Evidenca zapisa seje

št. in vrsta seje
14. Redna
Datum zasedanja
Vsebina zapisa seje

REPUBLIKA SLOVENIJA
DRŽAVNI ZBOR

14. seja
(16. december 2019)



Sejo so vodili predsednik Državnega zbora mag. Dejan Židan ter podpredsedniki Tina Heferle, Branko Simonovič in Jože Tanko.
Seja se je začela ob 12. uri.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštovane kolegice poslanke, spoštovani kolegi poslanci, gospe in gospodje!
Začenjam 14. sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana na podlagi prvega odstavka 57. člena Poslovnika Državnega zbora.
Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanke in poslanci: Maša Kociper, mag. Bojana Muršič, Zmago Jelinčič Plemeniti, Igor Zorčič od 15. ure dalje, Nik Prebil do 13. ure, Anja Bah Žibert, mag. Andrej Šircelj in Jerca Korče od 13.30 do 16. ure.
Na sejo sem vabil predsednika Vlade, ministrice in ministre ter generalnega sekretarja Vlade k 1. točki dnevnega reda, predstavnika Sodnega sveta k 15. točki dnevnega reda, mag. Alenko Bratušek, ministrico za infrastrukturo ter v funkciji ministrice brez resorja, pristojne za razvoj, strateške projekte in kohezijo, k 13. in 14. točki dnevnega reda ter predstavnike Vlade k vsem točkam dnevnega reda.
Še enkrat vse prisotne lepo pozdravljam!

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prehajamo na določitev dnevnega reda 14. seje Državnega zbora.
Predlog dnevnega reda ste prejeli v petek, 6. decembra 2019, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za umik posamezne točke z dnevnega reda oziroma predlogov za širitev dnevnega reda seje nisem prejel. Zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem seje.
Prehajamo na odločanje. Spoštovane poslanke in spoštovani poslanci, prosim, preverite delovanje glasovalnih naprav.
Glasujemo. Navzočih je 75 poslank in poslancev, za je glasovalo 75, proti nič.
(Za je glasovalo 75.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je dnevni red 14. seje Državnega zbora določen.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – VPRAŠANJA POSLANK IN POSLANCEV.
V zvezi s to točko dnevnega reda sem v poslovniškem roku prejel pisne prijave 49 poslanskih vprašanj. Vrstni red postavljanja poslanskih vprašanj je določen v skladu z 244. členom, drugim odstavkom 245. člena in 247. členom Poslovnika Državnega zbora. Na prva tri vprašanja poslank in poslancev opozicije ter na vprašanje poslanca vladajoče koalicije bo odgovoril predsednik Vlade. Vsak poslanec oziroma poslanka ima za postavite vprašanja na voljo tri minute. Predsednik Vlade, ministrice in ministri odgovorijo na vprašanje v največ petih minutah. Če je vprašanje postavljeno več ministrom, imajo vsi skupaj na voljo pet minut za odgovor. Poslanec, ki ne bo zadovoljen z odgovorom, lahko zahteva dopolnitev odgovora, ne more pa postaviti dodatnega vprašanja; poslanke in poslance prosim, da ste na to pozorni. Obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora poslanec predstavi v dveh minutah, dopolnitev odgovora pa sme trajati največ tri minute. Poslanec, ki je postavil vprašanje, lahko zahteva, da se na naslednji seji opravi razprava o odgovoru predsednika Vlade, ministrice ali ministra; o tem odloči Državni zbor brez razprave in obrazložitve glasu. Ob tem vas še posebej opozarjam, da je treba takšen predlog izrecno podati in se pri tem osredotočiti le na njegovo obrazložitev, ne pa postopkovnega predloga uporabiti za vsebinsko razpravo v zvezi s postavljenim vprašanjem. V primeru, da poslanec na postavljeno vprašanje danes ne bo dobil odgovora, mu morajo predsednik Vlade, ministrica ali minister v 30 dneh predložiti pisni odgovor. Poslanec, ki je postavil vprašanje, na katerega ni dobil odgovora, lahko vztraja pri ustnem odgovoru, v tem primeru bom vprašanje uvrstil na naslednjo redno sejo Državnega zbora.
V zvezi s to točko so se za danes opravičili: minister za zunanje zadeve dr. Miroslav Cerar, ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandra Pivec, minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar, minister za obrambo gospod Karl Erjavec od 15. ure dalje, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo gospod Zdravko Počivalšek in ministrica za infrastrukturo in v funkciji ministrice brez resorja, pristojne za razvoj, strateške projekte in kohezijo, mag. Alenka Bratušek.
Na e-klopi je objavljen pregled poslanskih vprašanj, na katera v poslovniškem roku ni bilo odgovorjeno.
S tem, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prehajamo na predstavitev poslanskih vprašanj. Na prvi štiri vprašanja bo odgovarjal predsednik Vlade gospod Marjan Šarec.
Poslansko vprašanje mu bo prvi postavil gospod Žan Mahnič.
Izvolite, gospod poslanec.

ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Hvala za besedo, predsednik. Kolegice in kolegi, predsednik Vlade, ministrski zbor!
Direktor Sove Rajko Kozmelj je v enem od svojih intervjujev glede kadrovanja na Sovi dejal: »Tudi zaradi takšnih primerov iz preteklosti smo kadrovanje na agenciji prevetrili, povečali transparentnost in strokovnost. Ob prihodu sem uvedel zaposlovanje prek javnih razpisov. Odločili smo se za pridobivanje in prenovo delovnih sredstev, za izboljšanje delovnih razmer. Vodstvenim kadrom smo ponudili dodatna izobraževanja na področju vodenja.«
Glede na to, kaj je temu sledilo, lahko ugotavljamo, da so te besede direktorja Sove takrat bile samo pesek v oči, kajti kmalu smo ugotovili, da ta famozni javni razpis, kjer so se zahtevali, dobesedno, neki jamesbondovski pogoji, se pravi neka elita, ki bo zaposlena v Sovi, je za nekatere. Za druge, za tiste, ki so tej vladi oziroma predsedniku vlade bližje, pa so povsem drugačni pogoji. Tako je oktobra odmevala sporna zaposlitev premierjeve znanke, s kraticami N. H., ki je bila zaposlena na Sovi. Takrat je predsednik Vlade javno dejal, da je s to zaposlitvijo vse po pravilih in ni nič narobe. Da je že takrat očitno vedel, da je nekaj zelo hudo narobe, priča to, da je skupaj z direktorjem Sove Vlada onemogočala nadzor Komisiji za nadzor obveščevalnih služb nad to zaposlitvijo. Predlagal je inšpektoratu, da izvede nadzor in kljub temu da ima inšpektorat pristojnosti samo za neke formalne zadeve, ki jih lahko pri tem pogleda, ne pa tudi vsebinske, je kljub temu ugotovil hude kršitve.
Najbolj bode v oči, da je bil razpis očitno, glede na zahteve, ki so tukaj noter napisane, prirejen. Predstavljajte si, da je za delovno mesto v oddelku za mednarodno dejavnost pogoj znanje uradnega jezika. Ker je Slovenija članica Evropske unije, je jasno, da je uradni jezik slovenščina. Na predmetnem delovnem mestu pa je bila višja raven znanja tujega jezika samo zaželena. Prav tako nekatere ostale stvari, ki pričajo, da je očitno ta razpis bil prirejen za točno določeno osebo.
Zato me, gospod predsednik Vlade, zanima naslednje:
Kako komentirate ugotovljene nepravilnosti inšpektorata glede zaposlovanja na Sovi?
Kako komentirate očitno prirejene razpise na Sovi?
Ali ste vplivali na katerokoli zaposlitev na Sovi ali komu naročili, koga naj se na Sovi zaposli?
Kdaj ste nazadnje komunicirali z zaposleno na Sovi N.H., o kateri je bilo govora?
Predsednik Vlade velikokrat citira bivšega premierja Janeza Janšo, ko je dejal: »KNOVS ni pristojen, da odloča o tem, kdo bo zaposlen na Sovi.« S tem se absolutno strinjam. Ne pove pa še stavka, ki je temu sledil s strani premierja Janše: »Te pristojnosti tudi Vlada nima.«

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod predsednik Vlade, izvolite.

MARJAN ŠAREC: Hvala za vprašanje, spoštovani poslanec.
Naj uvodoma povem, da bi bil James Raymond McCarthy zelo ponosen na vas, vse člane KNOVS, ker ste to spremenili v McCarthyjevo komisijo in lovite čarovnice. In bi vas želel tudi spomniti, da ko smo prevzeli vlado, je Slovenska obveščevalno- varnostna agencija stavkala. In sicer je stavkala že 11 mesecev, kar je zelo unikatno stanje za takšno službo. Direktor agencije, ki ga je naša vlada na novo imenovala, je takoj obudil socialni dialog in uspel prekiniti stavko. Sova se je lahko na polno spet posvetila osnovni dejavnosti – to je zbiranje informacij, ki so pomembne za našo državo in za nacionalno varnost.
Letos smo na Vladi tudi ob sprejetju tajnega letnega poročila Sove prvič javno objavili skrajšano poročilo brez stopnje tajnosti. Prav tako smo prvič v zadnjih 20 letih objavili javni razpis za zaposlitev v Sovi. Prijav je bilo več kot 850. To se prej še ni zgodilo. Nekateri prijavljeni so v Sovi že zaposleni, v drugih primerih je postopek tik pred koncem. S temi ravnanji smo dokazali, da vemo, kaj hočemo, da želimo, da Sova deluje transparentno, tam kjer je in kakor je to le najbolj mogoče. Tudi vaša stranka je dvakrat vodila vlado, pa tega ni nikoli storila. Naj poudarim še, da smo Sovi tudi namenili dodatna sredstva, da bi bila Sova kos izzivom, ki so pred njo. Sprejeli smo Resolucijo o nacionalni varnosti, želeli smo dati dodatna pooblastila Sovi, da bi bila pripravljena na izzive soočanja z radikalnimi grožnjami, pa ste bili vi tisti, ki ste to vrgli ven. Se pravi, vi imate varnost po eni strani vseskozi na jeziku, v praksi pa delujete drugače. Varnost Republike Slovenije je pa naša temeljna prioriteta. Očitate mi klientelizem, očitate mi še ne vem kaj vse, vendar ste vi zadnji, ki lahko to počnete. Vi na podlagi nekih lažnih novic na nekem portalu, ki mi očita razmerje in ne vem kaj še vse, na podlagi tega se vaš vrli KNOVS spravi na lov, zdaj bomo pa mi premierja dobili, zdaj pa premier zaposluje, kakor zaposluje in tako naprej. To gonite že nekaj mesecev in se pri tem sklicujete na inšpektorat. Ja, Sova je sama zaprosila inšpektorat za nadzor, ker ste sprožali takšne in drugačne govorice. Inšpektorat je jasno ugotovil in mislim, da je to povedala tudi inšpektorica, verjetno tudi na zaprti seji KNOVS, kjer ste bili, ker vi po eni strani sedite v KNOVS in tam zaslišujete, po drugi strani pa sprašujete mene tukaj na odprti sceni. Ja, inšpektorat je povedal svoje, bile so nekatere sistemske nepravilnosti, šlo je za dve zaposlitvi v prejšnjem mandatu in dve zaposlitvi v tem mandatu. In kamorkoli bo šel inšpektorat v javnem sektorju, bo lahko odkril takšne in drugačne nepravilnosti. Bistvo pa je, da nobena od teh nepravilnosti ne vpliva na pravilnost izbire postopka. Tukaj ravnate podobno, kot ravna Hrvaška pri arbitraži. Tudi tam je sodišče jasno povedalo, da arbitraža velja, pa Hrvaška enostransko izstopi. Tako kot tudi vi tukaj zdaj interpretirate ugotovitve inšpektorata po svoje. Sova bo ugotovitve inšpektorata upoštevala, to pričakujem od direktorja, in bo te manjše nepravilnosti administrativne narave tudi odpravila. Zagotovo. In to, da se zdaj že tri mesece pogovarjamo okoli tega na podlagi neke objave v nekem portalu, vse pove o tem KNOVS, katerega člani ste, kot sem rekel te McCarthyjeve komisije, ki bi na vsak način rada nekaj dosegla. Ja, bom tudi jaz citiral gospoda Janeza Janšo, ko je bil predsednik vlade, in sicer bistvo: »To, kdo bo zaposlen v Sovi in katere kriterije mora izpolnjevati, je določeno v sistematizaciji, zaposlovanje pa poteka po postopkih, ki so sicer nekoliko specifični, v glavnem pa enaki kot v celotni državni upravi.«

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Gospod predsednik, hvala za vaš odgovor.
Gospod poslanec, imate možnost zahtevati dopolnitev odgovora.
Izvolite.

ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Glede na to, da nisem dobil odgovora na niti eno vprašanje, bom izvzel iz konteksta tisti prvi del, pa si razlagal končanje stavke na Sovi z zaposlitvijo te N. H. Očitno je to vplivalo na končanje stavke na Sovi.
Gospod premier, zaposlitev brez izpolnjevanja pogojev ni sistemska napaka. Zdaj poglejte pogoj za zasedbo delovnega mesta. Eden od pogojev je bilo dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti: tajno, tajno EU, tajno Nato. Inšpektorat je ugotovil, da tega pogoja oseba N. H. ni izpolnjevala. Inšpektorica je jasno povedala, česar ni zapisano v poročilu, da če bi ta pogodba, ko so jo prvič zaposlili, še vedno veljala, je to tako huda kršitev, da bi predlagali razveljavitev pogodbe. Ker pa Sova niti ni počakala tistih šest mesecev, da bi ta preizkusna doba pretekla, ker so očitno ugotovili, da so jo zaposlili nezakonito, so jo 3. septembra, en dan pred iztekom te poskusne dobe, prezaposlili na delovno mesto, kjer pa je pogoje izpolnjevala. Očitno so ugotovili, da stvari niso bile takšne, kot bi morale biti. Če kdo ogroža nacionalno varnost, gospod premier, z zaposlitvijo N. H jo ogrožate vi. In ne gre za neke navedbe v portalu, ampak vse te navedbe so se izkazale za resnične. Vprašajte direktorja Sove, vam bo povedal isto, kot je nam, kakšne nacionalne grožnje trenutno predstavlja N. H zaradi zaposlitve v Sovi.
Še enkrat vztrajam pri vprašanju:
Ali ste vplivali ali ste komunicirali oziroma kdaj ste nazadnje komunicirali z N. H., glede na to da ste dobili informacije, da se je župan občine Škofljica v marcu, ko je že bila zaposlena na Sovi, srečal z N. H. in najel detektivsko agencijo?
To ste mu očitali v pogovoru v Ribnici.
Zato me zanima :
Kako ste to izvedeli, ali od N. H. ali od koga na Sovi?
Od koliko zaposlenih iz njihovih privatnih življenj še dobivate informacije o njihovem delu na Sovi?

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod predsednik Vlade, izvolite.

MARJAN ŠAREC: Gospod Mahnič, vi ste očitno gledali veliko filmov o Jamesu Bondu, pa še čem. To, kar je ugotovil inšpektorat, je jasno, da ni ugotovil ničesar takega, kar bi zahtevalo prekinitev pogodbe. To je jasno.
Ko drugo, grožnja za nacionalno varnost je prej razkritje dela tajnih podatkov, ki jih je KNOVS razkril v zvezi z arbitražo. Mislim, da je to bolj nevarno. Vi meni lahko očitate ne vem kaj, lahko me blatite v vaših portalih, tako kot ste me spomladi s tisto mojo famozno ograjo okoli hiše, tako ste se lotili tudi te zadeve. Lahko mi očitate razmerja, lahko mi očitate ne vem kaj, bom preživel. Bomo zdržali. Te vse vaše napade bomo zdržali. Ampak to, da greste pa razkrivat dele tajnega poročila in s tem omogočite sosednji državi še dodatno možnost za pisanje v medijih in uporabljanje v arbitražni zgodbi, to je pa bolj žalostno. To je pa bolj žalostno.
To, kdo je najemal detektive in kaj je bilo v Ribnici, jaz vas tam nisem videl zraven. Ne vem, me zanima, od kod ste vi to izvedeli. Če mene sprašujete, kje sem vse izvedel, potem ste tudi vi očitno dobro obveščeni. Ampak očitno vsi tisti, ki jih ni bilo zraven, več vedo od mene, ki sem bil zraven. Ampak to je že vam v navadi, saj to smo že navajeni s strani vaše stranke. Vaša stranka in Nova Slovenija sta se pač odločili, da bosta sedaj to naprej in naprej in naprej pogrevali. Ker nimate za nič oprijemljivega prijeti, sedaj vabite na neka zaslišanja. Ja, bom prišel tudi na zaslišanje na KNOVS, sicer ne vem, kakšen je smisel, če vi sedaj že tukaj zaslišujete v dvorani, ko smo vsi tukaj. Vam lahko sedajle isto povem, kot vam bom povedal tam. Ampak iz spoštovanja do samega KNOVS, do parlamentarizma bom prišel. Tukaj sedi gospod Erjavec, ki mu je predsednik KNOVS pred časom očital vikende, pa še vedno nimamo teh vikendov, da bi mu jih kdo dal.
Skratka, malo si izmislite, malo nabijate, in to je za vas zgodba. Izvolite, ste v opoziciji, imate dovolj časa. Uživajte! Se vidimo na KNOVS! Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod predsednik Vlade.
Gospod poslanec, imate možnost za postopkovni predlog.
Izvolite.

ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Premier, drago bi vas plačal, kdor vas ne bi poznal. Ker vas poznamo, vemo, kakšna je oziroma, bolje rečeno, kakšni ni vaša cena.
V skladu s poslovnikom predlagam, da Državni zbor opravi razpravo o neodgovoru predsednika Vlade, kajti na nobeno postavljeno poslansko vprašanje ni odgovoril. Ni odgovoril, ali je vplival, ni odgovoril, ali je komurkoli naročil. Postavlja se v vlogo neke žrtve, ampak velika večina v tej dvorani seveda ve, da temu ni tako. Nihče mi ne bo oddal, da je normalno, da osebo, ki je na bolniškem staležu, v času bolniškega staleža Sova zaposli. Nihče mi ne bo oddal, da za zaposlitev v oddelku za mednarodno dejavnost ni potrebno znanje vsaj enega, če ne dveh tujih jezikov. Nihče mi ne bo prodal tega, da vse, kar pišejo portali, ki so blizu nam, po vaše pišejo same neresnice. Gospod premier, glede na pričanje, ki smo jih imeli pretekli teden, približno veste, kdo je pričal oziroma verjamem, da točno veste, kdo je pričal, so se vse navedbe na teh portalih potrdile. Pa ker ne želim razkrivati, kaj je župan Jordan direktno tam govoril, ampak tako kot ste vplivali, da jo je zaposlil na občini Škofljica, tako je očitno šlo tudi v tem primeru. Očitno nista samo vidva, ki vesta, kaj je bilo v tistem šotoru v Ribnici, ker je gospod Jordan točno to, kar sem jaz rekel, povedal na komisiji. Me pa zanima, kako boste vi to predstavili, da to ni bilo res.
Nihče v tej državi, ne Vlada ne parlament, ne KNOVS nima pristojnosti, da bo odločal, kdo bo zaposlen na Sovi. Vendar pa je za razliko od ostalih služb pri Sovi ena bistvena specifika, in to je, da je direktor Sove direktno odgovoren predsedniku Vlade. Direktno je odgovoren predsedniku Vlade. Ne moremo odločati, kdo bo tam zaposlen. V primeru da pride do suma, da je šlo za nezakonito zaposlitev, pa smo pristojni za to. Inšpektorica je jasno povedala, mi smo pregledali izmed vseh štirih kandidatov, ali je bil izbran tisti, ki je dosegel največje število točk. Ne morejo pa oni preveriti, kako je do teh točk prišlo. Glede na to, da je tukaj notri jasno pisalo, ustrezna psihična in fizična pripravljenost, da zaposlitev kandidata ne pomeni varnostnega tveganja za agencijo, ti dve stvari sta se zdaj izkazali, da teh pogojev gospa ni izpolnjevala. Prav tako ni izpolnjevala pogoja tajno EU, tajno Nato. Še enkrat, inšpektorica je jasno rekla, da bi predlagali razveljavitev pogodbe, če je ne bi prezaposlili. To se pravi, da je šlo za nepravilnosti in da je glede na vse, kar je bilo do zdaj slišano tako s strani direktorja Sove, kot s strani inšpektorice, kot s strani župana Jordana predsednik Vlade vplival in naročil zaposlitev N. H. na Sovi. In o tem moramo, predsednik Židan, opraviti razpravo.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec za vaš postopkovni predlog.
Odločali bomo v okviru glasovanj v sredo.
Sedaj smo pri drugem vprašanju opozicije za predsednika Vlade.
Gospa poslanka Nataša Sukič, izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Hvala.
Spoštovani premier! Živimo v času podnebne krize, krize, ki je grožnja preživetju na našem planetu. V Sloveniji so ekstremni vremenski pojavi samo v zadnjih petih letih povzročili za več kot pol milijarde evrov škode tako v kmetijstvu kot v gospodarstvu, da o delih sveta, ki tonejo pod naraščajočo gladino oceanov, ali tistih, ki jih uničujejo dolgotrajne suše, niti ne govorim. Znanstveniki že desetletja opozarjajo na pogubne posledice nebrzdanih izpustov toplogrednih plinov, a jih politika ne sliši. Kapitala okolje in prihodnost ne zanima. Zanima ga profit. Politika pa kapitalu v tej nori sli po profitu, in še več profita, strumno stoji ob strani.
Pred štirimi leti je bil končno sprejet pariški podnebni sporazum s ciljem preprečiti najhujše posledice podnebnih sprememb. Evropska unija in z njo tudi mi smo se zavezali k ogljični nevtralnosti do leta 2050. Ampak ključni bodo ukrepi, ki jih bomo sprovedli do leta 2030, spoštovani premier. Če do leta 2030 radikalno ne zmanjšamo toplogrednih izpustov, bodo učinki povratnih zank postali neobvladljivi in ciljev pariškega sporazuma ne bomo dosegli nikdar. Prestopili bomo rubikon. Slovenska politika je resnost podnebnih sprememb vsa ta leta zanemarjala, vi pa očitno s prakso gluhih ušes nadaljujete. Konec lanskega leta ste namreč Evropski komisiji poslali osnutek Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta, ki je bil najslabši med vsemi članicami Evropske komisije. Sredi letošnjega leta ste obelodanili, da končnega predloga NEPN ne boste predali do roka, njegovo pripravo pa ste prenesli na zunanjega izvajalca. Še več, Ministrstvo za okolje in prostor je outsorcalo tudi izdelavo drugega izjemno ključnega dokumenta Dolgoročne podnebne strategije Slovenije do leta 2050, strategije, ki mora biti prav tako spisana in poslana Evropski komisiji do konca letošnjega leta. Čez 15 dni, spoštovani premier, vi pa ste šele pred dnevi zaključili zbiranje ponudb za zunanjega izvajalca. Se tako loteva ključnih strateških vprašanj prihodnosti?
Sprašujem vas:
Kdaj se boste nehali igračkati s prihodnostjo nas vseh?
Kdaj boste nehali ščititi interese kapitala?
Kdaj se boste končno začeli spopadati s podnebno krizo in nehali na ključna vprašanja naše prihodnosti odgovarjati s floskulami?
Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Gospod predsednik Vlade, izvolite.

MARJAN ŠAREC: Hvala za vprašanje.
Pravilno ugotavljate, da je podnebje tema, ki je bila dolgo časa zanemarjena in ta vlada se je takoj aktivno lotila teh vprašanj. Vlada se močno zaveda in tudi aktivno naslavlja te zadeve, so pa pravzaprav podnebne spremembe izziv za vse nas. Na kompleksnost teh izzivov pokažeta tudi zadnja mednarodna dogodka. Podnebna konferenca v Madridu gre v podaljške. Kot smo ugotovili, niso dosegli dogovora in se bo naslednje leto spet odločalo o tem. Skratka, podnebje je tema, ki nas bo zaposlovala prihodnja leta in morda tudi desetletja.
V četrtek smo imeli na Evropskem svetu zasedanje, kjer smo se ukvarjali prav s tem. Kot vemo, ena članica nikakor ni mogla sprejeti zavez, ki smo jih ostali sprejeli do leta 2050. Bila je dolga debata in smo sedeli do enih zjutraj, da smo uskladili te sklepe. Kaj hočem s tem povedati? V naši državi radi slišimo, kako smo mi zadaj in kako nismo nič naredili. Ampak ni to samo pri nas. Mislim, da je predvsem še večji problem na mednarodni ravni. Večji problem je to, da tudi velike članice te naše združbe, ki se ji reče prebivalstvo Zemlje, izstopajo iz sporazumov in se tega tudi ne zavedajo.
Kar se tiče NEPN, res je, nismo tako uspešni, kot bi želeli. Vsa ministrstva oziroma vsaj dve ministrstvi imata konkretno nalogo, da pripravita takšen NEPN, da bo uspešno prestal evalvacijo v Bruslju. Zagotovo se strinjam z vami, da na tem področju zamujamo. Lani smo poslali NEPN, ki ga nismo mi pripravili, smo ga pač poslali. Letos pa zamujamo zaradi tega, ker smo edina država daleč naokoli, ki imamo presoje vplivov na okolje. Druge države nimajo tako zapletene zakonodaje, kot jo imamo mi. In to je ta hip srž problema – presoja vplivov na okolje. Zato mora Ministrstvo za okolje in prostor tudi slediti tem postopkom glede na našo zakonodajo. In spet se kaže, da smo si z našo zakonodajo naredili sami sebi največ težav. Ne glede na to, pa so v pripravi tako imenovani NEPN, se pravi Nacionalni energetski in podnebni načrt, Dolgoročna podnebna strategija 2050 in Energetski koncept Slovenije.
Tako da ni res, da se čisto nič na tem ne dela. Tudi sam se aktivno udeležujem razprav na Evropskem svetu in kjerkoli je to pač potrebno. Zagotovo se moramo zavedati brez kakšne velike filozofije, da bo treba v bodoče zapreti TEŠ in pridobiti druge vire energije. In moral bo vsak sam pri sebi največ storiti za to, da se bo zmanjšala tudi poraba energije. Ko sem pred časom sprožil razpravo o jedrski energiji, sem bil s strani nekaterih močno napaden, vendar je dejstvo, to vam povem brez NEPN in energetskih konceptov in ne vem česa, če ne bomo šli v gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne in pa zaprli TEŠ 6 oziroma termoelektrarn, ne bomo dosegli okoljskih ciljev, to pa je ogljično nevtralna družba do leta 2050, kar smo sprejeli na zadnjem Evropskem svetu. Tukaj so zadeve zelo zapletene ali pa zelo preproste, kakor želite. Če bomo želeli doseči nizkoogljično družbo ali ogljično nevtralno družbo, bo treba storiti te korake. Vendar ne s tem, še enkrat ponavljam, ne bi imeli jedrske, ne bi imeli vodne energije, ne bi imeli vetrne, ne bi imeli solarne – ničesar ne bi imeli, vsaj nekateri okoljevarstveniki so tako naravnani, hkrati bi pa imeli energijo, imeli bi računalnike, imeli bi telefone in vse. Ne gre skupaj. Treba se bo odločiti. In to vam povem tukaj brez kakšnih velikih filozofij.
Vlada dela na tem in tudi …/ izklop mikrofona/

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod predsednik.
Gospa poslanka, želite dopolnitev odgovora?
Izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Ja, seveda želim. Hvala lepa.
Poglejte, premier, izgovarjate se, da je šla madridska konferenca v podaljšanje. V podaljšanje gremo predvsem mi. Mi bi konec leta morali imeti NEPN in dolgoročno podnebno strategijo že izdelano in bi jo že morali poslati Evropski komisiji. In kje smo? Nikjer. Za nameček se slišim, da si ob vsem tem žagamo lastno kadrovsko vejo tistih, ki bi na ministrstvu NEPN že zdavnaj lahko pripravili. Ampak ne, mi se igračkamo, in to outsourcamo zunanjim izvajalcem.
Spoštovani premier, zamujate s pripravami ključnih dokumentov. z novelo energetskega zakona ste omogočili prikrite subvencije fosilni industriji. Pospešeno delate na širitvi ljubljanske obvoznice. Predloga za zeleno proračunsko reformo, ki jo je štiri leta pripravljala prejšnja vlada, se niste niti dotaknili. In še zmeraj zmečete na desetine, morda celo na stotine milijonov evrov za okolju škodljive subvencije. So to zelene politike? Je to zeleni preobrat? Je to zavest o trenutku, v katerem se nahajamo? Mi moramo emisije toplogrednih plinov hočeš nočeš zmanjšati, razpoloviti, za 50 % zmanjšati do leta 2030. In kolikokrat naj to še ponovim? Do leta 2030.
Ni problem samo energetika. Problem so tudi drugi sektorji, zlasti promet. In papagajsko ponavljanje NEK2, NEK2 ne bo zmanjšalo teh emisij. NEK2 niti ne moremo postaviti do leta 2030, spoštovani premier, tudi če bi ga danes imeli v strategiji že dogovorjenega.
Tako da prosim za konkretne odgovore:
Kateri ukrepi, kdaj bodo izvedeni, za koliko se bodo na podlagi teh ukrepov znižale emisije toplogrednih plinov in za koliko bo Slovenija zmanjšala emisije toplogrednih plinov do leta 2030?
Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Gospod predsednik Vlade, izvolite.

MARJAN ŠAREC: Spoštovana gospa Sukič, meni je žal, da vas nimam v vladi, ker vse obvladate, pa niste hoteli priti v vlado. Ja, Levica, gospod Trček, pravite, je inteligentna. To je znak inteligence, da se ne gre v vlado ali kako?
Žal mi je, da niste pristopili aktivneje v vlado in tako naprej in da zdaj samo iz klopi opozarjate, kaj vse ni narejeno. Ne gre za papagajsko ponavljanje o NEK2, gre za dejstvo, da bo ta država v prihodnje morala biti energetsko neodvisna, če bomo želeli biti resna država, če ne bomo želeli biti odvisni od uvoza električne energije. To je dejstvo. In to ni nobeno ponavljanje.
Kar se tiče priprave zakonodaje, je na ministrstvih v teku. Mogoče bi se oglasili tam, pa na lastne oči preverili, kaj se dogaja in kaj se ne. Mislim, da je to vaše opozarjanje precej dvolično na nek način. Po eni strani niste bili pripravljeni stopiti v vlado, niti ko smo vam ponujali, da daste kakšne vaše ljudi na kakšna ministrstva, tega niste hoteli, mogoče jih niste imeli. Danes pa tukaj iz klopi seveda zelo lagodno opozarjate na neke stvari. Da se razumeva, nisem proti temu. Imate prav, da opozarjate, in imate prav, da je bilo marsikaj zamujenega, zagotovo. Samo ni nam pa treba ves čas očitati, kako ščitimo kapital, kako ne vem kaj vse počnemo. Mi pač delamo za to, da bi bila Slovenija v prihodnje energetsko neodvisna. To je tisto bistvo. Kar se tiče prometa, ja, javni promet bo treba zagotovo izboljšati in dati ljudem alternativo. Šele potem bomo lahko prepovedali vozila. Zagotovo. In to je vse del celote, ki se ji reče okoljska problematika. In ne pričakujete menda, da se bo v enem letu vse spremenilo, če se prej po vaših besedah 20 let ni o tem razmišljalo. Tako da v svojem bistvu se strinjava, samo vaš način je pa tak, da je precej lagoden, za vas precej lagoden, najlažje je opozarjati in potem kritizirati. To je pa dejstvo, ampak to je vendarle naloga opozicije. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod predsednik.
Gospa poslanka, imate možnost za postopkovni predlog.
Izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Hvala.
Seveda imam postopkovni predlog. Poglejte, kakorkoli obračamo, očitno se resnosti podnebne krize, spoštovani premier, ne zavedate dovolj. Ne morete mi reči, da se je zavedate dovolj, ali jo pa ignorirate v imenu interesov kapitala. In če je to oboje, je pač slabo. Mi moramo emisije toplogrednih plinov razpoloviti, zmanjšati za 50 % do leta 2030. In to vi v isti sapi, medtem ko širite ljubljansko obvoznico, kjer zvišujete frekvenčnost prometa, ki bo izpuste samo še povečalo, vi v isti sapi govorite, da se zavedate, da delate na tem in tako naprej. In to v isti sapi, ko ste z novelo Energetskega zakona omogočili prikrite subvencije industriji, ko nič ne vlagate v posodobitev in razširitev železnic, vi to nam pripovedujete. NEK2, spoštovani premier, je samo obliž, ki ga izrekate ves čas. Ampak NEK2 ni izvedljiv do leta 2030, tudi če bi se med tem že dogovorili zanj. To sem vam tudi prej povedala. Vaša stranka je glasovala na nujni seji proti časovnici zaprtja TEŠ 6 do leta 2030. Pa mi pojasnite potem, kako se vi greste zelene politike. Podnebne spremembe seveda niso neka abstraktna prihodnost, niso teorija zarote, niti niso znanstvena fantastika, ki jo gledamo v filmih, ampak so dejansko tu, občutimo na lastnem kmetijstvu, v lastnem gospodarstvu posledice teh katastrof, ki se nam dogajajo. Bolj kot zavlačujete, spoštovani premier, hujše bodo posledice podnebnih sprememb, težje bo živeti na tem planetu in bolj nasilne bodo na koncu družbene spremembe, do katerih bo zagotovo prišlo. Čas se izteka vsem, nam tukaj v Sloveniji in celotnemu planetu.
Zato lahko opravimo splošno razpravo o tem. Ne razumem, zakaj bi se je izogibali. Moramo jo opraviti, da bomo lahko čim prej ukrepali. Ker če ne bomo, ne bomo prav kmalu razpravljali o ničemer več, ker bo časa preprosto zmanjkalo. Zato predlagam, da se na prihodnji seji končno enkrat temeljito in odkrito o vsem tem pomenimo. Z veseljem bomo pomagali sooblikovati prave politike, če nas boste le poslušali. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka, za vaš proceduralni predlog. O njem glasujemo v sredo v okviru glasovanj.
S tem prehajamo na tretje vprašanje predsedniku Vlade, ki ga postavlja gospa Iva Dimic.
Izvolite, gospa poslanka.

IVA DIMIC (PS NSi): Spoštovani predsednik Vlade.
Slovensko zdravstvo je prioritetno v zadnjih osmih letih reševalo osem ministrov in štirje predsedniki vlad, vključno z vami. Število čakajočih nad dopustno mejo se je povečalo na 36 tisoč. Zmanjkuje zdravil za bolnike z rakom. Kemoterapijo prejemajo kar na hodnikih, pa še stole naj bi prinesli s seboj. Javni zavodi se ukvarjajo s pomanjkanjem zdravstvenih delavcev, zdravnikov in njihovim odhajanjem v tujino. Država išče kadre v Srbiji in na Filipinih. Denarja za investicije, obnove in posodobitve pa je v proračunu premalo. Ljubljanski župan bi funkcionalno zemljišče pri URI Soča prodal kar na dražbi. Prepotreben zakon o dolgotrajni oskrbi pa kar ne ugleda luči.
V Novi Sloveniji se zavedamo stisk vseh bolnikov. Slovenija je prebogata država, da bi ljudje trpeli in umirali v čakalnih vrstah, ki so nerazumno dolge.
Zanima me:
Ali podpirate predlog krščanskodemokratske sredine, da bi bolni in umirajoči pacienti ustrezno in dostopno zdravstveno oskrbo prejeli v čim krajšem času pri kateremkoli izvajalcu zdravstvenih storitev, bodisi pri javnem bodisi pri zasebnem izvajalcu na stroške ZZZS, kamor se bo očitno tudi zaradi vaše podpore in odločitve stekel ves denar za zdravstvo?
Nerazumljivo je, da na primer za ortopedski poseg, ki ga pacienti opravijo v tujini, ZZZS povrne stroške napotenega zdravljenja, medtem ko je za isto storitev v Sloveniji pri zasebnem izvajalcu bolnik samoplačnik.
Spoštovani predsednik Vlade, je to razumljivo?

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka, za vaše vprašanje.
Gospod predsednik Vlade, izvolite.

MARJAN ŠAREC: Hvala lepa za vprašanje.
Razumem, da ste v uvodu želeli nanizati čim več katastrofičnih dejstev in čim več slabega, da bi zvenelo še bolj zlovešče, ampak tako črno pa spet ni. Naj to ne izzveni kot neko opravičevanje, ampak je dejstvo.
Malo se bom na hitro sprehodil skozi vaše naštevanje. Da zmanjkuje zdravil za bolnike z rakom. Ja, zgodil se je en primer. Kriv je bil izključno dobavitelj, ki Onkološkemu inštitutu zdravila ni dostavil v roku, niti ni vodstva o tem pravočasno obvestil. Zato bodo sledile tudi pogodbeno določene sankcije. Bistveno pa je, da je Onkološki inštitut z interventnim uvozom iz tujine zdravilo že prejel in predvsem da so bolniki, taka zagotovila imam, zdravilo že prejeli.
Drugič, glede tega, da bolniki kemoterapijo prejemamo na hodniku. Pomanjkanje prostorov je težava. Poslopje gastroenterološke klinike je staro in pod spomeniškim varstvom, a poteka investicija na drugi lokaciji za razbremenitev teh prostorov. Rok za končanje je april 2020.
Očitek o pomanjkanju zaposlenih v zdravstvu ne drži. Število zdravnikov se je v zadnjih treh letih zvišalo za desetino. Število delavcev v zdravstveni negi pa za 9 % in pol. Zviševale so se tudi plače. Medicinskim sestram nazadnje letos, in to kar dvakrat, in sicer za 4 do 12 %, nekaterim pa tudi že leta 2017.
Glede zemljišč ob Soči. Naj povem, da se do ravnanj Mestne občine Ljubljana ne bom opredeljeval. Je pa Ministrstvo za zdravje svoje delo opravilo. Državno odvetništvo je na njegovo pobudo vložilo predlog za ugotovitev, povedano preprosto, da dve parceli kot pripadajoči zemljišči sodita k stavbam inštituta Soča. Torej tudi na tem področju se dela in verjamem, da bo tudi Mestna občina Ljubljana ravnala razumno in da bo Soča dobila to zemljišče. Tako bi bilo za pričakovati, če je tudi Mestni občini Ljubljana za bolnike in za to, da naredimo nekaj dobrega za ljudi.
Zakon o dolgotrajni oskrbi bo Vlada potrjevala v prvi polovici leta.
Glede podaljševanja čakalnih dob pa pričakujem, sedaj pa že res, dokončno ureditev evidenc. Ciljam na tehnične razloge, na ustrezno poročanje izvajalcev storitev, ker teh ponavljajočih se ugotovitev, kdo vse v sistem ni bil zajet, imamo pa res že vsi počasi dovolj in tukaj je upravičena že kar jeza. S tem se tudi napihuje število čakajočih, ki pa jih v resnici ni tolik več, seznami pa šepajo. Upam, da se bo to odpravilo.
Toliko o vaših uvodnih očitkih. Nekaj pojasnil sem dal. Razumem sicer srž vprašanja, ciljate na čakalne dobe. Naj najprej spomnim na sprejeti aneks 3 k splošnemu dogovoru za leto 2019. Njegovo bistvo je pacientom omogočiti več storitev, izvajalcem pa zagotoviti plačilo izvedenega obsega programa. S tem je Vlada zagotovila dodatnih 10 milijonov za storitve, na katere se čaka najdlje, kot so denimo ortopedske operacije, angiografija, operacije na ožilju itn.
V izvajanje aneksa 3 so vključeni javni zdravstveni zavodi in koncesionarji, zasebniki za enkrat niso. Poznam zamisel vaše stranke, da bi v skrajševanje čakalnih dob vključili tudi njih, vendar to v skladu z veljavnim zakonom o zdravstveni dejavnosti ta hip ni mogoče. Sem zagovornik javnega zdravstvenega sistema, ki mora biti dostopen vsem pod enakimi pogoji. Pri zdravju si elitizma pač ne smemo dovoliti oziroma privoščiti. Zdravje ne sme biti odvisno od socialnega statusa. V koalicijskem sporazumu smo se zavezali partnerji, da bomo pri skrajševanju čakalnih dob najprej izčrpali vse možnosti in kapacitete v javnih ustanovah, šele na koncu, dopuščeno kot možnost, pa bi vključili tudi zasebnike.
Kot ste videli, sem na večino vaših očitkov odgovoril, in tudi kar se zasebnikov tiče, so vrata zagotovo še odprta, nismo rekli zadnje besede, bomo pa storili vse, da bo tako, da bo v korist bolnikov.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod predsednik, za vaš odgovor. Gospa poslanka, imate možnost zahtevati dopolnitev.

IVA DIMIC (PS NSi): Spoštovani predsednik Vlade!
Bolnikom je treba zagotoviti pravico do zdravljenja in ne do čakalnih vrst. Žal me z odgovori niste prepričali, ker niste ponudili rešitve. Vaše rešitve ne dajo rezultatov, ampak povzročajo škodo. Sloveniji zagotovi ni v ponos, da bo pacientka na operativni poseg čakala trinajst let. To ni v ponos Sloveniji in ni ponos vaši vladi. V zdravstveni blagajni se je v zadnjem desetletju zbralo milijardo več sredstev, med tem pa se čakalne dobe in dostopnost do zdravstvenih storitev podaljšujejo. Ukinjate dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki edino deluje, saj zavarovalnice storitve bolnišnicam redno v roku plačujejo, medtem ko ZZZS to počne celo s trimesečnim zamikom oziroma zamudo.
V čem je smisel ukinitve dopolnilnega zavarovanja, če pa bomo morali plačevati zagotovo isti znesek – od 35 evrov do celo 100 evrov ZZZS iz neto plače?
Spoštovani predsednik! Pojasnite, kaj bo od četrtka boljše in bolje za bolnike in dostopnost do zdravstvenih storitev. Dejali ste, da so se dodatne storitve plačale, pa vendarle, ena izmed slovenskih bolnišnic že tri mesece ne izvaja operacij srčnih spodbujevalnikov. Kaj to pomeni?
Je to skrajševanje čakalnih vrst ali podaljševanje, ker nimajo odobrenega dodatnega programa za izvajanje te storitve?
Ljudje že tri mesece čakajo v eni izmed slovenskih bolnišnic, da bodo v naslednjem letu prišli verjetno na operacijo, kje jim bodo ustavili srčne spodbujevalnike.
Je to za vas reševanje problematike?

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Gospod predsednik Vlade, izvolite.

MARJAN ŠAREC: Če bi bil nesramen, bi rekel, da ste imeli tudi vi možnost imeti celo zdravstvenega ministra v tej vladi, pa se niste odločili, da boste šli v to vlado. Ja, če vi ponavljate ene stvari, jih lahko tudi jaz.
Kar se tiče pa stvari, ki sem jih nanizal, pravite da nisem nanizal rešitev. Sem povedal, da vse tisto, kar ste očitali v vašem vprašanju, vse tiste zadeve sem pojasnil, zakaj je prišlo do česa in kje je prišlo.
Kar se tiče čakalnih dob, sem tudi pojasnil, da še vedno šepajo evidence. Te evidence je zagotovo treba urediti. Seveda pa ne pričakujete, da grem sam osebno v nek, ne vem, IT center in tam urejam evidence ali pa premetavam papirje. Mi smo kot vlada oziroma tudi minister za zdravje je to že zdavnaj naročil, da se te zadev uredijo in zadeve se tudi urejajo. Ko bomo imeli pa končno takšne evidence, da bomo res vedeli, koliko ljudi čaka, se bo pa tudi tam kaj spremenilo. Kar se tiče čakalnih dob, te niso povsod enake in se je treba prizadevati, da se tam, kjer so nujni posegi, kjer pacient res ne more in ne sme čakati, zadeve izboljšajo. Smo tudi sklenili te prej omenjene anekse za izboljšanje razmer, pa tudi finančno smo spodbudili sistem. Je pa odvisno tudi od ljudi, ki v tem sistemu delajo. Saj veste, tudi sam imam z zdravniki takšne in drugačne izkušnje. Večinoma so dobre, je pa tudi kakšna taka, o kateri tu ne bi želel govoriti. Vsega tudi ne more regulirati zakonodaja, vsega ne more regulirati država, ampak je nekaj tudi na kolektivih, kjer se porajajo problemi, in nekaj je tudi na organizaciji dela in na izvajanju procesov. Pa naj to spet ne zveni kot opravičevanje, ampak takšna so dejstva. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod predsednik Vlade.
Gospa poslanka, imate možnost za postopkovni predlog. Vidim, da boste izkoristili. Izvolite.

IVA DIMIC (PS NSi): Skladno s poslovnikom zahtevam, da se o odgovoru predsednika Vlade opravi razprava, saj Vlada z nerazumnimi odločitvami ogroža javni zdravstveni sistem v Sloveniji. Naj povem, da krščanskih demokratov ne zanima ameriški zdravstveni sistem, ampak zahodnoevropski delujoči model, v katerem delujejo in kamor odhajajo tudi naši zdravniki. V osmih letih tega obdobja sem priča izgradnji različnih omrežij določenih političnih strank. Če ima Desus SIGD, smo lahko pretekli teden brali o mreži SD v Petrolu.
Zato se sprašujem, ali nastaja novo omrežje pod vplivom LMŠ za privatizacijo zdravstva, in predlagam, da se opravi o tem odgovoru razprava. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Nemogoče je odgovarjati, če imate postopkovni predlog. O njem bomo glasovali v sredo.
Prehajamo na vprašanja predsedniku Vlade s strani koalicije.
Gospod Jani Möderndorfer, izvolite.

JANI (JANKO) MÖDERNDORFER (PS SMC): Spoštovani predsednik, to vprašanje ne bo nič manj pomembno kot vsa opozicijska vprašanja, še posebej, če se pogovarjamo v luči precepljenosti v Republiki Sloveniji. Dejstvo je, da nas v zadnjem času preseneča ponovni vznik okuženosti, še posebej se govori o ošpicah, zagotovo pa je problem tudi pri ostalih zelo pomembnih nalezljivih boleznih. Zadnji primer iz Komende govori o vedno večji zadržanosti staršev do tega, da bi cepili svoje otroke. Seveda je vprašanje pomembno predvsem zato, ker je Svetovna zdravstvena organizacija to opredelila kot eno največjih nevarnosti za zdravje populacije. Botrovalo pa je v zadnjem času, še posebej če ugotovimo, da v zadnjih desetih, petnajstih letih je ta precepljenost s 95 % padla na 93 %, kar po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije lahko pomeni nevarnost za epidemije. Če kaj, potem je zagotovo nacionalna varnost zdravja slovenskega prebivalstva prva in v ospredju, zato je zagotovo vprašanje, od kod izvira ta strah in trepet staršev, da ne cepijo svojih otrok. Treba je ugotoviti, da po zadnjih raziskavah, ki so jih opravili, gre samo za dve osebi, ki sta predstavnika kapitala, kjer še posebej preko socialnih omrežij, Facebooka, tako imenovane internet diagnoze postavljajo pred ospredje varnosti otrok, kar pa pomeni, da se sprašujemo naslednje: Ali bo – in zato vprašanje vam, predsednik Vlade, in ne ministru za zdravje, kajti posebej je dilema tudi v ostalih državah, ali za tem stoji celotna vlada – oziroma kdaj bo prišel spremenjen zakon o cepljenju, ki bo zelo jasno odgovoril tudi na vprašanja o obveznosti cepljenja otrok?
Še posebej ob dejstvu, da se je v prejšnjem tednu pojavila celo nova peticija stranke za cepljenje, zdravje otrok, ki se pravzaprav bori, da bi pravzaprav prepovedali oziroma odmaknili prepoved in naredili cepljenje kot neobvezno. To se mi zdi svojevrsten primer in zato predsednik Vlade predvsem vam vprašanje, vi in vaša vlada, stojite za tem:
Kdaj bo ta zakon na dnevnem redu?
Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod predsednik Vlade, izvolite.

MARJAN ŠAREC: Hvala lepa.
Nekaj dejstev ste že navedli v samem vprašanju, tako da jih bom nekaj dodal. Cepljenje je doslej rešilo več življenj kot katerikoli drug zdravstveni ukrep, po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije cepljenje prepreči najmanj 2 milijona smrti na leto in bi jih lahko preprečilo še dodatnih milijon in pol, če bi bil delež cepljenih večji. Poleg tega gre za najbolj varen in učinkovit preventivni ukrep v boju proti nalezljivim boleznim, ki se, kar ni nepomembno, zaradi globalizacije in načina življenja širijo vse hitreje. Tudi v Sloveniji. Ob več primerih ošpic, nazadnje v Škofji Loki in Komendi, sicer ni razlogov za preplah, a pojava te bolezni nikakor ne gre podcenjevati. Prav nasprotno. Medtem ko Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da je nasprotovanje cepljenju ena od desetih največjih groženj globalnemu zdravju, doma opažamo dvoje, da delež cepljenih upada in je s 93 % nekoliko pod priporočljivo mejo, ki je pri 95 %, po drugi strani pa v oči bode statistika, denimo obolelih za ošpicami, med letoma 1999 in 2009 v Sloveniji ni bilo niti enega primera ošpic, nato zgolj po nekaj na leto, izstopalo je leto 2014, ko jih je bilo kar 52. Letos je pojavov ošpic spet občutneje več. Do minulega petka jih je bilo že 30. Nasprotniki cepljenja bodo rekli – ja, in? Ampak to je precej lahkomiseln odgovor, morda celo egoističen.
Pa ne govorim o primerih, ko gre za opustitev cepljenja takrat, ko obstajajo medicinsko utemeljeni razlogi. Še zdaleč ne. Nekateri imajo razloge, da se ne cepijo, in to je upravičljivo. V mislih imam zavračanje cepljenja zaradi mitov, predsodkov, zavajanj, nevednosti, nepreverjenih informacij, neutemeljenih govoric. Pogrešam razmislek o tem, ali z necepljenjem svojega otroka ogrožamo njegovo življenje, ali ogrožamo življenje nekoga drugega, življenje nekega drugega otroka, ki ne sme biti cepljen. Je takšno ravnanje odgovorno?
Kakorkoli, odgovorno bo ravnanje Vlade. Naj ne bo dvoma. Nasprotniki cepljenja ne bodo uspeli s predlogi, naj postane prostovoljno. Ne, ostalo bo obvezno. Celo več, do aprila bo pripravljena novela Zakona o nalezljivih boleznih, ki bo prinesla spremembe pri dolgotrajnih upravnih in administrativnih postopkih, povezanih z opustitvijo cepljenja iz medicinskih razlogov. Zakaj? Zato ker so določbe iz veljavnega zakona pogosto, da ne rečem, pretežno predmet zlorab. Pri več kot 95 % vlog za opustitev cepljenja namreč ni ugotovljenih medicinskih razlogov za opustitev, pač pa gre zgolj in izključno za osebne razloge tistih, ki cepljenju nasprotujejo.
Pa imam še precej napisano, pa ne bom več, bom povedal samo s primerom, tako kot sem povedal prejšnji teden, ko sem bil na obisku pri vojakih. Tisti, ki najbolj govorijo, da je treba vojsko ukiniti, so v primeru krize prvi tukaj, ki pritečejo in rečejo, zaščitite nas, pomagajte nam. In ravno tako je tukaj. Ko bo zbolel otrok tistega, ki ni dal cepiti, bo prvi, ki bo v vrtcu dvignil glas in bo zahteval za svojega otroka pač vse najboljše in tako naprej. Skratka, na nas starših je, da smo razumni in da ne podlegamo nekim govoricam in nekim prepričanjem, ki smo jih v neki demokratični, izobraženi družbi že zdavnaj izkoreninili. Na podlagi nekaj primerov, kjer je bilo cepljenje neuspešno ali pa je morda povzročilo stranske učinke, zagotovo ne gre jemati celote. Upam, da sem bil dovolj izčrpen. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod predsednik.
S tem zaključujemo prvi sklop štirih vprašanj in se vam, predsednik Vlade, zahvaljujem za podane odgovore.
Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prehajamo na vprašanje in odgovore ministric in ministrov. V skladu z 247. členom poslovnika Državnega zbora bomo odgovarjali na vprašanja, postavljena na 12. in 13. seji Državnega zbora.
Minister za kulturo mag. Zoran Poznič, bo odgovoril na vprašanje gospoda Zvonka Černača v zvezi z upravljanjem in gospodarjenjem z nepremično kulturno dediščino.
Gospod minister, izvolite.
Minister, minutaža vam teče, vi pa ste tiho.

MAG. ZORAN POZNIČ: Hvala za vprašanje. Sem počakal, da je nastalo malo miru.
Ministrstvo za kulturo zagotavlja proračunska sredstva za obnovo kulturnih spomenikov v okviru spomeniškovarstvenih projektnih razpisov na osnovi 40. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine. Predmet razpisov je sofinanciranje izvedbe gradbeno-obrtniških posegov za ohranjanje kulturnovarstvenih sestavin na kulturnih spomenikih in sofinanciranje izvedb konservatorsko-restavratorskih posegov na kulturnih spomenikih. Osnovni pogoj, da ministrstvo sofinancira posamezne objekte kulturne dediščine, je, da so enotne dediščine razglašene za kulturni spomenik lokalnega ali državnega pomena.
Ministrstvo za kulturo skrbi za ohranjanje kulturne dediščine v okviru svojih proračunskih možnosti. Okvirna vrednost vseh razpoložljivih sredstev, namenjenih za razpise, je samo okoli 800 tisoč evrov letno, kar predstavlja približno eno četrtino glede na potrebna, se pravi zaprošena sredstva prijaviteljev spomeniškovarstvenih projektov. Ta denar se razdeli in ti projekti se izbirajo na osnovi razpisnih meril in kriterijev, torej glede na ogroženost in pomembnost posameznega spomenika. Spomeniki državnega pomena dobijo malenkost več točk kot spomeniki lokalnega pomena, pomembnost za ohranitev avtentičnih materialov, tehnologij, znanj in veščin ter pomembnost projekta za vlogo v javnem dogajanju za popularizacijo spomenika ter povezanost z drugimi razvojnimi projekti ali programi ter ob upoštevanju 10. in 11. člena Zakona o Triglavskem narodnem parku. Kriteriji niso opredeljeni glede na zvrst dediščine. To pomeni, da v izbor pridejo tisti razglašeni kulturni spomeniki, ki dosežejo večje število točk. Ministrstvo za kulturo se zaveda, da je sredstev za obnove in vzdrževanje spomenikov občutno premalo. Opazen je zelo zaskrbljujoč trend zmanjševanja integralnih proračunskih sredstev za obnovo kulturnih spomenikov v preteklih letih, recimo, od več kot 7,8 milijona evrov integralnih proračunskih sredstev v letu 2009 do samo 1,8 milijona sredstev v letu 2019.
Ministrstvo za kulturo želi pospešiti prenovo vseh kulturnih spomenikov in izboljšanja stanja na področju kulturne dediščine, zato je pripravilo tudi predlog zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi. To je tako imenovani kulturni evro, ki pa bo za sanacijo vsega tega premoženja narodnih zakladov in spomenikov zagotovil dodatna proračunska sredstva. Dodal bi morda še stavek, da za spomenike državnega pomena, ki so v državni lasti in so v upravljanju Ministrstva za kulturo, ima Ministrstvo za kulturo posebne proračunske postavke, s katerim zagotavljamo predvsem nujna vzdrževalna dela na teh spomenikih.
Glede vprašanja, specifično, nočne osvetlitve Predjamskega gradu, je Ministrstvo za kulturo naročilo pristojni spomeniškovarstveni službi, da preveri morebitne razloge nočne zatemnitve Predjamskega gradu in da Ministrstvo za kulturo obvestijo o smernicah spomeniškovarstvenega upravljanja z gradom. Na osnovi poročila bo ministrstvo v nadaljevanju to zadevo, vključno s pogoji nočne osvetlitve, urejalo z najemnikom spomenika nacionalnega pomena. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod minister.
Gospod poslanec, izvolite.

ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Hvala lepa, spoštovani minister, za odgovor.
Sem se že ustrašil, da ste zgrešili vprašanje, ampak na koncu ste nekaj malega vseeno povedali. Jaz sem vas na oktobrski seji spraševal o tem, zakaj Predjamski grad ni osvetljen in kdaj bo ponovno osvetljen. Odgovor na to vprašanje pa ni povezan s spomeniško službo. Tako, sem pokazal na oktobrski seji, je zgledal Predjamski grad ponoči, dokler ni nove najemne pogodbe za upravljanje z njim podpisal gospod Marjan Batagelj v času vlade Alenke Bratušek leta 2013. In tako zgleda Predjamski grad ponoči od takrat dalje, ko z njim upravlja gospod Marjan Batagelj preko iste družbe, ki upravlja tudi Postojnsko jamo. Odgovor, zakaj Predjamski grad danes ni osvetljen, je podal gospod Batagelj Marjan sam in verjamem, da ste si ga lahko tudi sami v medijih prebrali. Ko je bil o tem povprašan, je dejal, da so pač stroški za električno energijo previsoki.
Predjamski grad danes ni osvetljen zaradi tega, ker bi bil skoraj 10-milijonski dobiček iz upravljanja s Postojnsko jamo in Predjamskim gradom nekaj 100 evrov nižji, če bi bilo treba za osvetlitev nameniti del teh sredstev. To je pravi odgovor na moje vprašanje, ki ga žal iz vaših ust, minister, nisem slišal, tako kot ga nisem slišal iz ust vašega predhodnika, ko sem isto poslansko vprašanje postavil pred letom dni. In v letu dni se to vprašanje ni uredilo. Takrat mi je vaš predhodnik dejal, da je pač najemna pogodba taka, da ne omogoča obveze tistega, ki z gradom upravlja, da bi ga zavezovali k osvetlitvi gradu. Zdaj si pa predstavljajte, da blejski grad ne bi bil osvetljen, pa da ljubljanski grad ne bi bil osvetljen, pa da številni gradovi po Sloveniji, ki predstavljajo pomemben del naše stavbne in s tem tudi kulturne dediščine, celo razvaline so osvetljene, ne bi bili osvetljeni.
Zato vas sprašujem:
Kdaj bo Predjamski grad ponovno osvetljen?

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod minister, izvolite.

MAG. ZORAN POZNIČ: Hvala.
Jaz sem bil s tem problemom seznanjen šele ob postavitvi vašega poslanskega vprašanja meseca oktobra. Jaz žal takrat zaradi višje sile nisem mogel odgovoriti, pa v resnici odgovarjam sedaj. Mi pravzaprav še opravljamo poizvedbo, zakaj je do tega prišlo in lahko vam obljubim, da naslednjič takega vprašanja ne bo več treba postavljati. Globoko se strinjam z vami, da je takšno stanje, kot je sedaj, v resnici nevzdržno. Pri vsem tem pa moram vseeno opozoriti še na različne druge motive, različna druga dejstva, ki na en način v tej birokratski, če temu tako rečem, kopici preprečujejo takojšnjo in odločno rešitev takšnih problemov. Opozorjen sem bil, to zdaj govorim čisto neuradno, na zelo številno kolonijo netopirjev v samem gradu, ki naj bi jih nočna osvetlitev motila in tako naprej in tako naprej. Tu prihaja do nekaterih zanimivih odgovorov, vsaj zame. Še enkrat pa povem, da bomo to zadevo promptno, če je v tej naši ljubi Sloveniji hitro možno, v resnici tudi rešili. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala.
Gospod poslanec, imate možnost za postopkovni predlog.
Izvolite.

ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Ja, hvala lepa.
Jaz nimam nobenega razloga, da ne bi ministru verjel, ampak izkušnje iz preteklosti kažejo, da včasih dobre besede ostanejo iz takih ali drugačnih razlogov, pa tudi zagotovila samo obljube in na papirju. Zaradi tega predlagam, da Državni zbor vseeno odloči o tem, da o tem odgovoru opravimo na naslednji seji razpravo. Če bo ta razprava izglasovana in če bo do takrat, torej do januarske seje, kar je več kot mesec dni časa, ta zadeva urejena, potem bomo to razpravo zelo hitro zaključili. Jaz se obvezujem, da jo bom v enem stavku zaključil, če bo to urejeno, in se bom takrat ministru zahvalil, da je to uredil. Ker me pa izkušnje prepričujejo o tem, da mnogokrat dana zagotovila tudi v Državnem zboru kasneje niso uresničena, predlagam, da se o tej zadevi Državni zbor vseeno pogovori oziroma da o tem odgovoru ministra opravimo razpravo. Tukaj je bilo danes povedano nekaj, kar ne drži. Ti razlogi, ki so bili izpostavljeni, da je problem osvetlitve povezan s populacijo netopirjev in tako naprej, ne držijo. Glejte, desetletja je bil Predjamski grad osvetljen. Netopirji so v ozadju tega Predjamskega gradu, v tistem zadnjem delu živeli tudi takrat, živijo danes in bodo živeli tudi čez stoletja in tisočletja. V odgovoru vašega predhodnika pred letom dni to vprašanje ni bilo izpostavljeno. Izmislil si ga je nekdo post festum. Pravi odgovor je ta, ki sem vam ga jaz povedal in ki ga je tudi gospod Marjan Batagelj po tistem, ko je bil vprašan, zakaj Predjamski grad ni več osvetljen, za enega od primorskih časnikov povedal, da zaradi tega, ker so stroški osvetlitve previsoki. Torej Predjamski grad danes ni osvetljen zaradi tega, ker bi bil skoraj 10-milijonski dobiček, ki nastaja iz naravne rente Postojnske jame, nekaj sto evrov manjši. Tega država ne sme dopuščati, kajti večji del tega dobička se ustvarja iz naravne rente, večji del tega dobička se ustvarja iz ekstra naravne rente in nobenega razloga ni, da Predjamski grad zaradi nekaj sto ali pa, če želite, nekaj tisoč evro na letni ravni ne bi bil osvetljen. Države, ki skrbijo za svojo stavbno in kulturno dediščino, jo tudi pokažejo ljudem. Vsak najemnik je to dolžan po pogodbi tudi storiti. Zadolžen je tudi za popularizacijo in predstavitev te dediščine vsem, ki si jo želijo ogledati tako podnevi kot ponoči. Vse države to počnejo. Če se peljemo po Evropi, če se peljemo po Sloveniji, lahko opazimo našo stavbno kulturno dediščino, ki je lepo osvetljena in prezentirana ljudem in tako mora biti tudi v primeru Predjamskega gradu. Tako je bilo vedno, tako je bilo do leta 2013 in tako bi moralo biti tudi leta 2019. Zaradi tega pričakujem, da se bo to uredilo.
Ne glede na to pa predlagam, da če ne bo urejeno, o tem opravimo razpravo na naslednji seji Državnega zbora. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec. O vašem postopkovnem predlogu glasujemo v sredo v okviru glasovanj.
S tem prehajamo na vprašanja za ministra za finance dr. Andreja Bertonclja.
Gospod minister, najprej odgovarjate na vprašanje gospoda Marka Bandellija v zvezi z zamenjavo uprave Petrola. Izvolite, gospod minister.

DR. ANDREJ BERTONCELJ: Hvala lepa, spoštovani poslanec.
Vaše vprašanje se nanaša na korporativno upravljanje družb, torej kapitalskih naložb Republike Slovenije. Naj mi bo dovoljeno, da najprej povem načelno stališče. Korporativno upravljanje je v Sloveniji, kar se tiče zakonodaje, med drugim tudi Zakona o Slovenskem državnem holdingu, smernic upravljanja družb v državni lasti, pravil Ljubljanske borze, smernic korporativnega upravljanja v skladu z mednarodnimi inštitucijami, kot je OECD, jaz bi rekel, vzorno urejeno. Poglejte, način, kako se imenujejo nadzorniki skozi javni razpis, skozi oceno strokovne komisije, skozi ožji izbor na Ministrstvu za finance in ne nazadnje skozi zelo visoko postavljeno merilo, to je, da je nadzornik imenovan s 46 glasovi v Državnem zboru. Torej enako merilo, kot velja za predsednika Vlade, guvernerja in še koga drugega.
Ravno Zakon o Slovenskem državnem holdingu, ki je bil sprejet v Državnem zboru, je imel za cilj, da se loči vloga države, če rečemo, politike, od upravljanja kapitalskih naložb, ki so v lasti Republike Slovenije. V tem primeru imamo to, jaz mislim, da dobro urejeno, v primerjavi z evropskimi državami pravzaprav zelo dobro urejeno. Ne nazadnje se kažejo tudi rezultati: donosne kapitalske naložbe / nerazumljivo/ se je v teh letih, od kar imamo ta zakon, podvojil. Toliko lahko s svoje strani pokomentiram. Vedno pa obstajajo neke anomalije, ki smo jih v Državnem zboru že obravnavali, in na nekaj poslanskih vprašanj s tem v zvezi sem že odgovarjal. Te anomalije je treba odpraviti in iz tega se je treba nekaj naučiti. Ni pa v moji pristojnosti, da bi lahko komentiral posamezen primer, posamezno družbo. V navedenem primeru, nanaša se na javno delniško družbo Petrol, ki je pomembna naložba, ki je v tem delu v pomembnem obsegu naložba Republike Slovenije kot SDH, pa je bilo pravzaprav v preteklem času že veliko povedanega s strani uprave, s strani nadzornega sveta in ne nazadnje, kar je tudi prav, s strani skupščine delničarjev, ki je pojasnila ozadje teh dogodkov.
Jaz vsem tem informacijam, pojasnilom, ki so jih dali na skupščini delničarjev – v tem primeru, poudarjam, je pa pomembno, da so vsi delničarji enakomerno obveščeni – pravzaprav težko sam v vlogi finančnega ministra karkoli dodam. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod minister.
Gospod poslanec, imate možnost zahtevati dopolnitev odgovora. Vidim, da boste izkoristili. Izvolite.

MARKO BANDELLI (PS SAB): Hvala, predsednik.
Minister, saj ste dobro razumeli, kaj sem hotel vprašati – kdaj in na kakšen način je opravičljivo, da politika stopi tja, kjer so državna podjetja nadzorovana in upravljana? Kdaj in ali je to prav ali to ni prav? Jaz nimam tega odgovora, četudi, kot veste, sem bil sam predsednik Nadzornega sveta RTV Slovenija in name ni vplival nihče, kot sem se odločal za določene reči. Kar se je pa na Petrolu zgodilo, v začetku smo se spraševali vsi skupaj, zakaj mora celotna uprava oditi, in to s takim dobičkom, s takimi lepimi rezultati. Na koncu pa se je ugotovilo, da ne more uprava vplivati na nadzornike, če smo v korporativnem upravljanju. Mislim, da so nadzorniki v tem primeru edini, ki lahko kontrolirajo, gledajo, nadzorujejo, saj zato so tudi nadzorniki in so postavljeni od določenih ljudi. Veste sami, na Vladi ste hoteli, je bil en predlog Alenke Bratušek, da bi bilo prav, da bi Vlada potrdila kandidate za podjetja v državni lasti, da bi dala Vlada soglasje, v tem smislu. Mislim, da je to tudi pravilno, ker mislim, da je prav, da Vlada nadzoruje kapital, ki ga imamo v Sloveniji. To je povsem legitimno v pogledu.
Evo, tu je šlo moje vprašanje:
Zakaj po eni strani ne maramo tega, po drugi strani pa vplivamo? Se pravi, da ali pa ne, tu je problem.
Kar se tiče pa Petrola, mislim, da je bilo pravilno, da so jih nagnali, po domače povedano, ker mislim, da so hoteli vplivati na nadzor s svojimi zadevami, kar je za nas popolnoma nesprejemljivo. Samo toliko. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Naslednje poslansko vprašanje za gospoda ministra je postavil gospod Vojko Starović, vezano pa je na plačevanje varščine medijem.
Gospod minister, izvolite.

DR. ANDREJ BERTONCELJ: Hvala lepa.
Spoštovani poslanec, saj na nek način se ti dve vprašanji povezujeta z vidika pristojnosti Ministrstva za finance in predvsem sistemskih ukrepov na področju finančnega premoženja države. Kot je bilo predhodno že tudi omenjeno, je za upravljanje kapitalskih naložb Republike Slovenije in tudi tistih, ki so v lasti Slovenskega državnega holdinga, v skladu z Zakonom o Slovenskem državnem holdingu pristojen Slovenski državni holding. Treba je poudariti, da SDH v tem delu izvršuje korporacijska upravičenja delničarja oziroma družbenika. Kar se tiče enega nivoja nižje, kaj se dogaja pa v posamezni družbi, bodisi da je to China družba ali pa družba, če v tem konkretnem primeru sprašujete, ki je kapitalska naložba države, je pa na poslovodstvu, ki sklepa posamezne posle, kakršnikoli so, to je pristojnost in odgovornost poslovodstva. Je pa vloga nadzornih svetov, in vse te družbe imajo nadzorne svete, ki v smislu dobre prakse korporativnega upravljanja nadzirajo te družbe. Jaz kot minister za finance nimam vpogleda, in prav je tako, v posamezne konkretne posle. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod minister.
Gospod poslanec, izvolite.

VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Hvala za besedo, predsedujoči.
Mislim, da je velik problem v celem prostoru. Včasih so rekli, da so mediji sedma sila, zdaj pa vsi pravijo, da so druga sila za vojsko in za mednarodnimi financami oziroma mednarodnega monetarnega sistema. Dejansko mediji ogromno vplivajo na mnenje in stališča ljudi o dogajanju v družbi, naj bo v parlamentu, naj bo v posameznih organizacijah, naj bo v občinah, naj bo v samoupravni skupnosti. Imajo ogromen vpliv, ker skozi medije ljudje izvedo. Mediji kanalizirajo posamezne novice, ali objavijo ali ne objavijo, ali je taka objava, ali so fake novice – kar je sedaj v modi, ki imajo izreden vpliv. Jaz mislim, da bi morala tu država, ne samo vaše finančno ministrstvo, ki je vseeno v končni fazi nadzornik, kar se dogaja v družbah, ker postavlja in sistem in volitve notri, da bi morala Vlada pristopiti k temu problemu, da dejansko se izkazuje to, kar je bilo razumeti, da se nekaterim novinarjem plačuje varščina, da ne objavljajo slabe novice. Na drugi strani se pa tudi dogaja, ker so zasebni mediji, da usmerjajo uredniško politiko in tako naprej, izkrivljajo dogajanje, percepcijo dogajanja, kaj se dogaja v naši družbi. Morali bi zavzeti eno politiko in eno stališče. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod minister, ali želite odgovoriti ali na tej točki zaključimo?

DR. ANDREJ BERTONCELJ: Jaz bi vseeno prosil za eno kratko pojasnilo, ker ste omenili, da sem minister za finance nadzornik. Ministrstvo za finance ni nadzornik. Vsaka družba im svoje poslovodstvo in vsaka družba ima svoj nadzorni svet. In ni v pristojnosti Ministrstva za finance, da bo gledalo ali pa preverjalo vsako posamezno fakturo v družbah, ne glede na lastništvo. Pravzaprav zato na vprašanje kot tako težko odgovorim.
Bi pa poudaril, da se družbe, pri katerih ima država večinski delež, po Zakonu o Računskem sodišču šteje za uporabnike javnih sredstev. V ta okvir sodijo revizijske pristojnosti Računskega sodišča in če imate te informacije, ki ste jih navedli, jaz jih nimam, lahko kot poslanec Državnega zbora irelevantne informacije v zvezi s posameznimi družbami v državni lasti naslovite na Računsko sodišče kot predlog, ki ga bo to potem obravnavalo po njihovi presoji pri določanju revizij. To bi bil pravi postopek in korak. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala.
Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Pred nami so štiri vprašanja za ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ker je dr. Aleksandra Pivec odsotna zaradi bolezni, vsa štiri vprašanja prenašam na naslednjo sejo, torej na 15. redno sejo Državnega zbora, razen če mi drugače javite in želite potem pisni odgovor, kar je tudi naknadno možno, da mi javite.
S tem prehajamo na vprašanja za ministra dr. Jerneja Pikala.
Najprej boste, gospod minister, odgovarjali na vprašanje gospoda Željka Ciglerja, ki je vezano na razpis za sofinanciranje investicij v šole in vrtce.
Izvolite, gospod minister.

DR. JERNEJ PIKALO: Hvala lepa, gospod predsednik. Gospe in gospodje! Spoštovani poslanke in poslanci, pa seveda kolegice in kolegi iz vladnih klopi!
Kar se tiče izvedbe razpisa za sofinanciranje občin glede novogradenj in dograjevanja osnovnih in pa vrtčevskih kapacitet, je tako, in tu imate prav, da jih pravzaprav ta država od leta 2011 ni razpisala. Zaradi tega nam na tem področju zija ena velika luknja. Lahko samo rečem, da mi je žal, da teh razpisov ni bilo. Bila so pač leta krize. In če kje, pa ni bilo samo tu, tudi na drugih investicijah, ki se tičejo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, je bilo tako. Tudi na drugih investicijah smo na žalost preveč varčevali in nismo sledili v tem smislu razvoju in tudi potrebam. V proračunu za leti 2020 in 2021 to popravljamo. Popravljamo na ta način, da je sedaj za leto 2020 skupaj z amandmajem, ki ste ga izglasovali v Državnem zboru, in se vam za to tudi zahvaljujem, za sofinanciranje občin na področju osnovnih šol namenjenih 10 milijonov evrov, za vrtce pa dodaten milijon evrov. Torej skupaj za sofinanciranje občinam 11 milijonov evrov v letu 2020. V letu 2021 ostajamo pri prejšnjih, torej pri osnovnih cifrah, kot jih je Vlada predlagala glede proračuna, govorimo o 4 milijonih za osnovne šole v letu 2021 in seveda o 1 milijonu za vrtce v letu 2021.
Kar se tiče same izvedbe razpisa. Mi smo se na ministrstvu začeli o tem pripravljati, tako da bomo v najkrajšem možnem času po novem letu tudi dali razpis za občine, na katerega se bodo občine lahko prijavile s svojimi pripravljenimi projekti. Naše strokovne službe te zadeve pripravljajo, predvsem je vprašanje, ker pri nas je tradicionalno tako, da samo tisti projekti, ki že imajo izdajo gradbenega dovoljenja, ravno zaradi tako velikih potreb pridejo v poštev, ampak to bomo videli ob razpisu, ko bo razpis objavljen in usklajen z vsemi tistimi službami, ki za to morajo biti. Pričakujemo pa, da bo, kot rečeno, razpis za sofinanciranje občin na področju osnovnega šolstva in pa predšolske vzgoje takoj na začetku leta. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod minister.
Gospod poslanec, izvolite.

ŽELJKO CIGLER (PS Levica): Hvala lepa.
Spoštovani gospod minister, hvala lepa za odgovor. Rad bi opozoril na številke, ki so bile na Odboru za izobraževanje ugotovljene, in to je potreba po osnovnošolskem, vrtčevskem prostoru. Do leta 2023 se pričakuje v osnovnih šolah več kot 14 tisoč 251 novih potrebnih delovnih mest. V osnovnih šolah bo treba odpreti 750 novih oddelkov, tudi pri vrtcih bo potreba po prostoru močno narastla, ker se mora v kratkem število kvadratnih metrov na otroka v slovenskih vrtcih, v javni mreži, povečati. Občine bodo prisiljene v zelo velike investicije in to konkretno pomeni 75 milijonov denarja, v proračunu za leto 2021 pa imamo vsega skupaj 16 milijonov predvidenega. Glejte, ti dve stvari ne gresta skupaj. Ne gresta skupaj. Pomemben sektor, zlasti javna mreža, dostopna javna mreža vrtcev in osnovnih šol, bi morala biti tudi finančno podkrepljena in zagotovljena, da se prostorsko zagotovi. Ne moremo tega puščati samo občinam, ki jim nalagamo nove in nove naloge, sredstev za ta namen pa jim ne zagotavljamo ne skozi denarno sofinanciranje šolskega in vrtčevskega prostora, ne skozi povečano povprečnino. Spoštovani gospod minister, dejstvo je, da šole gradimo še po navodilih iz leta 2007, ki imajo podlago iz leta 1999, hkrati pa se spreminjajo normativi in standardi, ki šolam nalagajo nove in nove potrebe po prostorih, od novih predmetov, pouka v manjših skupinah, dodatnih potreb individualnega dela z učenci, zato je treba zagotoviti prostor.
Zanima me, gospod minister, ker gre za tak velik razkorak, ki ga država namenja za te namene:
Kako misli Ministrstvo za šolstvo nasloviti ta problem in na kakšen način stopiti k občinam oziroma osnovnim šolam in vrtcem, da se jim bo zagotovil potreben prostor?

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod minister, izvolite.

DR. JERNEJ PIKALO: Hvala lepa.
Zdaj reči, da je to samo naloga države, je vendarle že iz samega naslova, ko govorimo o sofinanciranju, jasno, da temu ni tako. Država sofinancira, kajti izvorna pristojnost občin je osnovno šolstvo. To seveda pomeni tudi skrb za infrastrukturo. Država je in bo sofinancirala, se pa oba strinjava, tu pa ni dvoma, da je izvirni greh v preteklem, skoraj desetletju, kjer se te potrebe niso počasi dograjevale.
Mi tudi za te demografske trende vemo. Ni od včeraj ta demografski trend, vsaj za osnovne šole vemo vsaj 6 let, koliko otrok imamo rojenih in potem imamo 6 let, preden vstopijo v osnovno šolo.
Ampak je treba biti realen – mi znotraj proračuna delamo to, kar lahko. Izvorna pristojnost občin je jasna, glede povprečnine je ta vlada naredila tisto, kar je lahko. Mi z investicijami, ker to tudi niso edine investicije, ki nam zaostajajo, ne pozabiti, da nam zaostajajo tudi investicije v srednjem šolstvu, visokem šolstvu pa še kje. Taka je pač situacija. Lahko in prav je, da vsi skupaj govorimo o tem. Prav je, da tudi javnost opozarjamo na to. Ampak vsak od nas mora opraviti svoj delež in ko govorim o vsakem od nas, govorim o občinah in govorim seveda o državi. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod minister.
Gospod poslanec, postopkovni predlog, predvidevam.

ŽELJKO CIGLER (PS Levica): Hvala lepa.
Želel bi samo povedati, da je to pomembno vprašanje, za katerega predlagam, da opravimo na prihodnji seji Državnega zbora obravnavo. Dejstvo je namreč, da iz občine, iz katere izhajam, je samo demografija in razširjen predmetnik ter drugi normativi in standardi zahtevajo več kot 5 milijonov vlaganj samo v osnovne šole. Občine imajo praktično prav na področju osnovnega šolstva in vrtcev ogromne potrebe in obveze financirati nove prostore. S temi sredstvi ne razpolagajo. Danes je v osnovnih šolah v prvem, drugem, tretjem razredu 28, celo do 30 otrok. Ogromno jih je s posebnimi potrebami, ki rabijo dodatne pomoči. Preprosto šole in vrtci postajajo nedostopni in bodo še bolj nedostopni, če se bo število otrok zaradi povečane metraže na otroka, koliko kvadratnih metrov mora biti do njega, se bo moralo število otrok zmanjšati in bo manj prostora v javnih vrtcih, ki bodo postali nedostopni za starše in bo prišlo tukaj do diskriminacije. Tukaj mora država, Državni zbor mora do tega postaviti en resen odnos. V tem smislu resen odnos, ker gre tukaj za ene zakonske obveze, se pravi zagotavljanje šolskega in vrtčevskega prostora, ki ga moramo zagotavljati in s tem zagotoviti dostopno javno mrežo vrtcev in osnovnih šol v Sloveniji. Ne samo reči, da smo za to, da smo zagovorniki javne mreže, ampak je treba za to zagotoviti tudi pogoje.
Jaz razumem, računam, da boste pregledali podatke o trenutnih prostorskih kapacitetah na šolah v Sloveniji v javni mreži, naredili tudi analizo glede na predmetnik in druge dejavnike, ki vplivajo na zasedenost tega osnovnošolskega prostora, da se bodo na ravni države morala zagotoviti dodatna sredstva za zagotovitve teh prostorov. Drugače ne vem, kako na resen način ta problem reševati.
Mislim pa, da sva, spoštovani gospod minister, oba zagovornika dostopne javne mreže vrtcev in osnovnih šol. Dejstvo pa je, da država naslednji korak, to je zagotovitev potrebnih sredstev, mora zagotoviti. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
O vašem postopkovnem predlogu bomo glasovali v sredo v sklopu glasovanj.
S tem prehajamo, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, na 13. vprašanje današnjega dne. To je na odgovor mag. Andreju Rajhu v zvezi z izvajanjem predmeta Opisne geometrije.
Gospod minister, izvolite.

DR. JERNEJ PIKALO: Hvala lepa, gospod predsednik.
Gospe in gospodje, kar se tiče vsebine posamičnih strokovnih predmetov, je po eni strani seveda prav, da nanje politično opozorimo, ampak jaz mislim, da kateri koli strokovni predmet ali vsebina katere koli stroke bi bila pa zelo napačna, če bi se določala v Državnem zboru, pa seveda tudi na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Jaz si ne predstavljam, da bi politiki odločali o tem, ali naj bo trigonometrija ali naj bo opisna geometrija, ali naj bo to ali naj bo ono. Tako kot si ne predstavljam pri slovenščini, da bi potem z glasovanjem, z večinskim glasovanjem ali celo na ministrstvu, kjer tega nimamo, določali, ne vem, postmodernost, postmoderna še pride notri ali ne pride, ali pride Trubar, v kakšnem obsegu in tako naprej. To je samo tako kot nek generalni okvir.
Jaz moram reči na nek način, da delim vašo skrb, kar se tiče tega predmeta. Pa ne samo tega predmeta, na splošno vsebin, ki se spreminjajo v programih strokovnega in poklicnega izobraževanja. Ampak tu po moje in tudi v skladu z zgledom drugih držav imamo tako narejeno, da se te vsebine spreminjajo glede na potrebe zunanjih deležnikov. V veliki meri namreč pri strokovnem in poklicnem izobraževanju in pri pripravi teh programov pripravljavci, to pa je Center za poklicno izobraževanje, ne Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, kot po navadi večina ljudi misli, ampak je to Center za poklicno izobraževanje, sodelujejo z zunanjimi deležniki. To ni samo gospodarstvo – je seveda gospodarstvo, ampak je pa še marsikdo drug. Tisto, kar mi opažamo, je, da če določene vsebine gredo, zelo po domače rečeno, ven iz nekega predmeta ali predmetnika, je to zato, ker je očitno, da v neki širši družbi zanje ni bilo več izkazane potrebe. In to je edini način, za katerega si jaz predstavljam, da je teh vsebin zdaj manj v teh predmetih. Isto vprašanje je, mene so o tem že poučili, na primer trigonometrija in GPS. Meni so razložili, da so trigonometrijo včasih imeli zaradi tega, ker je bilo treba določati površine, ker je bilo treba določati polja, ker je bilo treba določati eno celo vrsto stvari, pa ni samo zato, tudi za določanje smeri na morju. Ampak z razvojem tehnologije tega na ta način ne potrebujemo več. Je pa veliko vprašanje, ali morajo naši dijaki to znati zaradi njihovih sposobnosti, in to, kar je bilo vaše poslansko vprašanje, da je zaradi njihovih sposobnosti prav, da to znajo. Jaz tudi nisem zagovornik tega, da je v programih strokovnega in poklicnega izobraževanja, posebej poudarjam te programe, zgolj in samo tisto, kar neka širša okolica želi. Še vedno je neka splošna izobrazba. In pri opisni geometriji je vprašanje orientacije v prostoru, je vprašanje ne nazadnje tudi predstav in tako naprej.
Tako je edini odgovor, ki vam ga lahko dam, da tisti, ki so deležniki v tem procesu – in ne pozabiti, v programih strokovnega in poklicnega izobraževanja je 20 % tako imenovanega odprtega kurikula, ki ga deležniki v sodelovanju s CPI določajo – seveda je tako, da se očitno te vsebine ne eno leto, ampak več zaporednih let več deležnikom niso zdele pomembne. Meni se še vedno, če me čisto osebno vprašate, ampak jaz nisem strokovnjak za to, meni se še vedno zdijo pomembni, res pa je, da jih poučujemo trenutno samo na eni šoli, to je na Srednji gradbeni šoli in gimnaziji Maribor. S tega vidika bi tudi želel, da se tam ohrani. Ampak nisem jaz tisti, in bi bilo narobe, če bi bil jaz tisti, ki bi določal, kaj je vsebina posamičnega izobraževalnega programa. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod minister. S tem prehajamo na vprašanja poslank in poslancev v prvem krogu.
Prvi imate besedo gospa Suzana Lep Šimenko za odsotnega ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo gospoda Zdravka Počivalška.
Izvolite.

SUZANA LEP ŠIMENKO (PS SDS): Najlepša hvala za besedo. Lepo pozdravljeni z moje strani.
Na problematiko obmejnih območij preko poslanskih vprašanj, s sklicevanjem sej in tudi iz svojih razprav tako rekoč opozarjam že od začetka, odkar sem v Državnem zboru, to je nekje že okoli pet let. Zato verjamem, da sem delček tudi sama pripomogla k temu, da so ne nazadnje tudi na Vladi, na Ministrstvu za gospodarstvo ugotovili, da so obmejna območja tista, ki dejansko potrebujejo posebno pozornost. Ustanovili ste delovno skupino, ki naj bi pripravila ukrepe za obmejna problemska območja, v to območje je pa zajetih kar 84 občin v Republiki Sloveniji. Vemo, da so to območja, ki so vsa bistveno pod povprečjem razvitosti Slovenije in so to dejansko območja, kjer je tudi demografska slika zelo slaba.
Zdaj pa če to nekako ilustriram na območju Haloz, ki tudi spadajo med obmejna problemska območja, ki jih sama zelo dobro poznam. Haloze so območje z izjemnim potencialom. Gre za gričevnato območje, kjer so večinoma majhne kmetije, ki imajo obdelovalno zemljo na zelo strmem pobočju. Ker ljudje enostavno s kmetovanjem tam ne morejo preživeti, se mlajše generacije s tega območja odseljujejo in tako smo dejansko priča veliki depopulaciji že zadnjih kar nekaj desetletij. Žal pa je delovnih mest izven kmetijstva tudi v neposredni bližini Haloz izjemno malo. Haloze niti niso še v celoti pokrite z internetom, kar je ne nazadnje tudi osnova, da mlajše generacije na tem območju ostajajo. Če pogledamo številke. Leta 1961 je tu živelo več kot 17 tisoč prebivalcev, govorim samo o hribovitem delu, ne ravninskem, v letu 2019 jih je nekaj čez 11 tisoč. V letu 1961 so bile 4,3 osebe na gospodinjstvo, danes imamo zgolj 2,3 osebe. Kar 39 % je gospodinjstev, v katerih živi ena sama oseba. Mislim, da so te številke več kot zgovorne.
Zato ministra za gospodarstvo sprašujem:
Kako daleč ste s pripravo ukrepov za problemska obmejna območja, za katere ukrepe gre, kakšna je časovnica izvedbe teh ukrepov in kje boste zagotovili finančna sredstva, saj vemo, da v proračunu za leti 2020 in 2021 niso zagotovljena?
Verjemite mi, da bom storila vse, kar je v moji moči, da ne bo šlo zgolj za ukrepe in zgolj za neke aktivnosti delovne skupine, ampak da se bodo dejansko na tem območju začele stvari spreminjati.
Prosim za ustni odgovor na naslednji seji. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Minister bo obveščen, da pričakujete, da na 15. seji, v ponedeljek, ustno odgovori na vprašanje.
Dr. Franc Trček, imate vprašanje za dva ministra, za ministra za finance dr. Andreja Bertonclja ter ministra za javno upravo Rudija Medveda. Izvolite, gospod poslanec.

DR. FRANC TRČEK (PS Levica): Hvala lepa, predsedujoči. Lep pozdrav peščici v dvorani prisotnih!
Moje vprašanje je podobno kot vprašanje predhodnice. Mi imamo 40 % naših občin razvojno ogroženih, to je več kot pol teritorija. V petek, 13., smo imeli 11. izredno sejo na pobudo Levice Odbora za zadeve EU, kjer smo se pogovarjali glede kohezije. Tudi sam državni sekretar z MGRT gospod Cantarutti je rekel: »Ja, glejte, saj če gremo gledat neke zakone iz stare države,« in jih je našteval iz 70. let, »so ta območja še vedno ogrožena.« Pa lahko bi svoje vprašanje tako postavil kot: vse naše Haloze, vse naše Bele krajine, vse naše ne Ljubljane, vsi naši Maribori. Imeli smo neke valove privatizacij, zadnja, ki se jo je prijel vzdevek tajkunska. Potem imamo neko razprodajo tujim kapitalskim skladom nekoč naših podjetij, ki jih je ustvarilo delo minule generacije. Potem imamo zgodbe, če navedem samo primer NKB Maribor, 2013, država dokapitalizira s 870 milijoni, 2016 prodamo skladu Apollo za 250 milijonov in EBRD taisti Apollo istega leta plača 53 milijonov dolarjev odškodnine, citiram, »zaradi zavajanja investitorjev in prikritega zaračunavanja provizij svojim strankam iz ZDA.« Apollo in EBRD v zadnjih dveh letih iz NKBM potegneta ven za okrog 100 milijonov evrov dividend, hočeta jo prodati za 650 milijonov. Potem imamo takoj znižanje števila zaposlenih zaradi optimizacije, imamo sesutje informacijskega sistema, izčrpavanje bank, zapiranje poslovalnic zlasti na teh področjih, ki jih je Suzana prej omenjala, združevanje Abanke in NKBM. Imamo neke resne uvide, da naj bi se centrale selile v Ljubljano. Podobno bi lahko govoril o Gorenju. V Mariboru se šepeta tudi okrog zavarovalnice, ki je zdaj Sava po novem. In zakaj naslavljam na vaju dva? Ker zame je minister za finance tudi minister za politično ekonomijo neke družbe, Ministrstvo za javno upravo ima pa tudi svoj del, ki se ukvarja z lokalno samoupravo in regionalnimi zgodbami. Mi imamo še nekaj tega, kar imenujemo naša srebrnina. Ene strateško definirane, druge nelastnine.
V tej luči me zanima:
Kako se bomo soočili s to problematiko in ne ravnali več tako nespametno, ker dejansko prihajamo v stanje, ali si v Ljubljani ali te ni?
Že Maribor postaja, žal, skozi tako nepolitiko periferija. Se že v naprej zahvaljujem za odgovore.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospoda ministra, sama se odločita, kdo govori prvi.
Izvolite.

DR. ANDREJ BERTONCELJ: Bom pa jaz začel. Spoštovani poslanec, dr. Trček, ja, leta 2013 je bil ta seznam petnajstih družb za privatizacijo. Vmes so bile tudi pobude proti, bile so pobude za v parlamentu. Ampak vse je bilo potrjeno v Državnem zboru. Jaz sem že uvodoma povedal, ker je to pravzaprav danes tretje vprašanje, ki se nanaša na področje korporativnega upravljanja, da Ministrstvo za finance je resda pristojno za SDH, ampak pri korporativnem upravljanju smo mi v tem okviru, kar se tiče zavez, načina, kako upravljamo v skladu z mednarodnimi smernicami, tudi zelo jasno napisali, predvsem pa v zakonu o državnemu holdingu, da ravno želimo v tem delu politiko ločiti od upravljanja kapitalskih naložb Republike Slovenije. Težko pa komentiram predvsem za nazaj vsako posamezno transakcijo, privatizacijo. Mislim, da ne bi bilo korektno s strani ministra za finance, pa tudi zelo neobičajno.
Lahko pa povem svoje načelno stališče. Ločim samo med dobrimi in slabimi lastniki. Ali je domač ali tuj, meni je pomembno, da je dober. Ali je zasebno ali je državno lastništvo, meni je pomembno, da se s tem dobro upravlja. So pa načeloma, to nas pa teorija uči, to pa se verjetno oba tudi kot univerzitetna učitelja strinjava, da so privatizacije ali prestrukturiranja na listi takrat, kadar se s posameznimi družbami verjetno ni najbolje upravljalo, v redkih izjemah Če so se pa zelo dobro upravljali, je pa ta kupnina zelo zelo visoka. V tem primeru ste navedli drugačne primere.
Še enkrat, z našega stališča, glede na to, da je za nas pomembno, da se to čim bolje upravlja, v okviru tega se to upravlja v Slovenskem državnem holdingu, se ti donosi povečujejo. V tem delu se pa tudi vloga konča. Po zakonu o Slovenskem državnem holdingu je bil upravitelj in prodajalec v tem primeru izključno Slovenski državni holding.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod minister.
Gospod minister Rudi Medved, izvolite.

RUDI MEDVED: Hvala lepa. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani predsednik!
Če nadaljujem, omenili ste, neenakomeren razvoj Slovenije, zanemarjanje obmejnih območij. Z eno besedo pravzaprav ste načeli problem centralizacije v Sloveniji. Jaz prihajam iz okolja, prihajam s podeželja, in sem že iz osnove proti vsakršni centralizaciji. Tudi na prejšnjem delovnem mestu sem imel s tem grenke izkušnje in tudi bili smo glasni proti centralizaciji v smislu, da se vse od odločanja do gospodarske moči seli v Ljubljano. Tam, kjer imam pristojnosti kot minister za javno upravo, to je predvsem kar zadeva delovanje javne uprave kot servisa državljanom, v bistvu to politiko preprečevanja centralizacije ali pa, če hočete, tudi decentralizacije tudi uresničujem. Mi na primer imamo dobro organiziran in razvejan sistem upravnih enot kot servisa državljank in državljanov. V preteklosti je bil precej močan proces ukinjanja krajevnih uradov, torej preprečevanja dostopnosti državljanov in državljank do storitev. Mi smo ta proces ustavili in pravzaprav gremo zdaj v drugo smer. Mi ponovno odpiramo krajevne urade. Kar nekaj jih imamo v načrtu odpreti tudi v prihodnjem letu, ta proces pa smo letos že začeli. Večkrat sem tudi javno povedal, da sem absolutno proti ukinjanju oziroma zapiranju tudi drugih uradov državnih organov po Sloveniji, če omenim finančno upravo ali pa geodetsko upravo in še katero bi lahko omenil.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala gospod minister.
Gospod poslanec, imate možnost za dopolnitev. Izvolite.

DR. FRANC TRČEK (PS Levica): Hvala.
Že od začetka politične kariere poslušam ta izgovor korporativnega upravljanja. Veste, že od leta 2015 sem imel to srečo, da sem se v Oslu lahko dobil z njihovo državno sekretarko za državno lastnino. Veste, to ni izgovor, da država nima nekih interesov. Seveda sem proti temu, da se lomasti na način, kot se lomasti po Petrolu ali Telekomu, pa tam korporativno upravljanje ni izgovor. Ampak dejansko mi prehajamo v neko stanje centralizacije, ki je škodljivo tudi za ljubljansko urbano regijo. Kot večkrat povem, ker tudi Ljubljana postaja vedno bolj potem sama vase zagledana. Na ta način nam najbolj izobražen del delovne sile po drugi strani pobira tudi tujina. Tudi skozi to je treba misliti in regionalizacijo in upravljanje premoženja, ki je v skupnostni lasti, če se tako izrazim, delno ali v celoti. Mi imamo tudi velik problem, kar nas opozarjajo neki naši strokovnjaki, ki so se malo ozrli v tujino, da se tudi te prodaje naredijo tako, da ni nekih zavezujočih uzanc. Saj načeloma se nekaj obljubi, ampak potem v končni instanci je prej izsiljevanje države, če ne boste dali še pa še penez, bomo to zaprli. Verjetno bo to zdaj neko pogojevanje fabrike televizorjev v Velenju ali ne. Vedno znova je neko pogojevanje Revoza in še bi lahko našteval. Skozi tako nepolitiko, če hočete, skozi tako politično ekonomijo dobesedno izgubljamo vsi. Z odgovoroma nisem zadovoljen, daleč od tega.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštovana predstavnika Vlade, imate možnost odgovoriti. Izvolite. Ne želita.
Gospod poslanec, imate še enkrat besedo za postopkovni predlog.
Izvolite.

DR. FRANC TRČEK (PS Levica): Ali želita konkretna ministra odgovarjati ali ne, po 110. členu Ustave katerakoli vlada mora odgovarjati državnemu zboru, ki je zakonodajno telo. Dejansko je naša domača naloga, da premislimo drugačno politično ekonomijo in tudi drugačen odnos do lastnine v tej družbi in državi tudi na način, ki ne bo kršil 14. člen Ustave. Če si greste prebrat 14. člen ustave, če ga prevedemo v ljudski jezik, to pomeni, kot pravimo v Beli krajini, da ne glede čigav si in od kod si, bi moral imeti enake možnosti. Kolegica Suzana je prej govorila o Halozah, jaz bi lahko govoril o Beli krajini, Koroški, o Mariboru, če imamo mi situacijo v Mariboru, katerikoli župan bo župan, da si že v startu petnajst milijonov v minusu, ker nimaš zagotovljena sredstva za neke obvezne naloge, če imamo težavo z dvema ločenima operativnima programoma, ki jih imajo vse držav e razen Estonije, imamo potem neko resno težavo glede družbenoprostorskega modela razvoja, ki takšen, kot je, je zgrešen. Kraji, ki so bili nerazviti v času mojega rojstva, mojega otroštva, 3. 1., bom star 51 let, so še vedno nerazviti, so še bolj nerazviti. Dogaja se nam centralizacija, ki ne bi bila potrebna. Imamo napoved selitve cele vrste firm v Ljubljano tudi iz razloga, ker je tudi onkraj, spoštovana ministra, te basni o korporativnem upravljanju naše gospodarstvo očitno politizirano preveč na tisti slab način, tudi zaradi tega, ali si v Ljubljani ali te ni. In potem se ti upravičeno postavlja že vprašanje v Mariboru, ali sem jaz državljan te države samo za davke plačevat, kaj šele v mojih rojstnih Ziljah v Beli krajini. Več kot očitno potrebujemo resno, splošno, vsebinsko usmerjeno razpravo o tej tematiki, ki jo tudi v skladu s Poslovnikom zahtevam in upam, da bo izglasovana in da jo bomo imeli na naslednji seji. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštovani gospod poslanec, o vašem proceduralnem predlogu glasujemo v sredo v okviru glasovanj.
Sedaj smo pri 16. vprašanju, gospa Lidija Divjak Mirnik, ministru za zdravje, gospodu Alešu Šabedru.
Izvolite, gospa poslanka.

LIDIJA DIVJAK MIRNIK (PS LMŠ): Hvala lepa za besedo, predsedujoči. Lep pozdrav spoštovani ministri, kolegice, kolegi!
Tako se glasi moje poslansko vprašanje. Spoštovani gospod minister, Univerzitetni klinični center Maribor je ena izmed največjih zdravstvenih ustanov v Republiki Sloveniji in najpomembnejša zdravstvena institucija na območju severovzhodne Slovenije. Poleg zdravstvene oskrbe sta v omenjeni instituciji zelo pomembna tudi izobraževalna in raziskovalna dejavnost. Naziv učne bolnišnice je bil UKC Maribor podeljen že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, danes pa predstavlja učno bazo za vse poklice zdravstvenih in nezdravstvenih delavcev, dodiplomskih in tudi podiplomskih študentov. Prav tako ima UKC Maribor vzpostavljeno tudi tesno sodelovanje z različnimi zdravilišči po vsej Sloveniji, v njem pa se nahajajo tudi sedeži zelo različnih društev, katerih namen je združevanje bolnikov, da bi lažje spoznali svojo bolezen in se naučili ravnati ter živeti v novih okoliščinah. Nesporno dejstvo torej je, da je UKC Maribor izjemno pomembna institucija. Žal pa so dolga leta varčevanja v instituciji, tudi zaradi takratnega vodstva, začela terjati svoj davek tako na področju kadrov kot tudi na področju opreme in prostorov. Zato so vlaganja v UKC, kot tudi v ostale slovenske bolnišnice, seveda nujna. Pri tem je treba poudariti, da so sredstva za investicije v zdravstvo, žal omejena, tako kot vsepovsod. Za leto 2020 samo 19 milijonov, kot vemo. V javnosti se večkrat pojavljajo očitki, da Ministrstvo za zdravje ne spodbuja investicij v najpomembnejšo zdravstveno institucijo v severovzhodni Sloveniji.
V izogib nadaljnjim okoliščinam v zvezi s tem vas, spoštovani gospod minister, sprašujem:
Koliko sredstev je ministrstvo v letošnjem letu namenilo za investicije v UKC Maribor in za katere projekte?
Investicije v katere projekte so s strani ministrstva še predvidene in koliko sredstev boste namenili za te projekte?
Kolikšna je skupna vrednost investicij za projekte UKC Maribor, ki so že bili realizirani in katerih realizacija je še predvidena v naslednjih letih?
Najlepše se vam zahvaljujem. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka, za vaše vprašanje.
Gospod minister, na razpolago imate 5 minut.
Izvolite.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Spoštovana gospa poslanka, kot ste že sami v svojem vprašanju navedli, da pravzaprav pri investicijah v Univerzitetni klinični center Maribor v zadnjem času v javnosti prihaja do dezinformacij o višini investicij. Na vaša vprašanja vam bo poskušal odgovoriti zelo natančno oziroma do centa natančno. V letu 2019 je ministrstvo v UKC Maribor investiralo v zamenjavo 16 anestezijskih aparatov za različne oddelke UKC Maribor v skupni vrednosti 686 tisoč 585,50 evra; dobavo petih posteljnih enot za intenzivno terapijo na oddelku kardiokirurgije s pripadajočimi monitorji, respiratorji in infuzijskimi črpalkami v skupni vrednosti 592 tisoč 512,88 evra, v zamenjavo dveh mobilnih aparatov za nevronavigacijo na oddelku ORL in oddelku nevrokirurgije, ortopedije v višini 439 tisoč 932 evrov, v dobavo mobilnih rentgenskih aparatov za potrebe slikanja po oddelkih UKC Maribor v skupni višini 274 tisoč 596,60 evra. Skupna vrednost že v letu 2019 zaključenih projektov je 1 milijon 993 tisoč 626,98 evra. Trenutno so v teku še nabave opreme v skupni vrednosti 6 milijonov 344 tisoč 955,56 evra. Potekajo postopki za nabavo 2 naprav za računalniško tomografijo, nakup in namestitev novega koronarografskega aparata s pripadajočo opremo v nove prostore na oddelku kardiologije in angiologije, nakup naprave za magnetno resonanco 1,5 T na radiološkem oddelku, zamenjavo angiografskega rentgenskega aparata »bi plane« na radiološkem oddelku.
Poleg postopkov za nabavo opreme potekajo tudi postopki za izvedbo investicijskih projektov. Izvedba gradbeno-obrtniških del za vgradnjo gasilskega požarnega dvigala in predelavo požarnih sektorjev na stolpnici UKC Maribor, za katero so predvidena proračunska sredstva v višini 4 milijone in 800 tisoč evrov. Širitev enote za intenzivno nego in terapijo na Kliniki za pediatrijo v UKC Maribor, za katero ministrstvo zagotavlja sredstva v višini 968 tisoč 13 evrov in preselitev oddelka za pljučne bolezni na lokacijo UKC Maribor, Ljubljanska cesta 5, v okviru katerega bo ministrstvo skladno z dogovorom z vodstvom UKC Maribor zagotovilo vsaj sredstva za drugo fazo investicije v višini 2 milijona 656 tisoč 618,98 evra. Skupna vrednost projektov, ki se bodo realizirali v letih 2020 in 2021, je 14 milijonov 769 tisoč 587,54 evra. V ta znesek ni vključena tretja faza preselitve pljučnega oddelka v višini 2 milijona 549 tisoč 315,81 evra.
Želel bi pa poudariti, da je bil UKC Maribor v preteklosti do javljanja potreb za investicije na Ministrstvu za zdravje zelo neaktiven. Predvideni plan integriranih proračunskih sredstev, namenjenih za investicije v zdravstvo, je za prihodnje leto, kot ste že sami uvodoma povedali, 19,4 milijona evrov za vse zdravstvene zavode v Republiki Sloveniji in za leto 2021 30,5 milijona. Ta sredstva morajo zadoščati za vse najbolj kritične potrebe javnih zdravstvenih zavodov, ki so v lasti Republike Slovenije. Če sem pa prav izračunal, bomo pravzaprav za UKC Maribor v letih 2020 in 2021 dali približno 35 % vseh razpoložljivih sredstev za investicije. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, minister.
Gospa poslanka, izvolite dopolnitev.

LIDIJA DIVJAK MIRNIK (PS LMŠ): Hvala lepa.
Hvala, minister, za te natančne informacije in zneske. Ker se v medijih res pojavljajo zelo špekulativni zneski oziroma informacije, bi vas samo v tem dodatnem poprosila, če mi lahko tole tudi pisno pošljete. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala.
Minister, želite kaj dodati? Ne. Potem nadaljujemo s poslanskimi vprašanji.
Gospa Alenka Jeraj bo postavila vprašanje ministru za izobraževanje, znanost in šport dr. Jerneju Pikalu.
Izvolite.

ALENKA JERAJ (PS SDS): Hvala lepa. Minister, pozdravljeni, in tudi vsi ostali.
V medijih smo prebrali pa tudi moja kolegica je že spraševala v zvezi s Srednjo šolo za oblikovanje in reševanjem lokacije, kje bo šola potem, ko se bodo ti prostori namenili Mestni občini Ljubljana. Jaz sem vam poslala sicer tudi pisno poslansko vprašanje in vas zaprosila za pismo o nameri, žal ga še nisem dobila, tako da ne morem vedeti kaj o njem, verjetno mi boste pojasnili, bi pa v vsakem primeru prosila, da mi to pismo o nameri tudi posredujete.
V pismu se dogovarjate o menjavi oziroma ureditvi lastništva nekaterih državnih parcel oziroma objektov in objektov ali parcel Mestne občine Ljubljana. Vemo, v tem sklopu je najbrž še kaj drugega, bomo pač videli, ko bomo pismo dobili. In ena izmed njih je Srednja šola za oblikovanje, ki naj bi se iz prostorov Križank preselila na Roško cesto. Številke oziroma datumi, ki o tem govorijo, so po mojem občutku zelo optimistični, zato bi vas prosila za nekaj pojasnil.
Ali drži, da bo prišlo do selitve Srednje šole za oblikovanje in fotografijo in kdaj?
Vi ste sicer nekajkrat že izjavili, da do avgusta leta 2022, ampak, kot rečeno, se mi zdi to zelo optimistična napoved, glede na to, da vemo, koliko časa v tej državi traja samo, da dobiš kakšno soglasje in dovoljenje, vi pa nimate niti še spremenjenega občinskega podrobnega prostorskega načrta, kar bo sicer spreminjal gospod Janković v svojem mestnem svetu in verjetno s tem ne bo težav, vendar preden do tega pridemo, morajo biti stvari kar daleč pripravljene in šele potem se lahko v nadaljevanju izvaja tudi druge stvari. Vemo, da novih prostorov tam še ni.
Kaj ste v tem času že naredili, da se bo to zgodilo?
Ali se ob tej selitvi oziroma prestavitvi ne skriva tudi kak načrt, da se posamezne programe priključi drugim srednjim šolam, na primer medijski?
Kaj se bo zgodilo, če po teh vaših optimističnih napovedih 1. 9. 2022 ne bo zgrajena nova šola oziroma novi prostori za to šolo?
Če se boste zavezali, da bodo Križanke zapustili takrat, in se to ne bo zgodilo, vemo, da gospod Janković ni kakšen prijazen palček, ampak bo pač zadevo izselil, če bodo to postali njegovi prostori – kaj se bo v tem primeru zgodilo? Upam, da spet ne delamo samo usluge gospodu Jankoviću, namesto da bi skrbeli za dobrobit države, ministrstev oziroma v tem primeru dijakov in učiteljev na Srednji šoli za oblikovanje.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

DR. JERNEJ PIKALO: Hvala lepa.
Jaz se gospe poslanki seveda zahvaljujem za to vprašanje. Tokrat je drugič, da v tem državnem zboru o tem govorimo, ampak moram reči, da hvala, vseeno. To, kar ste rekli na koncu, je zame najpomembnejše. Na eni strani varnost in pa zdravje zaposlenih in pa dijakov. Nič ne more iti preko tega in nič ne more iti, da bi nekaj bilo glede tega narobe. Jaz si sam ne predstavljam, pravzaprav me stiska še kje drugje kot pri srcu, da bi glede varnosti in zdravja dijakov v tem konkretnem objektu šlo kaj narobe. Da je ta objekt, ki je v večinskem lastništvu Mestne občine Ljubljana, potresno ne najboljši, vemo. To nam kažejo študije, ki smo jih tudi skupaj naročili že v prejšnjem mandatu, ne v mojem mandatu, ampak v prejšnjem mandatu z Mestno občino Ljubljana. To je eno. Dva, tisto, kar je izjemno pomembno, in je, vsaj kar se Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport tiče, tudi ena od vrhovnih vrednot, je pa seveda kakovost sodobnega pouka v sodobnih prostorih. Sodoben pouk lahko pač poteka v prostorih, ki so funkcionalno za to namenjeni. Prej se boste spomnili, da je kolega poslanec Cigler govoril o tem, kakšne so pravzaprav nove zahteve in kaj je vse potrebno glede prostorov urediti. Tukaj pa imamo prostor, ki je spomeniško zaščiten, ki seveda ne dopušča nobenih dozidav, prezidav in tako naprej, in seveda gre predvsem za to, da je mestna občina večinska lastnica. Zaradi tega že sedaj, že v tem trenutku Srednja šola za oblikovanje in fotografijo posluje na treh lokacijah. Ena je v Križankah, torej na Gosposki 18, druga je v stavbi Ekonomske srednje šole na Roški 2, in kot tretje se za izvajanje športne dejavnosti uporabljajo telovadnice Športnega društva Tabor, kar vemo, da je na Taboru 13. Te dislocirane enote niso posledica ničesar drugega kot zgolj in samo potrebe po prostorih, zato ker na lokaciji Križank teh prostorov preprosto ni. Izvedba na treh lokacijah seveda povzroča dodatne stroške, otežuje organizacijo in izvajanje izobraževalne dejavnosti, nenazadnje tudi izrabo delovnega časa zaposlenih. Poleg tega je tisto, kar sem vam rekel že na samem začetku, torej tudi funkcionalna zasnova teh prostorov ne ustreza več sodobnemu pouku. In še nekaj je, to, kar naši dijaki in šola za oblikovanje in fotografijo uporablja sedaj v Križankah, močno presega okvire lastništva Republike Slovenije. Mestna občina nam dovoljuje, seveda v skladu z dogovorom, da Srednja šola za oblikovanje in fotografijo uporablja več prostorov, kot jih je v lastništvu Republike Slovenije.
Če greva naprej – kaj pa so načrti? Načrti so tisto, kar ste sami rekli, torej da bi v tistem kompleksu ob Roški cesti združili ne samo Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, pač pa tudi Akademijo za likovno umetnost, tam uredili telovadnico, sodobno telovadnico kot temu pritiče, uredili tudi zunanje nepokrite športne površine, tudi parkirna mesta za zaposlene, obiskovalce in tako naprej. Ne bom rekel, da nimate prav. Ampak res smo pristopili glede te ambicioznosti, kot ste vi rekli, ampak vseeno brez ambicioznosti pri OPPN, pri urbanističnem načrtu, pri urbanistični zasnovi in tako naprej, jaz mislim, da je ključno, da delamo in da gre seveda v smeri tega, da bi ta projekt na Roški cesti čim prej zaživel. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospod minister.
Gospa poslanka, želite dopolnitev odgovora?
Izvolite.

ALENKA JERAJ (PS SDS): Hvala lepa.
No, minister, jaz bi vseeno rada videla pismo o nameri, da vem tudi, ali ste se v tem pismu kaj obvezali. Ker, kot rečeno, je že fino, da smo ambiciozni, ampak če smo pa malo pretirano in damo take roke, ki so neuresničljivi, potem to ni več ambicioznost, ampak je v bistvu zanka okrog vratu, ker si boste pač nekaj na drugem koncu, torej vas bo nekdo lahko na ta način, ne bom rekla izsiljeval, ampak takrat bodo mogoče oni že imeli načrte za sanacijo Križank in bo potem treba vreči srednjo šolo ven. In bo morala iti, ker bodo imeli gradbeno dovoljenje in bodo morali pač začeti z deli.
Idealni so seveda novi, lepi, kvalitetni in dovolj veliki ter funkcionalni prostori. Seveda si šola za oblikovanje to samo želi in vsi skupaj z njo. Vendar pa sem vas jaz vprašala, kaj je že narejenega, razen to pismo o nameri. Kako daleč smo s tem? Veste, samo reči, »bomo naredili nekaj novega«, povedal ste veliko stvari, ki se bodo tam zgodile, ampak na papirju pa v resnici očitno še nimamo nič kaj takega.
Kaj se bo tudi zgodilo, če prvega septembra 2022 tam šole ne bo, kje bodo potem ti dijaki in kje bo šola?
Mi smo sprejemali nekaj časa nazaj oba proračuna za leti 2020 in 2021. Jaz se ne spomnim, da bi bilo tam prav veliko sredstev za to namenjenih. Še več, za gradnjo srednjih šoli imamo, mislim da, 5 milijonov oziroma z amandmajem je bilo potem še dodanih 5 ali 6. Kar pa najbrž niti za eno šolo ni, kaj šele za več, ko ste v enem od prejšnjih odgovorov rekli, da bi morali več dati za vrtce, šole in tako. S tem se vsi strinjamo, ampak zakaj potem niste tega predlagali v proračunu? Če denarja ni in ni tega v načrtu razvojnih programov, se to ne bo zgodilo.
Povejte mi:
Kje v proračunu so ta sredstva namenjena?

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, želite besedo?
Izvolite.

DR. JERNEJ PIKALO: Hvala lepa.
Inštrument pisma o nameri izraža točno to, kar je, torej namero. In ni – in to pravniki vedo – pravno zavezujoč dokument. To je eno. Tudi v skladu z Zakonom o stvarnem premoženju se seveda s pismom o nameri nič ne počne. Tisto, kar bo potrebno za vsako od teh nepremičnin, je poseben pravni posel, ki ga bo prej seveda morala odobriti, in tako to je, Vlada Republike Slovenije. Za vse bo morala biti pripravljena dokumentacija, ki bo skladna s predpisi o javnih financah in o ravnanju s stvarnim premoženjem države in lokalnih skupnosti. To je glede pisma o nameri.
Drugič. Kar se tiče tistega, kar se že sedaj počne, potekajo priprave za izvedbo urbanističnega natečaja. OPPN se bo potem na podlagi tega začel tudi spreminjati. Seveda lahko rečemo, da gre počasi. Seveda lahko rečemo, da v tej državi neki postopki potekajo dolgo. Ampak tukaj je tudi moja zaveza, da nikogar ne bomo metali ven, dokler vse druge stvari ne bodo pripravljene. Če kaj, potem le tisto velja, kar sem rekel na začetku, in to je kvalitetna izvedba pouka. Kvalitetna izvedba pouka seveda ni, da damo šolo ven iz Križank in potem jo razselimo in celo to, kar ste omenjali, pa jaz prvič slišim, moram reči, da bi celo programe priključili neki drugi šoli. To prvič slišim, ne vem od kod ta ideja, ker vsekakor ta ideja nikoli ni bila del kakršnegakoli pisma o nameri. Zatorej stvari, kar se tiče dokumentacije, prostorske in lokacijske dokumentacije, potekajo. Drugič, obenem tečejo priprave za to, da bi vse stvari pripravili tudi glede sedanjih Križank in zato seveda, da bodo na koncu dijaki in zaposleni imeli čim bolj optimalne pogoje za delo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospa poslanka, imate postopkovni predlog.
Izvolite.

ALENKA JERAJ (PS SDS): Jaz skladno s Poslovnikom predlagam, da o odgovoru ministra opravimo razpravo.
Očital mi je neke zgodbe, o katerih on nič ne ve. Veste, če se zadeve ne delajo transparentno, potem se hitro rodijo kakšne zgodbe in zgodbice. Če bi pač vedeli, kaj se pripravlja, kako se pripravlja, če bi bilo vodstvo šole seznanjeno in recimo vključeno v vse te postopke, potem verjetno do tega ne bi prihajalo. To je eno.
Jaz si vseeno želim videti to pismo o nameri, ne glede na to, če ni tako zelo obvezujoče. Ne vem, zakaj bi bila to skrivnost, ker se bo spet pri kakšni drugi stvari potem rodila kakšna zgodba. Dajte to na mizo in se bomo pogovarjali o tem. Morda se lahko tudi skupaj najde kakšno boljšo rešitev, kot ste si jo vi zamislili. V vsakem primeru si pa želim, da bi imeli pred sabo eno časovnico, ne glede na vse. Vsak tak projekt zahteva neko časovnico s predvidnimi roki, kdaj se bo torej spremenil OPPN, kdaj se bo potem pridobivalo soglasja, v kakšen času smo sposobni potem dobiti gradbeno dovoljenje in tako naprej, ker potem se zelo hitro vidi, ko se od te časovnice začne odstopati, da tisto, kar sem vam povedala na začetku, da je to zelo optimističen načrt. Vi v dveh letih ne boste tega kompleksa zgradili, tako kot jaz danes tukaj stojim, če bi bili ne vem kaj, čarovnik, ker je to enostavno prekratek čas in preoptimistično zastavljen načrt.
Omenili ste še, da sanacija Križank ne dopušča nobenih dozidav, prezidav in tako naprej, ker je pač spomenik, normalno. Čeprav pri gospodu Jankoviću smo tudi to videli. On tudi lahko kakšne stvari spremeni, tudi če so spomeniško zaščitene in kaj podobnega. Taka da jaz mislim, da je stvar preveč pomembna tudi za vse druge, vseh drugih 18 lokacij, ki se s tem pismom o nameri urejajo, da si ne bi vzeli nekaj več časa in opravili o tem razpravo in pač dobili od ministrstva še dodatne dokumente. Pismo o nameri po upam, da bom dobila, glede na nekajkrat izraženo prošnjo. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
O vašem predlogu bo Državni zbor odločal v okviru glasovanj 18. decembra.
Gospod Aleksander Reberšek je naslednji, postavil bo vprašanje ministru za Javno upravo gospodu Rudiju Medvedu.
Izvolite.

ALEKSANDER REBERŠEK (PS NSi): Najlepša hvala za besedo.
Spoštovani minister, Zakon o javnih uslužbencih v drugem poglavju določa načela sistema javnih uslužbencev. Poseben poudarek je dan načelu zakonitosti – javni uslužbenec vse javne naloge izvršuje zakonito v mejah ustave in zakonov –, strokovnosti – javni uslužbenec javne naloge izvršuje strokovno, vestno in pa pravočasno – in odgovornosti – za rezultate javni uslužbenec odgovarja za kvalitetno, hitro in učinkovito izvrševanje javnih nalog. Javni uslužbenec mora ravnati v smislu dobrega gospodarjenja tako, da učinkovito uporablja javna sredstva. V zvezi z delovanjem javnih uslužbencev je bil sprejet tudi kodeks ravnanja, ki še posebej izpostavlja, da se od javnega uslužbenca pričakuje, da opravlja naloge strokovno, vestno, nepristransko in kakovostno, pri tem pa upošteva le javni interes in konkretne okoliščine primera. Odgovoren je, da se izogiba vsakemu nasprotju interesa, bodisi da je to nasprotje resnično ali možno. Ohranjati in krepiti mora zaupanje javnosti v poštenost, nepristranskost in učinkovitost opravljanja javnih nalog. Javni uslužbenec je za kršitve disciplinsko odgovoren, lahko se ugotavlja njegova nesposobnost. Prav tako je odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo povzroči delodajalcu pri delu ali v zvezi z delom, naklepno ali iz hude malomarnosti. Številni javni uslužbenci svoje delo opravljajo izjemno, zato je še toliko huje, ker v javnosti odmevajo številni primeri nestrokovnega dela posameznih javnih uslužbencev. Zdi se, da se v Sloveniji slabo uveljavlja inštitut njihove osebne odgovornost.
Spoštovani minister, sprašujem vas:
Koliko postopkov zaradi nestrokovnega, nevestnega in nepravočasnega dela javnih uslužbencev je bilo sproženih v letu 2018 in v letu 2019?
V koliko primerih se je ugotovila nesposobnost javnih uslužbencev v letih 2018 in 2019?
Koliko primerov disciplinske odgovornosti zaradi neupoštevanja nasprotja interesa javnih uslužbencev je bilo sproženih v letih 2018 in 2019?
Koliko primerov disciplinske odgovornosti za škodo, ki so jo javni uslužbenci povzročili delodajalcu pri delu ali v zvezi z delom, naklepno iz hude malomarnosti, je bilo uvedenih v letih 2018, 2019?
Koliko odpovedi zaposlitev javnih uslužbencev je bilo zaradi kršitev uvedenih v letu 2018 in 2019?
Za odgovore se vam zahvaljujem.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

RUDI MEDVED: Hvala lepa, spoštovana podpredsednica. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Tako kot pravite, gospod poslanec, seveda številne odgovornosti so naložene javnim uslužbencem in tudi zakonsko opredeljene. Za večino javnih uslužbencev lahko ugotovimo, da te odgovornosti izpolnjuje zgledno in v skladu s pričakovanji. Seveda pa je na zakonski podlagi mogoče te obveznosti, če so kršene in na kakršenkoli način že kršene, tudi ustrezno sankcionirati. Jaz vam bom navedel nekaj podatkov, zbranih od petka popoldan do danes, kolikor je pač uspelo. Ni Excelove tabele, da bi samo enter stisnil pa bi vam po teh kriterijih, ki ste jih vi navedli, lahko zdaj te podatke zreferiral. Smo se potrudili za sliko, da se vidi, da pravzaprav ni res, da se v javnem sektorju neodgovornega dela, kršenje discipline ali obveznosti ne da sankcionirati na način, da nekdo tudi izgubi službo, čeprav velja prepričanje, da je to v javnem sektorju skorajda nemogoče. Glede podatkov o konkretno vodenih postopkih o odgovornosti zoper javnega uslužbenca na Ministrstvo za javno upravo razpolagamo s podatki o vodenih postopkih odpovedi pogodbe o zaposlitvi in disciplinskimi postopki v organih državne uprave, ministrstev, vladnih služb, organov v sestavi ministrstev, upravne enote, ki jih ministrstvo lahko pridobi iz centralne kadrovske evidence organov državne uprave in iz evidence vodenih pritožbenih postopkov na komisiji za pritožbe iz delovnih razmerij. Glede na podatke Centralne kadrovske evidence organov državne uprave je bilo v letih 2017 in 2018, bom povedal zakaj v bistvu so za 2019 nepopolni v tem trenutku še podatki, naslednje število zaključenih postopkov, ki so imeli za posledico prenehanje pogodb o zaposlitvi javnim uslužbencem v organih državne uprave, in sicer: v letu 2017 odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej dokončna odpoved o zaposlitvi, 26 primerov, v letu 2018 32 primerov. Glede vodenih postopkov odpovedi pogodbe o zaposlitvi in disciplinskih postopkov ministrstvo razpolaga s podatki o številu postopkov zoper javne uslužbence, ki jih je obravnavala vladna komisija za pritožbe iz delovnih razmerij javnih uslužbencev iz organov državne uprave. V letu 2018 je bilo obravnavanih 8 pritožb zaradi disciplinskih postopkov, enkrat težje, sedemkrat lažje kršitve, 20 pritožb za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, 9 pritožb za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za leto 2019 postopki, ki bi pripeljali do odpovedi pogodbe, niso zaključeni. Lahko pa vam povem, da gre za 11 pritožb zaradi disciplinskih postopkov, 3 težje, 8 lažje kršitve, 16 pritožb za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, težje kršitve, in 3 pritožbe za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, lažje kršitve in razlog je nesposobnost. Za osem ministrstev smo uspeli pridobiti to dopoldne še podatke – za leto 2019 govorim – o tem, koliko postopkov zaradi nestrokovnega, nevestnega in nepravočasnega dela javnih uslužbencev je bilo sproženih v letih 2018 in 2019, torej iz povsem konkretnih razlogov, za osem ministrstev, to je za približno polovico vlade oziroma tu niso zajeti ostali državni organi, je bilo takih primerov 10. Iz tega, kolikor smo uspeli. Počasi mi bo zmanjkalo časa, ampak za vse posamezne kategorije, kot ste jih vi navedli, se ne vodijo evidence posebej, je treba od primera do primera pregledati spise, da ugotovimo, koliko je po teh posameznih primerov. Zdaj sem vam navedel, koliko je bilo teh odpovedi pogodb o zaposlitvi, odpovedi pogodb o zaposlitvi v javnem sektorju… / izklop mikrofona/

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala, gospod minister.
Gospod poslanec, želite dopolnitev odgovora?
Izvolite.

ALEKSANDER REBERŠEK (PS NSi): Hvala za besedo še enkrat.
Spoštovani minister, jaz se zavedam, kot ste tudi sami rekli, da niso vsi javni uslužbenci enaki, pa vendar. V tej državi imamo zelo pridne strokovne in odgovorne uradnike, na katere smo lahko vsi ponosni. Osebno ocenjujem, da je večina uradnikov takšnih. Priznati pa si moramo, da imamo tudi uradnike, ki izkoriščajo svojo nedotakljivost in delajo slabo. Nekateri uradniki očitno vodijo to državo, so nad parlamentom in tudi nad ministrom, zdi se, da je nad njimi samo modro nebo, o odgovornosti ni ne duha ne sluha. In kaj je posledica njihovega nevestnega dela, katastrofalnih napak, včasih celo kršenja materialnih predpisov? V večini primerov nič. Ob ugotovljenih primerih nepravilnosti uradnik pač skloni glavo, počaka, da ta vihar mine, v najslabšem primeru pa ga premestijo na drugo delovno mesti z enako ali celo višjo plačo. Če navedem samo primer Damirja Topolka, sporno naročilo makete za 133 tisoč evrov, v septembru so ga razrešili z delovnega mesta vodje Direkcije za infrastrukturo, po enem tednu pa je postal namestnik vodje Direkcije za infrastrukturo, plačo so mu znižali za pičle tri plačilne razrede. Primer dva, Uprava za varno hrano tri mesece ni obvestila veterinarskih inšpektorjev o nepoštenih praksah v mesnicah in tako ogrožala varstvo potrošnikov. Kdo je za to odgovoren? Ogroženo je bilo zdravje državljanov, imen in odgovornih pa ni. Primer tri, ljubljanski vodonosnik, ki z vodo oskrbuje 300 tisoč ljudi, MOL želi preko ljubljanskega vodonosnika zgraditi kanalizacijski kanal C0. Naročeno je bilo notranje revizijsko poročilo, ki je razkrilo nevestno in nestrokovno delo Arsa in Direkcije za vode. Vse skupaj si lahko razlagamo kot politične pritiske močnih posameznikov iz Mestne občine Ljubljana, ki so se želeli izogniti zakonodajnim določbam, ki pitno vodo ščitijo pred onesnaženjem. Seveda sprememba trase očitno vodilnim na MOL ni bila po godu. Kdo bo za to šlamastiko odgovarjal? To so zgolj najodmevnejši primeri, ki jasno kažejo na nesprejemljive vzorce in odsotnost mehanizmov osebne odgovornosti in konkretnih posledic.
Zanima me, spoštovani minister:
Kaj boste storili, katre ukrepe boste sprejeli, morda sprememba zakonodaje, da se s takimi primeri ne bomo več ukvarjali oziroma da se ne bodo več ponavljali?
Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

RUDI MEDVED: Hvala lepa.
Seveda ne morem komentirati posameznih primerov ali soditi o njih ali jih celo obsoditi, ni v moji moči, ni v moji pristojnosti. Vsak javni uslužbenec ima svojega predstojnika, ki je odgovoren za njegovo delo. In on je odgovoren tudi, ko pride do kršitve, da pripelje stvari do konca in izpelje ustrezne postopke. In to je mogoče urediti že v pogojih sedanje zakonodaje,. Ničesar ni treba posebej zaostrovati. Zaostriti seveda odgovornost predstojnikov, to pa da, to pa da, ker oni so tisti, ki odgovarjajo za stvari. Zdaj jaz ne vem, ali so v teh primerih bile nezakonite ali ne, bile pa so recimo te, ki ste jih navedli, javno odmevne. Da se odgovornost javnih uslužbencev da ugotoviti, da se seveda s pričo težje kršitve da prekiniti tudi pogodbo o zaposlitvi, ti podatki vendarle kažejo.
Najbrž bi bili ti podatki drugačni, če bi predstojniki v vsakem primeru, ko prihaja do kršitev ali kakšnih drugih razlogov, tudi ustrezno odreagirali in ne bi stvari, po domače rečeno, pometli pod preprogo. Verjetno bi bile te številke drugačne. Tisto, kar pa je pri vsem skupaj tudi problem, so pa predvsem slabo izpeljani postopki. Zato se srečujemo s tem, da se predstojniki bojijo predlagati takšne drastične ukrepe, ker so prepričani, da bo seveda odpuščeni v javnem sektorju, predvsem v javni upravi, tako ali tako prišel čez leto ali dve nazaj in mu bo treba odplačati potem še tistih 24 ali pa 30 plač. Tudi zaradi, jaz sem prepričan, ne zaradi napačne prakse sodišč, ampak zaradi izredno slabo izpeljanih postopkov, ki pa so tudi zelo jasno opredeljeni.
Kar zadeva prihodnje ravnanje, jaz trdim, da bistveno zakonodaje dejansko tukaj ni treba zaostrovati, ker se da te postopke voditi že po sedanji zakonodaji, bomo pa s spremembo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in z drugačnim načinom nagrajevanja dobrih, uspešnih delavcev hkrati zaostrili tudi odgovornost predstojnikov, ki bodo ne le imeli možnost nagraditi dobre, uspešne javne uslužbence, ampak seveda vplivati tudi na ukrepe proti tistim, ki pričakovanj na delovnih mestih ne bodo dosegali.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospod minister.
Gospod poslanec, imate postopkovni predlog, izvolite.

ALEKSANDER REBERŠEK (PS NSi): Ja, hvala za besedo, še zadnjič.
V skladu s Poslovnikom zahtevam, da se opravi razprava na to temo, to pa zato, ker si v Novi Sloveniji želimo in ker je nujno, da v naši državi pridemo do tega, da bo javna uprava dober in pa koristen servis za vse naše državljane, ne pa da bo javna uprava, bom rekel, neki stoli, rezervirani za odslužen politični kader. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
O vašem predlogu bo Državni zbor odločal v sredo v okviru glasovanj.
Nadaljujemo. Mag. Meira Hot bo postavila vprašanje ministru za finance dr. Andreju Bertonclju ter ministru za okolje in prostor gospodu Simonu Zajcu.
Izvolite.

MAG. MEIRA HOT (PS SD): Hvala za besedo, spoštovana gospa podpredsednica. Spoštovana ministra!
Občine že kar nekaj časa opozarjajo na težave, ki se jim dogajajo pri sanaciji naravnih nesreč. Tako občine kot posamezniki namreč predolgo čakajo na finančno pomoč države, ocenjena škoda pa velikokrat ni primerljiva s stroški celovite sanacije škode, ki so lahko tudi do trikrat večji od ocenjenih stroškov. Dejstvo je, da se Slovenija, tako kot ostali svet, vedno pogosteje srečuje z vremenskimi ujmami in naravnimi nesrečami. Zato je še toliko bolj pomembno, da država občinam in posameznikom pomoč zagotovi čim bolj učinkovito in čim prej pa tudi da imajo občine na voljo mehanizme, da si pri odpravi škode lahko karseda učinkovito in hitro pomagajo tudi same. Menim, da bi veljalo resno razmisliti tudi o ustreznih spremembah Zakona o financiranju občin, na podlagi katerega bi občinam omogočili posebno vrsto zadolževanja za primere sanacij posledic po naravnih nesrečah, ki bi se pod manj strogimi pravili vštevalo v največji obseg možnega zadolževanja, kot je določeno v 10.b členu omenjenega zakona. Občine bi se, denimo, zadolžile za investicijsko vzdrževanje oziroma investicije na stvarnem premoženju zaradi odprave posledic škod po naravnih nesrečah, kot so potres, poprave, zemeljski in snežni plazovi, toča, žled ter druge nesreče, ki jih povzročijo naravne sile in ekološke nesreče, kar bi omogočilo celovito in dolgoročno varno obnovo stvarnega premoženja. To bi hkrati pomenilo tudi preventivni ukrep. Ob naravnih nesrečah pa poleg občinskega premoženja veliko škode na svojih domovih utrpijo tudi posamezniki. Kljub temu da vedno hitro in nesebično priskočijo na pomoč tako gasilci, civilna zaščita, nevladne organizacije in ostali prostovoljci, pa morajo žal oškodovanci, ki so jih doletele posledice naravnih nesreč, na finančno pomoč države za odpravo posledic čakati vsaj 9 mesecev in več. To obdobje je absolutno predolgo, še zlasti, ko naravne nesreče prizadenejo posameznike, ki so že sicer v težkem socialnem položaju in pogosto svojega premoženja sploh nimajo zavarovanega ali pa je to izredno skromno.
Glede na to, da Vlada pripravlja tudi spremembe Zakona o finančni razbremenitvi občin in Zakona o financiranju občin, katere seveda pozdravljam, vaju, spoštovana ministra, sprašujem:
Kdaj nameravate pripraviti spremembe zakonodaje v smeri hitrejšega in bolj učinkovitega odzivanja in pomoči države pri naravnih nesrečah?
Ali se strinjate s predlaganimi spremembami zakonodaje, s katerimi bi občinam zagotovili dodaten finančni vir v obliki namenskega posojila, ki bi jim omogočal celovito odpravo škode po naravnih nesrečah?
Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Besedo želi gospod Bertoncelj.
Izvolite.

DR. ANDREJ BERTONCELJ: Spoštovana podpredsednica, spoštovana poslanka.
V zvezi z vprašanjem glede financiranja sanacije škode po naravnih nesrečah v občinah podajam sledeče pojasnilo. Vlada Republike Slovenije se seveda zaveda problematike financiranja odprave posledic naravnih nesreč, ker so velikokrat najbolj prizadete prav občine. Z vidika pristojnosti Ministrstva za finance lahko pojasnim, da morajo na podlagi Zakona o javnih financah imeti občine ustrezno oblikovano proračunsko rezervo, ki je namenjena odpravljanju posledic naravnih nesreč. Če ta rezerva ne zadošča, se porabljajo druga proračunska sredstva, vključno z zadolževanjem. V tem smislu zadolževanje občin ureja Zakon o financiranju občin. Vlada Republike Slovenije in reprezentativno združenje občin preko delovne skupine za pripravo predlogov sprememb zakonodaje, ki bo zmanjšala stroške občin, pripravlja tudi predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o financiranju občin, ki predvideva zvišanje najvišje možne stopnje zadolžitve iz sedanjih 8 na 9 % realiziranih prihodkov v letu pred letom zadolževanja, s čimer se strinjamo tudi na Ministrstvu za finance. Torej gre za drugi sklop pomembnih ukrepov, ki jih predvidevamo na nivoju 1 razbremenitve občin naslednje leto v višini 33 milijonov evrov, hkrati pa tudi zvišanje najvišje možne stopnje zadolžitve s sedanjih 8 na 9 % realiziranih prihodkov v letu pred letom zadolževanja. S predlaganim ukrepom bo občinam zagotovljena možnost za dodatno zadolževanje za izvedbo investicij, torej nov vir, kamor lahko uvrščamo tudi odpravo posledic naravnih nesreč na premoženju občin. Menimo, da je predlagana rešitev učinkovita, občine pa bodo lahko na ta način hitreje koristila nujno potrebna sredstva za odpravo posledic naravnih nesreč, pri čemer se v sistemu financiranja občin ne bodo ustvarile nove izjeme in se bo ohranila transparentnost porabe javnih sredstev.
Naj navedem še obseg. S povečanim največjim obsegom možnega zadolževanja bi se za občine na ta način povečal vir zadolževanja tako, da se odplačila glavnice in obresti na letnem nivoju povečajo za okoli 20 milijonov evrov, torej gre za povečanje obsega za odplačilo glavnice in obresti letno za okoli 20 milijonov evrov.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Minister Zajc, izvolite.

SIMON ZAJC: Hvala za besedo, hvala za vprašanje.
Ko pride do naravnih nesreč, je seveda zelo pomembno, da se ukrepa hitro in učinkovito, saj imamo tudi rek Kdor hitro da, dvakrat da. V tem smislu na našem ministrstvu že pripravljamo spremembe zakonodaje. Po naši časovnici bomo že v začetku prihodnjega leta poslali v javno razpravo spremembo Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč. Kaj si pa želimo doseči? Po zdajšnji zakonodaji zgleda nekako tako. Ko pride do naravne nesreče, najprej čakamo na oceno škode. Ko se s to končno oceno škode Vlada seznani, potem smo na vrsti mi, se pravi naše ministrstvo, da v 3 mesecih pripravimo program sanacije. To po naših izkušnjah traja nekje 6 do 10 mesecev, to se pravi od same nesreče do tega, da program sprejmemo, je 10 mesecev, kar je kar dolga doba. Kaj si mi želimo zdaj narediti, je to, da bi lahko država dala akontacijo občinam že preden imamo končno oceno škode. Torej na podlagi nekega delnega programa sanacije, bi dali občinam vnaprej to pomoč, potem pa glede na končno oceno in končni program sanacije še doplačamo oziroma občine del tega vrnejo. Na ta način bi lahko dosegli to, da hitro stopimo v akcijo, da država občinam hitro pomaga. Kot sem rekel, časovnica je v začetku leta javna razprava, potem medresorsko – tam najbrž ne bo čisto preprosto, nekje do konca leta pa vseeno pričakujem, da te rešitve, ki jih poleg ostalih še predvidevamo, pridejo nekje v Državni zbor.
Druga rešitev, ki je pa že ta teden na Vladi, je pa sprememba Zakona o vodah. Tam pa spreminjamo to, da bo Direkcija za vode imela na vodnem skladu postavko za tiste intervencije. Ko nastane škoda na vodni infrastrukturi, na vodnem in priobalnem ozemlju, območju, ko pride do škode, da bo lahko direkcija že med samim dogodkom ali pa takoj neposredno po dogodku intervenirala. Na ta način bomo preprečili nadaljnjo škodo in na ta način bo direkcija tudi sposobna, da, recimo, ko je kakšen kraj odrezan od sveta zaradi tega, ker voda odnese priobalno cesto, da lahko hitro ukrepamo in da te prebivalce … / izklop mikrofona/

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala, gospod minister.
Gospa poslanka, želite dopolnitev odgovora?
Izvolite.

MAG. MEIRA HOT (PS SD): Hvala lepa, gospa podpredsednica.
Spoštovana ministra, hvala za odgovora, ki sta me sicer res razveselila. Zelo pozdravljam predlagane spremembe, predvsem tudi zadnjo glede Zakona o vodah, ker sama seveda prihajam iz Pirana in smo se s tem že večkrat v preteklosti srečali. Mislim, da je tovrstna pobuda zelo zelo primerna v teh primerih.
Vseeno pa želim opozoriti še, da je tudi Državni svet februarja letos na pristojni komisiji interesne skupine obravnaval odprta vprašanja sistema varstva pred naravnimi nesrečami, torej odprave njihovih posledic, ter sprejel kar precej predlogov za izboljšanje sistema. Te predloge je naslovil za Vlado, zato verjamem, da sta tudi ministra z njimi seznanjena. Med drugim Državni svet opozarja na potrebo po spremembi 11. člena Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč, s katerimi bi se mehanizem pomoči države prizadetim občinam sprožil čim hitreje, in sicer predlagajo avans.
Zanima me:
Ali sta seznanjena s temi predlogi?
Kakšno je vajino stališče do zadevnih sprememb?
Ali bodo lokalne skupnosti v spremembe, ki ste jih ravnokar opisali, vključene oziroma ali se bodo njihova stališča slišala?
Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Minister Zajc, izvolite.

SIMON ZAJC: Ja. Bom ponovil, ravno to bomo predlagali, da se da že na podlagi delne ocene vnaprej akontacijo občinam, to je ta avans, če hočete, potem pa se vidi, ali je bil ta avans previsok, v takem primeru občina vrne, če je bil prenizek, se doplača. Tako da te predloge seveda vedno preučimo, tega konkretno bomo tudi pripravili in predlagali spremembo. Kot pri vseh zakonih, ki se tičejo občin, so seveda občine vključene v samo spremembo zakonodaje in tudi v tem primeru ne bo nič drugače. Jaz verjamem, da bomo v prihodnjem letu ta zakon tako spremenili, da bo bolj operativen, predvsem pa, da bo pomoč prispela hitreje kot po zdajšnjem sistemu.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Nadaljujemo z vprašanji. Naslednji je na vrsti gospod Tomaž Lisec. Postavil bo vprašanje ministrici za infrastrukturo mag. Alenki Bratušek, ki je odsotna, zato prosim poslanca še, da pove, ali želi pisni ali ustni odgovor na naslednji seji.

TOMAŽ LISEC (PS SDS): Hvala, spoštovana podpredsednica, za dano besedo.
Najprej naj povem, da pričakujem ustni odgovor ministrice za infrastrukturo na naslednji seji.
Zakaj? Mislim, da govorimo o zelo pomembnem vprašanju. Že na spletni strani Ministrstva za infrastrukturo piše: »Energetski koncept v Sloveniji je osnovni razvojni dokument na področju energetike, ki skladno z Energetskim zakonom na podlagi projekcij gospodarskega, okoljskega in družbenega razvoja države ter na podlagi sprejetih mednarodnih obvez določa cilje zanesljive, trajnostne in konkurenčne oskrbe z energijo za obdobje prihodnjih dvajsetih let in okvirno štiridesetih let.« Pa sem sam že predhodnika gospe Bratuškove leta 2017 in 2018 spraševal, kdaj bo Slovenija sprejela Energetski koncept. Časovnica se je odmikala. Pa sem ministrico Bratuškovo aprila letošnjega leta vprašal, kaj bo sploh pisalo v energetskem konceptu in kdaj bo ta energetski koncept sprejet. In njen odgovor je bil: »Pričakujem sprejetje energetskega koncepta do konca leta 2019.«
Spoštovani, spoštovane, danes smo 16. 12. 2019, o energetskem konceptu pa ne duha ne sluha. Ne vemo, razen okvirnih postavk, kaj sploh piše v njem, pa še tam so bolj kot ne splošne uradniške floskule, niti ne vemo, kdaj bo res dokončno ta energetski koncept sprejet. In še bolj pomembno je, da kmalu sprejmemo nek resen energetski koncept na podlagi tega, kar govori predsednik Vlade, ko v zadnjih treh mesecih javno napoveduje podporo enemu energetskemu konceptu. Ampak za razliko od predsednika Vlade in ministrice za infrastrukturo, da sta močna v besedah, pričakujem, da sta močna v dejanjih. Zato, spoštovani, še enkrat, na naslednji seji pričakujem ustno zagotovilo, kdaj bo energetski koncept sprejet. Predvsem pa bil še bolj vesel, če bi na januarski seji leta 2020 imeli pred sabo energetski koncept in bi o njem odločali. To bi bil najboljši ustni odgovor ministrice, ki ga pričakujem. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa. Kot rečeno boste dobili odgovor ustno na naslednji seji.
Naslednji je na vrsti Jani Ivanuša, postavil bo vprašanje ministru za javno upravo gospodu Rudiju Medvedu.
Izvolite.

JANI IVANUŠA (PS SNS): Spoštovana podpredsednica, hvala za besedo. Spoštovani ministri, spoštovani vsi prisotni v dvorani!
Spoštovani minister za javno upravo, za vas pa imam eno vprašanje oziroma več. Povedati vam moram, da imam v zadnjem času kar nekaj pripomb na Službo za lokalno samoupravo. Po mojem mnenju bi morali počasi zamenjati gospoda, ki vodi Službo za lokalno samoupravo, gospoda Romana Lavtarja, ki enostavno ni kos vsem izzivom, s katerimi se sooča ta služba. V Službi za lokalno samoupravo naj bi se zagotavljala sistemska ureditev organiziranosti in delovanja slovenskih občin. Če je za vas sistemska ureditev to, da se ustanovi 212 občin in sprejme en zakon o lokalni samoupravi, potem smo že prvi prvem problemu. Zakonodaja glede organiziranosti in delovanja občin potrebuje temeljito prenovo. Po mojih informacijah je še ni na vidiku. Kdor želi voditi neko sistemsko politiko glede občin, bi moral najprej razpolagati z vsemi razpoložljivimi podatki in informacijami. Pa vam povem, da imam zelo slabe izkušnje, ali Služba za lokalno samoupravo nima podatkov ali pa so ti zelo nepopolni. S sistemskega vidika so nekatera področja po posameznih občinah zelo pomembna, na primer cene vrtcev, višina pobrane turistične takse, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, število zaposlenih in seveda masa plač za javne uslužbence. Ali sploh obstaja državni organ, ki bi razpolagal s popolnimi podatki na omenjenih področjih? Mislim, da ne. Če bi jaz bil minister za javno upravo, bi zahteval, da ima Služba za lokalno samoupravo vse podatke zbrane na enem mestu. Glede na to, da imamo 212 občin, imamo tudi 212 problemov pri javnih naročilih. Dvomim, da imam v Sloveniji 212 strokovnjakov za javna naročila, zato bi lahko Ministrstvo za javno upravo, dajem pobudo, sestavilo komisijo strokovnjakov za javno naročanje z različnih področij, ta komisija pa bi lahko izvajala javna naročila za vse občine. Če spremljamo velike sisteme, kot je Dars, ki ima zaposlenih kup pravnikov, pa še vedno najemajo zunanje pravne svetovalce, potem mi ni jasno, kako lahko en sam občinski uslužbenec izvaja javna naročila. Če sem pa malo ciničen, mu verjetno pomaga župan. Služba za lokalno samoupravo naj bi pripravila tudi rešitve na področju lokalne samouprave.
Zanima me:
Kdaj bodo predlagane spremembe zakonodaje in kdaj naj bi te poglavitne rešitve bile na vidiku?
Glede na to da imamo 212 občin, imamo tudi množico lokalnih predpisov. Številni odloki so nezakoniti. Najbolj izpostavljeni so odloki o kategorizaciji občinskih javnih cest, saj številne občinske ceste potekajo po zasebnih zemljiščih. Ustavno sodišče je izdalo že številne odločbe, pa se nič ne spremeni. Občinski sveti sprejemajo številne odloke, ki jih nihče ne pregleda, dokler ni kaj narobe.
Zakaj Služba za lokalno samoupravo ne pregleda … / izklop mikrofona/

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospod poslanec, čas vam je potekel.
Gospod minister, izvolite.

RUDI MEDVED: Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Vidim, da je vodja službe za lokalno samoupravo na Ministrstvo za javno upravo zelo pomembna osebnost, če zdaj tukaj teče debata o njegovem delu. Kar zadeva Službo za lokalno samoupravo, ki je del Ministrstva za javno upravo, so njene pristojnosti oziroma naloge zelo natančno določene. Nikjer ni določeno, da mora po celi Sloveniji zbirati podatke o višini nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč ali pa cen vrtcev in podobno. Ko govorite o nujnosti sprememb zakonodaje, govorite samo o nujnosti sprememb zakonodaje. Kaj konkretno? Ne vem kaj konkretno. In tudi učinkovitost nekega ministrstva ali pa službe se ne meri po tem, koliko zakonov predlaga, koliko jih je spremenila ali pa jih namerava spremeniti.
V tem trenutku kakšnih bistvenih sistemskih zadev na področju lokalne samouprave ni, kar zadeva temeljno zakonodajo, ni kakšne bistvene sistemske spremembe niti niso potrebne. Služba za lokalno samoupravo je v zadnjih petih letih pregledala občinske predpise vseh 212 občin. Izvedla je nadzor, ki sicer ni nadzor v pravem pomenu besede, ker nimamo pristojnosti niti služba niti ministrstvo, da bi razveljavljalo predpise. Seveda pa glede na strokovno in svetovalno vlogo priporočamo oziroma pozovemo občine, da se tam, kjer smo ugotovili neskladnosti z zakonodajo, to tudi ustrezno popravi. Torej služba oziroma Ministrstvo za javno upravo te procese izvaja v vseh 212 občinah. In da so zdaj kar vse povprek občinski odloki protizakoniti, ne vem, jaz takih podatkov seveda nimam in tudi ne verjamem, da je to res. Sam sem delal na občinski ravni, pisal tudi odloke tam 8 do 10 let in bil veliko v stiku z ljudmi, ki delajo na področju lokalne samoupravo. In da bi bilo sedaj kar vse nezakonito … Morda pa je kakšen konkreten primer, ki ga vi poznate, je seveda tudi popolnoma jasna pot, kdo in na kakšen način naj takšno nezakonitost odpravi. To je dolžan odpraviti občinski svet, če je takšno nezakonitost opazil, ki je pred njim kakšen drug občinski svet sprejel oziroma če je ta občinski svet ne odpravi, potem seveda lahko to na koncu pristane tudi na sodišču in te stvari se urejajo v nadaljevanju na sodišču.
Kar zadeva javna naročila, jaz ne vidim popolnoma nobene potrebe, že tako smo v tej državi vse centralizirali, da bi sedaj še javna naročila za vsako samokolnico peska izvajali na državni ravni. Javna naročila na lokalnem nivoju po občinah tečejo odlično. Upam trditi odlično. In zakaj bi jih metali v isti koš kot pa velika naročila, ki tečejo kot infrastrukturni projekti na državni ravni, ki tečejo slabo, da okužimo na koncu še ta javna naročila na občinskih ravneh, ki tečejo dobro. Ni treba, da je v vsaki občini izvedenec za javna naročila. Obstajajo skupne občinske uprave, ki delujejo zelo dobro. Ne vem, če poznate to prakso, ampak v Sloveniji imamo izredno dobre primere skupnih občinskih uprav, ki ravno tovrstne zadeve, ki jih manjše občine same zaradi pomanjkanja strokovnjakov pa tudi kadra, ker imajo pač omejene možnosti zaposlovanja, prenašajo na skupne občinske uprave. Tam zadeve delujejo tako, kot je treba. In jaz ne trdim, da je vse idealno na lokalni ravni, se pa nekako s takšno črno sliko, kot jo opisujete, preprosto ne morem strinjati.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospod minister.
Gospod poslanec, želite dopolnitev vašega vprašanja?
Izvolite.

JANI IVANUŠA (PS SNS): Ja, hvala gospod minister.
Po mojem mnenju je ključno to, da zagotovimo nadzor nad delovanjem občin. To je bistvo vsega. Župani imajo v svojih rokah zelo veliko moč in tudi malo manj odgovornosti. S spremembo sistemizacije delovnih mest se lahko odpušča tudi občinske uslužbence. Zaposlovanje po občinah poteka bolj po domače, strokovna usposobljenost kadrov na občinah pa je tudi nekje šibka, ne morem reči ravno vsepovsod, da ne bo kake zamere. Problem za malega človeka vidim v tem, recimo, da pride v navzkrižje z občino. Občina je tista, ki bi naj bila najbližje ljudem. In če imajo ljudje konflikt z občino, me zanima, ne vem, kam se naj obrnejo, na koga naj se obrnejo. Na tiste ljudi, v katere dvomijo, ko govorimo o odločitvah občinske uprave? Na koga naj se obrnejo tisti, ki se ne strinjajo z odločitvami županov?
Pa še, če se dotaknem še teme o financiranju občin. Pred sprejemanjem proračuna smo bili poslanci deležni številnih pozivov dvigov povprečnine.
Ali je naloga poslancev, da presoja o primernosti višine povprečnine ali ne?
Mislim, da je to naloga Službe za lokalno samoupravo. Naj se usedejo z Ministrstvom za finance in najdejo kompromisno rešitev.
Kar pa se tiče skupne občinske uprave, jo poznam v svojem domačem Ormožu, kjer imajo Občina Sveti Tomaž, Občina Središče ob Dravi in Občina Ormož skupno občinsko upravo, in delujejo v redu.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

RUDI MEDVED: No, torej poznate tudi primere dobre prakse. Lepo.
Zaposlovanje, takšno, kot ga vi opisujete, ne more biti pravzaprav v interesu nobenemu županu ali pa direktorju občinske uprave, saj so konec koncev kadrovski resursi oziroma tudi možnosti zaposlovanja na občinskih nivojih tako omejeni, da si preprosto nesposobneža, ki bi prišel pač po nekih zvezah na to delo, ne moreš privoščiti, ne moreš privoščiti, ker če v okviru občinske uprave eden dela slabo, se to pozna pri delu celotne občinske uprave. Nič ne rečem, seveda, 212 občin imamo, da tudi prihaja do kakšnega takšnega primera, ampak bi pa res težko to posploševali na vso Slovenijo.
Ali imajo poslanci pravico oziroma željo odločati o višini povprečnine, o tem jaz ne morem soditi. Poslanci imajo pravico seveda razpravljati in odločati o skorajda vseh zadevah v tej državi. Če bi samo Služba za lokalno samoupravo znotraj Ministrstva za javno upravo imela to moč, da bi določila višino povprečnine, verjemite mi, da ne bi bilo veta na ZIPRS. To mi verjemite, seveda, če bi imela to moč in to možnost. Malo za šalo, ampak, seveda je v končni fazi tudi to pristojnost Državnega zbora.
Še to bi morda, ko omenjate, komu naj se občan pritoži zaradi odločitve župana. Najprej seveda županu. Najprej županu, on je izvršna oblast v občini, občinskemu svetu, potem pa so seveda tukaj še vsi ostali mehanizmi, od inšpekcij do organov na državni ravni. Veste, tudi na Ministrstvo za javno upravo smo v zadnjem letu rešili kar nekaj takšnih sporov, ko so si prišli na občinskem nivoju navzkriž župan ali pa odločitve občinskega sveta in kakšne druge interesne skupine. Možnosti za reševanje teh zadev je veliko. V prvi vrsti pa je nadzorni organ, tisti pravi nadzorni organ nad županom, tako ali tako občinski svet in mimo občinskega sveta župan zelo težko sprejema kakršnokoli odločitev.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Postopkovni predlog imate, gospod Ivanuša.
Izvolite.

JANI IVANUŠA (PS SNS): Ja, seveda, saj verjamem, so primeri dobrih praks, daleč od tega, da se ne bi narobe razumeli. Verjamem, da delamo vsi v dobro ljudi, se pravi občank in občanov, da delujejo župani, vendar imaš pa tudi tu in tam kakšnega, ki izstopa. In verjamem tudi, da bi mogoče, če bi bili malo bolj nadzirani župani, da bi bili mogoče tudi rezultati mogoče drugačni, kakor pa izhajajo potem iz nekih odločitev. V glavnem stvari niso tako enostavne.
Sem za to, da se opravi širša razprava v Državnem zboru na temo Službe za lokalno samoupravo po 246. členu, pa da vidimo. Imamo si dosti kaj za povedati. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa. O vašem predlogu bo Državni zbor odločal v sredo v okviru glasovanj.
Preden nadaljujemo samo še obvestilo, da bo mag. Ksenija Klampfer, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, prisotna danes le še do 18. ure.
Sedaj pa nadaljujemo. Naslednji bo vprašanje postavil mag. Branislav Rajić, in sicer ministru za zdravje gospodu Alešu Šabedru.
Izvolite.

MAG. BRANISLAV RAJIĆ: Hvala, gospa podpredsednica.
Spoštovani gospod minister, Zakon o zdravstveni dejavnosti v 63. členu določa, da se znanje slovenskega jezika dokazuje s spričevalom o zaključeni srednji šoli v Republiki Sloveniji ali s potrdilom ustrezne izobraževalne ustanove o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenščine. To dokazilo se mora med drugim predložiti tudi ob prijavi na strokovni izpit. Potreba po znanju slovenščine je bila v samem besedilu novele utemeljena s tem, da je ustrezno jezikovno znanje ključnega pomena za učinkovito komunikacijo med pacientom in zdravstvenim delavcem. S tem se seveda vsi strinjamo, ker je to garant kakovostne in nemotene zdravstvene obravnave pacienta. Obenem pa se mi zastavlja vprašanje glede smiselnosti pogoja, da morajo kandidati znanje slovenskega jezika dokazovati tudi v primeru opravljanja strokovnega izpita, ki se sicer zahteva ob zaposlitvi. Namreč, seznanjen sem bil s primerom večje skupine tujih študentov, ki so v Sloveniji študirali fizioterapijo v tujem jeziku, v italijanščini. To jim je nenazadnje omogočala tudi veljavna visokošolska zakonodaja. Zdaj pa po Zakonu o zdravstveni dejavnosti morajo, preden pristopijo k opravljanju strokovnega izpita pri nas, in ta je sklepno dejanje za priznanje poklica tudi v njihovi državi, predložiti dokazilo o znanju slovenščine. Ker tega potrdila nimajo, ne morejo pridobiti poklicne kvalifikacije in posledično ne morejo opravljati poklica, za katerega so se izšolali, niti v svoji državi, kar jih sicer edino zanima. Zanima jih izključno vrnitev in delo v svoji državi, v tem primeru Italiji, študij fizioterapije pa jim je bil pri nas organiziran od začetka do konca v italijanščini.
Ker ste tudi sami seznanjeni z nastalo težavo, me zanima:
Ali z vidika vašega resorja in pristojnosti načrtujete spremembe, s katerimi se bi ustrezno in pravično uredil položaj vseh teh diplomantov?
Govorim seveda o spremembah zakonodaj na vašem področju. Kot rešitev se kaže, denimo, črtanje alineje o predložitvi certifikata o znanju jezika pri prijavi za polaganje strokovnega izpita.
Če da, kakšna je časovnica sprejemanja te novele?
Namreč treba je poudariti, da je bil pogoj dokazovanja znanja slovenščine z zakonskimi spremembami uveljavljen med trajanjem izobraževanja teh študentov. To pomeni, da oni niso te ovire videli prej. Državljani članice Evropske unije imajo pravico do izobraževanja na naših visokošolskih zavodih pod enakimi pogoji kot mi in velja domneva, da imajo enako pravico študij zaključiti v rednem roku, v skladu s tistimi pogoji, ki so veljali v času njihovega vpisa. V konkretnih primerih se je zgodilo ravno nasprotno, med študijem so se spremenili.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite, imate besedo.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala za besedo, gospa podpredsednica. Hvala za vprašanje, spoštovani gospod poslanec.
V zvezi z vprašanjem, ki se nanaša na problematiko italijanskih diplomantov fizioterapije, ki so vključeni na študij na zasebni izobraževalni ustanovi Alma Mater Europaea, bi želel pojasniti, da Zakon o zdravstveni dejavnosti v 63. členu med drugim določa, da zdravstveni delavec oziroma zdravstveni sodelavec, ki opravlja svoje delo v neposrednem stiku z bolnikom, uporablja slovenski jezik. Znanje slovenskega jezika se dokazuje z dokazilom o zaključeni srednji šoli v slovenskem jeziku v Republiki Sloveniji ali s potrdilom pooblaščene izobraževalne ustanove o uspešnem opravljenem preizkusu znanja slovenskega jezika. Potrdilo o znanju slovenskega jezika se predloži ob prijavi na strokovni izpit. Nadalje bi želel pojasniti, da so tuji diplomanti na Alma Mater Europaea veljavno akreditiran študij fizioterapije uspešno dokončali oziroma ga pravno formalno veljavno zaključili s pridobitvijo ustreznih diplom. Za pridobitev polne poklicne kvalifikacije v Republiki Sloveniji pa morajo po opravljenem pripravništvu opraviti še strokovni izpit. Ne pred spremembami Zakonodaje v letu 2016 ne potem ni veljalo, da se z dokončanjem študijskega programa pridobi poklicna kvalifikacija, z dokončanjem študijskega programa se pridobi samo izobrazba. S predstavniki Iniciative 300 Italija, v kateri se združujejo diplomanti omenjenega študija, so se predstavniki Ministrstva za zdravje že sestali na skupnem sestanku na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport 21. 10. letošnjega leta. Prav tako so bili predstavniki ministrstva prisotni tudi na 19. redni seji odbora Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport dne 6. 12. Ministrstvo za zdravje se je z namenom iskanja možnosti za rešitev nastale situacije obrnilo tudi na Službo Vlade Republike Slovenije za zakonodajo in zaprosilo za mnenje, ali bi tudi diplomanti ob veljavnem zakonskem okviru lahko opravljali strokovni izpit s pomočjo tolmača. Iz pridobljenega mnenja izhaja, da sam strokovni izpit ni upravna zadeva, zato zanj ne veljajo določbe zakona, ki ureja upravni postopek, ki sicer strankam in drugim udeležencem postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, zagotavlja pravico spremljati postopek po tolmaču. Novembra letos smo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport opozorili, da naj bi izobraževalna institucija Alma Mater nadaljevala z vpisi italijanskih študentov v študijske programe, ki jih kot akreditirana izvaja. Na navedeno domnevno ravnanje smo opozorili zlasti z vidika že izkazanih težav pri pridobivanju polne poklicne kvalifikacije obstoječih tujih diplomantov. Prejeli pa smo odgovor, da poteka vpis le še v 3. letnik programa. Ministrstvo za zdravje je sicer mnenja, da bi lahko študentje v Republiki Italiji sprožili postopke priznavanja izobrazbe in nadaljevali s postopkom pridobitve polne poklicne kvalifikacije v Republiki Italiji. To pa je sicer pristojnost Ministrstva za izobraževanje, da preveri primerljivost programov in možnosti priznavanja izobrazbe in pridobitve poklicne kvalifikacije v Italiji.
Naj vam pa povem, da se s predstavniki Alma Mater srečam 13. januarja naslednje leto, kjer nam bodo pravzaprav predstavili problematiko in njihov vidik možnih rešitev. Upam, da bomo skladno z zakonodajo našli rešitev. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospod minister.
Gospod poslanec, imate zahtevo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

MAG. BRANISLAV RAJIĆ: Hvala lepa, gospod minister, za ta odgovor, ker ta problem, ki ga izpostavljam, v osnovi ni v visokošolski zakonodaji, temveč v Zakonu o zdravstveni dejavnosti. Ta pripetljaj okoli uporabe tolmača, ja ali ne, nekoliko kot argument ne more držati. Ko gre za sodišča, ko gre za daleč bolj pomembne reči za življenje človeka, se to uporablja, ko pa gre za eno omejeno skupino, ki zdaj to mora dokončati, jaz mislim, da bi se moral najti način, da se to izpelje s pomočjo tolmača. Nenazadnje nostrifikacija diplom iz tujih jezikov v slovenščino se tudi opravijo s pomočjo zapriseženih tolmačev. Zato vas res prosim, da pokažete ustrezno mero razumevanja in kot edini pristojni vložite ta potrebni napor, da se temu omejenemu številu študentov omogoči izvedba tega sklepnega dejanja, ki jim bo omogočilo opravljanje poklica, za katerega so se pravzaprav pri nas izšolali. To bo koristilo ne samo njim, temveč bo okrepilo tudi ugled našega izobraževalnega sistema in zanimanje tujih študentov za izobraževanje pri nas tudi v prihodnje. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, želite odgovoriti?
Izvolite.

ALEŠ ŠABEDER: Pravzaprav bi samo dopolnil, da bomo, kot sem že tudi povedal uvodoma v odgovoru, skladno z našimi pristojnostmi in zmožnostmi poskušali poiskati rešitev oziroma skupaj z drugimi pristojnimi ministrstvi iskali rešitev za nastali problem in seveda iskali skupno rešitev. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Nadaljujemo. Dr. Matej Tašner Vatovec bo postavil vprašanje ministru za finance doktorju Andreju Bertonclju.
Izvolite.

DR. MATEJ TAŠNER VATOVEC (PS Levica): Najlepša hvala, predsedujoča.
Spoštovani minister, leta 2007 je stopil v uporabo Zakon o javno-zasebnem partnerstvu. Ta zakon je v 8. členu določil neke pogoje oziroma nekaj definicij, ki pravijo, da je zaradi spodbujanja javno-zasebnega partnerstva potrebno pri javnih naročilih oziroma ko je nosilec naročila neka javna inštitucija, preveriti tudi možnost tega, da bi se investicija opravila v obliki javno-zasebnega partnerstva. To določa prvi odstavek 8. člena. Ta tako imenovana ocena možnosti javno-zasebnega partnerstva je sploh nujna pri projektih nad 5,2 milijona evra. Mislim, da se to v teh 12 letih tudi s pridom uporablja.
Tisto, kar je po drugi strani stvar, ki mene v tem trenutku zanima, je:
Kakšni so učinki te zakonodaje, tega zakona oziroma teh določb zakona, predvsem v smislu, kot sem vam tudi že napovedal v napovedi vprašanja, ali je to učinkovito?
Kaj to pomeni za javne finance?
Ker gre za relativno majhen znesek, 5 milijonov, predvidevam, da je teh ocen možnosti javno-zasebnega partnerstva veliko, da se pri veliko naročilih to zgodi in to verjetno tudi stane. Se pravi, javna institucija mora nekomu to oceno, to primerjavo različnih modelov naročiti, pa če govorimo tukaj od občin do državnih podjetij, nenazadnje tudi do države same, ministrstev, je to potem tudi na nek način en del javnega denarja, ki gre v ta namen. Zato me zanima, kakšen je potem izkupiček teh ocen.
V tem prvem trenutku me zanima predvsem:
Kakšni so v povprečju stroški države za pridobitev ocene upravičenosti in izvedljivosti projekta in primerjava variant oziroma drugega projekta?
Koliko takšnih ocen je povprečno, približno naročenih na letni ravni?
Koliko takšnih ocen je bilo izdelanih od uveljavitve oziroma od začetka uporabe zakona, se pravi od leta 2007?
Koliko javnih sredstev je bilo od uveljavitve do danes porabljenih za pridobivanje tovrstnih ocen?

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

DR. ANDREJ BERTONCELJ: Hvala za besedo, spoštovana podpredsednica. Spoštovani poslanec dr. Vatovec, hvala za vaše vprašanje.
Želel bi pojasniti, da je ocena upravičenosti izvedbe projekta po modelu javno-zasebnega partnerstva del tako imenovanega predhodnega postopka, katerega namen je, da se na podlagi investicijskega elaborata ugotovi, ali so izpolnjeni ekonomski, pravni, tehnični, okoljevarstveni in drugi pogoji za izvedbo projekta in sklenitev razmerja javno-zasebnega partnerstva in da se opredelijo temeljni elementi javno-zasebnega partnerstva za določitev vsebine odločitev in/ali akta o javno-zasebnem partnerstvu. Predhodni postopek izvaja vsak javni partner samostojno, torej ministrstva ali občine ali drugi javni partnerji, samostojno – v tem delu pač poudarjam samostojno. Ministrstvo za finance ne vodi evidence o izvedenih predhodnih postopkih posameznih javnih partnerjev, saj za takšno evidenco niti nima pravne podlage. Javni partnerji tudi niso dolžni poročati o začetih predhodnih postopkih za izvedbo projektov po modelu JZP, posredovati so dolžni le kopijo sklenjene pogodbe o javno-zasebnem partnerstvu in redno poročati o sklenjenih javno-zasebnih partnerstvih. Skladno s tem poročanjem o javnih partnerjev Ministrstvo za finance vodi le evidenco o sklenjenih javno-zasebnih partnerstvih, kar opredeljuje 70. člen Zakona o javno-zasebnih partnerstvih. Tako so ministrstva in občine v letu 2019 poročale o dveh projektih na ravni države in 50 projektih na lokalni ravni, ki so bili sklenjeni na podlagi Zakona o javno-zasebnem partnerstvu in so trenutno v teku. Kot sem omenil, o sklenjenih pogodbah se vodi evidenca. Tega je, kot vidite, pravzaprav malo, dva projekta na ravni države in 50 projektov na lokalni ravni. To pa seveda ne pomeni, da so bili ti projekti sklenjeni v letu 2019, ampak da se pogodba v letu 2019 izvaja.
Glede vašega vprašanja o skupnih stroških vseh ocen o upravičenosti izvedbe projekta po modelu javno-zasebnega partnerstva velja izpostaviti, da morajo predmetno oceno pripraviti vsi javni partnerji pred odločitvijo, ali gredo v izvedbo po modelu javno-zasebnega partnerstva. Izpostaviti je treba tudi, da Ministrstvo za finance kot horizontalno ministrstvo nima tako podrobnega vpogleda v razpolaganje s proračunskimi sredstvi vsakega javnega partnerja, še zlasti ker so občine, ki izvajajo večino projektov javno-zasebnega partnerstva, avtonomne. Zakon o javnih financah pa določa, da je vsak proračunski uporabnik oziroma njegov predstojnik odgovoren za namensko rabo javnih sredstev, kamor spadajo tudi sredstva, ki jih javni partnerji lahko namenijo za pripravo ocen, o katerih danes sprašujete. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Zahtevo za dopolnitev odgovora imate gospod Tašner Vatovec. Izvolite.

DR. MATEJ TAŠNER VATOVEC (PS Levica): Hvala še enkrat.
Zdaj me stvar še toliko bolj zanima. Rekli ste, da Ministrstvo za finance ne vodi evidence. Tisto, kar sem skušal poudariti v prvem vprašanju in kar me tudi skrbi, sta dve stvari. Prva je, da je znesek relativno majhen, se pravi 5 milijonov 200 za to, da se naredi ta ocena, druga je ta, da je potem v bistvu vse to odvisno od ministrstva do ministrstva, če pustimo na strani lokalne skupnosti, ki, kot pravite, so avtonomne. Se pravi, tu imamo potencialno – jaz, ne verjamem, da delajo to ministrstva v hiši, ampak seveda dajo nekomu naredit takšne študije. Običajno so prakse takšne, vem sploh za lokalno skupnost, da je temu tako. To seveda stane in s tega vidika je tu stvar, ki me skrbi. Z uveljavitvijo tega zakona, z uporabo tega zakona me zanima, koliko javnih sredstev pravzaprav gre letno za različne takšne študije. To, da sta dva projekta na ravni države in 50 na lokalnih skupnostih, ki so ali bodo v izvajanju, je ena stvar. Vprašanje je, koliko študij je bilo dejansko izpeljanih. Tam je verjetno tudi neka količina denarja, ki, bom rekel tako, odteka iz javnih financ, in to je tisto, kar je moje ključno vprašanje.
Kot dopolnilo vprašanja me zanima:
Ali se vam zdi trenutna ureditev, na podlagi katere je treba v vseh primerih nad zakonsko določeno vrednostjo izdelati oziroma pridobiti takšno oceno, primerna?
Se vam ne zdi to na neki način ureditev, ki pravzaprav sili državo in javne partnerje v privatizacijo?
Spomnimo se recimo primera gradnje zapora, kjer je bilo tudi govora o tem, da bi zapore gradili v smislu javno-zasebnega partnerstva.
Zanima me tudi:
Ali se vam ne zdi ta znesek, kot je določen, se pravi 5,2 milijona evrov, prenizek, glede na to, da sicer imajo tudi druge evropske države takšne določbe, ampak so zneski bistveno večji?
Govorimo o desetkratniku te mejne vrednosti ali pa tudi več.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

DR. ANDREJ BERTONCELJ: V tem delu bi se z vami strinjal, da je ta znesek majhen. O tem bi kazalo razmisliti. Moram reči, da glede na to, da ta vprašanja dobivamo konec tedna, in glede na to, da sta bili pravzaprav samo ti dve številki, sem jaz tudi že naročil službam, da pripravijo neke dodatne podatke, kolikor jih lahko, in vam jih bomo seveda z veseljem posredovali. Tudi mene te številke zanimajo, tudi jaz bi jih rad videl, posebej zato, ker o tem javno-zasebnem partnerstvu zelo veliko govorimo. Tudi mene je ta pravzaprav majhna številka, samo številka dve na državni ravni, na neki način presenetila, nisem temu podrobneje sledil. Jaz bi res počakal, da dobimo te podatke, vse, ki jih bomo lahko zbrali, in vam jih potem posredujemo. Se pa strinjam, ja, da bi kazalo razmisliti o nekem večjem znesku. S 5,2 milijona se prav veliko ne da narediti, s tem se tudi strinjamo. Ko dobimo podatke, jih bomo posredovali.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospod minister.
Nadaljujemo. Naslednji bo vprašanje postavil gospod Marko Bandelli, in sicer ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti mag. Kseniji Klampfer ter ministru za zdravje gospodu Alešu Šabedru.
Izvolite.

MARKO BANDELLI (PS SAB): Hvala, podpredsednica. Spoštovana ministrica, spoštovani minister!
Po veljavni delovni zakonodaji se nadomestilo za bolezen ali poškodbo v breme delodajalca izplačuje 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, kar je, preračunano v koledarske dni, za podjetnika posameznika precej dolgo obdobje. Slednje pa marsikaterega podjetnika vodi v predčasno vrnitev na delo, kljub temu da še ni popolnoma zdrav.
Zanima me:
Ali na pristojnih ministrstvih razmišljate o rešitvah, ki bi težavo krajšanja bolniškega staleža, s katero se soočajo mnogi podjetniki posamezniki, odpravile ali omejile?
Tako enostavno. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa. Kdo želi besedo najprej?
Gospa ministrica, izvolite.

MAG. KSENIJA KLAMPFER: Gospa predsedujoča, hvala za besedo, in hvala lepa za vprašanje.
Z vidika urejanja pravice do upravičene odsotnosti z dela v okviru sistema delovnega razmerja je treba uvodoma poudariti, da je nadomestilo plače socialnovarstvena pravica iz delovnega razmerja in pomeni kontinuiteto plačila v primeru upravičene odsotnosti z dela. Odsotnost iz zdravstvenih razlogov je le ena od upravičenih odsotnosti z dela, ko delavec za to prejema nadomestilo plače, kar ureja 137. člen Zakona o delovnih razmerjih. Zakon o delovnih razmerjih se pri tem ne dotika upravičenosti do tega nadomestila niti ne ureja postopka v smislu ugotovitve delavčevega zdravstvenega stanja, temveč je nadomestilo posledica ugotovitev, ki jih izvede osebni zdravnik oziroma druge vrste zdravniška struktura pri odsotnosti iz zdravstvenih razlogov nad 30 delovnih dni. Vsi ti postopki pa zapadejo pod predpise zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja. Z vidika delovnega razmerja je torej ugotovitev na področju zdravstvene zmožnosti za opravljanje dela zakonita podlaga za upravičenost do nadomestila zaradi nezmožnosti opravljanja dela. Izpostavljeno problematiko je potrebno tako obravnavati širše, upoštevaje predvsem rešitve o posebnih predpisih na področju zdravstva.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala za besedo. Spoštovani gospod poslanec!
Najprej se vam zahvaljujem, da naslavljate to zelo pomembno tematiko bolniških odsotnosti. Želel bi pravzaprav povedati oziroma poudariti, da je Ministrstvo za zdravje v sklopu priprave bodoče zakonodaje s strani različnih deležnikov in zainteresirane javnosti prejelo več različnih, tudi nasprotujočih si predlogov za ureditev problematike bolniške odsotnosti. Tako se je na primer predlagalo, da se za vse kategorije zavarovancev skrajša obdobje, ko nadomestilo za čas bolniške odsotnosti bremeni delodajalca, prav tako so šli nekateri predlogi v smeri, da naj se uvedejo tako imenovani bolniški dnevi, to je nekaj dni v koledarskemu letu, ko posamezniku ne bi bilo treba k izbranemu osebnemu zdravniku, pač pa bi ostal doma. Predlagatelji so različno predlagali, ali bi šlo tukaj za neplačane dni ali bi šlo za dneve, ki bi jih plačal delodajalec. Ker se omenjeni predlogi nanašajo na obdobje, ko izplačilo nadomestil za čas odsotnosti z dela bremeni delodajalce, je potrebno pri urejanju te problematike in njenem reševanju pritegniti tudi ministrstvo, pristojno za delo, v katerega urejanje sicer sodi Zakon o delovnih razmerjih.
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju namreč ureja nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni, ki jih izplačuje Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije. Ministrstvo za zdravje je v okviru predlogov bodoče ureditve v preteklem obdobju predlagalo tudi omejitev nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni po trajanju in po višini. Republika Slovenije ja namreč poleg Bolgarije edina država članica Evropske unije, ki nima omejenega trajanja izplačil nadomestila za čas odsotnosti z dela, prav tako pa tudi nima določene kapice glede višine nadomestila za čas odsotnosti z dela. Predvsem pri zadnjem predlogu ministrstva, ki se je nanašal na omejitve trajanja in višine nadomestila, je bilo jasno razvidno, glede na zelo intenziven odziv javnosti, da je to družbeno zelo pomembno in tudi občutljivo področje, glede urejanja katerega je ključno, da se strogo upošteva pravila vodenja socialnega dialoga in se jim sledi, pa tudi da se glede bodoče ureditve tega področja poskuša doseči karseda širok družbeni konsenz.
Glede na navedeno bo Ministrstvo za zdravje skupaj z ministrstvom, pristojnim za delo, tudi ta predlog proučilo in ga obravnavalo skupaj s socialnimi partnerji v socialnem dialogu v sklopu priprave bodoče ureditve. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospod minister.
Gospod poslanec, imate zahtevo za dopolnitev odgovora.

MARKO BANDELLI (PS SAB): Hvala, ministrica, in hvala, minister, za odgovor.
Javni sektor tukaj ni problem, ker gre denar z istega konca. Mi ne govorimo, da bi ukinili pravico, moje vprašanje je bilo na takšen način: zakaj mora biti v breme delodajalca 30 delovnih dni? Mesec in pol gre na pleča delodajalca. To je največji problem. Razumete? In to je problem, ki se ga moramo lotiti. V javnem sektorju to ni problem, ker je vedno iz iste vreče. To ni problem. Pri delodajalcu je pa to veliko breme. Veliko breme. Dostikrat pridejo nazaj tik pred iztekom 30 delovnih dni – to niso koledarski dnevi, so delovni dnevi – in potem gredo še enkrat na bolovanje. Se pravi, iz tega nastanejo kar trije meseci v breme delodajalca. To je treba razumeti. Če bi se o tem dalo malo razmisliti in začeti resnično razumeti, da je ta doba, ki je v breme delodajalca, predolga. Predolga. Se pravi, šele po 30 delovnih dneh pride na breme države. Vse to, če bi se dalo to zadevo nekoliko zreducirati ali pa zmanjšati. To je bilo, kar me je zanimalo. Ali pa razmišljati o nekem bonusu. So tudi ljudje, ki ne gredo na bolniško, tudi tisti bi morali, to pa je predvideno v določenih državah. Je pa predvideno edino v Sloveniji, da je 30 delovnih dni, Italija ima 20, na primer, nekateri imajo 15 delovnih dni, potem gre na breme države. Tudi to moramo malo pogledati.
Če zaključim to zadevo, lahko rečem, če že – in kar mislim, da je tudi prav, da – sprejemamo ogromno ogromno sredstev za socialne transferje na tak in drugačen način – in mislim, da je to res treba – dajmo enkrat narediti tudi nekaj za gospodarstvo, kjer so pa tisti, ki polnijo to blagajno. To je bila moja ideja – dajmo začeti razmišljati v tem smislu. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Se želi kdo odzvati? Ne.
Potem nadaljujemo. Naslednji je na vrsti gospod Boris Doblekar, postavil bo vprašanje ministru za zdravje gospodu Alešu Šabedru. Izvolite.

BORIS DOBLEKAR (PS SDS): Hvala lepa za besedo, predsedujoča. Spoštovani minister za zdravje, vsi ostali prisotni!
Zastavil bom poslansko vprašanje o problematiki, ki že kar nekaj časa buri duhove po Sloveniji, in sicer od leta 2015, ko je bil spisan in sprejet pravilnik o nujni medicinski pomoči, kjer pa so v 22. členu tega pravilnika predvideni tudi prvi posredovalci. Od takrat do zdaj je minilo že kar nekaj časa in stvari okrog prvih posredovalcev so po Sloveniji, po državi urejene povsem različno. Ponekod je to urejeno, ponekod ni urejeno, po nekaterih občinah je, po nekaterih regijah je, po drugih ni. Skratka, ne ve se, kdo pije, kdo plača. Ta pravilnik je bil sicer sprejet leta 2015 in v 22. členu predvideva tudi prve posredovalce. Kaj so oziroma kdo so te osebe kot prvi posredovalci, se povečini razume, vsaj s strani nujne medicinske pomoči, da naj bi to bili gasilci, torej gasilci prostovoljnih gasilskih društev, kar je nekako povsem logično – da so to ljudje, ki so že nekako usposobljeni, ki imajo stik z ljudmi, ki imajo pokrit teren, kjer je mreža razpredena in tako naprej. Vendar pa država tukaj ni poskrbela za vse tisto, za kar bi morala, zato da bi lahko te gasilce uvrstili na spiske prvih posredovalcev.
Imam nekaj vprašanj, ki jih bom zastavil v prvem delu:
Kakšna je implementacija Pravilnika o službi nujne medicinske pomoči na področju prvih posredovalcev?
Kako je po državi urejeno prvo posredovanje?
Kaj ugotavljate iz prejetih letnih poročil nujnih medicinskih pomoči o prvih posredovalcih in koliko je teh?
Koliko in na kakšen način država finančno pomaga pri vzpostavitvi te mreže?
Zakaj se nujna medicinska pomoč iz zdravstvenega doma za prve posredovalce obrača po večini na PGD-je in prostovoljne gasilce?
Kako je poskrbljeno za strokovno izobraževanje, opremo, odgovornost pri morebitnih zapletih pri prvem posredovanju?
Ali lahko pride do nerazumevanja s strani 112 oziroma dispečerske službe nujne medicinske pomoči?
Kaj je posredovanje v primeru prvega posredovanja in kaj je intervencijsko posredovanje?
Zakaj se finančno breme za resno vzpostavitev mreže prvega posredovanja nalaga zgolj lokalni skupnosti oziroma občinam z osiromašenimi občinskimi proračuni?
Zakaj tukaj država ne priskoči na pomoč tudi, kar se tiče financ?
Ali je res, da je bila leta 2015 ustanovljena medresorska skupina oziroma neka komisija, torej medresorska skupina MORS in Ministrstva za zdravje?
Kolikokrat so se sestali, kdo so člani, kje delujejo in kje so bili prisotni na terenu?
Hvala lepa za odgovore.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite, imate besedo.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala za besedo. Spoštovani gospod poslanec!
Prvi posredovalci so osebe, ki posredujejo na kraju dogodka pred prihodom ekipe nujne medicinske pomoči. V Pravilnik o službi nujne medicinske pomoči so bili v letu 2015 umeščeni kot del organiziranega sistema enote nujne medicinske pomoči na lokalnem nivoju s poudarkom izvajanja temeljnih postopkov oživljanja in uporabo avtomatskega defibrilatorja AED. Zadeva je bila implementirana na podlagi pobud in izkušenj odličnih praks v nekaterih lokalnih okoljih, kjer so podatki pokazali, da se je s pomočjo prvih posredovalcev dosegla bistveno višja stopnja preživetja po nenadnem srčnem zastoju.
Trenutni sistem, skladno s Pravilnikom o službi nujne medicinske pomoči, temelji predvsem na članih prostovoljnih gasilskih društev in na čisto prostovoljni odločitvi posameznikov znotraj društva. Na lokalnem nivoju so trenutno sistemi različno organizirani, v osnovi pa mora lokalna služba nujne medicinske pomoči identificirati okolja, kjer so dostopni časi najdaljši, ter skupaj z občino in Upravo za zaščito in reševanje urediti razmerja s sporazumom, ki opredeljuje sodelovanje članov teh društev.
Zaradi razvoja različnih praks in potrebe po sistemski ureditvi statusov, predvsem članov prostovoljnih gasilskih društev, je bila konec leta 2018 vzpostavljena medresorska komisija med Ministrstvom za obrambo in Ministrstvom za zdravje. Ta skupna komisija oziroma medresorska komisija je pripravila osnovna izhodišča. Če dovolite, bi vam jih kar predstavil. Urediti status prvih posredovalcev, ki izvajajo temeljne postopke oživljanja z AED in so v sistemu aktivacije preko sistema 112, in jih ustrezno poimenovati. V sistemu zaščite in reševanja bodo to posebne skupine znotraj posameznih organizacij ali društev, glede drugih prostovoljcev, ki bi se bili pripravljeni vključiti v sistem, pa bi na nivoju lokalnih skupnosti določili posebne skupine in jih vključili na seznam v sistemu zaščite in reševanja. Na področju Republike Slovenije se bodo določile tako imenovane črne lise pokritosti enot nujne medicinske pomoči, kjer so odzivni časi predolgi za pričakovano uspešnost pri obravnavi srčnega zastoja. S tem bomo dobili podlago za umestitev prvih posredovalcev v sistem in razdelitev, kje je interes in odgovornost države za vzpostavitev sistema in kje je interes in odgovornost organiziranja na nivoju lokalne skupnosti. Sistem prvih posredovalcev bomo razdelili na naslednje segmente: očividci, vodeni s strani dispečerja ob oživljanju, prvi posredovalci s temeljnim znanjem TPO z AED, prvi posredovalci z dodatnimi znanji, to so sedanji gasilci bolničarji, prvi posredovalci izvajalci nujne medicinske pomoči, aktivirani v času izven službe. Z vzpostavitvijo dispečerske službe zdravstva se sočasno ureja tudi sistem, ki bo zagotavljal dostopnost in uporabnost avtomatskih defibrilatorjev na javnih mestih. Omenjena medresorska delovna skupina je bila v letu 2019 ponovno vzpostavljena in ima nalogo izdelati končni dokument za področje prvih posredovalcev, ki bo služil za pripravo ustreznih pravnih podlag z namenom, da se uredi enoten pristop k alarmiranju, aktivaciji, izvedbi intervencij in izobraževanja. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod Doblekar, imate zahtevo za dopolnitev odgovora. Izvolite.

BORIS DOBLEKAR (PS SDS): Hvala lepa. Spoštovani minister!
Nekaj ste povzeli po samem pravilniku, kakršen pač je, nekaj ste pa potem še dodali in me veseli, da se je začelo nekaj premikati okrog prvih posredovalcev. Določenih odgovorov na svoja podvprašanja na samo temo nisem dobil, ker ste verjetno imeli odgovor pripravljen že predhodno.
Zelo me zanima:
Kakšna je ta medresorska komisija oziroma s čim se ukvarja in kolikokrat se je sestala?
O tem bi res rad malo več informacij.
Zelo me zanima tudi:
Kako bo z odgovornostjo oseb, ki bodo verjetno podpisale določen dokument, da so prvi posredovalci, v primeru kakršnihkoli zapletov?
Jaz tudi menim da je prav, da vlogo prvih posredovalcev opravljajo prostovoljni gasilci, ki imajo preko prostovoljnih gasilskih društev že ustanovljeno neko mrežo, imajo določena znanja. Vemo tudi, da so avtomatski defibrilatorji sicer že razvrščeni po terenu, ampak to vse kupujejo ljudje, društva, posamezniki, podjetja sami.
Zanima me:
Ali ima država oziroma ali imate vi kakšen namen tudi finančno in organizacijsko bolj pomagati prostovoljnim gasilskim društvom, gasilcem pri samem izobraževanju?
Zanima me predvsem finančni del, kajti zaenkrat je to po pravilniku naloženo zgolj lokalni skupnosti oziroma občini, za te pa vemo, da so zelo prikrajšane z občinskimi proračuni. Ne dolgo nazaj smo želeli poslanci občinam dodati nekaj več finančnih sredstev, pa nam žal to ni uspelo. Še enkrat poudarjam: ali bo država priskočila na pomoč tudi finančno? Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

ALEŠ ŠABEDER: Hvala za besedo.
Spoštovani gospod poslanec, nabor vprašanj, ki ste jih želeli zastaviti, ste pravzaprav danes na seji kar razširili z določenimi konkretnimi informacijami, kot na primer: kdo so člani komisije, kolikokrat so se sestali in kje smo s trenutnim statusom. Lahko povem, da vam bomo na zastavljena vprašanja podali pisni odgovor. Na vprašanje, ali je država predvidela tudi sredstva za nakup potrebnih aparatur, pa – seveda bomo skladno s finančnimi zmožnostmi, ki jih imamo, tudi na tem področju pomagali v naslednjem proračunskem obdobju, kolikor se bo le dalo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Postopkovni predlog imate gospod poslanec, izvolite.

BORIS DOBLEKAR (PS SDS): Hvala za dodatne odgovore in pojasnila, minister.
Ker me odgovori niso popolnoma zadovoljili, pa ne zgolj mene, ampak vseh državljank in državljanov, ki se jih tiče problematika prvega posredovanja, v skladu s poslovnikom predlagam, da na naslednji seji na odgovore ministra oziroma na to perečo problematiko opravimo tudi širšo razpravo.
Res bom vesel dodatnih pisnih odgovorov. Verjetno boste vprašanja zelo podrobno pogledali preko magnetograma, vsa vprašanja, ki sem jih zastavil. Ampak kljub temu menim, da bi bilo potrebno to področje prvega posredovanja, ki je po mnenju mnogih zgolj pomoč nujni medicinski pomoč, pomoč zdravstvu – jaz ne rečem, to ni slabo, ampak je pa to morda tudi odraz tega, da se pri zdravstvu zelo varčuje, da je pomanjkanje kadra vedno večje in bi seveda potem to zadevo okrog nujne medicinske pomoči, torej oživljanja in tako naprej, prevzeli sami državljani prostovoljno, seveda zastonj. Jaz verjamem, da ni nikogar, ki ne bi v trenutku potrebe pomoči sočloveku priskočil na pomoč, ampak ko pa se gremo nekaj organizacijsko s strani Vlade oziroma države, se mi pa zdi prav, da tega ne delamo stihijsko oziroma ne vsaka regija ali pa občina po svoje, ampak da se naredi neki pravi načrt, kako bo to potekalo po državi.
Jaz vam lahko povem, ker sem bil tudi sam prisoten v Litiji v zdravstvenem domu, kjer se je nujna medicinska pomoč potrudila, zelo potrudila, da bi nekako angažirala oziroma to mrežo vzpostavila tudi na področju občin Litija in Šmartno, in sem lahko poslušal tudi primere dobrih ali pa slabih praks koroške regije pa recimo dolenjske regije. Tam sem zaznal mnogo odprtih vprašanj, ki se pojavljajo predvsem prostovoljnim gasilcem, ki so že tako in tako zelo obremenjeni in opravljajo zelo plemenita dela, vse to pa mora pokrivati zgolj občina z občinskim proračunom. Zato sem rekel, da bi bilo zelo na mestu, da bi država tukaj priskočila znatno na pomoč, saj to niso ne vem kako velika sredstva. Če bomo čakali prihodnja proračunska obdobja, to – zdaj mi vemo, da imamo za dve leti proračun sprejet. Veste, kdaj šele bo to prišlo na vrsto, zato dajem pobudo in prosim, predlagam, da se glede tega dejansko s to komisijo in z vsemi deležniki še dodatno usedete in najdete nek skupni jezik tudi z lokalnimi skupnostmi in pa z vsemi, ki se trudijo, da bo država priskočila na pomoč.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
O vašem predlogu bo Državni zbor odločal v sredo v okviru glasovanj.
Nadaljujemo. Naslednji bo vprašanje postavil gospod Jožef Horvat, in sicer ministru za finance dr. Andreju Bertonclju.
Izvolite.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Najlepša hvala za besedo, gospa podpredsednica.
Spoštovani gospod minister za finance dr. Bertoncelj, trdim da danes v globalnem konkurenčnem boju tekmujejo ne samo korporacije, ampak tudi države. Zato vas kot ministra, ki ga izjemno cenim in verjamem in trdim, da najbolje razume ekonomsko politiko na globalni ravni, ne samo doma, že kar na začetku sprašujem.
Gospod minister, zanima me:
Katere ukrepe načrtujete v bližnji prihodnosti in srednjem roku za izboljšanje konkurenčnosti Republike Slovenije v primerjavi z drugimi državami?
Ali imate v načrtu ukrepe, ki bi bili usmerjeni v izboljšanje ravni ekonomske svobode v naši državi?
Gotovo si oba želiva, da bi bila Slovenija atraktivna država, atraktivna za naložbe, tako domače kot tudi tuje. In če sem pri ekonomski svobodi, eden od Nobelovih nagrajencev je nekoč zapisal naslednje: »Ekonomska svoboda je prvi pogoj za vse druge oblike svobode.« Zdaj pa če pogledava, 12. septembra letos je Inštitut ekonomskih in strateških raziskav Visio objavil letno poročilo Ekonomska svoboda po svetu. Slovenija je letos prejela oceno 7,15 od desetih možnih točk ter se je tako med 162 državami in ozemlji uvrstila na 67. mesto. Slovenija po tem kazalniku stagnira, saj ji že več let ne uspe narediti večjega preboja med ekonomsko bolj svobodne države. V oceni Slovenije v oči najbolj bode ocena obsega države oziroma paradržave, kjer si 138. mesto Slovenija deli z državama Svazi in Ruanda. Poleg tega pa je med bolj zaskrbljujočimi parametri tudi ocena regulative, kjer naša država zaseda šele 80. mesto. Inštitut tudi ugotavlja, da države, ki so uvrščene med 25 % najbolj ekonomsko svobodnih držav, v blaginji prekašajo tiste, ki so uvrščene med 25 % najmanj ekonomsko svobodnih držav.
Zelo vam bom hvaležen in se tudi vnaprej zahvaljujem za vaše odgovore. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

DR. ANDREJ BERTONCELJ: Hvala za besedo.
Spoštovani poslanec gospod Horvat, res hvala za to vprašanje. Mislim, da je nama obema to področje blizu, tu sva že izmenjala nekaj besed o tem področju. Kot ministra za finance me poleg teh dveh indeksov, ekonomske svobode in konkurenčnosti, še bolj zanima bonitetna ocena. Naj povem, da je Slovenija v zadnjem času tu izjemno napredovala. Pravzaprav smo na nivojih, ki smo jih imeli v tistih najboljših, zlatih časih. Naj omenim, da smo pri prvi agenciji, pri Standard & Poor's, prišli nazaj na AA s stabilnimi obeti. To je velik napredek. Že v času te vlade smo napredovali za stopnjo in obeti so stabilni. To je zelo pomembno. Tudi druge agencije, Fitch Ratings nam je to povečal na A, ravno tako stabilni obeti. Moody's: B, AA s pozitivnimi obeti, kar pomeni, da lahko v bližnji bodočnosti pričakujemo, vsaj takšno je naše pričakovanje, ravno tako dvig na tej lestvici.
Bom tudi povedal, zakaj sem začel s tem področjem. Seveda je to bolj ali manj, da tako rečem, v izključni domeni ministra za finance in Ministrstva za finance širše, in tudi Vlade še širše. Najprej te bonitetne ocene pogledajo makroekonomsko stabilnost in javne finance. Na tem področju bi si jaz upal trditi, da smo naredili korak naprej, in če bi rekel, kaj je ključna naloga, kaj je ključna funkcija ministra za finance, bi jaz rekel oziroma poudaril ravno ti dve področji: zagotavljanje makroekonomske stabilnosti in srednjeročno, dolgoročno zdrave javne finance. Jaz pravim, da makroekonomska stabilnost je stabilnost vseh. Če ni makroekonomske stabilnosti, se sproži val drugih nestabilnost. Kot prvo je zelo pomembno, da imamo v naši državi to makroekonomsko stabilnost; in kot drugo – javne finance. Tu niti ni treba posebej poudarjati, že dva, tri mesece smo imeli kar krepko razpravo glede tega, če se spomnite proračunske razprave. Mene veseli, da smo na koncu zmogli toliko moči in smo seveda sprejeli v začetku leta rebalans 2019 in sedaj proračun za leto 2020 in 2021, ki izkazuje dva od treh ključnih kriterijev in jih izpolnjuje. Poleg tega, da je skladen z domačim fiskalnim pravilom, kar je itak pričakovano, da naj bo skladen s domačim fiskalnim pravilom, ampak je pa tokrat recimo res prvič, da je skladen s domačim fiskalnim pravilom, pa naj bi proračuni izkazovali presežek, to črno nulo. In se strinjam tu z zadnjim mnenjem guvernerja nemške centralne banke, prav je tako, ni treba, da je fetiš, to se strinjam, nakazuje pa pravo pot. In mi zdaj z letom 2018, ko smo pravzaprav prvič izkazali prvi značilen presežek, nadaljujemo 2019, 2020 in 2021 v odstotku 0,5 do 1 % bruto domačega proizvoda. In drugič, da se razdolžujemo, zelo pomembno. Poleg tega kriterija črne nule še hkrati izpolnjujemo razdolževanje. Moramo pa več narediti na strukturni uravnoteženosti proračuna, to je naloga za v prihodnje. V tem delu je tako, kot sem rekel, ko smo sprejeli proračuna in spremljajoče dokumente; od zdaj naprej pa po pameti. Zdaj moramo pa samo to uresničiti in nadaljevati s to politiko makroekonomske stabilnosti in trdnih javnih financ. Mislim, da mi bo malo zmanjkalo minutaže. Pa če mi dovolite še za ekonomsko svobodo in konkurenčnost v nadaljevanju, bi pa potem v drugem delu odgovoril. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospod minister.
Gospod Horvat, imate zahtevo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala za besedo. Hvala tudi vam, gospod minister.
Absolutno se strinjam, makroekonomska stabilnost in politična stabilnost so predpogoji, da lahko gospodarstvo normalno deluje, da dobiva dovolj kisika. In gotovo so tudi tuji investitorji tisti, ki gledajo te parametre. Ja, res je, švicarski inštitut, pred nekaj dnevi sem direktorja švicarskega inštituta za razvoj menedžmenta poslušal na Ekonomski fakulteti. Letno spremljam te lestvice, ki jih ugotavlja ta inštitut glede konkurenčnosti. Med 63 državami, ki jih je meril ta inštitut, je Slovenijo postavil na 37. mesto, kar nas uvršča sicer nekoliko pod povprečje preučevanih držav. Jasno je, da v globalno povezanem svetu v konkurenčnem boju med seboj ne tekmujejo zgolj podjetja, ampak – ponavljam – tudi države; in zato imava midva ta politični dialog. In ker najbrž nisva zadovoljna s tem, ko gledava, da je Slovenija na 67. mestu med 162 glede ekonomske svobode, da je 37. med 63 državami glede konkurenčnosti, da smo glede produktivnosti 20 % pod evropskih povprečjem; s tem gotovo ne moreva biti zadovoljna, ker oba verjameva, vsaj jaz osebno, da Slovenija zmore več. Da ne govorim potem naprej o tem, koliko je Slovenija atraktivna za tuje neposredne naložbe. Mi imamo tujih neposrednih naložb zgolj 32 %, merjeno v nacionalnem BDP. Pred nami je Litva, pred nami je Avstrija, pred nami je Latvija, pred nami je Madžarska, pred nami je Slovaška, Češka, Estonija. Zakaj ne bi mi mogli biti pred vsemi temi državami?!
Zanima me:
Kaj moramo narediti, gospod minister, v tej smeri, da bomo to popravili?
Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERELE: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

DR. ANDREJ BERTONCELJ: Se strinjam. V današnjem času ne tekmujejo samo podjetja, korporacije, ne tekmujejo države med seboj, trgujejo trgovinski bloki, in to zelo veliki. Evropska skupnost z ostalimi velikimi trgovinski bloki. V tem delu se merijo še vedno tudi posamezne države in v tem delu sem že nakazal v okviru te bonitete, kaj je pomembno in kako se to odraža. Mi trenutno najhitreje rastemo v teh bonitetnih ocenah, absolutno se dvigujemo na nivoje, kot smo jih dosegali v najboljših časih, kar odraža makroekonomsko in fiskalno politiko. V tem delu je bilo tudi širše pri teh mednarodnih agencijah in državah tudi pozitivno ocenjena razbremenitev dela kot posebej poudarjen ukrep. Na področju drugih, omenili ste Visio, se strinjam; 7,2, 7,15, škoda padca, škoda 67. mesta od 162. držav. Drug tak Heritage Foundation, smo sicer na višjem mestu, na 58. mestu 160 držav. Te metodologije so rahlo tudi subjektivne. Po enem indeksu, ki meri ekonomsko svobodo, smo zrasli za šest mest, to je pri Heritage Foundation. Pri Visio smo pa padli za šest točk. Poleg teh makroekonomskih indikatorjev, ki so omenjeni, šteje tudi vrsta drugih – svoboda trgovine, zaščita intelektualne lastnine in še kaj. V tem delu smo nekje v zlasti sredini. Se strinjam, lahko pa bi naredili več, in to bistveno več. Na nivoju konkurenčnosti, če pogledamo tudi Doing Business, The World Competitiveness Yearbook, Global Competitiveness Report, se nekako ne odlepimo od tega, ostajamo na istih mestih, okoli 35., 37. do 40. mesta. Nekako ostajamo v tej zlati sredini. Ko sem na IMF, ko sem na Svetovni banki, pravzaprav največ stika po funkciji imam s temi finančnimi inštitucijami, nas opozarjajo predvsem na dve, tri ključne točke, predvsem na te sistemske ukrepe. Tak sistemski ukrep, ki smo ga uspeli izpeljati, je bila razbremenite dela. In ker govorim sedaj za svoje področje, upam, da bomo tudi nadaljevali. Triletna, štiriletna, petletna davčna reforma naj bi bila, sedaj se je zaključilo drugo leto. Upam, da bomo v tretjem letu, to je v naslednjem letu, nadaljevali z razbremenitvijo dela. Sledi pa še sklop; vsi vemo, kateri so še štirje sistemski ukrepi, s katerimi bomo lahko izboljšali to konkurenčno okolje. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod Horvat, postopkovni predlog imate.
Izvolite.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospa podpredsednica. Hvala lepa tudi vam, gospod minister.
Odprl sem izjemno pomembno in izjemno široko področje, tako da bi bila dobrodošla razprava v Državnem zboru, kjer bi lahko tudi minister oziroma Vlada predstavila svoje načrte za krepitev naše, slovenske konkurenčnosti za večjo ekonomsko svobodo, ki, kot rečeno, je prvi pogoj za vse druge oblike svobode. In izkoriščam, gospa podpredsednica, to poslovniško možnost, da predlagam, da Državni zbor odloči o tem, da bi opravili razpravo o tem področju. Vsi se moramo zavedati, da močno gospodarstvo pomeni tudi dobro zdravstvo, dober izobraževalni sistem; da močno gospodarstvo pomeni tudi več vlaganj v raziskave in razvoj. Ta vlaganja so potrebna najprej, če želimo imeti močno gospodarstvo. Kar zadeva ekonomsko svobodo in ker nas je v Sloveniji relativno malo, da pa smo dobri, mi v Sloveniji smo dobri, bi moralo biti vso to poslovno okolje naravnano tako, da bi sprostilo vse potenciale, ki jih imamo v Sloveniji – podjetniške, intelektualne in tako naprej. Zakaj ne bi ljudje, ki imajo voljo, ki imajo znanje, ki želijo delati, delali to tukaj v Sloveniji in tukaj plačevali davke?! Skrbi me, da mnogi z znanjem, ko dobijo diplomo na naših univerzah, dobijo izkušnje, potem vidijo, da imajo nekje drugje boljše priložnosti, in odidejo tja. To moramo preprečiti. In vse to sodi v eno ekonomsko-poslovno okolje, kjer bi lahko, kot rečeno, sprostili vse potenciale, ki jih ta Slovenija ima. Slovenija zmore veliko več, veliko več, kot je to danes pokazano. Še enkrat, ne morem se sprijazniti, da je naša produktivnost za kar 20 % nižja, kot je povprečje Evropske unije. In povsem normalno je, da so potem pri nas slabe plače. Na drugi strani pa zato, ker so še vedno preveč obremenjene. Jaz sem pozdravil ukrep ministra, ko je šel z Zakonom o dohodnini v smeri, da se vsaj za nianso plače razbremenijo, v tej smeri je treba nadaljevati. In tukaj imate našo podporo, gospod minister. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Tudi o vašem predlogu bomo odločali v sredo v okviru glasovanj. Nadaljujemo.
Gospod Franc Jurša bo postavil vprašanje ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti mag. Kseniji Klampfer.
Izvolite.

FRANC JURŠA (PS DeSUS): Z moje strani prav lep pozdrav vsem, ki so v dvorani.
To vprašanje imam za ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Zaradi sprejetja dopolnila k Predlogu zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela v javnem sektorju za leti 2020 in 2021 ter izredni uskladitvi pokojnin se bo mogoče uskladitev pokojnin v decembru 2020 prvič v zgodovini izvedla v nominalnem znesku. Pokojnine se bodo izredno uskladile v višini 6,50 evra, če bo gospodarska rast za leto 2019 presegla 2,5 % bruto domačega proizvoda; oziroma v zneskovno višjem znesku ob še višji gospodarski rasti. Moram povedati, da smo v to v naši poslanski skupini vložili ogromno napora in da je bil v vseh koalicijskih strankah glede tega znižanja odmernega odstotka velik odpor, a kljub temu nismo pustili in smo dejansko dosegli to, da je ta znesek 2,5 %. Kljub vetu na zakon, ki ga je na pobudo Zveze društev upokojencev Slovenije izglasoval Državni svet, je bil zakon ob ponovnem glasovanju s strani poslancev ponovno potrjen. Zanj smo kljub nasprotovanju nominalni uskladitvi pokojnin glasovali tudi poslanci Desusa, ki smo med zakonodajnim postopkom opozarjali na nesistemskost in nepravičnost predloga nominalne uskladitve pokojnin in poskušali z ustreznimi dopolnili zadevo sanirati, sicer izključno iz razloga, ker bi z nesprejetjem zakona proračun obremenili za približno 100 milijonov evrov dodatnih sredstev iz naslova stroškov dela v javnem sektorju. Zakon lahko seveda še popravimo, saj je do decembra naslednjega leta dovolj časa. Naš predlog pa je v ponoven postopek vložil Državni svet Republike Slovenije. Veselimo se ponovnega odločanja in upamo, da se nam bodo priključili tudi drugi poslanci drugih poslanskih skupin in da bomo zakon na ustrezen način tudi popravili. Več o tem bom povedal takrat, ko bomo zakon obravnavali.
Spoštovana ministrica, ker se še do zdaj niste javno do tega opredelili, pričakujem, da boste to storili danes, ko vam postavljam to poslansko vprašanje.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospa ministrica, izvolite.

MAG. KSENIJA KLAMPFER: Hvala lepa za besedo in hvala za vprašanje.
Uvodoma bi kot pristojna ministrica želela poudariti, da Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti izredne uskladitve pokojnin v letu 2020 v nominalnem znesku ne podpira, saj meni, da ni ustrezna in da je v nasprotju s sistemskim zakonom. Iz zakonskih določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju izrecno izhaja, da se uskladitev pokojnin opravi v odstotkih. Izhajajoče iz navedenega gre pri usklajevanju pokojnin za ohranjanje vrednosti pokojnin in razmerji med njimi v času izplačevanja. Gre torej za enega od osnovnih načinov varovanja in ne zgolj povečevanja višine pravice pri upokojitvi. Nujno se mi zdi poudariti, da se pokojnina odmeri sorazmerno plači ali drugim dohodkom ter plačanim prispevkom glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, kar kasneje predstavlja tudi osnovo pri usklajevanju. Dejstvo je, da se vse pokojnine v državi usklajujejo v enakem uskladitvenem odstotku. Do razlik med uskladitvenimi zneski pa posledično prihaja le zaradi različnih izhodiščnih višin pokojnin ob upokojitvi. Usklajevanje v nominalnem znesku je tako v nasprotju z namenom usklajevanja in želi na izreden način povišati nižje pokojnine v primerjavi z višjimi, s čimer pa se ne ozira na razmerja, ki so veljala v času priznanja pravice. Na ta način se za specifično skupino prejemnikov dodatno krepi solidarnost. Na ministrstvu menimo, da je treba vzeti v obzir vse prejemnike pokojnin in ne primerjati zgolj najnižjih pokojnin z najvišjimi. V tem kontekstu bi želela posebej opozoriti, da bodo s predlaganim načinom uskladitve prikrajšani ne samo prejemniki najvišjih pokojnin, kot so poudarjali predlagatelji, temveč tudi prejemniki povprečnih pokojnin. Za navedene posameznike bo predlagani način pomenil padec razmerja med njihovo pokojnino ter pokojnino tistih z najnižjimi pokojninami, v okviru katerih so bile že upoštevani solidarnostni elementi. S tem se krha zaupanje v pokojninski sistem pri upokojencih in pri vseh tistih, ki v ta sistem trenutno vplačujejo ali bodo vanj šele stopili.
Zastavlja se tudi vprašanje izrojevanja sistema solidarnosti, saj bodo predvidoma najvišjega dviga deležni tisti, ki ga z vidika ekonomskega statusa najmanj potrebujejo, to so na primer uživalci dela pokojnine pri dvojnem statusu. Z nominalno uskladitvijo se bodo namreč pokojnine uskladile vsem uživalcem v enakem znesku, torej bodo uskladitev v tej višini deležni tudi prejemniki dela pokojnine, delnih pokojnin in sorazmernih delov pokojnin ter invalidskih nadomestil, ki poleg nadomestila prejemajo še plačo. Tudi s tega vidika uskladitev v enaki višini ni pravična oziroma z njo ni mogoče doseči zastavljenega cilja, ki naj bi bil v izboljševanju socialne varnosti zgolj najranljivejših skupin prejemnikov. Ne glede na podana stališča ministrstva pa ostaja dejstvo, da je bil zakon v Državnem zboru sprejet v drugačni obliki, kot ga je predlagala Vlada Republike Slovenije. V zvezi s tem bi želela poudariti, da bi ob morebitni kasnejši vložitvi predloga, ki bi sledil ureditvi izredne uskladitve iz vladnega predloga, le-tega tudi podprla. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod Jurša, imate besedo za dopolnitev vprašanja.
Izvolite.

FRANC JURŠA (PS DeSUS): Hvala lepa.
Gospa ministrica, zelo sem vesel vašega odgovora, bil pa bi bistveno bistveno bolj vesel, če bi to povedali takrat, ko smo to zadevo tudi obravnavali. Žal mi je, da takrat nisem zahteval, da se nam pridružite in javno tudi to zadevo poveste. Ker poznate to področje, veste, da v času gospodarske krize so upokojenci dali velik prispevek in se jim pokojnine na nek način niso usklajevale v procentih, se pravi 8,4 % se jim niso usklajevale; in bi se morale z izrednim usklajevanjem – vsaj tako mi predlagamo – uskladiti in se dejansko popraviti ta zadeva. V tem trenutku tudi z usklajevanjem, o katerem smo malo prej govorili, smo prišli na 5,6 % zaostanka. Če bomo šli naprej s to zadevo, lahko pričakujemo, da bi v nekaj letih dejansko tudi ta primanjkljaj odpravili.
Pa me zanima, gospa ministrica:
Ali se boste maksimalno zavzeli za to, da upokojencem vrnemo tisto, kar smo jim vzeli oziroma kar so prispevali državi v težkih časih?

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospa ministrica, izvolite.

MAG. KSENIJA KLAMPFER: Naj uvodoma povem, da je ministrstvo v času sprejemanja tega dopolnila k proračunu jasno opozorilo na nesistemskost in tudi takšno stališče podalo, in sicer da je nominalni znesek v nasprotju s trenutnim pokojninskim sistemom, ki je, kot sva že oba ugotovila, zavarovalniški. Seveda velja tudi načelo solidarnosti, vendar to je na drugem mestu. Ključno se mi zdi pri tem poudariti, da predvsem generacije, ki vstopajo v pokojninski sistem, verjamemo, da če bodo plačevale več, bodo seveda, ko bodo upravičene do pokojnin, tudi deležne višjih pokojnin. Gre za eno temeljnih načel našega pokojninskega sistema. Seveda pa si bom kot ministrica tudi v prihodnje prizadevala za redna in izredna usklajevanja v skladu s finančnimi možnostmi proračuna. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Poslanec Franc Breznik bo postavil vprašanje ministru za izobraževanje, znanost in šport dr. Jerneju Pikalu.
Gospod poslanec, izvolite.

FRANC BREZNIK (PS SDS): Najlepša hvala, gospod podpredsednik Tanko. Spoštovani minister, lep pozdrav. Spoštovani kolegice in kolegi!
Ne bom ponavljal mojih prizadevanj glede digitalne transformacije Slovenije kot enega ključnih razvojnih potencialov, kot ključnih razvojnih momentov Slovenije v četrti industrijski revoluciji. Tokrat vam bom, minister, samo kot podatek prebral, berem malokdaj, študijo Svetovnega ekonomskega foruma glede poklicev prihodnosti. Raziskava, kjer so proučili potencialne vplive na gospodarstva Amerike, Nemčije, Francije, Kitajske, Brazilije in vseh drugih držav, je pokazala, da bo v naslednjih letih ukinjeno kar 7,1 milijona delovnih mest, največ v pisarniškem in administrativnem delu. Po drugi strani pa bodo iskani naslednji poklici – programerji, računalničarji, kemiki, farmacevti, zdravniki, dermatologi, lepotni kirurgi, svetovalci za prehrano, zobozdravniki, zdravstveni delavci, negovalci na domu. Trenutno so in bodo v prihodnjih letih tudi najbolj iskani programerji, računalničarji, kemiki. Sama študija govori tudi o tem, da bo na drugi strani nastalo 2,1 milijona novih delovnih mest na področju, kot sta računalništvo in matematika. Potem bosta izredno pomembni panogi nano- in biomedicina. Iskani bodo tudi prevajalci, finančni in davčni svetovalci, organizatorji dogodkov, strojni inženirji, lesarji, natakarji, kuharji, turistični delavci, zidarji, tesarji, krovci, vodovodarji, varilci, orodjarji, mehaniki in vozniki tovornjakov. Višje izobraženi bodo lažje dobili delo, če bodo inženirji strojništva, gradbeništva ali elektrotehnike. Slabo se piše torej predvsem povprečnim intelektualnim poklicem, predvsem v administraciji, politologiji, sociologiji in tako naprej. Ločena raziskava je pokazala, da naj bi omenjene spremembe še posebej močno negativno vplivale tudi na ženske, ker so slabše zastopane predvsem na tehničnih področjih, kjer bo v prihodnje glede na projekcijo ustvarjenih največ delovnih mest.
Spoštovani minister za izobraževanje, znanost in tehnologijo, predvsem izobraževanje, moje vprašanje je zelo enostavno:
Kako si predstavljate slovenski izobraževalni sistem v skladu z izzivi 21. stoletja?
Katere spremembe pričakujemo ob dejstvu, da tudi slovensko gospodarstvo, slovenska obrtna združenja nujno potrebujejo velik del teh poklicev, ki jih je opredelila tudi študija Svetovnega ekonomskega foruma?
Najlepša hvala za vaš odgovor.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

DR. JERNEJ PIKALO: Hvala lepa, gospod predsednik. Gospe in gospodje!
Nekaj stvari se meni vendarle zdi pomembnih in vedno, kadar imamo to debato, jih na nek način tudi omenjam. Nedvomno je, da prihaja tisto, o čemer vi govorite, torej nova industrijska revolucija, da je pravzaprav že tule. Nedvomno je tudi, da je digitalizacija pomemben del te zgodbe. Izobraževanje je dolgostezen sistem, potrebe gospodarstva so pa vedno kratkoročne. Jaz razumem oboje. Gospodarstvo bi hotelo danes imeti kadre, ki jih rabi. Izobraževanje pa težko to izpolni, ker najmanj, kar traja, je štiri leta, če vzamemo samo srednjo šolo, štiri leta preden se nekdo vpiše in se potem naredi tudi kot tak profil. Če pa govorimo še o visokem šolstvu, kar ste vi omenjali, da bodo tisti, ki bodo imeli dokončane visoke šole in tako naprej, lažje dobili zaposlitev, potem seveda to izobraževanje traja še dlje. Zaradi tega mi izvajamo celo vrsto ukrepov, pa jih bom zdaj nekaj naštel. Tisto, kar se nam zdi pomembno že v sami osnovni šoli, je to, da delamo tako imenovane transverzalne projekte, ki gredo skozi več predmetov. Ni posamezen predmet, ampak je skozi več predmetov. In to je tisto vprašanje podjetnosti. To ni vprašanje podjetništva, ampak je vprašanje podjetnosti, torej inovativnosti, znajti se v novih situacijah, biti iznajdljiv in vse tisto, kar je pomembno in kar odlikuje vse tiste poklice, ki ste jih vi naštevali. Če je kaj značilno za tiste poklice, ki ste jih naštevali, je potem to, da so zelo prilagodljivi; in to je nekaj, kar je zdaj v več projektih podloženo z kar veliko denarja. Če sem prav štel, pri tem sodeluje okoli 90 osnovnih šol, enako veliko število gimnazij, da naredimo tako imenovano bazo. Drugi del pa je tisto vprašanje, ko Gospodarska zbornica Slovenije v sodelovanju s strateško razvojno-inovacijskimi partnerstvi (SRIP), torej tam, kjer prideta gospodarstvo in izobraževanje skupaj, danes pripravlja podlage oziroma to, kaj naj bodo védenja prihodnosti. Z Gospodarsko zbornico mi sodelujemo. Gospodarska zbornica pripravlja z visokošolskimi programi, kaj je tisto znotraj visokošolskih programov – in digitalizacija sigurno je del teh visokošolskih programov –, kar bodo delodajalci, podjetja, tudi državna uprava želeli imeti v naslednjih dvajsetih do tridesetih letih. Spet vsi tisti poklici, ki ste jih navajali, to je to, ampak vsebina tega izobraževanja je seveda pomembna. Ta SRIP, ta projekt, ki ga ima Gospodarska zbornica, je točno to. Skupaj z visokošolskimi ustanovami ugotavljajo primernost potreb in tudi vsebine teh potreb, zato da se lahko prelijejo v visokošolske programe.
Potem naprej, kar se tiče srednješolske ravni, tam je Center za poklicno izobraževanje tisti. Kot sem razlagal že prej, pri Centru za poklicno izobraževanje oziroma pri vseh strokovnih in poklicnih programih v Republiki Sloveniji je ključen input, kot se temu reče, okolje. Imamo 20 % prostega kurikula, imamo tudi druge vsebine, ki se spreminjajo v skladu s pričakovanji Obrtno-podjetniške zbornice, Gospodarske zbornice in tako naprej; skratka, tako zbornice ali posamična podjetja, če prihaja do takih potreb. Kot primer naj navedem Kočevje, kjer je bil v šolskem letu 2017/2018 razmeščen nov program strojni tehnik. Zakaj strojni tehnik? Ker je tam japonsko podjetje Yaskawa, nova investicija, je potrebovalo tovrstni profil. Mogoče samo še ena kratka opazka, kar se tiče teh tako imenovanih družboslovnih poklicev. Tudi pri umetni inteligenci, ki je najbolj napreden del te digitalizacije, se vedno bolj sprašujemo o etičnih, družbenih in socialnih vidikih te umetne inteligence. In tu profili, ki ste jih vi navedli kot tiste, ki ne pridejo v poštev, pridejo, tudi po mnenju Unesca, zelo v poštev.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Želite dopolniti vprašanje?
Gospod Breznik, izvolite.

FRANC BREZNIK (PS SDS): Spoštovani minister, slovensko gospodarstvo se ohlaja, ker slovenski izobraževalni sistem ne more tega kadra ponuditi gospodarstvu. Lahko vam povem, da prihajam s Štajerske, kjer cela vrsta naprednih ljudi, podjetnikov svojo mlado populacijo izobražuje v Avstriji, v Gradcu, na šolah HTL po celi Avstriji, predvsem tehničnih šolah. Zakaj nas Češka, Slovaška prehiteva? Ker ima že skoraj 50 % inženirjev v svojih izobraževalnih sistemih, pa ne samo inženirjev, ampak tehničnih poklicev od srednješolske do visokošolske ravni. Slovenija zaostaja, Slovenija ima nenormalni prepad med humanistiko, družboslovjem in tehničnimi poklici. Slovenija ves čas, že desetletja popolnoma zanemarja slovensko tehnično inteligenco. Sam sem študiral in diplomiral iz ekonomije in iz elektrotehnike. Vsi poklici prihodnosti bodo vezani na tehniko. Seveda se združuje. V Ameriki imate celo vrsto sociologov, ki delajo doktorate, računalniških inženirjev, ki študirajo potem sociologijo zaradi novih aplikacij in tako naprej. Povezujejo znanja med tako imenovano uporabno sociologijo in tudi ostalimi družboslovnimi vedami. Tu se strinjam, minister, z vami. Ampak Slovenija v tem javnem šolskem sistemu popolnoma zaostaja. Gledam privatne fakultete. Recimo Fakulteta za komercialne in poslovne vede ima že program, del izobraževanja je o blockchain tehnologiji. Jaz mislim, da sta obe tehnični fakulteti na nivoju, ampak, spoštovani minister, čas bo, ko bomo mogli preobraziti ljudi, tudi tiste, ki jih je slovenski javni izobraževalni sistem izobraževal. V njega so davkoplačevalci plačevali milijone in ljudje so danes na borzi popolnoma neuporabni. To je problem in to je moja kritika. Jaz ne želim mladim, ki so študirali, ki so vložili velik trud energije, da ugotovijo, da so njihova znanja popolnoma neuporabna za potrebe slovenskega gospodarstva in tudi na svetovnem nivoju. Tu bo potreben velik korak naprej.
Zato me zanima vaš pogled prihodnosti, vaše korenite spremembe, če se bodo zgodile v slovenskem izobraževalnem sistemu.
Že deset, dvajset let je popolnoma enak, sistem se ni spreminjal.
Najlepša hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

DR. JERNEJ PIKALO: Hvala lepa še enkrat.
Jaz se ne morem strinjati glede na vse projekte, ki so, tako mednarodne projekte, v katerih sodelujete in v katerih sodelujemo ravno z državami, katere vi omenjate, torej Češka in tako naprej. Ker to niso mali projekti, to so projekti, pri katerih sodeluje več deset, da ne bom rekel sto srednjih šol. To so samo mednarodni projekti. Drugič, nacionalni projekti, kjer vse te stvari, o katerih vi govorite, pravzaprav uvajamo. Rekel sem – 90 gimnazij, čez 100 osnovnih šol in tako naprej. Seveda je lahko reči, ampak ko pa pogledamo z vidika ministrstva, ko pogledamo z vidika številk, ko pogledamo z vidika števila ljudi, ki so vključeni, programov, dijakov, učencev in tako naprej, je pa vendarle tako malo čez palec rečeno, da se nič ni spremenilo. Če gremo naprej. Več kot polovica, navadna fama je, in to sem tudi v tem parlamentu že rekel, več ljudi na srednješolskem izobraževanju gre v srednje strokovne šole kot pa v gimnazije, mnogo več. In to ne samo letos, ampak leta pred tem. Tudi to. Z vami se pa strinjam tam, kjer pravite, da pa mogoče vsebina teh programov ni dovolj fleksibilna. Tam se pa lahko strinjam z vami in bi bilo res prav, da bi se ti programi hitreje prilagajali potrebam. Saj zato sem vam prej opisoval tisti projekt v okviru SRIP, ki ga ima Gospodarska zbornica Slovenije in kjer združuje ravno te visokošolske programe in gospodarstvo, da bi čim bolje in čim hitreje odgovarjali na te potrebe. CPI na drugi strani na srednješolski ravni ima to zgodbo.
Kar se pa potem tiče tehniških fakultet in tako naprej. One so avtonomne, one so avtonomne pri svojem delu; je prav, da jih opozarjamo, je prav včasih, da tudi mi od tu povemo, da kakšne stvari ne gredo, škripajo in tako naprej, zato da bi se hitreje spreminjalo. Glede družboslovnih in humanističnih poklicev sem pa že prej rekel, glede na moj vpogled in tudi glede na vpogled, ki ga imam iz mednarodnih voda, je pa tako, da ne gre samo za to, da neki sociologi sodelujejo pri nekih aplikacijah, ki jih računalničarji programirajo, ampak gre za velika etična vprašanja, vprašanja razmerja med, če hočete, strojem oziroma računalnikom in človekom, vprašanje samoučečega se računalnika in potem pravih standardov, ki jih nastavimo temu računalniku in tako naprej. / izklop mikrofona/

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa, gospod minister. Čas je potekel.
Gospod Breznik, imate besedo za postopkovni predlog.
Izvolite.

FRANC BREZNIK (PS SDS): Ja, seveda bom zaprosil za postopkovni predlog, da o tem opravimo širšo razpravo. Zaradi česa, spoštovani kolegice in kolegi? Minister nekdanji za finance Mramor je pred nekaj dnevi na Ekonomski fakulteti razlagal, da lahko upokojenci – če nas zdaj poslušajo – lahko pozabijo na resne pokojnine čez nekaj let. Dodana vrednost slovenskega gospodarstva se ne bo dvigovala, produktivnost in učinkovitost javne in državne uprave se ne bo dvignila, digitalizacija teče samo na papirju. Spoštovani kolegi, večino diplomantov slovenskega vzgojno-izobraževalnega sistema, ki ga zastopa minister, lahko najdete na zavodu za izobraževanje. Večji del tehničnega kadra, ki ga gospodarstvo nima v tem trenutku, so vzeli Avstrijci. Večina družboslovcev, humanistov – to boste videli po statističnih podatkih – pa je na zavodu za zaposlovanje. Zakaj mi mečemo ta denar, če imamo izredno statičen sistem?
Naslednja zadeva. Kje so nove tehnologije, nanotehnologije, umetna inteligenca, big data analiza, internet stvari, kje so tehnologije glede bionike, mehatronike in tako naprej? Spoštovani kolegi in kolegice, tukaj so nove tehnologije, tukaj je visoka dodana vrednost. In samo high-tech industrija po eni strani, po drugi strani pa zeleni turizem. Ekološke kmetije so velik del preboja Slovenije v 21. stoletju. In če se ta vzgojno-izobraževalni sistem zadnjih 30 let ne bo resno reformiral, napovedujem resne težave. Že sedaj ste videli, koliko tujcev zaposlujemo v Sloveniji. Na vsakega tega tujca prihaja ena cela vrsta socialnih družin, ki, lahko bi rekel, dobesedno močno obremenjujejo tudi socialni del te države. Slovenci pa imamo 60, 70 tisoč ljudi še vedno na borzi, da ne razlagam, veliko število z doktorati, z magisteriji in tako naprej. Tu je problem tega. Vem, da optimalno nikoli ne moreš zagotoviti, tu ima minister prav. Ampak mi nimamo niti vajeništva, dualnega šolskega sistema na najnižjem nivoju. Lahko bi rekel samo nekaj številk – 50, 60 vpisanih mest. Dualni šolski sistem v Nemčiji teče v sistemu mehatronike, v sistemu novih serviserjev za robote, v sistemu umetne inteligence, v sistemih nanotehnologij, v sistemu mehatronike, bionike in tako naprej. Na tej ravni teče vajeništvo v Nemčiji. Samo za primer, BMW ima 35 poklicev, ki jih izobražuje za lastne potrebe. Torej zakaj ne uporabimo bavarskega modela, ali avstrijskega, ali pa kombinacijo le-tega, če to deluje? Mi bi imeli 30 tisoč mladih, ki bi vsako leto pri 16. letih začeli plačevati prispevke. Ti ljudje bi se hitro seznanili z novim poklicem in skozi proces vseživljenjskega učenja bi točno ti mladi ljudje lahko prišli tudi do doktorata. Nič jim ni omejeno. Zakaj mi šolamo toliko ljudi do 30. leta; na koncu pa ugotovijo, da imajo izobrazbo, ki jo noben človek na tem svetu ne potrebuje. To je problem slovenskega izobraževalnega sistema in to je ključ razprave v Državnem zboru. Najlepša hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
O vašem predlogu bo Državni zbor odločil v sredo v okviru glasovanj.
Poslanec Zvonko Černač bo postavil vprašanje ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu.
Gospod poslanec, izvolite.

ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Hvala lepa za besedo. Še enkrat lep pozdrav vsem prisotnim, še posebej vsem trem ministrom in ministrici!
Lani smo v Državnem zboru v tem času, v teh decembrskih dneh razpravljali in tudi sprejeli potem tako imenovan interventni zakon zaradi nakopičene komunalne embalaže in odpadnih nagrobnih sveč. Ta zakon bo prenehal veljati čez 15 dni. Takrat smo bili soočeni s podatkom, da se je v Sloveniji nakopičilo več kot 10 tisoč ton odpadne embalaže in več kot 2 tisoč ton teh sveč. Zaradi tega se seveda postavlja vprašanje, kje smo danes glede teh količin. Nekaj smo spremljali med letom, da je bilo uspešno odstranjeno tako, da je izgorelo in da so se škodljive emisije, predvsem v Lenartu v aprilskih dneh dvakrat v roku enega tedna, odnesle v širše okolje. Zakon pa je predvideval, da se ta nakopičena odpadna embalaža in sveče na urejen način odstranijo, predelajo, odpeljejo in da te stroške zagotovi država iz proračuna.
Kakšno je stanje danes?
Koliko tega je bilo v letu dni odpeljanega, uničenega, odstranjenega?
Koliko je za to država plačala oziroma koliko je to v končni fazi stalo davkoplačevalce?
Ker sredstva za ta interventni ukrep so bila zagotovljena v proračunu Republike Slovenije, ne pa preko tistih, ki te odpadke povzročajo. Takrat je predhodnik sedanjega ministra, ko smo ta interventni zakon sprejemali, govoril, da bodo na tem področju sledili trije koraki. Prvi je bil že pred tem interventnim zakonom sprejet, to je bila uredba, ki jo je ta interventni zakon na nek način povzel. To je bil drugi korak. In tretji korak, ki ga je omenil, je novela Zakona o varstvu okolja. In glede tega je bilo rečeno, da predstavlja to pomembno prioriteto Ministrstva za okolje in da naj bi ta nov zakon stopil v veljavo čez 16 dni, se pravi s 1. 1. 2020. Kot vidimo, se to ne bo zgodilo. Ta zakon je bil v razpravi v mesecu juniju, potem nekaj časa ni bilo nič. Potem smo poslušali medijske napovedi v mesecu oktobru, da bo zakon zagledal zakonodajno proceduro. Še danes ga ni.
Zanima me:
Kaj je zdaj s tem zakonom?
Vmes pa seveda cene odvoza odpadkov rastejo, povečujejo se stroški gospodinjstvom in podjetjem. V pomanjkanju sistemskih rešitev in ustrezne regulative občine prelagajo te višje stroške na ljudi in na podjetja, na posameznike. V večini primerov ti zneski niso tako zanemarljivi, te podražitve znašajo na letni ravni kar dve dodatni položnici. Te sistemske rešitve potrebujemo.
In zanima me:
Kakšne so sistemske rešitve v novem Zakonu o varstvu okolja, da bodo imele tudi pozitivne učinke na potrošnike?
Kdaj lahko ta zakon pričakujemo?
Kako je danes z odpadno embalažo in vsem ostalim, kar ureja interventni zakon?

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

SIMON ZAJC: Gospod podpredsednik. Hvala za vprašanje.
Zakon o varstvu okolja bi res moral biti zdaj že končan. V javni razpravi je bil, prišlo je kar nekaj pripomb in predlogov, zato ga bomo morali zdajle, računam, da še v tem tednu, še enkrat poslati v krajšo javno razpravo, ker je prišlo do nekaterih večjih sprememb; da zadostimo pogoju javnosti pri sprejemanju nove zakonodaje. Računam po našem časovnem cilju, da se bo ta zakon v Državnem zboru tudi potrdil na spomladanskih sejah. Poleg prenosa uredb, ki se tičejo trgovanja z emisijami CO2, se pravi tako imenovanega ETS-sistema, je glavna sprememba ravno na področju ravnanja z odpadki, tako imenovani odpadkovni del. V tem delu bomo spremenili to, da ta zdajšnji sistem razširjanja odgovornosti spreminjamo do te mere, da proizvajalci ne bodo več odgovorni za svoje izdelke, ko ti postanejo odpadek, se pravi za teh 8 tokov, samo finančno, ampak bodo po novem odgovarjali tudi organizacijsko. S tem želimo doseči to, da se nam ne zgodi več, da ko proizvajalec plača ponudniku na trgu, da bo poskrbel za embalažo, za elektronsko opremo ali za sveče, kakorkoli, da se s tem odreši svoje odgovornosti; ampak želimo, da je tudi organizacijsko zadolžen za to, da se za te izdelke, za embalažo, ko le-ti postanejo odpadek, tudi zares poskrbi. Da ne pridemo do situacije, kot smo prišli v tem letu, ko je potem država morala intervenirati in bo zdaj država plačala za to odpadno embalažo. Sicer bomo to potem terjali nazaj skozi sodne postopke, ampak vemo, da to traja in je vprašanje, kako uspešni tudi bomo. To je ta glavna sprememba. Določamo pa vse, torej tudi merila, kdaj preneha status odpadka, pod kakšnimi pogoji. Sledila bo še sprememba Uredbe o odpadkih in tudi sprememba uredbe o embalaži. Tam ukinjamo ta prag 15 ton, ki sedaj velja in ki je bil tudi deloma kriv za to, da smo prišli v sedanjo situacijo, ko se embalaže ni želelo odvažati.
Pri interventnem zakonu so bili neuspešni razpisi za sveče. To bomo morali v prihodnjem letu urediti po mojem mnenju s spremembo uredbe, če ne bomo zdaj s pogajanji uspešni do konca leta. Ostalo je bilo odpeljano oziroma potekajo zdaj še za 2 tisoč ton postopki plus sveče, ostalo pa je bilo uspešno izvedeno. V tem vmesnem času je inšpekcija tudi pregledala nekatere družbe za ravnanjem z odpadno embalažo. Ugotovili smo, da je prišlo do nekaterih nepravilnosti, da za vse, kar so te družbe pobrale denarja, potem kasneje niso teh svojih obveznosti izpolnile. Zaradi tega je inšpekcija tudi podala nekatere kazenske ovadbe naprej na tožilstvo oziroma policijo. Tudi v tem delu računamo, da pride do neke vzpostavitve reda. Cene ravnanja z odpadki pa seveda naraščajo, ker Slovenija kot taka za celoten življenjski cikel izdelka in potem odpadka ni samozadostna, ni samooskrbna, kar pomeni, da smo v veliki meri odvisni od tujine. Meje se zapirajo, najprej je začela s tem Kitajska, posledično se je zasičil tudi trg v Evropi, zadnje zapiranje meje ima Madžarska, kar pomeni, da tiste države, ki bodo še sprejemale naše odpadke, bodo seveda temu primerno dvignile ceno. In ta cena rezultira potem na položnicah. In dokler bo tako, da se bomo v Sloveniji izogibali objektom, ki bi poskrbeli za naše odpadke, bomo seveda morali povedati tudi državljanom, da bodo cene rasle. Ampak to še ni največji problem; največji problem je, da tudi v primeru, ko bomo pripravljeni plačati več, nihče ne bo teh odpadkov želel prevzeti; in takrat bo resen problem. Torej ne govorimo samo o problematiki položnic, mi govorimo o problematiki samega sistema. Če ne bomo doma postavili samozadostnega sistema, bomo, čeprav bi recimo bili pripravljeni plačati, pred izzivom oziroma pred težavo, da tega ne bomo imeli možnosti kam peljati.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za dopolnitev vprašanja.
Izvolite.

ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Trenutno ste vi za to področje odgovorni, zaradi tega vas o tem sprašujem.
Pred letom dni so bili napovedani neki ambiciozni koraki v tej smeri. Jaz ne bi bral vaše koalicijske pogodbe, kaj vse tam notri piše, mislim, da to poznamo. Ampak v letu dni se praktično noben nadaljnji korak v tej smeri, kot je bila napovedana, ni zgodil. Saj mi vsi vemo, da trenutno nimamo nekih sistemskih rešitev, da tudi nekih praktičnih rešitev nimamo, da v letu dni praktično nismo prišli niti do tega, da bi ugotovili, ali je katera od obstoječih lokacij, kjer se že izvaja toplotna obdelava teh odpadkov, primerna ali ne, ali je treba iskati novo lokacijo. To je naloga ministrstva in vlade, da to stori. Leto dni je bilo za to časa in mislim, da bi danes že lahko imeli odgovore, ali na kateri od obstoječih lokacij z razširitvijo dejavnosti ali na novi lokaciji. V Celju in še marsikje že vrsto let toplotno obdelujejo odpadke, pa ni nobenega problema. Odpadki so v končni fazi, če so pravilno obravnavani in pravilno regulirani, dober posel. In če so pravilno obravnavani in pravilno regulirani, pomeni tudi, da je cena za sortiranje odpadkov, odstranjevanje, uničevanje za končnega uporabnika, se pravi za povprečno gospodinjstvo in podjetnika, lahko nižja, ne pa višja. Če bomo na tak način ravnali, se bo ta cena ne samo dvigovala v nebo, ampak Slovenija se bo začela dušiti v smeteh, kar bo bistveno večji problem kot samo cenovna odvisnost. In zaradi tega bi res rad odgovor na vprašanje. Ko smo lani obravnavali ta zakon, je minister rekel, da ima podpisanih 28 pogodb za nakopičeno odpadno embalažo že po uredbi.
Pa me zanima:
Koliko je bilo še potem v teku leta dni podpisanih pogodb za odstranitev nakopičene odpadne embalaže in sveč?
In če je bilo lani 10 tisoč ton odpadne embalaže in 2 tisoč ton sveč, koliko je tega danes?
Ali je država uporabila prvi odstavek 8. člena tega interventnega zakona in uveljavljala regresne zahtevke do tistih, namesto katerih je to embalažo in sveče odstranjevala?

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

SIMON ZAJC: Točno število pogodb bi vam poslal naknadno, ker jih nimam zdaj pri sebi, kdaj in koliko smo jih podpisali. Tekoče pa se, kot poroča inšpekcija, sveče redno odvažajo. Problematične so tiste sveče, ki jih je država oziroma inšpekcija označila za državne na podlagi interventnega zakona. To so tiste sveče, ki so se do lanskega leta nakopičile. Ni res, da v tem času nismo izvajali aktivnosti. Te aktivnosti seveda ves čas tečejo. Je pa tako, da zakon ZVO-1K je v resnici kar zahteven, spreminja sam sistem razširjanja odgovornosti in je zelo pomembno, da ga dobro pripravimo, da potem, ko stopi v veljavo, ne bomo prišli do novih težav. Zato zdaj nekoliko dlje časa traja tudi usklajevanje znotraj samega ministrstva, to se pravi z Agencijo za okolje in inšpekcijo, da bodo vsi enako znali brati in enako znali izvajati ta zakon. Kakor sem rekel, do konca tega tedna ga še enkrat pošljemo v krajšo javno razpravo, potem pa naprej v postopek.
Za same objekte je pa tako. Celjska sežigalnica ima zdaj 30 tisoč v okoljevarstvenem dovoljenju dovoljeno, kapaciteto imajo še 10 tisoč več. Tudi to se bo nadgradilo. Za ostalo pa nimamo. Kot vemo, sam TEŠ je začel neke postopke za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja, da bi prišlo do sosežiga. Potem imamo še v Anhovem nekaj. Ampak na koncu bomo prišli do tega, da bomo morali postaviti še vsaj en objekt za termično obdelavo, po mojem mnenju, glede na to, kar zdaj vem. Pomembno pri takšnem objektu je, da uporablja najboljšo tehnologijo, da so meritve dnevno javno objavljene in da se ves dobiček iz te dejavnosti vrača nazaj v to, da se ta tehnologija ves čas nadgrajuje in posodablja, da imamo zagotovljeno res najvišjo možno skrb za zrak, okolje in vode. Kot sem rekel glede samih pogodb, če se strinjate, bi vam poslal točno, kdaj je bila katera podpisana in za koliko denarja. Sama izterjava tega pa sledi po novem letu preko postopkov za izterjavo teh sredstev, ki smo jih kot država založili zato, da smo tisto odpadno embalažo, ki bi jo morali odpeljati drugi obrati, ki so tudi pobrali denar, da bi jo odpeljali, pa je niso.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za postopkovni predlog.
Izvolite.

ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Hvala lepa.
Mislim, bi bilo prav, da po letu dni Državni zbor opravi razpravo glede tega področja. Konec koncev, kot sem omenil, čez 15 dni preneha veljati ta tako imenovani interventni zakon, ki je predvideval tudi neke obveze države na tem področju. Danes nismo bili seznanjeni z nekimi številčnimi podatki, pa mislim, da bi tudi to bilo prav, da bi bili. Namen te razprave je tudi ta, da se seznanimo, kako in na kakšen način se je ta zakon v letu 2019 izvajal, Kakšna je zdaj statistika tega izvajanja, koliko je bilo regresnih zahtevkov? Če sem prav razumel, ni bilo do danes še nobenega, da naj bi bili po novem letu uveljavljeni. In kakšna je količina teh odpadkov, odpadne embalaže in sveč, ki so še vedno na teh deponijah? To je en vidik te razprave. Drugi, bolj pomemben del se mi zdi pa ta, kako in na kakšen način naj bi naša država v prihodnje ravnala na tem področju, ker se pojavljajo težave na vseh segmentih. Zadnjič ste omenili tudi, da so težave pri odpadnem blatu iz čistilnih naprav in tako naprej. Slovenija očitno bo, če ne bo nekih ukrepov na tem področju, in to ukrepov v relativno kratkem časovnem obdobju, ponovno zrela za nek nov interventni zakon; tega si pa verjetno nihče ne želi. Jaz mislim, da je prav, da opravimo razpravo v tem državnem zboru, da dobimo v tej razpravi natančne podatke o tem področju, da slišimo tudi rešitve, ki se ponujajo, in da se med temi rešitvami, ki so verjetno različne in ki tudi pomenijo različne finančne okvire, opredelimo do teh rešitev na način, katera je bolj primerna za našo državo, katera je manj primerna.
Novela tega zakona je bila napovedana že za spomladi letošnjega leta. Zdaj je konec leta, minister je zdaj napovedal, da naj bi jo dobili do spomladi, javna razprava je bila zaključena 8. julija letos. Zdaj pa je konec leta. Pol leta nekega vakuuma, za katerega ni čisto znano, kaj se je v tem obdobju dogajalo. Najbolj pa skrbi to, da je v tej noveli napovedano, da naj bi se ta zakonodaja uveljavila šele čez dve leti, to je s 1. 1. 2022. Skratka, kar nekaj vprašanj se pojavlja, kar nekaj vprašanj je, ki terjajo odgovore. Zakonodaja na področju odpadkov mora biti tudi taka, da na eni strani zagotavlja ustrezno ravnanje s temi odpadki, ustrezno predelavo, ustrezno varnost pri tem; in na drugi strani, da so izbrane rešitve, ki pomenijo tudi najbolj optimalen cenovni okvir za prebivalstvo in za podjetja, in seveda rešitve, ki pomenijo, kot je minister sam povedal, uporabo najboljših tehnoloških rešitev pri tem. Jaz moram reči, da sem osebno ocenjeval, da bomo vse te odgovore do konca letošnjega leta že dobili in da bomo že na tej seji imeli vsaj prvo branje tega zakona. Žal temu ni tako in predlagam, da to razpravo, če bo izglasovana, na naslednji seji izkoristimo in se o teh stvareh, predno bo prišel zakon v proceduro, pogovorimo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
O vašem predlogu bo Državni zbor odločil v sredo v okviru glasovanj.
Poslanka Violeta Tomić bo postavila vprašanje ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravku Počivalšku, ki pa je odsoten.
Izvolite.

VIOLETA TOMIĆ (PS Levica): Hvala za besedo.
Najprej naj izrazim svoje nezadovoljstvo z dejstvom, da sta obe moji poslanski vprašanji, ki sem ju skrbno pripravljala, ostali brez naslovnika, kajti oba ministra, ki sem jima namenila vprašanje, sta odsotna, tako kot velik del Vlade. Zahtevam odgovor na naslednji seji.
Levica, kot veste, je edina stranka, ki ves čas dosledno nasprotuje tako imenovani privatizaciji, ki se je izkazala za škodljivo. Še več, niste sposobni niti preveriti, komu pravzaprav prodajate naše vitalne interese. Naj samo spomnim poskus prodaje Telekoma, ki ga je Levica preprečila v zadnjem trenutku ravno z razkritjem določenih dokumentov. Takrat nam je Miro Cerar razlagal o nekih kredibilnostih do tujine pa spoštovanju ne vem kakšne zaveze do ne vem kakšnih tujcev. Takrat je odletel celo obrambni minister, ki je samo hotel vedeti, kako bi ta prodaja vplivala na varnost države. Letališče Brnik in naš letalski prevoznik Adria, ki bil nekdaj naš ponos, sta se tudi znašla na tem samouničujočem spisku vlade Alenke Bratušek. In ta spisek je potem pridno odkljukavala tudi vaša vlada, v kateri ste bili že takrat, v prejšnjem mandatu, minister za gospodarstvo. Družbo Adria Airways smo, podobno kot banke, najprej dokapitalizirali, potem pa jo je SDH prodala nemškemu skladu 4K Invest ali točneje AA International Holding, ki je bil v bistvu ustanovljen samo za namen tega prevzema in registriran na Malti, ki pa je znana davčna oaza. Kljub mnogim opozorilom je bila družba Adria Airways prodana skupaj z vrhunsko usposobljenim, šolanim in lojalnim osebjem. Medtem ko so naši piloti, stevardese in osebje izgorevali od prevelike količine dela, je firma beležila vse večje izgube, kar pa sploh ne preseneča, saj se je firma izčrpavala preko milijonskih nakazil v davčne oaze, milijonskih svetovalnih pogodb in visokih plač vodilnih, za katerimi se je pa zdaj izbrisala vsaka sled. Že zdaj je jasno, da je 4K Invest za sabo pustil pogorišče, prikrajšal davkoplačevalce v najmanj treh evropskih državah, to je Švici, Estoniji in Sloveniji. In ko se je zdaj začela forenzična preiskava 50-milijonske luknje in poslovanja, pa podjetja, prek katerih je 4K Invest obvladoval Adrio, ugašajo drug za drugim, v omrežju skupine ni več najti posameznikov, ki so imeli pomembno vlogo pri nakupu, izbrisan je s svetovnega spleta.
Zato vas sprašujem:
Kako je možno, da kljub vsem opozorilom medijev in stroke niste preverili, komu prodajate našega letalskega prevoznika?
Ali ste pripravljeni sprejeti odgovornost za veliko oškodovanje državnega premoženja, davkoplačevalcev in interesov države Slovenije?
Ker se za tujimi lastniki zabrisala vsaka sled, ali se strinjate, da je treba ugotoviti odgovornost za to prodajo s strani prodajalcev, vlade Mira Cerarja in SDH?
Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Želite ustni odgovor na naslednji seji? Dobro, dobili boste ustni odgovor.
Poslanka Nina Maurovič bo postavila vprašanje ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravku Počivalšku ter ministrici za infrastrukturo mag. Alenki Bratušek. Oba sta odsotna.
Izvolite.

NINA MAUROVIČ (PS LMŠ): Hvala za besedo.
Želela bi odgovor v pisni obliki.
Sprašujem pa sledeče: v postopku zapiranja družbe RTH in njene likvidacije prihodnje leto poteka intenzivna prodaja premoženja omenjene družbe. Vlada je namreč SDH pozvala, naj zagotavlja, da bo RTH v likvidaciji pospešeno izvedel potrebne aktivnosti v povezavi z odprodajo nepremičnega in premičnega premoženja družbe. Vse to je razumljivo, ko gre za premično in nepremično premoženje, vezano na samo dejavnost rudnika kot takega. A v večstoletni zgodovini rudarjenja v Zasavju se je rudnik vključil v številne pore tamkajšnjega življenja – kulturnega, športnega, društvenega in tako naprej. Infrastruktura v lasti zdajšnje družbe RTH je tako na primer godbeni dom Rudarske godbe Hrastnik, strelišče Strelskega društva, prostori Društva upokojencev Hrastnik, prostori mladinskega kluba in čebelarski dom Čebelarskega društva Hrastnik. Vse to je bilo zgrajeno s prostovoljnim delom, prostovoljnimi prispevki in donacijami različnih pravnih oseb ter dano v uporabo občanom. V sklopu javnega interesa sta tudi območji, namenjeni izgradnji stanovanj in izgradnji doma starejših, prostori za turizem, kulturo in javne službe, vključno z muzejem rudarskega stanovanja, ki je spomenik lokalnega pomena, področjem nad vhodom v rov, prostori za rekreacijo, prostorom za potencialno pokopališče, parcelami ob tržnici, funkcionalnimi površinami okrog obstoječega doma starejših, tremi vodohranilnimi območji ter parkirišči ob javnih površinah. Nedopustno je, da se območja, za katera obstaja izrazit javni interes, prodajajo. Obenem so to površine, kjer bi lahko črpali evropska sredstva iz naslova obetajočih se sredstev za prestrukturiranje rudarskih regij. Hkrati pa občina s predvidenim državnim proračunom nima denarja za investiranje v odkup. Še posebej je sporna prodaja godbenega doma Rudarske godbe, ki je bil leta 1953 zgrajen s 13 tisoč 998 urami prostovoljnega dela rudarjev in godbenikov.
Ker gre za specifičen primer, s katerim pa se zagotovo ne srečujemo prvič in zadnjič – v prihodnjih desetletjih se namreč obeta tudi zapiranje rudnika Velenje –, sprašujem sledeče:
Na kakšen način naj se in bi se lahko izvedel brezplačni prenos infrastrukture, ki je v javnem interesu, iz družbe RTH, d. o. o., na zainteresirane občine?
Ali menite, da je dosledno zasledovanje največjega finančnega interesa, ki ga uresničuje SDH v primeru infrastrukture javnega interesa, upravičeno in primerno, saj s tem lokalni skupnosti neposredno povzroča veliko škodo?
Ali in kako se bosta v reševanje te problematike vključili pristojni ministrstvi?
Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Poslanka Tadeja Šuštar bo postavila vprašanje ministru za kulturo mag. Zoranu Pozniču.
Gospa poslanka, izvolite.

TADEJA ŠUŠTAR (PS NSi): Gospod podpredsednik, hvala za besedo.
Spoštovani minister! Na spletni strani Zgodovinskega arhiva Ljubljana lahko preberemo, da je to javni zavod s področja kulture, ki ga je ustanovila država. Njegovo osnovno poslanstvo je hramba arhivskega gradiva, naše neprecenljive kulturne dediščine in kulturnega spomenika. Kakor ima arhivsko gradivo, ki ga hranijo, trajen in poseben pomen za znanost, kulturo in pravno varnost prebivalcev, tako je tudi ustanova, ki to gradivo hrani, postavljena za varuha naše kulturne identitete in temeljev demokracije. Zgodovinski arhiv Ljubljana in tudi Arhiv Republike Slovenije že vsaj desetletje opozarjata na prostorsko stisko in neprimernost prostorov. Neuspešno. Ko je Zgodovinski arhiv Ljubljana končno uspel adaptirati prostore do te mere, da ustrezajo minimalnim standardom, pa so se morali soočiti z odpovedjo najemne pogodbe, ki samo še povečuje prostorsko agonijo arhiva.
Spoštovani minister, skupaj z Zgodovinskim arhivom Ljubljana vas pozivam, da nemudoma pričnete z aktivnostmi, s katerimi boste preprečili črn scenarij prisilne izselitve v neprimerne prostore, ter na ta način zaščitite neprecenljivo arhivsko dediščino.
Zanima me:
S katerimi ukrepi in v kakšnem časovnem okviru se boste tega lotili?
Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

MAG. ZORAN POZNIČ: Spoštovana poslanka, hvala za tole vprašanje.
Ministrstvo za kulturo že kar nekaj časa aktivno deluje v smeri rešitve prostorske problematike Zgodovinskega arhiva Ljubljana; in to že vse od dneva, ko smo prejeli obvestilo zavoda, da je Mestna občina Ljubljana najemno razmerje sodno odpovedala. Nemudoma smo prosili državno odvetništvo za pomoč oziroma za zastopanje v postopku zaradi odpovedi najemnega razmerja in opravili razgovore z Mestno občino, da umakne oziroma ustavi postopek za odpoved najemnih razmerij za poslovne prostore, ki so v stavbah na Mestnem trgu in Ciril-Metodovem trgu in ki jih seveda zaseda Zgodovinski arhiv Ljubljana. Oziroma da MOL omogoči najem do izgradnje novega arhiva na zemljišču na Kvedrovi 9 v Ljubljani, ki je v lasti države in v našem upravljanju. Razgovori z Mestno občino Ljubljana za Zgodovinski arhiv Ljubljana žal do sedaj niso bili uspešni. Prav tako smo vzporedno že takrat skupaj z Zgodovinskim arhivom pričeli postopek preverbe vseh možnih variant na trgu, kam bi lahko selili Zgodovinski arhiv. Prvo smo podali in posredovali poizvedbo vsem ministrstvom, tako da še vseh odgovorov nismo prejeli. Tisti, ki so že poslali svoje odgovore, pa so sporočili, da nepremičnin z opisanimi lastnostmi, ker arhiv zahteva seveda posebne pogoje, nimajo. Seznanili smo se tudi s prostori na Kotnikovi 28 v Ljubljani in v nekdanjem samostanu uršulink v Kamniku, ki je od leta 2016 v lasti Občine Kamnik.
Zgodovinski arhiv Ljubljana bo opravil raziskavo trga za najem in odkup, pripravil bo tabelo s primerjavo posameznih lokacij, površin, cen na kvadratni meter, z navedbo, ali so prostori usposobljeni ali potrebni usposobitve; se pravi o lastnostih, o mesečni ali mogoče letni najemnini, ugotovitvah, podrobnih opisih. In podalo bo tudi oceno primernosti prostorov in analizo stanja ter seveda posledično objavilo javno zbiranje ponudb za najem prostorov. Ministrstvo za kulturo pa bo za najem za leto 2020 zagotovilo sredstva za delovanje zavoda v okviru že obstoječih ukrepov. V okviru proračunskih zmožnosti si bo Ministrstvo za kulturo seveda prizadevalo zagotoviti sredstva za morebiten odkup in investicijo oziroma nadaljevalo z aktivnostmi za novo gradnjo arhiva na lokaciji Kvedrova 9 v Ljubljani, ki je v lasti države in v upravljanju Zgodovinskega arhiva Ljubljana.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Želite dopolniti vprašanje, gospa poslanka?
Izvolite.

TADEJA ŠUŠTAR (PS NSi): Hvala za besedo.
Hvala tudi za odgovor.
Zanima me:
Ali imate kakšno časovnico, kakšne določene roke, do kdaj bi se to lahko izvedlo?
Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

MAG. ZORAN POZNIČ: Prva zasilna rešitev, če se po domače izrazim, da rešimo Zgodovinski arhiv pred selitvijo poleti 2020, je že v teku. Muzej seveda ne bo šel na cesto, ne bo ostal brez primernih prostorov. Dolgoročno pa, kot sem že podal odgovor, razmišljamo v dveh smereh. Ena smer je zagotoviti najemne prostore ali iti v odkup primernih prostorov. To je prva rešitev. Druga rešitev, v kateri jaz vidim bolj smiselno zaokroženo zgodbo v prihodnosti, pa je novogradnja novega arhiva, ki ga vsi resno potrebujemo. Tu opozorim še na začetek pogajanj s SVRK o umestitvi Ministrstva za kulturo v razrez četrte perspektive črpanja kohezijskih sredstev in tudi tega, da lahko tudi znotraj, vsaj po mojem mnenju, vlade zagotovimo zadostna sredstva, da takšen arhiv končno kot država tudi pridobimo. V vsakem primeru pa ne bo Zgodovinski arhiv prepuščen tistemu, kar včasih po medijih piše, da ga čaka. To ni opcija, ki bi bila v resnici sploh mogoča. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Poslanec Samo Bevk bo postavil vprašanje ministru za izobraževanje, znanost in šport dr. Jerneju Pikalu ter ministru za kulturo mag. Zoranu Pozniču.
Gospod poslanec, izvolite.

SAMO BEVK (PS SD): Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovani zbor!
Delovanje in pravni temelj za Botanični vrt Univerze v Ljubljani še vedno temelji na mnenju Vlade iz leta 1992, v katerem je zapisano, da se vrt do vzpostavitve novega vrta na Večni poti financira iz pedagoške dejavnosti samo v obliki štirih vrtnarjev. Botanični vrt Univerze v Ljubljani je v že skoraj 210-letnem neprekinjenem delovanju ta dogovor že davno presegel, da ne rečem prerasel. Z osebnim angažiranjem vodstva in zaposlenih je Botanični vrt kljub svoji majhnosti in nesistemskim financiranjem ter neustrezno kadrovsko zasedbo med svetovnimi botaničnimi vrtovi prepoznan. Dosegel je praktično vse, kar je na tem področju mogoče. S skromnimi sredstvi in čedalje večje odvisnosti od tržne dejavnosti vrta bo težko na tako visokem nivoju vzdrževati osnovno dejavnost, kaj šele investirati v njegove nadgradnje.
Ker je Botanični vrt prepoznan kot kulturno-izobraževalna ustanova nacionalnega pomena in kulturni spomenik, vaju, spoštovana ministra dr. Jernej Pikalo in mag. Zoran Poznič, vprašujem:
Kdaj se bo pripravil dokument, na podlagi katerega se bo za Botanični vrt Univerze v Ljubljani uredilo sistemsko financiranje, na podlagi katerega se bo vrt lahko kadrovsko okrepil, nadgradil svojo dejavnost ter na podlagi prejetih priznanj in certifikatov nadalje skrbel za varovanje rastlinskih vrst?
Obema ministroma se že vnaprej zahvaljujem za njun odgovor. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Kdo bi želel prvi odgovarjati?
Minister za izobraževanje dr. Pikalo, izvolite.

DR. JERNEJ PIKALO: Hvala lepa. Hvala lepa tudi spoštovanemu poslancu za to vprašanje.
Že samo ime botaničnega vrta pomeni, da je to Botanični vrt Univerze v Ljubljani. To ni samostojna pravna oseba, ampak je botanični vrt znotraj Univerze v Ljubljani. In zaradi tega tudi vse financiranje, kar se tiče Botaničnega vrta, poteka v sklopu, kot se financirajo univerze v Republiki Sloveniji. Financirajo se od leta 2016 preko zakona. Za izvedbeno raven pa seveda imamo uredbo. In kar je glede Botaničnega vrta specifično, mislim, da ne drži trditev, da nima urejenega sistemskega financiranja, ker ima urejeno sistemsko financiranje preko Zakona o visokem šolstvu, ker to je ena od enot Univerze v Ljubljani. Kot je financiranje visokega šolstva sistemsko urejeno in del tega visokega šolstva je seveda tudi Botanični vrt Univerze v Ljubljani. Drugo, kar je treba reči, že leta 2009 je bila uredba. Z uredbo iz leta 2009 se je dodalo, mislim, da je bilo takrat v višini 120 tisoč evrov, ker takrat je bilo financiranje visokega šolstva še po uredbi; in od takrat naprej je ta specifična naloga Univerze v Ljubljani prepoznana tudi v denarju, ki ga Botanični vrt dobiva. Jaz ne govorim o tem, ali je tega denarja dovolj ali ne; govorim samo o tem, da je – dokler je Botanični vrt Univerze v Ljubljani del Univerze v Ljubljani – njegovo financiranje sistemsko urejeno.
Kot drugo, kar pa se tiče investicij, je pa tako, kot z vsemi drugimi investicijami v visokem šolstvu. Midva oba veva, da je bila leta 2011 zadnja velika investicija v tako imenovan tropski vrt, bila je urejena sprejemnica za goste, bile so urejene še nekatere druge stvari, vse skupaj v višini milijona 250 tisoč evrov. Tudi z investicijskega vidika Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport skrbi, tako kot za vse ostale druge dele visokošolskega sistema, da lahko Botanični vrt deluje.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Še minister mag. Poznič.
Izvolite.

MAG. ZORAN POZNIČ: Hvala tudi z moje strani, spoštovani poslanec, za to vprašanje.
V imenu Ministrstva za kulturo lahko rečem, kot sem poudaril že na nedavnem sestanku z direktorjem Botaničnega vrta, da je naša edina možnost, da finančno pomagamo delovanju Botaničnega vrta, vsakoletni spomeniškovarstveni razpis za sofinanciranje konservatorsko-restavracijskih projektov. Naslednji pride v razrez za leto 2021 in 2022. V sedanjem obdobju, ki še teče, je bilo na voljo zgolj za celotno področje Republike Slovenije milijon 200 tisoč evrov, s tem da je moral prijavitelj na razpisu zagotavljati vsaj 50 % lastne udeležbe. Kriteriji tistih prijaviteljev, ki so bili uspešni na razpisu, je višina lastnih sredstev. Stopnja ogroženosti … / izklop mikrofona/

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa, minister. Niste več ozvočeni.
Gospod Bevk, imate dopolnitev vprašanja.
Izvolite.

SAMO BEVK (PS SD): Hvala lepa za besedo, gospod podpredsednik.
Bom postavil še dopolnilno vprašanje, da boste lahko dokončali svoj odgovor, gospod minister za kulturo.
Gospodu dr. Pikalu pa bi rekel, da ima na načelni ravni popolnoma prav, da je univerza neodvisna, avtonomna, da sama določa financiranje svojih fakultet, oddelkov znotraj posameznih fakultet in tako dalje. Vendar jaz ne morem postaviti poslanskega vprašanja rektorju Univerze in dekanu Biotehniške fakultete, zato sem naslovil to poslansko vprašanje na ministre pristojne vlade oziroma na pristojna ministrstva. Rekel bi še nekaj, Botanični vrt je v prvem letu delovanja slovenske univerze v šolskem letu 1919/1920 imel za financiranje na razpolago eno desetino proračuna takratne Filozofske fakultete. 100 let kasneje, leta 2019, pa ni imel na razpolago niti dovolj vrtnarjev za zalivanje vrta, kaj šele za neko normalno delo univerzitetne ustanove, ki deluje nepretrgoma – nepretrgoma – od leta 1810 ter je najstarejša visokošolska izobraževalna in kulturna ustanova na Slovenskem. Zato nekako s tega mesta apeliram na Vlado, na obe ministrstvi pa tudi na Univerzo in Biotehniško fakulteto, da se uredi status Botaničnega vrta, da dobi znotraj Univerze samostojni pravni status, da ne bo kot na pingpong žogica, ki si jo znotraj Biotehniške fakultete oziroma Univerze podajajo eden drugemu; nihče pa ne naredi tistega, kar bi moral narediti za tako pomembno ustanovo, ki je dobila najpomembnejše certifikate v globalnem smislu. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister mag. Poznič, izvolite.

MAG. ZORAN POZNIČ: Hvala še enkrat.
Spoštovani poslanec, z vami se popolnoma strinjam. Seveda se strinja tudi minister za šolstvo. Tudi mi na kulturi vidimo edino možnost v tem, da se nekako vzpostavi samostojni status Botaničnemu vrtu. Moja zaobljuba takrat na sestanku je tudi bila, da bo Ministrstvo za kulturo, tudi v sodelovanju z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport, v resnici postorilo vse, kar je v naši moči, da se ta tranzicija tudi spelje. Seveda je vsa dejavnost, ki jo opravlja Botanični vrt, za celotno populacijo naše države izjemnega pomena, ne samo s stališča stoletne tradicije, ampak tudi s stališča vsega tega, kar nas čaka, vse biotske raznovrstnosti, ki se rapidno, zelo hitro krči, manjša. Z vsemi njihovimi dejavnostmi, ne samo na področju izobraževanja, ampak tudi na splošno, kar se tiče kulturalizacije krajine in predvsem ljudi, je tudi za Ministrstvo za kulturo njihova dejavnost izrednega pomena. Še enkrat lahko po mojem mnenju rečem v imenu obeh, da se bomo trudili, da pridemo do skupne rešitve; ne bom rekel, da v kratkem kratkem času, ampak da v srednjeročni dobi lahko uredimo ta status tudi za naprej. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Poslanka Mateja Udovč bo postavila vprašanje ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti mag. Kseniji Klampfer.
Poslanka, izvolite.

MATEJA UDOVČ (PS SMC): Hvala lepa.
V poslanski pisarni in pri vsakodnevni komunikaciji z državljani so moji sogovorniki že večkrat opozorili in izpostavili problem določanja dodatnega dneva dopusta zaposlenim staršem, ki imajo otroke, mlajše od 15 let. Pravna podlaga tega področja je v četrtem odstavku 159. člena Zakona o delovnih razmerjih ter panožnih kolektivnih pogodbah in drugih predpisih. Seznanjena sem s temi primeri, ko delodajalci izvajanje te pravice interpretirajo na način, da delavcu to pravico odrečejo že v tistem letu, ko otrok dopolni 15 let. Na primer, pravico jim odrečejo z izdanim sklepom o dopustu v mesecu marcu, čeprav otrok dopolni 15 let v novembru. Glavni problem pri izvajanju tega določila nastane, ko otrok dopolni 15 let, tu gre za različne razlage in prakse kadrovskih služb, predvsem v določenih trgovskih verigah, v manjših podjetjih in drugih okoljih. Ene kadrovske službe so uvedle prakso, da v letu, ko otrok dopolni 15 let, njihovim zaposlenim staršem ne pripada pravica do dodatnega dneva dopusta. Za druge je pomemben dan v letu 31. 3., ko je skrajni rok, da obvestijo zaposlene o dopustu. Za tretje pa je pomemben datum, kdaj preverjajo pogoje za dodelitev dodatnih dni dopusta in podobno in podobno. Tako na tem področju nastaja določena praznina, pravna nedorečenost, ki jo spretni delodajalci s pridom izkoriščajo. Po drugi strani pa ta neenaka praksa določanja dodatnih dni dopusta povzroča veliko slabe volje med zaposlenimi, ki imajo to pravico. Ker pri preučevanju tega primera nisem našla nobene primerne pravne razlage, prav tako ne nobene sodne prakse, se na ta način obračam, ministrica, na vas. S postavljanjem poslanskega vprašanja želim doseči poenotenje prakse in preprečiti izigravanje pravil na tem področju v škodo zaposlenih in njihovih otrok.
Zato vas sprašujem:
Kako se upošteva izpolnjevanje tega kriterija, ko otrok v določenem koledarskem letu dopolni 15 let?
Ali je kakšna razlika pri določanju dodatnih dni dopusta, če otrok dopolni 15 let v mesecu januarju, maju ali decembru?
Zakaj na tem področju ni enotne prakse za vse delodajalce?
Kako se v praksi sankcionirajo delodajalci, ki iz različnih razlogov ne upoštevajo tega kriterija in zaposleni ne dobijo dopusta?
Kdaj v koledarskem letu se ugotavlja izpolnjevanje tega kriterija?
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospa ministrica, izvolite.

MAG. KSENIJA KLAMPFER: Hvala lepa za besedo in hvala za vprašanje.
Zakon o delovnih razmerjih določa, da letni dopust v posameznem koledarskem letu ne sme biti krajši kot štiri tedne, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Nadalje Zakon o delovnih razmerjih določa tudi primere, ko delavcu že na podlagi zakona pripadajo dodatni dnevi letnega dopusta glede na njegove osebne in socialne okoliščine. Tako je določeno, da ima delavec pravico do enega dodatnega dneva letnega dopusta za vsakega otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti. Daljše trajanje letnega dopusta, kot ga določa Zakon o delovnih razmerjih, se lahko določi s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. V zvezi z vprašanjem, kako upoštevati osebne okoliščine pri odmeri dodatnega dne letnega dopusta, ugotavljamo, da Zakon o delovnih razmerjih tega vprašanja ne ureja podrobneje. Ker kolektivne pogodbe določajo tudi druge okoliščine in kriterije, ki upravičujejo delavce do dodatnih dni letnega dopusta, menim, da je primerno in tudi treba navedeno vprašanje podrobneje urediti v kolektivnih pogodbah in da se na ta način upošteva enoten sistem meril za vse delavce, zaposlene pri delodajalcu. V zvezi z zakonsko ureditvijo dodatnih dni letnega dopusta pa načeloma menim, da je glede na zakonsko ureditev ter načelo in favorem primerno upoštevati okoliščine, ki obstajajo v začetku tekočega koledarskega leta, za katerega se letni dopust odmerja, ter tudi okoliščine, ki upravičujejo delavce do dodatnih dni dopusta, ki nastajajo kasneje v posameznem koledarskem letu, v katerem je delavec upravičen do letnega dopusta. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospa poslanka, imate besedo za dopolnitev vprašanja.
Izvolite.

MATEJA UDOVČ (PS SMC): Hvala lepa.
Jaz bi samo prosila, če slučajno veste, če ne, pa lahko tudi pisno odgovorite:
Kako se v praksi sankcionira delodajalce, ki ne upoštevajo panožne kolektivne pogodbe oziroma se delavcu ne določa dodatnih dni dopusta, ko otrok je star 15 let, recimo meseca decembra?
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospa ministrica, izvolite.

MAG. KSENIJA KLAMPFER: Če pride do takšnih kršitev bodisi kolektivne pogodbe bodisi pogodbe o zaposlitvi, je to seveda prekršek, kateremu sledi globa. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Poslanec Boštjan Koražija bo postavil vprašanje ministru za izobraževanje, znanost in šport dr. Jerneju Pikalu.
Gospod poslanec, izvolite.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Spoštovani, hvala za besedo.
Jaz bom pa kar začel z besedami meni priljubljenega pesnika Cirila Zlobca, žal že pokojnega. Te besede je izrekel leta 2014 na 30. jubilejnem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu: »Knjiga posreduje največje domete nacionalnega in individualnega duha časa in prostora.« S tem je želel in hotel povedati, kako zelo pomembne so knjige in knjižnice v slovenskem prostoru in v naši družbi. Bi pa vam zdaj predstavil neko časovnico, da boste razumeli, zakaj to vprašanje danes postavljam. Dejansko postavljam vprašanje glede izgradnje NUK 2, to je nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Leta 1987 je stroka dala pobudo oziroma tudi že kar začela razmišljati v tej smeri, da je treba čim prej zgraditi novo stavbo Narodne in univerzitetne knjižnice. Leta 1994 je bil sprejet Zakon o izgradnji univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Leta 1999 so se končale arheološke raziskave predvidenega gradbišča, potem pa je projekt NUK 2 za 10 let oziroma za 8 let obstal; do leta 2008. ko je k temu botrovala revizija Računskega sodišča iz tega leta, kjer je Računsko sodišče tudi ugotovilo, da so podatki o projektu pomanjkljivi in ne predstavljajo celovite slike projekta, zato ni mogoče izračunati natančnega zneska do tedaj porabljenih sredstev za izgradnjo. Leta 2012 je bil izveden nov natečaj, na katerem je bil izbran projektant oziroma projekt biroja Bevk Perović, ki je takrat izjavil nekaj zelo zanimivega, in sicer da se je v obdobju socializma, v petinštiridesetih letih zgradilo ogromno; v letih nove države pa zelo malo.
In ker ta saga kar traja in traja ter tudi mislim, da se počasi ta cena tega projekta bliža 50 milijonom, me zanima:
Zakaj naj verjamemo, da tudi letošnji milijon in milijon, ki je potreben v prihodnjem letu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ne bosta zopet dva izpuhtela milijona v sagi o graditvi nove zgradbe NUK 2?
V kateri fazi je zbiranje dokumentacije, ki ga počnemo že n-tič in po mojem pobožnem upanju upam, da tudi zadnjič?
Sklepam, da imate pripravljeno okvirno časovnico o izgradnji in dokončanju projekta NUK 2. Prosim vas, da nam jo razkrijete.
Prosim pa tudi za razkritje okvirne finančne konstrukcije samega projekta izgradnje NUK 2.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

DR. JERNEJ PIKALO: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Se vam tudi zelo zahvaljujem za to vprašanje, gospod poslanec.
Vse tisto, kar ste navajali, je seveda res. Od leta 1994 imamo v tem državnem zboru sprejet zakon o narodni in univerzitetni knjižnici. Potem ste tudi pravilno navedli, da je leta 2012 prišlo do novega arhitekturnega natečaja. Zdaj pa k tistim dejanjem, ki so bila narejena za tem; da ne bova do leta 1987 nazaj, ker je 32 let od takrat, in se zadeva na žalost ni premaknila. Poleti leta 2013 je bila ta nova arhitekturna rešitev Bevk Perović arhitekti odkupljena. Takrat je bila tudi sklenjena pogodba, ki predvideva vse faze, kar se tiče dokumentacije. Letošnjega maja, mislim, da je bilo 20. maja, je bil z Bevk Perović arhitekti podpisan dodatek k tej pogodbi, zato da bi prišli do vse potrebne dokumentacije. Prav imate, da je bilo to v letu 2019 ocenjeno na 1 milijon in v letu 2020 še na 1 milijon. Kaj se trenutno dogaja s to zadevo? Za gradbeno dovoljenje je v celoti pripravljena dokumentacija. Trenutno je ta dokumentacija pri pristojnih mnenjedajalcih, kar se tiče javne infrastrukture, ker so seveda vsa tista soglasja, ki so nekoč že bila podana, zaradi nove gradbene zakonodaje in zaradi vsega skupaj pravzaprav že potekla. Zatorej moramo najprej dobiti mnenje mnenjedajalcev, da bi lahko imeli pozitivno mnenje glede predlaganih projektnih rešitev. Prav tako so tudi že pripravljene rešitve za projekt za izvedbo gradnje (PZI). Hkrati, to je treba reči, poteka proces urejanja zemljišč NUK, ki ga vodi geodetska družba LGB, d. o. o. Potekajo tudi dogovori z Mestno občino Ljubljana glede izravnave mnenj, stavbne pravice za posamezna zemljišča v obsegu, ki ga seveda potrebujemo za gradnjo NUK 2. Mi računamo v skladu s časovnico, ki je tudi del te pogodbe, da bi čim prej bilo vloženo za gradbeno dovoljenje in potem kolikor potrebujemo za samo gradbeno dovoljenje.
Kar se tiče gradbene operative, sicer še nimamo novega projekta, ampak po sedanjih predvidevanjih bi trajalo okoli tri leta. Okoli tri leta po sedanjih izračunih, spet po sedanjih izračunih. Ker pa seveda na trgu cene gradbenih storitev variirajo in so lahko ali še višje ali tudi nižje, je celoten projekt ocenjen na okoli 50 milijonov evrov. Torej tri leta, 50 milijonov, potem pa na koncu še dobava opreme za Narodno in univerzitetno knjižnico. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za dopolnitev vprašanja.
Izvolite.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Spoštovan, hvala za besedo.
Bom pač ministru in tudi vsem vam v dvorani prebral, kar je objavljeno na uradni strani Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani oziroma NUK 2: »V 21. stoletju še naprej potrebujemo knjižnice. Tradicionalne naloge knjižnice v veliki meri ostajajo relevantne, dopolnjujejo pa jih nove, ki jih narekujejo potrebe in pričakovanja današnjih uporabnikov. Digitalna dostopnost povečuje zanimanje za fizično gradivo, vzpostavljajo se novi odnosi med knjižnico in njenimi uporabniki. Nujno potrebujemo novo stavbo, v kateri bo možno vzpostaviti odprt center znanja in demokratičen prostor, generator dialoga, kjer je dovoljeno in zaželeno diskutirati, nasprotovati in dvomiti. Prostor samozavesti in optimizma, kjer lahko vzniknejo in rastejo nove ideje. Središče učenja na vse načine in za vsa obdobja. Prostor, ki omogoča socialno komunikacijo med študenti različnih visokošolskih zavodov in bo realiziral idejo o centru univerze in živahnega akademskega dogajanja. Prostor srečevanja in sodelovanja, kjer knjižnica vstopa v raznovrstne odnose z uporabniki in partnerji. Prostor, ki ga sooblikujejo uporabniki s svojo dejavnostjo in ki podpira njihovo kreativnost. Še vedno je možnost, da bo NUK 2 eden najodličnejših intelektualnih javnih prostorov v Sloveniji.«
Zato me zanima:
Ali pripravljate za izgradnjo NUK 2 spremembo obstoječega zakona in kaj bodo te spremembe zakona v bistvu vključevale?
Ali je izgradnja NUK 2 zares v interesu in načrtu te vlade in vašega ministrstva?

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

DR. JERNEJ PIKALO: Hvala lepa.
Še enkrat, kar se tiče te vloge, ki ste jo navajali, mislim, da imamo skoraj identično mnenje, ne samo podobno. In kolikor so mi arhitekti razlagali, je seveda bil upoštevan na eni strani tehnološki napredek, kajti tehnološki napredek je v vseh teh letih izjemen. Ampak na drugi strani je pa točno tisto, kar ste vi prebrali, torej kot prostor srečevanja, demokratičnega dialoga, več stvari pripravljenih , da ljudje lahko prihajajo skupaj, se učijo drug od drugega in tako naprej. Ne gre samo za fizično skladišče za knjige, ampak za mnogo mnogo več. Sprememba zakona o NUK 2 je ena od opcij, ki jo preigravamo. Na ministrstvu smo odločeni, da seveda gremo v to smer, tudi v sodelovanju z ostalimi ministrstvi. Pripravljamo rešitve. Če me sprašujete po interesu, mislim, da tu ne gre za vprašanje interesa ene vlade; to je nacionalni interes. Tu ne gre za to, kaj si jaz mislim, kaj si misli moj kolega minister za finance, ali še kdo; ampak gre za vprašanje nacionalnega interesa. In temu primerno moramo v tej smeri delati. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za postopkovni predlog.
Izvolite.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Spoštovani! Še enkrat hvala za besedo.
Jaz lahko iz svojih dvajsetletnih delovnih izkušenj, ko sem kot knjižničar delal na študijskem oddelku Knjižnice Ivana Potrča Ptuj, povem, da je v bistvu knjižnica družbeno, kulturno in socialno srce vsakega okolja, v katerem deluje in biva. In ker menim, da se ta saga mora čim prej ne samo zaključiti, ampak se tudi potem uspešno nadaljevati kot NUK 2, predlagam Državnemu zboru – in tudi poslovnik to omogoča –, da opravimo širšo razpravo v zvezi z načrtovanjem izgradnje nove stavbe Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK 2). Na koncu bom pa samo rekel – Vsaka družba ima svoje sanje. Tista, ki jih želi uresničiti, mora vlagati v branje, srce in znanje. Splača se brati. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
O vašem predlogu bomo odločali v sredo v okviru glasovanj.
Poslanec Vojko Starović bo postavil vprašanje ministru za finance dr. Andreju Bertonclju ter ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravku Počivalšku, ki pa je odsoten.
Gospod poslanec, izvolite.

VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Hvala lepa za besedo, predsedujoči. Pozdravljeni vsi prisotni.
S stečajem Adrie Airways je Slovenija izgubila domačega prevoznika z 58 let staro tradicijo. S tem smo izgubili tudi pomemben del naše slovenske identitete, saj je bila Adria eden nosilcev internacionalizacije Slovenije, njenega odpiranja in povezovanja s svetom. Ne glede na to, da je Adria v zadnjem času prešla v tuje lastništvo, je šlo za slovenskega prevoznika, ki je imel svoj sedež v Sloveniji, s slovensko licenco, čigar letalske in poslovne operacije so bile vezane na Slovenijo. Tu je Adria plačevala davke, od tod je bila večina zaposlenih. Adria je bila tudi vrh letalskega znanja v Sloveniji, ki izvira iz bogate tradicije, ki sega 110 let nazaj na sam začetek razvoja letalstva v svetu. Z izgubo domačega letalskega prevoznika izgubljamo pomemben del neoprijemljivega kapitala, ki je za obstanek in razvoj kateregakoli naroda najbolj dragocena oblika kapitala. Gre za znanje in kompetence. Poleg tega pa v verigi grajenja vrednosti letalski prevoznik predstavlja zelo pomemben člen na vseh področjih, kamor želi država širiti svoj vpliv in posle. Letalski prevozniki so namreč strateška razvojna podjetja, del konkurenčnih prednosti države in njene identitete. Spomnimo se na KLM, Lufthanso, British Airways, Swiss. Zato tudi pozdravljam iniciativo ministra Počivalška, da skupaj z DUBT išče rešitev, da bi Slovenija tudi v bodoče imela letalskega prevoznika in s tem ohranila vse prednosti, ki jih to dejstvo prinaša. Pri tem je minister Počivalšek dejal, da se zavzema za revitalizacijo podjetja v sodelovanju s tujim strateškim partnerjem, ker je prepričan, da povezanost Slovenije sicer ne bo nikoli več tako dobra, kot je bila, ko smo imeli svojega nacionalnega letalskega prevoznika. Pri čemer pa se ve, da bo država v vsakem primeru morala za dobre letalske povezave namenjati določene vsote denarja bodisi domačemu bodisi tujemu prevozniku. Obljubljena je bila odločitev v kratkem, ker časa ni. V vladi naj bi si ogledali številke in se potem odločali.
Oba spoštovana ministra sprašujem:
Ali ste se že odločili?
Zagotovo je bil opravljen temeljit razmislek o tem, ali se stvar finančno splača.
Kakšno je vajino stališče o tem?
Ali lahko z nami in z javnostjo delita kakšno od zgoraj omenjenih številk, ki ste si jih ogledali.
Morda približno oceno, koliko bi znašali zagonski stroški in koliko bi nas stalo letno vzdrževanje potrebnih linij?

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

DR. ANDREJ BERTONCELJ: Hvala za besedo. Spoštovani poslanec!
Živimo v digitalni družbi. Če ste pogledali današnje novice STA, ste lahko videli tudi odgovor predsednika Vlade na to vprašanje glede ustanovitve novega letalskega prevoznika v izključni oziroma delni lasti države, kjer je bila ocenjena kot malo verjetna, saj so tveganja zelo velika, predvsem že s predvideno programirano izgubo. Bistvenih premikov v tem delu nismo zaznali. Je pa seveda to bila le ena od možnosti za zagotavljanje povezljivosti Slovenije s svetom. Navedli ste iniciativo ministra za gospodarstvo, žal ga danes ni z nami, da bi to detajlneje povedal. Lahko pa povem, da Ministrstvo za finance je sicer res resorno ministrstvo za Družbo za upravljanje terjatev bank, vendar z DUTB ni sodelovalo na temo morebitne vzpostavitve nove letalske družbe. Prav tako jim v zvezi s tem ni dajalo nobenih navodil oziroma nalog. Iz DUTB prav tako nismo prejeli nobenih izračunov na temo morebitne vzpostavitve nove letalske družbe, kar smo sicer predhodno že komunicirali. To komunikacijo je vodilo ministrstvo za gospodarstvo. Načelen odgovor je danes podal že premier in bi se na ta dogovor jaz samo navezal. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Želite dopolniti vprašanje, gospod poslanec?
Izvolite.

VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Hvala lepa za odgovor.
Ker je se zavzemal za to zadevo in nakazoval neke rešitve, bi želel imeti tudi ustni odgovor ministra Počivalška.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa. Lahko nadaljujemo.
Poslanec Ivan Hršak bo postavil vprašanje ministrici za infrastrukturo mag. Alenki Bratušek, ki je odsotna, ter ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu.
Gospod poslanec, izvolite.

IVAN HRŠAK (PS DeSUS): Hvala za besedo, spoštovani podpredsednik.
Ker ministrice Alenke Bratušek ni, bi želel, da na naslednji seji poda ustni odgovor. Bom pa postavil vprašanje ministru Zajcu.
Ali vam je poznano dejstvo, da bi v Sloveniji zelo velik problem z odpadki, ki jih imamo in jih moramo za velike denarje voziti na sežig v tujino, lahko doma s procesom katalitične depolimerizacije, ki omogoča predelavo odpadkov v sintetično dizelsko gorivo in ki se lahko nato takoj tudi uporabi v avtomobilih, na zelo učinkovit in ekonomičen način rešili zelo drago problematiko sežiga odpadkov?
V naši državi bi za predelavo 625 tisoč 250 ton komunalnih odpadkov, kot jih je lani ostalo nerecikliranih, zadostovale štiri takšne naprave, ki so plod oziroma produkt slovenskega znanja, natančneje znanstvenikov Instituta Jožefa Stefana. Iz tisoč ton odpadkov bi pridobili okoli 500 litrov dizla, s tem bi ubili dve muhi na en mah. Rešili bi problematiko odpadkov in obenem še zaslužili s prodajo dizel goriva. Pri tem je zelo pomembno tudi dejstvo, da bi bile te štiri naprave locirane na štirih različnih koncih Slovenije, tako da bi tudi zmanjšali transportne stroške prevoza odpadkov po državi, če seveda naprav ne bi vozili naokoli.
Zanima me:
Ali in na kakšen način bosta ministrstvi pomagali, da bi bila končno tudi Slovenija enkrat prva, ki bi Evropi in svetu pokazala, kako rešiti problematiko odpadkov in pri tem tudi zaslužila?
Najlepša hvala za odgovor.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

SIMON ZAJC: Hvala, gospod podpredsednik. Spoštovani poslanec!
Na našem ministrstvu smo se s tem projektom seznanili v decembru. Ta projekt je še v pilotni fazi. Koliko takšnih objektov bi potrebovali za slovenske potrebe, v tem trenutku težko rečem. Kolikor je nam znano, en tak objekt obdela 5 tisoč ton. Če bomo šli po naših planih, da zmanjšujemo količino odpadkov ter da pospešujemo in spodbujamo najprej druge ukrepe v hierarhiji ravnanja z odpadki, torej preprečitev nastajanja odpadkov, ponovna uporaba, recikliranje, potem šele takšna obdelava, računamo, da bomo čez približno deset let govorili o količini do 200 tisoč ton odpadkov, ki bi bili primerni za takšno obdelavo. Torej če je en tak objekt obdela na leto 5 tisoč ton, potem si lahko izračunate, da jih je 40 treba zgraditi v taki obliki, kot so sedaj. Za to, da se ta tehnologija razvija, z našega ministrstva namenjamo sredstva iz podnebnega sklada, torej za tehnologije razogljičenja, in tudi za zelena delovna mesta imamo sredstva za sofinanciranje, kar pomeni, da investitor oziroma razvijalec te tehnologije lahko pride do denarnih sredstev tudi pri nas, če ne pride do privatnih investitorjev. Ker če se tak pilotni projekt, kot je zdaj, izkaže za učinkovitega, ne vidim razloga, zakaj jih v Sloveniji ne bi postavljali, saj to ne bi smel biti problem. Tako če pridejo do tega, da bo iz pilotne verzije mogoče tak objekt postaviti za večji obseg, se v Sloveniji to potem lahko postavi in tudi uporablja. Mi za razvoj takih tehnologij z našega ministrstva namenjamo sredstva in tudi v tem primeru jih bomo, če bodo kandidirali za njih.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Potem nadaljujemo. Poslanec mag. Dejan Kaloh bo postavil vprašanje ministrici za infrastrukturo mag. Alenki Bratušek. Ministrica je odsotna.
Izvolite.

MAG. DEJAN KALOH (PS SDS): Spoštovani podpredsednik, hvala lepa za besedo! Želel bi od ministrice pisni odgovor.
Spoštovana ministrica gospa Bratušek, želel vas bi vprašati glede odprtih infrastrukturnih projektov v Mariboru in v okolici. Videli smo, da po večletnem opozarjanju se bo končno zdaj z vladno uredbo cestninjenje na hitri cesti H2 skozi Maribor naposled končalo.
Vas bi pa vendarle vprašal, če boste zdaj, spoštovana ministrica, opravili kakšno revizijo, zlasti zaradi nezakonitih glob, ki so jih plačevali vozniki. Kot vemo, je bilo zdaj cestninjenje nezakonito, določena kvota ljudi je vseeno plačevala kazen, ker se je pač vozilo po mariborski hitri cesti brez vinjete. Ampak kot vidimo, je stanje bilo nezakonito in s tem nepravično.
Moje vprašanje je:
Ali boste v zvezi s tem naredili revizijo teh izrečenih glob in morebiti tudi kaj konkretno ukrepali?
Gospa ministrica, kdaj lahko Mariborčani pričakujemo izgradnjo celotne mariborske južne obvoznice?
Prosim vas za natančno časovnico, kdaj se bodo odkupili objekti in zemljišča, kdaj boste pridobili dokumentacijo in kdaj bodo izdaje gradbenih dovoljenj.
Kako je z izbiro gradbenega izvajalca in kako je z zagotavljanjem finančne konstrukcije?
Tudi Mariborčani si seveda želimo, da imamo ta težki promet v smeri proti Koroški izvzet iz mariborskega mestnega središča in da posledično seveda dihamo bolj čisti zrak.
Kdaj bo mariborsko letališče, če se malo plastično izrazim, vstalo od mrtvih?
Kdaj bomo imeli operativno, atraktivno letališče, kot ga imajo, recimo, Avstrijci v Gradcu, tudi v drugem največjem avstrijskem mestu? Kdaj bo to v Mariboru?
Ste že izvedli razpis, na katerem boste poskušali poiskati resnega, kredibilnega, dolgoročnega strateškega partnerja, da končno oživi to mariborsko letališče?
Ali ste tudi pri DPN bili v zadnjem času kaj aktivni?
Na okoljskem ministrstvu pravijo, da so v fazi priprave, ampak od vas pa čakajo tisto iniciativo. Se pravi, da je zadeva odvisna od vaših nadaljnjih usmeritev.
Pri tem je najbolj pomembno:
Ali se s tem novim DPN letališka steza podaljša?
Prosim za neke konkretne podatke.
Seveda pa še glede hitre železniške proge med Mariborom in Ljubljano. Sami ste dejali, da se bomo Štajerci vozili že naslednjo jesen uro in pol – potovalni čas med Mariborom in Ljubljano bo skrajšan.
Zanima me:
Kaj je do tega trenutka naredila delovna skupina, ki je bila ustanovljena, da bomo tudi Štajerci imeli dostopnost do hitre železniške povezave iz Maribora do Ljubljane?
Gospa ministrica, za zaključek, danes je vaša kolegica Mlinarjeva ekspresno hitro dobila slovensko državljanstvo, tako da na vas apeliram, da bo tudi ekspresno hitro na področju infrastrukture … / izklop mikrofona/

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Poslanec Dušan Šiško bo postavil vprašanje ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu.
Izvolite.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Spoštovani vsi prisotni!
Že na 13. seji, to je bilo 18. novembra, sem postavil vprašanje ministrici za infrastrukturo v zvezi s sončnimi elektrarnami po poteku njihove življenjske dobe. Žal nisem dobil konkretnega odgovora. Pač, tako je, kot se pogosto dogaja, da Ministrstvo za infrastrukturo je pristojno za energetiko, ni pa pristojno za odpadke, kar bodo postale sončne elektrarne po končanem obratovanju. V Sloveniji je že veliko sončnih elektrarn, ki že vrsto let obratujejo. Poleg tega pa so državljani stalno oblegani s ponudbami za izgradnjo novih, zato jih zanima, kaj se bo zgodilo z njimi, ko bodo postale le še neuporaben odpad.
To me spominja na našo zgodbo z nuklearko, ko že 40 let kljub številnim obljubam politikov in strokovnjakov ni poskrbljeno za radioaktivne odpadke. Ampak, Nuklearna elektrarna Krško je državna zadeva, tukaj pa gre za zasebne investitorje, ki jih s podporo države vabijo v investicijo, za katero pa nihče ne ve, kolikšna bo končna cena. Ljudje se bojijo, da jih bo država nazadnje še kaznovala s kakšnim davkom za razgradnjo, kot se to dogaja s salonitnimi ploščami. Ta davek pa zdaj ni vračunan v ceno investicije.
Gospod minister, sprašujem vas torej:
Kako daleč je Slovenija s strategijo odlaganja oziroma razgradnje sončnih celic po zaključku njihove življenjske dobe?
Kam konkretno bo mogoče dostavljati izrabljene dele elektrarn in kakšna bo cena?
Kakšen bo strošek tega odlaganja za lastnike oziroma investitorje?

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.
Izvolite.

SIMON ZAJC: Hvala. Hvala tudi za vprašanje.
Začel bi s tem, da se državljankam in državljanom, ki investirajo v sončne elektrarne, ni treba bati, da bodo oni finančno potem odgovarjali za te sončne panele. Namreč, sončni paneli, moduli, sodijo med električno-elektronsko opremo in za električno-elektronsko opremo pa imamo uredbo o električni in elektronski opremi, kar pomeni, da je na tem toku odpadkov uveljavljena shema razširjene proizvajalčeve odgovornosti. Kar pomeni, da proizvajalci bodo, so danes že, odgovorni, zaenkrat samo finančno, za to, da potem oddajajo to naprej predelovalcem električne in elektronske opreme. V prihodnosti, ko pa sprejmemo spremembo Zakona o varstvu okolja, bodo pa tudi organizacijsko odgovorni za to, da se za te panele, potem ko ne bodo več uporabni, torej po koncu njihove življenjske dobe, tudi temu primerno poskrbi. Torej, da se jih predela. Ali bodo to zagotovili v Sloveniji ali v tujini, bo seveda odvisno od njih, ampak, investitorji – torej državljanke, državljani – za to ne bodo dodatno plačevali. Oni bodo te module, ki ne bodo več uporabni po pretečeni življenjski dobi, brezplačno predali zbiratelju zaradi tega, ker bodo finančno in kasneje tudi organizacijsko proizvajalci odgovorni za to – torej ne investitorji sami, ampak proizvajalci teh modulov –, enako kot danes velja za televizijo ali za kakšen drug tak odpadek, recimo, sveče. Tudi tam, ko svečo kupiš, potem ne skrbiš za to, da jo bodo predelali, ampak, proizvajalci plačujejo za to, zato ker je to že všteto v ceno, ko to kupiš.
Torej, še enkrat: enako kot za zdajšnjo električno-elektronsko opremo, recimo za televizorje, hladilnike in tako naprej, bo tudi za module iz sončnih elektrarn poskrbljeno. Dolžni poskrbeti finančno in organizacijsko pa so sami proizvajalci in ne osebe oziroma investitorji.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za dopolnitev vprašanja.
Izvolite.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Hvala.
Spoštovani minister, najbolj zanima te, ki imajo že sedaj sončne panele:
Kje v Sloveniji se panele lahko odda na deponijo?
Na to vprašanje nisem dobil odgovora.
Potem to, kar pravite – v redu, mogoče se strinjam z vami, vendar, kakor je meni znano, trenutno v Avstriji nekdo, ki je te izrabljene panele odpeljal na deponijo – mora plačati 300 evrov lastnik. Tukaj nam nekaj ne štima. Ljudje bodo imeli to na strehah, na pašnikih, kjerkoli je postavljeno. Ko bo to uničeno, ko enkrat ne bo več funkcioniralo, ne vem, kam bojo potem lahko šli. To je velika bojazen, ker mi trenutno v Sloveniji nimamo deponije, da bi to lahko vzela. To ni isto kot televizija, kot radio, kot ti električni pripomočki, ki jih lahko zapelješ na deponijo in jih posebej tam sortirajo.
Zato bi bilo to treba sistemsko urediti, mogoče bi bilo smiselno tudi s strani ministrstva, da pozove vse te, ki imajo že sedaj deponije, podjetja, da jim država sofinancira izgradnjo deponije za te panele. Ne vem.
Najbolj me zanima:
Ali bodo lahko te deponije postavljali in kam?
Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

SIMON ZAJC: Država ne bo sofinancirala deponij za te panele, ker so za panele dolžni finančno poskrbeti proizvajalci. Že danes, torej, če je kakšen panel že danes oddelal svojo življenjsko dobo, čeprav jih je zelo malo, se po navadi ne znajdejo še v toku, ker nekje pričakujemo, da se bo začel ta tok panelov pojavljati čez 10, 12 let, glede na življenjsko dobo, ki je 30 in več let. Ampak že danes, če ima kdo skrb od državljanov, državljank in ne ve, kam bi to dal, lahko kontaktira svojega proizvajalca, torej tistega, ki mu je to prodal, in se pozanima, s kom je sklenil pogodbo. Torej, s katerim zbirateljem je sklenil pogodbo, da te panel prevzame. Brezplačno jih mora prevzeti! Zaradi tega, ker tukaj velja razširjena proizvajalčeva odgovornost in je proizvajalec tisti, ki je odgovoren. In tudi proizvajalec bo tisti, ki bo moral ali pri nas poiskati nekoga, ki bo to predelal, razstavil, recikliral, ali pa v tujini. Majhen del tega se bo potem odlagalo. Gre za predelavo, enako kot za televizije. Saj ne gre to ne deponijo. Proizvajalci so podpisali dogovor z družbo za ravnanje s to opremo in ta potem od komunal pobere svoj delež. Torej, tisti delež, za katerega ima podpisano pogodbo, da je proizvajalec dal proizvode na trg, ta delež te odpadne opreme potem tudi prevzame. Enako velja za te panele.
Torej, še enkrat: sami državljani ne rabijo skrbeti za to, jih ne rabi skrbeti tudi, da bodo za to plačevali. Ne vem, kako imajo v Avstriji, ampak pri nas imamo tukaj na tem toku razširjeno proizvajalčevo odgovornost, kar pomeni, da proizvajalci to plačajo.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Poslanec Jože Lenart bo postavil vprašanje ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravku Počivalšku, ki pa je odsoten.
Izvolite.

JOŽE LENART (PS LMŠ): Hvala lepa, predsedujoči.
Glede na odsotnost ministra imam tudi sam željo, ker smatram, da je to postavljeno vprašanje tudi aktualno in bi želel, da potem na eni od naslednjih sej odgovori ustno.
Vsi si želimo živeti v učinkoviti in uspešni državi in pot do tja vodi preko uspešnega gospodarstva in tudi učinkovite javne uprave. Naš cilj je izboljšanje položaja vseh treh generacij družbe, tako mladih, aktivnih kot starejših. Tehnološki napredek, ki smo ga dosegli v zadnjih letih, pa moramo uporabiti za dvig kakovosti življenja.
Slovenija je po osamosvojitvi aktivno začela poslovati v mednarodnem okolju, s čimer se je uvrstila med takrat najuspešnejše tranzicijske, države. Izkazovala je vztrajno gospodarsko rast v povprečni višini okoli 4 % BDP. V zadnjem delu letu 2008 pa je zaradi mednarodnih dejavnikov rast začela upadati. V krizi se je pojavil precejšen zaostanek za povprečno gospodarsko razvitostjo držav Evropske unije. Porušila so se številna markoekonomska ravnotežja, gospodarsko nazadovanje pa je poslabšalo tudi materialni položaj prebivalstva. Javnofinančni primanjkljaj se je leta 2015 znižal za 3 % BDP, izvoz in državne investicije so spodbudili gospodarsko rast, brezposelnost se je vidno znižala, izboljšal se je razpoložljiv dohodek gospodinjstev. Okrepila se je tudi rast zasebne potrošnje in zasebnih investicij. Rast gospodarske aktivnosti je ponovno presegla povprečje evropskega območja. Pa vendar BDP dosegamo nekje na 85 % povprečja Evropske unije. Sama dodana vrednost pa ne presega 70 % povprečja Evropske unije.
Tako si je vrh slovenskega gospodarstva postavil zelo konkreten cilj, da do leta 2025 doseže 60 tisoč evrov neto dodane vrednosti na zaposlenega in pri tem dvigne povprečno plačo na 2 tisoč evrov bruto. To je kar 35-odstotno povečanje, glede na leto 2018, ko smo dosegli neto dodano vrednost 44 tisoč 415 na zaposlenega in 21-odstotno povečanje bruto plače, ki je v letu 2018 znašala tisoč 652 evrov. Izvoz naj bi dvignili na 50 milijard evrov, kar bi imelo za posledico višje plače na zaposlenega in višji priliv v proračun.
Zato sprašujem:
Kako Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo sledi temu cilju in s kakšnimi ukrepi bo zastavljeni cilj uresničljiv?
Je temu cilju namenjeno tudi prestrukturiranje slovenskega gospodarstva s prehodom delovno intenzivnih panog na visoko produktivne in tehnološke panoge?
Zadnje vprašanje:
Kako sledimo enakomernemu razvoju regij in kako … / izklop mikrofona/

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Čas je potekel, kolega. Dobili boste ustni odgovor na naslednji seji, če bo minister prisoten.
Poslanec Franc Rosec bo postavil vprašanje ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu.
Gospod poslanec, izvolite.

FRANC ROSEC (PS SDS): Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Lep pozdrav vsem prisotnim!
V Sloveniji smo v preteklosti namenili veliko, veliko pozornosti izgradnji čistilnih naprav, kar je bistveno pripomoglo k izboljšanju stanja naših voda. Seveda vemo, da vsak proizvodni proces, tako tudi čistilne naprave, imajo nek stranski proizvod, ki pa ga je, hočeš ali pa nočeš, potrebno nekako tehnološko obdelati. Seveda pa smo v Sloveniji to skrb po tej neki tehnološki predelavi tega stranskega produkta oziroma komunalnega blata prepustili drugim državam. Mi smo se namreč odločili, da bomo to komunalno blato izvažali. Do nedavnega sta imeli podjetji Saubermacher in Surovina dovoljenje za izvoz tega komunalnega blata na Madžarsko. Po nekih neuradnih informacijah to dovoljenje podjetja Saubermacher pač ni več veljavno, je propadlo, podjetje Surovina pa naj bi imelo veljavno dovoljenje nekje do maja leta 2020. Govorimo o okrog 70 tisoč ton letno tega komunalnega blata, od tega pa je zelo pomenljivo, da je od teh 70 tisoč ton 50 tisoč ton izvažalo podjetje Saubermacher. Zdaj so v trenutni situaciji upravljavci čistilnih naprav za teh 50 tisoč ton prepuščeni samim sebi oziroma se iščejo neke rešitve,kako to težavo rešiti. Vemo pa, da se država v preteklosti, tudi sedaj, se ne odloča, da bi to težavo rešila sama oziroma bi ta tehnični produkt nekje tehnološko obdelali v državi sami. Za nazornost naj povem še podatek – sicer predelamo neko minimalno količino blata, in to je nekje okrog 5 tisoč ton letno, se ga energijsko predela v Celju v energijsko rabo, nekaj malega pa še v tisti bioplinarni v Prekmurju, ampak to je zelo majhna količina.
Ministra sprašujem:
Kaj je bilo, poleg sestankov, konkretnega narejeno na to temo?
Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, izvolite.

SIMON ZAJC: Hvala in hvala za vprašanje.
Blata iz čistilnih naprav so moj novi problem. Ampak ne zato, ker država v preteklosti ni hotela in da se je država odločila, da bo izvažala; v resnici ni tako. Kaj je bilo? Gospodarska javna služba je samo čiščenje odpadnih komunalnih voda; se pravi, na čistilni napravi je treba te vode očistiti, preden jih spustiš naprej. Kaj se pa naprej dogaja z blatom, je pa navadna tržna dejavnost. Zaradi tega, ker je do sedaj to bila navadna tržna dejavnost, se je zgodilo to, da ker je bilo ceneje blata izvažati v tujino, predvsem na Madžarsko, se pri nas ni postavil sistem tega. Ker noben za tak strošek, kot sta ga bila Saubermacher pa Surovina sposobna peljati na Madžarsko, ni bil pri nas sposoben vzpostaviti sistema. In še tisti, ki so se trudili in začeli, so potem s tem odnehali, ker se nobena čistilna naprava oziroma noben izvajalec javne gospodarske službe ni odločil za to, da bi doma oddal to blato, ampak je šlo vse v izvoz. Ko so se pa na Madžarskem odločili, da zaprejo mejo, je pa zdaj seveda to problem države. Zdaj se pričakuje, da se po hitrem postopku nekaj najde. Takoj, ko sem bil obveščen, da imajo na Madžarskem v luči lokalnih volitev namen zapreti mejo oziroma ne več sprejemati blata iz tujine, sem takoj kontaktiral svojega kolega na Madžarskem in sem tudi šel tja na sestanek. Moj namen je bil doseči vsaj neko prehodno obdobje nekje leto pa pol do dveh let, da v tem času mi doma postavimo svoj sistem sušenja in tudi termične obdelave. Zdaj je bil to nekje sežig, dolgoročno bo pa itak treba postaviti mono objekt zaradi tega, ker iz pepelov, kjer se bo termično obdelalo blato, se bo, potem ko bo tehnologija dovolj razvita, iz tega pepela proizvajal fosfor oziroma se ga bo ekstrahiralo. Zato bo potrebno postaviti sistem sušenja, mono sistem sežiga, skladiščenja pepela in potem kasneje, ko bo tehnologija dovolj napredna, tudi pridobivanja fosforja iz tega pepela.
Ampak mi imamo že zdaj problem. Kaj bomo zdaj? V tem trenutku mi preverjamo v drugih državah, torej ne v Avstriji ali pa na Madžarskem, ampak v drugih državah, ki potencialno imajo še kapacitete, da bi to blato sprejele, če so ga pripravljene sprejeti, in koliko so ga pripravljene in za kakšno ceno. Torej, da na ta način pomagamo našim čistilnim napravam čez ta državni nivo za ta trenutek najti odjemalce.
Se je pa treba zavedati, recimo, če mi najdemo tam nekje na severu Francije, kaj bo to pomenilo za stroške. Ti stroški, vemo, kje se bodo poznali na koncu – poznali se bodo na položnicah. Tako kot se je zdaj poznalo pri nižji položnicah, ker se je to izvažalo na Madžarsko, se bo, če bomo našli, pa upam, da bomo našli, nekoliko poznalo na položnicah v negativnem smislu. Torej, da se bodo ti stroški povečali.
Si pa želim in v tej smeri bomo delali, da v dveh letih postavimo sistem pri nas. Torej, da se postavi in možnost sušenja, da lahko pripravimo to blato ali na sosežig ali na izvoz kam drugam in pa, da se postavi tudi nek objekt za mono sežig v Sloveniji, da smo kot pri drugih tokovih odpadkov, moramo postati samooskrbni.
Se je pa treba zavedati – recimo, primer celjske sežigalnice. Dokler se je dalo izvažati smeti v tujino, so bili oni dražji od ponudnikov in tudi blata niso v preteklosti oni sežigali zaradi tega, ker je bilo cenejše ven peljati. Zdaj se je pa obrnilo. Ampak se moramo zavedati, da ko bomo šli v to, da doma postavimo sistem, da lahko pride čez dve leti pa spet do neke spremembe in bo tujina spet naklonjena temu, da prevzema ali naše blato ali lahko frakcijo. Ampak takrat bo pa treba razumeti, zakaj smo sistem tako postavili, da ne izvažamo, ampak da najprej doma poskrbimo za to. Zaradi tega, da ko že enkrat postaviš vso tehnologijo, ko investiraš, da potem to ne propade zaradi tega, ker se je tok odprl, ampak da razumeš, da tisti kratek čas boš plačeval nekoliko več, kot bi za izvoz, ampak si pa dolgoročno preskrbljen in dolgoročno obvladuješ te pretrese, ki jih lahko in ki jih trg ta trenutek doživlja, da jih lahko preneseš.
Tako upam, da najprej v prvi vrsti najdemo še kakšno drugo evropsko državo, ki bo v tem času prevzemala to blato, iščemo pa tudi še res tiste nujne, začasne rešitve tudi pri nas. Pa upam, da jih ne bomo potrebovali zares uveljaviti.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za dopolnitev vprašanja.
Izvolite.

FRANC ROSEC (PS SDS): Hvala gospodu ministru za odgovor.
Mislim, da je kar nekaj dobre resnice povedal; da nimamo neke sežigalnice pa nekega objekta za to predelavo komunalnega blata, so bili predvsem razlogi finančnega aspekta. Se pravi, nekdo je na ta račun služil, je dobil neke prihodke, zdaj, ko je pa hudič vzel šalo, ko so začeli določeni odjemalci zapirati svoja vrata oziroma dajati pogoje, pa je zdaj to na bremenu države. Zdaj poznamo neko rešitev, kot ste tudi sami rekli, da če bomo vozli to blato nekam daleč, bo to finančno večje breme za naše državljane, je pa tu tudi problem, če te rešitve ne bo. Vemo, da čistilna naprava ima nek svoj proces, lahko se neko blato združuje v nekih bazenih določen čas, potem v nekih zalogovnikih, ampak ko bo pa tudi tega zmanjkalo, potem bo težava, ker se bo potem proces čiščenja zmanjšal.
Se pravi, da bo čiščenje samo slabše in bomo spuščali v vodo, v naše vodotoke ne tako čisto vodo, kot sedaj iz teh čistilnih naprav, ampak bo kvaliteta vode slabša. Se pravi, bomo šli spet nazaj, kjer smo že bili. In to je tisto, kar je skrb vzbujajoče v naši državi. Se pravi, neka finančna grupacija nekaj prevlada nad tistim, kar bi moralo biti trend pa skrb pa želja državljanov. Se pravi, tu bi morali nekaj narediti na tej zadevi. Zato res upam, da bo neka rešitev dana, ampak zdaj vsi vedo, da imamo težavo in bo cena samo še višja. Nižja kot na Madžarskem ne bo nikoli. To bo se potem odražalo na položnicah državljanov.
Zelo dobro bi bilo, da enkrat vidimo, kdo je ta finančni lobi zadaj, ki vedno to zavira in bremza – na račun svojih bonitet pa na škodo državljanov. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.
Izvolite.

SIMON ZAJC: Ja, saj ste dobro povzeli. Mogoče samo v enem delu, od časa, ko se je v jeseni pojavil ta problem, se s tem ukvarjam in sem se pogovarjal tudi z nekaterimi upravljavci čistilnih naprav. Ampak, veste, kako je bilo včasih? Oni so težko upravičili, da bodo doma za višji denar to oddajali, In vemo, kdo so ustanoviteljice čistilnih naprav; to so bili župani, občine. Oni so zahtevali, da se gre na najcenejšo možno varianto, ker je to najbolj ugodno za občane. Zdaj se je to izkazalo kot strel v koleno, ker se bodo pa te položnice zaradi takšnih odločitev, takrat razumnih seveda, povišale.
Ampak moje mnenje, še enkrat, je, da bomo morali pač glede na hierarhijo ravnanja z odpadki najprej poskrbeti, da jih imamo čim manj, da jih večkrat uporabimo, da jih predelamo. Ampak na koncu, ko pa pridemo do tega, da jih je pa treba obdelati, moramo to infrastrukturo imeti zagotovljeno doma vsaj za 80 %. Torej, da ko se nam takšni pretresi zgodijo čez mejo, v tujini, da takrat ne počepne celoten sistem oziroma cela država. To bo ekološki izziv, ekološki problem, če se bo ta voda začela spuščati mimo čistilnih naprav. Upam, da do tega ne bo prišlo, da nam vseeno v tem kratkem času uspe najti začasne rešitve, ki bodo, upam da, tudi čim bolj vzdržne finančno in tudi ekološko. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za postopkovni predlog.
Izvolite.

FRANC ROSEC (PS SDS): Mislim, da je to tema, ki je potrebna neke širše razprave, tudi glede na to, da sem danes obravnaval samo to komunalno blato. Tu so tudi še lahke frakcije pa ostale smeti, za katere mislim, da se to zadeva tudi vseh naših državljanov in naših potomcev. Če lahko kaj naredimo v tem državnem zboru, lahko naredimo to, da enkrat odpremo resno debato na to temo.
Zato mislim, da je dobro, da se na to temo odpre neka širša razprava. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
O vašem predlogu bo Državni zbor odločil v sredo v okviru glasovanj.
Poslanec Luka Mesec bo postavil vprašanje ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu.

LUKA MESEC (PS Levica): Hvala za besedo in lep pozdrav!
Postavil bom vprašanje glede Salonita Anhovo. Kot je minister Zajc seznanjen, je Anhovo kraj, ki je bil 70 let izpostavljen proizvodnji azbestno-cementih izdelkov, ki je bila ukinjena šele leta 1996 in je zaradi tega zdravstveno in okoljsko eno od najbolj ogroženih območij v Sloveniji. Številni prebivalci zbolevajo za azbestozo, številni obolevajo za raznimi kroničnimi boleznimi, vključno z rakom. Kar je težava zdaj, je, da je Salonit Anhovo pod novimi lastniki postal sosežigalnica odpadkov, ki jih uvažajo iz Italije, in trenutno naj bi se kljub zdravstveni ogroženosti in okoljski degradiranosti območja sežig še povečeval. Na Arsu je zahteva za dovoljenje, da se sosežig odpadkov v cementni peči poveča kar za četrtino s trenutno 109 tisoč ton na leto na 135 tisoč ton na leto. Treba je povedati, da to pomeni, da se bo vsak dan v Salonitu sežgalo kar 87 ton odpadkov več in med temi odpadki je 17 vrst nevarnih odpadkov. Se pravi, na leto se tam sežge kar 15 tisoč 500 ton nevarnih odpadkov. Po strokovnem mnenju dr. Brvarja ti odpadki v zrak izpuščajo številne nevarne snovi zdravju in okolju, med drugim Pm10 in Pm2,5 delce, dušikove okside, žveplov dioksid, klorovodikovo in fluorovodikovo kislino, dioksine in furane, policiklične aromatske ogljikovodike, težke kovine in radioaktivne izotope. Vse to gre v zrak v Anhovem, vse to ogroža zdravje tamkajšnjih ljudi. Po mnenju Metode Dodič Fikfak gre za direktno kršenje človekovih pravic in tudi naše ustave, ki v 72. členu vsakemu zagotavlja pravico do zdravega življenjskega okolja.
Zato me zanima, gospod minister:
Zakaj se to dopušča?
Zakaj se ne pristopi k spremembam o sosežigalnicah in sežigalnicah odpadkov, da se bi izenačile dovoljene vrednosti izpustov iz sosežigalnic in sežigalnic odpadkov, kot konec koncev to piše v koalicijski pogodbi?
Za sežigalnice so namreč te vrednosti bistveno manjše kot za cementarne.
Zakaj se do ponovne okoljske presoje ne zamrzne dovoljenja za napovedano četrtinsko povečanje sežiga odpadkov, ki bo poleg tega bistveno bolj obremenilo tudi okolje, vključno s Sočo zaradi odplak?
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.
Izvolite.

SIMON ZAJC: Hvala lepa.
Arso je res 25. februarja letos pa 29. aprila od Salonita Anhovo prejel prijavi nameravane spremembe obratovanja naprave, ki lahko povzroči onesnaženje okolja večjega obsega, in sicer naprave za proizvodnjo cementnega klinkerja v rotacijski peči in za proizvodnjo cementov s proizvodno zmogljivostjo 3 tisoč 180 ton cementnega klinkerja na dan, v kateri se izvajata dejavnosti proizvodnja cementa in predelava odpadkov. Torej, tukaj gre za nevarne odpadke z zmogljivostjo največ 30 ton oziroma nenevarne največ 30 ton na uro in za nevarne 8 ton na uro.
Postopek je zdaj še v teku in še ni bilo odločeno glede te vloge, je pa upravljavec v prijavah sicer navedel, da se spremembe o obratovanju naprave IED nanaša na povečanje letne količine nenevarnih odpadkov – tako kot ste sami navedli –,nadgradnjo sistema za prevzem, skladiščenje in doziranje energentov na glavni gorilnik, ki obsega spremembo skladiščenja trdnih goriv iz nenevarnih odpadkov v novem skladišču, potem vgradnjo novih priklopnih postaj za tovornjake, novo dozirno tehnico, vgradnjo sušilnice za sušenje 2D goriv. Poleg tega obnovo starih silosov za cemente in vključitev v IED napravo, spremembo zgornjih kurilnih vrednosti in spremembo količin hladilne vode na iztokih z oznakami V10, V11 in V13 ter posodobitev primarnega drobljenja surovine.
ARSO mora v okviru prijave nameravane spremembe o obratovanju naprave ugotoviti, za kakšno vrsto spremembe gre; ali je to manjša ali večja sprememba obratovalne naprave in ali je za navedene spremembe potrebno izvesti novo presojo vplivov na okolje in zaradi te nameravane spremembe pridobiti tudi novo okoljevarstveno soglasje.
Res je, da sta za sosežig in za sam sežig dve različni uredbi. Mi bomo ti dve uredbi pogledali in tudi v primeru, da bo smiselno obe prilagoditi, ju bomo prilagodili. Sta pa po trenutno veljavni zakonodaji, tudi evropski, ker imamo itak preneseno evropsko zakonodajo v našo zakonodajo, je ustrezna in usklajena z evropsko, ampak v prihodnjih mesecih bomo tudi ti dve uredbi pogledali. Smo pa zdaj na tem, da spremenimo najprej Zakon o varstvu okolja in pripadajoče uredbe.
V tem času, ko odloča Arso o tej spremembi, pa nimamo pravne podlage, da jim prepovemo opravljati dejavnost, ker za zdajšnjo dejavnost imajo dovoljenje, ki je veljavno, in samo zaradi tega, ker želijo spremeniti svoj obseg dejavnosti in ker je v teku postopek na Arsu, nimamo pravne podlage, da jim rečemo, da ne smejo več opravljati svoje dejavnosti.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

LUKA MESEC (PS Levica): Hvala.
Gospod minister, res je, evropska zakonodaja to dopušča in tudi slovenska zakonodaja to dopušča, še zlasti zaradi spremembe Zakona o varstvu okolja iz leta 2016, ki ga je izvedla prejšnja vlada Mira Cerarja, kjer ste tako vi kot vaša kolegica Kozlovič, ki trenutno vodi Arso, po vetu Državnega sveta, ki je jasno opozoril na ta problem, in nasprotovanju dela opozicije, vključno z nami, vnovič podprli to, da se lahko okoljsko dovoljenje pridobi trajno, ne glede na posledice. To, da govorite, da tukaj gre za nenevarne odpadke; poglejte, vodstvo Salonita je v prijavo za Arso napisalo, da gre za nenevarne odpadke, ampak meni je bolj zgovorno neko drugo dejstvo, in sicer to, da nihče iz vodstva podjetja ne živi v Anhovem. Torej vejo, kakšno je dejansko stanje, kot tudi vejo, kar je povedal že omenjen dr. Brvar, da vsi ti toksini, se pravi, od žveplovega dioksida, klorovodikove, fluorovodikove kisline, dioksinov, furanov in tako naprej, povzročajo številna obolenja, pogostejša rakava obolenja, pljučne bolezni, reproduktivne težave, srčno-žilne bolezni in tako naprej. Če boste vprašali lokalno prebivalstvo v Anhovem, vam bodo povedali, da praktično ni več družine, ki se ne bi soočala vsaj z enim od teh kroničnih obolenj. To je dejansko stanje v tej dolini.
Kot sem povedal prej, Metoda Dodič Fikfak pravi – in mislim, da upravičeno –, da gre tukaj za neposredno kršenje človekovih pravic tem ljudem in da gre za kršenje 72. člena Ustave, ki jasno vsakomur garantira pravico do zdravega življenjskega okolja.
Zato me zanima:
Kako bo na to tveganje odreagiralo ministrstvo in kako bo odreagiral Arso?
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

SIMON ZAJC: Mogoče najprej to. Okoljevarstvena dovoljenja pri nas imajo dobo 10 let. To, kar vi trdite, ni res. Je pa res, da se je spreminjalo v tem delu, da se 10 let od zadnje spremembe OVD dela. Če se pa v 10 letih ne naredi nobene spremembe OVD, se pa ponovno odpre – Arso, po uradni dolžnosti. Torej ni za nedoločen čas OVD veljaven v Sloveniji.
V tem primeru, ko zdaj govorimo o Anhovem, bo Arso na podlagi mnenj mnenjedajalcev seveda odločil, ali je treba pridobiti novo okoljevarstveno dovoljenje ali ne. Ko bo ta postopek zaključek, bom pa lahko več odgovoril.
Postopek namreč teče, v tem trenutku pa nimam zakonodajne možnosti, da bi prepovedal delovati Salonitu iz Anhovega.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za postopkovni predlog.
Izvolite.

LUKA MESEC (PS Levica): Hvala.
Ne sprašujemo tega ministra prvič, o Anhovem ga sprašujemo že vsaj tretjič v tem mandatu in vsakič dobimo enake odgovore Ministrstva za okolje, torej, da nič ne bodo naredili, če potegnem pod črto. Mislim, da mi moramo v Državnem zboru opraviti razpravo o Anhovem. Kot rečeno, to je kraj, ki je bil 70 let izpostavljen izdelavi cementno-azbestnih produktov. Zaradi tega številni, ne samo bivši zaposleni, ampak prebivalci kraja sploh trpijo za raznimi kroničnimi obolenji, umirajo bistveno premladi zaradi azbestoze, zaradi rakavih obolenj. Zdaj so za povrh vsega dobili v kraj novega onesnaževalca, ki namerava za četrtino povečati sežig odpadkov, med njimi je kar 15 tisoč ton na leto nevarnih odpadkov. Državni zbor se mora na to odzvati. Po mojem mnenju, bil sem v Anhovem, bi morali glede na zdravstveno stanje tam in degradacijo okolja Anhovo uvrstiti med degradirana območja in vsekakor se resno pogovoriti o tem, ali s tako proizvodnjo, kot jo trenutno izvaja Salonit Anhovo, sploh lahko ob takih okoliščinah nadaljujemo, ne da bi ob tem množično kršili človekove pravice prebivalcem v tem kraju.
Zato predlagam, da se pogovorimo v Državnem zboru in da naložimo Vladi ukrepe glede problema v Anhovem, tako z zdravjem kot z okoljem. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
O vašem predlogu bo Državni zbor odločil v sredo, 18. decembra 2019, v okviru glasovanj.
Jani Prednik bo postavil vprašanje ministru za finance dr. Andreju Bertonclju ter ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravku Počivalšku, ki je odsoten.
Izvolite.

JANI PREDNIK (PS SD): Spoštovani podpredsednik, hvala za besedo. Spoštovana ob prisotna ministra!
Nedavno je, kot vsi vemo, Banka Slovenije zaostrila pogoje kreditiranja in po teh zaostritvah je postalo nedvoumno jasno, da je 300 tisoč ljudi postalo dokončno kreditno nesposobnih, podobna številka pa je takšna, ki pomeni, da je ostalih 300 tisoč na meji te sposobnosti. Nedavna razprava na Odboru za finance je pokazala, da so vir težav potrošniška posojila višjih zneskov z dolgo oziroma predolgo ročnostjo. Še vedno si težko predstavljam, tako jaz kot tudi verjetno vsi kolegi, kakšno zvezo ima to za ljudi z rednimi dohodki, ki po novih pravilih ne premorejo kreditne sposobnosti niti za kredit nekaj tisoč evrov na dve oziroma na tri leta. Odločitev neodvisnega regulatorja, torej Banke Slovenije, ki skrbi za makro bonitetno stabilnost, moramo spoštovati in jo vsi spoštujemo. Še vedno pa to ne spremeni dejstva, da več sto tisoč ljudi nima možnosti najetja niti najmanjšega posojila. Seveda vsi ti odgovorni so na tej seji Odbora za finance trdili, da so tem ljudem še vedno na voljo določene storitve, kot je, recimo, izredni limit. Vendar so ob tem zamolčali dejstvo in niso povedali, da je to ena izmed najdražjih, če ne celo najdražja oblika bančnih posojil.
V mnogih državah, kjer se pojavlja problem nedostopnosti bančnih storitev, se sta problem v praksi razrešuje na dva možna načina. Prvi je zatekanje teh ljudi na sivi in črni trg posojil, kjer so prepuščeni na milost oziroma bolje rečeno na nemilost posojilodajalcev, ki določanju obresti ne poznajo meje, pri izterjavi pa ne poznajo milosti. Drugi način pa je tako imenovano socialno bančništvo. Take storitve se po navadi razvijejo v obliki socialnih podjetij, zadružnih bank, hranilnic in posojilnic, vzajemnih kreditno-varčevalnih shem in podobno. V Sloveniji so v praksi take storitve močno nerazvite in ponekod celo prepovedane. Po naši zakonodaji mora na primer banka delovati kot delniška družba, kar onemogoča vzpostavitev zadružnega bančništva. S spremembami Zakona o socialnem podjetništvu v prejšnjem mandatu sicer ni več preprečeno, da bi se taki posli opravljali v okviru socialnega podjetništva. Razvoja na tem področju enostavno ni.
Zato sprašujem ministra za finance in bi prosil, da mi minister za gospodarstvo odgovori v pisni obliki:
Kaj bosta kot pristojna ministra storila za zagotovitev dostopnih kreditnih in bančnih storitev prebivalstvu?
Ali načrtujete predloge sprememb zakonodaje, ki bi omogočila in spodbudila razvoj socialnega, etičnega in zadružnega bančništva?
Ali in kakšne spodbude načrtujete, da bi se v Sloveniji vzpostavila ponudba etičnega in socialnega bančništva ter solidarnih varčevalno-posojilnih shem za prebivalce, ki so izrinjeni iz bančnega trga?
Najlepša hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.

DR. ANDREJ BERTONCELJ: Hvala za vprašanje.
Ministrstvo za finance kot resorno ministrstvo za področje finančnega sistema in bančništva je seveda v prvi vrsti odgovorno za oblikovanje sistemskih rešitev, ki omogočajo učinkovito in varno delovanje bank ter njihov nadaljnji razvoj. Ministrstvo za finance se zavzema za trden in stabilen bančni in celoten finančni sistem v Republiki Sloveniji. In za finančno stabilnost je temeljnega pomena, da banke vzpostavijo in uresničuje trden in zanesljiv sistem upravljanja, ki med drugim obsega učinkovite postopke ugotavljanja, merjenja oziroma ocenjevanja, obvladovanje in spremljanje tveganj, kot ga podrobno predpisuje Zakon o bančništvu oziroma evropski predpisi. Ministrstvo za finance nenehno pripravlja predloge zakonskih rešitev, ki izboljšujejo regulacijo bančnega sistema. Toliko v prvem delu načelni odgovor.
Drugače pa, možne rešitve, ki jih predlagate v vašem vprašanju z modeli socialnega podjetništva, socialnega bančništva, zadružnega bančništva, je realno vzpostaviti preko nebančnih dajalcev posojil, ki so predmet regulacije Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo in ki jih nadzira Tržni inšpektorat Republike Slovenije. Glede na to, da je regulacija delovanja bank na evropskem nivoju postala izjemno zahtevna in banke ne morejo odstopati od načel bančnega poslovanja, odgovornega kreditiranja in zavarovanja posojil.
Kar se tiče Ministrstva za finance, vam je poznano, da smo po navodilu predsednika Vlade na Ministrstvu za finance pristopili k pripravi poroštvenega zakona za stanovanjske kredite in smo v prvem delu že pričeli s predstavitvami, ki ima za ciljne skupine mlade družine, zaposlene za določen čas in prekarno zaposlene. Koncept predloga zakona je, da se bo podelilo 100-procentno poroštvo za stanovanjske kredite za celotno obdobje trajanja kredita, to je največ 30 let, in največ 150 tisoč evrov z 20-odstotno lastno udeležbo. S tem se bo izboljšala dostopnost do kreditov osebam, ki do sedaj zaradi oblike zaposlitve pri bankah niso bile niti obravnavane, mladim in mladim družinam pa se bo olajšal začetek samostojne poti.
Na ministrstvu ocenjujemo, da je to pravi korak v pravo smeri, ki bo ravno tem, še finančno zmožnim mladim družinam, mladim na splošno, omogočil s tem poroštvom, da pridejo do lastnega stanovanja.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

JANI PREDNIK (PS SD): Spoštovani minister, za ta odgovor se zahvaljujem in se že veselim tudi razprave o tisti shemi, katero ste sami omenili, ki bo sledila v nadaljevanju.
Bi pa prosil, tako kot sem prej omenil, da mi minister za gospodarstvo odgovori pisno. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Želite še morda, gospod minister, kaj dodati v dopolnitev odgovora? Ne, hvala lepa.
Jožef Lenart bo postavil vprašanje ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti mag. Kseniji Klampfer, ki pa je odsotna.
Izvolite.

JOŽEF LENART (PS SDS): Hvala lepa za besedo, predsedujoči. Spoštovani gostje, ministri, spoštovane kolegice, kolegi!
Spoštovani ministrici za delo, družino, socialne zadev in enake možnosti gospe Kseniji Klampfer želim postaviti naslednje vprašanje. Starši dveh, od rojstva bolnih otrok, ki imata na primer težjo stopnjo cerebralne paralize in sta na invalidskem vozičku, ki ne želijo svoja otroka vključiti v institucionalno varstvo, so izključeni iz družbenega življenja, njihovi otroci pa so kot invalidi zakonsko diskriminirani.
Namreč, ne Zakon o osebni asistenci ne Zakon o dolgotrajni oskrbi ne omogočata tem družinam pomoči na domu, oba zakona veljata le za odrasle invalidne osebe. Oče in mama sta zaradi varstva invalidnega otroka oziroma mladostnika ob delovnih obveznostih podvržena tudi težkim fizičnim naporom pri varstvu svojih otrok doma. Ali naj te mame, ti starši dvigajo svoje otroke iz postelje na invalidski voziček vse do njihovega 18. leta ter tako še sami postanejo invalidi?
Glede na to, da smo pravna država in da so ravnokar v teku obravnave zakonov o enakosti spolov ter da so pri nas vsak dan zelo aktualne teme pravice, enakosti in sožitje vseh ljudi, je nepravično, da ob vseh možnih zakonih in pravilnikih, takšni primeri niso rešljivi in jih ne moremo uspešno obravnavati, ker ni pravne podlage. Za večje vključevanje invalidov in tudi invalidnih otrok v družbo ter za reševanje invalidske problematike mora biti nujno okrepljeno sodelovanje med posameznimi vladnimi resorji, ministrstvi, javnimi ustanovami ter z invalidskimi in drugimi organizacijami, ki se ukvarjajo z invalidsko problematiko.
Sprašujem:
Ali ste seznanjeni s to perečo invalidsko problematiko?
Kaj boste glede tega naredili za njihovo in njeno takojšnjo rešitev?
Gospo ministrico prosim, da čim prej odgovori na moje poslansko vprašanje pisno. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Mag. Andrej Rajh bo postavil vprašanje ministru za finance dr. Andreju Bertonclju ter ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu.
Izvolite.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Hvala lepa, predsedujoči, za besedo.
V bistvu se moje vprašanje nekako navezuje na vprašanje kolega Prednika. Gre pa za to, da so z mesecem novembrom stopile v veljavo določbe Banke Slovenije glede omejitve kreditiranja, potrošniškega kot tudi stanovanjskega.
Moje vprašanje se nanaša predvsem na področje stanovanjskega kreditiranja. Kot vemo, so banke zaznale določen upad kreditiranja.
Zanima me, spoštovani gospod minister za finance dr. Bertoncelj:
Ali je bil v tem času zaznan in opažen upad cen nepremičnin zaradi upada kreditiranja in posledično s tem tudi zmanjšanje nepremičninskih poslov?
Ministra za okolje in prostor pa bi seveda rad vprašal:
Ali lahko na konkreten način pokaže – vemo, da se sprejema jamstvena shema –, kako bo mlad par z dvema otrokoma prišel do stanovanjskega posojila?
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Kdo bo prvi?
Gospod minister, izvolite.

DR. ANDREJ BERTONCELJ: Hvala lepa. Seveda hvala tudi za vprašanje.
Na nek način bom to vprašanje povezal s predhodnim vprašanjem, v kontekstu, ki ste ga v začetku izpostavili, kot minister za finance sicer težko podam odgovor glede vzročno-posledične zveze med sklepom Banke Slovenije o makrobonitetnih omejitvah kreditiranja prebivalstva s področja nepremičnin. Mi prav posebej zdaj, v tem obdobju, ki je razmeroma kratko, nismo sledili tem trendom na nepremičninskih trgih. Če pa je treba, pa lahko skupno še s katerim ministrstvom pripravimo tak odgovor, če seveda želite ta podatek.
Bi pa mogoče samo še enkrat poudaril to, kar sem že, da na Ministrstvu za finance zdaj pripravljamo ta poroštveni zakon za mlade. Torej, tudi mladi so prioriteta te vlade. Mislim, da gre za pomemben korak, dopolnilni korak pri stanovanjski politiki, kjer se bo predvsem mladim, mladim družinam, tem, ki so zaposleni za določen čas, in prekarno zaposlenim omogočilo, da stanovanjsko vprašanje rešujejo z nakupom primernega stanovanja. Seveda bo v tem primeru država stopila nasproti s to poroštveno shemo, in sicer s 100-procentnim poroštvom za stanovanjske kredite za celotno obdobje trajanja kredita, ki lahko traja do 30 le, in je v višini 150 tisoč evrov. Mislim, da gre za pomemben korak. Gre pa seveda za dopolnilni korak v stanovanjski politiki poleg graditve fonda javnih najemnih stanovanj. Pa več o tem bo verjetno kolega povedal.
Seveda mi predvsem želimo v tem delu mladim in mladim družinam olajšati začetek njihove samostojne poti.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod Simon Zajc, imate besedo za odgovor.
Izvolite.

SIMON ZAJC: Hvala, gospod podpredsednik.
Saj nimam več veliko dodati. Pri našem stanovanjskem zakonu seveda potrebujemo in tudi tesno sodelujemo s finančnim ministrstvom in eden od rezultatov tega sodelovanja je tudi ta jamstvena shema. Zaenkrat členov še nimamo spisanih, smo se pa uskladili glede prednostnih skupin. To so poleg mladih do 35 let, poleg mladih družin, tisti, ki imajo predšolske otroke, torej tudi taka štiričlanska družina, so še prekarno zaposleni in pa zaposleni za določen čas do 40. leta. Ko bomo imeli pa te člene do konca spisane, bom pa lahko zelo eksaktno odgovoril. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Prehajamo na drugi krog vprašanj poslank in poslancev.
Mag. Meira Hot bo postavila vprašanje ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu.
Izvolite.

MAG. MEIRA HOT (PS SD): Hvala za besedo, spoštovani gospod podpredsednik. Spoštovani gospod minister!
Kanal svetega Jerneja v Seči pri Portorožu je del nepremične kulturne dediščine Krajinskega parka Sečoveljske soline, kakor tudi del območja Natura 2000. Gre torej za izjemno občutljivo območje, ki bo vsaj 30 let v realnosti stičišče mnogih problematik, predvsem pa je po mojem mnenju res neka svojevrstna ekološka in okoljska katastrofa, kakor tudi svojevrsten primer birokracije in prelaganja odgovornosti med različnimi institucijami, ki vrsto let niso izvedle svojih prevzetih obveznosti. To je potrdilo tudi Računsko sodišče v reviziji leta 2017, ko je jasno izreklo negativno mnenje tako državnim kot občinskim organom. Skratka, gre za enega največjih okoljskih problemov v Občini Piran in kot tak nedvomno meče slabo luč na izjemno krajinsko vrednost Sečoveljskih solin.
S prevzemom mandata ste zagotovili, spoštovani minister, da bo v teku vašega mandata ta okoljska katastrofa tudi dejansko rešena. Tako ste v mesecu aprilu letos v okviru terenskega ogleda Jernejevega kanala v izjavi za medije dejali, citiram: »Za Jernejev kanal imamo dva scenarija. Prvi je, da občina poskrbi za njegovo ureditev. Dogovorili smo se, da v šestih mesecih pripravi finančno konstrukcijo projekta in zaprosi za vodno dovoljenje. Če ne bo uspelo, bo za kanal poskrbelo ministrstvo, kar pomeni, da bomo kanal izpraznili, v njem ne bo več plovil in niti poglabljati ga ne bo treba. Moja želja je, da zgodbo tega kanala končamo v tem mandatu.« Žal se stanje v Jernejevem kanalu ni bistveno izboljšalo; ravno obratno, še naprej se na črno gradijo pomoli, barke se naprej vežejo, torej vsak dan so celo novi vezi. Skratka, stanje je absolutno nevzdržno in sramotno, posebej ker gre za tako občutljivo in zaščiteno območje. Da ne govorim tudi o obupu tamkajšnjih krajank in krajanov, ki so tudi na primer v zadnjih poplavah ostali praktično odrezani od sveta. Rabijo in iščejo rešitev.
Zato vas, spoštovani minister, sprašujem:
Ali ste seznanjeni, da je Občina Piran v tem času sploh pripravila kakršno koli finančno konstrukcijo oziroma zaprosila za vodno dovoljenje?
Ali je sploh pričela s kakršnimi koli aktivnostmi glede reševanja Jernejevega kanala?
Ali so bile v tem času opravljene kakšne aktivnosti Ministrstva za okolje in prostor z namenom reševanja problematike Jernejevega kanala?
Kako boste vi pristopili k reševanju problematike novih črnih gradenj pomolov, novih privezov, vstopu novih plovil, ki so v Jernejevem kanalu absolutno nelegalno?
Ali ocenjujete, da je izpraznitev kanala vedno bolj realna rešitev te problematike?
Če je temu tako, potem pa me zanima:
Kakšna je predvidena okvirna časovnica rešitve zadevnega problema?
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.
Izvolite.

SIMON ZAJC: Tako kot sem pred meseci na terenskem obisku povedal, še zmeraj mislim enako. Pravilno bi bilo, da Jernejev kanal prevzame in ureja občina. Ampak očitno temu ne bo tako, ker do zdaj še niso dali vloge za vodno dovoljenje, kar pomeni, da bo to moral storiti nekdo drug, kot vse kaže, država. Ni pa sicer nujno. Ampak v vsakem primeru, tudi če bo naše ministrstvo to prevzelo, bomo potrebovali sodelovanje občine. Tako je po novem letu predviden sestanek z občino, ker jih rabimo predvsem v dveh delih. Namreč, občina bo še vedno morala spremeniti Odlok o pristanišču, brez tega tudi mi ne moremo nič, in prostorski akt, saj … Aja v vmesnem času smo naredili še en premislek, ali je zdaj smiselno pobrati vsa plovila ven ali je smiselno imeti to še vedno kot lokalno pristanišče. Moje mnenje po vseh teh pogovorih je, da je bolj smiselno še vedno imeti to kot lokalno pristanišče, ker ko enkrat plovila vzamemo ven, bo potem konec. Do tega ne bi rad, da pridemo, ampak morda tudi. Torej, sledi sestanek z občino, da se dogovorimo glede spremembe odloka in glede prostorskega akta. Potem pa nadaljujemo delo naprej.
Glede zdajšnjih ukrepanj, torej graditve novih privezov, pa že ukrepa inšpekcija. Prijava je bila podana in postopek teče, v vmesnem času pa sta bili odstranjeni še dve plovili s strani direkcije. Torej pričakujemo nadaljnje naše aktivnosti, potem ko se, upam da, z občino uspemo zmeniti, kako bomo skupaj ta dva akta spremenili. Upam, da – oziroma ne. Do konca mandata bomo to uredili.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospa poslanka, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

MAG. MEIRA HOT (PS SD): Hvala lepa. Najprej hvala lepa za vaš odgovor, gospod minister.
Tudi sama moram reči, da sicer obžalujem, da se moja občina ni odzvala in ni pripravila ustreznega akcijskega načrta, ker če se zavežeš, da boš v šestih mesecih nekaj naredil, bi bilo prav, da to tudi storiš. Ampak verjamem, da boste s skupnimi močmi vseeno uspeli in premaknili zadeve naprej.
Pozdravljam pa tudi vaš ponovni premislek o samih vezjih v zadevnem kanalu, ker ta kanal je za domačine vseeno tradicionalno pomenil neko dostopno pot in s tem, da bi ukinili v celoti vse, bi pa vseeno povzročili kar precej nejevolje med domačini in domačinkami. Tako menim in apeliram, da se vseeno dopustijo vsaj krajevni vezi, vem, da bo to najbrž nekoliko težavno zaradi same finančne konstrukcije, nato izvedbe, a vendarle je morda potrebno tukaj vseeno upoštevati tradicijo tega kraja. Tako lahko samo rečem, da res pozdravljam vaše optimistične namene in tudi sama upam in verjamem, da bo to v teku vašega mandata rešeno. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo.

SIMON ZAJC: Hvala ja, saj bom na kratko.
Mislim, da se mi bo še pri kakšnem drugem primeru zgodilo, da se mi bo na prvi pogled zdela neka rešitev bolj smiselna kot druga, potem pa, ko se v zadevo bolj poglobiš, pa vidiš, da mogoče je tudi kakšna druga pot bolj smiselna. Se mi zdi, da je to tudi pravilen način delovanja, ker v tistem prvem pregledu situacije nimaš vseh podatkov, ne veš točno, kaj bi takšna rešitev zares lahko pomenila, tako da je bil ta premislek narejen.
Mislim, da bo bolj smiselno to, da pustimo te priveze tam za lokalno prebivalstvo. Bo pa treba najti tudi način, da se takšen, potem ta novi Jernejev kanal, s temi privezi lahko tudi sam obnavlja, samofinancira, kar pomeni, da neka pristojbina se bo morala pobirati.
Kdo, na kakšen način, to je pa tisto, kar moramo še dokončno razdelati, da se potem to res za naslednjih 30 let uredi.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Željko Cigler bo postavil vprašanje ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu ter ministrici za infrastrukturo mag. Alenki Bratušek, ki pa je odsotna.
Izvolite.

ŽELJKO CIGLER (PS Levica): Hvala lepa. Spoštovani gospod minister!
V Levici se zavzemamo za to, da se čim prej začne graditi severni del hitre ceste med Velenjem in Slovenj Gradcem brez kakršnihkoli korupcijskih dodatkov. Ko smo govorili o ugrezninskem polju lignitokopa Velenje, po robu katerega poteka in ga na več mestih celo prečka trasa severnega odseka tretje razvojne osi med Velenjem jug in Slovenj Gradcem, me zanima:
Ali je bil izdelan ustrezen rudarski elaborat, ki je obvezna sestavina, kadar se približujemo ugrezninskemu polju, kaj šele pri prečkanju tega polja, kar se zdaj dogaja, kakor je to v primeru predlaganega odseka?
Prosim, če lahko dobim vpogled v to dokumentacijo, torej rudarski elaborat, in mnenje oziroma priporočila.
Vprašanje namreč je:
Na kakšnem nivoju je bila ugotovljena izvedljivost projekta ceste in objektov na avtocesti Velenje jug–Slovenj Gradec v fazi primerjave variant, ki je bila opravljena leta 2008?
V kakšnem obsegu so bili upoštevani zadržki in negotovosti pri ocenjevanju variant leta 2008 v času primerjave in izbire variante hitre ceste?
Ali je bilo za primerjave variant in za ocenjevanje vplivov na okolje izdelano geomehansko in hidrološko poročilo ter v kakšnem obsegu so bila opravljena geološka vrtanja?
Kdaj je Dars prevzel to poročilo?
Ali je bil kot podlaga za pripravo investicijskega programa in za oceno investicijske vrednosti izdelan glavni projekt na podlagi končnega in zanesljivega geomehanskega in hidrološkega poročila in dodatnih presenečenj na tem projektu ni mogoče pričakovati?
Kako je mogoče utemeljiti nedavno razkrito presenečenje, ki smo ga po medijih zasledili, po celi Sloveniji je bilo objavljeno, da del projekta, to je vkop bodoče hitre ceste nad ugrezninskim poljem v Velenju preko območja rudarjenja, praktično ni izvedljiv zaradi nenosilnosti tal na območju rudarjenja?
Kaj vse se potem lahko še zgodi na ostalih delih, kjer hitra cesta prečka ugrezninsko polje?
Ali je v sklop državnega prostorskega načrta vključena umestitev v prostor tudi za deponijo 3 milijonov ton viška materiala, ki je predviden pri gradnji tega objekta na tem delu?
Kje točno je predvidena lokacija te deponije?
Tolikšna površina bo zajela veliko hektarjev. Če bo višina deponije 5 metrov, bi za to deponijo potrebovali 600 hektarjev.
Ali je bila izvedena ponovna primerjava variant ob razkritju, da je sedanja investicijska vrednost bistveno višja od investicijske ocene v primerjavi variant?
Ali o tej ponovno izvedeni primerjavi obstaja dokumentacija?
Kdaj je bila narejena?
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.
Izvolite.

SIMON ZAJC: Hvala lepa za besedo.
Glede na to, da ministrice ni, bom svoj del odgovora podal. Pa mogoče za začetek, da rudarski elaborat ne sodi v dokumentacijo po prostorski ali pa gradbeni zakonodaji, ampak sodi na področje rudarstva, ki je v pristojnosti Ministrstva za infrastrukturo. Bi pa podal nekaj osnovnih podatkov o umeščanju v prostor in dovoljenju predmetne ceste.
Za odsek državne ceste od Velenja do Slovenj Gradca je leta 2013 Vlada sprejela uredbo o državnem prostorskem načrtu. V sklopu priprave strokovnih podlag za usmeritev trase hitre ceste v prostor so bile izdelane številne strokovne podlage, med njimi tudi idejni projekt trase ceste in objektov na njej, kakor tudi geološko-geotehničnih elaboratov o sestavi tal in načinu gradnje trase ter temeljenju objektov na trasi hitre ceste. Naročnik vseh strokovnih podlag in samega državnega prostorskega načrta je bil Dars, Ministrstvo za okolje in prostor pa je vodilo postopek njegove priprave.
Ministrstvo za okolje in prostor je tudi organ, ki bo izdal gradbeno dovoljenje za predmetni odsek, potem ko bo prejel vlogo investitorja, torej Darsa. Do sedaj je Ministrstvo za okolje in prostor prejelo investitorjevo vlogo le za krajši odsek trase na območju priključka Gaberke. Zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja je priložena projektna dokumentacija za pridobitev mnenj in gradbenega dovoljenja, ki je izdelana skladno s Pravilnikom o podrobnejši vsebini dokumentacije in obrazcih, povezanih z graditvijo objektov. Pravilnik pred izdelavo dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja ne določa izdelave konkretnih elaboratov. Konkretne elaborate mora investitor naročiti pri strokovnjakih za posamezna vsebinska področja pred izdelavo oziroma v sklopu izdelave projekta za izvedbo. Projekt za izvedbo mora investitor imeti, preden prične s samo gradnjo. Rudarski elaborati niso elaborati, katerih izdelavo bi predpisoval in zahteval Gradbeni zakon, ampak, kot sem že povedal, je to področje, ki ga urejajo predpisi s področja rudarstva. Toliko imamo iz MOP.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate morda besedo za dopolnitev odgovora? Hvala.

ŽELJKO CIGLER (PS Levica): Spoštovani gospod minister, hvala za tale odgovor.
Glede na to, da gre za linijo trase, ki poteka od Velenja jug proti Slovenj Gradcu, in se je sedaj ugotovilo, da se del vkopa hitre ceste preprosto ne more izvesti zaradi pogrezajočih se tal, ker spodaj so aktualni ali opuščeni rudniški jaški, je dejstvo, kako se bo linija te ceste vlekla naprej od odseka Gaberke proti Slovenj Gradcu, kjer ste rekli, da se naj bi dela začela izvajati najprej.
Zaradi tega, ker se postavlja verodostojnost teh podatkov, kako je bila ta trasa lahko tukaj potrjena po takšni liniji, se mi postavlja vprašanje, spoštovani gospod minister:
Kako vaše ministrstvo izvaja nadzor nad pravilnostjo pridobljenih podatkov o izvedljivosti projekta in njegovi investicijski vrednosti v primerjavi variant in pripravi investicijskega programa za projekte, ki se financirajo iz javnih financ?
Namreč, dejstvo je, da tudi, tako kot se sedaj razmišlja, da bi se namesto vkopa naredil viadukt – sicer ne vem, kje bojo postavljeni temelji tega viadukta glede na to, da je ugrezninsko polje, ki je v rudniku Velenje, ne vem, globoko od 400 do 500 metrov, se izpostavlja tudi to dejstvo, da bo ta varianta hitre ceste imela zelo visoko ceno. Bistveno višjo, kot se je v študiji variant predvidelo.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

SIMON ZAJC: Točne ukrepe glede samega postopka vam lahko naknadno posredujem, ampak za vse umestitve v prostor, ki jih peljemo, jih peljemo po enakem postopku. Za ta konkretnem primer pa, kot sem že povedal. Glede same izvedbe pa mora investitor naročiti elaborat, kako bo določeno gradnjo potem izpeljal, in sicer v sklopu projekta za izvedbo, preden začne graditi. Ker če tega ne bo vedel, ne bo mogel začeti graditi. Tako kot pri ostalih projektih za tega tudi tako velja.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za postopkovni predlog.
Izvolite.

ŽELJKO CIGLER (PS Levica): Hvala lepa.
Še vedno pravim, da delamo vse to v tem smislu, da se čim prej zagotovijo dejansko pogoji, da se bo hitra cesta od Velenja do Koroške lahko realno začela graditi. Dejstvo pa je, da je cesta planirana sedaj po ugrezninskem polju, kjer je gradnja vse bolj vprašljiva. Po odgovorih, ki sem jih zdajle dobil – ne vem, kako mi bo dopolnila še gospa ministrica Alenka Bratušek v prihodnjem delu –, predlagam, da se o obravnavani točki opravi razprava na Državnem zboru. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
O vašem predlogu bo Državni zbor odločil v sredo, 18. decembra 2019, v okviru glasovanj.
Violeta Tomić bo postavila vprašanja ministru za notranje zadeve Boštjanu Poklukarju, ki je odsoten.
Izvolite.

VIOLETA TOMIĆ (PS Levica): Hvala.
V preteklih letih smo na področju regulacije konoplje v okviru zakonodajnih sprememb v Levici že dosegli prve premike, ki omogočajo rabo konoplje v industrijske, prehranske, pa naposled tudi v medicinske namene. Žal pa opažamo, da so pristojna ministrstva izredno pasivna pri prilagajanju zakonodaje na te spremembe, kar ima za posledico nadaljnjo diskriminacijo in kršenje človekovih pravic uporabnikov konoplje in njenih izdelkov.
Eden od takih perečih problemov se nakazuje tudi na področju varnosti cestnega prometa, kjer je še posebej problematična uporaba tako imenovanih testerjev za preverjanje prisotnosti psihoaktivnih snovi pri voznikih. V Levici sicer ne podpiramo vožnje pod vplivom psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo voznikovo sposobnost za vožnjo, žal pa je dosedanja praksa uporabe teh naprav za ugotavljanje prisotnosti psihoaktivnih snovi pokazala na nezanesljivost testerjev. Posledice nezanesljivih rezultatov pa se odražajo v neupravičenih odvzemih vozniških dovoljenj, v finančnih globah, poglabljanju socialnih stisk, izgubah služb – tudi tistih uporabnikov konoplje, ki jim je bila v času vožnje zaznana vsebnost kanabinoidov, ki niso psihoaktivni; torej, pri voznikih, pri katerih nikakor ne more priti do zmanjšane sposobnosti za vožnjo. Ne nazadnje prihaja do nepotrebnih stroškov tudi za proračun Republike Slovenije.
Te sume potrjujejo številna mnenja Inštituta za sodno medicino znotraj sodnih postopkov zoper posameznike. Po pozitivnem hitrem testu z omenjeno napravo pri udeležencu cestnega prometa se mnogokrat v nadaljnjih laboratorijskih odvzemih telesnih tekočin, če do tega pride, pokaže prisotnost nepsihoaktivnih metabolitov konoplje. Na to nezanesljivost teh naprav so pristojne opozorile tudi posamezne policijske postaje, ki so predlagale pristojnim določene postopkovne spremembe, saj jim testerji pri njihovih postopkih predstavljajo težavo.
Zato vas, spoštovani minister, sprašujem:
Znamke katerih naprav za zaznavanje psihoaktivnih snovi, ki jih vsebuje rastlina konoplja, uporablja policija v postopkih preverjanja psihofizičnih sposobnosti voznikov v cestnem prometu?
Katera podjetja so dobavitelji teh testerjev?
Ali ste s strani dobaviteljev naprav za zaznavanje teh snovi izvedeli, katere kanabinoide zaznavajo te naprave?
Ali ste glede suma o nezanesljivosti teh naprav kako ukrepali?
Koliko tovrstnih naprav je bilo za potrebe policije nabavljenih od leta 2014 do 2019 in pri katerih dobaviteljih?
Koliko sredstev državnega proračuna je bilo namenjenih za ta nakup?
Hvala za vaše odgovore.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Nataša Sukič bo postavila vprašanje ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti mag. Kseniji Klampfer, ki je od 18. ure naprej tudi odsotna.
Izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Hvala za besedo. Spoštovana ministrica v odsotnosti!
Storitve priprave hrane in celotno ekipo zaposlenih v kuhinji Doma starejših občanov Preddvor naj bi z letom 2020 prevzel zunanji izvajalec. Takšna je odločila direktorja zavoda Mateja Križaniča, ki je položaj nastopil junija letos. Dom je javni socialnovarstveni zavod, katerega ustanoviteljica in lastnica je Republika Slovenija, zatorej nadzor nad njim izvaja Ministrstvo za delo.
Glede na to, da se je ta vlada zavezala k izboljšanju delovnih pogojev in tako imenovanemu insourcanju delavcev, je povsem nesprejemljivo, da se na tak način razbija delovne kolektive in prenaša delavce na zunanje zasebne izvajalce. Praksa je pokazala, tako na Ministrstvu za javno upravo, na Ministrstvu za izobraževanje kot tudi v javnih zavodih, da prihrankov s tem ni. So samo slabši delovni pogoji in je še več kršitev delavskih pravic, je razbijanje delovnih kolektivov in so slabše storitve za uporabnike. Izbrani ponudnik podjetje Sodexo naj bi delavce prevzel za leto dni. Kaj bo z njimi potem, ne ve nihče. Med delavci, ki naj bi se jih preneslo na zunanjega izvajalca, je med drugih tudi mama na porodniškem dopustu. Skrb za kvalitetno hrano, še posebej v domovih za starejše, kjer so specifične tako zdravstvene kot dietne potrebe oskrbovank in oskrbovancev, je pomembna in ni preprosta.
Zato naravnost v oči bode dejstvo, da je letos spomladi Dom starejših občanov Preddvor za manj ovrednotena javna naročila hrane za oddajo ponudb dal na primer na razpolago mesec dni časa, tokrat pa le deset. Pičlih deset dni. In to za bistveno zahtevnejše, bistveno bolj kompleksna javna naročila od prej omenjenega, katerega predmet je zagotavljanje petih zdravstveno primernih dnevnih obrokov, in prenos 12 zaposlenih na zunanjega izvajalca. Celotni znesek vseh plačil temu izvajalcu bo v letu 2020 znašal 793 tisoč evrov. V povprečju torej 9,3 evra za pet dnevnih obrokov na oskrbovanca in oskrbovanko. 9,3 evra za pet obrokov!
Ministrica sprašujem:
Kakšen obrok se dobi za 1,86 evra?
Kako ministrstvo nadzoruje kvaliteto hrane v domovih starejših občanov?
Kakšen vpliv ima ministrstvo na poslovne odločitve zavoda?
Ali lahko ministrstvo outsourcanje v teh zavodih prepreči oziroma zakaj ne preprečite teh škodljivih procesov, ki pomenijo delno privatizacijo javnih zavodov?
Najlepša hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
In kot zadnji bo Boštjan Koražija postavil vprašanje ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu.
Izvolite.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Spoštovani, hvala za besedo.
Spet sva zadnja z gospodom ministrom Zajcem. Potem ko je Madžarska zaprla meje za uvoz komunalnega blata, vemo, da bo nastal problem v Sloveniji, ker upravljalci čistilnih naprav v Sloveniji opozarjajo na to, da nimajo več možnosti deponije oziroma deponiranja tega komunalnega blata oziroma da bo tudi v roku dveh mesecih zmanjkalo prostora za deponijo tega komunalnega blata. To je tudi vsesplošni svetovni problem, to komunalno blato, ker je nastajalo oziroma je produkt ob teh čistilnih napravah, na katere so priklopljena že skoraj vsa oziroma vse večji del gospodinjstev v Evropi oziroma v Sloveniji. V preteklosti naj bi od 50 % pa vse do 80 %, odvisno od podatkov, tega blata izvozili v tujino. Velikokrat se pojavljajo predlogi oziroma dosti strokovnjakov pravi, da je ena opcija tudi sežig oziroma sosežig, jaz pa se s tem ne strinjam oziroma strokovnjaki opozarjajo na dejstvo, da obstajajo druge, boljše, alternativne trajnostne in trajnejše možnosti njegove uporabe, se pravi komunalnega blata. To je na področju kmetijstva, da se izločijo te težke kovine iz tega komunalnega blata pa patogene snovi, potem se tudi uporablja v gradbeništvu, je opcija, pa tudi kot surovina za pridobivanje nekaterih elementov, na primer fosforja.
Zanima sledeče. Zanimajo me podatki:
Kolikšne so količine proizvedenega komunalnega blata na ozemlju Republike Slovenije za pretekla leta in projekcije za prihodnost?
Kakšni so načini njegove uporabe, sežig, sosežig in alternativne rabe tega komunalnega blata po posameznih vrstah rabe?
Kakšne so kapacitete za skladiščenje komunalnega blata?
Koliko so te kapacitete zapolnjene in do kdaj bodo zdržale proizvodnjo blata ob predpostavki, da se izvoz popolnoma ustavi?
Odlaganje komunalnega blata na deponijah je od leta 2009 prepovedano, od leta 2013 pa je tudi prepovedana uporaba biološko neobdelanega blata za pripravo umetne zemljine za pokrivanje površin na območju degradiranega okolja, na primer sanacijo opuščenih kamnolomov.
Ker je komunalno blato tudi surovina, ne le v smislu termične izrabe sežiga in sosežiga in ker vemo, da na Japonskem v 80 % to komunalno blato uporabljajo v namene v gradbeništvu, pa me zanima:
Koliko komunalnega blata se uporablja v tem okviru tudi pri nas oziroma koliko podjetij v Sloveniji se je zanimalo za tovrstno rabo komunalnega blata v namene gradbeništva oziroma v gradbeništvu?
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za odgovor.
Izvolite.

SIMON ZAJC: Hvala.
Zadnjič nisva imela vprašanja, sem že kar malo pogrešal. Danes imam. Ampak bi vas prosil, če lahko te natančne podatke po tonaži pošljemo naknadno. So kar zapleteni podatki, ker se gre na suho snov, ali na mokro snov, vam bomo kompletno vse poslali, koliko česa je. V tem trenutku imamo sicer zelo pereč in velik problem in bomo težko alternativne oblike uvedli oziroma katerokoli obliko bomo v tem trenutku težko uvedli. Se pravi, katerokoli obliko ravnanja z blati iz komunalnih čistilnih naprav zaradi tega, ker nimamo sistema doma postavljenega za praktično nič. Zelo malo termično obdelamo, zelo malo kompostiramo, imamo problem tudi, ker imamo mešane komunalne čistilne naprave, kar pomeni, da prihajajo na te iste čistilne naprave tudi odtoki iz industrije in tam notri se pa znajde marsikaj. Kar pomeni, da takoj odpade odlaganje blata na kmetijske površine, kar bi tudi bila možnost, ampak glede na to, kaj vse imamo v teh blatih, tega ne moremo početi.
V tem trenutku delamo nekaj stvari zato, da po novem letu nekje se bo začel ta problem stopnjevati. Začel se je pa nenadno; začel se je s tem, ko so se na Madžarskem odločili, da bodo mejo zaprli. Takrat smo bili soočeni z dejstvom, da ne vemo, kaj zdaj s tem narediti, ker do zdaj je bila to navadna tržna dejavnost, zdaj, ko se ne da več izvažati, je to seveda moja težava, breme države, kaj bomo s tem naredili.
Ministrstvo je šlo sicer takoj v akcijo, takoj na Madžarsko do kolega ministra. Želja je bila, da se dogovorim za neko prehodno obdobje leta pa pol do dveh let, da nekje sami postavimo doma infrastrukturo, zato da ta blata posušimo ali kako drugače obdelamo. Vse možne variante glede na operativni program ravnanja z odpadki so seveda odprte, ampak tega se ne da postaviti v nekaj mesecih.
Odgovor je bil načeloma negativen, čakamo pa še uradno, da nam zavrnejo te naše prošnje za izvoz. Tako nekaj upanja še obstaja, hkrati pa tudi poizvedujemo po ostalih evropskih državah, če bi katera država, ki ima še kapacitete za ravnanje z blatom, bila pripravljena to še prevzeti in seveda tudi za kakšno ceno. To se bo na koncu poznalo na položnicah vsakega izmed nas. Poleg tega pa še res neke skrajne ukrepe pripravljamo oziroma preverjamo, če bi se jih dalo izvesti, upamo pa, da ne bo prišlo do tega; torej, da za to prehodno obdobje vseeno najdemo rešitev v Sloveniji. Potem se bo pa treba dogovoriti z izvajalci in upravljavci javnih čistilnih naprav, kako bomo s tem blatom ravnali čim bolj trajnostno.
Tukaj govorimo tudi o fosforju. Fosfor je tudi glede na strategijo Evrope – ga bo treba iz blata oziroma eventualno iz pepela potem ekstrahtirati, ker ga zmanjkuje na splošno. Tista država, ki bo na tem najbolj uspešna, bo tudi v prednosti, ekonomski prednosti, kar se tega tiče. Ampak zdaj, ta trenutek je moj največji problem in naš največji problem to kratko obdobje po novem letu pa potem po tistem drugem udarcu, od spomladi naprej, kako s tem blatom, da bodo čistilne naprave lahko nemoteno naprej delovale. Vemo, kaj je alternativa, če z blatom ne bomo najbolj … Del se bo mimo spuščal. Kar pomeni, da se vrnemo 20 let nazaj, ko nismo čistili. Vemo, kaj bo to pomenilo za naše vodotoke. Do tega si ne želimo priti, tako da zdaj je vsa naša trenutna aktivnost usmerjena v to, da to urgenco, ki se nam je zgodila jeseni zaradi odločitve na podlagi lokalnih volitev in notranjepolitičnih obtoževanj, da je Madžarska greznica Evrope, je bila potem sprejeta ta odločitev in zdaj posledično, ker smo mi rajši izvažali, ker je bilo cenejše, v tujino, imamo pa zdaj problem, da doma nimamo postavljenega sistema. Tako gremo najprej v to urgenco, smo se pa že na zadnjem sestanku z deležniki dogovorili, da gremo skupaj tudi v to, kako bomo na najbolj efektiven in najbolj vzdržen sistem ravnanja z blati postavili v Sloveniji.
Kot za druge odpadke sem prepričan in sem mnenja, da čeprav bodo kratkoročno ali pa v določenem obdobju dražja, ker bo cenejše peljati odpadke iz države, nujno, pametno to, da postavimo delujoč sistem doma, da nismo odvisni na podlagi ravnanja z odpadki od tujine.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora.
Prosim.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Spoštovani, hvala za besedo.
V sami uredbi za področje kmetijstva se za obdelavo komunalnega blata uporabljajo tudi drugi predpisi. Recimo, Uredba o predelavi nenevarnih odpadkov v trdno gorivo in njegovi uporabi, potem Uredba o sežigalnicah odpadkov in napravah za sosežig odpadkov, Uredba o odlagališču odpadkov. Opozoril pa bi na ta program v okviru Programa za ravnanje z odpadki, ki je bil sprejet leta 2016 – to je ta program –, je kot predviden ukrep številka 31 zapisana tudi ta ureditev ravnanje z blatom čistilnih naprav. Dejansko je ta program tako napisan, ta program ravnanj z odpadki, celostno; se pravi, neka holistična varianta same ureditve problematike na enem mestu. Se pravi, glede komunalnih odpadkov in tudi komunalnega blata.
Tukaj pa me še zanima:
Kako daleč je ministrstvo s pripravo predpisov na področju komunalnega blata, ker je to samo predlog oziroma program ravnanja z odpadki?
Kakšne so kratkoročne alternative, morda načrtujete kakšne dodatne deponije za skladiščenje, dokler alternativne, zelene in trajnostne rabe ne zaženemo v polnosti?
Ali bo tudi kakšna olajšava v tem smislu?
Pa tudi:
Ali namerava ministrstvo kakorkoli z olajšavami ali neposrednimi vlaganji pomagati podjetjem, ki bi se odločila za alternativno in zeleno rabo komunalnega blata – kot sem že pač prej povedal?
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod minister, imate besedo za dopolnitev odgovora.
Izvolite.

SIMON ZAJC: Hvala.
Saj predpise imamo mi že kar dobro napisane, veste. Tudi za uporabo, za naprej … Problem je v tem, ker ti lahko predpise dobro postaviš, jih uskladiš, sprejmeš, ampak če potem ne sledi teren, teren pa ni sledil zaradi tega, ker noben izvajalec kakršnekoli druge alternativne možnosti ravnanja z blati ni bil ekonomsko vzdržen zaradi tega, ker je bilo toliko ceneje odpeljati ven. Celo v Celju so ven vozili, čeprav imajo lastno sežigalnico pa bi lahko sežigali, ampak je bilo cenejše peljati ven, kot to termično obdelati – če so moji podatki pravilni. To je ta problem. Ni toliko problem, da nimamo postavljenih uredb, da nimamo spisanih uredb, veljavnih uredb, ampak je bil problem, da je bilo cenejše ven odpeljati. Zato tudi v spremembi Zakona o varstvu okolja vnašamo tudi varovalke, da se ne bo izvažal, ampak v primeru, da imamo pri nas predelovalce, bo treba pri nas to oddati. Vem, da bo mogoče na krajši rok takrat dražje, ampak dolgoročno gledano, še enkrat, mi moramo postaviti svoj sistem in ta sistem tudi potem vzdrževati, ne pa, da v trenutku, ko se nam neka alternativa v tujini pokaže za cenejšo, obrnemo hrbet lastnemu sistemu in ki nam potem pade. Tako to še sledi v zakonodaji. Potem bo pa seveda nekaj časa, da se postavi. Mi za blato računamo nekje od leta pa pol do dveh let.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Gospod poslanec, imate besedo za postopkovni predlog.
Izvolite.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Spoštovani, hvala za besedo.
Ker je tudi, mislim da, bistvo tega državnega zbora to, da smo v pomoč, se pravi ministru in ministrstvom, v tem primeru predlagam, da opravimo širšo razpravo na to temo, kar tudi omogoča Poslovnik Državnega zbora.
Bi pa tudi opozoril na dejstvo, kar me je pa tudi razveselilo, da gospod minister Zajc v Madridu na podnebni konferenci pokazal zelo pokončno držo glede Pariškega sporazuma, do katerega žal, do implementacije, še ne bo prišlo. Tudi sem spremljal vaše objave na Facebooku in je bilo zelo fino videti, da to, kar tudi jaz vidim potencial v Sloveniji kot sami – ker vem, da imamo veliko strokovnjakov s tega področja, pa tudi možnosti, ki bi jih lahko implementirali na tem področju –, da bi lahko bili mi tisti vodilni oziroma pač nek vzorčni primer za celotno Evropo, pa tudi za svet, v smislu tega Green Deala, o katerem se zadnje čase toliko govori. Sploh od zadnje srede naprej, ko smo tudi dobili na mizo ogrodje tega Green Deala, evropskega zelenega dogovora, in si želim, da bi tudi Slovenija bolj konkretno posegla v smislu tega in se tudi, ne bom rekel, sama ponudila, ampak si tudi kar vzela, pravico in dolžnost, da smo prvi in da smo tisti, ki smo lahko tudi vodilni na tem področju, sploh ko se gre za evropski zeleni dogovor.
Ker ko sem ta Green Deal prebiral, imaš dostikrat občutek, da saj je v pravi smeri zastavljeno, ampak bo treba še ogromno stvari narediti in tudi izpisati, pa tudi pripraviti. Bojim se pa, da ne bi prišlo do tega, da bi postal Green Deal samo eden navaden deal, tako je bilo dosti dealov že v Evropi, pa bi rad opozoril – saj nas tudi mladi zelo dobro opozarjajo in so v bistvu res naša prava vest, tudi dostikrat pred parlamentom, in lep pozdrav vsem zunaj, pač ko bojo ob petkih oziroma pač ostale dni tudi tam, da dejansko res Zemljina ura v bistvu ne kaže 5 do 12, ampak že kaže kar direktno 12.00.
Tako me dejansko zelo veseli, da ste pokazali pokončno držo v Madridu, in upam, da bo v tej smeri tudi Slovenija šla naprej in da bomo res postali neke vrste vzročni primer glede implementacije tega evropskega zelenega dogovora. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa. O vašem predlogu bo Državni zbor odločil v sredo, 18. decembra 2019, v okviru glasovanj.
Predsedniku Vlade, ministricam in ministrom se zahvaljujem za podane odgovore.

S tem prekinjam 1. točko dnevnega reda, ki jo bomo nadaljevali v sredo, 18. decembra 2019, ko bo Državni zbor v okviru glasovanj odločal o predlaganih sklepih.
Prekinjam tudi 14. sejo Državnega zbora, ki jo bomo nadaljevali jutri ob 9. uri. Hvala lepa.

(SEJA JE BILA PREKINJENA 16. DECEMBRA 2019 OB 19.01.)
Seje-EvidencaDok