je v osnovi nelogično, saj ne opravljajo vse istega nabora nalog.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

RUDI MEDVED: Spoštovani gospod poslanec!
V teh pogledih se pa res v marsičem strinjava. Tudi razprava o pokrajinah, ki se zdaj nekako že pojavlja v nekih zametkih, izhaja iz istih izhodišč kot doslej in nikoli nismo bili uspešni. Najprej se začne pogovarjati o številu pokrajin in kje bodo sedeži, ne pa o pristojnostih in pa financiranju. Kar je seveda ključno za to, da bi pravzaprav prišli do rezultata. Vse dosedanje razprave so bile približno v tem slogu in vselej se je potem zataknilo pri številu, še bolj pa pri sedežih. Tu se seveda strinjava, tudi če pride do resnejše razprave o zakonu o mestnih občinah, je treba najprej – tu pa nimamo težav s tem, kje so mestne občine, mestne občine so ustavna kategorija, pravzaprav – opraviti trezno razpravo o tem prenosu pristojnosti. Morda lahko prav iz te razprave potem pride do pametnejših in boljših predlogov, da pridemo tudi do pokrajin. Izhodišče vendarle mora biti, da pridemo do regionalizacije v obliki pokrajin, ker so pokrajine ustavna kategorija in mi smo, mislim, da od leta 2011 ali tam nekje, 10 let praktično smo tukaj v neustavnem stanju. Jaz sem večkrat, ko smo to razpravo že zdaj, v času tega mandata načenjali, rekel, dobro, saj če ne pridemo do rešitve, kar zadeva pokrajine, potem je najbolje, da jih vržemo iz ustave ven, ker nas je celo Svet Evrope pravzaprav nehal opozarjati na to, da imamo protiustavno stanje, ker se je preprosto naveličal opozarjati kar naprej.
Razprava, ki mislim, da je tokrat pravilno zastavljena, razprava o prenosu pristojnosti z države na pokrajine, vrvi po Sloveniji. Ta razprava zdaj teče in mislim, da bomo na ta način, da bo prišla ta pobuda od spodaj navzgor z nekimi predlogi rešitev, morda pa tokrat pri regionalizaciji uspešnejši.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Imate besedo za postopkovni predlog, izvolite.

DR. FRANC TRČEK (PS Levica): Iz tega, kar oba ubesedujeva, se tudi strinjava, verjetno, da bi bilo nedopustno, da je Državni zbor nekako izvzet iz te razprave, ker brbota. Ravno izhajajoč iz teh predhodnih izkušenj, da se moramo zavedati, da se dejansko moramo najprej vprašati o vsebinah, kaj naj bi bile vsebine mestnih občin, kaj naj bi bile vsebine pokrajin, in potem peljati razpravo. Ker po skoraj petih letih v politiki pa tudi z vašimi izkušnjami v novinarstvu, na lokalni samoupravi oba veva, da bo drugače to potem »kdo si bo koliko pajsnil«, v ljudskem jeziku povedano, pa katera politika bo kje prevladala. To je navsezadnje, upam si celo trditi, zapravljanje časa in denarja. Da ne bom zlorabil postopkovnega, jaz sem dostikrat v šali s kar nekaj zrna resnica rekel ne Maribor ne Ptuj, Pragersko. Upam, da me razumete. Gospa ministrica me postrani gleda.
Izkoriščam postopkovno možnost, da se na septembrski seji o tem opravi resna splošna razprava tudi v Državnem zboru. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
O vašem predlogu bo Državni zbor odločal jutri v okviru glasovanj.
Poslanec Nik Prebil bo postavil ustno poslansko vprašanje ministrici za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandri Pivec ter ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu.
Izvoli.

NIK PREBIL (PS LMŠ): Predsedujoči, hvala lepa za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi!
Tema, ki jo danes izpostavljam, se mi zdi izrednega pomena. Vseeno mislim, da lahko rečemo, da je Slovenija zelena dežela z neokrnjeno naravo, okolje je čisto, naše naravne znamenitosti vsekakor navdušujejo vsakogar, ki pride k nam. Ob tem pa se moramo zavedati, da je to, kar imamo, privilegij, in da ga mnoge države nimajo. Zato je naša ne samo naloga, ampak tudi velika odgovornost, da poskrbimo za ohranitev zdravega, čistega naravnega okolja ter da s trajnostnim razvojem omogočimo svojim otrokom, vsem prihodnjim generacijam zdravo bivanje in užitek v tej neprecenljivi dobrini. A kljub vsemu se včasih v naši državi zdi, da za okolje in svoje lastno zdravje storimo premalo. Ena takšnih zadev, ki ne zastruplja samo okolja, ampak škoduje našemu zdravju nasploh, je vsekakor uporaba glifosata in različnih pripravkov, ki ta herbicid vsebujejo. Slovenija se je sicer leta 2017 v okviru nacionalnega akcijskega vprašanja zavzela za prepoved uporabe glifosata, za katerega obstaja sum, da je rakotvoren oziroma kancerogen, in se kot herbicid uporablja za zatiranje plevela tako na kmetijskih kot drugih površinah.
A večjo težavo najverjetneje predstavlja uporaba tega herbicida v nekmetijski uporabi, za vzdrževanje cest, železnic in drugih površin, veliko ga uporabijo tudi občine po državi. Do leta 2021, ko Slovenija predseduje Svetu Evropske unije, ko naj bi bila osrednja nit ravno zeleno, trajnostno, zdravo, in tako dalje, si želim, da bi uspeli ta herbicid v Sloveniji v celoti prepovedati. Ker ima lahko trenutno cenejša alternativa na dolgi rok bistveno dražje in težje posledice. Zavedanje, da s tem ne zastrupljamo samo lastne zemlje, ampak lastno zdravje, seveda ni odveč.
Spoštovana gospa ministrica in spoštovani gospod minister, na tej točki me zanima:
Zakaj prepoved uporabe glifosata na javnih površinah, ki bo začela veljati 1. oktobra 2019, kolikor mi je znano, ne bo veljala za ceste in železnice?
Ministrica, zanima me še:
Kako je z uporabo glifosatov v kmetijstvu?
Glede na to, da je približno teden dni nazaj Avstrija kot prva država v Evropski uniji popolnoma prepovedala uporabo glifosata, me zanima:
Kdaj je predvidena dokončna prepoved uporabe glifosata oziroma tega herbicida na slovenskih tleh?
Kaj lahko storimo, da bi v Sloveniji ta proces zmanjšanja oziroma končne prepovedi pospešili še bolj, kot je predvideno?
Kje se omenjeni herbicid uporablja?
Koliko se ga v Sloveniji na letni ravni porabi na javnih površinah in koliko v zasebne namene?
Kakšne so alternative za zatiranje plevela, če v celoti prepovemo uporabo tega herbicida?
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Najprej gospa ministrica.
Izvolite.

DR. ALEKSANDRA PIVEC: Spoštovani predsedujoči, spoštovani gospod poslanec! Hvala za vprašanje.
Na vprašanje podajam svoj del odgovora. Jaz se zelo strinjam s trditvijo, ki jo navajate – da je Slovenija zelena, neokrnjena dežela in da jo je kot takšno treba ohraniti. Vendar pa je kljub temu dejstvu treba vedeti, da v Sloveniji še vedno potrebujemo kmetijstvo in da, če še nimamo dovolj primernih alternativnih rešitev, seveda še potrebujemo tudi določeno uporabo fitofarmacevtskih sredstev. Čeprav je, kot ste tudi sami navedli, Vlada Republike Slovenije v okviru nacionalnega akcijskega programa izrazila svoje zavedanje in zavzemanje za zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev in omejitev uporabe tistih, ki so dovoljena na javnih površinah, in tudi za dolgoročno zmanjševanje obsega uporabe in čim večje spodbujanje ekološke pridelave v kmetijstvu. Zavedati se je pa potrebno, da hipna prepoved ni mogoča, kajti za to je vendar potrebno eno prehodno obdobje, v katerem je treba iskati tudi druge možne alternativne vire za zatiranje, herbicide oziroma druga sredstva za zatiranje plevelov.
Res je tudi, da se na podlagi Zakona o fitofarmacevtskih sredstvih in tistih podzakonskih aktov, ki sledijo zakonu, omejuje prodaja in uporaba vseh herbicidov, vključno z glifosatom, za neprofesionalne uporabnike in za vse javne površine, in to začne veljati s 1. oktobrom 2019. Uporaba herbicidov na cestah in železnicah se prepoveduje s 1. aprilom 2021, gre pa predvsem za prehodno obdobje zaradi iskanja drugih, alternativnih načinov zatiranja oziroma za čas, v katerem je možno kupiti stroje, ki bi lahko nekemično odstranjevali oziroma zatirali plevel. V Sloveniji trenutno poteka tudi kar nekaj raziskovalnih projektov, ki iščejo ustrezne nadomestne rešitve, ki bi seveda potem omogočile nadaljnje zmanjševanje in kot končni cilj tudi dokončno prepoved.
Kar se tiče kmetijstva, se glifosat uporablja predvsem v sadjarstvu, vinogradništvu in pa na strniščih. Dejstvo je, da zaenkrat ne obstajajo študije, ki bi dokazovale škodljivost oziroma rakotvornost omenjenega herbicida. Torej, te raziskave so bile v obsežnih študijah izvajane tudi na nivoju Evropske unije in na podlagi ocenjevanja razpoložljivih študij so Evropska agencija za varnost hrane (EFSA), Evropska agencija za kemikalije in Evropska komisija ugotovile, da glifosat nima nevarnih lastnosti, zaradi katerih bi ga lahko popolnoma prepovedali. Zato velja, da se trenutno nahajamo v prehodnem obdobju, v katerem ga seveda pa želimo dokončno prepovedati na nivoju Evropske unije, in to poteče leta 2022. Res je, da ga je Avstrija prepovedala, vendar je vprašljiva pravna veljavnost prepovedi, za kar trenutno tudi potekajo postopki na nivoju Evropske komisije, in bomo videli, kakšen epilog bo to dobilo.
Kot že rečeno, se seveda tudi mi nagibamo k temu, da v kolikor najdemo primerne alternativne rešitve, se po preteku petletnega prehodnega obdobja leta 2022 potem lahko glifosat prepove.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo bo dobil še gospod minister.
Izvolite.

SIMON ZAJC: Hvala, gospod podpredsednik. Spoštovani poslanec!
Za naše ministrstvo je zelo pomembno, da imamo in da varujemo okolje čim bolj čisto. Zato vsakič, ko govorimo ali o omejevanju ali o prepovedi kakšnega FFS ali pa herbicida, to spodbujamo, je za nas pomembno. Velikokrat se nam zgodi, da ko analiziramo vode, ravno ta sredstva pa nitrate in tako naprej, ki so posledica kmetovanja, najdemo v teh vodah, zato tudi zelo spodbujamo in podpiramo ministrico pri tem, da se spodbuja ekološko kmetijstvo.
Tam, kjer imamo vodni vir, imamo tudi uredbe o varovanju vodnega vira oziroma uredbe VVO. Te uredbe že danes prepovedujejo vsa FFS, se pravi tudi glifosat, v gozdu in na stavbnih zemljiščih, vključno z objekti prometne infrastrukture, v parkih, na otroških igriščih in drugih javnih igriščih, na zelenicah, na športnih igriščih, na objektih za šport, rekreacijo in prosti čas ter na vodnih in neplodnih zemljiščih. Na ostalih zemljiščih pa morajo uporabniki teh sredstev slediti načelom dobre kmetijske prakse. Na podlagi … Bom počakal.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Kasneje lahko, seveda. Hvala.
Gospod poslanec, izvolite, boste dopolnili vprašanje.

NIK PREBIL (PS LMŠ): Hvala lepa.
Nekaj odgovorov sem dobil, najprej mogoče še nekaj za vpogled. Jaz sem kar nekaj časa posvetil temu poslanskemu vprašanju, pogledal sem marsikatero raziskavo. Res je, da Evropska komisija in Evropska unija vztrajata, da nimamo dovolj dokazov, da bi glifosat kot tak vplival na zdravje ljudi, se pa raziskave bistveno razlikujejo v Združenih državah Amerike. Tam pa so dokazali, da te stvari močno vplivajo na zdravje in tudi bistveno bistveno velike odškodnine ljudje dobivajo.
Zato me zanima:
Ali slučajno take raziskave obstajajo v Sloveniji, ali smo z njimi seznanjeni?
Res pa je, ja, da sta se Evropska unija in Evropska komisija zavzeli, da se do leta 2022, kot je v tem prehodnem obdobju, prepove glifosat. Jaz sem si želel, da bi v Sloveniji morda to še pospešili.
Minister, rekli ste, da se ostanki fitofarmacevtskih sredstev znajdejo tudi v vodah. Jaz sicer verjamem, da je to res v majhnih količinah in da je tega malo, ampak vseeno mene te stvari skrbijo. Kot sem že opozarjal na enem od Odborov za zadeve Evropske unije, tako kot si želim, da ne bi bilo ostankov zdravil in ostalih kemikalij v naših vodah, si želim tudi, da bi bilo fitofarmacevtskih sredstev čim manj v naših vodah. Tako da bi tukaj prosil obe pristojni ministrstvi, če lahko dasta še malo pojasnil. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Kdo bi prvi? Gospod minister, izvolite.

SIMON ZAJC: Hvala.
Bom na kratko. Na podlagi razpoložljivih podatkov, ki jih imamo na našem ministrstvu, ugotavljamo, da se glifosat in njegovi razgradni produkti občasno res pojavljajo v površinskih in podzemnih vodah. Vendar slabo stanje površinskih in podzemnih voda ni bilo ugotovljeno, z izjemo enega vodnega telesa površinskih voda, in sicer Zgornja Polskava, Tržec. Gre za to, da se glifosat dokaj hitro razgradi in ima tudi to lastnost, da se veže na trdne delce in se potem ne spira tako pogosto v podzemne vode.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Ministrica, izvolite.

DR. ALEKSANDRA PIVEC: Jaz bi vendarle želela komentirati dejstvo, ki ga navajate, to je, da ste pregledali vse obstoječe evropske študije in pa študije, ki so bile izvedene v Združenih državah Amerike. Jaz jih vendar moram komentirati, ker jih precej dobro poznam tudi s kemijskega stališča. Gre za eno dejstvo, ki se ga pri teh študijah oziroma interpretaciji rezultatov pozablja navajati. V Evropi gre za študije, ki obravnavajo glifosat kot kemijsko sestavino oziroma kemijsko komponento. Vse študije, ki so dokazale škodljivost v okviru raziskav, izvedenih v ZDA, pa govorijo o glifosatu skupaj s kemijskimi nosilci. In to je ključna razlika. V tej kombinaciji je škodljivost v resnici bila dokazana. V Sloveniji se te kombinacije ne uporablja oziroma po mojem vedenju tudi v Evropski uniji ne, zato tukaj te študije ni možno primerjati s študijami, izvedenimi v okviru Evropske unije.
Prej nisem utegnila odgovoriti še na vaše zadnje vprašanje, zato dopolnjujem. V Sloveniji se na letnem nivoju porabi približno 90 ton glifosata. Gre za pretežno, skoraj 80-odstotno rabo glifosata na nekmetijskih površinah. Torej za površine, kot so ceste, železnice in okolica le-teh. Gre tudi za to, da v tem trenutku vsi alternativni herbicidi, ki bi jih eventualno lahko uporabili, izkazujejo precej podobno predvidevanje škodljivosti kot pri glifosatu. S tem da je ena pomembna razlika – da se glifosat lahko veže na material, uporabljen pri izgradnji cest, pri vseh drugih, ki so bili do sedaj preizkušeni, pa ostaja večja relativna nevarnost, da pronicajo mimo teh materialov v podzemne vode. Kot že rečeno, mi smo naklonjeni postopnemu zmanjševanju uporabe in tudi dokončni prepovedi leta 2022, ampak dejstvo je, da vmes moramo dobiti alternativne rešitve, da bi lahko tudi pridelava v kmetijstvu nemoteno tekla.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
O tem ne želite s postopkovnim predlogom. Nadaljujemo. Besedo ima poslanka Lidija Ivanuša, ki bo postavila vprašanje ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu.
Izvolite.

LIDIJA IVANUŠA (PS SNS): Hvala lepa. Lep pozdrav vsem!
Gospod minister, v ustavi je zapisano, da ima vsakdo pravico do pitne vode, da so vodni viri javno dobro v upravljanju države, da vodni viri služijo oskrbi prebivalstva s pitno vodo in v tem delu niso tržno blago, da država zagotavlja oskrbo s pitno vodo preko občin neposredno in neprofitno.
Zanima me:
Koliko vodnih virov ima Slovenija?
Ali obstaja seznam vseh vodnih virov?
Kateri so ključni vodni vidi za Slovenijo?
Kako Slovenija ščiti svoje ključne vodne vire?
Ali so vsi vodni viri v upravljanju države in zakaj ne?
Države, bogate z naravnimi bogastvi, svojo zemljo zaščitijo tako, da lahko tujec kupi samo tisto, kar je na zemlji, tisto, kar je pod zemljo, pa ostane za vedno državno. V tem smislu se lahko zgledujemo celo po afriških državah. Ob sprejemanju resolucije o državni varnosti je bilo veliko govora o tem, da je voda naša ključna strateška prednost v primeru kakršnihkoli nevarnosti. Mladina je pisala o tem, da je Heineken v Ljubljani prevzel štiri vrtine na področju Pivovarne Union, ki jih lahko izkorišča do leta 2035 in iz njih načrpa kar 118 litrov vode na sekundo. Poleg tega lahko do leta 2035 izkorišča še osem vrtin v Laškem. Vseh 12 vrtin naj bi predstavljalo kar 60 % slovenske vode, namenjene živilski industriji. Lastnik štirih vrtin v Ljubljani naj bi bil tudi hrvaški Atlantic Grupa. Če upoštevamo še prodajo Radenske, je danes od skupaj 29 vrtin v Sloveniji, katerih voda se lahko izkorišča za živilsko industrijo, že več kot polovica, to je 17 največjih in najkakovostnejših, v lasti tujih kooperacij.
Zanima me tudi:
Ali bo država te vrtine kdaj dobila nazaj?
Ali jih lahko SDH kupi v okviru upravljanja slovenskega premoženja?
Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

SIMON ZAJC: Hvala.
Mogoče bi začel od zadaj. Nihče ne more kupiti vodnega vira v Sloveniji, ker so vodni viri v Sloveniji javno dobro in tudi država ni lastnica, kar pomeni, da jih tudi ne more prodati. Jih upravlja, seveda lahko podeli koncesijo, lahko podeli vodno dovoljenje, ampak nihče v Sloveniji ne more kupiti vodnega vira. To je bil tudi eden od namenov spremembe ustave oziroma vpisa pravice do pitne vode v ustavo. Ravno to. Da zaradi raznoraznih trgovinskih in drugačnih sporazumov ne bi prišlo do tega, da bi bili kdaj prisiljeni kot država prodajati vodne vire. Zato smo tudi v ustavo napisali, da se trajnostno in prednostno uporabljajo za oskrbo prebivalstva s pitno vodo. To pomeni v praksi, da v primeru, ko pridemo do potencialnega pomanjšanja vodnih virov oziroma da se nam zgodi to, da je oskrba prebivalstva motena zaradi gospodarskih dejavnosti, morajo te, ki uporabljajo vodne vire za gospodarsko dejavnost, svojo porabo zmanjšati. Zato ker se prednostno uporablja za oskrbo prebivalstva s pitno vodo. Torej, nihče ni lastnik, niti država. Zaradi tega tudi država tega ne more prodajati. Ko se koncesije iztečejo, seveda lahko ponovno podeli vodno pravico in tako naprej. Pitna voda je zavarovana na državnem in občinskem nivoju. Na državnem nivoju imamo uredbe o vodovarstvenih območjih, takih je 244 zajetij, na občinskem nivoju je zavarovanih tisoč 154 zajetij. Predlaganih zajetij za zavarovanje je še 484, podeljenih vodnih dovoljenj za lastno oskrbo s pitno vodo pa je 20 tisoč 829.
Ključni vodni viri za Slovenijo so vsi tisti, kjer se izkazujejo potrebe po vodi in kjer so podeljene vodne pravice. Primarno pa so ključni vsi vodni viri, ki so namenjeni oskrbi prebivalstva s pitno vodo. To ima že po prejšnji zakonodaji in tudi zdaj, po spremembi ustave, prednostno pravico. Ko smo ustavo spreminjali, smo samo zakonske določbe povzdignili na raven ustave ravno zaradi tega, da ne bi prišlo do kakšnih problemov v primeru potrditve oziroma sprejetja, podpisa kakšnega trgovinskega sporazuma. Mislim, da sem odgovoril.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Želite dopolniti vprašanje? Izvolite.

LIDIJA IVANUŠA (PS SNS): Hvala lepa.
V primerjavi z drugimi državami naj bi bila cena vode v Sloveniji izjemno ugodna. Cena vode skupaj z odvajanjem in čiščenjem naj bi bila v Sloveniji kar za 230 % nižja kot na Nizozemskem, kjer ima Heineken svoj sedež. Glede na to, koliko višji je BDP na Nizozemskem kot v Sloveniji, ne vem, zakaj se jim tako prilagajamo. Isto velja za koncesije oziroma vodna nadomestila, ki jih v Sloveniji država še do nedavnega pobirala ni, da ne bi obremenjevala domačih podjetij. Pred leti je Računsko sodišče pri reviziji izvajanja Zakona o vodah ugotovilo, da država z vodnimi viri ne ravna smotrno zgolj zaradi nezaračunavanja plačil za rabo vode. V šestletnem obdobju naj bi država izgubila 25 milijonov evrov.
Zanima me:
Ali ima ministrstvo primerjavo med državami glede cene vode?
Koliko vodnega nadomestila pobere Slovenija na letni ravni?
Kdaj in za koliko bo Vlada povišala vodno nadomestilo?
Za konec bi samo še to povedala. Spoštovani minister, jaz si želim samo to, da bi znala Slovenija zaščititi in ceniti ter omejiti dostop do vode. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

SIMON ZAJC: Različne države zelo različno zaračunavajo vodo za gospodarstvo, nekatere sploh ne. Veliko gospodarskih družb nam ravno to očita, zakaj mi zahtevamo plačilo za koncesije in za vodna dovoljenja. Naš namen je, da v prihodnjem letu poenotimo sistem plačevanja tako za koncesije kot za tiste, ki imajo vodna dovoljenja zaradi tega, da te razlike, ki so zdaj med tistimi, ki imajo koncesijo ali pa vodno dovoljenje, da jih zmanjšamo oziroma da jih izničimo, da so vsi enakovredno obravnavani in da ta cel sitem poenostavimo in da res vsi tistih, ki vodo uporabljajo, za to tudi plačajo. Potem pa se bo ta cena določala tekom priprave te zakonodaje.
Primerjavo vam bom moral pa poslati pisno, ker je nimam tukaj, ker nisem pričakoval tega vprašanja.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Lahko nadaljujemo? Lahko.
Mag. Meira Hot bo postavila ustno poslansko vprašanje ministrici za delo družino socialne zadeve in enake možnosti mag. Kseniji Klampfer.
Izvolite.

MAG. MEIRA HOT (PS SD): Hvala za besedo, spoštovani gospod podpredsednik. Spoštovana gospa ministrica!
Na Ministrstvu za delo družino socialne zadeve in enake možnosti je v pripravi novela Zakona o osebni asistenci. V predlogu novele Zakona o osebni asistenci se ukinja možnost, da so družinski člani lahko osebni asistenti posamezniku, ki zaradi invalidnosti potrebuje pomoč pri vseh tistih vsakdanjih opravilih in dejavnostih, ki jih sam ne zmore opravljati in jih potrebuje tako doma kakor izven doma, in sicer z utemeljitvijo, da naj bi osebna asistenca uporabnikom zagotavljala neodvisno življenje. S tem ko bi bili osebni asistenti tretje osebe in ne družinski člani uporabnika, bi se naj za uporabnika izboljšala možnost socializacije in vključevanja v družbo. Temu žal ne morem v celoti pritrditi.
Pred kratkim se je name obrnila mama, ki je svojemu sinu, ki ne more skrbeti zase, osebna asistentka. Opozarja, da bo predlagana ureditev prinesla veliko negativnih posledic predvsem za tisto manjšo skupino uporabnikov, ki so že zdaj na robu družbe. Namreč, pri tistih uporabnikih, pri katerih gre za osebe s težko motnjo v duševnem razvoju, je treba upoštevati, da jim starši in ostali družinski člani prinašajo občutek varnosti, saj imajo ob sebi nekoga, ki ga dobro poznajo, velikokrat pa prav oni najbolje poskrbijo za uporabnika, saj poznajo njegove potrebe in želje. Kot alternativo tej ukinitvi je v predlogu novele zakona ponovno omogočena uveljavitev pravice do družinskega pomočnika, do katere so upravičene osebe s težko motnjo v duševnem razvoju oziroma težko gibalno ovirane osebe. A glede na to, da družinski pomočniki niso upravičeni do nadomestila za čas bolniške odsotnosti, niso upravičeni do letnega dopusta, do regresa, ostanejo pa tudi brez dodatka za pomoč in postrežbo, ki jo prejme invalidna oseba, se upravičeno sprašujem, ali ne bomo s takimi ukrepi že tako ranljive skupine ljudi, ki so že sedaj na robu družbe, še bolj potisnili na rob. Gre za osebe, ki potrebujejo 24-urno oskrbo vse dni v letu in največkrat za njih skrbijo njihovi starši, ki ne zmorejo plačevati nekomu drugemu, da bi skrbel za njihove otroke, zato za njih poskrbijo sami. Želijo biti s svojimi otroki, zato se odrečejo institucionalnemu varstvu.
Zato vas, spoštovana ministrica, sprašujem:
Kakšni so razlogi in nameni tega predloga v noveli Zakona o osebni asistenci, ki ukinja možnost, da so družinski člani lahko osebni asistenti?
Ali menite, da bo s to ukinitvijo še vedno dovolj osebnih asistentov, glede na to, da jih je v bistvu že sedaj premalo?
Gre pa za zelo zahtevno delo, opravljati ga je treba vse dni v letu, ponoči in ob vseh praznikih. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospa ministrica, imate besedo za odgovor.
Izvolite.

MAG. KSENIJA KLAMPFER: Hvala lepa za besedo in hvala za vprašanje.
Zakon o osebni asistenci je začel veljati s 1 januarjem 2019. Zakon opredeljuje osebno asistenco kot pravico invalidov, ki izpolnjujejo z zakonom določene pogoje, in sicer ne glede na njihove dohodke ali premoženje. Pogoje, ki jih morajo izpolnjevati upravičenci, so, da zaradi invalidnosti potrebujejo več pomoči pri opravljanju aktivnosti, vezanih na samostojno, osebno in družinsko življenje, vključevanje v okolje, izobraževanje in zaposlitev, je državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, je star od 18 do 65 let, da živi, ali bi želel živeti v samostojnem ali skupnem gospodinjstvu zunaj celodnevnega institucionalnega varstva in da potrebuje pomoč najmanj 30 ur tedensko.
Osebna asistenca je torej pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jo vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in enakopravno vključen v družbo.
Pri načrtovanju in izvajanju osebne asistence je treba upoštevati spoštovanje in dostojanstvo uporabnika, pravico do svobodne izbire in odločanje med postopkom uveljavljanja pravice do osebne asistence in njenim izvajanjem, omogočiti vključenost v družbo, individualno obravnavo ter zagotavljanje enakih možnosti ter dostop. Osebna asistenca se je pred sprejetjem Zakona o osebni asistenci že izvajala več let, in sicer programsko. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je izvajalcem osebne asistence sofinanciralo plače osebnih asistentov. Osebno asistenco so izvajale invalidske organizacije. Večinoma so bili uporabniki težko ali težje gibalno ovirano invalidi ali senzorno ovirani invalidi, predvsem slepi. Osebna asistenca se je izvajala približno 350 uporabnikom. Od uveljavitve Zakona o osebni asistenci je začelo število izvajalcev osebne asistence naraščati, poleg invalidskih organizacij pa so osebno asistenco začeli izvajati tudi drugi pravni subjekti. Povečalo se je število tudi uporabnikov, med upravičenci pa je vedno več oseb z motnjami v duševnem razvoju. Predvsem za njih pa velja, da so njihovi osebni asistenti hkrati tudi njihovi družinski člani. Tako so upravičenci vedno bolj zaprti v družinski krog in na nek način socialno izključeni iz širšega družbenega okolja. Osebna asistenca je namreč namenjena vključevanju uporabnika v delo, izobraževanje in družbo. Osebna asistenca naj bi uporabnikom zagotavljala neodvisno življenje. Če so osebni asistenti tretje osebe, se za uporabnika izboljša možnost socializacije in vključevanje v družbo, kar seveda je v njihovo dobro in v skladu z načeli osebne asistence. To je eden od razlogov za pripravo predloga spremembe Zakona o osebni asistenci.
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona je v javni obravnavi od 19. junija 2019. Že do sedaj smo prejeli veliko pripomb, med drugim tudi pripombe, ki se nanašajo na osebne asistente, ki so družinski člani. Vse prispele pripombe bomo temeljito preučili pred pripravo dokončnega predloga zakona, tudi glede osebnih asistentov družinskih članov. Do sedaj nimamo informacij o pomanjkanju osebnih asistentov, vsekakor pa osebni asistenti družinski člani tega pomanjkanja ne bi rešili. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Želite dopolniti vprašanje?
Izvolite.

MAG. MEIRA HOT (PS SD): Hvala lepa.
Najprej bi se vprašala:
Od kje zatrjevanje in trditev, da starši ne morejo pripraviti svoje otroke na neodvisno življenje?
Zakaj je domneva, da so tretje osebe tiste, ki ga lahko najbolje pripravijo na sekundarno socializacijo?
Poleg tega ste rekli, da je eno izmed načel tudi varovanje osebnega dostojanstva.
Mar ukinjanje te pravice meji na varovanje osebnega dostojanstva in spoštovanje?
Mislim, da prej ne. Ta pravica je tista, ki morda najbolj varuje ravno uporabnika. Gre za situacije, ki so resnično težke. Gre za družinske razmere, ki zahtevajo izjemno požrtvovalnost staršev, delo, trud, odrekanje. Zdi se mi zelo pomembno, da se tem ranljivim skupinam dejansko pomaga; da se jim res pomaga v največji možni meri. In enostavno se mi zdi, da ukinitev možnosti, da so družinski člani lahko osebni asistenti, ni prava pot. Mislim, da dejansko vselej znova nalagamo tem najbolj ranljivim skupinam dodatne obveznosti in to ni pravilno ravnanje države, da se vselej znova jim dodaja odgovornost, obveznosti, jemlje pravice, namesto da bi jim pomagali, morda tem staršem celo podelili odlikovanje za vso njihovo požrtvovalnost, jim vselej znova otežujemo življenjske razmere.
Zato res apeliram na vas, spoštovana gospa ministrica, da zelo, zelo temeljito premislite in ohranite možnost družinskega člana kot osebnega asistenta uporabnika.
Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospa ministrica, izvolite.

MAG. KSENIJA KLAMPFER: Hvala lepa za dopolnitev vprašanja.
Družinski pomočnik in osebni asistent sta dva različna instituta. Ravno namen Zakona o osebni asistenci je bil boljša oziroma večja socialna vključenost, torej pomeni uporabnika izven družinskega okolja. To pomeni lažjo vključevanje tako v delo, v izobraževanje in seveda tudi opravljanje nekih prostih dejavnosti.
Res je, kot sem že prej uvodoma rekla, dobili smo več teh pripomb s strani mam, s strani družinskih članov. Kot rečeno, tudi te pripombe bomo upoštevali ravno z vidika, ker je to zelo občutljivo vprašanje in zelo občutljivo področje. Je pa treba vedeti, da namen Zakona o osebni asistenci je nekaj drugega, kot je pa seveda družinski pomočnik. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Nadaljujemo. Besedo bo dobil poslanec Bojan Podkrajšek, ki bo postavil ustno poslansko vprašanje ministrici za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandri Pivec.
Izvolite.

BOJAN PODKRAJŠEK: Spoštovani podpredsednik Državnega zbora, hvala za dano besedo. Cenjene ministrice, minister, kolegice in kolegi!
Moje vprašanje za ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Republiki Sloveniji se nanaša na novo perspektivo, ki bo kmalu pred nami, to bo nova perspektiva 2021–2027. Ker čas zelo hitro teče, jaz se še spomnim, ko smo se pogovarjali v tem državnem zboru, pa tudi na Odboru za kmetijstvo o perspektivi, ki se počasi končuje, 2014–2020. Takrat se še spomnim, da z vašim predhodnikom, ministrom, smo o tej perspektivi veliko govorili na začetku. Tudi vsi skupaj ugotavljamo, da smo zamujali z nekimi roki.
Spoštovana ministrica, glede na to, da je Evropska komisija objavila 1. junija dolgoročni proračun, ki zajema 2021–2027, pa me zanima, ker smo tudi v spomladanskem času bili na tej komisiji, se pogovarjali in sam trdim, da dobimo v Bruslju kot država članica okvir slike. Sami z vsemi službami, predvsem pa v tem mandatu vi s tega ministrstva, rišemo sliko v ta okvir sami. V tej perspektivi, za katero vsi skupaj ugotavljamo, da se počasi končuje, ugotavljamo, da nismo bili preveč uspešni. Bojim se, da ne bomo vsega denarja počrpali. Na drugi strani pa ugotavljamo, da je v prejšnjem mandatu – seveda zato nimate vi nič s tem –, propadlo skoraj vsak dan 1,5 kmetije oziroma smo izgubili v obdobju od 2014 do 2018 preko 20 tisoč manjših kmetij v Republiki Sloveniji. Zato me, spoštovana ministrica zanima:
Kako tečejo priprave na novo perspektivo, ki bo kmalu pred vrati, to je perspektiva evropskega kmetijske politike 2021–2027?
Hvala za vaš odgovor.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospa ministrica, izvolite.

DR. ALEKSANDRA PIVEC: Najlepša hvala za vprašanje, spoštovani poslanec, z veseljem podam odgovor tudi na tole.
Mi smo že kar globoko zakorakali v priprave na skupno kmetijsko politiko po letu 2020, pa vendar dovolite še nekaj pogledov nazaj, ker ste tudi vi omenili nekajkrat preteklo finančno perspektivo oziroma obstoječo, ker je še vedno v teku in še vedno se tudi črpajo sredstva v tej finančni perspektivi. Torej mislim, da ne obstaja prav nobena bojazen, da Slovenija v finančni perspektivi, vsaj kar se tiče sredstev iz evropskega sklada za kmetijstvo in ribištvo, ne bi počrpala. Nasprotno, mi črpamo zelo dobro in mogoče razen manjših popravkov, ko izpade kakšen delež že odobrenih sredstev, bomo počrpali praviloma vse. V teku je tudi zadnja sprememba programov razvoja podeželja, s katerimi preusmerjamo sredstva s tistih ukrepov, za katere mogoče obstaja manjši interes, na ukrepe, kjer je ta interes večji in kjer seveda tudi želimo dosegati zastavljene cilje.
Kar se tiče nove finančne perspektive, je res, da so 1. junija 2018 bili objavljeni trije zakonodajni predlogi reforme skupne kmetijske politike, torej tri uredbe. To je nova uredba o pravilih za strateško načrtovanje nove skupne kmetijske politike, nova horizontalna uredba in pa spremenjena uredba o skupni tržni ureditvi. S tem so nekako bili, kot ugotavljate, postavljeni osnovni okvirji, znotraj katerih bomo države članice pristopile k pripravi strateških načrtov. Verjetno tudi veste, da je tokrat prvič mogoče, da bodo države članice svoje strateške načrte kreirale same. Torej, na nas je še toliko večja odgovornost, hkrati pa tudi velika priložnost, da na podlagi pogojev, ki jih imamo v Sloveniji za kmetijstvo, in tudi na podlagi stanja, ki je zatečeno v slovenskem kmetijstvu, ukrepe oblikujemo sami. Mi si seveda želimo in smo tudi že pristopili, k oblikovanju strateških dokumentov. Pravkar je zaključena javna razprava o strateškem dokumentu resolucije razvoja kmetijstva po letu 2021, prehaja v nadaljnje potrjevanje in obravnavo na odločevalskih nivojih in potem seveda takoj po zaprtju finančne konstrukcije, ko bodo torej tudi finančno izpogajani novi finančni okvirji skupne kmetijske politike, pristopimo k načrtovanju strateškega načrta, ki pa bo že zelo konkreten in zavezujoč dokument, v katerem bomo predvideli ukrepe.
Kar se tiče finančnega okvirja, ste najbrž zasledili vsi, da je predvideno znižanje sredstev, in sicer za približno 4 % na neposrednih plačilih in 15 %. Slovenija je 28. januarja Svet Evropske unije pozvala k ohranjanju deleža sredstev za ukrepe razvoja podeželja in pri tem nas je podprla tudi velika večina držav članic – to je 22 sopodpisnikov te deklaracije – in verjamemo, da vendar to znižanje ne bo tako drastično. Res je tudi, da se, kot ste navedli, zmanjšuje število kmetij na Slovenskem, hkrati je pa dejstvo, da se pa povečuje število oziroma odstotek obdelanosti zemlje. Torej vendar gre tudi za neke vrste strukturne spremembe, kjer izjemno majhna slovenska kmetijska gospodarstvo vendar prehajajo v neke večje oblike oziroma dobivajo drugačno strukturo.
Seveda nas skrbi propad prav vsake slovenske kmetije, kajti vemo, da Slovenija ima izrazito specifično strukturo podeželskega prostora, kjer je več kot 70 % teh zemljišč na območju z omejenimi dejavniki. Pomembno je tudi dejstvo, da ohranjamo izrazito majhne kmetije, kajti na hribovskih, gorskih in pa drugih območjih z omejenimi dejavniki imajo te majhne kmetije še prav posebno vlogo tako v obdelanosti podeželja kot tudi seveda v samooskrbnosti, ki jo vendar pri teh kmetijah zaznavamo. Zato so tudi naši ukrepi usmerjeni tako v te manjše kmetije, pretežno seveda v družinske kmetije, ki so nekako v strukturi slovenskega kmetijskega prostora pretežno oziroma v največji meri zastopane in ne nazadnje tudi večjim podjetjem, ki pomembno zaključujejo te verige preskrbe s hrano.
Če ste želeli odgovor, na kakšen način načrtujemo ukrepe, tega v tem trenutku še ne moremo načrtovati, ker vendar nimamo niti sprejetega finančnega okvirja niti še dokončno določenih tistih robnih pogojev, po katerih bomo te ukrepe načrtovali, smo pa popolnoma pripravljeni na to in mislim, da smo prvi resor, ki je tudi strategijo že popolnoma zaključil in je tudi v potrjevanju … / izklop mikrofona/

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod poslanec, izvolite, imate besedo za dopolnitev vprašanja.

BOJAN PODKRAJŠEK (PS SDS): Hvala, spoštovana ministrica, za ta del odgovora.
Seveda, če bojo vaše besede šle k dejanjem, potem je to pozitivno za slovensko podeželje, za slovensko kmetijstvo, za slovenske družine, ki so na teh kmetijah, ampak jaz kot poslanec v Državnem zboru nikoli nimam pomisleka, ali večji sistem dobi denar iz Evrope; najbolj pomembno mi je in v največje zadovoljstvo mi je, da počrpamo sredstva za te skupne evropske politike. Seveda, iste besede smo največkrat poslušali, ampak, da uvodoma povem, da nimam nobenih pomislekov, da bi dvomil v vašo strategijo, v vaše delo v prejšnjem mandatu. Zato bi apeliral na vas, tudi nek apel oziroma spodbuda meni je bila, da vam to vprašanje danes zastavljam zgolj zaradi tega, ker toliko kmetij v Sloveniji propade. Zelo težko bi primerjala specifiko podeželja z drugimi evropskimi državami, specifiko malih kmetij.
Oba veva, da je povprečna kmetija komaj 6,9 hektarja in oba veva, da težko ena družina preživi, zelo težko preživi en posameznik, zato še enkrat, ministrica, skrbi me in res apeliram na vas, da ste ta ultrazvok tega podeželja res opravili in da bo ta nova perspektiva, ki nas čaka, ki bo kmalu pred vrati, da ne bomo zamudili niti dneva in da ne bomo pustili niti evra v tej skupni evropski politiki, v evropskem proračunu.
Bil bi zelo vesel, da dobijo veliki sistemi, predvsem me pa skrbi in apeliram na vas, da delate za male kmetije, ki se vsak dan katera zapre vrata.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Želite dopolnitev odgovora ministrica?
Izvolite.

DR. ALEKSANDRA PIVEC: Na nek način sem vesela, ker mislim, da izražamo to skupno skrb in da dejansko kmetijstvo in kmetijska politika je tista, ki ne pozna zelo politične delitve. Gre vendar za pridelavo hrane, ki je seveda potrebna in jo potrebuje prav vsak državljan.
Kar se tiče strukture slovenskih kmetijskih gospodarstev, so naše kmetijska gospodarstva resnično tako majhna, da niso primerljiva z evropskimi. Tukaj seveda gre prvič za to, da imamo omejene površine, ki so namenjene kmetijski rabi, in tukaj Slovenija ima resnično velik problem. Kajti povprečna velikost kmetij je 6,9 hektara, ki jo je zelo težko povečevati oziroma spreminjati v strukturi zaradi nedostopnosti, preprosto ni niti za nakup niti za najem kmetijskih zemljišč. Seveda je tudi izjemno težko preživeti na takšni kmetiji in je zelo težko zagotavljati takšno prihodkovno raven, ki več kot enemu članu družine da možnost preživetja. Zato so tudi naša prizadevanja usmerjena v smeri, da kolikor je mogoče omogočamo dostop do kmetijskih zemljišč tudi z aktivnejšo kmetijsko zemljiško politiko, še bolj pa, da si prizadevamo z različnimi ukrepi zagotavljati ustrezno raven dohodka – seveda za tiste, ki na kmetijah živijo. Kot ste sami ugotovili, pretežno so to v Sloveniji družinske kmetije.
Pri tem ne gre zanemariti tudi tistega drugega dela, ki ste ga prav tako vi omenili – večjih kmetijskih podjetij, ki so pomemben deležnik v tem sistemu – in vendar mi to dualno strukturo moramo upoštevati tudi pri kreiranju vseh ukrepov in nekako pozornost namenjati obojim. Pri tem seveda veliko pozornosti pri kreiranju ukrepov v tem trenutku namenjamo tudi analizi preteklega obdobja, kjer ne želimo nobenih ukrepov ali kakršnihkoli odločitev kritizirati. Predvsem gre za to, da želimo dobiti precej realno stanje, na kakšen način smo uporabljali sredstva preteklih skupnih kmetijskih politik; ohraniti tisto, kar je bilo dobrega, in seveda izboljšati ciljano usmerjenost teh sredstev tam, kjer nismo dosegli želenih rezultatov. Verjamem, da naša skrb je podobna: ohraniti čim večje število kmetij, izboljšati strukturo teh kmetijskih gospodarstev, popraviti dohodek kmeta in tudi položaj kmeta v prehranski verigi. Ob tem pa seveda nikakor ne gre pozabiti tudi na to, da moramo skrbeti tudi za trajnostno, se pravi odnos do okolja, odnos do vseh virov, ki jih ob kmetijski pridelavi moramo prav tako spoštovati, ohranjati in jim namenjati pozornost.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Nadaljujemo. Poslanka Mateja Udovč bo postavila ustno poslansko vprašanje ministru za zdravje Alešu Šabedru.
Izvolite.

MATEJA UDOVČ (PS SMC): Hvala lepa.
Celiakija je doživljenjska kronična sistemska avtoimuna bolezen, ki najpogosteje prizadene tanko črevo in je posledica preobčutljivosti na gluten. Celiakija velja za eno najpogostejših kroničnih bolezni in jo ima okoli 1 % prebivalstva, kar bi za Slovenijo lahko predstavljalo 20 tisoč prebivalcev. Zdravljenje celiakije je mogoče zgolj s predpisano dieto. Pri celiakiji gre za medicinsko predpisano dieto in ne dieto po lastni odločitvi. Gre za dieto, pri kateri morajo bolniki uživati le živila brez glutena in je do danes edini način uspešnega zdravljenja te bolezni. Lahko bi rekli, da je za to bolezen edino zdravilo dieta, zato ne razumem, zakaj ne moremo te diete enačiti s predpisanimi zdravili na recept v omenjenem finančnem znesku. Bolniki tako nimajo izbire in morajo posegati le po živilih, ki so označena kot brezglutenska. Tovrstna živila pa so izjemno draga in so od konvencionalnih živil dražja tudi za več kot 500 odstotkov. Tako morajo na primer za kilogram brezglutenskega kruha plačati več kot deset evrov. Bolniki s celiakijo so zaradi visokih cen brezglutenskih izdelkov v finančnem neenakem položaju. Nekateri bolniki tako iz finančnih razlogov posegajo po nezdravi in enolični prehrani, v najslabših primerih pa celo po hrani, ki vsebuje gluten, saj je ta občutno cenejša od brezglutenske. S tem pa poslabšujejo svoje zdravstveno stanje in tveganje za nove bolezni, kot so nepravilno delovanje ščitnice, osteoporoza, kožne bolezni, rakava obolenja in tako dalje. Vsa dodatna obolenja pa ne zmanjšujejo samo kvalitete življenja bolnikom, temveč se povečujejo tudi stroški zdravljenja novih obolenj, posledično prihaja tudi do bolniških odsotnosti z dela, kar še dodatno obremenjuje naš zdravstveni sistem.
Kot primer dobrih praks iz tujine lahko navedemo Italijo in Hrvaško. V sosednji Italiji bolniki z diagnosticirano celiakijo prejemajo finančno pomoč v znesku od 45 do 140 evrov mesečno. Bolniki na Hrvaškem so upravičeni do 15 kilogramov moke na recept na mesečni ravni. V obeh primerih prejemanje takšne pomoči za bolnike ni časovne omejitve. Celiakija je uvrščena na seznam težko kroničnih bolezni in stanj. Zato me v zvezi s tem zanima:
Ali ste na Ministrstvu za zdravje seznanjeni z neenakopravnim položajem odraslih bolnikov s celiakijo?
Ali se pripravljajo kakršnikoli ukrepi za reševanje finančnih težav odraslih bolnikov s celiakijo?
Zakaj za odrasle bolnike s celiakijo pravica do pomoči po zaključku šolanja preneha?
Zakaj se ne bi posluževali dobrih praks iz Evrope in s tem zagotovili, da bo življenje bolnikov lažje in bolj kakovostno?
Kakšni so vaši predlogi, da bo življenje bolnikov lažje in bolj kakovostno, ne glede na ovire medicinsko predpisane diete?
Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala za besedo, predsedujoči. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Hvala za vprašanje, spoštovana poslanka.
Kot že sami ugotavljate, je pravzaprav dobro poskrbljeno za otroke, ki bolehajo za celiakijo. Težava nastane pa potem v odrasli dobi oziroma dobi, ko zaključijo šolanje. Za odrasle osebe po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki določa povračilo stroškov v bistvu samo za ozko skupino živil za posebne zdravstvene namene, to velja predvsem za bolnike z zelo hudo presnovno motnjo, ki jo imenujemo fenilketonurija, kjer skupina preparatov predstavlja edini vir hranil oziroma mogočo prehrano bolnikom. V to skupino pa ne sodijo živila brez glutena. Celiakija je namreč kronična bolezen, kot ste tudi sami navedli, ki sicer potrebuje vseživljenjsko dieto, vendar pa bolniki kljub strogi dieti lahko uživajo tudi druga živila, ki naravno ne vsebujejo glutena. Pomembna izboljšava na tem področju je zagotovo splošna obveznost na ravni Evropske unije, in sicer gre za označevanje živil oziroma obvezne informacije o živilih, ki vsebujejo gluten. S to novostjo se bolnikom s celiakijo v bistvu omogoča, da lažje in boljše izbirajo živila, ki ne vsebujejo glutena ali pa je vsebnost glutena relativno nizka oziroma v manjši meri. Tako lahko izbirajo tudi druga živila.
Glede na povedano oziroma na vaše vprašanje pa vam lahko odgovorim, da trenutno večjih sprememb na tem področju v bližnji prihodnosti ne predvidevamo. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Imate besedo za dopolnitev vprašanja.
Izvolite.

MATEJA UDOVČ (PS SMC): Hvala lepa.
Še enkrat bi rada opozorila, da če se bolniki s celiakijo ne držijo diete, ki je medicinsko predpisana dieta, in si s tem lajšajo življenje, zaradi finančnih stisk, zaradi finančne neenakosti se v bistvu poslabša njihov zdravstveni položaj, kar pomeni za zdravstveno blagajno večja finančna sredstva v kasnejši fazi. Prav tako je to večja finančna obremenitev za delodajalce, saj prihaja do večjih bolniških odsotnosti.
Zakaj ne bi prišli k temu, da bi preprečevali, kot pa potem zdravili?
Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala za besedo.
Kar se tiče celiakije, je tako, da je, kot ugotavljamo, kronična bolezen, ki potrebuje dieto oziroma potrebujejo posebno hrano. Vendar na trgu so tudi druge vrste živil, ki zagotavljajo potrebna hranila tudi za bolnike s celiakijo, zato Zavod za zdravstveno zavarovanje ne predvideva povračila stroškov pacientom, ki bolehajo za celiakijo, razen tistim, ki imajo hujše oblike bolezni in lahko jejo oziroma lahko uživajo samo točno določene vrste hrane. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Poslanec Aleksander Reberšek bo postavil ustno poslansko vprašanje ministrici za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandri Pivec.
Ugotavljam, da poslanca ni, torej tudi vprašanja ne bo.
Poslanka Nataša Sukič bo postavila poslansko vprašanje ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu.
Izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Najlepša hvala za besedo. Spoštovani minister!¨
Preko primera sortirnice odpadkov v Ceršaku sem se odločila, ker ta primer prav kliče po tem, da odpremo vprašanje pridobivanja okoljevarstvenih dovoljenje, pa da se tudi mogoče temu primeru malce posvetimo. Prav kliče po tem namreč. Gre za to, da so bili v občini Lenart zaradi požarov v tej sortirnici odpadkov protesti, tam je bil shod in seveda se logično znova postavlja vprašanja pridobivanja okoljevarstvenih dovoljenj oziroma nadzora nad tem, kaj pravzaprav izvajalci storitev dejansko počnejo v praksi, potem ko so že dobili to dovoljenje, ko na videz izpolnjujejo pravzaprav kriterije za pridobitev teh dovoljenj.
V Ceršaku občani že skoraj 20 let nasprotujejo tamkajšnji kompostarni in pravijo, da jih nihče ne sliši. No, vi ste pred dnevi bili tam, torej ste jih slišali. Navajam besede Marije Janžek iz Civilne iniciative proti kompostarni Ceršak, ki pravi, citiram: »Dosedanja kaznovalna politika definitivno ni učinkovita. Kompostarna vedno znova krši ene in iste predpise, uredbe, ukrepe in se nič ne spremeni.« Konec citata.
Problem je tudi ta, da v Lenartu ne občani, pa tudi ne občinski svet, nimajo vpliva na dogajanje v sami sortirnici odpadkov. Na občini so tako prepričani, tako župan kot občinski svetniki, da se v kompostarni ne držijo okoljevarstvenega dovoljenja, ki jim je bilo izdano že tretjič zapovrstjo. Prepričani so tudi, da bi občina morala biti udeležena v postopku pridobivanja tega dovoljenja kot, recimo, stranka v postopku, pa ni bila. In opozarjajo na absurd, da ko pa je treba pokriti stroške požara, ki se je tam zgodil, so seveda oni tisti, ki jih krijejo, nimajo pa nikakršnega vpliva na tamkajšnje dogajanje.
Župan Lenarta pravi, da vaša trditev, spoštovani minister, da je občina pri pridobivanju OVD podala mnenje, nikakor ne drži, ker jih dejansko nihče ni nič vprašal.
Sprašujem vas:
Kako vi komentirate te trditve župana?
Ali bo, če bo prišlo do ponovnega procesa pridobivanja OVD zdaj po opravljenem nadzoru, občina tokrat vključena v to kot stranka v postopku?
Namreč ministrstvo je tisto, ki določa in odloča, kdaj je to potrebno, kdaj so stranke v postopku in kdaj ne. Vi ste sami bili v Lenartu pred dnevi, obljubili ste, da če bodo nepravilnosti ugotovljene pri ponovnem pregledu, da boste sortirnico celo zaprli.
Zanima me:
Ali ste še vedno tako odločni in odločeni, da se bo to zgodilo?
Kakšne spremembe glede OVD se obetajo v novi zakonodaji?
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

SIMON ZAJC: /izklopljen mikrofon/

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Oprostite …

SIMON ZAJC: Hvala.
Ja, bil sem tako v kompostarni kot v Lenartu.
Kar se samih OVD tiče, pa če gremo najprej na te probleme požarov in okoljevarstvenih dovoljenj, ki jih takšni objekti imajo. Mi ravno zaradi teh vse bolj pogostih požarov – pa to ni samo pri nas, nimamo samo v Sloveniji probleme s požari, tudi drugje po Evropi in v Ameriki imajo prav akademijo požarov na takih objektih, kot je ta –, ravno zaradi tega smo se odločili, da sprejmemo novo uredbo o skladiščenju takih gorljivih odpadkov na prostem. Ko to uredbo sprejmemo – zdaj ta trenutek je v medresorskem usklajevanju, računam, da jo konca do leta imamo sprejeto –, takrat moramo avtomatično za vse takšne objekte, kot je ta, tudi OVD odpreti, to se pravi po uradni dolžnosti, torej to vanj prenesti, in takšni objekti se morajo potem prilagoditi. Po tej uredbi bomo pa močno zaostrili vrsto pogojev; od tega, na kakšen način lahko skladiščijo: višino, širino, kaj mora na tleh biti, kako mora biti pripravljeno za primer požara, za iztekanje požarnih voda. Potem glede javljalcev požarov, glede ugotavljanja pregrevanja, glede načina oziroma načrtov požarne varnosti, izobraževanje zaposlenih. Skratka, celo kopico ukrepov, zato da se takšno možnost čim bolj zmanjša. Seveda, nikoli je ne bomo mogli do konca zmanjšati. Ampak že s tem, ko določimo dodatne ukrepe, požarne zidove, koliko daleč stran so lahko od objekta in tako naprej, zmanjšamo potem tudi v primeru, da pride do požara – do požarov bo prihajalo, to so lahko čisto nesreče zaradi samovžiga in tako naprej –, da je potem takrat to čim bolj obvladljivo, da se čim prej ta požar zajezi in pogasi in da ni velikih vplivov na okolje.
To, kar sem rekel v Ceršaku, mislim za vse take objekte. Tisti objekti, ki ne bodo delovali v skladu z OVD-jem, se jim bo OVD odvzel in ne bodo mogli več opravljati svoje dejavnosti. Tako, glede na to, kot to v Ceršaku še poteka, ko bo v Ceršaku postopek končan, bo izdana odločba, bodo morali v skladu s to odločbo prilagoditi svoj objekt. Če ne bodo, ne bo več okoljevarstvenega dovoljenja.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Želite dopolniti vprašanje?
Izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Hvala lepa. Hvala lepa, minister.
Precej ste mi odgovorili. Ene stvari mi niso še povsem jasne. Recimo, samo pri pridobivanju OVD, če pogledamo malo kronologijo dogajanja. Sprva so bila ta dovoljenja časovno omejena na pet let, pozneje na deset let, v zadnjem, prejšnjem mandatu so po neki filozofiji, da se izvaja nadzor in da se itak obnavljajo in nadgrajujejo, če ni kaj v redu, so postala pravzaprav časovno neomejena.
Zanima me:
Ali bo to res zdaj po novem tudi tako, da bodo kar časovno neomejena?
Namreč, v Levici smo bili seveda strogo proti tem zadevam. Zato smo tudi v koalicijsko pogodbo vnesli, da se velikim onesnaževalcem več ne podaljšujejo enostavna ta dovoljenja. Torej ne morejo biti časovno neomejena ali nekaj takega. To je en problem.
Drugi problem je samo pridobivanje. Malo sem pogledala te podatke, ki smo dobili. Kolega Trček je v prejšnjem mandatu postavil vprašanje glede tega in sem malo preučila vaš odgovor, takratni. OVD se je izdal vsaj v 90 % primerov, to je najmanj v 90, po mojem še v več odstotkih. Če so kdaj vloge zavrnjene, pa upravljavci teh obratov na podlagi nove vloge in ponovljenem postopku OVD, na koncu koncev, dobijo. Še bolje se godi pri vlogah za spremembo OVD. Od 2009 do leta 2017 je bilo vloženih 400 vlog in samo tri so bile zavrnjene. Se pravi, ti podatki že marsikaj govorijo. Seveda ne preseneča, da okoljevarstveniki pravijo, da je naša okoljevarstvena zakonodaja pravzaprav največja ekološka bomba in da ne dela v prid državljanom, ampak v prid tistih, ki so nosilci kapitala oziroma imajo v lasti te objekte.
Zanima me:
Ali boste to zavezo iz koalicijske pogodbe implementirali z novo zakonodajo – to, kar je Levica zahtevala – ali ne?
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

SIMON ZAJC: Glede veljavnosti OVD-jev, je tako, kot je bilo – deset let. Če pa vmes se spreminja OVD zaradi spremembe same naprave, se pa potem od te zadnje spremembe spet deset let šteje. In na deset let se v vsakem primeru OVD preveri. Se pravi, se po uradni dolžnosti na deset let OVD odpre. Če je bil pa že prej odprt zaradi spremembe, ali količine, ali nove tehnologije, se pa potem ta zadnja sprememba šteje za ta zadnji datum, od katerega se potem spet meri deset let. Tako se je v zadnji spremembi spremenilo to, da v primeru, da v devetem letu spremeniš OVD, da ga ne rabiš po enem letu ponovno po uradni dolžnosti odpirati.
To je ta sprememba in ne vem, če imamo mi v koalicijski, da bomo to spreminjali. Mislim, da nimamo.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Želite procesni predlog?
Izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Seveda bi želela.
Nisva se dobro razumela. Koliko je meni znano, v prejšnjem mandatu so postala ta obdobja neomejena, ne več časovno omejena na obdobje 10 let. Zdaj ne vem, ali imam jaz napačen podatek ali kaj.
A kakorkoli, glede na to, da se spreminja okoljevarstvena zakonodaja, da gre za tako pomembna vprašanja, ki vplivajo tako na naše okolje kot tudi na naše zdravje, pravzaprav mislim, da bi bilo dobro opraviti eno širšo razpravo tukaj, na tem mestu, da potem poslanke in poslanci, ne glede na naš politični predznak – konec koncev je to skupna zadeva, ki se vseh tiče –, damo lahko dobre predloge, ki jih mogoče vi lahko slišite in nekako inkorporirate v to novo zakonodajo.
Zato bi predlagala, da se ta razprava opravi. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
O vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri v okviru glasovanj.
Tudi poslanec Marko Bandelli bo postavil ustno poslansko vprašanje ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu.
Izvolite.

MARKO BANDELLI (PS SAB): Hvala za besedo, podpredsednik. Spoštovani minister!
Nesreča tovornega vlaka v predoru pri Hrastovljah je bolj kot kdajkoli prej opozorilo na nujnost novega vodnega vira, iz katerega bi oskrbovali Obalo in zaledje. Po zadnjih podatkih se je po nesreči tovornega vlaka v zemlji izlilo okrog 10 tisoč litrov kerozina. Prav zato so župani istrskih občin pretekli teden upravičeno izrazili skrb, da bi napovedano večje deževje lahko s kerozinom onesnažilo in ogrozilo njihov edini vodni vir v Rižani. Ta oskrbuje več kot 90 tisoč prebivalcev celotnega obalnega območja, izpad vode pa bi pomenil hud udarec ne samo za prebivalce, ampak tudi za gospodarstvo in turizem. V luči zadnjih dogodkov je potreba po novem vodnem viru še večja, projekt ureditve pa poteka že vrsto let. Tako se je projekt, imenovan Oskrba s pitno vodo Obale in Krasa, iz leta 2011 že pred časom ustavil. Ta pomemben strateški projekt, ki bi povezal bistrški in rižanski vodovod, izpeljani projekt, bi zagotovil dovolj pitne vode za Kras, Notranjsko in tudi Istro. Konkretneje bi Istra s Krasa lahko dobila 220 litrov vode na sekundo, iz ilirsko-bistrškega vodovoda pa še dodatnih 70 litrov na sekundo. Projekt je predvideval tudi, da čim več cevi vodovoda namestijo v javne poti in zemljišča, ki niso last agrarnih skupnosti. Pridobivanje potrebnega soglasja vseh članov agrarne skupnosti je namreč težavno, če ne celo nemogoče.
Spoštovani gospod minister, zanima me:
Kako lahko pospešimo postopek ureditve novega vodnega vira?
Trenutna zakonodaja, denimo, še vedno predvideva soglasje vseh članov agrarnih skupnosti.
Je morda rešitev v razlastitvi?
Se vam ne zdi, da bi morali ta projekt, ki so ga prekinili politični interesi, ponovno zagnati in nadaljevati?
Rižanski vodovod tudi brez ekološke ali naravne katastrofe ne zagotavlja vseh potreb po pitni vodi, saj mu poleti okrog 20 % vode priskrbi kraški vodovod. Osebno menim, da bi bilo smiselno, da rižanski vodovod opravi študijo, kaj bi se zgodilo v primeru izpada velike količine pitne vode in kakšen bi bil v tem primeru njihov plan B. Tudi mene zanima, spoštovani gospod minister:
Kakšen pa je vaš plan B?
Slovenska obala nujno potrebuje dodaten vir vode, opcij je več in seveda sredstev zanj ni.
Bi to morda lahko rešili z interventnim zakonom?
Kako o reševanju problematike razmišljate na ministrstvu?
So morda konkretni ukrepi že znani?
Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

SIMON ZAJC: Hvala za vprašanje.
Ta nesreča je res pokazala na eno ranljivo točko in na dve zamujeni priložnosti v preteklosti, obe se začneta z dvojko; to je drugi vodni vir in pa drugi tir. Za drugi tir smo porinili naprej, se dela, drugi vodni vir bo pa zdaj treba. Mi že delamo aktivnosti za pospešitev tega. Torej, že v četrtek se dobimo na našem Direktoratu za vode in investicije, da zdaj določimo, pregledamo še enkrat tiste opcije, ki so bile v preteklosti že določene kot morda primerne, katera še je, katera ni več. Na podlagi potem izločanja teh neprimernih gremo naprej pri tistih, ki so primerni, glede na to, kaj je bilo v preteklosti že narejeno – nekje so že projekti pripravljeni, nekje so že neke služnosti in odkupi se tudi zgodili –, da vidimo, če je še kakšen nov potencialni vir bolj primeren. In ko to naredimo, en mesec smo si dali časa za to, bo treba sestaviti potem, kdo bo to financiral, na kakšen način, v koliko dolgem času.
Želim si, da glede na to, da smo imeli že kohezijska sredstva za ta projekt, ker potem zaradi raznih, saj boste vi bolj vedeli, kaj se na lokalnem področju dogaja, da je ta projekt potem padel, da smo izgubili ta kohezijska sredstva. Mislim, da zdaj, če nam bo uspelo za prihodnjo finančno perspektivo spet dobiti denar za izgradnjo vodovodov, da je najboljše, da vzamemo evropski denar. Če to ne bo mogoče, da to slučajno pade v vodo, potem bo pa treba najti druge rešitve. Torej, karkoli bo dala država, iz katerega vira, koliko posamezne občine, bo treba potem razdelati in iti čim hitrejše potem v samo realizacijo. Za nas je najbolj pomembno, da skupaj z občinami ugotovimo, katere so tiste opcije, ki so najbolj optimalne, kakšne so sploh potrebe – torej, ali so se potrebe od 2008 do zdaj kakorkoli spremenile – in pa, kako bomo to izvedli.
Ta trenutek tisto, kar nas najbolj skrbi, pa kjer največ delamo, je, kaj storimo, če v tem trenutku kerozin pride do vodarne. Ko se je ta nesreča zgodila, sem bil ravno na letalu – za Svet ministrov za okolje v Luksemburgu – in sem potem takoj tudi hrvaškega kolega za rokav pocukal, da sva se zmenila, da v primeru, da rabimo njihovo pomoč, to se pravi iz istrskega, da se lahko tudi nanj obrnem in istrski vodovod trenutno zagotavlja maksimalno, kolikor mi rabimo. Problem je, da tehnično lahko samo 230 litrov na sekundo, trenutno, pripeljemo do Slovenije. Potem, tudi s kraškim vodovodom so dogovori, v kratkem se bo sestala tudi naša meddržavna komisija z italijansko stranjo, da tudi tam pogledamo, kaj lahko. Tako v primeru, da pride kerozin – kljub vsem našim aktivnostim, da kerozin ne pride do vodarne, če pa se to vseeno zgodi, da ne bo potem problema z vodno oskrbo.
Vsak vodovod pa mora za takšen primer, torej za primer, ko nima dovolj vode, imeti načrt narejen. Rižanski ga ima, nima pa ga, kolikor sem obveščen, za primer, kaj narediti, ko pride do onesnaženja vodnega vira. Kar bi pa tudi vsi, ki oskrbujejo več kot 3 tisoč prebivalcev, tak načrt morali imeti. Tudi zato sem inšpekciji naročil, da pogledamo vse vodovode po Sloveniji, ali so takšni načrti izvedeni ali ne. Tam, kjer niso, jih bo treba narediti, ravno zaradi tega, ker nesreče se nam lahko zgodijo povsod, da takrat, v takšnem trenutku, upravljavec vodovoda ve, kaj storiti.
Torej v primeru, da nam – če se vrnem nazaj na drugi vodni vir – ne uspe dobiti evropskih sredstev, potem bo treba poiskati ta sredstva znotraj. V preteklosti je bilo kar nekaj težav s služnostmi. Mislim, da je samo Komen vse služnosti priskrbel, če se pravilno spomnim. Ampak v tem času smo spremenili Zakon o agrarnih skupnostih ravno za take primere, kjer je možnost tudi razlastitev, da so postopki nekoliko hitrejši. V vsakem primeru pa v primeru gradnje infrastrukture v javno korist lahko pride do razlastninjenja. Ampak, vseeno je treba nekatere postopke izpeljati. Tako že zdajšnja zakonodaja nam kar … Ta sprememba, kajne, tako gradbene kot agrarnih skupnosti nam omogoča, da bomo tokrat, če bomo določili enega ali dva vira, to lahko postopkovno hitrejše izpeljali.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Želite dopolniti vprašanje?
Izvolite.

MARKO BANDELLI (PS SAB): Seveda, minister, saj veste, da ni to nič … Jaz vas izredno cenim, ker vem tudi, da se zelo angažirate in ste se zelo angažirali te dni in ste bili ves čas tam dol. Vem, ker tudi župani so me klicali, naj malo pomagam glede tega, predvsem pa v luči tega, ker sem bil eden od tistih, ki smo ta projekt hoteli ponovno zagnati, to oskrbo pitne vode s Krasa. Veste, priključiti se na vodovod s Hrvaške je tudi v redu, ampak naj bo to zadnja možnost. Mi moramo iskati vodne vire v naši državi in poskrbeti v naši državi možnost. Brestoviški vodovod ima kapacitete neskončne in to veste – mislim, neskončne v smislu, da so izredno velike, kajne. Tako je to treba pogledati.
Mislim, da je drugi problem, ki je tukaj nastal, ta – in tukaj boste morali na vladnem nivoju iskat rešitve –, da so vsi vodovodi na plečih občin. In to ni prav. Mi moramo razumeti, da je voda … Še v ustavo smo jo dali kot osnovo za preživetje. Se pravi, da vodni vir kot tak – vodni viri in vodovodi morajo biti oskrbljeni in preskrbljeni s strani države. Na kakšen način, ker občine dobesedno nimajo sredstev, da bi lahko obnavljale te vodovode. Seveda so bila evropska sredstva, ampak jutri jih verjetno ne bo več in predvsem za zahodno kohezijsko regijo vemo sami, kaj nas čaka tukaj. Največji problem, ki je bil za oskrbo pitne vode, veste sami, minister, so bile prav dobesedno služnosti in razlastitve. Tukaj je problem, tudi če je to projekt državnega pomena ali če je nacionalni projekt, se lahko verjetno zaradi javnega dobra ali v javnem interesu drugače razlasti zemljo kot tako.
Tako vas res vprašam:
Kaj mislite vi o tem, ker to je lahko nacionalni projekt, če bi ga lahko postavili tu?
Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

SIMON ZAJC: Mogoče še prej o kohezijskih oziroma evropskih sredstvih. Kot se zdaj kaže, pa upam, da se ne bo to v celoti uresničilo, je, da bo Evropska unija financirala predvsem obnovo vodovodov. Ne več gradnje novih, ker drugje je to že, recimo, dograjeno do konca. Tako bo obnova sigurno tudi iz evropskih sredstev, mi se bomo pa borili za to, da lahko tudi še gradnjo tukaj upoštevamo.
Sam ta projekt bo treba izpeljati. Mislim, da je bilo to zdaj zadnje opozorilo dovolj močno, dovolj jasno, da moramo zdaj vsi skupaj stopiti. Malo se je tudi spremenilo razmerje, pa novi ljudje so prišli po občinah, tako da upam, da bo tukaj več sodelovanja – z naše strani zagotovo in bomo tudi pomagali pri vseh ostalih postopkih in, seveda, tudi sredstva bo treba najti. Ampak, da bi pa vse vodovode država sprejela, tega denarja pa država nima. Saj upravljavci vodovodov potem pobirajo omrežnine, pa na ta način tudi financirajo obnovo pa gradnjo novih. Saj to je velik del cene, konec koncev. Tako tudi ta sprememba ostaja. Se pravi, da zagotavlja država preko lokalnih skupnosti; to se pravi tudi po vpisu vode v ustavo še vedno obstaja, mora obstajati sodelovanje med državno ravnjo in občinsko – tukaj si drugače ne predstavljamo. V primeru, da pa res kaj ne bo šlo, v takem primeru, recimo, država pa lahko dodatno pomaga s postopki ali kako drugače. Bo pa država morala, saj to sem že … Tudi če tega ne bi imeli v ustavi, bi se zdelo pravilno.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Imate besedo za postopkovni predlog.
Izvolite.

MARKO BANDELLI (PS SAB): Hvala, podpredsednik.
Minister, mislim, da ta debata je zelo pomembna za Slovenijo. Ni samo problem, ki je nastal tukaj z rižanskim vodovodom, ampak se zna to zgoditi tudi drugje. Tako mislim, da bo treba razpravljati o tem malo širše. Župani zahtevajo tudi ta interventni zakon.
Radi bi vedeli:
Kaj vi mislite, kaj Vlada misli o tem?
Tudi ker vemo, kakšne so možnosti.
Projekt oskrbe s pitne vode, vemo, da bi šel tudi naprej, če ne bi bila to politična odločitev, da se ga prekine. Eden od glavnih krivcev, da je ta projekt zamrznil, je bivši župan Boris Popovič. To je treba jasno povedati, ker on je hotel neko razsoljevanje neke vode in neke druge reči in je zaustavil potem cel proces. Tako je to tudi treba povedati.
Predlagam – ker je več variant, na kakšen način oskrbovati s pitno vodo, in ker več glav več ve, se pravi je več idej – da bi se opravila razprava o tej problematiki in na splošno glede vode. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
O vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri v okviru glasovanj.
Poslanec Dušan Šiško bo postavil ustno poslansko vprašanje ministrici za infrastrukturo mag. Alenki Bratušek.
Izvoli.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Spoštovani predsedujoči, ministri, kolegice, kolegi!
Vlada je na 36. redni seji dne 20. julija letos sprejela sklep, s katerim je naložila Ministrstvu za okolje in prostor spremembo Uredbe o merilih za določitev višine nadomestila zaradi omejene rabe prostora in zaradi načrtovanja intervencijskih ukrepov na območju jedrskega objekta. S tem naj bi omogočili znižanje nadomestila Občini Krško z letom 2020 in omogočili finančno vzdržnost delovanja sklada za financiranje razgradnje NEK in odlaganje odpadkov iz NEK. Malo je hecno, ker Vlada nameni Ministru za okolje in prostor, energetika pa pač spada pod Ministrstvo za infrastrukturo.
Zato sprašujem ministrico za infrastrukturo:
Ali vi kot ministrica za energetiko podpirate ta sklep Vlade?
Zakaj ste izmed petih predlaganih rešitev medresorske skupine izbrali ravno znižanje nadomestila Občini Krško?
Ali verjamete, da bo ste na ta način rešili, povečali rentabilnost sklada oziroma bo mogoče pravočasno zagotoviti zadostna sredstva za financiranje, odlaganje nizko in srednje radioaktivnih odpadkov, izrabljenega goriva in razgradnje NEK?
In še zadnje:
Kako nameravate v bodoče zagotavljati soglasje in sožitje lokalne skupnosti in njenih prebivalcev za obratovanje jedrskega objekta in vseh spremljajočih dejavnosti, vključno z odlagališčem radioaktivnih odpadkov, izrabljenega goriva, če se s predlaganim sklepom ne bodo strinjali?
Pričakujem ustni odgovor. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Nadaljujemo. Poslanec Jurij Lep bo postavil ustno poslansko vprašanje ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti mag. Kseniji Klampfer.
Izvolite.

JURIJ LEP (PS DeSUS): Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovana ministrica, kolegice in kolegi!
Staranje prebivalstva je eden največjih družbenih in gospodarskih izzivov sveta, predvsem Evrope, v 21. stoletju. Projekcije kažejo, da bo leta 2025 več kot 20 % prebivalcev Evrope starejših kot 65 let. Povečalo se bo predvsem število žensk in moških, ki bodo stari čez 80 let. Na podlagi teh dejstev je treba o starosti govoriti kot o priložnosti starejših ljudi. Lahko bi rekli, da so ti skriti zakladi znanj in izkušenj, ali bolj učeno: skriti človeški viri.
Staranje družbe ne smemo jemati kot nekaj negativnega, je predvsem dejstvo, da živimo dlje, kot smo živeli do sedaj, in to je vsekakor dobro – naša skrb in morebiti večja blaginja, povezana s kakovostjo življenja starejših. Za to pa je treba ustvariti pogoje. Ljudje v starosti morajo imeti možnost za dostojno življenje in to, da imajo svoj, samo njim ustrezen življenjski slog oziroma način. Kakovost življenja starejših ni odvisen samo od primernega delovanja pokojninskega in zdravstvenega sistema, ampak tudi od ustreznih možnosti za dolgotrajno oskrbo. Starejši morajo imeti pripravljene pogoje za podaljšano aktivnost in izobraževanje. Odnos družbe in okolja do starejših se kaže kot stopnja njihove socialne vključenosti. Pri tem je zelo pomembno sožitje različnih generacij, ki prispeva h kakovostnemu staranju. Sobivanje ljudi različnih starosti v skupnosti mora postati koristno za vse. Tako lahko sklenemo, da je treba sprejeti izzive in vprašanja, ki jih prinašata s seboj dolgoživa družba in proces staranja.
Eden od možnih odgovorov za kvalitetno skrb za starejše so tudi dnevni centri aktivnosti. Moje vprašanje se nanaša na strategijo reševanja dejstva, da se število starejših povečuje.
Kakšna je torej strategija ali usmeritev Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti glede umeščanja dnevnih centrov aktivnosti v okolje in s tem v naši družbo?
Znano je namreč, da takšne centre v večini financira lokalna skupnost, nekaj malega pa tudi država na osnovi Zakona o socialnem varstvu. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospa ministrica, izvolite.

MAG. KSENIJA KLAMPFER: Hvala lepa za besedo in hvala za vprašanje.
V zvezi z vašim vprašanjem želim uvodoma izpostaviti, da za Slovenijo, tako kot za večino drugih evropskih držav, velja, da postaja starajoča in dolgoživa družba, podaljševanje življenjske dobe pa seveda prinaša tudi pomembne spremembe v starostni strukturi prebivalstva. Za spopadanja z izzivi dolgožive družbe je Slovenija sprejela Strategijo dolgožive družbe. Namen strategije je spodbuditi najširši krog deležnikov s potrebo po odzivanju na izzive, ki jih pred nas predstavlja staranje prebivalstva. S to strategijo se želi prispevati k temu, da spremenjena razmerja med prebivalstvom ne bi bila vzrok za konflikte med generacijami ali motnje v delovanju socialne države. Na podlagi sprejete strategije je bil tudi ustanovljen Svet za aktivno staranje in medgeneracijsko solidarnost, kjer bodo opravljeni tudi ukrepi, ki prispevajo k zagotavljanju dostojne starosti.
V zadnjih nekaj letih se je močno razširila mreža programov, namenjenih medgeneracijskemu sodelovanju in socialnemu vključevanju starejših. Med programi za starejše, ki jih sofinanciramo, želimo posebej izpostaviti program Starejši za starejše, ki ga izvaja ZDUS, program Staranje brez nasilja Inštituta Antona Trstenjaka, Slovensko druženje za pomoč pri demenci, Spominčica, program Skupine starih ljudi za samopomoč izvaja Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije in dnevne centre aktivnosti za starejše, ki delujejo na treh lokacijah: v Ljubljani, v Kopru in v Vipavi. Ministrstvo za te programe namenja sredstva v višini cca. 560 tisoč evrov.
Z namenom nadgradnje že delujočih dnevnih centrov aktivnosti za starejše smo vzpostavili tudi mrežo več generacijskih centov, ki predstavljajo osrednji prostor zbiranja v lokalnem okolju. Trenutno v Sloveniji deluje 15 regijskih večgeneracijskih centrov, ki so namenjeni druženju, ohranjanju socialne mreže in zadovoljevanju potreb tako starejših kot njihovih družinskih članov v vseh življenjskih obdobjih. V okviru centrov se izvajajo številne dejavnosti s poudarkom na socialnem vključevanju starejših, izobraževanju in medgeneracijskem sodelovanju. Za delovanje centrov so namenjena sredstva v višini 1,6 milijona evra.
Ministrstvo bo tudi v prihodnje ob pripravi nove resolucije socialnega varstva po letu 2021 poseben poudarek namenilo starejšim in njihovim potrebam ter programom. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Ne želite več dodatnega spraševanja.
Nadaljujemo. Poslanec Luka Mesec bo postavil ustno poslansko vprašanje ministrici za infrastrukturo, mag. Alenki Bratušek.
Izvolite.

LUKA MESEC (PS Levica): Hvala za besedo in lep pozdrav!
Moje vprašanje gre o razširjeni Dolenjski cesti skozi Lavrico pri Ljubljani. Namreč, Ministrstvo za infrastrukturo in Direkcija za ceste tam poskušata zgraditi 18 milijonov evrov vredno štiripasovnico skozi naselje, na kateri bo kar 12 semaforiziranih križišč in dve krožišči na zelo majhni razdalji. Proti takemu projektu so tako občani Občine Lavrica, ki so že zdaj obremenjeni s prometom – namreč, na dan se izteče tam nekje od 17 do 18 tisoč vozil skozi Lavrico – in so organizirali civilno iniciativo. To civilno iniciativo pa podpira tudi vrsta strokovnjakov, nevladnih organizacij in med drugim podžupan občine Ljubljana Jože Koželj, ki vsi v en znak opozarjajo, da bo širša Dolenjska cesta pritegnila le več prometa skozi naselje, ozka grla pa se bodo prestavila drugam.
Zato sprašujem ministrico za infrastrukturo, gospo Alenko Bratušek:
Zakaj namesto 18 milijonov vrednega projekta, ki ne bo rešil ničesar – razen tega, da bo še zgostil promet skozi Lavrico in še povečal pritok avtomobilov v mesto Ljubljana, ki je že zdaj zelo prometno obremenjeno in zaradi tega tudi zelo onesnaženo – zakaj namesto tega raje ne investira v alternativno infrastrukturo?
En predlog so podali že ti strokovnjaki in nevladne organizacije in Janez Koželj, to je tripasovna cesta, na kateri bi bil en pas rezerviran samo za javni prevoz. Druga varianta, o kateri govorijo, je, da se enostavno nivojski, železniški prehod v Škofljici spremeni v podvoz in se na ta način promet naredi bolj tekoč. Generalno gledano pa je bolje kot investirati v take razširitve cest, ki so drage, onesnažujoče, moteče za tamkajšnje prebivalce, investirati v železniški prevoz in v javni prevoz.
V 21. stoletju bi si enostavno morali postaviti cilj, da začnemo zmanjševati količino osebnega prevoza v mestih, ob mestih in omogočiti ljudem, da jim ne bo več treba vsak dan prebiti uro ali dve na cesti samo zato, da pridejo do službe, ampak da se lahko po ugodnih cenah pripeljejo z neko obliko javnega prevoza, recimo z vlakom, do svojega delovnega mesta.
Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Samo še vprašanje. Želite ustni odgovor na naslednji seji ali pisnega? Ustni odgovor na naslednji seji, tako.
Nadaljujemo. Mag. Marko Pogačnik bo postavil ustno poslansko vprašanje ministru za finance dr. Andreju Bertonclju.
Izvolite.

MAG. MARKO POGAČNIK (PS SDS): Spoštovani predsedujoči, hvala za dano besedo.
Glede na odsotnost ministra za finance, predlagam, da bi minister odgovori pisno
Ministru za finance bi rad zastavil vprašanje v zvezi z upravljanjem državnega premoženja, in sicer s strategijo upravljanja državnega premoženja. Dejstvo je, strategija upravljanja državnega premoženja je bila sprejeta poleti 2015. Do danes se je pokazalo, da ta strategija ima vrsto slabosti in vrsto pomanjkljivosti. Na to je opozarjalo tako prejšnje kot predprejšnje vodstvo slovenskega državnega sklada. Po mojem vedenju je sprememba strategije upravljanja državnega premoženja v predalu Ministrstva za finance že več kot tri leta. Na hearingu je dr. Bertoncelj omenil, da naj bi obstoječe Ministrstvo za finance nekako Državnemu zboru predlagalo in pripravilo spremembo strategije upravljanja državnega premoženja nekako do poletja letošnjega leta. Poletje je tu. Spremembe in nove strategije upravljanja državnega premoženja pa v Državnem zboru še ni.
Zato sprašujem ministra za finance:
Kdaj bo Ministrstvo za finance oziroma Vlada Republike Slovenije v Državni zbor poslala prenovljeno dopolnjeno strategijo o upravljanju državnega premoženja?
Dejstvo je, tako v praksi kot v Poslanski skupini SDS smo opozarjali, da je strategija upravljanja državnega premoženja pripravljena in napisana slabo z vrsto pomanjkljivosti in bi jo bilo treba dopolniti. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Boste dobili pisni odgovor.
Poslanec Jožef Lenart bo postavil vprašanje ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravku Počivalšku.
Izvolite.

JOŽEF LENART (PS SDS): Hvala lepa za besedo, predsedujoči. Spoštovani gostje, ministrice in ministri, kolegice in kolegi poslanci! Spoštovani gospod minister Zdravko Počivalšek!
Moje vprašanje se nanaša na nedavno investicijo Magna Steyr, Hoče. Država je za omenjeno investicijo, za katero je zatrjevala, da bo šlo za odlično naložbo, Magni namenila 18 milijonov evrov državne subvencije. Pri tem ste imeli kot takratni minister za gospodarstvo velike zasluge. V namen hitre izvedbe projekta je bil leta 2016 sprejet tudi Zakon o zagotavljanju pogojev za izvedbo strateške investicije v Občini Hoče-Slivnica. Zaveza Magne iz dogovora, ki je zapisana tudi v omenjenem zakonu, je, da bodo v Magninih obratih tovarne Hoče zaposlili najmanj tisoč delavcev. Magna, d. o. o., pa je ob začetku posla zatrjevala nekako, da bo v več obratih, torej lakirnica plus potem še sestava vozil, okoli 3 tisoč do 4 tisoč delavcev iz Podravja, kar bi bilo seveda zelo priporočljivo. Prav tako je bilo govora, da bodo ti delavci imeli tisoč 250 evrov neto plače. Po podatkih s spletnega portala STA z dne 29. 4. 2019 je v lakirnici trenutno zaposlenih le 200 delavcev, tako da je do sedaj razvoj regije zaradi višanja zaposlenosti dokaj majhen. Prav tako skrbi zbujajo izjave vodstva Magne International, da bodo gradnjo nadaljevali glede na povpraševanje po novih vozilih. To je nekako tudi razumljivo; če ni naročil, ne moreš širiti proizvodnje. Zanima pa me:
Ali bodo, če ne izpolnijo zavez, od države Slovenije prejeli manj sredstev oziroma bodo vračali že prejeto subvencijo?
Kakšni so torej napovedani učinki za naše gospodarstvo, za regijo in njen gospodarski razvoj?
Kakšna je dejanska številka o zaposlenih?
Ker se nekako številke med seboj tepejo, vezano tudi na zaveze Magne, me zanima:
Koliko sredstev je Magna od države Slovenije do sedaj že prejela?
Ali ste državna finančna sredstva morda zavarovali in ji subvencijo izplačujete v obrokih, tako kot ona zagotavlja nova delovna mesta, in ne dali denarja vnaprej?
Ali spremljate in ste preverili zavezo Magne okoli neto plače zaposlenih?
Ali ste do sedaj s podobno visoko investicijsko spodbudo že spodbujali tudi kakšno slovensko podjetje?
Namreč, nekdo, ki bi vam obljubil, da bo povečal svojo proizvodnjo za 200 ljudi:
Ali bi tudi prejel subvencijo v takšni višini?
Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

ZDRAVKO POČIVALŠEK: Spoštovani gospod poslanec, predsedujoči, poslanke in poslanci! Najlepša hvala za vprašanje.
Najprej moram povedati, da ste v svojem vprašanju navedli veliko neresnic. poskušal bom povedati točne podatke v zvezi z vsemi temi zadevami, ker to, kar ste povedali, so v glavnem zavajanja. Na žalost.
Že od samega začetka je bilo jasno povedano, da izvaja Magna investicijo v več fazah in to je tudi v pogodbi opredeljeno. Najprej so bile načrtovane štiri, zdaj sta druga in tretja faza združeni. Postopki za izvedbo druge in tretje faze so se že začeli in na Arsu so že vložene vloge za okoljevarstvena soglasja. Eden od kriterijev za izbor lokacije v Hočah je bila razpoložljiva delovna sila in možnost izobraževanja. Gospodarske družbe, tako tudi Magna, analizirajo trg delovne sile, povprečne plače in plačujejo delavcem konkurenčne plače, ki bodo v vsakem primeru v skladu z zakonskimi zahtevami in kolektivnimi pogodbami.
Naj ob tem povem, da je eden od stebrov, na katerih temelji poslovanje Magne, in je tudi zapisan v listini o zaposlovanju, ponuditi delavcem konkurenčne plače in druge ugodnosti. Plača iz vloge za strateško investicijo izhaja, da bo povprečna neto plača v obratu v Hočah toliko, kot ste navedli tudi vi. Zaposleni v okviru prve faze, ki bo začela delati ta teden, jutri konkretno bo otvoritev – se pravi, ko se začne uradno ta proizvodnja, čeprav proizvaja je že, mislim da, od marca dalje –, Magna mora redno zaposliti 404 delavce. Agencijski delavci v tej kvoti niso dovoljeni. Zaenkrat, v tem trenutku pa ima obrat v Hočah 200 zaposlenih.
Vlada Republike Slovenije je dodelila marca 2017 podjetju Magna Steyr, d. o. o., finančno spodbudo za investicijski projekt Investicija v postavitev lakirnice Maribor v višini 18,6 milijona evrov. Vrednost investicijskega projekta je 146,4 milijona evrov in Magna mora zato zaposliti 404 delavce do 30. oktobra 2022. To stoji v pogodbi. Do zdaj je Magna prejela 12,6 milijona evrov, preostala sredstva mora počrpati do konca letošnjega leta. Spodbuda v višini 18,6 milijona evrov se bo državi povrnila. V naslednjih treh letih bo že iz naslova davkov in prispevkov v zvezi z izplačili plač, podjetje predvidoma prispevalo v proračun Republike Slovenije skoraj 15 milijonov evrov, medtem ko naj bi celoten zunanji učinki investicijskega projekta na Republiko Slovenijo znašali skoraj 70 milijonov evrov. Ne pozabimo pa, da je končni cilj Magne Steyr vzpostaviti popolnoma funkcionalno tovarno, avtomobilsko, v Republiki Sloveniji, z zmogljivostjo 100 do 200 tisoč vozil na leto.
Se pravi, tukaj, iz vaših podatkov ali pa iz vprašanj, ki ste mi jih postavili, izvira, da ste selektivno vzeli podatke iz prve, druge ali pa tretje faze. To, kar smo zdaj naredili, se nanaša na prvo fazo, ki bo jutri odprta – 404 delavci, 146,4 milijona investicije, 18,6 milijona naše podpore, od tega, kot sem rekel, 12 milijonov že izplačanih, razliko morajo počrpati do konca letošnjega leta. V tej končni pogodbi so se pa zavezali za tisoč ljudi do ne vem katerega leta naprej. Se pravi, v tem trenutku in vseskozi do zdaj so izpolnili čisto vse zahteve in pogoje z naše strani in tudi mi, kot ministrstvo, kot država, jih bomo spremljali po vseh postavkah, zapisanih v pogodbo.
Moram pa povedati, da sem vesel, da smo po treh letih hudih ovir, metanj polen pod noge, zavajanj pripeljali projekt, ki bo v nadaljevanju prispeval veliko k razvoju severovzhodne Slovenije, k nam, v Slovenijo. Verjamem pa, da marsikoga boli, ker bo treba tudi zdaj v ostalih podjetjih drugače ravnati z delavci in plačati več in to smatram, da je najboljša borba za višje plače.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate predlog za dopolnitev vprašanja?
Izvolite.

JOŽEF LENART (PS SDS): Hvala lepa za te odgovore, gospod minister. Upam, da ne vzamete narobe. Ne me narobe razumeti, nobenega zavajanja.
Se pravi, nekatere informacije do sedaj so zelo skope. Tudi v razpisih ni nikjer nobenega govora o višinah plač in nisem govoril o tem, da je Magna bil slab projekt, ampak samo, če imamo vse pod nadzorom, kajti, v letu 2012 je država namenila nekaterim tujim investitorjem okoli 11 milijonov in so ste ti investitorji zavezali že leta 2012, da bodo začeli takoj zaposlovati. Uradni podatki so bili takšni, da je eden prvih, recimo, od zaposlovalcev na spodnjem Podravju, avstrijski zaposlovalec, ki je prišel v Slovenijo, je komaj konec leta2017 zaposlil obljubljenih 100 ljudi, država mu je pa dala en milijon. Se pravi, mi kreditiramo, ne vem, za pet ali šest let nekoga in potem šele pride do efektov. Zdaj pravite, da bo do teh efektov prišlo pa da se bodo držali vseh zavez – to me veseli, ste me pomirili –, ampak še enkrat: vi pa država bi bili bolj zavarovani, če bi, kakor bi oni zaposlili 200 ljudi, bi dobili 2 milijona, pa spet 200, pa spet 2 milijona. Na takšen način se ne bi moglo sploh zgoditi, da ne bi izpolnili zavez, država pa bi porabila denar, če bi se kaj zataknilo.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

ZDRAVKO POČIVALŠEK: Hvala.
Poglejte, dejstvo je, da stavba stoji in to je ena največjih stavb, narejenih v Sloveniji v zadnjem obdobju, in to je tudi na koncu koncev prva prava investicija v samostojni Sloveniji. Sredstva jim izplačujemo tako, kot so realizirali to 146-milijonsko investicijo. Za vse zadeve imamo pogodbo, imamo garancije in če česarkoli iz pogodbe ne bodo izpolnili, bodo sredstva vračali. O tem ni nobene diskusije. Jaz pa ne dvomim, da bodo vse svoje zaveze izpolnili.
O Magna International moram povedati še nekaj podatkov. To je eden vodilnih svetovnih avtomobilskih proizvajalcev, dobavitelj avtomobilskega sektorja. Poznan je kot vodja na področju novih tehnologij in inovacij. Skupaj podjetja Magna zaposlujejo v svetu 169 tisoč ljudi, imajo 338 proizvodnih obratov, 39 inženirskih ter razvojnih centrov v 28. državah. Njihov promet je višji od bruto družbenega produkta ali pa približno tak, kot je slovenski. Magna namerava investicijo v Sloveniji razširiti zaradi tega, ker so potrebe obrata Magna Steyr v Gradcu prekapacitirane. Odločitev za Maribor je bila zaradi bližine novega obrata in predvsem zaradi usposobljene delovne sile, ki jo imajo možnost dobiti pri nas.
Zaveze Magne. Z realizacijo naslednjih faz lahko Magna izpolni svoje zaveze iz pogodbe o izvedbi strateške investicije, v kateri se je zavezala zaposliti najmanj 100 delavcev v roku desetih let od začetka investicije. Mi jih po zakonu tudi držimo, ker tako pomoč lahko damo po zakonu samo tistim, ki investirajo več kot 20 milijonov, in v tem kontekstu so se oni zavezali zaposliti v končni fazi tisoč ljudi – ne direktno povezano s prvo fazo. Lansko leto je bil sprejet Zakon o spodbujanju investicij, ki je izenačil slovenske in tuja podjetja, tako da vsa podjetja zdaj lahko dobijo neposredne nepovratne spodbude, ne glede na to: lastnik – domači ali tuji.
Nepovratna sredstva za investicije po Zakonu o spodbujanju sklada regionalnega razvoja pa smo v letu 2018 dodelili tudi trem investicijskim projektom slovenskih podjetij, in sicer Kovisu, Livarni, Ocean Orchids, in Medicop mislim, da se odpira tudi v teh dneh v Murski Soboti. Skupaj je 5 milijonov evrov. Leto 2018 je bilo podjetjem izplačanih s strani ministrstva 54 milijonov nepovratnih sredstev oziroma 70,8 milijonov skupaj s povratnimi sredstvi. Od leta 2016 dalje smo iz kohezije in integralnih povratnih, nepovratnih sredstev razpisali cca. 986 milijonov evrov. To so vsa sredstva, ki so namenjena tudi domačim podjetjem. Do leta 2023 pa je na voljo še 135 milijonov evrov za spodbude domačega gospodarstva. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gremo naprej. Besedo ima Boris Doblekar, ki bo postavil vprašanje ministrici za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandri Pivec.
Izvolite.

BORIS DOBLEKAR (PS SDS): Hvala za besedo, predsedujoči. Spoštovana ministrica, vsi ostali ministri, kolegice in kolegi, lep dober dan vsem skupaj!
Dotaknil se bom ene problematike, ki se v približno zadnjih treh letih, odkar se je pojavilo redno cepljenje proti bolezni modrikastega jezika v Sloveniji, pojavlja precej dvomov in vprašanj, predvsem o škodljivih posledicah tega cepljenja.
Takrat leta 2016 je nekje na dveh območjih v Sloveniji prišlo do okužbe govedi in drobnice z boleznijo modrikastega jezika in potem je kar hitro cela Slovenija postala kužna in začelo se je tudi to masovno cepljenje. S tem cepljenjem v zvezi se dostikrat tako v javnosti kot v medijih … Tukaj imam članek iz Primorskih novic, to je bilo leta 2017 spomladi, z naslovom Rejci tarnajo, da živali po cepljenju poginjajo, stroka miri. Tovrstnih člankov in podobnih zadev po forumih in med samimi kmeti je veliko, vendar pa ne pride do določenih pojasnil, ki bi si jih kmetje tudi želeli. Zakaj ne, je drugo vprašanje.
Za vas imam kar nekaj vprašanj, in sicer me zanima:
Zakaj je zaradi dveh primerov Slovenija kar naenkrat postala cela kužna v letu 2016?
Potem vprašanje:
Ali se pred cepljenjem živali ugotovi zdravstveno stanje živali, ki bo cepljena? Govorimo o govedi in o drobnici.
Ali se več živali cepi z isto iglo?
To se dogaja in s tem se lahko prenašajo tudi ostale bolezni.
Koliko je bilo poginov rojenih živali do starosti pol leta v lanskem letu, koliko v zadnjih treh letih in koliko pred petimi leti oziroma po posameznih letih v zadnjih v desetih letih skupaj?
To bi bili zelo zanimivi podatki, kajti te pogini in spontani splavi, torej abortusi, se pojavljajo zelo pogosto.
Ali so ugotovljeni tudi vzroki teh poginov?
Kakšna je stava tega cepiva?
Vemo, da je predvsem sestavljen iz različnih sestavin, med drugim tudi aluminija.
Ali so bile kmetom izplačane kakršnekoli odškodnine v primeru teh poginov ali predčasnih porodov?
Že vnaprej se vam lepo zahvaljujem za odgovore, kar mi boste znali v tem kratkem času tudi odgovoriti. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Izvolite, gospa ministrica.

DR. ALEKSANDRA PIVEC: Najlepša hvala za vprašanje.
Dovolite, na začetku najprej nekaj pojasnil glede bolezni, o kateri govorimo. Torej govorimo o bolezni modrikastega jezika, ki predstavlja virusno bolezen domačih kakor tudi divjih prežvekovalcev. Povzročitelj le-te je virus, ki spada v rod orbivirusov iz združenja reovirusov in do danes je poznanih 27 stereotipov tega virusa, označenih od BTB 1 do BTB 27. Bolezen se širi s piki krvosesnih mušic. Mušice, ki prenašajo bolezen, pa so najbolj aktivne v obdobju od meseca aprila in do decembra, zato se tudi bolezen večinoma pojavlja sezonsko.
Novembra 2015 smo na severovzhodnem delu države zaznali prvi primer bolezni in ugotovili, da tudi je bila zaznana v okviru izvajanja nadzora. Zato so se takoj uvedli predpisani ukrepi, skupaj z določitvijo območja z omejitvami – omejitve prometa z živimi živalmi in seveda zaščita živali pred vektorji. Označili smo obdobje aktivnosti vektorjev in konec avgusta 2016 bolezen prvič zaznali tudi v klinični obliki, ko je bila potrjena pri dveh ovcah in eni kravi. Potrjen je bil tip virusa BTB 4.
Znano je, da najučinkovitejši oziroma edini ukrep za izkoreninjanje te bolezni in zmanjševanje škod zaradi pojava bolezni predstavlja zaščitno cepljenje. Torej govorimo o zaščitnem in ne o zdravilnem cepljenju. V Sloveniji smo zato leta 2017 začeli z obveznim cepljenjem vseh govedi in drobnice proti virusu BTB 4, ki je predpisano z Odredbo o izvajanju sistematičnega spremljanja zdravstvenega stanja živali, programov izkoreninjanja bolezni živali ter cepljenje živali. Na podlagi znanstvenega mnenja agencije EFSA je za učinkovito izkoreninjenje tega virusa potrebno vsaj petletno zaporedno cepljenje vsaj 95 % populacije govedi in drobnice. Od uvedbe obveznega cepljenja v Sloveniji novih primerov bolezni nismo ugotovili. Ampak ponavljam, da gre za obvezno petletno zaporedno cepljenje, ki je predpisano z uredbo. Z izvajanjem cepljenja se zagotavlja tudi nemoteno trgovanje z govedom in drobnico, saj ukrepi, predpisani v evropski uredbi, glede omejitve premikov živali, ki so dovzetne za bolezen modrikastega jezika, v času obdobja aktivnost vektorjev praktično onemogoča vsakršno trgovanje z živalmi, če le-te niso cepljene. Z neizvajanjem cepljenja bi imeli tudi izjemne težave s trgovanjem govedi. Program izkoreninjanja virusa za obdobje 2008–2020 je bil predložen tudi v potrditev Evropski komisiji v pregled, ki je odobrila. Za izvajanje programa je komisija odobrila tudi sofinanciranje v viši 50 %.
Kar se tiče pa zaznavanja primerov, ki bi naj bili povezani s cepljenjem. Še enkrat ponavljam, cepljenje se je pričelo leta 2017, zato ne beležimo kakršnihkoli primerov za obdobje 5.3 oziroma 10 let nazaj. Tako je v letu 2018, ko smo pričeli tudi s sistematičnim spremljanjem morebitnih škod, ki bi lahko bile povezane z uporabo cepiva, od 665 tisoč 26 opravljenih cepljenj je bilo prijavljenih 61 primerov, ko so živali domnevno poginile zaradi cepljenja, 10 primerov je izpolnjevalo pogoje za presojo pred strokovno komisijo Veterinarske zbornice. V petih primerih je komisija potrdila vzročno povezavo med cepljenjem in poginom živali. To predstavlja 0,00073 %, kar je po veljavnih kriterijih izjemno redka povezanost oziroma vzrok za smrt. Moram pa poudariti dejstvo, da ves čas beležimo izbruhe bolezni v veliko evropskih državah. Tako je samo v letošnjem letu prijavljenih novih 107 izbruhov v Nemčiji, Franciji, Italiji, Grčiji, Belgiji, Španiji. To seveda navaja tudi na dejstvo, da je bolezen v okoliških država in da vsekakor velja to petletno obdobje cepljenja v Sloveniji izpeljati do konca, da bi s tem zaščitili naše živali pred morebitnimi virusnimi obolenji.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

BORIS DOBLEKAR (PS SDS): Hvala, gospa ministrica.
Res je, kot ste opisali, kakšna je ta bolezen, od kod izhaja, kdaj se je pričelo cepljenje, vendar ste tudi navedli, da je bilo nekaj ugotovljenih primerov povezanih s cepljenjem. Ampak med kmeti in v javnosti obstaja veliko dvomov, da je mnogo mnogo več teh poginov povezanih s cepljenjem. Kajti jaz še vedno vztrajam, da dobim odgovor oziroma da se potrudite in ugotovite, koliko je bilo poginov živali, torej goveda in drobnice, pred desetimi leti, ne glede na to, da takrat še ni bilo bolezni modrikastega jezika pa ni bilo cepljenja, koliko je bilo takrat poginov, koliko jih je pa zdaj. Dve obdobji, kjer bomo dobili neke podatke o teh poginih oziroma o abortusih oziroma spontanih splavih. Problem je tudi neplodnost. Tudi neplodnost se povečuje, predvsem tudi pri govedu. In vse to nekako kmetje povezujejo s tem cepljenjem. Jaz nisem rekel, da sem proti cepljenju ali pa da ne bi bilo treba cepiti. Seveda je treba. Ampak premalo imamo analiz, premalo imamo podatkov, premalo vemo o tem cepivu, kajti sestavine tega cepiva so dejansko zelo sporne, če pogledamo, da je notri veliko aluminija in podobnih zadev, ki povzročajo pri človeku demenco in tako naprej; kako se potem to izloča iz telesa, seveda po zaužitju tega govejega mesa in mleka.
Tukaj obstaja precej odprtih vprašanj in bi dejansko rad te odgovore, predvsem to:
Koliko je več poginov, neplodnosti in teh spontanih splavov pred 10 leti in zdaj?

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Gospa ministrica, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

DR. ALEKSANDRA PIVEC: Jaz še enkrat želim ponoviti, da v Sloveniji s tem cepivom cepimo od leta 2017. Zato primerjava 10 let nazaj in danes, ki bi bila kakorkoli vzročno povezana z omenjenim cepivom, ne bi bila relevantna. Mi smo obravnavali popolnoma vse primere, ki so bili prijavljeni kot sumi na povezavo med tem cepljenjem in kasnejšimi posledicami. Takšnih prijav je bilo 61, prav vse so bile obravnavane in tudi vrednotene v okviru strokovne veterinarske komisije. Želela pa bi poudariti še, da se v Sloveniji lahko opravlja cepljenje le s cepivi, ki imajo dovoljenje za promet v Republiki Sloveniji. Slovenija in tudi Evropska unija ima precej stroge zakonodajne pogoje, zato v tem trenutku cepljenje opravljamo zgolj z enim cepivom, ki, ponavljam, ima za to dovoljenje. V navodilih so seveda navedeni tudi vsi stranski učinki, ki bi se eventualno lahko pojavljali pri živalih, in sicer so ti učinki manjša lokalizirana oteklina, ki izgine v obdobju 24 ur, in nekoliko povišana temperatura, ki navadno ne preseže 1,1 stopinje Celzija dviga temperature. Karenca za cepivo, ki je navedena s strani proizvajalca, je nič. Odgovornost proizvajalca oziroma lastnika dovoljenja je v primeru neželenih učinkov zaradi cepiva tudi zavarovana. Postopki so v primeru dogodkov zaradi kakovosti cepiva predpisani in jasni. In mi, kot rečeno, smo obravnavali prav vse, ki so za to podali prijavo. Vsi kmetje, ki povezujejo kakršnokoli škodo na svoji živali, so podali prijavo in od tega je zabeleženih pet primerov, ki bi lahko bili vzročno povezani. Seveda je vse druge pogine in morebitne bolezenske znake pri živalih, če jih kmetje ne prijavijo kot povezane s tem, težko obravnavati v kontekstu povezave s cepivom. Če bo pa teh prijav več, bomo pa vse te primere tudi resno obravnavali.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za postopkovni predlog, da Državni zbor na naslednji seji opravi razpravo o odgovoru.
Izvolite.

BORIS DOBLEKAR (PS SDS): Hvala lepa.
Spoštovana ministrica, jaz sem vas čisto dobro razumel. Vem, da ste mi dobronamerno odgovorili in tudi tako, kot je seveda bilo za pričakovati. Mene zanimajo pogini, plodnostne motnje in spontani splavi za neko obdobje. Ne samo za to obdobje, odkar se je začelo s tem cepljenjem, tudi prej. V javnosti se pojavlja veliko pogovorov glede teh težav, za katere seveda ni nujno, da so povezane s tem cepljenjem. Ampak zanimiv bi bil ta podatek, koliko je bilo poginov, plodnostnih motenj, ki se pojavljajo v veliko večjem številu kot pred leti, in spontanih splavov pred leti, ko še ni bilo bolezni modrikastega jezika, ko še ni bilo cepljenja. Name so se obračali mnogi ljudje pa tudi kakšne organizacije, tudi v medijih, kot sem vam že pokazal, saj so v medijih tudi članki, izkazujejo precej teh pomislekov in dvomov. Strokovni krogi, uvoznik cepiva, veterinarski svet, Uprava za varno hrano veterinarstvo in varstvo rastlin, veterinarji sami; pri njih ne boš slišal, da je to posledica cepljenja, seveda ne. Me pa zanima, tukaj je ta zadeva precej širša, ali so farmacevti dali v analizo oziroma ali so bile opravljene vse analize …

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Gospod poslanec, prosil bi, da spoštujete poslovnik in se opredelite do postopkovnega predloga, ampak ne razpravljati.

BORIS DOBLEKAR (PS SDS): Tako je, do postopkovnega predloga bom prišel, ja, prihajam počasi. Ker je precej odprtih vprašanj in ker nisem bil zadovoljen z vsemi odgovori, katere sem pričakoval; in da se tudi, kot ste sami omenili, pojavljajo določene nalezljive bolezni, ta in še mnoge druge, od vozličastega dermatitisa, ki se pojavlja v vzhodni Evropi, s čimer se verjetno tudi strinjate, in da se vse te razne prenosljive bolezni prenašajo tudi s transportom ljudi, z različnimi tokovi, predlagam, da o tej temi, o odgovorih na moja zastavljena vprašanja, ki se mi zdijo zelo pomembna, opravimo razširjeno razpravo na seji v skladu s poslovnikom. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
O vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri, 10. julija 2019, v okviru glasovanj.
Besedo ima Samo Bevk, ki bo postavil vprašanje ministrici za infrastrukturo mag. Alenki Bratušek, ki je odsotna.
Izvolite.

SAMO BEVK (PS SD): Hvala lepa za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovani zbor!
V okviru gradnje in modernizacije 4. razvojne osi ministrico mag. Alenko Bratušek sprašujem:
Prvič. Kako sta Ministrstvo za infrastrukturo in Direkcija za infrastrukturo pripravljena na gradnjo galerije v soteski Zala med Idrijo in Godovičem ter prilagojen prometni režim tega predela Slovenije v času popolne zapore te ceste?
Drugič. Kako kaže modernizaciji in novogradnji ceste ter kolesarske povezave med Idrijo in Podrotejo?
Tretjič. Katera varianta je izbrana za novogradnjo cestne povezave med Cerknim in Gorenjo vasjo, ki se v prostor umešča že od leta 2006?
Četrtič. Kdaj se bo začela obnova obstoječe ceste med Sovodnjami in Trebijo?
Petič. Katera dela planirate za posodobitev ceste v Baški grapi ter kako napredujejo dela na obsežnem plazu pri Grahovem ob Bači?
Ker je ministrica za infrastrukturo mag. Alenka Bratušek danes odsotna in ker se bo naslednja redna seja Državnega zbora pričela šele 23. septembra, zahtevam, da mi v skladu z 247. členom Poslovnika v 30 dneh odgovori v pisni obliki.
Že v naprej najlepša hvala za odgovor. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Žan Mahnič, ki bo postavil vprašanje ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravku Počivalšku.
Izvolite.

ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Hvala za besedo, podpredsednik. Spoštovani gospod minister!
Pošta Slovenije je gospodarska družba v stoodstotni državni lasti. Njena primarna dejavnost je izvajanje univerzalne poštne storitve, ki upoštevajoč strukturne spremembe na trgu poštnih storitev ne predstavlja dobičkonosne dejavnosti. Zaradi tega Pošta Slovenije izvaja številne druge dejavnosti, s katerimi skuša nadomestiti manjše prihodke in zadovoljiti pričakovanje lastnika, to je države, in Slovenskega državnega holdinga kot upravljavca podjetij v državni lasti. Ob tem Pošta Slovenije izvaja tudi racionalizacijske ukrepe, optimizacijo, ki jo predstavlja v javnosti, med predstavniki lokalnih skupnosti in državljani Republike Slovenije; to je pa precej pereče vprašanje. Gre za vprašanje zapiranja ali preoblikovanja pošt v pogodbene pošte ali druge oblike pošte, ki se izvaja v urbanih središčih in tudi na ruralnih območjih. Glede na obsežne razprave v različnih odborih Državnega zbora Republike Slovenije, ki so bile izvedene po napovedi stavke v Pošti Slovenije, je bilo jasno izraženo stališče, da lahko Pošta Slovenije zmanjša dinamiko in obseg ukinjanja poštnih poslovalnic le, če država kot lastnik Pošte Slovenije bodisi zmanjša pričakovanja, v tem primeru bo seveda dobiček manjši, bodisi čim hitreje spremeni Zakon o poštnih storitvah, ki bi omogočil Pošti Slovenije poslovanje na način, ki bo prilagojen izjemnemu upadu pisemskih storitev in finančnih storitev.
Glede na navedeno me zanima:
Ali ima Vlada Republike Slovenije namen, da v letošnjem letu poda predlog sprememb Zakona o poštnih storitvah?
Ali lahko pojasni strategijo, kako bo preprečila nadaljnje zmanjševanje dostopa prebivalcev Republike Slovenije do poštnih storitev in univerzalne storitve kot specifične javne storitve, ki bi morala biti dostopna prebivalcem Slovenije ne glede na to, ali Pošti Slovenije prinaša dobiček ali izgubo?
V tem parlamentu smo se že večkrat pogovarjali o problematiki Pošte Slovenije, njenih poslovalnic, predvsem na podeželju; in tukaj se strinjam, da Pošta Slovenije je tisto podjetje, ki mora slediti ljudem in ne kapitalu. Državljankam in državljanom; ne dobičku. Čeprav sem slišati verjetno bolj kot poslanec Levice, ampak v tem delu pa se strinjam, da je Pošta Slovenije podjetje, ki je državno, ki je strateškega pomena. Glede na zakonodajo, ki jo imamo, je treba narediti vse, da poštne poslovalnice na podeželju ostanejo, kajti teh storitev se poslužujejo tudi starejši, ki na drugačne oblike niso navajeni, se bodo tudi težko navajali.
Zato me zanima, gospod minister:
Kaj bo Vlada Republike Slovenije oziroma vaš resor, kaj boste skupaj naredili, da bodo poštne poslovalnice na podeželju ostale in da jih ne boste v želji po dobičku zapirali?

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.

ZDRAVKO POČIVALŠEK: Spoštovani predsedujoči, poslanke in poslanci. Gospod poslanec, hvala za vprašanje.
Jaz kljub vsemu mislim, da so naše poštne storitve nad povprečjem Evropske unije; bom poskušal pojasniti. Kot ste že sami povedali, je Pošta Slovenije gospodarska družba v stoprocentni lasti Republike Slovenije. Država kot njena ustanoviteljica svoje ustanoviteljske pravice uresničuje preko Slovenskega državnega holdinga. Dejstvo je, da pošta vse svoje prihodke ustvarja na trgu. V velikem delu posluje po pogojih tržne konkurence, opravlja pa tudi del nalog gospodarske javne službe, in sicer univerzalno poštno storitev na podlagi odločbe iz leta 2018 do leta 2023. Pošta Slovenije kot izvajalec univerzalne poštne storitve ni del javnega sektorja, ampak je gospodarska družba zasebnega prava. Čeprav je v državni lasti, je organizirana in deluje kot gospodarska družba v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah. Posebej poudarjam, da Republika Slovenija in tudi Vlada Republike Slovenije nimata neposrednega vpliva na poslovne odločitve Pošte Slovenije, ampak družbo njeno poslovodstvo vodi samostojno. Za Pošto Slovenije veljajo torej tržne zakonitosti in v tem v celoti izpolnjuje ter upošteva zakonsko določene zahteve glede zagotavljanja obsega in kakovosti univerzalne poštne storitve.
Izvajanje univerzalne poštne storitve ureja Zakon o poštnih storitvah, ki določa, da Republika Slovenija v javnem interesu zagotavlja vsem uporabnikom poštnih storitev na njenem celotnem ozemlju pod enakimi pogoji, trajno, redno in nemoteno izvajanje univerzalne poštne storitve. Trenutno posluje v Republiki Sloveniji 494 kontaktnih točk oziroma pošt za stike z uporabniki. Od tega je 329 rednih, lastnih pošt, 140 pogodbenih pošt in 25 premičnih pošt. Dejstvo je, da se razmere na trgu poštnih storitev strahovito spreminjajo oziroma so se v zadnjih letih bistveno spremenile. Na poštah lahko počnete marsikaj, ni pa več pisem, kot jih je bilo nekoč. Skratka, na pumpah delamo nekaj drugega, na poštah spet nekaj drugega, stvari se spreminjajo. Morate razumeti, da poslovodstvo pošte mora slediti tem trendom; seveda pa ne na škodo tega, kar ste povedali. Zaradi povečanega obsega elektronske komunikacije in sodobnih tehnologij se zmanjšuje število prenosa pisemskih pošiljk, zmanjšuje se število obiskov poštnih poslovalnic. Pošta Slovenije se sooča z velikimi strukturnimi spremembami na trgu poštnih storitev. Gre za splošen trend, ki je v vseh državah Evropske unije podoben in narekuje prilagoditev omrežja spremenjenim potrebam uporabnikov. Splošni akt o kakovosti izvajanja univerzalne poštne storitve v četrtem odstavku 4. člena določa, da izvajalec univerzalne poštne storitve izpolni zahtevo glede gostote omrežja, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer, prvič, v vsaki občini na ozemlju Republike Slovenije je najmanj ena kontaktna točka, ki je organizirana kot pošta ali pogodbena pošta. Drugič, za 95 % prebivalcev Republike Slovenije zračna razdalja od najbližje pošte ali pogodbene pošte ne sme presegati 4,5 kilometra. To v tem trenutku še vedno izpolnjujemo. Če sta oba navedena pogoja izpolnjena in se predpisana kakovost univerzalne poštne storitve na območju, ki ga pokriva konkretna kontaktna točka, po njenem preoblikovanju oziroma zaprtju ne bo poslabšala, Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (Akos) izda soglasje za predlagano preoblikovanje oziroma zaprtje; ampak ob pogojih, ki sem jih prej povedal. Postopek zaprtja ali preoblikovanja kontaktne točke se vedno začne na zahtevo pošte. Ob tem moram poudariti, da se odločitev o preoblikovanju oziroma zaprtju kontaktne točke sprejme na osnovi analize poslovanja in upoštevaje več dejavnikov. Upošteva se število opravljenih storitev, število obiskov strank in ekonomski rezultat poslovanja. Naj še enkrat poudarim, da Pošta Slovenija pri svojem poslovanju v celoti izpolnjuje zahteve glede gostote omrežja na celotnem ozemlju Republike Slovenije in za vse njene državljane. Primerjalni podatki evropskih držav tudi kažejo, da spada Slovenija med evropske države z višjo dostopnostjo omrežja, če upoštevamo kriterij števila prebivalcev na kontaktno točko ali površino v kilometrih, ki jih pokriva ena kontrolna točka. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Hvala.
Ekonomist dr. Maks Tajnikar je nekoč dejal: Adria Airways ni za to, da kuje dobičke, Adria Airways je za to, da prevaža potnike. V tem primeru se z njim ne strinjam. Zakaj? Ker imajo potniki poleg Adrie na ljubljanskem letališču še druge ponudnike letov. Pri Pošti Slovenije pa temu ni tako, kajti Pošta Slovenije je ena sama; in če se ta pošta Slovenije zapira, na podeželju potem alternativ več ni, ker nimamo še ene vzporedne pošte ali nekih drugih ponudnikov taistih storitev. Pošta Slovenije pa je tista, ki mora služiti temu, da nudi storitve državljankam in državljanom; ne dobičku. Res je, da je Pošta Slovenije pričela nuditi tudi druge storitve, ampak to zato, ker SDH od nje zahteva, da, kaj jaz vem, ustvari 10 milijonov evrov dobička vsako leto. In če je zahteva taka, to morajo narediti in potem je treba dobiti neke inovativne oblike. Saj pri Petrolu je podobno, zdaj lahko že zelenjavo, sadje pa vse kupiš na Petrolu, pač sledijo enakim smernicam. V naši občini, občini Gorenja vas - Poljane, v Poljanski dolini imamo poštno poslovalnico v Poljanah, v Gorenji vasi in na Sovodnju, kjer se je že preoblikovala. Ampak to so takšne tri lokacije, da starejši, ker gre bolj za hribovito območje, ki ga pa še vedno želimo ohraniti poseljenega, pač težko dobijo koga, tisti, ki so sami, da jih bo peljal ali na drugo stran v Cerkno na pošto ali pa v Gorenjo vas. In verjamem, gospod minister, da boste imeli vi podobno stališče ali pa drugačno, če bi prišlo do tega, da se zapre pošta v Podčetrtku. Kam bodo starejši hodili potem na pošto, katera je najbližja? Šmarje pri Jelšah ali kaj jaz vem, kje.
Kaj bomo naredili, da se ne bo dogajalo to, da so potem mobilne pošte enkrat na teden, da je problem pri plačevanju položnic s strani starejših?
To je predvsem problem. Gre se za starejše in za tiste, ki so navajeni na te storitve.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za dopolnitev odgovora.

ZDRAVKO POČIVALŠEK: Jaz moram še enkrat ponoviti, da sem prej pač povedal, da zagotavljamo univerzalno poštno storitev v celi Sloveniji; in v vsaki občini Slovenije je ena kontaktna točka. Ne bom ponavljal zdaj številk, koliko jih je. Dejstvo je, da ni več pisem, da je elektronska pošta, ampak da vso osnovno funkcijo na področju cele Slovenije še vedno zagotavljamo. Nekaj zadev še kljub vsemu. Univerzalna storitev je trajno, redno in nemoteno izvajanje ene ali več z Zakonom o poštnih storitvah določenih poštnih storitev. Zanjo je značilna predpisana kakovost na celotnem ozemlju Republike Slovenije ali na njenem delu ter cene. Dostopna je vsem uporabnikom poštnih storitev. V nabor univerzalne storitve pa spadajo naslednje zadeve – in želim, da se ve, kaj zagotavljamo na vseh 400 in več točkah v Sloveniji –, sprejem, usmerjanje, prevoz in dostava poštnih pošiljk do mase dveh kilogramov; sprejem, usmerjanje, prevoz in dostava poštnih paketov do mase deset kilogramov, storitev priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter prenos poštnih pošiljk za slepe in slabovidne. In to univerzalno storitev se vsem uporabnikom poštnih storitev zagotavlja najmanj pet delovnih dni tedensko, in sicer najmanj en sprejem in ena dostava dnevno na dom ali v prostore vsake fizične ali pravne osebe. Država preko agencije Akos pozorno spremlja preoblikovanje omrežja Pošte Slovenije, to, kar ste me v prvem delu vprašali. V ta namen se izvajajo raziskave, analize, v katerih se ugotavljajo potrebe in zadovoljstvo uporabnikov s poštnimi storitvami. Iz raziskave zadovoljstva uporabnikov s pogodbenimi poštami, to je temi transformiranimi, za leto 2017 izhaja, da je večina anketirancev zadovoljnih s preoblikovanjem. Prav tako je bilo v zvezi s postopkom preoblikovanja poštnega omrežja že v januarju 2018 na spletni strani Akosa objavljeno pojasnilo za javnost o preoblikovanju poštnega omrežja. Jaz ne rečem, da niso kje na terenu tudi težave, ampak osnovni dostop v vsaki občini pa 4,5 kilometra bomo zagotavljali tudi naprej. Dovolimo pa pošti, da sledi sodobnim poslovnim trendom. In imeti odprto neko poštno zadevo zaradi nečesa, česar ni več, morate razumeti, da nima smisla. Pa to nima veze s tem, tržno ali netržno, kar se tudi strinjam z vami, da mora pošta v tistem delu pač svoj del zagotavljati. Mi verjamemo, da svojo javno nalogo pošta opravlja. Če temu ne bo tako, bo pa država sigurno ukrepala. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate zahtevo za postopkovni predlog, da Državni zbor na naslednji sejo opravi razpravo o odgovoru.
Izvolite.

ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Moje glavno vprašanje je bilo, ali bo SDH zmanjšal pričakovanja do Pošte Slovenije glede dobička; ali pa bo Vlada Republike Slovenije šla v spremembo zakonodaje. Odgovora na to vprašanje nisem dobil, zato predlagam, da se jutri o tem glasuje, da opravi parlament razpravo o tem, kakšno Pošto Slovenije si želimo, kakšno mrežo Pošte Slovenije si želimo, kje na podeželju si želimo imeti Pošto Slovenije, kje ne, kakšno centralizacijo, oziroma bolje rečeno, kakšno decentralizacijo si v tem primeru želimo in kaj naj bo tisti cilj, kateremu naj Pošta Slovenije sledi. Vemo vsi, kakšne probleme smo takrat imeli. In mislim, da je bilo v prejšnjem mandatu, ko je bila tudi grožnja s stavko, ko se je tudi ta parlament s tem ukvarjal. Ampak nekega epiloga v smislu, da bi šli proti cilju, ki bi dokončno odpravil neke težave, ki jih Pošta Slovenije ima ali zaradi zakona ali pa zaradi pričakovanja lastnika, takrat ni bilo.
Predlagam, da se opravi ta razprava. Minister, verjamem, da nekje so ljudje zagotovo zadovoljni tudi z mobilno pošto, tudi z ostalimi oblikami. Sam sem pa dobil kar precej pobud in klicev, ko se je začelo govoriti, da se recimo v Poljanah pošta zapira. Ker najprej pride do skrajšanja delovnega časa, potem tudi do tega, da pošta ne obratuje vsak dan; in potem rečejo, da pač zadeva ni več rentabilna in jo bomo zaprli. In če želimo še vedno ohraniti neko lokalno mrežo Pošte Slovenije na podeželju, če želimo še vedno ohraniti dostopne storitve, ki jih državljanke in državljani potrebujejo ter tudi plačujejo, potem moramo tudi na podeželju poštne poslovalnice ohraniti. In ne glede na to, ali 4,5 kilometra, ali manj, ali več; tam, kjer pošte so, in tam, kjer je nek interes lokalne skupnosti, ne glede na to, v katerem delu države to je, tam je treba poštno poslovalnico ohraniti. Ljudje, ki so 10, 20, 30, 40 let navajeni na eno poštno poslovalnico, ki vejo, kako zadeva po neki ustaljeni praksi deluje, samo zaradi tega, da se bo tisoč ali 2 tisoč ali ne vem koliko evrov prihranilo nekje drugje, pa jih mečete z lopatami skozi okno, ne moremo zdaj teh poštnih poslovalnic ukinjati. Če je problem, da tukaj gre preveč denarja, potem najdite vir nekje drugje. Imate številna področja, kjer je finančna obremenitev prekomerna, in tam najdite rezerve, da bodo ljudje lahko še vedno imeli na podeželju in tudi drugje – saj tudi mesta bodo potem prišla na vrsto – kvalitetne poštne storitve. Ker to potrebujejo in ker si to zaslužijo.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
O vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri, 10. julija 2019, v okviru glasovanj.
Besedo ima Primož Siter, ki bo postavil vprašanje ministru za zdravje Alešu Šabedru.
Izvolite.

PRIMOŽ SITER (PS Levica): Hvala lepa, spoštovani podpredsednik. Spoštovani minister, pozdravljeni!
Odprl bom temo, ki jo vztrajno odpiramo že nekaj mesecev v Državnem zboru, to je dolgotrajna oskrba, še posebno tisti del le-te, ki se dotika domske oskrbe. V predstavitvi programa dela Ministrstva za zdravje ste se kot prvi zakon v svojem načrtu namenili pripraviti ravno tega, torej zakon o dolgotrajni oskrbi. Ta naj bi odpravil tudi tiste najhujše anomalije, ki se pojavljajo na področju domske oskrbe, o katerih v Državnem zboru, ter v medijih z naslova civilne javnosti poslušamo že zelo dolgo; od dvojnega zaračunavanja za osnovne storitve, kjer oskrbovanke in oskrbovanci plačujejo dodatno za striženje nohtov. Zadnja informacija je pomivanje oken, dodatne plenice in tako naprej. Pa potem o standardih in normativih opravljanja storitev nege in oskrbe. Tukaj je problem, ker več ali manj prihaja do kaosa v pristojnostih zdravstvenega, socialnega naslova. Pa potem velika sistemska rakrana – kadrovski standardi in normativi, ki so potrebni za operativnost ustanov in storitev. Ne vemo, kakšna je slika, ne vemo, kakšna bi morala biti. V Levici smo v zadnjih mesecih na vse kriplje in pretege opozarjali na to problematiko, na specifične primere, na sistemske težave, ki jo spremljajo, s poslanskimi vprašanji, s sklicem seje odbora za delo in socialo. Koalicija tukaj žal naših namer ni podprla na podlagi dejstva, da se pripravlja zakon o dolgotrajni oskrbi.
Zdaj pa me zanima zelo praktično:
Na kakšen način bo zakon o dolgotrajni oskrbi urejal te specifične probleme, ki jih v Levici predstavljamo oziroma o njih govorimo?
Na kakšen način bo urejal anomalije v domski oskrbi?
Kako bo naslovil dvojno zaračunavanje, kako bo naslovil standarde in normative opravljanja nege in oskrbe?
Kako bo naslovil problem kadrovskih standardov in normativov?
Ministrstvo za zdravje je prevzelo to iniciativo za oblikovanje. Mi razumemo, da gre za preplet dveh resorjev, pa vendar ste vi pravi naslov za ta odgovor.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala za besedo, predsedujoči. Hvala za vprašanje, gospod poslanec.
Res je, zakon o dolgotrajni oskrbi je eden glavnih ali pa glavna prioriteta Ministrstva za zdravje v tem letu. Po časovnici bo nekako predlog zakona pripravljen do konca tega leta. Želel bi pa pojasniti nekaj drugega. Področja tega institucionalnega varstva starejših v Sloveniji ne gre enačiti s – kakor vi imenujete – anomalijami, ker ta oblika varstva in zaposleni v teh institucijah skrbijo za več kot 20 tisoč oseb. Na področju institucionalnega varstva starejših je Ministrstvo za zdravje pristojno v delu izvajanja zdravstvenih storitev, kjer je metodologija za kategorizacijo uporabnikov v kategoriji zdravstvene nege jasna in enotna za vse izvajalce. Enotno je tudi financiranje storitev, saj zagotavljanje zdravstvenih storitev financira iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Prav tako pa tukaj ne moremo govoriti o neustrezni kadrovski strukturi zaposlenih za izvajanje zdravstvenih storitev, katerih delo se financira iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Vsekakor kažejo naši podatki, da ti zaposleni v večini izvajajo tudi socialne storitve, za izvajanje katerih bi moral biti zagotovljen dodaten kadar, saj zagotavljanje teh storitev uporabniki tudi plačajo. Zavedamo pa se, da rešitve na področju dolgotrajne oskrbe ustrezno ne odgovarjajo več potrebam državljanov, zlasti šibki smo pri zagotavljanju možnosti integrirane oskrbe na domu in prav tako pri oskrbi za obdobje, ko ne bodo zmogli več v celoti samostojno skrbeti zase.
Dejstvo je, da v Republiki Sloveniji dolgotrajna oskrba v obstoječi zakonodaji ni definirana in kot ugotavljate sami, potrebujemo novo sistemsko ureditev področja dolgotrajne oskrbe. Vzpostaviti je treba sistem, da bo dolgotrajna oskrba dostopna in dosegljiva državljanom takrat, ko jo bodo potrebovali. Sistem pa mora biti vzdržen in tudi dolgoročno stabilen. Zato smo pri pripravi sistemskih rešitev izhajali iz mednarodne definicije dolgotrajne oskrbe. Predlagane rešitve na področju dolgotrajne oskrbe prinašajo zlasti vzpostavitev enotne vstopne točke, da bo dostop do informacij lažji, enotno oceno upravičenosti, ki bo potekala na domu posameznika, kajti želimo, da bi bili postopki čim bolj enostavni. Dostop do primerljivih pravic za primerljive potrebe v vseh okoljih; vzpostavitev nacionalnih kazalnikov kakovosti storitev; informatizacijo procesov, da se bo kader v čim večji meri razbremenil administrativnih postopkov in usmeril v izvajanje storitev za samega uporabnika; vzpostavitev učinkovitega javnega nadzora in tudi višji delež financiranja in javnih sredstev, kar bo pomenilo manjšo finančno obremenitev posameznika, njegove družine in tudi lokalne skupnosti. Navedeno med drugim pomeni tudi večjo transparentnost, na kar sami opozarjate, in sicer pri izvajanju storitev v institucijah ter pri izvajanju storitev na domu. Ključni cilj vseh nas je namreč, da se izvajanje storitev kakovostno in varno opravi za uporabnika in tudi za zaposlene. Verjamem pa, da bo krepitev dostopa do celostne obravnave na domu pomembno zmanjšala tudi pritisk na institucije. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

PRIMOŽ SITER (PS Levica): Najlepša hvala.
Hvala za dobre novice. Sam ocenjujem, da so to dobre smernice. Problem, s katerim se pa mogoče ne strinjam, je pa to, da pravite, da na vašem naslovu imate dorečeno metodologijo in da so jasno določene smernice opravljanja storitev osebja v domovih za ostarele. Teren, vsaj meni osebno, pa smo v teh zadnjih tednih in mesecih bili v tesnem stiku z ljudmi, ki se jih problematika tiče, mi poročajo ravno o nečem drugem. Poročajo mi o neki nedorečenosti v opravljanju socialnih storitev, nege in na drugi strani zdravstvene oskrbe.
In tukaj me zanima:
Kakšnemu razrezu boste sledili v pripravi tega zakona; finančno in v operativnem smislu?
In če se obrnem zopet na ljudi, ki se obračajo na nas:
Kako in katere naslove civilne družbe oziroma zainteresirane javnosti vključujete v proces oblikovanja tega zakonskega predloga?
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala za besedo, predsedujoči.
Omenili ste večkrat v svojem nagovoru tudi informacije, ki jih dobivate iz terena. Tudi k nam prihajajo določene informacije, ki so v neki točki zagotovo zaskrbljujoče. Vas bomo zaprosili, da nam posredujete te informacije oziroma anomalije ali pa odstopanja, kakorkoli jim že rečemo, ki jih tudi vi dobivate, da bomo tudi na terenu proaktivno delovali. Kar se tiče finančnega razreza, smo ravno v pripravi tega najpomembnejšega dela, saj normativni del zakona je v veliki večini že pripravljen. Ta trenutek se pripravljajo različni scenariji, na podlagi katerih bomo naredili tudi finančni razrez. Kateri predstavniki civilnih družb oziroma katere skupine so pa vključene v pripravo zakona, vam bomo pa naknadno podali informacijo, ker vam je ta trenutek ne znam iz glave povedati; zagotovo pa vem, da so vključeni tudi predstavniki civilne družbe. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Igor Zorčič, ki bo postavil vprašanje ministru za zdravje Alešu Šabedru.
Izvolite.

IGOR ZORČIČ (PS SMC): Spoštovani podpredsednik, hvala za besedo. Spoštovani gospod minister!
Brežiška bolnišnica se velikokrat znajde v kakšni politični debati. Tudi na državnozborskem Odboru za zdravstvo smo imeli nedolgo tega eno debato v zvezi s strategijo razvoja intenzivne terapije. Če se spomnite, pa lahko vas opomnim, da se je to zgodilo tudi že v preteklosti, se je tudi tam odvila debata v zvezi z usodo majhnih bolnišnic. Prej smo slišali našega kolega, ki je postavil vprašanje glede poštnih storitev. Jaz verjamem, da so ljudje zelo občutljivi že na to, kje stoji kakšna poslovalnica Pošte Slovenije, toliko bolj pa, ko gre za naše zdravje. Meni je povsem razumljiva skrb vsakega prebivalca glede tega, koliko je oddaljen od bolnišnice, kakšna je tam oskrba in kakšen je razvoj bolnišnice, kot si ga zastavlja vsaka vlada. V prejšnji vladi, kjer sem tudi dejavno spodbujal vse deležnike k temu, da se vendarle tudi problemi zdravstva ne rešujejo na najmanjših bolnišnicah, je prišlo do nekaterih odločitev, ki so pozitivno prispevale k poslovanju in razvoju majhnih bolnišnic, tudi bolnišnice Brežice. Vlada je 1. 8. 2018 sprejela uvrstitev novih projektov v Načrt razvojnih programov 2018–2021 za več bolnišnic, med drugim tudi uvrstitev dveh projektov za Splošno bolnišnico Brežice, in sicer investicijo za potrebe Oddelka za anesteziologijo, reanimacijo in intenzivno zdravljenje ter investicijo v Radiološki oddelek ter del tehnične etaže. Skupna investicija projekta pa se vse od uvrstitve v ta NRP leta 2018 ni premaknila. Kot že omenjeno uvodoma, je 14. 2. 2019 v Državnem zboru potekala Odbora za zdravstvo, na katerem se je odvila razprava glede Strategije razvoja intenzivne terapije, pri čemer je bilo s strani razpravljavcev, še posebej predstavnikov Razširjenega strokovnega kolegija za intenzivno medicino, zagotovljeno, da bodo v skladu z osnutkom tudi manjše bolnišnice pridobile na kvaliteti obravnave pacientov v okviru intenzivne terapije. Posledično je bil sprejet tudi sklep, ki napotuje na to, da je treba investicije, kot je bila uvrščena v NRP leta 2018, realizirati.
Zato me zanima:
Kdaj bo Ministrstvo za zdravje začelo z investicijo za potrebe omenjenih obeh oddelkov v bolnišnici Brežice?
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.
Izvolite.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala za besedo, predsedujoči. Hvala za vprašanje, gospod poslanec.
Skušal vam bom čim bolj konkretno odgovoriti v zvezi z investicijami v Splošno bolnišnico Brežice. Za projekt dokončanja gradbeno-obrtniških del v prvem in drugem nadstropju za potrebe Oddelka za anesteziologijo, reanimacijo in intenzivno zdravljenje ter Radiološkega oddelka Splošne bolnišnice Brežice je nekako ocenjena vrednost investicije po podatkih bolnišnice okoli 5 milijonov 387 tisoč evrov, kar je predstavljeno tudi v investicijski dokumentaciji. Predmet investicije obsega izvedbo gradbeno-obrtniških, inštalacijskih del ter zaključnih del v prvem in drugem nadstropju stavbe K, ki je zgrajena do podaljšane četrte faze, kjer je v pritličju že umeščen urgentni center. Z investicijo naj bi se uredilo prvo nadstropje za potrebe Oddelka za anesteziologijo, reanimacijo in intenzivno zdravljenje ter drugo nadstropje za Radiološki oddelek ter del tehnične etaže. Naj pojasnim še, da je Strategija razvoja intenzivne medicine postavila izhodišča za strateški razvoj strokovne, organizacijske in kadrovske politike ter predvsem zagotovitev ustreznega števila obravnav pacientov, za katere bo enota intenzivne medicine organizirana. Izvedena analiza poleg pomanjkanja kapacitet dokazuje tudi neustrezno in nezadostno število zdravstvenih delavcev in pomanjkljivosti organizacij, kar potrjuje neustrezen razvoj intenzivne medicine. Razvoj intenzivne medicine do sedaj ni bil sistemsko načrtovan, zato se tukaj soočamo z neustreznimi kapacitetami, neustrezno opremo in z mankom kadrov. Poudariti bi pa želel, da je za realizacijo strategije potrebno daljše časovno obdobje. Poleg zagotavljanja prostorskih pogojev in opreme, s katerimi bomo te kapacitete lahko povečali pri samih izvajalcih zdravstvene dejavnosti, je treba pristopiti tudi k reorganizaciji, s katero se bo uredil nivo izvajanja intenzivne medicine, in tudi k novemu kadrovskemu načrtu, da bomo zagotovili tudi primerno število ustrezno usposobljenega kadra. Ne glede na opremo in prostor pa brez zadostnega števila usposobljenega kadra in ustrezne zasedenosti postelj ne bo mogoče izvajati kakovostne in varne obravnave pacientov.
Pri investicijah v Splošno bolnišnico Brežice bi želel še povedati, da je v teku projekt prenove bolnišnične lekarne, za katero je bila ocenjena vrednost slabih 800 tisoč evrov; za izvedbo investicije pa so rezervirana proračunska sredstva v višini 768 tisoč 600 evrov. Z investicijo se bodo površine, namenjene lekarniški dejavnosti, povečale in opremile z manjkajočo sodobno opremo. Nadalje smo tudi z vodstvom bolnišnice v dogovorih glede financiranja nabave rentgenske naprave. Bolnišnica mora pripraviti dokumentacijo na podlagi Uredbe o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ in jo seveda posredovati ministrstvu v potrditev. Navedena dokumentacija mora vključevati tudi opis upravičenih zahtev glede funkcionalnosti naprave, vezanih na namen uporabe, in tudi oceno vrednosti navedene naprave. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

IGOR ZORČIČ (PS SMC): Hvala lepa za besedo.
Gospod minister, ko sem zbiral informacije, kaj se dogaja s to investicijo, ki je bila uvrščena v Načrt razvojnih programov, sem prišel na dveh različnih koncih, to je v bolnišnici in na ministrstvu, do dveh različnih podatkov, kakšna naj bi bila ocenjena vrednost te investicije. Kolikor razumem, naj bi tukaj bila nekakšna razlika med tolmačenjem te vrednosti. Verjamem, da je tudi ta razlika v vrednosti verjetno razlog, da še ni prišlo do te investicije, niti ne toliko sama Strategija razvoja intenzivne terapije, ker tudi ta predvideva, kot ste omenili, ustrezno opremo in nadgradnjo kapacitet.
Zato me zanima:
Kaj naj bi bilo v tej ceni 5 milijonov evrov, glede na to, da predstavniki bolnišnice na drugi strani pravijo, da gre za investicijo 1,7 milijona evrov, za katero pa že imamo sredstva v samem proračunu?
Jaz mislim, da če rešimo to vprašanje, lahko ministrstvo tudi na tem področju malo pohitri ta projekt. Se vam pa hkrati zahvaljujem, da delate na tem projektu, ki je bil tudi že predhodno umeščen, to je projekt lekarna, in da se tudi dogovarjate za rentgen. Jaz bi postavil samo to vprašanje, če je možno dopolniti glede te razlike v ocenjeni vrednosti investicije 5 milijonov in 1,7 milijona.
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala za besedo.
Jaz bom še enkrat ponovil podatke, ki smo jih dobili s strani bolnišnice, o ocenjeni vrednosti investicije, ki znaša 5 milijonov 387 tisoč 32 evrov. V investicijski dokumentaciji je predstavljeno, da predmet investicije obsega izvedbo gradbeno-obrtniških, inštalacijskih del ter zaključni del v prvem in drugem nadstropju stavbe K, ki je zgrajena do podaljšane četrte faze, kjer je v pritličju še umeščen urgentni center. Z investicijo pa se bi uredilo še prvo nadstropje za potrebe Oddelka za anesteziologijo, reanimacijo, intenzivno zdravljenje in drugo nadstropje za Radiološki oddelek ter del tehnične etaže. Tako namreč piše v investicijski dokumentaciji. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Vojko Starović, ki bo postavil vprašanje ministru za zdravje Alešu Šabedru.
Izvolite.

VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Hvala za besedo.
Spoštovani gospod minister, moje vprašanje se glasi:
Kdaj lahko pričakujemo, da se bo obseg čakalnih vrst v zdravstvu bistveno zmanjšal?
To je naša skupna zaveza. Pri tem bi rad izpostavil nekatere nasprotujoče pozicije, trditve in delovanje ključnih akterjev v zdravstvu, ki nedvomno vplivajo na čakalno dobo. Na eni strani imamo Zavod za zdravstveno zavarovanje, ki je edini nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja v naši državi in ki iz zbranih sredstev plačuje potrebne zdravstvene storitve. Na drugi strani pa imamo izvajalce, zdravstvene domove, bolnice, lekarne, ki te storitve izvajajo in so plačane s strani zavarovalnice. Pri tem Zavod za zdravstveno zavarovanje v svojem poslovnem poročilu za leto 2018 trdi, da v zdravstvu ni glavni problem denar, temveč učinkovitost dela zdravstvenih izvajalcev. Izvajalci na drugi strani pa trdijo, da bi oni že izvedli potreben obseg zdravstvenih storitev, če bi jim Zavod za zdravstveno zavarovanje te storitve tudi plačal. Direktorji bolnic in zdravstvenih domov, če ravnajo gospodarno, si pač ne morejo privoščiti opravljati storitev brez plačila, saj bi jih to vodilo v izgubo in nezmožnost pokrivanja stroškov svojega obratovanja. Poleg tega pa naj bi splošni dogovor o programu storitev, ki predstavljajo osnovni okvir za plačilo storitev, slonel na normativih in ključih, ki so zastareli in neprimerni, stari tudi 30 let; in vse to je v rokah Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Dejansko je lani na Zavodu za zdravstveno zavarovanje ostalo 32 milijonov evrov neporabljenih. Obseg prilivov v zdravstveno blagajno se je bistveno povečal zaradi konjunkture, čez 200 milijonov. V istem obdobju pa so se čakalne vrste le neznatno skrajšale. Kakor vemo, je Zavod za zdravstveno zavarovanje nepridobitna organizacija, katere ustanovitelj je država in katere naloga je, da z zbranimi sredstvi iz zavarovanja vsem zdravstvenim zavarovancem omogoči dostop do potrebnih zdravstvenih sredstev. Zavod za zdravstveno zavarovanje je tisti, ki v imenu in za račun zdravstvenih zavarovancev kupuje zdravstvene storitve. Evidentno je, da je Zavod za zdravstveno zavarovanje ključni akter v delovanju zdravstvenega sistema. Direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje pa v svojem poslovnem poročilu, ko pravi, da denar ni ključen problem, prevrača odgovornost na izvajalce in nosilce odločanja. Vendar pa, kakor vemo, je Zavod za zdravstveno zavarovanje precej avtonomna družba. Vlada Republike Slovenije ima v njegovem najvišjem organu, to je v 45-članski skupščini, le 4 predstavnike … / izklop mikrofona/

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Gospod poslanec, mikrofoni so se izključili, se opravičujem.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala za besedo. Hvala za vprašanje, spoštovani gospod poslanec.
Pravzaprav ste že v svojem vprašanju odprli ključne probleme in področja, s katerimi se na Ministrstvu za zdravje ta trenutek ukvarjamo. Zagotovo so čakalne dobe ter problematika obvladovanja čakalnih dob in posledično tudi krajšanja čakalnih dob glavna in ključna prioriteta našega ministrstva. K reševanju te problematike smo zelo aktivno pristopili, sestavili smo projektno skupino iz različnih deležnikov, v katero smo tokrat vključili tudi predstavnike izvajalcev, tako da imamo na eni strani izvajalce oziroma stroko, na drugi strani predstavnike ministrstva. V delo te projektne skupine bomo vključili tudi predstavnike zavarovalnice, kjer pripravljamo možne rešitve oziroma ukrepe, ki jih bomo potem implementirali na vsa področja oziroma na vse vrste zdravstvenih storitev. V začetku smo se osredotočili na pet glavnih področij, kjer so čakalne vrste, prvič, najdaljše, drugič, imajo v deležu največ nedopustno čakajočih oziroma tistih, ki čakajo čez maksimalno dopustno mejo, in storitve, pri katerih se lahko zdravstveno stanje pacientov, ki čakajo v vrsti, bistveno poslabša. Mogoče bom poskusil odgovoriti tudi na vaše vprašanje v zvezi z vlogo zdravstvene zavarovalnice in njihovim odgovorom oziroma s produktivnostjo javnih zdravstvenih zavodov. Verjetno veste, da so že v preteklosti tri različne vlade pozvale Zavod za zdravstveno zavarovanje kot glavnega in edinega naročnika ter plačnika zdravstvenih storitev v državi, da pripravi ravno te standarde in normative, o katerih se zdaj pregovarjamo, kdo ima prav; na eni strani vodstva javnih zdravstvenih zavodov, na drugi strani zdravstvena zavarovalnica. Dokler ne bomo imeli razčiščenih teh standardov, tako dolgo bo težko jasno opredeliti oziroma potrditi eno ali drugo tezo. Ali je premalo denarja ali na drugi strani premalo ljudi; oziroma dovolj ljudi, pa so le-ti premalo produktivni. Zagotovo denar je eden od problemov v zdravstvenem sistemu, ni pa edini in ne rešuje vsega. Lahko vam povem, da če pogledamo to korelacijo krajšanja čakalnih vrst in vložena sredstva, je efekt med državami zelo različen. Imamo tudi bogate evropske države, ki so vložile stotine milijonov ali pa celo milijardo evrov v skrajševanje čakalnih vrst brez kakšnega velikega učinka. Imamo pa države, ki so se tega lotile mogoče na nekoliko bolj drugačen, pragmatičen način in so prav tako, sicer s finančnimi vložki, uspele skrajšati čakalne vrste.
Mogoče še to v zvezi z vlogo zdravstvene zavarovalnice. Ena od najpomembnejših prioritet na ministrstvu je tudi priprava sodobnega in celovitega zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki je eden od ključnih ali pa najpomembnejših zakonskih aktov na področju zdravstva oziroma našega ministrstva. Z njim bomo oziroma želimo urediti tudi vlogo zdravstvene zavarovalnice, in sicer povečati njihovo vlogo kot aktivnega kupca zdravstvenih storitev ter v bistvu odgovoriti na izzive, povezane s področjem upravljanja zdravstvene zavarovalnice. Želel bi še pojasniti, da bo omenjen zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v bistvu tudi na zakonski ravni prvič jasno opredelil, katere so tiste pravice, ki posamezniku pripadajo na podlagi vključitve v obvezno zdravstveno zavarovanje. Tega trenutno nimamo na zakonski ravni opredeljenega. Danes je namreč ta ureditev dokaj zapletena, saj so pravice opredeljene v podzakonskem aktu, v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar pa vsaj v določeni meri pri uporabnikih zdravstvenega sistema povzroča občutek delnega arbitrarnega odločanja na strani izvajalcev zdravstvene dejavnosti ter tudi financerja zdravstvenih storitev, torej Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Spoštovani gospod minister, vseeno ostaja isto vprašanje, kot sem ga na začetku postavil, kdaj lahko pričakujemo. Ker vemo, da se dejansko obseg finančnih sredstev v zdravstveni zavarovalnici zaradi konjunkture še naprej povečuje, čeprav glede na družbeni produkt so se sredstva celo malo zmanjšala, iz 8,2 je počasi prišlo na 8; ampak vse zastonj. Torej zgleda, da z denarjem bi šlo, samo dajte nam, tako kot ste nam dali na tistem sestanku na Brdu, neke usmeritve, neko razmišljanje, jasen odgovor, kdaj lahko pričakujemo in kako mislite ta gordijski vozel med dvema glavnima akterjema presekati. Ker na ta način, ko imamo te težave, ko to ne razčistimo, dobijo svojo hrano rumeni tisk in mediji, ki celo stvar potencirajo, zmanjšujejo zaupanje in povečujejo te tenzije.
Zato bi bilo to neko jasno nakazilo:
Do kdaj mi to mislimo rešiti in kdaj se bodo začele te čakalne vrste skrajševati?
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za dopolnitev odgovora.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala za besedo.
Kar se tiče časovnice, kot sem že povedal, projekt skrajševanja čakalnih vrst poteka. Čez poletje bomo pripravili vse nadaljnje korake, ki jih bomo tudi predstavili. Kar se tiče samega zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, je predvidena časovnica nekje do poletja naslednjega leta; mislim, da je junij 2020 tisti datum, ko mora biti zakon pripravljen. Kar se tiče standardov in normativov oziroma produktivnosti, o kateri smo zdaj govorili, in tega iskanja razlogov na strani javnih zdravstvenih zavodov in na drugi strani zdravstvene zavarovalnice, pa smo s strani ministrstva na podlagi teh treh sklepov Vlade, ki so že bili, zdravstveno zavarovalnico ponovno pozvali k pripravi standardov in normativov. Ne vem, ali bomo morali še četrti sklep Vlade sprejeti pa jih še četrtič uradno pozvati, da se to pripravi. Vam ta trenutek ne znam odgovoriti. Ampak verjamem, da bomo skupaj z zdravstveno zavarovalnico našli rešitev in da se bodo ti standardi v najkrajšem času pripravili. Za to tretje področje pa časovnice še nimamo, tako da vam ta trenutek ne znam odgovoriti, kdaj bo urejeno to področje standardov in normativov. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Željko Cigler, ki bo postavil vprašanje ministru za izobraževanje, znanost in šport dr. Jerneju Pikalu.
Izvolite.

ŽELJKO CIGLER (PS Levica): Spoštovani, spoštovani gospod minister!
Vprašanje je vezano na neizvrševanje odločb o usmeritvi otrok s posebnimi potrebami, in sicer zagotavljanje spremljevalcev za te otroke. Moram reči, da me zelo veliko ljudi kontaktira. In moram reči, da veliko zainteresiranih staršev, učiteljev spremlja to zadevo in srčno pričakuje, da se bo v Republiki Sloveniji zadeva rešila. Jaz ne dvomim, da vi zadevo zelo dobro poznate, ker vem, da ste vi bili tisti minister, ki ste prej v mandatu 2012 podpisali, pripravili Pravilnik o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami. In ta v 9. členu za otroke, ki imajo avtizem, vedenjske, čustvene motnje ali ADHD razvojne težave, zagotavlja fizičnega spremljevalca. Vsi pa se zavedamo, da tu ne gre za vprašanje fizične pomoči, gre za zelo odgovorno delo, da se otroka socializira, mu pomaga pri premagovanju različnih stresov. Zaradi te zadeve sem bil osebno kot poslanec in z ravnateljico ene od osnovnih šol, ki je pozitiven primer v Sloveniji, spremljevalcem in predstavnico nevladnih organizacij za avtizem na vašem šolskem ministrstvu. Bila je prisotna še državna sekretarka, direktorica Direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo ter tudi pristojna oseba za otroke s posebnimi potrebami. Povedali so nam, da se otrokom ne zagotavlja spremljevalca po odločbi, ampak skladno z 39. členom Pravilnika o normativih in standardnih za izvajanje programa za osnovne šole; in še to v tolikšnem deležu, kot odloči ministrstvo. Ko smo mi pojasnili vašim sodelavkam, kako pomembno vlogo ima spremljevalec, da ta ne dela samo z otrokom, ampak pomembno delo je s podpornim okoljem, to so otrokovi učitelji, z njegovimi starši, sošolci, tudi zdravniki, so se sodelavke dejansko strinjale. In strinjali smo se v tem, da ne more biti človek pri otroku samo tri, štiri, pet ur na dan, ampak dejansko z vsem tem podpornim okoljem in skladno z individualiziranim programom, ki ga šola za otroka pripravi.
Zato, spoštovani gospod minister, vam predlagam, da že sedaj tem 408 otrokom, mnogim od njih, v določenem deležu financirate spremljevalca. Predlagam vam, da začasno od 1. 9. vsem otrokom, ki imajo odločbe o usmeritvi s spremljevalcem, le-tega zagotovite. Začasno zagotovite, skladno z 39. členom Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole, hkrati pa takoj sprožite spremembo Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami; lahko na tisti točki, kjer se je ob koncu prejšnjega mandata, ko je prvopodpisana dr. Murglova dala pobudo za spremembo zakona, zadeva zaključila. Takrat je bila že zelo velika podpora. Predlagam, da tu nadaljujemo.
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.
Izvolite.

DR. JERNEJ PIKALO: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Lep pozdrav vsem prisotnim! Hvala lepa tudi za to poslansko vprašanje.
Najprej nekaj o historiatu. Res je, da je bil zadnji ZUOPP sprejet leta 2011, pa potem ni bil uveljavljen, na koncu smo ga šele leta 2013 uveljavili. Kar govorite, imate prav. Ampak od rešitve, od tule naprej se pa rahlo razlikujemo. Ja, vi ste bili s skupino pri nas na ministrstvu in nevladne organizacije s področja avtizma so bile posebej pri meni. Tudi jaz sem bil na festivalu, problematiko poznam. Tisto, kar je zares vprašanje, je tisti del v zakonodaji, ki razlikuje med stalnim in začasnim spremljevalcem ter potem za določene kategorije, ko gre za začasnega spremljevalca. In strinjava se vsebinsko, da je začasni spremljevalec, ki ima samo srednješolsko izobrazbo – srednješolsko ali srednješolsko strokovno –, ki ni stalen, s katerim tisti, ki imajo čustveno-vedenjske motnje, avtistične motnje, ADHD ali karkoli od tega, ne morejo navezati stika, zato ker ni vseskozi z njimi; vse to se strinjam. Kjer imamo pa mogoče različne …, ampak tule bo debata še potrebna, je pa sedaj glede rešitve te situacije. Prvo vprašanje, ki je zares strokovno vprašanje in verjamem, da ga vi tudi zelo zelo dobro poznate, je vprašanje, ali stalni spremljevalec, ki ima samo srednješolsko izobrazbo, nima pa strokovnega znanja, to zadevo, to situacijo reši. To je prvo vprašanje. O tem sva se enkrat že pogovarjala. Ali ni asistent, ki je pa povsem nekaj drugega kot spremljevalec, drugačna rešitev. Kakor sem jaz razbral iz vsega tistega, kar je bilo v okviru nevladnih organizacij s področja avtizma, je bilo prej zagovarjanje asistenta kot spremljevalca. Ampak to brez spremembe zakonodaje seveda ni mogoče, ker na ta način naša zakonodaja zadeve ne pozna. Asistent za razliko od spremljevalca ima visokošolsko izobrazbo, ima strokovno izobrazbo in tak asistent je bil stalno ob tistem, ki to potrebuje.
In potem je še tretja rešitev, ki so vam jo nedvomno tudi pri nas na ministrstvu predstavili, to pa je tisti del, ki govori o tem, da bi v sam razred dali dodatno strokovno pomoč. Kajti na eni strani je tisti, ki potrebuje to pomoč; in na drugi strani je okolje, torej njegov ali njen razred, v katerem ona ali on mora biti. Zaradi tega je treba tudi okolje izobraževati v tem, da ima on ali ona posebne potrebe, in da se tudi okolje ne samo navadi, ampak tudi zna tvorno sodelovati z njim. Pri nas na ministrstvu nekateri strokovnjaki, tudi v pogovorih z njimi, razlagajo to kot eno od variant. Midva oba veva, da brez spremembe zakonodaje, ki ste jo omenjali in je bila pripravljena v prejšnjem mandatu, tega ni mogoče spremeniti. Nekaj smo poskušali z začasnimi rešitvami, ki pa niso sistemizirane, to je v okviru ESS projekta. In mi se letos trudimo, od takrat smo dobili 200 tovrstnih spremljevalcev za vrtce in osnovne šole. Trudimo se, da bi tudi letos bilo nekaj podobnega, kajti to je edini način, kako bi lahko prišli vsaj do neke, recimo temu, začasne rešitve. Stalna in sistemska je pa, če mene vprašate, samo skozi spremembo zakonodaje; v čemer se pa z vami strinjam, da je treba čim prej pristopiti k temu. Pri nas so načeloma te strokovne rešitve pripravljene. Tudi v zakonodaji, ki je bila konec prejšnjega mandata narejena, je tudi večina stvari; treba je samo predebatirati in zadevo dati po proceduri. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji bo poslansko vprašanje postavil gospod Banko Simonovič, in sicer ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu.
Izvolite.

BRANKO SIMONOVIČ (PS DeSUS): Hvala lepa, podpredsednica za besedo. Spoštovani gospod minister, 25. junija letos je pri Hrastovljah prišlo do železniške nesreče, kjer je zaradi iztirjenega vlaka iz cistern v tla iztekla večja količina kerozina. Nesreča se je zgodila na drugem vodovarstvenem območju reke Rižane, ki je glavni vodni vir za oskrbo s pitno vodo v vseh štirih obalnih občinah, kjer je nekaj manj kot 90 tisoč prebivalcev. V poletnih mesecih se to število zaradi turizma poveča še za dodatnih 30 tisoč. Gre za izjemno obremenjen vodni vir, še posebej poleti, ko potreba po pitni vodi na obali naraste do 450 litrov na sekundo. Upravljavec vodovoda Rižanski vodovod Koper že sedaj zagotavlja potrebne količine tako, da skoraj polovico potrebnih količin, to je skoraj več kot 200 litrov na sekundo, kupi od sosednjih vodovodnih podjetij, Kraški vodovod Sežana, d. o. o., in Istarski vodovod, d. o. o., Buzet. Nakup večjih količin vode je zaradi potreb pretočne zmogljivosti vodovodnega omrežja s Krasa, ki je 90 litrov na sekundo, in iz Istre, ki je do 200 litrov na sekundo, nemogoča. Upravljavec vodooskrbe na Obali se že več desetletij prizadeva zagotoviti nov dodatni vir za potrebe Obale, a tega preprosto na našem področju ni. To so pokazala vsa dosedanja raziskovanja in projekti, bilo jih je veliko, celo z razslojevanjem.
Glede na navedeno, bi vas, gospod minister, prosil za odgovor na naslednji dve vprašanji:
Kakšne rešitve vidite vi, gospod minister, če pride do onesnaženja vodnega vira?
Še bolj pomembno pa je:
Kakšno rešitev vidite za zagotavljanje dodatnega vodnega vira, da bo tudi za prebivalce, ki smo trenutno odvisni od Rižanskega vodovoda, uresničena v Ustavi Republike Slovenije zapisana pravica do pitne vode?
Morda naj navedem samo še to, da so bile že leta 1965 izdelane študije in projektne zasnove za tako imenovani primorski vodovod Y, ki je predvideval vodovodno omrežje za črpališče Klariči – naj povem, da se to črpališče nahaja na meji z Italijo, pri Brestovici pri Komnu – in vodno zajetje Malni pri Postojni. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite, imate besedo.

SIMON ZAJC: Hvala za besedo. Hvala za vprašanje.
Tisti prvi ukrepi, ki se zdaj izvajajo, so seveda namenjeni temu, da do onesnaženja vodnega vira sploh ne bi prišlo. Takoj po nesreči, ko je bilo možno, ko so bili vagoni iz tunela odpeljani, so se določili ukrepi, odvoz te umazane, onesnažene zemljine in spodnjega tampona. Izvaja se monitoring na vodovodih, ki so na poti med krajem nesreče in vodano, torej na teh vodovodih. Če zaznamo, da je kerozin prišel do tja, je direkcija že pripravljena na to, da se iz tistih vodnjakov takoj začne črpati, da ga čim prej in čim več na ta način ujamemo. Zdaj se je naredil tudi dodatni georadarski posnetek in se bo naredila dodatna vrtina ravno zaradi tega, da zmanjšamo možnost, da sploh pride do samega onesnaženja vira. Če pa pride, se pa seveda postavljajo scenariji in pa rešitve. Ena je ta, da se seveda poveča dobavo vode iz Istarskega vodovoda. Problem tukaj je, da tehnične sposobnosti niso takšne, da bi dobili tistih 300 litrov na sekundo, kot imamo tudi sporazum z njimi, s hrvaško stranjo je sicer dogovorjeno, da nam dajo, kolikor je lahko sprejmemo. Ampak kot sem rekel, tehnične ovire so tam prisotne, predvsem glede pritiska. Potem je zagotovljeno je iz Kraškega vodovoda, ponovno se bo vzpostavil stari rižanski vodovod, v skrajni sili se bo tudi dovažalo iz cistern, če bo treba, ampak najbrž ne bo. Dogovarjamo se tudi s hrvaško stranjo, da bi tja potegnil še, mislim da, 4 kilometre cevi za vsak slučaj, če bi prišlo do tega, da se lahko tudi na italijansko vodo zanesemo. To so tisti ukrepi, ki so zdaj planirani, potem so še neki dodatni posegi na samem Rižanskem vodovodu, ravno zaradi tega, da bi imeli dovolj časa, če pride kerozin do tja, da se odreagira, to bodo neki nujni gradbeni posegi, izvedeni v tem času.
Za naprej je pa tako – kot ste že sami povedali, od 1965 leta naprej se je že debatiralo in iskalo variante, od kje bi dobili dodatno vodo. Ta nesreča je bila, mislim, da zadnji tak klic po tem, da se zbudimo in da vsi skupaj, predvsem župani, postavijo neke lastne interese na stran in da gremo zdaj v to, da se najde nov vodni vir ali dva za Obalo. Potrebno je pač zagotoviti to količino, ki jo Obala z vsem svojim turizmom potrebuje. Že čez dva dni se na našem ministrstvu dobijo tako predstavniki občin kot Direktorat za vode in investicije in pa Direkcija za vode, da začnemo ta postopek, kaj je bilo v preteklosti že narejenega, katere so tiste najboljše rešitve. V preteklosti je bilo določenih devet. Ena od teh je status quo, tako da to lahko črtamo, status quo ne pride več v poštev. Potem je še razsoljevanje, kar mislim, da za Slovenijo absolutno ne pride v poštev. Torej imamo še sedem ostalih, ki jih bo zdaj treba pretresti, katera je najboljša v smislu količine vode, stabilnosti, ekonomske upravičenosti, kje so bili projekti že kaj izvedeni, da imamo pripravljeno dokumentacijo, služnost in tako naprej. In ko se to določi, potem naprej, od kje bo prišel denar. Mi si želimo, da bi ta denar vseeno pobrali v prihodnji perspektivi, drugače bo pa pač treba ta sredstva zagotoviti doma, tako s strani občin kot s strani države in da se potem zdaj končno to uredi, torej da poleg drugega tira dobimo še drugi vodni vir za obalo. Hkrati pa bo treba vse te rezerve urediti. Torej tudi nadaljujemo pogovor z italijansko stranjo, treba bo uredit tudi z Istarskim vodovodom, da v takih primerih zagotovimo, da smo sposobni sprejeti 300 litrov na sekundo in tako naprej. Skratka, vse to bo zdaj treba dati na kup in uresničiti.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate zahtevo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

BRANKO SIMONOVIČ (PS DeSUS): Hvala lepa.
Dolgoročne rešitve oskrbe s pitno vodo v regionalnem merilu je mogoče reševati kot del usklajenega prostorskega načrtovanja in umeščanja v prostor na nivoju države. S povečanjem črpanja vode iz obstoječih virov, kot so Klariči, pomeni rekonstrukcijo že obstoječega vodovodnega omrežja, ker preprosto omrežje ne zadostuje za bistveno povečan odjem vode, ki bi zadostoval za potrebe Obale. Že zdaj dobivamo iz tega vodnega vira 90 litrov na sekunde, in to je tisto, kar je lahko. Obstaja gotovo tudi verjetnost nezmožnosti ugoditi zahtevam po enotnem upravljanju takšnega regijskega vodovoda med upravljavci posameznih vodooskrbnih sistemov v regiji in v ceni voda za Obalo. Kot sem že uvodoma povedal, to vodo kupujemo po tržni ceni.
Menimo, da moramo dobiti od države vodni vir, ki bo trajen, varen in količinsko zadosten. Takšno je tudi mnenje vseh štirih občinskih svetov in županov.
Zato prosim za odgovore:
Kaj menite o državnem lokacijskem načrtu?
Kakšna je časovnica, kdaj je to možno narediti?
Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

SIMON ZAJC: Kot sem rekel, je odvisno, za katero varianto se bomo točno odločili. Tisto varianto, za katero se bomo odločili, ali pa morda dve, bomo mi maksimalno prednostno obravnavali na našem ministrstvu, tako da v tem delu bo to šlo zelo hitro.
Kar se pa tiče potem cen, ostalih problemov, ki še pridejo, pa imamo,do konca leta imamo čas, naše ministrstvo vodi to medresorsko delovno skupino, to je pa tisto, kar sem bil že velikokrat vprašan, kje smo zdaj s to zakonodajo, ki sledi spremembi ustave. V sklopu te zakonodaje se bo tudi določalo, kaj v takšnih primerih, kjer država vstopi, na kakšen način vstopi, kdaj lahko poseže, kdo plača in tako naprej. To so vsa tista vprašanja, na katera moramo zdaj zakonsko odgovoriti v sklopu te medresorske delovne skupine.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Imate proceduralni predlog, izvolite, gospod poslanec.

BRANKO SIMONOVIČ: Ja, tako je, ker je vodooskrba na obalnem področju res problematična. Problematično je tudi to, da dejansko od Hrvaške kupujemo skoraj 200 litrov na sekundo, kar je lahko zelo tvegano, in da si naš upravljavec vodovodnega sistema že od leta 1965 nekako prizadeva priti do tega dodatnega vira. Zato predlagam, da se na podlagi drugega odstavka 246. člena Poslovnika Državnega zbora opravi razprava o teh odgovorih v Državnem zboru. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
O vašem predlogu bo Državni zbor odločal jutri v okviru glasovanj.
Naslednji bo postavil vprašanje gospod Boštjan Koražija, in sicer ministru za okolje in prostor gospodu Simonu Zajcu.
Izvolite, gospod poslanec.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Hvala za besedo.
V Sloveniji so plazovi zelo pogost pojav, ker je tudi ena tretjina države dejansko visoko izpostavljena možnosti pojavljanja plazov. Področje Haloz, s katerega jaz prihajam, je eno najbolj izpostavljenih področij glede plazov oziroma plazenja, kjer je celo ena polovica površine, kjer je visoka možnost, da se bodo sprožili plazovi. Se bom kar navezal na preteklo nedeljo, ko smo imeli zelo hudo ujmo na Ptuju. Moram priznati, da je v 30 minutah zapadlo 50 litrov vode na kvadratni meter. Ob tem bom izkoristil možnost, da pozovem vse, uradne institucije in vse ostale, da pomagamo vsem prizadetim v teh naravnih nesrečah po celi Sloveniji; ne samo na Ptuju, ampak po celi Sloveniji. Bom pa še izpostavil eno zelo zanimivo zgodbo, ki se je zgodila nam osebno v našem bloku. Breza nam je rešila blok pred letečo streho s sosednjega bloka. Treba je vztrajati pri tem, da bomo čim bolj naravno in trajnostno živeli ter čim boljše skrbeli za naravo.
Izkazalo se je, da so bile nekatere sanacije plazov v preteklosti, sploh v Halozah, premalo korenite ali pa obravnavane preveč izolirano od preostale geografske celote, na katero bi lahko posegi vplivali, saj so se na saniranih terenih pojavili ponovni plazovi. Občine na območju Haloz, žal tragedija teh občin je, da imajo zelo minimalne proračune oziroma zelo skromne občinske proračune. In ker imajo tako majhne proračune, se tudi težko privoščijo oziroma celo najdejo sredstva za najnujnejše sanacije teh plazov, saj sanacija enega večjega plazu stane okoli 400 do 500 tisoč evrov. Če pa recimo imamo občino, ki ima 2,5 milijona evrov proračuna, je to skoraj neizvedljivo.
In glede tega vam bom zdaj postavil vprašanje:
Zanimajo me podatki o številu plazov in njihovem obsegu na območju Haloz?
Koliko je med evidentiranimi takih plazov, ki terjajo takojšnje ukrepanje; in kaj je razlog, da se ukrepi še niso začeli izvajati?
Koliko sredstev je oziroma namerava vaše ministrstvo letos nameniti za sanacijo plazov na območju Haloz?
Koliko konkretnih sanacij plazov to pomeni za področje Haloz in za katere plazove gre?
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.

SIMON ZAJC: Hvala.
Mogoče bi začel s tem, da v prihodnosti bodo taka vprašanja in taki pogovori vedno bolj pogosti. Ker se nam ozračje globalno segreva, to pomeni, da je več energije v ozračju; pomeni, da bomo takih ujm imeli vedno več, da bodo vedno močnejše, tudi vedno bolj lokalno usmerjene. In to pomeni, da teh 15 milijonov, ki jih imamo letos rezervirane za naravne nesreče, v prihodnjih letih ne bo več dovolj. In že zdaj teh 15 milijonov, ki jih imamo, vi ste Haloze omenili, ampak Slovenija je nasploh zelo reliefno razgibana, je veliko takih področij, kot so Haloze, kjer imate ozke in zelo strme doline in je veliko teh plitvih plazov, ampak to je tudi drugje. To imamo v Zasavju, še posebej Koroška; in sanacija vsakega takega plazu – 500 tisoč, mogoče še več, po Sloveniji jih je ogromno. In 15 milijonov mi hitro porabimo. V prihodnosti bomo imeli velike težave s tem, tega se moramo zdaj zavedati in bo treba iz nekje ta denar jemati. Mi bomo pripravili za drugo leto spremembo Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč. Razlogov je več, ampak dva glavna, ki sta mogoče tudi za vas pomembna. Prvi je ta: ti naravni pojavi, te ujme so vedno bolj lokalizirane in v Sloveniji imamo veliko število majhnih občin, ki so finančno šibke. Recimo, mi imamo prag za državo, da se sproži sanacijski program. Sanacijski program je okoli 3 milijone, 2 milijona 900, odvisno na prihodke v proračun. Ampak lahko se nam pa zgodi, da na področju dveh občin pride do škode 2 milijonov, kar je za ti dve občini ogromno. Država v tem primeru po zdajšnji zakonodaji še ne vstopa v sanacijo; in to je en del, ki ga hočemo spremeniti, to je, da gledamo tudi mi malo bolj lokalno na posamezno občino, če to za neko občino predstavlja prevelik zalogaj, da že na podlagi tega zakona lahko pomagamo. Drugo je pa, da želimo skrajšati ta čas, ko nastane dogodek, do tega, kdaj gredo prva izplačila ven. Zdaj je tak sistem, da je treba najprej škodo popisati oziroma mora priti pobuda z občin, da se škoda popiše. Potem se naredi program sanacije, ki ga vlada potrdi; in se eno leto obrne. Vse je povezano tudi s tem, kako je sredstev za to namenjenih v proračunu. Mi si zdaj želimo, da še preden je to na vladi potrjeno, da bi dali prizadetim določeno akontacijo že vnaprej. To je tudi poleg ostalih še kar zapletenih rešitev, ki pa jih moramo narediti, če hočemo v takšnih primerih, ki bodo vedno bolj pogosti, biti bolj učinkoviti.
V Halozah se je v letih od 2015 do 2018 s sofinanciranjem države in državnimi sredstvi izvajala sanacija plazov na lokalni infrastrukturi pri vsaj 14 plazovih; v višini dobrega milijona evrov. V letošnjem letu se z dobrim sodelovanjem, to je treba poudariti, z lokalno skupnostjo že izvajajo sanacije, kjer so v štirih primerih sklenjene pogodbe o sofinanciranju. V planu so še štiri sanacije. Za letos je predvideno skupaj približno 500 tisoč evrov. Toliko zaenkrat, hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Spoštovani, hvala za besedo.
Za ilustracijo resnosti situacije na terenu v Halozah bi navedel občino Cirkulane, ki ima evidentiranih kar 55 plazov. Sanacija samo enega plazu, kot smo že prej govorili o tem, pa lahko znaša tudi do 500 tisoč evrov. Letos bo minilo 30 let od zelo hude ujme leta 1989, ki se je zgodila nad celo regijo, Halozami in celim območjem; 3. in 4. julija so se po teh močnih poplavah sprožili usadi, plazovi in blatni tokovi, ki so uničevali bivanjske in gospodarske objekte, infrastrukturo in vse ostalo. Takrat se je na tem območju Haloz sprožilo tisoč 800 plazov in usadov. Usadi so te blatne vode, ki potem rušijo vse pred sabo, se sprošča energija.
Glede tega imam tudi vprašanje:
Ali načrtujete večanje sredstev za sanacije plazov na območju celotne države?
Delno ste tudi že odgovorili.
Če da, v kakšnem obsegu in kdaj?
Ali mogoče načrtujete spremembe predpisov s področja varstva pred plazovi in sanacijami posledic v smislu razširitve upravičencev do sredstev za sanacijo?
Ali načrtujete bolj striktno obravnavo geoloških podnebnih pogojev pri določanju območij, primernih za gradnjo, nadomestno gradnjo, ali pri izdaji gradbenih dovoljenj, zlasti z vidika ogroženosti s strani plazov in poplav?
Žal je tako, da si nihče ne želi biti na mestu družin, nad katerimi vsak dan visi grožnja nenadnega poslabšanja razmer, ki lahko pomenijo uničenje njihovega vira preživljanja ali pa celo njihovih bivališč. In težko se je ob vsaki napovedi dežja s strahom ozirati v nebo in otroke peljati k sorodnikom. To drastično poslabša kvaliteto življenja in načenja zdravje. Zato prosim, da se jim pomaga. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

SIMON ZAJC: Hvala.
Sredstva za drugo leto se nam ne povečujejo. Namreč, kot veste, smo sklenili en dogovor s sindikati, kar pomeni, da so se nam plače oziroma stroški plač zelo povečali, še drugi izdatki so kar veliki, tako da na ta račun naše ministrstvo ni dobilo dodatnih sredstev. Mi jih bomo seveda, kolikor se da, iz podjemnega sklada pa iz javnega sklada nabrali, ampak bo manj sredstev, kar je seveda slaba novica, glede na to, da že letos vidimo, kako nam narava kaže zobe.
Pri sami spremembi zakonodaje bo tudi na podlagi tega, da bo teh dogodkov več, in vprašanje, kako bo pa s sredstvi, treba razmisliti – to je pa tisto, kar sem prej razlagal –, da so še drugi vidiki, druge rešitve predvidene, ki so pa težje. Se bo treba mogoče malo odločiti, koliko res država financira vse. Torej, kje se bo naredila ta ločnica, glede na to, kaj se da zavarovati, kdo ima zavarovano in tako naprej. Ravno zaradi tega, ker pričakujemo, da bo teh dogodkov več, sredstev manj. Vse te rešitve in vprašanja, ki ste jih zdaj navajali, bodo prihodnja leta zelo vroča na tem mestu, ko bomo prišli z novim zakonom. Zdaj ta trenutek smo pa še v osnutkih in težko razlagam oziroma povem kaj bolj natančno, ker je treba dobro preučiti. Mi smo ekipe poslali tudi v Italijo, da so si tam pogledali, kako so po potresu hitro ukrepali in tako naprej, ker pač naravne nesreče so poleg plazov tudi potresi in poplave in tako naprej. Skratka, en cel spekter stvari je, na katere je treba pomisliti. Se pa zavedamo, da je naša naloga to, da to zakonodajo naredimo predvsem bolj efektivno in pa učinkovito in da upošteva potem tudi tiste stiske najšibkejših.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Ja, gospod poslanec, imate besedo za postopkovni predlog za Državni zbor.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Ja, hvala za besedo.
Plazovi so za področje Slovenije velik problem, v spremenjenih podnebnih pogojih oziroma spremembah pa postajajo še večji. Potreben je korenit razmislek o ukrepih za preprečevanje ogroženosti s strani plazov, prav tako pa o sanacijah posledic plazov in usadov in drugih premikov zgornjih geoloških plasti zemlje. Zato predlagam, da se o tej tematiki plazov in usadov in njihovega preprečevanja ter sanacij na državni ravni, se pravi za celotno Slovenijo, opravi širša razprava v Državnem zboru. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa. O vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri, 10. julija 2019, v okviru glasovanj. Prosim, če si izklopite mikrofon. Hvala lepa.
Besedo ima mag. Marko Koprivc, ki bo postavil vprašanje ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu.
Izvolite.

MAG. MARKO KOPRIVC (PS SD): Hvala lepa, spoštovani podpredsednik, za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani minister gospod Zajc!
Moje vprašanje se nanaša na urejanje prostora, in sicer na velike težave, s katerimi se soočajo občine, ko skušajo urejati in sankcionirati negativne pojave v prostoru, kot so zanemarjanje in nevzdrževane stavbe, nedovoljeno oglaševanje na zasebnih površinah in drugi pojavi na zasebnih površinah, ki kazijo okolico in ogrožajo varnost okoliških prebivalcev. Poudarjam, tukaj govorimo predvsem o zasebnih površinah in zasebnih nepremičninah. K postavitvi vprašanja me je na nek način spodbudil dogodek pred nedavnim, pred nekaj dnevi v Ljubljani, ko se je v starem mestnem jedru, v Stari Ljubljani, dobesedno zrušila dotrajana in nevzdrževana stara zgradba. Takšne zadeve so vsekakor zelo nevarne za okoliško prebivalstvo, namreč zgradba se je zrušila tako rekoč na vrt ene izmed ljubljanskih gostiln. Predvsem pa je problem v tem, da je po besedah predstavnikov Mestne občine Ljubljana, občina kot taka opozarjala na velik problem te dotrajane zgradbe, a vendar ni imela nekih konkretnih vzvodov, kako bi zadevo preprečila. Kot sem bil seznanjen, sta ključna zakonska podlaga za ukrepanje občin Zakon o urejanju prostora in pa Gradbeni zakon. Po mojih informacijah pa trenutna zakonodaja v praksi ne omogoča občinam, da bi sprejele ureditev, ki bi jo bilo mogoče učinkovito izvajati, kljub temu da je bil Zakon o urejanju prostora sicer pred nekaj leti spremenjen.
Zato vas, spoštovani minister, sprašujem sledeče:
Ali ste seznanjeni s težavami občin pri učinkovitem urejanju negativnih pojavov v prostoru?
Kateri so ukrepi, ki jih mora občina zagotoviti, da bi lahko učinkovito zavarovala izgled kraja, uredila plakatiranje in oglaševanje ter zagotovila, da lastniki s svojimi nepremičninami in zemljišči ravnajo tako, da ne ogrožajo javne varnosti in javnega interesa ter ne kazijo izgleda kraja?
Hvala lepa za odgovore.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.

SIMON ZAJC: Hvala.
Te težave občin na področju urejanja negativnih pojavov v prostoru so bile zelo dobro znane že pri pripravi nove zakonodaje v prejšnjem mandatu. Kot veste, letos bomo Zakon o urejanju prostora in Gradbeni zakon ponovno pripeljali k vam na klopi in že v tem vmesnem času, ko je trajala javna razprava, smo tudi mi z vsemi tremi občinskimi združenji sedeli ravno zato, da se optimiziramo, da tiste stvari, ki so se izkazale do zdaj, v tem kratkem času, ko ta zakonodaja velja, od lanskega leta do sedaj, ki so se že izkazale za potencialne za izboljšati, da jih zdaj izboljšamo.
Občine so z novim gradbenim zakonom dobile pristojnost, da same izvajajo inšpekcijski nadzor glede skladnosti z občinskimi prostorskimi akti in drugimi predpisi nad tistimi gradnjami, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje, za tiste, ki je treba gradbeno dovoljenje, je to še vedno državna, ampak pri teh malih pa lahko občine to same izvajajo. To daje občinam pristojnost nad številnimi posegi v prostor, ki jih doslej nismo mogle nadzirati, ki pa kljub svoji gradbeno-tehnični nezahtevnosti vseeno močno vplivajo na urbani prostor in kraj in sam izgled. Nekatere občine do zdaj še vedno nimajo vzpostavljenih inšpekcijskih služb, to je sicer res, ampak do konca leta v takih primerih to še vedno potem izvaja država, ampak druge občine pa ta nadzor že dobro izvajajo oziroma se pripravljajo na ta nadzor. Tukaj se tudi medobčinsko povezujejo po vzoru redarskih služb, tako da pričakujemo, da bo do konca letat to kar dobro zaživelo. Ampak to je en tak zelo dober ukrep, orodje, ki ga občine sedaj imajo, da lahko same pri teh objektih ukrepajo, ki, kot sem rekel, niso zahtevni gradbeno, ampak lahko pa zelo kazijo ali pa ogrožajo okolico.
Občine so z novim zakonom o urejanju prostora dobile tudi možnost priprave odlokov o urejanju podobe naselij in krajine, ki so namenjene ravno regulaciji tistih posegov, ki so enostavne gradnje ali ki sploh niso objekti, temveč drugi posegi v prostor, na primer, zeleni sistemi, oglaševanje, osvetljevanje, razstavljanje blaga v poslovnih objektih in tako naprej. Torej, to, kar ste omenil, to opcijo zdaj imajo, če pripravijo te svoje odloke. S tem smo želeli dati poseben poudarek in mesto urejanja tistim vidikom prostora, ki niso grajeni objekti, ampak vseeno znatno vplivajo na izgled, dojemanje in funkcionalnost, funkcioniranje prostora. Občine za te odloke sicer izražajo velik interes, res pa je, da se sedaj v začetku veljavnosti te zakonodaje bolj osredotočajo na sprejemanje OPN pa OPPN. Ampak pričakujem, da se bodo teh odlokov lotile v kratkem.
In ravno tako je Zakon o urejanju prostora uredil vprašanje odreditve vzdrževanja za tiste objekte, ki kvarno vplivajo na podobo naselja in krajine, izvajanje česar je možno bodisi samostojno, lahko pa tudi v sklopu omenjenega odloka o urejanju podobe naselij in krajine. Nenazadnje imajo občine po novem gradbenem zakonu tudi bistveno večjo besedo pri izvajanju tistih gradenj, za katere se sicer zahteva gradbeno dovoljenje in ki jih preko upravnih enot dovoljuje država, nadzira pa državna inšpekcija. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja se sedaj občine pojavljajo kot obvezen mnenjedajalec za področje skladnosti nameravanih gradenj s prostorskimi akti. Večina občin to nalogo tudi že izvaja in so ob opozarjanju, da to sicer terja veliko delo, zadovoljne s to pristojnostjo zaradi tega, ker dajo mnenje in na ta način vplivajo na to, kar ste želeli, da bi imeli več besede pri tem, kako bo njihova občina videti.
Zakonodaja tako omogoča kar nekaj mehanizmov, s katerimi lahko občine bistveno bolj aktivno vplivajo in posegajo na področje urejanja prostora. In glede na to, da še zdaj tečejo pogovori o tej novelaciji, se zna še kaj zgoditi v tem dialogu z občinami, da še kaj popravimo v tej novelaciji gradbene zakonodaje.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima mag. Branislav Rajić, ki bo postavil vprašanje ministru za zdravje Alešu Šabedru.
Izvolite.

MAG. BRANISLAV RAJIĆ (PS SMC): Hvala lepa.
Spoštovani gospod minister, danes sem jaz vaš odrešenik, namreč, zadnje vprašanje za vas danes. Tema ni zadnja po vrsti, je stvar žreba, da sem pač prišel zadnji.
Zakon o interventnih ukrepih za zagotovitev finančne stabilnosti javnih zdravstvenih zavodov, katerih ustanovitelj je Republika Slovenije, bolj znan kot interventni zakon za sanacijo bolnišnic, je bil sprejet septembra 2017. In ta zakon v svojem 4. členu določa, da se kritje izgub bolnišnic iz preteklih let izvede s proračunskimi sredstvi v višini 80 % izgube iz preteklih let na dan 31. decembra 2016. Posledica tega je izrazito nesorazmerno financiranje posameznih bolnišnic. UKC Ljubljana je, denimo, po interventnem zakonu prejela skoraj 80 milijonov evrov sanacijskih sredstev, medtem ko je UKC Maribor prejel le 5,5 milijonov istih sredstev. Ta razlika je problematična predvsem zato, ker UKC Maribor ni 15-krat manjši od UKC Ljubljana. UKC Maribor zaradi zagotavljanja zdravstvenih storitev na sekundarnem in terciarnem nivoju je edina primerljiva ustanova v zdravstveni panogi z UKC Ljubljana. UKC Maribor se je znašel v nezavidljivi situaciji, ker tudi na področju investicij zaostaja za Univerzitetnim kliničnim centrom Ljubljana. Razlog je logičen, vendar ni pravičen. Investicije so zavoljo boljših posameznih rezultatov enostavno stagnirale. V preteklosti investicij v UKC Maribor ni bilo ravno zato, ker se je bolnišnica s tem želela izogniti poslabšanju izidov poslovanja. Navsezadnje je bila bolnišnica zato kaznovana z nižjimi sredstvi, namenjenimi za sanacijo, ob tem, da je jasno, kako zelo so si prizadevali k zmanjšanju izgub tudi z varčevanjem pri nabavi opreme ali pri odpovedovanju investicijam. Danes pa se to odraža v neenakopravnem položaju bolnikov iz severovzhodne Slovenije v primerjavi s tistimi v ljubljanski regiji.
V zvezi s tem vas, spoštovani gospod minister, želim vprašati: Kaj boste storili, da opisane neenakosti odpravite in da zagotovite enakopravno zdravstveno varstvo ljudi v severovzhodni Sloveniji, če jih primerjamo s tistimi, ki se zdravijo v Ljubljani?
Na kakšen način bo vaše ministrstvo zagotovilo enakopravno obravnavo bolnišnic pri vrednotenju, prvič, trenutnega poslovanja glede izgub v tekočem času, in drugič, pri financiranju investicij, ker je nesorazmerje med ljubljanskim kliničnim centrom in mariborskim zelo izrazito v korist ljubljanskega?
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala za besedo, predsedujoči. Hvala za vprašanje, spoštovani gospod poslanec.
Najprej bi mogoče uvodoma začel z izvajanjem aktivnosti za nemoteno delovanje zdravstvenega sistema in pa odpravo neenakosti na področju Republike Slovenije pri dostopu do zdravstvenih storitev oziroma obravnave javnih zdravstvenih zavodov. Uvodoma bi, mogoče ni prava beseda, ampak vseeno, v celoti zavrnil to trditev, da so bolniki severovzhodne Slovenije v neenakopravnem položaju pri zagotavljanju zdravstvenega varstva na sekundarnem in pa terciarnem nivoju, saj je že z samo ustanovitvijo terciarne ustanove na severovzhodnem področju oziroma v samem mestu Maribor, ministrstvo prepoznalo potrebe prebivalstva te regije in je omogočilo tudi kakovostnejšo in pa bolj strokovno obravnavo. To je pomenilo izboljšanje dostopnosti do kompleksnejše in zahtevnejše zdravstvene obravnave ter financiranje zdravstvenega varstva na tem področju. K boljšemu zagotavljanju zdravstvenega varstva te regije je pripomogla tudi ustanovitev Medicinske fakultete v Mariboru.
V letu 2017 so bila na podlagi Zakona o interventnih ukrepih za zagotovitev finančne stabilnosti javnih zdravstvenih zavodov, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija, dodeljena proračunska sredstva 15 bolnišnicam, na podlagi – kot ste že sami povedali – enotnega kriterija, pri čemer je višina dodeljenih sredstev temeljila na bilančnih podatkih bolnišnic. Dodelitev sredstev je bil enkraten ukrep za izboljšanje likvidnosti bolnišnic. Tako so bila proračunska sredstva UKC Maribor dodeljena na način in po enakem kriteriju, kot ostalim 14 bolnišnicam, res pa, da je to pomenilo manj sredstev, saj je bila osnova pokrivanje 80 % akumulirane izgube iz preteklih obdobij, ki je je imel pa Univerzitetni klinični center v Mariboru relativno malo, v primerjavi z drugimi bolnišnicami. Klinični center Maribor je terciarna ustanova, ki izvaja tudi zdravstvene dejavnosti pod enakimi pogoji financiranja kot tudi druge terciarne ustanove v Republiki Sloveniji in pod pogoji, ki jih določa vsakoletni oziroma vsakokratni splošni dogovor, sklenjen z zdravstveno zavarovalnico. Zato so očitki o neenakopravni obravnavi bolnišnic na tem mestu zagotovo neutemeljeni.
Ministrstvo za zdravje od UKC Maribor posredovane predloge za investicijo oziroma investicijsko dokumentacijo sprotno in ažurno obravnava. Investicije v bolnišnične objekte ministrstvo izvaja na podlagi izkazanih potreb posamezne bolnišnice po prioritetah, ki so bile določene in ki jih določi tudi sama bolnišnica, in se kot investitor v skladu z Določbami uredbe o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ do prejetih predlogov opredelimo na podlagi prejete dokumentacije.
Moram pa nekako v zaključku tega pojasnila tudi povedat, da smo včeraj ponovno sedeli z vodstvom Univerzitetnega kliničnega centra Maribor ravno na temo investicij oziroma prioritet na področju investicij, pa mogoče par dejstev še na tem mestu v zvezi z investicijami, ki se izvajajo ali pa so se v preteklem obdobju izvedle v Univerzitetnem kliničnem centru v Mariboru. V okviru razpoložljivih sredstev, namenjenih za investicije v javne zdravstvene zavode, je Ministrstvo za zdravje namenilo velik delež tudi UKC Maribor. V zadnjem letu so bila sredstva namenjena za nabavo opreme za program Doma, anestezijske aparate, postelje za intenzivno terapijo, trenutno smo tik pred podpisom pogodbe za novi dve CT napravi, ki jih dobi UKC Maribor, v teku so postopki za koronograf, rentgenske aparature, magnetno resonanco, angiograf, potekajo pa tudi postopki za vgradnjo gasilskega požarnega dvigala in predelavo požarnih sektorjev na stolpnici UKC Maribor in širitev Enote za intenzivno nego in terapijo na Kliniki za pediatrijo. Med prioritetnimi projekti v letu 2020 je tudi projekt ureditve pohlajevanja v UKC Maribor, preverili pa bomo tudi možnost financiranja preselitve Oddelka za pulmologijo, o čemer smo včeraj govorili na sestanku, iščemo možnosti za popolno adaptacijo bolnišnične kuhinje, ki v trenutnem stanju, kot je, pravzaprav dolgo več ne more delovati in bo potrebno zagotoviti tudi za to področje sredstva. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

MAG. BRANISLAV RAJIĆ (PS SMC): Hvale lepa.
Gospod minister, jaz se vam že zdaj zahvaljujem za to, da ste nadaljevali to interaktivno sodelovanje z UKC Maribor, ampak tisto, kar sem s tem vprašanjem želel, je samo to, da nekako dobimo vsaj zagotovilo, da se ta praksa »naredite izgubo, pa bomo pokrili 80 %« ne bo ponavljala oziroma ne bo šla naprej, ker potem bi to bil nasvet za vse ostale, da kupujte opremo, ne varčujte in izguba bo že pokrita. To je nekaj, kar je nujno, da ustavimo, za ostalo pa seveda razumem in se zahvaljujem.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala za besedo.
Pravzaprav je ustanovitelj dolžen poravnati izgubo oziroma izboljšati likvidnostno situacijo v javnih zdravstvenih zavodih, zato je tudi bil pred 2 letoma, torej 2017, interventni zakon. Seveda je prišlo, kot ste sami ugotovili, do nesorazmerij, saj so bolnišnice z večjo akumulirano izgubo dobile več sredstev kot pa bolnišnice, ki so pravzaprav bolj racionalno poslovale. Moram povedati na tem mestu, da UKC Maribor tudi v prvem polletju letošnjega leta posluje skladno s plani in dosega skorajda – poudarek na skorajda – izravnan rezultat, tako da nekako zagotavljajo to stabilno poslovanje tudi za naprej. Seveda pa se bomo na ministrstvu skladno s potrebami, ki jih ima klinični center Maribor, trudili, da zagotovimo potrebna sredstva za tiste nujno potrebne investicije, ki so prioriteta na njihovi strani. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Mag. Andrej Rajh bo postavil vprašanje ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu.
Izvolite.

MAG. ANDREJ RAJH (SAB): Hvala lepa, predsedujoči za besedo.
Spoštovani gospod minister, moje vprašanje se nanaša na navodilo, ki ga je Ministrstvo za okolje in prostor lani ob tem času naslovilo na upravne enote, glede na razlago dveh medsebojno poveznih pojmov, prevladujoči namen gradnje in prevladujoča dela. Na mene so se namreč kot na pooblaščenega inženirja gradbene stroke obrnili številni pooblaščeni inženirji gradbene, storjene in elektro stroke. Za javnost naj povem, da smo pooblaščeni inženirji nosilci javnih pooblastil s področja stroke, iz katere smo diplomirali, in to javno pooblastilo je ekvivalentno pooblastilu pravnika z državnim izpitom ali pa učitelja s strokovnim izpitom. Vzrok današnjega poslanskega vprašanja je torej navodilo, ki ga je Ministrstvo za okolje in prostor poslalo upravnim enotam glede tolmačenja pojma »prevladujoči namen gradnje in prevladujoča dela«. V oba pojma Ministrstvo za okolje in prostor dodatno vnaša statistično klasifikacijo CCSI, ki je namenjena izključno za statistične potrebe Republike Slovenije, pri tem pa ministrstvo to klasifikacijo uporablja za določitve strokovnih kompetenc pooblaščenih gradbenih-, strojnih- in elektroinženirjev. Konkretno jo uporablja na način, da pooblaščenim inženirjem tehniških strok ne priznava kompetenc za vodenj objektov, ki jih statistična klasifikacija opredeljuje kot stavbe. To strokovno kompetenco izključno priznava le pooblaščenim arhitektom. Jaz in vsa inženirska stroka se s tako klasifikacijo ne strinjamo in mislimo, da je zelo pavšalna in temelji na stališču Zbornice za arhitekturo in prostor. Na podlagi napačnega tolmačenja nam tako oporekate tudi strokovne kompetence, ki jih imamo. In ne samo to, oporekate veljavnost in strokovnost inštitucij, ki te kompetence podeljujejo. Ne samo to, s takim posegom posegate tudi v pravice projektivnih podjetij, ki imajo izključno pravico imenovanja odgovornega vodjo projektov oziroma vodje projekta, ponavljam, med strokovnjaki iz strok, ki jih zaposlujejo.
Spoštovani minister, glede na to, da do lani tako navodilo ni bilo potrebno, vas pozivam, da ga umaknete. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.
Izvolite.

SIMON ZAJC: Hvala lepa.
MOP je res objavil na svoji spletni strani in poslal tudi zainteresiranim deležnikom tolmačenje 12. člena Gradbenega zakona, ki določa, da mora projektant za vodenje izdelave projektne dokumentacije določiti pooblaščenega arhitekta ali pooblaščenega inženirja. Iz stroke, ki glede na namen in gradnje prevladuje ta člen, pa velja že drugače od leta 2008, že v prejšnjem zagovoru je veljal in se v novem gradbenem zakonu ni spreminjal, razen imena samega, tolmačenje se ni spreminjalo. To tolmačenje je pa MOB objavil na spletni strani in ga poslal deležnikom zato, ker smo skozi zapise nekaterih medijev ugotovili, da gre za napačno razumevanje in da je to nekaj novega v gradbenem zakonu, pa ni, že od prej to to izhaja. Namreč, pristojnosti oziroma naloge pooblaščenih inženirjev so določene v Zakonu o arhitekturni in inženirski dejavnosti, torej Gradbenem zakonu. Poklicne naloge pooblaščenega inženirja s področja gradbeništva se nanašajo na strokovno področje gradbene stroke, izdelavo načrtov gradbenih, geotehničinih, voziščnih in podobnih konstrukcij stavb in drugih objektov, izdelavo gradbenih načrtov, gradbeno inženirskih objektov, izdelavo statičnih in potresnih analiz, študije potresne ogroženosti objektov, biološko, geomehanskih analiz ter preizkušanje gradbenega materiala. Te naloge niso bile nikoli preklicane. To ostane. Preklicala oziroma, spremenila bi jih lahko samo sprememba Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti. Navodilo, ki je bilo poslano na upravne enote, Inženirsko zbornico Slovenije in Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije, napotuje udeležene, da se držijo pravila, ki je bilo uzakonjeno že s spremembo Zakona o graditvi objekta v letu 2008. Takratni zakon je določal, da kot odgovorni vodja projekta nastopa odgovorni projektant iz stroke, ki pri nameravani gradnji glede na namen objekta prevladuje. V zvezi s to določbo je bili s strani MOB v vseh teh letih podanih veliko mnenj in navodil, kaj pomeni pojem prevladujoče stroke in kako se ta odraža pri vodenju projekta. Objavljeni so bili tako na spletni strani, v konkretnih odgovorih na postavljena vprašanja, v knjigi Zbirka predpisov o graditvi objektov z uvodnimi pojasnili in tako naprej. Uveljavitev novega gradbenega zakona ni prinesla zakonskih sprememb pri vsebinski definiciji in o podelitvi odgovornega vodja projekta oziroma vodje projekta o zdajšnjem zakonu, saj je prišlo le do preimenovanja te osebe, torej iz odgovornega vodja projekta do vodje projekta po novem gradbenem zakonu. Je pa res, da se obveznosti imenovanja vodje projektov v skladu s prevladujočo stroko v preteklosti niso dovolj striktno izvajale niti nadzirale in je zaradi tega pri izvajanju predpisov prišlo tudi do odstopanj. MOP je znano, da se v določenih primerih na nekaterih upravnih organih v upravnih postopkih niso ugotavljale in sankcionirale napačne navedbe vodij projektov v projektni dokumentaciji glede na prevladujočo stroko. Če bi takšno prakso uporabili tudi v bodoče, bi to pomenilo zavestno kršenje predpisov, s tem pa se na MOP nikakor ne moremo strinjati, zato smo tudi podali navodila za upoštevanje določb veljavnega gradbenega zakona. Torej, ne gre za navodilo, pripravljeno na podlagi zgrešenega ali pa napačnega tolmačenja uradnikov, zaposlenih na ministrstvu, temveč za navodila v skladu s predpisi in dolgoletno prakso, ki se je izvajala, kdaj se pa tudi ni izvajala, to je pa tudi res. Z navodili se tako ne favorizira ene stroke. Inženirska zbornica Slovenije pa v času sprejemanja tako ZGO kot Gradbenega zakona ni nasprotovala temu, da se določi, da je vodja projekta, prej odgovorni vodja projekta, tista oseba, katere znanja so ključnega pomena za realizacijo projekta. Kar pomeni, da pooblaščeni inženirji s področja gradbene stroke še vedno lahko nastopajo enako kot v zadnjih enajstih letih kot vodja projekta na objektih, kjer so gradbene rešitve ključne za realizacijo projekta. Ne morejo pa nastopati kot vodja projekta na objektih, na katerih so bistvenega pomena druge stroke, recimo pri daljnovodu so to elektroinženirji, pri plinovodih strojni inženirji, večina stavb arhitekti, ne pri vseh, pri večini, mostove imate vi, kar je bilo tudi do zdaj predpisano.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala, gospod minister.
Gospod poslanec, izvolite, imate zahtevo za dopolnitev odgovora.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Hvala lepa.
Jaz se seveda z odgovorom ne strinjam. Temelji na nepoznavanju stroke in favoriziranju arhitekturne stroke. Treba je jasno povedati, da so na Ministrstvu za okolje in prostor zaposleni funkcionarji iz ZAPS, in ni res, da se Inženirska zbornica Slovenije strinja s samovoljno interpretacijo, ki jo podaja MOP. Inženirji izpolnjujemo osem bistvenih zahtev, ki so potrebne za to, da je gradnja skladna z vsemi varnostnimi predpisi. In nedopustno je, da uradniki na ministrstvu uničujejo sto let inženirske tradicije. Jaz vas, minister, vljudno prosim, da to navodilo umaknete. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, nimate več nobenega odgovora. Potem nadaljujemo. Vprašanje bo postavila mag. Bojana Muršič, in sicer ministru brez resorja pristojnemu za razvoj, strateške projekte in kohezijo dr. Iztoku Puriču.
Izvolite.

MAG. BOJANA MURŠIČ: Hvala lepa, podpredsednica za besedo. Spoštovani minister, najprej najlepša hvala, da ste uspeli priti danes na to sejo, se posvetiti mojemu vprašanju, kajti danes ste se udeležili Razvojnega sveta kohezijske regije vzhodne Slovenije na Ptuju. Jaz mislim, da ste dobili dobra izhodišča, in upam, da jih boste tudi upoštevali, kajti vzhodna kohezijska regija v primerjavi z zahodno je bistveno drugačna, ampak to mogoče na eni izmed naslednjih sej, vam bom mogoče tudi na to temo postavila vprašanje. Danes pa tema črpanje evropskih sredstev. V Službi Vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, ki jo vodite, ste nedavno prejeli pismo Evropskega komisije, v katerem vas opozarjajo na možnost začasne zaustavitve plačil sredstev Evropskega kohezijske politike iz bruseljske blagajne v slovenski proračun. Razlog za to naj bi bile pomanjkljivosti v informacijskem sistemu e-MA, kar ste, cenjeni minister, v aprilu že tudi napovedali. V svojem javnem odzivu na pismo Evropskega komisije ste sporočili, da imamo dva meseca časa za pripravo odziva, prav tako pa ste poudarili, da potencialna začasna zaustavitev plačil iz bruseljskega proračuna ne bi vplivala na izplačila upravičencev, saj se ta zalagajo iz sredstev državnega proračuna, nato pa se izvajajo povračila iz sprejetih sredstev. Spomniti se moramo, da se je sistem za črpanje evropskega denarja vzpostavlja že dobrimi petimi leti. V njem še vedno prihaja do pomembnih težav, denimo na področju sistemskih kontrol, čeprav smo samo za razvoj in nadgradnjo informacijske tehnologije do zdaj porabili že kar 1,4 milijone evrov in stroškov še danes ni konec. Februarja je SVRK sklenil še dobrih 800 tisoč težko štiriletno pogodbo za nadgradnjo in vzdrževanje sistema.
Zato vas, spoštovani minister sprašujem:
Kdaj lahko pričakujemo, da bodo težave z računalniškim sistemom odpravljene in ne bodo več ovirale učinkovitega črpanja evropskih sredstev?
Zaradi zadržanih bruseljskih izplačil in zalaganja s strani države naj po vašem mnenju izvajalci projektov ne bi smeli biti prizadeti. Kolikšna je vsota, ki bi jo moral založiti slovenski proračun zaradi zadržanih izplačil?
Kakšne bodo posledice zamud in zadržanih izplačil za tiste izvajalce EU projektov, ki niso del javnega sektorja in zato ne morejo računati na avtomatično in brezobrestno kreditiranje iz državne zakladnice?
Ali je realna možnost, da zadržanih plačil Slovenija sploh ne prejme?
Kaj boste storili, da preprečite to napoved?
Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite, beseda je vaša.

DR. IZTOK PURIČ: Predsedujoča, hvala lepa za besedo. Spoštovana poslanka!
Kot ste omenili, se vračam s Ptuja, s seje vzhodne kohezijske regije. In ravno zaradi tega, ker je to vprašanje, sem ga v bistvu pričakoval, ker je tako aktualno. Prejšnji ponedeljek je Evropska komisija poslala na naslov Službe Vlade za razvojno in evropsko kohezijsko politiko opozorilo, da ima potencialno možnost zadržanja sredstev iz bruseljske blagajne v slovenski proračun. O delu službe in zlasti o težavah z informacijskim sistemom, mislim, da se ves čas mojega delovanja v tej službi ukvarjamo in pojasnjujemo to problematiko. Zgodba sama sega v leto 2013, kot ste omenili, vendar takrat še te službe ni bilo. Ampak nastavki za oblikovanje informacijskega sistema so se pa v tistem času porajali in leta 2015 je padla odločitev, da Slovenija za koriščenje evropske kohezijske politike oblikuje tri informacijske sisteme, eden je računovodski, tako imenovani MFERAC, drugi je ta naša zloglasna e-MA, in sicer v smislu delovanja organa upravljanja za delovanje kohezijske politike, in tretji informacijski sistem, ki ga podpira, tako imenovani eCA, organ za potrjevanje. Se pravi, trije informacijski sistemi, vse v funkciji delovanja in zagotavljanja evropske kohezijske politike.
Težko zdaj ocenjujem to odločitev izpred teh let. Ker gre za kompleksne zadeve, je tudi cena zunanjih izvajalcev takšna, kot je, in stroške in večna vprašanja, kaj bo s tem sistemom, je treba pojasniti tudi v smislu koncipiranja tega informacijskega sistema. Nihče v tem trenutku ne želi in ne upa, da bi ta sistem na novo postavljali, ker gre za izrazito kompleksen sistem in tudi ustrezna potrebna dodatna finančna sredstva, vendar pa ga v tem trenutku uspešno nadgrajujemo, urejamo, tako da ta sistem v tem trenutku deluje.
Samo pismo temelji na ugotovitvah revizijskega organa, se pravi Urada za nadzor proračuna, iz maja lanskega leta. Kot ste omenili, sem že nekaj mesecev nazaj tudi na enem odboru Državnega zbora najavil, da pričakujemo to pismo. Saj ocena, ki jo je ta revizijski organ, se pravi Urad za nadzor proračuna, v lanskem letu določil, je ocena 3, za razliko od šolskega sistema, kjer smo navajeni, da višja kot je ocena, boljše stanje je, velja tukaj ravno obratno. Za zadovoljitev kriterijev, za verifikacijo tega sistema je potrebna ocena 2. V izogib vsem sedanjim ali prihodnjim razpravam na to temo, je služba v lanskem decembru pripravila akcijski načrt za odpravo ugotovljenih nepravilnosti. Lahko povem, da jih je bilo ugotovljenih 27. Mi smo pred dobrimi 10 dnevi, ker smo si tudi zastavili rok do zadnjega junija letošnjega leta, teden dni pred tem rokom smo poslali Uradu za nadzor proračuna tudi naša zagotovila, da smo teh 27 slabosti, če jih tako imenujem, odpravili. Sledi pa ponovna revizija tega sistema, in sicer glede na to, da urad ne poseduje strokovnjakov, se poslužuje zunanjih strokovnjakov za revizijo strukture informacijskega sistema.
Glede na to, da mi čas uhaja, bom pa v nadaljevanju dopolnil tisto, kar še želim povedati. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospa poslanka, imate zahtevo za dopolnitev odgovora.

MAG. BOJANA MURŠIČ (PS SD): Hvala lepa za prvi del odgovora. Sicer to je bilo malo zgodovine.
Kdaj lahko pričakujemo, da bodo te težave z računalniškim sistemom odpravljene?
Še enkrat, 1,4 milijone evrov je bilo danih v to nadgradnjo, v vzdrževanje tega sistema pa še dodatnih 800 tisoč.
Zanima me:
Ali imate v pogodbah kakršnekoli sankcije v primeru, da programi ne delujejo v skladu s predpisanimi zahtevami Evropske komisije?
Kolikšna je vsota, ki bi jo moral državni proračun zagotoviti zaradi zadržanih izplačil, na kar mi še niste odgovorili?
Kakšne so posledice zamud in zadržanih izplačil za tiste izvajalce EU projektov, ki niso del javnega sektorja in žal ne morejo računati na avtomatično in brezobrestno kreditiranje iz državne blagajn?
To zadnje vprašanje je sicer, bom rekla, malce nenavadno: Ali je realna možnost, da državnih plačil Slovenija ne prejme? Kakšni bodo vaši ukrepi, da do tega sploh ne bi prišlo?
Kajti vsi si enostavno brez evropske kohezijske politike, brez teh sredstev vseh teh projektov ne moremo predstavljati. To so izredno izredno pomembna sredstva. Druge evropske države to resnično dobro koristijo. Verjamem, da boste naredili vse, da do kakršnegakoli zadržanja sredstev ne bo prišlo. Kajti v nadaljnji finančni perspektivi se ta sredstva, ki jih bo prejemala Slovenija, še zmanjšuje. In to nam res ne bi bilo v ponos. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

DR. IZTOK PURIČ: Hvala za besedo.
Da nadaljujem. Ne bom se vračal v zgodovino. To je pa vezano na informacijski sistem, kdo, kaj, za koliko ga je naročil, kako ga je koncipiral. Mi smo tukaj danes, da to rešujemo. Vsi projekti tečejo, ne oziraje se na to pismo. Nihče od upravičencev ne bo oškodovan, kar pomeni, da ta distinkcija, ki jo vi navajate, javna podjetja ali pa javne ustanove in ostali zasebni sektor, ki je upravičen do evropskih sredstev za projekte na posameznih posredniških organih, če izpolnjuje vse tiste zahteve, dobi izplačilo. Koncept, sistem je tak, da izplačila se izplačajo iz slovenskega proračuna, izraz založi, in potem gre zahtevek v bruseljsko blagajno in po kontrolah se to vrne v slovenski proračun. Eventualno, govorimo hipotetično, bi to pomenilo, čas zamrznitve, zgolj diskrepanco med založenimi sredstvi slovenskega proračuna in čakanje na odobritev Bruslja. Kar pomeni zelo preprosto, nobene potrebne panike ni, vsi akterji na terenu delujejo, so pa veliki problemi, zlasti zaradi tega, ker so projekti v nekaterih delih Slovenije slabše pripravljeni. Problem nastaja zaradi šibke ponudbe naših gradbincev in vzrok temu, da je ponudba večja od povpraševanja, je tudi dejstvo, da se cene izvajalcev dvigajo, kar zna biti v prihodnjih nekaj letih velik problem. Informacija, ki ste jo verjetno že slišali, sosednja Hrvaška ima na razpolago 7 milijard in zelo intenzivno iščejo izvajalce na naši strani. Če bomo tisto, kar sem tudi na vzhodu poudaril in tem, bom rekel, meni osebno neprijetno in nerazumljivo, da vlada tako nezaupanje ali pa medsebojno nezaupanje, ker mislim, da delujemo vsi za isti cilj, da je cela Slovenija enako razvita glede na sredstva in da bomo vsi skupaj s skupnimi napori cilje evropske kohezijske politike dosegli, kar pa pomeni, počrpali vsa sredstva kot do sedaj.
Ker vidim, da imam še nekaj časa, govoriti o idealnem informacijskem sistemu je v tem trenutku brezpredmetno. Trenutno sistem deluje. Ukvarjamo se s starimi, bom rekel, nakopičenimi težavami. Iz tega mi osebno v službi, zlasti zaposleni, ne delamo težav, ker smo zavezani ciljem, da dosežemo tisto, zaradi česar smo tam. Enako pa v prvi vrsti velja za mene. Če tega ne bo, nimam nobenega problema tudi ustrezne konsekvence izpeljati. Toliko. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala, gospod minister.
Naslednji bo poslansko vprašanje predstavil gospod Jani Prednik, in sicer ministru za okolje in prostor gospodu Simonu Zajcu.
Izvolite.

JANI PREDNIK (SD): Predsednica, hvala. Spoštovani trije ministri!
Spoštovani minister za okolje, vsi vemo, da se podnebne spremembe dogajajo, in spričo teh sprememb nas tudi v Sloveniji čedalje pogosteje prizadenejo te vremenske ujme, ki pa jih zelo težko oziroma jih je skoraj nemogoče preprečiti. Se pa verjetno oba, minister, strinjava, da je naša obveznost, da sprejemamo vse razpoložljive preventivne ukrepe, da bi bila škoda teh ujm, ki jo povzročijo, čim manjša.
Koroška sodi med bolj izpostavljena območja. Na žalost je območje zapostavljeno, ampak kar se tega tiče, je bolj izpostavljeno območje. Ta močna neurja so prizadela širšo regijo, še posebej veliko škodo pa so povzročila na območji Mislinjske doline, kjer so se v zadnjih 10 dneh že dvakrat soočali s poplavljenimi objekti in cestami, plazovi, točo in tudi drugimi nevšečnostmi, ki so za sabo pustila ogromno materialno škodo. Ob zadnjih neurjih 22. junija ter 2. julija sta že samo reka Paka s pritoki ter reka Mislinja s poplavljanjem na izpostavljenih območjih povzročili veliko škodo na cestah, komunalni infrastrukturi ter tudi na kmetijskih zemljiščih. Velika škoda pa je nastala tudi na samih vodotokih. Voda je med drugim odnesla tudi manjši most preko reke Pake, zaradi česar sta dve hiši ostali celo brez dovoza. Sanacija nastale škode bo dolgotrajna in bo terjala ogromno sredstev. Sedaj se na terenu dela popis teh sredstev. Seveda bo to terjalo tudi ogromno napora ljudi in vseh pristojnih služb. Hkrati pa ponavljajoče poplavljanje tako reke Pake kot Mislinje pritrjuje opozorilom in tudi apele lokalne skupnosti in tudi župana občine Mislinje, gospoda Bojana Borovnika, da je za preprečevanje nadaljnje in nove škode ob prihodnjih negativnih vremenskih pojavih potrebno očistiti te struge vodotokov, predvsem omenjenih rek Pake in Mislinje.
Zato vas, gospod minister, v zvezi s tem sprašujem:
Kako in v kakšnem časovnem roku namerava ministrstvo, ki ga vodite, torej Ministrstvo za okolje in prostor, oziroma organi v njegovi sestavi pristopiti k nujnim vzdrževalnim delom na območju omenjenih vodotokov?
Ali so načrtovani drugi posegi, s katerimi bi prispevali k poplavni varnosti na zadevnem območju?
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite, imate besedo.

SIMON ZAJC: Ja, današnja moja vprašanja so kar v tem duhu. Preden sem prišel sem, sicer sem malo zamudil, sem bil danes v Kočevju, v nedeljo smo imeli na Ptuju dogodek, vi ste jih imeli konec junija in v začetku julija, v dveh tednih, ker občina Mislinja je res na hudourniškem območju, kar pomeni ne samo, da se hitro zgodi, da se vode dvignejo, ampak ta vode prinese notri en kup plavja, erozija je velika, poškodb objektov je zato toliko več. V vsakem takem primeru pride naša direkcija v času intervencije seveda takoj na kraj nesreče, da tisto plavje, ki je nujno za odstraniti, takoj odstrani, potem pa seveda pride sanacija. Najprej se popiše škoda, to naredi naša Direkcija pa uprava za zaščito in reševanje, potem gre pa po tistem relativno dolgem postopku, ker je treba ta program potem potrditi. Recimo samo za primerjavo: tisto, kar se je zgodilo lansko leto oktobra, mislim, da ste imeli tudi en primer, bomo letos začeli sanirati. Torej nekje do konca leta bomo urejali od odseka pri Mislinji, to se pravi, točno je Dolže 4, to je od lanskega leta. To, kar se je zdaj zgodilo, se lahko pričakuje, da se bo po programu sanacije popravilo drugo leto.
Mi smo ocenili, da samo na vodotokih, to se pravi tisto, kar mi urejamo, je nekje za milijon in pol škode. Ti stroški so enormni in glede na to, da se nam taki dogodki po celi Sloveniji dogajajo in da imamo v bistvu sredstev manj, kot smo jih imeli letos, za drugo leto pripravljenih. Za izvajanje gospodarske javne službe, torej za urejanje vodotokov, bi potrebovali nekje 25 milijonov na leto, da bi normalizirali stanje, imamo jih pa trenutno nekje 13. Morate razumeti, da vodotokov je, če se zdaj prav spomnim, 400 tisoč kilometrov ali 40 tisoč, skratka ena velika številka vodotokov, ki jih mi urejamo. S 13 milijoni je to kar težko narediti. Ampak kot sem rekel, tisto, kar je nastalo lansko leto, bomo sanirali letos iz tega programa. Vse gre počasneje, kot bi si želeli, ker to vse za sabo potegne enormna sredstva.
Prej je vaš kolega poslanec spraševal glede plazov. Tudi sanacija enega plazu je takoj 500 tisoč. Se trudimo, ampak ne gre, ne gre povsod takoj. Drugega bolj optimističnega odgovora ta trenutek ne morem dati.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala, gospod minister.
Gospod poslanec imate zahtevo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

JANI PREDNIK (PS SD): V bistvu bi se jaz samo zahvalil za ta odgovor in ste že sami pač povedali, koliko denarja nanesejo vsi plazovi in poplave. In jaz bi tu upal na neko pomoč celotne vlade oziroma tudi razumevanje finančnega ministrstva, da se dodeli več sredstev za to sanacijo, ker Koroška ima hude probleme od Črne do Mislinje, ali je to vetrolom ali so poplave ali karkoli drugega. In vem, da pač ta sanacija poteka precej počasneje, kot bi si želeli, seveda smo vsi veseli, da sploh poteka. Tako da jaz upam, da bo tu namenjenih tudi več sredstev v prihodnosti. Kot sem preje rekel, bi si želel, da bi bilo v prihodnosti tudi več preventivnih ukrepov. Jaz vem, da marsikateri vodotoki, tudi na Koroškem, so se uredili in tam v bistvu s poplavami in s podobnimi situacijami nimamo več težav, tako da jaz upam, da bo šlo v to smer in da bo šlo bolj hitro, kot je šlo sedaj. Hvala za odgovor in vso srečo minister.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

SIMON ZAJC: Hvala.
Vsi razumemo dobro, da se pri denarju velikokrat ustavi. Je pač tako, da imamo določene prioritete, da želimo biti tudi socialna država, to se pravi, prispevke tam dvigujemo, da so se plače dvignile, zato pa potem za nas malo zmanjka. Je v bistvu manj denarja, kot bi si ga želeli. Je pa res, da v preteklih desetletjih se je pa zelo zanemarjalo upravljanje in čiščenje vodotokov, kar se pa sedaj popravlja in se že pozna, recimo tudi pri vas. Saj pravim, mi bi bili najbolj zadovoljni, če bi prišli nekje na 25 milijonov na leto za to vzdrževanje. Sedaj smo nekje na polovici. Upam, da bo v prihodnje kaj več posluha za to.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji bo poslansko vprašanje postavil gospod Soniboj Knežak, in sicer ministru za finance dr. Andreju Bertonclju, ki je odsoten. Zato poslanca prosim še, da pove, ali želi pisni ali ustni odgovor. Hvala.

SONIBOJ KNEŽAK (PS SD): Hvala, predsedujoča.
Glede na to, da imamo vse seje Državnega zbora v glavnem planirane, se mi zdi, da je skrajno podcenjujoče, da danes že drugi mesec zapored postavljam vprašanje ministru, ki svoje aktivnosti ni uskladil tako, da bi bil danes prisoten. Se pravi, da bom dobil odgovor na moje junijsko vprašanje ministru Bertonclju nekje v mesecu septembru. Toliko, ker sem se moral skihati … Sedaj pa še druga neumnost, da bom prebral sedaj 150 stolom moje vprašanje, ne pa tistemu, kateremu je namenjeno, ampak tak je zaenkrat sistem.
Spoštovani gospod minister, Ustavno sodišče je 13. junija letos z odločbo razveljavilo četrti odstavek 33. člena Zakona o bančništvu. Ta je določal izjemo od splošnega zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju, zaradi katerega zaposleni v bankah ne morejo kot zaposleni v drugih panogah, izvrševati svoje pravice, imenovati svojih predstavnikov v uprave in nadzorne svete družb, v katerih so zaposleni. Ustavno sodišče je zdaj razsodilo, da tako omejevanje pravic bančnih uslužbencev ni v skladu z ustavo. Za drugačno ureditev v bančni panogi in po mnenju Ustavnega sodišča ni nobenega razumnega in stvarnega razloga. Ureditev, ki delavcem v bančni panogi omejuje pravico do sodelovanja pri upravljanju, je bila sprejeta ob spremembah bančne zakonodaje v času bančne sanacije. Argumenti v podporo temu ukrepu so temeljili na trditvah o posebni naravi in posebnosti bančnih dejavnosti in na sklicevanje na veljavna in nova evropska pravila, s katerimi naj bi se zaostrila regulacija v bančnem sektorju in preprečila slabe prakse. Vlada in finančno ministrstvo kot pobudnika in pripravljavca in branitelja take rešitve sta poleg tega ves čas zatrjevala, da tako ureditev zahteva tudi evropska direktiva 2013/36. Z odločbo Ustavnega sodišča je ta argument padel, saj direktiva v svojem 21. členu izrecno določa, da ne posega v zastopanost zaposlenih v vodstvih bank, da je to področje prepuščeno nacionalnemu pravu.
Spoštovani gospod minister, z odločitvijo Ustavnega sodišča je jasno, da imajo delavci v bančništvu pravico do sodelovanja pri upravljanju in do imenovanja svojih predstavnikov v uprave in nadzorne svete bank. Ker enaka omejitev sodelovanja delavcev pri upravljanju z enako argumentacijo vsebuje tudi Zakon o zavarovalništvu, je moč upravičeno sklepati, da je tudi na področju zavarovalništva zaposlenim neupravičeno preprečeno izvrševanje njihovih pravic do sodelovanja pri upravljanju podjetij, v katerih so zaposleni.
Zato vas kot odgovornega za izvajanje zakonodaje s področja bančništva in financ sprašujem sledeče:
Kako boste zagotovili, da bodo lahko zaposleni v bankah čim prej izvolili svoje predstavnike v uprave in nadzorne svete bank?
Ali ima omenjena odločitev Ustavnega sodišča vpliv tudi na delavce v zavarovalništvu, ki jim je sodelovanje pri opravljanju onemogočeno na enak način in z enakimi utemeljitvami?
Ali ocenjujete, da bodo potrebne prilagoditve področnih zakonov ali pa je mogoče na področju bančništva neposredno uporabiti veljavni in splošni Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju?
Sodelovanje pri upravljanju je preprečeno tudi zaposlenim, ki delajo v hčerinskih družbah poslovnih skupin in holdingov. Pri njihovem upravljanju lahko sodelujejo le zaposleni v krovni družbi.
Zanima me:
Ali boste predlagali spremembe zakonodaje, ki bi tudi s svetom delavcev kapitalsko povezanih družb omogočila zastopstvo pri organih vodenja in nadzora podjetij?

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Če sem prav razumela, želite odgovor na naslednji seji?

SONIBOJ KNEŽAK (PS SD): Ja, prosim.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Ja, okej.
Naslednji je na vrsti gospod Žan Mahnič, ki bo postavil vprašanje ministru za okolje in prostor gospodu Simonu Zajcu.
Izvolite.

ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Hvala za besedo, podpredsednica.
Gospod minister, sprejet je bil interventni zakon o odvzemu zveri, volka in pa medveda. Zdaj, nekateri bi mislili, da smo s tem vse naredil, ampak nismo. V Poljanski in Sevški dolini pa na Cerkljanskem imamo še vedno problem, napadi volka so se zopet pojavili v zadnjih dveh tednih. Dva dni nazaj je raztrgal ponija. Občina Gorenja vas - Poljane je dopolnjen predlog za izdajo odločbe za izredni odstrel poslala že 11. Junija, tudi Občina Cerkno, tudi Občina Železniki. Te odločbe še vedno ni. 3 tedne je čakala, če sem prav informiran, pri gospe Martini Kačičnik Jančar na Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave. Zdaj ne vem, v čigavem interesu ta gospa deluje, sem bral nek intervju v Delu, kjer je vidno, da je očitno zelo naklonjena zverem. Potem je očitno čakalo na Zavodu za gozdove, sedaj čaka na ARSO. Kdaj bo odločba za izredni odstrel? Ko smo imeli tukaj zakon, je Ministrstvo za kmetijstvo predlagalo, da se v ta interventni zakon da tudi enega volka za naše območje, ampak so koalicijske poslanske skupine nasprotovale temu amandmaju, tako da sploh ni prišel na mizo. V mesecu juniju je bila poslana tudi peticija s strani civilne iniciative Cerkno. Ni bilo ne odgovora, ni bilo nič. Zopet nek mačehovski odnos.
Zanima me, gospod minister:
Kdaj bo odločba za izredni odstrel?
Kaj boste naredil, da se ti birokratski postopki zmanjšajo?
Ker ni normalno, da če pride volk k hiši, večkrat trga živino, trga drobnico, govedo, konje, da traja več kot mesec dni, da se nekaj birokratov tam zgane in da izdajo odločbo za izredni odstrel.
Kje trenutno je ta zadeva?
Zakaj še ni izdana?
Kdaj bo izdana?
Kaj boste naredili, da bodo ti postopki tekli hitreje?
In pa še ena zadeva, dobil sem informacijo, da naj bi bil na Jelovico volk na črno naseljen.
Ali kaj o tem veste?
Domačini se pogovarjajo, da naj bi Zavod za gozdove Republike Slovenije volka tja načrtno naselil zato, da pokolje jelenjad. Tudi na Snežniku naj bi se to dogajalo. Ker če je to res, potem imamo hud problem.
In je to še eno vprašanje.
Ali ste bili kadarkoli seznanjeni oziroma ste slišal o tem, da bi bil volk nelegalno naseljen, da so ga nalašč naselili tja, da bi reševali druge težave za nekatere, zdaj so pa sami postali težava?

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite, imate besedo.

SIMON ZAJC: Hvala lepa.
Glede te naselitve na Jelovici nisem bil nič obveščen niti ne vem, za kaj gre.
Za ta vaš primer je pa tako. Na ARSO so v reševanje prejeli tri vloge, in sicer 4. 6. in 3. junija. V postopek se je priglasil en stranski udeleženec in ta dogodek zdaj čaka. Potem se – postopek gre tako, po ZUP – prosi za strokovno mnenje Zavod za gozdove, Zavod za gozdove še prosi Zavod za varstvo narave, potem to vse skupaj trajal, da smo dobili nazaj na ARSO, tri tedne, kot ste sam ugotovil. Ko smo to mnenje prejeli, ga moramo dati pa naprej, in sicer vse tri postopke bomo zdaj združil, to se pravi, da bo samo en postopek, ne bodo vsi trije ločeno vodeni. To mnenje se je zdaj poslalo strankam in pa stranskemu udeležencu, en stranski udeleženec se je prijavil in se mora do njega izjasniti. Osem dni imajo rok, potem bo ARSO izdal odločbo, odvisno seveda od tega, kakšne bodo razjasnitve. Problem je v tem, če temu tako rečem, da moramo iti mi po ZUP, ker že ustava ti zagotavlja, da se osebam ali organizacijam, ki imajo pravni interes, omogoči pravno varstvo, in tukaj so okoljevarstvene organizacije, imajo pravni interes. Zaradi tega moramo to peljati po ZUP. Recimo, tista prva odločba na Blokah, se nobeden ni prijavil in je takrat hitrejše to steklo. Zdaj imamo stranskega udeleženca in moramo to speljati po Zakonu o upravnem postopku.
Za naprej. Prav zaradi te ustavne določbe razmišljamo, kako bi te postopke optimizirali, ampak v vsakem primeru moramo to dopustiti, torej da je to pravno varstvo za tiste, ki imajo pravni interes izkazan. V tem trenutku še nimam ene dobre rešitve, kako bi v teh primerih pospešili. Razlika med volkom in medvedom je v tem, da pri medvedu lahko damo ustno odločbo brez stranskih udeležencev, ker v primeru, da je ogroženo človeško življenje, to lahko storimo, pri volku pa tega ni in je treba vedno tudi utemeljiti, da je bilo vse ostalo storjeno, vsi ostali ukrepi zato, da smo v skladu s habitatom, direktivo in tudi z našo zakonodajo.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospod minister.
Poslanec, želite dopolnitev odgovora?
Izvolite.

ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Hvala.
Se pravi, če sem prav razumel, bo od zdaj naprej samo en postopek, bo skrajšan, bo samo en organ odločal o odločbi za izreden odstrel. Ker to, da se trije organi v tej državi ukvarjajo s tem, ali bomo ustrelili enega volka na hitro ali ga ne bomo, to ni smiselno. To je neumno. Ne more najprej Zavod za gozdove, potem še Zavo… Kaj ima tukaj Zavod za varstvo narave? Kaj se imajo oni za ukvarjati z nekim volkom? / oglašanje iz dvorane/ Pa ni važno. Dajte tam spremeniti. Ministrici smo že zadnjič rekli glede te habitatne direktive, pa se nič ne naredi na tem. Trije organi se ukvarjajo s tem samo zato, da imamo tam zaposlene neke birokrate, ki vlečejo denar iz državnega proračuna in otežujejo normalno življenje na podeželju.
Če imam prave informacije, ali drži, da je interes tukaj izrazilo društvo Dinarikum iz Ljubljane?
Zdaj mi pa vi povejte, kaj se ima eno društvo iz Ljubljane tukaj za vmešavati, ali bomo uplenili enega volka v Poljanski dolini ali ga ne bomo. Nimajo se kaj vmešavati, ker ne živijo oni gor, ampak mi živimo gor. In prosim, dajte spremeniti zakon, da se bo to uredilo. Če bo prišel volk v Ljubljano, naj se oni z njim tukaj ukvarjajo, pa naj nasprotujejo odstrelu v Ljubljani. Podeželje pa naj pustijo pri miru oziroma če bi bilo kakšno naravovarstveno društvo na tistem koncu, naj se oni pritožijo. Ne more se pa nekdo, recimo, kaj jaz vem, zdaj bi bilo tam eno društvo na Primorskem in bi se pritožilo za Goričko, če bi bil nek izreden odstrel. Ne gre na ta način.
Zanima me, gospod minister:
Kaj boste naredili, da ne bo potrebno trem organom odločati za to?
Kdaj bomo prišli tako daleč, da bo tudi za volka ustna odločba za izredni odstrel?
Kaj boste naredili, da ne bodo te naravovarstvene organizacije diktirale, kako bomo živeli mi na podeželju?

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

SIMON ZAJC: Ustne odločbe ne bomo mogli za volka dati nikoli. Dokler bo to zaščitena vrsta zveri, se ne bo dalo, zato ker volk ne ogroža življenja ljudi. Pri medvedu je to drugače in tam jih je tudi že bilo, mislim da, 11 letos danih.
Kar se pa tiče okoljevarstvenih organizacij. Vse tiste, ki delujejo v javnem interesu varovanja okolja, imajo tukaj pravni interes in jim je treba to zagotoviti. Kje jaz vidim največ možnosti za to, da se to spremeni, je, da se smernice Evropskega komisije spremenijo, torej da se dopusti tudi za te zavarovane vrste državam večjo fleksibilnost. Ta skupina držav na ravni Evropskega unije se krepi. Zdaj se čaka predvsem odločitev Evropskega sodišča v primeru Finske in na podlagi tiste odločitve se bodo začele stvari, se mi zdi, spreminjati. Problem je v tem, da tri leta nazaj, ko je bil fitness check narejen za to zakonodajo, se nobena država ni kaj pretirano oglasila, da so tukaj težave. Tri leta nazaj. Zdaj pa je situacija že drugačna in jaz pričakujem, da ko bo prišla ta odločitev sodišča, da se bodo tudi te smernice za to, kako lahko države upravljajo z zvermi, spremenile. Do takrat pa bo v skladu s habitatno direktivo postopek moral biti tak, ustno je pa, kot sem rekel, ne moremo dati za volka.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala, gospod minister.
Gospod poslanec, imate proceduralni predlog.
Izvolite.

ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Druga opcija je pa tudi, da se določi nove kvantitativne pogoje za pridobitev društva v javnem interesu za področje varstva narave, bi bilo mogoče malo bolj enostavno. Ker enostavno to, kar se dogaja – saj, niso se še pritožili, jaz upam, da se v naslednjih osmih dneh ne bodo. Jaz upam, da Civilna iniciativa Cerkno mogoče to društvo Dinarikum povabi v naše konce, pa da naj pogledajo, da se na lastne oči prepričajo, da je situacija res nevzdržna. Volkovi prihajajo v bližine hiš. Zdaj to peticijo, ki so jo poslali, so dali samo štiri zahteve, in sicer, da pristojni ministrstvi, se pravi vi in kmetijstvo, takoj začneta dialog za izboljšanje razmer glede škod po divjadi in zvereh. »Zahtevamo, da se sobivanje s prostoživečimi živalskimi vrstami vzpostavi tako, da bo omogočalo strpno in vzdržno sobivanje. Velikost populacij zveri naj se vrne na leto 1990. Zahtevamo, da odgovornost za varovanje premoženja prevzamejo tisti, ki se zavzemajo za intenzivno varstvo prostoživečih živalskih vrst. Tega bremena ne morejo prevzeti lastniki. In pa zahtevamo, da je sistem upravljanja z divjadjo in zvermi rezultat enakopravnega sodelovanja med različnimi deležniki in da se v upravljanje prostoživečih živalskih vrst v večji meri vključi tudi lokalne skupnosti.« Na to peticijo vaše ministrstvo, žal, niti odgovorilo ni. Jaz se ne bi zanašal ne vem koliko na to, da volk ni še nikogar napadel in da zaradi tega ne morete dati ustne odločbe, ker volk ne napada človeka. Kaj boste naredili, ko se bo to enkrat spremenilo? Otroci v Zgornjih Danjah in pa še kje se ne upajo več igrati zaradi tega, ker volk že podnevi hodi k hiši. Potem pa pridejo naravovarstveniki in ponoči zganjajo ropot in kaj jaz vem kaj še vse in nadzorujejo, kje se ponoči gibljemo lovci – vemo zakaj. Ampak vi ste tisti, ki dobesedno silite državljanke in državljane, da se izvaja nelegalen odstrel. In to je v škodo vsem. In nelegalni odstrel se izvaja, tako ali drugače se izvaja, ampak država k temu sili. Če država ne zagotovi nekih normalnih ukrepov, potem je logično, da ljudje stvari vzamejo v svoje roke, ne samo v tem primeru, tudi v drugih primerih. In jaz resnično upam gospod minister, da naslednji teden, ko bo osem dni minilo, da bomo dobili odločbo, pa ne za kakšnega mladiča, ker vemo, kako je s to zadevo. Ker je tudi trop, se giblje drugje, težko bo šel nekdo na prežo čakati in če ravno mladiča ne bo zraven … ne vem. Skratka, dajte te stvari spremeniti, ker si ljudje na podeželju zaslužijo mirno življenje, kot ga imajo tisti, ki ne živijo na podeželju. Samo za to gre.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospod poslanec. To je bila dejansko vaša razprava, ker v vašem izvajanju nisem zasledila nobenega proceduralnega predloga. Tako da apeliram na vas, da drugič vseeno podate proceduralni predlog.
Nadaljujemo z vprašanji. Boštjan Koražija bo postavil vprašanje ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo gospodu Zdravku Počivalšku.
Izvolite.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Spoštovana, hvala za besedo.
Gospod Počivalšek, pred 11 meseci ste na hearingu oziroma na predstavitvi za kandidata za ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo na moje vprašanje, če bodo Haloze med prioritetnimi nalogami kohezijske politike, odgovorili nekako takole oziroma bom zdaj kar z magnetograma prebral: »Da so prioriteta vsa obmejna problemska območja, niso samo Haloze. Je pa tam težka situacija, tega problema ne bomo mogli rešiti več samo z denarjem, ampak bomo morali najti en skupek ukrepov, s katerim bomo morali stimulirati ljudi, da bodo prišli nazaj živeti na to področje, ustvariti infrastrukturne in vse ostale pogoje za to, da bodo ljudje na tem področju lahko živeli.«
Ker čas hitro teče, me zanima:
Kaj je po enem letu na mizi od tega skupka ukrepov, ki ste ga imeli takrat v idejnih zamislih?
Kdaj bo ta vaša državna strategija za Haloze in druga obmejna območja prinesla konkretne ukrepe?
Kdaj bodo prebivalci in tudi obrtniki in drugi gospodarski akterji v praksi začutili oziroma nekaj imeli od tega?
Strinjam se z vami, da ni vse odvisno od denarja. Ampak nekatere stvari pa je potrebno sofinancirati, še tako dobra volja pač ne more držati ceste skupaj. Iz preteklih stališč, tako vaših osebnih kakor vašega ministrstva, sklepam, da niste najbolj naklonjeni posebnim zakonom za zaključena geografska področja, saj naj bi sistemski Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja pokrival vse podobne primere za področja celostne države. Ampak ti sistemi očitno ne delujejo tako, kot bi bilo treba.
Zato še enkrat poudarjam in vas še enkrat sprašujem:
Kaj konkretno nameravate narediti za moje in naše Haloze?
Kako boste k temu pristopili?
Kdo je zadolžen za posamezne faze ukrepov?
Ali bo za obmejna področja skrbela posebna služba?
Zanima me pač, kje smo pri teh zadevah.
Dostikrat predstavniki ministrstev tudi radi poudarjajo, kako je na voljo toliko in toliko denarja preko razpisov, a problem pri teh razpisih je, da so prilagojeni nekaterim drugim okoljem in zato tudi tisti, ki bi želeli kandidirati po preučitvi razpisa ugotovijo, da ne zadoščajo oziroma ne zadostijo kriterijem. Rešitev bi bila, po mojem, ali napisati kriterije drugače ali pa to rešiti v nekem krovnem zakonu, da imajo določena geografska področja, ki jih želimo ohraniti, pri vsakem razpisu neke posebne oziroma milejše pogoje. Razmisliti velja morda o dodatnih človeških resursih, ki bi malim občinam pomagali pri neposredni pripravi in prijavi projekta za razpise.
Morda vas danes res sprašujem tako bolj na široko, ampak to počnemo ob zavesti, da je potrebno sodelovanje več ministrstev, in po vaši izjavi na hearingu, kjer sem vas razumel, da boste vi oziroma vaše ministrstvo koordinator priprave nabora rešitev. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

ZDRAVKO POČIVALŠEK: Spoštovani gospod poslanec, poslanke, poslanci, gospa predsedujoča! Hvala za vprašanje.
Za poljubna, ožja geografska zaokrožena območja kakor tudi neposredno za Haloze ne obstaja zakonske podlage, da bi jim lahko Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo iz delovnega področja ministrstva namenilo posebna sredstva in postavilo poseben režim s pripravo celovitega, specifičnega programa, z zagotovljenimi sredstvi v proračunu. Slednje je skladno z Zakonom o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja mogoče le na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo s sprejemom programa spodbujanja konkurenčnosti na problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Vendar pa Haloze kot celota ne izpolnjujejo zakonskih pogojev, kajti stopnja brezposelnosti ne presega kritične meje 17 % na strnjenem območju enega ali več naselij, na katerem živi najmanj 20 tisoč prebivalcev. Se pravi, ne izpolnjuje pogojev za razglasitev problemskega območja z visoko brezposelnostjo, da bi bilo mogoče pripraviti specifične namenske, dodatne začasne ukrepe za območje Haloz. Tukaj govorim o tem, da imamo v Sloveniji tri ta območja, v Prekmurju se izteka zakon, Maribor s širšo okolico in Pokolpje ter občine Hrastnik, Trbovlje, Radeče.
Dodatni ukrepi za obmejna problemska območja. Sistemske rešitve so mogoče v okviru drugega ukrepa endogene regionalne politike – dodatni ukrepi za obmejna problemska območja, kamor se uvrščajo tudi občine z območja Haloz, in v okviru novega inštrumenta regionalne politike, dogovora za razvoj regij, ki pa je v pristojnosti regije. Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja v 24. členu določa, da se obmejna problemska območja prednostna območja vseh razvojnih oblik. Da proračunski uporabniki upoštevajo mejna problemska območja pri pripravi sektorskih programov in v razpisnih merilih javnih razpisov in jih izvajajo na območju cele države. In pa, da proračunski uporabnik del finančnih sredstev nameni za vlaganje obmejnih problemskih območij ali določijo projektom s teh območij dodatne točke pri izbiri. To je tista zadeva, ki bi vam jo želel poudariti. Se pravi, pri vseh razpisih, ki jih imamo posebej za ta območja, so dodatne točke za obmejna problemska območja. In tukaj je narejena mala razlika, ne dovolj velika, ampak je pa favoriziran ta del.
Ministrstvo si prizadeva, da bi, kjer je le mogoče, zagotovili sredstva za obmejna problemska območja in vključili obmejna problemska območja med merila javnih razpisov. To govorim pa tudi v ostalih razpisih, ki jih imamo za kakršnokoli zadevo, ali je to gospodarstvo, turizem, da damo prednost tem področjem.
Razen dodatnih točk pri merilih javnih razpisov je ministrstvo doslej že zagotovilo sredstva za izvedbo naslednjih ukrepov na obmejnih problemskih območjih. Mikrokredite imamo, od 5 do 25 tisoč, to izvaja Slovenski podjetniški sklad, zelo hiter in zelo enostaven postopek, odobritve gredo v tisoče. Drugič, razvojna posojila začetniškim projektom od 25 tisoč do 1 milijon, to izvaja Slovenski regionalni razvojni sklad iz Ribnice. In tretjič, razpis za podporo malim in srednjim podjetjem na področju turizma v povezavi s snovno in energetsko učinkovitostjo, to izvajamo pa na ministrstvu z našim Direktoratom za regionalnim razvoj.
Slovenski podjetniški sklad je v obdobju 2017–2019 na območju Haloz podprl 12 projektov v skupni vrednosti 721 tisoč podeljenih sredstev v okviru ukrepov garancije in pa mikrokreditov. Slovenski regionalni razvojni sklad iz Ribnice pa je imel v letu 2018 za podjetniške projekte javni razpis z ugodnimi razvojnimi posojili začetnim podjetniškim projektom na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo in na obmejnih problemskih območjih Republike Slovenije, kamor spadajo Haloze. Med upravičenimi območji so bili vključeni tudi projekti iz občin na območju Haloz, razen občine Gorišnica, vendar po razpisu, žal, ni bilo nobene prijave iz teh občin.
Trenutno je za podjetniške projekte iz obmejnih problemskih občin objavljen nov javni razpis za razvojna posojila na problemskih in obmejnih območjih z rokom do 19. 7. 2019, za obmejna problemska območja je na razpisu na razpolago 7 milijonov 200 tisoč evrov ugodnih posojil.
Drugi odprti razpisi. Hkrati so se lahko prijavitelji z območja Haloz prijavili tudi na druge odprte razpise sklada in razpis za projekte iz področju kmetijstva, razpis predfinanciranje projektov z odobrenimi evropskimi sredstvi ter razpis za projekte občin.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospod minister.
Želite dopolnitev odgovora?
Izvolite, gospod poslanec.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Hvala za besedo.
Saj to je ravno vprašanje, zakaj ne izpolnjujejo teh pogojev. Ker so upravno tako razdeljene, da spadajo vsaka v svojo upravno enoto, na območje, katere se računa preseganje kritičnega praga, ki je, da mora biti tri zaporedne mesece brezposelnost 18 % ob pogoju, da na razglašenem območju živi vsaj 20 tisoč ljudi. Haloze pa vsega tega žal ne morejo izpolnjevati.
Jaz menim, da si Haloze, tudi regija zasluži vsaj tolikšno finančno spodbudo oziroma podporo, kot je bila prerazporejena z zakonom Pomurju. Še zlasti zato, ker smo v neprimerljivo slabši izhodiščni situaciji. Ampak da ne bi ponavljali napak, da se potem tudi s konkretnimi javnimi zavezami in varovalkami in odškodninsko odgovornostjo potem tudi to zadevo določi. Pa še, se bom ponovil, da se ne bo zgodilo, kot ste recimo glede teh pomoči, ki so bile dane po tem zakonu o Pomurju oziroma v razvojnem zakonu, saj veste, kaj se je zgodilo pred slabim tednom, je pač Arum, bi se reklo dedič bivše Mure, razglasil stečaj oziroma napoved stečaja. In na ulici oziroma na cesti je ostalo 250 delavk in delavcev, ki se bodo morali, žal, nekako znajti, in to je grozno. Takih vzpodbud tudi mi v bistvu ne želimo oziroma ne rabimo.
Zanima pa me tudi:
Ali nameravate spremeniti zakonodajo pri računanju praga za vzpostavitev posebnih pomoči?

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

ZDRAVKO POČIVALŠEK: Ja, hvala.
Najprej o Arumu. V javnosti se govori samo o eni plati resnice, o drugi pa ne. Mi smo Arumu želeli pomagati v tem kontekstu, da bi tudi država odložila plačila njegovih davčnih obveznosti, pa smo prišli do podatkov, da fantje niso igrali čisto čiste igre, da imajo prilive v tujini, doma pa teh vseh zadev ne plačujejo. Poglejte, ni vse zlato, kar se sveti. Ob tem se zavedam težave, ki tam obstaja, in da je pomembno vsako delovno mesto.
Še nekaj o razpisih. Ministrstvo je objavilo tudi razpis za mikro, mala in srednje velika podjetja s področja turizma, kar smatramo, da je lahko aktualno v Halozah, za povečanje osnovne energetske učinkovitosti na mejnem problemskem območju. Upravičeno območje po tem razpisu so samo občine, ki sodijo v obmejno problemsko območje, torej vseh sedem občin območja Haloze. In pri tem javnem razpisu je bilo odobreno financiranje treh vlog upravičencev, ki imamo sedež na območju Haloz, vse tri v Občine Viden. Skupna vrednost teh odobrenih projektov je 395 tisoč, višina sofinanciranja pa je znašala 229 tisoč.
Zdaj imamo pa v pripravi strategijo, in sicer uredbe o izvajanju ukrepov endogene regionalne politike, ki za uskladitev ciljev in osredotočanje resornih politik na območju problemskega območja predvideva pripravo štiriletnega programa razvojnih spodbud za obmejna problemska območja. Program bo pripravilo ministrstvo ob sodelovanju z drugimi ministrstvi in regionalnimi razvojnimi agencijami. Pri pripravi programa se upoštevajo tudi dolgoročne primerjalne prednosti, usmeritve razvojnih regij ter posameznih resornih ministrstev.
Še nekaj zadev. Posamezne haloške občine sodelujejo tudi pri projektih, ki so vključeni v dogovor za razvoje regij podravske razvojne regije. Drava, reka za prihodnost, to je Natura 2000, revitalizacija gradu Borl je v tem programu. Odločitev o izbiri projektov za vključitev v dogovor za razvoj regij in možnosti sofinanciranja sredstvi kohezijske politike je v pristojnosti regij in jaz verjamem, da se bo tudi iz tega naslova na tem področju dalo nekaj narediti.
Še enkrat pa bi ponovil, da tudi pri ostalih razpisih s točkovanjem omogočamo obmejnim problemskim območjem, kamor Haloze spadajo, dodatne točke ali pa prednost, če pride do projekta. Tukaj bi rekel tako, da se zavedam, da ni področje Haloz v enakem položaju, kot so druga štiri območja. Vendar sprejeti zakon brez dovolj finančne podpore tudi ne daje rezultatov. Na konec koncev smo podaljševali za Pomurje in za Maribor, mislim da, dvakrat po eno leto, zato ker v tistem času nismo uspeli teh zadeve izpeljati. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospod minister.
Gospod Koražija imate postopkovni predlog?
Izvolite.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Hvala za besed.
Rad bi v imenu tega, kar je gospod Počivalšek omenil, da se dela strategija oziroma da se v bistvu dela na tem, da se bo ta strategija razvila, predlagal, da v Državnem zboru opravimo ravno na to temo tudi širšo razpravo, ker so pač vsa ta območja potem tudi zajeta obmejno.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala za vaš predlog. Državni zbor bo o njem odločal jutri v okviru glasovanj.
Sedaj pa še kot zadnji postavlja poslansko vprašanje mag. Andrej Rajh, in sicer ministru za javno upravo gospodu Rudiju Medvedu.
Izvolite.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Hvala lepa, gospa kolegica Tina Heferle.
Spoštovani gospod minister, v SAB vplive in posledice podnebnih sprememb jemljemo zelo resno, saj bodo vplivali tudi na bodoče generacije, na mlade. Stroka si je glede podnebnih sprememb zelo enotna, potrebno je medsektorsko reševanje. Vemo, da ob kmetijstvu, stanovanjski gradnji in ljudeh predstavlja promet enega od ključnih dejavnikov izpustov in posledic podnebnim sprememb. Ministrstvo za infrastrukturo tako izvaja številne ukrepe na področju trajnostne mobilnosti, posodablja železniško infrastrukturo, nabavlja nove vlakovne kompozicije, izboljšuje avtobusni promet z vpeljavo hitrih avtobusnih linij. Ne gre pa pozabiti, da je vpeljalo tudi enotno vozovnico za javni potniški promet. In eden od možnih ukrepov, seveda na prvi pogled nepriljubljenih, saj gre za spremembo navad in, bom rekel, pravic in obveznosti, je tudi vezava povračila potnih stroškov javnih uslužbencev na to, ali bodo karto za javni potniški promet dejansko tudi kupili. Ne gre pozabiti, da ob številnih vlaganjih, ki jih ministrstva in Vlada izvajajo, Ministrstvo za javno upravo za povračilo potnih stroškov namenja kar 130 milijonov evrov.
Jaz se zavedam, da bo tak predlog naletel na neodobravanje. Bi pa še posebej ob dejstvu, da javni potniški promet ni razvit do te mere, da bi bil vsem dostopen, predlagali, da bi se vsaj v prvem koraku preučila možnost, da bi se javne uslužbence spodbudilo k uporabi javnega potniškega prometa na način, da bi se jim omogočilo povračilo potnih stroškov za nakup dražje enotne vozovnice, ne pa tako kot sedaj, kot so upravičeni do najcenejše vozovnice.
Zanima me vaše mnenje, še posebej v luči tega, da se je v Mariboru pojavila skupina javnih uslužbencev, ki nekako posredno zahteva vezavo povračila potnih stroškov na dejanski nakup te vozovnice. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala, gospod poslanec.
Gospod minister, izvolite, imate besedo.

RUDI MEDVED: Hvala lepa, spoštovana podpredsednica. Spoštovana poslanka in spoštovani poslanci!
Ministrstvo za javno upravo nekako sistemsko skrbi za področje povračila potnih stroškov na ravni celotnega javnega sektorja. Ne samo v javni upravi, tudi drugod veljajo nekako ta pravila, ki jih uvajamo. O povračilu potnih stroškov ravno zdaj teče debata, jaz moram reči, da tudi žolčna, pravzaprav, ker veste, da so v vseh teh zadevah, ko gre za prejemke javnih uslužbencev, partnerji v teh pogovorih tudi sindikati. Midva z gospo ministrico sva nekajkrat govorila o tej pobudi, ki jo tudi vi zdaj naslavljate. Seveda, stvar ni tako preprosta, da bi to lahko kar z nekim aktom uredili. Namreč, vedeti je treba, da so povračila potnih stroškov predmet kolektivnih pogodb. Mi po eni strani seveda z naklonjenostjo gledamo na takšne predloge. To vse bi vodilo k temu, kar vi pravite, tako kot ste tudi zapisali v poslanskem vprašanju, k dekarbonizaciji družbe. Vsak tovrstni napor je treba podpreti in pozdraviti. Je pa po drugi strani to, kar sem vam ravnokar povedal, res stvar, ki je predmet pogovorov s sindikati. Mi smo že v tej prvi fazi, ko smo predlagali poenostavitev, v prvi fazi vsaj poenostavitev obračunavanja teh potnih stroškov, namreč, zdaj se v celotnem javnem sektorju cela armada ljudi ukvarja samo z izračunavanjem potnih stroškov, ker imamo sistem takšen, da je seveda cel kup administriranja, poleg tega imamo sistem takšen, da sta lahko celo dva iz iste družine zaposlena pri istem podjetju in imata lahko bistveno drugačno povrnitev stroškov, odvisno pač, kako je z javnim prevozom, kdaj je ta dosegljiv, kdaj ni dosegljiv, kdaj pride v poštev kilometrina. Skratka, ogromno nekega administriranja. Mi smo to želeli poenostaviti s tem, da se to spremeni v kilometrino in se ustrezna kilometrina povrne za to pot na delo in iz dela. Smo pa že naleteli na velike težave v dialogu s sindikati, ki to vidijo drugače. V velikih mestih, kjer je javni prevoz bistveno drugače na voljo kot v primeru, ko se je treba nekam v službo, lahko tudi v Ljubljano, pripeljati z javnim prevozom, so sindikati seveda hitro izračunali, da bi bili nekateri zdaj s tem na slabšem, nekateri neprimerljivo na boljšem. In je spet ta zadeva zaenkrat praktično na mrtvi točki in niti ne vidimo kakšne resne možnosti, da bi to zadevo v tem trenutku spremenili. To z drugimi besedami pomeni, da bomo očitno ostali na tem sistemu, ki ga imamo zdaj, ki je pa slab, zanesljivo slab, predvsem pa se mi zdi nepojmljivo, da toliko ljudi v javnem sektorju izračunava samo potne stroške, ko bi lahko v tem času delali povsem nekaj drugega.
Je pa ta vaš predlog oziroma predlog Ministrstva za infrastrukturo vreden vse pozornosti in o tem bomo zdaj v nadaljevanju seveda tudi spregovorili z Ministrstvom za infrastrukturo in poizkusili v ta postopek izračunavanja potnih stroškov vnesti tudi ta predlog oziroma ga dati v razpravo. Moram pa poudariti, da bomo vselej, dokler bodo potni stroški stvar kolektivnih pogodb, sogovorniki tukaj tudi s sindikati javnega sektorja.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospod minister.
S tem smo zaključili z vprašanji in se vsem prisotnim ministrom lepo zahvaljujem.
S tem tudi prekinjam 1. točko dnevnega reda, ki jo bomo nadaljevali jutri, 10. julija, ko bo Državni zbor v okviru glasovanj odločal o predlaganih sklepih.
Prekinjam 10. sejo Državnega zbora, ki jo bomo nadaljevali jutri ob 9. uri. Lep pozdrav!

(SEJA JE BILA PREKINJENA 9. JULIJA 2019 OB 19.12.)