Evidenca zapisa seje

Vsebina zapisa seje

Sejo so vodili predsednik Igor Zorčič ter podpredsedniki Tina Heferle, Branko Simonovič in Jože Tanko.

Seja se je začela ob 9. uri.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Spoštovani kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Začenjam z nadaljevanjem 18. seje Državnega zbora.
Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanke in poslanci: Suzana Lep Šimenko, Nik Prebil od 10.30 dalje, Nada Brinovšek, Iva Dimic od 10. ure dalje, mag. Karmen Furman, Eva Irgl, Anja Bah Žibert, Franc Rosec, Maša Kociper in Jani Prednik.
Vse prisotne lepo pozdravljam!

Prehajamo na 4. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ZAŠČITI ŽIVALI, SKRAJŠANI POSTOPEK.
Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada.
Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavniku Vlade, državnemu sekretarju Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Jožetu Podgoršku.

DR. JOŽE PODGORŠEK: Dobro jutro in lep pozdrav!
Pri tej točki dnevnega reda bomo obravnavali Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali. Ta dopolnitev je pripravljena zaradi uskladitve slovenskega pravnega reda s pravnim redom Evropske unije. Potreben je prenos nekaterih določb Direktive Sveta 2010/63/EU o zaščiti živali, ki se uporabljajo v znanstvene namene. V predlogu zakona terminološko usklajujemo predvsem sledeče pojme: postopek, v obstoječem zakonu se uporablja izraz poskus; živali v postopku, v obstoječem zakonu se uporablja poskusna žival; in vzrejna organizacija, tu gre za vsebinsko uskladitev z definicijo iz direktive. Med pojme je zaradi večje jasnosti dodan tudi izraz strokovnjak za dobrobit živali. Prav tako smo v zakon prenesli definicijo živali kot čutečih živih bitij iz Stvarnopravnega zakonika. Večino določb direktive bomo uredili v nadaljevanju s Pravilnikom o pogojih za izvajanje postopkov na živalih. Naj omenim, da na ministrstvu že deluje delovna skupina, ker se zavedamo, da je treba Zakon o zaščiti živali urejati celostno, celovito, odgovoriti na številna vprašanja, tudi glede živali v zavetiščih, da ne naštevam teh podrobnosti, tudi označevanje domačih živali. In ker vemo, da je za to potrebna široka razprava, smo se odločili, da v tem trenutku spremenimo samo ta del, kar nam nalaga evropska direktiva; bomo pa predvidoma do jeseni, upamo, pripravili predlog celovite spremembe Zakona o zaščiti živali. Tudi poslanske skupine ste bile že in tudi v prihodnje boste vabljene k sodelovanju pri pripravi teh vsebinskih izhodišč. Toliko na kratko.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Predlog zakona je kot matično delovno telo obravnaval Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Za predstavitev poročila odbora dajem besedo predsedniku kolegu Edvardu Pauliču.

EDVARD PAULIČ (PS LMŠ): Spoštovani predsedujoči, kolegice in kolegi!
Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali obravnaval na 18. seji 3. 6. 2020. Odboru je bilo posredovano mnenje Zakonodajno-pravne službe, ki je uvodoma s pravnosistemskega vidika opozorila, da načelo pravne države iz 2. člena Ustave terja skladnost pravne ureditve znotraj pravnega reda, zato bi bilo treba Zakon o zaščiti živali čim prej uskladiti s Stvarnopravnim zakonikom, ki v 15.a členu določa pravno opredelitev živali kot čutečih živih bitij. Zakonodajno-pravna služba je podala tudi konkretne pripombe k posameznim členom predloga zakona, ki so bile ustrezno upoštevane v amandmajih koalicijskih poslanskih skupin in jih je odbor tudi sprejel. Odbor se je seznanil tudi z mnenjem Komisije Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki predlog zakona podpira. V razpravi članic in članov odbora je bila posebna pozornost namenjena amandmajema Poslanske skupine SD k 1. in 2. členu, s katerima se predlaga, da se v besedilu predloga zakona doda definicija živali kot čutečih bitij. Predstavnica predlagatelja amandmajev je v obrazložitvi poudarila, da je vprašanje definicije živali kot čutečih bitij že dalj časa aktualno; resorno ministrstvo pa je bilo tudi že večkrat pozvano, da se to vprašanje ustrezno zakonsko uredi. Nekatere evropske države, ki imajo primerljivo pravno ureditev naši, so že uvedle poseben pravni položaj živali. Nadalje je že Lizbonska pogodba leta 2007 prepoznala živali kot čuteča bitja. Prav tako je Evropska komisija leta 2008 v svojem sporočilu zapisala, da je dobro počutje živali temeljna vrednota za državljane Evropske unije.
V zaključku svoje razprave je predstavnica Poslanske skupine SD ponovno pozvala predstavnike ministrstva k pripravi celovite spremembe zakona, s katerim bodo živali dobile zasluženi pravni status in pravno varstvo dostojanstva ter bo sledil modernejšim pravnim ureditvam. V zvezi s predlaganima amandmajema je predstavnica Zakonodajno-pravne službe opozorila, da bi bilo treba v primeru sprejetja amandmajev celovito urediti tudi vse pravne posledice, ki jih terja spremenjena definicija živali. V predloženi noveli zakona tega ni mogoče odpraviti, ker je veliko členov zaprtih in jih ni mogoče amandmirati. V nadaljevanju razprave se je večina članov odbora strinjala, da je treba veljavni zakon nujno spremeniti in pripraviti nov sistemski zakon, ki bo na ustrezen način reševal še mnoga druga odprta vprašanja, kot so odprava evtanazije zdravih živali v zavetiščih, oskrba zapuščenih živali in prepoved poskusov na živalih. Člani so tudi poudarili, da samo opredelitev živali kot čutečih živih bitij ne bo spremenila položaja živali. Odbor je podprl amandma Poslanske skupine SD, pri tem pa predlagal ustreznejšo terminološko opredelitev čutečih živih bitij. V zaključku razprave je državni sekretar izrazil prepričanje, da sicer že veljavni Zakon o zaščiti živali omogoča z Ustavo zagotovljeno zaščito živali. Poudaril je, da je ministrstvo že pričelo s pripravo novega zakona, v pripravo katerega so vključeni številni deležniki, in sicer strokovne institucije, lokalne skupnosti, predstavniki Ministrstva za okolje in prostor. Razrešiti je treba kompleksna vprašanja, tako da bo priprava novega sistemskega zakona resen izziv, ki bo terjal določen čas; pričakovati pa je, da bo v zakonodajni postopek vložen predvidoma oktobra letos. Odbor je po opravljeni razpravi v skladu s 128. členom Poslovnika Državnega zbora glasoval o vseh členih predloga zakona in jih sprejel.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin.
Prvo besedo ima Poslanska skupina Stranke modernega centra.
Kolegica Mojca Žnidarič.

MOJCA ŽNIDARIČ (PS SMC): Hvala, predsednik. Lep pozdrav vsem!
Glavni namen novele Zakona o zaščiti živali, ki jo obravnavamo danes, je uskladitev slovenske zakonodaje z evropsko direktivo o zaščiti živali, ki se uporabljajo v znanstvene namene. S predlaganimi spremembami se zagotavlja večja jasnost in transparentnost pri uporabi živali v znanstvene namene. Slovenija je s strani Evropske komisije že dobila uradni opomin, kar je dodatni argument za nujno sprejetje tega predloga zakona. Čeprav je bil glavni razlog za spremembo zakona uskladitev z evropskim pravnim redom, pa se je večina razprave na matičnem delovnem telesu odvila okrog definicije živali kot čutečih bitij. V SMC nikoli nismo dvomili v to, da so živali sposobne čutiti, kljub temu pa smo bili ob obravnavi novele Stvarnopravnega zakonika nekaj mesecev nazaj deležni nemalo grdih besed in napadov s strani politike, medijev in javnosti. V SMC smo in še vedno stojimo na stališču, da ima definicija živali kot čutečih bitij mesto v krovnem zakonu, torej v Zakonu o zaščiti živali, in ne v Stvarnopravnem zakoniku, ki ureja pravo premičnin in nepremičnin. In še vedno menimo, da definicija živali kot čutečega bitja v Stvarnopravnem zakoniku ne prinaša nobene normativne izboljšave. Pravni položaj živali se s tem ni prav nič spremenil. Še naprej so živali obravnavane enako kot stvari, možno jih je kupiti, prodati, zastaviti. Že takrat se nam je zastavljajo vprašanje, kakšen je bil namen takratnega predloga zapisa definicije v Stvarnopravni zakonik. Edini odgovor, ki se nam v resnici še vedno zdi edini možen, je politično izpostavljanje posameznih politikov.
Dejstvo, da dopolnitev Zakona o zaščiti živali z definicijo živali kot čutečih bitij ni bila deležna medijske pozornosti, naše stališče samo dodatno potrjuje. Dejstvo je, da morajo biti živali deležne posebnega varstva zato, ker so sposobne čutiti. Zato smo v SMC podprli tudi amandmaja, ki živali, vretenčarje, sedaj opredeljujeta kot čuteča živa bitja. To nedvomno so in treba je poudariti, da smo v SMC takšno stališče zagovarjali ves čas. Res pa je, da četudi se poslanci odločimo, da bomo definicijo živali kot čutečih bitij zapisali prav v vse zakone, ki jih imamo v Sloveniji, to še zdaleč ne bo pomenilo izboljšanja položaja živali, za katere nekateri lastniki še zmeraj slabo skrbijo in z njimi grdo ravnajo. Še vedno lahko v medijih in po družbenih omrežjih zasledimo preveč groznih fotografij in posnetkov zanemarjenih, pretepenih, zapuščenih in shiranih živali. Iz tega razloga smo v SMC tudi pozvali pristojno ministrstvo, da Zakon o zaščiti živali čim prej celovito prenovi. Poseben poudarek pa naj nameni tudi temu, da bodo naše čuteče živali tudi v praksi deležne posebnega varstva, ki si ga kot naši zvesti prijatelji tudi zaslužijo.
V SMC bomo predlog zakona soglasno podprli. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala.
Besedo ima Poslanska skupina Levica.
Kolega Boštjan Koražija.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Spoštovani, hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Osebno menim, da bi morali biti vsi poslanci v tem državnem zboru zmeraj glas tistih najšibkejših in najranljivejših v naši družbi. In med najranljivejše skupine definitivno spadajo živali. Današnji Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali ta zakon usklajuje z evropsko zakonodajo glede zaščite živali v postopkih, ki se uporabljajo v znanstvene namene. Kot je že prej gospod omenil, v bistvu govori o poskusih na živalih oziroma o bolj humanih postopkih glede poskusov na živalih. Najprej bi rad opozoril na dejstvo, da so poskusi na živalih, pa tudi če so v znanstvene namene, v bistvu najbolj razširjena oblika zlorabljanja živali v svetu. Problem je v tem, da v laboratorijih po celem svetu za posledicami teh poskusov na živalih umre okoli 115 milijonov živali, v Evropi celo kar 12 milijonov. In to pomeni, da poskusi na živalih definitivno niso humani in so dejansko nehumani. Poskusi na živalih so grozljivi, boleči in smrtonosni. Živali so v teh poskusih dejansko izpostavljene nepredstavljivemu trpljenju in bolečinam. Živali so takrat v šoku, strah jih je, trpijo bolečino in se počutijo nemočne. V svetu je zadnji čas, sploh v nemškem delu te zdravstvene struje oziroma strokovnjakov, kar precej prisoten nov val raziskovanja glede teh raziskav, in sicer v resnici nočejo več izvajati poskusov na živali in dejansko razvijajo nove metode in poskuse, kjer izvajajo poskuse na tkivih oziroma krvnih celicah in tako tudi etično zadostijo temu aspektu glede poskusov na živalih. François Rabelais, ki je bil pesnik in zdravnik, je zapisal in rekel: Znanost brez vesti je pogubljenje duše. Poskusi na živalih so se izvajali že vse od antike naprej; v zadnjem stoletju pa zelo intenzivno in zelo agresivno. In menim, da je prišel tudi pravi čas, da tudi ljudje vrnemo živalim to, kar so v bistvu naredile za nas, da poskrbimo za njihovo zaščito, za njihovo dobrobit in za njihove pravice. V kakšni družbi živimo, lahko ugotovimo tudi po tem, kako ta družba poskrbi za naravo oziroma jo varuje in kako tudi poskrbi za pravice in dobrobit živali. In družba, ki dobro poskrbi in varuje naravo ter dobro poskrbi za živali in njihovo dobrobit, je humana družba, ker tudi ta dobro poskrbi za svoje ljudi. Zelo me zmeraj žalosti, ko so te teme, kar se tiče varovanja narave, in tudi ko govorimo o pravicah in dobrobiti živali, da so te teme ponavadi na vrsti med zadnjimi ali pa jih celo sploh ni. Upam, da se bo to v prihodnje spremenilo, ker tudi ta epidemija koronavirusa nam je pokazala prav to, da se bo treba vrniti h koreninam, treba se bo vrniti k naravi.
Živali so čuteča bitja in v Levici zahtevamo, da se vsi poskusi na živalih popolnoma in nemudoma dokončno ukinejo in zaustavijo. Ta zakon sicer zaostruje pravila glede poskusov in pravic živali v teh postopkih, ampak v Levici vztrajamo na stališču, da je treba poskuse na živali definitivno ukiniti. Za konec pa samo še to. Ker se je tudi v medijih razpihovalo to nestrpnost do zveri, predvsem do medvedov, volkov, šakalov in ostalih živali, bi pa samo rekel, da pač človek se bo moral začeti zavedati, da ni samo on tisti, ki živi v določenem okolju, ampak si mora to okolje deliti z ostalimi, z zvermi in z ostalimi živali. Treba se bo tudi prilagoditi in dejansko tudi spremeniti našo miselnost. Mislim, da bo to kar od nas samih zahtevalo pa tudi politike, da se bomo dogovorili o nekem novem družbenem dogovoru oziroma konsenzu, v katerem bodo narava, živali in seveda človek pred kapitalom igrali najpomembnejšo vlogo. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Kolegica Iva Dimic bo predstavila stališče Poslanske skupine Nova Slovenija – krščanski demokrati.

IVA DIMIC (PS NSi): Spoštovani!
Današnji zakon, ki ga obravnavamo, je prejšnja vlada vložila v času opravljanja tekočih poslov in obsega popravke direktive, ki je Republika Slovenija ni ustrezno prenesla v svojo zakonodajo. Evropska komisija je opozorila, da prenos izrazov ni skladen z direktivo, zato se v predlogu zakona beseda poskus nadomešča z besedo postopek oziroma projekt. Natančneje se opredeljuje, katere osebe, ki so udeležene v postopkih z živalmi, morajo opraviti posebno usposabljanje; osebe, ki v odobrenih organizacijah opravljajo naloge oskrbe ali usmrtitve živali, izvajajo postopke na živalih, načrtujejo in vodijo projekte ter osebe, ki skrbijo za dobrobit živali. Dodaja se pravna podlaga za vodenje evidenc teh oseb ter določajo pogoji za pravne in fizične osebe, ki lahko izvajajo usposabljanja. Podobnosti o programih usposabljanj, predavateljih in evidencah predpiše minister. V postopek odločanja upravnega organa o odobritvi projekta s postopki na živalih mora biti vključena ocena etične komisije, brez nje ne more priti do odobritve. Če pride do odvzema dovoljenja, to ne sme neugodno vplivati na dobrobit živali. Ker gre za popravke neustreznega prvotnega prenosa evropske direktive v slovensko zakonodajo, zaradi česar je Republika Slovenija dobila uradni opomin in nato še obrazloženo mnenje Evropske komisije, smo sprva v Novi Sloveniji zakon nameravali podpreti. Na sami matični seji delovnega telesa se je z amandmajem k 2. členu spremenila definicija živali. Ta se sedaj glasi: Živali so živi vretenčarji, razen človeka, ki so s spodobne čutiti, saj imajo razvite sisteme za zaznavo in obdelavo bolečih dražljajev. Ta definicija, priznam, je dvignila nemalo prahu. Če je bil mednarodni dosežek Slovenije to, da Združeni narodi na pobudo in ob prizadevanju Čebelarske zveze Slovenije 20. maj razglasijo za svetovni dan čebel, pa čebele v definiciji živali v Zakonu o zaščiti živali niso dobile mesta. Vprašamo se lahko, mar čebela ni žival in mar ta marljiva delavka ne predstavlja celo narodnega simbola in ponosa?! V Novi Sloveniji se s tako definicijo nikakor ne strinjamo. Hitenje z nepremišljenim vnašanjem čutečih živali je, kot kaže, zameglilo širše razumevanje in poznavanje živali, rastlin in človeka. V Novi Sloveniji zagovarjamo spoštljivo ravnanje z našim okoljem, rodovitno zemljo, pitno vodo in živalskim svetom ter raznolikostjo vrst. Skrb za vse to je naš cilj; varovanje okolja, živali, živalskih vrst in virov pa je naša skupna naloga, ki se jo mora lotiti vsak posameznik. Ker ima Evropska unija področja, kot so zdravje rastlin, fitofarmacevtska sredstva, krma, zdravje in dobro počutje živali, živila in hrana, urejena po enotnih načelih, je potreben razmislek, kako bomo ta načela prenesli in uveljavili tudi v Sloveniji. Nova ureditev mora biti prilagojena velikosti in strukturi živilskih obratov in kmetijskih gospodarstev ter finančnim in človeškim virom, ki jih premore Slovenija.
V Novi Sloveniji se nadejamo celovite prenove zakona, danes pa zakona ne bomo podprli.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala.
Besedo ima Poslanska skupina SAB.
Kolega mag. Andrej Rajh.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Lep pozdrav vsem skupaj!
Živali so eno od petih kraljestev živih bitij. Čeprav so nastale kot zadnje od kraljestev, so zdaj prevladujoča oblika življenja na Zemlji. Raziskave so pokazale, da ima skoraj dve tretjini Slovencev hišne ljubljenčke, ki jih pogosto obravnavamo kot enakopravne člane družine. Vzpostavi se močna vez med ljudmi in živalmi, skrb za žival pa prinaša prijetne občutke, ki smo jih deležni, ko sprejmemo odgovornost za živo bitje. Raziskave so tudi pokazale, da ima tretjina lastnikov bolj pristen odnos s svojim hišnim ljubljenčkov kot s katerimkoli človeškim bitjem. Hišni ljubljenčki podobno zapolnijo naše socialne in čustvene potrebe, vendar ne popolnoma enako kot človeška družba. Novela Zakona o zaščiti živali, ki je pred nami, spreminja oziroma dopolnjuje zgolj člene, ki se nanašajo na uporabo živali v postopkih. Predlagane spremembe in dopolnitve so nujno potrebne za prilagoditev nacionalne zakonodaje zakonodaji Evropske skupnosti na področju zaščite živali v postopkih, pri čemer pa ne gre za nov zakon, temveč zgolj za krajšo novelo s predvsem tehničnimi popravki, ki v ničemer ne spreminja sistemske ureditve področja uporabe živali v znanstvene namene. V SAB se strinjamo, da je treba pripraviti nov predlog zakona o zaščiti živali, ki bo celovito reševal problematiko živali in katerega koalicija obljublja do jeseni 2020. Omenjeni novi zakon se bo nanašal na opredelitev živali kot čutečih bitij in ureditev področja posedovanja prostoživečih vrst živali za družbo ljudem. V stranki SAB menimo, da je treba v novem Zakonu o zaščiti živali odpreti in urediti številne tematike, ki v trenutni noveli niso odprte.
V SAB omenjenim spremembam Zakona o zaščiti živali, ki se nanašajo na uporabo živali v postopkih, ne bomo nasprotovali, saj gre zgolj za prenos direktive Evropske unije, ki jo moramo nujno sprejeti, če se želimo izogniti nepotrebni kazni s strani Evropske komisije. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala.
Besedo ima Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije.
Kolega Branko Simonovič.

BRANKO SIMONOVIČ (PS DeSUS): Hvala lepa za besedo, predsednik. Lep pozdrav vsem prisotnim!
Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali, ki je pred nami, bi lahko razdelili na dva dela. Prvi del se navezuje na predlagane spremembe in dopolnitve, ki jih je pripravila Vlada Republike Slovenije zaradi nujno potrebne prilagoditve nacionalne zakonodaje v pravu Evropske unije. Cilj predloga zakona je tako prvenstveno namenjen uskladitvi z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o zaščiti živali, ki se uporabljajo v znanstvene namene. Rok za implementacijo v slovenski pravni red se je iztekel že aprila 2018 in z nomotehničnimi popravki sprejetega predloga zakona bomo tako zadostili opominu, ki smo ga že prejeli s strani Evropske komisije, in se posledično izognili morebitnim finančnim sankcijam. Na drugi del ureditve v noveli, ki jo obravnavamo, je v svojem mnenju med zakonodajnim postopkom opozorila tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora. Gre za pravno opredelitev živali kot čutečih živih bitij. Poslanke in poslanci Državnega zbora smo marca 2020 na 16. seji sprejeli Zakon o spremembah in dopolnitvah Stvarnopravnega zakonika, ki je požel veliko javne in tudi politične pozornosti, predvsem zaradi izglasovane spremembe prvega odstavka 15.a člena, ki se glasi: Živali niso stvari, ampak čuteča živa bitja. Njihovo zaščito urejajo posebni zakoni. Ob sprejemanju te vrednostne določbe, da živali niso stvari, temveč čuteča živa bitja, smo se zavedali, da bo posledično treba ustrezno in celovito pristopiti k ureditvi pravnih predpisov, na katere se omenjena definicija nanaša. Na Odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano smo tako sledili mnenju Zakonodajno-pravne službe in sprejeli ustrezen amandma ter slednjega vključili v obravnavo novele zakona. V razpravi na odboru smo si bili enotni, da je izrednega pomena, da se vendarle čim prej pripravi in obravnava sistemski Zakon o zaščiti živali, o katerem tečejo pogovori že vrsto let in ki bo ustrezno rešil še mnoga druga pereča vprašanja. Državni sekretar dr. Jože Podgoršek nam je ob tem potrdil, da je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano že začelo z aktivnostmi za pripravo novega zakona. Pri vsem tem pa nam mora biti več kot jasno tudi to, da sama opredelitev živali kot čutečih živih bitij ne bo spremenila njihovega položaja, skrbi zanje ter pravnih razmerij v zvezi z njimi. Večina poslancev Poslanske skupine Desus je bila ob sprejemanju novele Stvarnopravnega zakonika mnenja, da je ta simbolni zapis odraz zavedanja, da živali ni mogoče enačiti s stvarmi zaradi tega, ker so živa bitja in kot takšna sposobna verjetno zelo podobnih občutenj, kot jih ob istih dražljajih ali vplivih doživljamo ljudje.
Podobno menimo tudi danes, zato bomo noveli Zakona o zaščiti živali namenili večinsko podporo. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke.
Kolega Jani Ivanuša.

JANI IVANUŠA (PS SNS): Lep dober dan vsem prisotnim!
Danes obravnavana novela Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali je odgovor na uradni opomin Evropske komisije z dne 14. 7. 2017. Ta je namreč v opominu navedla, da Republika Slovenija ni ustrezno prenesla nekaterih členov Direktive 2010/63 Evropskega parlamenta in Sveta o zaščiti živali, ki se uporabljajo v znanstvene namene. Spreminjajo oziroma dopolnjujejo se torej zgolj členi, ki se nanašajo na uporabo živali v postopkih, s ciljem uskladitve z omenjeno direktivo. Gre predvsem za manjše popravke, kot na primer beseda poskusi se spremeni v besedo postopki, poskusi na živalih se spremenijo v živali v postopkih, zaščita živali se spremeni v dobrobit živali in podobno. Do tu ni nič drastičnega, nič spornega. Nas pa je zmotilo nekaj drugega. Prva zadeva je sprejeti amandma, s katerim se v besedilo predloga zakona doda definicija živali kot čutečih bitij. V Slovenski nacionalni stranki smo namreč mnenja, da živali ne morejo biti subjekt, saj nimajo razuma, svobodne volje, niti so sposobne ustvariti kulture. Subjekt je namreč tisti, ki čuti, misli, deluje in se odloča. Da se razumemo, to seveda nikakor ne pomeni, da se v stranki ne borimo za zaščito živali. Vsi ljudje imamo obveznost, da skrbimo za njihovo dobrobit, ter se vzdržimo ravnanj, ki povzročajo nerazumno, nepotrebno trpljenje.
Druga stvar, ki nas je zmotila, je Pravilnik o pogojih za izvajanje postopkov na živalih, in sicer Priloga 1, ki predpisuje minimalne standarde nastanitve in oskrbe živali. Naj na kratko naštejem le nekaj pogojev. V nastanitvenih prostorih mora biti zagotovljena optimalna temperatura, ki mora biti nadzorovana vsaj enkrat dnevno, vlažnost mora biti nadzorovana vsaj enkrat dnevno, osebje mora biti do živali prijazno, nežno in tako naprej. Zagotovljena mora biti možnost druženja s sovrstniki, mladiči pa tudi možnost zaposlitve in igre s primernimi materiali. Na drugi strani pa Onkološki inštitut, gastroenterološka klinika in druge bolnišnice, kjer so razmere predvsem v poletnih časih katastrofalne – zastarela oprema, slabo zračenje, neklimatizirane in prenapolnjene sobe. V Prilogi 1 je določena tudi minimalna talna površina na žival, ki znaša za pse nad 20 kilogramov – 4 kvadratne metre, obdobje, ki ga pes preživi v tako omejenem prostoru, pa ne sme preseči 4 ur. Sodišče Evropske unije za človekove pravice je v primeru pritožbe zapornikov ZPK Dob ugotovilo, da je večina celic na zaprtem oddelku, v katerih so nastanjeni pritožniki, merila 60 kvadratnih metrov, v njih pa je bilo nastanjeno od 11 do 17 zapornikov, kar znese bistveno manj, kot je določen minimum pri laboratorijski živali.
Če zaključim, bolje je in bo poskrbljeno za živali kot za človeka. Ko bo urejeno stanje v zavodih, in sicer tako, da bo zagotovljeno dostojno bivanje pacientov, starostnikov, zapornikov in tako dalje, ko bo poskrbljeno za njihovo dobro počutje, prijetno bivanje, sobivanje, takrat bo tudi ta zakon, ki je danes pred nami, podprt s strani Slovenske nacionalne stranke. Še enkrat, poskrbimo najprej za dostojno življenje sočloveka. Hvala lepa za vašo pozornost.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke.
Kolega Tomaž Lisec.

TOMAŽ LISEC (PS SDS): Hvala, spoštovani predsednik, za dano besedo. Spoštovani predstavniki ministrstva, kolegi, kolegice, vsem skupaj lep pozdrav!
Pravni red Evropske unije je treba spoštovati, njihove direktive in uredbe implementirati. Danes imamo pred sabo zakon, pri katerem z implementacijo direktive in uredbe Evropske unije zamujamo že več kot 2 leti. Skratka, kar kot minister ni storil Gregor, Dejan, je storila Aleksandra. Eni delajo, drugi pa govorijo. Druga stvar, poslanci Slovenske demokratske stranke smo bili pri obravnavi Stvarnopravnega zakonika obravnavani kot ljudje, ki ne maramo živali, ker nismo podprli Stvarnopravnega zakonika, ki je prinašal slabe rešitve na vseh drugih področjih, razen na področju glede živali kot čutečih bitij. Takrat smo jasno opozorili, da je Zakon o zaščiti živali tisti zakon, kjer se moramo o tej temi pogovoriti. Zato bomo danes tudi ta zakon podprli. Ker tudi ta amandma, ki je bil obravnavan na seji matičnega delovnega telesa, po našem mnenju zaenkrat dovolj ustrezno rešuje pojmovanje živali kot čutečih živih bitij. Verjamemo, da se lahko v pravni terminologiji lahko še kaj spremeni, ko bo pred nami sistemski zakon; ampak mislimo, da smo zaenkrat naredili dovolj, predvsem na tej zakonski dikciji. Vprašanje pa je, kaj lahko naredimo na praktični dikciji. Ali bomo s tem zakonom in s to dikcijo tudi v praksi zasledovali to, kar si želimo, vsaj z besedami, da so živali nekdo, ki živi zraven nas, ki čuti in mu moramo pomagati, prav tako kot tudi sočloveku.
Seveda tudi v Poslanski skupini SDS opozarjamo, da pri pojmovanju živali kot čutečih živih bitij ne bomo prešli v neko skrajnost. Zanima me, kakšno bo mnenje ostalih poslanskih skupin, ko bomo na primer obravnavali Zakon o živinoreji, ki že 3, 4 leta na ministrstvu čaka na ustrezen sprejem in tudi čaka na implementacijo posameznih evropskih pravnih norm. Kako bomo takrat ravnali s pojmom živali so čuteča bitja? Ali pa pri Zakonu o divjadi in lovstvu ali pa še pri kakšnem drugem zakonu s področja kmetijstva, kjer bomo obravnavali živali kot čuteča bitja. Zato v Poslanski skupini SDS mislimo, da je pri dikciji živali so čuteča bitja treba to sprejemati, a biti previden, da ne bomo zašli v skrajnosti.
Kar pa se tiče sistemskega zakona, ki se napoveduje, v Poslanski skupini SDS kot predstavniki vladne koalicije pričakujemo in bomo aktivno delali pri tem sistemskem zakonu. Ampak tudi tu opozarjamo, da najprej naj svoje naredi stroka. Na žalost sem bil sam na prvem posvetu na ministrstvu za kmetijstvo, ko so se začele razprave o tem zakonu. Vsi tisti, ki imajo toliko skrbi za živali, se tega prvega sestanka niso udeležili. In takrat sem javno povedal predstavnikom ministrstva, da se jim zahvaljujemo za vabilo, da je prav, da nas obveščajo, kaj se dogaja; ampak najprej naj se znotraj poistovetijo, kaj želimo z Zakonom o zaščiti živali doseči. Ministrstvo za kmetijstvo, Ministrstvo za gospodarstvo, Ministrstvo za finance, Ministrstvo za okolje in prostor, potem naj sledijo sestanki z lokalnimi skupnostmi, ki imajo velik del odgovornosti pri zaščiti živali, in potem naj k temu pristopijo tudi ostale nevladne organizacije. In zelo me je strah, da se bo to naše zavzemanje za živali – ali za čuteča bitja ali nečuteča bitja – ustavilo. Kot predsednik odbora za kmetijstvo sem imel pri prejšnji pripravi tako imenovanega sistemskega zakona vsaj takle špeh različnih nevladnih organizacij. In ne boste verjeli, niti ena dikcija pri kakšnem členu ni imela stoodstotne podpore. Vedno je nekdo želel nekaj zase, nekaj zase več, nekaj v nasprotju z drugimi. Zato bomo aktivno sodelovali pri pripravi sistemskega zakona, ko bo najprej stroka naredila svoje. Na koncu pa bo, tako kot se od nas tudi pričakuje, politika opravila in izglasovala svoje. Ta zakon s takšnimi dikcijami, kot so bile predlagane, predvsem za amandmaje, na podlagi mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, pa bomo v Poslanski skupini SDS podprli. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala.
Besedo ima Poslanska skupina Liste Marjana Šarca.
Kolega Edvard Paulič.

EDVARD PAULIČ (PS LMŠ): Hvala za besedo, predsedujoči. Kolegice in kolegi!
S svetovnim razvojem tehnologije je miselnost, da so živali lastnina, s katero lahko prosto razpolagamo, prišla do svoje skrajnosti. Ideja o manjvrednosti živali kot živih bitij se z ozaveščanjem v družbi vendarle umika in v ospredje prihaja človekova sočutnost in odgovornost tudi do živali kot čutečih bitij. Z današnjo novelo med drugim končno tudi formalnopravno urejamo to, kar smo sicer sprejeli že s podpisom Lizbonske pogodbe, da so živali prepoznane kot čuteča bitja. Še do pred kratkim smo imeli v Stvarnopravnem zakoniku besedilo, ki je živali opredeljevalo kot premično stvar. Veseli nas, da lahko danes prav zaradi spremembe krovne zakonodaje spremenimo tudi področno zakonodajo, torej Zakon o zaščiti živali. Jasno zakonsko napotilo, da morajo biti živali deležne posebne zakonske zaščite, samo po sebi sicer ne bo zagotovilo, da se bo naš odnos do živali spremenil čez noč. Predstavlja pa dobro osnovo, na kateri lahko kot družba gradimo. Pomembno je, da se zavedamo specifičnih potreb, ki jih imajo živali, jih spoštujemo in jim omogočimo dostojno življenje. Idealno bi bilo, da bi bila zakonska regulativa pri tem skrajno oziroma preventivno sredstvo. Cilj današnje novele je sicer širši. Danes zakon usklajujemo tudi z Direktivo o zaščiti živali, ki se uporabljajo v znanstvene namene. Podatek o številu živali, na katerih se opravljajo znanstveni poskusi, je izjemno velik in ravno zato potrebujemo tudi jasno zakonodajo, ki bo določala, katera ravnanja in posegi na živalih so izrecno prepovedani in kako ter na kakšen način najbolj humano in etično izvajati tovrstne posege. Vendarle živimo z živalmi v sožitju in prav je, da jim kot čutečim bitjem zagotavljamo dostojno življenje brez trpljenja.
V Poslanski skupini LMŠ bomo novelo zakona podprli.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Socialnih demokratov.
Kolegica mag. Meira Hot.

MAG. MEIRA HOT (PS SD): Hvala za besedo, spoštovani gospod predsednik. Spoštovani kolegice in kolegi!
Veseli me, da smo po toliko letih naporov pa tudi praznega teka končno našli skupen jezik in odločnost, da smo živali kot čuteča živa bitja zakonsko opredelili v Stvarnopravnem zakoniku in tudi v specialnem zakonu, ki naslavlja živali, torej v Zakonu o zaščiti živali. Naj poudarim, da sta bili potrebni obe spremembi, da bi dokončno preprečili tolmačenje živali kot stvari v našem pravnem redu. Obžalujemo pa, da so razprave na odboru pokazale, da želijo določene politične stranke vprašanje statusa živali uporabiti kot poligon za obračunavanje s tistimi, ki smo iskreno želeli in stremeli k priznanju novega statusa živali v našem pravnem redu. In ne se slepiti, ta sprememba je bila potrebna in nujna, a potrebnih bo še mnogo, da bi v resnici preprečili vsa zavržna dejanja, ki smo jim priče. Čeprav je bil Zakon o zaščiti živali v parlamentarno proceduro s strani ministrstva vložen samo zaradi uskladitve z evropsko zakonodajo, smo se v Poslanski skupini Socialnih demokratov odločili, da kljub temu vložimo amandma, ki bo živali opredelil kot čuteča živa bitja, in s tem dokončno uskladimo zakonodajo ter živalim v naši družbi podelimo ustrezen pravni status, ki bo tudi v resnici izhajal iz načela dobrobiti živali. Socialni demokrati pa pričakujemo, da bo sistemska novela zakona, ki je še kako potrebna in nujna in h kateri pozivamo že dlje časa, prišla na naše klopi kar najhitreje in da tega področja ne bomo več novelirali le po posameznih delčkih.
Na podlagi razprave in odgovorov s strani ministrice pričakujemo, da bo zakonska novela v resnici spisana in del razprave v Državnem zboru jeseni. Naj spomnim, da smo Socialni demokrati še v času prejšnje vlade na ministrico naslovili več zahtev in pobud o nujno potrebnih spremembah, med drugim o prepovedi evtanazije oziroma usmrtitve zdravih živali, ki pa je bila del novele Zakona o zaščiti živali, ki je bil v parlamentarno proceduro pod vodstvom mag. Dejana Židana vložen leta 2018, a žal v današnji noveli te spremembe ni; o novi definiciji lastništva, prepovedi verig, opredelitvi vsakršne malomarnosti zoper živali kot prekrška in mnogo drugih nujnih vsebinskih sprememb, ki jih pričakujemo v sistemski noveli in ki bodo preprečile marsikatero zavržno dejanje zoper živali in v resnici izhajale iz načela dobrobiti živali ter poskrbele, da bo tudi v dejanskem življenju žival čuteče bitje. Tako so torej živali po toliko letih dobile sicer zaslužen pravni status in s tem tudi pravno varstvo, kar je ključno, ki gre v smeri njihovega dostojanstva in dobrobiti ter sledi modernejšim evropskim in svetovnim ureditvam. Pomembno pa je, da na tej točki prenehamo tekmovati s tem in o tem, da govorimo, kaj vse ta sprememba prinaša in česa vse ne bomo mogli udejanjiti; temveč pristopimo k dejanskim spremembam področne zakonodaje, da bo ta določba potem tudi v resnici udejanjena, ker to moč pa Državni zbor ima.
Socialni demokrati bomo zakon seveda soglasno podprli. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin.
Ker amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, zaključujem drugo obravnavo predloga zakona.
Odločanje o predlogu zakona bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora opravili jutri v okviru glasovanj.
S tem prekinjam to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 10. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA DRUGO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH ZAKONA O JAVNEM NAROČANJU, REDNI POSTOPEK.
Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložil Državni svet.
Predlog zakona je na 17. seji 3. junija 2020 kot matično delovno telo obravnaval Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo. Ker po končani razpravi odbor členov predloga zakona ni sprejel, je bila druga obravnava predloga zakona na seji delovnega telesa končana.
Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.
Najprej ima besedo Poslanska skupina Levica.
Kolegica Nataša Sukič.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Hvala za besedo, predsedujoči. Spoštovane, spoštovani!
Danes se na srečo poslavljamo od zakona, ki bi na predlog Državnega sveta črtal varovalke v Zakonu o javnem naročanju, ki varujejo pravice delavcev. Državni svet bi črtal določbe, ki je kršiteljem delavskih pravic onemogočajo, da bi pridobili javna sredstva, s katerimi bi lahko še naprej nezakonito izkoriščali delavce. Za kaj gre? Zakon o javnem naročanju namreč določa, da se pri nekaterih javnih naročilih, pri tistih, kjer je največja možnost zlorab delavcev, periodično, na vsake pol leta preveri, ali naročnik spoštuje zakonodajo in delavske pravice. Če se ugotovi, da denimo zasebni čistilni servis, ki prejema javna sredstva za čiščenje na primer na kakšnem ministrstvu, ne plačuje plač, ne plačuje prispevkov, ne zagotavlja pravice do počitka, ne spoštuje omejitev delovnega časa, za to gre. Kar se pa je tudi dejansko zgodilo na Ministrstvu za javno upravo, kjer delavke čistilnega servisa za čiščenje ministrstva sploh niso prejemale plač. Če se torej te kršitve ugotovijo, se sproži postopek za razdrtje pogodbe. Zakon določa tudi izključitveni pogoj, torej da se iz postopka javnega naročila izključi gospodarski subjekt, če sta bili pri njem v zadnjih treh letih ugotovljeni več kot dve kršitvi v zvezi s plačilom za delo, delovnim časom, počitkom in tako naprej. To so te določbe, to so te varovalke, ki so bile v zakon v preteklih letih mukoma vnesene, potem ko smo lahko spremljali in – resnici na ljubo – še lahko spremljamo hudo izkoriščanje delavcev pri zasebnih izvajalcih. Gre za pridobitev in pozitivni razvoj zakonodaje v smeri boljšega varovanja delavskih pravic in resnejše obravnave kršitev, povezanih z delom, ampak kot se za izkoriščevalsko naravo kapitalističnega sistema spodobi, je vsaka pridobitev za delavski razred začasna. Kapital bo vsako tako pridobitev izpodbijal, izpodnašal bodisi preko Ustavnega sodišča bodisi preko svojih predstavnikov v politiki. In tako je bilo tudi tokrat. Kapital je preko Državnega sveta poskušal doseči, da se omenjene varovalke enostavno brišejo. Želeli so črtati določbo o razveznem pogoju zaradi kršitve delavskih pravic, torej da se mehanizem za razveljavitev pogodb z izvajalci, ki z javnimi sredstvi nezakonito izkoriščajo delavce, enostavno odstrani. Hoteli so doseči, da bi podjetja, ki so v zadnjih treh letih kršila delavske pravice, lahko sodelovala v postopkih javnega naročanja. Hoteli so, da se omehčajo kazenske sankcije za uboge delodajalce, ki kršijo zakonodajo.
Državnemu svetu oziroma kapitalu, v imenu katerega se je predlagala ta antisocialna novela, gre za nemoteno poslovanje in ne za delavske pravice, zato smo ji v Levici odločno nasprotovali. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Nova Slovenija – krščanski demokrati.
Kolega Blaž Pavlin.

BLAŽ PAVLIN (PS NSi): Gospod predsednik, hvala za besedo. Spoštovani kolegice in kolegi, dober dan!
Naj na začetku izpostavim, da je predlagatelj s tem predlogom zakona načel pomembno problematiko, ki jo razrešuje tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije. Gre za nekoliko bolj kompleksno vprašanje, pri katerem z upoštevanjem načela sorazmernosti na eni strani tehtamo načelnost pri spoštovanju delovnopravne zakonodaje in na drugi strani negativne posledice, ki jih ima izločitev ponudnikov, pri katerih so kršitve ugotovljene, na racionalnost sistema javnega naročanja. Iskanje pravega ravnotežja, pri katerem bi država potrdila pomen spoštovanja pravic delavcev ter hkrati izrazila tudi razumevanje za položaj ponudnika z upoštevanjem resnosti njegovih kršitev, je zahtevno in občutljivo. Prav zaradi tega si želimo, da bi, preden to dokončno opredelimo, v rokah lahko držali dokončno odločitev Ustavnega sodišča o tem vprašanju. Že ob obravnavi predloga zakona na Odboru za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo je državni sekretar na Ministrstvu za javno upravo pojasnil. Predlagane rešitve sicer sledijo sklepu Ustavnega sodišča z dne 7. novembra 2019, s katerimi je odločilo o predlogu za začasno zadržanje. Gre za presojo ustavnosti posameznih določb ZJN-3, ki so bile sicer v Zakonu o javnem naročanju dodane na podlagi ZJN-3A. Ustavno sodišče je dokončno odločilo, da se začasno zadrži izvajanje dveh določb. V danem trenutku še ni znano, kakšna bo končna odločitev Ustavnega sodišča, zaradi česar je primerneje s predlaganimi spremembami počakati, da bodo slednje, ko bo odločitev znana, skladne s končno odločitvijo Ustavnega sodišča. Rešitve sistemsko niso ustrezne in dodelane, predvsem pa z vidika nejasne končne odločitve glede ocene ustavnosti preuranjene. Opozarjamo tudi, da predlagatelj na seji matičnega delovnega telesa ni pripravil amandmajev, ki bi odgovorili na mnenje Zakonodajno-pravne službe. Predstavnica Zakonodajno-pravne službe je namreč na seji matičnega delovnega telesa opozorila, da ima Zakonodajno-pravna služba pripombe k 5. členu predloga zakona, amandma na podlagi teh pripomb pa ni bil pripravljen, prav tako bi bili potrebni nekateri redakcijski popravki. Ker tudi v Novi Sloveniji menimo, da je najbolj pametno, da počakamo na vsebinsko odločitev Ustavnega sodišča o zadevi ter zakon temu ustrezno prilagodimo šele po končani odločitvi sodišča, zakona na matičnem delovnem telesu nismo podprli. Ne želimo si, da bi v zakonsko materijo morebiti morali še enkrat posegati takoj po odločitvi Ustavnega sodišča. Tako spreminjanje pravne ureditve na tem področju ne bi pozitivno pripomoglo k stabilnosti in zanesljivosti pravne ureditve, saj bi v sistem lahko prineslo veliko zmede.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Stranke Alenke Bratušek.
Kolega Franc Kramar.

FRANC KRAMAR (PS SAB): Hvala. Kolegice in kolegi!
Državni svet nam je v odločanje predložil Predlog zakona o spremembah Zakona o javnem naročanju. Predlagatelj navaja, da so razlog izkušnje iz prakse, ki so po njihovem mnenju pokazale določene pomanjkljivosti. Spremembe se nanašajo na določbe, ki urejajo posledice izrečenih glob za delovnopravne prekrške. Zaradi tega so namreč lahko ponudniki za tri leta izločeni iz postopkov javnega naročanja. S spremembo pa predlagatelji želijo doseči, da po že sklenjeni pogodbi prekinitev pogodbe zaradi tovrstnih prekrškov ne bi bila več mogoča. S predlogom se črtata tudi omejitvi, ki ponudniku onemogočata naknadno dopolnjevanje ponudb glede cene in tehničnih specifikacij. Posamezne določbe Zakona o javnem naročanju, ki se dotikajo posledic izrečenih glob za delovnopravne prekrške, so trenutno v presoji ustavnosti. Ustavno sodišče je sicer izvajanje dveh določb začasno zadržalo, vendar končne odločitve o skladnosti z Ustavo še ni sprejelo; zato bi veljalo počakati na odločitev Ustavnega sodišča in, če bo treba, omenjene zakonske določbe spremeniti skladno z ustavno odločbo. V Stranki Alenke Bratušek menimo, da je področje javnega naročanja izredno občutljivo, zato je treba k spremembam pristopiti sistemsko in z ustreznimi pomislekom o posledicah poseganja v zakonodajo. Menimo, da bi sprejetje manj restriktivnih pravil za delodajalce lahko pomenilo sporočilo državljanom, da toleriramo kršenje pravic delavcev. To pa je vsekakor nesprejemljivo. Gospodarski subjekti bi bili kljub nespoštovanju delovnopravne zakonodaje upravičeni do javnih sredstev, že tako so delavci nasproti delodajalcem v šibkejšem položaju. Tudi Ustava Republike Slovenije v 66. členu veleva, da država skrbi za zakonsko varstvo delavcev. Področje javnega naročanja bi potrebovalo nekaj sprememb. Postopki javnega naročanja namreč v naši državi resnično trajajo predolgo. Posebej velik problem predstavljajo večji infrastrukturni projekti, pri katerih se postopki nedopustno zavlečejo tudi po več let. V Sloveniji zato potrebujemo sistematične rešitve, ki bodo področje javnega naročanja celovito uredile in pripomogle k hitrejšemu zagonu strateških projektov, kot so drugi tir Divača–Koper, 3. razvojna os in druga cev Karavanškega predora. Takšne rešitve pa pričakujemo od vlade in ne od Državnega sveta.
V Poslanski skupini SAB predlaganih sprememb Zakona o javnem naročanju ne podpiramo. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala.
Besedo ima Poslanska skupina Desus.
Kolega Robert Polnar.

ROBERT POLNAR (PS DeSUS): Hvala za besedo, gospod predsednik. Gospe poslanke, gospodje poslanci!
Upravljanje javnih naročil države je pravzaprav področje boja za oblast, ne pa področje opravljanja dela, ki ga je treba opraviti. Potreba bo boljšem upravljanju je nuja, toda neusmiljeno posega v interese in navade. Leta 2018 je obseg javnih naročil v Sloveniji znašal 4 milijarde in 600 milijonov evrov oziroma 10 % bruto domačega proizvoda. Številka je impresivna in kaže na izreden pomen javnega naročanja kot prepleta gospodarskih in negospodarskih dejavnosti. V Sloveniji se pri javnih naročilih spoštuje forma, uporablja pa se na stotine trikov, zato da se izogne smislu. Številne razveljavitve in preložitve so praksa, za katero niso odgovorni samo ponudniki, ampak tudi ubogljivi birokrati in komisije. Državni svet je pripravil spremembe Zakona o javnem naročanju, s katerimi je želel iz zakonodaje črtati določbe, da so ponudniki izločeni iz postopkov javnega naročanja, če se naročnik seznani, da je pristojni državni organ pri izvajalcu pogodbe ali njegovem podizvajalcu v času izvajanja pogodbe ugotovil najmanj dve kršitvi v zvezi s plačilom za delo, delovnim časom, počitki. Poenostavljeno povedano – s kratenjem pravic delavcev. Namen Državnega sveta kot interesnega združenja, predstavnika funkcionalnih interesov, je razumljiv. Čisto nič tudi ni presenetljivo, da zadevo razrešuje na plečih delavcev, pri tem pa v celoti ignorira napake delodajalcev, ki so zelo resne kršitve, ne pa nedolžne šale. Nezanesljivost zaposlitve in stalen strah pred izgubo delovnega mesta sta pri nas postala način življenja, državni svetniki pa dosledno odklanjajo pogledati tej resnici v oči.
Res je, da je omenjene določbe Ustavno sodišče zadržalo. V Poslanski skupini Desus pa smo prepričani, da rokohitrsko spreminjanje zakona in opustitev teh določb ni sprejemljivo. Zakon o javnem naročanju je bil s temi določbami dopolnjen zato, da bi se onemogočilo oddajanje državnih naročil gospodarskim subjektov, ki večkrat kršijo delovnopravno zakonodajo. Kot da bi bilo povsem normalno in sprejemljivo, da lahko za državo dela tisti, ki ne spoštuje njenih zakonov. Danes ne vemo, kakšna bo končna odločitev Ustavnega sodišča, zato ni nobene potrebe po njenem vnaprejšnjem prejudiciranju. S predlogom sprememb Zakona o javnem naročanju je predvidena tudi razširitev določb, ki določajo dopolnjevanje ponudb. Glede dopustnosti oziroma dopolnitve ponudb obstaja praksa – odločitev Državne revizijske komisije. Zaradi tega je na mestu razmislek, kako bi na podlagi prakse, konkretnih izkušenj torej, razvili večjo prožnost pri oblikovanju uporabnih razrešitev. V nobenem primeru pa ne more biti cilj zakonskih sprememb katerakoli varianta, ki bi v končni posledici povišala ceno javnega naročila. Kaj takega pa se lahko zgodi, če se iz zakona izloči prepoved popravljanja ali dopolnjevanja ponudbe javnega naročila v delu, kjer je določena cena. S spremembami cene že oddane ponudbe bi lahko prišlo tudi do kartelnega dogovarjanja med več ponudniki in končna posledica bi bilo povišanje končne ponujene cene. Gospe in gospodje, v slovenskem sistemu javnega naročanja je popolnoma zapuščena logika odgovornosti, na vseh nivojih. Javna naročila so igra mačke z mišjo, pri čemer mačka ni vegetarijanec, marveč grabežljivi ponudnik, povezan s kompanjonom na drugi strani, ki zasluži in si z njim deli dobiček. V takem sistemu ni odgovornosti, ne politične in ne kazenske. Ni sramu, ni vesti in ni morale. Ne zdravi se z antibiotiki in čaji, marveč s preprečevanjem. Odgovarja tisti, ki naredi napako in povzroči škodo. In tu nikakor ne gre samo za odgovornost najvišjih političnih funkcionarjev.
Vse navedeno je bilo tudi razlog, da smo poslanci Poslanske skupine Desus z indignacijo zavrnili predlog Državnega sveta, ki se nanaša na Zakon o spremembah Zakona o javnem naročanju. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala.
Besedo ima Poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke.
Kolega Dušan Šiško.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Spoštovani predsednik in vsi prisotni!
Javno naročanje je za marsikoga kamen spotike, ker se gre za zahtevno in občutljivo temo. Na žalost se velikokrat o zadevah odloča neživljenjsko, na primer če nekdo zamenja vodjo gradbišča, kjer je v igri posel za 100–200 milijonov evrov, in nato zadeva pade. Nek notranji nadzor mora biti vzpostavljen, kajti brez tega ne gre, pa vendar bi želel izpostaviti, da je treba zadeve sprostiti in ne zaostriti. Sistem javnega naročanja mora biti bolj fleksibilen in učinkovit. Včasih je treba stvari narediti hitro, recimo sanirati v določeni občini 30 metrov ceste, ki jo je zasul plaz, je poškodovana; in ne čakati križem rok en mesec, da se bo izvedlo javno naročilo in izbralo izvajalca. Teorija je eno, v praksi pa je potrebno takojšnje ukrepanje. Srž oziroma največji problem je tudi usposobljenost kadrov, ki je domala vprašljiva, pri kadrovanju glede priprave razpisne dokumentacije. Pripravile bi se lahko tudi reference za naročnike, kajti ponudniki imajo vrhunske pravnike, ker vedo, da so naročniki zelo ranljivi. V Slovenski nacionalni stranki ne moremo mimo dejstva, da nekateri delajo razpise, podjetja, ki pa niso izbrana za dela, pa se lahko pritožijo. Lep primer je predor Karavanke. Naročniki tako izgubljajo dragocen čas in denar. Kar se tiče razveznega pogoja v četrtem odstavku 67. člena novele zakona ZJN-3A, je pa tako, da danes državni organi pri izvajalcih ali podizvajalcih pogodbe hitro ugotovijo najmanj dve kršitvi. Zaradi tega so ponudniki iz postopka javnega naročanja izločeni za 3 oziroma 5 let. Tako imamo na trgu različno velike gospodarske subjekte, ki so kršitelji, neplačniki in v evidenci z negativnimi referencami. Več ali manj se kršitve ponavljajo, delavci ne dobijo plač, regresa, nimajo plačanih prispevkov, nadur, pa tudi pravega počitka nimajo. Sankcije za delovne prekrške so za nekatere sorazmerne, za druge niso.
Predlagatelj novele očitno dela v prid kapitalistov, kajti gre za rahljanje delovnopravne zakonodaje v prid kršiteljev. Vse se dela na hitro in nepremišljeno, zato je zadeva na Ustavnem sodišču, kjer se čaka na odločitev. Pereče zadeve je treba rešiti sistemsko, da bodo delavci zaščiteni v vseh branžah. Delodajalci se naj zavedajo svojih dolžnosti in ne samo pravic, kajti samo oni so odgovorni, če se jim godi krivica. Zastraševalni pogoj mora biti, da se še enkrat preprečijo zlorabe, ki se našim delavcem dogajajo na dnevni bazi. Država Republika Slovenija nam mora biti za dober zgled, ker gre za davkoplačevalski denar.
V Slovenski nacionalni strani ne bomo podprli novele zakona, ker je usmerjena proti delavskim pravicam. Hvala za pozornost.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke.
Kolegica Alenka Jeraj.

ALENKA JERAJ (PS SDS): Hvala za besedo. Lep pozdrav!
Konec februarja je Državni svet v zakonodajni postopek vložil predlog sprememb Zakona o javnem naročanju, rešitve zakona se večinoma nanašajo na tri področja: sankcioniranje izbranih ponudnikov glede posledic izrečenih glob za delovnopravne prekrške, drugič, glede dopolnjevanja ponudb in, tretjič, glede sankcioniranja izločitev iz postopkov kandidiranja. Ustavno sodišče je do dokončne odločitve začasno zadržalo izvajanje dveh členov iz Zakona o javnem naročanju 3. Do danes odločitev Ustavnega sodišča še ni znana, zato je v danem trenutku najbolj smiselno do dokončne odločitve Ustavnega sodišča počakati in zakon skladno z odločitvijo spreminjati takrat, če bo le-to treba. V SDS razumemo dobronamernost predlagatelja Državnega sveta, vendar menimo, da je to področje treba urediti celovito in, kot že izpostavljeno, počakati do dokončne odločitve Ustavnega sodišča.
Zato zakona na matičnem odboru nismo podprli.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Liste Marjana Šarca.
Kolega Nik Prebil.

NIK PREBIL (PS LMŠ): Najlepša hvala, gospod predsednik. Kolegice in kolegi poslanci!
Pred nami je predlog sprememb Zakona o javnem naročanju, ki ga je vložil Državni svet in spreminja pet členov zakona. Gre za spremembe v zakonu, ki je izjemno kompleksen, ureja področje javnih naročil v celotnem javnem sektorju; in je daleč od tega, da je trenutno veljavna zakonodaja idealna. Bila je novelirana že 2018. Se pa nam zdi ponovno parcialno poseganje v takšen zakon neustrezno. V zadnjih letih se je pokazala potreba po večji in predvsem celovitejši spremembi omenjenega zakona. Takšnih sprememb smo se lotili tudi v vladi Marjana Šarca, ko so bile sprejete nekatere nujne spremembe tega zakona in spremembe Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja. Pod takratnim ministrom Rudijem Medvedom so se začeli tudi pogovori o obsežnejši spremembi ZJN-3A, kjer so predlogi šli v smeri dopustnosti dopolnjevanja ponudb, poenostavitve postopkov oddaje javnega naročila, poenostavitve postopka za naročilo male vrednosti, možnosti dviga pragu za gradnje, ponovne uvedbe določila o poplačilu podizvajalcev in, izredno pomembno, profesionalizacije oseb, ki izvajajo javno naročilo. Pa tisto, kar je ključno, o čemer se pogovarjamo že nekaj časa, da se dodeli večja odgovornost in prevzemanje odgovornosti direktorjev javnih ustanov, dviga pragu za naročila male vrednosti, zvišanja pragu za izpolnjevanje pogojev ponudnika glede plačanih davčnih obveznosti in številne druge. Kot rečeno, je tukaj nujna določena fleksibilnost. Ker je prišlo do menjave vlade, so seveda določene stvari ostale odprte in jih je treba urediti.
Naj tukaj opozorim, da imamo ne glede na nekaj madežev in težav pri velikih infrastrukturnih projektih v Sloveniji sorazmerno transparenten sistem javnega naročanja, kar nam priznavajo tudi številne mednarodne organizacije. Določbe, ki jih spreminja ta novela pred nami, pa so po našem mnenju presplošne in gredo v čisto neko drugo smer, kateri smo v LMŠ naklonjeni. Predlagane določbe 67. in 67.a, 75. člena, 89. člena in 112. člena so pred nami. Ob tem je treba opozoriti, da sta dva člena, kot je bilo že rečeno, katerih spremembe je predlagal Državni svet, torej 67. in 75. člen, s strani Ustavnega sodišča zadržana. Smotrno in pravilno bi seveda bilo, da se pred uvedbo kakršnihkoli sprememb o teh dveh členih počaka na končno odločitev Ustavnega sodišča. Minister za javno upravo gospod Boštjan Koritnik je v ponedeljek na moje poslansko vprašanje odgovoril, da so spremembe Zakona o javnem naročanju v teku, da podpira številne zadeve, ki so bile že pripravljene v prejšnji vladi, da podpira dialog z vsemi deležniki; in seveda si zato tudi želim, da pri teh spremembah tvorno sodelujemo vsi.
Glede na vse navedeno pa bo Poslanska skupin LMŠ Predlog zakona o spremembah Zakona o javnem naročanju, ki ga vlaga Državni svet, soglasno zavrnila. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala.
Besedo ima Poslanska skupina Socialnih demokratov.
Kolegica mag. Bojana Muršič.

MAG. BOJANA MURŠIČ (PS SD): Hvala lepa, predsednik, za besedo. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi!
Dovolite mi, da na kratko povzamem novelo Zakona o javnem naročanju, katero je v zakonodajni postopek posredoval Državni svet. Novela sledi sklepu Ustavnega sodišča z dne 7. 11. 2019, s katerim je odločilo o predlogu za začasno zadržanje posameznih določb Zakona o javnem naročanju. Začasno zadržanje se nanaša na posledice izrečenih glob za delovnopravne prekrške, zapisane v 67., 67.a in 75. členu omenjenega zakona. Ostale spremembe pa se nanašajo na pojasnjevanje oziroma dopolnjevanje ponudb, spreminjajo se omejitve, ki omejujejo možnost naknadnega pojasnjevanja že oddanih ponudb glede cene in tehničnih specifikacij, ki zgolj dokazujejo obstoj nekega objektivno preverljivega dejstva, in ta pojasnjevanja oziroma dopolnjevanja ponudbe naj ne bi vplivala na vrstni red prispelih ponudb. Spremembe se dotikajo tudi področja, ki ureja obvezno izločanje ponudnikov, ki storijo določene prekrške, na primer predložijo neresnično ali spremenjeno listino kot pravo. Takšne ponudnike se uvrsti na seznam ponudnikov z negativnimi referencami, kar jih izloči iz postopkov javnega naročanja za dobo treh let, če so predmet naročila blago in storitve, ali pa pet let, če je predmet naročila gradnja. To je hiter pregled vsebine, ki jo je Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo soglasno zavrnil, zato danes o tem zakonu ne glasujemo. Odločitev je bila takšna predvsem zato, ker je na Ministrstvu za javno upravo v teku priprava novele Zakona o javnem naročanju, ki podrobno ureja izpostavljena področja, in se skuša najti tudi druge rešitve, ki bi sistem javnega naročanja naredile bolj fleksibilen in učinkovit.
Socialni demokrati ob tem pripominjamo, da mora biti sistem javnega naročanja dovolj jasen, transparenten in razumljiv, predvsem pa mora biti zakonodaja stabilna, da se ne bo vsako leto spreminjala, kar pa smo ob obravnavi zakonodaje s področja javnega naročanja že večkrat povedali. Poudariti gre tudi, da najbrž večina postopkov javnega naročanja poteka v skladu z veljavno zakonodajo, žal pa se pri finančno zahtevnejših projektih vedno nekaj zalomi; zaradi tega projekti zamujajo, spremljajo pa jih tudi razne afere. Ob pripravi novele Zakona o javnem naročanju na vladi pa pričakujemo, da se bo namenilo več napora iskanju dodatnih rešitev ob izrednih naročanjih, torej takšnih naročilih, katerim smo bili priča v zadnjem času, ki so potrebna za zajezitev oziroma blažitev posledic epidemije covida-19 ali drugih naravnih nesreč, ki bi presegle območje Slovenije, dostop do dobrin pa bi bil otežen. Izkušnja zadnjih treh mesecev pri naročanju zaščitne opreme je bila z vidika finančnega vložka in transparentnosti, milo rečeno, slaba oziroma negativna. Skratka, pritrjujemo ministrstvu oziroma Vladi, ki je v svojem mnenju zapisala, da je namen predloga novele dober, vendar bi bilo primerneje počakati na odločitev Ustavnega sodišča. Socialni demokrati pa dodajamo, da je tudi čas, da se pripravi celovita sprememba Zakona o javnem naročanju, ki se ne bo nenehno spreminjala. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Stranke modernega centra.
Kolegica Janja Sluga.

JANJA SLUGA (PS SMC): Ključna sprememba, ki jo je na predlog Poslanske skupine SMC uvedla novela Zakona o javnem naročanju (ZJN-3A) v letu 2018, je bolj natančna ureditev socialne klavzule. Nadalje pa je pri 82 delovno najbolj intenzivnih storitvah, kot so na primer gostinske storitve, čiščenje, varovanje, uvedla polletno preverjanje obveznih pogojev za izključitev izvajalca javnega naročila. Nepomembna niso niti dodatna socialna merila, ki jih mora naročnik vedno upoštevati, ko naroča storitve, ki so v predlogu zakona identificirane kot kritične delovno intenzivne storitve. Zdi se, da predlagane spremembe Državnega sveta kar na prvo žogo rahljajo določbe, ki smo jih leta 2018 uvedli z velikim premislekom. Večinoma sicer sledijo sklepu Ustavnega sodišča iz novembra 2019, s katerim je sodišče zgolj začasno zadržalo dve določbi veljavnega Zakona o javnem naročanju, pa vendar Ustavno sodišče odločitve o vsebini še ni sprejelo. Dejstvo je, da javni organi preko javnih naročil naročajo številne storitve, vendar pa se je na žalost izkazalo, da se nekateri izvajalci po tem, ko so sklenili posel, požvižgajo na pravice delavcev, ki jim gredo po veljavni zakonodaji. Naročnik pa po prejšnjem zakonu tudi ni bil obvezen, da po sklenitvi pogodbe preverja, ali ta gospodarski subjekt še vedno izpolnjuje vse pogoje, ki jih je izpolnjeval ob sami sklenitvi pogodbe o javnem naročilu. Kdo, če ne državni organi, bo nudil dober zgled. Prepričani smo, da so predlagane spremembe prinesle rezultate.
Mnenje Poslanske skupine SMC je, da je razmislek o primernosti predlaganih rešitev dobrodošel, vendar pa bi bilo smiselno s predlogom sprememb zakona počakati na odločitev Ustavnega sodišča in jih, ko bo odločitev znana, urediti skupaj z morebitnimi ostalimi spremembami, predvsem, kar smo govorili ob sami obravnavi na odboru, tudi tiste določbe, ki se navezujejo na naročnika. Ugotavljamo, da se nepravilnosti dogajajo tudi pri slednjih, in veljavni zakon bi bilo v prihodnje v tem delu smiselno dodelati. Menimo, da je področje javnega naročanja pomembno z vidika delovanja naročnikov, ponudnikov ter tudi mnogih državnih organov, zato bi bilo treba predlog zakona obravnavati skupaj s strokovno in drugo javnostjo, torej tudi z gospodarstvom, združeni, in vsemi deležniki, ki jih ta sistem zadeva. Ta pomembni del je žal predlogu Državnega sveta umanjkal.
Kot že rečeno, v Poslanski skupini SMC predloga zakona ne podpiramo oziroma na seji matičnega delovnega telesa tudi ni bil deležen naše podpore. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin.
V skladu z razlago Komisije za poslovnik z dne 9. decembra 2009 Državni zbor ugotavlja, da je zakonodajni postopek o predlogu zakona končan.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 9. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA DRUGO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBI ZAKONA O KNJIŽNIČARSTVU V OKVIRU REDNEGA POSTOPKA.
Predlog zakona je v obravnavo zboru predložil Državni svet.
Predlog zakona je na 7. seji 4. junija 2020 kot matično delovno telo obravnaval Odbor za kulturo. Ker po končani razpravi odbor členov predloga zakona ni sprejel, je bila druga obravnava predloga zakona na seji delovnega telesa končana.
Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.
Besedo ima Poslanska skupina Nova Slovenija – krščanski demokrati.
Kolegica Tadeja Šuštar.

TADEJA ŠUŠTAR (PS NSi): Javni zavod Institut informacijskih znanosti (IZUM) je javni zavod, ki ga je ustanovila Vlada Republike Slovenije kot informacijski servis slovenske znanosti, kulture in izobraževanja. Državi skupaj z drugimi nosilci informacijskih dejavnosti zagotavlja vključenost Republike Slovenije v tokove informatizacije sodobnega sveta. Od IZUM-a je v regiji odvisnih preko tisoč 320 knjižnic, več kot 5 tisoč 500 knjižničarjev in več kot 700 tisoč končnih uporabnikov; s tem pa je Slovenija po zaslugi IZUM-a ena redkih držav, ki ima vse vrste knjižic povezane v enoten knjižnični informacijski sistem, in edina država na svetu, ki ima nacionalni informacijski sistem raziskovalne dejavnosti neposredno povezan z nacionalnim knjižničnim informacijskim sistemom Cobiss. Poleg tega je Slovenija država z najbolj urejenim sistemom vodenja bibliografij raziskovalcev v okviru informacijskega sistema in edina, ki ima nacionalno bibliografijo raziskovalcev neposredno povezano s svetovnimi bazami podatkov Web of Science. IZUM je torej eden ključnih nacionalnih dejavnikov na področju informacijske infrastrukture znanosti, izobraževanja in kulture. Sedanji Zakon o knjižničarstvu določa devetčlanski organ upravljanja, katerega člane imenuje Vlada na predlog pristojnih ministrstev, univerz, nacionalne, splošnih, šolskih in specialnih knjižnic ter zaposlenih. Novela zakona, ki je pred nami, predvideva drugačno sestavo, ki naj bi bila uravnotežena po načelu tripartitnosti, kot jo določa Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti; vendar se zastavlja vprašanje, koliko je le-ta v tem primeru upravičena. Iz organa upravljanja bi namreč izločila velik del predstavnikov knjižnic, ki pa so seveda ključni uporabniki sistemov v okviru IZUM-a. Zato se nam v Novi Slovenji zdi smiselno, da imenovanje upravnega odbora ostane enako kot v veljavnem zakonu, in sicer da so v njem trije predstavniki ministrstev, pet predstavnikov uporabnikov in en predstavnik zaposlenih. Noveli zakona nasprotuje tudi Nacionalni svet za knjižnično dejavnost, saj imajo po zdajšnji ureditvi mesta v upravnem odboru predstavniki splošnih, šolskih, specialnih in nacionalne knjižnice. Z morebitno uveljavitvijo predloga sprememb Zakona o knjižničarstvu obstaja nevarnost, da bi knjižnice svoj vpliv pri upravljanju IZUM-a izgubile. Razlike med posameznimi tipi knjižnic se iz dneva v dan povečujejo, hkrati s tem pa tudi zahteve. Posledično to vpliva na delo in upravljanje IZUM-a, ki svojo dejavnost opravlja predvsem za knjižnični sistem. Glede na navedeno je pomembno, da imajo knjižnice svoje predstavnike ne le v strokovnih organih, temveč tudi v organih upravljanja knjižničnega informacijskega sistema.
Zato v Poslanski skupini Nova Slovenija novele Zakona o knjižničarstvu ne bomo podprli.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Stranke Alenke Bratušek.
Kolega Marko Bandelli.

MARKO BANDELLI (PS SAB): Spoštovani!
Organiziranost knjižnic, njihove vsebine, usmeritve in osnovne delovne pogoje opredeljujejo standardi za splošne knjižnice. Njihove storitve in način financiranja, odgovornosti in nadzorovanja pa določa Zakon o knjižničarstvu. Predlagatelj Državni svet ocenjuje, da imamo zakonsko oviro pri sestavi organa upravljanja IZUM-a, zato predlaga spremembo zakona, s katero se predvideva črtanje enega člena. Zakon o knjižničarstvu, sprejet leta 2001, v svojem besedilu določa izvajanje nalog knjižničnega informacijskega servisa v nacionalnem vzajemnem bibliografskem sistemu Cobiss, ki ga je že predhodno upravljal Institut informacijskih znanosti v Mariboru. IZUM je ustanovila Vlada Republike Slovenije, od katerega je odvisnih več kot tisoč 300 knjižnic, 5 tisoč 500 knjižničarjev in več kot 700 tisoč končnih uporabnikov. Sestava organa je po besedah predlagatelja problematična z vidika imenovanih predstavnikov, saj v sestavo posegata dva zakona. Zakon o knjižničarstvu določa devetčlansko sestavo, Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti, s katerim je IZUM pridobil status javnega informacijskega zavoda, pa določa, da javni zavod upravlja upravni odbor od 5 do 9 članov. Upravni odbor sprejema statut IZUM-a, usmeritve razvoja IZUM-a, letni program dela in finančni načrt, letno poročilo, izvrševanje planskih aktov, razrešuje direktorja IZUM-a, razrešuje delovna telesa upravnega odbora in tudi druge naloge.
IZUM, v katerega je danes vključenih dvakrat toliko knjižnic kot pred dobrimi desetimi leti, ki ima vse vrste knjižnic povezane v enotnem knjižničnem informacijskem sistemu, kot edina država na svetu, nacionalni informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti, neposredno povezan z nacionalnim knjižničnim informacijskim sistemom Cobiss, danes kot sodobno zasnovana informacijska mreža učinkovito deluje. Novela ne vsebuje in v nobeni točki ne razlaga učinkov in posledic zmanjšanja števila članov upravnega odbora. Iz letnega poročila IZUM-a izhaja, da nosilec razvoja integriranih knjižnic, knjižničnih sistemov, informacijskih sistemov zagotavlja delovanje sistema Cobiss in SICRIS, število knjižnic v Cobissu narašča, programski sistem izposoje se pospešeno razvija in še bi lahko našteval.
V SAB menimo, da zmanjšanje članstva upravnega odbora na delovanje javnega zavoda ne bo učinkovalo optimalno. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije.
Kolega Jurij Lep.

JURIJ LEP (PS DeSUS): Hvala za besedo, podpredsednik. Kolegice in kolegi, lep pozdrav vsem!
Redkokatero orodje za iskanje literature je za raziskovalce, študente, dijake ali prostočasne bralce v uporabi toliko, kot je to Cobissova virtualna knjižnica. Vendar pa je iskalnik literature, kot ga večina od nas uporablja, mnogo več v svojem bistvu. Za uporabnika je to najlažji način iskanja literature v slovenskih knjižnicah po naslovu, avtorju ali temi; za knjižnice pa odličen sistem za povezovanje in sistemsko evidentiranje gradiva. Predstavlja namreč organizacijski model povezovanja knjižnic v nacionalni knjižnični informacijski sistem. V Poslanski skupini Desus prepoznavamo velik pomen, ki ga ima takšen sistem za same uporabnike in tudi za knjižnice. O Cobissu seveda ne moremo govoriti brez Instituta informacijskih znanosti oziroma IZUM-a, na katerega se neposredno nanašajo spremembe, ki jih je predlagal Državni svet v Predlogu zakona o spremembi Zakona o knjižničarstvu. IZUM je javni zavod, ki ga je ustanovila Vlada Republike Slovenije kot informacijski servis slovenske znanosti, kulture in izobraževanja. Med njegove temeljne naloge spada tudi koordinacija razvoja in delovanja vzajemnega bibliografskega sistema in njegovih servisov. Dejavnost IZUM-a je pretežno vezana na razvoj in delovanje sistema in servisov Cobiss, ki predstavlja temelj knjižničnega informacijskega sistema Slovenije ter knjižničnih informacijskih sistemov nekaterih drugih držav, kot so Srbija, Makedonija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Bolgarija in Albanija, in so povezane v mrežo COBISS.net. Poleg Cobissa v njegovo odmero spada tudi SICRIS, ki vključuje podatke o raziskovalnih organizacijah in projektih, podpira pa tudi razvoj podobnih sistemov v drugih državah. IZUM tudi zagotavlja uporabnikom iz Slovenije brezplačen dostop do različnih tujih baz podatkov in servisov, kar je za mnoge raziskovalce nepogrešljivo. Spremembe, ki jih navaja Predlog zakona o spremembi Zakona o knjižničarstvu, so neposredno vezane na delovanje IZUM-a. S spremembami določenih členov bi bilo vprašljivo, ali bi bil Cobiss, ki ga je IZUM postavil, še namenjen širši javnosti, na kar nas je opozorila tudi predstavnica Vlade.
Tudi v Poslanski skupini Desus prepoznavamo, da je trenutna ureditev, v katero bi Predlog zakona o spremembi Zakona o knjižničarstvu posegel, primerna in v tem trenutku ne potrebuje sprememb. Velja pa ob koncu pohvaliti še samo delo IZUM-a in z njimi povezanih projektov. Hvala za pozornost.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke.
Kolegica Alenka Jeraj.

ALENKA JERAJ (PS SDS): Državni svet je predlagal spremembo Zakona o knjižničarstvu, s katerim bi spremenil ureditev organov upravljanja Instituta informacijskih znanosti v Mariboru. Predlagali so črtanje 46.. člena zakona, kar bi pomenilo, da se bo za knjižnični informacijski servis uporabljala ureditev, ki jo za področje raziskovalne in razvojne dejavnosti določa Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti, ki sistemsko ureja javni raziskovalni in infrastrukturni zavod, organe zavoda in pogoje za imenovanje direktorja.
V SDS ocenjujemo, da je trenutno veljavna ureditev ustrezna, saj vključuje vse deležnike; in smo zato glasovali proti spremembi na seji matičnega delovnega telesa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Liste Marjana Šarca.
Kolegica Lidija Divjak Mirnik.

LIDIJA DIVJAK MIRNIK (PS LMŠ): Spoštovani predsednik, spoštovani kolegice, kolegi!
Predlog zakona, ki ga je v zakonodajni postopek vložil Državni svet pod pretvezo zagotavljanja uravnoteženosti organa upravljanja IZUM-a v skladu z načelom tako imenovane enakopravne zastopanosti predstavnikov, pravzaprav zmanjšuje število predstavnikov knjižnic. Knjižnice bi s tem svoj vpliv na IZUM tudi izgubile. Zakaj je pomembno, da imajo knjižnice svoje predstavnike v IZUM-u? Razlike med posameznimi tipi knjižnic se samo še povečujejo, s tem pa seveda tudi zahteve, in to vpliva na delo in upravljanje IZUM-a kot takšnega, ki s svojo dejavnostjo večinoma upravlja knjižnični sistem. Dejavnost IZUM-a je tako vezana na razvoj in delovanje sistema in servisov Cobiss, ki predstavlja temelj knjižničnega informacijskega sistema Slovenije ter tudi knjižničnih in informacijskih sistemov nekaterih drugih držav bivše Jugoslavije, ki so vsi skupaj povezani v mrežo COBISS.net. In zakaj pravzaprav ideja o spremembi sestave IZUM-ovega upravnega odbora? Nekih težav, ki bi naj izhajale iz sestave tega upravnega odbora, ni slišati niti s strani knjižnic niti s strani upravnega odbora IZUM-a. So morda v ozadju tudi kakšni drugačni interesi? Tega ne vemo. Je pa dejstvo, da nekaj spreminjati, kar funkcionira in kar tudi knjižnični sistem jasno določa, pravzaprav nima nobenega smisla. Knjižnice delajo dobro, kako bodo sicer prišle do svojih uporabnikov in kako so prišle do svojih uporabnikov, so v zadnjem času korone pravzaprav zelo dokazale. In namesto da bi pohvalili njihovo delo in prizadevanja, jim nekateri skušajo odvzeti tisto, kar jim po zakonu pripada, in to celo brez utemeljitve.
V upravnem odboru bodo tako še naprej sedeli štirje predstavnici knjižnic, splošnih, šolskih, specializiranih in nacionalne, kar se nam zdi tudi v Listi Marjana Šarca prav, zato teh sprememb ne bomo podprli. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Socialnih demokratov.
Kolega Samo Bevk.

SAMO BEVK (PS SD): Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovani zbor!
Predlog novele Zakona o knjižničarstvu, katerega predlagatelj je Državni svet, črta 46. člen omenjenega zakona, v katerem je določena sestava organov upravljanja knjižničnega informacijskega servisa. V organ upravljanja je imenovanih 9 članov. S predlaganim črtanjem bi po navedbah predlagatelja Vlada Republike Slovenije, ki je ustanoviteljica javnega zavoda IZUM – Instituta informacijskih znanosti v Mariboru, lahko na novo določila sestavo organa upravljanja in tudi povečala število članov. Članstvo bi se po tej razlagi lahko spreminjalo tudi glede na morebitno dodano dejavnost, s katero bi se IZUM ukvarjal oziroma razvijal na novo. Kljub večkratnim poskusom vlada ne prepozna potrebe po spreminjanju navedenih določb zakona. Vlada meni, da je normativna ureditev ustrezna in usklajena tudi znotraj vladnih resorjev. Po navedbah Vlade, tudi mnenja Nacionalnega sveta za knjižničarstvo, ki je strokovno posvetovalno telo Vlade, predlaganih rešitev ne prepozna kot primernih. Potrebe po spreminjanju članstva v organu upravljanja knjižničnega informacijskega servisa IZUM ne vidi tudi zakonodajalec, to je Državni zbor. In to kljub temu, da vsi prepoznavamo delo javnega zavoda, ki je uspešno in prodorno. IZUM ni nastal čez noč, razvijal se je več kot 30 let, zametki segajo v leto 1984, ko je bil v Univerzitetni knjižnici Maribor izdelan prvi računalniški bibliografski zapis in uvedena avtomatizirana izposoja s programsko opremo, ki jo je razvil raziskovalni center Univerze v Mariboru. Javni zavod IZUM deluje kot informacijski servis slovenske znanosti, kulture in izobraževanja. Dejavnost je pretežno vezana na razvoj in delovanje sistema in servisov Cobiss, ki predstavlja temelj knjižničnega informacijskega sistema Slovenije ter knjižničnih informacijskih sistemov nekaterih drugih držav, ki so povezani v mrežo Cobiss. S sistemom SICRIS, informacijskim sistemom za raziskovalno dejavnost, predstavlja raziskovalne organizacije z evidentiranimi zaposlitvami, raziskovalci, raziskovalnimi skupinami, projekti in programi. S svojim prepoznavnim delom IZUM deluje tudi kot Unescov center II. kategorije. Gre za pomembno multikulturno sodelovanje in pretok informacij o intelektualni produkciji v regiji, ker predstavlja pomemben korak k spodbujanju nastanka in razvijanja novih partnerskih odnosov v delu sveta, kjer je to glede na polpreteklo zgodovino še posebno potrebno. Dejavnost centra je osredotočena na reševanje konkretnih problemov posodabljanja knjižničnih sistemov v vključenih državah in na zagotavljanje pogojev njihove integracije v globalno knjižnično mrežo z vidika dostopa do mednarodnih bibliografskih baz ter z vidika vključevanja lastnih bibliografskih informacij v te baze. Intelektualna dediščina in tudi sprotna intelektualna produkcija teh držav terjata aktivnejšo prisotnost v globalnih pregledih.
Četudi predlagana rešitev novele zakona ni bila prepoznana kot primerna, da se jo podpre, Socialni demokrati želimo vsem prizadevnim članicam, članom, raziskovalkam in raziskovalcem javnega zavoda IZUM uspešno delo še naprej. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala.
Besedo ima Poslanska skupina Stranke modernega centra.
Kolega mag. Branislav Rajić.

MAG. BRANISLAV RAJIĆ (PS SMC): Hvala, gospod predsednik. Dober dan vsem!
Predlog zakona o spremembi Zakona o knjižničarstvu bi naj po besedah predlagatelja odpravil neskladje ugotovljene pomanjkljivosti med Zakonom o knjižničarstvu in ostalimi predpisi ter zagotovil uravnoteženo sestavo organov upravljanja Instituta informacijskih znanosti v Mariboru. Predlagatelj navaja, da je namen spremembe zakona odprava zakonske ovire za sestavo organa upravljanja IZUM-a, ki bi bila skladna s specifičnostjo njegovih dejavnosti in razvojnimi usmeritvami ter bi zagotavljala njegovo učinkovitejšo in enakopravnejšo sestavo. V Stranki modernega centra izpostavljamo, da IZUM deluje v skladu s svojim poslanstvom, v skladu z nalogami in pričakovanji. V zadnjih letih se niso pojavljale težave ali nepravilnosti, katerih vzrok naj bi bila neustrezna sestava upravnega odbora IZUM-a, ravno nasprotno.
Dejansko stanje kaže, da zavod deluje uspešno: tehnološko je prenovil servise za knjižnice, po letih zastoja je razširil delovanje vsem nam znanega COBISS.net in uspešno širi svoje poslanstvo na področju nacionalnega centra za superračunalništvo. Predlagano krčenje upravnega odbora, zlasti na račun zmanjševanja števila predstavnikov knjižnic, bi bistveno vplivalo na funkcionalnost samega delovanja javnega zavoda. V razpravi na matičnem delovnem telesu, ki je predlog zakona obravnaval 4. junija, je bil med drugim izpostavljeno, da IZUM v zadnjem obdobju dosega pomembne dosežke, razvija in znanstveni javnosti ponuja najzmogljivejši superračunalnik, integrira učbeniški sklad, povezuje slovenske knjižnice, še naprej razširja svojo storitev na knjižnice v tujini in kot javni zavod zelo dobro posluje. Nacionalni svet za knjižnično dejavnost je na predlog zakona podal svoje mnenje in je na podlagi strokovno utemeljenih dejstev predlagal, da predlogu zakona v Državnem zboru ne damo podpore. Zaradi vsega navedenega se nam v Poslanski skupini Stranke modernega centra ne zdi smiselno spreminjati nečesa, kar deluje dobro. Ne zdi se nam smiselno spreminjati obstoječega delovanja in sestave upravnega odbora IZUM-a.
Zato Predloga zakona o spremembi Zakona o knjižničarstvu poslanci SMC ne podpiramo. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin.
V skladu z razlago Komisije za Poslovnik z dne 9. decembra 2009 Državni zbor ugotavlja, da je zakonodajni postopek o predlogu zakona končan.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 11. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PRVO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O RADIOTELEVIZIJI SLOVENIJA.
Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila skupina 13 poslank in poslancev s prvopodpisanim Branetom Golubovićem. V zvezi s predlogom zakona je skupina 19 poslank in poslancev s prvopodpisanim Branetom Golubovićem zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo.
Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavnici predlagatelja kolegici Lidiji Divjak Mirnik.

LIDIJA DIVJAK MIRNIK (PS LMŠ): Spoštovani predsednik, spoštovani gospod minister, kolegice, kolegi!
Pred vami je predlog sprememb Zakona o Radioteleviziji Slovenija. Predlagamo popravke vsega dveh členov, ki opredeljujeta sestavo in način imenovanja programskega sveta zavoda. Predlagamo, da se politika odreče svoji aktualni pristojnosti imenovanja 16 programskih svetnikov. Predlagamo, da izbiro prepusti neposredno civilni družbi in strokovni javnosti. To bi bilo zrelo, demokratično in odgovorno. Zakaj? Ker govorimo o javnem zavodu posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, o javnem zavodu. Če povem drugače – zavodu, ki je zavezan javnosti, ne državi, sploh pa ne vladi. Zavodu, ki za javnost ustvarja in posreduje najbolj kakovostne in raznovrstne programske vsebine. Takšne, ki so ne glede na morebitno tržno nezanimivost namenjene celotni javnosti oziroma vsem družbenim skupinam ter okusom. Ni vse za vse, je pa za vsakogar nekaj. Ampak prav za to gre pri javnih servisih. Še enkrat, če se vrnem k noveli. V LMŠ predlagamo, da bi sedaj 29-članski programski svet RTV Slovenija po novem imel le še 23 članov; 13 bi jih bilo imenovanih po enakem principu kot danes, o preostalih desetih pa odslej ne bi več odločali v tej dvorani. Nobenega utemeljenega razloga namreč ni, da o članih programskega sveta odloča politika tukaj; nobenega. Zato predlagamo zdrave popravke, in sicer naj po novem odločita neposredno civilna družba ter strokovna javnost, ne tako kot danes, politika.
Dva člana bi po novem imenovale strokovne organizacije novinarjev, po enega pa organizacija gluhih in naglušnih, organizacija slepih in slabovidnih, nevladne organizacije v javnem interesu na področju športa, Katedra za novinarstvo, Varuh človekovih pravic, Društvo slovenskih pisateljev in Združenje dramskih umetnikov, strokovno združenje glasbenih ustvarjalcev in strokovna združenja s področja filma in avdiovizualne produkcije. Zakaj pravzaprav našteti? Ker odražajo vse tisto, kar je poslanstvo RTV-ja, ker predstavljajo področja, ki so temelj delovanja javnega zavoda, od obveščanja in izobraževanja do zabave, od informativnih vsebin do kulture in razvedrila, športa, otroškega in mladinskega programa, filmi, nanizanke, dokumentarni program, poljudnoznanstvene oddaje. Vse to je javna RTV, ki je zavezana izključno javnosti; ne trgu ne politiki, politiki še najmanj. Zgoraj našteto je tisto, kar bi moralo zanimati programski svet. S programom bi se naj programski svet tudi ukvarjal, ne s politikantstvom. Zato je skrajni čas, da se politika umakne; da se politika umakne. Javna televizija se namreč ne sme preleviti v servis, ki navkljub pričakovani neodvisnosti postane izvrševalec političnih interesov; in to skušajo doseči nekateri v koaliciji, takšen je namreč vtis. Javna televizija se ne sme odreči kritičnemu nadzoru nad delovanjem oblasti; in ravno to skušajo doseči nekateri v koaliciji, takšen je namreč vtis. Še enkrat ponavljam, današnja ureditev, po kateri Državni zbor imenuje 21 od 29 programskih svetnikov, je napačna, zgrešena, je politično vsiljena zabloda neke druge vlade, ki z demokratičnim pogledom na medije nima popolnoma nič skupnega. Naj bo tokrat drugače, zato tudi predlagamo spremembe.
Spoštovana koalicija, pogosto govorite o svobodi medijev, njihovi neodvisnosti in tudi avtonomiji. Če res tako menite, če torej ne gre zgolj za všečne besede, če ste iskreni, potem boste zakon danes v prvi obravnavi tudi podprli. Naj se civilna družba vendarle odloča sama, dovolite ji to, ne potrebuje vaše pomoči. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Za uvodno predstavitev mnenja dajem besedo predstavniku Vlade, ministru za kulturo dr. Vasku Simonitiju.

DR. VASKO SIMONITI: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in spoštovani poslanci!
Poldrugo leto zatem, ko ste LMŠ kot vodilna stranka vodili vlado in je takrat vladajoča koalicija imela v tem državnem zboru večino, sedaj kot opozicijska stranka predlagate novelo zakona o RTV. Vlada Republike Slovenije soglaša z intenco tega zakona, da se število svetnikov zmanjša od dosedanjih 29 na 23. Lahko bi razpravljali tudi o kakšni drugi številki, vendar ste poslanci po svojem izračunu sestave članstva pač prišli do te številke. Tudi po mnenju Vlade je obstoječe število programskih svetnikov preveliko in lahko v enaki meri zastopa interese javnosti tudi programski svet, ki je sestavljen iz manjšega števila članov, in je delo v takem primeru lahko tudi bolj operativno. Avstrijska državna televizija ORF sicer ima svet te ustanove, ki šteje 35 članov, vendar je Avstrija bistveno večja država, ta svet pa ima nekoliko drugačne obveznosti in dolžnosti kot pri nas Programski svet RTV. Na drugi strani pa je tudi res, da ima hrvaška televizija, ki je večja, in tudi država je večja kot Slovenija, vsega 11 članov, od tega jih 9 izvolijo v Saboru, 2 pa zaposleni v tej medijski hiši. Precej natančno in na več ravneh je določeno tudi razmerje med državo oziroma pristojnim ministrstvom in javno televizijo BBC v Združenem kraljestvu. Naša razmerja glede javne RTV prvenstveno ureja zakon o RTV, katerega novela je danes na mizi. Vlada in parlament s sprejeto zakonodajo zagotavljata dobre materialne pogoje za delo RTV Slovenija. To omogoča uzakonjeni RTV-prispevek, ki so ga ob nekaterih izjemah dolžni plačevati vsi imetniki priključka za električno energijo. V lanskem letu je RTV Slovenija imela skupno 126 milijonov evrov prihodkov, od tega skoraj 96 milijonov evrov z naslova RTV-prispevka. Če to vsoto primerjamo s proračunom Ministrstva za kulturo, ki je v letošnjem letu dobrih 197 milijonov evrov, ne vemo pa, kako bo po rebalansu proračuna, pa je to vendarle vsota denarja, ki ob dobrem vodenju te ustanove daje zelo dobre pogoje za delo. Zagotavlja finančno neodvisnost, ki je tudi pogoj za uredniško avtonomijo, vendar pa iz izkušenj vemo, da vreča denarja, način imenovanja ali volitev organov, vodenja, nadzora, svetovanja, urednikovanja in podobno samo po sebi ne zagotavlja kakovosti. Kakovostni javni radijski in televizijski servis pa je eden od temeljev za delujočo demokracijo. Mimogrede, Ministrstvo za kulturo s prej omenjenim proračunom financira vso slovensko kulturo – profesionalno, ljubiteljsko, muzeje, teatre, kulturno dediščino, vse zaposlene in samozaposlene v kulturi in podobno.
Vlada Republike Slovenije podpira in bo podpirala vsak korak, ki bo prispeval h kvalitetnemu programu RTV Slovenija; in to na vseh ravneh, kot ga določa zakon o RTV Slovenija, torej ne le informativni program, o katerem se v javnosti največ govori in razpravlja, temveč tudi kulturni, umetniški, izobraževalni, otroški program; skratka vso paleto programov, ki jih opredeljuje javna služba na področju radijske in televizijske dejavnosti, predvsem v 3. in 4. členu. Za konec, bolj kot samo število članov programskega sveta je pomembna kakovost posameznikov, ki jim zaupamo mandat v tem svetu. Visoko moralni in profesionalni člani sveta si gotovo ne bodo dovolili političnih pritiskov pri svojem delovanju in bodo zagotavljali in zastopali interese javnosti, pa kakorkoli jih že imenujemo v programski svet.
Vlada Republike Slovenije ne podpira predlagane novele zakona o RTV, ki le parcialno posega v ta kompleksen zakon. Na Ministrstvu za kulturo bomo pripravili ustrezne popravke tega zakona. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala.
Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.
Besedo ima Poslanska skupina Stranke Alenke Bratušek.
Kolega Marko Bandelli.

MARKO BANDELLI (PS SAB): Spoštovani minister, spoštovani predsednik, kolegice in kolegi!
RTV Slovenija je edina javna neprofitna radiotelevizija, organizacija v Sloveniji. Kot javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena opravlja z zakonom določeno javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti. Njen namen je zadovoljevanje demokratičnih, družbenih in kulturnih potreb državljanov Republike Slovenije in tudi pripadnic in pripadnikov slovenskih narodnih manjšin ter italijanske in madžarske skupnosti. Javna radiotelevizija je ustvarjena za javnost, ki jo financira in naj bi jo nadzorovala. Danes imamo na mizi novelo zakona o RTV, ki ga je vložila opozicijska poslanska skupina s ciljem spremeniti sestavo in način imenovanja članov programskega sveta. Sestava programskega sveta s trenutno zakonodajo šteje 29 članov, od katerih jih 21 imenuje Državni zbor. Predlagatelj navaja, da je v skladu z načelom institucionalne avtonomnosti in ob zagotovitvi načela neodvisnosti treba programskemu svetu zmanjšati število članov za 6, torej na 23. Od tega bi bilo 5 članov imenovanih s strani Državnega zbora, 2 s strani predsednika republike, preostali pa s strani civilne družbe. S predlogom zakona se pristojnost imenovanja petih članov dodeli petim parlamentarnim strankam, ki so po številu poslancev največje. Ob tem se poraja pomembno vprašanje, kakšno sestavo programskega sveta dobimo, če so vse največje poslanske skupine ali na desnem ali na levem polu. Ob tem poudarjam, da mora biti RTV kot javni servis neodvisen od politike in nepristranski, s pluralističnim pristopom.
V stranki SAB, Stranki Alenke Bratušek smo mnenja, da vpliv politike v programskem in tudi v nadzornem svetu javnega medijskega programa krha dostop do neodvisnih informacij, raznolikih vsebin in prostora javne razprave. Ustvarjanje javne razprave mora biti neodvisno od imperativov politike. Le nepristransko informiranje državljanov je pogoj za delovanje demokratičnega sistema. Če Državni zbor v programski svet imenuje 21 od 29 članov po principu petih največjih parlamentarnih strank, je članstvo programskega sveta v veliki večini odvisno od vsakokratne sestave vlade. Naj poudarim, v neodvisnem javnem servisu, predvsem na področju programskega in novinarskega dela, ni mesta za politiko. Vlada ima namen v prihodnjih mesecih pripraviti svoj predlog zakona o RTV, s katerim lahko pričakujemo zamenjavo nadzornikov in posledično udarec profesionalnemu novinarstvu in verodostojnemu informiranju javnosti.
V Poslanski skupini SAB smo prepričani, da mora javni servis RTV služiti javnosti in biti njej tudi odgovoren, zato nikakor ne smemo dopustiti, da medijski prostor urejajo parcialni kapitalski in politični interesi. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala.
Besedo ima Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije.
Kolega Ivan Hršak.

IVAN HRŠAK (PS DeSUS): Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Spoštovani minister, spoštovani kolegice in kolegi!
Javni zavod RTV Slovenija je v Sloveniji primarni prenašalec informacij javnega značaja. Še več, programska shema, ki je oblikovana, gledalcem ponuja pestro izbiro informativnih, izobraževalnih in zabavnih vsebin. Komisije, katerih člani so posamezni svetniki, imajo pomembno vlogo pri oblikovanju in sprejemanju vsebin, ki so nam dostopne preko televizije, spleta ali radijskih valov. V Poslanski skupini Desus prepoznavamo njihov trud in uspešno delo pri oblikovanju vsebine. Poudariti je treba, da delovna telesa, katerih člani so določeni predstavniki, predlagani s strani politike, niso posamezne enote, so del celote, ki skupaj oblikuje končno programsko podobo, ki ji rečemo RTV Slovenija. Komisije tako pokrivajo različna področja, od informativne vsebine radijskih in televizijskih programov ter spletnih vsebin do spremljanja zastopanosti regionalnih in lokalnih programskih vsebin v programih RTV Slovenija in samih tehničnih vprašanj. Na seje, kjer se odloča o programski vsebini, se vabi tudi strokovnjake za posamezna področja, ki sicer nimajo glasovalne pravice. V Poslanski skupini Desus opominjamo, da je Programski svet RTV Slovenija že v letu 2018 sprejel etični kodeks članov Programskega sveta RTV Slovenija, kjer so v šestih temeljnih alinejah predstavljene odgovornosti in dolžnosti, ki jih član programskega sveta sprejme, ko postane svetnik. V drugih točkah lahko tudi preberemo, da član v razmerju do države in tudi do drugih formalnih in neformalnih centrov moči ter interesov deluje neodvisno in nepristransko, v korist javne radiotelevizije in vseh prebivalcev Republike Slovenije. Če ima politika vpliv na imenovanje določenega števila članov, pa je vsak član avtonomen. Etični kodeks mu namreč narekuje, da odločitve, ki jih sprejme, niso rezultati političnih pritiskov ali osebnih interesov, temveč tehtnega premisleka; je pa pomembna pluralnost mnenj.
Zmanjšanje števila članov Programskega sveta RTV Slovenija je po mnenju Poslanske skupine Desus neprimerno, še posebej pa takšna radikalna sprememba imenovanja članov. V programskem svetu je glede na člane delovnih teles v tem trenutku po našem mnenju primerno poskrbljeno. V različnih komisijah, katerih člani so posamezniki z več let izkušenj dela na tematskih področjih, je zastopanost organizacije in drugih skupin, kot jih predlaga novela zakona, že sedaj dobra. Moramo pa nasprotovati mnenju, da ima javni zavod vlogo nadzornika nad oblastjo. Njihova primarna naloga je, da so prenašalci informacij in seveda resnice. Na resnico ne more vplivati niti politika niti kakršnikoli zasebni interesi. Prav tako pa v Poslanski skupini Desus poudarjamo, da obstajajo aparati, ki izvajajo nadzor nad oblastjo; in te naloge nimajo mediji. Ker so poslanci v Državnem zboru izbrani s strani ljudstva, da delajo za najboljši interes ljudstva, v Poslanski skupini Desus menimo, da v to področje spada tudi zaupanje za imenovanje posameznikov v Programski svet RTV Slovenija.
Ker verjamemo v pluralnost mnenj in svobodo medijev, v Poslanski skupini Desus novele Zakona o Radioteleviziji Slovenija ne bomo podprli. Verjamemo, da je programski svet v tem trenutku primerno zastopan na vseh področjih. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala.
Besedo ima Poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke.
Kolega Dušan Šiško.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Lep pozdrav vsem prisotnim!
V Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke predlaganega zakona ne podpiramo. Zakaj? Novela zakona se nanaša izključno na kadrovske zadeve. Predlagatelj želi zmanjšati število članov programskega sveta, hkrati pa jemlje pristojnost imenovanja, ki jo ima sedaj Državni zbor. Slovenska nacionalna stranka kot državotvorna stranka se bo vzdržala kakršnegakoli sodelovanja pri kadrovskih zadevah, saj meni, da bi moral biti fokus drugje. Prizadevamo si, da bi se RTV-prispevek ukinil. S takšnim ukrepom bi vsaj na simbolni ravni pomagali blažiti krizo, ki je posledica pandemije. RTV-prispevek znaša na mesečni ravni 12,75 evra, kar pomeni, da predstavlja strošek nekaj več kot 150 evrov za posamezno gospodinjstvo na letni ravni. Vlada ima že po trenutni ureditvi možnost, da lahko prispevek zniža za 10 %, vendar tega najverjetneje ne bo storila. Zmanjšanje ne bi vplivalo na izvrševanje nalog RTV, saj je še veliko rezerv. Ker se je direktor javnega zavoda na Odboru za kulturo pohvalil z več izterjanimi zapadlimi obveznosti v letu 2019, mislimo, da to ni prava pot, saj se s tem še dodatno udari po tako osiromašenih družinskih proračunih. Na seznamu zavoda je, primerjalno gledano, zaposleno veliko preveč ljudi. Četudi imajo težave oziroma finančne obremenitve zaradi storitev Arhiva in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, je skrajni čas za reorganizacijo. Prav tako menimo, da ima RTV Slovenija na voljo dovolj različnih virov financiranja in so določeni izkoriščeni v premajhni meri. Spremembe v smeri kadrovskih sprememb niso prava pot. Hkrati pa se želi uvesti pristojnost imenovanja članov programskega sveta tudi nevladnim organizacijam. Temu ostro nasprotujemo, saj nevladniki ne smejo imeti takšne pristojnosti. Z razlogom se imenuje nevladne organizacije in vsakršno vključevanje v stroko ni njihovo temeljno poslanstvo. Na koncu pa še želim opozoriti, da gre pri javnem zavodu RTV Slovenija v veliki meri za pristransko poročanje. Ja, gospa Violeta. Svobodo izražanja zagotavlja država na način finančne samostojnosti, da bo javni medij samostojno opravljal svojo nalogo pri svobodnem oblikovanju javnega mnenja. Vendar ni tako, saj lahko vidimo predvsem pri kakšnih okroglih mizah, kolikšna minutaža se nameni nekaterim političnim strankam. Na kratko povedano, povprečni gledalec ali volivec si s pomočjo RTV Slovenija ne more ustvariti objektivnega mnenja, saj se že vseskozi poudarja določen politični pol. Hvala za pozornost vsem.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala.
Besedo ima Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke.
Kolegica Alenka Jeraj.

ALENKA JERAJ (PS SDS): Hvala za besedo.
Stranka LMŠ predlaga spremembe zakona o RTV, in sicer v členih, ki se nanašajo na Programski svet RTV. V Poslanski skupini SDS podpiramo zmanjšanje števila programskih svetnikov, saj je manjši organ po našem mnenju bolj operativen. Neobičajen pa se nam zdi predlog, da enega člana predlaga Katedra za novinarstvo pri FDV, ko pa vemo, da se lahko študira novinarstvo tudi drugje, na primer na Fakulteti za medije. Predlagate tudi, da enega predstavnika predlaga Društvo slovenskih pisateljev in Združenje dramskih umetnikov Slovenije; izključujete pa vse ostale. Mimogrede, v zadnjih letih so bila ustanovljena nova društva oziroma organizacije s tega področja. V veljavni ureditvi je zapisano, da člane imenuje Državni zbor na predlog društev, zvez društev oziroma njihovih organizacij, zlasti s področja umetnosti, kulture, znanosti in novinarstva ter drugih organizacij civilne družbe. Ta dikcija je veliko bolj vključujoča in zajema vse. Sprašujemo se tudi, zakaj predlagatelji med invalidi privilegirajo gluhe in naglušne ter slepe in slabovidne, izključujejo pa vse ostale predstavnike invalidskih in humanitarnih organizacij. Poleg tega zapišete »organizacija gluhih in naglušnih«, ki ne obstaja; so društva s tega področja oziroma Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije. Enako velja za društvo gluhih in naglušnih, obstaja Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, če ste torej hoteli vključiti te organizacije. Izključujete pa vse ostale predstavnike invalidskih in humanitarnih organizacij, kar se nam ne zdi pravilno. Predlagate tudi, da dva člana imenujejo strokovne organizacije novinarjev; to bi pomenilo dva predstavnika, hipotetično, konkurenčnih medijev. Obenem pa predlagate, da RTV imenuje tri predstavnike, kar je sicer že v veljavnem zakonu. To se nam zdi nesorazmerna ureditev v škodo RTV. Prav tako predlagate, da se imenuje enega predstavnika strokovnih združenj s področja filma in avdiovizualne produkcije ter enega predstavnika strokovnih združenj glasbenih ustvarjalcev. Ocenjujemo, da na ta način spet izključujete cel spekter posameznikov, ki bi lahko bili v programskem svetu, saj delajo na podobnih strokovnih področjih kot našteti.
V Poslanski skupini SDS ocenjujemo, da je treba dobro razmisliti o morebitnih spremembah sestave Programskega sveta RTV.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji bo stališče Poslanske skupine LMŠ predstavil gospod Brane Golubović.
Izvolite.

BRANE GOLUBOVIĆ (PS LMŠ): Spoštovana podpredsednica, kolegice in kolegi!
Danes v Listi Marjana Šarca predlagamo preprost korak, povsem preprost, in to je, da politika oziroma mi v tej dvorani sebi vzamemo pristojnost imenovanja 16 programskih svetnikov. Da naredimo enkrat za vselej konec kadrovanju, mešetarjenju politike na RTV Slovenija. RTV Slovenija ni le največja medijska hiša v državi, pač pa tudi največji kulturni zavod. Naj vas spomnim, da RTV niso samo Odmevi in Druga jutranja kronika; RTV ni samo Studio ob 17h ali Tarča, RTV je tudi dokumentarni program in sredin film, je tudi Intelekta in sobotna oddaja Hudo!, je Infodrom, ki je pomagal reševati s korono prizadeto šolsko leto, Ljudje in zemlja, Mostovi, Globus, otroški in mladinski program, športni prenosi, Dobro jutro, Svetovalni servis, Odbita do bita, klasična in vsa druga glasba, koncerti, Ime tedna, Ime meseca in še in še bi lahko naštevali. Torej za vsako starost nekaj, za vsak okus nekaj, pa četudi ne služi trgu, služi pa javnosti. Služi javnosti. RTV je tam za javnost, je javni servis, ne izvrševalec parcialnih političnih interesov. Javni servis, ki sta mu v minulih tednih, tudi mesecih zrasla zaupanje in poslušanost oziroma gledanost. Zgovorno.
Zakaj spremembe zdaj, boste rekli. Ker je skrajni čas. Zakaj tega niste storili kot vladna stranka? Ker se v Listi Marjana Šarca v sestavo Programskega sveta RTV nismo vtikali nikoli, niti v sestavo nadzornega sveta nikoli. Članov enostavno nismo predčasno razreševali. Zdaj opazujemo vojno, ki jo zoper medije bije glavna vladna stranka. Njen prvi zasmehuje, zaničuje, deli všečke domala vsem, kar je medijem, zlasti RTV, nenaklonjeno. Dovolj je. Dovolj je te psihoze, naskoka na medije in javni servis, tudi skozi sporočila, da je RTV-prispevek odveč, previsok, nepotreben. Ko smo se pripravljali na današnjo razpravo, smo ugibali, kaj bo tisti glavni argument, da zakona v koaliciji ne boste podprli v prvem branju, da mu mogoče ne boste dali priložnosti. Prišli smo do tega, da po vsej verjetnosti vaš glavni argument, pa upam da ne vseh v koaliciji, da se pripravljajo na Ministrstvu za kulturo, ki ga vodi SDS, sistemske spremembe; da so naši predlogi parcialni, da boste vi to celovito uredili in podredili. In eno vprašanje imam. Ko že v mnenju Vlade piše, da se pripravlja zakon, ga je kdo v koaliciji videl? Če ste ga videli, potem lahko razložite, da ta zakon pa celovito ureja zadeve. Seveda vsi mi tukaj vemo, da se avtonomija, neodvisnost in svoboda začnejo z nevmešavanjem, spoštovanjem, z neprestopanjem meja, strpnostjo. Ampak vse parole ne pomagajo in so neiskrene, če se o branju depeše, ki to menda ni, o branju basni o medijih in žabi, o branju tvitov enostavno molči. Tukaj notri molči, na vladi molči in kima. To daje samo eno sporočilo, da ni pripomb, da je vse okej, da se vse dopušča. In pomeni tudi, da se obračun z RTV-jem, z našim največjim medijem, dopušča. Kolegice in kolegi, molk je zgovoren, krivda je enaka. 16 programskih svetnikov, ki jih danes imenuje Državni zbor, bi strokovna javnost in civilna družba po novem imenovala neposredno. To je naš predlog, to dobro veste. Z novim načinom imenovanja in z novo sestavo programskega sveta ne rušimo sistema, kvečjemu ga izboljšujemo, umikamo politiko. Nič ne jemljemo civilni družbi in strokovni javnosti. Jemljemo pa sebi, politiki, in damo veliko RTV Slovenija. Recimo, damo jim mir, damo jim svobodo, neodvisnost, avtonomijo, damo jim vse to, kar sem naštel; pogoje, da lahko brez strahu delajo.
Vseeno, ne glede na vaša dosedanja stališča, vsem skupaj predlagam, da pretehtamo in razmislimo ter ne dopustimo agende največje vladne stranke in njenega prvega. Ta agenda je nadzor nad informacijami in njihovo interpretacijo. Ne v naše dobro, ne v dobro demokracije, ne v dobro vseh medijev; zagotovo pa v korist njega in njegovih. Po vsej verjetnosti se vsi skupaj zavedamo, da zakon brez glasov dela koalicije ne bo sprejet v prvem branju in se mu bo onemogočila razprava o RTV. Žalosti me to, če zakon ne bo dobil zadostne podpore, da v izjavah novinarjem vsi po vrsti zagovarjate svobodo in neodvisnost medijev. Tipkate o tem. Zakaj ne bi tega pokazali danes pri glasovanju, mu dali priložnost, da se o zakonu odpre razprava. Pa bi za konec za vse tiste, ki še vedno verjamete, da se bo del politike vzdržal podreditvi medijev pa vseh drugih sistemov, ki mu koristijo, da ostane na oblasti, če bo imel priložnost za to, povem eno basen. Dejstvo je, da se ne bo vzdržal. Dejstvo je, da bo zagrabil vse to. Zakaj basen? Ker je tudi spoštovani predsednik Vlade v svojem zapisu Vojna z mediji uporabil basen o žabi. Jaz bom uporabil basen o škorpijonu in žabi. Škorpijon je bil ujet na kosu debla sredi reke, jezera, kakorkoli vzamete. Bil je v nezavidljivem položaju. Mimo priplava žaba in škorpijona prosi, če ga lahko prepelje na breg. Seveda žaba razmišlja in reče: Ne vem, ne zaupam ti. Me boš pičil in bova oba utonila. In škorpijon z nasmehom, z neko mirnostjo žabi razloži, da se to ne bo zgodilo. Če te pičim, bova oba utonila. Midva bova sodelovala, večno ti bom hvaležen, ščitil te bom, skrbel za tebe, če bo treba, samo prepelji me na obalo oziroma na breg. In seveda žaba kot žaba, ji je godilo – škorpijon bo moj zaveznik, škorpijon me bo ščitil, škorpijon bo poskrbel za mene. In mu odgovori: Seveda, prepeljala te bom na drugi breg. Tako se žaba matra, nosi to težo škorpijona in plava in plava. Prideta do brega in škorpijon žabo piči. In žaba vsa presenečena, šokirana: Zakaj si me pičil, sedaj bom umrla?! Škorpijon pa ji reče: Ja, to je pač v moji naravi.
Zato si ne domišljajte, da se bo narava nekoga spremenila in da bo spoštoval RTV Slovenija, ga ne podredil in si ne podredil tudi vseh drugih institucij. Še nekaj; ko ena žaba umre, na žalost vedno pride tudi druga. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Mag. Marko Koprivc bo predstavil stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov.
Izvolite.

MAG. MARKO KOPRIVC (PS SD): Hvala lepa, spoštovana podpredsednica, za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Javna radiotelevizija je v razvitih državah eden od postulatov demokratične ureditve ali, če hočete drugače, njen položaj v nekem družbenem okolju je test razvitosti demokracije kot take. Po zaslugi številnih uzurpacij javnega servisa, ki smo jim priča v zadnjih dvajsetih letih, Slovenija žal tega testa ni povsem opravila. Poskusi hromitve RTV z desnega političnega pola ali, bolje rečeno, s strani stranke SDS so žal redni in vse bolj neposredni. Pričelo se je s spremembami, ki jih je v delovanje RTV Slovenija vnesel normativni poseg leta 2005. Zakon iz leta 2005 je tako legaliziral politično vmešavanje v delovanje RTV, na kar so tedaj opozarjali številni domači in tuji medijski strokovnjaki in naglas govorili o receptu za katastrofo. To niti ni presenečenje, če vemo, da so sestavine zanjo vmešali kar v sobani Državnega zbora, daleč od luči javnosti. Da se izognemo morebitnim očitkom v smislu, kaj pa ste vsa ta leta delali, bi rad spomnil, da je vlada leta 2010 pripravila nov zakon o RTV. Socialni demokrati smo predlog podprli, ker je bil zakon modernejši in v skladu z demokratičnimi ureditvami. Esdeesov protiertevejevski val je zahtevo za razpis referenduma in kasneje s protiertevejevsko propagando pripomogel k zavrnitvi zakona. In spet smo priča že videnemu. Aktualna vlada je predčasno razrešila tri člane nadzornega sveta in imenovala nove. Državnemu zboru je pred časom predlagala razrešitev še dveh članov, a je bil postopek ustavljen, ker je bil protizakonit. Iztekel se je tudi mandat osmim članom programskega sveta in imenovani so bili novi. Ker je ustrezno podporo je dobilo le 7 kandidatov, poteka izbor še za enega člana. Tako se je za RTV Slovenija ponovno začelo obdobje, zaznamovano z imenovanjem bolj ali manj politično privrženih kadrov v programski in nadzorni svet, a to še ni dovolj. Številni drugi pritiski in napadi se nadaljujejo na institucijo in tudi osebnimi napadi na posamezne novinarke in novinarje. Pritiski se ponovno stopnjujejo, žaljiva retorika ostaja. Predlagatelj LMŠ z novelo zakona o RTV, katero danes obravnavamo, sledi predvsem enemu cilju, in to je spremeniti sestavo in način imenovanja članov programskega sveta. Menijo, da je treba odločilno besedo vrniti civilni družbi, politika oziroma Državni zbor pa naj ohrani pristojnost imenovanja zgolj manjšine članov programskega sveta. Število članov programskega sveta se zmanjšuje z 29 na 23 članov, le 5 članov programskega sveta je še v domeni imenovanja na strani Državnega zbora, 2 člana imenuje predsednik republike, ostale člane pa imenujejo organizacije, skupnosti, interesna združenja, ki so navedena v zakonu. Poleg spremembe članstva v programskem svetu novela prinaša tudi spremembe v delu, ki ureja prenehanje mandata članom programskega sveta.
Socialni demokrati bomo podprli sklep, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine SMC bo predstavila gospa Janja Sluga.
Izvolite.

JANJA SLUGA (PS SMC): Predlog zakona predvideva spremembo sestave in načina imenovanja članov Programskega sveta Radiotelevizije Slovenija, s čimer bi Državni zbor in s tem politika izgubila odločilen vpliv na sestavo programskega sveta. RTV Slovenija je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena ter zagotavlja eno od temeljnih funkcij demokratične države, to je uresničevanje pravice do javnega obveščanja in do obveščenosti. Ustavno sodišče je v več odločbah zapisalo, da od oblasti neodvisni tisk oziroma mediji pomagajo vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost in pogojuje njeno sposobnost nadzirati vse veje oblasti. Zato mora zakonodajalec z ustrezno zakonodajo zagotoviti programsko, organizacijsko in finančno samostojnost javnih medijev, kot je RTV Slovenija. RTV Slovenija je kot javni medij pri epidemiji covida-19 odigral pomembno vlogo obveščanja, seznanjanja, razlaganja in tudi odprte razprave, zato v SMC cenimo ta prizadevanja. Po drugi strani pa je kritika programov, oddaj, nastopov lahko tudi dobrodošla, ker pomaga k izboljšanju dela. Napade, ki so usmerjeni v neodvisnost RTV Slovenija in njenih sodelavcev s strani politike, SMC zavrača. Še vedno verjamemo v profesionalnost, samostojnost in neodvisnost medijev. Takšen način komuniciranja politike z mediji zagotovo ni nekaj, kar bi prispevalo k večji verodostojnosti obeh strani, medijev in tudi politikov. V SMC si želimo, da bi bilo takih napetih odnosov čim manj. Zavzemamo se za avtonomnost slovenskih medijev, saj politično podrejeni mediji dolgoročno ne koristijo prav nikomur. Mediji ne odgovarjajo politiki, temveč javnosti, zato ne potrebujejo zavezništev s politiko, temveč potrebujejo zavezništva z javnostjo.
Je pa politika dolžna zagotoviti ustrezno medijsko regulacijo. Slovenija se že vse od zadnjega referenduma o zakonu o RTV Slovenija v decembru 2010 sooča z neuresničenimi obljubami v zvezi s posodobitvijo medijske zakonodaje, vključno z zakonom o RTV Slovenija. Dejansko mineva že tretji mandat zamujenih priložnosti, odgovornost zanje pa prvenstveno nosijo bivši ministri za kulturo, ki so pristojni za medijsko zakonodajo. Medijska krajina se sooča z medijsko koncentracijo, s potrebo po novi opredelitvi medijev zaradi vloge novih družbenih medijev, premisleku o vlogi in pomoči javnim medijem, prilagoditvi tiskanih medijev oziroma njihovi digitalizaciji in še bi lahko naštevali. V Poslanski skupini SMC podpiramo cilj, ki ga v svoji noveli navajajo predlagatelji. Opozarjamo, da gre za zelo parcialen pristop, ki je po našem mnenju bolj posledica političnega odziva na poskuse predčasne razrešitve dveh članov Nadzornega sveta RTV Slovenija v Državnem zboru kot pa nekega temeljitega razmisleka o tem, kako zagotoviti depolitizacijo Radiotelevizije Slovenija. V nasprotnem primeru bi namreč predlagali še spremembo sestave nadzornega sveta, pa tudi slednje bi še vedno predstavljalo parcialni pristop. Kot veste, v Poslanski skupini SMC predloga za predčasno razrešitev članov nadzornega sveta nismo podprli. Podprli smo zahtevo, da se pred odločanjem pridobi mnenje Zakonodajno-pravne službe, in tudi kasneje prisluhnili njenim pripombam oziroma opozorilu, zato je bil predlog umaknjen z dnevnega reda seje Mandatno-volilne komisije. Imenovanje kar dveh tretjin večine članov s strani Državnega zbora nedvomno ustvarja političen vpliv na delovanje in programsko ustvarjanje Radiotelevizije Slovenija, ne glede na postopek izbire in kasneje imenovanja, saj je po svojem izvoru in položaju Državni zbor politično telo, ki ga sestavljajo izvoljeni predstavniki ljudstva kot predstavniki parlamentarnih političnih strank.
Zato podpiramo temeljno idejo, da naj se z zakonom določi, kateri subjekti bodo zastopani v svetu, in ti subjekti naj sami imenujejo svoje predstavnike. Podpiramo tudi idejo, da se število članov zmanjša, saj se je v praksi izkazalo, da tako velika telesa niso najbolj učinkovita. Vprašanje številčnosti sveta in seveda tudi njihova zastopanost pa po našem mnenju ne bi smelo biti podvrženo politični arbitrarnosti aktualnih predlagateljev oziroma trenutnemu navdihu in favoriziranju določenih družbenih akterjev. Slednje je lahko zgolj plod daljše javne razprave in obravnave ter s tem širšega družbenega konsenza. V poslanski skupini opozarjamo tudi na številčnost in sestavo Nadzornega sveta Radiotelevizije Slovenija. Tudi njegova vloga je pomembna, saj le-ta zagotavlja vsebinsko in tudi poslovno uspešno delovanje javne radiotelevizije, kar je tako v javnem interesu kot tudi v interesu plačnikov RTV-prispevka kot posebne javne dajatve. V Poslanski skupini SMC menimo, da bi se morali zakona o RTV Slovenija lotiti celovito in javni radioteleviziji omogoči večjo odgovornost, avtonomnost, zavezanost javnosti, bolj transparentno in tudi učinkovito poslovanje ter možnost oblikovanja kvalitetnih, raznolikih programov.
Postavlja se tudi vprašanje smiselnosti statusne oblike RTV Slovenija kot javnega zavoda, saj menimo, da bi morala RTV Slovenija prevzeti neko bolj prožno organizacijsko obliko. Postavlja se vprašanje statusa novinarjev kot javnih uslužbencev. Posebno pozornost bi morali nameniti tudi skrbi za nujno tehnološko posodobitev za zagotavljanje novih avdiovizualnih in informacijskih storitev, tako da bo RTV lahko uspešno sledil razvoju; in še bi lahko naštevali. V Poslanski skupini SMC nismo naklonjeni temu, da se tako pomembni zakoni, kot je zakon o RTV Slovenija, spreminjajo po postopku, ki ne zagotavlja sodelovanja širše javnosti ter tudi strokovne javnosti in ni deležen usklajevanja med ključnimi deležniki in naslovniki samega predpisa. Zadnji poskus spremembe zakona, ki je bil sicer na referendumu decembra 2010 zavrnjen, je pripravljala izbrana ekspertna skupina v dvajsetčlanski sestavi. Zakon je takrat bil dlje časa v javni obravnavi, v Državnem zboru je bila opravljena javna predstavitev, skupno izjavo o usklajenosti predloga zakona sta podpisala kar dva sindikata novinarjev. RTV Slovenija ne potrebuje parcialnih rešitev kot posledico političnega odzivanja na aktualne dogodke, temveč potrebuje popolnoma nov zakon, ki bo ponudil javno radiotelevizijo v skladu s cilji, željami in potrebami poslušalcev, gledalcev in uporabnikov. Zakon, ki bo povečal avtonomijo v odnosu do politike, ki bo stremel tudi k večji učinkovitosti poslovanja, ki bo usmerjen k večji kakovosti programov in novih storitev, ki bo usmerjen v uvajanje novih tehnologij in tako dalje.
Na podlagi navedenega v Poslanski skupini SMC, čeprav se s ciljem zakona strinjamo, predloga zakona ne bomo podprli.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Levica bo predstavila gospa Violeta Tomić.
Izvolite.

VIOLETA TOMIĆ (PS Levica): Hvala za besedo, predsedujoča. Kolegice in kolegi!
Zavedati se moramo, da je Radiotelevizija Slovenija javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena. Opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti, z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov Republike Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji ter druge dejavnosti v skladu z zakonom in statutom RTV Slovenija ter zakonom, ki ureja področje medijev. Prav tako uresničuje ustavno pravico javnosti do obveščenosti. Ustanovitelj javnega zavoda RTV Slovenija je Republika Slovenija, dolžnost ustanovitelja je zagotoviti institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnost RTV Slovenija, zato politika tam nima kaj iskati, pika. Cilj predlagane novele je spremeniti sestavo in način imenovanja članov Programskega sveta RTV Slovenija. Predlagatelj navaja, da je cilj bolj uravnotežena zastopanost civilne družbe in zmanjšanje vpliva politike v sestavi Programskega sveta RTV Slovenija. Ugotavljamo, da predlog zakona sledi načelu institucionalne avtonomnosti in neodvisnosti RTV Slovenija z zmanjšanjem števila programskih svetnikov, ki jih imenuje Državni zbor. Novi šesti odstavek 17. člena, prvič, zmanjšuje število članov programskega sveta, drugič pa gre za spremembo v sestavi in pristojnosti imenovanja. Predlagana je rešitev, po kateri se število članov programskega sveta zmanjša z 29 na 23, od tega jih le še 5 imenuje Državni zbor, preostale pa predsednik republike – 2 ter civilna družba – 16.
Pristojnost imenovanja večine članov programskega sveta se odvzame Državnemu zboru, razen teh petih članov, ki jih predlaga 5 parlamentarnih strank, največjih po številu poslancev; če ima več političnih strank enako število poslancev, pa se upošteva izid volitev v Državni zbor. Namesto Državnega zbora po novem dobi pravico imenovati glavnino članov programskega sveta javni servis RTV Slovenija. Delegirajo jih: strokovne organizacije novinarjev – 2 člana, zaposleni na RTV Slovenija – 3 člane, predsednik republike – 2 člana in po enega člana SAZU, italijanska narodna skupnost, madžarska narodna skupnost, organizacija gluhih in naglušnih, organizacija slepih in slabovidnih, nevladne organizacije v javnem interesu na področju športa, Katedra za novinarstvo Fakultete za družbene vede, Varuh človekovih pravic, Društvo slovenskih pisateljev in Združenje dramskih umetnikov, strokovna združenja glasbenih ustvarjalcev ter strokovna združenja s področja filma in avdiovizualne produkcije. Glede prenovljene sestave organa ni jasno, po katerem ključu je predlagatelj spremembe zakona nanizal predstavnike organizacij civilne družbe oziroma strokovne javnosti. Ta člen bi moral zasledovati načelo enakopravne zastopanosti deležnikov, čemur pa ne zadošča; področja so izbrana sporadično in selektivno, nekatera področja so v celoti izpuščena. Na primer s področja kulture so predvideni predstavniki s področja glasbe, gledališča, filma in literature, pri nekaterih so nosilci že določeni, to so združenja; pri drugih je navedeno zgolj področje delovanja.
Športne organizacije so obravnavane povsem samostojno, od ranljivih družbenih skupin pa sta zastopani samo dve – slepi in slabovidni ter gluhi in naglušni. Intenca omejevanja in zmanjšanja vpliva političnih strank in vladajoče politike na delo programskega sveta javnega zavoda RTV Slovenija je po mnenju Levice pozitivna in jo seveda podpiramo. Vendar sam predlog novele tega ne zagotavlja dovolj dosledno. Ni jasno, kako bo sprememba omejila vpliv politike na sestavo in delo organov RTV Slovenija zgolj z zmanjševanjem števila članov programskega sveta ter zmanjševanjem števila programskih svetnikov, ki jih imenuje Državni zbor, medtem ko število članov programskega sveta, ki jih delegira Državni zbor, ostane enako. Tudi ne razumemo, zakaj kar dva imenuje predsednik republike. Videti je, da je predlagatelj v svoji nameri prišel le na pol poti. V Levici se zavzemamo za umik politike iz organov RTV Slovenija, le tako bi lahko preprečili konstantne napade na javni TV-servis, žolčno gonjo proti novinarjem in medijsko ofenzivo, ki jo bojuje premier Janša in ki dobiva mednarodne razsežnosti, škodi ugledu Slovenije, predvsem pa pomeni napad na svobodo novinarjev, avtonomijo medijev in tudi eklatantno kršitev ustavne pravice javnosti do obveščenosti. Tviteraški in drugi javni napadi na novinarje so v zadnjem času eskalirali v skrajno pritlehno, primitivno, bizarno obračunavanje in sovražni govor ter v diskurz, nevreden temeljne pismenosti, kaj šele civiliziranega komuniciranja. Predsednik Vlade brezsramno poziva k ukinitvi RTV-prispevka, ki pomeni ukinitev enega vitalnih virov financiranja RTV, in sicer prav tistega, ki ji zagotavlja neodvisnost in politično nepristranskost. Prav zato v Levici menimo, da je kočljivo področje treba zakonsko regulirati.
Ne moremo tudi mimo poskusov vladajoče koalicije in stranke SDS za prilastitev absolutnega dominata v Programskem in Nadzornem svetu RTV Slovenija. Razrešitev nadzornikov pred koncem mandata in imenovanje novih pomeni poseg v avtonomijo javnega zavoda. Predstavlja tudi kršitev zakona o RTV Slovenija, kajti 26. člen tega zakona omogoča razrešitev nadzornika pred iztekom štiriletnega mandata le v primeru, da nadzornik ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, na primer zaradi nezdružljivosti funkcij ali pa v primeru, da nadzornik odstopi sam. Protizakonitost in protiustavnost takšne rošade je ugotovila tudi Zakonodajno-pravna služba; to potemtakem niso več predstavniki, ki imajo štiriletni mandat, ampak so zgolj marionete vsakokratne vlade. Aktualna koalicija ima že zdaj večino v Nadzornem svetu RTV Slovenija, s tem se vzpostavlja popoln nadzor nad javnim RTV-servisom. Dejstvo, da 9 od 11 nadzornikov in 21 od 29 programskih svetnikov RTV Slovenija imenuje politika, ter sedanje predčasne razrešitve in nova imenovanja v organe RTV Slovenija po politični liniji evidentno oddaljujejo RTV-hišo od načela neodvisnosti in avtonomnosti ter blokirajo vsako normalno delovanje javnega servisa. Priče smo ničemur drugemu kot podrejanju javne radiotelevizije tako na programskem kot nadzornem svetu. Stališče Levice je, da naj se politika iz javne RTV umakne, ker tam dejansko nima kaj iskati. Javna radiotelevizija ne sme biti servis političnih interesov, zatorej programskih svetnikov, ki morajo biti braniki interesa javnosti, ne sme kadrirati politika. To je v popolnem nasprotju s poslanstvom tega organa, saj se mu odreka funkcijo kritičnega usmerjanja in zlahka postane predmet manipulacije vsake posamezne vlade. V Levici menimo, da je predlog spremembe zakona o RTV Slovenija možno podpreti pod pogojem, da se dejansko zmanjša število predstavnikov iz vrst politike ali ta segment v celoti umakne ter da se razločno definira princip enakovredne in uravnotežene vključitve civilne družbe in strokovne javnosti. Prav tako menimo, da so v prihodnje potrebne podobne spremembe tudi glede Nadzornega sveta RTV Slovenija. Naš cilj je zaščita zakonitosti in zaščita avtonomije delovanja javnega zavoda RTV Slovenija.
Zato bomo v Levici v prvi obravnavi ta predlog podprli, saj menimo, da lahko v drugi obravnavi odpravimo tudi vse pomanjkljivosti in pomisleke, ki sem jih izrazila v tem nagovoru. Hvala za vašo pozornost.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
In še kot zadnja bo stališče Poslanske skupine NSi predstavila gospa Tadeja Šuštar.

TADEJA ŠUŠTAR (PS NSi): Hvala, podpredsednica, za besedo.
Število članov Programskega sveta RTV se s Predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji zmanjšuje z 29 na 23, spreminja pa se tudi pristojnost imenovanja. Po trenutni ureditvi Državni zbor imenuje 21 članov programskega sveta, in sicer 16 na predlog gledalcev in poslušalcev, 5 pa na predlog političnih strank. Ostalih 8 članov imenujejo po enega madžarska in italijanska narodna skupnost ter SAZU, dva predsednik republike na predlog registriranih verskih skupnosti in tri zaposleni na RTV Slovenija. Po novem predlogu bi Državni zbor imenoval le 5 članov, in sicer na predlog petih največjih strank, ostale člane bi imenovali še: tri zaposleni na RTV Slovenija, dva strokovne organizacije novinarjev in po enega SAZU, italijanska in madžarska narodna skupnost, predsednik republike enega na predlog registriranih verskih skupnosti in enega na predlog univerz, organizacije gluhih in naglušnih, nevladne organizacije v javnem interesu na področju športa, Katedra za novinarstvo na FDV izmed visokošolskih učiteljev, Varuh človekovih pravic, Društvo slovenskih pisateljev in Združenje dramskih umetnikov, strokovna združenja glasbenih izvajalcev in strokovna združenja s področja filma in avdiovizualne produkcije.
V Novi Sloveniji predloga zakona ne podpiramo. Se pa sprašujemo, kako to, da predlagatelji tega zakona niso spremenili, ko so imeli vse možnosti in večino v Državnem zboru. Če bi se zavzemali za to, da politika ne bi imeli vpliva na RTV, bi to najlažje pokazali med svojim mandatom; ali pa jim sedaj ni všeč, da pogosto neobjektivno poročanje RTV Slovenija ni še bolj nastrojeno proti tej vladi. Ne vem, tega niso javno povedali. V Novi Sloveniji – krščanski demokratih se zavzemamo za raznolikost mnenj in posledično za raznolike medije. Zavzemamo se za objektivno, kritično, strokovno in neodvisno poročanje, ki upošteva svobodo izražanja, mnenjsko pluralnost in etične standarde. Ponudniki medijskih vsebin z javnim statusom se morajo osredotočiti na svojo izvirno, nekomercialno vlogo in programsko raznolikost, saj bodo le tako ostali relevantni. Dostopni morajo biti tudi na spletnih platformah ter vsebinsko in tehnično ustrezati pričakovanjem standardnega občinstva in novih, obrobnih, ranljivih, zamejskih in drugih ciljnih skupin. Krščanski demokrati posebej poudarjamo vlogo javnega zavoda RTV Slovenija pri nekomercialnem predstavljanju snovne in nesnovne kulturne dediščine in govorne kulture. Biti mora ne le informativna, ampak mora pomagati oblikovati odnos javnosti do dragocenih vsebin. Želimo si, da bi mediji in predvsem RTV Slovenija prepoznali interese čim več različnih državljanov in da bi se to odražalo v njihovih programih. Mnenje o določeni temi naj si na podlagi objektivno predstavljenih dejstev ustvarijo uporabniki sami. V Sloveniji smo velikokrat priča netočnemu poročanju, kar se nam zdi nesprejemljivo, vendar tega ne bo spremenila sestava Programskega sveta RTV. To lahko spremeni le zavedanje urednikov in novinarjev, da nosijo veliko odgovornost do gledalcev, poslušalcev in bralcev. To lahko spremeni le njihova zavezanost objektivnosti in resnici. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin.
Sledi splošna razprava poslank in poslancev o predlogu zakona.
Kot prva se je k besedi prijavila predlagateljica gospa Lidija Divjak Mirnik.
Izvolite.

LIDIJA DIVJAK MIRNIK (PS LMŠ): Hvala lepa za besedo, spoštovana podpredsednica.
Na vprašanje, zakaj nismo tega storili takrat, ko smo imeli svojo vlado, kot nam je pravkar očitala NSi, kar nam je očital tudi minister za kulturo, je odgovor zelo preprost. Zato, ker LMŠ ni kadrovsko rovarila po RTV-ju, ni menjala nadzornikov na prvi, drugi ali kateri seji vlade že, ni nasilno in nezakonito hotela menjati še tistih, do katerih ni nobene teorije, da bi jih imeli, in ni menjala programskih svetnikov. Zato danes vlagamo to, kar smo vložili. Minister za kulturo je med drugim dejal, da podpira in bo podprl vsak korak, ki bo pripomogel k boljšemu programu. Jaz sem zelo vesela teh besed in ob tem seveda lahko rečem, da ima koalicija danes priložnost, da ta dober korak stori jutri, ko bomo glasovali. Naj ta predlagani zakon podpre, naj omogoči, da bodo v programskem svetu dejansko sedeli posamezniki, ki o medijih tudi kaj vedo, ki vedo, kaj je javni servis, in ki jih tja imenujeta stroka in civilna družba neposredno. Torej ljudi, ki, prvič, razumejo, kako pomembni so kakovostni mediji za razvoj demokratične družbe, drugič, ki vedo, kaj je javni interes na področju medijev, tretjič, ki poznajo poslanstvo javnega medija, četrtič, ki razmišljajo o tem, ali so glede na svoje vedenje, znanje, delo, ki ga opravljajo ali pa so ga opravljali, sploh usposobljeni za soodločanje o prihodnosti programov in ustroju RTV; in ljudi, ki se znajo vprašati, ali so lahko nepristranski ali pa so zgolj podaljšana roka politike. Poglejte si člane stranke, ki v tem trenutku sedijo v programskem svetu, ta koalicija, mimogrede, jih je imenovala.
Kar se tiče stališča Desusa, v stališču smo med drugim slišali, da je naloga medijev prenašati resnico. Jaz sem prepričana, da jo prenašajo, razen nekaterih, veste, o katerih govorim. Sploh ne dvomim, da jo prenašajo. Je pa vprašanje, spoštovani kolegi, ali vam je ta resnica, ki jo vidite, slišite in berete, všeč; to pa je vprašanje. O tem, da mediji opravljajo tudi vlogo nadzora nad oblastjo. Slišali smo namreč dvom o tem. Rekla bom samo – ja, tudi nadzor je naloga medijev. To je tisto, kar očitno vas moti, in bom tukaj naredila piko. Glede pripomb gospe Jeraj iz SDS, da bi lahko člane programskega sveta imenovala tudi kakšna druga organizacija, zveza društev, češ da smo izbrali slabo. Jaz upam, gospa Jeraj, da ne menite, da je slabo, da slepi in slabovidni imajo svojega člana programskega sveta; verjamem, da tako ne menite. Jaz sem tudi prepričana, da si tudi slepi, slabovidni, gluhi in naglušni zaslužijo programskega svetnika. Je pa res, da smo v LMŠ odprti za vse predloge, predvsem dobre predloge. Podprite zakon, omogočite mu nadaljnjo obravnavo, pa bomo iskali kompromise. Tokrat LMŠ ponuja roko vam v SDS; sprejmite jo. Kar se tiče SMC, gospe Janje Sluga, v eni od koalicijskih strank ste vnovič ponovili svoje zavzemanje za profesionalnost, samostojnost in neodvisnost medijev, to pač lahko dokažete in pokažete. Dokažite, da politično podrejanje medijev zavračate. Še enkrat, tudi vam ponujamo roko. Slišali smo, da podpirate predlog, naj pa subjekti sami določijo svoje člane programskega sveta. Pred drugo obravnavo lahko pretresemo vse boljše predloge. Tudi širšo javnost lahko vključimo v razpravo. Bi pa kljub temu želela opozoriti, da smo v LMŠ predlagali spremembo zgolj dveh členov, samo dveh členov, ne celega zakona. Kot smo slišali ministra, minister pripravlja to zakonodajo, jaz sem ga na predprejšnji seji o tem tudi spraševala. Takrat je povedal, da je on ne pripravlja, da jo pripravljajo neki strokovni sodelavci in da je niso dali ven pripravljati za 30 tisoč evrov, govorim njegove besede. Jaz pričakujem, da bo to točno to, kar vsi govorite – neodvisnost, objektivnost, suverenost; da bomo vse to omogočili z novim zakonom. Vendar dokler ga nimamo in ne vemo, kdaj ga bomo imeli, predlagam, da podprete ti dve spremembi. Naj spomnim tiste kolege, ki mogoče niso prebrali prejšnjega zakona o RTV v celoti. Današnja sestava programskega sveta ima 29 članov, od katerih jih 21 imenuje ta dvorana tukaj, 21 od 29, 5 na predlog političnih strank direktno in 16 na predlog gledalcev in poslušalcev, univerz in fakultet ter društev, zvez društev oziroma njihovih organizacij, zlasti s področja umetnosti, kulture, znanosti in novinarstva, ter drugih organizacij civilne družbe, razen političnih strank in njihovih organizacijskih oblik. To se sicer zelo lepo sliši, ker je pač na papirju napisano in papir prenese vse, v resnici pa je teh 16 politično imenovanih. Jaz se spomnim MVK, kjer ste se usklajevali, koalicija, koga boste podprli; in potem se je ena koalicijska stranka malo zmotila pa ni šlo skozi vseh 8 novih programskih svetnikov, ampak samo 7. Toliko o tej tako imenovani civilni družbi. Mi pa želimo, da to naredi neposredno civilna družba. Naj se civilna družba in strokovna javnost zmenijo, koga bodo dali noter, ne da jim da to politika. In seveda je pri tem pomembno, da so noter pravi, da se razumemo.
Po našem predlogu še vedno enako ostane 13 članov po istem principu, se pravi 5 Državni zbor na predlog političnih strank, 2 predsednik republike, ker je to že zdaj tako, enega madžarska narodna skupnost, enega italijanska narodna skupnost, enega SAZU in 3 izmed sebe izvolijo zaposleni na RTV, kjer pa je sprememba, da izmed teh treh mora biti vsaj eden iz regionalnega centra. Mi poznamo dva regionalna centra, to verjetno veste, eden je v Kopru, eden je v Mariboru, ki pokriva tudi Lendavo. Nam se zdi korektno, da tudi ti zaposleni na regionalnih centrih imajo možnost imeti svojega predstavnika, ker veste, daleč od centra, daleč od oči, veste, kako se s tem imenuje. Na novo pa predlagamo teh 10 članov, dva iz strokovne organizacije novinarjev, po enega pa gluhi in naglušni, slepi in slabovidni, nevladne organizacije v javnem interesu na področju športa, Katedra za novinarstvo, Varuh človekovih pravic, Društvo slovenskih pisateljev in Združenje dramskih umetnikov, strokovna združenja glasbenih ustvarjalcev in strokovna združenja s področja filma in avdiovizualne produkcije; vendar smo odprti za predloge. Če podprete prvo branje, potem v drugem branju lahko amandmiramo vse to, kar se bomo skupaj dogovorili, saj nam vendar vsem gre za to, da je RTV neodvisen. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Nadaljujemo z razpravo.
Kot prva dobi besedo gospa Nataša Sukič.
Pripravi pa se gospod Jožef Horvat.
Izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Hvala, predsedujoča, za besedo. Lep pozdrav!
Glede RTV Slovenija se v zadnjem času dviga ogromno prahu, bili smo priča nedavnim poskusom zamenjave dveh nadzornikov mimo zakona, skratka kar prekinitev mandata nadzornikom mimo zakona in tako naprej. Ko sem danes poslušala te predstavitve, je povedno namreč že to, kdo od nas tukaj se zavzema za to, da je politiko treba popolnoma umakniti, torej vpliv politike iz Radiotelevizije Slovenije kot javnega zavoda, kot javnega servisa; ali pa mnenje tistih, ki so se samo strinjali – in tukaj ste se pravzaprav, kolikor vem, vsi –, da je treba skrčiti število članic in članov programskega sveta. Ja, minister Simoniti soglaša s tem, da bi bilo treba to število skrčiti, vendar nas pa glede na videno, glede na to, kar opažamo v zadnjem času, spoštovani minister, lahko upravičeno skrbi, kako si vi predstavljate to prenovo zakona glede na prakse, ki smo jim priča s strani prav vaše stranke. Prakse nenehnega obračunavanja z mediji in prakso, ki si je za glavo tarčo vzela prav Radiotelevizijo Slovenija. Namreč s tem, z vso diskreditacijo, s temi pritiski na RTV Slovenija in tudi ostale medije seveda ste začeli že takoj po ponovnem prevzemu oblasti. Takoj ste lansirali svojo ofenzivo proti slovenskim medijem, tudi proti tujim, ko sem postavljala vprašanje premierju Janši, sem to tudi izpostavila. Recimo proti Deutsche Welle, proti The Economist, proti vsem, ki morda kdaj slikajo kakšno podobo o vas, o vaši vladi, o vaši stranki ali pa o vašem premierju, ki vam pač ni povšeči. In v mednarodnem prostoru ste celo z depešami lansirali neko gonjo proti medijem v Sloveniji in obtožili večino medijev v Sloveniji, da so neki komunajzarji in takšne zadeve. Tukaj govorimo o javnem servisu, ki mora glede na preambulo münchenske deklaracije iz leta 1971, ki je mednarodni standard, zagotavljati predvsem sledeče. Odgovornost novinarjev do javnosti je nad vsako drugo odgovornostjo, še posebej odgovornostjo do delodajalcev in do javne oblasti. Pika. O tem ne bi smelo biti dileme. V tej preambuli prav tako piše, pravica do informiranosti, do svobode govora in kritike je ena od temeljnih svoboščin; in to je tisto, kar nam zagotavlja naš javni servis. Vsebine tega servisa so seveda izjemno raznolike, v njih so tudi takšne, s katerimi se jaz osebno ne poistovetim, ampak zato ne bom lansirala napadov na novinarje in se šla neke gonje proti temu mediju, ki je naš osrednji javni medij. Nikakor, pa je mnogo tega tam, s čimer se jaz recimo ne poistovetim. Ne bom naštevala, kaj vse. Kar se tiče vaše gonje, vaše vojne, kot sem jaz temu rekla, pa čeprav je to premier Janša zanikal, češ da vojna z mediji ni možna. Seveda je možna. To, kar počne, so pač neke taktike in strategije večnega napadanja na medij. Bom kar postregla s konkretnimi podatki, da ne boste rekli, da si karkoli izmišljujem. Že v prvem tednu vladanja se je premier kar osebno lotil pritiskov, in to konkretno na RTV Slovenija. Osrednja medijska hiša je res vaša stalnica, kar se tiče tarče, v katero streljate. Uporabil je kar uradni Twitter profil Kriznega štaba Republike Slovenije, kjer je bilo zapisano, citiram: »Očitno je vas preveč in ste predobro plačani.« Tako komunicira neka vlada z zaposlenimi na RTV. In zakaj? Ker je RTV odprla kritično omenila, lansirala novico, ki je bila jasna, da ste si takrat dvignili vaše plačne razrede in si s tem zvišali plače. In to je bilo dovolj, dovoljšen povod, da si nekdo na uradnem Twitter profilu Kriznega štaba Republike Slovenije drzne zapisati kaj takega. In če to ni pritisk vladajoče politike na Javni zavod RTV, potem mi povejte, kaj to pravzaprav je.
Potem dalje. Pred nekaj dnevi je recimo ponovno bilo preko uradnega vladnega Twitter profila sporočeno, citiram: »RTV je s plačilom prispevka s strani državljanov bogato financirana, ukvarja pa se s tem, kako postaviti eno vlado in zrušiti drugo, to pa ni tisto, za kar ljudje plačujejo 12,75 evra na mesec.« In še, citiram: »Včasih ljudje, ki plačujejo te položnice, ne vedo, da obstaja možnost, da tega ne plačajo. Zakon dopušča tudi izjeme in jaz predlagam, da pogledajo v to smer.« To pa je izjavil kar premier Janša osebno v svoji televizijski oddaji na Nova24TV. Nova24TV, ki jo očitno postavljate kot primer odlične novinarske prakse?! Vi to resno? A to je tak medij, ki naj bi si ga državljani in državljanke želeli, kot nek nivo novinarstva, kot nek standard, k čemur naj bi stremeli. In to je seveda vaša strankarska TV-hiša in vi ste ponosni delničarji, številni vidni člani te TV-hiše, ki seveda je tovarna laži, manipulacij, sovražnega govora in tako naprej. Ampak to je tisti standard. Jaz se bojim, ko se boste vi lotili prenove s svojim zakonom o RTV Slovenija, da ne bomo priča tovrstnim standardom na koncu. Prav tako smo pred kratkim brali basen o žabah, skuhanih v mlačni vodi, oziroma o zapisu premierja Vojna z medij, ki je ponovno neposredno napade RTV Slovenija, dobro, tudi POP TV; ampak RTV Slovenija. In tej vladi naj bi mi zaupali, da bo pripravila nek zakon, ki bo zaščitil avtonomijo tega medija, omogočil, da bo ta medij deloval skladno z münchensko deklaracijo, z mednarodnimi standardi?i Vam naj zaupamo po vsem tem, kar vidimo, kar pišete, po vseh diskreditacijah in agresivnih napadih na hišo in tudi na novinarke, ki se jih je okarakteriziralo, oprostite, kot prostitutke. In potem se čudimo, da smo se znašli po oceni Dunje Mijatović, komisarke Sveta Evrope za človekove pravice v družbi, druščini držav, kot so Madžarska, Rusija, Turčija, Češka, Romunija, Azerbajdžan in podobno. In potem mi Janez Janša gladko reče, ko sem ga na to opomnila, da je v njegovem prvem mandatu bila Slovenija na častitljivem 9. mestu po neki mednarodni klasifikaciji, kar se tiče neke svobode medijev in tako naprej. Ja, bila je na začetku nastopa vašega mandata, kajti to je bil dediščina prejšnjih vlad. Ali veste, na katerem mestu je bila na koncu vašega mandata? Na 30. Tega pa Janez Janša zadnjič v odgovoru na moje vprašanje ni povedal. Žal jaz tega podatka takrat nisem imela, da bi mu to odgovorila nazaj. Mu pa danes odgovarjam. Živa manipulacija in ponovno laž. Ja, 9. mesto na začetku mandata, dediščina Drnovškovih in LDS-ovih vlad, ter 30. mesto, vaša zapuščina po štirih letih. Tako je bilo že v vašem prvem mandatu. Kaj bo šele sedaj, ko ste lansirali nenehno, nesramno, brezsramno gonjo proti javni radioteleviziji in tudi proti ostalim medijem, proti raziskovalnim novinarjem in tako naprej. Samo vprašamo se lahko, kam nas pravzaprav peljete. Seveda bi bilo treba nekaj narediti, spoštovani predlagatelji, da se politika ne bi več mešala v naš osrednji javni servis oziroma medij. Mi je pa žal, da te priložnosti niste izkoristili, ko ste dejansko bili na vladi, kajti sedaj imajo priložnost drugi. In če bo celotna koalicija podprla to, ker se bo sproduciralo v stranki SDS, potem mislim, da se nam zelo slabo piše. Potem mislim, da bomo dobili nek zakon, ki bo šel po poti idej kakšnega Orbana ali pa Donalda Trumpa. Žal mi je. Toliko zaenkrat. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo gospod Jožef Horvat.
Pripravi pa naj se dr. Franc Trček.
Izvolite.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospa podpredsednica. Spoštovani gospod minister s sodelavcem, dragi kolegice in kolegi!
Gospa podpredsednica, jaz bi samo rad spomnil, da bom govoril o 11. točki dnevnega reda seje Državnega zbora, ki govori o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki so ga podpisali vaše kolegice in kolegi iz Liste Marjana Šarca. Spoštljivo je, da govorimo o vsebini, ki je na dnevnem redu, če jo predlagajo poslanci, vlada ali kdorkoli; ne pa da govorimo o vsem mogočem. Nihče me ni vprašal, ampak verjamem, da od teh šestih ur, kot je predvidenih za razpravo o tem predlogu zakona, zelo pomembnem zakonu, bo najbrž samo kakšna šolska ura prav o vsebini. Poslušali bomo pa vse drugo. Morda je to tudi cilj, ampak trdim, da kljub vsemu ni; drugače razumem. Najprej to, ustanovitelj javnega zavoda Radiotelevizije Slovenija je Republika Slovenija. Dolžnost ustanovitelja je zagotoviti institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnost RTV Slovenija ter zagotoviti primerno financiranje za izvajanje javne službe. Ta člen se ne spreminja, kar pomeni, da težko razumem razpravo, predvsem s strani predlagateljev, da je treba politiko umakniti iz tega javnega zavoda. Mislim, da ne; morda je treba programski svet in nadzorni svet še okrepiti, ne bom rekel, s strani politike, ne.
Res je, mi v Novi Sloveniji razumemo neodvisnost medijev, razumemo neodvisnost Javnega zavoda RTV Slovenija, ampak če bi želeli res modernizirati zakon, kar ima namen minister, kar je tudi napovedal, in če bi – bilo bi zelo dobro – tudi LMŠ prišel zraven v obliki partnerstva za razvoj ali kakorkoli že, bi skupaj snovali osnutek oziroma predlog zakona in ga potem dali na poslanske klopi. Tega ni. Zgolj moje osebno mnenje in moje prepričanje je, pa ni zanimivo za javnost, zakaj je prav na sredini maja vložen ta zakon. Kolegice in kolegi, dovolite, da spomnim na 27. februar, takrat je vajeti vlade v rokah držal še Marjan Šarec. In 27. februarja je bila seja Mandatno-volilne komisije, kjer smo pri 11. točki obravnavali kandidacijski postopek za imenovanje osmih članov Programskega sveta RTV Slovenija na podlagi sedme alineje šestega odstavka 17. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija. Predlagam, da si preberete, tudi slovenska javnost, magnetogram. Pri tej točki smo sprejeli dva sklepa, prvič, Mandatno-volilna komisija začne kandidacijski postopek za imenovanje osmih članov Programskega sveta RTV Slovenija na podlagi sedme alineje šestega odstavka 17. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija. In smo glasovali, 16 članov Mandatno-volilne komisije je bilo za, nihče ni bil proti, tudi LMŠ ni bil proti. In še en sklep: Mandatno-volilna komisija določi besedilo«, besedilo, »javnega poziva za predlaganje kandidatov za 8 članov Programskega sveta RTV Slovenija na podlagi sedme alineje šestega odstavka 17. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije in na spletnih straneh Državnega zbora.« 16 članov je podprlo ta predlog sklepa, nihče ni bil proti, tudi LMŠ ni bil proti. To je bilo pred kratkim, 27. februarja.
Že pri sami predstavitvi se je videlo, ampak v redu, sem razumel to kot nek literarni prispevek, kot neko literarno obogatitev te točke dnevnega reda, ko smo poslušali basni o žabi, o škorpijonu, morda bodo sledile tudi Bajke in povesti o Gorjancih, raje bi sicer o Prekmurju kot lokalpatriot. Ups, v Prekmurju, tam bo pa huda. Ne zaradi Prekmurja, ampak v povezavi z RTV Slovenija; ne vem, ali me kdo posluša. Imamo seveda tudi častivredno enoto RTV Slovenija, kjer so mi moji volivci, državljanke in državljani s tega dvojezičnega območja, povedali, da je v tej enoti slovenski jezik – tako volivci, tako državljani – prepovedan. Slovenski jezik prepovedan. Jaz zgolj prenašam, kar mi v poslanski pisarni, ki je tudi na mojem domu, povedo Prekmurke in Prekmurci. Ali je to prav, ko pa pravimo, da je naša državnost ustanovljena na slovenskem jeziku?! Samo sprašujem. Ja, ni točka dnevnega reda, ampak v tej državi je slovenski jezik prepovedan. Neverjetno. To moramo popraviti. V zakonu o RTV Slovenija, ki ga sedaj želimo spremeniti, in v statutu RTV Slovenija, podrobno sem ga pregledal, to nikjer ne piše. Če v moji državi, kjer je materni jezik večinskega naroda slovenski, le-ta prepovedan, v tem ali v drugačnem mediju, potem se nam slabo piše.
Normalno, da politiki nikoli nismo zadovoljni s tem, kaj mediji o nas pišejo, bodimo odkriti; ampak priznavati moramo medijsko svobodo. Če se meni kdaj zdi zelo subjektivno, da morda kakšen medij o našem zakonu premalo poroča, se najbrž tudi vam, kolegice in kolegi, kdaj zdi, da o vašem tako dobrem projektu, ki se vam zdi dober in morda je res dober, v medijih ni ne sluha in ne duha. Res je, saj nam novinarji, ki so na nek način naši sodelavci, ker če njih ne bi bilo, ne bi bilo mostu med našimi dejanji in med slovensko javnostjo, povedo, predvsem tisti, ki so izključno na trgu, da se politične zgodbe, dogodki v Državnem zboru, obravnava zakonov slabo ali pa sploh ne prodaja. Razumem to komercialno komponento, ampak Javni zavod RTV Slovenija ima drugačno poslanstvo. Pogledal sem statistiko, ko sem se prijavljal na to razpravo. Saj marsikaj tudi nismo zadovoljni z vsebino, če pa že mediji, na splošno govorim, o nas poročajo. Ne morem biti zadovoljen, če medij, - konkretno ta, poroča, da je neko podjetje doniralo Novi Sloveniji, ker ni donirano, oziroma je potem to udarec Računskemu sodišču, ki vsako kampanjo politične stranke revidira do centa natančno. In hvala bogu, da revidira. Če ti pri nekem podjetju kupiš neke artikle za 300 evrov, to plačaš in imaš ta dokazila, potem to ne pomeni, da je to donacija podjetja, ki je pravna oseba in to itak ni zakonito. Ampak s tem moramo živeti, vsi smo zmotljivi, tudi novinarji in najbrž predvsem mi – politiki, ampak sedaj ne bom šel v detajle. Kaj hočem reči? V zadnjih šestih, sedmih letih nismo zahtevali od RTV Slovenija nobenega popravka, pa bi ga lahko, zakon nam daje to podlago.
Še enkrat, mi spoštujemo svobodo medijev, tudi tistih, ki omogočajo na spletih portalih, pa tukaj sedaj res ne mislim na MMC, anonimnežem neko platformo, da brutalno blatijo naše dobro ime in naše družine, kar je še najbolj boleče. Moja osebna izkušnja nekaj dni nazaj, o anonimnežu prav njegova anonimnost pove vse, to so slabiči, ki se ne upajo predstaviti, ki ne upajo dvigniti glave na površje, ampak so nekje v podzemlju; in pišejo: Poslanec Horvat, morda kdaj tudi kateri drugi, je kriminalec, je del kriminalne združbe. Še več. V zadnjem času je celo morilec. Ja, imam ta print za spomin, za mojo spominsko knjigo. Ali je to v redu? To so vprašanja, ki bi jih morda morali kdaj tudi odpreti kljub odprtemu internetu, ki ga mi v Novi Sloveniji zagovarjamo, ampak odprti internet ne pomeni, da lahko tam nek anonimnež blati, torej dela kazniva dejanja. Pravite, da naj v Programskem svetu RTV Slovenija sedijo posamezniki, ki o medijih, o radiu in televiziji nekaj vedo. Se strinjam, se strinjam. Ampak teh je najbrž veliko. Recimo predpostavka, da jih je 100 tisoč v Sloveniji. Ali bodo vsi sedeli v programskem svetu? Ne bo šlo. Ravno zaradi tega jih nekdo mora izbrati. Jaz sem prepričan, da če bo izbiral LMŠ, bo izbral drugačne, kot če bo izbirala Nova Slovenija. In kaj je zdaj tu rešitev? Gotovo najboljše, da jih izbere Državni zbor, ki smo s strani ljudi sem pač poslani. Zaključujem s tem, jaz vam ne bom očital, da ste to zdaj vložili, zakaj niste takrat, ko ste bili v vladi, sem pa omenjal sejo Mandatno-volilne komisije, 27. februar, ko ste se strinjali, nihče ni bil proti, da se kandidacijski postopek razpiše za 8 članov Programskega sveta RTV Slovenija, ki pa jih je zelo težko izvoliti. Mislim, da smo imeli 62 regularnih prijav, 62, zelo težko jih je izvoliti, ker morajo dobiti vsaj 10 glasov v trenutni sestavi Mandatno-volilne komisije, kar pomeni, da je najbrž potreben le nek dogovor. Ali pa da z nekimi iteracijskimi koraki izbiramo v nedogled teh 8, pa še to nam ni uspelo, smo izbrali samo 7, nič hudega. Predlagam kolegicam in kolegom iz LMŠ, da se aktivno vključijo pri spremembah novega zakona, o katerem je govoril minister, ki je napisan, osnutek je napisan, in da tu naredimo nek posodobljen zakon. Vsak javni zavod, gotovo tudi RTV Slovenija, potrebuje posodobitve. Tisti, ki smo ga sprejeli v mandatu 2004—2008, gotovo danes v takratni obliki in vsebini ne bi idealno funkcioniral. Je pa nekaj pomembno, tistega so potrdili ljudje na referendumu 25. septembra 2005, kar pomeni ob upoštevanju, da ima ljudstvo oblast v tej državi, da najbrž ni bil tako zelo slab, kot se mu še danes očita. Z moje strani in s strani mojega razumevanja vložitve tega predloga zakona, upoštevajoč, da ministrstvo oziroma Vlada pripravlja celovitejšo prenovo, jaz danes sklepa, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo, ne bom podprl. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospod Horvat, za vašo razpravo.
Ker ste me na začetku ogovorili glede teme, ki jo danes obravnavamo, moram reči, da do sedaj v nobeni razpravi še ni šla tema tako široko, da bi mogla posredovati; razen, zdaj moram priznati, v vaši razpravi, ko ste celo sami rekli, da boste razpravljal o vsebini, ki ni točka dnevnega reda; pa sem bila toliko korektna, da vas nisem vmes prekinjala in mešala vaših misli. Predlagam, da tudi ostalim razpravljavcem pustimo malce širšo razpravo, ker je to vendarle splošna razprava.
Zdaj nadaljujemo, k besedi se je prijavila predlagateljica.
Izvolite.

LIDIJA DIVJAK MIRNIK (PS LMŠ): Hvala lepa.
Jaz se moram odzvati na razpravo gospoda Horvata. Moram povedati, gospod Horvat, da v Listi Marjana Šarca ne potrebujemo ne moraliziranja, ne pokroviteljstva, niti ne nobene pridige, ker smo se 27. februarja na MVK držali aktualne zakonodaje. Res je ne potrebujemo. Ni vam treba biti tak politikant in vpletati še zraven gospoda Marjana Šarca. Samo toliko, ker to s takim veseljem radi počnete. Ja, gospod Marjan Šarec je odstopil, ker je tako ocenil, konec. Če je vam to všeč ali ne, pa je drugo. Je pa res, da če on tega ne bi storil, vi …, pa nima veze, bom končala. Podprli smo na MVK spremembe oziroma razpis za kandidacijski postopek, ker je potekel mandat članom programskega sveta, simpl kot pasulj. Kaj bi pa naj naredili, bili proti?! Sploh nobenega razloga ni bilo, zato pa danes predlagamo spremembo teh dveh členov. Pa mimogrede, vi ste na tisti seji povedali: NSi ni dobila nobenega kandidata. To ste rekli, tako približno, izbirali smo pa člane civilne iniciative, poslušalstva, strokovne javnosti. E, vidite, to je narobe, zato pa mi želimo spremembo tega, da NSi, ker ni dobila nobenega kandidata, pa – by the way – ga je, ampak pustiva to, ne bo imela na to več vpliva. Nobeden od nas tukaj v tej dvorani, to je cilj te spremembe, da se politika umakne iz programskega sveta, ker tam nima kaj iskati, to je cilj. In jaz bi od vas kot dolgoletnega poslanca z ohoho kilometrine – ki zelo rad moralizira in podučuje vse nas; pa okej, ker ste starejši pa bolj dolgo tukaj, v redu, poslušamo pač to – pričakovala, da boste to spremembo podprli, ker ste v teh letih političnega delovanja uvideli, da to ni prav. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Repliko ima gospod Horvat.
Izvolite.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospa podpredsednica.
Sem prav počaščen, da se je gospa predlagateljica oziroma poslanka v imenu predlagateljev oglasila na mojo razpravo. Če ste mojo razpravo razumeli kot poduk, sem še toliko bolj počaščen, je pa dejstvo, 27. februar, seja MVK še morda niti ni toliko kritična, bolj je kritičen 27. januar, prejšnji mesec. Takrat je Marjan Šarec odstopil in če ne bi, ne bi bilo toliko napak, ki se danes dogajajo, tega zakona ne bi bilo. Ni ga zrušila Nova Slovenija, kolegica Lidija, ni ga zrušila. Torej 27. januar, tam je izvirni greh vsega tega, kar danes vi ne morete akceptirati, zdaj ko ste prišli k sebi, da več ne vladate. Mi smo s težkim srcem vlado prevzeli, ker smo vedeli, kaj nas čaka, čaka nas epidemija in prazna skladišča in tako naprej. Edino, kar ste vi naredili, ste razglasili epidemijo, zdaj pa – tu imate državo, okuženo, virus je tukaj, takšen in drugačen. Hvala za vaš odziv, saj jih bo še več.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospod Horvat. Zdaj ste že drugič šli zelo zelo preko današnje teme. Današnja tema ni odstop bivšega predsednika Vlade in to ni bila replika, ker v repliki bi morali pojasniti, v čem ste bili napačno razumljeni v svoji razpravi, vi ste pa v bistvu polemizirali o razlogih za odstop Marjana Šarca, še drugo opozorilo danes.
Gospa predlagateljica? Ne.
Nadaljujemo z razpravo.
Dr. Franc Trček ima besedo.
Pripravi pa se mag. Elena Zavadlav Ušaj.
Izvolite.

DR. FRANC TRČEK (PS SD): Hvala lepa za besedo.
Literarni prispevki tudi v Državnem zboru so zelo raznoliki. Če si naprej postavimo vprašanje, kaj je in kaj naj bi bil oziroma bi moral biti RTV SLO, kot tudi uradno po zakonu to inštitucijo lahko imenujemo, sam osebno mislim, da je v veliki meri in bi še bolj moral biti to, kar jaz imenujem žlahtnost vsebinskosti. Vključno tudi z žmohtnostjo, ki komu pač ni povšeči. In ta žlahtnost, žmohtnost in vsebinskost je v vsej pestrosti platform, ki jih ta javni zavod zelo velikega pomena vsebuje – radio, televizija, MMC, digitalni del arhiva, regionalno in tako naprej. RTV Slovenija, kot je povedal eden od zaposlenih sindikalistov tam, ni le dnevnoinformativni program, kar številne moti, in ga je okoli četrtina po vsebini. Sam osebno mislim, da ga je preveč, v osnovi imamo tisti tretji program, tam se bi lahko tudi stisnili kakšni dnevni pregledi, kakšna debata, in to je to. Sam osebno bi raje videl kakšno kulinarično oddajo več. In pasulj ni tako simpl zadeva, Lidija. V enem dobrem receptu za pasulj pa piše – Stavite stari ekser i kašiku meda. Res je potem pasulj dober, z dobrim tetovcem. Če gremo na to, kaj je osnovna naloga nas tukaj, Državnega zbora. Jaz imenujem robni pogoji sistemov in subsistemov. V prvi meri seveda razumeti, s čim se ukvarjaš, sprejeti ustrezno zakonodajo, tudi zagotoviti peneze, da se ta zakonodaja lahko izvaja, tudi ustrezno javno izobraževanje, da imamo kadre, ki ga lahko izvajajo, ne pa neko partijsko kadrovanje. In v slovenskem ustavnem pravnem redu je vlada izvršilna veja oblasti, ki mora to izvrševati. In kdo smo mi tukaj v Državnem zboru, da bomo pa brekovali, kaj je okej, kaj ni okej, kakšna umetnost je v redu, kakšna umetnost ni v redu, kaj je sprejemljivo, kaj ni sprejemljivo; in se potem štopali, ali je Jožefa več na kakšnem programu, ali je Franca. Pa prosim vas lepo.
Ne bomo omenjal nekega gospoda, za katerega pravite, da se po šestdesetem letu plus ne bo spreminjal. Naj ta gospod ne bo užaljen. Moja pokojna babica je rekla: »Starega vola ne moreš učiti voziti.« Konec citata moje pokojne babice, pa mogoče boste zdaj tudi njo plemenito tožili pa jo bom zastopal. Ampak sam osebno menim, v neki družbi, ki misli sama sebe, katerakoli javna oseba, ki bi žurnalistke, ki ji nastavljajo ogledalo, imenovala prostitutke, bi bila medijsko mrtva. Stanovska žurnalistična organizacija bi to morala narediti. Ne glede na to, na kateri funkciji je bil, je ali pa bo. Pika, enostavno. Že pri sosedih Avstrijcih se bi to zgodilo, verjemite. Poznam nekoga, ki je nekaj zinil v parlamentu, pa je moral potem odstopiti zaradi tega. RTV Slovenija ni ne državna, ni ne partijska, ni javna hiša in tudi ni servis, kot ga številni pojmujete. Številni ga pač pojmujete na servis, da bi vam moral, kot rečemo v Beli krajini, rit gladiti, da bi vas moral pričakovati, kako ste oziroma smo ah in oh krasni. Zlasti desna provenienca v slovenski politiki tako rada govori o starem sistemu, kako je še vedno stari sistem, gor dol. Mi imamo res nekaj reliktov starega sistema. En ta relikt je recimo, da ta državni zbor, kot jaz temu rečem, še vedno žegna sodnike in sodnice rednih sodišč. Tukaj se zelo strinjam z bivšo predsednico Ustavnega sodišča, da bi bilo treba ta relikt starega sistema odpraviti. To sta nekako omenjala resorni minister Klemenčič in resorna ministrica, socialna demokratka, gospa Katič. Ker gre za ustavno spremembo, veste, kaj za to potrebujemo. Relikt starega sistema je, da tukaj žegnamo, kdo bo v neki komisiji, ki bo določala, kdo bo dobil Prešernove nagrade in priznanja. Relikt starega sistema je tudi, da se mi tukaj nekaj hrepenčimo oziroma da določamo tri četrtine sestave sveta RTV Slovenija. Iz nekih čisto operativnih razlogov logike števil bi bila nekoliko manjša številčna sestava verjetno bolj operativna, ampak naloga sebe misleče se družbe je, da omogoči avtonomijo sistemov in subsistemov, vključno z njihovo odgovornostjo. Profesorsko se temu reče profesionalna deontologija. Cerarjevi bi rekli – etika in morala neke profesije. In kaj mene dejansko že šesto leto boli v tem državnem zboru – pa ne bom rekel, da kdaj mene ni zaneslo v to smer –, da smo mi blazno ponižujoči do cele vrste profesij. Enkrat nekomu ne ugaja neka gospa Roš, drugi dan se bo slikal z njo. In se zelo strinjam z njo. Ne, klinc, jaz se ne bom več opravičeval za to, da sem dober poslanec, da se podobno – tudi kot kolega Marko, Meira, kar nekaj nas je tu, Violeta, Željko – zelo izdatno pripravim na seje Državnega zbora, da sem dvakrat zaradi tega skupaj klofnil pa bi tretjič skoraj umrl. In tudi se ne bom šel pingpongiranja na nobenih omrežjih z nekimi ljudmi, ki me bodo kar malo počez nabijali. Tudi s kakim kabinetnim državnim sekretarjem ne. Vi na desnici zelo radi berete esemese, pa vam bom še jaz nekaj prebral, čisto mimogrede: Berem, da je zoper tebe nek kazenski postopek. Če te pošljejo v zapor, obljubim, da ti prinesem konzerve pasulja. Ha, ha, ha, hecam se.
To ste vi, taki ste. Tudi glede nekega Janeza Janše izgubljati besede, pa prosim vas lepo, raje se naučim štrikati pri petdesetih letih, pa bom pri šestdesetih znal. In strinjam se tudi z Alenko Zupančič, o okusih se ne razpravlja. Sam osebno mislim, da je najbolj brihtna oseba v Sloveniji, ki pravi – po epidemiji gremo nazaj v neko normalnost. To, kar številni imenujejo janšizem, je del te nenormalnosti, ki jo je cela politika skupaj kurila. In če kaj, moramo iti stran od te, pod navednicami, normalnosti. Če kaj, se moramo kot zakonodajno telo premakniti v smeri tega, da bodo sistemi avtonomni. Tudi mi imamo, karkoli gledaš, na koncu neko sranje. Imamo tri združenja občin, pa novinarji se bomo levo pa desno delili, čudno, da se še gasilci niso razdelili, pri ljubem bogu. To je neka bedastoča, s katero moramo končati. In tu gre za dva v srčiki različna ideološka pogleda – Joško je zdaj šel ven –, ali vse živo etatizirati. On je nekako govoril – saj država je ustanovila, pa potem bi bilo treba še bolj …, kar pokojnemu gospodu Omanu pripisujejo; saj ni važno, kakšen je, važno, da je naš šalabajzer. Ne. Na drugi strani imamo pa pogled, ki je pogled 21. stoletja, deetatizirati je treba zadeve. Saj drugače bodo vsi mladi, ki imajo kaj pameti, iz te prelepe kokoške pobegnili ven, ne glede na res dobre restavracije.
In ena zadeva, o kateri bi se hotel pogovarjati, zdi se mi nujno uzakoniti moderiranje in deanonimizacijo komentarjev na vseh digitalnih platformah. Saj v osnovi, če ste malo iz te stroke kot jaz, veliko večino teh anonimnežev s srednje dobrim hekerjem, slabšim od Orniga, se ujame, jih najdemo. Pa meni vedno znova poskušate iz neke kleti vdirati v računalnik. Pa enkrat mi bo počil film! A veste, jaz sem 20 let nazaj z nekim Avstralcem, ki je živel na Novi Zelandiji, pedofile preganjal po internetu. Če mi poči film, bodo kaki serverji goreli. Vse se da na daljavo poštimati, spoštovana gospoda, ki tako radi bevskate in grozite vsemu živemu. In mi smo radikalni titoisti pa klon Venezuele, ponedeljkovo – naslavljam vas jaz, predsednik Vlade, na svoji privat televiziji, in 99-odstotno ste mi naklonjeni. Avtorefleksija. Politika je javna raba uma, jebenti, v šestih letih, kar sem tu, sem bolj malo videl te javne rabe uma, mogoče za pol vedra bi jo lahko napraskal. Včeraj je večina poslancev dobila neko knjigo Heineken v Afriki, saj ne vem, ali je to pod zneskom, ali moramo že prijaviti KPK, se moram pozanimati. Zakaj vam to sedaj omenjam? Na Nizozemskem imajo državni fond za raziskovalno novinarstvo. Kaj to pomeni? Da bi država plačala petim novinarjem, ki bi detajlno raziskali afero maske in o tem napisali knjigo. Ali bo ljudstvo toliko pametno, da bo nekomu dalo še drugo ali tretjo možnost, pustimo stati. To je družba, h kateri jaz osebno stremim. Jaz bi si želel tudi na RTV-ju več kvalitetne narodnozabavne glasbe, čeprav mogoče to ni ravno moje področje, ali pritrkovanje, vem, da je kolega tam stručko za to. Zakaj pa ne?! To je naša nesnovna kulturna dediščina. Seveda bi si želel tudi več Maribora. Pogostokrat imam občutek, da je samo Slovenija Ljubljanska kotlina oziroma del nje, pa imam rad Ljubljano. Zgodaj zjutraj se sprehajam po njej, ko večina vas še spi.
Če se dotaknemo partnerstva. Saj mi partnerstvo imamo podpisano med koalicijo in opozicijo, za vsako vlado je podpisano, partnerstvo se imenuje Poslovnik Državnega zbora Republike Slovenije, pika, konec. Nobene potrebe ni tam nekaj podpisovati, ker je sedanja vlada in predsedujoči … Kaj ste želeli? Tukaj se očita LMŠ, da to ni skomunicirano z deležniki, z javnostmi, kar je res do določene mere. Ampak v tem partnerstvu ste želeli, da bi dejansko pod mizo o zakonih razpravljali, da ne bi to šlo v javnost. To je politika demokratičnosti za 21. stoletje. Ni to nek star sistem, proti kateremu desnosučni blazno tulite. Saj po tej logiki sem jaz največji desničar, po Grimsovih definicijah ste vi največji levičarji, ampak pustimo stati. Zdi se mi, da bi mi potrebovali trezni premislek, katere vse sisteme deetatizirati, jih odlepiti od tega, da bomo mi tu vse živo žegnali. Verjetno bi nekdo rad, da še miss pa mistra Slovenije, ter katera popevka bo šla na evrovizijo, izbiramo v Državnem zboru. Včasih se mi zdi, da smo že na stopnji skoraj tozadevne norosti. Katera država v Evropi ima največ reguliranih poklicev? Nemčija. Zakaj le? Tudi dokaj močne sindikate imajo in verjetno si tam več občank in občanov, državljank in državljanov lahko privošči, da gre jest recimo v kakšno restavracijo z mišelinko ali kaj podobnega. Onkraj teh naših literarnih prispevkov, bolj ali manj ponesrečenih, v Državnem zboru je to naša naloga, zato smo v osnovi plačani; ne pa da bomo počez pametovali o vsem živem. Še ena zadeva, ki mi gre vedno bolj na jetra v teh šestih letih, nekaj so strokovne odločitve, nekaj so politične odločitve. Mi ne živimo v nekem stoletju, ko bomo zažigali čarovnice. Politika mora na način dobrega laika tudi strokovnost razumeti, pa ne samo tisto strokovnost, zaprto v milni mehurček tako imenovane moje politične opcije. Slovenija bo neka normalna, ko bova Štuhec pa jaz skupaj gosta na RTV Slovenija, pa recimo nek bivši novinar, ki je bil že pretepen, sedaj vas bom kar omenil, gospod Petek. Vi bi prvi morali reči vašemu prvemu šefu in glavnemu organizatorju vlade po 114. členu – Daj, pubec, umiri se malo. S tem bom končal. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Predlagateljica, izvolite.

LIDIJA DIVJAK MIRNIK (PS LMŠ): Hvala.
Samo medklic, spoštovani gospod Trček, mi smo skomunicirali z vsemi deležniki, poslali tudi vsem poslanskim skupinam, vendar niso se odzvale. Samo toliko o tem, ker ste o tem govorili. Gospod Horvat, ki ga sicer več ni tu, je prej omenil, da je osnutek RTV-zakona napisan in da naj LMŠ tvorno sodeluje pri tem. LMŠ je zmeraj tvorno sodelovala, tudi sedaj bo, vendar je seveda predpogoj, da ta osnutek sploh dobimo in da nam sploh kdo pošlje to, da vidimo, kaj je ministrstvo pripravilo. Mi namreč te informacije, da je ministrstvo to že pripravilo, nismo imeli. Jaz sem prejšnji mesec ministra na seji spraševala o tem in mi je povedal, da tega še ni. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Nadaljujemo z razpravo. Besedo ima mag. Elena Zavadlav Ušaj, pripravi pa se gospa Violeta Tomič.
Izvolite.

MAG. ELENA ZAVADLAV UŠAJ (PS SDS): Hvala za besedo, gospa podpredsednica. Prav lepo pozdravljeni, gospod minister in vsi ostali, kolegice in kolegi!
Že v 1. členu zakona je zapisano, da je Radiotelevizija Slovenija javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena. Hkrati pa predlagatelj v oceni stanja tudi poudari, da je temelj delovanja javnih servisov, kar gospodu Trčku ni pogodu, ker je zavod in je služenje, izobraževanje, obveščanje javnosti, zato vsebine posredujejo ne skozi poglede politikov, trga ali oglaševalcev, pač pa skozi poglede javnosti oziroma za javnost ljudi. Hkrati poudarjajo, da ni dobro, da imajo politiki upravljavske ambicije, kajti tako nekako so potem mediji podaljšana roka politike.
Tu se pa sprašujem, ali ni mogoče že do sedaj bilo tako in takrat je verjetno predlagatelju in drugim v opoziciji mogoče to bilo pogodu. Da je treba vrniti prevladujoč vpliv na delovanje javnega zavoda civilni družbi oziroma javnosti, pa je treba jemati s previdnostjo, kajti drugače se nam lahko zgodijo novi protesti, ker ne bodo v sami sestavi zastopana vsa društva, vsi tisti, ki bi želeli sodelovati. Že v sedanji sestavi je predlaganih 16 članov in jih tudi potem imenuje Državni zbor. Ti člani so pa odgovorno predlagani, vsaj upam, da je tako, da so bili odgovorno predlagani do sedaj in da so bili predvsem iz strokovne javnosti, ne pa kakršnekoli politične javnosti.
Predlagana sestava članov programskega sveta, kakršna je sedaj, je diskriminatorna. Določenim skupinam daje privilegije in večji vpliv na program, druge pa izključuje, ker jih ni med predlaganimi člani v novi sestavi. Predlog ja na žalost tak, da daje vtis, kot da bi že razpolagali z imeni, ki bodo zasedala ta mesta. Primerjava s tujino pa tudi kaže, da slovenska ureditev bistveno ne odstopa od ureditve ostalih držav v predlogu.
Mogoče pa ravno zato, da ohranite nadzor nad javnih zavodom RTV Slovenija, predlagate novo sestavo programskega sveta sedaj, ko je prišlo do menjave vlade. Predlagatelj želi ohraniti na tak način še vedno nadzor nad vsebinami in delovanjem javnega zavoda, kar pa ni v skladu s ciljem predlagane novele, s katero predlagatelj želi vrniti odločilno besedo civilni družbi in jo oddaljiti od vpliva politike. Pozor! Predlagatelj je zapisal – vrniti. Torej je do sedaj politika vplivala na delovanje članov programskega sveta, in to v času vlade Marjana Šarca. Hkrati bi pa rada poudarila, da mene bi bolj skrbelo to, da pomemben del usmeritev, ki jih je nadzorni svet naložil svetu, vodstvu RTV, ni bil realiziran, kot tudi, kakšna je dejansko vloga nadzornega sveta. Generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc je bil večkrat opozorjen glede vodenja zavoda, predlagal je tudi dvig prispevka, a ga je Ministrstvo za kulturo opozorilo, da je neutemeljen. To so tudi zadeve, ki bi nas poslance morale skrbeti. Hkrati bi pričakovala, da bi v predlogu spremembe zakona reševali tudi takšne težave.
Na koncu bi želela povedati, da velikokrat pogrešam tako v informativnem programu kot tudi v drugih oddajah vsebine in poročanje iz krajev, od koder prihajam, to je iz goriškega dela Slovenije. Še najmanj pa je poročanja s kulturnega področja, žal, kar me še bolj žalosti, saj bi to pričakovala od javnega zavoda, ki je zavod vseh nas in vsi za njegove vsebine plačujemo enako višino prispevka. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
K besedi se je javila predlagateljica.
Izvolite.

LIDIJA DIVJAK MIRNIK (PS LMŠ): Hvala.
Jaz bi mogoče samo kolegici Ušaj Zavadlavovi pojasnila, da nadzorni svet in programski svet sta dva organa in da danes ne govorimo o nadzornem svetu, o katerem ste vi razpravljali, ampak govorimo o spremembi programskega sveta. Mogoče samo toliko v razumevanje. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala.
Repliko ima gospa poslanka.
Izvolite.

MAG. ELENA ZAVADLAV UŠAJ (PS SDS): Zelo dobro poznam razliko med enim in drugim, ampak kar je pod vprašajem, je to, da nadzorni svet nadzira in je opozoril večkrat tudi na delovanje generalnega direktorja. Programski svet je pa tisti, ki bi moral upoštevati tudi usmeritve nadzornega sveta, a žal jih ni upošteval. Še vedno imamo generalnega direktorja, čeprav se je pokazalo že večkrat, da ne vodi dobro zavoda.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala.
Gospa Lidija Divjak Mirnik, izvolite.

LIDIJA DIVJAK MIRNIK (PS LMŠ): Jaz bi še enkrat ponovila, RTV je javni servis, a politika ga dostikrat dojema kot, v navednicah, objekt poželenja. Vendar je treba biti zelo pošten. Niso vse stranke pripravljene prestopiti meje dopustnega. Vsaj LMŠ ne. Vi ste namreč, spoštovana gospa, prej govorili o tem, da naš predlog daje vtis, kot da bi že imeli imena. Verjetno niste govorili o Listi Marjana Šarca, domnevam. Pri tem, da je RTV objekt poželenja, pravzaprav izstopa ena stranka. Ne razume, da RTV še zdaleč ni samo informativni program, samo 25 % je informativni program, spoštovane kolegice in kolegi, vse ostalo je ostalo. Ena stranka pa zavod razume kot plen in kot vzvod, kar pa ni prav.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Nadaljujemo. Gospa Violeta Tomić ima besedo, pripravi pa se gospa Janja Sluga.
Izvolite.

VIOLETA TOMIĆ (PS Levica): Hvala za besedo, predsedujoča.
Mogoče je to danes za mene ena najtežjih debat, kar sem jih kdaj poslušala v teh šestih letih. France Prešeren je rekel: »Le čevlje sodi naj Kopitar.« In sedaj ljudje, ki razen tega, da je šef preko nekaj tvitov povedal, da so predobro plačani na RTV in da jih je preveč, taki ljudje, ki jih moti, ko prižgejo televizijo, da ni programa, ki bi si ga oni želeli, želijo zamenjati kar generalnega direktorja in cel nadzorni in programski svet, da bi se njim ugodilo. 2 milijona prebivalk in prebivalcev je v Sloveniji in nikoli ne bo ugodeno vsem. Zato se mi zdi res huda ta debata in zelo nevarna, kajti RTV Slovenija je največja kulturno-umetniška ustanova v Sloveniji. Napad na RTV Slovenija je napad na kulturo tega naroda. Kako ni jasno, da politični interes tukaj nima kaj opraviti? Večkrat mi tukaj očitate teater. Mogoče je moj govor drugačen, ker je pač naučen, natreniran, ker je moja izobrazba takšna, sem diplomirala iz umetniške besede in gledališke igre. Umetniška beseda se včasih sliši komu preveč umetno, žal, slišimo pa tudi poslance, ki komaj izgovarjajo slovenščino in jih ne razumem tukaj, zato se opravičujem, če vam ni všeč moj način razprave. Tudi meni marsikateri ni, pa ne očitam poklica, pravniškega ali pa celo osnovne šole nekaterih poslancev, ki dejansko ne morejo včasih razumeti, o čem se pogovarjamo. Žal. Ampak takšna je volilna zakonodaja in vsi so predstavniki določenega spektra. V več kot 30 letih gledališkega dela sem od 80. let sodelovala z RTV Slovenijo. To je ustanova, ki daje prakso ljudem, ki se šolamo za gledališče, radio, film in televizijo, in to edina. Tako je bila ena mojih prvih oddaj Mladi mostovi na Radiu Slovenija, bila je oddaja za Slovence v zamejstvu in po svetu. Tam sem brala kot mlada igralka spise slovenskih otrok, ki se učijo slovenščine od Avstrije do Avstralije. In vsi so me imeli radi, ni bilo ideoloških delitev. Delala sem ogromno literarnih nokturnov, radijskih iger, na Televiziji Slovenija smo delali številne televizijske zabavne oddaje, takrat so še snemali gledališke predstave, kar se mi je zdela velika izguba, ko so to prenehali početi. Ogromno ljudi ni moglo v gledališče, predvsem na podeželju, in so lahko videli velike umetnike slovenskega gledališča od doma. Tudi neinstitucionalne gledališke predstave so snemali, TV drame, filme. Delala sem Telerime na otroškem in mladinskem programu, ki je bila ekranizirana poezija za otroke, kajti vemo, da mnogi starši preberejo pravljico, ne preberejo pa poezije, in to smo jim približali. Sinhronizirali smo številne risanke v slovenščino, in to najbolj kvalitetno možno, dobili smo veliko mednarodnih priznanj za sinhronizacije. Tega komercialna televizija ne bo delala, ne bo delala kvalitetno, ker bo uporabljala neprofesionalne ljudi, ki bodo sinhronizirali. Najmlajšemu kadru, otrokom, ki ne znajo brati podnapisov, je zelo pomembno, kakšno slovensko besedo slišijo prvič. Potem je bila tukaj Sanjska dežela, potopisna oddaja, Najšibkejši člen, ki ga bolj poznate. Od celega spektra jaz ljudi sodim po tem, kaj so gledali in s čim me potem zmerjajo. Igralec je pač prisiljen delati vse, od gledalca je odvisno, kaj si od tega izbere. Jaz si ne drznem soditi, kaj je prav, vi pa si drznete soditi, kaj je prav.
V 80. letih, ko sem začela delati, nacionalka je preživela osamosvojitev, prehod iz socializma v kapitalizem in se je temu nekako prilagajala. Ni bilo vse popolno, daleč od tega. Ampak kje pa je kakšen popoln svet, razen v diktaturi seveda? Tam je edino popolno, ker se ve, koga se uboga. Drugače nikoli ne moreš zadovoljiti vse.
Do leta 2004, ko sem jaz nazadnje tam delala, na kvizu, je bila politika odsotna na nacionalki. Ko so se hotele nekatere stranke bolj profilirati in reklamirati preko nas, ki smo že imeli ime, sem vprašala urednika, če bi lahko kandidirala na eni listi, pa je rekel: »Ja, samo odločiti se boš morala. Ali kviz ali kandidatura.« Se pravi, da niti otroške oddaje ne bi mogla voditi ali nastopati na televiziji, če bi bila članica ene od strank. To je bilo vse, do tako imenovanega Grimsovega zakona. Ko sem prihajala tja po letu 2004, so rekli bivši sodelavci: »Violeta, ti ne veš, kako hudo je to postalo.« Vojna iz parlamenta se je preselila na nacionalko. Bili so levi uredniki, desni uredniki, levi programi, desni programi. In seveda nikoli nihče ne bo zadovoljen, nemogoče je biti. Tako imenovana uravnoteženost v kulturno-umetniški sferi nima kaj početi. Ne moreš ti imeti leve in desne umetnosti. Slika ni leva, desna. Gledališka predstava ni leva, desna. In dajte prosim enkrat razumeti, da nacionalna televizija ima pod sabo zgodovinsko pomemben Arhiv Republike Slovenije, ima Big band, enega najboljših v Evropi, če ne še širše, ima simfonični orkester, otroški in mladinski program, kulturno-umetniški program, glasbeni program, regionalni program, ker ste rekli, da bi gledali stvari iz svojega okraja, zabavni, filmski, dramski, športni. Vi pa kar naprej samo o informativnem, ker ne govori tako lepo o vašem predsedniku, ker, ne vem, nima pogovornih oddaj po celo uro. Prej je kolega Trček rekel, ja, Venezuela. Ne, Severna Koreja. Tja očitno gremo. Pozivanje k neplačevanju naročnine, prispevka, si en predsednik vlade sploh ne bi smel privoščiti. To je isto, kot da mi opozicijski poslanci rečemo, nehajte plačevati davke, dokler je ta vlada na oblasti, ker jim ne zaupamo, ker nam ni všeč, kar delajo, in nam ni všeč, kako delijo denar. Ali se vam to zdi normalno, vas sprašujem, vas na desni? Res je, odvija se vojna za javni medij, javno RTV, ki, kot je poudaril predstavnik zaposlenih, ni javna hiša, kot jo nekateri zmerjate. Absolutno tudi je nedopustno, da mi en poslanec tam reče, da bi socialno stisko ljudi rešil, če ne bi plačevali 12,75 evra televizijskega prispevka. Pa uboga država, ki reši gospodinjstvo s prispevkom 12,75 evra, s tem se pa odreče tem istim ljudem, ki so mogoče odmaknjeni in daleč od centra, daleč od kulturnih prireditev, odreče se jim, da njihovi otroci gledajo kvalitetno sinhronizirane svetovne risanke, da gledajo zabavni program, da gledajo kvalitetne filme. Pa kdo je tukaj na glavo padel? Dejansko trpim, neskončno trpim, ko poslušam te nebuloze, jaz, ki sem več kot 30 let honorarno sodelovala z RTV Slovenija, kjer sem se učila, kalila. Dejansko res ne razumem, govorite o svobodi medijev. Ja, samo pod pogojem, da so prijazni do mene. Kakšna pluralnost je to? V redu, v programskem svetu, nadzornem svetu je kar veliko humanitarnih organizacij in civilnih družb. Bistveno je, da skozi te humanitarne organizacije in civilnodružbene organizacije ne pride notri spet politika. Tako kot mi nismo smeli snemati, če smo bili člani kakšne stranke, nihče od te tako imenovane civilne družbe ne sme biti član stranke, če naj sodeluje v organih upravljanja javne RTV. Ti napadi na javno RTV so seveda, ja zdaj smo najmočnejši, največji, in dajmo si jo podrediti. Napadi na vse in vsakogar so postali nova normalnost, in to je tisto, kar mene skrbi. Da se napade celo Ano Roš, največjo svetovno mojstrico kuhanja, ker je tvitnila nekaj, kar predsedniku vlade ni bilo všeč. Kam smo prišli, vas sprašujem. Da minister Počivalšek izjavi, mi se nismo šli teatra, mi smo delali. Ali je jasno, da se tudi v gledališču res trdo dela, ali smo tako primitivno padli na civilizacijsko dno, da ne razumemo, da sta kultura in umetnost izjemnega pomena, da se v gledališču dela tudi za silvestrovo, ko vsi drugi počivajo, sobote, nedelje, da je treba imeti, ko prižgeš radio, glasbo, da je treba imeti dostop do duhovne hrane, drugače smo kot človeštvo propadli. Prej ste omenjali, da je treba deanonimizirati raznorazne tvite. Najhujše je, da imajo imena in priimke, pa se nič ne zgodi. Pravite, da bi mogoče kakšni raziskovalni novinarji napisali knjigo, kar se nam je dogajalo med nabavo opreme. Kaj pa to pomaga? Imamo knjige, raziskovalni novinarji so pisali knjige: Kaj nam pa morejo, Prevarana Slovenija, Domoljubje zapisano v z ničlami. Tam notri so dokumenti, tam notri niso izmišljene zgodbe, tam notri so kopije pogodb, pa se nič ne zgodi. Žalostno je to, da se ponižujejo različne profesije, ja, in da so novinarke prostitutke, da je javna hiša RTV. Ampak, veste, RTV se je gradila skozi desetletja v eno najpomembnejših ustanov, ki jih imamo v Sloveniji. Jasno je, da bi si jo radi kot plen prilastili tisti, ki se počutijo trenutno najmočnejše. Ampak saj ne boste večno na oblasti. Kaj pa, če zmaga druga opcija ? Takrat boste pa skakali v zrak in govorili o pluralnosti medijev in o spremembi zakonodaje. Absolutno se naj politika umakne iz javne RTV, naj pustijo stroki, da dela svoje. Tako kot se nimamo kaj v klinični center vtikati, pa se je tudi dogajalo, da se je diskreditiralo zdravnike, ki so imeli drugačno mnenje kot uradna vlada. RTV Slovenija je tako pomembna, da če vam bo, na žalost, z vašo večino uspelo jo razgraditi, se nikoli več ne bo postavila na noge. In takrat šele bomo začutili, da smo izgubili enega osnovnih gradnikov državotvornosti. Kajti ne bo glasbe, ne bo umetnosti, ne bo prakse za mlade ljudi, ki se … Ja, kar mahajte, tako je! Ne bo prakse za mlade ljudi, ki se izobražujejo za kulturno-umetniške poklice. Kako si vi predstavljate državo brez državne umetnosti, brez državne televizije, ki bo samo piskala in govorila o velikem vodji ure in ure? Mislim, da mladi v taki državi ne bodo živeli, ker njih več sploh ne zanima, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni. Njih zanima, kaj bo jutri, njih zanima živeti v pluralni družbi, v družbi, kjer bo kaj optimizma in veselja, kjer bodo imeli kakšne perspektive. Zato se bom do konca borila, da zadržimo vsaj malo zdrave pameti in spoštovanja stroke. Pa tudi tu v parlamentu. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospa Janja Sluga ima besedo, pripravi naj se gospod Aljaž Kovačič.

JANJA SLUGA (PS SMC): Hvala lepa.
Izkušnje z razpravami v Državnem zboru, vsakič ko se vsaj kot del točke dnevnega reda pojavi beseda RTV Slovenija, so take, kot je tudi današnja, da se na koncu koncev potem vsi ukvarjamo s tem, kakšen je program, kaj nam je všeč, kaj nam ni všeč, česa bi si želeli, česa si ne bi želeli. Jaz pa mislim, da ni to prava razprava in nismo pravi ljudje, da bi o tem razpravljali. Naša naloga ni razpravljati o tem, kakšne so te vsebine, kaj je komu všeč, kaj nekomu ni všeč. Tudi ni naša naloga razpravljati o tem, koliko časa se komu ali pa kateri politični opciji namenja na tej radioteleviziji. Bolj bi bilo treba pogledati neka konkretna dejstva, konkretne številke. Zagotovo konkretna številka je minus 3,2 milijona, kolikor je v letu 2019 RTV Slovenija pridelala minusa, že tretje leto zapovrstjo. So pa tudi druge številke, ki govorijo v prid temu, da se pa vendarle program na RTV Slovenija spreminja, izboljšuje v smeri, da je dejansko opaziti razliko, da je opaziti dvig kvalitete, da je ljudem bolj všeč. Pojavljajo se komentarji, da ljudje zadnje čase ta program bolj spremljajo, da so kvalitetni filmi, da so kvalitetni dokumentarci. Tudi to je ena plat zgodbe, pa čeprav bi stranka, iz katere prihajam, lahko marsikaj povedala tudi o programu RTV Slovenija. Tega si ne bomo dovolili, ker v SMC vsakič vedno znova zagovarjamo, da morajo biti mediji samostojni, da morajo biti avtonomni. Seveda pa javna radiotelevizija, za katero vsi prispevamo ta RTV prispevek, mora v prvi vrsti služiti informiranju civilne družbe. To mora delati tako s programom kot tudi z neko široko dostopnostjo, z naborom vsebin, s tem, da se omogoča javni dostop do vseh programov, do vseh vsebin, da se zagotavljajo tudi nove tehnologije, da se sledi razvoju na tem področju in tako naprej.
Ampak kot rečeno, danes je na dnevnem redu sprememba zakona. Kot sem poudarila, cilj je pravi in ga v SMC podpiramo. Še več, jaz osebno sem mnenja, da v resnici bi morali prav vse člane programskega in nadzornega sveta imenovati nekje drugje. Kot je že bilo danes rečeno, Državni zbor ima pristojnosti nekih imenovanj v takšne in drugačne sestave, o katerih jaz sama mislim, da ne bi smel imeti s tem opravka. Tudi o sodnikih govorim, pa še o marsičem. Mi tukaj nismo strokovnjaki s teh področij, mi smo tukaj politiki, ukvarjamo se s političnimi vsebinami. Presojati o tem, kdo je primeren za sodnika, kdo je primeren za ta ali on položaj, je za moje pojme malo absurdno. Zato podpiram namen, da se politika iz RTV Slovenija umakne. Menim, da je to dobro. Menim, da je to v korist tako hiše kot civilne družbe. Zagotovo je pritrditi trditvam predlagateljice, da smo vsi ujetniki famoznega zakona o RTV Slovenija, ker se pač moramo tega zakona držati in po trenutno veljavnem zakonu tudi imenovati predstavnike v programski svet ali v nadzorni svet. Je pa absolutno nekorektno s strani predlagateljice, da to očita samo trenutni koaliciji. Vsakokratna koalicija je ujetnik tega zakona, ne samo trenutna. In vsakokratna koalicija se je dolžna tega zakona držati in vsakokratna koalicija, vključno s tisto, v kateri ste bili sami, imenuje predstavnike. Očitek, da ima trenutna koalicija večino, vsakokratna jo ima. Tudi vi imate svojega člana. Dovolite, da povem, kolegica Lidija, ker jaz sem vas zelo pozorno poslušala. Če gremo brat magnetogram, je bilo to z vaše strani izjemno nekorektno. Tudi vi imate svojo članico, ki je bila imenovana na seji Mandatno-volilne komisije 5. aprila 2019, predlagatelj Poslanska skupina Lista Marjana Šarca. To je v programskem svetu. Imate pa tudi člana v nadzornem svetu. S tem ni nič narobe, da ne bo pomote in da me ne boste narobe razumeli, niti slučajno. Kot pravim, zakon določa postopek imenovanja in tega postopka smo se dolžni vsi držati. Ampak nekomu očitati, da se je tega držal, zase pa govoriti, da se pač mora, je pa nekorektno.
Kot rečeno, v SMC si želimo, da bi se način imenovanja tako v programskem kot nadzornem svetu spremenil. Po našem mnenju mora odražati tisto sfero, kateri je v prvi vrsti medij namenjen. To pa je civilna družba. Ampak da bo odražal to civilno družbo, pa smo prepričani, da tega ne more narediti poslanski zakon. Ne naš, ne vaš, ne katerikoli poslanski zakon, pač pa je treba k temu pristopiti širše, z vključevanjem stroke, z neko širšo javno razpravo in z nekim širšim konsenzom, kdo in na kakšen način bo v tem odsevu civilne družbe v sestavi programskega sveta zastopan.
Jaz ne bom govorila o tem, kar je bilo že danes nekajkrat izpostavljeno, da ste slabo izbrali ali pa niste slabo izbrali. Ne. Težko okarakteriziram ta nabor kot dober ali slab. Niti slučajno ne menim, da je dober ali slab. Se pa sprašujem ali kot neko reakcijo na neke stvari, ki so se dogajale in so bile danes že pojasnjene, naredimo en tak nabor, ali ta nabor odraža dejansko stanje. Mislim, da ga ne. Mislim, da bi bilo treba širše razmisliti, da bi bilo treba vključiti, kot sem rekla, tudi stroko in preveriti, ali in na kakšen način bodo zastopane katere organizacije. Mogoče je potem malo problematično, na kakšen način pa te organizacije izmed sebe potem imenujejo ali pa predlagajo tega svojega predstavnika.
Kot je že bilo danes tudi izpostavljeno, dva člana imenuje predsednik republike in mogoče je tudi to malo treba predebatirati, ali je to primeren način ali ni primeren način – katera dva, zakaj ta dva, zakaj predsednik republike? In tako naprej. Kot rečeno, tudi teh pet članov, ki jih imenuje Državni zbor, v resnici po mojem mnenju niti ne rabi imenovati Državni zbor. Ampak okej, kot sem rekla, menim, da bi bilo treba o tem opraviti širšo razpravo, nameniti dovolj časa in priti do nekega konsenza, poslušati tiste, ki so tu zapisani, poslušati tudi tiste, ki jih mogoče tukaj ni, pa jih je kar nekaj, in potem narediti eno tako sliko, ki bo ustrezno odražala dejansko stanje.
Ampak tisto, kar je pa dalo SMC tudi misliti, ko smo brali teh nekaj členov te spremembe, je to, kar sem povedala tudi že v našem stališču. Menimo, da ni potreben prenove samo programski svet oziroma način imenovanja programskih svetnikov, pač pa tudi nadzorni svet. Glede na stanje na RTV Slovenija je treba razmisliti o statusu te hiše, tega javnega zavoda, ker smo mnenja, da mogoče ta organizacijska oblika ni primerna za namene oziroma otežuje delovanje sami RTV. Kot sem omenila prej tudi sam status novinarjev, kot javnih uslužbencev, kjer so dejansko v nekem odvisnem razmerju in tako naprej. Še marsikaj je, kar bi bilo treba spremeniti. Ampak kot rečeno, te spremembe, ki so potrebne, morajo biti strokovno utemeljene, morajo biti širše predebatirane in morajo biti potem tiste, ki ne bodo te hiše potisnile še v slabši položaj, kot se trenutno nahaja.
Bil je problematiziran tudi en poskus menjave dveh nadzornikov pred iztekom mandata. In tu se strinjam, SMC je podprla, da se je pridobilo mnenje ZPS in je tudi mnenju ZPS popolnoma sledila. Ampak kaj se počne zdaj s tem predlogom? Počne se natančno to, kar se je očitalo temu poskusu zamenjave dveh članov nadzornega sveta. Natančno to. Arbitrarno se poseže v programski svet, ki je bil imenovan za določen čas, z določenim mandatom, in se ga enostavno zbriše. In tu imam jaz težavo. Jo imam. V prehodni določbi namreč piše, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha mandat članov programskega sveta. Kar tako. Tu bi si pa želela tudi slišati, kaj pa na ta člen, to je prvi odstavek 4. člena, pravi Zakonodajno-pravna služba. Meni se zdi ta člen sporen. Vem, kakšen je namen, vem, kakšni so cilji, vem, kaj želite doseči. Tu smo si zagotovo enotni, ta stališča delimo. Ampak kar zbrisati člane programskega sveta, kar vseh 29 z danes na jutri, se mi zdi pa problematično in se mi zdi s pravnega vidika sporno. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima predlagateljica Lidija Divjak Mirnik.
Izvoli.

LIDIJA DIVJAK MIRNIK (PS LMŠ): Hvala lepa, spoštovani podpredsednik.
Jaz se moram odzvati na nekatere stvari, ki jih je kolegica Janja Sluga povedala. Kar se tiče članice programskega sveta, ki prihaja iz LMŠ. Res je, bila je imenovana, ampak bila je imenovana izključno zato, ker je nekdo odstopil iz programskega sveta, in bila je imenovana iz kvote političnih strank. To je prvič. Kar se pa tiče tega, ko govorite o tem novem predlogu, o osnutku, ki očitno sedaj že obstaja, pa ga v opoziciji še nismo videli, vi ga očitno že poznate, jaz upam, da točno vse to, kar govorite, ste že do sedaj delali, ste se že vsi koalicijski partnerji uskladili in sedaj boste povabili tako strokovno javnost kot tudi nas v opoziciji, da zadeve predebatiramo in potem od vas pričakujem, da boste tudi sprejeli kakšne predloge, ki jih bomo dali. Ne tako kot v koronazakonih, ko od 270 amandmajev niste sprejeli niti enega oziroma enega, ker se je datum popravljal. Jaz si želim tega sodelovanja, vas pa vabim, da vi danes podprete prvo branje pa lahko vse te zadeve tudi do drugega branja popravimo. S tem v Listi Marjana Šarca nimamo nobenih težav. Se pa bojim, da ta modernizacija RTV zakona, o kateri govorite, ne bo najbolj usklajevana. Mogoče se motim, me boste popravili, ampak se bojim, da se te vaše želje ne bodo uresničile, da bo največja vladna stranka to pripravila sama, vas bo zgolj seznanila ali še to ne, kar je pač praksa, da ne boste vi kreatorji, sokreatorji, ampak boste kreirani. Mogoče se pa motim pa mi boste sedaj povedali, da že vse to, kar govorite, kar bi naj mi naredili, delate vi že sedaj v koaliciji s tem novim predlogom. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Replika Janja Sluga.

JANJA SLUGA (PS SMC): Hvala lepa.
Kolegica Lidija, vse mi je jasno, vsi člani, ki so imenovani v programski svet, so imenovani zato, ker je nekomu potekel mandat, ali zato, ker je nekdo odstopil. Vedno. Pri tem ta vaša članica ni nič drugačna od vseh ostalih. Problem je samo v tem, da zadevo predstavite na način, kot da je nekdo drug uzurpiral ta programski svet, vi ste pa zgolj sledili zakonu. Samo v tem je problem. Vsi sledimo zakonu pri imenovanju teh članov. Vsi. Tudi vi.
Druga zadeva. Ne vem, kje sva se tako razumeli ali pa se nisva razumeli, ampak jaz nisem v svoji razpravi niti enkrat omenila osnutka nekega zakona. Ga nisem. Sedaj interpretirati mojo razpravo, kot ste rekli, osnutek, ki očitno že obstaja. Jaz ne vem nič o tem osnutku. Vem toliko kot vi, toliko, kot je minister sam povedal. Jaz tega osnutka nisem videla in ne vem, ali nastaja ali ne nastaja, vem samo to, kar sem sedaj tukaj slišala in o njem sploh nisem govorila. Tako da govoriti sedaj o osnutku, je malo tako. Nisem tega omenjala, ga ne poznam. Ko se potem pogovarjamo, da vi ali pa mi želimo biti sokreatorji. Mi je – kdo? Mi v SMC si želimo, da bi bili sokreatorji in kreatorji stroka, ne mi. Mi si niti ne želimo. Tisto, o čemer sem jaz govorila, je, da bi bila opravljena javna razprava, da bi stroka sodelovala, da bi deležniki, vsi, ki jih to zadeva, povedali svoje in da bi osnutek nastal na podlagi take razprave. Ne na podlagi razprave v naši poslanski skupini ali vaši. Niti slučajno. Najbolje bi bilo, da sploh ne bi mi soparticipirali pri pisanju tega osnutka, ampak da bi to počela izključno stroka.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Aljaž Kovačič, za njim bo dobila besedo Tina Heferle.

ALJAŽ KOVAČIČ (PS LMŠ): Hvala za besedo, predsedujoči. Spoštovani minister, kolegice in kolegi!
Mogoče bom začel, kjer je kolegica Sluga končala. Strinjam se s kar nekaj dejstvi, ki jih je povedala. Da glede določanja programskega sveta in nadzornega sveta ne bi smelo biti odločanje v Državnem zboru. Dejstvo je, da odkar je ta zakon pripravil poslanec Grims, je to tako in vsakokratna politika, koalicija je ujetnik tega. Je pa dejstvo, da vlada Marjana Šarca ni imela večine v parlamentu, kot je rekla kolegica Sluga, da ima vsaka koalicijo večino. V našem primeru to ni bilo. Sestava tega sveta, ki ga nekako spreminjamo, je iz več članov. Moramo ločiti, kar je tudi že kolegica Lidija povedala, nekaj se imenuje na predlog političnih strank, nekaj pa je predlog gledalcev in poslušalcev. Morali bi v teh primerih slediti nekim moralnim in etičnim zadevam, nekatere stranke temu sledijo, druge ne. In logično, da je potem Državni zbor, kjer so v politične stranke imenovani ljudje, ki so blizu neki politični stranki, ne razumem pa, da tam, kjer je na predlog gledalcev in poslušalcev, se prijavijo različni ljudje, in ni izbran nekdo, ki dela 30, 40 let v novinarstvu, medtem ko je izbran človek, ki je kandidiral v neki politični stranki in ki javno poziva k temu, da se ne plačuje RTV naročnine. Mislim, da je pa to vsakemu, ki tri sekunde razmišlja, jasno, da to ni predstavnik poslušalcev, ampak predstavnik neke politične organizacije, ki bo sledil tudi njenim navodilom, ko bo prišlo do nekih glasovanj.
In, ja, dejstvo je, da to ni sistemski zakon, da tudi vse to, kar smo kot predlagatelji v LMŠ predlagali, ni idealno, zato pa imamo danes prvo branje. Tudi zato mi je toliko manj razumljivo, zakaj kolegica Sluga ne bo podprla tega zakona, če je javno govorila, da je za to, da se politika umakne. In tudi glede tega, kar je rekla, katere organizacije smo predlagali, da tudi mogoče prehodne določbe niso takšne, kakršne bi morale biti, menim, da lahko zakon amandmiramo in v drugem branju lahko izglasujemo javno predstavitev mnenj in še enkrat povabimo vse organizacije v to dvorano, da povedo svoja mnenja, in zakon poskušamo narediti še boljši, kot ga predlagamo v Listi Marjana Šarca. Mi ne rabimo nobenega sporazuma, ne v smislu parlamenta ali na nivoju predsednikov parlamentarnih strank, ampak se lahko mirno usedemo in dejansko ta zakon izboljšamo.
Toliko za začetek. Zdaj pa bi se morali predhodno vprašati, ne samo, kaj je RTV Slovenija, ampak kaj so mediji. Mediji so neko komunikacijsko sredstvo. Imamo različne, od časopisov, radia, televizije, nenazadnje tudi interneta, iz katerih v današnjem času prihaja največ medijev, ki so dejansko »pojedli« časopise oziroma take oblike medijev, kot so bili v preteklosti bolj dostopni in tudi nekako lažje berljivi.
Dejstvo je, da je Radiotelevizija Slovenija javni medij, ni ne državni, še manj pa ni vladni medij, čeprav si mnogi to želijo. Problem je, da mnogo ljudi sploh ne ve, kako velika struktura je Radiotelevizija Slovenija. Zahvaljujem se kolegici iz Levice Violeti Tomić, ki je bila del tega in je tudi podrobno opisala, kaj vse dejansko ta medij dela. Vemo, da imamo glede televizije tri programe, imamo regionalne centre, radie in še mnogo, mnogo več. In res je, da to ni zastonj. Ta znesek, ki ga plačujemo, 12,75 evra, za nekatere pomeni več, za nekatere manj, odvisno, koliko ima kdo prihodkov. Sam menim, da je to zelo malo, v primerjavi s tem, kolikor na drugi strani dobimo. Moramo se zavedati, da neka javna televizija ni komercialna televizija. In če si lahko komercialna televizija privošči neke resničnostne šove, kjer bodo gospodarske družbe na veliko oglaševale med reklamami, ima javna televizija oziroma je imela, na primer, meni zelo ljubo oddajo Radovedni Taček. In dvomim, da bodo med oddajo Radovedni Taček – ne vem, koliko je oddaja trajala, 45 minut – imeli vmes petkrat reklame, da bodo razni pokrovitelji oglaševali, da bo potem lahko ta oddaja delala plus. Se pravi, moramo se zavedati, da je nekaj izobraževanje, nekaj je standard, nekaj pa je, kaj ljudje radi gledajo in kaj prinaša večji dobiček. Tudi sama gledanost neke oddaje, če jo gleda, na pamet govorim, pol milijona ljudi, neko oddajo pa pet tisoč ljudi, ne pomeni, da tista, ki jo gleda pol milijona ljudi, doprinese več nekemu ljudstvu. Finale lige prvakov gleda 3 milijarde ljudi, in če rečem tako, tudi če tega ne bi nihče gledal, ne bi nihče nič slabše živel, pa tudi ne bi bil bolj izobražen. Kar o nekih številkah govoriti, je nekoliko zgrešeno.
Moramo iti tudi nekoliko nazaj, kaj je Radiotelevizija Slovenija pomenila za samo Slovenijo. Bilo je že omenjeno, da je ključno oziroma zelo pomembno vlogo odigrala med samo osamosvojitvijo. Lahko se vprašamo, kako bi se odvijali tisti dnevi med samo osamosvojitveno vojno, če ne bi imeli tako kakovostnega in rednega poročanja dejansko v vse domove v Sloveniji. Potem imamo na radiu botrstvo, ki je ne vem koliko denarja že priskrbelo revnim. Vključujejo se različni umetniki, športniki. Če bi bilo vse tako slabo, kot vi govorite, dvomim, da bi se tako eminentni strokovnjaki – od športnikov, glasbenikov, ki dosegajo vrhunce na svojem področju, dejansko odločali, da sodelujejo v nekih zadevah. In ko napadete hišo, napadete tudi vse ljudi, ki z njimi sodelujejo. In ja, dejstvo je, da bi lahko marsikaj bilo drugače, ampak zdaj gledati s svojega vidika, da je tebi oddaja všeč ali ne in je potem zdaj to slabo ali ne, je smešno, če lahko tako rečem. Ko si v vlogi politika, je dejstvo, da te mediji nadzirajo in o tem poročajo. Ja, velikokrat je tudi neresnično. Tudi o meni je bilo že marsikaj napisanega, pa ni bilo to res, ampak imaš več drugih vzvodov, da se na to odzoveš in pozoveš. Da jih pa zmerjaš preko twitter računov in se spuščaš na nek nivo, ki ne pritiče tvoji funkciji, pa je dejansko zelo žalostno.
Danes je bila že omenjena Venezuela, tudi Severna Koreja. Ko poslušam nekatere, iz njihovih ust razberem, da bi si mogoče želeli takšno javno televizijo, da če bi Slovenija tekmovala na svetovnem prvenstvu v nogometu, pa bi jo Brazilija premagala 5 proti 0, da bi slovenska radiotelevizija poročala, da je Slovenija zmagala 3 proti 0, naslednjih deset let, kot je v eni izmed držav, ki je bila omenjena. Zdaj pavšalno govoriti, da ima hiša 3 milijone minusa, kako bi bilo tako lahko priti na nulo ali da bi televizija morala delati celo dobiček, je tudi nekoliko smešno, kajti vemo, da so se stroški povečali, nenazadnje se je Zujf, ki ste ga vi, spoštovana SDS, sprejeli, začel hvala bogu sproščati, so se povečali stroški, tudi prekarce so začeli redno zaposlovati in zaradi mene ima lahko radiotelevizija še dodatnih 3 milijone minusa, če bomo s tem prekarce zaposlili v neko redno zaposlitev. Tukaj je še in še nekih zadev, pa da tukaj zdaj neka poslanka govori, da bi se Kadunca moralo zamenjati, je res nekoliko žalostno, kajti za to so neki organi, ki to delajo, in potem tudi na podlagi neke papirologije, neke pridobljene informacije se o tem odločajo. Zato je toliko bolj pomembno, da tam sedijo ljudje, ki se v to razumejo, ne pa nekdo, ki je politično nastavljen, kajti če danes poslanka reče, bi ga morali zamenjati, bo to slišal oziroma se bo najverjetneje poklicalo človeka, ki je nastavljen iz te politične stranke, in bo potem tega človeka res zamenjal, zato ker njegova stranka tako govori in mislim, da si tega nihče ne želi.
Zakaj pa se vse to dogaja? Moja teza, bom šel nekoliko širše. Diktaturo lahko ti uvedeš na dva načina. Lahko jo uvedeš z vojsko, lahko pa jo uvedeš preko medijev. Se pravi, da medije uničiš in nekako na lahek način, ne z neko agresijo vojakov, prideš do diktature. Velikokrat se govori, da je Orban diktator, da je Orban diktator. Nekateri govorijo, da je diktator, drugi govorijo, da ni diktator. Dejstvo je, da ni diktator, ki bi tam vladal …

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Kolega, programski svet RTV je točka dnevnega reda.

ALJAŽ KOVAČIČ (PS LMŠ): Ja, se bom navezal na programski svet. Dovolite mi deset besed.
Dejstvo je, da je izvoljen v parlamentu, da ima dvotretjinsko večino, ampak se moramo vprašati, zakaj je prišel do te dvotretjinske večine. Zato ker v teh državah, kjer se to dogaja, ni več relevantnih medijev, ki bi informacije, resnične informacije pripeljali do ljudstva. Podobno si želi tudi največja vladna stranka. Ko je poslanec Grims, sicer ne vem, kako je med vsemi strokovnjaki, ki jih najverjetneje nekaj imate v svoji stranki, ravno človek, ki trdi, da ni globalnega segrevanja, spisal ta zakon, je del tega zakona bila tudi uvedba Slovenije 3. Ker ste si potem vi mislili, da če bodo ljudje gledali Slovenijo 3, da se bo povečala vaša volilna baza. Zdaj vseeno ljudje še doma gledajo, razmišljajo in nekako to vidijo, zato ste morali iti korak dlje in ustanoviti Nova24TV. Ker še vedno niste uspeli narediti tega, kar je uspelo nekaterim drugim državam, ste šli v tretjo fazo, se pravi zaničevanje in žaljenje vseh medijev, da dejansko več ne bi objektivno poročali. Dejstvo je, ko bo Radiotelevizija Slovenija padla, ko ljudje ne bodo več slišali informacij, ki so resnične, bodo živeli v nekem kraljestvu in tudi najverjetneje zaupali ljudem, ki jim lažejo.
Sam sem zelo zadovoljen z Radiotelevizijo Slovenijo. Mogoče več kot polovico programov ne gledam, mi niso zanimivi, ampak je pa veliko tudi po mojem okusu in dejansko nimam nikakršnih problemov, da tudi to plačam. Strinjam pa se s tem, da bi se morala politika enkrat za zmeraj umakniti iz tega javnega zavoda in naj novinarstvo in ljudje, ki so za to poslani, tudi svoj poklic opravljajo. Želim pa si tudi več spoštovanja med politiki, mediji in tudi sodstvom, kajti samo napadanje njih in žaljenje njih dejansko ne pritiče nekim funkcijam, nekim izobraženim ljudem in tudi ne naši državi.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Jaz bi predvsem razpravljavce prosil, sploh tiste, ki ste predlagali zakon, da se držite vsebine zakona, ne pa vseh drugih zadev, ki nimajo z zakonom nobene zveze.
Besedo ima kolegica Tina Heferle, za njo pa dobi besedo Mojca Škrinjar.
Izvoli.

TINA HEFERLE (PS LMŠ): Hvala lepa, gospod podpredsednik.
Velikokrat slišimo, tudi v tej hiši, da bi se moral prispevek za RTV kar ukiniti, da ni nobene dodane vrednosti od tega programa, da tega nihče ne gleda in tako naprej. Če bi bilo vse to res, če bi bilo temu tako, potem RTV ne bi bil tak predmet poželenja vladajoče koalicije oziroma potem taka vladajoča garnitura ne bi kar tako ad hoc želela menjati treh članov nadzornega sveta še pred iztekom njihovega mandata. Očitno RTV vendarle predstavlja neko interesno področje, na katerem poskušajo posamezne politične stranke, ne vse, zagotovo ne vse, pa morda tu lahko celo uporabim ednino, torej je RTV interesno področje, na katerem posamezna politična stranka poskuša prevzeti nadzor in oblast nad javno televizijo.
Očitki predlagatelju, da smo bili na oblasti in da bi takrat lahko predlagali to zakonsko spremembo in da zakaj to delamo zdaj, ko je na oblasti druga garnitura, je odgovor čisto preprost, smo ga danes že enkrat slišali pa ga jaz ponavljam. Do zdaj še nobena druga oblast ni kazala tako velike tendence po prevzemu in nadzoru javne televizije, kot jo kaže ta. Zato je danes predlagana sprememba zakonodaje, zato šele danes. Vsem je verjetno jasno, kako se lahko prevzame oziroma osvoji nadzor nad RTV, preko programskega sveta, ki imenuje generalnega direktorja, ta pa predlaga potem imenovanje direktorja radia in televizije. Poskus menjave nadzornikov s strani vladajoče garniture, kot sem že omenila, niti ni zdaj tako zelo presenetljiv, je pa bil tak predlog nezakonit. Na to je opozorila celo Zakonodajno-pravna služba, ko je poskus koalicije, da zamenja nadzornike, kljub temu da jim mandat še ni potekel in da niso obstajali drugi zakonski pogoji za menjavo, ocenila za nezakonito in neustavno. Ravno to so tista dejanja, ki neposredno kažejo na to, da se vladajoča stran ne more izogniti skušnjavi, da izglasuje prav vse, karkoli si pač zaželi, ker ima to večino v parlamentu. Zato smo v LMŠ mnenja, da potrebujemo spremembo, ki bo tovrstne zlorabe omejila, verjetno jih ne bo povsem odpravila, ker je to odvisno od etičnosti in zakonitosti ravnanja vsakokratne oblasti, ne pa povsem od zakonskih določb.
Ko sem omenila ta neuspeli poskus menjave, tu ne gre za postopek, kot ga je prej omenjal gospod Horvat v svoji razpravi, ko je omenjal tisti februar, kjer je šlo za postopek, za redni postopek in za pripravo razpisa. V tem vašem primeru je šlo za nezakonit poskus menjave nadzornikov, kar je čisto nekaj drugega. In nenazadnje še nekaj, kar je po mojem mnenju tudi zelo pomenljivo. Na eni strani od predsednika vlade lahko beremo tvite, ki so zelo kritični do javne televizije, celo podcenjevalni in zaničljivi do RTV, do posameznih novinarjev. Ali pa recimo smo bili priča pisanju, naslovljeno na Svet Evrope, ki RTV predstavlja celo kot pristransko in politično motivirano televizijo, na drugi strani pa se nam kaže očitna težnja po podreditvi javnega servisa, torej RTV. Očitno želi vlada, po njihovem mnenju levo usmerjene RTV, spremeniti v servis, ki bo bolj naklonjen aktualni politiki. Nekaj podobnega smo lahko slišali v današnji razpravi ene od poslank SDS.
V resnici pa je RTV javni medij in Republika Slovenija je njegova ustanoviteljica, ampak to še ne pomeni, da je RTV državni medij. To je bistvena razlika, ko govorimo o institucionalni avtonomiji in uredniški neodvisnosti, kar RTV vsekakor mora imeti, in politika se v delovanje tovrstnega javnega servisa ne bi smela vmešavati.
Že stališče Poslanske skupine NSi, sem jih prej pozorno poslušala, so rekli, da RTV pogosto neobjektivno poroča. Takšno vmešavanje politike, takšno komentiranje, komentar politike novinarstva, da je neobjektivno, pomeni neposredno vmešavanje politike v novinarsko svobodo. Če politik komentira – kaj je to drugega, kot poskus vsaj posrednega vplivanja na medij? Tako kot so to tudi zloglasni tviti. Skratka, politika v RTV ne sodi. Jaz mislim, da bi se moral tukaj vsi strinjati. Če ste res za to, da se politika umakne iz javne televizije, kar v našem predlogu predlagamo, pa če vsebuje naš predlog kakšen člen, ki je sporen, ki ga lahko v zakonodajnem postopku še popravimo pa izboljšamo, potem lahko počakamo na to, da pridemo v drugo branje, kjer bomo pridobil tudi mnenje ZPS, tako kot so kolegi iz SMC izpostavili. In to pomeni, da bi lahko kvalitetno dodelali ta naš predlog.
Spoštovani kolegi iz SMC, da bi se to lahko zgodilo, morate pa vi ta predlog novele spustiti čez v drugo branje. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Mojca Škrinjar, za njo pa bo razpravljal Marko Bandelli.
Izvoli.

MOJCA ŠKRINJAR (PS SDS): Hvala lepa.
Danes razpravljamo o organu, ki kroji politiko Radiotelevizije Slovenija. To politiko doživljam z mešanimi občutki. Kot otrok, ob koncu osnovne šole sem začela brati že prvo stran Dela, ne le zadnje, kjer so bile zabavne stvari, sledilo je očetovo opozorilo: pusti to, to je politika. Sam pa je vedno nadaljeval z natančnim branjem prve in druge strani. Seveda sem mu sledila in ga nisem ubogala. Zanimalo me je, zakaj se na prvi strani mnogokrat pojavi tema z udarnim naslovom, nato se vztrajno ponavlja dan za dnem in nekega dne čudežno potihne. Potem ko se je oče končno sprijaznil z mojimi interesi, mi je rekel, da je to manipulacija, skrivanje pomembnejših stvari.
Danes žal doživljam javno RTV vse prevečkrat podobno – kot manipulacijo, kot izkrivljen sistem informiranja. Pa naj bo to usklajen in hujskaški ritem Tarče ali obskuren termin Pričevalcev. Še najbolj iskreno je sporočilo obrazne mimike voditeljice informativne oddaje, ki z očitnim nelagodjem sprejema odgovore predsednika vlade, ki je uspešno opravila z epidemijo. Mogoče tudi za Levico zanimiv Zygmunt Baumann v obrambo sprejemanja neznancev ali tujcev v delu Postmoderna etika pove: »Če bi bilo mogoče kognitivni prostor projecirati na zemljevid mesta, države ali modernega sveta kot celote, bi prevzel obliko arhipelaga in ne kroga ali kakega drugega zgoščenega sklenjenega lika. Za prebivalce modernega sveta je družbeni svet razkropljen po širnem morju brez pomenskosti v obliki številnih večjih ali manjših madežev védenja, oaz pomena in pomembnosti sredi enolične puščave. Večina dnevnih opravkov preživi potujoča med semiotično praznimi prostori s fizičnim premikanjem od enega otoka do drugega. Otoki se med seboj ne stikajo, niti jih ne moremo zamenjati. Vsak od njih skriva drugačno védenje, pomene, pomembnost. Da bi ohranili identiteto vsakega od njih, je treba sprejeti določene ukrepe, ograditi obalo, zajeziti morske tokove. Z drugimi besedami, zadržati neznance na njihovem mestu.«
Čeprav je odstavek in delo namenjeno drugačnim tujcem, se zlahka prepoznam med tujci tudi sama, ko je v družbenem svetu, ki ga predstavlja javno informiranje, zgrajena trdna obala, ki preprečuje drugo mnenje. Kot da bi v smislu konstruiranja realnosti želel javni informativni servis oblikovati arhipelak edine resnice. Resnice predmoderne družbe, kjer je ena elita, ena partija, ki določa miselne parametre, se proglaša kot edina in naša in nepogrešljiva, z obilo načrtov, kako ta arhipelak še bolj utrditi, ki seveda terjajo še dodatna sredstva, še dodatne zaposlene poleg že 2 tisoč 200 zaposlenih. Državljanke in državljani, ki se počutijo ob nekaterih informativnih oddajah, debatah in komentarjih RTV Slovenija kot tujci v lastni domovini, me pogosto sprašujejo, kdaj bomo ukinili RTV prispevek in pozivajo k neplačevanju. Povsem lahko razumem njihovo odrinjenost in njihove občutke delim, saj sama ravno iz zgornjih razlogov s težavo, z veliko težavo plačujem prispevek. Se razume, zakaj. Še bolj razumem ljudi z majhnimi dohodki, mnoge upokojence, ki si te stroške tudi težko privoščijo. Za mnoge od njih pa to predstavlja eno redkih oken v svet. Že zato bi bilo pošteno informativne in debatne oddaje, pa tudi siceršnji spored urediti pošteno in moderno. RTV Slovenija mora pretrgati popkovino s predmodernim, subjektivnim načinom dela, program oblikovati tako, da bo zadostil različnim pogledom, tudi nas, ki se danes počutimo kot tujci. Zato mora biti programski svet sestavljen tako, da skrbi za vse državljanke in državljane, ki imamo različne poglede, prepričanja, svetovne nazore.
Upornost in radovednost ter veselje dela z ljudmi me je na moji poklicni poti pogosto vodila preko vodilnih mest. Ob zaključku posamezne zaposlitve sem se vedno zahvalila svojim sodelavkam in sodelavcem z besedami: hvala vsem, ki ste me podpirali, še bolj pa tistim, ki ste me ovirali, od vas sem se največ naučila. Zato menim, da če že imamo javno RTV, ki naj v prvi vrsti informira javnost in razvija slovenstvo, da naj ta poroča korektno, kjer se nameni enaka količina časa poročanju in komentiranju o ukrepih koalicije in odzivih opozicije korektno, kjer se jasno izpostavi razlika med informiranjem in komentiranjem. Hkrati pričakujem dober kulturni in izobraževalni program z oddajami, ki ne najdejo mesta v komercialnih televizijah, ki bodisi nimajo denarja za pripravo takih oddaj bodisi je njihov kulturni domet prenizek za kaj takega. Ne morem zanikati določene kakovosti dela programa Radio televizije Slovenije. Ne morem pa sprejeti mnenja, da je v tej ustanovi vse v redu. Moje mnenje delijo še številne državljanke in državljani, in to ne le tisti, ki so jih s plakatih na sejah programskega sveta šikanirali z označbami in grožnjami, temveč vsi, ki si končno želijo normalnosti v Sloveniji in konec manipulacij mnenj. Sestava programskega sveta je ključna, zato da dobimo nepristransko, profesionalno ustanovo, ki bo krepila intelektualni potencial, slovenstvo, domoljubje in zmožnost kritične presoje poslušalk, gledalk, poslušalcev ter gledalcev. Naj v nasprotju Zygmunta Baumana citiram Johna Donna: »Noben človek ni otok, vsi smo del celine.« Smo del celine, toda različni smo. Politiki smo glasniki te različnosti. O njej moramo razpravljati in se usklajevati. V razpravah sem danes slišala tudi trditve o politizaciji in o politiki, ki se naj ne bi vtikala sem in tja. Jaz mislim, da je politika časten posel, zato se mi zdi vnaprejšnje obsojanje dela politike in politikov nizkotno. To pomeni, da ne cenimo svojih volivk in volivcev. V čem je civilna družba boljša od politike? Politiki smo pridobili zaupanje državljank in državljanov. Že zaradi njih se moramo počutiti cenjeni. Kako kolegice in kolegi sedite lahko v poslanskih klopeh in zanikate lastni izvor in lastno delo? Ste politiki in hkrati se zaničujete. Ne vem, zakaj imate predlagatelji tak pogled, in tisti, ki podpirate ta predlog. Imate vso pravico, da se lahko zaničujete, če se že hočete. Jaz pač cenim svoje volivce, ki jih predstavljam.
Kar zadeva civilno družbo, poštenost in novinarje, je tudi tukaj zelo raznoliko polje. Tukaj moram omeniti tudi packarijo skupine 571 ljudi, ki so se imenovali novinarji in so v tujino pred predsedovanjem leta 2008 poslali kopico laži. Če govorimo o novinarski srenji, ki jo iz Levice tako podpirate. Novinarska srenja, to je tista srenja, ki je med drugim podpirala založniški kapital in priobčila v času, ko je bil uveden evro, 24 člankov o ukinitvi delovnih zvezkov v obrambo založniškega kapitala, v primerjavi s sedmimi članki o aktualni temi – uvedbi evra. Mi tukaj zastopamo volivke in volivce. Kot predstavniki države na različne predloge imenujemo tudi predstavnike v programskih svet RTV, ki je javni zavod, in to povsem kvalificirano, saj ga je ustanovila država. Vlada, ki je ustanoviteljica srednjih šol, imenuje svoje predstavnike v sveta zavodov, imenuje predstavnike v svet Drame, drugih gledališč, Slovenske filharmonije, ker je pač ustanoviteljica. In politiki smo ljudje, ki moramo delati častno in odgovorno. Verjamem, da bo vlada znala oblikovati zakonsko zasnovo programskega sveta tako, da bo ta deloval v korist kakovostnega programa, uravnoteženega programa in bo sprejemljiv, vsaj večinoma, za vse državljanke in državljane. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Marko Bandelli.
Za njim pa bo razpravljal Zmago Jelinčič Plemeniti.
Izvoli.

MARKO BANDELLI (PS SAB): Hvala, predsedujoči, za besedo.
Že v predstavitvi stališča stranke SAB smo nakazali smer, v katero stremi naša stranka, kakšna je naša vizija, kakšen je naš pogled na to spremembo tega zakona. RTV Slovenija je edina javna neprofitna radiotelevizijska organizacija v Sloveniji in tako mora tudi ostati. Mora ostati. Predvsem javna in predvsem neprofitna, ker to je interes naše države, nas vseh. To je televizija, ki je pomembna zaradi kulturnega pomena, socialnega, državnega, nacionalnega; in mislim, da je to tudi prav. Kaj je zdaj pred nami tukaj? Mene malo skrbi, res me resnično malo skrbi, kaj se dogaja na RTV v tem trenutku. Vse eno čez drugo, jeze, obtoževanja, neprimerne komunikacije, če bi tako rekel, kaj vse prihaja ven. Kakšne želje so tudi o spremembi sistema, za katerega mislim, da je povsem dober. Če izgubim samo eno minuto. Ko smo na odboru imeli predstavitev nadzornega sveta, kaj smo tam vse slišali, kaj vse je prišlo iz ust določenih strank, same kritike zaradi treh milijonov in pol ali ne vem, koliko je bilo minusa, odhodkov nad prihodki, če bomo rekli strokovno, večjih odhodkov nad prihodki. Potem na koncu sreča, ker nisem mogel več poslušati vse te kritike, te gromozanske izgube, to je nekaj neverjetnega, neka izguba, da bomo zapravili praktično RTV vsak trenutek, sam dal nalogo, da mi prinesejo, da preberem na hitro bilanco stanja, izkaz poslovnega uspeha, mislim, da sem edini poslanec prebral celotno. In kaj se je pokazalo potem tukaj od RTV, če ne bi se dvignile plače za tista dva razreda, bi zavod imel milijon in pol dobička, plusa. Govorim o teh izrazih, da nas ljudje razumejo. In ta manko, ta majhna razlika, to se da zelo enostavno s pravimi posegi in notranjimi ukrepi popolnoma spraviti v to, kar zavod mora biti, da pokaže na koncu pozitivno nulo; in zato so zavodi. Drugače bi bila podjetja.
Kaj zdaj s tem predlogom, kaj je s tem predlogom? To znižanje članov, tu se tudi mi strinjamo, saj ni nobenega problema znižati števila članov. Povsod je malo preveč članov, ker potem vpliva na tak ali drugačen način, ali pa preveč kaosa prehaja v notranjosti. Tisto, kar je meni sporno tukaj, je tistih 5 strank, ki bi dobile svojega člana notri. Pri tem sem jaz zelo zelo skeptik, ker to je absolutno diskriminatorno do ostalih strank, ki so v parlamentu. In ker mi govorimo v tem trenutku o javni RTV, o javnem zavodu, ki mora biti … Tudi jaz se strinjam, da bi bilo boljše, da ne bi bilo politike zraven, ampak o tem bom govoril potem. V tem trenutku, če že politika je, zakaj mora biti 5 strank, ki zastopajo interes Državnega zbora in Republike Slovenije, ker praktično mi tukaj zastopamo cel narod, proporcionalno vsak toliko ljudi. Se pravi, da proporcionalno toliko ljudi ne bi bilo zastopanih v javnem zavodu, ker bi samo pet privilegiranih strank imelo svojega zastopnika v programskem svetu. Ali je to pošteno? Ne, to je totalno diskriminatorno do ostalih. In če rečem še dve besedi glede tega, v tem trenutku lahko naštejemo, tam bi imeli zastopnika SDS, LMŠ, SD, Levica in SMC. Vsi ostali smo nič, ampak vsi ostali smo ena tretjina parlamenta. Predlagati tak način rešitve ni prav, ni pošteno do ostalih. Če bi pa rekli slučajno, da bo vsaka stranka, ki pride v parlament, imela enega svojega predstavnika, tudi to ne bi bilo prav. Ko eden reče, imam 25 %, ti jih imaš 5,5; pa bomo imeli vsak en glas. Vsak en glas, tako bi bilo pošteno, zastopanost bi bila v njem. Koliko, na kakšen način, o tem se da vse pogovarjati. Ampak to je treba razumeti, zakaj mora imeti pet strank svojega predstavnika in ostali nič. Vem, ampak ni prav. In to ni prav.
Gremo na drugo fazo. Vam dam še en primer, predsednik, dovolite mi, ker moram še to povedati. Imamo pet strank. In v tem trenutku, ko je moda, da preskakujejo razni poslanci iz ene stranke v drugo, in da bi bil ravno tisti prehod, ko bi šel en član, tak ali drugačen, iz ene stranke v drugo. In kaj bi potem na sredini zamenjavali, ti si član moje stranke, čakaj, pazi zdaj, tisti član je šel k moji stranki, ker je prestopil, ker se mu ne zdi ideologija več prava ali sistem dela v parlamentu tak, kot njemu paše. In potem moramo zamenjati na polovici, na tretjini sezone tudi novega člana. Kam bomo mi prišli s takim sistemom?! Tako ne gre. Enostavno tako več ne gre. Potem pride tista faza, kjer naj bi potem bili nevladniki na primer, da bi pripustili nevladne organizacije. Pomislite vi, kaj bi se potem zgodilo tukaj. Kdo so te nevladne organizacije, ali veste, koliko jih je? Koliko jih je? Kaj bi one naredile potem tu! Na kakšen način bi reprezentativno pokazale resničnost interesa ljudstva, saj je ena nevladna bolj pametna kot druga, za njih. Eden se bori za eno, drugi za drugo. Pa zdaj še te nevladnike plača država. Vse te nevladnike plača država, kar je tudi prav, jaz se tudi strinjam, da obstajajo, ker tudi morajo biti, da delajo eno balanso med tem, kar se dogaja. Ampak kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo njih? Potem bi bil šele kaos, garantiram. Takrat bi bil pa res res problem. Zakaj ne damo raje predloga, da bi bil sistem interesnih enot, združenj, interesnih organov, kot ima Državni svet. Kdo pride v Državni svet? Saj je točno napisano, kdo lahko pride noter in kaj zastopajo v Državnem svetu, koga zastopajo. Je en način, tudi način. Jaz lahko dam predloge, ker verjetno vidim malo bolj široko kot nekateri drugi, ne vem, vprašam.
Kulturniki, kolikokrat smo govorili o kulturnikih. Jaz jih razumem stoprocentno, vem točno, in bog varuj, da jih ne bi imeli, ker brez kulture tudi država ne bi obstajala. Zdaj naj bi dali pa kulturnike na taka odločilna mesta, kakor da kulturnik ni opredeljen. Ni enega kulturnika, ki bi ga poznal, da ne bi bil opredeljen, vam garantiram. Ga ni! Ne obstaja niti en kulturnik, ki ne bi bil opredeljen, stoprocentno. Ne govorim, za kaj opredeljen, me ne zanima, za koga je opredeljen, ampak je. Spet ne bi bilo prav, tudi to ne bi bilo v redu. Vem, da je težko, jaz tu odpiram kup vprašanj, takih in drugačnih, ampak to je argument, ki je zelo pomemben. Javna RTV, ki jo plačujemo, pošteno plačujemo naročnino. Jaz se prav bojim dobiti na mizo, res povem, nov zakon. Jaz se ga v tem trenutku bojim dobiti na mizo, ker vem, vsaj sem prepričan že 50 %, kaj me čaka. In ker sem v Odboru za kulturo, ga bom tudi celega moral analizirati v nulo, in ga bom, in potem bomo začeli delati cahe gor, kaj je in kaj ni in kam se obrača. Vsak zakon je dober, če je za ljudi, za državo; ne pa individualno, ne pa strankarsko, ne pa opredeljenostno, samo na en kraj, ker jaz mislim, da ravno to bomo dobili na mizo, da se bo lahko dalo možnost. Da se bo vplivalo še več, kot se lahko zdaj. In zdaj pa se ne, po mojem se ne vpliva toliko.
Poslušal sem pismo, ki ga je prebirala gospa iz SDS zraven mene. V eni točki je navajala: »Tudi nas, ki se danes počutimo tujci.« Na televiziji. Pa kaj je to možno, da sploh nekaj takega en človek napiše: »Tudi nas, ki se danes počutimo tujci.« Kaj se počutiš tujce? Ker si prepričan od drugih, da je RTV levičarski medij. Kje piše to, kdo je rekel to? Jaz sem prepričan, da je v tem trenutku zelo pošten medij, izredno pošten medij, ki daje možnost vsakemu, da lahko trobi na vrhu njegove ideologije. Saj imamo primere točno, katere, ne bom več govoril o teh ljudeh, točno vemo, o čem govorim. Da ne dam primera, ki je bil včeraj, kaj smo, kaj ste potrdili včeraj glede Prešernovega sklada. Mislim, kakšna imena so bila notri. Sramota za Slovenijo, določena imena, ki so bila notri, sramota! Kaj so tista imena delala notri? To je bilo pa paritetno, res ste zbrali take člane, da ne bo nihče mogel reči, da je tukaj enosmerno, enostransko. Res ste zbrali taka imena, ne bom govoril o imenih, ker ne maram nikoli govoriti o imenih, ampak je bila zame polomija od polomije od demokracije. Pa ste vedeli itak, da bo izglasovano, pa je šlo naprej. V redu, bomo videli, saj bomo videli rezultate. Da ne govorim o drugih rečeh, ki prihajajo ven. Ta nov zakon nas absolutno zanima, ga bomo preučili in bomo videli, kar je. Govoriti meni o političnih zadevah v RTV, normalno, da določene politične zadeve so. Gospod minister Simoniti, poslušajte mene, ko sem bil jaz predsednik nadzornega sveta leta 2013 in 2014, ali veste, kdo je bil predsednik programskega sveta. Vam povem jaz, kaj je bil. Človek, ki je dva dni prej, ko smo imeli glavno sejo, bil glavni govornik na enem nacionalističnem shodu. Glavni govornik, glavni. To je bil predsednik Programskega sveta RTV, gospod Štular. Saj ni nič, saj je na vseh videih, saj ga kažejo povsod z veliko zastavo SDS, z vsemi rečmi, kar je treba, vse, kar je, ampak to je bilo legitimno.
Sedaj pomislite, da bi zdaj bilo obratno, da bi tukaj bi en pošten sabovec na primer. Ali pa iz druge stranke, jaz sem dal primer svojo, ker mi smo poštena stranka. Se imamo za pošteno stranko in racionalno stranko, ne za destabilizacijsko ali revolucionarno, to, kar se dogaja dandanes. Nismo mi to, mislim, da je to tudi jasno. Pomislite, da bi bil en član programskega sveta iz Levice na primer, da bi bil glavni govornik tam spredaj s tistimi ubogimi kolesarji in predsednik Programskega sveta RTV. Kaj bi vi naredili? Kaj bi vi delali? En mesec bi trobili, kaj se dogaja. Ko sem bil jaz, sem ga samo vprašal: Kaj si delal tam? »Ja, sem bil, ker moja vloga je bila tudi to.« Dobro, prav, sem rekel. Predsednik programskega sveta. Tisti, ki izbirajo danes tudi generalnega direktorja. Ker to bo treba spremeniti. Kaj ima programski svet za izbirati administrativnega direktorja?! Ker po celem svetu v vseh zavodih izbirajo vedno nadzorni sveti, ne programski. Programski svet ne izbira direktorja za televizijo, ne izbira direktorja za radio, ne izbira direktorja godbe, ker jih ima tri orkestre. Ne vem, koliko jih imamo na RTV, sem tudi zadovoljen, ker so zelo pridni. Ne pa generalnega direktorja, to dajte na mizo, minister, če hočete napraviti malo sprememb v tej zadevi.
Glede tega zakona bomo videli, kaj je, kaj ni. Pametno je, da se nekaj spreminja. Počasi je treba razmišljati o drugačni poti tukaj, ne gre tako naprej. Se strinjam z vami, ampak kakšno zadevo boste pa vi dali za mizo, me res zanima. Upam, da bom čim prej dobil, ker vidim, da bo dosti, bo močno, se bo treba zelo poglobiti v te zadeve, ker že verjamem točno, kaj približno je noter. Ja, ne more biti drugače kot tisto, kar razmišljam. Demokratičnost, stoodstotna, v tem bomo potem nastopali in videli, za kaj se gre. Če bodo pa dobre reči in vse, kar je, mislim, da nima nihče problema tukaj potrditi. Mi smo kooperativni, mi smo dokazali večkrat, da smo kooperativni in smo bili zraven za. Ne pa ekscese, ne pa enostranske zadeve, demokratične, res demokratične, v tistem pa bomo videli potem naprej. Jaz zaenkrat sem zaključil, predsednik. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Zdaj govorimo o sedanjosti in zakonu, ki je vložen. Prihodnosti prepustimo zakon, ki bo vložen.
Besedo ima Zmago Jelinčič Plemeniti.
Za njim pa bo dobila besedo Jerca Korče.
Izvoli.

ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI (PS SNS): Hvala lepa.
Pred sabo imamo še en politikantski zakon, ki nima pravzaprav nobene vsebine, ampak je zgolj namen, da se poskuša čim bolj dezavuirati dejansko delovanje RTV Slovenija in to delovanje pripeljati še bolj v kremplje tako imenovane leve kohorte. Če vzamemo željo, ki izgleda, ki evidentno bruha ven iz tega zakona, vidimo, da je predlagateljem v interesu samo to, da prevzamejo programski svet v svoje roke. Ne zanima jih recimo to, da ima Kadunc 4 milijone minusa, ker so si dvignili plače; ne zanima jih to, da je zaposlenih okoli 2 tisoč 500 ljudi, kar je približno skoraj dvakrat toliko kot v Angliji na BBC. Ne zanima jih to, da plačujemo prispevek za to, da v zadnjem času gledamo 20, 25, 30 let in še več let stare serije na televiziji, da televizija predvaja same po tujih vzorcih pripravljene oddaje, za katere plačujemo velike denarje. Skratka, to ni pomembno. Ni pomembno. Pomembno je to, da je treba podrediti programski svet sebi. Pa če gremo malo po vrsti. Recimo pravijo gospodje in gospe, ki so predlagali zakon, da naj bi po enega člana imenovale nevladne organizacije v javnem interesu, baje na področju športa. V Sloveniji imamo več kot 27 tisoč nevladnih organizacij. Kdo bo izbral enega izmed teh? Že tako ali tako te nevladne organizacije, razen izjem, zanima samo denar, zaslužek. In kaj bodo potem, se bodo stepli med sabo, kdo bo tukaj noter sedel? To je velika neumnost. Potem, enega člana imenujeta Društvo slovenskih pisateljev in Združenje dramskih umetnikov. Kaj pa Društvo novinarjev Slovenije, pa kaj pa Združenje novinarjev in publicistov, ali bojo oni tudi noter? Ali kaj se gremo tukaj?
Hecno je to, da se noter navaja, da mora imeti enega člana noter organizacija gluhih in naglušnih, enega člana pa organizacija slepih in slabovidnih. Tisti, ki so gluhi ali naglušni, radia ne morejo slišati. Tisti, ki so slepi in slabovidni, ne morejo televizije gledati. To se pravi, kaže se namen. Kaže se samo namen, da se uničuje tisto, kar je postavljeno, kajti ustrezni sedaj obstoječi člen v zakonu je stokrat boljši kot ta predlog, ki so ga pripravili. Ima pa prejšnji zakon tudi eno napako, kar se pa ponavlja tukajle, in piše, da enega člana imenuje italijanska narodna skupnost in enega člana imenuje madžarska narodna skupnost. To so predstavniki interesnih skupnosti, ki ne sodijo v Državni zbor, ki sodijo v Državni svet kot interesne skupnosti. Tudi tukaj je napisano. Ne more to enostavno biti, ker tudi če bi že hoteli kaj takega, potem bi lahko zahtevali samo še, da na Madžarskem mora biti v madžarski javni televiziji slovenski predstavnik in v Italiji na RAI tudi en predstavnik. Vendar tega v obeh sosednih državah ni, kajti tisti sosednji državi sta državi; mi pa zaradi nekih levičarskih usmeritev, kvazilevičarskih usmeritev, vedno bolj postajamo neka krajevna skupnost, zblojena popolnoma. Hvala bogu je zdaj vlada drugačna, ji je nekaj do tega, da država obstane, ne pa da se proda v roke kaj jaz vem komu vse, tudi Sorosu po določenih povezavah. Kolega pa jaz ne razumem, kakšna nacionalistična prireditev je bila, ko je nekdo govoril tam. Mislim, da ni nič slabega, če kdo reče s ponosom, da je Slovenec. To je dobro, na žalost je premalo takih, ki s ponosom rečejo, da so Slovenci. In kar se tiče nacionalnosti pa nacionalizma, treba je vedeti, da nacija pomeni državo; in tista stranka, ki je nacionalna, pomeni, da je državnostna. Tega pač nekateri ne razumejo, nekateri pa nočejo razumeti. Sicer pa ni čudno, kako bi razumeli, saj hočejo v nov programski svet postaviti, da enega člana izmed visokošolskih učiteljev imenuje Katedra za novinarstvo Fakultete za družbene vede. Pa lepo vas prosim. Že tako ali tako FDV določa, kaj kdo sme reči in česa ne sme reči. Pojdite si pogledati tiste pimpeke iz FDV, ki določajo, kaj se sme objaviti na Facebooku in česa se ne sme objaviti. Pa lepo vas prosim, to je sramota za Slovenijo. In zdaj bodo FDV-jevci, ki niti ne vedo, kakšnega spola so, odločali, kaj bo šlo zdaj na televizijo in kaj ne bo šlo na televizijo.
To, kar so predstavili, je grozljivo, to je grozljivo. In bodite prepričani, da Slovenska nacionalna stranka ne bo nikoli podprla takega zakona, ki je sramoten ne samo za nas vse, sramoten je tudi za tiste, ki so podpisniki k temu zakonu; kajti da se človek podpiše pod tak zakon, ali mu ni nič jasno ali se je pa podpisal zato, ker se je moral podpisati. Tisti, ki so ga pisali, pa so že vedeli, zakaj hočejo in zakaj morajo to napisati. In mislim, da tisti, ki bi to pisali, bi se raje ukvarjali s kakšno drugo zadevo. Saj imamo še kaj kulturnega, recimo Zakon o knjižničarstvu, kjer so ravno tisti bili proti temu, da bi se Cobiss nadgrajeval. To jih ne zanima. Zanima jih tam, kjer bi lahko oni politično delovali in politično usmerjali svoje delovanje, po mojem mnenju delovanje na škodo države in državljanov, predvsem pa na škodo domovine. Jaz mislim, da kaj takega, kot imamo tukajle, je grozljivo. Treba je marsikaj na RTV-ju spremeniti, najprej je treba znižati število zaposlenih, vsaj na polovico, če ne več. Treba je popucati s tistimi, ki prejemajo blazno bogate honorarje, zato da ponavljajo tuje oddaje, jih preveslajo v slovenščino in potem mi plačujemo še po svetu razne anuitete; s tem da seveda potem pa ti ljudje dobijo celo oskarja za najboljše slovenske oddaje. Prosim vas lepo. Treba je narediti tako, kot so naredili v Grčiji – ukiniti RTV, popucati in ga na novo zagnati čez mesec dni. En mesec nedelovanja RTV-ja nihče v Sloveniji tudi opazil ne bi, saj v glavnem vsi gledajo druge programe, ki so veliko boljši. Takšne zanimivosti pa lahko človek pogleda na HBO, tam imamo dokumentarne oddaje. Na Ljubljani smo nekoč v bivši Jugoslaviji imeli odlične dokumentarne oddaje, ampak to je bil tisti čas. To, da se sedaj nekatere oddaje iz tistega časa ponavljajo, pa kaže, da vodstvo ne ve, kaj delati. Gospoda, ki je bila v času korone doma pa dobivala ravno tako plačo, pa verjetno bo dobila še dodatke, ker jih je tako skrbelo, kaj bo s televizijo; sedeli so pa doma na kavču, pili pivo pa jedli kokice. Skratka, to, kar imamo danes pred nami, je sramota. Sramota! In če vas ni sram, mi je žal, ampak je vas lahko sram.
Mi tega nikoli, tudi v sanjah, ne bomo podprli.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Predlagateljica Lidija Divjak Mirnik.
Izvolite.

LIDIJA DIVJAK MIRNIK (PS LMŠ): Hvala lepa.
Spoštovani poslanec gospod Plemeniti je sicer simpatičen starejši gospod, bi bilo pa fajn, da predlog sploh prebere, preden ga populistično komentira; in naj ne naklada nekaj tja v en dan, kar se tiče predloga. Tega niti komentirati ne moreš, če daš kaj nase. Zato bom prebrala samo to, kar ostane enako v aktualnem zakonu, ki obstaja že od 2005: 13 članov ostaja enakih, 5 članov imenuje Državni zbor na predlog političnih strank, 2 predsednik republike, enega madžarska narodna skupnost, enega italijanska narodna skupnost, spoštovani gospod Jelinčič, enega imenuje SAZU, tri člane pa izmed sebe izvolijo zaposleni na RTV. Tukaj je novost, da mora vsaj eden izmed teh treh članov biti iz regionalnega centra. Kot veste, imamo enega v Mariboru in enega v Kopru. Po novem pa bi teh deset članov imenovale strokovne organizacije in civilna družba, ki smo jih danes že večkrat omenili, tudi dva člana bi imenovala strokovne organizacije novinarjev, spoštovani gospod Jelinčič, po enega pa gluhi in naglušni, slepi in slabovidni, nevladne organizacije v javnem interesu na področju športa, Katedra za novinarstvo, Varuh človekovih pravic, Društvo slovenskih pisateljev in Združenje dramskih umetnikov, strokovna združenja glasbenih ustvarjalcev, strokovna združenja s področja filma in avdiovizualne produkcije.
Kar se pa tiče tiste vaše izjave, da so sedeli doma v času korone, naj vam samo tri zadeve nanizam. Prvič, v času korone se je RTV pravzaprav zelo izkazal. Novinarske konference, ki jih je ta vlada začela izvajati na daljavo, je omogočil prav RTV. Drugič, pripravili so oddajo Izodrom za vse tiste otroke, kot veste, vsi so bili doma, verjetno vaši tudi, ker pač niso hodili v šolo; in so za njih posebej pripravili oddajo in jo tudi vsak dan vrteli. In tretjič, za maturante, ki so prav tako ostali doma, so pomagali pri pripravi na esej iz slovenščine, in sicer so v program umestili Cankarjeva dela. Samo toliko o tem, da so sedeli doma v času karantene. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Jerca Korče.
Za njo pa bo razpravljal Jožef Lenart.
Izvoli.

JERCA KORČE (PS LMŠ): Najlepša hvala za besedo, predsedujoči, in lep pozdrav vsem!
Da se kljub vsemu malo vrnemo na dejansko tematiko, govorimo o dveh členih. Ja, večkrat je bilo povedano, kolegi iz SMC so rekli, da ta zadeva ni sistemska, ta zadeva je parcialna, zato je ne moremo podpreti, čeprav se strinjamo s cilji in namenom, ki ga zasleduje ta predlagana spremembe. Seveda je ta zadeva daleč od sistemskosti in je parcialna, ker v dveh členih urejamo samo eno malenkost. In to je malenkost, s katero se vsa politika, več ali manj, na deklarativni ravni nenehno izjasnjuje, da je potrebna, da je čas v naši državi, da politiko umaknemo iz tam, kjer ji ni mesta. Govorimo o tem, prvič, da zmanjšujemo število članov programskega sveta, tudi to je bilo s strani praktično vseh političnih strank povedano večkrat javno, da je treba zminimalizirati število članov in narediti programski svet bolj operativen. Še enkrat, prvič, zmanjšujemo število članov in, drugič, umikamo to, da Državni zbor po trenutni zakonodaji imenuje 21 članov; po predlagani spremembi bi jih imenoval pet. Za to gre. Toliko, da bo javnost seznanjena, kaj počnemo, ko se bodo naslednjič nekateri javljali v smislu, kako je treba zagotoviti neodvisnost, umik politike, da je programski svet preglomazen, premalo operativen in tako naprej. S to spremembo, s tema dvema členoma rešujemo eno malenkost, s katero se je ta politika v preteklosti večkrat že strinjala. In še enkrat in ponovno, dve koalicijski stranki – Desus in SMC – kažeta, da javno povesta eno zadevo, pritisneta pa tisti gumb, kakršen je diktat oziroma kolikor so okusni kanapeji na Brdu. Toliko o tem.
Zdaj pa gremo k temu, kar je bilo danes tudi večkrat izpostavljeno in se ogromno govori o tem, kakšne vsebine so na RTV. Gre za to, da je država ustanoviteljica in država kot ustanoviteljica mora zagotoviti institucionalno avtonomijo, uredniško neodvisnost in primerno financiranje. To so tri ključne naloge predvsem nas politikov, ki predstavljamo ljudstvo in smo izvoljeni s strani ljudstva na volitvah. Vse ostalo, kakšen je program, kakšna uredniška politika se vodi, pa je izključna stvar institucije kot take; in ne nas politikov, da govorimo, kateri del nam je bolj všeč in kateri del nam je manj všeč. In zavedajmo se, da RTV ni samo Tarča, RTV niso samo Odmevi, niso Pričevalci, ampak je še marsikaj drugega. Marsikaj, kar nas kot družbo ne sme deliti, ker če kaj, potem program RTV-ja zaobjema vse družbene skupine in prikazuje raznolikost naše države. Veste, govorimo o tem, da imamo oddajo Ljudje in zemlja, včasih smo imeli ali pa je še ob nedeljah – Kmetijska oddaja. Imamo Živ žav za otroke, imamo Dobro jutro, ki ga spremljajo starejši upokojenci, ki so v tistem času doma. Imamo Kodo, ki govori o potrošništvu in prikazuje nek vidik. Imamo nenazadnje Obzorja duha, imamo oddajo Na vrtu, imamo romske tematike, oddajo za Rome, imamo oddajo Na lepše, imamo zelo dobro oddajo Ugriznimo v znanost, oddajo Osmi dan, imamo Avtomobilnost. Imamo tudi parlamentarni program. Skratka, RTV je institucija, ki zavzema različne družbene skupine. Ali je meni všeč, da se zapravlja denar za oddajo Avtomobilnost; mogoče ne, ker me avtomobili ne zanimajo. Ampak to ne pomeni, da imam pravico izjasnjevati kot politik svoje mnenje, da ta oddaja ne paše na RTV in da je to brezzvezno zapravljanje denarja. In fokusirate se na zelo ozek segment informativnega programa, ki ga izvaja RTV. Imamo Radio – Studio ob 17h, Literarni nokturno, Radio Ga Ga, Toplovod, Nebuloze, super oddaje Izštekani, ki dajejo priložnost mladim glasbenikom, ki mogoče nekje drugje ne dobijo te priložnosti. Glejmo malo širše na zadevo in se nehajmo fokusirati na zelo ozke segmente, ki ustrezajo Slovenski demokratski stranki, da po svoje nabija RTV Slovenija, tako kot to njej ustreza. In ena zelo pomembna stvar je pri RTV-prispevku, zame je RTV-prispevek nek prispevek k solidarnosti. Doma imam babico, ki iz dneva v dan slabše vidi. Njej vsi trije radijski programi oziroma recimo Studio ob 17h, Intelekta, Svetovalni servis, Kje pa vas čevelj žuli, njej to predstavlja stik s svetom. Njej to, da je bilo Jezero Tadeja Goloba posneto kot zvočna knjiga, predstavlja stik s tem, da lahko prebere knjigo. Seveda te stvari stanejo, ampak tudi to je del družbene solidarnosti. Vsi bi najraje živeli v svetu, kjer k nam ne pride nobena položnica, ne za elektriko, ne za vodo, ne za RTV; ampak če smo pa sposobni kdaj uvideti kakšno stvar širše in razumeti, da s tem prispevamo tudi k temu, da se zagotavlja za te manjše družbene skupine neke vsebine, ki jih druge televizijske postaje ne bodo nikoli pokrivale, ker niso profitabilne, in se sklicujete na trimilijonsko izgubo. Seveda, odzujfalo se je zadeve, zaposlilo se je prekarce, neki stroški so se dvignili. Ampak ta država na drugi strani ni poskrbela za primerno stopnjo financiranja ob hkratnem ohranjanju zakonskih obveznosti, ki jih mi nalagamo RTV-ju, da jih mora izpolnjevati, ravno zaradi tega, da lahko pokrivajo vse te vsebine za raznolike manjšine, nenazadnje tudi cerkvene vsebine. Mi smo zakonodajalec. Če želimo krčiti program in s tem odrezati nekatere družbene skupine; super, imate večino, sprejmite. Sama bom temu ostro nasprotovala, ker se mi zdi prav, da smo solidarni do drugih, ker nikoli ne vemo, kdaj mi pridemo v tovrstno situacijo.
Kar se tiče pa informativnega programa, če kaj, si želim, da mediji nadzirajo vsakokratno oblast, da dajejo vprašanja, da vodijo nadzor. Če so mi ta vprašanja všeč ali pa mi niso, mediji so zato, da nas sprašujejo. Lahko so nam vprašanja neprijetna, lahko se nam zdijo v tistem trenutku nepotrebna, ampak medijem je treba pustiti, da nas, politike, sprašujejo tisto, kar zanima javnost, da odkrivajo stvari, da nam nastavljajo ogledalo, ker ko začnemo vsa ta ogledala prekrivati z nekim koščkom blaga, potem na koncu ostanemo res v nekem sistemu, za katerega se naši predniki definitivno niso borili. Razumem, da imamo trenutno predsednika Vlade, ki si ne želi kritike, ki se mu zdi, da bi morala RTV delovati celo tako, da bi ga vsakodnevno pohvalila, mu ne dala nobenega provokativnega vprašanja. V Slovenski demokratski stranki govorite o tem, da vam ne namenjajo medijske pozornosti, hkrati pa sami ne dajete izjav tem istim novinarjem, ker je vaš način komuniciranja preko Twitterja. Novinarji RTV tudi po zakonu enakovredno pokrivajo, tudi po tajmingu, vse politične stranke in če si želite, imate priložnost dati izjavo. Če je vi ne date, je to vaša odločitev, za to niso krivi novinarji RTV Slovenija. Kako si v SDS predstavljajo delovanje medija, lahko vidimo. Lahko vidimo na popolnoma praktičnem in plastičnem primeru. Odprete televizijo ne vem na katerem kanalu, kdorkoli od vas to ima, in si lahko pogledate. Tako si oni predstavljajo medij in tako bi radi priredili tudi javno televizijo, ki ni državna, ni koalicijska, ampak je javna televizija.
In ko kolegi iz SMC in Desusa govorijo o tem velikem sistemskem zakonu, Vlada je v svojem mnenju zapisala, da je v pripravi, mislim, da piše, da ga jeseni lahko pričakujemo v tem hramu demokracije. Jaz mislim in napovedujem, da širši družbeni konsenz okoli tega ne bo dosežen, ker se ve, kdo je pripravljalec tega zakona, še več; mislim, da SMC in Desus nekako lažno mislita ali pa upata na to, da bodo neke zadeve vključene notri in da bomo dobili nek tak sistemski zakon, ki bo dober. Ampak čas bo pa pokazatelj, da temu na žalost ne bo tako, ker če pa kaj, imamo pa javna in drugačna izjasnjevanja, kako si stranka, ki tudi vodi kulturno ministrstvo, predstavlja medije in tudi najbrž zakaj je to ministrstvo prevzela. Ne zaradi tega, ker bi se ji šlo za kulturo, ne zato, ker bi reševala status samozaposlenih v kulturnih, ampak zgolj zaradi tega, ker razumejo oziroma imajo tako načelno stališče in tako si oni predstavljajo razvoj vnaprej, da tisti, ki nadzoruje medije, nadzoruje informacije, nadzoruje interpretacijo teh informacij in na tak način bodo lahko krepili svojo moč. In čisto nič drugega ni zadaj. Še enkrat, spreminjamo dva člena, dva enostavna člena, in izločamo oziroma minimaliziramo vpliv politike v programskem svetu. Če so namere oziroma izjasnjevanja nekaterih iskrena, potem je danes oziroma jutri na glasovanju čas, da se to potrdi, ter se lahko v duhu konstruktivnosti in želje po dodatnem izboljšanju teh dveh členov skupaj usedemo – kolegica Lidija je šla po vseh poslanskih skupinah, ki so izrazile ta interes, vzela si bo čas še enkrat –, se usedemo, dogovorimo, še izboljšamo zadevo in v drugem branju dobimo tak zakon, da bo široka podpora zagotovljena in nam mogoče uspe izločiti eno stranko, ki ne bo nikoli podpirala sprememb, ki gredo v smeri tega, da zadeve izboljšujemo in jih demokratiziramo. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Kolegica vas nisem prekinil, ampak o tem, kaj si SDS predstavlja glede zakona, bodo povedali v SDS. Ne rabijo nekega imitatorja, ki bo povedal kakšno neresnico glede teh stališč.
Sedaj pa nadaljujemo z razpravo.
Besedo ima Jožef Lenart.
Za njim pa bo razpravljal Samo Bevk.

JOŽEF LENART (PS SDS): Hvala lepa za besedo, predsedujoči. Pozdrav vsem prisotnim gostom, spoštovani minister, cenjeni kolegice in kolegi!
Radiotelevizija Slovenija je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, torej vemo, kakšen naj bi bil njegov namen. Namen je informirati, izobraževati, tudi zabavati in drugo. Pri svojem informativnem delu pa se morajo držati ene same rdeče niti, to je natančnost, nepristranskost, preverjanje dejstev; tako namreč izhaja iz Pravilnika o poklicnih standardih, in jih omenja že v svojem naslovu Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija. Potem nadaljuje še, da je treba delati verodostojno, odgovorno, zagotavljati javnost dela, neodvisnost in pravičnost. Sedaj seveda v politiki nekateri razumemo te stvari vsak po svoje, ampak tole torej ni nič takšnega, kar se ne bi dalo z dobrim vodenjem, dobrim nadzornim svetom, dobrim programskim svetom zagotavljati. Današnji Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija torej predlaga, da se zmanjša število članov Programskega sveta RTV in da se zmanjša vpliv Državnega zbora na predlaganje svetnikov programskega sveta. Glede ostalega, kaj bi naj ta zavod zagotavljal, ta javni servis, moram reči, da mu sredstva iz državnega proračuna in iz obveznega RTV-prispevka zagotavljajo avtonomijo in samostojnost pri delu. Glede prevelikega vpliva Državnega zbora se ne morem strinjati s predlagateljem, kot pravi kolegica gospa Divjak Mirnik, naj se odpovemo političnemu vplivu, da naj ima več vpliva civilna družba in tako naprej. Ampak ker je to javni zavod in ker je zadeva financirana iz proračuna in prispevka, je po zakonu normalno, da tudi Državni zbor ima nek nadzor, ne govorim pa sedaj, da bi moral imeti vpliv na urednikovanje, seveda da ne, ampak na kvalitetno sestavo programskega sveta in seveda na dovolj barvito tudi po politični plati. In ne bi smelo biti nobenega težkega debatiranja o tem, da je to kaj narobe. Glede tega, da pa bi zmanjšali število svetnikov programskega sveta, pa tudi sam verjamem, da bi lahko na ta način bilo delo nekako bolj tekoče, hitrejše odločitve, povečali bi operativnost samega tega sveta, kar je potrdil tudi minister, nobenega problema. Kot je bilo rečeno s strani predlagatelja, da se ne sme ta servis preleviti v nek servis za koalicijo. Tako nam namigne in tudi pravi, da naj seveda ne pomagamo programskemu svetu in da naj se ne vmešavamo, koalicija tako namiguje, in potem tudi, da ne potrebujejo naše pomoči. Se pravi, stavek – naj se civilna družba vendarle odloča sama, dovolite ji to, ne potrebuje vaše pomoči. Gre za to, da tudi ne potrebuje vaše pomoči, spoštovani predlagatelji.
Če bi šli še malo k avtonomiji in svobodi pri vodenju RTV-ja. Po moje te avtonomije sploh ne manjka, ampak sprašujem se, kaj je pa z odgovornostjo. Sedaj se bom dotaknil te razprave, ki je bila na Odboru za kulturo in jo je tudi že omenil kolega iz SAB, jaz se pač sprašujem, če je poročilo nadzornega sveta iz leta v leto slabše po poslovni plati, ne vem, kakšen nadzornik je bil kolega iz SAB, če je on takrat, ko je on bil, to odobraval. Od leta 2017 vsako leto izguba, 50– 200 %, že večja izguba vsako leto. In kam potem to pelje? In če nihče ne bi na to rekel nič, potem ne bi bilo v redu. In če se za nazaj spomnim, da smo leta 2019 obravnavali Poročilo nadzornega sveta in poslovanja za leto 2018, takrat so se z mano, da ni okej, strinjali v stranki LMŠ, v stranki SMC, v stranki SAB, vsi so imeli kar ostre besede, da s takšnim vodenjem pač ne bo šlo naprej. In sedaj še ena zadeva, ne samo da se dela minus, ampak da reče direktor – Imamo 3 milijone minusa, ampak nameravali smo doseči 5 milijonov minusa, smo celo dobro poslovali. Da pa so bile tudi nekakšne izredne situacije pri njih, da so potem morali te ljudi zaposliti, vse to smo spremljali. Ampak če nekdo reče leta 2019, ko je bil še na vladi, da je potrebna optimizacija, danes, ko je v opoziciji, pa reče drugo, potem je to za enega poslanca dvolično. Danes pa več ni potrebna ne optimizacija, ne sistemizacija, ne normativi za zaposlene, je bilo na novo zaposlenih 500. Nič to več ni potrebno in opozicija za to ne odgovarja, ampak ljudje in kolegi, ta državni zbor pa odgovarja, da to ne bo šlo v nič. In potem se je tudi treba vprašati, kaj bi naredili s tem zmanjšanjem vpliva Državnega zbora na programski svet, če ga zmanjšamo za teh 6 oseb. Jaz verjamem, da s tem natančno ne bi mogli kaj drugega narediti kot malo mogoče povečati operativnost. Sam ta predlog, po kakšnem ključu bi ga sedaj imenovali, konstituirali po novem, če bi bil ta zakon sprejet, me pa res malo preseneča, ker tukaj pa resnično vidim, da se nekdo dotika, da ljudje v programskem svetu bi morali biti bolj usposobljeni, bolj razgledani, imeti večjo širino. Ja, seveda bi morali imeti večjo širino, ampak tudi tukaj notri je včasih kdo, ki nima takšne in takšne širine ter razpravlja o zadevah, ki jih nima pod streho, pa resnično nič o tisti tematiki, ki se obravnava. Vedno moramo stremeti k temu, da bo ta programski svet dovolj profesionalen in da bo na nek način obvladal svoje delo, da bo pomagal, da bodo vsebine dobre; ampak če imamo ta moment slabšanje gledanosti ves čas, imamo tudi neke negativne kazalce poslovanja, pač to ni katastrofa, v redu, pri 120 milijonih evrov bi lahko tudi RTV sam s svojim vodstvom poskrbel za to, da ne bi bilo treba dvigovati prispevkov, da ne bi bilo treba toliko obremenjevati proračuna, če bi še naredili kaj več na trženju.
Če se dotaknem, zakaj torej predlagatelji iz vrst LMŠ niste dejansko tega predlagali, ko ste bili na oblasti? To je vprašala kolegico Divjak Mirnik že novinarka takoj prvi dan pri novinarski konferenci. Ja, zakaj bi pa predlagali, če vam je taista televizija odlično dvigovala rating, seveda da ne. Sedaj, ko vam ga pa več ne, je pa mogoče tudi to problem. Zanimivo je, kako nekako tudi bolj iz leve strani prihajajo, da si želi ta vlada nekaj podrejati, da želi vplivati na urednikovanje, da se iz ene izjave, ki je bila dana bolj kot ne v šali, naredi nek pomp – Ja, zdaj pa strašijo. Ampak ta moment se nič od tega ne dogaja. RTV ima svobodo, ima avtonomijo. Slovenija je na zelo dobrem ratingu glede medijske svobode in zaradi tega mislim, da se stvar lahko pelje še boljše, kot se sedaj. Nekako bi mogoče, tudi glede na namene ministrstva, samo namignil to, kar je bilo rečeno, da je minister dejansko povedal, da se pripravljajo tudi spremembe medijske zakonodaje, tudi nekaj v zvezi z Zakonom o RTV. Sem seveda bolj naklonjen slednjemu, da se to pripravi celovito, torej popravki, predlogi ministrstva, potem pa predlogi stroke in javnosti ter seveda nato kvaliteten zakon. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Samo Bevk.
Za njim pa bo dobil besedo Rudi Medved.
Izvoli.

SAMO BEVK (PS SD): Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovani zbor!
Pozdravljam napoved ministra za kulturo, da Vlada Republike Slovenije soglaša z intenco tega zakona, da se število svetnikov zmanjša od dosedanjih 29 na 23 ter da bo delo v takem primeru bolj operativno. Jaz bom seveda zakon podprl, bi pa sam število svetnikov Programskega sveta RTV še zmanjšal. Zmanjšanje števila članov namreč poveča racionalnost in nekoliko zmanjša stroške delovanja programskega sveta, pri tem pa se ohrani tudi zadostna pluralnost same sestave sveta. Naj povem, da sem predvsem gledalec nacionalne televizije in poslušalec nacionalnega radia. Gledam in poslušam skoraj izključno informativne oddaje RTV Slovenija, zelo zelo redko Kanal A, Pop TV ali celo Novo24TV. Mislim, da so kljub vsemu na RTV Slovenija informativne oddaje še najbolj objektivne. Primerjajte produkcijo javne RTV s produkcijo ostalih privatnih televizijskih in radijskih medijskih hiš, pa boste videli, da se ne morejo primerjati ne po obsegu in ne po kvaliteti programa. Povsem verjetno pa je, da ima tudi javna RTV Slovenija še veliko veliko rezerve pri izboljšanju programskih vsebin, pri samem vodenju ustanove in tudi pri večji produktivnosti zaposlenih, ki jih ni tako malo.
Samo ena pripomba, z nastopom poletnih počitnic gre dobesedno na dopust tudi nacionalna TV ter smo obsojeni na ponovitve in posnetke že videnih oddaj in programov. Že sprememba na poletni TV-shemi bi bil velik korak naprej in to bi se dalo po mojem mnenju najlažje storiti. Bi pa rad opozoril na en zdrs nacionalne televizije. Mislim na intervju s soprogo predsednika Vlade. Po analogiji z intervjuji predsednika Vlade, ki mu sledi pogovor z voditelji opozicije, sedaj pričakujem, da bo v ta elitni TV-termin prišla žena predsednika največje opozicijske stranke. Morda pa bi lahko povabili kar mojo mamo ali mojega očeta, ki sta letos praznovala 70. obletnico poroke, ali očeta, ki je praznoval maja 100. rojstni dan. Marsikaj zanimivega bi vam imela za povedati, vendar to bolj za šalo kot za res. Javno RTV Slovenija po mojem mnenju nujno potrebujemo, tako kot nujno potrebujemo javno zdravstvo in javno šolstvo. Bom povedal samo dva primera v zadnjih tridesetih letih, ko sta bila nacionalna televizija in nacionalni radio povsem nepogrešljiva in ju ne bi mogla nadomestiti nobena privatna televizija. To sta vloga in pomen, ki sta ga odigrala Televizija Slovenija in Radio Slovenija med osamosvojitveno vojno in med epidemijo koronavirusa. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Rudi Medved.
Za njim bo razpravljal Jani Möderndorfer.
Izvoli.

RUDI MEDVED (PS LMŠ): Hvala lepa, gospod podpredsednik, za besedo. Spoštovani poslanke, poslanci, spoštovani minister!
Ponovil bom, čeprav smo danes to že nekajkrat slišali, RTV Slovenija je javna radiotelevizija. Javna, javna, ne državna. Upam, da to vsi skupaj razumemo ali pa morda tudi ne. Iz vrst predstavnikov največje stranke smo danes ob kakšnih kritikah na račun RTV Slovenija slišali tudi, da tudi izrazna mimika voditeljev na televiziji ni ustrezna in ni po godu. To je pač še ena ugotovitev. Govorilo se je tudi o manipulacijah, ampak eno večjih manipulacij je izvedel predsednik Slovenske nacionalne stranke, ko je uletel v dvorano, verjetno je zunaj vprašal, o čem razpravljamo, pa so mu povedali, da o RTV Slovenija. In je uletel in rekel, da je na RTV 2 tisoč 500 zaposlenih, na BBC jih je pa manj. To pa je manipulacija, BBC zaposluje 23 tisoč ljudi. Toliko o tem, kaj pa so v resnici manipulacije. Ampak ob teh kritikah na račun RTV Slovenija, ki prihajajo predvsem iz vrst največje stranke v Državnem zboru, bi opozoril na eno precej nedolžno misel, ki pa ponazarja percepcijo RTV Slovenija. Nedavno sem zasledil misel ene od poslank, da RTV ne hvali dosežkov te vlade, mislim, da je bilo dobesedno tako. RTV ne hvali dosežkov te vlade. Za božjo voljo, RTV Slovenija ni tam, da hvali politiko, RTV Slovenija ni tam, da hvali vlado, ni tam, da hvali opozicijo, da hvali katerokoli politiko. RTV Slovenija je tam, da objektivno prikazuje dejstva o tem, kaj ta politika počne. Na podlagi tega potem državljani in državljanke lahko presodijo, ali bodo to politiko hvalili ali grajali, saj je normalno, eni jo bodo hvalili, eni jo bodo grajali. In to potem pretopijo na koncu v volilne glasove in to je pravzaprav vsa filozofija odnosa do javne RTV Slovenija. Je pa res, da poskusi vtikanja politike v uredniško politiko oziroma to, kar počne RTV Slovenija, ni nič novega, veste, sicer nič novega. Jaz sem bil 24 let zaposlen na RTV Slovenija, od tega sem 12 let urednikoval, in to v informativnem političnem programu, torej v tistem najbolj izpostavljenem, ki politiko seveda najbolj zanima. Seveda smo doživljali raznorazna vtikanja, jaz temu rečem vtikanja v uredniško politiko, ampak z vseh strani, z vseh strani, z leve, z desne. Ni bilo tako pomembno, s katere, ker se pač politika s kakšnimi zadevami ni strinjala, ali jim niso bile všeč vsebine oddaj, pa bi oni kakšno drugo oddajo, ali pa bi ta prišel v oddajo, pa če bo ta prišel, pa jaz ne bom prišel in tako naprej. Seveda je iz tega nastal potem tudi tisti primer, ki je kar dolgo veljal na RTV Slovenija, to so bile oddaje praznih stolov, ker so si ljudje, politiki izmišljevali raznorazne stvari. Ampak jaz vam povem, novinarji in uredniki smo se s tem znali kosati. S tem smo se znali kosati. Povedal vam bom eno napol anekdoto, čeprav je bilo resnično. Ko je nek politik klical v režijo – jaz sem bil takrat urednik – in je želel govoriti z mano, sicer nisem vzel telefona v roke, ampak mi je tajnica režije povedala, da ni zadovoljen s tem, kako sprašujemo nekega gosta – ali pa je bila gostja, se niti ne spomnim –, kako mi sprašujemo tega gosta. In ker se pač nisem odzval, je poklical še enkrat in je želel še enkrat govoriti z mano; takrat pa sem rekel tajnici režije, naj mu pove, da če bo poklical še tretjič, ga bomo napisali na odjavno špico oddaje kot urednika. Ni več poklical. Znali smo se kosati s tem. In moram reči, da v vsem tem času ni bilo kakšnih ekscesnih situacij, normalno smo komunicirali s politiko – levo, desno, katerokoli. In v vseh teh letih me tudi nikoli nihče – pa so bili lahko s kakšno stvarjo še tako nezadovoljni ali pa razjarjeni – ni ozmerjal, niti levi niti desni. RTV ravno zato, ker je od vseh, ni od nikogar; je od javnosti, državljank in državljanov. Ampak ko govorimo o vtikanju politike v uredniško politiko ali katerokoli drugo politiko na RTV Slovenija, tisto drugo, kar je bolj nevarno – in o tem govori predlagana sprememba zakona o RTV, ki jo predlagamo –, je pa ta permanentni pritisk ravno Programskega sveta RTV, politični pritisk. Saj se pa menda ne slepimo, ker če politične stranke predlagajo, zdaj govorim o tistih članicah in članih sveta, ki so zunaj te kvote petih, kar je že zdaj, ki so tako imenovani predstavniki civilne družbe, predlagajo jih pa politične stranke; in mi zdaj govorimo, kako so to visoko profesionalni, avtonomni. Jaz verjamem, da so tudi visoko profesionalni in avtonomni, ampak verjemite, da v marsičem sledijo politiki strank, ki jih predlagajo. Imeli pa smo ali pa še imamo tudi takšne člane sveta RTV, ko je gospod minister govoril o visokih profesionalnih merilih zanje, ki so prostodušno priznali, da pravzaprav programov RTV niti ne spremljajo. Bi pa po drugi strani – ne glede na to, da najbrž nikoli niso niti od daleč sodelovali, da bi videli, kako nastaja ta program, kaj šele da bi ga gledali – odločali o formatih oddaj, ukinjali bi oddaje, jih na novo postavljali, odločali o tem, kdo naj bo intervjuvanec, tudi o tem, kdo naj ga intervjuja in tako dalje in tako naprej. To je ta visoka profesionalnost z maksimalno integriteto, ki se po sedanjem načinu uveljavlja tudi znotraj sveta RTV. In takšni pritiski po eni strani zaradi nagnjenosti nujno vplivajo tudi k samocenzuri ustvarjalcev programa. Ob nenehnem ponavljanju, kako je treba ukiniti plačevanje RTV-prispevka, tudi strah pred izgubo službe, vse to skupaj zagotovo vpliva, zagotovo vpliva, na kakovost programov Radiotelevizije Slovenija. In v novejšem času se je tem institucionaliziranim pritiskom s pojavom družbenih medijev pojavila še dodatna permanentna oblika pritiska, ki je bistveno bolj neposredna, kot je bil kdaj v preteklosti kakšen klic kakšnega politika, da ni zadovoljen s tem, da smo nekoga povabili v oddajo, pa bi on raje v njej videl koga drugega. Ta permanentni pritisk preko družbenih medijev, verjemite, bistveno slabše vpliva na razpoloženje in kakovost programov, kot je morda kdaj v preteklosti kakšno vtikanje, da ne rečem pritisk, vplivalo na ustvarjalce tega programa. Zato predlagamo to spremembo. In ni svetovni nazor vprašljiv in ne sme biti vprašljiv, ko gre za članstvo v Programskem svetu RTV Slovenija. Nikakor ne. Ta političen moment oziroma zagovarjanje partikularnih političnih, strankarskih interesov znotraj programskega sveta pa je škodljivo. In zato predlagamo te spremembe. Naj končam, ker se toliko govori o objektivnem poročanju, tudi urednikovalo se je že danes v tej dvorani veliko in presojalo, kaj je objektivno poročanje, parafraziral bom misel legendarnega novinarja Jurija Gustinčiča, ko je nekoč dejal, kar zadeva ravno to relacijo med politiko in RTV Slovenija. Dejal je: Saj ti vse oprostijo, saj ti vse oprostijo, le objektivnosti, objektivnosti ti pa ne oprostijo.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Repliko ima Mojca Škrinjar.
Izvolite.

MOJCA ŠKRINJAR (PS SDS): Hvala lepa.
Ker je spoštovani predhodnik uporabil besedo politika in da se politika naj ne bi vtikala v uredniško politiko RTV Slovenije, se čutim kot nagovorjeno na mojo predhodno razpravo. Še enkrat bom povedala, politiki smo izvoljeni od ljudi. RTV je tam zaradi ljudi. Mi smo samo eni izmed ljudi, torej predstavniki teh ljudi, ki so nas izvolili. Ali je pa nekaj objektivno ali ne, pa ne bo presojal gospod Jurij Gustinčič sam o svojem poročanju. Ker o tem, ali je on poročal objektivno ali ne, bodo presojali poslušalci in gledalci. Politiki smo zato, da uresničujemo interese ljudi, ki so nas izvolili. In če ni to javna RTV, potem pa res ne vem, kaj je. Jaz ne vidim, kaj bi politiki imeli za početi na POP TV, kanalu A ali kjerkoli drugje, kjer so zasebni lastniki. Vidim pa, da kot predstavniki izvoljenih imamo trdno mesto tudi v programskem svetu tako ali drugače javne RTV. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Preden dam besedo Janiju Möderndorferju, bom prebral še zadnje tri prijavljene za razpravo, in sicer so to Bojan Podkrajšek, Robert Pavšič in Alenka Jeraj.
Kolega Möderndorfer, imate besedo.

JANI (JANKO) MÖDERNDORFER (PS LMŠ): Hvala lepa, podpredsednik.
V Državnem zboru smo imeli na odborih in plenarnih zasedanjih že nič koliko razprav o naši javni hiši RTV Slovenija; je pa res, da vsakič malce drugače oziroma odvisno, o katerem sklopu smo govorili. Danes je pred nami zakon, ki ureja vprašanje zastopanosti oziroma spremembe programskega sveta. Če hočemo razpravljati o tem, je ključno, da se razumemo, da je zaradi sistema, kot je bil postavljen še iz Grimsovega časa v smislu predlagatelja zakona, ki velja še danes, je prišlo do točke, da imamo situacijo, ki ji lahko rečemo, da je hudo hudo politika vmešana v delovanje javne radiotelevizije, pa če to hočemo priznati ali pa ne. Vmes je nastajal zakon pod takratno ministrico Majdo Širca, ki je imel svoj končni epilog, zelo znan vsem v tej dvorani, ne bom niti ponavljal, ampak dejstvo je, da se spomnim prav soočenja Franca Jurija in kolegice Eve Irgl, kjer sta soočila – ena na tiskovni konferenci, drugi s svojimi izjavami – primere o tem, koliko in kaj je takratni zakon hotel rešiti. Hotel je rešiti predvsem napake iz preteklosti, s katerimi se moramo žal ukvarjati tudi danes, in to so napake Grimsovega zakona, ko je dobesedno politiko pripeljal v hišo. Lahko razpravljamo o tem, ali je to prav ali ne. Javni zavod je, to sem že stokrat ponovil in bom še enkrat ponovil, po zakonu o javnih zavodih za vse enak; potem imamo pa malo posebnosti pri specifičnih javnih zavodih, ampak prav ta zavod ima svojevrstno specifiko, ki sploh ni organiziran kot klasičen javni zavod. Nadzorni svet razpravlja o financah, ne more odločati o vodstvu, o vodstvu odloča programski svet, mislim, kdo to razume, itak je nor ali pa sprejema neko logiko nekega političnega dogovora, konsenza, kakorkoli že temu rečemo.
Kaj je takratni zakon med drugim tudi prinesel v prostor javne radiotelevizije? Danes sem že nekajkrat slišal diskusijo, debato o tem, kako je ali ni uravnotežena televizija. Jaz osebno, jaz osebno ne bom nikoli pristal na to, da novinarje nekdo sili v uravnoteženje. Ne more biti nobene uravnoteženosti. Kaj to pomeni? To pomeni, da če novinar, recimo hipotetično raziskovalni novinar išče v nekem primeru neko težavo, in ko pride do tega, da bo prišlo do nekega razkritja, bodisi neke afere bodisi karkoli še zraven, potem začne vodstvo razmišljati – ups, zdaj je pa treba malo uravnotežiti, ker zdaj bo samo ena stran napadena, dajmo mi še malo na silo nekaj drugega najti, da bomo uravnotežili. Jaz razumem, da poskušajo med volitvami uravnotežiti, kar se tiče časa nastopanja in tako naprej, pa tudi takrat je to izredno težko. Ampak v resnici te uravnoteženosti ni, poglejte, ko ima vsakokratni predsednik Vlade intervju na televiziji, potem naslednji dan doživimo uravnoteženo opozicijo, ki se ponavadi zvrsti v bistveno manjšem času in tako naprej. Zakaj? Ker preprosto je to nemogoče uravnotežiti, ker ne moreš ti vsakemu predsedniku opozicije omogočiti enakovreden čas kot predsedniku Vlade. Zato je debata in diskusija o tem deplasirana, je pa res, da v prvi vrsti se bodo tega morali začeti zavedati novinarji. Ker nekateri novinarji se izgovarjajo glede uravnoteženosti, pa niti mogoče ne toliko novinarji kot uredniki, ki nekako bdijo nad njimi in poskušajo to zagovarjati.
Druga stvar, ki se mi zdi pomembna v tej razpravi, pa je, ker slišim danes očitke, ko ste imeli vlado pa bi to lahko predlagali, pa tega niste. Jaz bom tako rekel, saj vsaka vlada poskuša pripravljati neke določene spremembe. Ali pride do končnega epiloga ali ne, to je pa drugo vprašanje. To dostikrat ni odvisno samo od ministrov in ministrstva. Bomo videli, kako daleč bo prišel vaš minister s predlogom zakona in kakšni bodo razlogi, ko tega zakona ne bo. Ker mislim, da ima absolutno premalo časa, da to spelje do konca. Ker se bo prej kaj drugega zgodilo, preden bo sploh prišel s tem zakonom v hišo, na vlado; kaj v hišo, do nas je še daleč. Je pa dejstvo, da to ne pomeni, da potem opozicija oziroma poslanci, ki imajo eno od dveh primarnih nalog v Državnem zboru, to pa je razpravljati in odločati ter istočasno tudi predlagati zakonodajo. In če gre za manjše spremembe, in v tem primeru gre za manjše spremembe, ali zdaj naj vsakič, ko bo opozicija vložila zakon – Ne, počakajte ministra, minister pripravlja nekaj, vlada nekaj pripravlja, ste imeli čas. Lepo vas prosim, ali se vi še spomnite nekaj mesecev nazaj, kaj ste vi govorili. Pa saj ste vi govorili, da predlagate rešitve, moledovali ste tule in prosili – Dajte sprejeti, spustite vsaj skozi prvo razpravo, splošno razpravo, popravite. Kot da ste zamenjali čip, jebela cesta. Ampak to je praksa, ki jo gledamo kar naprej in je konstanta, dejstvo pa je, da medijski zakon v prejšnji vladi je bil že zelo daleč pripravljen. Medijski zakon, ki mu pa običajno, potem ko urediš to vprašanje, sledi naslednji zakon – zakon o RTV. In vsi vemo, da je čas, da se ta zakon popravi. Popravi predvsem zato, da tudi določeni parametri uredijo. Kar se tiče organizacije, smiselnosti RTV-ja, jaz sem bil kritik za marsikatero stvar pri RTV, tudi vodstva, v smislu, da določenih korakov ni naredil. Ampak to še vedno ne pomeni, da sem za razgradnjo RTV. To še vedno ne pomeni, da sem za to, da se politika še bolje parkira v javni zavod; daleč od tega, daleč od tega. Kaj je avtonomija medijev, posebej RTV? Vsi tisti, ki so govorili, da naročnina ni primerna, in vsi tisti, ki pač enostavno govorijo o svobodni gospodarski pobudi in dajejo primerjave z drugimi komercialnimi televizijami, vas moram opozoriti, ena najstarejših oddaj na nacionalni televiziji, hočete ali nočete, je oddaja Prisluhnimo tišini. In jaz sem prepričan, da se bodo najprej te oddaje, ki so ciljane na zelo ozko populacijo ljudi, zelo majhno populacijo ljudi, prve izkazale kot nerentabilne, neracionalne.
Seveda vas zanima samo informativni program in marsikdo v politiki misli, da je informativni program edina in zveličavna zgodba medija. Vse, kar sliši in politik rad gleda, so samo poročila, kolikokrat je bil omenjen, pa če je bil omenjen dobro ali slabo. Tisti, ki misli, da je novinar njegov prijatelj ali pa da mora biti njegov somišljenik, ima resne težave in resne probleme. In tisti, ki misli, da ga bo novinar zvečer hvalil na poročilih, ima strašanske zmote o medijih. Tisti, ki misli, da bo novinar samo informativno poročal, oprostite, tretji program je nastal na pobudo vaše stranke, vašega šefa in je bil zamišljen – in še danes v zakonu zelo jasno piše –, da je to program, ki opravlja prenose. Veste, kaj je nastalo iz tega tretjega programa? Vse živo, od Pirkoviča naprej, ki ima debate in ne vem kakšne nore ideje. In to v zakonu nikjer ne piše, nikjer v zakonu to ne piše, da se mora to zgoditi. Jaz bi najrajši videl, da ukinemo tretji program na nacionalni televiziji in ga prestavimo na internet, tako kot ga ima Evropski parlament. Vsak, ki ga hoče gledati, gre lahko na internet, ima neposredne prenose. In bo zagotovljeno tisto, kar je bilo v osnovi mišljeno, pika. Veste, koliko denarja bomo prihranili?! Ampak ne, treba je imeti kontrolo, tisti, ki ima kontrolo nad mediji, tisti ima v resnici tudi kontrolo nad ljudmi. Saj veste, kaj pravijo – Ja, po televiziji je bilo, tam so rekli, oni so povedali. Ja, potem je pa res nekaj na tem. Lepo vas prosim. Zraven tega pa, jaz bi danes lahko rohnel, kričal pa ne vem kaj še vse, kaj si mislim o raznih informativnih programih, ki so na nacionalki, pa sem tiho, ker je to njihova avtonomija. Dam zadnji primer, ki se je zgodil – v tridesetih letih nisem videl žene predsednika vlade v osrednjem terminu, slučajno v oddaji pri Možini, čisto slučajno se je to zgodilo. Dajte ga lomit. Jaz ne vem, zakaj ni bila od Šarca žena nikoli povabljena?! Zakaj ni bil povabljen mož od Alenke Bratušek, ko je bila predsednica Vlade?! Zakaj ni imel pri Možini debate, diskusije, intervjuja, kaj si on misli o slovenski družbenopolitični situaciji? Pa da se ne bomo narobe razumeli. Za to ni kriva žena od gospoda premierja. Daleč od tega, sploh ne. Ona še najmanj. Ona se je odzvala povabilu, ona je bila povabljena. Toliko o tem, zakaj je določene stvari treba spremeniti v programskem svetu. Lahko si pa zatiskate oči pa naredite še nov zmazek, ki ga bomo mogoče kdaj videli; sam sem pa prepričan, da nikoli.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Robert Pavšič.
Pripravi naj se Alenka Jeraj.
Izvolite.

ROBERT PAVŠIČ (PS LMŠ): Hvala lepa.
Nebuloze, moralizmi in vrednostne sodbe s te strani dvorane so stalnica tako ali tako, ampak danes pa še toliko bolj, čeprav govorimo o eni zelo tehnični zadevi, ampak ste sami priznali, da gre za vtikanje politike v medije in gre za vtikanje politike v poročanje. Zakaj danes sedimo tukaj? Ker bi radi preprečili vojno z mediji in tako imenovano kuhanje žabe. Ker bi radi preprečili nadzor ene politične stranke nad najbolj spremljanimi mediji, in to zaradi delca vsebine, to je 25 %. »Vojna posameznika z mediji ne obstaja, kot ne vojna posameznika z vojsko neke države,« je zapisal premier, ampak ta dotična oseba ni posameznik, čeprav bi se včasih rad personaliziral tudi v to vlogo, ampak zaradi drugih motivov. Danes je inštitucija z več ljudmi, ki mu sledijo, in njemu trenutno stanje medijske krajine v Sloveniji ni všeč. Poznamo že prakso vaše ideologije – če vam kakšna stvar ni všeč, postavite alternativo. Recimo za veteranske organizacije, ste naredili svojo – Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve. Vam ni bilo všeč Društvo novinarjev Slovenije, ki je eno izmed najstarejših društev v Sloveniji, ste naredili svojega – Združenje novinarjev in publicistov. Ni vam všeč zgodovina, pa ste vzpostavili Študijski center za narodno spravo. Niso vam všeč mediji, pa ste naredili svoje medije. In vse to ima vaš podpis. To ni nič spornega. Nič ni spornega, ampak problem pa je nastal, ko vaši mediji, predvsem mediji, nimajo penetracije. Folk jih noče poslušati, jih noče kupiti, dobesedno ali pa metaforično. Prav je rekla kolegica, da o objektivnosti presojajo gledalci in poslušalci. In če taki mediji na koncu ostanejo po raziskavah mnenja ali pa po merjenju gledanosti in poslušanosti nekje na koncu in so marginalni – zakaj so takšni? Zaradi Državnega zbora? Zaradi RTV-ja? Ne, zaradi vsebine. Zaradi odgovornih v teh medijih. Če bi jaz bil lastnik medija pa da mi odgovorni urednik ne dvigne ali pa vsaj ohranja gledanosti in poslušanosti, bi se že zdavnaj poslovil.
Ampak ne, eden od vaših odgovornih urednikov napiše – Poziv k rušenju vlade z nasiljem jim tokrat ne bo uspel, ker levičarji gredo na morje, ni pričakovati, da bi čez poletje protestirali v Ljubljani, bodo pa najverjetneje tam, kjer je veliko droge. In če to izgovori odgovorni urednik enega medija, pa ne v satirični oddaji, ampak v najbolj gledani oddaji te televizije, o kom to kaj pove? O kom to kaj govori? In takšen modus bi radi spravili tudi na nacionalno televizijo, na javni servis. Proti temu se borimo. In zato da zaščitimo ne samo tistih 75 % vsebin, ki za vas verjetno niso sporne, ampak so kolateralna škoda, zaradi 25 % oddaj, ki vam pač ne ustrežejo v vaši neizmerni želji po tem, da ste nezmotljivi, da imate vedno prav in da vsaka kritika pomeni vam grožnjo. To je to in proti temu se borimo in proti temu je danes obravnava nekaj členov tega zakona. Saj vem, tako ali tako ne bo šlo skozi, ampak glasni bomo pa še vedno. Vsaj tukaj nas boste morali poslušati.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Alenka Jeraj.
Izvolite.

ALENKA JERAJ (PS SDS): Hvala za besedo.
Kot je bilo danes nekajkrat že povedano, Radiotelevizija Slovenija v zadnjih letih beleži izgube, vsako leto večje, letos že več kot 3 milijone. Na Odboru za kulturo smo obravnavali poročilo Nadzornega sveta RTV, ki je zelo kritično do vodstva. Od njega je že večkrat zahtevalo pripravo sanacijskega načrta, le-to pa v glavnem čaka samo na nova sredstva, torej na dvig prispevka, ki ga plačujejo državljanke in državljani; ne želi pa pogledati, kakšne so rezerve v hiši. Vlogo pri tem ima seveda tudi programski svet, ki lahko neučinkovitemu vodstvu izreče nezaupnico oziroma zamenja direktorja. Nekaj takih poskusov je v zadnjih letih že bilo, a niso bili uspešni, kar kaže, da ljudje, ki so bili imenovani v programski svet v eni drugi koaliciji, sedaj nam očitate, da je v programskem svetu politika. Nobeden od predlogov, ki smo ga podpirali v SDS, ni bil potrjen, ampak je ena druga koalicija januarja 2018 imenovala ljudi, za katere sedaj vi pravite, da so politični; predlagani s strani civilne družbe, ampak seveda potrjeni v parlamentu. Očitate nam marsikaj, SDS je za vse kriva, za vse, kar je očitno narobe na RTV, čeprav vemo, da temu ni tako. Ampak v glavnem krivdo nosi, če jo kdo nosi, direktor za vse to, kar se je v zadnjih letih dogajalo. Tisto, kar pa mi pogrešamo in o čemer večkrat govorimo, je pa to, da je program tudi dober, seveda, veliko programa RTV je dobrega. Težave imamo z informativnimi oddajami, nam očitate, ki so – to morate priznati, če bi objektivno gledali – močno nagnjene v levo.
Dober program je za mene, če se uspe soočati mnenja, če novinarji pripravijo oddaje tako, da soočajo mnenja, da lahko pridejo različni strokovnjaki z različnih področij in se o tem pogovarjamo. Pred kratkim je bil na televiziji dokumentarec Razdvojeni in temu je potem sledil pogovor z dvema levima, z dvema desnima; oziroma bomo rekli – dva, ki sta zagovarjala eno stran, in dva, ki sta zagovarjala drugo stran. Takih oddaj smo imeli včasih na RTV-ju zelo veliko, danes jih pa praktično ni, pa je veliko takih tem: matura – da ali ne, stanje v domovih starejših – ali imamo dovolj ali premalo domov starejših, zdravo življenje, nasilje v družbi, nasilje v šolah, problematika odvisnosti, romska problematika, ki je sedaj zelo aktualna. Ampak o teh stvareh na RTV ni več pogovornih oddaj. Ko sem gospoda Kadunca vprašala o tem, je rekel, da tega ljudje ne bi gledali; on je kar ocenil, da tega ljudje ne bi gledali, čeprav nekje drugje pa potem to gledajo, med drugim tudi na tretjem parlamentarnem programu, ki nekoga tako zelo moti. Tisti, ki smo malo dlje v parlamentu, se spomnimo, kakšna poročila in kakšne reportaže iz parlamenta smo poslušali, dokler ni bilo prenosa; kot da ne bi sedeli na tisti seji. Povzetki so bili mnogokrat zelo daleč od resničnosti, od tistega, kar se je dogajalo v parlamentu, zato je bil uveden tretji parlamentarni kanal. Do takrat so ga imele že praktično vse televizije v Evropi, samo pri nas so imeli novinarji ekskluzivo poročati o tem, kaj se je na seji dogajalo. Sedaj ljudje lahko gledajo prenos in si sami ustvarijo mnenje. Ali bolj verjamejo temu, kar mi pripovedujemo, ali temu, kar pripovedujete vi, ker na koncu si mora ustvariti mnenje, zato da na volitvah recimo ve, koga bo podpiral.
Na tretjem programu je tudi novinar Pirkovič, za katerega gospod Möderndorfer pravi, da ni v redu, ampak tudi v njegovih oddajah, saj hodite, kolegice in kolegi, sta ponavadi dva z ene strani, dva z druge, sorazmerno se da soočati mnenja na različne teme. Tudi ti ne skače v besedo kar naprej, ne prekinja in lahko neko misel poveš do konca in kakšno stvar razložiš, ker o zakonih, ki jih tukaj sprejemamo in o njih govorimo ure in ure, ne moreš o njih povedati v 30 sekundah v Odmevih. Ampak v to smo prisiljeni. In očitati potem, da nekdo ne gre na oddajo. Če oceniš, da ne boš mogel tistega povedati, kar je treba povedati o določeni stvari, pač ne greš, in to je suverena odločitev politika, ali bo šel na oddajo ali ne bo šel. Nihče te ne more prisiliti, tako kot ti ne moreš prisiliti novinarja, da te nekaj vpraša. Na začetku mi je kolegica Divjak rekla, kaj imam proti gluhim in naglušnim ter slepim in slabovidnim. Seveda nimam nič in tudi mislim, da je prav, da imajo vpliv na to, kdo bo predstavnik v programskem svetu. Jaz sem problematizirala to, zakaj se njih privilegira in vse ostale predstavnike invalidskih in humanitarnih organizacij izloča. Samo to je bilo moje vprašanje. Tako kot za nekaj drugih organizacij, ki ste jih vi izbrali in bi po vaše morale biti tiste, ki predlagajo člane programskega sveta. Še vedno se mi ne zdi, da je sorazmerna ureditev, če rečete, da enega predstavnika imenujete s področja filma in avdiovizualne produkcije. Vse ostale izključite, pa najbrž še kdo drug dela podobne stvari. Enako predstavnika strokovnih združenj glasbenih ustvarjalcev. Jaz ocenjujem, da je v obstoječem zakonu veliko bolj odprto napisano, kdo predlaga, ker zdaj imamo zapisano, da člane imenuje Državni zbor na predlog društev, zvez društev, njihovih organizacij, zlasti s področja umetnosti, kulture, znanosti in novinarstva, ter drugih organizacij civilne družbe. To je veliko bolj vključujoč kriterij kot pa to, kar predlagate vi.
Lahko bi bil predlog zakona všečen v smislu, da dajmo nekaj narediti, ampak kot ste sami ocenili, če je programski svet političen, ni zaradi nas, ki nam to očitate, ampak zaradi prejšnje koalicije, ki je 22. januarja 2018 imenovala 16 članov, ki jih je potrdil Državni zbor. Nihče od teh ni bil na predlog Slovenske demokratske stranke, ampak ste jih potrdili drugi. Torej zakaj smo potem mi že ves čas, odkar se o tem pogovarjamo, najbolj kritizirani, najbolj krivi in najbolj ne vem kaj? Za vse, kar je slabega v tej državi, je kriv SDS. Če je programski svet političen, in to smo mi velikokrat očitali za nazaj, dejansko smo, in tudi povedali, zakaj. Ko je bil predsednik programskega sveta nekdanji predsednik Združene liste gospod Kocjančič pa gospod Pikalo, torej celo esdejev minister kasneje, takrat ni nikogar nič motilo. In ko se na to opozori, smo pa vsi gluhi in nihče noče nič o tem slišati. In tako lepo zadeva teče naprej. Kadar se pogovarjamo o spremembah programskega sveta, je verjetno res treba zadevo dobro razmisliti in vključiti malo širši krog ljudi, ne pa zdaj zato, ker ste jezni v LMŠ, da niste več na vladi, in ocenjujete, da nam ni všeč RTV. Mi smo bili kritični tudi prej. Mi smo povedali tiste stvari, ki so za kritizirati, in smo jih kritizirali, tudi pred leti. Ni zdaj to nekaj novega, nekaj zelo novega pa je taka agresija, tudi RTV-ja, do vlade. Kolega Medved je rekel, da bi moral RTV hvaliti vlado. Ni mu je treba hvaliti, ampak zadnjič je na Odboru za kulturo direktorica televizije povedala, da so oni v dveh dneh ali treh dneh, čez vikend naredili to otroško oddajo, da so lahko imeli šolo na daljavo, za tiste, ki tega ne morejo. In je rekla, da bi to morali pohvaliti. In moja opazka je bila samo v tem smislu, da je vlada pa tudi naredila neke dobre ukrepe, za katere bi pričakovali, da jih pohvali. Oziroma ni jih treba hvaliti, vsaj objektivno jih je treba povedati. Pa ni bila deležna nobene pohvale, pa ni treba hvaliti, samo objektivno povedati, katere stvari so bile dobre – pa tega niso zmogli v vseh teh njihovih famoznih oddajah. Še več, napadejo vsepovprek, omenila sem tudi Tarčo, v kateri so praktično obtožili zdravnike v domovih starejših občanov, da so ljudi dobesedno pobijali v domovih. To je pa malo prehudo in tako škodo lahko naredi ena oddaja … / izklop mikrofona/

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Repliko ima dr. Franc Trček.
Izvolite.

DR. FRANC TRČEK (PS SD): Hvala, ker sem se prepoznal v drugih.
Prvič, seveda ni SDS kriv za vse. SDS bi bil neka meteorološka pojava, ki je ne bi bilo več, saj je bila tam, če citiram Janšo, strančica, ki jo je on prevzemal, če se mi ne bi šli, pod navednicami, neke normalnosti, da je zdaj vsak lipe, vsak pek krofov, vsako še tako cmerarovo bitje dobro vizavi temu, kar je Drnovšek imenoval princ teme. V bistvu sem se pa hotel oglasiti glede neke druge zadeve. To, kar ubesedujejo, gospa Jeraj, različni strokovnjaki. Jaz sem bil včasih boljši strokovnjak za prostorsko sociologijo, zdaj sem malo slabši, ker se s tem nimam časa ukvarjati, in kot strokovnjak za prostorsko sociologijo nisem ne levi ne desni, sem strokovnjak ali pa nekoliko manj strokovnjak. Kar zadeva kao neko uravnoteženost, to ne sme biti izgovor za nemišljenje, za neumnost, kaj šele za nebuloze, ki smo jih včasih gledali na teh oddajah. Recimo včasih, če je bil nek strokovnjak pa moj znanec s FDV dr. Smrke, so kaki strokovnjaki, ki so mogoče bližje komu drugemu, odklonili, da bi prišli na soočenja in na pogovore. In kot je rekla govorka pred mano, mi ure in ure tukaj govorimo, pa za koji …, da ne rečem kaj, bi še dodatno tam ure in ure modrovali na televiziji o tem, kaj govorimo tukaj. V vsaki družbi, ki resno misli sama sebe, je vsaj 15, 20 resno akreditiranih novinarjev in novinark. Novinarka Dnevnika je recimo en tak še preostanek tega, naj mi gospa Meta Roglič oprosti, ki resno spremlja delo parlamenta ter seveda analizira in odgovarja na to. Mi se že tukaj napričamo za pet življenj. In takšen javni servis bi si jaz želel, strinjam se pa tudi z Janijem, ne bi bilo nobene blazne škode, da je naš tretji program na internetu, ta tretji program pa zaradi mene lahko daste mladim novinarkam in novinarjem, naj na njem počnejo, kar hočejo. Naj se grejo radost do življenja, naj nam navsezadnje pokažejo, da je tudi možno kakšno drugo in drugačno komuniciranje. Državni zbor pa sploh ni neka kafana, kjer bomo mi samo neka mnenja kao malo podajali. Državni zbor bi moral biti javna raba uma in izdatna vaja v argumentaciji, ki jo pa bolj malo vidim tukaj, vsaj skoraj zadnjih šest let, kar sem jaz tukaj prisoten. Toliko, na kratko, hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima predstavnica predlagatelja Lidija Divjak Mirnik.
Izvolite.

LIDIJA DIVJAK MIRNIK (PS LMŠ): Hvala lepa za besedo.
Jaz se moram odzvati na to, kar je rekla kolegica Jeraj, češ da, citiram približno, je SDS za vse kriv, kar je na RTV narobe. Jaz kot predlagateljica danes niti z eno besedo tega nisem povedala niti Lista Marjana Šarca ni o tem govorila prav nič. Je pa občutek, da bi SDS rad, da RTV postane izvrševalec političnih interesov, in občutek je, da bi radi, da se tudi odpove kritičnemu nadzoru nad delovanjem oblasti. In to cel čas vi govorite in jaz imam tak občutek. Lahko se seveda s tem svojim občutkom motim, pa mislim, da se ne. Kolegica je govorila tudi o prejšnji koaliciji, ki je leta 2018 imenovala neke člane programskega odbora, Liste Marjana Šarca januarja 2018 v parlamentu še ni bilo. To ste verjetno govorili s svojim koalicijskem partnerjem iz SMC, domnevam. Da bi bilo smiselno vključiti širši krog ljudi v ta predlog zakona in tudi širši krog civilnih organizacij, ki bi lahko imele tega programskega svetnika, ste dejali –Ja, jaz se s tem strinjam. Zato vam tudi, kot že rečeno, ponujamo roko, da stvar spremenimo, da ga spremenimo v drugem branju in najdemo nek kompromis. Mi s tem nimamo težave, zdaj se pa bojim, da imate vi s tem težavo. Bom pa z veseljem pregledala ta osnutek zakona, ki ga je minister očitno že pripravil, mogoče bo o tem v nadaljevanju kaj še več povedal. In bi vljudno prosila, da ga čim prej dobim, da se potem lahko do njega opredelim.
Povedali ste tudi, da je narobe, da je v teh pogovornih oddajah nek levi pa nek desni. Kar se mene tiče, morajo biti tam objektivni strokovni gostje, ki pač uravnoteženo nekaj pripovedujejo v skladu s svojim prepričanjem. Mislim, da je narobe, da mora biti kao levi pa kao desni, ker sploh ne vem, zakaj bi mogli svet in Slovenijo deliti na leve in desne. Jaz jih tako ne delim in se mi zdi, da ni prav, da bi jih tako tudi delili. Dejali ste pa tudi, da je bilo nekoč na SLO 3 poročanje enosmerno, in ste seveda tako vi to ocenili, zato ste si pa tudi očitno svojo televizijo naredili, s čimer jaz osebno nimam nobene težave in je pravzaprav tudi ne gledam, ker enostavno jaz trobil ne gledam, ker se mi zdi to zguba časa. Če pa jo vi želite pa tam prodajate neko svojo zgodbo, pa je tudi to vaš problem. Domnevam, da pač tam razlagate to nekim vašim volivcem, ki pač ob tem kimajo in so veseli, da zdaj pa jim je nekdo res resnico povedal. Ampak to je pač vaša legitimna pravica, jaz s tem nimam nobene težave; ne vem pa, zakaj bi morala javna radiotelevizija postati neko trobilo, to je pa nedopustno.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Prehajamo v sklepni del splošne razprave, v katerem dobita besedo še predstavnik Vlade in predstavnica predlagatelja.
Besedo ima predstavnik Vlade, minister dr. Vasko Simoniti.
Izvolite.

DR. VASKO SIMONITI: Hvala lepa.
Jaz bi najprej začel takole, ko sem poslušal te različne poglede na programski svet in kako naj bo televizija oblikovana, je prišlo tudi do poslanca, ki je govoril o Prešernovem skladu in o polomiji demokracije, da naj bi to bilo. Jaz sem vesel, da živimo v parlamentarni demokraciji in da imamo parlament, kjer je svobodna beseda doma. In sem vesel, da je tudi drugje izven tega parlamenta seveda svoboda govora, in to, da take poglobljene misli o strokovnih ljudeh slišimo iz političnih ust, ni nič slabega in sem vesel, da v tej hiši se lahko govori vse in poljubno. Glede na to, kar sem slišal, se mi zdi, da se predvsem govori o neki temeljni stvari, s katero je tudi ta hiša ali pa katerakoli parlamentarna hiša vzpostavljena, to je pravzaprav nezaupanje. Nezaupanje je tisto, ki nas žene v prepričevanje enih ali drugačnih konceptov. Vzrok za spremembo programskega sveta je pravzaprav tudi en izraz nekega določenega nezaupanja nekoga do nekoga. In v tem kontekstu je seveda predvsem pomembno, da moramo nekako pogledati, kako so te stvari urejene. V diktaturi oblast ne zaupa ljudem, v demokraciji pa ljudje zaupajo in ne zaupajo ljudem in to preizkusijo na vsakokratnih volitvah, kjer pride do oblikovanja političnega prostora, v katerem eni dobijo določen glas, drugi ga pa ne dobijo, v smislu obvladovanja oblasti ali zasedanja prostora, ki mu rečemo oblast.
Vendar v takem svetu imamo pa tudi nek javni zavod, ki se mu reče Radiotelevizija Slovenija, ali v drugih državah pa druge državne, v navednicah, seveda veliko prej javne televizije. Te skrbijo za to, da dobijo ljudje različnih osebnih in političnih preferenc in svetovnonazorskih opredelitev korektno informacijo o situaciji položaja v državi na politični, gospodarski in na vseh drugih ravneh. Če pa tak javni prostor zaseda ali pa obvešča televizija, ki jo vzdržujejo vsi s svojim prispevkom, ne glede na to, ali so v politični tekmi zmagali ali ne, morajo dobiti profesionalno, odlično informacijo, ki je kar se da, govorim o javnih medijih, ne govorim o privatnih, ker me ne zanima, ali imajo ljudje osnovno šolo ali ne, pa so novinarji, razumete, tukaj me pa zanima to. Tukaj morajo dobiti ljudje pravo informacijo, ki nagovarja in naslavlja vse tiste, ki vzdržujejo tak medij. In zato mora biti tudi programski svet, uredniške politike in novinarji do skrajnosti profesionalni, to pa pomeni, da morajo izpolnjevati najmanjši kriterij, najprej vsaj tisti, ki ga nikoli ne naslavljamo, to je vsaj za začetek kot izhodišče – formalna izobrazba. Ni pravnika brez najlažjega izpita, ni zdravnika brez lažjega izpita, v Jugoslaviji tudi ni bil zdravnik, če ni imel predvojaške. Pri nas je novinar lahko vsak. Če je to v privatnem mediju, recimo v kakšen tedniku, kjer ima glavni urednik neznanega izvora, pravzaprav lastnik, glavni urednik ima osnovno šolo, mene ne zanima.
Zanima me pa to v javnem mediju, kjer mora biti izhodišče tisto minimalno, ki se mu reče vsaj formalna izobrazba. V javnem mediju danes imamo celo pahljačo različnih stopenj izobrazbe, ne glede na to, da so nekateri tudi doktorji znanosti, nekateri pa komaj s končano srednjo šolo, to pomeni, da se izgubi kriterij. In takrat vstopijo v ta prostor zunanji vplivi, ki rušijo in krhajo to avtonomnost. Avtonomnost ni namreč nič drugega kot odgovornost. Za odgovornost pa se zahteva veliko znanje, do katerega se pristopi vsaj tako, da imaš izhodiščno izobrazbo. Te tudi na naši radioteleviziji manjka. Če bi primerjali, ko govorim, da morajo take javne televizije naslavljati vse ljudi, ki participirajo v vzdrževanju takega medija, jih morajo naslavljati z distanco, z nevtralnostjo in z visoko profesionalnostjo. Lahko primerjate avstrijsko televizijo, prvi, drugi program, lahko primerjate informativni program, če gledate Telegiornale 1 ali 2, italijanske televizije, da ne govorim seveda o drugih, BBC in podobnih. Res pa je, da je večen problem v vseh teh državah problem lovljenja te zadeve. Mimogrede, nedavno so na BBC zamenjali glavnega urednika oziroma direktorja, ampak pustimo to. Vendar sledijo ti osnovni stvari – naslavljati vse ljudi na kar se da nevtralen, objektiven način, kolikor se da; za to je pa treba imeti podlage. In v tak prostor potem ne vstopajo, ne morejo vstopiti gospodarji, medtem ko imamo pri vseh drugih medijih celo znane gospodarje, novinarje odpuščajo kot zadnje reveže, pa so vsi tiho, vključno s tem parlamentom. Pri javnem mediju pa tega ne more biti.
Prej v Jugoslaviji ali pa v prejšnjem režimu je bilo logično, da so bili uredniki glavnih časopisov brez šol, razumete, člani centralnih komitejev in neumnosti; in so bili sramotno. Prej je govoril nek poslanec o sramoti imenovanja ljudi z visokimi kvalifikacijami, takrat je bilo to nekaj do skrajnosti sramotnega in ponižujočega, takrat so bili tisti uredniki in gospodarji, ki so vstopali v prostor. In to se vleče posredno v naš današnji prostor, tudi v javno radiotelevizijo. In to je seveda eden od temeljnih problemov, ki izvira iz nezaupanja, in v tem se ne sledi načelu, da morajo biti ljudje objektivno, profesionalno na visoki ravni. Vsi nagovorjeni z informacijo, ki jo vsi razumejo in ki je kar se da objektivna, tega tukaj danes ni, čeprav se zagotavlja ogromno sredstev. Seveda lahko slišimo tukaj, da stranko SDS vodi princ teme. Tisti človek, ki je to rekel, bi mu jaz rekel danes, takim ljudem s slabo izobrazbo, čeprav so imeli doktorat, ampak v humanistiki niso imeli kaj; so bili princi svetlobe. Upam, da veste, to so Luciferji. Če si že dovolimo take stvar. O tem, da si očitamo, da so taki vpliv ali drugačni vplivi, da nekdo tvita pa nekdo govori. Treba je pogledati background, na podlagi česa so se take stvari dogajale. Če nekdo od novinarjev reče, da so člani SDS člani legije smrti, da so ljudje pred sodiščem podkupljeni. Poslušajte no, človek reagira pa reče – to so same reakcije na podtikanja, na nenehna žaljenja, na nenehna namigovanja, na neumnosti, torej nizke kulturne ravni. In programski svet, se mi zdi, ki ga predlaga ta stranka, je nekako preuranjen. Jaz bi imel polno pripomb, notri manjka recimo tehnična inteligenca, zanimivo. Tehnika omogoča razvoj. Ni enega inženirja, enega iz Inženirske zbornice ali pa ne vem kje. Ne mi reči, da ga lahko akademija imenuje, lahko; ampak hkrati je tam polno humanistov in družboslovcev in tako naprej. Tega ne bom govoril, ker me ne zanima ta svęt, ker je narobe postavljen, narobe, ker ste se premalo poglobili v to, ker niste primerjali s pravimi sveti. Tukaj v opombi imate Francijo, Avstrijo, Anglijo in tako naprej, mi se sploh ne moremo primerjati s tem, ker je čisto drugače vse postavljeno; in so v uvodu tega zakona. Premalo ste se poglobili, da bi bili lahko prepričljivi, zato ga odklanjam in upam, da se ga ne bo podprlo. Treba pa je posodobiti RTV-zakon, velja 15 let, postavil ga je, govorilo se je o Grimsovem zakonu. Vsa čast mu, je človek, ki se je poglobil v to. In se tukaj z nekimi podtoni isto – Grimsov zakon. Nobeden mu ne seže do kolen. Vsi tukaj veste pol manj od Grimsa o medijskih zakonih. Mimogrede, treba je posodobiti in ga uskladiti z razvojem, z vsebinskimi in tehničnimi stvarmi, dati eno sodobno obliko temu zavodu, ki bo odgovarjal izzivom časa. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Postopkovno, dr. Trček. Razpravo bomo ponovili.

DR. FRANC TRČEK (PS SD): Hvala, predsedujoči.
Opozorite resornega ministra, da je on minister. On je član izvršilne veje oblasti in po 110. členu Ustave odgovarja Državnemu zboru. To, kar se je dr. Simoniti šel, je bila prej neka drža opozicijskega poslanca kot ministra. Je gost v tej hiši in tudi za njega velja poslovnik. Prosim, da to izvedete. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Repliko ima Marko Bandelli.

MARKO BANDELLI (PS SAB): Sem samo hotel spomniti ministra, kar je povzel glede Prešernovega sklada. Jaz sem izrazil svoje nestrinjanje z izbiro članov, kar je moja čista legitimna pravica v tem parlamentu; in vi tega ne morete osporavati meni. Si ne smete dovoliti tukaj notri govoriti tega. Če sem dal svoje mnenje, tukaj je bilo moje mnenje kot poslanca legitimno. Jaz se na tiste člane nisem strinjal in to sem povedal in to je bilo vse. Kaj je vaše mnenje glede mojega mnenja, je pa vaša stvar. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima predstavnik Vlade dr. Vasko Simoniti.
Izvolite.

DR. VASKO SIMONITI: Gospod, seveda imava vsak svoje mnenje, gotovo, ampak saj sem rekel, da je časti vredno, da se lahko izražamo v tej hiši svobodno. In sem prevesel, četudi so stvari, s katerimi se sploh ne strinjam, in se mi zdi, da so tudi na meji neke elementarne kulturne ravni. Kajti govorili ste, da so člani Prešernovega sklada »polomija od polomije demokracije«. V redu, jaz se s tem ne strinjam. Bog vam pomagaj ali pa meni.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima predstavnica predlagatelja Lidija Divjak Mirnik.
Izvolite.

LIDIJA DIVJAK MIRNIK (PS LMŠ): Hvala lepa za besedo.
Minister, vi ste pač minister za kulturo, poudarjam – kulturo vseh Slovencev, ne samo tistih, ki so volili SDS. Samo toliko. Pa ne bom sedaj o tem razpravljala, kar ste si pravkar dovolili, ker mislim, da si tega v tej hiši pač ne morete dovoliti, ampak pustimo stati. Ste pa povedali tudi to, da vsi vzdržujemo RTV, ali so v politični tekmi zmagali ali pač ne. In ljudje morajo dobiti pravo informacijo, ki nagovarja vse tiste, ki jo vzdržujejo. Približno tako ste dejali. Ja, in tako tudi danes je. Ker pač govorimo o javnem zavodu posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ker je zavezan javnosti in ne tistemu, ki je zmagal na volitvah, saj to je point. Samo ga očitno niste razumeli. In zavezan je tudi raznovrstnim vsebinam. Ni vse za vse, je pa za vsakogar nekaj. To sem danes že povedala. Naj vas samo spomnim, da RTV niso samo Odmevi in Druga jutranja kronika. RTV ni samo Studio ob 17h ali Tarča, kjer se po vaše ne poroča v redu. RTV je tudi dokumentarni program, sredin film, je tudi Intelekta in sobotna oddaja Hudo!, je Infodrom, ki je pomagal reševati s korono prizadeto šolsko leto, pa Ljudje in zemlja, Mostovi – Hidak, to vsi poznamo, Globus, otroški, mladinski program, športni prenosi, čisto vsi jih gledamo, ko v Planici skačejo mojstri, ki jim je seveda treba čestitati, Dobro jutro, za katerega sem danes zjutraj, preden sem šla v službo, slišala, da ga bodo celo med poletnimi počitnicami še naprej predvajali, kar so ljudje to želeli. Je tudi Svetovalni servis, Odbita do bita, klasična in vsa druga glasba, koncerti, Ime tedna, Ime meseca. Sama zelo rada, ko se vozim v Ljubljano, poslušam program ARS, da o Valu 202, ki je včeraj praznoval rojstni dan, niti ne začnem govoriti. Je za vsakogar nekaj. Torej za vsakega, ki plačuje naročnino. Tako tudi je in tako je prav.
V LMŠ smo s tem predlogom predlagali pravzaprav preprost korak, čisto preprost. In to je, da politika oziroma mi v tej dvorani si vzamemo pristojnost imenovanja 16 svetnikov. Zelo preprosto, da naredimo enkrat za vselej konec kadrovskemu mešetarjenju politike na RTV Slovenija, ki je ne le največja medijska hiša v državi, pač pa tudi največji kulturni zavod. To smo predlagali. Nič takega. Nekaj najbolj normalno zrelega v demokraciji smo predlagali. Tudi za vsako starost nekaj je na RTV, pa četudi ne služi trgu, služi pa javnosti. RTV je pravzaprav tam za javnost in ne za izvrševalce parcialnih političnih interesov. Avtonomija, neodvisnost in svoboda se začnejo z nevmešavanjem, s spoštovanjem, z neprestopanjem meja, tudi s strpnostjo. Vendar vse parole ne pomagajo, če so neiskrene, če se ob branju depeše, ki to menda ni, ob branju basni o medijih in žabi in ob branju tvitov molči. To pomeni, da ni pripomb, da je vse okej in da se vse dopušča. In pomeni, da se obračun dopušča. Molk je zgovoren, krivda je enaka, karma pa tudi. Zato bi si želela, da bivši kolegi v koaliciji, se pravi Desus in SMC, to prepoznajo in tudi podprejo. Tako namreč govorijo za javnost, za taiste medije, ki jih kao spoštujejo. 16 svetnikov, ki jih danes imenuje Državni zbor, bi strokovna javnost in civilna družba po novem imenovali neposredno – to je naš predlog. Neposredno. Z novim načinom imenovanja in z novo sestavo programskega sveta ne rušimo sistema. Nič ne jemljemo civilni družbi, niti nič ne jemljemo strokovni javnosti. Jemljemo pa sebi –politiki. In damo veliko javni RTV Slovenija, recimo mir ali pa svobodo, če želite, ali pa neodvisnost, če želite; in za to gre. In to predlagamo. In zato prosimo ostale partnerje v tem državnem zboru, da to podprejo.
V LMŠ nismo za razgradnjo RTV-ja, nikoli nismo bili in nikoli ne bomo. V LMŠ se nismo vpletali v RTV, ko smo bili na vladi, ker tega ne počnemo, nikoli nismo počeli in nikoli ne bomo počeli. In za konec, RTV je javni servis, a politika ga dosti preveč dojema kot objekt poželenja. Vendar je treba biti pošten, niso vse stranke pripravljene prestopiti meje dopustnega, ne vse. In v LMŠ zagotovo nismo. Je pa ena stranka, ki pri tem izrazito izstopa. Ne razume, da RTV še zdaleč ni samo informativni program, tega je samo 25 %, vse ostalo je tudi RTV, 6 radijskih programov ustvarja, 3 nacionalne televizijske programe, ampak vas zanima samo in izključno 25 %, tista Tarča pa Odmevi očitno. Mi v Listi Marjana Šarca zavoda ne razumemo kot plen, niti ga ne razumemo kot vzvod, ker to ni prav; zato vas, spoštovani kolegi, še enkrat vljudno prosim, da to spremembo dveh členov zakona, samo dveh, 17. in 18., potrdite v prvem branju. Kar pomeni, da bomo v drugem branju z amandmaji stvari lahko tudi po vaše prilagodili, poiskali kompromise in se pogovarjali o tem, o čemer bi se morali. Ker pa več ne verjamem v pravljice pa v Božička tudi ne, si mislim, da je to moje moledovanje tukaj zdaj brez veze. Si pa želim, da bi vsaj tisti predlog, o katerem smo danes sicer od ministra bolj bore malo slišali, slišali pa smo s strani koalicijskega poslanca, dobili tudi v Listi Marjana Šarca čim prej, da ga lahko preučimo in damo pripombe, za katere seveda upamo, da jih boste upoštevali. Saj nam vsem skupaj gre namreč za javno RTV in za neodvisnost in za samostojnost. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Vsi prijavljeni razpravljavci, ki ste želeli, ste dobili besedo.
Ugotavljam, da je interes za delitev preostanka časa. Če želite razpravljati tudi predstavnica predlagatelja Lidija Divjak Mirnik ter predstavnik Vlade, prosim, da se prijavite s pritiskom tipke za vklop mikrofona. V tem primeru dobite besedo kot zadnja, in sicer najprej predstavnik Vlade in nato predstavnica predlagatelja. Prosim za prijavo. Hvala lepa.
Besedo ima dr. Franc Trček.
Izvolite.

DR. FRANC TRČEK (PS SD): Ja, hvala lepa za besedo.
Nisem se mislil oglašati, ampak po teh eskapadah dr. Simonitija sem se moral. Jaz ne vem, gospod minister, če vi veste, koliko je povprečna starost zaposlenih na RTV Slovenija. Malo manj kot 47 let. Če odštejete 30 let, so ti ljudje takrat bili drugi, tretji letnik gimnazije. Vi prodajate tu zgodbo, da je to nek stari sistem, da so neizobraženi, da se to vleče; kar je nedopustno in žaljivo za ministra, ki bi moral to pokrivati. Drugo, nekaj, kar je po lastništvu privatno, še ne pomeni, da ni javni medij. Javni medij je navsezadnje tudi Twitter predsednika Vlade, javni medij je Twitter Vlade, javni medij je Krizni štab, kjer potem tam preganjate leve fašiste ali ne vem kaj. Vse so to javni mediji. In tudi se ne strinjam s predlagateljico, ki reče – Pa imejte vi tam privat medij, briga me, kvakajte karkoli hočete. Če na tem privatnem mediju kršijo Ustavo, 14. člen, 34. in 35., ki govori o osebnem dostojanstvu, je to nekaj, s čimer bi se vi, gospod minister, morali ukvarjati. Moral bi se ukvarjati seveda tudi s tem, kar ste pravilno ugotovili, da se dogajajo določena šikaniranja novinark in novinarjev, zlasti v tiskanih medijih, ki so si jih prisvojili tako imenovani tajkunski gospodje. Preberite si portal Pod črto. Če vi kot resorni minister rečete, po domače povedano, da vam dol visi, da imajo tam uredniki osnovno šolo ali še to ne, ste v bistvu za deprofesionalizacijo medijev. Nedopustno, zaradi te izjave bi morali ta trenutek odstopiti. Državni zbor ni svoboda besede doma, vsaj od 15.55 včeraj, ko ste meni vzeli poslansko imuniteto. Zakaj že? Ker sem rekel, da si je neka stranka in nek gospod prisvojil za 10 tisoč evrov knjig in da je ta gospod izjavljal v Financah, koliko stane volilni glas; kar je dejansko v študiju v prvih petih, šestih mandatih Državnega zbora zapisal državni sekretar te vlade. In vi se nekaj tu razburjate, zakaj vas Državni zbor in mediji ne hvalijo. Veste, v čem je problem, draga vlada in SDS? Nismo vsi ljudje v Sloveniji mazohisti. Če bo nekdo meni tulil, da sem prostitutka, če bo lagal, ko še nisem bil poslanec, da sem dvakrat pretepel bivšo ženo, da imam prepoved približevanja otrokom, da se vozim v mercedesu razreda R, za katerega nisem niti vedel, kako izgleda, pa kaj vi mislite, da bom jaz orgazmiral?! Šel na kolena pa rekel – Janez, daj še. Ti si predstavnica tega, gospa Jeraj. Vi ste vidna članica te stranke in vi to podpirate. Ne kupim te zgodbe, ko nek poslanec SDS reče – Jaz sem poštenjak, jaz sem poštenjak; ali pa kolega Perič – Jaz sem nadpoštenjak. Vi podpirate to in takšno politiko, vi podpirate ta in takšna blebletanja, vi podpirate to in takšno dobesedno gnojnico, ki je kršitev Ustave Republike Slovenije. To počnete in potem pričakujete, da bomo pa vsi orgazmirali nad tem. Ne, ne bomo, spoštovana gospoda, ker nismo mazohisti. V tem je očitno razlika. Hvala. Minister je šel pa zdaj kar ven kot užaljeni osnovnošolček, Čakajte, ali je odrasel dedec?! Prej je Markotu rekel, da ceni nasprotja argumentov, zdaj je pa podurhal užaljeno ven. Ne vem, potem mogoče ni za to funkcijo. Kaj so vse meni zmetali v obraz, kolikokrat ste me že ubijali, pretepali pa ne vem kaj, pa kakšni vaši izvenparlamentarni kolegi iz kake desnosučne stranke, ki nas bi na vile nabijali, pa kak poslanec SDS, ki nas bi do smrti v zapor zaprl. Oh, mi naj bi to vse super prenašali. Upam, če že greste k maši, da vsaj pri spovedi se spove tozadevnih grehov. Ne vem, če obstaja pekel, se bojim, da deseti krog delajo za vas, pa upam, da bojo kolega Marka poklicali, da ga primerno zbetonirajo, da tozadevni ljudje ne boste mogli od tam pobegniti. Malo avtoreflekcije, malo poglejte, kaj počnete. Jaz vsako jutro pogledam, kaj boste nabijali na vaši Demokraciji. Pa tistemu časopisu je samo naslov Demokracija, spoštovana gospoda. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Besedo ima Aljaž Kovačič.
Izvolite.

ALJAŽ KOVAČIČ (PS LMŠ): Hvala za besedo, predsedujoči.
To, kar si je zdaj privoščil minister za kulturo, je dejansko sramota za vsakega ministra, še večja sramota pa je, da si lahko to privošči minister, ki naj bi zastopal kulturo, ne samo za samo ministrstvo in to vlado, ampak na sploh posmeh nekemu narodu. In da v tem, ko govorimo o spremembi novele zakone, o spremembi dveh členov, sploh o tem ne govori, obenem pa reče, da RTV vzdržujejo vsi državljani Republike Slovenije, ob tem pa prihaja iz stranke, ki javno poziva k neplačevanju RTV-naročnine, to je dejansko tragikomično. Kolegica Jeraj je govorila, da si želi več takih oddaj, kot je bila ta, da dva prihajata iz enega tabora, dva prihajata iz drugega tabora. Ja, tudi jaz podpiram te zadeve, če gre za nekakšna strokovna vprašanja ali pa tudi za to, kakšno pokojninsko reformo si želimo v Sloveniji. Ko pa govorimo o nekih zgodovinskih dejstvih, je pa nekoliko smešno, da bi rekli, da dva bosta prišla iz enega tabora, dva pa iz drugega tabora, kajti zgodovine si ne moremo prilagajati eni tako, eni pa drugače. In da zdaj tam kar nekdo sedi in kar nekaj razlaga, kar se poljubno malo ukvarja s tem, je pač žalostno. In to je vaš namen, da bi spremenili tudi neko zgodovino. Obenem govorite, da so neke oddaje, kamor niso vsi vabljeni. Kolikor sem seznanjen, ker ste tudi večkrat omenjali oddajo Tarča, v Tarčo so bili vabljeni ministri te vlade, pa sta tako minister Tonin kot minister Počivalšek zavrnila vabilo v to oddajo in bi lahko tam eno uro razlagala, kaj vse ni res, kaj so mediji in Ivan Gale rekli, ampak se pač nista za to odločila. Potem pa problematizirate, zakaj niso vabljeni.
Omenili ste tudi, da je bil ne vem točno kdo užaljen, ker niste pohvalili, kako je RTV dobro skrbel za poučevanje, ob tem pa bi oni morali pohvaliti vas, da ste pripravili dobre megazakone, če sem prav razumel. Ja, lahko nek novinar po moje pohvali nekaj, kar je dejstvo, na primer da smo bili država, ki ima najboljšo epidemiološko sliko, kar je stroka naredila. Glede megazakonov pa bodo ljudje na koncu povedali, kako in kaj. Če je minister Šircelj dva dni nazaj govoril, da še eno podjetje ni dobilo kredita, kaj si naj potem mediji izmislijo, da so podjetja dobila kredite in kako ste jim dobro pomagali. Vse skupaj je res malo smešno in iščete neke argumente, vse zato, da bi politiko obdržali v tej javni hiši, vaš namen pa je tako ali tako jo uničiti.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Alenka Jeraj.
Izvolite.

ALENKA JERAJ (PS SDS): Ja, hvala za besedo.
Tudi v SDS nismo za razgradnjo RTV-ja, bi pa pričakovali, da je moderen in kvaliteten medij, kar pa se mnogokrat kaže, da ni. Pa še enkrat, povedala sem, da so mnoge oddaje, ki so v redu, in nimamo s tem težav; so pa tudi mnoge, ki so odkrito pristranske, in to je problem, o katerem se pogovarjamo. Nekateri ste me malo narobe razumeli, da moramo vedno imeti dva leva pa dva desna. Jaz sem govorila v primeru oddaj, kjer sodelujemo politiki. V oddajah, kjer pa so teme raznorazne, kot sem naštela, matura, domovi starejših, je pa logično, da bodo pač strokovnjaki s tistih področij. Pa ni tega želel razumeti ne gospod Trček ne predlagateljica, čeprav mislim, da sem jasno povedala. Kolega, zgodovinska dejstva. Ne gre za prilagajanje zgodovine, pač pa gre za to, da smo v zadnjih tridesetih letih izkopali od 700 grobišč nekaj deset grobišč, morišč. In so to nova dejstva in tudi novi dokumenti, na podlagi katerih se bodo nekatere stvari morale napisati na novo. Ni tisto zveličavno, kar so nas učili v totalitarnem režimu, ko je zmagovita stranka pisala zgodovino. V tem času se je odkrilo ogromno novih dokumentov, arhivi so se odprli in se lahko marsikaj in se tudi bo moralo na novo napisati, ker so bili mnogi dokumenti, kot najbrž veste, uničeni in tako naprej, da nekatere stvari ne bi prišle na dan. Ampak žal tudi za enajstimi zidovi zazidani, če je bilo tako vse v redu, ne vem, zakaj so 11 zidov naredili, zazidali in zabetonirali; ker so očitno že takrat vedeli, da delajo narobe.
Kolega Trček, kršitev ustave. Kršitev ustave je za njega en tvit. Veste, kaj je kršitev ustave? Nezakonit zapor, v katerem je bil naš predsednik, nezakonit odvzem mandata, to pa so kršitve ustave. In to je ugotovilo tudi Ustavno sodišče. Ne pa en tvit, zaradi enega tvita je cela drama. Saj tudi vi pišete tvite, naš predsednik ima pač toliko sledilcev in lahko napiše tisto, kar misli. Lahko se s tem ne strinjamo, stalno očitanje glede tega tvita o prostitutkah, zadnjič je na nacionalni televiziji povedal, da to obžaluje, ampak seveda tega ni nihče slišal, ker ni želel slišati. No, povedal je, da to obžaluje, da ni bilo v redu, je pa bila reakcija na nekaj. Tudi to je povedal. Kolega Möderndorfer je rekel, da tako imenovani naši mediji Nova24TV in Demokracija niso gledani, niso brani, so marginalni. Zakaj se pa potem zaboga tako zaganjate vanje, če jih nihče ne gleda. Zakaj vas potem to skrbi? Pustite jih tam pa naj crknejo ali karkoli že, če so tako marginalni in brezvezni. Ampak očitno niso in očitno lahko ljudje slišijo tudi kakšno drugo resnico, zato je to zdaj naenkrat moteče in problem in se ukvarjamo s sovražnim govorom in z ne vem čem na Novi24TV. Ne ukvarjate se pa s sovražnim govorom v Mladini, ki jo gledamo že 20 let, zmerjanja, žaljenja našega predsednika in nas. In ko nekdo na to reagira, se pa ukvarjamo s to reakcijo in jo obračamo na levo in na desno in moramo sprejeti malo manj kot zakon, da bomo vse to prepovedali.
Treba je reagirati na vse stvari, ki niso sprejemljive. Meni tudi kakšna stvar ni všeč, mi tudi ni bila všeč naslovnica Demokracije o hijenah, se mi zdi pretirano in popolnoma nepotrebno, ampak poglejte si prej sto naslovnic Mladine in potem boste razumeli, zakaj je bila taka naslovnica Demokracije. Še enkrat, jaz tega ne odobravam, ampak vse je reakcija na nekaj in ko vzpostaviš nek standard, potem tak standard imaš. In če nismo prej na to reagirali, zdaj imamo, kar imamo. In zdaj bi se eni radi vrnili deset let nazaj in se bomo vse na novo začeli pogovarjati. Ne bo šlo očitno. In še enkrat, če se v demokraciji z nečem ne strinjaš, lahko to tudi kritiziraš. Ali zdaj kritika RTV naenkrat ni dovoljena?! Nas lahko vsak kritizira, torej lahko tudi mi kritiziramo. Kritika je vedno na mestu za to, da se stvari izboljša; in vsi si želimo boljšo, bolj kvalitetno, bolj moderno RTV.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Boris Doblekar.
Izvolite.

BORIS DOBLEKAR (PS SDS): Hvala za besedo, podpredsednik. Spoštovani poslanke in poslanci!
Kar nekaj ur se že pregovarjamo o marsičem, samo ne o tistem, kar ste predlagatelji danes uvrstili na točko, programski svet je bila glavna zadeva. Vi ste pa potem začeli razpravljati, seveda izkoristili možnosti in smo šli do ni da ni, okrog in okrog; samo o oblikovanju programskega sveta pa bore malo. Prav enostavno ste si izbrali tukaj ministra za kulturo, kot da bi bil na interpelaciji, in ga napadali z vseh strani, z leve, desne, z vseh koncev; in glavna tema RTV. RTV – kaj, kdo, kje, zakaj, nekako ne prinesete, če še z naše strani slišite kakšno zadevo, in to se mi ne zdi prav. Pač, če imate svoje mnenje, imate svoje mnenje, mi ga pa imamo lahko tudi oziroma vsak poslanec ima lahko svoje mnenje in je tudi prav, da ga tudi tukaj izrazi. Če se spomnite, v času vlade Marjana Šarca, vi ste se poskušali nekako osredotočiti takrat v času vladanja na to, kako boste ukazali poslovnim subjektom, kje lahko oglašujejo, na katerem mediju. O tem nisem danes nič slišal razprave. To je bila ena težjih zadev, v katero ste se spuščali. Zdaj na vladi niste več, jokati pa stokati, da niste na vladi, to je zamujeno in tudi vsake minute je škoda, da objokujete tukaj in se greste neko kalimerovstvo. Mislim, da je to res popolnoma brezveze. Mislim tudi, da bi morali na RTV delati mnogo več na promociji gostinstva, tudi turizma, odkrivanja Slovenije, slovenskih kotičkov, vemo, da je bila kriza, epidemija, imamo bone. Kaj gledamo? Gledamo vse živo, kaj je v Belgiji, kaj je ne vem kje, vsepovsod pošiljajo novinarje reporterje in hodijo okoli in nam iz cele Evrope in sveta prikazujejo, Slovenijo pa bore malo. To pogrešam. Povzema RTV dostikrat nepreverjene informacije, celo laži, kaj je rekel portal Pod črto, kaj je rekel Necenzurirano, kaj je rekel Oštro. Ja, bog se usmili, ali nimate svojih novinarjev, ki so fino plačani, pa iz javnega denarja. Mimogrede, pa povzemate neke neresnice, polresnice, laži, nabijanja, komentarje, ki niso vredni pol počenega groša. To je žalostno. To so tiste žalostne stvari, ki jih ljudje gledajo. Nasprotnih mnenj mnogo premalo. Imajo Tarčo, imajo Studio City, ki ga vodi nek novinar oziroma ne vem kaj že, ki ima firmo, espe, ki mesečno zasluži precej denarja, in v oddaji Studio City poslušamo traparije, take in drugačne. Zadnjič so objavili na RTV v poročilih poslansko vprašanje predsedniku Vlade o vardah in tako naprej. In ko je predsednik Vlade odgovarjal, je potem pokazal tisto sliko predsednika SD z vodjo varde Šiškom. V šusu je bilo vse skupaj odrezano in tega niso pokazali. Ne bodo tega pokazali. Vzroki tvitanja, smo slišali, minister vam je povedal, vsak tvit, vsak odziv je odziv na nekaj, kar se je zgodilo. In to je bistveno. Ta Tarča, ki je naredila Sloveniji, Slovencem, Slovenkam toliko škode, da je v bistvu nepopravljiva, če se vam to zdi neka normalna, pametna oddaja v javno korist Slovenk in Slovencev, potem ne vem, o čem razmišljate. Vidite, da vse, kar se pojavi v Tarči ali pa na radiu v raznih oddajah, ko so neka močvirska modrovanja pa ne vem, kaj vse imajo, raznorazne zadeve, se potem po tednu, dveh tednih izkaže, da stvar ni resnična, da to ni to, kar so poročali; in resnica pride hitro na dan. Ampak škoda je pa že storjena. To je tisto, kar je problematično. Zavedajmo se, da je to javni RTV-servis, da je to javna radiotelevizija, ki jo plačujemo vsi davkoplačevalci, in seveda pričakujemo tudi verodostojne informacije. Nihče se ni preveč obregal, niti jaz se nisem in pohvalim vse oddaje, od dokumentarcev do različnih oddaj in ni da ni, ampak kar se pa tiče informativnega programa, pa dejansko ni drugega kot za izreči kritiko. Toliko z moje strani. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Lidija Divjak Mirnik.
Izvolite.

LIDIJA DIVJAK MIRNIK (PS LMŠ): Hvala lepa.
Spoštovani gospod Doblekar, jaz oziroma moji kolegi v Listi Marjana Šarca nismo napadali ministra niti z eno besedo. Si je pa minister za kulturo, ponavljam kulturo, privoščil nekaj, česar si pravzaprav ne bi smel, in to tukaj, v Državnem zboru. O Twitterju predsednika Vlade ne bom izgubljala besed, ker je to pač nedostojno funkciji, ki jo opravlja, to pa je predsednik Vlade vseh nas. On zaradi mene vam lahko piše, kar želi, meni pa pač ne more, in tu bom naredila piko. V Listi Marjana Šarca smo v postopek vložili predlog novele zakona o RTV. Spreminjata se dva člena, vezana na sestavo in način imenovanja programskega sveta, to sta 17. in 18. člen. Povedano na kratko, danes v programskem svetu sedi 29 svetnikov, od tega jih kar 21 imenuje Državni zbor. V LMŠ pa predlagamo, da bi programski svet po novem imel 23 svetnikov, od katerih bi jih Državni zbor imenoval le 5, 13 članov bi se imenovalo po enakem principu kot doslej, 10 članov pa bi po novem neposredno imenovala civilna družba in strokovna javnost. Ključen namen sprememb je, da Državni zbor in s tem seveda politika izgubil odločilen vpliv na sestavo programskega sveta. In to je to, nič več in nič manj. V LMŠ namreč ne vidimo prav nobenega upravičenega razloga, da bi odločilen vpliv na imenovanje programskih svetnikov še vedno ohranila politika. Nobenega, niti enega. RTV je javni medij posebnega pomena, to pomeni, da je zavezan javnosti oziroma izključno javnemu interesu, s tem pa produkciji in posredovanju najbolj kakovostnih in raznovrstnih programov – informativnih, izobraževalnih, kulturnih, razvedrilnih. Njegove vsebine so namenjene različnim starostnim in družbenim skupinam, tudi tistim skupinam, ki jih komercialne tekmice zaradi tržne nezanimivosti nekaterih vsebin izključujejo. In to je namen javnega RTV. Braniki interesa javnosti pa morajo biti programski svetniki, a če jih večino imenuje politika, je upravičena bojazen, da bodo kljub tako imenovani neodvisnosti postali tudi izvrševalci političnih interesov.
V Listi Marjana Šarca pričakujemo, da boste kolegi poslanci ta predlog tudi podprli. Predsednica Desusa Pivčeva je nedolgo nazaj zatrdila, da se stranka, citiram, »zavzema za absolutno svobodo in neodvisnost medijev«. Če je to res in če je res iskrena, potem lahko pričakujemo, da bo tudi Desus podprl to novost pri sestavi in načinu imenovanja programskega sveta. Naj spomnim še na besede kolegice Janje Sluga iz SMC, ki je dejala, citiram: »Še vedno verjamemo v profesionalnost, samostojnost in neodvisnost medijev. Takšen način komuniciranja politike z mediji pa zagotovo ni nekaj, kar bi prispevalo k večji verodostojnosti obeh strani.« Konec navedka. Izjava se nanaša na tako imenovano vojno z mediji, kot je svoje pisanje oziroma basen naslovil predsednik Vlade gospod Janez Janša. In za zaključek, če torej želimo ohraniti in krepiti profesionalnost, samostojnost ter neodvisnost javne televizije in če imamo v programskem svetu tudi predstavnike civilne družbe, potem naj te tudi dejansko in neposredno imenujeta civilna družba in strokovna javnost. Politika si mora to pristojnost preprosto odvzeti. To bi bilo zrelo, demokratično in odgovorno, zato pričakujem, da boste zakon v prvem branju tudi podprli. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Zaključujem splošno razpravo.
O predlogu sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo, bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora odločali jutri v okviru glasovanj.
S tem prekinjam to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 12. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PRVO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O PRORAČUNSKEM SKLADU ZA INVESTICIJE V PROMETNO INFRASTRUKTURO.
Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila skupina petih poslank in poslancev s prvopodpisano Mašo Kociper. V zvezi s tem predlogom zakona je skupina 39 poslank in poslancev s prvopodpisano Mašo Kociper zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo.
Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavniku predlagatelja mag. Andreju Rajhu.
Izvolite.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Hvala lepa, predsedujoči. Spoštovani predstavniki ministrstva, kolegice poslanke in poslanci!
Poslanka in poslanci Poslanske skupine SAB smo v zakonodajni postopek vložili Predlog zakona o proračunskem skladu za investicije v prometno infrastrukturo. Nedvomno je prometna infrastruktura eden od ključnih pogojev za konsistenten razvoj Slovenije, poleg tega pa omogoča mobilnost prebivalstva in oskrbo gospodarstva. Trenutno se država in državljani zaradi epidemije covida-19 soočamo z gospodarsko krizo. V izogib ponovljeni napaki iz obdobja med 2008 in 2013, ko so se državne investicije praktično ustavile, želimo predlagatelji zagotoviti stalen finančni vir za infrastrukturne projekte. S tem bi bili zagotovljeni viri za financiranje teh projektov. Z rednimi in stabilnimi viri financiranja bo tako omogočeno konstantno vzdrževanje in ohranjaje obstoječe infrastrukture, kar je bil tudi eden od namenov Resolucije o nacionalnem programu razvoja prometa v Republiki Sloveniji za obdobje do leta 2030. Omenjena resolucija je bila v Državnem zboru sprejeta leta 2016 in predvideva izvedbo investicij na podlagi šestletnega drsnega plana. Cestno omrežje v Sloveniji je dolgo 6 tisoč kilometrov. Stanje naših cest ni dobro in posledično povzroča velike stroške, saj so potrebne številne obnove in sanacije. Slabo stanje cest pa pomeni tudi večje stroške za uporabnike, kar se kaže pri porabi goriva, obrabi vozil in v podaljševanju potovalnega časa. Poleg tega pa imamo več kot tisoč 200 kilometrov železniških prog, ki so na meji prepustne zmogljivosti. Stanje železniških prog je problematično za potniški in za tovorni promet. Celotni železniški sistem potrebuje celovito prenovo, če želimo omogočiti kvalitetne storitve prevoza potnikov in blaga.
Poglavitni cilj predloga je poleg že obstoječih prihodkov za investicije in investicijsko vzdrževanje prometne infrastrukture zagotoviti še dodatne zanesljive vire sredstev za financiranje potrebnih vlaganj v prometno infrastrukturo. Ta sredstva bi se namenjala za vzdrževanje trenutnega stanja in tudi za izboljšanje oziroma nadgradnjo prometne infrastrukture. Pri tem naj poudarim, da se bodo lahko ta sredstva namenjala za vso prometno infrastrukturo – cestno, železniško, pomorsko in tudi letalsko. S tem zakonom se bo tako skladno z Zakonom o javnih financah za nedoločen čas ustanovil poseben proračunski sklad, tako imenovani infrastrukturni sklad. Za financiranje sklada so v predlogu predvideni naslednji viri: letna dajatev za uporabo vozil v cestnem prometu, koncesijska dajatev Luke Koper, povračila za izredne prevoze, dajatev za odjavljena vozila, pristojbine za uporabo objektov za varnost plovbe ter najpomembneje, 2 odstotni točki DDV, kar znaša okoli 270 milijonov evrov letno. Vsi omenjeni viri, ki so predvideni za financiranje sklada, so že sedaj viri državnega proračuna. O uporabi sredstev iz infrastrukturnega sklada bo odločalo Ministrstvo za infrastrukturo kot njegov upravljavec. Predlog pa predvideva tudi odpravo časovne omejitve zagotavljanja namenskih virov za izvajanje investicij in vzdrževanja prometne infrastrukture, da se zagotovi možnost srednjeročnega in dolgoročnega načrtovanja investicij in vzdrževanja prometne infrastrukture. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Za uvodno predstavitev mnenja dajem besedo predstavniku Vlade, državnemu sekretarju na Ministrstvu za infrastrukturo Alešu Miheliču.
Izvolite.

ALEŠ MIHELIČ: Spoštovani podpredsednik, spoštovani poslanke in poslanci!
Učinkovitost prometnega sistema je pomemben dejavnik za trajnostni družbeni razvoj, izboljšanje mobilnosti prebivalstva in prispevanje h gospodarskemu razvoju na vseh področjih. S pomanjkanjem zadostnih finančnih sredstev za investicije in investicijsko vzdrževanje na področju prometne infrastrukture se srečujemo že kar nekaj let, kar se negativno odraža na njenem stanju. Slabo stanje prometnega omrežja povzroča velike stroške ter draži prevoz oseb in blaga. S predlaganim zakonom se poleg obstoječih namenskih virov, to je letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu in koncesijske dajatve Luke Koper, kot dodatni finančni viri za namene zagotavljanja sredstev razvoja prometne infrastrukture predlagajo tudi povračilo za izredne prevoze po glavnih in regionalnih cestah, dajatev za odjavljena vozila, pristojbina za uporabo objektov za varnost plovbe na pomorskih plovnih poteh in dve odstotni točki davka na dodano vrednost na letni ravni. Ob tem lahko ugotovimo, da vsi dodatno predvideni namenski finančni viri izvirajo iz prometne infrastrukture, kar pa ne velja za DDV. Z DDV se obdavčuje dodana vrednost, DDV je vsefazni in posredni davek na promet blaga in storitev, saj se plačuje v vsaki fazi proizvodno-distribucijske verige. DDV je ena od oblik prometnega davka, s katerim se obdavčujejo blago in storitve v vseh fazah prometa, od proizvajalca, trgovca do končnega potrošnika. Gre za potrošno obliko davka na dodano vrednost, s katerim se obdavčuje blago in storitve v vseh fazah menjave, pri čemer pa se breme davka v okviru proizvodno-distribucijske verige prevali na končnega potrošnika.
Glede na pospešeno propadanje prometne infrastrukture, zlasti cestne, se zavedamo, da je nujno potrebno zagotoviti dodatna finančna sredstva, ki bodo na srednji in dolgi rok omogočala načrtovanje investicij in investicijskega vzdrževanja cestne infrastrukture; vendar mora biti nabor namenskih virov pred tem temeljito premišljen z namenom, da se vzpostavi jasna povezava med izvorom in namenom uporabe posameznega finančnega vira. Ključni cilj, ki ga je treba zasledovati pri določanju namenskih virov za investicije v prometno infrastrukturo, je, da poglavitni viri izvirajo iz uporabe in obremenitve prometne infrastrukture in da se ponovno v celoti ali deloma namenijo za investicije na področju prometne infrastrukture s ciljem njenega ohranjanja oziroma izboljšanja. Slednjega pogoja DDV ne izpolnjuje, zato je navajanje dela DDV kot namenskega vira, ki bi se namenjal za investicije v prometno infrastrukturo, neustrezno. Ob upoštevanju navedenega Vlada Republike Slovenije meni, da predlog zakona ni primeren za nadaljnjo obravnavo.
Ob mnenju Vlade o ustreznosti zakona in pripravljenih vsebin pa bi radi opozorili zgolj na nekaj vsebin, ki smo jim bili priča, pa nam nekako niso ravno najbolj všeč. Zakon, ki vam ga tukajle lahko pokažem, ki je v pripravi na Ministrstvu za infrastrukturo, to je zakon, ki je na šestnajstih straneh, opisuje infrastrukturni sklad, je strokovno osebje ministrstva pripravilo v preteklem obdobju; sedaj pa se je pojavil podoben, skoraj identičen zakon v imenu poslanske skupine. Da boste imeli za ilustracijo, gre za zakon na šestnajstih straneh, pri čemer je spremenjenih 11 vrstic in 2 na drugi strani, slike so enake, grafike so vse iste, in še 8 vrstic na štirinajsti strani in zadnja podpisna stran je drugačna, kot je naša na ministrstvu. Želim samo opozoriti na neko prakso, če jo primerjam, jaz prihajam iz gospodarstva, tam nam je tak pristop rahlo tuj. Če menjaš delodajalca in s seboj vzameš gradivo, ki si ga tam opravil, in ga potem prodaš pri novem delodajalcu, se to smatra vsaj kot nehigienično, če ne kot kaj drugega. Zakona skratka ne podpiramo v taki obliki, si pa tudi ne predstavljamo, da bi v prihodnje gojili tak način vlaganja zakonov, ampak to je v pristojnosti Državnega zbora. Verjamem, da boste o tem sodili vi. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.
Besedo ima Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije, v njenem imenu Ivan Hršak.
Izvolite.

IVAN HRŠAK (PS DeSUS): Hvala za besedo, spoštovani podpredsednik. Spoštovani državni sekretar, spoštovani kolegice in kolegi!
Skupina poslancev je vložila v Državni zbor Predlog zakona o proračunskem skladu za investicije v prometno infrastrukturo. S predlogom zakona želijo urediti zagotavljanje namenskih sredstev za izvedbo investicij in investicijskega vzdrževanja prometne infrastrukture. Tako predlagajo ustanovitev proračunskega sklada za investicije in investicijsko vzdrževanje prometne infrastrukture kot proračunski sklad. Za predlagane vire financiranja infrastrukturnega sklada so predvideni namenski prihodki, kot so letna dajatev za uporabo vozil v cestnem prometu, koncesijska dajatev Luke Koper, d. d., ki pripada Republiki Sloveniji, povračilo za izredne prevoze po glavnih in regionalnih cestah, dajatev za odjavljena vozila, pristojbina za uporabo objekta za varnost plovbe na pomorskih plovnih poteh in 2 % točki DDV letno. Glede predlaganih rešitev razumemo, da je treba zagotoviti sredstva za izvedbo investicijskega vzdrževanja in prometne infrastrukture, zato se že na podlagi zakona o izvrševanju proračunov in področnega zakona prihodki letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu, prihodki koncesijske dajatve Luke Koper, ki pripadajo proračunu Republike Slovenije, in prihodki od dajatve na odjavljeno vozilo uporabljajo za izvedbo investicij in vzdrževanje javne prometne infrastrukture. Tako se postavlja vprašanje, ali je sploh potreben proračunski sklad. Zakon tudi omogoča rešitev, da se namenski prihodki za izvedbo investicij in investicijsko vzdrževanje prometne infrastrukture širijo tudi na prihodke iz povračil za izredne prevoze po glavnih in regionalnih cestah ter prihodke iz pristojbin za uporabo objektov za varnost plovbe na pomorskih plovnih poteh. Lahko razumemo, da gre ta rešitev v smeri določanja namenskih virov za investicijo v prometno infrastrukturo, ki izvira iz uporabe in obremenitve prometne infrastrukture. Tako je jasna povezava med izvoroma in namenom uporabe posameznega finančnega vira.
Toda ne moremo razumeti pa tega, da se določa vir za financiranje proračunskega sklada DDV. Z DDV se obdavčuje dodatno vrednost. DDV je ena od oblik prometnega davka, s katerim se obdavčujejo blago in storitve v vseh fazah prometa – od proizvajalca, trgovca do končnega potrošnika. Gre za potrošno obliko davka na dodano vrednost, s katerim se obdavčuje blago in storitve v vseh fazah menjave. Ključni cilj, ki ga je treba zasledovati pri določanju namenskih virov za investicijo v prometno infrastrukturo, je, da poglavitni viri izvirajo iz uporabe in obremenitve prometne infrastrukture in da se v celoti ali deloma namenja za investicije na področju prometne infrastrukture s ciljem njenega ohranjanja oziroma izboljšanja. Tega pa z vključitvijo med vire proračunskega sklada DDV ne izpolnjuje. DDV je pomemben vir financiranja državnega proračuna in se kot tak ne more šteti kot namenski vir. Z določitvijo namenskosti vira bi se tako zgodilo, da bi zmanjkalo denarja za zagotavljanje zakonskih obveznosti. Vsekakor razumemo, da zna biti predlog rešitev všečen, vendar zaradi potreb proračuna ni realen. Glede predloga zakona pa se sprašujemo, zakaj predlagajo poslanci SAB drugačen zakon, kot ga je dala predsednica SAB v javno razpravo kot ministrica za infrastrukturo. Zakon, ki je bil v javni razpravi 22. 1. 2020, ni imel DDV za vir proračunskega sklada.
Zaradi vsega navedenega v Poslanski skupini Desus menimo, da Predlog zakon o proračunskem skladu za investicije v prometno infrastrukturo ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke bo predstavil Dušan Šiško.
Izvolite.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Lep pozdrav vsem prisotnim!
Saj nekaj je že povedal prejšnji kolega, nekaj so ti, nekaj so oni povedali, kdo je kaj pripravil, zakaj je tako bilo. V gradivu nam lepo piše, da je to ministrica že prej hotela imeti. Jaz tukaj ne vidim nič spornega, je pa dejansko res, da ne vemo, kje se bo ta denar pobiral, ker mi denar pobiramo od cestnega sklada, pa se ne daje nič v infrastrukturo oziroma zelo malo. Potem nekaj se je začelo premikati na drugem tiru, 3. razvojna os in pridejo – vemo, kdo – nevladne organizacije, ki bojkotirajo, ustavljajo promet, gradnjo, mi se pa tukaj pogovarjamo, kako bi neke rešitve delali. In če malo bolj pogledam notri, nič koliko smo dali mi poslanskih vprašanj, tudi cesta Ormož–Ptuj, od leta 1997 je bila že umeščena, porabilo se je 18 milijonov, če pa danes pogledamo realnost, pa bomo videli, kje se bomo peljali in kdo nas bo ustavil. Modrijan bo z liziko skočil iz kakšnega grmovja, nič se ni prav konkretnega naredilo na tej cesti. Potem smo dali tudi pobude za železniški promet, železnico imamo tako rekoč izpred 2. svetovne vojne, železniške postaje so zelo malo urejene, peroni, da ne povem, kaj se lahko vse tam dogaja; in nič na tem. Mi moramo začeti na tem skladu, ali bomo začeli delati pa nekakšen denar pridobivati, ker denarja gre dosti na infrastrukturo, samo ga je treba začeti prerazporejati. Ne pa imeti za neke projekte nek denar in na koncu, ko pridemo do zaključka, da se bo nekaj izvedlo, se zamenja vlada in potem vse tisto skupaj pade in potem pride nova vlada, nova vlada ima druge apetite in tako gre iz leta v desetletja.
Spoštovani kolegi, dve leti smo že tukaj notri, jaz še danes ne vem, pa sem v Odboru za infrastrukturo, kaj lahko bom povedal ob koncu tega mandata, kaj smo mi naredili. Jaz vam lahko povem – nič. Mi enostavno nič nismo naredili, ker si vedno mečemo polena pod noge, kaj je prejšnja vlada naredila narobe, kaj bo ta vlada naredila narobe, državljani nas gledajo, se smejejo, pri prejšnji točki smo imeli 6 ur neke butaste razprave, do zaključka sploh nismo prišli. Ne vem. In te stvari na infrastrukturi, spoštovani kolegi, imate veliko za delati. Protihrupne ograje, nedolgo tega nazaj, če vas spomnim, dve leti so pri Celju postavljali zaščitne protihrupne ograje, po pol leta – ne vem, zakaj – je prišlo, da so morali tiste, ki so bile plačane, odmakniti pa nove postaviti. Take bedarije mi delamo v tej naši državi. In kam nas bo to pripeljalo? Nikamor. Pri cestnem skladu imamo denarja, Dars ima denar, 3. os od Koroške dol se ne izvaja, 3. os Dolenjska se ne izvaja. Prejšnja ministrica je govorila, kako je vse lepo po regelcih, da bomo imeli do leta 2022 narejeno; nič nimamo narejeno, mi se ne bomo še kmalu vozili po teh cestah. To so vse samo neke obljube. In dali smo predlog, da se obvoznica v Ljubljani vsaj začasno reši, zdaj imamo signalizirano vse, lahko bi se gor napisalo, po odstavnem voznem pasu, da se preusmeri tovornjake in avtobuse in da se omeji na 100 kilometrov na uro, ne na 130. In se bi zmanjšalo čisto vse – hlapi in izpušni plini. Ampak mi tega ne znamo. Seveda ne znamo, ker Slovenska nacionalna stranka nekaj predlaga, in mi nismo v vladi, nismo v opoziciji, mi smo neuvrščeni. Hvala lepa za pozornost.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke bo predstavil Leon Merjasec.
Izvolite.

LEON MERJASEC (PS SDS): Hvala lepa za besedo. Spoštovani podpredsednik, državni sekretar, lep pozdrav tudi kolegicam in kolegom!
Velik pomen na cestnem območju Republike Slovenije za nemoten razvoj ima prometna infrastruktura, saj omogoča mobilnost prebivalcev in vsekakor spodbuja k razvoju gospodarske dejavnosti. Dotrajana infrastruktura pomeni visoke stroške in veliko zastojev, kar povzroča zamude in zmanjšanje konkurenčnosti tudi železniškega prometa. Na področju infrastrukture se s primanjkljajem zadostnih finančnih sredstev za investicije in investicijsko vzdrževanje srečujemo že nekaj let, kar se tudi negativno odraža in povzroča velike stroške ter draži prevoz oseb in blaga. Problematike cestne infrastrukture se v Slovenski demokratski stranki zavedamo in smo predlog zakona o proračunskem skladu za investicije v prometno infrastrukturo v Državnem zboru Republike Slovenije predlagali že leta 2016, pa ni bil sprejet. Sedaj imamo na mizi ponovno Predlog zakona o proračunskem skladu za investicije v prometno infrastrukturo, ki ga je v Državni zbor Republike Slovenije predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisano gospo Mašo Kociper. Predlagajo ustanovitev proračunskega sklada, ki bi ga ustanovili z zakonom o financah in bi zagotavljal konstanten stalni vir za infrastrukturne projekte.
V Slovenski demokratski stranki se zavedamo, da je nujno treba zagotoviti dodatna finančna sredstva, ki bodo na srednji in dolgi rok omogočala načrtovanje investicij, investicijskega vzdrževanja cestne infrastrukture. Vendar pa mora biti nabor namenskih virov pred tem temeljito premišljen z namenom, da se vzpostavi jasna povezava med izvorom in namenom uporabe posameznega finančnega vira. Predlagatelji predloga zakona poleg obstoječih namenskih virov letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu in koncesijske dajatve Luke Koper, delniške družbe, kot dodatne finančne vire za namene zagotavljanja sredstev razvoja prometne infrastrukture predlagajo tudi poročilo za izredne prevoze po glavnih in regionalnih cestah, dajatev za odjavljena vozila, pristojbina za uporabo objektov za varnost plovbe na pomorskih plovnih poteh in kar dve odstotni točki davka na dodano vrednost na letni ravni. Ob tem ugotavljamo, da vsi dodatno predvideni namenski finančni viri izvirajo iz prometne infrastrukture. To pa ne velja za DDV. Poglavitni viri izvirajo iz uporabe in obremenitve prometne infrastrukture in se ponovno ter v celoti ali deloma namenjajo za investicije na področju prometne infrastrukture s ciljem njenega ohranjanja oziroma izboljšanja.
In ker slednjega pogoja davek na dodano vrednost ne izpolnjuje, zakona v Slovenski demokratski stranki ne bomo podprli.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Liste Marjana Šarca bo predstavil Edvard Paulič.
Izvolite.

EDVARD PAULIČ (PS LMŠ): Spoštovani predsedujoči, kolegice in kolegi!
Sodobna in tehnološko dovršena cestna in železniška infrastrukture sta gonilni sili gospodarskega razvoja posamezne države. Ključni pogoj za doseganje visokih tehnoloških standardov na področju trajnostne mobilnosti je stalno in neprekinjeno financiranje infrastrukturnih projektov ter zagotavljanje pogojev za sorazmerni razvoj cestne in železniške infrastrukture. Predlog zakona o proračunskem skladu za investicije v prometno infrastrukturo zasleduje navedene cilje, saj predvideva ustanovitev namenskega proračunskega sklada, ki se bo financiral iz letnih dajatev za uporabo vozil v cestnem prometu, iz koncesijskih dajatev Luke Koper, iz povračila za izredne prevoze po glavnih in regionalnih cestah, iz dajatev za odjavljena vozila in iz pristojbin za uporabo objektov za varnost plovbe na pomorskih plovnih poteh. Predvideno je tudi, da se bo sklad financiral iz DDV v višini dveh odstotnih točk letno. Vsa sredstva pa bodo namenjena za investicije in investicijsko vzdrževanje prometne infrastrukture. Z ustanovitvijo proračunskega sklada se dokončno uveljavi tako imenovano zlato pravilo vlaganj v prometno infrastrukturo, ki je osnova za enakomerno načrtovanje in realizacijo projektov prometne infrastrukture skozi daljše obdobje.
Evropska komisija je kot del izhodne strategije iz gospodarske krize in odprave neposredne gospodarske in socialne škode, ki jo je povzročila pandemija covida-19, vključila projekte trajnostne mobilnosti v širši mehanizem za okrevanje in odpornost, ki na področju okoljskih politik zasleduje cilje mednarodnih zavez, pogodb in dogovorov o doseganju ogljične nevtralnosti do leta 2050. V Poslanski skupini LMŠ menimo, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo, saj ustanovitev infrastrukturnega sklada predstavlja osnovo za zagotavljanje stalnih in enakomernih virov financiranja, za realizacijo trajnostno naravnanega programa dolgoročnih vlaganj v prometno infrastrukturo. Med zakonodajnim postopkom pa se seveda še vedno lahko najdejo izboljšave zakonskega besedila in morebitne ustreznejše rešitve.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov bo predstavil Soniboj Knežak.
Izvolite.

SONIBOJ KNEŽAK (PS SD): Hvala, predsedujoči. Spoštovani kolegice in kolegi!
Predlog zakona, katerega glavni cilj je ustanovitev proračunskega sklada za investicije v prometno infrastrukturo, je v obravnavo vložila stranka SAB. V Poslanski skupini Socialnih demokratov delimo mnenje predlagateljev, da je stanje naših cest in železnic zastrašujoče. To niso le ceste in železnice, prometna infrastruktura sta tudi zračni in pomorski promet. Slovenija ima izredno geostrateško lego v Evropi, a svojega potenciala glede železniških, cestnih pa tudi zračnih in pomorskih povezav zaenkrat še ne zna popolnoma izkoristiti. Kljub nenehnemu vlaganju v prometno infrastrukturo še vedno na žalost zastajamo za cilji in željami, ki smo si jih zastavili. Naše cestne in železniške povezave so v zelo slabem stanju. Namesto da bi gradili projekte, kot sta drugi tir in 3. razvojna os, ki so za Slovenijo še tako pomembni, jih nekateri v naši družbi namerno rušijo in zavirajo. 3.a razvojna os in drugi tir nas ne bosta postavila na zemljevid držav, ki imajo prometno infrastrukturo zgledno urejeno, treba bo storiti veliko več. V Sloveniji bomo morali na področju prometne infrastrukture pa tudi na področju prometnih povezav razmišljati drugače. Prihodnost prometne infrastrukture v Sloveniji je po našem mnenju v trajnostni mobilnosti. Veliko več bomo morali kot družba in država vlagati v železniško infrastrukturo, vse bolj pa bomo morali našo cestno infrastrukturo prilagajati trendom, ki se uveljavljajo pri nas pa tudi v svetu. Finančna sredstva, ki bodo v predlaganem skladu namenjena za prometno infrastrukturo, po našem mnenju ne smejo biti v celoti namenjena zgolj in samo za redna vzdrževanja, ampak je ta finančna sredstva treba nameniti predvsem za nove investicije in projekte, ki bodo našo prometno infrastrukturo modernizirale in usmerile v trajnostno in brezogljično mobilnost ter nas hkrati postavile ob bok z državami, s katerim se še kako radi primerjamo.
V Poslanski skupini Socialnih demokratov rešitve in cilje predlaganega zakona pozdravljamo in ocenjujemo, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Stranke modernega centra bo predstavila Mateja Udovč.
Izvolite.

MATEJA UDOVČ (PS SMC): Spoštovani!
Ustanovitev tako imenovanega infrastrukturnega sklada ni nova ideja. O ustanovitvi sklada je razmišljalo že več infrastrukturnih ministrov. Razlog za to je popolnoma preprost in jasen: zagotoviti prepotrebna primerna sredstva za investicije in investicijsko vzdrževanje prometne infrastrukture. Takšnega mnenja so bili tudi prejšnji ministri. Prav tako je bila med njimi tudi nekdanja ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek, zato se nam na tej točki zastavlja vprašanje, zakaj takšnega predloga ni predlagala v času svojega ministrovanja, čeprav je imela zakon v predalu dlje časa in je Ministrstvo za infrastrukturo vodila leto in pol. Danes, tri mesece po prenehanju njenega mandata, pa je njena poslanska skupina vložila v zakonodajni postopek Predlog zakona o proračunskem skladu za investicije v prometno infrastrukturo. Predlog zakona predvideva ustanovitev posebnega infrastrukturnega sklada za nedoločen čas, ki bi se financiral z naslova šestih virov financiranja, in sicer letna dajatev za uporabo vozil v cestnem prometu, državni del koncesijske dajatve Luke Koper, povračilo za izredne prevoze, dajatev za odjavljena vozila, pristojbina za uporabo objektov za varnost plovbe in 2 % davka na dodano vrednost na leto. Od tega pet virov financiranja izvira iz prometne infrastrukture, to pa ne velja za davek na dodano vrednost. V Poslanski skupini Stranke modernega centra ugotavljamo, da nabor virov financiranja, kot jih predvideva predlagani zakon, ni premišljen, ker se nanaša zlasti na že prej omenjen davek na dodatno vrednost. Ko govorimo o posebnem namenskem infrastrukturnem skladu, moramo izhajati iz tega, da poglavitni viri izvirajo iz uporabe in obremenitve prometne infrastrukture. Na to je v svojem mnenju opozorila tudi Vlada. V Poslanski skupini Stranke modernega centra menimo, da takšni posegi na polje davčne politike trenutno niso primerni. Država se je zaradi posledic epidemije covida-19 znašla v negotovi situaciji, kar ima velik vpliv tudi na davčno politiko. Že več let je jasno, da za vse želje in potrebe na področju prometne infrastrukture nimamo dovolj proračunskega denarja. Jasno je tudi, da je naše cestno in železniško omrežje v zelo slabem stanju in se v resnici iz leta v leto slabša. S tem, ko se z investicijami in vzdrževanjem zaradi nezadostnih sredstev odlaša, naraščajo tudi stroški. Ne samo stroški investicije, naraščajo tudi stroški gospodarstva in prebivalstva.
Zato je ustanovitev takšnega namenskega sklada smiselna in v resnici dobrodošla, pa vendar v Poslanski skupini Stranke modernega centra menimo, da predlog zakona v takšni obliki, kot je trenutno predlagan, ni primeren. Menimo namreč, da morajo rešitve, ki posegajo na polje davčne politike in ki lahko ta sistem zamajajo, priti s strani z vlade in morajo biti usklajene z vsemi deležniki. Navsezadnje pa je tudi aktualni minister za infrastrukturo že napovedal ustanovitev posebnega infrastrukturnega sklada, ki bi deloval / oglašanje iz dvorane/ zunaj proračuna in bi kotiral na borzi.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Lepo prosim, da ne motite govornice, ko govori.

MATEJA UDOVČ (PS SMC): Po njegovih besedah naj bi bil to sklad, ki bi ga država dolgoročno preko koncesije oddala v zunanje upravljanje. Ker si ne želimo, da se ponovi situacija iz leta 2014, ko je bilo zaradi pomanjkanja sredstev, prepotrebnih za obnovo, delno zaprtih več mostov na državnih cestah, upamo, da bo minister Jernej Vrtovec konkretno predlog zakona v čim krajšem času predstavil javnosti. Kot rečeno, v Poslanski skupini Stranke modernega centra Predloga zakona o proračunskem skladu za investicije v prometno infrastrukturo ne bomo podprli. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Levica bo predstavil Željo Cigler.
Izvolite.

ŽELJKO CIGLER (PS Levica): Spoštovani kolegice in kolegi, predstavniki Vlade!
Danes imamo pred sabo zakon o proračunskem skladu za investicije v prometno infrastrukturo, ki predstavlja pomemben segment našega dela za prihodnje; in je dobro, da o njem govorimo in o njem odločamo. O tej zadevi Državni zbor govori kar nekaj časa, že v mandatu, ki ga do sedaj dve leti troši, ker se zaveda, da gre za pomembne razvojne zadeve, zlasti pa za stvari, ki so bile v zadnjih koronskih zakonih izpostavljene s strani obstoječe vlade, da gre za zagon gospodarstva in tudi sinergične ukrepe. Tega se v Levici popolnoma zavedamo. Uvod v predlog zakona, ki ga danes obravnavamo, pa se začne s stavkom, da je država pred hudo preizkušnjo. Ponovno, to naj bi bila velika gospodarska kriza, ki bo oziroma je nastopila po epidemiji novega koronavirusa. In v Levici se strinjamo, da se nahajamo pred hudo preizkušnjo; ne samo Slovenija, ampak cel svet. Ampak ta huda preizkušnja ni samo gospodarska kriza, ki jo povzroča nekajmesečna epidemija, ta huda preizkušnja je zlasti globalno segrevanje. In v primeru s tem je trenutna gospodarska kriza le kaplja v morje. Nebrzdano kurjenje fosilnih goriv nas je pripeljalo do točke, ko moramo sprejeti vse najbolj nujne ukrepe, da se rast globalne temperature ustavi pod 1,5 stopinje Celzija glede na čas pred industrijsko revolucijo. In kar je bistvo, promet je eden glavnih virov izpustov toplogrednih plinov v Sloveniji in tudi eden največjih virov izpustov CO2.
V letu 2017 je bilo v Sloveniji z naslova prometa kar 5 tisoč 541 kiloton izpustov CO2. S tem je bil promet največji posamični vir CO2 pri nas. Zmanjšanje CO2 v prometu od države terja velike investicije v trajnostno mobilnost in prometno infrastrukturo, kot predlagajo predlagatelji sklada. Prva je bila desetletja zanemarjena, predvsem pa tudi posledica tega, da se je pri gradnji prometne infrastrukture veliko vlagalo zlasti v cestno infrastrukturo in s tem spodbujalo uporabno osebnih vozil. Tako je bilo od leta 1994 do 2015 zgrajenih in investirano več kot 5,5 milijard evrov v avtoceste; v železniško infrastrukturo pa v tem pičlem času zgolj 1,7 milijarde oziroma trikrat manj. Na ravni mest in občin je bila politika razvoja prometa v tem obdobju enaka kot na ravni države. Mesta so se načrtovala tako, da so bila kar najbolj prijazna, seveda, do avtomobila. Politika nas je prepričevala, da se s tem omogoča večjo mobilnost in hitrejša ter udobnejša potovanja, v resnici pa so bile ulice naših mest z leta v leto bolj prenatrpane z avtomobili, vse manj je bilo prijetnega druženja, vse manj varne. In tak prostorski razvoj nas je pripeljal v začaran krog pločevine in siromašil javni potniški promet. Obstoječe stanje je nevzdržno z vidika varovanja okolja, zdravja in zagotavljanja prometne varnosti; izhod iz tega stanja od države terja velikanska vlaganja v prometno infrastrukturo, to imajo predlagatelji prav. Glede tega se nas večina tudi strinja. Problem pa je v tem, kako si predstavljamo vire financiranja, kakšno infrastrukturo ter kje in na kakšen način bi vse to radi gradili. In to so ključna vprašanja, na katera je treba odgovoriti, preden se odločimo vsako leto vreči več kot četrt milijarde evrov v investicije za prometno infrastrukturo. Predlagatelj zakona bo sicer rekel, da je o projektih in investicijah že dorečen družbeni konsenz in da naj bi bil dosežen. Zakon, ki ga obravnavamo, se na primer sklicuje na Resolucijo o nacionalnem programu razvoja prometa v Republiki Sloveniji za obdobje do leta 2030, ki jo je sprejel Državni zbor. Ampak ta resolucija ni plod nekega družbenega konsenza, niti ni plod nekih strokovnih razprav o tem, kakšno prometno infrastrukturo ta država potrebuje, da bi kar najbolj zmanjšala emisije CO2 v prometu, za povrh pa še zagotovila cenovno dostopen in časovno učinkovit javni promet ter sočasno tudi s tem povečala mobilnost prebivalcev in prebivalk v državi.
Resolucija je, tako kot mnogi drugi akti, ki jih je sprejel Državni zbor, predvsem rezultat lobiranj različnih lobijev kapitala v Sloveniji, domačih in tujih. Tako ta resolucija za obdobje od leta 2016 do 2030 predvideva kar 7,7 milijarde evrov vlaganj v cestno infrastrukturo, od tega kar 4,7 milijarde v izgradnjo avtocest. V železniško infrastrukturo, ki je bila v preteklosti že zanemarjena in odrinjena, zanimivo, na stranski tir, se pravi na tir, so za isto obdobje predvidena vlaganja v višini zgolj 3,4 milijarde evrov, ali več kot pol manj kot za ceste; pa še tu bo tretjina predvidenih sredstev požrla samo izgradnja 27 kilometrov dolgega drugega tira od Divače do Kopra. Za trajnostno mobilnost resolucija predvideva zgolj slabih 260 milijonov evrov za celotno načrtovano obdobje. Poleg same resolucije je problematičen tudi način, na katerega vsakokratni vladajoči razred, vladajoča koalicija izvaja v njej določene projekte. Tako smo lahko bili lani priča pritiskom po čimprejšnjem začetku širitve ljubljanske obvoznice. Gre za več stomilijonski projekt, ki na dolgi rok v ničemer ne rešuje prometnih zastojev v glavnem mestu države, ampak jih bo samo še povečal. To se je pod ministrico za infrastrukturo Alenko Bratušek izvajalo, čeprav celo v prej omenjeni resoluciji jasno piše, da se obvoznica širi šele po tem, ko bi se vsi ukrepi v javnem potniškem prometu, zlasti nadgradnja železniških prog, izkazali za nezadostne in potrebni za zmanjševanje obsega cestnega prometa.
Ne glede na to, da se niti en pravilen ukrep s tega področja še ni sprejel, so se priprave na širitev ljubljanske obvoznice intenzivno zdaj začele, se nadaljujejo in prihodnost nas čaka z rezultati, kljub pogovorom in opominom. In tudi ko se doseže za določen projekt konsenz o njegovi izgradnji, kot se je to dogajalo za projekt 3. razvojni osi, ni nepomembno, kje in na kakšen način se bo gradil. Pri tem je treba vedno zasledovati cilj, da se pri gradnji infrastrukturnih projektov zasleduje čim manjši vpliv na okolje, čim večje varovanje kmetijskih zemljišč, ki nam zagotavljajo in omogočajo prehransko samooskrbo, stroškovno učinkovitost in tako naprej. Žal se je vse to v preteklosti prevečkrat povozilo, trenutne predvidene trase na nekaterih delih 3. razvoje osi pa kažejo na to, da bo temu tako tudi v prihodnje. Zakon, ki ga obravnavamo, ne naslavlja niti enega od do sedaj izpostavljenih problemov, zgolj in samo predvideva vzpostavitev posebnega proračunskega sklada za investicije v prometno infrastrukturo in določa vire prihodkov tega sklada. Nekateri od teh so sporni sami po sebi, ker denar za novi infrastrukturni sklad jemlje iz integralnega proračuna, od koder se financirajo zdravstvo, sociala, kultura, izobraževanje in druge storitve. Dva od šestih predvidenih virov prilivov v nov proračunski sklad za infrastrukturo, to sta letna dajatev za uporabo vozil v cestnem prometu in koncesijska dajatev Luke Koper, d. d., ki pripada Republiki Sloveniji, se res že sedaj po Zakonu o zagotavljanju sredstev za investicije v prometno infrastrukturo porabljata namensko. Za vse ostale vire to ne velja in zato ne držijo navedbe predlagatelja, da sprejetje zakona nima vpliva na javne finance. S sprejetjem zakona bo samo na račun preusmeritev dveh odstotnih točk DDV iz integralnega proračuna v poseben proračunski sklad za investicije v integralnem proračunu skopana najmanj 75-milijonska luknja. Potem je tukaj še povračilo za izredne prevoze po glavnih in regionalnih cestah, dajatvah za odjavljanje vozila, pristojbina za uporabo objektov za varnost plovbe po pomorskih plovnih poteh. Zanimivo, nikjer pa se ne dotakne vira, ki ga v tej Sloveniji že nekaj vlad ne izkoriščamo. Od leta 2016 je bila zaradi zakonskih kršitev 15.d člena Zakona o železniškem prometu, ki govori, da je zaračunavanje uporabnine na tirih slovenskih železnic obvezno, izgubljena milijarda evrov. Ponavljam – milijarda evrov. Skoraj predračunska vrednost projekta drugi tir. Kaj delajo vlade, kaj dela ta vlada? In še zadnji argument, ki govori proti sprejetju, kar se uporabnine tiče. Še zadnji argument, ki govori proti sprejetju zakona, pa so protikoronski zakoni in zadnja sprememba Zakona o ohranjanju narave, s katerimi se za leto in pol onemogočilo sodelovanje okoljevarstvenih in naravovarstvenih nevladnih organizacij v upravnih in sodnih postopkih, povezanih z izdajo gradbenih dovoljenj, okoljevarstvenih soglasij in tako naprej. Poleg tega pa so se še porezale administrativne ovire za investitorje v teh projektih, skratka kapitalu se je dalo še več prostora, da predvsem uničuje. Da bi sedaj za nekatere od teh projektov, to so tisti s področja prometne infrastrukture, ustanovili še poseben proračunski sklad, ki bi se napajal med drugim iz virov, ki gredo sedaj v integralni proračun, bi po mnenju Levice bil to strel v koleno. Na podlagi vsega navedenega se bomo v Levici pri glasovanju o zakonu v prvi obravnavi vzdržali. Če bo zakon prestal prvo branje in bo v nadaljnjih obravnavah amandmiran na način, da se bo točno določilo, kateri infrastrukturni projekti se iz njega lahko financirajo, da bodo to zgolj projekti, ki bodo prispevali k tajnostni mobilnosti, krepitvi javnega potniškega prometa, da se pri njih ne bo po nepotrebnem uničevalo okolje in prvovrstnih kmetijskih zemljišč; in če bodo predlagatelji ustrezno dopolnili tudi predvidene finančne učinke in ob tem zagotovili, da se ustanovitev posebnega proračunskega sklada ne bo zažrla v izdatke za socialo, zdravstvo, kulturo in izobraževanje, če bo vsemu temu zadoščeno tudi v nadaljnjih obravnavah predloga zakona, temu zakonu na koncu ne bomo nasprotovali in ga bomo podrli.
Na koncu bi rekel samo še tole – in to je postopkovno, ker se prej nisem oglasil –, ko pride predstavnik Vlade, državni sekretar, in govori o tako pomembnih zadevah, kot je tale danes, za Republiko Slovenijo in o infrastrukturnih projektih, je njegova naloga, da pove mnenje Vlade o tem, kako misli nastopiti na teh projektih in zmanjšati zastoje; ne pa da daje poslankam in poslancem, ki želijo tukaj pozitiven napredek, poduke, kako naj Državni zbor posluje. Oprostite, to ni vaša naloga. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Nova Slovenija – krščanski demokrati bo predstavil Mihael Prevc.
Izvolite.

MIHAEL PREVC (PS NSi): Hvala za besedo, predsedujoči. Spoštovani državni sekretar, spoštovani kolegice in kolegi!
Namen Predloga zakona o proračunskem skladu za investicije v prometno infrastrukturo, ki ga je v parlamentarno proceduro predložila skupina poslancev, je, da se poleg obstoječih namenskih prihodkov, ki se že namenjajo za investicije in investicijsko vzdrževanje prometne infrastrukture, zagotovi še druge dodatne in zanesljive vire sredstev za financiranje potrebnih vlaganj v prometno infrastrukturo. Predlagatelj predlaga ustanovitev tako imenovanega proračunskega sklada za investicije in investicijsko vzdrževanje prometne infrastrukture za nedoločen čas. Poleg letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu in koncesijske dajatve Luke Koper, ki pripada proračunu Republike Slovenije, se med vire sklada uvrsti še povračilo za izredne prevoze po glavnih in regionalnih cestah, dajatve za odjavljena vozila, pristojbine za uporabo objektov za varnost plovbe na pomorskih plovnih poteh in še dve odstotni točki DDV na leto. Sredstva naj bi se uporabljala skladno z nacionalnim programom razvoja prometa Republike Slovenije, prevzemanje obveznosti v breme infrastrukturnega sklada pa skladno z načrtom razvojnih programov državnega proračuna. V Novi Sloveniji podpiramo vsaka prizadevanja, da se za investicije in investicijsko vzdrževanje prometne infrastrukture zagotovijo dodatna finančna sredstva, saj je stanje objektov in cest na državnem cestnem omrežju v zelo slabem stanju ter se žal iz leta v leto slabša. To je vsekakor posledica premajhnega in neracionalnega vlaganja, velike centralizacije odločanja, organizacijske stihije in številnih birokratskih ovir. Zaradi večletnega zanemarjanja vzdrževanja in investiranja v državno cestno omrežje se je stanje cestišč zelo poslabšalo, kar pa posledično vpliva tudi na prometno varnost.
V Novi Sloveniji se še kako strinjamo in se bomo za to tudi prizadevali, da je treba sredstva za vzdrževanje in razvoj cestne infrastrukture krepko povečati. Preveriti je treba obstoječi sistem namenskih delitev sredstev, ki jih zbere cestni promet, in jih tudi v celoti vračati v obnovo in razvoj cestne infrastrukture. Za ostale oblike prometne infrastrukture, zlasti železniške, pa je treba najti ustrezne rešitve, tudi v obliki oddajanja koncesij za gradnjo in dolgoročno uporabo infrastrukture. Veseli nas, da se tudi na Ministrstvu za infrastrukturo zavedajo pospešenega propadanja cestne infrastrukture in razumejo, da je za to treba nujno zagotoviti dodatna finančna sredstva, ki bodo na srednji in dolgi rok omogočala načrtovanje investicij in investicijskega vzdrževanja cestne infrastrukture. V Novi Sloveniji se strinjamo z mnenjem Vlade, da je ključni cilj, ki ga je treba zasledovati pri določanju namenskih virov za investicije v prometno infrastrukturo, da poglavitni viri izvirajo iz uporabe in obremenitve prometne infrastrukture ter da se ponovno v celoti ali deloma namenijo za investicije na področju prometne infrastrukture s ciljem njenega ohranjanja oziroma izboljšanja. Vsekakor ima predlagatelj zakona dober namen, da se za izboljšanje prometne infrastrukture zagotovijo dodatni viri financiranja. Vendar pa predlog, da se med vire sklada vključi dve odstotni točki DDV letno, ni primeren, saj to ni vir, ki bi izviral iz uporabe in obremenitve prometne infrastrukture.
Zato poslanci Nove Slovenije menimo, da zakon ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Pričakujemo pa, da bodo na Ministrstvu za infrastrukturo poiskali dodatne vire financiranja za vzdrževanje in obnovo že tako podhranjene cestne infrastrukture in da bodo še posebno pozornost za ta namen namenili črpanju sredstev Evropske unije. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
In še kot zadnji bo stališče Poslanske skupine SAB predstavil gospod Marko Bandelli.
Izvolite.

MARKO BANDELLI (PS SAB): Spoštovani državni sekretar!
Naj vas spomnim, da to je zakon, napisan še od prejšnje ministrice mag. Alenke Bratušek. Ja, naj presodijo poslanci in vaši volivci, če boste našega izglasovali za neprimernega za nadaljnjo obravnavo in vašega, še vedno našega, vložili. Vprašajte vsaj predsednico za avtorske pravice.
Spoštovani kolegi, pred nami je predlog zakona, ki lahko dolgoročno in strateško uredi financiranje infrastrukturnih projektov, naših cest in železnic. Če smo kot država za cestno omrežje še dokaj dobro skrbeli, smo na naše železnice povsem pozabili. V zadnji finančni krizi, ko smo že za pokojnine in plače težko zagotavljali denar, smo popolnoma zapostavili infrastrukturo. V zadnjih štirih letih, od 2016 do 2019, smo uspeli zagotoviti bistveno več finančnih virov za infrastrukturne projekte, kar je edino pravilno. Dobra infrastruktura je prvi pogoj za varnost v cestnem in železniškem prometu. Poleg tega so državne investicije tudi generator gospodarske rasti v državi. Sedaj, ko je država spet padla v hudo recesijo in se napoveduje 8-odstotni padec gospodarske aktivnosti, je zelo pomembno, da imamo zagotovljen stabilen vir financiranja za infrastrukturne projekte. Vlada Janeza Janše je na svoji prvi seji 13. marca letos z enim zamahom znižala proračun Ministrstva za infrastrukturo za 130 milijonov evrov. 130 milijonov evrov. Naša ministrica Alenka Bratušek tega ne bi nikoli dovolila, ker se zaveda, kako pomembne so investicije v prometno infrastrukturo. Še več, že kot ministrica je dala na mizo idejo za vzpostavitev tako imenovanega infrastrukturnega sklada. Da pojasnim, kaj to sploh je. To ni neka nova pravna oseba, kjer bi zagotavljali nove službe izbrancem. To je samo poseben račun znotraj državnega proračuna, kamor se nateka točno določen denar, ki se lahko porabi samo za investicije v prometno infrastrukturo. Se pravi, da količina denarja za infrastrukturne projekte ni odvisna od vsakokratnega ministra za finance, ampak je vnaprej določljiva, zato se da tudi zelo natančno, dolgoročno načrtovati infrastrukturne projekte. V predlogu zakona so jasno navedeni viri za ta infrastrukturni sklad, in sicer letna dajatev za uporabo vozil v cestnem prometu, koncesijska dajatev Luke Koper, povračilo za izredne prevoze, dajatev za odjavljena vozila, pristojbine za uporabo objektov za varnost plovbe ter dve odstotni točki DDV, kar znaša okoli 270 milijonov letno. Posebej želim izpostaviti naš predlog, da se v ta infrastrukturni sklad zagotavlja tudi dve odstotni točki DDV. V zadnji krizi, ki je bila res huda finančna kriza, je vlada Alenke Bratušek kot začasni ukrep sprejela dvig DDV z 20 na 22 %. Nobena vlada kasneje tega začasnega ukrepa ni odpravila. Še več, stranka SDS je vsaj trikrat vložila predlog za znižanje stopnje DDV nazaj na 20 %. Sedaj ko ste na oblasti, ste na to seveda hitro pozabili, zato vas danes opominjam na to. Tudi Nemčija v tej korona recesiji začasno znižuje svoj DDV. Naš predlog je nekoliko drugačen. Predlagamo vam, da namesto znižanja stopnje DDV, ki ste jo ljudem obljubljali, ti dve odstotni točki namenimo za infrastrukturne projekte v naši državi in s tem naredimo dve dobri stvari – pomagamo dvigniti gospodarsko rast ter povečamo varnost na naših cestah in železnicah. Po naši oceni je to več kot dovolj dober razlog, da bi bil naš predlog zakona o infrastrukturnem skladu danes deležen vaše podpore. Vsem, ki boste podprli to idejo, da se infrastrukturnim projektom zagotovi stabilen in stalen vir financiranja, se že vnaprej zahvaljujem. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
S tem smo končali s predstavitvijo stališč poslanskih skupin.
Prehajamo na splošno razpravo poslank in poslancev o predlogu zakona.
Najprej se je javil k besedi predlagatelj.
Gospod Rajh, izvolite.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Najprej bi se rad odzval na besede, ki bi jih lahko označili tudi kot obrekovanje. Člen, zakon je pripravila gospa Alenka Bratušek še kot ministrica in ga kasneje z nami, poslanci, dopolnila. Zakon ima 5 členov, od tega sta dve prehodni določbi. Ena od tega pomeni, kdaj preneha veljati zakon iz leta 2010 in kdaj v veljavo stopi nov zakon. Torej govorimo o treh členih, ki jih je mag. Alenka Bratušek spisala in kasneje tudi mi dopolnili kot poslanska skupina. Tega zakona v proceduro v Državni zbor ni vložil nihče 25 let. Spomnimo se, tudi minister Vrtovec je na zaslišanju rekel: Dajte mi, prosim, mesec ali dva časa, da se opredelim do predloga infrastrukturnega sklada. Do teh petih členov, od katerih so dejansko samo trije vsebinski, se v tem času ni opredelil; se pa je zgodilo to, da je vlada na svoji prvi seji Ministrstvu za infrastrukturo odvzela 130 milijonov evrov. V vsakih poslanskih vprašanjih resornega ministra zmeraj spravimo v zadrego, kako bo z nadaljevanjem načrtovanih infrastrukturnih projektov, za katere vemo, da so ključni za nadaljevanje gospodarske aktivnosti. Spomnimo se, v prejšnji finančni krizi so investicije praktično zamrle. To se danes ne sme zgoditi, zato želimo, da se vzpostavi poseben proračunski sklad, v katerem bodo na voljo sredstva za financiranje izgradnje potrebne infrastrukture, skladno s šestletnim drsnim planom. In to je naša želja in mi smo za to predvideli vire financiranja, tudi dve odstotni točki DDV, za kar vemo, da če bi danes država ta DDV znižala na 20 %, se to v končni ceni za uporabnika ne bi poznalo. Zato predlagamo, da se ti dve odstotni točki, ki sta bili takrat dvignjeni, nikoli znižani, namensko namenita za vzdrževanje in gradnjo potrebne cestne in železniške infrastrukture. In treba je povedati, da je to logičen predlog tudi v luči te gospodarske krize. Moram pa se tudi odzvati na besede kolega iz Nove Slovenije, da minister razmišlja že o infrastrukturnem skladu. Jaz sem kot poslanec Državnega zbora zgrožen, da slišim določene ideje z zajtrka Ameriške gospodarske zbornice o privatnih infrastrukturnih skladih.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Sedaj dobi prvi besedo gospod Željko Cigler.
Pripravi pa se gospod Jožef Horvat.
Izvolite.

ŽELJKO CIGLER (PS Levica): Hvala lepa, spoštovana predsedujoča. Kolegice in kolegi, predstavniki Vlade!
Jaz sem prej že povedal stališče Levice, da gre za pomembno zadevo in pomembna vprašanja v razpravi Državnega zbora. Opozoril sem – in zlasti želim o tem govoriti – na zelo pomemben vir za naše infrastrukturne projekte, še posebej za železnico, to je Zakon o železniškem prometu, ki v 15.d členu jasno določa: »Za uporabo javne železniške infrastrukture prevoznik plačuje upravljavcu uporabnino.« V Sloveniji je to namesto Republiki Sloveniji v njenem imenu Slovenskim železnicam. In uporabnina je namenjena kritju stroškov opravljanja dejavnosti upravljavca. Ne pretekle vlade ne sedanja vlada se te zakonske določbe, ki je bila sprejeta v Državnem zboru in zavezuje vlade, ne dotikajo, je ne izvajajo. V tem smislu je pri zbiranju tega vira delovanje prejšnjih vlad in tudi sedanje, če tega ne bo spremenila čim prej oziroma takoj, protizakonito. Drugi tir se bo v celoti financiral sam iz javnih sredstev, to je iz zbranih prihodkov, ki se zbirajo na podlagi zakona. To so javna sredstva, gradi pa se zato, da se bo lahko povečal tranzit v zaledne države; in to za trikrat, kot je načrtovano. Pri tem tranzit ne bo plačeval uporabnine za tire, ki jih gradimo z našimi javnimi sredstvi, in to je zlasti tranzit v Madžarsko, v Avstrijo, čeprav je plačevanje tega, kot sem jaz prej povedal, uporabe tirov, tirnine, zapisano v 15.d členu Zakona o železniškem prometu. Država in zanjo Slovenske železnice bi morala tule zbrati, realno, 250 milijonov evrov letno. Jaz sem že prej v uvodu v imenu Levice povedal, če bi se tirnina skladno s tem členom zaračunavala, jemljem pa podatke iz simpozijev, ki jih je v dvorani Državnega sveta izpeljala Slovenska inženirska zveza, da si ne boste mislili, da si to izmišljujem, od kod imam te podatke; in da gre tukaj od leta 2016, ko bi se naj ta zadeva tako izvajala, skladno z evropskimi usmeritvami, za okoli milijardo evrov denarja. Pazite, tukaj pa niso več heci. To so sredstva, ki jih lahko uporabimo za to, da spravimo v življenje te infrastrukturne projekte. Namesto 250 milijonov poberemo za uporabnino 9,5 milijona evrov. To sem jaz v nekaj vprašanjih prejšnji infrastrukturni ministrici povedal. Bistveno več od tega pa vrnemo potem tujim prevoznikom, Avstrijcem, Nemcem, Madžarom, ker imajo vlaki zamude oziroma ker pride do nesreč, na primer izlitje kerozina.
Uporabnina je namenjena vzdrževanju naših železnic, vključno z investicijami; in tako določa tudi pravo Evropske unije. Vzdrževanje železnic v Sloveniji je okoli 120 milijonov letno in obnavljanje okoli 200 milijonov, plačujemo iz državnega proračuna; dodamo pa zgolj 9,5 milijona iz uporabnine, kot sem rekel in sem tudi povedal, kolikor bi se jo naj zbralo. Praktično brezplačna uporaba slovenskih železnic za tovorni tranzit nenormalno spodbuja špediterje tujih držav in tudi naše za uporabo slovenskih železnic, saj je uporaba zastonj, saj jo gradi država iz sredstev davkoplačevalcev, ki jih imamo zato manj za zdravstvo, šolstvo, domove za ostarele, kulturo, socialo, nove zaposlitve, podporo gospodarstvu. Povečan promet v Luki Koper omogoča večje dobičke delničarjem Luke Koper, saj je ta luka v 30 % v zasebni lasti. In tako z nezaračunavanjem uporabnine za tire država priliva proračunska sredstva k zasebnim delničarjem. In v primeru zaračunavanja predpisane in normalne uporabnine se promet ne bi selil na ceste, ker tam se mora plačevati ustrezna cestnina. Torej z nepobiranjem uporabnine subvencioniramo proračune naših konkurenc, konkurenčnih gospodarstev, to je Madžarske in Avstrije. In sprašujem politiko v Sloveniji: Kako Avstrijci in Madžari vračajo slovenskim politikom to galantno uslugo? 250 milijonov bi morali pobrati, poberemo pa 9,5 milijona. To plačujejo državljanke in državljani Slovenije.
Vsak vlak, ki vozi – in to je najbolj opisen podatek – skozi Ljubljano, skozi Tivoli, na Madžarsko ali pa Avstrijo, v povprečju vzame iz žepov državljank in državljanov 10 tisoč evrov, ker mu vlada ne zaračunava uporabnine za tire. Dnevno je to 90 vlakov, letno – prosim, če si vsak sam izračuna. In po informacijah, ki so sledile razlitju kerozina, vedno večji delež tranzita, tudi tranzit naftnih derivatov in škodljivih snovi, ki se prevažajo po neprimerni in nevzdrževani progi od Kopra do Divače – in taka bo očitno ostala, dokler se drugi tir ne zgodi –, hudo ogroža okoljske, varstvene pogoje naše Istre in tamkajšnje prebivalce, še bolj pa njihove vodne vire. Zaradi tega lahko pridemo, če začnemo pobirati ta vir, ki ga imamo na dlani in bi ga morali zakonsko pobirati, kmalu tudi do sredstev, da obnovimo železnice iz uporabnine, da obnovimo obstoječo nevzdrževano progo Koper–Divača oziroma da namenimo dodatna sredstva za nov drugi tir. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo gospod Jožef Horvat.
Pripravi pa se naj gospod Vojko Starović.
Izvolite.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospa podpredsednica. Spoštovani državni sekretar s sodelavcem, dragi kolegice in kolegi!
Malo sem se prestrašil na začetku, ker sem slišal iz poslanskih klopi glasno vpitje, neka nervoza; pa ne vem, zakaj. Tudi očitek državnemu sekretarju, da gre za neko obrekovanje, ampak to, kar je državni sekretar povedal, je tudi mene zelo zelo presenetilo. V tem času sem si tudi pridobil primerjavo zakona, ki ga je ministrstvo pod vodstvom Alenke Bratušek napisalo, z zakonom, ki ga imamo danes na klopeh in so ga podpisali naša kolegica in štirje kolegi Poslanske skupine SAB. Ministrstvo je drugo podjetje kot Državni zbor in lastništvo, tudi intelektualno, se natančno ve, čigavo je. Si predstavljate, da bi Poslanska skupina Nove Slovenije ukradla ta zakon, ki je nastal – ukradla, ja, to je prava beseda –, odtujila to besedilo, ki ga je napisalo ministrstvo pod vodstvom Alenke Bratušek, in bi ga zdaj vložila v državnozborsko proceduro. Bil bi vik in krik. Razumem, da službe Državnega zbora in vodstvo Državnega zbora tega ni moglo vedeti do tega trenutka, ko se je ta točka dnevnega reda začela in je državni sekretar na to opozoril. In moral je opozoriti, kolegice in kolegi, graf je frapanten. To, kar je modro, pomeni dobesedni prepis znakov od Ministrstva za infrastrukturo, odstotek je 99,2. To, kar pa je oranžno, je pa 0,8 % od vseh znakov in pomeni, da je avtor tega oranžnega dela SAB. Gre za uvod in za poglavje o DDV. Lahko bi to sejo zdaj prekinili pa se dogovorili recimo na Kolegiju predsednika Državnega zbora, kako naprej; pa ne bom tega predlagal. Ampak to je moral državni sekretar povedati. Če bi gospodu Ciglerju nekdo ukradel neko njegovo delo ali pesniško zbirko, ne vem, če je pesnik ali karkoli, se opravičujem, dragi kolega, da vas omenjam, bi gotovo gospod Cigler na sodišču iskal pravico.
Gremo naprej. Ker poznam Alenko že dolgo časa in sem ji zaupal, upam, da ni še kaj odšlo iz MZI. Upam, da ne. Lahko tudi tekst pokažem, vse, kar je rumeno ali pa oranžno, je prepisano; in vse je oranžno, bolj točno – 99,2 % je prepisano. Pa še to, kar je zdaj v obrazložitvi členov, 2. člen pravi: dve odstotni točki DDV, v oklepaju okoli 270 milijonov letno. To je napaka. Proračun, ki ga je sprejel ta državni zbor za leto 2020, načrtuje davčnih prihodkov od DDV 4,19 milijarde, 2 % od tega je zaokroženo 84 milijonov ali pa sem se jaz zmotil. Pa vem, da se nisem. V redu, ideja pač o proračunskem skladu; idej, kako formirati denar za prometno infrastrukturo, je verjetno več. To so v bistvu proračunske postavke, ki se potem nekako seštevajo, in se temu reče proračunski sklad in je to na letni ravni toliko in toliko denarja iz proračuna, striktno iz proračuna; in iz tega financiramo prometno infrastrukturo. Ideja kot taka okej, gotovo pa ni najboljša. Malo bi najbrž morali pogledati po nam primerljivih državah in vem, da to tudi ministrstvo dela. Kolega Rajh, Nova Slovenija nikoli ni rekla – privatizacija javne prometne infrastrukture. Poglejte naš volilni ali pa temeljni program, tega ne boste našli. Vi ste prej vpili privatizacija. Ja, mi smo za privatizacijo, ker je privatizacija proces iskanja odgovornih lastnikov; kar se pa tiče prometne infrastrukture, pa ste se tukaj zmotili.
Predlagam, nima smisla, da sedaj tukaj polemizirava, poglejte tisto, kar imamo zapisano. Kakršnakoli izjava ministra na zajtrku AmCham ali kjerkoli že pa gotovo ni šla v tej smeri – jaz nisem tam bil – privatizacije. Gotovo pa lahko odpremo razpravo ali formiramo nek sklad, kakršenkoli, proračunski, neproračunski, izvenproračunski, in se vprašamo, ali je prepovedano v ta sklad dajati tudi zasebni kapital. Lastništvo, še enkrat, infrastrukture bo ostalo v lasti države. Država ne bo prodajala avtocest, hitrih cest in železniške infrastrukture. Moja ocena pa je, ker nas vsakega toliko časa doletijo gospodarske krize in drugačne krize in da je prometne infrastrukture, hvala bogu, vsako leto več, kar pomeni tudi vedno več stroškov vzdrževanja, pa mislim, da pri tej gospodarski rasti ali pa sploh ne tej, ampak tisti najboljši, recimo triodstotni gospodarski rasti, dvomim, da bomo zmogli formirati toliko sredstev, da bomo lahko zadovoljili potrebe državljank in državljanov po celotni prometni infrastrukturi; ob tem da ko govorimo o infrastrukturi, tukaj pride še marsikaj zraven, ne samo železnice pa cesta. Še enkrat, jaz sem kolegici Alenki Bratušek zelo zaupal, 2004–2008 smo skupaj delali, ampak če vam bo – pa ne vem, če bo, ne želim pritiskati – kolega Bojan Podkrajšek, sem videl, da ima podatke, pokazal, koliko vzdrževanja cestne infrastrukture morda tudi železniške se je zgodilo in tudi novogradenj zgodilo v času ministrovanja Alenke Bratušek, potem se bojim, da boste zardevali. Kolega Miha Prevc je že povedal, da mi tega zakona ne bomo podprli. Minister gospod Jernej Vrtovec je obljubo držal, sedaj je torej končno prišla priložnost, da se je do tega sklada opredelil, saj prej se ni mogel, zakona ni bilo. Res je, da je minilo malo več časa, prosim za razumevanje, bila je epidemija. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa. Nadaljujemo.
Naslednji ima besedo gospod Vojko Starović.
Pripravi se gospod Jože Lenart.
Izvolite, gospod Starović.

VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Hvala za besedo, predsedujoča.
Na začetku bi se rad vključil tudi v to debato o avtorstvu zakona. Kaj to pomeni? Potem v vsak zakon, ko je vložen, ne bi smeli dati amandmajev notri, ker potem bi avtorstvo kršili. To so stvari – zakoni, predpisi –, ki nastajajo, razvijajo, dodajo, spreminjajo in mislim, da tukaj težko govorimo o nekih zadevah. Kolikokrat pod prejšnjo vlado so tudi SDS, pa še prej NSi kot opozicija, dali v parlament zakone, ki so bili že od prej pa ponovljeni, prepisani eden od drugega. Mislim, da to ni prava tema. Kakor sem jaz poslušal vso debato danes, predstavitve, dobro, malenkosti, drugo, tretje, so narobe; ampak vsi ugotavljajo, da v bistvu en tak zakon rabimo, saj je tudi razumljivo. Infrastruktura, katerakoli je, železniška, cestna ali pomorska, če rečem pristanišče, so projekti, ki se gradijo na zelo dolgo dobo. Od priprav, saj vidimo, kaj smo imeli teh priprav, pa še vedno ni steklo; ampak da to teče, moraš imeti zagotovljene finance. In da to lažje lahko načrtuješ, tudi razvoj in vzdrževanje, je treba za to imeti zagotovljene vire, ne pa da se vsakokrat odloča, ali tako, ali tako, ali tako. Mislim, da infrastrukturni sklad – in v svetu imamo te sklade zelo pogosto – omogoča nek kontinuiran razvoj dejavnosti. Sam sem bil tudi v prometu. Dobro, potem sem zašel v hotelirstvo, ampak v prometu v tistem času sem jaz videl, ko je Slovenija postajala samostojna, postala je; jaz sem imel celo na nekem mednarodnem simpoziju svojo predstavitev pod naslovom Dežela furmanov in birtov, kako vidim vizijo razvoja Slovenije. Če se ozrem v zgodovino, je furmanstvo bilo prva akumulacija denarja, kapitala, ki ga je ustvaril slovenski živelj. V mestih žage, v mestih je bila industrija v glavnem v nemških rokah, v slovenskih je bilo to furmanstvo. In to je bila prva akumulacija, ko se je začelo, razvojni denar. in tudi v smislu sodobnega furmanstva in prevozništva, tudi ladje zraven. Trst, ko je bil včasih naš ali pa skupen, avstro-ogrski, slovenščine se je mogoče takrat govorilo ravno toliko, kolikor se je nemščine ali pa italijanščine, ali celo več v tem mednarodnem konglomeratu, kar je bil Trst, tam so bili naši ladjarji. Govorilo se je v Sloveniji takrat, da Trst je denarnica Slovenije. Dejstvo je, da je ta posel laufal, furmanstvo je bilo povezano s tem prevozništvom. Jaz še vedno verjamem, v tem času, ko nam manjka neke vizije, nekega smisla, kam gremo; mi smo imeli neko vizijo – narediti samostojno državo, nam je to odlično in krasno nastalo. V Evropo, tudi to nam je uspelo, tudi v Nato, da smo se priključili recimo pod eno streho, da smo bolj zavarovani, nam je tudi krasno uspelo in potem nam je zmanjkalo zadeve.
Zdaj imamo neke zdrahe, prepire, drugo, tretje, nam zopet manjka vizija, ampak vizija bi morala biti tudi v smislu izkoristka geoprometne lege. Mi smo na južni banani v Evropi, saj vidite, kako poteka promet; če tega ne spravimo na železnice in še na ceste, če tega ne uredimo, ni dobro. In imamo tudi smer sever–jug. Mi smo pravzaprav najbližje področje, najbolj razvijajoči se del med dvema poloma sveta. Eno je Azija, Kitajska, drugo je Evropa, to sta največja trga, postaja Azija. Mi smo povezava tukaj, če tukaj ne naredimo in če razmišljamo, da bomo dajali to naše bogastvo, to lego drugim v roke, mi je nerazumljivo. Dali smo pa že letališče drugim v roke, hoteli smo dati tudi luko drugim v roke, to je razvojno čista neumnost. Čista neumnost. Tako močno sem v to prepričan. To je naše bogastvo, to je naše zlato, to je naša ruda, ta lega; če ne bomo iz nje nekaj naredili, je res narobe. Ko smo se osamosvojili, jaz sem spremljal malo te makro-, na firmi sem moral spremljati in sem se tudi vključeval, kaj se je zgodilo, ko se je Slovenija osamosvojila. To je bila neprimerno hujša zadeva, ostali smo brez trgov, brez vsega, ko smo padli v to zadevo, kako se znajti, denar je bilo treba narediti. Če bi mi morali zdaj svoj denar narediti, da se evro zruši, smo nesposobni. Ker ne vem, kje imamo še to znanje v Banki Slovenije ali kjerkoli, da bi danes znali to sestaviti. Zapustili smo te koncepte, nimamo bank, nimamo nič več.
Moramo razmišljati drugače, strateško dolgoročno. In ne smemo zapustiti te naše infrastrukture, jo moramo razvijati naprej in moramo zagotoviti prave vire. Zopet bom ponovil, šli smo v cestni promet. Kaj se je zgodilo? Ceste smo zgradili, takoj po vojni, po osamosvojitvi smo šli to gradit in smo gradili. Gradbeništvo ima ogromne multiplikativne učinke. V tistih časih od leta 1993 naprej je šlo, sem računal, več kot 50 % investicij v gradbeništvo, ker so bile ceste, drugo, tretje. To je delalo delo in mi smo imeli takrat stopnjo rasti izredno visoko. Stopnjo zadolženosti smo imeli pa 17–27 %. Sedaj bomo čez 80 %. Ne vem, kaj se gremo. Če to področje zapustimo, in to je bila ena iniciativa, da smo dali …, vsi veste, da je potrebna ta infrastruktura, da moramo zgraditi. Saj lahko ta zakon amandmiramo, če vem gre kaj na živce, samo moramo spraviti zadeve naprej. Ko pa pravim, da smo dežela birtov, gostincev, to pa morate tudi tako razumeti, da vsi, ki pridejo k nam, so zadovoljni, bivajo, turizem raste, cenijo našo deželo, zeleno deželo, deželo prijaznih ljudi. Sedaj smo dobili še en kup tistih Michelinovih zvezdic, se vidi, da smo tudi v gastronomiji odlični. In imamo krasne ljudi, samo politiko imamo pa šepavo. Tukaj se 90 % časa prepiramo, se ne najdemo, si ne damo roke, se ne poiščemo, ampak iščemo samo slabosti eden pri drugem. To ne gre. To nas bremza in nas uničuje. Mislim, da je ta zakon silno dobrodošel, zato moramo vsi skupaj glave stakniti in amandmirati tisto, kar se zdi napačno. Ampak to zadevo krvavo rabimo. Verjemite mi, naša usoda, naš začetek je bil v furmanstvu in birtih; in to je tudi naša bodočnost. Ampak pri pravem furmanstvu mislim tudi na prenos kapitala, bančništva, zavarovalništva, vse, kar je povezano s tercialo, ker industrija ni tisto, kar nas bo peljalo naprej. Je pomembna. Bili smo furmani in birti ter bodimo še naprej; in to dobri, moderni, napredni. To bo najboljše za Slovenijo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo gospod Jože Lenart.
Pripravi se gospod Predrag Baković.
Izvolite.

JOŽE LENART (PS LMŠ): Hvala lepa za besedo.
Končno, spoštovani kolegice in kolegi, ta sklad za investicije v prometno infrastrukturo bi moral biti že včeraj. Poglejte, 10-letni zastoj večjih infrastrukturnih investicij se vsekakor pozna v zaostajanju hitrejšega razvoja slovenskega gospodarstva, kmetijstva, turizma in širše. Sosednje države in tudi evropske države nas v tem razvoju prehitevajo. Tako smo postali na tej strateški legi že pravzaprav ovira za tuje vlagatelje; za Luko Koper, ki brez sodobne infrastrukture preko Slovenije pravzaprav nima pravega razvojnega potenciala. Potrebujemo pravo strategijo razvoja, potrebujemo regijsko povezavo, zato tudi 3. razvojna os od Avstrije do Hrvaške zamuja že desetletje. Potrebujemo dolgoročno strategijo v razvoj sodobnega železniškega križa, ki bo razbremenil cestni tovorni promet, ki bo sledil ciljem razogličenja, ki je tudi eden od naših strateških ciljev, ki jih moramo doseči. Potrebujemo hitrejše odzivanje za infrastrukturne investicije. Ni logično, da 15 let porabimo za uvrščanje investicije v prostor, za pridobivanje dokumentacije, neplodne razprave. Svet okoli nas ukrepa zelo hitro. Poglejte, Kitajska je v petnajstih letih dohitela in prehitela ne samo nas, ampak Evropo in svet za trikrat. S takšnim tempom nas bo v prihodnje povozila v pravem pomenu besede.
Zelo pomembno, potrebujemo uravnotežene investicije za področje prometne infrastrukture po letih. Zakaj? To zagotavlja trdnost investicijskega sektorja. Vemo, kaj se je zgodilo z gradbenimi podjetji in delovnimi mesti po letu 2008, ko so ta gradbena podjetja praktično propadala, ker jih je država dobesedno pustila na cedilu. Seveda, potrebni so dodatni viri, ki jih iščemo kot iglo v senu, vsaj doslej. Nekako se ne zavedamo, da z vsakim letom zamude v razvoj, kamor spada tudi prometna infrastruktura, zaostajamo za ostalimi in si zapiramo pot. Partnerji se usmerjajo drugam. To se nam dogaja in enostavno gledamo zraven. Naložba v razvoj se zagotovo obrestuje na dolgi rok, zato ne smemo odlašati. Uspešen podjetnik se nekako zaveda, ko vlaga v razvoj, zna zategniti pas in to se mu potem seveda obrestuje. In vsi uspešni podjetniki so šli po tej poti. Veliko razvitih držav je bistveno bolj zadolženih, vendar je pomembno, za kaj so zadolženi. Zagotovo so se zadolževali za razvojna področja, kjer je še posebej pomembna prometna infrastruktura, ta pa prinaša naložbe, povečuje obseg ekonomije, nižje stroške gospodarstva, nižje stroške in varnost prebivalstva s potovanji in s tem seveda celotno konkurenčnost na svetovnem trgu. In če se zadolžuješ za pravi namen, tudi v večjem obsegu, je lažje vračati zadolženost, če ti obseg ekonomije, konkurenčnost in rast rezultatov to seveda omogočajo. Smo v času gospodarske in širše krize, ki jo povzroča tudi covid-19, in v tem je še bolj pomembno, da več sredstev namenjamo v razvoj, ki zagotavljajo delovna mesta in zagotavljajo davke za vse državne blagajne. V zadnji krizi po letu 2008 smo prav ta potencial razvojnih investicij v prometno infrastrukturo zamudili in zato doživeli tudi največji padec v Evropi. Kazalci kažejo tako. In ne želim si, da bi tokrat kaj podobnega zamudili. Če bomo delali transparentno, pošteno in učinkovito, bomo vse to, to se pravi vire, ki jih bomo za to namenjali, kakršnekoli, lahko upravičil; seveda pa iskati prave vire, ki ne bodo prikrajšali obstoječih uporabnikov, tudi to je pomembno. Resnično si želim, da bi predlog zakona, tudi z dobronamernimi dopolnitvami, ugledal luč v najkrajšem možnem času. Upam, da to, kar je kolega Jožef Horvat opozoril, ni takšna ovira, ki bi zaustavila ta predlog zakona, ampak da ga pametno tudi nadgradimo in ga čim prej začnemo izkoriščati. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Predlagatelj, gospod Rajh, izvolite.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Zdaj so bili kar štirje razpravljavci, pa bi rad ponovno pokomentiral.
Ena odstotna točka DDV je 135 milijonov evrov, dve odstotni točki sta 270 milijonov evrov. Ravno tako bi se rad odzval na graf, ki je bil prej pokazan. Ta graf potrjuje, kolač, potrjuje, da nič od tega ni napisala sedanja ministrska ekipa, ampak izključno takratna ministrica Alenka Bratušek, skupaj z nami, poslanci. Rad bi se pa dotaknil tudi prve točke besedila zakona, da smo malo bolj vsebinski. Zakon ima, kot sem prej povedal, 5 členov, od tega sta dve točki prehodni določbi. 1. člen govori o tem, da zakon ureja zagotavljanje namenskih sredstev za izvedbo investicij in investicijskega vzdrževanja prometne infrastrukture ter proračunski sklad za investicije in investicijsko vzdrževanje prometne infrastrukture. Tako kot piše, smo predvideli pet virov: letna dajatev za uporabo vozil v cestnem prometu, koncesijska dajatev Luke Koper, povračilo za izredne prevoze po glavnih in regionalnih cestah, dajatev za odjavljena vozila, pristojbina za uporabo objektov za varnost plovbe in dve odstotni točki DDV. Nas zgodovina uči, da če ni posebnega proračunskega namenskega sklada, sredstva, ki niso bila za investicije v tekočem letu porabljena, če se želijo prenesti v naslednje proračunsko leto, je to stvar posebne debate z ministrom za finance. In tudi ZUJF je dokazano do zdaj zelo nizko že posegal po namenskih sredstvih. V SAB smo ta namenski proračunski sklad predlagali prav zato, da se lahko investicije v našo prometno infrastrukturo, ki obsega ceste in železnice, odvijajo načrtovano, nemoteno. In če pogledate zadnje ukrepe vlade, potrebne za spopadanje z epidemijo covida-19, vidite, da je vlada za potrebe spopadanja s to epidemijo posegla po namenskih sredstvih za infrastrukturo. Mi v naši poslanski skupini smo s tem predlogom želeli priti naproti ministru in Sloveniji, zato da se lahko te investicije, ki so potrebne za nemoteno vzdrževanje in razvoj naše države, odvijajo nemoteno ne glede na krizo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod Horvat meni, da je bil napačno razumljen.
Imate repliko.
Izvolite.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospoda podpredsednica.
Jaz sem govoril, da glede na proračun za leto 2020, ki načrtuje proračunske davčne prihodke z naslova DDV v višini 4,19 milijarde evrov, iz tega izhaja, da je 2 % od tega zaokroženo 84 milijonov. Če pa 2 % DDV predstavljata 270 milijonov, potem pa mora biti vseh prihodkov iz DDV več kot 13 milijard, naš proračun pa – koliko – 10 milijard. Pa še nekaj. Gospa podpredsednica, ni tako preprosto, kdo je avtor. Mi lahko med to točko natančno ugotovimo, kdo je avtor tega besedila, ampak je gotovo ministrstvo, tudi ne tisti; pa jaz vem, katera oseba je to pisala, pa ni bila gospa Alenka. Razčistimo to. Jaz nisem delal galame, lahko bi sejo prekinili zaradi tega, verjemite. Kaj pa če, da boste bolje razumeli, kolega Rajh, kaj pa če je ministrica mag. Alenka Bratušek dala ta zakon spisati, outsoursati neki zunanji pravni inštituciji, recimo za 10 tisoč evrov?! Kaj pa potem? Zdaj pa razumete. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod Rajh, nimate še besede. Hvala za to šolsko repliko, gospod Horvat.
Gospod Rajh, vi pa želite postopkovni predlog? Boste govorili o rabi poslovnika.
Izvolite.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Ko bom govoril o rabi poslovnika, pozivam spoštovanega kolega Horvata, da pri svoji razpravi uporablja preverljiva dejstva, ne pa namigovanj. V našem primeru gre za nedvoumno avtorsko delo mag. Alenke Bratušek, ki smo ga dopolnili v naši poslanski skupini. prosim, da v razpravi ne zavaja. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Gospod Rajh, to ni bil postopkovni predlog, ampak vsebinska polemika z gospodom Horvatom. Vi kot predlagatelj pa lahko dobite na tej točki kadarkoli besedo, zato predlagam, da se drugič preprosto javite kot predlagatelj. Razlika je pa v tem, da se vam čas odšteva, zato sem to omenila.
Nadaljujemo z razpravo.
Gospod Predrag Baković ima besedo.
Naslednji pa naj se pripravi gospod Bojan Podkrajšek.
Izvolite.

PREDRAG BAKOVIĆ (PS SD): Predsedujoča, najlepša hvala za besedo. Spoštovani kolegice in kolegi!
Danes poslušamo razpravo glede tega predloga zakona. Moram reči, da prometna infrastruktura v Sloveniji ni v dobri kondiciji oziroma je mnogokje problematična, tako cestna kot seveda tudi železniška. Vendar me veseli eno dejstvo. Jaz prihajam iz Kočevja, kot že veste, po 52 letih bo v Kočevje 1. oktobra prišel potniški vlak. To je za te kraje izjemna novica, izjemen dogodek, ki na nek način temu kraju prinaša tudi kaj dobrega. A vseeno pa moram povedati, da so močno zaostale aktivnosti, ki se nanašajo na 3.a razvojno os; in prav bi bilo, da se tudi na tem območju, torej na cesti Ljubljana–Petrina ali pa Ljubljana–Kočevje, prične čim prej izvajati določene aktivnosti. Zastala je seveda tudi obvoznica in rešitev mimo Škofljice in Rudnika ter tudi obvoznica Velike Lašče–Ribnica in Kočevje. Predlogi so tudi, da bi se na tej cesti umestili prehitevalni pasovi na posameznih odsekih, eden je bil storjen, predlogi so tudi še za naprej, pa vendar menimo, da trenutno neke aktivnosti ne tečejo tako, kot bi si želeli. Cesta je obremenjena s tovornim prometom, predvsem se po tej cesti transportira les, že vrsto let se vozi. Če bi sešteli vso vrednost tega lesa, bi verjetno imeli lahko že zlato cesto, pa vendar moram reči, da ti tovornjaki ne samo proti Ljubljani, tudi proti Primorski, torej čez Cerknico, kamor se vozi v Luko Koper, jasno naredijo tudi precejšnjo škodo. Resnično, zadnje čase se precej govori o hitri cesti od Ljubljane do Kočevja in menim, da je res nujno to cesto uvrstiti v državni prostorski načrt, zavedajoč se, da se iz teh krajev proti Ljubljani vsakodnevno vali več kot 2 tisoč ljudi. Seveda mi ne pričakujemo na nek način avtoceste, ki je verjetno nikoli ne bo, pričakujemo pa, da bi se izvedle te posodobitve, kot so obvoznice mimo Kočevja, mimo Ribnice in mimo Velikih Lašč.
In zaradi vseh teh težav ali pa pričakovanj, ki jih imamo, menim, da je ta ustanovitveni sklad na nek način dobra platforma tudi za reševanje problematike za te kraje, kot je Kočevje, in da se te investicije usmerijo v te kraje. Tako investicije, ki so namenjene vzdrževanju infrastrukture, ter tudi nove investicije, kot sem že prej omenil, obvoznice in prehitevalni pasi. In jasno bi opozoril tukaj, da finančna sredstva iz tega predlaganega sklada ne smejo biti v celoti namenjena samo za redna vzdrževanja, ampak je izjemno pomembno, da se ta finančna sredstva namenijo tudi predvsem za nove investicije in projekte, ki bodo našo prometno infrastrukturo modernizirale in usmerile v neko trajnostno in brezogljično mobilnost. In zato menijo tudi v Poslanski skupini Socialnih demokratov, da zakon je primeren za nadaljnjo obravnavo ter da bomo med razpravo morda dobili še kakšne ideje in predloge. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Sedaj se je k besedi javil najprej predlagatelj.
Izvolite.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Sedaj sicer kolega Horvata ni, ampak je bilo še nekaj vprašanj tudi po SMS, pa bi rad jasno pojasnil. Mi govorimo o odstotnih točkah, ne o odstotku. In ena odstotna točka je približno 135 milijonov, dve odstotni točki sta približno 270 milijonov. O teh sredstvih govorimo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Sedaj se je prijavil k besedi tudi državni sekretar.
Gospod Mihelič, izvolite.

ALEŠ MIHELIČ: Spoštovana podpredsednica, hvala lepa za besedo.
Najprej zgolj nekaj komentarjev na tista vprašanja oziroma pobude, ki so jih dali posamezni poslanci, in sicer poslanec gospod Željko Cigler. Vmešavanja v delo Državnega zbora, namenoma sem poudaril, da to ni moja vloga, tega ne želim, to je vaša pristojnost, standarde dela v Državnem zboru postavljate vi. Jih zagotovo ne državni sekretar, tudi ne minister. Sem pa dolžan kot predstavnik ministrstva opozoriti, kadar gre za tovrstna dejanja. Upam, da bo tega čim manj in da je bila to zgolj ena izjema. Gospod Bandelli je omenil, avtorica tega besedila je bila osebno Alenka Bratušek. Lepo, okej, ne vem, kaj so sicer počeli naši strokovni sodelavci, lahko vam jih predstavim, tudi dotičnega strokovnega sodelavca, ki je celotno besedilo napisal. Nobena težava, še vedno dela pri nas, priden, marljiv, izjemen strokovnjak. Če grem dalje, gospod Rajh. Vlada je odvzela 130 milijonov, res je. Odvzete so bile pravice porabe sredstev v znesku 130 milijonov za Ministrstvo za infrastrukturo. Res s težavami trenutno rešujemo investicijske zagate in potrebe. Ena od ključnih zadev, ki sva si jo zadala z ministrom Vrtovcem, je bila, da v tem kriznem in pokriznem času oživimo gospodarski cikel preko gradbeništva, da dosežemo kar se da čim boljši in čim hitrejši izhod iz krize. Ne moremo pa mimo tega, da je bilo treba za številne nujne ukrepe v krizi denar od nekod na hitro vzeti. In tukaj absolutno podpiram vlado pri tem, da je bilo treba sorazmerno, kjer se je lahko pobralo ta sredstva, po vseh ministrstvih le-ta vzeti; gre pa za začasni odvzem sredstev. Rebalansa še ni bilo in tudi tukaj si prizadevamo in upamo, da bomo dosegli povračilo vseh sredstev, plus še nekaj več, da bomo lahko ta gradbeni in investicijski cikel še povečali.
Kar se tiče različnih oblik infrastrukturnih skladov. Res je, minister je večkrat poudaril, podal nekaj idej, ni tako enostavno. 2. člen Zakona o javnih financah namreč jasno določa, kakšna mora biti povezava med viri, ki polnijo sklad, in namenom, za katerega sklad namenja ta sredstva. Če upoštevamo to, vidimo, da virov financiranja kaj hitro zmanjka oziroma postane polnjenje tega sklada rahlo oteženo; sploh če upoštevamo, da ne smemo odvzemati virov iz proračuna, še posebej ne tistih, ki ne izvirajo iz sektorja prometa. Tukaj ostane ena od opcij tudi sklad, kamor bi lahko državljani, uspešni podjetniki, tisti, ki vidijo v tem poslovno priložnost ali pa želijo v tak sklad investirati, namenili svoj denar. Trenutno na bankah slovenskih lastnikov računov leži 20 milijard denarja. Zakaj ne bi tega namestili v naše sklade, zakaj ne?
Glede 2TDK, projekt drugi tir Divača–Koper. Ni res, da ga bomo davkoplačevalci plačali. Projekt je konstruiran tako, da se bo poplačal sam v svoji življenjski dobi preko takse na pretovor, preko uporabnine, preko drugih dajatev, ki izvirajo iz te storitve. Gospod Baković, 3.a razvojna os, poznamo problem, je eden od fokusov našega delovanja. Seveda, težava je velika. To, da so stvari zastale, zastale niso v našem mandatu, gotovo ne. Stvari stojijo dolgo časa, smo se pa jih lotili že v prvih treh mesecih. Ustanovljena je posebna delovna skupina, ki realizira posamezne parcialne ukrepe na 3.a razvojni osi – hodniki za pešce, obvoznice, pospešena umeščanja. Tukaj smo imeli že na Ministrstvu za okolje in prostor uspešni sestanek, kjer bomo zadeve pospešili. Razveljaviti je treba sklep vlade iz preteklosti, ki je onemogočal umeščanje obvoznice Škofljica. Tukaj je kup stvari, ki se jih na 3.a razvojni osi dela. V tesnem stiku smo z vsemi župani, ki pozdravljajo tudi našo pobudo. Tukaj bi izpostavil, da trenutno se 3.a razvojna os iz naše strani pospešeno izvaja: hodniki za pešce, križišča, krožišča, umeščanje obvoznic. Pri tem gledamo največji problem, problem Škofljice, iz dveh stališč. Eno, kaj lahko storimo takoj. Tukaj iščemo rešitev trenutno, ki je v preteklosti ni sploh še nihče obravnaval, to je železniški prehod na Škofljici. Druga, tretja etapa od Ljubljane Rudnik do Škofljice se prav tako pospešeno umešča in izvaja. Tukaj trenutno infrastrukturni sklad vsekakor ni nobena ovira, da teh projektov ne delamo, enostavno niso pripravljeni. V preteklih letih ni bilo na tem področju storjenega dovolj, da bi sedaj lahko zgolj z zagotovitvijo sredstev te projekte tudi realizirali. Se pa seveda absolutno strinjamo, da je projektov, potrebnih izvedbe in zagotovitve ustrezne prometne varnosti ter razvoja prometne infrastrukture, res veliko. V tej luči si prizadevamo seveda za pridobitev dodatnih sredstev, bodisi kot proračunski sklad bodisi kot izvenproračunski sklad, neko kontinuiteto bi tudi sami radi dosegli na Ministrstvu za infrastrukturo. Znamo delati, trenutno smo zaradi finančnih ovir malce omejeni, ampak verjamem, da bomo to najkasneje ob proračunu že rešili. Smo pa trenutno dobili približno 25 milijonov odobritve za povečanje namenskih sredstev, kar blaži v tem kratkem času to izgubo 130 milijonov. Skratka, s tematiko se aktivno ukvarjamo.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Repliko ima najprej gospod Baković.
Izvolite.

PREDRAG BAKOVIĆ (PS SD): Spoštovani državni sekretar, ni bil moj namen, da bi morda dobili nek občutek krivde, da sem vas krivil za stanje, kakršno je na 3.a razvojni osi, nikakor ne. Moram reči, da na ta problem opozarjam, odkar sem v tej zgradbi. In verjetno so opozarjali tudi že predhodniki pred menoj. Vendar zadeve so zastale. Veseli me, da prepoznavate težave, in veseli me, da se izvajajo določene aktivnosti, kot so krožišča, križišča in vse ostalo. A vendarle moramo tukaj pošteno povedati, da tudi ti projekti, ki se izvajajo, so bili storjeni tudi v prejšnjem mandatu. Nimam nobenih kritik do vašega ministrstva, pač pa imam velika pričakovanja. To je bil samo moj apel za vnaprej. Jasno, da bomo veseli vsakega napredka, ki se bo zgodil. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
In še druga replika, gospod Cigler.
Izvolite.

ŽELJKO CIGLER (PS Levica): Hvala lepa.
Spoštovani gospod državni sekretar gospod Mihelič, samo tole bi rekel, dejstvo je, da se trenutno plačuje, ko se bo drugi tir gradil, s krediti, z nepovratnimi sredstvi oziroma sredstvi z naslova Evropske skupnosti, ker so prispevki tudi Sloveniji tja, če so nepovratna sredstva; oziroma treba bo kar obresti plačevati za kredite, ki bodo. Rad bi pa tole povedal, ko ste rekli, da se bodo vsa sredstva vrnila, ker uporabniki plačajo. Niste odgovorili na ključno poanto in vprašanje, ki ga jaz vseskozi izpostavljam – Ali namerava obstoječa vlada aktivirati 15.d člen Zakona o železniškem prometu, ki ga je dolžna, ki govori o uporabnini? Jaz sem povedal, da gre tukaj za zelo velike denarje, ki se trenutno ne pobirajo; oziroma mi uporabnikom železniške infrastrukture plačamo več, kot pa oni dajejo nam za uporabnino. Ali namerava obstoječa vlada aktivirati 15.d člen Zakona o železniškem prometu? Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
K besedi se javil najprej predlagatelj.
Izvolite, gospod Rajh.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Ker je bilo danes s strani predstavnikov Vlade in ministrstva prvič javno v Državnem zboru potrjeno, do sedaj smo to govorili samo poslanci, da je bila Ministrstvu za infrastrukturo zaustavljena poraba v znesku 130 milijonov evrov. To je državni sekretar danes prvič jasno potrdil. Kot predstavnik ministrstva ste danes prvič jasno potrdili. Ne krivim vas, da je to karkoli kriminalnega, pač opozarjamo na izkušnje iz leta 2008, ko so se zaradi krize investicije zaustavile. In to je bilo škodljivo za gospodarstvo. V naši poslanski skupini želimo, da se prav investicije v času krize izvajajo nemoteno, zato smo strukturirali vire, kako se lahko ta sklad, ki bo izključno namenski, polni in zagotavlja izvajanje načrtovanih investicij, tako da se lahko naša infrastruktura v petnajstletnem obdobju vzdržuje, ohranja in ustrezno nadgradi. Treba je povedati, da vse relevantne gospodarske strokovne inštitucije napovedujejo padec gospodarske aktivnosti v Sloveniji za 8 %. In s tem bodo tudi manjši prihodki. Napovedujete jasno rezanje pravic porabe, tudi po rebalansu. Proračunski sklad je en tak ukrep, ki bi zagotavljal nemoteno izvajanje potrebnih investicij. Tudi vi danes ne veste povedati, katere investicije se bodo izvajale, katere investicije bo rebalans črtal, na katerih investicijah ste omejili porabo ali pa koliko sredstev ste jim odvzeli. Tega podatka danes nimamo. V naši poslanski skupini smo prav zaradi tega predlagali en drug sklad, torej proračunsko covid postavko, da bi te zadeve bile jasno razvidne. Danes niso. In ta drugi sklad, ki ga danes predlagamo, govorimo o namenskem infrastrukturnem skladu, bi ta sredstva zagotavljal, da se zbirajo in namenjajo za našo infrastrukturo. Treba pa je povedati, da je pred nami tudi digitalizacija in informatizacija in da bodo potrebna vlaganja, zato je še kako pomembno, da se sredstva za naše izzive v prihodnosti zagotovijo.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Še enkrat je želel besedo gospod državni sekretar.
Izvolite.

ALEŠ MIHELIČ: Hvala lepa za besedo.
Glede drugega tira Divača–Koper. Definitivno se projekt financira, ima zaprto finančno konstrukcijo, bo sam sebe financiral tekom svojega obratovanja. Tudi obresti in vsi pripadajoči stroški projekta so vključeni v finančno konstrukcijo, torej bodo poplačani iz svojega delovanja. Ali je smiselno oziroma ali lahko smatramo, da so evropska sredstva, ki jih bomo pridobili za projekt drugi tir Divača–Koper, ali je to potrata davkoplačevalskega denarja? Jaz mislim, to je moje osebno mnenje, da je vsakršno črpanje evropskih sredstev, ki gre v slovensko infrastrukturo, dobrodošlo. To črpanje bi moralo biti še večje, ker na koncu nam nič kaj boljše ni, če ta sredstva ostanejo na ravni Evropske unije in jih počrpajo druge države. Kar pa se tiče uporabnine. Trenutno zaračunavamo uporabnino v železniškem prometu, številke so na nivoju 10 milijonov; če pa bi želeli iti na višino te uporabnine 250 milijonov, pa vam lahko povem, kaj bi se zgodilo. Celoten pretovor oziroma celoten železniški promet bi šel mimo Slovenije. Pa ne bi zgolj obšel slovenskega železniškega omrežja, obšel bi tudi slovensko luko in vso ostalo pripadajočo logistično infrastrukturo. Pozabljamo včasih, da dejansko železniški sistem je del celotnega prometnega sistema in logističnega sistema, kjer se ustvarjajo delovna mesta, kjer se ustvarja dodana vrednost, kjer se konec koncev ustvarjajo prihodki za proračun.
S tega stališča je povečevanje uporabnine res delikatno področje, vsekakor ga izvajamo in ni res, da je manjše, kot mi plačujemo izvajalcem storitev. Izvajalcem storitev plačujemo zgolj za tiste zapore, temu se reče odškodnine za zapore v železniškem prometu, in jih plačujemo za tisti čas, ko imajo prevozniki zaradi naših planiranih del in zaprtja zmanjšane kapacitete ali pa morajo delati obvoze. Če tega ne bi počeli, bi lahko za trajno izgubili te prevozne poti. To je vezano na to. Potem bi pa morda še v zvezi s proračunom in omejenim obsegom, ki ga trenutno imamo za investicije v približni vrednosti nekaj nad 100 milijonov ali pa 130 milijonov. Je pa res, da to ni edina težava, s katero se soočamo. Trenutno glede na vse vemo, da je 49 % cest v zelo slabem stanju, torej v najslabši možni kategoriji pri stanju cest. Imamo pa za leto 2020 in 2021 v proračunu, ki je bil sprejet seveda lani, predvidenih za dobrih 80 milijonov evrov manj na področju cest, torej smo že startali in začeli s proračunom, ki ima primanjkljaj glede na realizacijo v 2019 za 80 milijonov manj. Torej težko govorimo, da je težava zgolj teh 130 milijonov, ampak se trudimo in upamo, da bomo lahko s temi sredstvi naredili največ, vlada pa bo našla rešitev, da ob rebalansu prejmemo ta sredstva. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa. Nadaljujemo z razpravo.
Gospod Bojan Podkrajšek ima besedo.
Pripravi pa se gospod Aleksander Reberšek.
Izvolite.

BOJAN PODKRAJŠEK (PS SDS): Spoštovana podpredsednica, hvala za dano besedo. Cenjeni državni sekretar z vašim sodelavcem, kolegice in kolegi ter vsi, ki spremljate današnjo sejo, lep pozdrav!
Ko sedaj odpiramo eno od tematik v tem državnem zboru ali pa nekatere tematike, bi zelo težko vsi skupaj našli en skupni jezik, katera je najbolj pomembna tematika v tem državnem zboru. Je pa prav gotovo, da danes govorimo o infrastrukturi, o enem predlogu, proračunskem skladu, ki ga predlaga Stranka Alenke Bratušek, naš predlagatelj je pa mag. Andrej Rajh. Meni je velikokrat všeč, ko kolega Andrej govori kot strokovnjak. Moram priznati, da vedno rad pozorno poslušam, kajti ima ustrezno gradbeno izobrazbo pa tudi nekaj delovnih izkušenj. V svojem življenju je prav gotovo na tem področju veliko stvari že počenjal. Ampak ko sem sam kot poslanec Državnega zbora najprej dobil ta dokument v roke, sem mislil, da je tu nek iskren namen. Ko govorimo o infrastrukturi v državi Republiki Sloveniji, moramo biti korektni, da se do te infrastrukture obnašamo že mi kot poslanci korektno, da ne igramo. Jaz ne bi želel danes veliko govoriti na pamet. Eno je politika, drugo je pa stroka, ki dela. Jaz sem vesel, jaz sem ponosen na slovensko stroko, ki jo imamo na področju infrastrukture. To je en dokaz. Vedno se spomnim, ko se peljemo na slovensko Obalo, ko vidimo viadukt Črni Kal. Politika ugotovi, da je to kako potrebno za našo državo. Domači inženirji, projektanti in domač izvajalec, proračunski denar. Mislim, da je to zgodba o uspehu. Nek iskren namen je bil in je tudi objekt, na katerega smo vsi ponosni. Med današnjo razpravo, tudi predlagatelja, celo enkrat je dvignil glas, je bilo velikokrat rečeno, da je vlada v tem mandatu nekaj odvzela. Spoštovani kolega Rajh, če imamo doma, v družini pripravljen denar za sodobno televizijo, vmes se nam pa pokvari pralni stroj, prav gotovo se nekdo odloči, da kupi najprej pralni stroj, pa čez dva meseca tisto sodobno televizijo, ko bo čez celo steno, da jo lahko vsi gledajo, še sosedi. Tako je v tem najbolj zahtevnem času cele zgodovine Republike Slovenije tudi ravnala današnja vlada. Mislim, da minister, vključno z državnim sekretarjem, ni imel nobenih pomislekov, da temu ne bi ugodil v teh zelo težkih časih.
Kolega Rajh, vi prav gotovo še niste bil v politiki, ko je bila vaša predsednica Alenka Bratušek. Ali veste, kdaj smo v zadnjih dvanajstih letih najmanj dali za infrastrukturo? Leta 2013 pa 2014, in sicer 146 milijonov. Najmanj takrat, pa je bila kriza. Ampak takrat se je verjetno država tudi zadolževala, če grem še enkrat na primerjavo z družino, kot da bi se družina zadolžila za božične pa novoletne praznike, da je teden lep, potem pa je treba kredit celo leto vračati. V tistem obdobju smo uničili večino gradbenega znanja podjetij. Hočem reči, da infrastrukturno področje ni neko stikalo v stanovanjski hiši, ki ga lahko pritiskaš pa se spreminja z dneva v dan. To je dolgoročni proces. Slovenija je imela veliko znanja in jaz pravim – hvala bogu, da smo ga v nekem obdobju tudi vrnili nazaj. V letih 2013, 2014 smo dali najmanj za infrastrukturo, pa je bila ministrica vaša predsednica Vlade. Seveda, veseli bojo kolegi iz SMC, največ v zadnjih dvanajstih letih smo pa dali za infrastrukturo leta 2017 pa 2018, in sicer 290 milijonov, ko je bil minister Peter Gašperšič. Jaz mu čestitam, pa ne glede na to, da ni v moji stranki, to ne govori politika, to kažejo grafi. Zdaj gremo pa naprej. Ko je bila vaša ministrica za infrastrukturo, končno, in ko se je sprejemal proračun, kot je povedal prej državni sekretar, ste pa vi vlaganje v infrastrukturo zopet zmanjšali za 80 milijonov evrov. Pomeni, tabele kažejo podatke, ne bom zdaj več imen uporabljal, vemo, katero leto je bil kdo predsednik Vlade pa katero leto je bil kdo minister za infrastrukturo. Strokovnjake pa znanje imamo celo zgodovino Republike Slovenije ves čas prisotne. Samo od nas, od sposobnosti vlade oziroma ministra je, kako bodo oni sledili temu razvoju. Še en podatek zanimiv. Ko ste vi imeli ministrstvo, ko še vi niste bili v vladi, smo leta 2014 preplastili 8,5 kilometra državnih cest. Ko pa je bil minister Peter Gašperšič, smo jih pa obnovili 164,5 kilometra. Ne govorim politično, govorim na podlagi podatkov iz grafov. Danes obračunavati z vlado, z ministrom, z državnim sekretarjem in predlagati nek sklad po krizi, ko se Slovenija seveda pobira zoper na noge, in ko vlada venomer zagotavlja, da moramo investirati, če nas doleti še en covid. In jaz želim, da se nam to ne zgodi, da bomo čim bolj v pogonu. Jaz vas pa pozivam, kolega Rajh in vse v Državnem zboru, da smo do področja infrastrukture odgovorni in da vse, kar delamo, delamo iskreno. Ministrica je imela seveda mapico eno leto pa pol na mizi oziroma v svojem predalu, zdaj ste jo pa vi prineseli v ta državni zbor. To ni iskren namen. Zdaj pa zaključim. Vas spoštujem kot strokovnjaka, rad vas poslušam, predvsem pa tudi rad poslušam vašega kolega zadaj, gospoda Starovića, ko nam tudi vedno pove, kaj je vse počel v življenju. Nikoli ga še nisem slišal blefirati, vedno iskreno pove in tudi to rad poslušam. Skratka, današnji predlog ni iskren, spoštujmo mlado ekipo na ministrstvu pa slovensko znanje, kar se tiče infrastrukture. Če bomo temu sledili mi kot politiki, potem bo razvoj infrastrukture na državni ravni šel v pravo smer. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
K besedi se je prijavil predlagatelj.
Izvolite, gospod Rajh.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Pravzaprav ne vem, kako naj; najprej bi se rad zahvalil kolegu Podkrajšku za komplimente, vseeno pa ne razumem njegovih besed. Zakaj potem nasprotuje infrastrukturnemu skladu? Govorite o pomanjkanju sredstev in da je to vzrok, da se investicije ne izvajajo, mi smo prav zaradi tega vložili v zakonodajni postopek predlog o ustanovitvi infrastrukturnega sklada. Če bi ga imeli tudi leta 2013 in bi bil namenski in bi imel sredstva, bi se zgradilo tudi več cest. In če bi ta denar imeli tudi danes, bi lahko gradili ceste in železnice. Resnično ne razumem, zakaj tega ne podprete, zakaj imate pomisleke. Jaz lahko to razumem edino to, da tega ne podpirate zato, ker ga sami niste napisali. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Repliko ima gospod Podkrajšek.

BOJAN PODKRAJŠEK (PS SDS): Mogoče še enkrat pojasnilo.
Mi smo bili v mandatu 2014–2018 v opoziciji in moram ministru Petru Gašperšiču in stranki, ki je to ministrstvo vodila, čestitati, ker so v tem obdobju dali za državno infrastrukturo 290 milijonov evrov. Tega ne govorim kot politik, to govorim na podlagi podatkov iz grafov, ki jih pripravljajo strokovnjaki. Kolega Rajh, v nepravem času ste vstopili s tem dokumentom. Ministrstvo dela in pripravlja, da bomo v infrastrukturo čim več vlagali. Jaz se tudi bojim še nečesa, to je tudi naloga vseh nas, predvsem pa ministrstva, kako bomo mi umeščali v prostor čez deset let. To moramo delati danes, jutri in pojutrišnjem, ker čez deset let bo mnogo več ptičev, mnogo več žabic, ta naloga za umeščanje strateških projektov v prostor, ki so pomembni za Slovenijo in tudi širše, bo veliko veliko težja.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa. Nadaljujemo z razpravo.
Besedo ima gospod Aleksander Reberšek.
Pripravi se gospod Samo Bevk.
Izvolite.

ALEKSANDER REBERŠEK (PS NSi): Spoštovana podpredsednica, hvala za besedo. Spoštovani državni sekretar s sodelavcem, poslanke in poslanci!
Stranka Alenke Bratušek je vložila zakon, ki je v 99,2 % enak kot zakon, ki so ga pripravljale službe, in to strokovne službe na Ministrstvu za infrastrukturo. Kakšno naključje, mar ne?! Gre za tipičen copy-paste, kjer se nekatere napačno postavljene vejice in pikice ponavljajo v obeh primerih oziroma dokumentih, tako v dokumentu, ki so ga pripravile strokovne službe na Ministrstvu za infrastrukturo, kot v dokumentu, ki ste ga pripravili oziroma vložili v Stranki Alenke Bratušek. Je pa tukaj zanimivo, da tistih 0,8 % dokumenta, ki ste ga v SAB vendarle napisali sami, tisti del pa je sporen in tudi čisto zgrešen. V SAB ste predlagali, da se nameni dve odstotni točki DDV za proračunski sklad za investicije v prometno infrastrukturo, se pravi, da gre del DDV, ki ga državljani plačamo, ko kupimo kruh in solato, v ceste in ostale infrastrukturne projekte. V SAB vam je torej uspelo spisati 21 vrstic, skopirali pa ste 16 strani A4 lista. Jaz bom rekel, da ste v Stranki Alenke Bratušek zelo prebrisani, saj če vas ne bi poznal, bi vam še vse skupaj verjel, ampak ker vas poznam, vem, kako je. Tukaj ne gre za nič drugega, in to je treba jasno poudariti, tukaj gre samo za poceni nabiranje političnih točk. V tem času, ko se je vlada ukvarjala z epidemijo, ste v Stranki Alenke Bratušek pridno kopirali vse te dokumente. Kot da se niste ničesar naučili iz tistih časov, ko se je vaša predsednica morala zagovarjati zaradi obtožbe o plagiatorstvu svoje magistrske naloge, ste vi danes tukaj predstavili zakon, ki ste ga v 99,2 % tudi skopirali. Bravo. Še enkrat, vse to počnete samo za nabiranje političnih točk in čisto zaradi ničesar drugega.
Sedaj pa čisto nazorno. V besedah smo si vsi ljudje podobni, v dejanjih pa se razlikujemo. Če bi vi v Stranki Alenke Bratušek želeli resno z izgradnjami infrastrukturnih projektov, vaša bivša ministrica Alenka Bratušek ne bi podpisala polmilijonskega aneksa, preden je odšla. Koliko kilometrov cest je že to? Če bi v Stranki Alenke Bratušek resno želeli izgradnjo infrastrukturnih projektov, bi postavila vaša bivša ministrica temelje za cenejšo gradnjo. Govorim konkretno o 3. razvojni osi. Več kot očitno je, da je tukaj vaša predsednica Alenka Bratušek vneta zagovornica gradnje hitre ceste s priključkom v Šentrupertu, in to tistega priključka, ki je pregrešno drag. Če bi v SAB želeli, bi gradili več, gradili bi hitreje, predvsem pa bi gradili bistveno hitreje; ne pa kopirali dokumente, tako kot to počnete danes. Zakaj po eni strani želite ta proračunski sklad za investicije v prometno infrastrukturo, po drugi strani pa ste sami postavili temelje za najdražjo hitro cesto v naši državi? Dejstvo je, da govorite eno, delate pa povsem drugo. Če smo v Sloveniji v povprečju zgradili kilometer avtoceste, govorim z odstavnim pasom, za 9 milijonov evrov na kilometer, bi radi na Koroško gradili za več kot 50 milijonov na kilometer, in to hitre ceste, ki nima odstavnega pasu. Kdo je sedaj tukaj nor? Vaša predsednica Alenka Bratušek je imela vso možnost, da zgradi hitro cesto iz avtoceste A1 do Velenja z enim samim viaduktom s priključkom v Arji vasi. Ne pa da ste delali čisto v nasprotni smeri in dobesedno – to se sedaj pozna že na terenu – hiteli z odkupi vseh teh zemljišč samo zato, da bi zgradili najdražjo hitro cesto s priključkom v Šentrupertu, ki bo na dobrih 13 kilometrih od Šentruperta do Velenja vsebovala 17 infrastrukturnih objektov, se pravi 6 tunelov in 11 viaduktov, več kot eden infrastrukturni objekt na kilometer, to ni normalno.
Tukaj imate infrastrukturni sklad, gradite ceneje, pa bomo v tej državi zgradili in tudi hitreje zgradili, zgradili pa tudi infrastrukturne objekte za naše državljane, konkretno za Korošce in tudi Belokranjce, ki že leta in čakajo zato, ker ste postavili, in to si upam trditi, temelje za najdražjo hitro cesto v naši državi. Jaz kot Savinjčan tudi ne morem mimo dejstva, da bo trasa, ki jo favorizirate v Stranki Alenke Bratušek, uničila 150 objektov, preseljuje pa 160 ljudi oziroma 40 družin. Veste, koliko denarja gre za odkup vseh teh nepremičnin ob že tako pregrešno dragem kilometru hitre ceste do Koroške? Rezultat vsega tega pa je, da se vozimo po uničenih cestah, Korošci in Belokranjci pa še danes nimajo hitre ceste. In če bi resnično pri vas želeli graditi več, bi se morali ukvarjati z umestitvijo hitre ceste oziroma trase v prostor. Vse ostalo pa je, brez zamere, milo rečeno, poceni nabiranje političnih točk. In tukaj imate najboljši infrastrukturni sklad. Nobenemu se nič ne vzame, zgradi se pa mnogo več, in tukaj je treba začeti varčevati. Ceneje kot bomo gradili, več bomo lahko v tej državi zgradili, dajmo priti od besed k dejanjem. Replika na repliko ni možna, ker vem, da ste se prijavili k repliki, jaz pa sem povedal vse, kar sem želel. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Predlagatelj se ima možnost oglasiti k razpravi, kadarkoli želi.
Gospod Andrej Rajh, imate besedo.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Jaz bi kolega Reberška najprej opozoril, da Državni zbor in poslanci ne umeščamo tras v prostor; me pa zanima, za koga lobira, čigavo zemljo prodaja, zato ga naprošam, da nam predloži končno seznam lastnikov in parcelne številke zemljišč, po katerih gre trasa, da vidimo, za koga lobira. Jaz bi tu rad jasno kot gradbeni inženir pojasnil, da se tuneli ne gradijo zato, da gre objekt čez hišo, ampak mimo hiše, da je ne poruši. Vas pa, spoštovani kolega, pozivam, da nam končno predložite seznam zemljišč z imeni in priimki lastnikov, da lahko preverimo, za koga lobirate. Druge vaše izjave so pa nevredne komentarjev.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa. Nadaljujemo z razpravo.
Gospod Samo Bevk ima besedo.
Pripravi pa se gospod Edvard Paulič.
Izvolite.

SAMO BEVK (PS SD): Hvala lepa za besedo, gospa podpredsednica. Spoštovani zbor, lepo pozdravljeni tudi predstavniki Vlade Republike Slovenije!
Jaz podpiram vsako iniciativo za posodobitev prometne infrastrukture v Republiki Sloveniji, še posebej modernizacijo na prioritetnih oseh državne cestne mreže. V mojem volilnem okraju imamo samo državno cestno mrežo pa seveda lokalno, nimamo železnice, nimamo plovne reke, nimamo morja, tako da edina povezava z ostalo Slovenijo in svetom so ceste. Če bomo s Predlogom zakona o proračunskem skladu za investicije v prometno infrastrukturo pridobili prepotrebna sredstva za modernizacijo državne cestne mreže, potem sem za. Nekdanja ministrica za infrastrukturo mag. Alenka Bratušek je ta zakon v Državnem zboru v tem mandatu že večkrat napovedala. Bil sem na nekaterih sejah Odbora za infrastrukturo pa tudi ko je odgovarjala na poslanska vprašanja. Povzeli so ga njeni poslanci. Bom povedal en primer iz leta 1998. En mandat prej je Ministrstvo za kulturo pod vodstvom ministra Sergija Pelhana pripravila zakon o tako imenovanem kulturnem tolarju. Vlada ga ni hotela vložiti v proceduro in smo ga v naslednjem mandatu povzeli poslanci Državnega zbora iz vseh poslanskih skupin, leta 1998 smo ga vložili, leta 1999 je bil sprejet. Ta zakon je potem z nekajkratnim podaljšanjem veljal do konca leta 2013, se pravi poslanski zakon, ki ga je pripravil eden od vladnih resorjev.
Če grem v nadaljevanju na samo problematiko državne cestne mreže. Že prej je državni sekretar povedal, da je glede na realizacijo proračuna Direkcije za infrastrukturo bilo glede na leto 2019 za naslednji dve leti, se pravi za tekoče leto in prihodnje leto, 80 milijonov evrov manj sredstev. Se pravi, da res nujno državna cestna mreža potrebuje dodatna sredstva, da ne bo ta mreža propadala še naprej. Jaz bi rad povedal, da v Republiki Sloveniji nimamo samo drugega železniškega tira in nimamo samo 3. razvojne osi. Samo o teh dveh projektih slišimo več ali manj vsa ta leta. Imamo pa tudi druge prioritetne razvojne osi, imamo 3.a razvojno os od Ljubljane do Kočevja in imamo tudi 4. razvojno os, ki gre od Robiča preko Tolmina do Želina in se tam razdeli na cerkljansko-gorenjski krak 4. razvojne osi preko Škofje Loke do Jeprce; in imamo idrijsko-logaški krak 4. razvojne osi, ki se potem preko Idrije navezuje v Logatcu do avtocestnega koridorja. Se pravi, da je nujno treba delati investicije na celotni državni cestni mreži, za kar potrebujemo sredstva ali iz nekega infrastrukturnega sklada, ali iz evropskih sredstev, ali iz sredstev, ki jih bomo sedaj namenili za ponovni zagon slovenskega gospodarstva po epidemiji koronavirusa. Kot rečeno, jaz podpiram vsakršne investicije in vsakršna dodatna sredstva na tem področju.
Trenutno sem predsedujoči Klubu primorskih poslancev in za ponedeljek sem sklical v Idriji sestanek Kluba primorskih poslancev. Udeležbo so že najavili praktično vsi župani iz območja 4. razvojne osi. Tema bo seveda modernizacija državne cestne mreže na območju 4. razvojne osi in uvrstitev tega projekta med prioritetne investicije države za zagon slovenskega gospodarstva. Jaz pričakujem tudi predstavnike ministrstva, predstavnike Direkcije za infrastrukturo, da se bomo konkretno dogovorili na tem srečanju, kaj lahko naredimo za posodobitev državne cestne mreže v celotni Republiki Sloveniji in tudi na območju 4. razvojne osi, da ne bomo govorili samo o 3. razvojni osi, kot je bila to praksa doslej. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
K besedi se je prijavil državni sekretar.
Gospod Mihelič, izvolite.

ALEŠ MIHELIČ: Hvala lepa za besedo.
Ne morem mimo tega, ker sem predstavnik Ministrstva za infrastrukturo, bi prosil, da se za zakone, ki jih pripravljajo naše strokovne službe, da se dejansko ne izrablja tega in se obravnava, kot da je bivša ministrica z ekipo, kdorkoli drug povzemal ta zakon. Ne gre za povzemanje. Vemo, kaj je razlika med povzemanjem ali dobesednim prepisom ena na ena, v 99,2 %. Vemo, kako se to obravnava na drugih segmentih. Ampak tukaj res ne želim več posegati. To je delo Državnega zbora in vi si boste tolmačili, ali je to dopustno ali ne. Jaz tukaj svojega mnenja ne bom podajal, ker nisem za to pristojen. Glede vseh ostalih projektov, ki se delajo, in potrebnih sredstev, ki jih imamo, res je – želimo si več sredstev, iščemo rešitve. Res iščemo rešitve, od kje vse pridobiti denar v teh težkih časih. Ni lahko. Treba je marsikaj storiti. Ministrstvo za infrastrukturo tukaj ni stalo križem rok. V teh kriznih časih je bilo treba reševati ves transportni sektor. Slovenija je bila prva država in takrat smo kot Ministrstvo za infrastrukturo uvedli tako imenovane zelene koridorje oziroma koridorje vseh transporterjev, da je promet blaga tekel tako, kot je mogel, da so bile vse dobrine tudi dostavljene v državo. Kup je bilo v tem obdobju izzivov, potrebnih in vezanih na izredne razmere, predvsem transportnega sektorja. Kljub temu pa smo se že takoj ob prihodu usmerili v ta čas, nekako smo predvideli, vedeli smo, da bo težko obdobje, da bomo morali zagnati gospodarstvo in da je tukaj država še kako pomembna, da poveča obseg investicij. Ampak kot prvo, za področje cest vsaj 80 milijonov premalo že v obstoječem proračunu, ki je bil planiran, poleg tega smo morali financirati tudi vse tiste izredne ukrepe, da smo blažili covid razmere.
Kljub temu seveda pripravljamo številne projekte. Medijsko je seveda najbolj izpostavljena 3. razvojna os, kjer pa stiskamo, da bi čimprej prišli do vseh potrebnih dovoljenj za gradnjo. Najbolj pomembni so projekti, ki so s svojimi projektivnimi in ostalimi postopki dovolj blizu izvedbi. Tiste lahko aktiviramo relativno hitro. Kar se tiče tistega spiska in umestitve investicij v tisti spisek pomembnih investicij za oživitev gospodarstva, gre za projekte, ki so relativno blizu možnosti izvedbe, mi jih imenujemo ready to go investicije. S 4. razvojno osjo smo seznanjeni, definitivno gledamo tako 3.a razvojno os, 4. razvojno os, 5. razvojno os, železniško omrežje, ne zgolj primorski del ali štajerski, sedaj smo šli v obnovo drugega dela druge faze gorenjske proge, sledi še prvi del druge faze gorenjske proge. Skratka, na vseh teh segmentih aktivno delamo in tudi 4. razvojna os vsekakor pride na vrsto, me pa skrbi, da v ta segment, ne vem, če bi 4. razvojno os lahko umestil, mislim, da ne, ker je zgolj trenutno v fazi ideje. Mislim, da v preteklosti ni bilo – če sem prav seznanjen, ampak tukaj me, prosim, ne držati za besedo – v smislu umeščanja in projektiranja še skoraj nič narejenega; upam pa, da se motim. Srčno upam, da se motim, se bomo pa dejansko temu posvetili, to vam lahko zagotovim. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Repliko ima gospod Bevk.
Izvolite.

SAMO BEVK (PS SD): Hvala lepa, gospa podpredsednica, za besedo.
Čisto kratko pojasnilo oziroma replika državnemu sekretarju. Seveda, na državni mreži oziroma na 4. razvojni osi je veliko projektov, ki jih je treba realizirati. So v razvojnih načrtih države, vendar se odlašajo tam, kjer piše – po letu 2022, 2023. Veliko jih je tudi v taki fazi, da bi lahko šli v izvedbo, pa se spet odlašajo, ker recimo manjka teh 80 milijonov in tako dalje in tako dalje. V ta načrt za poživitev slovenskega gospodarstva bi lahko uvrstili kar nekaj projektov na območju 4. razvojne osi, ker mislim, da so pripeljani tako daleč, da lahko grejo v izvedbo ali pa vsaj v načrtovanje. Je pa res, da obstaja en večji projekt, ki pa terja tudi prostorsko umeščanje, to je pa ta povezava Cerknega z Gorenjsko, kjer je predvidena tudi predorska povezava. Ta prostorski načrt oziroma ta trasa pa se – pazljivo poslušajte – umešča v prostor že od leta 2006, to je že 14 let; pa še danes na Direkciji Republike Slovenije ter na Ministrstvu za okolje in prostor študirajo, katera varianta je bolj primerna. Jaz ne poznam nobene ceste, ki bi se tako dolgo umeščala v prostor. Celo na območju avtocestnega križa mimo Radovljice in mimo Trebnjega se je umeščalo okoli 10, 11, 12 let, nikjer pa še 14 let. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa. Nadaljujemo z razpravo.
Besedo ima gospod Edvard Paulič.
Pripravi pa se naj gospa Mateja Udovč.
Izvolite.

EDVARD PAULIČ (PS LMŠ): Hvala za besedo, predsedujoča.
Jaz bom vsebinsko komentiral predlog zakona, ne bom se spuščal v lastništvo oziroma avtorstvo, niti mi to ni poznano. Eno temeljnih načel, ki mora veljati za državo kot varuha javnih sredstev, je, da mora biti poraba javnih sredstev pregledna in odgovorna. Še vedno čutimo posledice tako imenovane koronakrize, zato je pomembno, da po koncu epidemije naše gospodarstvo čim bolj uspešno postavimo na noge. To lahko storimo med drugim tudi z zagonom investicij v državi, predvsem z investicijami v infrastrukturo. Verjetno se povečini strinjamo, da so prav tovrstne investicije eden najbolj učinkovitih ukrepov v času recesije. Pri tem pa je pomembno, da se zagotovijo ustrezni viri in mehanizmi. Morda rešitev lahko predstavlja tudi poseben proračunski sklad za investicije v prometno infrastrukturo. Minister za infrastrukturo je nedavno izjavil, da je za financiranje infrastrukturnih projektov treba zagotoviti stabilen vir financiranja, in s tem se vsi strinjamo, tudi predlagatelj in njegov predlog zakona gresta danes v tej smeri. Evidentno pa ni strinjanja z načinom izvedbe, saj vlada predloga zakona ne podpira. Očitno se vlada sicer zaveda pomena investicij, saj je konec maja sprejela interventni zakon za odpravo ovir pri izvedbi pomembnih investicij. Zakon predvideva pripravo spiska prioritetnih investicij. Od sprejetja zakona je minilo skoraj tri tedne, spiska pa še kar ni, čeprav bi ga po mojem mnenju morali priložiti že predlogu zakona, da bi poslanci lahko vedeli, o čem glasujemo. V tem zakonu pozdravljam določilo, ki predvideva obvezno uporabo smernice Evropske komisije o udeležbi izvajalcev iz tretjih držav. Bistveno pri tem je, da se lahko ponudnike iz tretje države izloči iz javnega razpisa, če ne upošteva ekonomskih, delovno-socialnih in pravnih standardov. Na ta način bodo pri izvedbi večjih infrastrukturnih projektov veliko bolj konkurenčna naša domača podjetja. Pa če razložim, zakaj je to koristno in dobro. Če posel dobi domače podjetje, ostane v Sloveniji okoli 70 % vrednosti posla. Če posel dobi podjetje s sedežem v tujini, ostane v Sloveniji okoli 20 % vrednosti pogodbe, kar pomeni, da je treba gledati na makroekonomske učinke, na rast BDP, na razvoj, na zaposljivost; ne samo na pogodbene cene, in to pozdravljam. In zato je pomembno, še posebej v času krize, zagnati investicijski cikel in investirati v infrastrukturne projekte. Vse to, kar sem povedal, nas privede do ugotovitve, ki sem jo povedal na začetku – potrebujemo stabilen vir financiranja. Kot rečeno, proračunski sklad bi po mojem mnenju še dodatno prispeval h kontinuiranemu izvajanju investicij, predlog zakona širi nabor virov za investicije, kar je po mojem mnenju dobrodošlo. O tem, ali so vsi viri pravi, danes sicer težko sodim. Pomembno je tudi, da namenski viri niso časovno omejeni, kar predstavlja možnost srednje- in dolgoročnega planiranja investicije. Glede na argument vlade, da se lahko viri namensko uporabijo za prometno infrastrukturo samo v primeru, če le-ti v celoti ali deloma izvirajo iz prometne infrastrukture, se vendarle sprašujem, zakaj bi bilo sporno, da bi se del pobranega DDV prenesel tja, kjer država najbolj potrebuje sredstva in kjer bi se dejansko dosegel največji multiplikativni učinek. Ali ne predstavlja večje gospodarnosti to, da država vloži svoj denar tja ker, bo za vložen evro iztržila največ? Po podatkih nekaterih ekonomistov namreč vsak začetni evro investicije prinese 2,8 evra dodatka v BDP, če seveda gradijo slovenska podjetja. Po mojem mnenju je današnja razprava o takšnem ali drugačnem infrastrukturnem skladu na mestu, je koristna; sem pa sam in tudi v stranki LMŠ odprt za morebitne drugačne, boljše, ustreznejše predloge.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednja ima besedo gospa Udovč.
Naslednji razpravljavec pa bo gospod Franci Kepa.
Izvolite.

MATEJA UDOVČ (PS SMC): Hvala lepa, podpredsednica, za besedo.
Epidemija covida-19 se počasi umika iz našega vsakdanja, tako da se spet približujemo normalnemu ritmu življenja in dela, a posledice na gospodarskem področju, ki še niso dokončno znane, ostajajo. Tudi v Državnem zboru in Vladi se ponovno srečujemo z vsakodnevnimi temami, problemi in dilemami, ki so rešljivi le na dolgi rok. Tipičen primer je reševanje investicij v prometni infrastrukturi. Nikoli dokončana zgodba, vedno premalo denarja za vse prepotrebne investicije, ki jih utemeljujemo predvsem s prometno varnostjo. Po drugi strani pa zaradi višine sredstev na teh postavkah kaj radi pomislimo na njihovo krčenje in prerazporejanje ob rebalansih proračunov, zato povsem razumem idejo in težnje po ustanovitvi posebnega namenskega sklada za financiranje investicij in investicijskega vzdrževanja prometne infrastrukture. Konec koncev je bila tudi ideja o oblikovanju infrastrukturnega sklada našega bivšega ministra iz Stranke modernega centra dr. Petra Gašperšiča. Z njim bi dosegli stalen obseg finančnih sredstev, namenjenih za te potrebe. Klub vsem dosedanjim poizkusom do ustanovitve sklada ni prišlo. Običajno se je zataknilo pri virih financiranja, razpoložljivih sredstvih in usklajevanju z Ministrstvom za finance. Tudi sedanja veljavna ureditev tega financiranja preko sklada ne omogoča oziroma predvideva. To tematiko obravnava Zakon o zagotavljanju sredstev za investicije v prometno infrastrukturo. Z njim so zagotovljena namenska sredstva za izvedbo investicij in vzdrževanje prometne infrastrukture do leta 2023. Jasno se določajo tudi viri financiranja, in sicer letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu in koncesijske dajatve Luke Koper, ki pripadajo Republiki Slovenji. Ko je med mojo predstavitvijo stališča poslanske skupine kolega Rajh grobo posegel v mojo besedo in vpil – privatizacija; pa se vprašam, kaj meni o vseh investicijah javno-zasebnega partnerstva, ki se sklepajo v javni upravi. Ali je to tudi privatizacija, ali je to pomoč državi? Ne morem mimo dejstva in pritrditi, da je res, kar je povedal kolega Vojko Starović. Popolnoma se strinjam z njegovimi besedami, ko je rekel, da infrastrukturni sklad resnično potrebujemo. Pred epidemijo covida-19, pred padcem Šarčeve vlade smo imeli rekordni proračun, proračun preko 10 milijard, ki bi omogočal zelo dobro osnovo, da bi se takšen sklad ustanovil; pa ne samo ustanovil, temveč tudi zaživel. Pa se retorično vprašam, kakšno mnenje je o tem skladu takrat imel minister za finance. Ampak saj razumem, danes ni več Šarčeve vlade, ni več enakega sestava ministrstva in prav tako še dolgo ne bo rekordnega proračuna, kot smo ga imeli v preteklem letu, kot ga je imela Šarčeva vlada. Predlog zakona, ki ga imamo danes na mizi, pa zelo posega v davčno politiko. Pravzaprav še več, predlagani zakon lahko davčno politiko zamaje, zato bi morali tovrstni predlogi, kot sem povedala že v stališču, vedno prihajati s strani Vlade in v katere bi bili vključeni vsi deležniki. Vsekakor se moramo vprašati o smiselnosti odvajanja dveh odstotnih točk DDV kot vir zagotavljanja sredstev v ta namenski proračunski sklad. Glavni cilj pri določanju namenskih virov za investicije v prometno infrastrukturo je, da poglavitni viri izvirajo iz uporabe in obremenitve prometne infrastrukture. Prav tako pa da se ponovno namenijo za investicije na področju prometne infrastrukture s ciljem njenega ohranjanja oziroma izboljšanja. Slednjega pogoja pa davek na dodano vrednost ne izpolnjuje. Ne izpolnjuje. Zato je navajanje dela DDV kot namenskega vira, ki bi se namenjal za investicijo v prometno infrastrukturo, neustrezno. Sama ocenjujem, da je predlog zelo dobra osnova za reševanje te problematike, vendar zaradi vsega navedenega ocenjujem, da v tem času še ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Nadaljujemo z razpravo. K besedi se je prijavil predlagatelj.
Izvolite, gospod Rajh.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Tako, razprava postaja kar živahna. Vidim, da je še zmeraj nekaj nerazumevanja s strani kolegov poslancev, pa bi zato rad podrobneje pojasnil 3. člen, torej govorimo o enem od petih členov zakona, ki so napisani na A4 listu. Govorimo o 3. členu, ki govori o prevzemanju obveznosti v breme infrastrukturnega sklada, da je to mogoče le do višine načrtovane porabe v veljavnem Načrtu razvojnih programov državnega proračuna. Kot veste, mi imamo šestletni drsni plan, v katerem so te investicije načrtovane, snovane; prav zaradi tega je potrebno, da se za izvedbo teh investicij zagotovijo potrebna sredstva. In res je, mi smo predlagali, da se vanj vključi tudi dve odstotni točki DDV, to ni noben unikum. Poglejmo, tudi za pokojninsko blagajno se izvaja transfer iz proračuna in tisti, ki oporeka temu, potem oporeka tudi temu, da se ta transfer izvaja. Pa me zanima, ali bodo zaradi tega pokojnine manjše. Bodo upokojenci prikrajšani? In zavedati se moramo, vlaganja v infrastrukturo so tista vlaganja, ki krepijo naše gospodarstvo, ki krepijo našo strateško prednost in ki omogočajo, da podjetja in naši državljani delajo. Spomnimo se, tudi kolega Podkrajšek je lepo pokazal, kaj se zgodi, če sredstev ni dovolj. Investicije zamrejo in infrastrukturni sklad je namenski sklad in namenski ukrep, da se zagotovi kontinuirano izvajanje investicij. In tudi iz razprave, kolikor vidim, ni dejansko nobenega vsebinskega nasprotovanja temu skladu, vsi se strinjate, da je potreben, vsi ste pokazali na nihanja v izvajanju investicij. Infrastrukturni sklad je tisti sklad, ki ta nihanja odpravlja. To je sklad, ki bo zagotovil kontinuirano izvajanje potrebnih investicij v dobro vseh državljanov in našega gospodarstva.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Predno dobi besedo gospod državni sekretar, naj povem, da so k razpravi prijavljeni še gospod Franci Kepa, mag. Andrej Rajh kot razpravljavec, ga imam na seznamu, in kot zadnji gospod Ljubo Žnidar.
Gospod državni sekretar, imate besedo.

ALEŠ MIHELIČ: Hvala lepa za besedo.
Zgolj v pomoč bi rad pojasnil eno zadevo. Sredstva, ki se natekajo v integralni proračun in se iz integralnega proračuna namenjajo za kakršnokoli stvar, je treba drugače razumevati kot neposreden prenos odstotka DDV v določeno ponorno zadevo. Ravno to je spornost tega zakona. Tukaj smo pravno v nasprotju z 2. členom Zakona o javnih financah. Mi ne moremo odstotek DDV, ki se nabira iz vseh možnih panog, neposredno preusmeriti v zgolj prometni sektor investicij. Ne sme se. Pravno je to nedopustno in tega v državi pač ne počnemo. Drugače pa je, če se iz vseh virov DDV transferira v integralni proračun oziroma proračun, ki ga sprejme seveda parlament oziroma Državni zbor, potem pa se namenja po posameznih področjih. To sta dva različna pristopa. In ravno tukaj je nedopustnost, da se odstotne točke neposredno namenja določeni panogi. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Predlagatelj gospod Rajh.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Tu bi želel jasno pojasniti, da se pokojninska blagajna prvenstveno polni iz prispevkov pokojninskega in invalidskega zavarovanja. In manko potrebnih sredstev zagotovi državni proračun.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Nadaljujemo. Gospod Franci Kepa ima besedo.
Izvolite.

FRANCI KEPA (PS SDS): Hvala za besedo, predsedujoča. Vse prav lepo pozdravljam!
Mislim, da se vsi strinjamo, da so dodatna investicijska in enakomerna sredstva dobrodošla, samo morajo stati na realnih tleh. So pa trenutno časi, mislim, da je treba zelo preudarno misliti na vsak denar za investicije, še posebej zaradi virusa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Gospod poslanec, se opravičujem, samo mikrofon dajte malce bližje. Hvala.

FRANCI KEPA (PS SDS): Slovenija že 30 let gradi investicije v infrastrukturah. Mislim, da je večino večjih cestnih projektov že naredila, so pa še preostali – 3. os proti Koroški, proti Dolenjski. Slišim za 4. os, ki je tudi predvidena, ki ni bila še v planih do sedaj. Vse te hitre ceste naj bi se gradile v kratkem. Mislim, da je tukaj še kakšna dodatna, tudi iz Kočevja do Ljubljane, posodobitev ali hitra cesta. Mislim, da v prihodnje ne bo zmanjkalo materiala za graditi in projektov. Kolegi so omenili, da bi bilo dobro, da gradijo projekte samo slovenski izvajalci in da je to zelo dobro. Mislim, da imamo v preteklosti tudi slabe izkušnje s tem. Večino smo forsirali v dvajsetih letih naše izvajalce, pa smo potem videli, kaj se je iz tega izrodilo. Večine teh firm ni več – od SCT, Primorja, Gradisa. Mogoče bi boljše, da bi kombinirali oziroma na javnih razpisih ne moremo izločiti tujih izvajalcev, kakor se je to v preteklosti delalo. Ali je bil to dogovorno med sabo, med večjimi slovenskimi izvajalci, ali to ni bilo. Prepričan sem, da bi bilo bolje, da bi bila to kombinacija s koncesionarjem iz tujine, kakor tudi drugi delajo. Primer Hrvaške, naredili so dobre, kvalitetne avtoceste in zelo hitro, prej kot mi.
Primer je tudi iz naše občine, kakor je bilo omenjeno, okoli Trebnjega, tam se je 10, 12 let umeščalo. Očitek je bil, da je to bila politična zadeva. Mi Trebanjci smo še sedaj prepričani, da smo naredili dobro, da smo vztrajali, da se ni povozilo stare avtoceste, pa da imamo sedaj to bivšo H1 sedaj za obvoznico. Če bi pa šlo po tej stari cesti, pa v primeru nesreč smo imeli ves promet čez Trebnje; in smo zadovoljni, da je tako bilo. Dodal bi še, infrastruktura na železnici je pa zelo podhranjena in se v teh tridesetih letih ni naredilo nič. Mislim, da bi minister v prihodnosti moral pozornost dati predvsem železnicam, ker da potujemo 50 kilometrov eno uro pa pol, to ni primerno za ta čas. Me moti, ker sekretar je omenil vse železniške proge, razen dolenjske; izgleda, da spet nismo v planu nikjer. To je ena regionalnih cest, ki je baje samo od Grosupljega do Ljubljane predvidena kratkoročno, vendar Dolenjska ima dve največji izvozni firmi, Krko in Revoz. V preteklosti, še tri leta nazaj so se vsi avtomobili iz Revoza, katerih naredijo več kot 200 tisoč na leto, vozili po železnici; sedaj pa se vsi ti proizvedeni avtomobili vozijo po avtocesti in mašijo že tako prepolno avtocesto proti Ljubljani. Glede te zadeve sem povpraševal in je rečeno, da železnica trenutno ni sposobna v kratkem času oziroma strankam pripeljati avtomobilov. Jaz sem prepričan, da bo trenutna vlada, kakor je bilo rečeno, z mlado ekipo izvedla zadeve, ki so že v načrtih, verjetno z omejenim denarjem, vendar podkrepljeni z denarjem, ki je tudi predviden in dan, tudi nepovratna sredstva iz Evrope, plus kreditno sposobnostjo, da bo uvrstila projekte in vse te izvedla. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima mag. Andrej Rajh kot razpravljavec, kot poslanec.
Izvoli.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Hvala, predsedujoči, za besedo.
Tokrat se javljam kot razpravljavec, debata je kar pestra in prav je rekel kolega Kepa, da v Sloveniji infrastrukturo gradimo že 30 let. Gradimo jo zato, ker je na razpolago premalo denarja, nikoli dovolj denarja, kar v bistvu potrjujete tudi vsi poslanci. In namen tega namenskega sklada je, da se zagotovijo potrebna sredstva za vzdrževanje in novogradnjo potrebne infrastrukture na področju cest in železnice. Zavedati se moramo, da imamo v Sloveniji približno 6 tisoč kilometrov državnih cest, nekaj več kot tisoč 200 kilometrov železnic, kar je količina, ki potrebuje sredstva. Med nami ni poslanca, ki ne bi vedel za kak odsek ceste v svojem kraju, ki je potreben obnove. Praktično ne mine nobeno zasedanje Državnega zbora, kjer poslanci resornemu ministru ne bi zastavljali vprašanja s to tematiko. In naš sklad, ki smo ga vložili v proceduro – govorimo o petih točkah, zapisanih na A4 strani, od tega se dve točki nanašata na prehodne določbe –, govori točno o tem, da bomo utrjevali našo infrastrukturo, da bomo utrjevali naš geostrateški položaj, da bomo našemu gospodarstvu zagotavljali potrebno strateško prednost in našim ljudem delo. To je v krizi, ki je pred nami in ki jo pričakujemo, zavedati se moramo, da relevantne inštitucije napovedujejo padec gospodarske aktivnosti za približno 8 %, pomemben protiukrep, protikrizni ukrep. Zavedati se moramo, da je gradbeništvo tista panoga, ki poganja številne druge panoge, ima najvišji multiplikativni učinek; zato se že skozi vso zgodovino ravno iz kriznih situacij rešujemo z zagonom državnih infrastrukturnih investicij. In zavedati se moramo, da privatni kapital ni vedno naklonjen investicijam. Sprašujem se, kdo od privatnikov bo vložil svoj denar za obnovo ceste med Mariborom in Arehom na Pohorju. Za take ceste, za take projekte privatnega denarja in privatnega interesa ni, za to je dolžna poskrbeti država. Ravno s tem infrastrukturnim skladom tem korakom prihajamo naproti. Zavedati se moramo, da je pred nami digitalizacija, informatizacija, da med ukrepe za spopadanje s podnebnimi spremembami spadajo ukrepi razogljičenja prometa. Ravno železniška infrastruktura je tista infrastruktura, ki bo k temu zelo veliko pripomogla, vlaganja v železnico so pa zelo draga.
Na tej točki bi se rad dotaknil razprave kolegice Udovč, ki je govorila o javno-zasebnem partnerstvu in o privatnih investitorjih. Ravno v projektu drugi tir je njihov bivši minister Gašperšič predvidel vložek Madžarov v obliki posojila, ki bi ga v petdesetletnem obdobju preplačali za 100 %. Govorimo o znesku obresti, na 200 milijonov glavnice približno 200 milijonov obresti, in to je nedvomno izkazan interes privatnega kapitala, ki bi ga na koncu plačal kdo drug kot slovenski davkoplačevalec. Zavedati se moramo, da je infrastruktura naša strateška prednost, da gre za strateško pomembne stvari. Za strateško pomembne stvari, ki imajo tudi obrambno funkcijo, ni prav, da so v njih vpletene tuje države in tuje gospodarske družbe. Zavedati se moramo, da tuje države in tuje firme preko lastniških deležev izvajajo svoj gospodarski interes. Ni prav, da tuja podjetja in tuje države dobijo vpogled v infrastrukturo, ki je za Slovenijo strateškega in tudi obrambnega pomena. Zavedati se moramo, da danes nimamo samo klasičnega vojskovanja, ampak da je zmeraj bolj prisotno računalniško vojskovanje, torej kibernetski napadi. Napadi preko kibernetike v našo infrastrukturo imajo lahko trajne trajne posledice. Bi se pa rad dotaknil tudi mojih predgovornikov, ki žal ne ločijo med dvema procentoma in dvema odstotnima točkama – 2 % se računata od 100 %, 2 odstotni točki se računata od 22 %. To je v bistvu zadeva, ki bi jo moral vedeti in razumeti vsak poslanec. Prav tako se mi zdi nedopustno, da se pojavljajo v Državnem zboru s strani poslancev lobiranja, izrecna lobiranja za nova umeščanja v prostor, za spreminjanje tras. Naloga poslancev ni umeščanje objektov v prostor, to delajo v Sloveniji za to pristojne inštitucije; lahko pa take poskuse razumem tudi kot zagovarjanje lastnih interesov, če nekdo želi po novi trasi speljati cesto, to pomeni, da za nekoga prodaja zemljo, tako jaz sklepam, in očitno pomeni tudi neke dobrobiti. Pa ne bom dalje govoril, zato sem tudi pozval kolega, da pride na plan s spiskom zemljišč in tudi poimenskim seznamom lastnikov zemljišč, da mogoče preverimo potencialni konflikt interesov.
Dotaknil bi se rad tudi pokojninske blagajne in bi to rad navezal tudi na sklad. Zavedati se moramo, da če za izvajanje določenih investicij ali javnih obveznosti manjka sredstev, tako kot na primer v pokojninski blagajni, država manjkajoča sredstva zagotavlja iz državnega proračuna. V tem smislu torej določba v tretjem odstavku 2. člena, ko govorimo o dveh odstotnih točkah DDV, tu ne odstopa, v tem smislu pač, da je fiksno določena. V pokojninski blagajni se pa ta sprotno določa po potrebah, to je v bistvu edina razlika in jaz tukaj ne vidim nič spornega. Prav je, da naše investicije načrtujemo tako, da bodo našim zanamcem pa tudi našemu gospodarstvu zagotavljale potrebno varnost. Prav je, da jim zagotovimo potrebna finančna sredstva; in naš predlog sklada pravzaprav sledi tem potrebam. In tudi iz razprave je mogoče razbrati, da predlogu pravzaprav vsebinsko nihče ne nasprotuje, vsi se strinjamo, da so investicije potrebne, da je treba zagotoviti potrebna finančna sredstva. Zakon je odprt in jaz ne vidim nobenega razloga, da se postopek ne bi nadaljeval, da se ne bi upoštevale pripombe poslancev in ministrstva. Menim, da gre za ukrep, ki je protikrizni, gre tudi za ukrep, ki ni uperjen proti vladi, proti nikomur. Mi samo želimo, da se bodo investicije izvajale, da se ne bo zaradi neizvajanja potrebnih ukrepov delala škoda. Kolega Podkrajšek je tudi pokazal, kaj se zgodi, če ni na voljo dovolj sredstev. Investicije usahnejo, usahne gospodarska aktivnost, popadejo tudi gradbena podjetja, če nimajo dela. Ravno ta naš ukrep pomeni protikrizni ukrep, ukrep, ki gre za dobrobit države in državljanov. Zakon, ki smo ga pripravili, ki smo ga vložili, je kratek, je jedrnat, je jasen, je pregleden, je transparenten in zasleduje vse navedene cilje, vse želje v dobrobit ljudi, države, gospodarstva. Zavedati se moramo, da Avstrija in Italija ter Madžarska po drugi strani pospešeno gradijo svojo infrastrukturo; in če mi naše infrastrukture ne bomo zgradili, bomo izgubili našo geostrateško prednost. V Avstriji je pred zaključkom izgradnja severne proge, ki gre vzporedno z Dravsko dolino po avstrijski strani vse do Italije, do Trsta. Po naši južni strani so zelo prisotni in agresivni Madžari. V Srbiji in na Madžarskem so zelo agresivni Kitajci. Če mi ne bomo zagotovili lastnih sredstev in če bomo dovolili tako, kot se namiguje, da bodo sredstva izključno financirali tujci, bodo tudi tujci gradili, bodo tujci upravljali in imeli tudi vpogled v našo infrastrukturo in nas tudi, če želite, izsiljevali. Ravno zaradi tega je ta infrastrukturni sklad tisti ukrep, ki bo nam zagotovil stabilne vire financiranja, varnost, ne samo ekonomsko, ampak tudi geostrateško in obrambno varnost. Zato vseeno kolege poslance pozivam, da prisluhnejo našemu predlogu, ga podprejo in če želijo, tudi dopolnijo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Za besedo je zaprosil državni sekretar Aleš Mihelič.
Izvolite.

ALEŠ MIHELIČ: Spoštovani podpredsednik, hvala lepa za besedo.
Rad bi samo opomnil na eno stvar, ki jo predlagatelj izpostavlja, in sicer vsebinska osnova, na kateri temelji zakon, je sporna v kontekstu, da je v nasprotju z 2. členom Zakona o javnih financah. Torej vir, iz katerega bi se polnil proračun tega infrastrukturnega sklada, se na ta način more polniti. Skratka, formalnopravno zadeva ni dopustna. Kot drugo bi pa še eno zadevo navrgel. Infrastrukturni sklad, kot je trenutno definiran, ne vpeljuje nobenih novih prihodkov, torej ga ne polnimo z nobenimi dodatnimi obremenitvami, prilivi, s kakršnimkoli drugim virom. Torej to pomeni, da ne more biti to v nikakršni meri trenutno nek ukrep, ki bi bil protikrizni, ki bi nam v tem trenutku dajal na razpolago kakršnakoli dodatna sredstva za zagon investicij, za zagon gospodarstva. Pač jih ni. In v tem kontekstu pomeni, da po analogiji predlagatelja se bo na Ministrstvo za infrastrukturo sicer iz proračunskih sredstev natekalo v infrastrukturni sklad tistih 270 milijonov DDV-ja, pri čemer je naš podatek, ki ga je potrdilo tudi Ministrstvo za finance, da po vašem predlogu je to zgolj 77 milijonov, ne 270, kot ste vi predlagali, ali 84, kot je ocenil poslanec Horvat; ampak zgolj 77 milijonov. Če gledamo s tega stališča, ne bo za investicije prav nič več na razpolago, kot je trenutno. Le pripeljalo se bo preko infrastrukturnega sklada. Torej če ni novih virov, ni novih sredstev, ni več investicij; zgolj dodaten sklad. Je pa res, da v prihodnjih letih bi tovrsten sklad ali vsi podobni skladi, ki se financirajo bodisi posredno z obstoječimi viri bodisi z nekimi dodatnimi zunanjimi viri, bi omogočili neko kontinuiteto. Vendar trenutno potrebujemo dodatna sredstva, ker jih nimamo. In če jih zgolj transferiramo iz proračuna, bo pač v proračunu manj denarja. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Kot zadnji je na vrsti Ljubo Žnidar.
Izvoli.

LJUBO ŽNIDAR (PS SDS): Hvala lepa, spoštovani podpredsednik. Kolegice in kolegi!
Če v osnovi pogledam samo vsebino in sam namen, bi temu rekel, da je ta predlog zakona dober. To je moje mnenje; ampak dober, če bi ga postavil v leto 2009. Pa bom šel po vrsti, da mogoče svoje razmišljanje utemeljim. Dejstvo je, da je trend gradbeništva, predvsem tu mislim na trend investicij v prometno infrastrukturo, izjemno nihal glede na obseg gradenj v različnih časovnih obdobjih. To se pravi, prihajali smo do zelo visokih vlaganj v infrastrukturo, da ne rečem do pregorevanja gradbeništva in tudi del ostalega gospodarstva, potem v naslednjih letih do izjemnih padcev, ko so gradbene družbe propadale, tudi gospodarstvo je prihajalo v večjo krizo, kajti vemo, da gradbeništvo veže nase 43 % celotnega ostalega gospodarstva, se je tudi ostalo gospodarstvo vzporedno z upadom gradbenih investicij tudi krepko ohlajalo. Če navedem primer, od leta 2005 do leta 2008 se je gradil zadnji večji krak avtoceste tako imenovanega pomurskega kraka. Takrat je bila realizacija, samo Dars je imel letno realizacijo 900 milijonov. Direkcija za ceste, ki upravlja z magistralnim in regionalnim programom po celi državi, je imela realizacijo takrat okoli 210 milijonov letno pa še nekaj drobnarij je bilo. Takratna realizacija je bila letno okoli milijardo 200. Po letu 2009 je ta realizacija vsega skupaj padla na okoli 250 do 300 milijonov. To so ekstremni ekstremni padci, ki jih tako močen gradbeni sektor, izvajalski sektor v Sloveniji ni prenesel.
Prišle so posledice, kar velike posledice. Veliko večjih gradbenih družb je propadlo, seveda tudi manjši kooperanti, dobavitelji in tako naprej. Da bi se temu izognili, bi takrat v letu 2009 še kako potrebovali takšen zakon, kot je danes na mizi. In če grem zdaj k temu zakonu. V letu 2009 je bil prvi predlagatelj podobnega zakona, kot je tale, gospod Verlič. Takrat je gospod Verlič izhajal iz opozicije in ta zakon ni bil sprejet. Pa bi bil takrat v tistem času še kako kako potreben. V letu 2016 sva z gospodom Černačem njegov osnutek krepko novelirala in ga razširila v dva zakona. Prvi zakon je bil zakon o zagotavljanju namenskih sredstev za prometno infrastrukturo in drugi zakon o prioritetnem naboru infrastrukturnih projektov. Dokument, strategija razvoja prometne infrastrukture do leta 2030 je zelo dober dokument in iz tistega dokumenta je bil povzetek, nabor najbolj prioritetnih potreb razvoja infrastrukture v Republiki Sloveniji. In seveda danes je na mizi zakon v tako imenovanem tretjem branju, če tako rečem, je res, da je precej precej skrajšan, tudi manj ima virov financiranja. V najinem takratnem predlogu so bili viri tudi od tako imenovanega bencinskega centa, to je del trošarine od goriv, tudi del dobička od družbe Dars, predvsem s tem namenom, da bi se teh namenskih sredstev zbralo čim več. Danes smo pa junija 2020. In če pogledam nekako projektno sliko, kaj se bo dogajalo na investicijah v naslednjih treh letih, je stanje sledeče. Sigurno se bo v naslednjih treh letih izvajal krak 3. razvoje osi – sever. Govorim o kraku Velenje–Slovenj Gradec. Realizacija, ocena investicije je 423 milijonov. Sigurno se bo v teh treh letih to realiziralo. Potem realizacija 3. razvojne osi – jug od Novega mesta do Bele krajine, ocena malo manj kot 600 milijonov. Že pridobljeno gradbeno dovoljenje, ta investicija se bo odvijala v naslednjih treh letih.
Ravno tako predor tunela Karavanke, pogodba podpisana, pričetek konec letošnjega leta ali pa že v jeseni letošnjega leta, podpisana pogodba – 120 milijonov. Danes smo veliko govorili o programu Direkcije, ki pokriva magistralni in regionalni program v Republiki Sloveniji. Ta letno potrebuje, da vzdržujemo kvaliteto stanja cest, kakršnega imamo, letno 260 milijonov. Res je, da so bila ta sredstva letos znižana, jaz sem še večji optimist kot spoštovani gospod državni sekretar in verjamem, da se bodo letos ta sredstva z rebalansom proračuna povrnila nazaj v investicijske namene, kajti denar, namenjen v investicije, je zagon gospodarstva. In če zdaj to stvar dejansko investicijsko seštejem. Pozabil sem še drugi tir. Vrednost drugega tira, seveda ne vemo natančno, kakšna bo, pa veliko je bilo govora o tem, ampak recimo moja ocena za naslednja tri leta je, da bo nekje realizacija v naslednjih treh letih okoli 800 milijonov. In če to seštejem, je to v naslednjih treh letih dobre 3 milijarde. Če delimo to s tremi leti, je dejansko dobro milijardo 50 na leto v letih 2021, 2022 in 2023. To je zelo velik obseg in smo skoraj na tistem obsegu takrat, ko smo govorili o visoki konici od leta 2005 do 2008, ko je bila letna realizacija milijardo 200 letno. Zelo blizu tam smo. Če jaz temu tako rečem in če pogledam tudi vire financiranja, pa da me kdorkoli ne bo držal za besedo, ker mu bom zelo dobro odgovoril, za vse investicije, ki sem jih sedaj naštel, te kar velike cifre, je zagotovljen finančni vir. Finančni vir, ki je vezan na proračun, je zgolj vir Direkcije za ceste Republike Slovenije, ki znaša dobrih 130 milijonov ta moment. Upam, da se bo z rebalansom vrnil nazaj na 260 milijonov. Za ves ostali investicijski del so finančna sredstva zagotovljena. 3. os – sever, 3. os – jug, Karavanke, investitor Dars. Res je, Dars bo za del pokritja teh investicij najemal kredite. Dars zelo uspešno poplačuje vse kreditne obveznosti zaradi tega, ker ima več finančnih prilivov, kolikor jih je dejansko ob najemanju kreditov planiral. To se pravi, on uspešno reprogramira kredite, jemlje nove kredite z boljšimi pogoji in jih z lahkoto poplačuje. Tu finančni vir za pokritje vseh teh investicij ni problem. Vezana na proračun je samo direkcija s tem svojim deležem. Danes se pa vprašam, ali ta zakon o namenskih sredstvih potrebujemo ali pa ne. Po moji oceni bi rekel, da za gradbince spet prihaja obdobje, če po domače rečem, debelih krav. Veliko dela bo. Gospodarstvo bo z zagonom vseh teh investicij v Sloveniji zelo zacvetelo. Veliko dela bo. In če je veliko dela, potem se tudi državni proračun polni. Z mojega stališča, danes mogoče ta časovni moment ni potreben.
V tem predlogu zakona predlagatelj na sedmih področjih presoja posledice in vpliv sprejetja tega zakona. Ne presoja ga pa, kakšne ima finančne posledice za proračun. Meni je to zelo čudno in to bi morala biti prva presoja. Kajti vemo, da vsi ti prihodki so danes prihodki proračuna in sprejetje takšnega zakona ima zelo velik vpliv na proračun. Pa se strinjam z mnenjem predlagatelja, da če vlagamo v infrastrukturo, je to multiplikativni učinek. Absolutno se strinjam. Ampak glede na našteto, kar sem predstavil, so pa dejansko vse te investicije finančno pokrite. Denar ni problem. Veste, kaj je v Sloveniji problem? Postopki so problem, da pridemo zopet do novih investicij, da pridemo do novih umeščanj v prostor. Danes smo slišali, jaz zelo dobro poznam tudi primere iz preteklosti, ko govorimo o 9, 11, 13 letih umeščanja v prostor. To pa je problem. To pa niso normalne časovnice. Seveda sporen je tudi ta vir prihodka, ne glede na to, ali je odstotek ali procent. Skratka, gre kar za občutna sredstva, kajti vemo, da je DDV čisti davčno-finančni prihodek v proračunu. In če smo priča res precejšnjemu izpadu v sam proračun, potem je finančni minister v velikih skrbeh in seveda bo on tisti, ki ne bo prižgal zelene luči, da gre tak zakon v sprejetje. Jaz verjamem, da je bil namen dober, ampak danes lahko rečem, da denar ni problem. Finančni viri za zagotovitev investicijskega ciklusa v naslednjih treh letih za milijardo 50, kakor sem jaz izračunal, so pokriti; pa verjamem, da je v lokalnem okolju še veliko regionalnih cest, veliko premostitvenih objektov, veliko zavarovanj pobočij, kakih plazov in tako naprej, še potreba, ampak treba se je opredeliti na neko letno kvoto. Ta letna kvota, ki jo ima direkcija oziroma bi jo naj imela, da se ne slabša stanje slovenskih magistralnih in regionalnih cest, je okoli 260 milijonov. In če bo direkcija ta sredstva imela, potem je treba tu dodati še del sredstev za investicijsko vzdrževanje na železniški infrastrukturi, po moji oceni nekje med 40 in 60 milijonov letno, govorim o samem vzdrževanju in ne o večjih investicijah. Potem je to ena taka investicijska kondicija v prometno infrastrukturo, s katero bomo državljani srednje zadovoljni; zadovoljni bomo pa tudi vsi mi tisti, ki skrbimo za polnjenje in praznjenje državnega proračuna.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Prehajamo v sklepni del splošne razprave, v katerem dobita besedo še predstavnik Vlade in predstavnik predlagatelja.
Najprej dajem besedo predstavniku Vlade, državnemu sekretarju Alešu Miheliču.
Izvolite.

ALEŠ MIHELIČ: Hvala lepa za besedo.
Veliko je bilo danes že povedanega, ne bi se spuščal na tiste zadeve o izvoru dokumenta, bi pa pokomentiral v tej fazi sledeče: da predlagani zakon nima ustrezne pravne podlage in zaradi tega, predvsem vezano na Zakon o javnih financah, in ker trenutno ne rešuje te problematike, ki jo je predlagatelj očitno želel rešiti, da v tem trenutnem stanju pridobimo neka dodatna sredstva, ampak se le namesto v integralni proračun iztekajo v namenski sklad in potem iz sklada, tukaj kot Ministrstvo za infrastrukturo bomo ostali na enakih prihodkih, le da se bodo pripeljali preko sklada in ne direktno iz integrale, tukaj razmišljamo na Ministrstvu za infrastrukturo trenutno v več smereh, iščemo rešitve, kako pripeljati tudi nove vire financiranja, in hkrati, da poskrbimo za neko kontinuiteto na tem področju. Vseeno je, ali sta dve odstotni točki ali sta dva procenta, v enem primeru bi bilo to 77 milijonov, v primeru odstotnih točk bi bilo to približno 370; 270 je v vsakem primeru napačna ocena, ampak nič hudega. Ne glede na to, kolikšna pa je višina, je pa dejstvo, da ta sklad, tak kot je, ne more priti v veljavo, ker bi bil v nasprotju z Zakonom o javnih financah. Si bomo pa na ministrstvu prizadevali zagotoviti in pripraviti ustrezen sklad v prihodnje. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima še predstavnik predlagatelja mag. Andrej Rajh.
Izvoli.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Kot predlagatelj se bom odzval na vse dele razprave, tudi na očitke.
V Poslanski skupini SAB smo v parlamentarno proceduro vložili zakon, spisan na enem A4 listu, vsebuje 5 členov. Njegova prvotna avtorica je bila takratna ministrica Alenka Bratušek, dopolnili smo ga v poslanski skupini; glede avtorstva pa bi želel prečitati zapis, objavljen na Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino, kaj je in kaj ni varovano kot avtorsko delo. In piše: Kot avtorsko delo niso varovani ideje, načela, odkritja – torej tudi ta ideja, ki jo je dala takratna ministrica Alenka Bratušek –, uradna besedila z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja, ljudske književne in umetniške storitve. Torej tudi vam, spoštovani državni sekretar, nihče ne odreka pravice, da bi ta zakon vložili, čeprav ga niste napisali, to je dejansko javno dobro. Kar se tiče odstotnih točk ali odstotkov, seveda gre za zelo pomembno zadevo, naš zapis seveda ni napačen, ker ne vemo, kakšen bo padec gospodarske aktivnosti. Mi smo podali konzervativno oceno 270 milijonov evrov in to ste tudi vi sedaj potrdili, da je ocena pravilna. Bi pa se vseeno rad odzval, tudi sam kot poslanec Državnega zbora in državljan Evrope sem te vaše poskuse – ne samo vas, tudi kolega Horvata – dojel kot možne pritiske, ustraševanja, ustrahovanja in utiševanja v Državnem zboru z zlorabo pravnih sredstev. Bili smo priča obrekovanju gospe Alenke Bratušek, da je ukradla zakonsko materijo. To so hude in grde obtožbe, nedostojne uradnih predstavnikov države. In mislim, da bi bilo primerno, da se tudi opravičite. Hude besede so bile izrečene v tem državnem zboru. Je pa iz tega, kar je bilo izrečenega in povedanega, jasno, kdo je zakon napisal, kdo je njegov avtor in kdo ga je tudi dopolnil.
Bi se pa sedaj rad dotaknil tudi samega predloga zakona. Zakon naslavlja težavo, ki je opazna že zadnjih 30 let, to je pomanjkanje zadostne količine sredstev za investicije v našo cestno in železniško infrastrukturo. Približno polovica naše cestne infrastrukture potrebuje izdatna vlaganja v modernizacijo, prav tako železniška infrastruktura. Vemo, da je železnica tista, ki je ključna pri razogljičenju prometa, predvsem tovornega prometa. Tukaj nas čakajo številni številni izzivi, številna potrebna vlaganja v to infrastrukturo in mi govorimo o namenskih sredstvih. Jaz lahko razumem, da je v tem trenutku težko prerazporejati sredstva med proračunskimi pozicijami, je pa možno tak zakon sprejeti z nekimi odložilnimi pogoji ali pa dopolnitvami. Jaz ne vidim nobene ovire, spomnimo, da ste se skoraj vsi poslanci strinjali, da so vlaganja v infrastrukturo potrebna in da moramo na nek sistemski način zagotoviti sredstva tudi zaradi tega, ker se bo obstoječemu zakonu veljavnost leta 2023 iztekla. Spomnimo se izkušenj z bencinskim centom. Šlo je v bistvu za sredstva, zbrana z namenskim zakonom, in ko sredstva niso bila v tekočem proračunskem letu porabljena, jih je bilo zelo težko prenesti v naslednje proračunsko leto. Vse, kar mi želimo, je to, da se zagotovijo sredstva za našo infrastrukturo, v katero bodo potrebna vlaganja; spomnimo – elektrifikacija in razogljičenje prometa bosta zahtevala veliko vlaganj. Tudi javni promet moramo izboljšati, moramo izboljšati vlakovne povezave, moramo še dograjevati proge, tudi naše glavno infrastrukturno železniško omrežje ni povsod dvotirno. Regionalne proge so večinoma neelektrificirane in potreb je še in še veliko. Zavedati se moramo, da so pred nami podnebne spremembe. Podnebne spremembe kličejo po velikih obsežnih ukrepih za razogljičenje prometa. Mi moramo za ta prehod, da bomo imeli za našo infrastrukturo, za naš razvoj, za našo gospodarsko aktivnost dovolj sredstev, zagotoviti namenska sredstva, ki jim dejansko nihče ni oporekal. Tudi moj kolegi iz desne so jasno pokazali, kaj se zgodi, če sredstev ni dovolj, aktivnost upadejo. In zavedati se moramo, da je zgodovina učiteljica življenja, in modri ljudje se iz nje nekaj naučimo. Tudi iz minule krize se naučimo to, da gradbeništvo, da so vlaganja v infrastrukturo tista vlaganja, ki zagotavljajo gospodarski razvoj, ki zagotavljajo gospodarsko aktivnost. Mi moramo ne samo za gradnjo, ampak tudi za načrtovanje, za odkup zemljišč, za umeščanje v prostor zagotoviti sredstva. Ta sredstva niso mala sredstva in to gre za en sistemski ukrep, ki bo omogočil kontinuirano načrtovanje in izvajanje investicij. Tudi krize, ki smo jim priča, nas v bistvu nekako na to napotujejo, govorimo tudi o zelenem preboju na evropski ravni, da so investicije tiste, ki nam bodo nekako pomagale prebroditi to situacijo. Jaz zato vseeno pozivam, pozivam, da vsi dobro premislimo o predlogu zakona, do katerega dejansko ni imel nihče nobenih vsebinskih pomislekov, in ga s predlogi, če je treba, amandmirajo, lahko tudi odstotno točko DDV-ja zvišate, znižate, to so vse predlogi, ki so odprti, lahko se zakon dopolni še s kakšnim dodatnim virom sredstev.
Zakon je kratek, je jasen, je pregleden in zagotavlja sredstva za namenske investicije, ki so predvidene z zakonom, v šestletnem drsnem planu; in za mene je to zelo pomembno. Zelo pomembno je, da zagotovimo namenska sredstva, ki bodo našemu gospodarstvu omogočila delo, ki mu bodo zagotavljala konkurenčno prednost. Zavedati se moramo, da Avstrijci in Italijani gradijo vzporedne prometne koridorje po severu oziroma zahodu naše države, Hrvati po vzhodni in južni strani; in če mi ne bomo zagotovili potrebnih sredstev, potem nas bodo ti prometni tokovi, prometni koridorji zaobšli. To seveda ni dobro za naše gospodarstvo, ni dobro za ohranjanje naše gospodarske in geostrateške prednosti. Vemo, da če ne bomo naše infrastrukture, še posebej železniške, izboljšali na celotnem ozemlju naše države in če ne bomo zagotovili ustreznih standardov, se nam lahko zgodi, da bomo izpadli iz jedrnega prometnega omrežja. To seveda ni dobro, to ni dobro pravzaprav za nič, mi moramo delati na tem, da ohranimo naš geostrateški položaj, da nadaljujemo z investicijami, ki so se začele; spomnimo na drugi tir, 3. razvojno os, spomnimo tudi na to, da se slovensko železniško omrežje intenzivno obnavlja in nadgrajuje. Poglejmo samo železniško progo med Šentiljem, Mariborom in Zidanim Mostom. Poglejmo tudi druge proge, gorenjsko progo, v Mariboru bomo dobili novo železniško postajo, in to pred Ljubljano. To so investicije, v katere so vključena naša domača podjetja, to so investicije, ki podpirajo gospodarsko rast, to so investicije, ki tudi zagotavljajo en kontinuiran razvoj. Ravno zaradi tega je pomembno, da potrebna sredstva zagotovimo, da jih strateško usmerimo v naše kraje, da jih zagotovimo zato, da bodo tudi odročni kraji dobili potrebno infrastrukturo, da to ne bo podvrženo trgu in interesom kapitala, ker interes kapitala gre samo tam, kjer je velik velik dobiček. Zdaj si pa predstavljajte, kaj bi naredil en privatnik z višino cestnine na primer na avtocesti med Mariborom in Ljubljano oziroma Koprom; koliko bi znašala ta cestnina, če bi bila v rokah privatnika. Danes se dejansko zelo ugodno vsi državljani vozimo po njej, kak privatnik, ki bi pa zahteval sedemodstotni, osemodstotni donos, pa bi jo zagotovo zvišal, in to bi šlo vse na škodo državnih in regionalnih cest. Spomnimo se, imamo tudi dokazljive podatke, ki imajo podlago v meritvah prometnega toka, obremenitev regionalnih in državnih cest se je bistveno zmanjšala za uveljavitvijo vinjetnega sistema. To seveda je javni interes, to je javni interes, ki ga moramo zagovarjati. Mi moramo zagotoviti, da se bodo investicije nadaljevale tudi v prihodnje. Prav je, da te investicije pomagajo ob vsakokratni krizi eno pot, en izhod iz krize. Jaz bi si resnično želel, da vsi skupaj dobro premislimo, da prisluhnemo predlogom, ki so tehtni, ki so vsebinski in ki naslavljajo tudi take težave, ki jih mi nehote postavljamo s poslanskimi vprašanji resornemu ministrstvu, tudi v takih časih krize, ko denarja ni in ga je težko vzeti. Zato je še posebej pomembno, da se ta sredstva zagotovijo. Spomnimo samo na sklad za vode ali podnebni sklad, tudi ta dva sklada sta namenska sklada in nista odvisna od trenutnih ekonomskih razmer, se polnita in omogočata kontinuirano in načrtovano izvajanje investicij. Torej ne gre za unikum, gre za vsebinsko rešitev za dobrobit države, državljanov, našega gospodarstva. Zato vas še enkrat, spoštovani kolegi poslanci, vljudno prosim, da premislite o vaši odločitvi in vsi skupaj podprete ta zakon, ki gre nedvoumno v dobrobit države, našega gospodarstva in ljudi. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Vsi prijavljeni razpravljavci, ki ste to želeli, ste dobili besedo.
Ker čas, odločen za razpravo, še ni potekel, sprašujem, ali želi na podlagi 71. člena Poslovnika še kdo razpravljati. Vidim, da je še interes. Če želite razpravljati tudi predstavnik predlagatelja mag. Andrej Rajh ter predstavnik Vlade, prosim, da se prijavite s pritiskom tipke za vklop mikrofona. V tem primeru dobite besedo kot zadnja, in sicer najprej predstavnik Vlade in nato predstavnik predlagatelja. Prosim za prijavo. Štirje prijavljeni, vsak ima na razpolago 5 minut.
Najprej dobi besedo Bojan Podkrajšek.
Izvoli.

BOJAN PODKRAJŠEK (PS SDS): Spoštovani podpredsednik Državnega zbora, hvala za dano besedo. Še enkrat pozdrav vsem, predvsem državnemu sekretarju ter njegovemu sodelavcu, predlagatelju, kolegicam in kolegom in vsem, ki spremljajo to sejo!
Ko ob zaključku poslušamo predlagatelja, tisti, ki so se vklopili na zaključek te točke, imajo mogoče občutek, kot da je nek iskren namen priti do nekega cilja na področju infrastrukture. V gospodarstvu največkrat slišimo – čas je denar. Danes govorimo ves čas, predvsem s strani predlagatelja, o denarju, o skladu. Dobitna kombinacija je bila v prejšnji vladi, Alenka Bratušek kot ministrica za infrastrukturo in ista stranka ima tudi ministrstvo za kohezijo. Ko je bila vlada sestavljena, je bila zato za mene dobitna kombinacija. V letu in pol so na najbolj ključnem ministrstvu, koheziji, zamenjali tudi ministra. Celo iskali so menda državljanstvo ene, ali bo dobila slovensko ali ne bo, v najbolj ključnih časih. Tri ministre smo zamenjali, celo kolega Bandelli, ki je prej imel stališče, zdaj ga ni več v dvorani, enkrat je bil celo malo objokan pred Državnem zborom, da ne ve, kdo ga je uničil – predsednik Vlade ali mediji. Taisti poslanec je v najbolj težki situaciji po času osamosvojitve, po tridesetih letih vladi pa ministrstvu za gospodarstvo pa ne vem komu očital, da niti ne zna mask nabaviti. Ampak čas zamujen, v letu pa pol na ključnem področju ste zamenjali tri ministre. To govorim zato, ker dvomim, da je to iskren namen. Čas je pa denar. Tudi če dobimo, če nam z neba pade milijarda za infrastrukturo, ali smo sposobni stvari, kot sem že uvodoma govoril, vnašati v prostor. V prejšnji vladi so merili en zid nekje na Štajerskem eno leto, ali je dolg 25 metrov, ali je globok 8 metrov. Drugi tir – postopki, pritožbe. Meni se poraja veliko vprašanje, kdaj bomo lahko začeli s 3. razvojno osjo, če bomo imeli takšne predpise, pa ne krivim prejšnje vlade, ampak hočem povedati, da Slovenska demokratska stranka ni mogla resno na tem področju delati deset let. Kako bomo vnašali projekte v prostor čez 5, 10 let, me je strah. Ampak danes govorimo o tem proračunskem skladu, predlagatelj je bil seveda v prejšnji vladi. Ko je padel prvi sneg, je vaš vodja – mislim, da je bil ponedeljek, prvič je začelo snežiti – zapustil šoferja avtobusa in rekel, da ne bo več vozil. In se spomnite, ko smo v Slovenski demokratski stranki, ko je bil v pripravi proračun za 2020 pa 2021, nenehno ponavljali, da je treba več dati za infrastrukturo. Pri taistem predlagatelju je za leto 2020 namenjenih 179,6 milijona, torej 33 milijonov manj kot prejšnje leto. To pomeni, se strokovnjaki, pa ste dajali manj denarja. Od tega je podpisanih, pa ste dobro vedeli, 181 pogodb, kar pomeni, da vi ste predvideli manj denarja, ko so že bile podpisane pogodbe, je bilo razpisov za 7,8 milijona, pa še za 7 milijonov projektne dokumentacije; pa ste zmanjšali proračun. Razumi, kdor more. Za leto 2021 je pa trenutno že prevzetih obveznosti za 122 milijonov. Niti Nova Slovenija, ki vodi sedanje ministrstvo, niti Slovenska demokratska stranka, niti Desus pa SMC v tej situaciji ne moremo pomagati. Pustite čas mladi ekipi pa slovenskim strokovnjakom, da bomo lahko gradili infrastrukturo. Današnji predlog je pa, še enkrat ponavljam, neiskren. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Janez Moškrič.
Izvoli.

JANEZ MOŠKRIČ (PS SDS): Hvala lepa za besedo. Spoštovani vsi prisotni!
Naj začnem z dvema dejstvoma. Moja rojstna hiša stoji pol metra od pomembne državne ceste in še predno sem se rodil, je šel moj oče vprašat, ali se mu splača vlagati v obstoječi objekt, ker je previden za rušitev. No, pa sem že jaz nekaj vlaganj vanj opravil. Seveda objekt še zmeraj stoji. Drugo dejstvo pa je, leta 2013 je prišlo do dviga odstotnih točk DDV. Je tako. In stopnjo 20 smo zvišali, ste zvišali na 22 in stopnjo 8,5 na 9,5. V Sloveniji imamo dve stopnji davka na dodano vrednost. Ti dve dejstvi sta osnova, na katerih temelji ta predvideni zakon. Ta zakon s tema dvema dejstvoma ima pa veliko povezavo tudi Stranka Alenke Bratušek, prvič, ker je bila infrastrukturna ministrica, drugič, ker je ravno v njenem času prišlo do dviga stopnje DDV. Sedaj pa nazaj z všečno potezo želi s tem zakonom nekako zaobjeti dve zelo pomembni temi, ki zajemata slehernega človeka, to je cestna infrastruktura, taka in drugačna, in stopnja DDV. Ko je bil DDV dvignjen, sem bil tudi jaz kot podjetnik takrat dosti prizadet, ker poslujem predvsem z davčnimi nezavezanci, in je šlo za gladko neto dvig stopnje. Če pa sedaj računamo vaše zneske in vaše razumevanje, ko govorite o odstotnih točkah, kaj je predvidel zakon? Dve odstotni točki od stopnje 22 pa eno od stopnje 9,5. Kako ste prišli do tega zneska? Matematika mi še gre. Ko je poslanec kolega iz Nove Slovenije računal, je računal res 2 % od konta 7040 – 4 milijarde 188. To je davek na dodano vrednost v še zmeraj veljavnem proračunu in to znese 83 milijonov. Teh 83 milijonov ta vlada dobi s tem, tudi ko ne bo več delala, če gre to za 2 %. Predstavniki Vlade so povedali, da je mogoče 77, ker imajo že bolj točne podatke. Se pravi, napisati v zakon dve odstotni točki, tisti verjetno, ki sta bili od 22, tako si predstavljam, ker takrat pa dobimo potem nekako 270 milijonov. Pozabili ste, da imamo dve stopnji DDV, ker če gledamo celoten znesek pa rečemo, da je to 22, tako kot ste vi povedali, mi potem dobimo 380 milijonov. Če računamo, da je ves DDV po 22, od 4 milijard dobimo kar 380 milijonov. To je pa celih 9 % vseh davčnih DDV prihodkov. Zato Slovenska demokratska stranka nasprotuje, ker gre za pomemben, res velik znesek, če računamo po vaše, v časih, ko bo treba zelo pametno gledati za vsak evro, kam bo šel. Da pa je cestna infrastruktura pomembna za to vlado in za tega predsednika Vlade, je nesporno. To se je dokazalo že v preteklosti, tako da se ni za bati. Kolega je tudi povedal finančni konstrukt in kateri projekti so bili že tudi prej potrjeni, tako da se ne bojim, da ne bo izveden zagon za cestno infrastrukturo in s tem tudi gospodarstva. Treba bo bolj natančno in mislim, da ste to tudi sami pozabili, res, dve stopnji, kateri znesek, velik procent. Če vzamemo samo 270, je to 3 % celotnega. Veste, da se na področju vojske pogovarjamo o 1 %, pa je že cel vik in krik. Všečna poteza in nič drugega, ta vlada bo cestno infrastrukturo sigurno dobro rešila; predvsem pa to, da bo dobila zaupanje in ne beganje s strani vseh nas poslancev in politikov vseh barv. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Vojko Starović.
Izvoli.

VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Hvala za besedo, predsedujoči.
Malo sem v tem dodatku razočaran, smo malce zašli, smo šli od zakona in začnemo z nekim obtoževanji, kako nekdo nekdaj ni pripravil, koliko je kdo kaj mislil in kako. Bolj ali manj iz vseh razprav zasledujem, da ta infrastrukturni sklad potrebujemo za stabilno financiranje. Sedaj bom rekel zelo počasi, krasno mi je bilo poslušati Ljuba Žnidarja, novega kolega, iz njegovih besed veš, da ve, o čem govori. In je ponovil tezo, takrat smo naredili napako, saj ni važno, kdo je bil v vladi, kdo je delal. Saj veste, tudi vi boste imeli težave, posamezni ministri, da si izborite kvoto. Saj je ta sklad bil že prej pripravljen, samo na vladi je bila pač takrat koalicija in je bilo rečeno – ne bomo še sedaj, bo prišlo kasneje na vrsto. Je tako? Bo državni sekretar vedel, kako se to dogaja, ne prideš na vrsto. Sedaj je neko obtoževanje. V opoziciji pa imamo možnost to narediti, ne da bi se skregali s koalicijskimi partnerji. To je čisto normalno in se je zmerom vlagalo. Mislim, da ti očitki dejansko niso na mestu in se oddaljujemo od teme. Infrastrukturni sklad rabimo. Ne rabimo samo cestnega, predvsem železniškega, potrebujemo za železnice, zeleni preboj, kakor se je izrazil kolega Rajh. Ker železnica je bodočnost, ni cesta, železnica je bodočnost zelene Slovenije in to si prizadevamo. Po razgovoru z vodstvom železnic, Mehom in kolegi, imajo načrte, sem gledal zadeve, pravijo – rabili bi samo 2 milijardi vlaganj, 2 milijardi, lahko je to malo podcenjeno, 2 milijardi, 7 let, da se zgradi povezava Koper–Maribor, ki bi trajala 2 uri. To pomeni izvesti nekaj tunelov, nekaj prečno in teh zadev, to sem jaz gledal. Tako pravijo tisti, ki so v tem. Zato mi rabimo tak sklad, da gremo, da so stabilni, da se pripravljajo načrti in da se kaj naredi. Sploh pa imamo izkušnjo, jasno in glasno izkušnjo imamo, kaj se je zgodilo, ko smo nehali s programom izgradnje avtocest. To je kolega Žnidar lepo povedal, firme so propadale, ker ni bilo več dela, niso mogle kaj narediti.
Vlaganje v te investicije, to je že od ekonomista Keynesa, vemo, Rooseveltov New Deal, ko se je reševala takrat kriza, in se še zdaj; in tudi moderni makroekonomisti to zagovarjajo. Dajmo spraviti ta zakon, dvakrat smo ga že poskušali, ni važno zdaj, katera stranka, povedal je, da so poskušali, nismo šli skozi. Dajmo, možno ga je amandmirati, izboljšati, pojdimo vsebinsko in bodimo državotvorni. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Kot zadnja dobi besedo še Mojca Škrinjar.
Izvoli.

MOJCA ŠKRINJAR (PS SDS): Hvala.
Železnica je perspektivna, pomeni trajnostni razvoj, pomaga k ohranjanju narave, k čistemu zraku in ohranitvi čiste vode. V resnici potrebujemo hitro železnico, toliko, kolikor trend dopušča. Železnica je bila dejansko v preteklosti zelo zanemarjena. Razmišljam tudi o Ljubljani, ki potrebuje novo železniško postajo, ki je sramota za Ljubljano pa tudi za ta del Evrope. To je treba urediti. Novozgrajen avtocestni križ potrebuje večne dopolnitve in posodobitve, od preplastenja, mestoma izgradnje tretjega voznega pasu, ozelenitev območja med smermi ceste, da je nočna vožnja udobnejša. Potrebujemo popravila cest, pa upam, da ne v turistični sezoni. Vlaganja v cestno, zlasti pa železniško infrastrukturo, podpiram. Osnovno idejo, da je treba to urediti, resnično iskreno podpiram. A razmišljam o vlaganju zasebnega kapitala, mislim, da to sploh ni sporno, četudi so obresti visoke. Če izkupiček oziroma prihodek od prodaje uporabnine preseže znesek obresti, potem pač posojilo ni problem, za katerega je treba plačati obresti. Mislim, da mora biti naročilo racionalno, preplačati se investicije ne sme, pa četudi dobi posel nekdo zunaj Slovenije. Vrednost mora biti racionalna in prava. Kot oviro vidim to, kar je povedal državni sekretar. Če gre tukaj samo za preimenovanje nekega toka denarja, torej DDV, ki se tako ali tako steče v proračun v letošnjem in naslednjem letu, pa potem to pomeni, da se zadeva samo drugače imenuje, vsota je pa enaka. Poleg tega pa, kot pravi državni sekretar, ne morete dela DDV kanalizirati samo na en namen, ampak najbrž na vse namene in potem zopet delitev. Mislim, da je ideja o skladu dobra, da pa je treba razmišljati o zakoniti podlagi pa tudi o tem, kako pridobiti nove vire financiranja; ker če bo samo financiranje s proračunom, je čisto vseeno, ali zadeva ostane v nekih razvojnih programih, kjer jih potrjujemo v sklopu proračuna. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Zaključujem splošno razpravo.
O predlogu sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo, bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora odločali jutri v okviru glasovanj.
S tem prekinjam to točko dnevnega reda in 18. sejo zbora, ki jo bomo nadaljevali jutri ob 9. uri.
Lepo pozdravljeni!

(SEJA JE BILA PREKINJENA 17. JUNIJA 2020 OB 20.06)