Evidenca zapisa seje

št. in vrsta seje
10. Redna
Datum zasedanja
Vsebina zapisa seje

REPUBLIKA SLOVENIJA
DRŽAVNI ZBOR
nadaljevanje 10. seje

(12. julij 2019)



Sejo so vodili predsednik Državnega zbora mag. Dejan Židan ter podpredsedniki Tina Heferle, Branko Simonovič in Jože Tanko.

Seja se je začela ob 10. uri.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštovane kolegice poslanke, spoštovani kolegi poslanci, gospe in gospodje!
Začenjam z nadaljevanjem 10. seje Državnega zbora.
Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanke in poslanci: dr. Franc Trček, Violeta Tomić, Iva Dimic, Franc Kramar, Jelka Godec, Mojca Žnidarič od 11. do 13. ure, Felice Žiža med 12. in 14. uro, Ferenc Horváth med 12. in 14. uro, Zmago Jelinčič Plemeniti od 11.30 dalje, dr. Matej Tašner Vatovec od 12. do 15. ure, Luka Mesec od 12. do 15. ure, mag. Karmen Furman, odsoten pa bom tudi sam od 12. do 14. ure.
Spoštovane, spoštovani, še enkrat lep pozdrav!

Prehajamo na 17. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO AKTA O ODREDITVI PARLAMENTARNE PREISKAVE ZA UGOTOVITEV POLITIČNE ODGOVORNOSTI NOSILCEV JAVNIH FUNKCIJ, KI NAJ BI SODELOVALI PRI PRIPRAVI IN IZVEDBI POLITIČNEGA IN KAZENSKEGA PREGONA ZOPER NEKDANJEGA ŽUPANA MESTNE OBČINE MARIBOR IN ČLANA DRŽAVNEGA SVETA REPUBLIKE SLOVENIJE FRANCA KANGLERJA IN DRUGIH, ZARADI SUMA, DA SO BILE V POSTOPKIH ZOPER NEKDANJEGA ŽUPANA MESTNE OBČINE MARIBOR IN ČLANA DRŽAVNEGA SVETA REPUBLIKE SLOVENIJE FRANCA KANGLERJA IN DRUGIH HUJE KRŠENE IN NEDOPUSTNO ZLORABLJENE DOLOČBE EVROPSKE KONVENCIJE O VARSTVU ČLOVEKOVIH PRAVIC IN TEMELJNIH SVOBOŠČIN, USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE, ZAKONA O KAZENSKEM POSTOPKU, KAZENSKEGA ZAKONIKA TER ZAKONA O DRŽAVNEM SVETU, IN UGOTOVITEV DOMNEVNEGA NEZAKONITEGA UPRAVLJANJA IN VODENJA DOLOČENIH EVIDENC POLICIJE.
Zahtevo za uvedbo parlamentarne preiskave je na podlagi 93. člena Ustave republike Slovenije Državnemu zboru predložil Državni svet.
Za dopolnilno obrazložitev dajem besedo predstavniku Državnega sveta gospodu Marjanu Maučecu.
Izvolite.

MARJAN MAUČEC: Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovani zbor!
Kot verjetno imate že informacijo, je Državni svet 12. 6. dal pobudo na podlagi 97. člena Ustave in 93. člena Ustave, da se uvede parlamentarna preiskava v zadevi Franc Kangler in ostali. Nedvoumno je prišlo do zlorab javnih funkcij, predvsem pa je bila zlorabljen državni organ za politično obračunavanje s posamezniki. Zoper Franca Kanglerja je samo v enem zaključenem procesu prišlo do hujših kršitev človekovih pravic, temeljnih svoboščin ter do več kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah, Ustave Republike Slovenije, veljavne zakonodaje, predvsem pa določb Zakona o kazenskem postopku.
Do kršitev je prišlo tudi pri uveljavljanju evidenc,, ki jo vodi policija na podlagi 123. člena o Zakonu o nalogah in pooblastilih policije, kar je ugotovil tudi informacijski pooblaščenec v inšpekcijskem pregledu in je tudi v letnem poročilu, ki ste ga dobili. Državni svet glede zadeve za uvedbo parlamentarne preiskave predlaga, naj se v preiskovalni komisiji ugotovi med drugim morebitna politična odgovornost nosilcev javne funkcije, ki naj bi sodelovali pri pripravi in izvedbi političnega, kazenskega pregona zoper Franca Kanglerja in drugih zaradi sumov zlorabe uradnega položaja oziroma javne funkcije.
Ugotovi se naj, kolikšna je morebiti politična odgovornost nekdanjih in sedanjih nosilcev javnih funkcij v Vladi Republike Slovenije, na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije, na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije ter nosilcev uradnega položaja v drugih državnih organih oziroma v sestavi organov, kot so policija, inšpekcijske službe in tako naprej. Ugotovi se naj, kako ravnajo s prikritimi preiskovalnimi ukrepi na Policiji in Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru ter kdo in na kakšen način je znotraj sistema odgovoren za zakonitost postopkov ter hrambo prikritih preiskovalnih ukrepov. Razišče naj se stanje na področju upravljanja z evidencami Policije in pripravi predloge priporočila za morebitno spremembo področne zakonodaje ter ugotovi v tem okviru tudi morebitna odgovornost nekdanjih, sedanjih nosilcev javnih funkcij, ki so odgovorni za nadzor in izvajanje nalog in pooblastil Policije.
Državni svet predlaga, naj preiskava zajema zaključen sodni postopek zoper Franca Kanglerja v zadevi Joževita, ker je bil Franc Kangler na podlagi hujših kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, predvsem pa zaradi kršitev kazenskega, procesnega in materialnopravnega krivično obsojen na sedem mesecev zapora, kar je imelo za posledico, da je leta2014 izgubil mandat člana Državnega sveta. V okviru parlamentarne preiskave naj se ugotovijo ozadje in povezave med sodnikom Okrožnega sodišča v Mariboru in takratnim državnim tožilcem Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru ter njegovim takratnim vodjem, ker je zadeva povezana. Ugotovili so namreč obstoj povezave med člani Sodnega sveta Višjega sodišča v Mariboru, ki so Francu Kanglerju potrdili kazen, ter sodnikom Okrožnega sodišča v Mariboru. Preiskava naj zajema domnevne nepravilnosti pri uveljavljanju s policijskimi evidencami in primerov opustitve dolžnega ravnanja nosilcev javnih funkcij, ki so uvedli in privedli do nepravilnosti za kršitev človekovih pravic vse od leta 2014 naprej, kar omogoča zakon.
Naša zahteva je jasno opredeljena, da gre za javni pomen, predvsem pa gre za ugotavljanje in raziskovanje dejanskega stanja na področju pravosodja, saj je v predkazenskem postopku pri Francu Kanglerju in pri drugih prišlo do hujših kršitev človekovih pravic in svoboščin, pa tudi nihče od pristojnih ni odreagiral v skladu z zakonodajo, če ravno so bili obveščeni. Zato je potrebno raziskati dejansko stanje na tem področju, saj je nedopustno, da se tožilstvo in policija zlorabljata za politične obračune. Ugotovitve in dejansko stanje, ki ga bo prinesla preiskovalna komisija, pa bo temelj in podlaga za pravne in politične odločitve.
Kar se tiče zbiranja podatkov, v javnosti, v Državnem zboru in nekaj časa tudi v Državnem svetu je bil problem glede tega, da so neki podatki tajni in ne bi smeli priti v javnost, po drugi strani pa, da je premalo izražen javni interes. Dobili ste tudi gradivo, kjer je pooblaščenka povedala, da nima nobenih zadržkov. KNOVS je povedal isto, tudi GRECO, tudi vaše pravne službe in pa Državnega sveta ugotavljajo, da ima vse elemente, da se zadeva lahko uvede, in to smo tudi storili. Državni svet pa je namerno zapisal, da se preiskovalna komisija ustanovi v zadevi Franc Kangler in drugi. Seveda je v Sloveniji kar nekaj primerov, kjer je neposredno prišlo do zlorab organov pregona, pri čemer je pa prepuščeno članom komisije, da se po zaslišanju prič parlamentarna komisija razširi tudi na druge primere, ki kažejo na možnost, da se je slovenska politika vmešavala v delovanje pravne službe in policije in vseh teh organov, ki skrbijo za neodvisnost in poštenost sojenja.
Posebej želim tudi poudariti, da v zadevi Franc Kangler in drugi ne gre niti za en odprt postopek, kar se je tudi v javnosti pojavljalo. Zadeve so zaključene v 21 kazenskih postopkih. En pravni postopek je bil finančne narave v njegovo korist. Nedopustno je, da se osebo, zoper katero so bili odrejeni različni ukrepi, obravnava več kot sedem let in prihaja do hujših kršitev človekovih pravic in svoboščin, kar je nedvoumno na 11 straneh ugotovil bivši ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič, politik, človek, ki se spozna na pravo in verjetno tudi ni treba zelo jasno razlagati, da ni osebni prijatelj Franca Kanglerja, da bi pisal v njegovo korist.
Se pravi, da je kar nekaj okoliščin, ki so privedle do tega, da se je Državni svet odločil smo sprejeli to pobudo, ki pa vam omogoča, da speljete politično ugotovitev. Tudi tiste zadeve, ki so bile večkrat v javnosti, da se vmešavamo v tožilstvo, sodstvo, sploh ne držijo. Zadeva je drugačna. Živimo v parlamentarni demokraciji, kjer ste vi, Državni zbor, najvišji politični organ, edini, ki ste direktno izvoljeni. Potem imamo izvršilno oblast, ki gre čez vas. Imamo sodno oblast, ki je na žalost dosmrtna in počne, kar počne. Imamo tako imenovano javnost, četrto vejo oblasti, ki naj bi bila neodvisna… Ampak veste, v čem je štos? Ta preiskovalna komisija je zgodovinski akt, da si vi povrnete oblast nazaj. Ker, verjemite, je nimate. Več jo imajo drugi. Ampak morali bi jo imeti vi, ker vi ste predstavniki ljudstva, vi ste bili izvoljeni, na kakršen že način. Drugi vladajo. Veste, kdo vlada? Vladajo tisti, ki imajo oblast nad neodvisnim sodstvom pa neodvisnim javnim mnenjem, nad mediji.
Zato je dobro, da to raziščete, ker na ta način boste vrnili ugled sebi in boste začeli spet vladati. Ker prvi morate biti vi. Zdaj je pa obrnjeno – prva je neodvisna javnost, mediji, potem je sodstvo, potem je Vlada, ki vam prek takih in drugačnih zadev vlada. Vi pa ste – kaj? Dežurni krivci. Nekoč je bila psovka, da si bil kmet. Zdaj to več ni psovka. Zdaj je psovka, da si politik. Zato naredite, pošteno naredite to preiskovalko in boste dobili tisto mesto, ki vam pripada – prvo mesto v državi, ker vas je pooblastilo ljudstvo, da vladate. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala za predstavitev!
S tem spoštovani poslanke in poslanci prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.
Gospod Zmago Jelinčič Plemeniti, prvi imate besedo v imenu Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke. Izvolite.

ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI (PS SNS): Hvala lepa!
Ta parlamentarna preiskava bo pravzaprav prelomnica v slovenskem političnem prostoru. Gre za to, da so človeka, ki je bil svetnik in poslanec, začeli obdelovati v prek dvajsetih postopkih, kjer se je pokazalo, da niti eden od teh postopkov ni vzdržal. Vsi so bili zavrženi oziroma so se izpeljali v korist tega obdolženca, gospoda Kanglerja. Šlo je za politične konstrukte, ki so v Sloveniji vedno bolj pogosti. Lahko pričakujemo, da se bo to še nadaljevalo s povečano krizo, s povečanim strahom po izgubi oblasti, čeprav se je to v bistvu, dogajalo že od leta 1992 naprej. Sodna veja oblasti je pravzaprav prirejena veja oblasti, kajti sodna veja oblasti ni v rokah prava, ni v rokah zakonov in zakonja, ampak je v rokah vladajoče strukture, ki določa dostikrat po komandi iz ozadja, kaj se sme in česa se ne sme.
Zadeva ni tako enostavno, kot bi kdo rekel, zato smo v naši stranki že dostikrat zahtevali, da se zadeva uredi na ta način, da se sodnikom in tožilcev odvzame trajni mandat in da morajo sodniki in tožilci biti kazensko in finančno odgovorni za svoja dejanja, za svoje napake. Takšen je namreč nemški vzorec. Mislim, da v Nemčiji pravo bistveno bolj velja in je bistveno bolj koncizno, kot je pri nas. Pri nas se to sodi po priimkih, ne po tem, kaj je kdo storil, ampak, kako se kdo piše. Konec koncev, če pogledamo – ali kdo odgovarja za tisto milijardo evrov prešvercanega denarja v tujino verjetno za teroristične akcije? Včeraj smo sprejeli zakon, po katerem bo vsak navaden Slovenec zapisan za vse, kar bo nesel čez mejo. Če bo kaj narobe pogledal, če bo kaj narobe rekel, ga bodo že obeležili in mu dali štemplje, ga pričakali, imeli tajne preiskave pa ne vem kaj vse. Ampak tista milijarda je šla mimo. Če primerjamo to, kar je naredil Kangler, ki ni naredil ničesar, in je bil procesiran tako dolgo časa, medtem ko na drugi strani nekdo, ki ni bil procesiran in je pomagal speljati eno milijardo čez slovensko banko v tujino, tisto je pa vse v redu. Konec koncev v Sloveniji stotine in stotine milijonov izginja neznano kam, pa nikomur nič zaradi tega, ker so priimki tistih ljudi pravi, ker so tisti priimki naši, kakor pravijo gospodje iz vladajočih struktur – tistih v ospredju in tistih v ozadju. Človekove pravice so bile kršene ogromnokrat. Konec koncev človekove pravice so bile kršene tudi takrat, ko so prišli preiskavo delat v parlament h gospe Bratuškovi. Ampak takrat se je dvignila slovenska politična struktura tukaj notri v parlamentu. Moram pa povedati, ko so prišli z orožjem delati preiskave v Poslansko skupino SNS, k meni, takrat se je tako levica kot desnica smejala in rekla, »fino, bodo Jelinčiča izbrisali pa ga ven ruknili« in tako naprej. Ampak človek se vpraša, kaj pa pravo, kaj pa človekove pravice, kaj pa kršenje zakonov, kaj pa vse ostalo, kaj pa naš obraz Slovenije v svetu, ki ga pravzaprav nimamo več. V svetu nas deklarativno jemljejo kot največje luzerje in kot hlapčke, s katerimi se da pometati in katere se da kupiti za en špricar, če malo karikiram. Verjetno najrajši za hrvaški špricar, v katerega je natakar še prej pljunil notri. Tako daleč smo pripeljali svojo državo. Pravzaprav države nimamo več, imamo samo še domovino. In za domovino smo se nekateri borili. Večina se ni borila. Na tem koncu sploh ne vem, če se je kdo. /nemir v dvorani/ Ne vem, bi rad videl… /nemir v dvorani/ Bi rad videl … Vem, da je danes 75 tisoč veteranov. Takrat tistih, ki smo pritisnili na petelina, nas je bilo okoli 40. In vem, kako je bilo v tistem času. Jaz sem pritisnil na petelina, tako da veste. Pa kakor kaže, sem usmeril kalašnikovko v napačno smer. Mogoče bi bilo bolj zdravo, da bi se kakšna zadeva spucala že takrat in bi danes imeli državo, ki smo jo izgubili, ki smo jo prodali, ki smo jo uničili in jo zavesno še zmeraj uničujemo. Govorim v množini in tudi sebe štejem zraven iz enega razloga, zato ker Slovenska nacionalna stranka nima dovolj glasov, da bi kakšno zadevo lahko premaknila. Lahko pa opozarjamo in opozarjali bomo navkljub temu, da lahko tudi mi pričakujemo kakšne procese, kot so bili procesi proti Kanglerju. So že bili proti naši stranki, pretežno proti meni, z namenom uničiti vse, pa jim ni uspelo. Ne bi želel, da pride še enkrat. Ne bi želel. Ne bi želel zaradi mene in ne bi želel zaradi tistih, ki bi jih sprožili. Človek sčasoma, ko je malo starejši, drugače gleda na vse skupaj. In morda se kakšna zadeva zbudi v njem, ki si jo prej tlačil nazaj.
Mi se gremo v državi prepoved sovražnega govora. To je najhujša zadeva – sovražni govor. Odprto razmišljanje, da poveš v obraz nekomu, kar misliš, to je prepovedano. Da ga pa potihoma zasleduješ, zalezuješ, pripravljaš proti njemu procese, mu nastavljaš razne zadeve, hodiš mu v stanovanje, tajne preiskave, ki se dogajajo danes s strani policije. Zanimivo je, da obveščevalna služba za preprečevanje terorističnih dejanj nima teh pooblastil, policija pa ima ta pooblastila že danes. Glede na to, kako kakšni jemljejo te zadeve v svoje roke, si lahko mislimo, kako se to dogaja. To se je dogajalo pri Kanglerju, zato je ta parlamentarna preiskava toliko bolj pomembna. Razprlo in razkrilo se bo marsikaj. In verjetno se bo tudi preprečilo oziroma preprečevalo marsikaj. Morda ne vse, ampak če ne drugega, bodo sodniki, tožilci pa preiskovalci malo bolj pazljivi in morda bodo malo bolj brali zakone. Pri zakonih je tako in tako v Sloveniji ena popolna smešnica. Nihče od tistih, ki bi to morali, zakonov ne spoštuje in jih ne prebira. Ne. Oni jih razlagajo. Razlagaš lahko Koran, razlagaš lahko Sveto pismo, ne moreš razlagati zakona. Zakon mora biti napisan jasno in eksaktno in zakon je treba prebrati in spoštovati ter ga upoštevati. Tega poglavja v Sloveniji še nismo vzeli. Ne vem, če ga kdaj bomo. Mogoče čez 15 ali 20 let, če bo takrat Slovenija še obstajala. Obeti niso najboljši, ampak en majhen kamenček za to, da se bo ta zadeva enkrat vendarle uredila, je pa tale parlamentarna preiskava.
Zadeva je točno naslovljena na gospoda Franca Kanglerja, vendar tukaj ne bomo govorili samo o Francu Kanglerju. Govorili bomo o koruptivnosti sodnije, tožilstva, preiskovalnih organov, policije in ne vem koga še vse. Upam, da bo rezultat te preiskave pokazal vso svinjarijo s tega področja v Sloveniji in da bo tudi prvi korak, ki bo to svinjarijo začel odstranjevati.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec za vaše stališče.
Mag. Dejan Kaloh, imate besedo v imenu poslanske skupine SDS.
Izvolite.

MAG. DEJAN KALOH (PS SDS): Predsednik, hvala za najavo. Spoštovani kolegi poslanci, spoštovani državni svetnik gospod Maučec, lepo pozdravljeni!
Kot smo slišali, je Državni svet kot kvalificiran predlagatelj dne 12. junija zahteval odreditev parlamentarne preiskave – zdaj bom na začetku v celoti povedal, kako se imenuje – za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki naj bi sodelovali pri pripravi in izvedbi političnega in kazenskega pregona zoper nekdanjega župana Mestne občine Maribor in člana Državnega sveta Republike Slovenije Franca Kanglerja in drugih, zaradi suma, da so bile v postopkih zoper nekdanjega župana Mestne občine Maribor in člana Državnega sveta Republike Slovenije Franca Kanglerja in drugih huje kršene in nedopustno zlorabljene določbe Evropskega konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ustave Republike Slovenije, Zakona o kazenskem postopku, Kazenskega zakonika ter Zakona o Državnem svetu, in ugotovitev domnevnega nezakonitega upravljanja in vodenja določenih evidenc Policije.
Kot izhaja iz zahteve za odreditev parlamentarne preiskave, je primer Franca Kanglerja le vrh ledene gore. Pod gladino tega pa je še kup primerov, ki kažejo na to, da so bile posameznikom v predkazenskih, tožilskih in sodnih postopkih s strani državnih organov kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Naj omenim samo javne znane zlorabe javnih funkcij v primeru Patria, v zadevi Magajna, ki je sicer predmetna zahteva za odreditev parlamentarne preiskave res da eksplicitno ne omenja. Na nek način je mogoče to res manko v dikciji same zahteve, kar je sicer tudi ugotavljala Zakonodajno-pravna služba, ampak kot je že povedal državni svetnik gospod Maučec, se po zaslišanju prič še vedno lahko razširi parlamentarna preiskava tudi na druge primere, ki bodo pokazali, da je bila politika tista, ki se je vmešavala v sodno vejo oblasti. Je pa v zahtevi predstavljen primer Ornik, kjer je Policija očitno namenoma prekoračila policijska pooblastila. Namenoma. Celo več. Forsirala je nezakonite vdore v zasebno komunikacijo državljanov, kar je dejansko zastrašujoče, nedopustno, se pravi, šlo je za neposredni patronat nekaterega državnega organa, v tem primeru Policije, ki je dopuščala dejansko izvedbo teh kaznivih dejanj.
Primer Franca Kanglerja dejansko še posebej štrli iz te policijsko-tožilske sodne sprege. Kot smo videli na začetku, se je požvižgala tako na določbe Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, na Ustavo, na Zakon o kazenskem postopku. Zelo kratek povzetek stanja. Franc Kangler je bil leta 2014, kot se je kasneje izkazalo, krivično obsojen na Okrajnem sodišču v Mariboru, ker je v okviru opravljanja svoje županske funkcije predlagal občinskemu svetu zgolj nek predlog. Obsojen je bil na sedem mesecev zapora, posledično mu je leta 2004 bil v sosednjem prostoru, se pravi v prostoru Državnega sveta odvzeti mandat, kar je treba razumeti kot neposreden napad na politično funkcijo, in to s strani državnih svetnikov leve politične provenience. 17. julija 2014 je potem Vrhovno sodišče Republike Slovenije to sodbo Višjega sodišča, ki je potrdilo prvostopenjsko sodbo, razveljavilo ter ugotovilo, da je bil Franc Kangler krivično obsojen za dejanje, ki sploh ni kaznivo dejanje.
Na tem mestu naj omenim to podobnost z zadevo Patria, kjer je tudi šlo za neobstoječe kaznivo dejanje s tisto famozno dikcijo: na neugotovljenem kraju, na neugotovljen način, ob neugotovljenem času. Ta podobnost je tudi zelo povedna, mestoma tudi zelo srhljiva. Naj poudarim, da v primeru Franca Kanglerja in v samem predlogu za odreditev parlamentarne preiskave ne gre niti za en odprt postopek, da ne bo danes tu kakšnih zavajanj. Trenutno je pravnomočno končanih 21 kazenskih postopkov in en pravdni postopek, govorim o finančni preiskavi, vse v njegovo korist. Eno izmed ključnih vprašanj, ki se zdaj na tem mestu čisto legitimno postavlja, je to, ali je v primeru Franc Kangler na tožilstvih, na sodišču, še vedno prisotna moč nekdanjih represivnih organov, predvsem mislim Udbo, ki je naročila, koga naj se preganja in koga naj se še posebej zavzeto preganja in na sodišču tudi procesira na posebej vztrajen ali celo na nezakonit način. V zadevi Franc Kangler se pojavljajo nekako trije sodniki, ki so na mariborskem okrožnem sodišču podpisovali razne ukrepe po Zakonu o kazenskem postopku. Je pa zanimivo, da vse tri sodnike je letos obravnaval etična komisija pri Sodnem svetu in, verjeli ali ne, vsi trije so kršili načelo nepristranskosti, nezdružljivosti svoje sodniške funkcije, saj so se pojavljali na shodih političnih strank, en sodnik se je udeležil povolilne zabave v štabu SMC aktualnega mariborskega župana, spet dva druga sodnika pa sta celo vidno in z zadovoljstvom sodelovala na predstavitvi evropskih kandidatov za Evropski parlament stranke SD.
Ni prvič, da Državni svet zahteva odreditev takšne preiskave. Naj vas spomnim na preiskovalko iz leta 2005, ki jo je vodil gospod Dimitrij Kovačič, takrat se je parlamentarna preiskava osredotočala na politično odgovornost nosilcev javnih funkcij v Vladi, na Ministrstvu za pravosodje in na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije v kontekstu izvrševanja nadzora po Zakonu o državnem tožilstvu za spremembo zakonodaje in sprejetje drugih odločitev. Jaz mislim, da tista preiskovalka – sem malo bral magnetogram, pa potem končno poročilo – je bila še kako blagodejna za stanje duha na tožilstvu, saj so tožilci vsaj občutili, če že niso nekako normativno spoznali do takrat, da nad njimi ni samo modro nebo in kakšen nekdanji partijski veljak, ampak tudi in predvsem z zakoni ter ustava Republike Slovenije. Zdaj pa posluh! Končno poročilo iz tako imenovane Kovačičeve preiskovalke iz leta 2008 je poudarilo, da je bila funkcija javnega tožilca v obdobju 1945–1990 izrazito politična, pod vplivom politike ter od nje odvisna. Javni tožilec je bil družbenopolitični delavec, tako je določala zakonodaja, in to se je še kako izvajalo v praksi. Struktura tožilstva, postavljena po izrazito strankarski, se pravi po ZK liniji, je obstajala tudi konec osemdesetih let, praktično vse do slovenske osamosvojitve. Ta zgodovinski uvid tožilstva na Slovenskem je bil potreben zaradi lažjega razumevanja stanja, ko so po osamosvojitvi Slovenije tožilstva prioritetno zapolnjena s političnimi kadri starega partijskega režima in usposobljena prvenstveno in zgolj za pregon kaznivih dejanj, ki jih je preganjal ta režim, težko ali pa sploh naredila prelom s prejšnjo tožilsko mentaliteto, in to se seveda mestoma in v določenih zadevah čuti še danes.
Kakšno pa je stanje na področju državnega tožilstva desetletje kasneje? Pred časom smo obravnavali letno poročilo za leto 2018 o stanju na slovenskih državnih tožilstvih. Strokovne napake tožilcev se povečujejo v primerjavi z letom 2017 za 50 %. Na tem mestu se pa postavi eno korelacijsko vprašanje, zakaj se te napačne odločitve tožilcev ne sankcionirajo in kako sploh ugotoviti, ali je šlo za strokovno napako ali pa morebiti za namerno napako, ki pa že spada v domeno zlorabe tožilske funkcije. Izvajanje nadzora nad opravljanjem državnotožilske službe je še vedno zelo pomanjkljivo. Tožilska odločitev o tem, ali bo pregon v kakšni zadevi sprocesiral dalje ali bo ovadbo zavrgel, še vedno nima nekega ustreznega preverjanja njegovega vodje, niti generalnega državnega tožilca. To še posebej velja za področje zavrženja kazenskih ovadb. Če bo zaradi ugotovitev poročila te preiskovalne komisije nastala podlaga za spremembo zakonodaje na področju Zakona o državnem tožilstvu, da bodo odločitve posameznih tožilcev v primeru zavrženja kazenskih ovadb podvržene preverjanju in sopodpisniku predstojnika tožilstva oziroma celo skupine tožilcev v kakšnih hujših kaznivih dejanjih, bo ta namen več kot upravičen. Podobno velja za morebitne spremembe Zakona o nalogah in pooblastilih policije, še posebej na področju upravljanja in vodenja določenih policijskih evidenc in pa morebitne spremembe Zakona o kazenskem postopku, ki sem ga že večkrat navajal, še posebej v delu varovanja osebnih podatkov, ker gre za podatke, kjer izbira policija v predkazenskem postopku in so lahko predmet manipulacije, zlorabe in tako dalje. Tudi Zakon o sodniški službi, omenjal sem prej tri sodnike, ki opredeljuje nadzor nad sodniki in sam disciplinski postopek, bi v tem delu veljalo spremeniti in zaostriti vsaj primere, ko je sodniku prenehala sodniška funkcija, kar res lahko preštejemo na prste ene roke. Pa tudi so bili primeri, ko so sodniki celo namerno kršili človekove pravice, kaj šele za minorne zadeve, kjer dobijo zgolj neki pisni opomin in tako se zgodba konča. Ali obstaja javni interes za to preiskovalko? Seveda obstaja. Naprej bi se naj s to parlamentarno preiskavo ugotovilo, kakšne spremembe zakonodaje so potrebne, da se kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin več ne bi dogajale ali pa vsaj ne dogajale v taki ekscesni meri. Pa tu poudarjam, naj gre za politično izpostavljeno osebo, kot je bil gospod Kangler, naj gre za navadnega državljana, nobenemu se, v navednicah, ne spodobi tako hudo kršiti človekovih pravic. In pa seveda, da ti nosilci javnih funkcij, ki so s pozicije politične moči morebiti vplivali na tožilce ali sodnike, da za te kršitve tudi odgovarjajo.
V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke verjamemo, da si bo ta, zdaj že četrta parlamentarna preiskava v tem mandatu prizadevala ugotoviti in bo ugotovila in ocenila dejansko stanje na področju širše sfere pravosodja, da bomo potem, še enkrat poudarjam, lahko v Državnem zboru sprejeli odločitve v kontekstu spremembe zakonodaje, kar bi nedvomno vplivali pozitivno na podobo slovenskega pravosodja.
Zato v Poslanski skupini SDS ustanovitev te parlamentarne preiskave seveda pozdravljamo in jo tudi v kontekstu učinkovitega dela tudi podpiramo. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec, za predstavitev stališča poslanske skupine.
Gospa Tina Heferle, imate možnost predstaviti stališče Poslanske skupine Liste Marjana Šarca.
Izvolite, gospa poslanka.

TINA HEFERLE (PS LMŠ): Hvala, gospod predsednik, za besedo.
Ko sem pisala današnje stališče, ki smo ga zavzeli v zvezi z odreditvijo predmetne parlamentarne preiskave v Poslanski skupini LMŠ, se nisem mogla izogniti stavkom, ki sem jih v Državnem zboru že kar nekajkrat izrekla. Tudi danes gre vnovič poudariti pomen načela delitve oblasti in neodvisnosti pravosodnega sistema, kar je v našem pravnem redu zagotovljeno z ustavo, samo danes s to razliko, da je v ospredju tudi vprašanje samostojnosti in neodvisnosti Državnega tožilstva, za katerega vemo, da je kot del pravosodja samostojen in neodvisen državni organ.
Namen odreditve parlamentarne preiskave je ugotoviti morebitno politično odgovornost nosilcev javnih funkcij, ki naj bi sodelovali pri pripravi in izvedbi političnega in kazenskega pregona zoper nekdanjega župana Mestne občine Maribor in državnega svetnika Franca Kanglerja. Namenoma sem prebrala ta daljši opis, saj je že na prvi pogled vidno, da je v parlamentarni preiskavi s takšnim namenom marsikaj sporno in v naši poslanski skupini ustvarja zelo resne dvome o njeni dopustnosti.
V skladu s 93. členom Ustave Republike Slovenije se parlamentarna preiskava lahko odredi le o zadevah javnega pomena. Kazenski postopki, ki se vodijo zoper določeno fizično osebo, pa naj gre za pravnomočno končanje ali nepravnomočno končane sodne postopke, po našem mnenju ne predstavljajo javnega pomena. Če kaj, potem odreditev parlamentarne preiskave s takšno vsebino, kot jo predlaga predlagatelj, bolj nakazuje na nek privilegij, ki se ga v smislu dodatnega pravnega sredstva na nek način daje državnemu svetniku kot obdolžencu v kazenskem postopku. Skrajno nedopustno. Več kot očitno je, da parlamentarna preiskava, ki je danes pred nami, ni javnega pomena in slednje je v svojem mnenju ugotovila tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora.
Na podlagi te parlamentarne preiskave naj bi Državni zbor presojal, ali so bili kazenski postopki, ki so se vodili zoper Franc Kanglerja, v skladu z materialnim in procesnim kazenskim pravom. Absurdnost in nedopustnost takšnega početja je za Poslanski skupino LMŠ jasna in nesporna. Državni zbor nikakor nima pravice in pristojnosti, da bi presojal pravilnost delovanja pravosodnih organov ali morebiti celo sodil o pravilnosti sodnih odločb. Tudi tu je Zakonodajno-pravna služba jasno in odločno zavzela stališče, da se zakonitost, pravočasnost ali pravilnost strokovnih odločitev vseh pravosodnih akterjev, tako državnih tožilcev kot sodnikov, presoja v okviru strokovnega nadzora. In če citiram odstavek iz mnenja Zakonodajno-pravne službe: »Konkretna ravnanja, storitve ali opustitve državnih tožilcev ne morejo biti predmet parlamentarne preiskave. Enako je treba ugotoviti glede dopustnosti parlamentarne preiskave konkretnega kazenskega pregona v tistih fazah, za katere je pristojno sodišče. S tem, ko bi preiskovalna komisija ocenjevala konkretne pravnomočno končane sodne postopke, bi nedvomno prekoračila svoje pristojnosti.« Konec citata. Bolj jasno kot to, ne more biti. V Poslanski skupini LMŠ menimo, da v tem primeru ni nobenega dvoma o tem, da je temeljno načelo našega pravnega sistema – načelo delitve oblasti, grobo kršeno.
Odreditev današnje parlamentarne preiskave je sicer neizogibna, Državni zbor jo namreč na predlog Državnega sveta mora odrediti, je pa zato žal njena današnja obravnava bolj kot ne deklaratorne narave. Pa vendar, v Poslanski skupini LMŠ bomo v času do njene dejanske ustanovitve opravili resen in kritičen razmislek o tem, ali v takšni preiskovalni komisiji, ki odkazuje na tako številne kršitve pravne države, sploh želimo sodelovati.
Danes pa v razpravi ne bomo sodelovali.Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka, za predstavitev stališča vaše poslanske skupine.
Gospod Predrag Baković, v imenu Poslanske skupine Socialnih demokratov, izvolite.

PREDRAG BAKOVIĆ (PS SD): Predsednik, hvala lepa za besedo. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi!
Ko smo Socialni demokrati prebrali vsebino tega akta o parlamentarni preiskavi, ki ga je pripravil in spisal Državni svet, nas je resno zaskrbelo. In ni zaskrbelo samo nas, ampak očitno tudi mednarodne inštitucije. GRECO, torej skupina držav v boju proti korupciji pri Svetu Evrope, je namreč ravno zaradi tega akta sprožil urgentno oceno razmer v Sloveniji, predvsem glede razmerja med zakonodajno in sodno vejo oblasti. Parlamentarna preiskava se opravi v zadevah javnega pomena, da se ugotovi dejansko stanje, ki je lahko podlaga za odločanje o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij za spremembo zakonodaje in za druge odločitve Državnega zbora iz njegove ustavne pristojnosti. Vsi, ki smo si prebrali ta dokument, vidimo, da govori le o eni osebi, o Francu Kanglerju.
Zato se Socialni demokrati upravičeno sprašujemo, kje je tu zadostna opredelitev predlagatelja, da gre za zadeve javnega pomena. Zadeve javnega pomena so namreč tiste zadeve, ki zadevajo širšo družbeno skupnost, torej družbo, zadeve, ki vplivajo na življenje neke skupnosti oziroma družbe in tukaj gre za zadevo osebnega pomena. Vsak, ki meni, da so mu bile v postopku pred sodiščem kršene človekove pravice, oziroma vsak, ki ni zadovoljen z odločitvijo sodišča o sodbi, se lahko pritoži celo na več stopenj. Ima tudi možnost ustavne pritožbe, ki je posebej namenjena varstvu človekovih pravic. Na koncu se lahko obrne tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice. Prosim predlagatelja, da pove, kako bo Državni zbor v tej parlamentarni preiskavi ugotavljal kršitve človekovih pravic tej dotični osebi. Kako naj Državni zbor ugotavlja, kateri dokaz je v konkretnem postopku bil veljaven in kateri ne, saj nima sodnega spisa pred seboj, nima vpogleda v dokumentacijo, nima celotne slike primera? In tudi prav je, da je nima. Državni zbor je namreč zakonodajalec. To je njegova temeljna funkcija. Državni zbor ni sodišče.
Apeliram na vse nas poslance, da raje svoj čas namenimo pisanju zakonov, ki bodo dovolj jasni in prepričljivi in bodo v prvi vrsti namenjeni zagotavljanju in spoštovanju temeljnih človekovih pravic. Takšna je naša naloga tukaj v Državnem zboru. Za krepitev ugleda sodstva in za zaupanje ljudi v sodni sistem mora sodstvo v prvi vrsti poskrbeti samo. Vendar je vprašanje neodvisnosti sodne veje oblasti in neodvisnosti državnih tožilcev v veliki meri tudi vprašanje prepričanja in zavesti v naši družbi. Če bo v naši družbi ostajala zavest o tem, da sodna veja oblasti in državni tožilci niso neodvisni in nepristranski, potem imamo resen problem. Zato mora naša zavest izhajati iz tega, da se na sodiščih odloča neodvisno in nepristransko, in ne obratno. Za krepitev tega prepričanja moramo poskrbeti mi. Tako sodstvo kot tožilstvo pa imata znotraj sebe mehanizme, strokovni nadzor, vključno z disciplinskimi postopki, ki presojajo zakonitosti dejanj sodnikov in tožilcev. Ne smemo dopustiti, da se parlamentarne preiskave zlorabljajo za pavšalno ocenjevanje konkretnih, po možnosti še sploh nedokončanih sodnih in drugih postopkov. Ideje o pravni državi segajo daleč nazaj, že v čas antike. Vrsto let so se narodi borili proti samovolji vladarjev in si na koncu žal z veliko žrtvami izborili temeljne prvine pravne države, kot so učinkovito varovanje človekovih pravic in uveljavitev zakonov kot pravil, ki so veljala za vse, tudi za elite in vladarje. Neodvisen sodni sistem je bistven element pravne države.
Prosim vas, spoštujte to tisti, ki boste sedeli v tej preiskovalni komisiji. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod Igor Zorčič ima besedo v imenu Poslanske skupine Stranke modernega centra.
Izvolite, gospod poslanec.

IGOR ZORČIČ (PS SMC): Spoštovani predsednik, hvala za besedo. Kolegice, kolegi!
Državni svet je prejšnji mesec na pobudo Komisije za državno ureditev, katere član je tudi državni svetnik Franc Kangler, sprejel zahtevo za odreditev parlamentarne preiskave za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki naj bi sodelovali pri pripravi in izvedbi političnega in kazenskega pregona zoper državnega svetnika Kanglerja in druge. Tako piše v naslovu tega akta.
Državni zbor mora, če tako zahteva Državni svet – tako je velikokrat slišati v tej hiši – skladno s 93. členom Ustave preiskovalno komisijo ustanoviti. Tako kot je v primeru, če to zahteva tretjina poslancev. V naši poslanski skupini imamo seveda s tem težavo. Mi ocenjujemo, da Državni zbor ni tisti, ki nekritično sprejme vsakršno zahtevo za preiskavo, ampak mora v okviru svoje odgovornosti kritično presoditi, kakšna je ta zahteva. Če spomnim na našo znano humoresko Kozlovska sodba v Višnji Gori in potegnem nekakšno paralelo. To pomeni, če bi Državni svet zahteval, naj se ugotovi, ali je kozel Lisec pomulil solato in zelje mestnemu veljaku Andražu Slamorezcu, potem bi mi to morali na preiskovalni komisiji preiskovati. Mi v SMC ocenjujemo, da ne.
To ni prva in tudi ne zadnja zahteva Državnega sveta za odreditev parlamentarne preiskave, kljub temu da je po naši oceni to določilo ustave takšno, da bi ga veljalo nekoliko pretehtati ob naslednjih spremembah ustave. Kljub temu pa v naši poslanski skupini opozarjamo, da gre za zelo nevaren precedens. Gre namreč tudi za prvo zahtevo za parlamentarno preiskavo, v kateri predlagatelj oziroma Državni svet ni želel prilagoditi svoje zahteve mnenju Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora in predmet preiskave uokviriti skladno z zakonom in ustavo. Zakonodajno-pravna služba je namreč opozorila, da se zastavlja vprašanje zakonsko in ustavno dopustnih meja, v okviru katerih sme Državni zbor preiskovati določeno zadevo, saj predmet parlamentarne preiskave ne sme posegati v izključne pristojnosti izvršilne in sodne veje oblasti. Tako ZPS. Prav tako se lahko parlamentarna preiskava usmeri le zoper tiste nosilce javnih funkcij, ki so politično odgovorni Državnemu zboru. Jaz se na tem mestu sprašujem, ali je državno tožilstvo ali pa sodišče tisto, ki politično odgovarja Državnemu zboru. Verjetno v Ugandi, v kakšni srednjeafriški republiki ali kje drugje v tretjem svetu. Upam pa, da nikoli v Sloveniji. Zakonodajno-pravna služba tudi opozarja, da posamezne faze postopkov kazenskega pregona spadajo v izključno pristojnost državnih tožilcev, konkretna ravnanja pa ne morejo biti predmet parlamentarne preiskave. Enako ugotavlja tudi glede dopustnosti parlamentarne preiskave konkretnega kazenskega pregona v tistih fazah, za katere je pristojno sodišče. Kot nadaljuje Zakonodajno-pravna služba, in mi se seveda z njo strinjamo, s tem, ko bi preiskovalna komisija ocenjevala konkretno pravnomočne končane sodne postopke, bi nedvomno prekoračila svoje pristojnosti. Ugotavlja tudi, da je v tej zahtevi poudarek predvsem na državnemu svetniku Francu Kanglerju, kar zbuja dvom o tem, ali zahteva vsebuje zadostno utemeljitev, da gre za zadevo javnega pomena.
Če Zakonodajno-pravna služba dvomi, ali gre za zadevo javnega pomena, smo v SMC prepričani, da ne gre. Gre za zasebno zadevo Franca Kanglerja, ki se želi preko funkcije Državnega sveta nekako maščevati za te sodne postopke, v katerih je bil udeležen. Tu ne gre za kakršenkoli javni pomen, gre za izključno zlorabo funkcije državnega svetnika. Žalosti nas pa, da Državni zbor potem to vse skupaj nekritično sprejema kot akt o ustanovitvi parlamentarne preiskovalne komisije. Ta preiskovalna komisija bi se zlahka imenovala preiskava za maščevanje Franca Kanglerja sodnikom in tožilcem iz njegovih sodnih postopkov. Zaradi tega imamo, kot ste lahko uspeli razbrati iz teh besed, skrajne pomisleke o tem, ali sodelovati na takšni komisiji ali ne.
Če zaključim s Kozlovsko sodbo, ki sem jo omenil na začetku, četudi je namen te preiskave tepsti po kozlovi senci, mi v SMC tega ne bomo gledali z zavezanimi očmi. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec, za vaše stališče.
Gospa Nataša Sukič, v imenu Poslanske skupine Levica, izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Najlepša hvala za besedo, predsedujoči. Spoštovane, spoštovani!
Državni svet je vložil zahtevo za ustanovitev preiskovalne komisije o ugotavljanju politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki so sodelovali pri pregonu državnega svetnika Franca Kanglerja. Kot je znano, je bilo zoper nekdanjega mariborskega župana skupno vloženih več kot 20 kazenskih postopkov. Zaradi obsodbe v eni izmed množice zadev je izgubil tudi mandat državnega svetnika. Kangler se ves čas izgovarja na politične konstrukte, kršitve njegovih pravic in kuje vse možne teorije zarote, s pomočjo katerih želi oprati svoje ime in krivdo prevaliti na organe pregona in na sodstvo. Tokrat pa je v ta namen izrabil celo svojo funkcijo Državnega svetnika ter preko njih zahteva parlamentarno preiskovalno komisijo, ki naj bi preiskovala morebitne zlorabe in razpredala o domnevnih krivicah, ki da se mu dogajajo. Tukaj se lahko vprašamo: ali je šel Državni svet z zahtevo za preiskavo postopkov proti Kanglerju predaleč? Gre v primeru Kangler resnično za skrb za javnost ali zgolj za šov Franca Kanglerja, kot se sprašujejo v medijih? V Levici smo prepričani, da ne gre za nič drugega kot za zlorabo inštituta preiskovalne komisije. Do današnje obravnave in odreditve pa ob tako očitno zlorabi sploh ne bi smelo priti. S takšnim stališčem se strinja tudi stroka. Vrhovno državno tožilstvo opozarja, da bi takšna preiskava dela pravosodnih funkcionarjev v posameznih zadevah pomenila, citiram, »nedopustno in nezakonito vmešavanje v samostojnost in neodvisnost pravosodja ter ugotavljanje politične odgovornosti pravosodnih funkcionarjev absolutno presega ustavne in zakonske pristojnosti zakonodajne oblasti, saj v pravosodju ne nazadnje ni nosilcev javnih funkcij, ki bi bili politično odgovorni Državnemu zboru.« Konec citata. Takšno ravnanje bi bilo po njihovi oceni ne le grob poseg v vladavino prava, ampak bi porušilo pomembno ravnovesje, ki ga zagotavlja ustavna delitev zakonodajne in pravosodne veje oblasti. Porušenje tega ravnovesja predstavlja nevarnost resnih negativnih družbenih posledic, ki bi se lahko odrazile tudi na širši mednarodni ravni, so posvarili. Da preiskovalne komisije ne bi smeli odrediti, izhaja tudi iz dejstva, da se je na zahtevo Državnega sveta odzval celo GRECO, ki poziva k nujni oceni delitve pristojnosti med zakonodajno in pravosodno vejo oblasti v Sloveniji. Na nedopustnost takšne preiskave opozarja tudi ustavnopravna stroka, ki opozarja, da bi bila takšna preiskava upravičena le v primeru organiziranega delovanja v pravosodju proti nekdanjemu mariborskemu županu Francu Kanglerju, sicer pa ne. V tem trenutku je v to, da gre za organiziran politični konstrukt, prepričan le Kangler sam. O utemeljitvah, ki naj bi bile osnovane na lastnem prepričanju bivšega mariborskega župana, pa med tem ni ne duha ne sluha.
Tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora opozarja na načelo delitve oblasti, ki bo načeto s sporno preiskovalno komisijo. Z njo bi nekateri radi iskali tako imenovane krivce za pregon nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja. Iz vsega navedenega lahko zaključimo, da ne gre za nič drugega kot za politični šov, za izvedbo katerega je Franc Kangler zlorabil kar Državni svet, preko katerega od Državnega zbora zahteva ustanovitev preiskovalne komisije za zaščito lastnih ozkih interesov in obupnih poizkusov, da si opere lastno ime.
Naj zaključim. Državni zbor ni in ne more biti mesto za županov boj, če parafraziram naslov knjige o ozadju Kanglerjeve osebne in politične apokalipse, kot je zapisano v podnaslovu omenjene knjige, saj bi to dejansko pomenilo napad na neodvisnost sodstva v državi. In ne samo to, Državni zbor bi z ustanovitvijo take preiskovalne komisije državljankam in državljanom poslal jasen signal o državljanih prvega in državljanih drugega reda. Nič koliko ljudem se dogajajo krivice, sodne zmote, tudi intrige, pa Državni zbor ne ustanavlja preiskovalnih komisij zanje. V čem je Franc Kangler drugačen od njih? Zakaj bi Državni zbor zanj povozil vladavino prava, mu asistiral pri poskusih rušenja pravne države in širjenju vsesplošnega vtisa, da imamo pri nas krivosodje samo zato, ker je del politične oligarhije, političnega establišmenta, ker mu to dopušča zloraba funkcije državnega svetnika in politična podpora nekaj somišljenikov?
V Levici nasprotujemo slepemu in črkobralskemu sledenju zapisanih pravil. Državni zbor v primeru tako očitno zlorabe instituta parlamentarne preiskovalne komisije ne bi smel dopustiti. Danes o tem sploh ne bi smeli razpravljati, kaj šele pristati na mnenje, da Državni zbor tovrstno zlorabo mora ne le dopustiti, ampak celo odrediti. V Levici pri tej blamaži nikakor ne mislimo sodelovati. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Stališče poslanke skupine Nova Slovenija – krščanski demokrati bo predstavil Blaž Pavlin.
Izvoli.

BLAŽ PAVLIN (PS NSi): Spoštovani predsedujoči, spoštovani državni svetnik, spoštovane kolegice poslanke in poslanci!
Ne glede na to, ali danes govorimo o konkretnih primerih, bodisi pravnomočno zaključenih bodisi tistih, ki to še niso, lahko pri mnogih poiščemo skupni imenovalec. Gre za sodne postopke, pri katerih tudi pravni strokovnjaki, celo nekateri sodniki in tožilci podvomijo v spoštovanje načela pravičnosti in enakosti pred zakonom. Stanje na področju odkrivanja in pregona ter na področju sodne veje oblasti v Sloveniji je na nezavidljivi ravni. Številni primeri kršitev ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, prekoračitve pooblastil z namenom zlorab kažejo, da na tem področju zeva velika praznina, ki ji lahko rečemo koruptivna ravnanja ali pa, če želite, namerno škodovanje, zavlačevanje postopkov z edinim ciljem: končati postopek brez obsodilne sodbe ali pa vlagati kazenske ovadbe, človeka diskreditirati, potem pa po več letih oprostiti ali postopke ustaviti. Na eni strani imamo primere, ko so posamezniki zelo hitro obtoženi, vsem je skupno pomanjkanje dokazov, številne procesne kršitve in nezakonite odločitve ter na koncu pravnomočne oprostitve vsakršne krivde ali pa zastaranja in dosojene odškodnine Evropskega sodišča za človekove pravice. Zamisliti se moramo nad podatkom, da je to sodišče v 22 letih od skupaj 341 sodb ugodilo slovenskim pritožnikom kar v 319 primerih, ker je ugotovilo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tem sodbam sledijo visoke odškodnine, ki jih plačujemo vsi davkoplačevalci. Na drugi strani pa imamo primere, ko kljub številnim zakonito pridobljenim dokazom do sojenja ne pride in obtožilni predolgi niso vloženi ali pa postopki na policiji in tožilstvu potekajo zelo zelo počasi. V Sloveniji sta strokovna in laična javnost enotnega mnenja, da za nezaupanje v pravno državo ni najpomembnejši razlog v slabi ali pomanjkljivi zakonodaji, pač pa v izigravanju, zlorabah in neizvrševanju predpisov ali pa v močni osebnih povezavah oziroma interesih nekoga diskreditirati. Brez dvoma sodstvo predstavlja samostojno vejo oblasti. Oblast sama pa ne pomeni le pravice in moči, pač pa tudi na drugi strani veliko odgovornost za zakonito, pravilno in učinkovito izvajanje zaupane funkcije. Torej ima sodstvo ne le pravico, pač pa tudi odgovornost. In problem ni v pravicah, pač pa v odgovornosti.
Naša zakonodaja je še vedno naravnana na tako imenovano kolektivno odgovornost, kar z drugimi besedami pomeni, da nihče za nobeno odločitev ne nosi odgovornosti. Organi odločanja so sodni svet, personalni svet, državnotožilski svet, disciplinske komisije in za temi organi se skrivajo vsi, ki imajo vpliv in moč odločanja. Vse omenjene pomanjkljivosti je nujno potrebno odpraviti. Ne moremo se sprenevedati, da v sodstvu ne prihaja do pritiskov, kljub temu da slovenska ustava v 125. členu izrecno določa, da je sodnik pri sojenju vezan le na ustavo in zakon. Zato je prav, da državljani lahko javno spremljajo delo in sodelovanje vseh, od katerih je odvisno, ali bo naša država zares pravna država. Za enkrat je le na 22. mestu od 28 članic Evropske unije.
Primer Kangler, če ga kratko tako poimenujemo, vzbuja veliko skrb, skrb za spoštovanje načela enakosti pred zakonom, spoštovanje človekovih pravic in skrb za slovenski pravni red. v Sloveniji se soočamo z neenotno sodno prakso, pa tudi z neenotno tožilsko prakso. Ali če ponastavim, državljani imamo občutek, da za vse nas ne veljajo enaka pravila igre. V tej luči je razumljivo, da je odnos državljanov, ljudi do sodstva in organov pregona vse prej kot pozitiven. Naloga Državnega zbora kot zakonodajnega organa in tudi pristojnega ministrstva je, da pogleda in analizira primere, zakaj stvari zastarajo, zakaj prihaja do procesnih napak, kje so tisti problemi, zaradi katerih ljudje ne zaupajo v sodstvo. Da bi vse omenjene pomanjkljivosti odpravili, je nujno potrebno spoštovanje in sodelovanje vseh treh vej oblasti – tako zakonodajne, izvršilne in sodne.
v Novi Sloveniji upamo, da bo ta preiskovalna komisija pripomogla k temu.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa za besedo.
Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin … O, oprostite. Besedo ima Poslanska skupina Stranke Alenke Bratušek, zanjo Maša Kociper. Se opravičujem.

MAŠA KOCIPER (PS SAB): Nič hudega predsedujoči. Kot zadnji za predstavitev stališč poslanskih skupin v stranki SAB številnih pomislekov ne bomo ponavljali.
Začela bom pa s tem, da tudi v naši stranki nasprotujemo tako imenovanim političnim pregonom, pri katerih imamo državljani občutek, da se pod vplivom javnega mnenja – upam, da res ne tudi pod kakšnim drugim vplivom, začne s pregonom v zadevah, pri katerih se potem kasneje izkaže, da obtožba ni imela ustrezne podlage in se končajo neuspešno. Ko je neuspešno končanih, neuspešno – s tem mislim z oprostilno sodbo, 20 ali več postopkov proti eni osebi, lahko to v laični javnosti upravičeno vzbuja različne dvome in pomisleke. Tudi pomisleke v delovanje pravne države. Ampak v nasprotju s predlagatelji, Državnim svetom in nekaterimi strankami, taki postopki niso potekali samo proti tako imenovanim desnim politikom. Jaz bi jih omenila tudi nekaj na drugi strani. Kazenski postopek, vključno za hišno preiskavo proti naši predsednici Alenki Bratušek samo zato, ker je bila ena od treh predlaganih kandidatov za komisarko, pri čemer se je vzdržala glasovanja o tej zadevi na Vladi. Kazenski postopek, končan neuspešno, ustavljen. Pa da ne omenjam kazenske postopke proti bivšemu ministru Zalarju, vrhovnemu tožilcu Fišerju, postopki zaradi političnih imenovanj, ki sta jih opravila v okviru svoje politične funkcije. Pa proti bivšemu predsedniku Vlade Ropu, ki je številna leta bil v postopku, ki se je končal z oprostilno obsodbo – mislim, da so mu vmes vzeli celo licenco. Pa dva državna sekretarja, Škrlec in še en državni sekretar, mislim, da je bil pri takratni ministrici Kresal. Pa kazenski postopek proti ministru Mramorju. Skoraj prepričana sem, da se bo končal z oprostilno sodbo, nikoli seveda ne veš. In da omenim na koncu še gospoda Jankovića. Z njim sem se politično razšla, ampak tri kazenske zadeve, za katere sem bila od začetka prepričana, da bo oprostilna sodba, so bile tudi oprostilne, kajti že iz navedb v obtožbi je bilo jasno, da ni elementov kaznivega dejanja.
Tako da gre za resen problem, s katerim se je treba soočiti. Na tem mestu tudi v imenu naše poslanske skupine pozivam nadzorne organe znotraj pravosodja in tožilstva, da opravijo svojo funkcijo. Da pregledajo, ali gre za anomalije, da pogledajo, na kakšen način so bile obtožbe podane in da se strogo držijo strokovnih in ostalih standardov, tudi standardov o tem, kakšna stopnja suma mora biti podana, da se nekoga preganja. In drugič, da vse postopke, tudi proti politikom, ne vodijo pod vplivom javnega mnenja, ampak, da postopki potekajo hitro in učinkovito. Tisti, ki so krivi, naj bodo po hitrem postopku obsojeni in kaznovani. Tisti, ki so nekrivi, naj bodo po hitrem in zakonitem postopku, oproščeni.
Ne glede na povedano, je danes pred nami zahteva za odreditev parlamentarne preiskave za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki naj bi sodelovali pri pripravi in izvedbi kazenskega pregona zoper eno osebo, to je zoper Franca Kanglerja. Zoper ta konkretni akt imamo tako kot številni kolegi iz drugi poslanskih skupin v naši poslanski skupini številne pomisleke. Na spornost te zahteve je opozorila že Zakonodajno-pravna služba, pa tudi Vrhovno državno tožilstvo in Komisija za preprečevanje korupcije.
Bom ob koncu teh stališč še enkrat prebrala, kaj določa Zakon o parlamentarni preiskavi. V prvem členu natančno določa namen tovrstne preiskave. Opravi se v zadevah javnega pomena, da se ugotovi in oceni dejansko stanje. To je lahko podlaga za odločanje Državnega zbora o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij za spremembo zakonodaje in druge odločitve. Gre za institut, določen na ravni ustave, ki je namenjen širšemu družbenemu nadzoru Državnega zbora.
Trije so glavni pomisleki tudi naše poslanske skupine. Prvi pomislek je vezan na načelo delitve oblasti. Izhajati je namreč potrebno iz načela delitve oblasti, določenega v 3. členu Ustave, ki pravi, da se oblast deli na zakonodajno, izvršilno in sodno. Vsaka od treh vej oblasti mora biti pri svojem delu samostojna in neodvisna ter ne sme biti podvržena nikakršnim pritiskom. Izvedba te preiskave tako ne bi pomenila drugega kot poseg zakonodajne veje oblasti v sodstvo in tožilstvo, ki naj bi delovalo samostojno in neodvisno. Nedopustno in v nasprotju z načelom vladavine prava je poseganje zakonodajnega telesa v odločitve sodstva in organov pregona v konkretnih zadevah, kot je to v tem primeru. Pravosodni deležniki pri svojem delu ne smejo biti obremenjeni z nedovoljenimi vplivi, še posebej pa ne s strani politike in političnih funkcionarjev – takšni vplivi bi jih namreč lahko vodili tudi pri odločanju v prihodnje, kar je popolnoma nedopustno.
Tudi Ustavno sodišče je opozorilo, da predlog parlamentarne preiskave ne sme posegati niti v pristojnosti izvršilne oblasti, niti v pristojnosti sodstva. Izrecno se je postavilo na stališče, da predmet odločanja v Državnem zboru ne more biti zakonitost in primernost posamičnih sodnih odločb in postopkov. V tem smislu se je zelo jasno opredelila tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora. Predmet parlamentarne preiskave mora spoštovati načelo delitve oblasti, predmet parlamentarne preiskave ne sme biti poljuben, mora biti določen v okviru ustavnih pristojnosti Državnega zbora. Omejitev na ustavne pristojnosti Državnega zbora pomeni, da predmet parlamentarne preiskave ne sme posegati v niti izključne pristojnosti izvršilne oblasti, niti pristojnosti sodišča.
Sprašujem se, ali bodo stranke, ki so še predvčerajšnjim tako krčevito, tukaj z moje desne strani, trdile, da je treba Ustavno sodišče spoštovati, pa Zakonodajno-pravno službo, tudi tukaj spoštovale mnenje Ustavnega sodišča in Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, ki je v tem primeru res izrecno in popolnoma jasno.
Drugo vprašanje zadeva ukvarjanje z ugotavljanjem politične odgovornosti. Politična odgovornost nosilcev javnih funkcij – ali so morda državni tožilci in sodniki, ki so v teh zadevah sodili, nosilci političnih funkcij? Kako se bo njihova politična odgovornost ugotavljala, če pa to niso? A na tem mestu se pojavijo številne dileme tudi o tem, kako bodo poslanci to odgovornost ugotavljali. Ali bodo študirali sodne spise? Bodo pregledovali obtožne akte? Sodbe? Sami presojali dokaze? Kako si to parlament zamišlja, si sploh ne znam predstavljati.
Tretja zadeva je to, ali gre za zadevo javnega pomena. Poudarek parlamentarne preiskave naj bi bil torej na zadevah javnega pomena, pri tem se pa v tem aktu ne omenja nikogar drugega kot samo državnega svetnika Franca Kanglerja. Bilo je že postavljeno vprašanje, ali gre za zasledovanje zasebnega interesa posameznika. Še enkrat, sočustvujemo in razumemo njegovo stisko ob tem, da je bil tako dolgo v nekih postopkih, kjer se je na koncu izkazalo to, da je bil oproščen. Veliko število teh postopkov vzbuja sume, ampak s temi zadevami se morajo ukvarjati tisti, ki so po naši zakonodaji in ustavnem redu za to poklicani, sicer se lahko po kavbojsko začnemo vsi ukvarjati z vsem, soditi eden drugemu in tako naprej.
V naši poslanski skupini imamo glede na vse povedano, številne resne pomisleke o zakonitosti in ustavnosti dela takšne parlamentarne preiskave in bomo o sodelovanju pri delu takšne parlamentarne preiskovalne komisije v nadaljevanju še temeljito premislili. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa in še enkrat se opravičujem za spregled.
Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Prehajamo na razpravo poslank in poslancev.
Besedo ima Anja Bah Žibert, za njo Franc Breznik in potem Predrag Baković.
Anja, izvoli.

ANJA BAH ŽIBERT (PS SDS): Hvala lepa, predsedujoči, za besedo!
Danes govorimo o ustanovitvi pomembne preiskovalne komisije. In gre za to, kar je bilo v nekaterih stališčih izpostavljeno, da imamo težave, ko gre za naše državne organe, ko gre za nosilce državnih pooblastil, ki očitno ne delajo v skladu z zakonom, ki očitno zakonodajo kršijo, tudi ustavo Republike Slovenije, človekove pravice, sistemi pa ne odreagirajo. Zakaj sistemi ne odreagirajo, je spet drugo vprašanje. Ali gre morda v ozadju za političen motiv? In tukaj pa se moramo najti mi. Nobena veja oblasti namreč ne sme biti podrejena nekim silam iz ozadja, če jih smem imenovati.
Danes ste nekateri želeli na nek način obračati, zakaj pa bi bilo neprimerno, da se ta preiskovalna komisija ustanovi. Sedaj bom pa orisala stvari malo drugače. Na primer, da se imenuje preiskovalna komisija ne o zadevi Franc Kangler, ampak o zadevi Damir Črnčec zaradi žaljivih tvitov in sovražnega govora. Omenjeni ima več kot 20 postopkov pred sodiščem. V 21 primerih je že oproščen, v enem primeru gre v bistvu za finančne zadeve, gr za pravni postopek in je tudi oproščen. In potem, ko se ta postopek vodi v primeru Damirja Črnčeca, se pojavljajo naslednji sodniki: gospod Štok, gospod Gazvoda. Tako se pojavijo na eni zabavi stranke SD. Damir Črnčec je pa v postopku pred njimi. In ta postopek seveda pade, ampak ne pred temi sodniki, ampak potem, ko to ugotovi Vrhovno sodišče, da so nekomu kršene človekove pravice. In ko se Damirju Črnčecu vodijo postopki, se pojavi tudi sodnik Žirovnik. In ta sodnik vodi postopek zoper Damirja Črnčeca, ki pa želi kandidirati za, ne vem, župana, bomo rekli Ljubljane, njegov protikandidat je pa iz stranke SMC. Ta sodnik se pojavi na tej zabavi, ko zmaga kandidat SMC, se pojavi na njihovi zabavi. Se pravi, vodi postopke zoper protikandidata, potem pa se pojavi na zabavi in veselo nazdravlja kandidatu, sam pa prej vodi postopke, v katerih krši človekove pravice in v katerih bi se moral izločiti, kajti z osebo Damirjem Črnčecem se je zelo dobro poznal.
Ko sem to zgodbo obrnila, me zanima, ali bi bile vaše odločitve kaj drugačne. Odvisno, kakšno ozadje ima Damir. Če je dovolj močan, bi verjetno k temu pristopili, če ni, bi se ga odrekli in bi stopili na stran sodnikov, ki so politično motivirani. Danes sem vam sama dokazala, da so politično motivirani. Hodijo na zabave političnih strank, se tam družijo in na drugi strani vodijo postopke. In kdor danes pravi, da takšna komisija ni potrebna in da je v naši državi vse dobro, potem se ne zaveda, da imamo tuberkulozno družbo. Naša družba je tuberkulozna. Ko hočemo odpreti problematiko na sodiščih, ko hočemo odpreti problematiko na tožilstvih, takrat pravite ne, o tem ne smemo govoriti. Ni res! O tem moramo govoriti! Pravite, da mora sistem te stvari urediti sam. Sistem jih ne uredi sam. To, da se zoper te omenjene sodnike potem oglasi zgolj Komisija za etiko in integriteto pri Sodnem svetu, glejte, to ni dovolj. Tam ugotovi neka dejstva, da so ravnali proti etičnemu kodeksu, da niso ravnali tako, kot jim zapoveduje etični kodeks, ampak se nič ne zgodi, spoštovani. Nič se ne zgodi. To pomeni, da bosta naslednjič na teh zabavah prav gotovo lahko, ne vem, samo dva predstavnika ene od političnih stran, vsi ostali bodo pa sodniki. Kajti pravzaprav so za svoje delovanje na nek način nagrajeni. In temu moramo reči stop, ne glede na to, ne glede na to, spoštovani, kdo je bil tisti, zoper katerega so se vodili postopki, ali je to Franc Kangler ali pa bi bil to Damir Črnčec. Če smo res pošteni v Državnem zboru, bomo državljanke in državljane obravnavali enako. In še nekaj je pri tej zgodi pravzaprav srhljivega. Omenjenemu človeku je bil odvzet mandat. Veste, ta mandat se ni vrnil. Ta mandat ni bil vrnjen. Gospod Kangler je bil potem kasneje ponovno izvoljen, to nimam nič z mandatom ki so mu ga vzeli nepravično, protiustavno in s tem tudi kršili človekove pravice. Glejte, to je pa politično zelo nevaren moment. Kdo zagotavlja tej državi, da ne bo naslednjič na vrsti nekdo drug? Damir Črnčec, ko bo izvoljen.
Jaz bom na tej točki zaključila. Pozdravljam ustanovitev te komisije in že naprej se pa na nek način bojim, da bo metamorfoza oblika levice, ki se je pojavila v prejšnjem mandatu v takšni obliki danes je v takšni obliki, ima pa vedno eno sintezo, ko gre za zaščito svojega, da upam, da bo vendarle v tem primeru premagal in prevladal razum in da bomo vse parlamentarne stranke sodelovale v tej komisiji in pomagale pri tem, da se stvari razčistijo. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Franc Breznik, ki ga ni. Za njim dobi besedo Predrag Baković, pripravi pa naj se Eva Irgl in potem Karmen Furman.

PREDRAG BAKOVIĆ (PS SD): Hvala lepa za besedo.
Zahteva za odreditev parlamentarne preiskave za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki naj bi sodelovali pri pripravi in izvedbi političnega in kazenskega pregona zoper nekdanjega župana Mestne občine Maribor in člana Državnega sveta Republike Slovenije Franca Kanglerja in drugih je po mojem mnenju milo rečeno sporna. Zakaj? Ker ugotavljanje politične odgovornosti in pravosodnih funkcionarjev absolutno presega ustavne in zakonske pristojnosti zakonodajne veje oblasti. V pravosodju namreč ni nosilcev javnih funkcij, ki bi bili politično odgovorni Državnemu zboru. Glejte, takšen poskus uvedbe parlamentarne preiskave ni le grob poseg v vladavino prava, gre tudi za poskus rušenja ustavno določenega ravnovesja med zakonodajno in pravosodno vejo oblasti. Rušenje tega ravnovesja zagotovo predstavlja nevarnost resnih negativnih družbenih posledic, ki bi se lahko odražale tudi na širši mednarodni ravni. To se kaže že s tem, da se je zaradi te zahteve odzvala skupina držav proti korupciji pri Svetu Evropi, tako imenovani GRECO, in odredila nujno oceno delitve pristojnosti med zakonodajno in pravosodno vejo oblasti v naši državi. Takšna obravnava pred to mednarodno inštitucijo je našo državo postavila v neko skupino tistih držav, kjer prihaja do tako hudih odstopanj od evropskih protikorupcijskih standardov, da je potreben takojšen nujen odziv oziroma neka reakcija. To pa za ugled Slovenije na mednarodni ravni res ne more pomeniti nič dobrega.
Na vse to opozarja tudi mnenje, ki ga je pripravila Zakonodajno-pravna služba in sicer pravi, da četudi se prvi del odredbe izrecno sklicuje na obravnavo pregona zoper Franca Kanglerja in druge, je iz drugih delov zahteve razvidno, da je edini poudarek le na osebi Franca Kanglerja in dostavek "in drugi" ni nikjer subjektivno pojasnjen in razčlenjen, kar zaradi visoke osredotočenosti zbuja dvom o tem, ali zahteva vsebuje zadostno utemeljitev, da gre za zadevo javnega pomena, ki je kot glavni pojem določena s prvim členom Zakona o parlamentarni preiskavi. Zadeve javnega pomena so zadeve, ki niso povsem osebne ali zasebne in zadevajo širšo skupnost, torej družbo. Gre torej za pojave in ravnanja, ki ne zadevajo le posameznike, ampak širšo skupnost in vplivajo na življenje neke skupnosti in prizadenejo skupne vrednote, skupno dobro. Predmet preiskave je omejen z ustavnimi pristojnostmi Državnega zbora, zato ne sme posegati v izključne pristojnosti izvršilne in sodne veje oblasti oziroma drugih državnih organov. Iz odredbe izhaja, da naj bi se preiskovalna komisija osredotočala na ugotavljanje politične odgovornosti in nosilcev javnih funkcij, ki naj bi sodelovali pri političnem in kazenskem pregonu Franca Kanglerja oziroma na to, kdo od nosilcev javnih funkcij naj bi naročil posamezna procesna dejanja v različnih fazah kazenskega postopka. Namen parlamentarne preiskave je ugotavljanje in raziskovanje dejanskih stanj, ki bodo podlaga za sprejemanje pravnih in političnih odločitev Državnega zbora. Zato predmet parlamentarne preiskave ne more biti poljuben, temveč mora biti določen v okviru ustavnih pristojnosti Državnega zbora. Omejitev na ustavne pristojnosti Državnega zbora pomeni, da predmet parlamentarne preiskave ne sme posegati niti v izključne pristojnosti izvršilne oblasti niti v pristojnosti sodstva. Posamezne faze postopkov kazenskega pregona, ki so vključene v prvi del zahteve, spadajo v izključno pristojnost državnih tožilcev, ki so pristojni za pregon teh kaznivih dejanj ter tudi sodišč.
Glede zakonitosti, pravočasnosti dela in pravilnosti strokovnih odločitev državnih tožilcev glede na uveljavljano politiko pregona pa Zakonodajno-pravna služba opozarja, da se to presoja v okviru strokovnega nadzora. Ta se izvaja znotraj državnega tožilstva, ker nevestno, nepravočasno, neustrezno, malomarno opravljanje tožilske službe je opredeljeno kot hujša disciplinska kršitev, za katero se v disciplinskem postopku lahko izrečejo disciplinske sankcije. Zato konkretna ravnanja državnih tožilcev ne morejo biti predmet parlamentarne preiskave.
Zakonodajno-pravna služba pravi tudi, da je treba enako ugotoviti tudi glede dopustnosti parlamentarne preiskave konkretnega kazenskega pregona v tistih fazah, za katere je pristojno sodišče. S tem ko bi preiskovalna komisija pravno ocenjevala konkretne pravnomočno končane sodne postopke, bi nedvomno prekoračila svoje pristojnosti, kot je Ustavno sodišče izrecno opozorilo v svoji odločbi številka 244/99 in v njej napisalo, da iz ustave izhajata dve pomembni omejitvi preiskovalnih dejavnosti Državnega zbora. Z odreditvijo parlamentarne preiskave mora biti na eni strani spoštovano načelo delitve oblasti in na drugi strani posameznikove ustavne pravice. To odločbo 244/99 sem prebral in Ustavno sodišče tu pravi, da je ustavna omejitev parlamentarne preiskovalne dejavnosti v razmerju do sodstva v načelu neodvisnosti sodstva, torej 125. člen Ustave. Ker je tudi sodstvo kot ena izmed treh vej oblasti vpeto v sistem vzajemnega nadzora, omejevanja in sodelovanja, so problemi delovanja sodstva kot celote in razvojni trendi v sodstvu lahko predmet parlamentarne preiskave. Dolgotrajnost sodnih postopkov je lahko en tak primer. Iz načela neodvisnosti sodstva pa izhaja prepoved, da bi druga veja oblasti sprejemala odločitve, ki se nanašajo na odprte sodne postopke in ki lahko kakorkoli vplivajo na oblikovanje mnenja o posamičnem primeru. Pri tem ni bistveno, v kakšni obliki poskuša parlament vplivati na odločitev sodišča. Predmet odločanja v parlamentu in zato tudi predmet parlamentarne preiskave iz enakih razlogov ne more biti zakonitost in primernost posamičnih sodnih odločb ter sodnih postopkov. Nadaljuje: »Sodniki ne morejo biti v postopku parlamentarne preiskave zaslišani o vprašanjih, ki so oziroma so bila predmet odločanja o sodnem postopku. Taka prepoved izhaja iz prvega odstavka 134. člena Ustave, ki določa imuniteto sodnika glede mnenja, ki ga je dal pri odločanju v sodišču. Ustavno sodišče o tej odločbi, ki se je nanašala na konkreten primer« – šlo je pa za parlamentarno preiskavo glede poslovanja enega podjetja in preiskavo o sumu zlorabe javnih pooblastil v procesu lastninskega preoblikovanja in privatizacije nekdanje družbene lastnine in je povedalo, »da je očitno, da je preiskovalna komisija, s tem ko je ocenjevala konkreten« – pozor, konkreten – »pravnomočno končan sodni postopek, prekoračila svoje pristojnosti.« Preberite si, odločba je na spletu in je zanimiva.
Tudi glede ugotovitev domnevnega nezakonitega upravljanja in vodenja evidenc policije Zakonodajno-pravna služba opozarja na možne kršitve načela delitve oblasti. Zlasti v 9., 11. in 12. točki opisa zadeve javnega pomena kaže na izvajanje kontrole postopkov nadzora nad učinkovitostjo, ažurnostjo in zakonitostjo dela pristojnih v policiji. To ni v pristojnosti Državnega zbora, kajti celovit, sistematičen in načrten nadzor izvaja nad policijo Ministrstvo za notranje zadeve.
Zakonodajno-pravna služba opozarja tudi, da je besedilo zahteve na nekaterih mestih tako splošno, da se zastavlja vprašanje dejanskih meja, v okviru katerih sme komisija opraviti določene zadeve. Če vsebina zahteve ni opredeljena nesporno in določljivo, lahko preiskovalna komisija v dvomu o vsebini predmeta parlamentarne preiskave sicer zahteva odločitev Državnega zbora, vendar bi to povzročilo zastoj pri izvajanju parlamentarne preiskave, vprašljiva pa bi bila lahko tudi zakonitost dotedanjega delovanja komisije.
Včeraj je kolega iz opozicije pri obravnavi amandmaja Zakona o nadzoru državne meje lepo pohvalil Zakonodajno-pravno službo in jim je namenil veljavo tako na strokovnem področju kot na avtoriteti sami. Dejal je, da ima koalicija v zadnjem času očitno težave z razumevanjem prava in da imamo odlično skupino, ki sestavlja skupino pravnikov tudi z najvišjimi akademskimi naslovi, ki sestavljajo Zakonodajno-pravno službo. S tem se seveda tudi sam strinjam in nekako naivno sem upal, da bodo kolegi iz opozicije tudi danes imeli nekako visoko mnenje o strokovnosti Zakonodajno-pravne službe, ampak sem nekako razočaran. Danes namreč mnenje opozicije o Zakonodajno-pravni službi čudežno nima več včeraj tako opevane avtoritete in strokovnosti. Ker če bi jo imela, potem se mi danes tukaj ne bi pogovarjali. Po svoje pa je o tej zadevi zgovoren tudi redosled aktivnosti Državnega sveta pri zahtevi za parlamentarno preiskavo. Najprej je bila podana zahteva o parlamentarni preiskavi, ki je bila uvrščena na predlog dnevnega reda 10. seje, torej te, sledil je predlog Državnega sveta za umik te točke z dnevnega reda in nato je sledil še umik predloga Državnega sveta za umik te točke z dnevnega reda.
Malce komplicirano, ne, ampak veste, veliko pa pove to o vseh zadevi in seveda tistemu, ki zmore, hoče ali pa želi razumeti. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Eva Irgl, pripravi pa naj se še Žan Mahnič in Dejan Kaloh.
Izvolite.

EVA IRGL (PS SDS): Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Bom zelo kratka. Ne nameravam razpravljati o sami preiskovalni komisiji, ki je danes na dnevnem redu in jo je predlagal Državni svet, tudi ne o konkretnem imenu, ampak vendarle je tukaj mogoče treba ob tej razpravi nekaj reči o pravosodnem sistemu.
Živimo v državi, za katero smo si želeli, da bo utemeljena na vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vsake takšne anomalije ali pa, kjer se pojavi dvom v pravilno ali pa pravično ravnanje pravosodnega sistema, seveda zmanjšujejo zaupanje državljank in državljanov v to vejo oblasti in tukaj imamo seveda problem. Danes, če pogledamo, vse raziskave kažejo, da približno 73 % državljank in državljanov ne zaupa v pravosodni sistem in tudi mi na Komisijo za peticije, človekove pravice in enake možnosti dobimo prav največ vlog s področja pravosodnega sistema, kjer je jasno, evidentno nakazano, da so bile večkrat kršene človekove pravice v različnih postopkih na sodiščih. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice nas je že večkrat opozorilo, da zaradi nerazumno dolgih rokov, torej zaradi tega, ker je kršena pravica do sojenja v razumnem roku, da moramo te stvari urediti, in zaradi tega, ker je kršena pravica do sojenja v razumnem roku, so seveda potem posledično kršene tudi vse ostale človekove pravice. Če Evropsko sodišče za človekove pravice na to opozarja, potem moram še bolj biti pozorni in dejansko ugotoviti, da je nekaj v tej državi hudo narobe s pravosodnim sistemom. Mi na to večkrat opozarjamo, opozarjamo na anomalije znotraj pravosodnega sistema, na to, kako pomembno je, da sodniki in tožilci se zavedajo, da morajo odgovarjati za napake, nastale v postopkih, ko se ugotovi, da so skozi proces nekomu kršili človekove pravice. Tudi Kazenski zakonik je ob tem jasen, jasno sankcionira takšno ravnanje. Ampak, kolegice in kolegi, mi smo žal v državi, kjer praktično, ko govorimo o sankcioniranju na tem nivoju, nihče za to ni sankcioniran in za napake v postopkih ne odgovarja.
Pred približno štirimi leti smo na Komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti govorili prav o zlorabah pravosodja v politične namene. Omenili smo različne primere in znotraj teh primerov tudi dokazali, da so bile kršene človekove pravice. Ampak od tiste seje se ni spremenilo praktično nič, niti za milimeter. Če bi se takrat, morda danes sploh ne bi bilo treba govoriti o ustanovitvi preiskovalne komisije. Ne, takrat je koalicija se odločila, da sejo obstruira, pa čeprav je šlo za evidentne kršitve človekovih pravic. In takrat je Slovenska demokratska stranka tudi predlagala dva sklepa, ki sta bila zelo splošna, seveda o njih nismo mogli glasovati, ker se je koalicija odločila, da o tem ne bo razpravljala. Tukaj vidim osebno največji problem, da takrat, ko zaznamo, da so se nekje zgodile krivice, da znamo stopiti skupaj in to oceniti ne na politični ravni, ampak na čisto osebni, človeški, in na ravni, ki je vezana na zakone in Ustavo Republike Slovenije. V tej državi so veliko ljudem kršene človekove pravice. Na to vsako leto opozarjamo v varuhovem poročilu. Opozarjamo tudi sicer, tako preko komisije kot tudi na drugih nivojih. Ampak velikokrat se nič ne premakne niti za milimeter, tudi zaradi tega, ker človekove pravice, sploh v koaliciji, vse prevečkrat dojemate in gledate skozi prizmo politizacije in ideološkosti, ne pa skozi prizmo ustave in zakonov. Ko bomo to spremenili v tej državi in začeli na te stvari drugače gledati in dejansko dojemali, da je pomembno, da vsi skupaj, sploh tisti, ki sedimo tukaj v Državnem zboru, spoštujemo ustavo in zakone, in da takrat, ko pride do kršitev ustave in zakonov na to tudi opozorimo, ko bomo vsi skupaj to dojeli, potem se bomo lahko premaknili naprej. Do takrat bo pa očitno potrebno ustanavljati takšne in drugačne preiskovalne komisije.
Zato predlagam, da o tem v Državnem zboru vsak poslanec, ki je bil izvoljen v ta državni zbor, se osebno vpraša in izpraša, preden odloči neko stvar, da bo glasoval proti ali za, da dejansko odloča v skladu z zakoni in ustavo in da dejansko skuša delovati pošteno in pravično. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima poslanec Žan Mahnič, potem je pa manjša sprememba, razpravljala bo še Alenka Jeraj in kot zadnji Dejan Kaloh.
Poslanec, izvolite.

ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Hvala, podpredsednik. Kolegice in kolegi!
To nerazpravljanje s strani koalicije in kratka razprava, ki bo, dokazuje, kakšna huda zagata je pri tistih, ki imate korist od tega gnilega pravosodja v Republiki Sloveniji, od pravosodja, ki je najmanj strokovno v Evropski uniji, ki je po kršitvah človekovih pravic na samem vrhu, v Evropski uniji – nestrokovnost, političnost. To niso nobeni sodniki, tožilci, to so družbenopolitični delavci. Večina od njih deluje v interesu politike in ne v interesu človekovih pravic in državljank in državljanov. Seveda obstajajo tudi svetle izjeme, vendar, se žal te svetle izjeme premalokrat izpostavijo in povejo, kaj je narobe v njihovih lastnih vrstah.
Ta molk danes, ker očitno z molkom branite to gnilo pravosodje, nekateri ste se sicer izpostavili, verjetno lahko pričakujete v vaših nadaljnjih karierah, da vas bo to pravosodje pustilo pri miru, če pa že boste prišli na bližnje srečanje z njimi, pa boste vsaj zaščiteni – kajne … Mi v Slovenski demokratski stranki nimamo sodnikov, ki bi hodili na naše piknike, tako kot hodijo na piknike Socialnih demokratov. V Slovenski demokratski stranki nimamo sodnikov, ki bi hodili v štabe naših županskih kandidatov, tako kot hodijo sodniki v štabe županskih kandidatov Stranke modernega centra, in smo upravičeno kritični zaradi takšnih in drugačnih ravnanj do dejanja tega pravosodja.
V pravosodju se ni nikoli ni zgodila lustracija. Sodniki, ki so sodili, tožilci, ki so tožili v prejšnjem nedemokratičnem sistemu, še danes sodijo in tožijo. V Nemčiji kaj takega ni mogoče. V Nemčiji niti poslanec ne moreš biti, če si sodeloval s tajno službo, če si sodeloval s Stasijem. Pri nas tudi poslanci, bivši sodelavci Službe državne varnosti, v prejšnjih mandatih še posebno, ampak, pri nas je to normalno, kajne, pri nas lahko očitno nekdo čez noč preklopi iz totalitarnega sistema v demokracijo. Pravosodje je živ dokaz za to, da se ne da, ker še vedno sodijo po istem miselnem vzorcu, kot so sodili in kot so tožili v bivši Socialistični federativni republiki Jugoslaviji.
Predsednik Vrhovnega sodišča – Branko Masleša – je postal nekdo, ki se je navduševal, kako so graničarji streljali ljudi v glavo ilegalne pribežnike. Da ne govorim o Fišerju, ki je preganjal duhovnike v bivšem sistemu, ker so po vojni pobitim postavljali križe – tam, v gozdu. To so slovenski tožilci, to so slovenski sodniki! Maltežana jim ne bi dal čuvati – psa, tistega majhnega, belega –, ne pa, da sodijo in odločajo o človekovih pravicah, o človekovem vsakdanu, o njihovih življenjih, ki jih zaznamujejo potem za leta in leta naprej. Mi imamo najslabše sodnike in najslabše tožilce.
Seveda se opravičujem in vnaprej zavzemam tiste, ki se v tem ne prepoznajo in so seveda izjeme, svetle izjeme. Veliko jih je, ki jim ni všeč, da se pravosodje obravnava, tako kot se, ampak obravnava se ga pa zaradi tistih kolegov, ki pa to počnejo in ki bi morali biti iz pravosodja že zdavnaj izločeni; od Vesne Pavlič Pivk naprej in še kdo. Veliko jih je. Pozdravljam ustanovitev te parlamentarne komisije, je dobrodošla, kajti ta parlamentarna preiskovalna komisija bo razkrila vso gnilobo in vso bedo slovenskega pravosodnega sistema. Slovenskega pravosodnega sistema, od katerega ima korist predvsem politična levica in zaradi tega ga na vse kriplje brani. Bog ne daj, da kdo kaj reče čez slovensko pravosodje, ker tam so naše tovarišice in tovariši, ki nas bodo branili in oprostili v primeru, da bomo kdaj procesirani.
Kriminalistična policija – še slabše, še slabše! Kaj tam počnejo! V vsaki normalni demokratični evropski državi bi že zdavnaj leteli, ampak to je to, ker ni bilo te čistke, se je po letu 1991 tam nabralo vse najslabše. Vse najslabše kadre so tam pustili in zato danes imamo to, kar pač imamo, in slovensko pravosodje ni nič drugega kot sredstvo za obračun z opozicijo, za obračun s pripadniki desne politične opcije, kajti samo na ta način lahko levica ohranja primat v tej državi, če je po sodnim varstvom. In ta levica tukaj pod sodnim varstvom je, drugače bi vi že zdavnaj leteli iz oblasti. Milijardo evrov se je opralo v Novi Ljubljanski banki – nikomur nič! Harija Furlana ste nagradili s funkcijo vrhovnega državnega tožilca. V nobeni normalni državi Harij Furlan ne bi niti vrat prestopil sodišča ali tožilstva ali česarkoli. Vi ste ga postavili na piedestal. Tisti, ki so odgovorni za milijardno pranje za teroriste tamle čez, v NLB – kje so danes? Glede na to, da je julij, da je petek, verjetno na svojih jahtah in jadrnicah po jadranskih marinah. Uživajo in zapravljajo denar davkoplačevalcev in denar, ki so ga prejeli iz provizij, zato da smo lahko sofinancirali teroriste. Vsi nagrajeni, nekateri finančno, drugi z bogatimi in dobro plačanimi funkcijami.
Najprej so se začele politične afere, na podlagi katerih je vedno zmagovala leva opcija, od Depale vasi naprej. Potem se vam je pa leta 2004 zalomilo, na oblast je prišla desnosredinska politična opcija, sicer ne v vsej polnosti, takrat so imele tri desne stranke 45 glasov, za večino je manjkal Desus, takrat s štirimi poslanci. In takrat je nekaj bilo treba potem storiti, da se leta 2008 glede na to, da je bilo stanje v državi dobro, je bilo treba nekaj narediti, da se ne bi mandat druge Janševe vlade potem ponovil. Seveda se je začelo z novimi aferami, takrat afera Patria. Kdo je odgovarjal za to afero? Nihče. Vesna Pavlič Pivk je javno hvalila tisto sodnico, češ, »dobro, da si si upala, dobro da si to naredila«. Tako kot danes predsednik Vlade reče ministrici za socialo, naredila si sicer nezakonito, ampak bravo, čestitke za pogum. Se pravi, pogum, ki je v nasprotju z ustavo, z zakoni, s človekovimi pravicami. Ampak takšen pogum se očitno nagrajuje.
Naslednje. Predčasne volitve, ki so bile leta 2014, takrat so uporabili to gnilo pravosodje celo za to, da so zaprli vodjo opozicije. Tri tedne pred parlamentarnimi volitvami na podlagi neke zaigrane, zlagane afere zaprejo predsednika največje stranke v Sloveniji. Težko kdo to razume, ko se pogovarjam s kolegi v tujini. Ampak če ne razume vseh ozadij, predvsem pa stanje v slovenskem pravosodju, mu – logično – ne more biti jasno. Ker je ta kombinacija politične likvidacije s sodelovanjem policije, tožilstva in sodne veje oblasti, predvsem pa tudi ob podpori do levice nekritičnih medijev, uspešna, se to ponavlja iz dneva v dan, meseca v meseca, iz leta v leto.
Naslednji tak primer je bil mariborski župan Franc Kangler, župan, ki ni bil leve politične opcije, župan drugega največjega mesta in zaradi tega ga je bilo treba politično onemogočiti. Vmes je bilo še veliko takšnih političnih likvidacij županov, ministrov, poslancev. Takrat je šlo za glasovanje o RTV zakonu, Andrej Magajna, takrat poslanec Socialnih demokratov, ni podpiral tega zakona. Kaj se mu je zgodilo? Naenkrat policija vdre k njemu domov, mu vzame računalnike, trde diske, ga obtoži, da je imel pedofilske filme, fotografije mladih deklic in tako naprej. In kaj se zgodi? Policija izgubi diske! Diskov ni, izgubijo dokaze! Skratka, človeka so politično uničili. Verjetno, kadar gre po ulici, kdo reče, poglej, to je pa ta pedofil. Nikoli nič kriv, nikoli nič obsojen, ampak on je v luči marsikaterega državljana pedofil zato, ker je tako rekla skorumpirana slovenska policija. Potem so pa diske izgubili – izgubili v narekovajih. Nekdo jih je pospravil v predal ali jih pa nesel k sebi domov. In tako se to dogaja iz dneva v dan.
Za navedeno likvidacijo mariborskega župana so potrebovali kriminalistično policijo v Mariboru, zanesljivega tožilca v Mariboru, enega preiskovalnega sodnika v Mariboru in postopke preiskave z najhujšimi posegi v ustavno zagotovljene pravice. Razumel bi, če bi Franc Kangler koga ubil ali napeljeval k umoru, da bi uporabili najhujše oblike prikritih preiskovalnih ukrepov, ampak ne, hvala bogu tega on ni naredil, ampak so te najhujše oblike prikritih preiskovalnih ukrepov uporabili zato, da bi lahko sprožili preiskave, prisluškovanje, sledenje – spomnite se tiste znamenite ptičje hišice – in z drugimi razpoložljivimi oblikami sta policija in tožilec sestavila 23 kazenskih ovadb zoper župana in točno določeni preiskovalni sodnik je predlagal ukrepe. Potem ko je eden od tožilcev, ki je Franca Kanglerja nehal preganjati, prišel na KNOVS, je rekel: »S tistim trenutkom, ko sem Franca Kanglerja nehal preganjati, se je za mene začela kalvarija: s strani kolegov tožilcev, s strani sodnikov, s strani medijev, s strani Sove.« To se dogaja!
Žirovnik, Janez Žirovnik, prišla je odredba na Telekom Slovenije, podpisan Janez Žirovnik. Kaj se je potem zgodilo? Hvala bogu je Telekom Slovenije ta dokument skopiral, da so imeli dokaz, klicali so, da naj pošljejo nazaj to odredbo, ker bodo gor napisali še nekaj dodatnih telefonskih številk in to poslali nazaj. Ampak pisalo je Janez Žirovnik, ni pa bil podpisan Janez Žirovnik! Se pravi, na ta način, če nekoga od nas preiskujejo, nek sodnik pošlje zahtevo za izpis telefonskih pogovorov na Telekom Slovenije, ko on to pošlje, se pa tam neka banda zadaj odloči, da bo poklicala na Telekom, da to nazaj pošljejo, bodo še nekaj številk dopisali. Si predstavljate, da bi preiskovali, recimo, Tino Heferle, potem pa še pokličejo, pošljejo nazaj pa rečejo, dajmo že Jožeta Lenarta gor pa Lidijo Divjak Mirnik, pa še koga? Ne vem, če bi Tina to mirno gledala, tudi tisti, ki so jih dali dodatno, verjetno ne bi mirno tega gledali. Ampak to se dogaja. Seveda pa, ker se ne dogaja vam, se naj to še naprej dogaja. Ker se to dogaja Francu Kanglerju, ki je predstavnik desne politične opcije, hvala bogu, da se to dogaja, sploh pa, ker je nevarno, da bi se še kdaj vrnil v politiko, kot je dejal tam nek pokvarjen sodnik, da ga je treba zato obsoditi na več kot šest mesecev, ker je nevarno, da bi se še kdaj vrnil v politiko; se pravi, na sedem mesecev. Ker če je do šest, mu mandat ostane, sedem je pa že preveč. In vi pričakujete, da bomo mi tiho, da ne bomo preiskovali gnilobe, skorumpiranosti, neprofesionalnosti in političnosti tega pravosodnega sistema, ki si ne zasluži naziva pravosodni sistem?! Vse tiste sodnike in pa tožilce, ki pa si upajo povzdigniti glas in povedati, kaj je narobe, se pa potem medijsko in tudi drugače preganja.
Spomnite se, na primer, sodnika Radoniča. Če bi bilo še več takih sodnikov, verjamem, da bi se to pravosodje izčistilo. In potem ko pade 20 kazenskih ovadb, policija reče, da, žal, za obsodilno sodbo smo zbrali premalo dokazov, kljub temu da so te dokaze iskali z vsemi razpoložljivimi sredstvi – to se pravi, s tistimi, ki sem jih že omenil, z najstrožjimi prikritimi preiskovalnimi ukrepi, človeka in njegovo zasebnost popolnoma razgalijo, posnetki njegovih prisluhov so pred glavno obravnavo sodišča predvajali po medijih, mariborski študentje, dijaki, vsi o tem govorijo – ampak ne. Torej, cilj je že dosežen. To je tisti del politične likvidacije, ki ji verjetno potem sledi še kakšna druga, saj to je Milan Kučan govoril tam v Novi Gorici na neki okrogli mizi. In kaj je bistveno: za zlorabo teh institucij pa v Republiki Sloveniji nihče ne odgovarja. Nihče. Človekove pravice se kršijo iz dneva v dan, nihče pa za to ne odgovarja. Pri nas bi morali sprejeti osebno odgovornost sodnikov. Če nekaj zašuštra, bo iz lastne plače dajal denar; še iz penzije nemški sodniki plačujejo do smrti. Potem bi pa malo premislili. Ja, ga bom obsodil, saj če pa nisem imel prav, bodo pa ga že višje instance oprostile. Ne gre na ta način! Edino sodišče pri nas, ki je kolikor toliko zanesljivo, je ustavno. Kar je pod njim – katastrofa!
Ne gre zaupati slovenskim sodiščem, ne gre zaupati slovenskemu pravosodju ne samo zaradi političnih primerov, ampak zaradi primerov državljank in državljanov, ki se dnevno soočajo z bizarnostmi in s krivicami, ki jih delijo slovenska sodišča, slovenski sodniki. Tudi tožilci – spomnite se, recimo, primera Roberta Fojkarja. Dokler ni zagrozil, da se bo zažgal pred parlamentom, se ni nič zgodilo. In kje je tista tožilka? Še kar vedri na tožilstvu. Povejte mi, kaj za boga še vedno dela na tožilstvu Blanka Žgajnar? Nesposobna do obisti! Ampak ona še kar tam preganja tiste, ki ne ustrezajo politični levici, tisti, ki pa so bodisi predstavniki politične levice ali pa z njo povezani, pa jih preganja tako, da potem v okviru procesa nekaj pade – Janković, Balkanski bojevnik … Skratka, tožilka, ki lahko dela, kar želi, tožilka, ki dela po naročilu – očitno – politike, pa je še kar tam. Če bi bili mi normalna pravna država, Blanka Žgajnar ne bi bila tožilka, ker je v sramoto tožilstvu. Ker je v sramoto tožilstvu. In potem reče državni tožilec v primeru Franca Kanglerja, da z naše strani je bil podan predlog in sodišče je po tehtanju dokazov izdalo sodno odredbo, ob dejstvu, da sta morala za tovrstni poseg imeti policija in tožilstvo zadosten trden dokaz, da že obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je ta oseba izvršila očitano kaznivo dejanje. Ta standard pa pač za politične likvidacije ne šteje. Vemo, da zoper odredbo preiskovalnega sodnika ni pritožbe in če se na podlagi neke odredbe, s katero se izvajajo prikriti preiskovalni ukrepi, začne kazenski postopek, potem ima prizadeti šele v kazenskem postopku možnost izpodbijati to odredbo in nič prej. Če so podatki seveda bili pridobljeni na nezakonit način, če so bili nesorazmerni ali pa če bi se v postopku moral izločiti preiskovalni sodnik. In kdo je ta preiskovalni sodnik? Kdo je Janez Žirovnik? Ja, bil je na Sovi v času, ko je bil Franc Kangler član KNOVS-a. Imela sta kar hude spore znotraj in seveda se mu je maščeval. Prvič, ker ga je nadzoroval, ker se nista razumela, ker mu je delal Kangler probleme, in pa drugič, ker pač Janez Žirovnik je pripadnik leve politične opcije, ki tudi deluje v skladu z navodili leve politične opcije. In za nezakonito delovanje nihče ne odgovarja, če pa se nato potem v dolgotrajnih sodnih postopkih iz same vsebine ugotovi, da je odločitev nezakonita ali nestrokovna, pa seveda je vsebina bila sprejeta, se nihče ne vpraša, zakaj je bilo to storjeno oziroma zakaj je nekdo to storil.
Še veliko je takih primerov in s takšnimi primeri se bo ukvarjala ta preiskovalna komisija. Verjamem, da vam gre za nohte, ker branite ta sprevržen pravosodni sistem, ampak enkrat je treba reči, da je temu konec. Niso sodniki in tožilci nad ustavo, nad parlamentom, nad bogom, če želite. Nihče ni nad ustavo, razen boga. Pri nas si sodniki in tožilci očitno mislijo, da so. In parlament – ne boste mi govorili o nepolitičnosti, ker je parlament tisti, ki imenuje sodnike. Dokler bo temu tako, če bom jaz glasoval za sodnika, potem ga imam tudi pravico kaj vprašati. Zakaj niso obravnave javne? Zakaj se skrivajo pred ljudmi? Kako sodijo v imenu ljudstva, če pa jih ljudstvo ne pozna? Ko bodo pred lastnim pragom pometli, takrat jih bomo začeli spoštovati! Dokler pa ne bodo, jim bomo pa mi pometali ta prag, s to preiskovalno komisijo! Čas je, da se ta preiskovalna komisija ustanovi in da vsi ti sodniki in tožilci, ki kršijo človekove pravice, dobijo mesto na stolu pred preiskovalno komisijo, da jih slovenska javnost končno enkrat vidi in da slovenski državljanke in državljani vidijo, kakšne ljudi plačujejo iz državnega proračuna.
Upamo, da bo ta komisija dosegla dva cilja, vsaj osebno to upam. Prvič, da se razkrije vso bedo in kdo je za to bedo kriv v slovenskem pravosodju, in pa drugič, da bo ta komisija in dognanje te komisije – sama zaslišanja -– v poduk vsem tistim tožilcem in sodnikom, ki bi si v prihodnje želeli privoščiti kaj podobnega. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Kot predzadnja na listi razpravljavcev ima besedo gospa Alenka Jeraj, pripravi pa naj se mag. Dejan Kaloh.
Izvolite.

ALENKA JERAJ (PS SDS): Hvala za besedo, lep pozdrav vsem!
Dejstvo je, da imamo s sodstvom v tej državi težave, če to priznamo ali ne. Ne rečem, da veliko sodnikov ne dela v redu in zato je še bolj krivično do teh, da padejo v neko čudno luč, zato ker se nam dogajajo različne anomalije. Nekateri delajo v redu in tem vsa zahvala za njihovo delo, ampak v zadnjih letih smo s strani sodstva priča mnogim čudnim postopkom in odločitvam in več kot očitno je, da nekaj ne teče v redu. Imamo ogromno sodb, ki so padle, in zelo odmevne sodbe. Omenjena je že bila Patria, primer Novič, primer Balkanski bojevnik, danih je bilo kup ovadb v zdravstvu – zgodi se nič; ovadbe, preiskovalna komisija na temo bank – zgodi se nič, kljub mnogim dokazom. Tudi sama sem vodila preiskovalno komisijo, ki se je ukvarjala z županom Jankovićem, posredovali ogromno dokazov na Nacionalni preiskovalni urad – se ne zgodi nič oziroma še huje. V enem primeru, ko ima tožilstvo prisluhe in dokaz, da je gospod Janković zahteval spolne usluge v zameno za zaposlitev, ta država te dokaze uniči, obsodi pa nekoga, za katerega pa nima nobenega dokaza. Torej, več kot očitno stvari ne funkcionirajo in že državljani več ne verjamejo v sodstvo.
¸ Imamo največ sodnikov na prebivalca, obenem največ zaostankov, ki jih sicer nekako odpravljajo. Če bi ljudje ob tem umirali, tako kot v čakalnih vrstah, bi mogoče malo bolj intenzivno to odpravljali, ker pač sodni postopki, če trajajo leta in leta – smo se nekako s tem že sprijaznili. Torej, največ sodnikov na prebivalca, največ zaostankov, prvi smo po kršitvah človekovih pravic. Ko ljudje iščejo pravico, hvala bogu, da je nad nami Evropska unija oziroma Sodišče za človekove pravice, sicer bi nekateri še vedno živeli v iluziji, da pri nas vse teče lepo in tako kot je treba. K sreči se sedaj ljudje odločajo, potem ko ne dosežejo pravice tukaj, za pritožbo na Sodišče za človekove pravice in to tudi dobijo.
Torej, Slovenija – prva po kršitvah človekovih pravic, sojenje v nerazumnem roku, krivične sodbe in potem se zadeva vrne v Slovenijo in država, torej vsi davkoplačevalci, plačujemo odškodnine za slabe odločitve naših sodnikov. Zvoniti bi morali vsi alarmi in morali bi se potruditi, da odpravimo anomalije. Ne bom tako, kot moj kolega Žan, ki pravi, da je vse zanič. Ni, kajne, najbrž v sodstvu. Ampak, če so problemi in če neke stvari ne funkcionirajo, nam ne koristi, da to pometamo pod preprogo, ampak bo koristilo samo, če bomo take stvari popravljali in izločali tiste, ki delajo slabo.
Še en primer v zadnjem času – skladiščnik Uroš Smiljić, ki je poskrbel, da so ljudje preskakovali čakalne vrste v zameno za 20 tisoč evrov, dokazano, da je ta denar prejel, obsojen, ampak sodišče odredi, da ga mora Klinični center sprejeti nazaj v službo. Pa saj se nam vsi smejijo! Kako lahko sodnik nekoga, ki ga je obtožil, obsodil za korupcijo, istočasno reče, da ga mora Klinični center nazaj sprejeti v službo? Namesto da bi človek sedel v zaporu, bo zdaj šel nazaj v službo, pač recimo, da ne bo več jemal od ljudi denar za preskakovanje vrst – ampak halo! Pa kakšna država smo mi? Kolegica Anja je povedala primer sodnikov, ki so bili na pikniku SD. Eden od sodnikov je povedal, da to hodi že 20 let, torej najbrž drži, kar je povedal kolega Mahnič, da se v sodstvu ni spremenilo veliko, imamo tudi fotografije sodnice, ki pleše in se veseli s pionirsko kapico oziroma v pionirski opremi in s kapico z rdečo zvezdo, celo predsednica mislim, da je sodišča. In potem se sprašujemo, kaj se nam v sodstvu dogaja, in spet po krivici obsojamo tudi tiste, ki delajo v sodstvu dobro.
Zato ena preiskovalna komisija, ki bi osvetlila en primer, kjer z veliko dokazi lahko že danes vidimo, da je res šlo za politični pregon, ne pa za dejansko očitana kazniva dejanja in tako naprej, praktično vsi postopki ali pa večina njih so že padli, nek tak preizkusni kamen, do koliko zdržimo in koliko bo šlo. Zato podpiram zahtevo za odreditev parlamentarne preiskave, tudi mnenja Zakonodajno-pravne službe ne razumem tako kot nekateri od vas. Zakonodajno-pravna služba je v določenih stvareh rekla, da mora biti bolj zamejeno oziroma bolj določeno, kaj se bo preiskovalo, ni pa rekla, da tega ne smemo narediti, torej ustanoviti preiskovalno komisijo za ta primer.
Torej bom glasovala za to. Želim si predvsem, da se tudi znotraj sodstva nekatere stvari spremenijo in zgodijo. Saj mislim, da se dogaja. Ampak, zakaj se dogaja? Zato, ker se 10 let že malo drugače pogovarjamo o našem sodstvu, ker se pogovarjamo o rezultatih, ker se pogovarjamo o statistikah, ki sem jih naštela prej – torej, prvi po kršitvah. 10 let nazaj, ko sem bila prvič izvoljena v Državni zbor, 14 let nazaj, smo vsakič slišali, da se o sodstvu ne sme govoriti, da se ne sme komentirati in tako naprej. Hvala bogu smo od takrat že precej napredovali in se zdaj sme o tem govoriti, tako kot se lahko kritizira tudi vse druge v tej državi, ki svoje službe ne opravljajo dobro. Smo pa še daleč od tega, da bi lahko učinkovito nadzorovali tudi sodstvo, ena od možnosti so javne obravnave in tako naprej. Kar precej takih predlogov smo v Poslanski skupini SD že dali, pa niso bili sprejeti, zato se danes pogovarjamo o preiskovalni komisiji, ki jo predlaga Državni svet, in jaz ta predlog podpiram.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Še kot zadnji dobi besedo mag. Dejan Kaloh.
Izvolite.

MAG. DEJAN KALOH (PS SDS): Podpredsednica, hvala lepa za besedo.
V samem stališču, pa tudi kolegi so bolj ali manj povedali vse; o nujnosti same preiskave, o tem, da se te kršitve še enkrat obelodanijo, tudi tukaj v Državnem zboru. Zdaj bi pa rad podal nekaj odzivov na prejšnje razpravljavce, predvsem iz koalicijske stranke, da ne bo narobe razumljeno. Ta dikcija »Franc Kangler in drugi« – večkrat je bilo rečeno, kje so pa drugi. Državni svetnik pa tudi jaz sem povedal, da tekom trajanja parlamentarne preiskave je možnost širiti predmet in obseg tudi na druge primere. Zato, dragi moji koalicijski poslanci, brez bojazni. Takšni primeri se bodo gotovo še detektirali in jih bomo vključili v parlamentarno preiskavo, kajti ti primeri so indikator, da se je slovenska politika dejansko vmešavala v postopke pa najsi gre za postopke v predkazenskih zadevah, na samem tožilstvu in pa na sodiščih. Tudi jaz sem zaznal na nek način neko nelagodje, mora biti celo neko paniko iz vrst na desni strani. Saj mi smo se danes s to zahtevo Državnega sveta zgolj seznanili, ne bomo niti glasovali, tako da ne vem, zakaj taka panika. Verjetno je res na mestu tisti rek, da ko stopiš mački na rep, zacvili. Če hodiš kot sodnik na razne čajanke k opciji, ki še vedno na teh svojih piknikih nosi simbole bivšega totalitarnega režima, je jasno, da je potem čutiti neko nelagodje.
Bi pa rad poudaril, danes je bilo res največ govora o nekdanjem županu Maribora Francu Kanglerju, ampak jaz bi se ravno tako postavil za razčiščenje zadev, tudi če bi šlo morebiti za bivšega župana Selnice ob Dravi gospoda Jurija Lepa, ki ga danes ni oziroma zdaj ga ni tukaj, če bi šlo za bivšo podžupanjo Pirana gospo Meiro Hot; za vsakega od teh, ki bi začutil oziroma kjer bi bili indici jasni, da je šlo za kršitve človekovih pravic. Tako ni to samo Kangler tisti, ki nekako spada v to desno politično sfero, tudi za druge bi se postavil, če bi začutil, da je temu tako, da je treba vključiti te primere v komisijo.
Zakaj ravno ta naš Maribor, ta naš Maribor? Analiza, raziskava dveh pravnikov, Jurija Toplaka in Andraža Terška, je pokazala, da je ravno področje mariborskih sodišč v primerjavi z nacionalno ravnjo nekako podvrženo nadpovprečnemu kršenju človekovih pravic. Zakaj je zdaj temu tako? Morebiti tudi zaradi tega, kar izpostavlja kolegica Jeraj, da se še vedno določeni sodniki radi kitijo s totalitarnimi simboli. In, pazite! Študija je pokazala, da je verjetnost kršenja človekovih pravic na mariborskih sodiščih 40 % večja kot v prestolnici Ljubljani. Se pravi, ta naša mariborska sodišča so na nek način kontaminirana z neko mentaliteto, ki nikakor ne sodi v ta demokratični ustroj Slovenije. Dovolite še, da spomnim na primer Borisa Popoviča, ki ga je omenjala parlamentarna preiskava iz leta 2005. Kakor hitro je Boris Popovič zmagal na volitvah leta 2002 in ko je bila tista tradicionalna rdeča trdnjava poražena, takoj so se začeli raznorazni postopki; od inšpekcijskih, upravnih, sodnih in tako dalje. Tam se je seveda politika nedvoumno vmešala. Celo bivši predsednik Milan Kučan, verjeli ali ne, je v izjavi 19. novembra 2006 za POP TV dejal. Izjavil je: »Protestiram pri organih pregona, da je nemogoče, da človek, ki je voljen za župana, toliko časa sedi v priporu in se nič ne zgodi.« Izjave gospoda Kučana v tem kontekstu seveda ni treba razumeti tako, da je on hotel gospodu Popoviču v tem smislu pomagati, da bi se hitreje zadeve procesirale, ampak verjetno, zakaj že ni šel iz pripora direktno v zapor. Če eden vidnejših, najvplivnejših politikov v državi, nekdanji vodja slovenske partije jasno, bi rekel, vstopi s svojo izjavo v neodvisno vejo oblasti, potem ni nič čudnega, da se te zadeve tudi dandanes dogajajo.
Na tej strani so tudi govorili o delitvi vej oblasti. Jasno je že osnovnošolcu, kako je državna ureditev pri nam ustrojena, na zakonodajno, sodno in izvršilno, in kot je bilo rečeno že pri predlagatelju, noben ne bo posegel v neke odprte postopke, saj to je jasno. Poleg tega, kot sem že sam dejal v stališču, 21 kazenskih zadev je pravnomočno končanih, ena pravdna zadeva je končana, se pravi, da tukaj ni niti pod razno govora, da se bo posegalo tja, kamor tudi ustavni okvir tega ne dovoljuje. Seveda pa poslanci pozabljajo, da poleg zakonodajne funkcije mi imamo tudi volilno funkcijo v Državnem zboru, imamo nadzorstveno funkcijo in da je poleg klasičnega instituta poslanskih vprašanj, interpelacije tudi parlamentarna preiskava eden izmed instrumentov, da preverjamo sporna početja izvršilne veje oblasti in drugih nosilcev javnih funkcij.
Omenja se tudi GRECO, kako je takoj dvignil svoj glas, da, sedaj bo pa institut parlamentarne preiskave zlorabljen. Ampak, poglejte, kdo je GRECO v Sloveniji? GRECO v Sloveniji je enačaj Drago Kos. Drago Kos je včasih celo načeloval tej mednarodni organizaciji za pregon korupcije, ampak hkrati je bil Drago Kos tudi tisti izvoznik afere Patria na Finsko, da se je od tam potem kot žogica vrnila nazaj v Slovenijo. Se pravi, sedaj GRECO ni ravno sedaj – kako bi rekel – v tem pogledu kritike parlamentarne preiskave pravi naslov. Pod drugi strani je pa GRECO tiho kot grob, ko gre za novelo tobačnega zakona, kjer je KPK že sprožil preiskavo zaradi suma nezakonitega vplivanja na ta zakonski predlog. Tukaj pa je GRECO tiho. Tukaj, ko imajo neke linke do svojih bivših predsednikov, tukaj pa takoj, zlasti ker je vključen tu politik iz desne politične sfere, pa je takoj že nevarnost posega v drugo vejo oblasti.
Dovolite mi … Poglejte, kaj imam v roki – knjigo Županov boj, ki je bila danes tudi s strani poslanca omenjena. Županov boj je napisal bivši kriminalist Zoran Šarič, mariborski kriminalist, ki je bil 25 let na tem področju, je napisal zelo natančno analizo vseh teh postopkov. Mene kot očeta otroka je najbolj nekako zabolelo, da že v zgodnji fazi vršenja pritiskov, teh nezakonitih pritiskov – v tem primeru govorimo o mariborski policiji. Poglejte stran 243, kaj so določeni mariborski kriminalisti delali, govori eden izmed tistih, ki so ga skušali instrumentalizirati proti Kanglerju: »V trenutku, ko sta mi pač na nek način kriminalista zagrozila, da v kolikor ne bom govoril resnice, ker sta razpolagala z nekimi drugimi podatki, za katere sam nisem vedel, da sploh so oziroma da so resnični, da pač ne govorim resnice, da sem lahko zaradi tega ovaden in potem tudi lahko grem v zapor in da pač – spomnim se samo tega primera, teh besed –, da lahko moj, pač da lahko vaš Jakob ostane eno leto brez očeta.« Se pravi, poglejte, niti mafija ne grozi na direkten način, da bo otrok ostal brez očeta, ali ga bodo pospravili za rešetke ali pa celo mogoče likvidirali. Poglejte, mariborski kriminalisti si dovolijo govoriti neki priči tam, da če ne bo povedala vse po resnici, kar je tako samo po sebi jasno, da je kaznivo dejanje, če ti svojo izpoved na sodišču potem prikrojiš, da pa eksplicitno mu dajo vedeti, da bo ostal brez očeta, ker bo v zaporu. To pa, poglejte, to pa so tisti bestialni pritiski, o katerih je govoril Zvjezdan Radonjić. Ta sodnik je, bi sedaj rekel, krepko zatresel ta slonokoščeni stolp in prav je, da se tudi s to parlamentarno preiskavo ta slonokoščeni stolp začne sesedati, da se potem na teh temeljih očiščenja, razkritja stvari, ki so za demokratičen ustroj Slovenije nedopustne, da se osvetlijo v pravi luči.
Mislim, da je ta četrta parlamentarna preiskava v tem sklicu več kot nujna, da se bo še marsikaj pokazalo, razkrilo. Če bo potem na podlagi izsledkov tega poročila tudi morebiti sprejeta dopolnjena zakonodaja, ki bo slovensko pravosodje postavila v boljšo luč, da bodo tudi državljani bolj zaupali, smo naredili ogromno. Ob končnem poročilu upam, da tisti, ki so sodelovali v tem političnem atentatu na bivšega mariborskega župana in še na kakšen primer, ki se bo tekom preiskave izkazal, da bodo, če so toliko v svoji duševni sferi pošteni, tudi te svoje napake priznali, organi pa, da jih bodo sankcionirani. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
S tem prehajamo v sklepni del razprave, v katerem dobi besedo še predstavnik predlagatelja gospod Marjan Maučec.
Izvolite.

MARJAN MAUČEC: Hvala za besedo.
Obnašal se bom tako, kot je današnji moj status tukaj. Nisem parlamentarec, ampak sem povabljen sem, zato ne bom tako sočen, ker nekateri so se skorajda malo igrali z nekimi pravljicami in basnimi na Državni svet, ki je dal to preiskavo. Verjetno veste, da je to druga preiskava v 27 letih, ki jo je Državni svet predlagal, potem mislim, da je treba vzeti ta podatek resno, da se s tem ne igramo, da je začuteno v Državnem svetu, da je nekaj narobe, da je treba ta svoj instrument, ki ga imamo na podlago 97. člena Ustave, aktivirati. To smo naredili in nič drugega. Tudi to, da nismo vsega napisali notri, ne drži. Ta beseda »drugi« – to pomeni vse. Franc Kangler sploh ni pomemben pri tej preiskavi, ker on je v vseh zadevah zmagal. On je zmagal. Prežive jel take in drugačne travme, družinske, zdravstvene, finančne, ampak to ni bistveno. Bistvo je, da se ugotovi politična odgovornost tistih, ki počnejo take zadeve. Da mi napišemo, na kakšen način pa kaj naj preiskovalna komisija počne? Pa saj pod takšen papir se ne bi podpisal! Ali naj napišem, da vi pojdite vozit avto, pa morate upoštevati prometne znake. Preiskovalna komisija ima pri sebi ustavo in zakonodajo in jo boste pač poslanci spoštovali. Saj ste imeli že več kot 10 preiskovalnih komisij in vaše pravne službe in vsi vedo, kako se temu streže. Tako boste tudi počeli.
Kje je pa bistvo problema? V tej besedi «drugi«! Ker pritiske na poslance, pa na medije vršijo tisti, ki zdaj ne vedo, kje so sodelovali pri drugih postopkih. Tisti politični veljaki, ki dejansko kradejo vaš ugled in ime, ki so delali pritiske na sodnike, tožilce, ki zdaj ne vedo, kateri postopki bodo uvedeni, in tisti slabo spijo in tisti delajo medijski linč pa degradacijo Državnega sveta in nekateri poslanci tudi na to pristanejo. Naj samo tako, iz prve roke povem; vsi, ki so se ukvarjali z Državnim svetom, od Viranta, Golobiča, se jim je potem zgodilo, da niso več prišli v ta prostor in ne morejo v ta prostor, ker niso več izvoljeni. Ker vsak se mora ukvarjati v državi s tistim, za kar je pristojen in v tem je vsa poanta. In hvala bogu, spregovorili so tožilci in sodniki, ampak to je rekla-kazala. Ko bo tožilec ali sodnik spregovoril, da je imel politični pritisk pred vašo preiskovalno komisijo, je to procesne narave in to bo naredilo to državo spet demokratično, predvsem bo pa vam vrnilo oblast. Ker vi ste tisti, ki ste izvoljeni od ljudstva, vi ste najvišji organ; vi imate moč nad vsem, ki jo seveda morate pravilno uporabljati, če ne, potem pač na volitvah izgubite. Drugi se pa pač lahko s tem igrajo. Zato je treba tistim, ki delajo iz ozadja, vzeti maske dol. Vsem ne bo to uspelo narediti, ampak tudi tistim, ki jim boste to uspeli – te maske morate pospraviti, ker če ne, pridejo drugi pa dajo te maske gor. Naj pridejo na volitve, naj zmagajo na volitvah in potem naj vladajo temu ljudstvu, ne iz ozadja.
Ti tožilci, ti sodniki so v velikih težavah, ker imajo neke pritiske, imajo neko preteklost in nekdo z njimi manipulira in to morate vi ugotoviti. Vsega ne boste morali ugotoviti, ker je iluzorno, ampak bo pa čisto dovolj, da bo prišlo na dan in boste nekateri tudi verjetno ustrašili in oblast bo prišla spet k ljudstvu, se pravi, vam kot izbrancem, in na ta način bomo vrnili ugled politiki, ker politika mora biti prvo ime države, ne pa tam nekje. Prvo, politik mora biti največ vreden, potem pa kmet pa tako naprej vsi drugi, ki se lahko naučijo. Ker politike se ne moreš naučiti, ne moreš. Pa kmetovanja se ne moreš naučiti. To je poslanstvo. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Vsi prijavljeni razpravljavci, ki ste to želeli, ste dobili besedo. Ker pa je čas, določen za razpravo še ostal, sprašujem, ali želite na podlagi 71. člena Poslovnika Državnega zbora še razpravljati. Ker vidim, da ni interesa, zaključujem razpravo.
Na podlagi drugega odstavka 4. člena Poslovnika o parlamentarni preiskavi Državni zbor o odreditvi parlamentarne preiskave ne glasuje, zato ugotavljam, da je Državni zbor odredil Parlamentarno preiskavo za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki naj bi sodelovali pri pripravi in izvedbi političnega in kazenskega pregona zoper nekdanjega župana Mestne občine Maribor in člana Državnega sveta Republike Slovenije Franca Kanglerja in drugih, zaradi suma, da so bile v postopkih zoper nekdanjega župana Mestne občine Maribor in člana Državnega sveta Republike Slovenije Franca Kanglerja in drugih huje kršene in nedopustno zlorabljene določbe Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ustave Republike Slovenije, Zakona o kazenskem postopku, Kazenskega zakonika ter Zakona o državnem svetu, in ugotovitev domnevnega nezakonitega upravljanja in vodenja določenih evidenc policije.
Vsebina zahtevka parlamentarne preiskave je opredeljena v zahtevi Državnega sveta z dne 12. junija 2019 in v aktu o odreditvi parlamentarne preiskave z dne 8. julija 2019, ki ste ju prejeli. Parlamentarna preiskava je s tem odrejena.
Mandatno-volilno komisijo Državnega zbora s tem v zvezi prosim, da pripravi predlog sklepa o sestavi in imenovanju preiskovalne komisije v skladu z vsebino odrejene parlamentarne preiskave in ga čim prej posreduje v odločitev Državnemu zboru.

S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 8. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH ZAKONA O LEKARNIŠKI DEJAVNOSTI.
Predlog zakona sta v obravnavo zboru predložila poslanca Jani Möderndorfer in mag. Branislav Rajić. Predlog zakona je na 3. seji 26. junija 2019 kot matično delovno telo obravnaval Odbor za zdravstvo. Ker po končani razpravi odbor členov predloga zakona ni sprejel, je bila druga obravnava predloga zakona na seji delovnega telesa končana.
Prehajamo torej na predstavitev stališč poslanskih skupin.
Kot prva dobi besedo gospa Nada Brinovšek v imenu Poslanske skupine SDS.
Izvolite.

NADA BRINOVŠEK (PS SDS): Dober dan vsem skupaj!
Predlog za spremembo Zakona o lekarniški dejavnosti, s katero so bile predlagane spremembe pravne ureditve galenskih zdravil in odprava zdajšnje prepovedi vertikalnih povezav lekarn z veletrgovci, sta predlagala le dva poslanca iz vrst koalicijske Stranke modernega centra. Veljavni zakon namreč določa, da se galensko zdravilo lahko izdela le v primeru, če na trgu ni industrijskega zdravila z enako učinkovitostjo, predlagatelja pa sta mnenja, da je ta določba zakona povsem nesmotrna in pa neustavna.
Druga sprememba pa se nanaša na sedanjo prepoved vertikalnih povezav v verigi zdravil. Po veljavnem zakonu lekarne, veletrgovci z zdravili in tudi proizvajalci zdravil med seboj ne smejo biti kakorkoli povezani. Zakon o lekarniški dejavnosti iz leta 2016 določa, da konec letošnjega leta poteče prehodno obdobje, v katerem bi morale lekarne uresničiti vertikalno prepoved, to pomeni, prodati svoje veletrgovce z zdravili – seveda, če jih imajo –, jih ukiniti ali pa korenito spremeniti njihovo dejavnost. Poudariti želim, da je bila taka določba členov v zakonu sprejeta v prejšnjem mandatu, katere člana koalicije sta bila tudi predlagatelja te spremembe.
Veljavni Zakon o lekarniški dejavnosti je ravno v tem trenutku zaradi številnih določb v postopku ocene ustavnosti pred Ustavnim sodiščem in v Slovenski demokratski strani smo prepričani, da pred odločitvijo Ustavnega sodišča nikakor ni čas za kakršnekoli spremembe. Predlogu sprememb je nasprotovalo Ministrstvo za zdravje, Državni svet, Javna agencija Republike Slovenije za zdravila, Lekarniška zbornica in ne nazadnje tudi koalicija, iz vrst katere predlagatelja prihajata.
Ob tem se nam lahko nehote zastavi vprašanje, v čigavem interesu sta podpisnika za spremembo zakona podala to zahtevo, morda v interesu dveh slovenskih veletrgovcev z zdravili, na katera vpliva veljavni zakon. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Mag. Bojana Muršič bo predstavila stališče Poslanske skupine SD.
Izvolite.

MAG. BOJANA MURŠIČ (PS SD): Hvala lepa za besedo, podpredsednica.
¸ Zakon o lekarniški dejavnosti, kot ga poznamo danes, je bil sprejet leta 2016 in govori, da je namen lekarniške dejavnosti zagotavljanje kakovostne in učinkovite preskrbe z zdravili in drugimi izdelki za podporo in ohranitev zdravja ter svetovanja glede njihove varne, pravilne in učinkovite uporabe tako pacientom in zdravstvenim delavcem. Po mnenju predlagateljev naj bi se pri trenutno veljavnem zakonu pojavile nekatere težave, ker naj bi bile nekatere določbe neustavne in neustrezne, kar bi lahko pripeljalo po njihovem mnenju do velikih škod. Predlagatelja domnevno neustavnost zakona rešujeta na način, da se: prvič, odpravi neenakopraven položaj galenskih zdravil, in drugič, da se odpravi prepoved tako imenovanih vertikalnih povezav. Osnovni namen in pomen galenskih zdravil je dopolnjevanje nabora industrijsko proizvedenih zdravil v Republiki Sloveniji, kadar za to obstaja utemeljena potreba. S strani stroke je jasno, da galenska zdravila niso in ne morejo biti nadomestilo zdravilom, ki so industrijsko proizvedena. Galenska zdravila so zdravila, ki so potrebna določenim bolnikom, industrija pa jih ne izdeluje ali trži v Republiki Sloveniji. Bolniki morajo po mnenju stroke najprej imeti možnost dostopa do industrijsko izdelanih zdravil, ki v primerjavi z galenskimi izdelki izpolnjujejo višjo raven zahtev kakovosti, in šele ko ni na trgu primerljivih industrijskih zdravil, lahko bolniki dostopajo do galensko izdelanih zdravil. Ukinitev prepovedi vertikalnih povezav, ki so opredeljene v 26. členu Zakona o lekarniški dejavnosti, bi lahko po mnenju stroke, ministrstva ter Vlade povzročilo veliko negativnih posledic na mrežo javnih lekarn. Vsi omenjeni akterji nasprotujejo ukinitvi prepovedi vertikalnih povezav in opozarjajo, da bi v primeru ukinitve teh povezav prišlo do ogrožanja strokovne neodvisnosti farmacevtskih delavcev in ekonomskega vpliva na strokovne odločitve farmacevtov. Če pogledamo naše sosednje države, tudi ugotovimo, da imata tako Avstrija kot tudi Nemčija uveljavljeno prepoved vertikalnih povezav, države vzhodne Evrope pa postopoma prepoved vertikalnih povezav uvajajo nazaj, saj so prišle do ugotovitev, da se jim sistem ruši in podira.
V Poslanski skupin Socialnih demokratov menimo, da je treba ohranjati in zagotavljati javno mrežo lekarn, ki bodo našim državljankam in državljanom nudile dostopna in kakovostna zdravila ter tudi svetovanje. Zavedamo pa se, da lahko prihaja do določenih težav pri izvajanju zakona, a smo mnenje, da se je novele lekarniškega zakona treba lotiti širše in bolj poglobljeno, zato predlagamo, da se morebitne ugotovljene težave in neskladja odpravijo, ampak ta odprava mora biti opravljena na način, da bo v oblikovanje vsebine zakona vključena vsa zainteresirana javnost ter stroka in da bomo na koncu prišli do zakonske materije, ki ne bo povzročala neskladij in bo zagotavljala našim državljankam in državljanom kakovostno in javno dostopno mrežo lekarn, ki bodo nudile kakovostna in dostopna zdravila. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Levica bo predstavil gospod Miha Kordiš.
Izvolite.

MIHA KORDIŠ (PS Levica): Hvala za besedo.
Poslanca Möderndorfer in Rajić sta z novelo predlagala, da se iz Zakona o lekarniški dejavnosti briše prepoved vertikalnih povezav v smeri lekarna–veletrgovec. Dejstvo je, da bi od takšne novele nekateri imeli neposredno korist, prav tako je dejstvo, da bo korist zdaj, ko se bo ohranili obstoječe stanje, imel nekdo drug. Prodalo se bo veletrgovce v javni lasti, trg pa si bodo podredili privatniki.
V Levici smo predlagali amandma, ki bi vertikalne povezave dovolili za javne lekarniške zavode, s čimer bi ohranili nek minimalen nadzor nad dogajanjem in javne grosiste v občinski lasti. Ta amandma ste povozili; seveda ni bil popoln, je pa nakazoval smer možne rešitve zatečene situacije. In kakšna je ta situacija? Za kaj v resnici gre? Gre za zdravila in gre za denar, za milijardno farmacevtsko industrijo, ki je stroške produkcije zdravila zbila na absurdno nizko raven, obenem pa beleži rekordne profite, primerljive zgolj s profiti bank – cena produkcije zdravil znaša 8 % njihove prodajne cene. In gre za industrijo, ki rezultate analiz in raziskav, ki jim niso po godu, pokoplje in zakrije; za industrijo, ki testiranja zdravil in študije naroči in plača podobno kot pri tobaku, saj sami veste. Gre za industrijo, ki že 30 let ni razvila novega antibiotika, saj so v 80-ih letih enostavno prenehali z raziskavami na tem področju – ne zato, ker to ne bi bilo potrebno, ampak zato, ker se jim preprosto ni izplačalo. Antibiotike ljudje jemljejo po dva tedna, ne pa neprestano. In ja, zato antibiotiki za kapitalizem niso zanimivi, ker za razliko od trga, dejansko učinkujejo.
Dalje, gre za industrijo, katere predstavniki se srečujejo na letnih konferencah, kjer se dogovarjajo, kako bodo pristopali do zdravnikov in vplivali na njihove odločitve. Vstopnice na te konference stanejo tudi po 4 tisoč evrov. In ne nazadnje, gre za industrijo, ki targetira in kupuje zdravnike. Krka je slovenskim zdravnikom in zdravniškim organizacijam lani namenila skoraj milijon evrov, Lek in Novartis pa kar 2,2 milijona evrov. S tem ne kupujejo raziskav, ne kupujejo razvoja – kupujejo zdravnike in to, kaj ti zdravniki podpisujejo, in s tem razbijajo zdravniško neodvisnost, zbijajo kakovost zdravstvene oskrbe in onemogočajo univerzalno in solidarno zdravstveno politiko, ker je takšna pač logika kapitala, profita in konkurence.
Pri tem zakonu torej niti ne gre toliko za poslanca Möderndorferja in njegove prijatelje, niti ne gre za Mestno občino Ljubljana, za Farmadent, Salus ali za lekadole. V končni fazi niti ne gre toliko za vertikalne integracije; gre za vse to skupaj. Imamo panogo, kjer je znanja in možnosti za razvoj, reprodukcijo in distribucijo v skladu z zdravstvenimi potrebami prebivalstva več kot dovolj, za panogo, ki je ključna za javno zdravje. Gre za to, da bi morali celotno farmacevtsko dejavnost izvzeti iz trga in jo umestiti med storitve splošnega pomena ter voditi v skladu s potrebami. S tem bi nekaj storili za javno zdravje, za univerzalnost in pokritost javnega zdravja, a s tem bi kapitalistom odvzeli trg in odvzeli bi jim profite, tega pa liberalna politika noče, zato se skriva za meščansko pravno formo, za mednarodnimi pogodbami in obvezami in zato preplašeno grozi z evropskim sodiščem ter sankcijami.
Farmacevtsko industrijo je treba v celoti podružbiti, saj bo le tako lahko služila potrebam vseh v naši družbi. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine SAB bo predstavil gospod Vojko Starović.
Izvolite.

VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Hvala za besedo, predsedujoča. Spoštovani!
Lekarniška dejavnost je javna služba in del zdravstvene dejavnosti. V prvi vrsti je njen poglaviten namen varovanje javnega zdravja in ustrezna preskrba z zdravili, medicinskimi pripomočki in izdelki za varovanje zdravja. Prav tako farmacevti aktivno opravljajo tudi strokovne in svetovalne storitve za paciente. To prispeva k večji varnosti bolnikov, zmanjšanju zdravstvenih zapletov in nižjim stroškom zdravljenja. Ne glede na to, ali se lekarniška dejavnost izvaja v okviru javnega zavoda ali podelitve koncesije zasebniku, gre za visoko regulirano dejavnost tako v Sloveniji kot v Evropski uniji in prav zaradi visoke stopnje regulacije obstaja verjetnost, da je konkurenca med lekarnami nižja in s tem tudi cene višje.
V Sloveniji lekarniško dejavnost na primarni ravni opravlja 24 javnih lekarniških zavodov, ki skupaj štejejo 338 organizacijskih enot. Po trenutni zakonodaji izvajalci lekarniške dejavnosti posredno ali neposredno ne smejo ustanavljati ali voditi pravnih oseb, ki opravljajo dejavnost prometa z zdravili in medicinskimi pripomočki na debelo. Po mnenju predlagatelja je ta določba neustrezna, saj da ni nobenega razloga, da bi javni lekarniški zavod ne smel ustanoviti tako imenovanega grosističnega podjetja. Nadalje predlagatelj navaja, da v Sloveniji pravi trg z zdravili sploh ne obstaja, ampak prevladuje oligopol. Določba o prepovedi vertikalnih povezav naj bi bila tudi po vsebini v nasprotju z Ustavo, ki v tretjem odstavku 74. člena prepoveduje nelegalno konkurenco in njeno omejevanje. Predlagatelj si želi racionalno in nemoteno izvajanje lekarniške dejavnosti, kar bi dosegli z ukinitvijo prepovedi vertikalnih povezav. Večina držav članic Evropske unije dovoljuje horizontalno povezovanje ali združevanje v specializirano trgovino, medtem ko vertikalna integracija v splošnem ni dovoljena. Med države z najmanj regulirano lekarniško dejavnost sodi Irska, kjer so vertikalne povezave dovoljene, a je tam visoko število zasebnih lekarn. Prva tako je vertikalna povezava dovoljena na Nizozemskem, v Združenem kraljestvu in sosednji Avstriji. Tam so vertikalne integracije sicer mogoče, a so omejene.
Vprašanje vertikalne povezave je torej kompleksno in večplastno. Javna agencija za varstvo konkurence tako ugotavlja, da gre pri predlogu zakona pri vprašanju vertikalnih povezav za nesistemski pristop. Predlagatelj namreč ne podaja ekonomske analize na veleprodajnih trgih, ki bi bila po mnenju agencije potrebna. V SAB pritrjujemo mnenju, da so na področju lekarniške dejavnosti potrebne sistemske in ne ad hoc rešitve in da moramo javni sektor zaščititi pred zasebnimi monopoli. Delo v lekarniški dejavnosti se mora ločiti od dejavnosti, ki so usmerjene le v ustvarjanje dobička. Prav tako moramo ohraniti sistem, da bi lahko bil kdorkoli lastnik lekarne. Ker gre v tem predlogu zakona tudi za poseg v lokalno samoupravo, je smiselno, da se pri spremembah upoštevajo priporočila Združenja mestnih občin Slovenije.
Kar zadeva proizvodnjo galenskih zdravil predlagatelj meni, da je zdajšnja ureditev položaja galenskih zdravil neustavna. Izdelovalci galenskih zdravil naj bi bili v neenakopravnem položaju do drugih proizvajalcev istovrstnih zdravil. Galensko zdravilo se namreč lahko izda le, če na trgu ni industrijskega zdravila z enako učinkovino. Prav tako pa izdaja galenskih zdravil v lekarni ali laboratoriju omejena na 50 tisoč pakiranj letno. Galenska zdravila so manj regulirana od industrijskih, kar pomeni, da je varnost za pacienta lahko manjša. In najpomembneje, galenska zdravila so že v osnovi namenjena prometu na drobno. Razmejitev med industrijskimi in galenskimi zdravili je v praksi utemeljena z javnozdravstvenimi razlogi in to velja ohraniti.
V SAB pozdravljamo vsak korak k odpravi anomalij v obstoječem Zakonu o lekarniški dejavnosti, a te ne moremo urejati na podlagi premalo utemeljenega predloga s strani zgolj dveh poslancev. Smiselno je tudi počakati na odločitev Ustavnega sodišča, ali sta med drugim določbi, ki urejata prepoved vertikalnih povezav in položaj galenskih zdravil, resnično protiustavni. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Desus bo predstavil gospod Branko Simonovič.
Izvolite.

BRANKO SIMONOVIČ (PS DeSUS): Hvala lepa za besedo, podpredsednica. Spoštovani!
Ob obravnavi predloga novele Zakona o lekarniški dejavnosti se je v razpravi na Odboru za zdravstvo pokazalo, da je lekarniška dejavnost tista, po kateri se pretakajo ogromne količine javnega denarja in za katerega se kar tare interesentov in bi si ta denar radi prilastili. Tudi sam predlagatelj predloga novele je v razpravi večkrat omenil, da se v resnici pogovarjamo o denarju in ne zdravilih. Kjer pa so na voljo tako visoke količine denarja, govorimo o približno 750 milijonov evrov na leto, tam so seveda lobisti, ki si želijo vsaj del tega denarnega kolača, pri tem pa se pogosto poslužujejo tudi ukrepov, ki bi jih lahko označili kot nelegalne. Tudi o tem je na seji odbora spregovoril predlagatelj novele, ki je pojasnil, da so po vložitvi predloga zakona nanj pritiskali veledrogeristi, ki jih v primeru sprejetja tega predloga nova ureditev finančno precej prizadela. Deležen je bil celo groženj, kar je po naši oceni nedopustno.
V Poslanski skupini Desus tudi v tem mandatu nismo spremenili mnenja, da je treba vertikalne povezave prekiniti, zato se nismo odločili za podporo predlogu, ki je pred nami. Menimo namreč, da je sedanja ureditev ustrezna, saj sledi evropskemu zakonodajnemu in strokovno urejenemu sistemu. Po naši oceni bi ukinitev prepovedi vertikalnih povezav med izvajalci lekarniške dejavnosti in proizvajalci zdravil otežila zagotavljanje in dostopnost do kakovostnih, varnih, učinkovitih in preizkušenih zdravil brez ekonomskih vplivov na strokovne odločitve farmacevtov, kar je po oceni Poslanski skupini Desus najpomembnejše poslanstvo lekarništva, ki sledi interesom varovanja javnega zdravja.
Ne glede na našo odločitev, da smo na odboru glasovali proti predlogu novele Zakona o lekarniški dejavnosti, pa so se nas vseeno dotaknile mnoge zaskrbljujoče stvari, ki smo jih slišali na sami seji, tako s strani predlagatelja kot tudi drugih razpravljavcev. Izražen je bil celo sum, da na Ministrstvu za zdravje delajo ljudje, ki so pod vplivom veletrgovcev, ki imajo trenutno največje tržne deleže na slovenskem trgu z zdravili.
Omenil sem že grožnje, ki jih je bil deležen predlagatelj, slišali smo tudi različne oblike izsiljevanja in pritiske na farmacevte. Po oceni Poslanske skupine Desus so takšna ravnanja nedopustna in vsekakor jih je takoj treba naznaniti organom pregona, ki naj preiščejo utemeljenost takih obtožb. Hkrati smo od vsega povedanega na seji odbora prišli do spoznanja, da so lekarniška dejavnost in medsebojna razmerja znotraj nje izjemno zapletena, zato v naši poslanski skupini menimo, da mora ministrstvo nemudoma odreagirati, raziskati in preučiti vsa vprašanja, ki so se odprla med samo razpravo.
Pričakujemo, da bo naslednji predlog novele Zakona o lekarniški dejavnosti, mogoče celo Zakon o zdravilih, prišel iz pristojnega ministrstva in bo vseboval dobre rešitve za vse težave, ki so se pokazale med razpravo na seji matičnega delovnega telesa. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Kot zadnja bo stališče predstavila gospa Lidija Ivanuša v imenu Poslanske skupine SNS.
Izvolite.

LIDIJA IVANUŠA (PS SNS): Hvala. Spoštovani!
Načelno gre za to, da se je zakona pripravil v interesu enega župana, ki si očitno želi, da bi bile še naprej vertikalne povezave med lekarnarji in veletrgovci ter proizvajalci zdravil. Dejstvo je, da na osnovi veljavnega zakona v EU splošne priznane lekarniške prakse tako Zakon o zdravilih kot tudi veljavni Zakon o lekarniški dejavnosti dosledno ločujeta sistem galenskih zdravil v odnosu na industrijsko izdelana zdravila. Z današnjim predlogom je jasno, da predlagatelj žal ne pozna tega področja. Ne more se z Zakonom o lekarniški dejavnosti parcialno urejati problematike galenskih zdravil, kajti temelj je v specialnem predpisu v Zakonu o zdravilih. Med drugim tudi zaradi tega, ker zakon ni pripravljen strokovno, ga nismo podprli.
Zakon o zdravilih prav tako določa, da lekarna lahko izdeluje galenska zdravila v večji količini na podlagi predhodne odobritve, če na trgu ni prisotno industrijsko proizvedeno zdravilo, ki je uvrščeno v seznam esencialnih zdravil oziroma v seznam nujno potrebno zdravil v Republiki Sloveniji.
Danes predlagane spremembe glede števila izdelave galenskih zdravil so torej že sedaj v veljavi, vendar v Zakonu o zdravilih. S strani predlagatelja Predloga zakona o spremembah Zakona o lekarniški dejavnosti je bila spregledana bistvena strokovna razlika med izdelavo galenskih zdravil, dobra praksa za izdelavo galenskih zdravil, in izdelavo industrijskih zdravil, dobra proizvodna praksa. Žal se predlagatelj na vsebinsko urejanje tovrstnega področja ne spozna. Žalostno je, da so tako slabi strokovni predlogi sploh lahko pred nami. V tem primeru niti ne gre toliko za stroko, temveč za čisto interesno politično pripravljeno novelo zakona, ki bi v primeru sprejetja nedopustno posegala v sistemsko pravno ureditev tega področja. Navsezadnje je nivo proizvodnje industrijskih zdravil bistveno drugačen in zahtevnejši od izdelave galenskih zdravil, zato so tudi zahteve bistveno drugačne.
Na osnovni navedenega v Slovenski nacionalni stranki menimo, da obstaja bistvena razlika med galenskimi zdravili in industrijsko izdelanimi zdravili, zato je predlog izenačitve s strokovnega vidika pripeljan do meje absurda. Predlagatelj ni upošteval vidika stroke, strokovnih smernic in zakonodaje EU in predlaga spremembe v nasprotju z Zakonom o zdravilih. Prav tako je že sedaj na osnovi veljavnega zakona kot že omenjeno mogoče izdelati tudi večjo količino galenskih zdravil – od 50 tisoč enot na letnem nivoju. Predlagatelj tudi predlaga spremembo o prepovedi vertikalnih povezav v okviru trženja zdravil v Republiki Sloveniji, sklicujoč se na omejitev konkurence, kjer ugotavlja, da uvedba vertikalne povezave omogoča bistveno več trgovcev z zdravili. Ravno ta predlagana vertikalna povezava pa vsiljuje lekarniškemu sistemu znotraj ene vertikalne prvenstveno nudenje lekarniških izdelkov, ki so v interesu veletrgovskega dela vertikalne povezave, in s tem postavitev vseh zdravil na tržišču v neenakopraven položaj. Prav tako ne drži, da cene zdravil temeljijo na marži, saj maržni sistem velja le za zdravila v prosti prodaji, prehranska dopolnila in ostale farmacevtske in medicinske proizvode. Trenutno veljavna zakonodaja v Republiki Sloveniji omogoča ustanovitev neomejenega števila veletrgovin z zdravili, kar je bistveni pogoj za vzpostavitev konkurence in zniževanje cen. Vsaka vertikalna povezava pa z ekonomskega vidika sili strokovne delavce znotraj povezave v prvenstveno izdajo tistih zdravil, ki so v interesu vertikalnega sistema.
Glede na vse navedeno gre za političen zakon. Do takšnih zakonov ne bi smelo prihajati, kajti s takšnimi predpisi se ruši načelo pravne države. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
S tem smo končali s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. V skladu z razlago Komisije za poslovnik z dne 9. decembra 2009 Državni zbor ugotavlja, da je zakonodajni postopek o predlogu zakona končan.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 9. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH ZAKONA O OMEJEVANJU UPORABE TOBAČNIH IN POVEZANIH IZDELKOV.
Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina 38 poslank in poslancev s prvopodpisanim Jernejem Vrtovcem. Predlog zakona je na 13. nujni seji 1. julija 2019 kot matično delovno telo obravnaval Odbor za zdravstvo. Ker po končani razpravi odbor členov predloga zakona ni sprejel, je bila druga obravnava predloga zakona na seji delovnega telesa končana. Zato prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.
Kot prvi dobi besedo gospod Miha Kordiš, da predstavi stališče Poslanske skupine Levica.
Izvolite.

MIHA KORDIŠ (PS Levica): Hvala za besedo.
Pri Novi Sloveniji pogosto kot mašilo v svojih nastopih dodajajo, da jih je nek abstrakten posameznik pocukal za rokav in jim izlil srce z zgodbo, ki slučajno, čisto po nesreči podpira njihovo politično agendo. No, tokrat je gospoda Vrtovca za rokav pocukala tobačna industrija, pa ne samo poslanca Vrtovca – podpis ste prispevali 13 poslancev LMŠ, 9 poslancev SMC, 7 poslancev SD, 5 poslancev stranke SAB ter 2 poslanca Desusa. Gospe in gospodje, kupili so vas. Tobačni lobisti so vam prinesli podatke za zakon, ki bi zamaknil uvedbo enotne embalaže, embalaže, ki dokazano zmanjšuje število obstoječih kadilcev in je učinkovita pri preprečevanju, da mladostniki sploh začnejo kaditi. Prinesli so vam lažne podatke in vi ste jih vzeli za svoje. Enotna embalaža namreč deluje. Deluje, ker je barva škatlice medla, ker je napis dolgočasen in ker so slike ogabne. In vi to veste.
Ko so predstavnika Reynolds Tobacco, druge največje tobačne firme v Združenih državah, vprašali, če v njegovem podjetju kdo kadi, se je samo nasmehnil in povedal sledeče: »Kajenje prepuščamo revnim, mladim, črncem in neumnim.« In za neumne ste nas imeli tudi vi, ko ste napisali, da enotna embalaža nima učinkov, nato pa kot drugi argument navedli, da negativno učinkuje na gospodarstvo. Pozabili ste dodati, da so stroški posledic kajenja v Sloveniji štirikrat večji kot pobrane trošarine. Poleg tega, da se vas da kupiti, ste ponovno dokazali še to, da vam je bolj mar za profite zasebnikov kot za javno zdravje. Pred nekaj minutami, pri prejšnji točki, sem na kratko pojasnil, kako kapital ravna z zdravili, zdaj pa lahko zgolj ugotovim, da s strupi ne ravna prav nič drugače. Za kapital sta strup in zdravilo pač ena in ista stvar – blago. Ni pomemben učinek na bolnika, pomemben je profit. Tako kot pri zdravnikih lobirajo farmacevtska podjetja, tako lobirajo tudi tobačne korporacije. V nekem trenutku je 20 tisoč zdravnikov v ZDA čudežno ugotovilo, da Lucky Strike pripomorejo k hujšanju. Poleg zdravnikov tobačna industrija lobira še pri novinarjih, raziskovalcih, pravnikih, kulturnikih in svoj čas celo pri športnikih. Tako so nekateri športniki nekoč po televiziji razlagali, da jih kajenje pomirja pred nastopi. Spomnimo se lahko tudi na ekonomista s Harvarda, ki je pojasnil, da kajenje zmanjšuje stroške in je ekonomsko učinkovito. Zakaj? Po njegovem namreč zaradi prezgodnjih smrti prihranimo na pokojninah.
Tudi na primeru tobačne industrije torej lepo vidimo, kako kakršnakoli strokovna avtonomija in neodvisnost padeta pred interesom kapitala in pred interesom profita. Na srečo je pritisk javnosti, stroke, Ministrstva za zdravje, Svetovne zdravstvene organizacije in Levice zalegel – sramoten zakon je na odboru padel. Zanj je glasovalo šest poslancev, proti pa osem, kar je še vedno lep, preveč lep pokazatelj, kako daleč ste, gospe in gospodje, vseeno pripravljeni iti na migljaj lobistov velikega tobaka. Pravo sporočilo tega zakona pa je, s kakšno lahkoto kapital pristopi in vpliva na dobršen del državnega zbora. Sporočilo tega zakona je prepletenost med kapitalom in meščansko politiko. Razredni interes kapitala ima svoje neposredno zastopstvo v državni politiki. V tej državi, v tej družbi niso problem kadilci in nimamo problema s kadilci – problem je s hinavci v politiki. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine SAB bo predstavil gospod Vojko Starović.
Izvolite.

VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Hvala za besedo, predsedujoča. Spoštovani!
Predlog sprememb Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov je na političnem parketu in v javnosti dvignil veliko prahu. V Poslanski skupini SAB smo podpise pod zakonski predlog prispevali zato, da bi omogočili začetek razprave o tem vprašanju. Kot dobro smo ocenili tudi ustanovitev posebnega proračunskega sklada za osveščanje o škodljivosti kajenja. Vanj bi se stekala sredstva iz naslova trošarin na tobačne izdelke. Iz prvih odzivov Ministrstva za finance je bilo mogoče sklepati, da namenski proračunski sklad podporo ima, nato pa je bilo v uradnem mnenju Vlade rečeno drugače. A predlog sprememb vključuje tudi sporno odložitev uvedbe enotne embalaže, kar je med obravnavo naletelo na ostre kritike in negativne odzive tako stroke in nevladnih organizacij kot javnosti in Vlade.
Jasno se je izkazalo, da za odložitev enotne tobačne embalaže ni pravih argumentov, zato smo se odločili, da predloga zakona ne podpremo. Dovolite mi, da na kratko povzamem, kaj konkretno je botrovalo tej odločitvi. Najprej navedbe Svetovne zdravstvene organizacije, kjer pravijo, da je enotna embalaža učinkovit ukrep za zmanjševanje uporabe tobačnih izdelkov. Sodi med stroškovno najbolj učinkovite ukrepe za zmanjševanje bremena kroničnih nenalezljivih bolezni. Grafično privlačna embalaža namreč spodbuja nekadilce, predvsem mladostnike in mlade odrasle, da začnejo kaditi. Enotna neprivlačna embalaža pa ima ravno nasprotni učinek. Tudi v javnomnenjski raziskavi, ki jo je Ministrstvo za zdravje izvedlo leta 2017 in 2018, se je pokazalo, da ima uvedba enotne embalaže večinsko podporo ljudi. Posledično ne vidimo razloga, zakaj bi uvedbo enotne tobačne embalaže preložili za tri leta, kot to predlaga predlagatelj. Res je sicer, da manjša prodaja tobačnih izdelkov pomeni manjši priliv trošarin v državni proračun, a kot poroča Zveza slovenskih društev za boj proti raku, bi s preprečevanjem kajenja stroški zaradi raka in drugih kroničnih bolezni na dolgi rok upadli veliko bolj, kot pa bi upadel priliv zaradi manjše prodaje tobačnih izdelkov. In to je dejstvo, ki šteje, in kar bi morali vsi imeti pred očmi. V SAB menimo, da je javno zdravje in ustvarjanje nekadilske kulture nad interesi tobačne industrije.
Naj nadaljujem. Ukrep enotne tobačne embalaže je že uzakonjen ali pa je v postopku obravnave v parlamentu ali na vladi v 37 državah sveta. V Avstraliji, kjer je enotna tobačna embalaža v veljavi že od 2012, se je v obdobju 34 mesecev pred in po uvedbi tega ukrepa razširjenost kajenja med prebivalci, starejšimi od 14 let, zmanjšala. Prav tako prvi podatki iz Francije, Irske in Velike Britanije kažejo na pozitivne učinke enotne embalaže in zmanjšano razširjenost kajenja. Izkazalo se je tudi, da je prišlo do lobističnih stikov med določenimi poslanci in lobisti tobačne industrije. Komisija za preprečevanje korupcije pa je pod drobnogled vzela sumljive okoliščine nastajanja gradiva. Naj poudarim, da na poslance SAB ni vplival nihče, prav tako nismo na noben način povezani z interesi tobačne industrije. Menim, da je dolžnost nas poslancev zaščita zdravja in blagostanja ljudi, zato se moramo odločno zoperstaviti komercialnim interesom nezdravih industrij. Mednje zagotovo sodi tudi tobačna industrija. Kot predstavnik ljudstva nosimo moralno odgovornost, da ne sprejemamo ukrepov, ki niso v prid zdravju ljudi.
Zato v Poslanski skupin SAB predloga zakona, kot že rečeno, ne podpiramo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Desus bo predstavil gospod Branko Simonovič.
Izvolite.

BRANKO SIMONOVIČ (PS DeSUS): Hvala lepa, podpredsednica, za besedo. Spoštovani!
Predlog novele Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov, o katerem danes ne bomo glasovali, je poskušal doseči, da se uvedba enotne embalaže zamakne za tri leta in da bi ukrep namesto 1. januarja 2020 začel veljati šele 1. januarja 2023. Predlagatelji so kot razloge za predlagani triletni zamik uvedbe enotne embalaže navedli, da bi v tem podaljšanem času lahko pridobili dodatne informacije o vplivu ukrepa na zmanjšanje porabe tobačnih izdelkov in ali ima negativne vplive v smislu povečanja nezakonite trgovine ter zmanjšanja javnih finančnih prihodkov, ponarejanja proizvodov in s tem negativnega vpliva na zdravje uporabnikov tobačnih izdelkov.
Med razpravo na matičnem delovnem telesu se je pokazalo, da je večina prisotne civilne sfere in zdravstvene stroke nenaklonjena takšnim spremembam, saj se zavedajo, da enotna embalaža ni tako neučinkovita, kot so med razpravo poskušali prikazati predlagatelji zakona. Dejstvo je, da je embalaža način oglaševanja tobačnih izdelkov, in ko embalaža postane neprivlačna, se s tem izgubi tudi del marketinške moči. Kajti privlačna embalaža je sredstvo za učinkovito predstavljanje podobe blagovne znamke tobačnega izdelka, še posebej med otroki, najstniki in mladimi. Ima večji doseg kot oglaševanje, in kot so to opisali predstavniki Nacionalnega inštituta za javno zdravje, je tako imenovani tihi prodajalec, saj je najbolj izrazita povezava s potrošnikom oziroma način komunikacije med proizvajalcem in potrošnikom. Med razpravo smo slišali tudi opozorila o možnih tožbah tobačne industrije proti naši državi ter finančnih posledicah takšne tožbe. Če pogledamo izkušnje držav, ki so enotno embalažo že uvedle in so se s takimi tožbami že soočile, so se tožbe vsakič končale v korist države, ki se je upala upreti tobačnim lobijem.
Slišali smo tudi kar nekaj pomislekov o učinkovitosti enotne embalaže. Če je ta v resnici tako neučinkovita, kot trdijo njeni nasprotniki, zakaj potem takšen upor proti njej? Če samo pogledamo številke iz nekaterih držav, ki imajo ukrep enotne embalaže že kar nekaj časa v veljavi, lahko vidimo, da se je v Avstraliji, Franciji in Veliki Britaniji delež kadilcev med odraslimi in predvsem mladimi, ki so pravzaprav tudi ciljna populacija takšnih protikadilskih ukrepov, pomembno zmanjšal. Hkrati v Poslanski skupini Desus menimo, da če pogledamo z vidika javnega zdravja, nikakor ni dopustno, da fiskalni cilji, torej pobrati čim več trošarine, prevladajo nad tistimi za izboljšanje zdravja prebivalcev in zmanjšanje stroškov v zdravstvu za posameznike in družbo. Ne smemo namreč pozabiti, da neposredni in posredni stroški zaradi raka in drugih kroničnih bolezni ter prezgodnjih smrti, ki so posledica kajenja, daleč presegajo morebitni manjši dobiček države, ki bi lahko bil posledica zmanjšanja prodaje tobačnih izdelkov.
V Sloveniji sicer že beležimo ugodne učinke veljavnega zakona, razširjenost kajenja med mladostniki in mladimi odraslimi, ki so, še enkrat ponavljam, ključna ciljna skupina veljavnega zakona, se je zmanjšala. Največje spremembe beležimo v preprečevanju začetka kajenja med mladostniki, saj se je delež tistih, ki so v življenju kadarkoli kadili, statistično značilno znižal med 13-, 15- in 17-letniki, kar je zelo spodbudno. To so rezultati raziskav, ki jih je Nacionalni inštitut za javno zdravje izvedel pred in po uvedbi novega zakona v letu 2018.
Po oceni Poslanske skupine Desus lahko pomemben del teh sprememb pripišemo ukrepom veljavnega zakona, zato bi bilo po našem mnenju zelo škodljivo, da bi predlog novele, katere postopek obravnave je končan, sprejeli.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine SNS bo predstavila gospa Lidija Ivanuša.
Izvolite.

LIDIJA IVANUŠA (PS SNS): Hvala. Spoštovani!
Glavni namen predlaganega zakona je, da se za tri leta podaljšuje prehodno obdobje za uveljavitev določb, ki določajo enotno embalažo. Tak zakon je nesmiseln, kajti s tem, da preložimo začetek veljavnosti za tri leta, pod črto gledano ne naredimo nič. Ukrep o enotni embalaži je le košček mozaika celotne protitobačne politike, ki bo sicer skromno, a pomembno prispevala k zmanjšanju kajenja zlasti med otroki in mladostniki. Tobačna industrija je embalažo tobačnih izdelkov že od nekdaj uporabljala kot vplivno oglaševalsko in marketinško orodje. Končni medij za komunikacijo celotne tobačne industrije s kadilci je izključno zavojček sam, zato je še kako pomembno, kakšen je videz tega zavojčka. Namen enotne embalaže je, da se s pomočjo zdravstvenih opozoril zagotovi, da so potrošniki zadostno obveščeni o nevarnosti tobačnih izdelkov, in preprečiti, da bi bili zaradi oglaševanja in promocijskih taktik tobačne industrije zavedeni. Enoten izgled embalaže zmanjša privlačnost izdelka, posledično pa poveča vidnost zdravstvenih opozoril in zmanjša zavedeno dojemanje manjše škodljivosti določenega izdelka na podlagi videza embalaže. Gre za standardizirano embalažo za vse znamke teh izdelkov, predpisujejo se oblika, barva in druge značilnosti zunanje in notranje površine posameznih zavojčkov. Določajo se tudi oblika, pozicija in vsebina besedila, ki je lahko natisnjeno na zunanji embalaži teh izdelkov, ter videz posameznih cigaret.
Ukrep uvedbe enotne embalaže je namenjen predvsem mladim, saj naj bi jih manj atraktivna embalaža odvračala od tega, da bi sploh začeli kaditi, oziroma z drugimi besedami povedano jih varuje, da ne bi kadarkoli prevzeli te smrtonosne razvade. S tem ukrepom se nedvomno zagotavlja višja stopnja varovanja javnega zdravja, saj pomeni ukrep zmanjševanja ponudbe. Argument predlagatelja, da bo uvedba enotne embalaže pomenila kršitev pravic intelektualne lastnine proizvajalcev tobačnih izdelkov, je nevzdržen, kajti na to temo obstaja že ogromno mednarodne sodne prakse, kjer je bilo odločeno, da ne gre za poseg v industrijsko lastnino, saj je močno prisoten javni interes za sprejetje tega ukrepa. Takšni argumenti pomenijo le strašenje zakonodajne veje oblasti in strogo sledijo interesom tobačnih industrij. Kot že omenjeno prej, z enotno embalažo, kjer bo napis znamke, bo kupec lahko z gotovostjo proizvod tudi prepoznal. S tem proizvajalec obdrži pravico do uporabe pravilno registrirane znamke. Navsezadnje pa želim poudariti tudi moralni vidik predpisa, saj bo otrokom prihranjena odvisnost, ki traja vse življenje, otroke in odrasle pa bo varoval pred prezgodnjo smrtjo, trpljenjem in boleznijo. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke bo predstavila Nada Brinovšek.
Izvolite.

NADA BRINOVŠEK (PS SDS): Še enkrat prav lep pozdrav vsem skupaj!
Moč tobačne industrije ne izbira med zdravjem posameznika in družbe, temveč deluje le v svoj prid. Ta tobačna industrija je nedvomno vplivala tudi na 38 poslancev, ki so podpisali zahtevo za spremembo tobačnega zakona. Zakon o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov je bil sprejet brez glasu proti v letu 2017 in ta zakon predpisuje enotno embalažo tobačnih izdelkov. To naj bi se v Sloveniji zgodilo oziroma na trgu začelo uporabljati 1. 1. 2020. Predlagatelji, se pravi podpisniki sprememb tobačnega zakona, so prelagali podaljšanje začetka uporabe enotne embalaže tobačnih izdelkov za tri leta, niso pa nam na sami seji matičnega delovnega telesa predstavili tehtnih razlogov za ta njihov predlog. Rekla bom, da je žalostno dejstvo, da smo na seji matičnega Odbora za zdravstvo obravnavali zahtevo v interesu tobačne industrije, seveda na škodo zdravja naših državljanov. V Slovenski demokratski stranki se sprašujemo, kaj je za predlagatelja spremembe tega zakona bolj pomembno, se pravi, ali je bolj pomembno zdravje naših ljudi ali pa polnjene državnega proračuna in pa močni interesi tobačnega lobija.
V Slovenski demokratki stranki seveda lobističnim pritiskom nismo podlegli, zato tudi nismo prispevali podpisov za sklic seje Odbora za zdravstvo. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. V skladu z razlago Komisije za poslovnik z dne 9. decembra 2009 Državni zbor ugotavlja, da je zakonodajni postopek o predlogu zakona končan.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 10. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O OPRAVLJANJU PLAČILNIH STORITEV ZA PRORAČUNSKE UPORABNIKE, SKRAJŠANI POSTOPEK.
Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavnici Vlade mag. Saši Jazbec, državni sekretarki na Ministrstvu za finance.
Izvolite.

MAG. SAŠA JAZBEC: Spoštovani, hvala lepa za besedo.
Pred vami je Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o opravljanju plačilnih storitev za proračunske uporabnike, ki ga je Vlada predložila Državnemu zboru v sprejetje. Z njim se v pravni red Republike Slovenije prenaša direktiva 2014/55 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o izdajanju elektronskih računov pri javnem naročanju. V skladu z direktivo morajo naročniki prejemati in obdelovati e-račune gospodarskih subjektov, če so e-računi skladni z evropskim standardom za izdajanje e-računov in s katerokoli od sintaks s seznama, ki sta določena v vsakokratnem izvedbenem sklepu Evropske komisije, objavljenem v Uradnem listu Evropske unije. Obveznosti zavezancev v zvezi z izvajanjem direktive bodo urejene na enem mestu, in sicer z zakonom, ki je pred vami. Pri tem smo upoštevali dejstvo, da večji delež oziroma 95 % vseh naročnikov predstavljajo proračunski uporabniki, ki jih že zavezuje obstoječi zakon, po katerem morajo prejemati račune izključno v elektronski obliki. Ker manjši delež naročnikov, na primer javni gospodarski zavodi, javna podjetja, subjekti s pridobljenimi posebnimi ali izključnimi pravicami na področju koncesij in javno-zasebnih partnerstev, nimajo statusa proračunskega uporabnika, se s predlagano dopolnitvijo zakona veljavnost sedanjega zakona širi tudi na to kategorijo naročnikov, in sicer v delu, ki se nanaša na obvezno sprejemanje in obdelave e-računov, če so skladni z evropskim standardom.
Direktiva v 1. členu omogoča državam članicam, da določijo izjemo za elektronske račune, izdane na podlagi izvajanja pogodb, ki spadajo na področje obrambe in varnosti. Zato je predvideno, da obveznost prejemanja e-računov, če so skladni z evropskim standardom, ne velja za e-račune, izdane na podlagi pogodb, sklenjenih na podlagi zakona, ki ureja javno naročanje na področju obrambe in varnosti, če gre za naročila, za katera bi izvedba postopkov naročanja povzročila posredovanje informacij, katerih razkritje bi bilo v nasprotju z bistvenimi varnostnimi interesi Republike Slovenije, vključno z naročili vojaške opreme, pri kateri je treba sprejeti ukrepe za zaščito teh interesov, in za naročila, namenjena izvajanju obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti, če ta naročila vsebujejo tajne podatke v skladu z zakonom ali jih morajo spremljati posebni varnostni ukrepi.
Predlagam vam, da predlog zakona podprete. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Predlog zakona je kot matično delovno obravnaval Odbor za finance. Za predstavitev poročila odbora dajem besedo predsedniku Robertu Polnarju.
Izvolite.

ROBERT POLNAR (PS DeSUS): Gospod podpredsednik Državnega zbora, hvala za besedo. Gospe poslanke, gospodje poslanci!
Odbor za finance je na 12. seji 28. junija letos kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o opravljanju plačilnih storitev za proračunske uporabnike, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo in sprejetje predložila Vlada. Odbor je poleg predloga zakona prejel še naslednji gradivi, in sicer mnenje Komisije Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance in mnenje Zakonodajno-pravne službe. V skladu s 129. členom Poslovnika Državnega zbora so amandmaje k predlogu zakona vložile poslanske skupine koalicije, in sicer k vsem petim členom predloga. Seji odbora so prisostvovali predstavnice in predstavniki Ministrstva za finance, Državnega sveta in Zakonodajno-pravne službe.
V uvodni dopolnilni obrazložitvi je državna sekretarka na Ministrstvu za finance pojasnila namen predloga zakona, ki prenaša Direktivo 2014/55 Evropskega parlamenta in Sveta o izdajanju elektronskih računov pri javnem naročanju. Direktiva tudi omogoča državam članicam, da določijo izjeme za elektronske račune, izdane na podlagi izvajanja pogodb, ki spadajo na področje obrambe in varnosti. Predstavnica Zakonodajno-pravne službe je povedala, da je v svojem mnenju opozorila na vprašanje pravne varnosti glede naslova, še posebej za naročnike, ki nimajo statusa proračunskega uporabnika, ter povedala, da so ostale pripombe iz pisnega mnenja upoštevane v vloženih amandmajih. Predstavnik Komisije Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance je povedal, da komisija predlog zakona podpira. Razprave poslank in poslancev članov Odbora za finance o predlogu sprememb in dopolnitev zakona ni bilo.
Odbor je v skladu z drugim odstavkom 130. člena Poslovnika Državnega zbora obravnaval vložene amandmaje poslanskih skupin koalicije in jih sprejel. Glede na sprejete amandmaje je na podlagi prvega odstavka 133. člena Poslovnika Državnega zbora pripravljeno besedilo dopolnjenega predloga zakona, v katerega so vključeni sprejeti amandmaji. Dopolnjen predlog zakona je sestavni del tega poročila. Odbor je v skladu s 128. členom Poslovnika Državnega zbora glasoval o vseh členih predloga zakona in jih sprejel. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Besedo ima Marko Bandelli, ki nam bo predstavil stališče Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek.
Izvolite.

MARKO BANDELLI (PS SAB): Hvala, podpredsednik. Spoštovana državna sekretarka! Spoštovani!
Leta 2010 je v Republiki Sloveniji začel veljati Zakon o opravljanju plačilnih storitev za proračunske uporabnike. Uvedel je uporabo e-računov in enotno vstopno oziroma izstopno točko, pri kateri uporabniki državnega in občinskega proračuna pošiljajo ali prejemajo račune. S tem je Slovenija postala ena prvih držav članic Evropske unije, ki so vpeljale poslovanje z e-računi na podlagi spletne aplikacije. Digitalizacija poslovanja se v vseh državah članicah EU in v svetu uvaja postopoma. Postopnost zagotavlja prilagoditev na nove postopke in spletne aplikacije pa tudi večjo pravno varnost, saj šele izvajanje predpisov narekuje bolj specifične zakonske rešitve. Zato je noveliranje obstoječih predpisov nujno in koristno.
Praksa poslovanja z e-računi v Evropski uniji in svetu ni enotna. Slednje povzroča pravno negotovost, pretirano zapletenost in dodatne stroške gospodarskih subjektov. Neenaka ureditev gospodarske subjekte omejuje pri izvajanju čezmejnih javnih naročil in pri vstopu na nove trge. Novela zakona 1A, ki je danes pred nami, neenotnost na trgu EU odpravlja, in sicer na način, da v naš pravni red prinaša evropsko direktivo o izdajanju e-računov pri javnem naročanju. Direktiva določa enotne evropske standarde in državam članicam EU nalaga, da vsem javnim naročnikom zapove sprejetje in obdelavo e-računov. Novela v manjšem delu izjemoma širi veljavnost zakona tudi na naročnike, ki nimajo statusa proračunskega uporabnika. Obstoječi zakon že zavezuje naročnike, od katerih približno 95-procentni delež predstavlja proračunske uporabnike, da so dolžni prejemati račune v izključno elektronski obliki. Ker manjši delež naročnikov nima statusa proračunskega uporabnika, denimo javni zavodi, se s predlagano novelo veljavnost zakona izjemoma širi tudi na to kategorijo naročnikov, in sicer v delu, ki se nanaša na obveznost prejemanja in obdelave e-računov, če so ti skladni z evropskimi standardi.
S predlagano zakonsko dopolnitvijo so določene sankcije za naročnike in odgovorne osebe, ki neutemeljeno zavračajo prejem in obdelavo e-računov, izdanih po evropskih standardih. To vnaša večjo pravno varnost za vse gospodarske subjekte, proračunske uporabnike pa zavezuje k spoštovanju zakonskih določil in standardov. Zakon bo veljal tudi za račune podizvajalcev, ki so po Zakonu o javnem naročanju upravičeni do neposrednega plačila s strani naročnika. Glavni izvajalec bo tako e-račune podizvajalcu prilagal k svojim računom. Izjema bo veljala le za e-račune oziroma javno naročanje na področju obrambe in varnosti, saj gre za občutljivo področje z vidika varovanja tajnih podatkov.
V Poslanski skupini SAB predlagano novelo podpiramo. Ocenjujemo, da spodbuda in razvoj e-poslovanja prinaša več pozitivnih učinkov, in sicer: nadaljnji razvoj elektronskega poslovanja javne uprave, ki se odraža v nižjih stroških in manjših administrativnih obremenitvah, novela prinaša izboljšanje konkurenčnosti in pravne varnosti gospodarskih subjektov, odpravlja pravne, tehnične in druge ovire, ki nastajajo zaradi nezdružljivosti nacionalnih standardov držav članic EU pri izdajanju e-računov, prav tako predlagana novela ščiti gospodarske subjekte, ki so deležni neutemeljenega zavračanja e-računov. Odslej bodo namreč neutemeljene zavrnitve računov sankcionirane z denarno kaznijo. Izpostavljeni pozitivni učinki sovpadajo s cilji SAB, saj bosta odprava birokratizacije na eni strani in spodbuda gospodarstva na drugi strani dvignili gospodarsko rast. Višja gospodarska rast in polnejši proračun pa omogoča lažjo uresničitev ciljev, kot so višje pokojnine, izboljšanje življenja upokojencev, kakovostno in vsem dostopno javno zdravstvo, boljša infrastruktura, več delovnih mest in tako dalje. V Poslanski skupini SAB opozarjamo na še en pomemben vidik novele, to je pozitiven učinek na okolje. Kot veste, smo bili v SAB pobudniki vpisa pravice do pitne vode v ustavo. S tem smo jasno dokazali, da cenimo naravne danosti Slovenije. Prav je, da si za varovanje okolja prizadevamo na vsakem koraku, tudi s sprejetjem zakonskih določil, ki omejujejo uporabo papirja in uvajajo e-poslovanje.
Predlagani noveli v Poslanski skupini SAB izrekamo soglasno podporo. Hvala za pozornost.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije bo predstavil Robert Polnar.
Izvolite.

ROBERT POLNAR (PS DeSUS): Gospod podpredsednik, hvala za besedo. Gospe in gospodje!
Spodbujanje razvoja in razvejanosti elektronskega poslovanja kot oblike brezpapirnega poslovanja, ki omogoča višjo hitrost, večjo učinkovitost in boljšo preglednost, ne more biti samo v interesu gospodarskih družb, marveč tudi državnih inštitucij. Osnovni Zakon o opravljanju plačilnih storitev za proračunske uporabnike ureja opravljanje plačilnih in drugih storitev za neposredne in posredne uporabnike državnega in občinskih proračunov, za Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Ravno tako ureja register proračunskih uporabnikov ter naloge in organizacijo Uprave Republike Slovenije za javna plačila.
S prenosom direktive o izdajanju elektronskih računov pri javnem naročanju se uporaba tega zakona razširja. Obsega tudi e-račune, ki jih na podlagi pogodb in naročilnic za izvedbo javnega naročila ali drugih aktov, sklenjenih na podlagi oddanih javnih naročil, koncesijskih pogodb ali pogodb po javno-zasebnem partnerstvu prejemajo subjekti, ki nimajo statusa proračunskega uporabnika, morajo pa izpolnjevati pogoje za status naročnika, določene v zakonih, ki urejajo javno naročanje, koncesije in javno-zasebno partnerstvo. Proračunski uporabniki predstavljajo več kot 95-odstotni delež vseh naročnikov, zavezanci za prejemanje e-računov pa s spremembami in dopolnitvami postajajo tudi javna podjetja, javni gospodarski zavodi, koncesionarji in druge pravne osebe javnega prava, ki izpolnjujejo pogoje za naročnika, določene v prej navedenih področnih predpisih.
V Poslanski skupini Desus podpiramo namen, s katerim se bodo z uveljavitvijo evropskega standarda za izdajanje e-računov domačim gospodarskim subjektom znižale vstopne pregrade za nastop na notranjem trgu Evropske unije, zlasti pri izvajanju čezmejnih javnih naročil in na področju trgovine. Odpravljena bo nezdružljivost nacionalnih standardov in predpisov držav članic Evropske unije, ki urejajo izdajanje e-računov, kar je predpogoj za povečanje stopnje konkurenčnosti in pravne varnosti na celotnem trgu.
Ta dva bistvena razloga, krajšanje postopkov in natančnejše ter lažje dostopne informacije o poslovnih stanjih, nas poslance Poslanske skupine Desus prepričujejo, da bomo podprli zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o opravljanju plačilnih storitev za proračunske uporabnike. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke bo predstavil Jani Ivanuša.
Izvolite.

JANI IVANUŠA (PS SNS): Spoštovani podpredsednik, spoštovana državna sekretarka, vsi ostali prisotni v dvorani, lep pozdrav!
V Slovenski nacionalni stranki podpiramo vsako razbremenitev poslovnih subjektov oziroma odpravo birokratskih ovir, s katerimi se srečujejo pri svojem poslovanju. Ljudi je treba spodbujati k delu, ne pa odvračati od dela. Kdor je prebral predlog novele Zakona o opravljanju plačilnih storitev za proračunske uporabnike, je ugotovil, da je njegov namen veliko boljši, kot bo njegova uporaba. S to novelo zakona bo obveznost prejemanja in obdelave e-računov veljala za vse naročnike, ki morajo izvajati javna naročila v skladu s slovensko in z evropsko zakonodajo. To pomeni, da bodo morali tisti poslovni subjekti, ki so do sedaj javnemu zavodu ali podjetju izdali račun v papirnati obliki, po novem poslati e-račun. To bo dodatni strošek za poslovni subjekt, ki do sedaj takšnih e-računov ni izdajal. Kljub temu da se spodbuja elektronsko poslovanje javne uprave in gospodarstva, se v praksi ne bomo kar tako hitro poslovili od papirnate dokumentacije. Poslovni subjekti in njihovi računovodski servisi je imajo še vedno preveč. Čeprav se je preko enotne vstopne in izstopne točke izmenjalo skoraj 5 milijonov evrov e-računov, dvomim, da določen delež teh računov ne obstaja tudi v papirnati obliki. Ne bi se strinjali niti z navedbo, da imajo poslovni subjekti nižje stroške zaradi elektronskega poslovanja. S takšnim načinom poslovanja so se stroški tudi povečali. Hramba elektronske dokumentacije je namreč veliko dražja v elektronski obliki kot v fizični.
Skrbi me tudi, da bodo znali tuji poslovni subjekti veliko bolj izkoristiti poenotenje evropskega standarda za izdajanje e-računov kot domača podjetja. Vprašanje je, kako uspešni so slovenski poslovni subjekti pri javnih naročilih v tujini. Po drugi strani pa Uprava za javna plačila dobro ve, da samo slovenski proračunski uporabniki v tujino plasirajo več kot 4 milijarde evrov letno. Naši zdravstveni zavodi še vedno dobavljajo svoj material v milijonskih zneskih na Cipru, čeprav tam ni nobene proizvodnje, temveč so le čudovite plaže in poštni nabiralniki. Naše pričakovanje je, da bo Uprava za javna plačila izvajala tudi nadzorno funkcijo nad proračunskimi uporabniki. Uprava razpolaga z velikim številom podatkov, na podlagi katerih bi lahko opravljali še informacijsko-analitsko funkcijo, finančne revizije ter revizije plačilnega prometa.
Kot je opozorila že Zakonodajno-pravna služba, bo treba na nove dolžnosti res opozoriti tudi tiste naročnike, ki niso proračunski uporabniki, to so javni gospodarski zavodi, javna podjetja, koncesionarji, druge osebe javnega prava in drugi subjekti. Iz gradiva je razbrati, da bo Uprava za javna plačila sprejeti zakon predstavila ciljnim skupinam. Na upravo apeliram, naj to storijo v okviru brezplačnih seminarjev. Samo objava na spletnih straneh uprave ne bo dovolj.
V Slovenski nacionalni stranki bomo predlog zakona podprli. Lepa hvala za vašo pozornost.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke bo predstavil Franc Rosec.
Izvolite.

FRANC ROSEC (PS SDS): Hvala. Lep pozdrav vsem!
Predlagatelj navaja, da se s predlogom novele zakona v slovenski pravni red prenaša Direktiva 214/55 Evropskega parlamenta in Sveta o izdajanju elektronskih računov pri javnem naročanju, v skladu s katero lahko izdajatelji pošiljajo elektronske račune skladno z evropskim standardom za izdajanje elektronskih računov prejemnikom v katerikoli državi članici EU.
S to novelo naj bi po mnenju predlagatelja prišlo do izboljšanja konkurenčnosti in pravne varnosti gospodarskih subjektov ter odprave administrativnih, pravnih in tehničnih ovir, ki nastajajo zaradi nezdružljivosti nacionalnih standardov in predpisov držav članic Evropske unije, ki ureja izdajanje elektronskih računov.
V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke omenjenemu zakonu ne bomo nasprotovali. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Liste Marjana Šarca nam bo predstavil Jože Lenart.
Izvolite.

JOŽE LENART (PS LMŠ): Hvala za besedo, predsedujoči. Spoštovane kolegice, kolegi!
S predlagano novelo se v pravni red Republike Slovenije prenaša direktiva 214/55, in sicer tako, da se bo zakon uporabljal za elektronske račune, ki so izdani v skladu z obstoječim slovenskim standardom e-SLOG, ki je enotna standardizirana oblika e-računa, ki jo je pripravila Gospodarska zbornica Slovenije, in hkrati tudi za druge oblike e-računov, če so skladne z evropskim standardom za izdajanje e-računov.
Spomnimo. Republika Slovenija je bila ena izmed prvih držav članic, ki je vpeljala poslovanje z e-računi preko enotne vstopne točke pri Upravi za javna plačila, od leta 2015 pa morajo vsi proračunski uporabniki prejemati račune izključno v elektronski obliki. Namen direktive je zavezati vse kategorije naročnikov, kot jih opredeljujejo področne direktive Evropske unije in področni zakoni držav članic, da sprejmejo in obdelajo e-račune. S tem bomo spodbudili razvoj elektronskega poslovanja in državam članicam, naročnikom ter gospodarskim subjektom omogočili ustvarjanje znatnih koristi z vidika prihrankov, vpliva na okolje in zmanjševanje upravne obremenitve. Hkrati se bo izboljšala konkurenčnost in pravna varnost gospodarskih subjektov ter odpravile se bodo administrativne, pravne, tehnične in druge ovire, ki nastajajo zaradi nezdružljivosti nacionalnih standardov in predpisov držav članic.
Trenutna nezdružljivost nacionalnih standardov povzroča zapletenost, pravno negotovost in dodatne stroške gospodarskim subjektom, ki uporabljajo e-račune v različnih državah članicah. Obveznost sprejemanja in obdelave e-računov, če so izdani v skladu z evropskim standardom za izdajanje e-računov, velja za vse kategorije naročnikov, ki morajo izvajati javna naročila po navedenih predpisih Evropske unije in področnih zakonih Republike Slovenije. Zato je v predlogu zakona opredeljeno, da je pojem naročnik skupni izraz za naročnika, kot ga opredeljujejo zakoni, ki urejajo javno naročanje, ali koncendenta, kot ga opredeljuje zakon, ki ureja podeljevanje koncesij, ali javnega partnerja, kot ga opredeljuje zakon, ki ureja javno-zasebno partnerstvo. Obveznost sprejemanja e-računov pa ne velja v nekaterih primerih javnega naročanja na področju obrambe in varnosti in za nekatera naročila, namenjena izvajanju obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti.
V Poslanski skupini Liste Marjana Šarca podpiramo nadaljnji razvoj elektronskega poslovanja javne uprave in gospodarstva, zato bomo predlog zakona podprli.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov bo predstavil Jani Prednik.
Izvolite.

JANI PREDNIK (PS SD): Lep pozdrav vsem!
V zadnjem desetletju so mnoge države, tudi Slovenija, zakonsko uredile možnost in obvezo izdaje elektronskih računov. Za tako imenovane e-račune so se razvili različni standardi, kar pa v enotnem gospodarskem prostoru Evropske unije povzroča težave pri povezljivosti, čezmejnem poslovanju in poslovanju v drugih državah članicah. Zato je tudi na tem področju z direktivo EU zapovedano večje poenotenje pravil, zlasti kadar gre za javna naročila.
Direktiva od držav članic zahteva, da vsi zavezanci za javna naročila sprejemajo in izdajajo e-račune. To v Sloveniji velja že od leta 2015, ko je bil sprejet sedaj veljavni zakon. Še več, veljavni zakon od vseh, ki javim naročnikom dobavljajo blago in storitve, zahteva, da za dobavljeno izdajo račune v elektronski obliki preko Uprave za javna plačila. Zato danes predlagane spremembe nimajo velikih posledic za življenje ljudi ali poslovanje organov in podjetij, ki so zavezani javnemu naročanju. Spremembe in dopolnitve zakona prinašajo le tehnični okvir za izdajatelje in prejemnike računov, s katerim bo zagotovljena standardizacija knjigovodskih listin, povezljivost ter olajšano čezmejno poslovanje.
V Poslanski skupini SD bomo zakon podprli.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Stranke modernega centra bo predstavila Mateja Udovč.
Izvolite.

MATEJA UDOVČ (PS SMC): Hvala za besedo, predsedujoči. Spoštovane kolegice in kolegi!
Z zakonom o plačilnem prometu je bila 20. 4. 2002 ustanovljena Uprava Republike Slovenije za javna plačila. Ustanovljena je bila kot organ v sestavi Ministrstva za finance. Z njeno ustanovitvijo so bili postavljeni temelji za vzpostavitev novega sistema za opravljanje plačilnega prometa, ki pa naj bi veljal za vse proračunske uporabnike Republike Slovenije. Danes naloge in organizacijo Uprave za javna plačila ter sistem opravljanja plačilnega prometa ureja Zakon o opravljanju plačilnih storitev za proračunske uporabnike. Da bi se zavedali dimenzij in pomembnosti tega področja, velja opozoriti, da je bilo zgolj v letu 2018 znotraj tega sistema opravljenih več kot 25 milijonov plačilnih transakcij. To pomeni skoraj 25-odstotni delež vseh plačilnih transakcij plačilnega prometa na območju Republike Slovenije. Bistvo tega sistema je, da močno poenostavlja transakcije med proračunskimi uporabniki, po drugi strani pa je nedvomno tudi cenejši v primerjavi s tem, da bi te plačilne storitve opravljale banke. Po grobih ocenah naj bi bili stroški, če bi te transakcije opravljale banke, višji za nekaj več kot 16 milijonov evrov.
Za uvajanje e-računov v plačilni promet proračunskih uporabnikov smo se odločili že davnega leta 2010. S to odločitvijo je tako Slovenija postala ena izmed prvih držav članic Evropske unije, ki so vpeljale poslovanje z e-računom. Na podlagi novele tega zakona morajo vsi proračunski uporabniki od 1. januarja 2015 dalje prejemati račune in spremljajoče dokumente izključno v elektronski obliki. Slovenija je že leta 2017 predčasno pristopila k pripravi proračunskih uporabnikov in drugih zavezancev za javno naročanje na izvajanje evropske direktive o izdajanju e-računov pri javnem naročanju iz leta 2014. Proračunski uporabniki morajo obvezno svoje račune in spremljajočo dokumentacijo prejemati v obliki e-računov, seveda če so le-ti posredovani v evropskem standardu EN 16931. Pri tem gre za ukrep, ki se mu s kratico skrajšano reče ROSE. Ključni rezultat tega ukrepa ROSE je, da se Slovenija pripravi na prejemanje e-računov v standardu EU. S tem pa se zagotavlja skladnost z evropsko direktivo o izdajanju e-računov pri javnem naročanju, hkrati prinaša nove možnosti elektronskega poslovanja, ob tem pa še izboljšuje povezljivost Slovenije na enotnem digitalnem trgu Evropske unije ter odpravlja tržne in trgovske ovire, ki so nastale kot posledica različnih nacionalnih pravil in tehničnih standardov.
Ker pa omenjena direktiva zahteva, da se vsem naročnikom, ki izvajajo javna naročila, naloži obveznost prejemanja in obdelave e-računov, se s to novelo veljavnost tega zakona izjemoma širi tudi na naročnike, ki nimajo statusa proračunskega uporabnika. Širi se le v primerih, ko ti izvajajo pogodbe o izvedbi javnega naročila, koncesijske pogodbe in pogodbe o javno-zasebnem partnerstvu. Za neupoštevanje določil tega zakona je predvidena tudi sankcija. Slovenija oziroma proračunski uporabniki v Sloveniji bodo torej tudi po opravljeni novelaciji tega zakona poslovali enako kot doslej, in sicer z že uveljavljenim evropskim standardom e-računa. Po novi ureditvi pa se jim bodo pridružili še ostali subjekti, ki izvajajo pogodbe o izvedbi javnega naročila, koncesijske pogodbe in pogodbe v javno-zasebnem partnerstvu. Zaradi razlogov nacionalne varnosti pa se bodo lahko MORS, Sova in OVS v določenih primerih izognili takšnemu načinu poslovanja.
Predlog zakona bomo na podlagi navedenih argumentov v Poslanski skupini Stranke modernega centra podprli. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Ker amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, zaključujem drugo obravnavo predloga zakona. Odločanje o predlogu zakona bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora opravili čez pol ure v okviru glasovanj.
S tem prekinjam to točko dnevnega reda in 10. redno sejo zbora, ki jo bomo z glasovanji nadaljevali ob 14.10. Hvala lepa.

(Seja je bila prekinjena ob 13.41 in se je nadaljevala ob 14.09.)

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštovane kolegice poslanke, spoštovani kolegi poslanci, gospe in gospodje!
Nadaljujemo s prekinjeno sejo zbora. Preden preidemo na postopek glasovanja, vas želim obvestiti, da bo državni zbor glasovanje opravil po naslednjem vrstnem redu: 10., 3., 7., 5., 6., 2. in 4. točka dnevnega reda.
S tem, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prehajamo na glasovanje. Prosim vas, da preverite delovanje glasovalnih naprav.

Nadaljujemo s prekinjeno 10. točko dnevnega reda, to je z obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o opravljanju plačilnih storitev za proračunske uporabnike po skrajšanem postopku.
Prehajamo na tretjo obravnavo predloga zakona. Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, prehajamo na odločanje o predlogu zakona. Obveščam vas, da me Zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista opozorili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih na matičnem delovnem telesu, predlog zakona neusklajen.
Glasujemo. Navzočih je 80 poslank in poslancev, za je glasovalo 51, proti nihče.
(Za je glasovalo 51.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 3. točko dnevnega reda, to je z obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nadzoru državne meje po nujnem postopku.
Nadaljujemo z drugo obravnavo, to je odločanjem o vloženem amandmaju, ki ga bomo opravili na podlagi pregleda vloženega amandmaja z dne 11. julija 2019, ki je bil objavljen na e-klopi.
Prehajamo na odločanje o amandmaju Poslanske skupine SDS k 7. členu.
Glasujemo. Navzočih je 81 poslank in poslancev, za je glasovalo 28, proti 46.
(Za je glasovalo 28.) (Proti 46.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet. S tem smo končali glasovanje o amandmaju in z drugo obravnavo predloga zakona v okviru nujnega postopka.

Prehajamo na tretjo obravnavo predloga zakona. Ker v drugi obravnavi predlagani amandma ni bil sprejet, prehajamo na odločanje o predlogu zakona. Obveščam vas, da me Zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista opozorili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih na matičnem delovnem telesu, predlog zakona neusklajen.
Glasujemo. Navzočih je 80 poslank in poslancev, za je glasovalo 52, proti nihče.
(Za je glasovalo 52.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 7. točko dnevnega reda, to je z obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalogah in pooblastilih policije po skrajšanem postopku.
Prehajamo na tretjo obravnavo predloga zakona. Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, prehajamo na odločanje o predlogu zakona. Hkrati vas obveščam, da me Zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista opozorili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih na matičnem delovnem telesu, predlog zakona neusklajen.
Gospod Luka Mesec, v imenu poslanske skupine? (Da.) Izvolite.

LUKA MESEC (PS Levica): Hvala za besedo.
Naslednja dva zakona, ki sta na glasovanju, torej zakon o nalogah in pooblastilih policije in pa zakon o letalstvu, se oba nanašata na isto stvar, to je zaostrovanje nadzora in represije nad državljani in državljankami Republike Slovenije. Govorita namreč o uvedbi nadzora nad vsemi letalskimi potniki, ki prečkajo Slovenijo, slovenska letališča – letno jih je, nas je 1,7 milijona. Vsi ti potniki bodo od zdaj naprej nadzorovani. Letalske družbe bodo morale vse podatke o teh potnikih, od tega, kdaj so kupili letalsko karto, do tega, kje sedijo, kam potujejo, s kom potujejo, kje živijo in tako naprej, avtomatsko posredovati policiji. Skratka, vse osebne podatke avtomatsko policiji. Ta zadeva je neupravičena, neutemeljena in nepotrebna, na kar kažejo tudi podatki iz preteklosti. V prvi polovici leta 2018 so bili na podoben način zbrani podatki o 369 tisoč potnikih. Od tega so jih našli pet sumljivih – od 369 tisoč pet. In med temi petimi ni bilo teroristov, kar naj bi ta zakon preprečeval, ampak so bili ljudje z naslednjimi prekrški: prepovedan prestop meje, tihotapljenje drog – lahko je kdo imel kakšen džojnt v žepu – ali pa poneverba dokumentov. Vse te ljudi bi zasačili tudi skozi redni pregled osebnih dokumentov, rentgena in potencialnega preverjanja tihotapljenja drog in eksplozivov, kar je na letališčih že uvedeno.
Skratka, to je popolnoma nepotrebno. Kar se pa s tem ustvarja in poglablja, je pač družba neke paranoje, da smo v konstantni nevarnosti. Na ta način hodimo po stopinjah ZDA, ki so recimo 10 let pred nami. Oni so začeli s takimi ukrepi po letu 2001, po terorističnih napadih, ampak glejte jih, kje so danes. Lahko vam povem dva osebna primera dveh kolegic, ki sta potovali v ZDA. Prva ima muslimansko ime in je hotela iti za 10 dni v New York na počitnice. Poklicana je bila na ameriško ambasado zgolj zaradi muslimanskega imena, kjer so jo zasliševali, če je poročena, pa je rekla, da ne, pa so rekli, kako da ne, če si ti stara 30 let, vse muslimanke ste pri teh letih že poročene in imate otroke in tako naprej. Skratka, prišli so do sklepa, da so ji zavrnili vizo in jo povabili na še eno dodatno zasliševanje na ambasadi, če bi hotela tja iti, kar je seveda zavrnila in odpovedala pot. Drugi kolegici pa so na letališču vzeli telefon, ki ga je morala odkleniti, in so 10 minut brskali po njenih osebnih sporočilih. Nismo še tam, ampak z vsakim takim predlogom tako stanje normaliziramo.
Če zaključim, Slavoj Žižek je pred časom v šali dejal, da že malo pogreša tisto staro policijsko državo, ko si pogledal čez ramo in zadaj videl špiclja … / izklop mikrofona/

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec. Vaš čas je potekel.
S tem, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prehajamo na glasovanje … / nemir v dvorani/ Saj se znamo držati časovnih omejitev.
Glasujemo. Navzočih je 81 poslank in poslancev, za je glasovalo 52, proti 7.
(Za je glasovalo 52.) (Proti 7.)
S tem ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Prehajamo na prekinjeno 5. točko dnevnega reda, to je na obravnavo Predloga zakona o dopolnitvah Zakona o letalstvu, skrajšani postopek.
Prehajamo na tretjo obravnavo predloga zakona. Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, prehajamo na odločanje o predlogu zakona. Obveščam vas, da me Zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista opozorili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih na matičnem delovnem telesu, predlog zakona neusklajen.
Gospod poslanec, izvolite.

LUKA MESEC (PS Levica): Hvala še enkrat.
Glede na to, da prej nisem uspel skomunicirati svoje zadnje poante, bom obrazložil glas še enkrat. Oba zakona, zakon o nalogah in pooblastilih policije in zakon o letalstvu, nas sicer še ne pošiljata tja, kjer so danes recimo ZDA ali pa Kitajska, ampak trasirata pot, da bo to postalo normalno. Jaz si ne bi želel živeti v družbi, kakršno imajo recimo na Kitajskem. Vam bom dal še en primer. Leta 2014 je nekdo v Srbiji povozil nekoga na cesti in potem ga je srbska policija okrog dva, tri mesece iskala. Človeka niso dobili, so pa dobili indic, da je z letalom odletel na Kitajsko, in so kitajskim oblastem priskrbeli njegovo sliko. Kitajske oblasti so samo na podlagi slike tega človeka med 1,3 in nekaj milijarde ljudmi, ki so na Kitajskem, dobile v treh dneh. Zakaj? Ker imajo povsod okrog kamere in vseprisoten nadzor. To je sodobna družba kontrole. Ali si vi želite živeti tam? Jaz osebno absolutno ne. In kot je rekel Slavoj Žižek, da ponovim tisto zadnjo poanto … / nemir v dvorani/

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, kakor sami ne želite, da ste moteni, ko predstavljate svoje stališče, kako boste glasovali, tako dajmo to upoštevati tudi, ko govori gospod Luka Mesec.
Izvolite, poslanec.

LUKA MESEC (PS Levica): V Levici absolutno nasprotujemo vzpostavljanju te sodobne družbe kontrole, ki jo nekateri želite odpirati s temi zakoni, s podvojitvijo sredstev za Sovo, ki so predvidena v proračunu, in podobno. Absolutno nasprotujemo, da bi prišli do tega. Slavoj Žižek je pred časom napol v šali rekel, da že malo pogreša tisto staro dobro policijsko državo – ko si pogledal čez ramo in tam videl špiclja, si vsaj vedel, da te zasledujejo. Danes je nadzor veliko bolj perfiden. Je vseprisoten, ampak neviden, ker niti ne vemo, kdaj vse nas nadzorujejo, nadzorujejo nas pa na vsakem koraku.
V Levici bomo seveda glasovali tudi proti temu zakonu.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, ali želi še kdo pojasniti, kako bo glasoval? Ne. Potem ugotavljam, da prehajamo na glasovanje.
Glasujemo. Navzočih je 81 poslank in poslancev, za je glasovalo 49, proti 10.
(Za je glasovalo 49.) (Proti 10.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 6. točko dnevnega reda, to je z obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nepremičninskem posredovanju po skrajšanem postopku.
Nadaljujemo z drugo obravnavo, to je z odločanjem o vloženem amandmaju, ki ga bomo opravili na podlagi pregleda vloženega amandmaja z dne 11. julija 2019.
S tem prehajamo na odločanje o amandmaju Poslanske skupine Levica k 5. členu.
Glasujemo. Navzočih je 80 poslank in poslancev, za je glasovalo 47, proti 31.
(Za je glasovalo 47.) (Proti 31.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.

Ugotavljam torej, da je zbor v drugi obravnavi sprejel amandma k 5. členu dopolnjenega predloga zakona. Sprašujem kvalificirane predlagatelje, ali nameravajo k temu členu vložiti amandmaje. Ugotavljam, da ne.
S tem prehajamo na tretjo obravnavo predloga zakona, kjer ponovno ugotavljamo, da k predlogu zakona za tretjo obravnavo ni bilo vloženih amandmajev. Hkrati vas obveščam, da me Zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista opozorili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih v drugi obravnavi, predlog zakona neusklajen. Prehajamo na odločanje o predlogu zakona.
Gospod Luka Mesec, Slavoj Žižek verjetno še enkrat? Izvolite.

LUKA MESEC (PS Levica): Hvala.
Tokrat ne bo Slavoj Žižek. Govorimo o stanovanjih, pa še nisem zasledil, da bi kaj na to temo napisal. Stanovanjska politika v Sloveniji je že 30 let neurejena. Imamo popolnoma zanemarjeno javno gradnjo neprofitnih stanovanj, imamo enega od najmanjših deležev neprofitnih stanovanj ali pa socialnih stanovanj v Evropi. Večina ljudi si zato mora, ker je država zatajila na stanovanjski politiki, stanovanjsko vprašanje reševati sama. Kar je problem predvsem za mlajše generacije, ki so zamudile Jazbinškov zakon in morajo danes pogosto ali pristati na oderuške najemnine ali najeti astronomski kredit, ki ga odplačujejo več deset let, za nakup stanovanja ali pa razmišljajo, da se bodo preselili v mansardo k staršem, če se že ne preselijo v tujino, kjer imamo v mnogih mestih in državah boljše razmere za ureditev stanovanja.
Mi v Levici smo se zavezali, da bo to eno od naših ključnih področij v sodelovanju z Vlado. V sporazum smo zapisali set ukrepov, ki bi izboljšali stanovanjsko politiko, od vzpostavitve pogojev za javno gradnjo neprofitnih najemnih stanovanj do urejanja Airbnbja, ki viša cene po urbanih središčih in turističnih centrih, do, konec koncev, urejanja nepremičninskega trga v tem segmentu, ko govorimo o najemu stanovanj. Danes potrjujemo prvi del iz tega paketa. Sicer ni obsežen, ureja eno stvar, in to je, da določa višino provizij, ki jo lahko zaračunavajo nepremičninske agencije pri oddajanju oziroma najemanju stanovanj, kjer omejujemo: prvič, stroške, ki jih lahko agenti zaračunajo ljudem, ki stanovanje hočejo najeti, to je omejeno na 150 evrov, da ne morejo kar naviti cene pa na koncu zaračunajo v bistvu provizijo, čeprav niti niso stanovanja oddali; drugič, omejujemo znesek provizij, ki jih lahko zaračunajo, to je v prid predvsem najemodajalcem, na 4 % oddane vrednosti, kar je analogija s prodajanjem stanovanja; tretjič, onemogočamo, da bi tista stranka, ki ni najela storitve, morala na koncu plačati račun. Namreč, dogaja se tole: najemodajalec, lastnik stanovanja najame agencijo za nepremičninsko posredovanje, da mu poišče najemnika, najemnika najde in na koncu mora ta najemnik, čeprav on ni zaprosil za storitev pri nepremičninski agenciji, prav tako kot najemodajalec plačati eno najemnino agenciji.
To vse ureja ta zakon, mi bomo seveda glasovali za.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Glasujemo. Navzočih je 80 poslank in poslancev, za je glasovalo 48, proti 31.
(Za je glasovalo 48.) (Proti 31.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 2. točko dnevnega reda, to je z obravnavo Predloga zakona o spremembah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, nujni postopek.
Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, prehajamo na tretjo obravnavo predloga zakona, to je na odločanje o predlogu zakona. Obveščam vas, da me Zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista opozorili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih na matičnem delovnem telesu, predlog zakona neusklajen.
Glasujemo. Navzočih je 81 poslank in poslancev, za je glasovalo 78, proti nihče.
(Za je glasovalo 78.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prehajamo na zadnjo točko 10. redne seje Državnega zbora.
Nadaljujemo s prekinjeno 4. točko dnevnega reda – Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o postopku priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev, skrajšani postopek.
Ker k predlogu zakona matično delovno telo ni sprejelo nobenega amandmaja in ker amandmaji h končni določbi na seji zbora niso bili vloženi, prehajamo na tretjo obravnavo predloga zakona, to je na odločanje o predlogu zakona.
Glasujemo. Navzočih je 80 poslank in poslancev, za je glasovalo 51, proti nihče.
(Za je glasovalo 51.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Zaključujem 10. redno sejo Državnega zbora in vam želim prijeten vikend. Nasvidenje!

Seja se je končala 12. julija 2019 ob 14.29.
Seje-EvidencaDok