Evidenca zapisa seje

Vsebina zapisa seje

Sejo so vodili predsednik Državnega zbora mag. Dejan Židan in podpredsedniki Tina Heferle, Branko Simonovič in Jože Tanko.

Seja se je začela ob 9. uri.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštovane kolegice poslanke, spoštovani kolegi poslanci, gospe in gospodje! Začenjam nadaljevanje 14. seje Državnega zbora.
Obveščen sem, da se današnje sej ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Maša Kociper, mag. Andrej Šircelj, Matjaž Han do 15. ure, Lidija Ivanuša od 14. ure dalje, Monika Gregorčič od 13.30 do 16. ure, mag. Meira Hot do 15. ure, Predrag Baković od 17. ure dalje, Luka Mesec od 12. ure dalje, dr. Franc Trček od 15. ure dalje in Aleksander Reberšek od 17. ure dalje. Še enkrat vse lepo pozdravljam!

Prehajamo na 3. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA DRUGO OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O STARŠEVSKEM VARSTVU IN DRUŽINSKIH PREJEMKIH, SKRAJŠANI POSTOPEK.
Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada.
Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavniku Vlade.
Izvolite.

MAG. URBAN KRAJCAR: Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Slovenija ima v sistemskem smislu področje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja dobro urejeno. Temeljni zakon na tem področju, Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, je podlaga za lažje usklajevanje starševskih in poklicnih obveznosti ter podpira enakopravnejšo delitev starševskih pravic in obveznosti. Tu je posebej pomembna pravica staršev do starševskega, materinskega in očetovskega dopusta ter nadomestila plače v času le-tega. Pravice iz naslova starševskega varstva, še zlasti dopusti in krajši delovni čas, pa pomembno prispevajo k odpravljanju razlik med ženskami in moškimi na trgu dela.
Kot veste, so bili na področju starševskih pravic v zadnjih dveh letih odpravljeni vsi varčevalni ukrepi: ponovna upravičenost do otroškega dodatka za starše, ki so v sedmem in osmem dohodkovnem razredu, pomoč ob rojstvu otroka tudi ni več vezana na premoženjski cenzus, prav tako na cenzus ni več vezan dodatek za veliko družino, in ne nazadnje, izplačilo očetovskega in starševskega nadomestila je ponovno v višini 100 % osnove.
Ker pa vedno obstaja prostor za izboljšave, smo na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravili Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki prinaša nekatere ključne spremembe. Med drugim se na podlagi predloga zakona očetom ob rojstvu dvojčkov ali več hkrati živorojenih otrok očetovski dopust podaljša za dodatnih 10 dni za vsakega otroka. Predlog zakona pravico do starševskega dopusta uvaja tudi za rejnike, kadar je v rejniško družino nameščen otrok, starejši od 11 mesecev in še ni zaključil prvega razreda osnovne šole v skladu s predpisi, ki urejajo osnovno šolo. Najnižje izplačilo materinskega, očetovskega in starševskega nadomestila se bo s 331 evrov dvignilo na višino osnovnega zneska minimalnega dohodka, to je 402 evra. Vlada je predlagala, da bodo nove višine veljale za starše otrok, rojenih po 1. januarju 2022. Na enak znesek se z 258 evrov dviguje tudi starševski dodatek, ki pripada tistim staršem, ki niso upravičeni do nadomestila. Tudi v tem primeru bi skladno s predlogom dvig veljal za starše otrok, rojenih 1. januarja 2022.
Zaradi uskladitve slovenske zakonodaje z direktivo, ki ureja pravice delavcev iz tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državi članici EU, bodo pravice do družinskih prejemkov vezane na stalno ali začasno prebivališče enega od staršev in/ali otroka in ne več zgolj na stalno prebivališče. Po sedanji ureditvi se pri vseh pravicah, razen, kot veste, pri otroškem dodatku, zahteva stalno prebivališče in dejansko prebivanje.
S predlagano novelo se materinsko, očetovsko in starševsko nadomestilo ter nadomestilo v času odmora za dojenje ne bi več usklajevalo. Hkrati predlog novele vsebuje tudi nekaj manjših vsebinskih oziroma redakcijskih sprememb, ki so se pri izvajanju aktualnega zakona pokazale za potrebne nadgradnje.
V času parlamentarne razprave je bilo na predlog sprememb zakona vloženih nekaj vsebinskih in nomotehničnih amandmajev. Na tem mestu je treba opozoriti, da vloženi amandmaji prinašajo dodatne finančne posledice za proračun v letih 2020 in 2021. Poudariti želimo, da Vlada podpira spremembe s širitvijo pravic upravičencem, in je iz tega razloga že sama predlagala določene izboljšave v tej noveli, vendar z zamikom pričetka uporabe. Razlog za to je predvsem v tem, da finančnih sredstev v proračunu, ki ga je nedavno sprejel Državni zbor, v letih 2020 in 2021 ni zagotovljenih, hkrati pa nekateri amandmaji dodatno povečujejo pritisk na centre za socialno delo, kjer bodo poleg nadgradnje informacijskega sistema centri zaradi časovnega pritiska morali po uradni dolžnosti odločati o množici novih odločb, ki jih prinašajo predlagani amandmaji. Zaradi tega se lahko obeta povečanje zaostankov, ki so bili po letu 2012, letos prvič dokončno odpravljeni. Najlepša hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod državni sekretar, za vašo obrazložitev.
Matično delovno telo je Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Besedo predajam podpredsednici gospe Mojci Žnidarič.
Izvolite, gospa poslanka.

MOJCA ŽNIDARIČ (PS SMC): Hvala, dobro jutro vsem.
Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide je kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki ga je Državnemu zboru predložila Vlada s predlogom za obravnavo in sprejetje po skrajšanem postopku. Kolegij predsednika Državnega zbora je sklenil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku, zato ga je odbor obravnaval na podlagi 142. člena Poslovnika Državnega zbora. Odboru je bilo posredovano naslednje gradivo: zahteva za sklic nujne seje odbora koalicijskih poslanskih skupin, predlog zakona, mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, vloženi amandmaji kvalificiranih predlagateljev in pregled amandmajev.
Pri delu odbora so sodelovali predstavniki predlagatelja z ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, predstavnica Zakonodajno-pravne službe, predstavnik Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, ki je predlog zakona podprla. Predstavnica predlagatelja je uvodoma predstavila predlog zakona, predstavnica Zakonodajno-pravne službe pa je povedala, da vloženi amandmaji koalicijskih poslanskih skupin sledijo pripombam Zakonodajno-pravne službe. Opomnila je tudi, da bo treba spremembam predloga zakona prilagoditi Zakon o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji.
V razpravi so bili nekateri razpravljavci mnenja, da so bila zaradi rekordnega proračuna, ki ga je Državni zbor sprejel, pričakovanja na področju ukrepov družinske politike večja. Odbor je sprejel svoj amandma, ki določa, da je najnižje izplačilo nadomestila vezano na osnovni znesek minimalnega dohodka in ne bo določeno nominalno, enako bo veljalo tudi za starševski dodatek. Vložen in sprejet je bil tudi amandma Poslanske skupine NSi, s katerim so predlagali zvišanje zneska pomoči ob rojstvu otroka z 280 evrov na 500 evrov z namenom izboljšanja demografske slike in enkratne pomoči staršem ob povečanju družine. Opozorjeno je bilo tudi, da bo z neusklajevanjem materinskega, očetovskega in starševskega nadomestila ter nadomestila v času odmora za dojenje proračun celo prihranil okoli 4 milijone evrov letno. Ministrstvo je kot razlog za neusklajevanje navedlo, da upravičenec prejema nadomestilo v višini 100 % plače zadnjih mesecev in bi ob usklajevanju prejel višje nadomestilo od plače. V Poslanski skupini SDS so bili mnenja, da je omenjeni razlog neutemeljen, in predlagali amandma, saj se po njihovem mnenju nadomestilo prejema zaradi zavarovalnega principa, po katerem se vsi prejemki usklajujejo.
Odbor je sprejel amandmaje poslanskih skupin koalicije, amandma Poslanske skupine Nova Slovenija - krščanski demokrati, Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke in amandmaje Poslanske skupine Levica. Odbor je v skladu s 128. členom Poslovnika Državnega zbora glasoval o vseh členih predloga zakona ter jih sprejel. Glede na sprejete amandmaje je pripravljeno besedilo dopolnjenega predloga zakona, v katerega so vključeni sprejeti amandmaji. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa podpredsednica.
S tem, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.
Prvi imate besedo gospod Miha Kordiš, Poslanska skupina Levica.
Izvolite.

MIHA KORDIŠ (PS Levica): Zakon, ki ga obravnavamo danes, je bil v bistvenih delih izboljšan z dopolnili, ki smo jih predlagali v Levici, zato ga tej obliki podpiramo. Določa dvig najnižjih nadomestil za porodnice ter najnižjih prejemkov za mlade družine že s prihajajočim 1. januarjem, torej že v letu 2020. Poleg tega smo uspeli tudi spremembo, ki določa, da se bodo višine teh prejemkov avtomatično usklajevale z osnovnim zneskom minimalnega dohodka in s tem z višino denarne socialne pomoči, pa tudi spremembo, ki bistveno izboljšuje položaj mater, uveljavljajočih pravico do dojenja med delovnim časom. Čeprav zakon vsebuje še nekatere druge bolj ali manj pozitivne rešitve, je dvig najnižjih nadomestili z 252 na 402 evra s prihajajočim letom vendarle najpomembnejši ukrep za izboljšanje položaja socialno ogroženih mater in mladih družin. V Levici zato predlagamo, da naj višji zneski minimalnih nadomestil veljajo tudi za starše otrok, ki so ali bodo rojeni pred novim letom. Vlada je v nasprotju s tem predlagala, da naj se ta dvig zgodi šele v letu 2020 in da se na ta račun prihrani nekaj milijonov evrov v proračunu, koalicija pa danes predlaga dvige šele v letu 2021. Komu naj torej služi zakon, s katerim se ministrstvo že nekaj mesecev hvali po družbenih omrežjih? Mladim družinam, porodnicam, očetom, materam in otrokom ali vzdržnosti proračuna Ministrstva za delo?
V Levici na ta barantanja ne pristajamo in bomo danes glasovali proti amandmajem koalicije, da se na teh ljudeh še naprej špara. Najnižja starševska nadomestila in porodniške za ženske, ki so službo izgubila med nosečnostjo po veljavnem zakonu, znašajo zgolj 252 evrov. Tako nizek znesek je posledica anomalije v obstoječem zakonu, ki ga določa kot 55 % minimalne plače iz leta 2006. Tako določena najnižja nadomestila tem osebam niti približno ne zagotavljajo socialne varnosti. S tem pa ženskam ne omogočajo, da bi se za materinstvo odločale tedaj, ko to želijo, brez strahu za znatno poslabšanje njihovega materialnega položaja in s tem zmanjšanje njihove osebne, poklicne in ekonomske svobode. Nadaljnja zamrznitev dvigov, kar je želja Ministrstva za delo in današnja agenda koalicijskih poslancev, pomeni podaljševanja varčevanja na družinskih prejemkih socialno najbolj ogroženih družin. Upoštevanje 100-odstotne osnove pri določanju nadomestila in s tem odprava varčevalnega ukrepa na tem področju velja le za tiste starše, ki so bili pred nastopom dopusta 12 mesecev zaposleni. Za vsak manjkajoči mesec pa se jim kot osnova upošteva le 55 % minimalne plače izpred 13 let. Na tak način so nadomestila za starše, ki pred nastopom dopusta niso bili zaposleni celih 12 mesecev, bistveno nižja. In to je de facto varčevalni ukrep, ki danes vztraja, in je varčevalni ukrep, za katerega, gospe in gospodje, predlagate na tej seji, da se ohrani do leta 2021.
Vlada se je v koalicijskem sporazumu zavezala, da bo vsem porodnicam, ne glede na njihov status, zagotovila višje najnižje porodniško nadomestilo, v dogovoru v sodelovanju z Levico pa se je zavezala, da bo to realizirano do 1. 1. 2020. To je predvidevala tudi vladna novela Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki je bila v javni obravnavi. Navkljub koalicijski zavezi, obljubam politike in pričakovanjem staršev pa je Vlada naposled predlagala, da se najnižja porodniška in ostala nadomestila za starše ter starševski dodatek dvignejo šele leta 2022, s tem pa se proračunu prihrani milijon.
Morda drži, da vladne koalicije sporazum z Levico več ne zavezuje, a to niti ni bistveno. Teh zavez v resnici niste dali Levici, dali ste jih ljudem. Zato socialisti pričakujemo, da se jih tudi držite.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod Jožef Horvat, imate besedo v imenu Poslanke skupine Nova Slovenija - krščanski demokrati.
Izvolite.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani državni sekretar s sodelavko, drage kolegice in kolegi!
Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih zasleduje cilje družinske politike. Zagotovo je prvi in največji cilj zasledovanje otrokovih koristi. Ostali cilji, ki so tudi pomemben del družinske politike, so naslednji: izboljšanje položaja družin, kjer je mati ob rojstvu otroka nezaposlena oziroma ni bila zaposlena vseh 12 mesecev pred uveljavljanjem materinskega nadomestila, izboljšanje položaja študentskih družin in položaja družin z otroki, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, podaljšanje očetovskega dopusta ob rojstvu dojenčkov ali več hkrati rojenih otrok, pa tudi različno starih otrok do končanega prvega razreda osnovne šole najstarejšega otroka. Ureditev velja tudi ob posvojitvi dvojčkov ali več otrok.
Z novelo zakona se je pravico do starševskega dopusta na novo uvaja tudi za rejnike, kadar je v rejniško družino nameščen otrok, starejši od 11 mesecev in še ni zaključil prvega razreda osnovne šole, v višini 30 dni starševskega dopusta. V Novi Sloveniji pozdravljamo dvig najnižjega izplačila materinskega, očetovskega in starševskega nadomestila na višino minimalnega dohodka s sedanjega 252 evrov na 402 evra, saj je za zagotavljanje otrokovih koristi poleg vseh materialnih stvari potrebna tudi finančna varnost.
Na matičnem odboru je bil med drugim sprejet amandma Poslanske skupine Nove Slovenije, ki omogoča izvajanje družinske politike v Sloveniji in dviguje pomoč ob rojstvu otroka z 280 evrov na 500 evrov. 500 evrov za državni proračun ni velik denar. Je pa ob rojstvu otroka za vsako družino neprecenljiva finančna injekcija, ki omogoča prijetnejši in vsaj v prvih tednih lepši prihod novega družinskega člana. Žalosti nas, da koalicijske stranke ne prepoznajo tega trenutka in z amandmajem želijo pomoč ob rojstvu znižati na 350 evrov. Denar, ki je namenjen kot pomoč ob rojstvu otroka, je namenski denar za novorojenčka in se zanj tudi v celoti porabi. Da so otroci naše največje bogastvo, lahko preberemo v vseh resolucijah, raziskavah in slišimo na vseh okroglih mizah, ki so se na temo demografije odvijale in se odvijajo po Sloveniji. Ko pa je treba preiti od besed k dejanjem pa iščemo evre, ki bi znižali in na kakšen način in izračun bi manj dali.
Poslanci Nove Slovenije bomo zakon podprli, kljub temu da Vlada še vedno varčuje na otrocih in je gluha za vse predloge, ki jih za izboljšanje družinske politike v Sloveniji vztrajno vlagamo poslanke in poslanci Nove Slovenije - krščanskih demokratov.
Drage kolegice in kolegi! Zakone sprejemamo z razumom. Včasih je potrebno vklopiti tudi srce. Pred dobre pol ure je predsednik Državnega zbora v imenu vseh nas v Državnem zboru sprejel luč miru iz Betlehema. To ni kar neka sveča. To je luč, ki seže tudi v srce – le če je odprto! Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospod Vojko Starović v imenu Poslanske skupine Alenke Bratušek.
Izvolite.

VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Predsedujoči, hvala za besedo. Spoštovani!
Vladni predlog zakona, ki smo ga na poslanske klopi dobili novembra, je naslovil kar nekaj zadev. Med drugim odpravlja neskladnost slovenske zakonodaje z evropsko direktivo. Po novem bodo pravice do družinskih prejemkov vezane na prijavljeno bivališče na enega od staršev ali otroka. Tudi očetom in posvojiteljem dvojčkov ali več hkrati rojenih otrok se bo za vsakega otroka očetovski dopust podaljšal za 10 dni. Novela uvaja tudi pravico do starševskega dopusta v trajanju 30 dni za rejnike otrok, starejših od 11 mesecev, ki še niso zaključili prvega razreda osnovne šole. Novela zakona je namenjena tudi olajšanju položaja vsem tistim, ki niso zavarovani za starševsko varstvo. Najpogosteje so to študentje in študentke. V prvotni različici predloga zakona je bilo za materinsko, očetovsko in starševsko nadomestilo predvideno povišanje za 150 evrov mesečno in to od 1. januarja 2022 dalje. Zakaj šele tedaj? Ker v razrezu proračuna za 2020 in 2021 sredstev za te namene ni.
Že ob nedavnem sprejemanju proračuna je bilo ob razrezu Ministrstvu za delo jasno, da so sredstva glede na zakonsko določene naloge in številne prioritete omejena. Poleg tega pa je bil proračun za leto 2020 zaradi Umarjeve napovedi nižje gospodarske rasti okleščen za 100 milijonov evrov, pri čemer je pomemben del tega zneska padel tudi na Ministrstvo za delo. Če bi obveljali amandmaji, ki predstavljajo začetek veljavnosti, bi pod vprašaj postavili izvrševanje prioritetnih socialnih programov. Ministrstvo bi bilo primorano denar vzeti nekomu drugemu. S tega vidika se nam zdijo amandmaji in ravnanje poslanskih skupin, ki so jih sprejamale, neodgovorno. Nepremišljeno je deliti denar, ki ga ni, in tako nabirati politične točke na račun nekoga tretjega. To ni prav. Je pa takšno početje najlažje, saj ti ni treba skrbeti za vzdržnost proračuna in prevzemati kakršnekoli odgovornosti. Po amandmaju, ki ga je vložila NSi, bi se znesek pomoči ob rojstvu otroka z 280 evrov zvišal na 500 evrov. ZUJF je enkratno pomoč ob rojstvu otoka v okoliščinah, ki so narekovale varčevanje, vezal na cenzus. Z letom 2018 pa je pomoč spet postala splošno veljavna, tako vsi starši ob rojstvu otroka prejmejo denarno pomoč, čeprav številne raziskave dokazujejo, da višanje pomoči ne prispeva k izboljšanju demografske slike.
V Poslanski skupini SAB bomo podprli amandmaje koalicijskih poslancev, ki znesek z letom 2021 dviguje na 350 evrov. Pri tem je nujno poudariti, da se znesek pomoči ne znižuje, ampak zvišuje. Ne podpiramo dopolnila Poslanske skupine SDS, ki ga je sprejelo matično delovno telo in s katerim je določilo usklajevanje nadomestil. Osnovni namen nadomestila je nadomestiti prejemek ne pa znesek preseči. Če so bile uskladitve smiselne, ko so nadomestila znašala 80 oziroma 90 % plače, to s sprejetjem stoodstotne osnove ni več smiselno. Znano je, kakšno demografsko sliko imamo in kako pomembna bo vloga v prihodnjih letih družinske politike, vendar jo bo treba zastaviti znatno širše skozi ukrepe stanovanjske politike, stabilnosti zaposlovanja in pogoje o delovnem mestu ter skozi druge ukrepe, ki po izkušnjah iz tujine dajejo rezultate.
Predlog zakona, ki je pred nami, sicer teh bistvenih vprašanj ne naslavlja, vendar pa prinaša izboljšanje položaja družin, zato ga bomo v Poslanski skupini SAB podprli. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec, za vašo predstavitev.
Gospod Jurij Lep v imenu Poslanske skupine Desus.
Izvolite, gospod poslanec.

JURIJ LEP (PS DeSUS): Hvala, gospod predsednik, za besedo. Državni sekretar, kolegice in kolegi, lepo pozdravljeni!
V Sloveniji velja, da imamo dobro urejeno družinsko politiko. S tem se v naši poslanski skupini strinjamo, saj naša zakonodaja s področja starševskega varstva in družinskih prejemkov staršem zagotavlja, da po dolžini starševskih dopustov kot po višini nadomestil dohodkov primerjalno z drugimi državami spadajo v višino zgornjega povprečja. Seveda pa nikoli ni odveč, če te standarde še nadgrajujemo in izboljšujemo.
Z novelo zakona, ki je danes pred nami, bomo izboljšali več stvari. Nadgradili bomo očetovski dopust, ki se v primeru rojstva ali posvojitve dvojčkov ali več otrok zvišuje za dodatnih 10 dni. Posebna pozornost se končno namenja tudi rejnikom, ki bodo deležni 30 dni dopusta, ko jim bo v vzgojo in varstvo zaupan otrok, ki je že dopolnil enajst mesecev starosti, ni pa še zaključil prvega razreda osnovne šole. Na tem mestu naj spomnim, da se v Desusu sploh prizadevamo za izboljšanje področja rejništva. Že v začetku tega leta smo ob obravnavni novele Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti opozorili na pomanjkljivosti oziroma neustreznost zakonodaje, povezane z rejništvom, ker rejnikom in rejnicam precej otežuje delo, otroci v rejništvu pa zaradi tega niso deležni maksimalne možne oskrbe. S tem predlogom zakona je narejena vsaj ena izboljšava.
Nadalje se s predlogom zakona zvišujejo nadomestila in starševski dodatek. Po predlogu ministrstva oziroma Vlade bo starševski dodatek višji za 150 evrov na mesec. Za tak znesek se poviša tudi manjkajoča osnova, ki je podlaga za izračun starševskega nadomestila. V naši poslanski skupini pozdravljamo tudi rešitev, da se koriščenje pomoči ob rojstvu otroka prelevi iz dobroimetja nazaj v denarno obliko. Dileme v zvezi z izvedbeno platjo dobroimetja so bile izpostavljene že v letu 2018 ob sprejemanju novele, ki je sicer uporabo tega novega načina koriščenja pravice zamaknila v leto 2020. Indeksacija vseh nadomestil se ukinja, s čimer se v Poslanski skupini Desus strinjamo. Namen nadomestila v času odsotnosti z dela ni v tem, da bi slednje naraščalo čez plačo, ob vrnitvi na delovno mesto pa bi upravičenka oziroma upravičenec padel nekaj evrov ali celo nekaj deset evrov nižje. Če bi želeli ohraniti indeksacijo pri teh nadomestilih, bi bilo smiselno ta nadomestila, na primer, za čas dopusta, za nego in varstvo otroka, prej primerjati z nadomestilom iz naslova bolniške odsotnosti, ki je že v osnovi odmerjeno nižje kot pa nadomestilo za čas prej omenjenega dopusta. Slednji namreč znaša 100 % povprečne plače upravičenca v zadnjem letu, medtem ko je bolniška odsotnost v primeru koriščenja bolniškega staleža za otroka odmerjena in izplačana zgolj v višini 80 % plače.
Prav je, da smo pri družinski politiki ambiciozni in jo oblikujemo čim bolj po meri družin ter pri tem zasledujemo cilje odgovornejše demografske slike. Vendar, kot rečeno že uvodoma, primerjalni kazalci kažejo, da je Slovenija pri tem zelo uspešna.
Dopolnila, ki so bila sprejeta ob obravnavi predloga zakona na matičnem delovnem telesu, precej presegajo pravkar sprejete in zagotovljene proračunske okvire za prihodnji dve leti. Poleg tega se poraja vprašanje, ali višanje pravic res vpliva na dvig rodnosti. Ali se bo resnično več parov odločalo za naraščaj, če bo darilo države ob rojstvu otroka znašalo 500 evrov? Bi to enkratno darilo res odtehtalo vse ostale težave, ki jih imajo mladi pri reševanju stanovanjske problematike? Bi 500 evrov res pomagalo premagati finančno nestabilnost, s katero se soočajo mladi zaradi pomanjkanja služb, prekarnih zaposlitev in nizkih dohodkov?
Vloženi skupni amandmaji koalicije so kompromisni predlog in odgovor na to, kaj je smiselno dopustiti z vsebinskega vidika med osnovnim predlogom zakona in dopolnjenim besedilom predloga, tako so nekoliko bolj sprejemljivi z vidika proračunske dopustnosti in zmožnosti. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Naslednjo predstavitev stališča bo podal gospod Dušan Šiško, Poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke.
Izvolite.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Lep dober dan vsem skupaj!
Po branju vladnega gradiva imamo mešane občutke. Ne morem reči, da je zakon dober, prav tako pa ne morem reči, da je zakon slab. Ni etično, da se hkrati z dodeljevanjem novih pravic in višjih zneskov istočasno dodajajo pravice tujcem; gre za dve tako različni področji, ki ne bi smeli biti vsebina te iste novele.
V Slovenski nacionalni stranki smo vedno podpirali politiko socialne in družinske politike, vendar ne na tak način, da poslanci na odboru širijo pravice mimo uskladitve z Ministrstvom za finance; takšni ukrepi so javno všečni, vendar fiskalno nevzdržni. Podpiramo družinsko politiko, ki jo je predlagala Vlada Republike Slovenije, vendar pod pogojem, da je usklajena s proračunom. Tako se ravna v demokratičnem okolju. Predlagani ukrepi bi začeli veljati šele z letom 2022, s čimer se strinjamo. Spremenjena novela z amandmaji je ravno tako izključno populistična, vendar predlagatelji amandmajev niso obrazložili, kje vzeti denar. Zakon je dober v delu, kjer uvaja določene nove pravice, prav tako pa širi obstoječe pravice. Te pravice pa bi morala urediti vsaj prejšnja vlada, če ne že vse prejšnje vlade. Zakon pa je slab tam, kjer uvaja dodatne finančne nepredvidene obremenitve za proračun, ter v delu, kjer podeljuje dodatne pravice tujcem. Nikakor pa se ne moremo strinjati s tem, da se pod pretvezo diktata iz EU spreminja obstoječa dobra ureditev, ki tujce izključuje. Direktiva, zaradi katere so spremembe, je iz leta 2011, od takrat pa so se razmere v Evropi bistveno spremenile. Sedaj pa se za večino pravic od družinskih prejemnikov zahteva kot pogoj stalno prebivališče otroka ali enega izmed staršev. V novem predlogu je to spremenjeno in se zahteva stalno ali začasno prebivališče in iz tega naslova se širijo odhodki državnega proračuna. Tak sistem trenutno poznamo pri uveljavljanju pravice do otroškega dodatka, kjer je pogoj za pridobitev pravice prijavljeno prebivališče. To, kar se sedaj dogaja pri izplačilu otroškega dodatka, za katerega je bil pogoj začasno prebivališče, se s tem zakonom želi uvesti za vse druge pravice, pod pretvezo, da se s tem sledi smernicam Evrope. Dogaja se, da se otroški dodatki nakazujejo ne vem kam v tujino.
Problem vidimo tudi v delu, kjer ministrstvo ne razpolaga z ažurnimi podatki, kam vse se nakazuje sredstva, prav tako pa ministrstvo ne razpolaga s podatki, koliko tujcev je trenutno upravičenih do otroškega dodatka. Tudi iz tega razloga, ker ministrstvo nima natančnih podatkov, je jasno, da nadzora ni. Namen socialne varnosti je ta, da jo država zagotavlja ljudem, ki imajo prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. To je tudi naše vodilo. Če bo oseba želela, da bo prejemnica kakršnihkoli denarnih zneskov iz državnega proračuna, bomo to pravico vezali na dejstvo, da ima prijavljeno izključno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.
Socialna varnost mora biti zagotovljena vsem državljanom in državljankam, tujce pa naj obravnavajo kot zunanjo delovno silo. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec, za vaše stališče.
Gospa Suzana Lep Šimenko v imenu Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke.
Izvolite, gospa poslanka.

SUZANA LEP ŠIMENKO (PS SDS): Najlepša hvala za besedo.
Družina je temeljna celica vsake družbe. Če je družina zdrava in uspešna, bo zdrav in uspešen tudi narod, tudi država. Pa uvodoma poglejmo nekaj statističnih podatkov. V letu 2018 je bilo prvič po desetih letih rojenih manj kot 20 tisoč otrok, starost matere ob rojstvu prvega otroka pa se je dvignila na 29 in pol let, kar je kar 5 let več, kot je znašala povprečna starost matere ob rojstvu prvega otroka leta 1995. Slovenske družine imajo v povprečju 1,6 otroka. Rodnost je najvišja v osrednjeslovenski, jugovzhodni regiji, najnižja pa v podravski, pomurski in zasavski regiji. Naravni prirast v letu 2018 je bil minus 0,4.
Eden izmed glavnih razlogov za trenutno stanje družin, so seveda spremenjene gospodarske in družbene razmere, zlasti skrb za ekonomsko preživetje in spremembe na področju zaposlenosti moških in žensk. Razlog za slabše stanje družin pa je tudi v neustrezni družinski politiki. V Sloveniji je namreč družinska politika prepletena s socialno politiko in če bi želeli resnično pravo družinsko politiko, bi morali to nujno tudi ločiti, ampak danes žal o tem ni govora. Zaradi demografskih sprememb in izzivov, ki jih prinaša staranje prebivalstva, je še toliko pomembneje, da kot država s posebnimi ukrepi spodbujamo odločanje za zakonsko zvezo, ustvarjanje družine in rojstva otrok.
V Slovenski demokratski stranki smo se zavezali in skrb za družino ter spodbujanje družinskega življenja postavili visoko na prioritetno lestvico. V okviru danih zmožnosti in vplivanja države na družinsko življenje bomo tako naredili vse, da bo družina ostala osrednja celica našega bivanja. Vse ukrepe, ki gredo v smeri izboljšanja statusa družine, pa tako seveda tudi podpiramo.
Zakon, ki je pred nami, prinaša kar nekaj dobrih rešitev: podaljšuje očetovski dopust ob rojstvu dvojčkov ali več otrok hkrati, pravico do starševskega dopusta uvaja za rejnike, dviguje najnižje izplačilo materinskega, očetovskega in starševskega nadomestila, črta določbo izplačilo pomoči ob rojstvu otroka v dobroimetju in do delnega plačila za izgubljen dohodek bosta po novem upravičena oba starša. Zaskrbljeni smo zgolj zaradi implementacije direktive EU o enotnem postopku obravnavanja državljanov tretjih držav, ki imajo dovoljenje za delo v državah članicah, ki v slovenski pravni red vnaša, da bodo po novem vse pravice do družinskih prejemkov vezane na stalno ali začasno prebivališče starša z dovoljenjem za delo in dejanskim prebivanjem otroka v Sloveniji, ne zgolj na stalno prebivališče. Problema tukaj ne vidimo v zakonski določbi, temveč v izvajanju te zakonske določbe in predvsem v nezadostnem nadzoru, ki omogoča, da na tem področju prihaja do številnih zlorab, ki so poznane že iz podeljevanja otroških dodatkov otrokom, ki v Sloveniji sploh ne prebivajo. Od Vlade in Ministrstva za delo tako pričakujemo, da naredi vse potrebno, da bo na tem področju red, da do zlorab ne bo prihajalo in s tem ne bomo dodatno obremenjevali našega proračuna.
Pred obravnavo na matičnem odboru za delo nas je zmotila tudi ukinitev usklajevanja materinskega, očetovskega in starševskega nadomestila ter nadomestila v času dojenja. Proti ukinitvi smo vložili amandma, ki je bil na odboru tudi sprejet, in tako smo staršem omogočili uskladitve tudi v prihodnje, ki letno v skupnem znesku pomenijo 4 milijone evrov. Želimo, da tako tudi ostane.
Podprli smo tudi predloge amandmajev Levice ter s tem omogočili, da se izvajanje v zakonu predlaganih ukrepov prične s 1. 1. 2020, in amandma Nove Slovenije, ki enkratno pomoč ob rojstvu otroka dviguje z 280 na 500 evrov. Spremembe zakona z vsemi, na odboru sprejetimi amandmaji v Slovenski demokratski stranki podpiramo. Ne podpiramo pa amandmajev koalicije, s katerimi želijo povoziti na matičnem odboru že sprejete odločitve in tako ukiniti usklajevanje ter slovenske družine na letnem nivoju skupno prikrajšati za 4 milijone evrov. Ne podpiramo znižanja pomoči ob rojstvu otroka na 350 evrov in ne podpiramo, da ukrepi stopijo v veljavo po letu 2021. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka, za vaše stališče.
Gospa Karla Urh, Poslanska skupina Lista Marjana Šarca.
Izvolite, gospa poslanka.

KARLA URH (PS LMŠ): Prav lepo vsi pozdravljeni!
Slovenska družinska politika je ena najboljših na evropski ravni. Zakaj? Ker za vsakega starša novorojenčka namenjamo denarno pomoč, materam ali očetom, ki niso zavarovani, za starševsko varstvo namenimo starševski dodatek, z otroškim dodatkom pa zagotavljamo dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka. Ker lahko vsi starši otrok, ki so vključeni v vrtec, vložijo zahtevo za znižano plačilo vrtca. Poleg tega so družine upravičene še do številnih drugih pravic: do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih stroškov, do subvencije malice in kosila, subvencije prevoza za učence, dijake, študente, brezplačne vinjete za velike družine, vračila davka na motorna vozila, znižane letne dajatve za uporabo vozil za velike družine, oboje brez cenzusa. Družine so lahko upravičene tudi do subvencije najemnine in še bi lahko naštevala.
Ob tem želim poudariti še, da imamo vse slovenske matere pravice do plačanega porodniškega dopusta ter dopusta za nego in varstvo otroka v trajanju 365 dni, očetom pa pripada tudi očetovski dopust. To ni samoumevno. Portugalke so po porodu lahko doma le 30 tednov, Španke, Nizozemke in Francozinje 16 tednov, Nemke in Švicarke pa ob polnem nadomestilu le 14 tednov. Američankam pa pripada točno nič dni plačanega porodniškega dopusta.
V Listi Marjana Šarca že od začetka mandata delamo na področju sociale in družinske politike. V času vlade Marjana Šarca smo že odpravili varčevalne ukrepe, materinsko nadomestilo je navzgor ponovno neomejeno, očetovsko in starševsko nadomestilo je znova stoodstotno od osnovne plače. Dodatek za veliko družino po novem zopet prejemajo vse družine, ne glede na njihovo premoženje. Zvišali smo otroške dodatke in cenzus za pridobitev državne štipendije in s tem zagotovili dodanih več kot 8 tisoč štipendij. Vsi socialni prejemki posameznikom in gospodinjstvom so se uskladili za 2,4 %. Zvišali smo plačila rejnikom, zagotovili brezplačna učna gradiva za prvi in drugi razred osnovne šole, dvignili minimalno urno postavko za študentsko delo, odpravili smo krivice, storjene glede izplačila dodatkov za nego otroka, in dvignili smo minimalni znesek denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.
Novela, ki je danes pred nami, položaj družin še dodatno izboljšuje: podaljšujemo očetovski dopust ob rojstvu ali posvojitvi dojenčkov ali več živorojenih otrok; pravica do 30 dni starševskega dopusta se uvaja tudi za rejnike; oba starša otrok s težko in funkcionalno motnjo v duševnem razvoju bosta upravičena do delnega plačila za izgubljen dohodek, če začneta delati za krajši delovni čas; vsem porodnicam, ne glede na status, se zagotavlja minimalno porodniško nadomestilo, kar je tudi zaveza iz koalicijskega sporazuma. Res je, da novela predvideva začetek izplačevanja minimalnega nadomestila v vrednosti 402 evra šele s 1. 1. 2022, vendar zgolj zato, ker v proračunu za leti 2020 in 2021 za to še ni predvidenih sredstev.
Poudariti je treba, da amandmaji opozicije že sprejeti proračun dodatno obremenjujejo še za 13,5 milijona evrov. Kljub temu da se v LMŠ zavedamo in se zavzemamo za zvišanje minimalnega nadomestila vsem porodnicam, pa moramo vseeno delovati kot odgovorni zakonodajalci in spremembe gledati tudi s finančnega vidika. Sredstva ministrstva so omejena in obremenjena s številnimi sprejetimi zakonskimi obveznostmi, ki izboljšujejo položaj naših državljanov. Nikakor si namreč ne moremo privoščiti, a tako se bo zgodilo, da bo zaradi prehitrih, a všečnih odločitev in predlogov opozicijskih amandmajev ministrstvo manjkajoča sredstva v višini 13,5 milijona prerazporedila iz postavk, ki nimajo zakonske podlage financiranja, na primer socialno varstvenih programov, kar bo vodilo v poslabšanje položaja katere izmed ranljivejših skupin. / Znak za konec razprave/
Zato smo v koaliciji pripravili in bomo tudi podprli amandmaje, ki predvidevajo srednjo pot. Poleg amandmajev nomotehnične narave še pričetek izplačevanja višjega očetovskega, materinskega in starševskega nadomestila s 1. 1. 2021 za otroke, rojene po tem datumu. Ukinitev indeksacije materinskega …

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Gospa poslanka, prekoračili ste svoj čas. Hvala za predstavitev vašega stališča.
Gospod Soniboj Knežak, Poslanska skupina Socialnih demokratov.
Izvolite, gospod poslanec.

SONIBOJ KNEŽAK (PS SD): Hvala, predsednik. Predstavniki Vlade, kolegice in kolegi!
V resolucijo o družinski politiki, ki jo je Državni zbor sprejel v prejšnje mandatu, smo zapisali, da je ključno načelo družinske politike, da namenja posebno pozornost skrbi za otroke in njihovi zaščiti ter sledi v največji meri koristim otrok. Predlagane spremembe zakona sledijo temu načelu, saj podaljšujemo očetovski dopust ob rojstvu dvojčkov ali več otrok hkrati za dodatnih 10 dni za vsakega otroka, kar bo veljalo tudi v primeru posvojitve dvojčkov ali več hkrati rojenih otrok. Po novem bodo upravičeni do starševskega dopusta do 30 dni tudi rejniki, kadar bo v rejniško družino nameščen otrok, ki je starejši od 11 mesecev in še ni zaključil prvega razreda osnovne šole. Izboljšujemo položaj tudi vseh družin, saj dvigujemo izplačila najnižjega materinskega, očetovskega in starševskega nadomestila na 402 evra neto, kar znaša enako osnovnemu znesku minimalnega dohodka. Na enako raven se zvišuje tudi starševski dodatek, ki ga prejmejo starši, ki jim ne pripada porodniško nadomestilo, ker niso bili zavarovani za starševska varstva. Med njimi so najbolj številčne študentske družine. Poleg tega položaj družine izboljšujemo tudi z zvišanjem zneska za pomoč ob rojstvu otroka z 280 na 350 evrov, ki se bo tudi v prihodnje izplačeval v denarnem znesku. S spremembami zakona se bodo zvišala vsa starševska nadomestila in dodatki ter pomoč ob rojstvu otroka v skladu s proračunskimi zmožnostmi države. Mnogi bodo trdili, da to ni dovolj, zahtevali bodo višje zneske za starševska nadomestila in dodatke, saj menijo, da bo to pripomoglo k višji rodnosti v Sloveniji. Višina denarnega zneska starševskega nadomestila in pomoči ob rojstvu otroka je samo eden izmed dejavnikov, ki pretehtajo pri odločitvi mladih parov za rojstvo otroka in njihovo število. Še pomembnejši ukrepi pri spodbujanju večjega števila rojstev so zagotovo zagotavljanje večje dostopnosti do cenejših stanovanj, cenejših javnih storitev, kot so vrtci ter prehrana v šoli. V prihodnje bo treba več pozornosti nameniti predvsem razvoju bolj dostopnih in kakovostnih javnih storitev, ki bi ženskam omogočile večjo vključenost na trg dela in lažje usklajevanje poklicnega ter družinskega življenja.
Socialni demokrati bomo predlagane spremembe zakona podprli, ker z njimi sledimo največjo korist otrok, novorojenčkov in njihovih staršev. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Kot zadnja gospa Janja Sluga, Poslanska skupina Stranke modernega centra.
Izvolite, gospa poslanka.

JANJA SLUGA (PS SMC): Predlagane spremembe in dopolnitve Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih sledijo temeljnemu cilju aktualne resolucije o družinski politiki, ki kot nalogo države določa, da pravočasno zazna spremembe na področju družinskega življenja in družinsko politiko oblikuje tako, da ta ponuja različne oblike pomoči in podpore, zagotavlja enakost in socialno vključenost ter ščiti najranljivejše družbene skupine. Lahko se pohvalimo z eno najkakovostnejših družinskih politik v širšem prostoru, prav tako so številni ukrepi družinske politike prepoznani kot primeri dobre prakse in s predlagano zakonsko novelo se ta skrb države za ugoden položaj družin in otrok še dodatno krepi. S predlaganimi ukrepi se namreč še dodatno povečuje stopnja kakovosti družinskega življenja, zagotavlja se varstvo, zaščita in blagostanje družin, posebej otrok, ter izboljšuje socialno-ekonomski položaj družin.
Prav je, da državljanke in državljani slišijo, da država na letni ravni za družinske prejemke in starševska nadomestila namenja dobrih 595 milijonov evrov. Prav je tudi, da so se v začetku iztekajočega leta, torej v začetku leta 2019, odpravili še zadnji varčevalni ukrepi na polju družinske politike, s katerimi se višina nadomestil ponovno odmerja v stotih odstotkih posameznikove plače, in prav je, da se tokrat na raven minimalnega dohodka v višini 402 evra zvišujejo najnižja izplačila materinskih, očetovskih in starševskih nadomestil ter starševskega dodatka, ki ga najpogosteje prejemajo brezposelni starši in študentske družine. Očetom se bo ob rojstvu dvojčkov ali njihovi posvojitvi oziroma v primeru več hkrati rojenih otrok očetovski dopust podaljšal za dodatnih 10 dni za vsakega otroka. Pravica do 30 dni starševskega dopusta pa se uvaja tudi za rejnike.
Težko bi rekli, da Vlada s temi ukrepi kaže mačehovski odnos do družin in do otrok, je pa po naši oceni nekoliko naivno prepričanje, da bo nekaj amandmajev z nekajmilijonskimi finančnimi posledicami rešilo demografsko sliko naše države ali da se bo zaradi prvotno predlaganih rešitev s strani Vlade, ki so bile ustrezno pretehtane, krvna slika naše družinske politike bistveno poslabšala. In da so zaradi tega nujno potrebne opozicijske korekture, ki v kratkem času zahtevajo zajetno finančno injekcijo. To preprosto ne drži. Ne glede na vse se bo krvna slika naše družinske politike izboljšala, to je glavno sporočilo, ki ga morajo slišati državljanke in državljani. Pravice se širijo, nadomestila se dvigujejo, omogoča se lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja in še naprej se sledi maksimiziranju otrokovih koristi. Odgovorna oblast predlaga preudarne in predvsem smiselne ukrepe. Takšna so bila nekatera od predlaganih opozicijskih dopolnil, ki smo jih na seji matičnega delovnega telesa podprli tudi v SMC. Zagotovo pa niso takšne narave vse dodatne spremembe, ki uvajajo nesmisle, kot je na primer ta, da bi bilo porodniško nadomestilo višje od plače, ki jo je prejemala posameznica, ali na primer ta, da bomo zaradi višje pomoči ob rojstvu otroka bistveno in predvsem na hitro rešili našo demografsko sliko. Stvari so v resnici med seboj veliko bolj prepletene in jih je treba v tej luči tudi naslavljati.
V Poslanski skupini SMC bomo predlog zakona podprli, pozivamo pa k preudarnosti, da bodo na koncu sprejete rešitve, ki ostajajo v začrtanih javnofinančnih in predvsem tudi vsebinski okvirjih.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka, za vaše stališče. S tem smo, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, zaključili predstavitev stališč poslanskih skupin.
Prehajamo na razpravo o členih in vloženih amandmajih, ki jo bomo opravili na podlagi pregleda vloženih amandmajev z dne 16. 12. 2019.
V razpravo dajem 8. člen, amandma ter amandma poslanskih skupin LMŠ, SDS, SMC, SAB in Desus. Želi kdo razpravljati? Vidim eno prijavo.
Gospod Miha Kordiš. Izvolite. In gospa Nataša Sukič.
Izvolite, gospod poslanec.

MIHA KORDIŠ (PS Levica): Najlepša hvala za besedo, predsedujoči.
Zgodbo pričujočega zakona bi začel z obravnavo na matičnemu delovnemu telesu, kjer smo bili priča sila nenavadni situaciji. Mislim, da v teh petih letih, odkar sodelujem v Državnem zboru kot poslanec, nisem še videl take situacije. Namreč, Vlada je v obravnavo prinesla zakon, potem so bila tekom obravnave sprejeta k zakonu opozicijska dopolnila, med drugimi to naše v Levici, da se dvigi nadomestil uveljavijo s 1. 1. 2020 in podobno. Potem je pa zakon, končni zakon, vsebina vseh členov prestala glasovanje z glasovi opoziciji, glasovi v koalicijskih strankah pa so bili k temu vzdržani. Sila nenavadno, ampak pozitivno. Pozitivno zato, ker Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih ni delal tega, kar ga je Vlada propagirala, da bi počel. Dejansko gre v tem zakonu po tisti originalni vladni različici oziroma je šlo za nadaljevanje varčevanja na revnih starših, na revnih materah, družinah in tako naprej. Sprejeti amandmaji so to popravili, no in tak zakon imamo na današnji obravnavi, pa se je koalicija odločila, da čeprav ga je spustila čez odbor, ga čez plenarno sejo v taki obliki ne namerava spustiti. Očitno. Tisto usklajevanje in dvigi, pardon, dvigi, ki naj bi se zgodili v 2022, ki smo jih z amandmajem postavili na 2020, so sedaj soočeni s še enim koalicijskim popravkom, da bi se pa vendarle še naprej šparalo in bi se dvigi nadomestil dogodili šele v letu 2021. To je nesprejemljivo. Denarja je dovolj. Originalna različica zakona, ki je odromala letos poleti v javno razpravo, je imela že v startu postavljeno letnico 2020. Zakaj je potem med javno razpravo in obravnavo v Državnem zboru ta letnica skočila na 2022, je meni neznanka. Govori pa ta postopek zelo zgovorno o tem, da denar je, da denarja je dovolj, samo nameniti ga je treba tja, kamor mora iti. Glede na to, da se pogovarjamo o področju sociale, pogovarjamo se o področju dela, je to zagotovo podpora najšibkejšim in najranljivejšim.
Eksplicitno smo lahko slišali, dobili informacije, zakaj se dvigi nadomestil prestavljajo tako daleč v prihodnost. Samo zato, da se špara, iz nobenega drugega razloga. Sredi konjunkture, ko nam proračun poka po šivih, ko se najdejo desetine in stotine, milijone evrov za to, da se nabavlja Natovo vojaško tehniko, je očitno teh štiri, pet milijonov evrov, kolikor bi bili deležni prejemniki iz naslova Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkov, preveč. Ta logika je nesprejemljiva.
In še druga poanta, da ne bi prišlo do diskriminacije, da ne bi prišlo na prvorazredne in drugorazredne prejemnike iz naslova tega dviga, smo za to sejo v Levici vložili tudi amandma, ki določa, da dvig velja za vse prejemnike, torej tudi tiste, ki že zdaj uveljavljajo nadomestila, pa tudi tiste, ki jih še bodo, ker bodo nemara prišli do otroka do zaključka letošnjega leta. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Gospa Nataša Sukič, izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Ja, hvala za besedo.
Saj tega je toliko, kar bi bilo treba zdaj povedati glede na argumente, tako imenovane argumente koalicije, ki se krčevito brani. Pač nekaj, nek ukrep, ki ga promovira kot super socialnega in ga seveda pomika v prihodnost. Najprej ga je poskušala premakniti za dve leti v prihodnost, zdaj se sicer malo umika nazaj in ga prestavlja za eno leto v prihodnost. Pa mi vi povejte, v čem je potem smisel sprejemanja tovrstnih zakonov toliko vnaprej? Zakonov na zalogo? Te logike preprosto ne razumem … To, da se istočasno, ko nam očitate, da operiramo z všečnimi protipredlogi … Ja, pa vi delate zakone toliko vnaprej, zato da manipulirate z všečnostjo! Ker kako drugače to pojasniti – oziroma da se vrnem k bistvu stvari. Poleti, ko ste ta zakon dali v javno obravnavo, ste vi še računali na to, da se bo zgodba začela udejanjati 1. 1. 2020, ampak pozneje ste spremenili vaš pristop, verjetno po direktivi finančnega ministra, in zdaj celo govorite, da mi hočemo popravljati demografsko sliko.
Vsaj v Levici ni naše osnovno izhodišče popravek demografske slike, ampak gre preprosto za odpravo anomalije, po kateri minimalna nadomestila, minimalne osnove, od katerih se obračuna ta nadomestila in starševski dodatek, znašajo 55 % minimalne plače izpred 13 let, spoštovani kolegice in kolegi. Za to gre! Samo za odpravek anomalije za neko obdobje, lepo vas prosim! Izpred 13. let! In to je teh 252 evrov neto na mesec, preračunanih na takratni čas in 252 evrov predstavlja 40 % minimalnih življenjskih stroškov ta trenutek, danes, leta 2019 – 40 % do absolutnega praga revščine. O tem se mi v resnici pogovarjamo. Nehajmo se zdaj sprenevedati! Poglejte, ko pravite, ni denarja – ali res ga ni? Kje pa je tistih 8 milijonov dodatnih sredstev za izvajanje zakona, ki je bil potem v Državnem svetu zavrnjen z vetom in potem v Državnem zboru ni prišel skozi? Govorimo o dodatku za delovno aktivnost, kajne, ki ste ga hoteli vzeti in v tistem zakonu ste takrat predvideli 8 milijonov za prisilno delo, prisilno delo in tisti denar je parkiran v proračunu.
Torej, kaj bo s tistimi 8 milijoni? Ali tistih 8 milijonov ne morete prerazporediti sem? To me zanima, no. Res, kako je to mogoče? To sprenevedanje, da denarja ni, pa denar je. V bistvu, ne gre za to, da denarja ni, gre za to, da gre za politično voljo oziroma za gole politične odločitve. Še nekaj bom povedala, v proračunu ste se z davčnimi odpustki najbogatejšim odrekli prilivu v proračun za več kot 100 milijonov evrov. Tisto ni bil problem. V četrtek boste za 10 let podaljšali oprostitev davkov tujim ladjarjem. V preteklih desetih letih ste z davčnimi odpustki tujim ladjarjem izgubili 23,8 milijona evra. V nadaljnjih desetih letih se boste ponovno odpovedali vsaj tolikšni vsoti. In zdaj boste vi tu pripovedovali, da nimate nekega denarja tu!
In še nekaj bom povedala, kako zavajate – kajne? V oceni finančnih posledic, ki ste jih zapisali v prvotno različico zakona, ste napisali, da bi se z uveljavitvijo vseh ukrepov iz tega zakona proračunski izdatki v letu 2022 – tam, kjer ste hoteli začeti z izvajanjem tega –, povečali samo za 0,79 milijona evra; torej, za 790 tisoč evrov. Kako je torej mogoče, da bi ta isti ukrep, ki bi leta 2022 pomenil 790 tisoč evrov, popolnoma enak ukrep pa leta 2020 poveča naše izdatke za 5 milijonov evrov izdatkov, kot zdaj poskušate zavajati javnost, zato da ohranjate lep obraz, govorite takšne, oprostite, nesmisle. No! Kako je to mogoče? Od kje se je vzela ta razlika? Število upravičencev se vsaj zadnjih 8 let giblje okrog številke 20 tisoč. Zanima me, ali vi pričakujete, da bo leta 2022 toliko manj upravičencev, leta 2020 pa pač toliko, da bi bilo to 5 milijonov evrov. Ne razumem res. Naj mi nekdo to resnično pojasni. O tem mi govorimo, ampak tu se sprenevedate, govorite, kako so ne vem kaj, kako ste socialno naravnani … In pri najbolj obsežnem proračunu vseh časov vi ne morete najti vresnici 790 tisoč evrov, dragi moji! Ali pa, ne vem, mogoče se številka giblje tu nekje vmes med 790 tisoč ali 5 milijoni. Pa citiram besedilo iz predloga zakona, da ne boste rekli, da si karkoli izmišljujem. Citiram: »Skupno vsi ukrepi pomenijo za 0,79 milijona evra več proračunskih sredstev kot pa v letu 2022.« To ste zapisali, ko ste vlagali zakon. Sedaj pa govorite o popolnoma drugi številki, ki je več kot petkratnik te.
Še na nekaj bom opozorila, kar tudi nočete povedati, seveda ne. Pač izpostaviti je treba, da se bo zaradi višjih starševskih nadomestil in zaradi višjega starševskega dodatka znižal proračunski strošek za socialno ogrožene. Po podatkih ministrstva za 1,2 milijona na letni ravni. Sedaj mene res zanima, koliko natančno bi dodatnih sredstev pravzaprav zahtevala implementacija tega zakona s 1. 1. 2020. Resnično me zanima pravi odgovor, ker med 0,79 milijona evrov leta 2022 in 5 milijoni evrov, kot ste sedajle projicirali za leto 2020, mene resnično zanima argumentacija in pojasnilo, od kod ta razlika. In to, da vi sprejemate zakon v obliki – to, kar predlagate –, da bo proračun v resnici naslednje leto pridobil sredstva; oprostite, to ne more po nobeni logiki biti zakon, ki prinaša kaj dobrega, ko gre za ljudi. To enostavno ni združljivo, da vi varčujete na račun nekoga, potem pa rečete, kako ste dobri do tega istega.
Še na nekaj bom opozorila, na eno zadevo, kaj vaš amandma pravzaprav prinaša. Tisti novorojenček ali novorojenčica, ki se bo rodil 31. decembra ob 23.59, se pravi minuto pred polnočjo, se pravi še letos – kaj to pomeni? Vsi ti starši ne bodo prišli do teh pravic, ne bodo izenačeni s pravicami tistih, ko se bo novorojenček ali novorojenčica rodil 1. 1. Ne, ne bodo! Tudi ko bo leta 2025 nek oče vzel starševski dopust, ne bo obravnavan po istih vatlih. Ne. Ne se čuditi, spoštovani kolega – vidim, da odkimavate. Res je. Malo se poglobite v to, kaj pravzaprav predlagate. Lahko pa še razpravljamo o tem, pa izmenjujemo argumente.
Skratka, res ne razumem te vaše politike sprenevedanj, politike zavlačevanj, politike zanikanj. Nočete videti ne socialne bede, pa je revščina danes hujša, kot je bila v času krize. Nočete videti podnebnih sprememb. Vi dejansko nič ne vidite. Ves čas govorite, da vse vidite in kako dobro delate in ne zmorete obrata, zaresnega obrata k pravičnejši družbeni porazdelitvi javnih sredstev. Za to gre. Pravičnejša distribucija. Ne, nadaljujete s starimi politikami, čeprav ste obljubljali nove politike. Nadaljujete s tem, da dajete dejansko tisti ozki eliti najbogatejših znova in znova davčne odpustke. Letos ste to naredili z davčno reformo, mi je zelo žal. Tudi zato je proračun takšen, tudi zato proračun zateguje pas tam, kjer ga ne bi smel zategovati. Varčujete vedno znova in znova na račun revnejših ali najrevnejših in vas nič ni sram. In govorite, kako ste socialni in kako ne vem kaj vse počnete! Res prosim, da nehate s tem igračkanjem na račun državljank in državljanov. Medtem ko vam ni žal denarja za tisto ropotarnico, orožarsko, ko kupujete ne vem kakšne drage zadeve, zato ker vam je Nato tako zapovedal. Tega vam nič ni žal. Ni vam žal in vam ne bo žal v četrtek, kot sem že prej omenila, tujim ladjarjem dati spet davčne odpustke. Tega vam nič ni žal. Tujemu kapitalu boste dali davčne odpustke, domači kapitalski eliti dajete vedno znova odpustke, revežem pa ne dajete nobenih odpustkov. Nasprotno, na revežih varčujete, pa tudi če boste privarčevali, kaj vem, absurdno nizke številke, je to naenkrat hud problem, in vi zakona, ki bi samo odpravljal anomalije, enostavno ne boste implementirali; ne vem sicer, zakaj ne, ker denar v resnici je, samo politične volje očitno ni.
Tu se bom zaenkrat ustavila, bom pa še kaj povedala, če bo treba. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Kolikor vidim, ni želje za nadaljnjo razpravo pri tem amandmaju. Pri tem amandmaju?
Izvolite, gospod poslanec.

MIHA KORDIŠ (PS Levica): Hvala za besedo. Prijavil sem se v drugo, predsedujoči, zaradi tega, ker bi želel slišati določena pojasnila s strani predstavnikov Vlade; torej tistih varuhov, ki so v originalu ta zakon pripravili in ki tudi bdijo nad potrebno politično večino za njegovo sprejetje, konkretno v točki vprašanja finančnih posledic zakona.
Vsi vemo, ni to nobena skrivnost, tega nihče ne skriva, da se usklajevanje starševskih nadomestil in družinskih prejemkov prestavlja v leto 2022 oziroma po koalicijskem amandmaju v leto 2021 izključno zato, da se v proračunu Ministrstva za delo prihranijo sredstva in da se šele takrat dvigne nadomestilo za porodnice, najnižje nadomestilo z 252 evrov, kolikor znaša obstoječi minimalni znesek, na 402 evra samo zato, da se v proračunu prihrani nekaj milijonov evrov do takrat. Pravim nekaj milijonov zaradi tega, ker je področje finančnih posledic, ne glede na to, koliko se nasprotniki nemudne uveljavitve dviga na to sklicujejo, silno nedorečeno. Silno nedorečeno! V originalni različici zakona piše, da bi z dvigom nadomestil v letu 2022 to pomenilo za manj kot milijon evrov finančnih posledic za javna sredstva. V letu 2020, če pride do dviga, pa naj bi to pomenilo okoli 5 milijonov evrov. Ne razumem, od kod se pojavlja ta diskrepanca – en in isti ukrep, dve leti razlike, v letu 2022 790 tisoč evrov, v letu 2020 5 milijonov evrov! Kako? Mislim, tega dela ne razumem. Citiram iz besedila zakona oziroma iz obrazložitve: »Skupno vsi ukrepi pomenijo za 0,79 milijona evrov več proračunskih odhodkov v letu 2022.« Po drugi strani pa popolnoma enak ukrep leta 2020 – 5 milijonov evrov izdatkov! Ne razumem te matematike. Morda kaj narobe berem? Morda ne razumem še kakšne ekstra finančne podlage – what not – iz obrazložitve zakona, in bi res rad slišal s strani ključnih predlagateljev, s strani predstavnikov Ministrstva za delo, od kod taka diskrepanca v številkah. Ker, ponavljam, edini razlog in edini motiv, ki ga nihče v resnici niti ne skriva kaj pretirano, zato da naj bi se najnižja nadomestila za porodnice dvigovala v 2022 pa 2021, ne pa že s 1. 1. 2020, tako kot smo na odboru izborili v Levici, edini razlog za to so finančna sredstva in finančne posledice zakona. Pa tudi če za hip pozabimo na to matematiko, po kateri sprašujem predstavnike Ministrstva za delo, zaradi tega, ker se njihovi plusi pa minusi, vsaj kolikor lahko beremo, ne izidejo, je vprašanje, koliko sredstev in katera sredstva namenimo kam, politično vprašanje. Ali bomo dali 2, 3 milijone evrov več, zato da dvignemo najnižja nadomestila za porodnice takoj, ali tega ne bomo storili? To v osnovi ni vprašanje računovodstva, ni vprašanje matematike, ampak je vprašanje političnih prioritet.
Smo v drugi polovici decembra leta 2019. Kje ležijo te politične prioritete? Ozrimo se na zadnjih 11 in pol mesecev. Samo za letos je bilo sprejetih davčnih odpustkov za najboljše plače v višini 200 milijonov evrov letno. Se pravi, državni proračun bo pobral 200 milijonov evrov denarja manj in to ravno iz virov, kjer bi moral zajemati več, torej pri najvišjih plačah, pri najvišjih dohodkih. Politična volja za ukrepe davčnih razbremenitev najbolj bogatih je bila. O finančnih posledicah je takrat Vlada molčala oziroma še več, kadar ni molčala, ko se je bila prisiljena odzivat, se je odzvala z floskulami, tistimi klasičnimi floskulami trickle-down economics: v bogate bomo vrgli še več denarja in ta denar bo nekako magično, hokus pokus, našel svojo pot do delavskega razreda. Seveda to nikjer in nikoli ni delovalo, zato pa imajo Združene države Amerike eno največjih neenakosti na svetu. Ampak takrat te utemeljitve in finančne posledice nikogar niso kaj prida zanimale. Vlada kot predlagateljica zakona napiše nekam noter obrazložitev, da bo z mehkimi ukrepi kompenzirala izpad proračunskih sredstev in da pričakuje – seveda brez kakršnikoli resnih računov, kajne –, da samo pričakuje, da se bo iz naslova povečanja potrošnje vrnilo v državni proračun več sredstev in to je to: no questions asked! Tukaj imamo pa najnižja polna nadomestila, ki so trenutno na ravni 55 % minimalne plače iz leta 2006, če se ne motim, kajne, 13 let nazaj – 252 evrov. Pa skušajte vi preživeti z 252 evri, pa mi povejte, kako vam gre! Seveda se to ne da… Ko se pa pogovarjamo o takih ukrepih, 2 milijona evrov, 3 milijone evrov, morda 5 milijonov evrov, kolikor je najvišja ocena, ki smo jo dobili iz Vlade, da se pomaga tam, kjer bi bilo najbolj treba pomagati, pri tistih, ki res nimajo, zato da se lahko ženske svobodno odločajo za rojevanje otrok brez ekonomskih pritiskov, brez strahu za preživetje, tukaj pa takoj – kajne – velike excel tabelice, komplicirane računske operacije, denarja ni in finančne posledice, tako strižejo, »malo tako, malo onako«, odvisno, katero vladno oceno pogledamo. Ker zneski, v katerih lahko ocenjujemo težo uveljavitve dviga najnižjih nadomestil v letu že takoj s 1. 1. 2020, imajo spodnjo mejo postavljeno pri 790 tisoč evrov – torej, to je ta znesek, za katerega ministrstvo ocenjuje, da bi koštal isti ukrep v letu 2022 – in 5 milijonov evrov, za kolikor v isti sapi to isto ministrstvo trdi, da bi nastalo proračunskih odhodkov, če do tega dviga pride takoj. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Zdaj pa vidim, da pri tej točki ni več želje po razpravi in zato prehajamo na naslednji amandma. Lahko? Ali še želite govoriti? Potem prosim, da se bolj jasno prijavite drugič.
Izvolite, gospa poslanka, beseda je vaša.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Samo še na eno zadevo, glejte, bom opozorila.
Ministrstvo je vedelo. Torej, Vlada je dopolnjen predlog proračuna v Državni zbor poslala 6. 11. in en dan pred tem, 5. 11., ko je Vlada dopolnjen predlog proračuna obravnavala na Vladi, je Državni svet izglasoval veto, takrat, ko smo imeli tisto bitko okrog dodatka za delovno aktivnost. Takrat je Vlada to že vedela, ministrstvo je to vedelo in ministrstvo bi morali poskrbeti, da se zaščiti vse to, kar je bilo predvideno v proračunu. Tega enostavno ni naredilo. Kajti poleti, ko ste ta zakon pisali, je bilo rečeno: 1. 2020. Potem pa je to čudežno izginilo in niste si izborili, da bi to bilo udejanjeno. Lepo vas prosim, s tem,da denar je in prej sem vam dokazala, da obstaja še tistih 8 milijonov, parkiranih. Od tam se lahko marsikaj počrpa, tudi to, med drugim. Pa bi res rada ta pojasnila in tudi bi res rada izvedela, od kod ta diskrepanca v številkah: 0,79 milijonov evrov leta 2022, 5 milijonov evrov za isto stvar leta 2020. To bi rada vedela.
Poleg tega ste v koalicijskem, takrat, sporazumu oziroma v dogovoru takrat z nami. Saj vem, da se ne rabite dogovora z nami nikakor več držati, ker se ga niste držali niti takrat, ko smo bili v sodelovanju. Ampak, teh obljub niste pravzaprav dali Levici, dali ste jih ljudem! Torej se držite tistih osnovnih obljub, ki ste jih dali državljanom in državljankam. Meni je vseeno, če se vi do Levice obnašate, kot ste se obnašali, ampak obnašajte se do ljudi tako, kot ste jim obljubili, ne pa, da se sprenevedate in istočasno propagirate, kako ste dobri in kako super zakon ste pripravili. Mislim, komu pomaga 1. 1. 2020 zakon, ki bo začel veljati – sicer na srečo 2021, ker najprej bi bilo celo 2022. Mislim na srečo. Ne na srečo! Katastrofa! Ampak vsaj boljše je kot 2022. Komu to pomaga? In zakaj se mi leta 2019 pogovarjamo o zakonu, ki je brezpredmeten še celo nadaljnje leto. Saj komu bo pa koristilo tole! Komu? Samo vprašam. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala.
Gospod Igor Zorčič, izvolite.

IGOR ZORČIČ (PS SMC): Hvala lepa, spoštovane kolegice, kolegi!
Moram se oglasiti, ker je zelo težko poslušati ta zavajanja, ki si jih privoščijo kolegi iz Levice. Ta vaš način razprave, češ da so vsi poslanci proti temu, da se povečajo socialni transferji ali pa, da se izvaja neka socialna politika, samo vi ste pa za to, je seveda povsem neresnična, lažniva in zavajajoča. Veste, ko govorite vi tako lahkomiselno, od kje – saj imamo 5 milijonov! O tem vas zdajle poslušam že eno uro. Nakladate. Veste, od kje pride teh 5 milijonov? Ja, od državljank in državljanov! Milijardo 300 milijonov damo za socialne transfere. Če zaokrožim navzgor, če rečemo, da je milijon zaposlenih ljudi v državi, pomeni tisoč 300 evrov vsak zaposleni da na leto za to, da jih mi tukaj damo naprej. Ja poglejte, mi jih lahko še več vzamemo, mi jim lahko poberemo 2 tisoč evrov na leto. Pa vi to naredite! Mi jim ne bomo. Mi se strinjamo, da mora biti politika socialna in da pomagamo tistim, ki so zaradi nekih osebnih okoliščin v neki situaciji, ki potrebujejo pomoč države. Temu je namenjena sociala. Ni pa namenjena temu, da dvigujemo davke in brezvestno talamo na vseh koncih.
Poglejte, kako je prišlo do tiste zadeve, se pravi, pomoč ob rojstvu otroka. Vlada predlaga 280, javi se Nova Slovenija, da dajmo 500. Licitacija. Kakšen namen ima to? Ali bomo res imeli več državljanov, če bomo dvignili pomoč na 500 evrov? Ali je to prava pot, da se bo nekdo odločil za otroka, ker mu bo država dala 500 evrov? Mislim, da ni. Vi pa ocenjujete, da je. In ne vem, smešna situacija je, ko me novinarji sprašujejo, kakšno je stanje v koaliciji, a bo šla SMC s SDS v koalicijo. Glejte, Levica, SDS pa NSi so – vidim – v koaliciji vedno znova. Pa vas, vidim, da nobeden ne sprašuje. Zakaj pa? Zaradi tega ker izvajate nekakšne populistične demagoške prijeme. Veste, da tega denarja ni, da ga niste niti predlagali v proračunu. Zdaj sicer pravite, da bi vse to moralo ministrstvo, ker vam, ne vem, bere misli. Ampak glejte, če boste povedali, od kje ta denar vzeti: ali naj dvignemo davke – potem se morda lahko tudi o tem dogovorimo. Ampak ne boste tega povedali. Vaša politika je zelo predvidljiva.
Prej ste se sklicevali na sporazum med koalicijo in Levico. Glejte, lahko vas tudi vprašam, zakaj pa niste prevzeli kakšnega resorja. Najlepše je biti v neki koaliciji, pa nobene odgovornosti prevzeti. Nobene. Samo pametovati. Lahko vi rečete, da so si druge stranke pograbile ministrske stolčke, pa ne gre za to. Nekdo jih mora voditi. Ste imeli možnost, ste veliki zagovorniki socialne politike – vas ni bilo zraven, ko je bilo treba prevzeti ta resor! Danes slišim samo živo modrovanje: 5 milijonov imamo tam, 5 milijonov tam. Mislim! Malo se vprašajmo, ali bomo dvigovali davke ali bomo še kje dvignili prispevke. Te, kar se vas tiče, boste rekli, da je treba bogatim vzeti. Mislim, da je tudi to zelo zavajajoče, zaradi tega ker vemo, da tisti, ki imajo neke visoke prihodke, tudi daleč največ vplačujejo v proračun in bolj kot jih boste lupili, bolj bodo odhajali s tem kapitalom drugam. Če imate pa kakšno drugo rešitev, pa povejte, ampak Topčiderja, kjer so včasih tiskali denar, tega ni več. Mi tega denarja ne moremo natiskati in ne nam zameriti, če se držimo pač tega pravila, da skušamo zapraviti toliko, kolikor pridelamo ali pa kolikor gospodarstvo pridela. Toliko z moje strani.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Gospod Miha Kordiš, replika, potem pa boste gospa Nataša Sukič ponovno dobili glas.
Izvolite.

MIHA KORDIŠ (PS Levica): Hvala za besedo, predsedujoči.
Levica je v Državni zbor vstopila z devetimi poslanskimi mandati in svojo politično težo porabila – za kaj? Za to, da je v dogovorih s koalicijo poskušala uveljaviti spremembe v korist delavskega razreda, kot je to, recimo, dvig minimalne plače. Vse ostale stranke so prednostno svojo politično težo porabile za to, da so se razgreble, katera bo obvladovala kakšno korito, skozi katero delajo biznis s svojimi prijatelji v zasebnemu sektorju in kadrirajo. To je pač ta razlika. In te gospe in gospodje režimskih strank sami sebi rečejo, da so odgovorni. Mi, v Levici, ki na prvo mesto postavimo svoj program in ukrepe za blaginjo vseh, so pa menda tisti, ki se ne igramo lepo. Seveda se ne igramo lepo po vašem, zaradi tega ker ne igramo po vaših pravilih, ker vaši programi so predvolilni okras, potem pa, kar vas zanima, je država kot volilni plen in nič kaj dosti drugega. Pa je to samo na formalni ravni.
Imam repliko tudi na vsebinski ravni. Kolega Zorčič se sprašuje, kje naj vzamemo, zato da damo porodnicam na najnižjih nadomestilih, ki morajo zdaj shajati z 250 evri, teh borih 5 milijonov evrov. Kolega Zorčič se ni istega vprašal nekaj mesecev nazaj, ko je podpiral in dvigoval roke za davčne odpustke najboljšim plačam v tej državi. In je iz proračuna naredilo – puf 100 milijonov in več evrov. Enakega vprašanja si ni zastavil še kakšen mesec pred tem, ko se je po isti logiki davčno razbremenjeval regres. Kdo je bil najbolj na koristi zaradi tega ukrepa? Ja, tisti z najvišjimi dohodki. Niti ni imel tovrstnega ugovora vesti, kje naj vzamemo denar v prejšnjem mandatu, ko je Cerarjeva vlada naredila za dodatnih 100 milijonov evrov vsakoletne luknje v proračun, zato da je razbremenila – spet! – 10 % najvišjih plač.
Kolega Zorčič, vi denar z lahkoto najdete takrat, ko ga je treba stlačiti po grlu bogatim, ki ga imajo že sedaj toliko, da ne vedo, kam z njim. Vsak cent, vsak evrov za najbolj revne, za delavce – tisto pa je problem! Ko gre za bogate, ni nikakršnih omejitev; ko gre za vojaško industrijske komplekse zveze Nato ni nikakršnih omejitev; ko gre za reveže, ko gre za delavce, takrat so pa centi, pa evri …

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: In omejitev je, spoštovani poslanec, tri minute, ki ste jih izkoristili.
S tem dobite besedo vi, gospa Nataša Sukič.
Izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Hvala za besedo.
Poglejte spoštovani kolega Zorčič, prej sem zelo nazorno pokazala, kako je s temi številkami, in se tudi vprašala, kje so nastopile neverjetne razlike med projekcijo za leto 2022, vašo projekcijo, vladno projekcijo, in za leto 2020. Tega odgovora še sedaj nisem slišala, ampak vi govorite, da se jaz tukaj igračkam: 5 milijonov tu, 5 milijonov tam. Ne! Zanima me, od kje ta razlika. Pokazala in povedala sem vam, kje imate parkiranih 8 milijonov, se pravi, v proračunu imate 8 milijonov za izvajanje zakona, ki je bil potem na koncu zavrnjen, ker je padel v Državnem svetu z vetom. Tam je bilo predvidenih 8 milijonov in domnevam, da so pač v proračunu še zmeraj, saj je bil proračun sprejet takšen, kot je bil poslan. Tako je tukaj denar. To preprosto ni res, kar pravite. Sicer pa, poglejte, to je čista resnica. Vaša vlada, ko ste jo takrat še vi kreirali, SMC, je davčnih odpustkov takrat pridelala, se pravi luknje v proračunu, za 80 milijonov evrov. Sedaj je nova vlada z novimi davčnimi odpustki pridelala nadaljnjih več kot 100 milijonov evrov. To so krepke številke. In tukaj očitno vi problema nimate.
Pravite, da Levica bi kar dajala, dajala, pa ne vem kaj vse. Ne! Saj niste vi nobenega dodatno obdavčili. Nasprotno. Vi ste davčno razbremenili tiste, pa ne bi rabili tega narediti. Tudi če ne bi dvigali davkov, če bi samo pustili tam, kjer je bilo, bi mi danes imeli v proračunu za naslednji dve leti prilivov za 100 in več milijonov evrov. In se ne bi rabili tako cenkati in pogajati za ta drobiž, dobesedno, v tako obsežnem proračunu. Drobiž za koga? Za tiste, ki jim dajete nekaj, kar je vezano na stanje izpred 13 let. Ampak poglejte, danes smo leta 2019, realnost je popolnoma drugačna. Življenjski stroški so popolnoma drugačni, kot so bili takrat. Ti ljudje enostavno ne dobivajo več pravičnega socialnega transferja in samo za to gre v tej zgodbi. Zakaj tako krčevito vztrajati in ne pustiti, da bi se s 1. 1. 2020 uveljavilo nekaj, za kar smo bili naprej dogovorjeni, kar je pravzaprav tudi ministrstvo samo imelo najprej namen, ko je pač dalo ta zakon v obravnavo, še poleti je bil ta namen, potem je ta namen čudežno izpuhtel. Res nehajmo. Brez zveze se s tem, mislim dobesedno, na račun nekega drobiža, glede na proračun, takole pogajati na račun ljudi. To, če ne drugo, je res prav degradacija državljank in državljanov. To je res norčevanje iz ljudi in sprenevedanje. Istočasno ko dajete dejansko tako stomilijonske in več res odpustke, ki jih ne bi rabili dati tisti ozki kapitalski eliti. To ima Miha prav, ljudem, ki imajo dovolj in preveč, dajete in dajete. Ne vem, zakaj? Ne vidim razloga. Res! To je popolnoma skregano z neko logiko. To sem vam hotela povedati in prosim res, vi ne zavajajte. Ker mi ne zavajamo, mi samo izvajamo program, ki smo ga jasno napovedali, ko smo stopili sem; ki smo ga jasno napovedali, ko smo se z vami dogovarjali o sodelovanju; ko smo podprli vašo koalicijo, je bilo jasno napisano, kaj hočemo, in temu programu mi sledimo in ne odstopamo od njega. Vi pa eno obljubljate, delate pa drugo! Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Imamo zopet prijavo gospoda Igorja Zorčiča, če sem dobro razumel.
Izvolite, gospod poslanec.

IGOR ZORČIČ (PS SMC): Na nekaj stvari se še moram odzvati. Zdaj, kar se tiče tega 1. 1. Spoštovani kolegi, na odboru, na matičnem delovnem telesu so bili izglasovani določeni amandmaji. Tudi vaši. Če ste to narobe takrat formulirali, potem ne zdaj nas tukaj kriviti, da mi ne želimo popraviti nečesa, kar ste vi vnesli v zakonu.
Kar se tiče pa ostalih navedb, ne vem, Miha Kordiš v zvezi s tem, da futramo bogate. Noben jih ne futra, sploh se ne pogovarjamo o njih! Če smo se pa kdaj pri davčnih zadevah pogovarjali v zvezi s tem, smo pa govorili samo o tem, koliko bodo dajali naprej, ker vedno samo dajejo, ali bodo dali več ali manj, da jih pa država futra, jih pa ne. In ne nam očitati tega, da nismo socialni, pa da smo na napačnih koncih spuščali davke. Veste, če imate kakšne pripombe v zvezi z davčno politiko v prejšnjem mandatu, vam lahko povem samo nekaj grobih številk ali pa dejstev. Najprej, da kakršnakoli je že bila, je povzročila eno najvišjih gospodarskih rasti v Evropi, da smo imeli veliko novih investicij v nova delovna mesta in da imamo danes kljub tem nekim odpustkom, kot pravite … Ali pa smo imeli nekaj dni nazaj proračun, ki je še za dve milijardi višji, kot je bil leta 2014. Ja, kako potem, če smo rezali davke pa ... ? Ja, očitno je imelo nek učinek.
Tako ne drži to, da ima učinek, da dobimo denar samo s tem, da ljudem in gospodarstvu vse država pobere, pa potem raztala po svojih političnih preferencah.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Izvolite, gospod Miha Kordiš, imate tri minute.

MIHA KORDIŠ (PS Levica): Hvala.
Proračunski rezi v vprašanju, ki so v prejšnjem in tem mandatu oropali javne finance za 300 milijonov evrov, so rezi v dohodnino. Podjetja, kolega Zorčič, investirajo iz svojih budžetov, niso kapitalisti iz svojih individualnih budžetov; ali pa menedžment v državnih podjetjih s svojimi lastnimi žepi tisti, ki investirajo. In absurdno je, ekonomsko popolnoma nepismeno pa po katerihkoli ekonomski teoriji, da se sklicujete na investicije podjetij, na slovenski izvoz in na še kaj iz naslova tega, da se davčno še dodatno razbremenjuje in privilegira dohodke na ravni posameznika. Hruške in jabolka. Mislim, čurimuri totalen.
Ampak, seveda v obrambi obstoječega reda, ki po superhikovsko jemlje revnim in daje bogatim, je dovoljeno vse. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala.
Ponovno gospa Nataša Sukič, izvolite, beseda je vaša.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Bom pa popolnoma preprosto povedala, spoštovani kolegi Zorčič, kaj je pravzaprav Levica predlagala s svojimi amandmaji. Kaj? Samo prepisali smo člene, ki so bili z vaše strani poslani poleti. Poleti. Samo sledili smo temu, kar ste vi predlagali – 1. 1. 2020. Potem ste si pa premislili.
In kaj zdaj predlagamo še z dodatnim amandmajem? Pač, to smo samo nadgradili, da bodo vsi starši pravično in enakopravno upravičeni do tega. To je tudi edino prav in čisto nič drugega. Res ne razumem: pravite, dve milijardi imamo več v proračunu – super, da jih imamo! Ampak, kaj imajo reveži od teh dveh milijard? Tisti, ki pa res rabijo ta trenutek ta denar. Zakaj bi ti ljudje še vedno bili na transferjih, preračunanih 13 let nazaj? Zakaj, če pa imamo toliko denarja? Res! Ali je tak problem? Je res tak problem? Pri vsem tem silnem denarju se za drobiž pogajati, kot sem prej rekla. Mislim, res, to je prav tisto, kar krni dostojanstvo ljudi – no, to, kar se tukaj dogaja. Na njihov račun, vedno znova, in to res pri drobižu, se dobesedno … Mislim, to je norčevanje iz ljudi. Tega ne morem drugače komentirati. Sploh ne morem verjeti, da lahko v isti sapi rečete, in pravite, ja, gospodarstvo, ga bomo obremenjevali … Oprostite! Saj tudi razbremenjevati ga ni bilo treba za dodatnih 100 milijonov evrov, pa ste to naredili z davčnimi odpustki. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Odpiram listo, ker vidim več prijavljenih rok. Kot prvi ima besedo gospod mag. Marko Koprivc, pripravi naj se gospod Željko Cigler.
Izvolite.

MAG. MARKO KOPRIVC (PS SD): Hvala lepa za besedo, spoštovani predsednik. Spoštovane poslanke, poslanci!
Želel sem ta pingpong med Levico in liberalci prekiniti. Namreč, zdi se mi, da smo kar nekako zašli iz bistva današnje razprave. Dejstvo je, da s spremembami tega Zakona o starševskem varstvu absolutno sledimo interesom otrok in njihovih staršev. Je pa res, moram priznati, da sem bil tudi jaz osebno nekoliko presenečen, ko sem videl, da dejansko vse dobre ukrepe – namreč, ukrepi so dobri in pozitivni – prestavljamo v leto 2022. To me je presenetilo predvsem ob tem, da smo pred kratkim sprejemali proračuna za prihodnji dve leti, in logično bi bilo, da bi se v teh proračunih planiralo tudi izdatke za te konkretne, kot sem že rekel, dobre ukrepe. Kot je na primer to, da dvigujemo porodniško na neko normalno raven, na 402 in še nekaj evrov, da se dviguje ta tako imenovana pomoč ob rojstvu otroka in tako naprej. Zdaj pa pač smo, kjer smo. Proračune smo sprejeli, denarja v proračunu za leto 2020 za to ni, čeprav vi mislite drugače. Sicer se strinjam z vsemi vašimi pripombami, denar bi se dalo dobiti, ampak proračun je zaprt in čez dva tedna bo začel veljati in – kaj naj zdaj? Koalicija je vložila oziroma predlaga amandmaje za neko srednjo pot, da se vsi ti ukrepi, ki so bili sicer res poleti v osnutku zakona predlagani za leto 2020 in potem prestavljeni v leto 2022, vendarle začnejo izvajati leta 2021. V tem času bomo pa že nekje spraskali z rebalansom denar, ki bi se zagotovil za te namene.
Pa še vse te besede okoli davkov, zviševanja davkov in bla, bla, bla. Dejstvo je – to je dejstvo –, da je ta vlada davke najbogatejšim znižala. Boste rekli, ja, saj si del Vlade – sem del Vlade, ampak sem temu ukrepu nasprotoval in imam pravico imeti svoje mnenje. Dejstvo je, da smo v prihodnjem proračunu izgubili okoli – nekdo pravi nekoliko manj, drugi nekoliko več – 100 milijonov evrov z razbremenitvijo dohodnine predvsem tistim, ki zaslužijo nadpovprečno, ki zaslužijo celo več kot poslanke in poslanci. Ampak, saj pravim, brez zveze se zdaj obmetavamo s temi zadevami.
Zakon, ki je pred nami, je dober, vsi si želimo, da čim prej stopi v veljavo. V 2020 je nerealno, to je čez deset dni, in se strinjamo, da pač tega denarja očitno ni. Do 2021 pa verjamem, da bo Ministrstvo za finance našlo denar za mlade matere in otroke. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospod poslanec.
Besedo ima gospod Željko Cigler, pripravi naj se gospod Igor Zorčič.

ŽELJKO CIGLER (PS Levica): Hvala lepa. Spoštovani!
Zadeva, o kateri se zdajle pogovarjamo in teče ta beseda, mislim, da je dobro, da se spusti na realna tla. Govorimo o mladi populaciji v Sloveniji, tistih, ki imajo, ki so pravkar dobili otroka – mlade družine ali pa celo samske družine, samohranilske – ali ga bodo v prihodnjem letu dobili. Če so bili brezposelni ali bili na minimalnih plačah, kar je velik del mladih danes tudi v naši državi deležnih tega neugodja, dobivajo materinski in starševski dodatek v višini 252 evrov. To je denar, s katerim se ne more preživeti, še posebej takrat, ko pride na svet zraven otrok. Ta problem je treba rešiti takoj. Teh stvari se ne da odlagati, ker zdaj rabijo denar, da preživijo: mlade družine, otroci, matere in očetje. In o tem govorimo!
Predstavnika ministrstva si do zdaj nista vzela besede, da bi povedala, za kakšen znesek denarja tu gre. Rad bi vam povedal, da ni res, da denarja ni, ker je proračun zaprt. Ko smo sprejemal ta proračun, je bilo tudi s strani finančnega ministrstva jasno povedano, če bo prišlo pa do kritičnih točk, imamo pa proračunsko rezervo, imamo relativno velik presežek proračuna. Mislim, da ne bi smel biti problem sprejeti ta amandma, ki ga kar nekaj strank in poslank in poslancev v tem državnem zboru potrjuje, podpira. Vem, da ga razumete tudi v koaliciji in tu je točka in tu je denar, v kateri lahko dosežemo soglasje, izglasujemo ta amandma in da potem centri za socialno delo po uradni dolžnosti te preračune opravijo in s 1. 1. 2020 začenjajo družine, ki imajo že novorojenčka ali ga bodo dobile, materinsko in starševsko nadomestilo dobivati v višini, kot je predlagana. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala.
Preden dobite besedo, gospod Igor Zorčič, bomo dovolili, da se oglasi državni sekretar v imenu Vlade.
Izvolite.

MAG. URBAN KRAJCAR: Hvala lepa za besedo.
Mogoče samo na nekaj argumentov ali pa pripomb, s strani Vlade. Najprej mogoče, da, ne bi rad pametoval tukaj, ampak vemo, da Vlada po svoji funkciji v Državnem zboru nima pristojnosti vplivati na poslance in imate vsi zdaj legitimno pravico razprave in seveda s pritiskom na gumb tudi potem legalno pravico odločati o predlogu zakona, ki je trenutno v obravnavi.
Mogoče da širše prikažem sliko finančnih posledic. Res je, mislim, da poleti predlagani zakon je šel v smer, da se začnejo nekateri ukrepi v okviru tega zakona izvajati s 1. 1. 2020, da pa je prišla potem tudi jesenska napoved Umarja, ki je povedala pač, da bo gospodarska rast relativno nižja, kar bo vplivalo tudi na proračun. Ko smo dobili proračunski razrez, smo to upoštevali in s tem namenom znižali oziroma prolongirali ta del izplačil, ki jih – gospod Cigler, mislim, da približno 5 milijonov oziroma 2,3 plus 2,6 milijona – prinašajo ob nekaterih amandmajih. Če bi pa izplačevali sredstva, tako kot predlaga, mislim da, Levica v amandmaju, se pa ta sredstva, za tiste, ki že imajo rojene otroke, in kar ste v svoji intervenciji izpostavili, pa to prinaša približno dodatnih 5 milijonov proračunskih sredstev. Skupaj se torej gibljemo z vsemi amandmaji med 13 in pol in 18 in pol milijona evrov.
Glede številke, zakaj je potem prišlo tudi do znižanja in kako je mogoče, da v letu 2020 tega ni mogoče izplačati. Indeksacija, ki je bila predvidena – torej, da se ukine –, ki prinaša približno 4,03 milijone, je bila porabljena za ostale ukrepe v okviru tega zakona. Vsi ostanki so bili pa prerazporejeni znotraj ostalih ukrepov družinske politike. Približno 600 milijonov gre po zakonskih obveznostih, ki jih ima ministrstvo letno za zakonske obveznosti za izplačila različnih starševskih dodatkov nadomestil, nadomestil za nego otroka. Kot veste, je tudi 1. julija 2019 prišlo do indeksacije oziroma uskladitve glede na rast življenjskih potrebščin in tudi tukaj so šla sredstva za te ukrepe. Tako ne moremo govoriti o ne vem kakšnem varčevanju na tem področju.
Mogoče še poslanki Sukič. 8 milijonov evrov je predvidenih za aktivno politiko zaposlovanja, lahko pa po tej analogiji tudi iz kateregakoli drugega zakonskega ukrepa, ki ga imamo, bi po tej interpretaciji prenašali sredstva med postavkami znotraj ministrstva. Kot veste, pa imamo že s 1. 1. vsakega naslednjega leta več kot 95 % sredstev, ki jih imamo v proračunu, takoj zakonsko vezanih in je zelo mali prostor, da se ta sredstva prerazporejajo. Ali pa mogoče, če nadaljujem v tem diskurzu, da kjer ni, še vojska ne vzame, razen mogoče v primeru, kot smo slišali. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala.
Gospa poslanka, ali je to replika ali prijava na listo?
Replika. Imate triminutno repliko, gospa poslanka.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Bom tri minute, samo nekaj, da razčistiva.
Pravite, da je teh 8 milijonov za aktivne politike zaposlovanja, ampak teh 8 milijonov je bilo vezanih na nek striktno vezan nek ukrep, na zakon, ki je potem padel. Torej je bilo točno specifično in ciljno vezano na tisto in to je zdaj padlo. Teh politik aktivacije na ta način ne bo.
Torej, kako potem govorite, da je to kar splošno vezano? To je 8 milijonov, ki je dejansko na nek način parkiranih in je bilo specifično namenjenih nečemu, česar zdaj v resnici ne bo. In ne vem, po kateri logiki. Potem je teh 8 milijonov, po mojem, neka rezerva, če prav razumem, ki jo lahko ministrstvo smiselno porabi tam, kjer je potrebno. Recimo, lahko bi usmerili po mojem mnenju sem, ker je tukaj potrebno. Samo toliko. To je moja logika razmišljanja, nič drugega. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala gospa poslanka.
Sedaj imamo še dva prijavljena na listi. Gospod Igor Zorčič, pripravite se gospa Mojca Žnidarič.
Izvolite.

IGOR ZORČIČ (PS SMC): Hvala.
Hotel sem se samo še odzvati na razpravo kolegice Sukič. V svoji predhodni razpravi sem omenil višji proračun glede na leto 2015, 2 milijardi. Kam je šlo? Ja, za plače, a ne. Za plače, za socialne transferje. Nikamor drugam. Tako ne reči, da sta šli ti dve milijardi, kakor vi radi zavajate, spet ne vem komu, ki že ima denar. Šlo je za raznorazna usklajevanja, spomnite se, dvignili smo socialne pomoči; skratka, šlo je za zadeve oziroma v končni fazi za državljanke in državljane. Nismo, če nam to želite očitati, nabavili nobenega novega orožja, pa bi ga mogoče morali. Vi se seveda s tem ne boste strinjali. Nismo naredili nekih novih, recimo, politik, kjer bi investirali za neke prihodke v prihodnosti ali pa karkoli takega. Skratka, tu gre denar za tekoče posle države, za plače, za socialne transferje in tja je zginilo vseh 2 milijardi evrov. Nikamor drugam. Država tudi ni nabavljala kakšnih podjetij ali pa karkoli podobnega, da ne bo kakršnihkoli očitkov, glede na to, da potem pa za vsako, ko se usedem, vi začnete z nekimi novimi teorijami zarote, ki izhajajo pač iz te vaše neke ideologije.
Kar se tiče tega 1. 1. in teh pravic ob rojstvu otroka in vašega amandmaja. Zdaj spet vi nam očitate, da smo mi narobe povzeli v naši – oziroma ne mi, sploh nismo mi, pač pa Vlada v osnovnem besedilu zakona. Dejstvo je, da ste ga vi spreminjali, ta 21. člen, na samem odboru in ste očitno takrat narobe naredili. Če grem še nekoliko dlje, pa odpremo razpravo v zvezi s tem, kdaj naj se nekatere zadeve uskladijo finančno, se pravi, ali za otroke, rojene po prvem januarju, ali pred prvim januarjem, ali na kakšen drug način. Veste, mi, če lahko, mi, če odpremo to debato, lahko jo odpremo tudi za nazaj. Saj, zakaj pa bi nekdo dobil nek prejemek za rojstvo otroka, ki se bo rodil jutri, višji od tistega, ki se mu je otrok rodil en teden nazaj ali pa eno leto nazaj in gremo lahko zelo daleč s tem.
Tako vedno obstaja nek presečni datum, zdaj, če je to 1. januar, je pač 1. januar. Tu neke velike zgodbe delati ne gre, če ste jo pa želeli, pa verjamem, da ste jo zamudili na odboru.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala.
Prislužili ste si, gospod poslanec, to, kar ste pričakovali, repliko, s strani gospe Nataše Sukič.
Izvolite. / oglašanje iz dvorane/

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Spoštovani kolega, glejte, res ste si prislužili.
Pravite, dve milijardi smo dali. Spet, kajne, govorite kar nekaj in v socialo in tako dalje … Ne, niste. Vam bom povedala, kam vi dajete denar z lahkoto. Ministrstvo za obrambo z lahkoto da denar zunanjemu partnerju, zunanjemu izvajalcu. Za kaj? Za to, da jim izdela spisek podjetij, ki jim bodo pomagala potem… Spisek, kajne, domačih podjetij, ki bodo pomagala pri razvoju nekih tehnologij. Tega ministrstvo samo ni sposobno narediti in z lahkoto porabi velike količine denarja za to. Ministrstvo za okolje in prostor, 15 dni pred iztekom roka, ko bi moralo oddati podnebno strategijo Slovenije do leta 2050, 15 dni pred rokom končno ugotovi, kdo bo zunanji partner, ki bo spet za velike denarje, izdelal podnebno strategijo Slovenije do 2050, kar bi moralo ministrstvo s svojimi kadri – okrog tisoč 600 ljudi ima, vse skupaj, v svoji sestavi, ki se ukvarjajo z okoljskimi vprašanji – narediti samo. Ni problema! Ko gre za NEPN, ista stvar; outsourca se ven, da se ne vem kake denarje za to … Tu sploh ni nobenega problema! Namesto da bi to naredili strokovnjaki, ki jih ministrstvo že ima na voljo.
No, in tako se mi igramo z denarjem v tej državi, z javnim denarjem in tam ni nikoli nobenega problema, zdaj se boste pa tu sprenevedali okrog tega, ali boste 1. 1. 2020 končno popravili ta razmerja, ta transfer, ki je sramotno nizek, glede na današnje življenjske stroške in okoliščine, ali ga ne boste in ga boste premaknili v leto, tokrat v 2021, imeli ste pa namen celo v 2022. Samo za to gre in če nič drugega. Oprostite no, ne mi potem prodajati spet, pa mešati megle tukaj, kako ste super dobri in dajete kar dve milijardi. Ti dve milijardi več dajete vi sociali. Ja, pa komu, če ljudje tega ne dobijo? Ne vem, komu! Kateri imaginarni entiteti vi to dajete, no? Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka.
Gospa Mojca Žnidarič, dobra novica, pa ste na vrsti.
Izvolite.

MOJCA ŽNIDARIČ (PS SMC): Hvala lepa.
Mislila sem se oglasiti nekoliko kasneje, pri bolj vsebinskih amandmajih, ampak ker se je razprava razvila že pri tem prvem, torej 8. členu, ko šele govori, da se beseda upravičenec zamenja za zavezanca, pa več ne morem poslušati no, vsega tega populizma in zavajanja, tako da sem se dejansko tudi morala oglasiti.
Torej, gospa Sukič sprašuje, zakaj sprejemamo zakon zdaj, če bi pa potem ta sredstva – torej zvišanje sredstev dali kasneje, v 2021 ali 2022. Gospa Sukič, zato da ne bojo otroci oziroma starši 1. 1. 2020 spet hodili po pakete na center za socialno delo. Zato je nujno, da zakon sprejmemo zdaj. Ministrstvo je prišlo s tem predlogom, torej, da bo še naprej, 1. 1. 2020, se izplačevala finančna pomoč in ne ponovno dobroimetje. Spomnim se take velike torbe, ko sem šla iskat pri prvem otroku in tam je bilo pač nekaj plenic in vsega tega. In to je nujno, da se sprejeme zakon zdaj, ker drugače bodo starši dobivali še naprej to. Ministrstvo ni predlagalo nobenega višjega zneska, ampak, da se v tej isti višini, v vrednosti 286 evrov, izplačuje še naprej.
Potem pa ste seveda vsi tisti, ki ste v opoziciji – kajne, ker če si v opoziciji, si lahko populist, če si v koaliciji, žal moraš biti realist –, vsi skupaj potegnili in ste izglasovali višji znesek, torej, da bi naj bila ta pomoč ob rojstvu 500 evrov. Koalicija je našla oziroma predlaga neko srednjo pot, torej, da se s 1. 1. 2020 še naprej izplačuje ta znesek 286 evrov, ker sredstev ni, ker jih je treba z rebalansom prilagoditi, pridobiti nekje, in s 1. 1. 2021 predlagamo to višino 350 evrov. Prepričana sem, da noben starš ne bo imel kakšnega otroka več zato, če bo dobil ali 500 evrov ob rojstvu otroka ali pa 350. Te pomoči – to tudi študije kažejo – ne vplivajo na povečanje rodnosti, ampak je treba kaj drugega urediti, prilagoditev poklicnega in družinskega življenja in še marsikaj. Ob tem da ne bo paketov, ampak še naprej finančna pomoč, ministrstvo prenaša tudi določbe direktive EU, ki je nujna. Poleg tega očetom, ko se rodi več kot en otrok, torej dvojčki ali več otrok, daje dodatnih 10 dni za vsakega otroka; zvišujejo se najnižja materinska, očetovska, starševska nadomestila, ta znašajo zdaj 250 evrov, s 1. 1. 2021 z amandmajem koalicije predlagamo znesek 402 evra. S 1. 1. 2020 teh sredstev v proračunu, kot rečeno, ni. Vaše matematike, gospa Sukič, jaz ne razumem, ko govorite o tem plusu 8 milijonov, čeprav je državni sekretar povedal, da se ne da kar tako prenašati. Ampak po mojem mnenju, po moji logiki je minus 8 milijonov, DDA ni bil ukinjen, za DDA rabimo 16 milijonov, ukinjen ni bil, v proračunu pa sredstva za DDA niso bila namenjena in zagotovljena. Če 16 milijonov rabimo za DDA, potem smo kvečjemu 8 milijonov v minusu, ne 8 milijonov v plusu. Tako zdaj ne vem, katera od naju gre nazaj v prvi razred.
Kaj je še dodatno? Na primer delno izplačilo za izgubljeni dohodek. Torej starša, ki imata otroka s posebnimi potrebami, bosta po novem lahko koristila oba, torej oče in mama, vsak bo delal krajši delovni čas, da ne bo vse na mamah, kot je običajno. Potem je, mislim da, gospod Cigler govoril, da tisti, ki delajo na minimalni plači, imajo tudi teh 250 evrov. To ni res. Kdor dela na minimalni plači, ima tudi v višini minimalne plače nadomestilo za porodniško, saj je porodniško nadomestilo 100-odstotno. Kot ste rekli, da starš dobi materinsko nadomestilo, , je pogoj, da je zaposlen vsaj 12 mesecev v zadnjih treh letih, ne samo zadnjih 12 mesecev, ampak v zadnjih treh letih mora zbrati vsaj 12 mesecev. Tisti, ki pa imajo res to najnižjo – to so običajno študentke ali pa res brezposelne osebe, ki še niso delale – pa nimajo samo teh pravic, ampak imajo tudi druge socialne pravice. Denarna socialna pomoč se ravno tako potem izračuna za njiju pa za otroka, razen če ima oče višjo plačo. Tako nikomur ni treba preživeti s temi 250 evri, kot ste vi poudarjali.
Za konec bi rekla samo to, delili bi vsi, saj bi vsi radi delili in verjetno bi bili vsi radi populisti, ampak jaz se sprašujem, kdaj bo spet naslednji Zujf. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Hvala, gospa poslanka. Tudi vi ste si prislužili repliko.
Gospa Nataša Sukič, izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Ja, gospa kolegica poslanka, glejte, vi boste morali ponovno v prvi razred, ne jaz. Očitno si niste prebrali, dopolnjenega proračuna Republike Slovenije. V dopolnjenem proračunu je bilo teh 8 milijonov sprejeto. Tega si očitno vi niste prebrali in o teh 8 milijonih govorim. Poglejte si lepo, za kaj gre, da se ne bova tu zdajle obstreljevali s tem, katera boljše obvlada matematiko in katera slabše. Teh 8 milijonov je bilo namenjenih za zakon, za neko stvar, za nek ukrep, ki je bil vgrajen v zakon, ki je potem padel. In ta ukrep se ne bo izvajal, prisilno delo, kot smo mu takrat rekli, se ne bo izvajalo. In točno za to ciljno zadevo je bilo teh 8 milijonov parkiranih. Če se lahko prerazporeja teh 8 milijonov za aktivne politike zaposlovanja kar tako na splošno, se verjetno lahko prerazporeja tudi še kam drugam. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. DEJAN ŽIDAN: Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, toliko se pogovarjamo o matematiki, da imam prav željo poklicati še ministra za izobraževanje, da bo prisoten.
Ugotavljam, da ni več prijav k razpravi o 8. členu, zato razpravo zaključujem.
Prehajamo na razpravo o 9. členu in amandmaju poslanskih skupin LMŠ, SD, SMC, SAB in Desus. Ali želi kdo razpravljati? Ugotavljam, da ne in s tem zaključujem to razpravo.
Smo pri 10. členu in v razpravo dajem 10. člen ter amandma poslanskih skupin LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS. Ali želi kdo razpravljati? Ugotavljam, da ne. Zaključujem to razpravo.
V razpravo dajem 12. člen ter amandma poslanskih skupin LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS. Ali želi kdo razpravljati? Odpiram možnost prijav. Imamo tri prijave.
Prvi je gospod Jožef Lenart.

JOŽEF LENART (PS SDS): Hvala lepa za besedo, predsednik.
Kaj naj rečem, imamo spet eno zgodbo, in sicer koalicija bo spet povozila sprejete sklepe matičnega odbora tega parlamenta, in sicer moram reči, da si pa res upate. Po novem potem lahko daste tudi predlog za amandma, da se ta odbor ukine. 4. 12. smo sprejemali sklepe za samo tri opozicijske predloge amandmajev. Naslednji dan je bilo v časopisu, da manjka cirka 13 milijonov evrov sredstev. Bivši predsednik SMC je dostikrat rekel: »Nehajte jokati pa začnite delati, začnite predstavljati državo, tako kot jo morate predstavljati.« Teh 13,5 milijonov, za katere je ministrica potem rekla, da manjkajo, je zlahka vzeti pri nepobranih davkih. Za leto 2018 imamo enega davčnega dolžnika, ki dolguje med 10 in 20 milijonov evrov davkov, potem imamo pa naslednje dolžnike, med katerimi je tudi Electa Naložbe, ki imajo davčnega dolga med milijon in dva. Če tam to vzamemo, se naredi nek rebalans, kot je zdaj rekla kolegica in imamo tisti trenutek pokritih teh 13 milijonov, o katerih sedaj najbolj joka pristojno ministrstvo. Ja, tako je.
Če gremo k 12. členu. To je pa po resnici teh 500 evrov, iz 300 evrov nekaj dvigniti na 500 evrov, pomeni pri 19 tisoč 585 otrocih v letu 2018 cirka 4 milijone evrov več. Teh 500 evrov s 300 evrov, kar je bil predlog, ki smo ga tudi podprli, ste sedaj povozili in sedaj spet – kje vzeti ta denar? Seveda se ne bo jutri s tem dvignila naša demografska slika, ampak to je en dodatek. Tisti paketi pa so popoln nesmisel. 300 evrov ali 350 ali 500 evrov dati človeku sredstev, da si kupi, kar sam želi. Polovica takšnih paketov leži nekje doma v kakšni shrambi. Takšne stvari, bom rekel po domače, so neumnosti. 16. pa 17. člen smo mi poskušali popravljati. Zdaj ne morem reči nič drugega kot to, da ni prav, da že drugič v dveh mesecih so se dejansko povozile stvari, ki so bile sprejete na matičnem delovnem telesu. Hvala.

PODPREDSENIK JOŽE TANKO: Hvala lepa. Besedo ima poslanec Jožef Horvat.
Izvolite.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospod podpredsednik. Spoštovani državni sekretar, sodelavke, drage kolegice in kolegi!
Mi smo ministrico za delo, družino in socialne zadeve že na hearingu pa potem dvakrat, trikrat v poslanski pisarni podpirali pri njeni ideji, da ločimo družinsko politiko od socialne politike. Dejansko družinska politika ni socialna politika. Ampak zaenkrat žal ministrica ni uspela, da bi prišla s takšnimi zakonskimi rešitvami, da bi dejansko ločile ti dve politiki. Je pa ministrica Ksenija Klampfer pristojna tudi za družine, ker je ministrica za delo, družino, socialne zadeve, invalide in tako naprej. Na drugem mestu je družina. Jaz imam lahko tudi drugačen odgovor, zakaj ravno zdaj zakon. Mislim, da je čas kar dober, kar sem uvodoma že povedal. V teh decembrskih dneh, predprazničnih ali prazničnih, adventnih, kakorkoli že hočete, smo, čisto človeško gledano, nekoliko bolj mehki, topli in tako naprej ali pa odprtega srca. Lahko rečete, da sem populist, da to govorim, dovolite, da zgolj lastna čustva nekoliko razkrijem. Čeprav, ja, ko govorimo o sprejemanju zakonodaje, je treba vklopiti razum. To naš predsednik Državnega zbora zna velikokrat dobro povedati: vklopi razum. Ja, včasih je treba vklopiti tudi srce. Drži? Drži.
Ni pomembno, da je Nova Slovenija predlagala na odboru amandma, da se pomoč za novorojenčka dvigne na 500 evrov. Pomembno je, da je to sprejel odbor. Odbor Državnega zbora je to odločitev sprejel. Od tega trenutka naprej govorimo zgolj o dopolnjenem predlogu zakona, ki v 12. členu pravi, da je pomoč družini ob novorojenčku 500 evrov. Ja, dvignili smo jo s približno 286 na 500 evrov. Drage kolegice in kolegi, če imamo rekorden proračun, zahvaljujoč slovenskemu gospodarstvu, nikomur drugemu, nikomur drugemu. Gospodarstvo so seveda delodajalci in delojemalci, da se razumemo. Gospodarstvu se moramo zahvaliti, da imamo dobrih 10 milijard visok proračun. In sedaj vi pravite, preprost račun, če imamo na letni ravni 20 tisoč novorojenčkov, za vsakega damo 500 evrov, 500 evrov krat 20 tisoč je 10 milijonov. Vi pravite, nimamo tega denarja v proračunu. Imamo pa 7 milijonov, pravite vi. Vi predlagate sedaj 350 evrov za pomoč novorojenčku, krat 20 tisoč, recimo, da se jih bo toliko rodilo, upam, da še več, to znese 7 milijonov. Razlika je torej 3 milijone. Sedaj vi pravite, ja, v proračunu mi nimamo teh 3 milijonov. To sedaj poslušam v razpravi. Spoštujem to razpravo. Spoštujem vaše argumente, kolegice in kolegi iz koalicije, ampak ti argumenti ne držijo, ne sedijo. Če kdo misli, da lahko vlada, katerakoli na svetu, zadene proračun na 1 % natančno, to so rekorderji. Koliko pa je 1 % pri našem 10-milijardnem proračunu? 100 milijonov. Če govorimo v smislu statistične napake, ki je recimo 1 %, in to je že zelo dobro, to je zelo mala napako, govorimo o proračunu plus minus 100 milijonov v absolutnem znesku. Ampak tukaj, kar se sedaj pogovarjamo konkretno, pa gre za 3 milijone evrov. To je 0,28 promila celotnega proračuna. Če pravite, da javnost mora vedeti, seveda javnost mora vedeti, saj so seje javne, saj so magnetogrami, vsa glasovanja so javna na našem portalu. Hvala bogu, imamo dobro informatiko Državnega zbora. In če pravite, da javnost mora vedeti, da je družinska politika dobra v Sloveniji, jaz se strinjam, da je dobra. In da zato iz proračuna damo – koliko ste rekli? 600 milijonov. Prav je, da to javnost ve, prav je da ve. Ampak potem mora javnost tudi vedeti, da teh 3 milijonov znotraj 600 pa ne premoremo. To je pol procenta, to je 0,5 promila od družinske politike. O tem se, kolegice in kolegi, mi pogovarjamo. Jaz vem, da vsak natančno ve, da v 10 milijardah ali pa v 600 milijonih za družinsko politiko ali pa v proračunu Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in invalide in tako naprej se te 3 milijone najde v petih sekundah. Ne podcenjujte lastne vlade! Ne podcenjujte lastnega ministra dr. Bertonclja! Jaz ga cenim. V petih sekundah vam bo našel te 3 milijone, za kolikor se mi sedaj razhajamo. Sedaj je razlika med koalicijo in opozicijo 3 milijone, gre pa seveda za novorojenčke. Ne nam očitati, nismo naivni, da se s tem da demografsko sliko izboljšati. 100-krat smo povedali, da za demografsko sliko potrebujete več politik. Tudi stanovanjsko ali predvsem stanovanjsko. Pa zdaj ne bom o tem govoril.. Najprej mora biti gnezdo, pa potem pride kakšen ptiček. Ne gre za 3 milijone. Žal mi je, obžalujem, da gre zdaj tukaj za princip. In vi pravite: »Ne, mi se pa ne damo, ne bomo pustili, za boga ne.« Če bi vsaj šli na aritmetično sredino, potem bi tam bilo blizu 400 evrov. Vi ste rekli: »Ne, 350, to zmoremo, ostalo ne zmoremo, konec.« Za 3 milijone gre, za novorojenčke, ki se bodo rodili od 1. 1. 2020 naprej.
In še glede začetka uveljavitve tega zakona. Ne mi več govoriti, da ne morete, da informacijski sitem pa oh in sploh. Veste kaj, kar nekaj aplikacij sem v življenju napisal. 350, 280, 500 – to so konstante, ki se natančno v petih sekundah spremenijo v nekem programu, ne gre za nove algoritme, ne gre za nove procese, gre za spremembo konstante. Namesto da C = je 280, nekdo, ki ima pooblastilo, napiše C = 500. Pa ne več govoriti o informacijskih sistemih. Če pa imamo tako slabega, potem pa mora nekdo leteti zaradi tega. Ker vem, da je ta informatika zelo. Zelo draga. Bistveno več kot 3 milijone evrov, o katerih se danes mi tukaj pogovarjamo. Seveda mislim 3 milijone na leto za informatiko. In res obžalujem, res obžalujem, da v teh prazničnih dneh se mi tukaj prepiramo za 3 milijone evrov za novorojenčke, ki bodo tukaj nekoč davkoplačevalci, kot je rekel nekoč eden od pomembnih finančnih ministrov. Ja, to so naši davkoplačevalci. Prosim pisni odgovor, kalkulacijo, se opravičujem temu izrazu, da ministrstvo naredi kalkulacijo, še enkrat se opravičujem, ker z ljudmi se ne kalkulira. Koliko nas stane tukaj pri nas v slovenski družini rojen novorojenec, da pride do zaposlitve, in koliko nas stane en človek, delovna sila, ki jo uvozimo? Naredite to in mi, prosim, pošljite v pisni obliki. Neverjetno, pravite, da 7 milijonov imamo, 10 pa nimamo. Ali je kdo daj slišal za rebalans? Ja, pa bo rebalans. Gospod državni sekretar je dobro povedal, da zakon je zdaj v rokah poslank in poslancev. Spoštujem to držo in tako tudi je. Mi smo zakonodajalci, mi smo bili izvoljeni od ljudi in danes imamo problem v 10 milijardnem proračunu najti 3 milijone evrov. Imamo problem, da bi ta zakon začel veljati 1. 1. 2020, ker je menda informatika in tako naprej, pa ne se hecati. Nekoč sem delal v takšni službi, informatiki, pa smo bili tam od božiča do novega leta, ko je bila fabrika na dopustu, mi pa smo zamenjali celotno računalniško inštalacijo in še softver. Vem, kako se tem zadevam streže. To je bilo nekoč. Morda danes ne smemo delati več kot 8 ur, pa prazniki in tako naprej. Ampak vem, da imamo tudi pridne ljudi, ki vam rešitev dajo čez noč. Ja, treba je javnosti povedati. In bo treba povedati. To bo povedal portal Državnega zbora. Ne se bati, da bomo to mi iz Nove Slovenije trobili, kdo bo glasoval za ta amandma, ki bo zradiral dopolnjen predlog zakona oziroma ki bo zradiral že sprejeto odločitev na odboru Državnega zbora, da novorojenčku ta država da 500 evrov. Treba je javnosti povedati. In še enkrat, kolegice in kolegi, jaz spoštujem vaše argumente, saj tu smo zato, da soočamo argumente, ampak ne sedijo. Izmislite si nekaj drugega, ne govoriti, da v proračunu ni teh treh milijonov, pa lepo vas prosim. Vprašajte ministra, tako na štiri oči, ni treba javno. Ne ga podcenjevati. Jaz ga tukaj branim, še enkrat in še stotič, je sposoben, da bo to našel. Morda ste kdaj tudi slišali za kakšne prerazporeditve.
Je pa nekaj, kar me močno skrbi, še enkrat, da tukaj ne gre za 3 milijone, da tukaj gre za princip. Žal mi je, da moram to povedati, ampak se pač dokazuje, da z Gregorčičeve prihajajo signali, da se lahko kakšen zakon, lahko kakšen amandma opozicije sprejme, nikakor pa ne sme biti predlagatelj Nova Slovenija. Morda vi ne veste, jaz sem to slišal. Še en dokaz. Ko smo sprejemali poslanski zakon o davku na dodano vrednost za knjige, publikacije, v papirnati obliki smo rekli, smo se poenotili, 5 % naj bo DDV, ker je pač to bilo dogovorjeno na instituciji Evropske komisije, da je to možno. 5 %, brez dodatnega dovoljenja Evropske komisije. Ko smo predlagali, da naj bo 5-odstotna stopnja tudi za digitalne knjige, digitalne časopise, smo slišali iz vrst LMŠ, »ha, to pa ne bo šlo, imamo probleme s sprejetjem takšnega amandmaja«. Ko sem ponudil, da ta amandma vsi podpišemo, pa recimo, da je Nova Slovenija prva podpisana, potem je pa ta amandma bil sprejet. S tem dokazujem mojo prejšnjo trditev o glasovih in signalih iz Gregorčičeve. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima poslanec Gregor Perič.
Izvolite.

GREGOR PERIČ (PS SMC): Hvala. Lep pozdrav vsem!
Vedno, ko poslušam te razprave v Državnem zboru pa tudi na plenarnem zasedanju ali pa na odborih, vedno naletimo na isto težavo na isti problem: dodajmo še tukaj en milijon, tukaj tri milijone, tukaj 500 jurjev, tukaj 700 jurjev, tukaj 30 milijonov, saj proračun je, vemo, kakšen je, velik, rekorden. To ni problem. Jaz mislim, da ni ravno tako. Tudi doma verjetno ne ravnamo na tak način, kadar nekdo pride do nas pa ima neko idejo, ki je sicer dobra, ampak vemo, da smo nekje omejeni. Ne ravnamo tako in tudi tako ne vzgajamo svojih otrok, če jih želimo vzgojiti v neke odgovorne državljane, ki bodo odgovorni tudi do lastnih financ in ne bodo živeli preko svojih zmožnosti, ker potem vemo, da sledijo težave. Jaz bi isto pričakoval od kolegic in kolegov poslancev, da na isti način razmišljamo, ravnamo in tudi stiskamo gumbe v tem spoštovanem državnem zboru.
Zdaj se pregovarjamo o milijonu sem milijonu tam. Kolikor je meni znana slika, če se omejim zgolj na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, da je tam veliko nekih pravic, ki pa v trenutnem proračunu še nimajo ravno kritja. Torej da je en kup pravic, ki jih bo težko tudi realizirati. Kar pomeni, dejansko iz razprave tukaj sledi, da sploh ne razumemo principa proračuna. Proračun ne pomeni, da če mi sprejmemo, da je 10 milijard pa 400 milijonov napisano v tem dokumentu, da 1. 1. 2020, ta denar čaka Ministrstvo za finance, da ga lepo troši. To ne pomeni. To pomeni zgolj pravico porabe. Pravica porabe pa se zgodi ali pa se ne zgodi, pride v življenje, če denar prikaplja v proračun. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, kolikor vem, bo imelo veliko izzivov, da že obstoječe pravice spravi v življenje. Tako da ta razprava o teh 3, 5 ali koliko milijonov imamo ali nimamo, je zelo enostavna. Nimamo jih. Najprej moramo zagotoviti uresničitev obstoječih pravic. Mi se pa tukaj pogovarjamo kako bomo dodali. Pa saj, hvala bogu, vsak bi dodal, vsak bi rad bil dober, vsak bi rad dvignil to lestvico in ta standard na vseh področjih, ne samo na sociali, na področju gospodarstva, okolja in še marsičesa drugega. Ampak moramo se zavedati, da je nekje nek limit. Če želimo odgovorno ravnati do te države, se moramo znati tudi nekje ustaviti in vedeti, do katere točke lahko gremo. Pa imam občutek, da tega občutka tukaj ni. Pa ga ni že kar nekaj časa. Kdo nam je kriv? Dajmo obdavčiti podjetja, dajmo obrtnike še bolj priviti, dajmo te grde kapitaliste toliko ožeti, da enostavno ne bodo imeli več volje biti pri nas, pa naj gredo nekam drugam. Saj to se morda nekomu dobro sliši, ampak če malo bolje poznamo gospodarsko strukturo v Sloveniji, bomo videli, da je 99 % vseh podjetij, vseh gospodarskih subjektov malih, mikro ali srednjih podjetij. Kaj to pomeni? Da tu ne moremo govoriti na eni strani o nekih kapitalistih. Ali če povem drugače – delo je enako kapital. Pri teh ljudeh ne moreš ločiti dela na eni strani in kapitala na drugi strani, ker je to vse ena zgodba. Bolj bomo te ljudi privijali, slabše jim bo, ker navsezadnje gre za naše državljane in gre tudi za veliko večino, 99 % vseh zaposlovalcev v Sloveniji, ki generirajo denar, da ga mi lahko preko proračuna porabimo. Zato sem te debate in takih debat počasi že naveličan, ker ne peljejo nikamor. Sicer se lepo sliši, kako razdeljujemo, ampak dejansko počasi izgubljamo občutek za to, kje je meja. Ko razlagamo tu zelo jasno, da na ministrstvu je denar, in se z neko lahkotnostjo gibanja, pritiska enega gumba ali pa vnosa neke številke v nek program zgodi in se generirajo tam neki milijoni, to dejansko ne drži. Ni tako enostavno in ne zavajajmo ljudi.
Dostikrat tudi slišim, da ni neke razlike med Državnim zborom pa Vlado. Pa dajmo še enkrat ponoviti to vajo. Ta vlada oziroma ta koalicija je manjšinska, pomeni, da nima večine. Enako se je izkazalo tudi na matičnem odboru, kjer ste to sprejemali. Opozicija, imate večino in lahko sprejmete marsikaj. Moj poziv gre v smeri tega, da ste odgovorni, odgovorni do sebe, do državljanov, do proračuna in do vseh tistih, ki bodo v nekem trenutku sedeli tu na tej strani ali pa na strani Vlade. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Ker je še želja za razpravo, odpiram postopek za prijavo. Prosim, da se prijavite.
Prvi dobi besedo poslanec Igor Zorčič.

IGOR ZORČIČ (PS SMC): Hvala za besedo.
Pomoč ob rojstvu otroka sem omenil že v svoji predhodni razpravi. Mislim, da se moramo pred tem institutom najprej vprašati, čemu je sploh namenjen. Kolega Horvat je prej govoril o tem, da bi ministrstvo moralo ločiti med družinsko in socialno politiko; s tem je mogoče namigoval na to, da ta institut pomoči ob rojstvu otroka ni socialen ukrep, ampak je družinski. V razpravi je pa velikokrat slišati tudi to, da je to pač lahko del neke naše natalitetne politike. Dejstvo je, ko potegnemo vse te razprave skupaj, imam občutek, da mi nismo enotni, kaj je ta ukrep. Ali je to bombonček, recimo temu, ne vem, ali je ravno pravi izraz, ampak samo neka nagrada, ali je to zato, da se bo, recimo, nekdo počutil obdarjenega. Skratka, dejstvo je, da ta institut nima neke svoje prave definicije in ne namena in je zato toliko težje potem sploh ugotoviti, kakšna naj bo višina te pomoči. Dejstvo je, da so vsi starši, ki se jim rodi otrok, obremenjeni z določenimi stroški, da morajo nabaviti določeno opremo, in je ta prispevek države dober. Se pa moramo potem vprašati, kakšen naj bo. Zadnji predlog Vlade je, ko je bilo govora v zvezi s tem glede višine, ko je bil z nekim citiranjem dvignjen z 280 na 500 evrov, je 350 evrov. Jaz mislim, da je to povsem v redu znesek, glede na to da uživa neko pokrivanje v proračunu glede na namen, ki ga ne vidim v drugem kot v tem, da se vsem staršem enako gre naproti pri premagovanju teh prvih stroškov.
Ko pa slišim, da je to lahko del družinske politike, takrat pa zastrižem z ušesi. Če misli kdo v parlamentu, jaz upam da ne, da se bodo zaradi dajanje nekega denarja ljudje odločali za otroke, da je to pravi ukrep, jaz upam, da ni takega med nami. Če se potem nekoliko krščansko vprašam ali pa izrazim, potem takega bog nima rad. Jaz upam, da ni nikogar izmed nas tu, ki bi zasledoval neko natalitetno politiko z dajanjem denarja. Če temu ni tako, potem je toliko bolj na mestu, da se pri obravnavi pomoči ob rojstvu otroka vprašamo predvsem to, kakšni so tisti začetni stroški, ali je to neka sprejemljiva pomoč države, če rečemo, da nekdo dobi recimo 350 evrov. Jaz mislim, da je zadosti. Če bomo kdaj kakšna bogata velesila, bomo lahko delili ta denar v večmestnih številkah. Ampak glede na situacijo in glede na veliko povedanega tudi pri drugih socialnih transferjih, mislim, da je takšen, kot je predlagan s strani Vlade oziroma zdaj amandmaja, več kot ustrezno. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Replika.
Jožef Horvat izvolite.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospod podpredsednik.
Samo toliko, da s kolegom Zorčičem razčistiva. Jaz sem na uvodu moje razprave želel povedati, da cenim politiko ministrice. Samo to sem želel povedati, ko smo se večkrat usedli, smo bili skupaj na stališču, da je potrebno ločiti socialno od družinske politike. To je bil zgolj uvod, prav nobene povezave nisem hotel narediti na ta zakon, ki ga sedaj Državni zbor obravnava.
Bi pa želel še eno zadevo dodati. Pomoč ob rojstvu novorojenčka, trdim, da tu zlorab oziroma goljufij praktično ni in ne more biti oziroma so enake nič. Ker morate imeti rojstni list. Otrok mora biti rojen, in to je dejstvo. Konec. In ko ima ta dokument, ko pride na svet, dobi 500 evrov. Za primerjavo, pa zdaj to ni tema, denarna socialna pomoč. Ne rečem, da je previsoka, ampak malo razmislimo, kako je pa kaj tam z zlorabami. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima poslanka Iva Dimic.
Izvolite.

IVA DIMIC (PS NSi): Hvala lepa.
Dragi moji poslanski kolegi, lepo pozdravljeni. Moram reči, da sem do vložitve amandmaja vendarle upala, da je prevladala neka razumnost in tudi čuječnost in čutečnost do novega bitja, do novega člana, ki prihaja v družino. In sem bila prepričana, da ste vendarle tudi vi podprli, čeprav mogoče nekoliko bolj tiho na matičnem odboru naš amandma, ki naj bi zagotavljal staršem tisto prvo pomoč ob rojstvu v višini 500 evrov. Moram reči, da me je vaš amandma razočaral. Zakaj? Zato ker ste dejansko znižali ta sredstva ali pa ta prepotreben zelo pomemben denar za družino za 150 evrov. Se pravi, da ste nekje vmes med vašim predlogom 280 in med našim predlogom oziroma amandmajem, ki je bil na matičnem odboru sprejet v višini 500 evrov, pristali na višino 350 evrov. Občutek je, da razumete, kako pomembni so v bistvu stroški za otroke in da si želite, da bi staršem omogočili lažjo pripravo na prihod novega družinskega člana, pa vendarle ne podpirate amandma, ker ga je vložila Nova Slovenija. Zato ker ne sme biti nič sprejeto, kar predlagajo opozicijske stranke. Mislim da bi morala družinska politika v Sloveniji preseči te omejitve na koalicijo in opozicijo. Prepričana sem, da se vsi trudimo iskati tiste prave, najboljše možnosti, da bi vendarle v Sloveniji zaživela tako družinska kot socialna politika. Kakšna je resnično družinska politika v Sloveniji? Od leta 2008 je več nimamo, Do leta 2008 se je pri socialnih in družinskih transferjih začela pojavljati neka univerzalnost, kar pomeni neko dolgoročno družinsko politiko. Takrat je lahko vsaka družina sama načrtovala kako in na kakšen način bodo seveda živeli in omogočali rojstva mladih novih članov v družini. Mislim, da je bil ukrep brezplačnih vrtcev eden najboljših ukrepov. V Novi Sloveniji se zavedamo, da je to prepotrebno v naših razmerah in da je Slovenija dovolj bogata država, da bi lahko to tudi omogočila. Za vsakega drugega in vse nadaljnje otroke, kot je že bilo. Potem bi zagotovo padel ves pritisk na vse socialne transferje, na vse različne oblike skrivanja družinskega premoženja. Zato ker danes so vrtci, štipendije, denarna socialna pomoč vezani na socialni dohodek družine. To ni univerzalna pravica. In bi bilo dobro, da bi bilo v Sloveniji v prihodnje – razmislite tudi vi o tem – kar nekaj ukrepov družinske politike, ki bi bili vezani na univerzalnost, kar pomeni, da ni odvisno od dohodkovnega stanja družine. Ko bo zadeva tako urejena, potem bomo lahko rekli, da imamo v Sloveniji družinsko politiko. Še prej pa je treba uvesti spoštovanje. Spoštovanje do vseh, ki se za življenje odločajo in tudi spoštovanje do otrok. Če ni tega spoštovanja, potem se znajdemo pri takem amandmaju, kot je danes, ko je težko reči, kaj pomeni strošek oziroma kako je zapakiran ta strošek v družinsko življenje. Vsak, čisto vsak se razveseli tega prepotrebnega dodatka ob rojstvu otroka. Vsak. Ker se počuti, da je na nek način država prepoznala tudi njegovo odločitev za življenje. Vsi se zavedamo, da imamo v Sloveniji še vedno premalo rojstev. 500 evrov ne bo dvignilo število rojstev v Sloveniji, bo pa tistim, ki se za to odločajo, zagotovo pa bo omogočalo lažji prehod in pripravo na prihod novega člana.
Veliko je govora, zakaj je takšna družinska politika v Sloveniji. Tudi pri otroškem dodatku, ki je namenjen v največji meri zagotavljanju otrokove koristi, se upošteva pri izračunu dohodkovni status družine. Tudi to se mi zdi, da je nepotrebno in nerazumno. Enako se zgodi s štipendijami. Enako je s študentskim delom. Enako je z otroškim dodatkom. Mislim, da ste, ne samo da ste razočarali mene kot predlagateljico amandmaja na odboru, razočarali ste celotno slovensko javnost, ker vendarle po odmevih, ki so bili v medijih, se mi zdi, da je to tema, ki je dejansko močno odzvanjala v javnosti in da so jo ljudje pozdravili z odobravanjem. Vi ste kreatorji socialne politike. Vi ste kreatorji družinske politike. Vi ste tisti, ki imate v rokah škarje in platno, zato je vaša gesta povsem nerazumna. Jaz upam, da vendarle razmislite, kaj je v tej državi največ vredno. Ali so to otrokove koristi in zagotavljanje neke socialne varnosti ali je to res številka na papirju. Jaz si želim, da bi prepoznali to človeško noto in ne številke na papirju. Ker v življenju šteje samo ljubezen.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima poslanka Anja Bah Žibert.
Izvolite.

ANJA BAH ŽIBERT (PS SDS): Hvala lepa za besedo.
Pri tem amandmaju se mi zdi nekaj ključnega: ali to pomoč za novorojenčka jemljete kot strošek ali kot naložbo. Jaz sem pri koalicijskih poslancih začutila, da gre za strošek in ne za naložbo, kar bi morala biti.
Kolega Perič je prej povedal, da se moramo zavedati, da naš proračun v bistvu omogočajo na prihodkovni strani mala in srednja podjetja. Tudi mikro podjetja. Tu se absolutno z njim strinjam. Ampak dajmo jih vprašati, kolega Perič, če si upate, pa jih skupaj povprašajva, kam bi raje dali 3 milijone evrov, ali za pomoč novorojenčku ali za protokol, ki je vreden v vašem proračunu 25 milijonov evrov. Pojdiva na teren pa jih enostavno povprašajva, za kaj bi se odločili. Absolutno bi se verjetno odločili za novorojenčke. Zakaj? Zato ker je to naložba, ker je to naložba tudi v prihodnost Slovenije.
Ena stvar, ki jo moram pohvaliti, je, da tudi ta naložba ima neke varovalke. Izplačevala se bo sicer v denarju, vendar bodo lahko centri še vedno imeli neko pravico, če bi začutili, da se ta denar ne bi uporabljal za otroke, bi potem lahko to izplačevali oziroma na drugačen način podali ta znesek.
Prej se je kolega Igor Zorčič vprašal, češ, zakaj ne 300, zakaj 500. Saj po svoje je to zanimivo vprašanje. Ampak kolegu lahko zelo hitro odgovorim. Povprečno je to samo za eno leto plenic za otroke, če je znesek 500 evrov. Samo za plenice, nič drugega. Pa vemo, da marsikateri starši imajo težave tudi kar se tiče ostalih stvari in morajo otroku nuditi dosti več. Ampak poraba plenic za eno leto je to. In mi se ukvarjamo s tem, ali je ta znesek primeren ali ni. Še premajhen je.
Da ni denarja, absolutno ni res. Res pa je, da tukaj vedno prevlada argument moči namesto moč argumenta. Seveda boste koalicijski poslanci zopet želeli to, kar se je na odboru sprejelo, vrniti nazaj in spremeniti situacijo. 3 milijone. Prej sem povedala, samo pri protokolu jih vzemimo 3, pa še vedno ostane 22 milijonov. Tako da denarja je dovolj. Ampak pomembno pa je, da tej vladi ni družinska politika prioriteta. Tukaj pa lahko rečem, da dobesedno usekamo v različne vrednote. Za Slovensko demokratsko stranko je družina ena največjih vrednot in bi ji, če bi bilo le mogoče, pomagali na različne načine. S predlogi zakonov smo to poskušali, žal vse zavračate. Tudi to je eden od ukrepov družinske politike, a vidim, da enostavno iščete, kako ga ne bi sprejeli. Mene bi bilo sram. Jaz ne vem sicer, gospod Perič, koliko veliko družino imate, ampak rekli ste, da tudi v družini se moramo nekako sprijazniti pa razdeliti proračun tako, kot je. Veste kaj naredi družina? Stisne zobe, stopi skupaj in naredi vse, čisto vse, da premaga tisti izziv. Tukaj imamo pa izzivček 3 milijone. Seveda boste rekli, da tega denarja ni. Denar je, problem je le, da vam družinska politika ne predstavlja prioritete. To pa je slabo. Ne govoriti o tem, da ste manjšinska vlada, niti vlada vam ni treba biti, to ste se sami odločili. Ampak kot manjšinska vlada ne govorite o tem, da naj bomo odgovorni mi v opoziciji. Predvsem odgovorni morate biti danes vi, ki ste manjšinska vlada, ampak vse bolj kažete, da ne večinska ne manjšinska vlada niste sposobni biti. hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima poslanka Tadeja Šuštar.
Izvolite.

TADEJA ŠUŠTAR (PS NSi): Hvala za besedo. Spoštovani, kolegice in kolegi!
Večina od vas ima otroke, sama jih sicer še nimam, imam pa sedem nečakov in vem, da vsak od staršev, mama in oče si želita za svoje otroke najboljše. Vsak si želi poskrbeti zanje. Če pogledamo stroške, zdaj sem na hitro pogledala na internet, voziček, navaden voziček za vozit otroka je najmanj 400 evrov. Lupinica za v avto, če ima varovalo Isofix, je ne dobite za manj kot 200 evrov. In to so osnovni stroški, da poskrbimo za varnost naših otrok. Si predstavljate, da ima študentka otroka in si ne more privoščiti teh stvari? Mislim, da bi bilo prav, da poskrbimo za vsaj te osnovne stvari, da lahko rečemo: »To sem pa dobil od države, to me je častila Slovenija, da lahko poskrbim za svojega otroka.« Pa če recimo pomislimo tudi na naše okolje. Vsak teden protestirajo mladi, ki jih skrbi za podnebne spremembe. Če kupimo recimo tiste pralne plenice, sicer so malo dražje, ampak so bolj ekološke, za večkratno uporabo, ampak tudi stanejo. Tudi ta dodatek 500 evrov, ki bi jih dobili ob rojstvu otroka, bi pripomogel k temu, da bi bili bolj ekološko zavedni. Končno je bila sprejeta sprememba, da se sredstva ob rojstvu otroka povečajo in zdi se mi prav, da to, kar je bilo sprejeto na odboru, tudi ostane. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Še zadnji v tem krogu je poslanec Aleksander Reberšek.
Izvolite.

ALEKSANDER REBERŠEK (PS NSi): Hvala lepa za besedo.
Vesel sem, da je bil na odboru sprejet amandma Nove Slovenije, s katerim se pomoč ob rojstvu otroka z zdajšnjih 280 evrov povečuje na 500 evrov. 500 evrov proračun naše države res ni velik strošek, je pa to dragocen dar za naše mlade družine. to sem trdno prepričan. Koalicija pa želi to zrušiti. To je nedopustljivo in tega normalen človek ne more razumeti. Koalicija se je pripravljena tukaj pregovarjati, barantati za tistih 150 evrov. To je podobno, kot bi barantal za nakup hiše ali pa avtomobila. Pravijo, ker nimajo 4 milijone evrov v rekordnem 10-milijardnem proračunu. Pet let nazaj smo imeli 2,5 milijarde v proračunu, pa se mi zdi, da naši državljani tega ne občutijo. Kolikokrat sem že slišal, tudi danes, da so otroci največje bogastvo, žal pa so vas vse ene velike besede, ni pa tistih dejanj, ki bi jih pričakoval od vseh tukaj zbranih v dvorani, in pričakujem, da boste podprli tudi danes ta naš amandma s pritiskom na gumb. Ne pa da iščete tisoče in tisoče razlogov, zakaj ne in zakaj ni prav, da starši dobijo pomoč ob rojstvu otroka v višini 500 evrov, kot je to predlagala Nova Slovenija. Nimamo denarja za naše otroke, sporočate našim državljanom, naši državljani pa niso tako neumni, da ne bi videli, da imamo pa denar za vse druge neumnosti. 133 tisoč smo dali za maketo, 5 milijard smo dali za bančno luknjo, TEŠ 6 smo preplačali za pol milijarde, v naši državi preplačujemo praktično vse infrastrukturne objekte. Problem pa je teh 500 evrov za naše najmlajše oziroma za naše državljane. Šparamo torej na otrocih, staršem treh otrok pa sporočamo: nimamo štirih milijonov evrov za našo prihodnost, za naše otroke. Jaz sem trdno prepričan, da se rodnost zaradi tega ne bo povečala. To vemo tudi v Novi Sloveniji. Tudi nismo vložili amandmaja zaradi tega, ker vemo, da se nihče ne odloča za otroka zaradi denarja. To upam, da je vsem tukaj jasno. Smo pa dali amandma zaradi tega, ker v Novi Sloveniji, krščanskodemokratski sredini podpiramo družinsko politiko, in je to samo en kamenček v mozaiku. Če bi sprejemali več podobnih ukrepov in bi spodbujali družinsko politiko, bi lahko napravili en lep mozaik in prepričan sem, da se ne bi več ukvarjali z našo nizko rodnostjo, kar je velik problem naše družbe. Prav pa bi bilo, da bi to pravico in vse družinske prejemke dobili tisti, ki imajo v Sloveniji stalno prebivališče. Zdaj vi meni pravite evropska direktiva. To je slaba evropska direktiva. Kdo pa pravi, da je ne moremo spremeniti?
Podpiram takšno politiko, ki jo naši državljani razumejo, ko se primejo za denarnico. Sem pa spada tudi pomoč ob rojstvu otroka. Kriterij za pridobitev pa naj bo slovensko državljanstvo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Želi še kdo razpravljati? Je še interes. Bomo sprožili postopek za prijavo. Prosim za prijavo.
Najprej dobi besedo poslanec Matej Tonin.
Izvolite.

MATEJ TONIN (PS NSi): Drage poslanke in poslanci dober dan!
Sem oče treh otrok. Moja najstarejša hčerka Julija je prav včeraj praznovala svoj šesti rojstni dan, kar ji iskreno čestitam. Jasno je, da pomoč ob rojstvu otroka ni tisti ključni element, da se starši odločimo za to, ali bomo otroke imeli ali ne. Zagotovo ni to tista glavna premisa, ko se odločiš koliko otrok boš imel, da gledaš na to, kakšne so finančne bonitete oziroma kakšna bo pomoč ob rojstvu otroka. Zanimiv je celo podatek, da je bilo v Sloveniji v zadnjem desetletju največ otrok rojenih prav v času največje gospodarske krize. Kaj to pomeni? To je zanimiv odgovor. Jaz imam na te podatke naslednji odgovor. Ko so bile vprašljive službe, ko je bilo v službah težko, ko so delodajalci morda iskali vse mogoče razloge, da so koga odpustili, da so se komu zahvalili za sodelovanje, je bil za številne matere beg v porodniško edini možni način preživetja te krize. Naj se sliši še tako trdo in še tako nemogoče, ampak to so zgodbe, ki sem jih poslušal sam na lastna ušesa. Zakaj vam to govorim? Zaradi tega ker je pa na koncu koncev izredno pomembno, kakšno družinsko politiko pa imamo kot celoto za to, da se mladi odločajo za otroke. V okvir te družinske politike pa sodi tudi ta pomoč ob rojstvu otroka. Celoten nabor neke družinske politike in ukrepov družinske politike pa je pomembna stvar pri odločitvah za otroke. Zelo pomembna. Ta pomoč, o kateri razpravljamo danes, je eden izmed pomembnih mozaikov v celotni tej zgodbi. To je začetek. In od tu dalje moramo mi tudi zaradi naših demografskih kazalcev družinsko politiko krepiti, ne pa vedno iskati tisoče razlogov, zakaj nekaj ne bomo storili. Ko bodo imeli mladi celoten nabor družinske politike, ki bo zelo naklonjen temu, da se bodo odločali za otroke, da bo ta celoten nabor pozitiven in spodbujevalen, potem bodo tudi najverjetneje drugačni demografski kazalci. Ko se danes pogovarjamo o tem znesku pomoči, ki ga starši dobijo ob rojstvu otroka, gre predvsem za to, ,kakšno sporočilo kot država, kot parlament želimo poslati staršem in otrokom. To se mi zdi pomembna stvar. Zaradi te pomoči staršem in otrokom ne bo propadel državni proračun, ne bo se zgodilo nič dramatičnega. Številni pred mano ste danes že razpravljali, kakšne vse možnosti ima Ministrstvo za finance, da zagotovi potrebna sredstva za to pomoč. Od te pomoči ni odvisna finančna stabilnost Republike Slovenije. Je pa zelo pomembno, kakšno sporočilo bomo poslali parlamentarci vsem družinam. Z rojstvom otroka se vse začne in tukaj se začne tudi delati družinska politika.
Zato me razumite, da bom jaz nasprotoval amandmaju, ki ga je zdaj pripeljala koalicija, ki predlaga zmanjšanje te pomoči iz tistega, kar je bilo na predlog Nove Slovenije sprejeto na odboru, ker se mi zdi to enostavno napačno sporočilo. Upam in želim si, da bo vendarle sprejeta ta pomoč v osnovni obliki in da s tem po vseh drugih spremembah in odpravljanju Zujfa, ki smo jih v zadnjem obdobju storili, da bo to še en korak naprej v smeri boljše družinske politike.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Želi še kdo razpravo? Aha, oprostite.
Besedo ima poslanka Janja Sluga.

JANJA SLUGA (PS SMC): Hvala lepa.
Ve se, ko se pogovarjamo o nataliteti v Sloveniji, ko se pogovarjamo o številu otrok, so nas večkrat polna usta, kaj vse bi še morali narediti, kaj so tiste stvari, ki spodbujajo ljudi, da bi imeli več otrok. In ja, lahko se strinjam. Danes imamo enega od teh ukrepov na mizi. Ampak to je eden izmed ukrepov. Ko se pogovarjamo o nekem naboru, o neki celoti, od porodniškega do očetovskega dopusta, do teh nadomestil, se zagotovo lahko vsi skupaj strinjamo, da te pravice pri nas imamo zelo dobro urejene. Smo ena izmed redkih držav v evropskem in svetovnem merilu, ki dajemo tak obseg in tako višino pravic ob rojstvu otroka, kot jo imamo. Ko se pogovarjamo tudi o socialnih transferjih, vi vsi zelo dobro veste, , da so se vsi varčevalni ukrepi v prejšnjem mandatu in tudi v tem mandatu sproščali in da se obseg socialnih pravic ves čas v zadnjih letih povečuje, da so se dvignili socialni transferji, zato govoriti o tem, da Vlada ne hodi naproti družinam, da ne podpira družinske politike, je zagotovo zgrešeno. Večkrat smo že skupaj ugotovili, da sami socialni transferji, sama družinska politika, ukrepi, konkretni zneski, o katerih se danes pogovarjamo, niso tisti, zaradi katerih bi se ljudje odločali, da bodo imeli več otrok. Ljudje se odločajo za otroke takrat, ko je splošna klima v državi pozitivna, ko so zadovoljni s svojim življenjem, ko lahko to službo uspešno usklajujejo z družinskim življenjem, ko natančno vedo, kako se bodo te obveznosti pokrivale, kako si bodo razdelili te obveznosti ob rojstvu otroka in tako naprej.
Ta pozitivna klima zagotovo ne prihaja od takih razprav, kot jih imamo danes tukaj. Zagotovo ne. S tako razpravo delamo škodo vsem. Zakaj? Zato ker je Vlada na mizo poslancev prinesla zakon, ki dodaja, dodaja, ki daje dodatne pravice, ki daje dodaten očetovski dopust, ki dviguje porodniška nadomestila, ki dviguje pomoč ob rojstvu otroka in jo ohranja v denarju, ne pa v nekih paketih, ko smo se pogovarjali. In to počne ta zakon. Mi pa zopet razpravljamo o tem, kako nekaj jemljemo, kako spet nekaj delamo narobe, kako ne spodbujamo družin, kako ne spodbujamo rojstva otrok. Jaz tega res ne razumem. Mi smo dobili na mize, preden smo začeli ta zakon spreminjati, nekaj pozitivnega, nekaj, kjer dodajamo pravice, dvigujemo raven. Ampak razprava je pa zopet takšna, kaj smo zopet nekomu vzeli in kako bomo zopet na revnih prihranili. Pa še na nekaj naj vas opozorim, razprava o proračunu je že bila. Proračun je bil sprejet, pa se takrat ne spomnim, da bi kdo od vas rekel, da to ministrstvo ima premalo denarja. Jaz sem to rekla, jaz sem to rekla takrat v razpravi, ker je bilo zelo jasno, da z načinom, kako dvigujemo obseg pravic, ne bo šlo skozi. Najlažje je razpravljati pri vsakem ukrepu posebej, saj je samo milijon, saj je samo 2 milijona, saj je samo 3 milijone. To ves čas poslušamo. Ves čas poslušamo opozicijske razprave, kaj govorite, saj je samo 3, saj je samo 4, saj je samo 5. Številka je pa vsakič drugačna. Ampak veste, ko to seštejete, ni samo 3. Ne gre za to, da se bomo zdaj tu pogovarjali ali je 280 ali je 350 ali je 500 – zakaj ni tisoč? Jaz sem tudi za to, da ne bo kake pomote, da ne bo kdo mislil, da kdo od koalicijskih poslancev ne želi, da bi bilo tisoč. Sigurno želimo vsi. Ampak tu smo zato, da ravnamo odgovorno. In odgovorno pomeni tudi proračunsko vzdržno in tisto, kar je sploh možno izpeljati.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Želi še kdo razpravljati pri tej točki, pri tem amandmaju? Še je interes.
Gospod poslanec Dušan Šiško, izvolite.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Hvala, očitno sem edini.
Poglejte, mene je pri tem amandmaju zmotila samo ena stvar. Jaz nisem za to, da bomo 500 evrov dvignili, jaz sem tudi za to, tako kot je rekla kolegica Janja, tisoč evrov dvignimo. Imamo pa neke probleme, vsaj pri nas v Posavju. Poglejte, mi imamo romsko skupnost, rojevajo otroci 14, 15, 16 letni stari in ti bodo prav tako dobivali nadomestila 500 evrov. Se pravi, otrok bo rodil otroka in če že gremo v nek znesek, mislim da bi bilo treba vsaj dati neko klavzulo. Potem prihajajo tujci. Ko bomo sprejeli ta znesek, bodo prišli sem sami, potem čez čas, ko bodo ženske tri, štiri mesece bile noseče, bodo prišle sem in bodo tukaj rodile. Ali bomo njim tudi dali? To so take težave, ki niso razjasnjene v tem amandmaju. In jaz imam tukaj resen pomislek, kako glasovati. Tudi nisem dobil odgovora na sestankih. Center za socialno delo bo odločil, v kakšni obliki bo dal: ali bo dal gotovino ali bo dal to pakete. Ne bom rekel, saj se kakšni punci, stari 17 let, Slovenki, ponesreči, pa je pri 17 letih pa enajstih mesecih rodi, ampak je pa le treba pogledati, da ne bodo otroci, stari 14 let, kot so Romi, rojevali otroke. Poglejte, to je velika težava. Mogoče vi ne veste, kaj to pomeni. Zato se resno vprašam, kaj je predlagatelj mislil s temi 500 evri. Mi smo tudi razmišljali v Slovenski nacionalni stranki, da bi dvignili na tisoč evrov. Ne nazadnje določene občine imajo že same v proračunu sredstva, namenjena za rojevanje otrok.
Bom zaenkrat zaključil. Mogoče sem tudi sprožil kakšen rafal replik, pa bom še lahko potem odgovarjal. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Želi še kdo besedo?
Poslanec Marijan Pojbič, izvolite.

MARIJAN POJBIČ (PS SDS): Hvala, spoštovani gospod podpredsednik.
Z nekim delom razprave gospoda Šiška se tudi sam strinjam, ampak izjemno velik problem se zgodi, ko govorimo, tako kot je v zakonu zapisano, da cilj zakona je maksimiranje otrokovih koristi. Tu smo potem pred veliko dilemo. Danes je bil – zato sem se tudi med drugim oglasil – povedan naslednji stavek: za otroke se ljudje odločajo, ko je v državi pozitivna klima. Kaj je pri rekordnem proračunu še sploh bolj pozitivnega, kot je to, da imamo vse podlage za to, da lahko ustvarimo v tej družbi in v tej državi pozitivno klimo. Kdo je tisti, ki tukaj nosi največjo odgovornost? Kdo? Koalicija in vlada. Mi nimamo nobene težave v opoziciji. Naloga opozicije je, da opozarja na tiste stvari, ki se jim zdijo, da ne gredo v pravo smer. In prav je tako. Če pa gre za pozitivne stvari, pa nikoli, vsaj v Slovenski demokratski stranki nismo nasprotovali zakonodaji ali temu, kar je Vlada predlagala v kontekstu boljšega stanja in boljšega življenja v naši družbi. In potem tisti, ki ste najbolj odgovorni v naši družbi, se pravi koalicijski poslanci, govorite, da se za otroke ljudje odločajo, ko je v državi pozitivna klima. Resnično neverjetno! Zdaj ne vem, ali tukaj tisti, ki razpravljajo, ne vedo, o čem razpravljajo, da lahko govorijo na tak način. Spomnite se obdobja 2004–2008, ko je bila Janševa vlada, kakšna je bila takrat situacija, kako se je rodnost povečala. In bi lahko rekel, če je pozitivna klima v družbi, se pravi v obdobju 2004–2008 je bila, torej je bila vlada odlična, dobra, najboljša. Poglejte si malo potem stvari naprej v naslednjih letih. Ni se treba smejati, gospod, ker niste nič doprinesli k tistemu, da bi se vi lahko smejali. Jaz pa sem, ker sem bil takrat pozicijski poslanec, kjer so se pokojnine dvignile za 27 %. Kdaj se je potem v tej družbi še to zgodilo? Potem pa je prišel SD, pa državo spravil v totalno katastrofo, na skoraj minus osem BDP. Sramotno! In sedaj se takšni poslanci smejijo tu notri. In državo so zadolžili za 8 ali 9 milijard. Dragi moji, prosim vas lepo, spoštljivo se obnašajmo drug do drugega. Jaz nisem nobenega komentiral, ki ste do sedaj povedali svoje mnenje. Hvala bogu, da imam jaz tudi kot poslanec, ki sem peti mandat v Državnem zboru, pravico to povedati, ker očitno ljudje že vedo, kdo dela dobro za njih, kdo pa ne, sicer ne bi bil peti mandat v Državnem zboru, pa tretji rezultat vseh strank sem dosegel. Ampak nisem imel namena sploh o tem govoriti, ampak vidim, da nekateri ne razumete niti osnovnih stvari. Seveda je treba v državi zagotoviti pozitivno klimo, da se starši odločajo za rojstvo otrok. Absolutno je treba. Imamo vse pogoje, da lahko to storimo, ampak tega ne delamo. So na drugi strani pomembnejše prioritete te vlade in koalicije, da se odpisuje 50 milijonov ali 100 milijonov Grepu, Jankoviću in tako dalje. Če bi imeli v proračunu sedaj 150 milijonov evrov, ko govorimo o 3 milijonih, vas sprašujem, koliko ljudem bi lahko razdelili ta denar. Jaz ne krivim sedanje ministrice. Hvala bogu, če je prinesla pomembne stvari, dobre stvari, vendar pri dobrih stvareh bi bilo v vsakem primeru treba in pomembno prisluhniti tudi opoziciji, ker smo imeli dobre predloge. Imeli smo boljše predloge kot Vlada. Zakaj ne bi skupaj našli kompromisa in skupaj poiskali najboljše rešitve. Jaz ne vidim tukaj nobenih problemov, če bi želeli slediti temu, kar je zapisano v zakonu, to pa je maksimiranje otrokovih koristi. Marsikdo izmed vas verjetno niti ne razume dikcije tega zapisa, kaj to pravzaprav sploh pomeni. Če bi vsi, ki razpravljate tu v tem državnem zboru, to vedeli, to razumeli, bi mi ta kompromis okoli teh treh milijonov ali pa tudi desetih milijonov brez problema našli, če se ne bi dogajalo to, da so prioritete te vlade pomoč tistim, ki robantijo po zdravstvenem sistemu, po socialnem sistemu, po vseh takih in drugačnih sistemih. In ve se, kdo je ključni, katera stranka ima ključno pozicijo v socialnem sistemu. To je SD. SD, ki je uničila ministrstvo, ki je uničila vse, kar je mogoče. Anja Kopač Mrak. Zdaj dela v kabinetu predsednika Vlade. To je politika. To je pozitivna klima za naše družine. To je tisto, kar vi govorite, da delate dobro in v dobro naših državljank in državljanov. Zato pa najtežje slišim, ko se mi pri socialnih temah oglasi kdo iz SD. To mi najtežje pada. Zaradi tega ker še vedno obvladujete celoten podsistem sociale. Vsak, ki ni iz vaše stranke, tudi v centru za socialno delo, kjerkoli, ima velike težave, ne more funkcionirati, ne more delati, ne more dihati, ker imate vse med seboj povezano v nulo. Imate tudi odlične poti, kako je treba denar speljati po stranskih tirih v žepe posameznikov, ki so vidni politiki Socialnih demokratov. Žalostno, sramotno in neodgovorno! In vi bi radi tukaj pametnjačili v Državnem zboru, ko govorimo o družinski politiki. Družinska politika pa mora biti eno oko vsake države. Tako kot je nekdo danes rekel, tisti, ki se bodo rodili danes, bodo v nekem določenem času davkoplačevalci. Da ne bomo uvažali pa več dali za tiste, ki jih uvažamo, kot pa za naše družine, da bi imele interes imeti otroka, ki bo Slovenec. Zato je treba imeti tudi v glavi nekaj. Politika, ki želi skrbeti, da bo država obstala, se mora tega zavedati.
Ena izmed ključnih tem je družinska politika. Ta bi morala biti ena izmed ključnih prioritet naše družbe. In vse dobre stvari, ki so v tem zakonu, jaz osebno podpiram. Ampak da se mi ne moremo dogovoriti o nekih podrobnostih, ko govorimo o suma sumarum zadevi pri 10 milijardah in ne vem koliko prihodkih, pa je za nas problem 3 milijone, mislim, da je to žalostno in sramotno. Ta vlada ima strategijo in osnovne smernice postavljene popolnoma napačno. Namesto da bi skrbela za to, da se bo država kvalitetno razvijala, podpira še naprej, kar sem prej rekel, tisto, kar je za to državo škodljivo. To je korupcija na vseh možnih nivojih. To je sramotno in to je napačno.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Želi še kdo besedo? Vidim, da ne. Zato zaključujem razpravo o amandmaju k 12. členu.
Prehajamo na razpravo o amandmaju k 17. in 23. členu. Amandma poslanskih skupin LMŠ, SD, SMC, SAB in Desus k 17. členu je vsebinsko povezan z amandmajem istega predlagatelja k 23. členu, zato bomo o njiju razpravljali skupaj.
V razpravo dajem 17. in 23. člen ter dva amandmaja poslanskih skupin LMŠ, SD, SMC, SAB in Desus. Želi kdo razpravljati? Ker je interes, odpiram prijavo.
Besedo ima poslanec Jožef Lenart.

JOŽEF LENART (PS SDS): Hvala lepa za besedo, podpredsednik.
Vsi ti amandmaji, o katerih se danes pogovarjamo, so dejansko bili – in tudi ti, ki smo jih predlagali v Slovenski demokratski stranki, med njimi tudi amandma k 17. členu – ukrepi za cilje, da bi bilo staršem z novorojenčki lažje. Zdaj glede na predlagani amandma strank koalicije, in sicer da se materinsko, očetovsko in starševsko nadomestilo ter nadomestilo v času odmora za dojenje ne usklajujejo, to je spet rušenje nečesa, kar smo sprejemali na Odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide. In še enkrat sprašujem koalicijo, ali misli, da tega odbora ne potrebujemo, ali misli, da je vsemogočna. Jaz mislim, da ni. Imeli ste dejansko priložnost za kompromis in bi potem skupaj s predlagatelji naredili nekaj konkretnega za to, da se tem družinam pomaga, da se ustvarjajo boljši pogoji. Zdaj imamo spet situacijo, ko dejansko vsi deklarativno govorimo, da se nekaj mora spremeniti, se pa zadnji moment, ko gre za nekaj milijonov, stisne rep med noge in pride ven iz tega edino, kar je mogoče, da se sprejemajo samo tisti predlogi, ki jih predlaga koalicija. Mislim, da koalicija ne ve vedno vse najbolje. Ne govorim, da niso s strani ministrice ali ministrstva prišle določene izboljšave, ampak govorimo o enem malem znesku proti celotnemu proračunu, se pravi, bil je manko zaradi teh amandmajev, ki smo jih mi predlagali, cca 10 milijonov. Teh 10 milijonov bi, kot sem že rekel, brez vsakega problema vzeli kje drugje.
Torej še enkrat, amandma koalicije pravi, da se ne usklajuje nadomestilo, in sicer materinsko, očetovsko in starševsko, nadomestilo v času dojenja. S tem je zadeva slabša, kot je bila predlagana s strani Slovenske demokratske stranke, zato ga ne morem podpreti.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa
Besedo ima poslanka Suzana Lep Šimenko.

SUZANA LEP ŠIMENKO (PS SDS): Najlepša hvala za besedo.
Moram reči, da sem bila na matičnem odboru za delo vesela, da ste sprejeli amandma Slovenske demokratske stranke, ki ne črta usklajevanja materinskega, očetovskega in starševskega nadomestila ter nadomestila, ki ga mamice prejemajo v času odmora za dojenje. Zakaj? Enostavno zaradi tega ker se mi zdi prav, da tako kot se vsi ostali transferji in nadomestila usklajujejo, enako ostane tudi pri tem. Ta obrazložitev, ki ste jo dali kot koalicija, da se gleda za 12 mesecev nazaj oziroma tisto mesečno obdobje povprečne plače, ki jo je, recimo, mamica prejemala – ja, kje pa piše, če mamica bodisi oče bi bil v tistem času zaposlen, da pa ne bi prejemal malo višjih dohodkov? Kje piše, da bi ostal na ravni leta nazaj? Pa to gre za res minimalna usklajevanja. Sami ste dali primer, pri tisoč 500 evrih bruto to pomeni 36 evrov bruto, ko pride do uskladitve. Res pa je, da na letnem nivoju to pomeni nekaj malega čez 4 milijone evrov. Ampak ker je bilo danes toliko očitkov, da smo predlagali všečne predloge, da v proračunih za leti 2020 in 2021 niso zagotovljena sredstva, to je nekaj, kar so starši do zdaj prejemali. To ni nekaj, kar se na novo uvaja. Ni težava v tem, da bi bilo treba zagotoviti ta sredstva. Teh 4 milijone se je še v tem letu razdelilo. Zdi se mi resnično nesprejemljivo, da v naslednjem letu to usklajevanje brišete. Poglejte, 29,5 let je v povprečju stara mamica ob rojstvu prvega otroka. To so ženske, ki so, jaz verjamem, zaključile neko šolanje in imajo za sabo že nekaj let delovnih izkušenj, ali moški. Ker tudi moški so lahko na starševskem nadomestilu oziroma očetovskem. To nadomestilo so si dejansko prislužili, saj so dejansko bili zaposleni in so od tega plačevali prispevke. Zato se mi zdi resnično nesprejemljivo, da zdaj jih pa tukaj na nek način želite prišparati v proračunu. Saj ne rabite nič na novo zagotoviti. To je nekaj, kar danes že je, vi pa želite to brisati, in to je resnično nesprejemljivo. Ne nazadnje nekdo, ki je zaposlen, bi delal tudi kakšne nadure, bi si lahko plačo bistveno zvišal. Da ne govorim o tem, kakšne težave imajo mlajše ženske pri zaposlovanju. Ne glede na to, da delodajalci ne smejo vprašati, ali namerava v prihodnosti imeti otroke, ko vedo, da jih ženska še nima, nekako menijo, da pri 26, 27 letih jih bo verjetno v kratkem imela in ima zaradi tega bistveno slabše možnosti. Eno leto je nekje odsotna in spet ima slabše možnosti tako za napredovanje kot za vse ostalo. Že tako je to nek hendikep v sami karieri. Če pogledamo, so v povprečju ženske bolje izobražene, v povprečju so pa slabše plačane kot moški. Pa večinoma gre tukaj za ženske, ni nujno, ampak večinoma gre, zato to izpostavljam. Zdi se mi nesprejemljivo, da zdaj za teh nekaj evrov, ki jih mogoče nekdo samo enkrat ali dvakrat v življenju dejansko dobi, želite ta usklajevanja ravno črtati. Pa potem, ko pogledamo naprej tudi v nadaljevanju, koliko so sami vrtci prilagojeni nekemu družinskemu življenju in tudi to, kar je že bilo danes rečeno, da mi nimamo prave družinske politike. Mi imamo družinsko politiko vezano na socialno politiko, in to je nesprejemljivo. Mi bi morali ločiti družinsko politiko, drugo je pa socialna politika. V tej smeri jaz verjamem, da je ministrica temu na nek način naklonjena in da tudi marsikdo na samem ministrstvu ima razum in neko normalno razmišljanje okoli tega, ampak žal v tej smeri se ne naredi popolnoma nič.
Tako da resnično ne vidim težav v proračunu za naslednje leto, zato ne rabite zagotoviti sredstev, ker to je nekaj, kar je že danes obstajalo, zato jaz predlagam, spoštovana koalicija, umaknite ta amandma. Ali pa glasujte proti temu amandmaju. Resnično je zaskrbljujoče. Ne vem, zakaj potem sploh imamo odbor za delo pa tam ure in ure debatiramo, če na koncu sprejmemo neko odločitev kot matični odbor, ki bi naj najbolj poznal tematiko, s katero se sooča, na koncu pa jo povozite na plenarnem zasedanju. In več kot očitno bo to postalo stalna praksa. Tako da jaz absolutno nasprotujem temu amandmaju koalicije in želim, da se usklajevanja še nadalje zagotovijo. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Želi poleg Anje Bah Žibert še kdo razpravljati? Ne.
Besedo dajem poslanki Anji Bah Žibert.
Izvolite.

ANJA BAH ŽIBERT (PS SDS): Hvala lepa za besedo.
Prej sem od ene od poslank slišala, da ta zakon nič ne odnaša, da samo prinaša, pa da je razlika v tem, da nekateri želijo več, drugi manj. Ta amandma, ki smo ga vložili v Slovenski demokratski stranki, je ravno tisto, kar ne želimo, da ta zakon ne odnaša. Če bi odmaknili zdaj vaš amandma in bi obstal amandma Slovenske demokratske stranke, bi ta usklajevanja materinskega, očetovskega in starševskega nadomestila ter nadomestila v času odmora za dojenje ostala. S tem, ko ste vložili amandma, se bo to črtalo. Danes je bilo že rečeno, da Vlada v posmeh temu da izračun ene od mater, koliko več bi dobila, kot bi sicer dobila plače. V primeru bruto plače tisoč 500 evrov bi dobila 36 evrov bruto več. Veste, zakaj je to v posmeh? Zato ker so ženske že tako velikokrat diskriminirane. Že ko iščejo prvo zaposlitev, jih velikokrat vprašajo, kdaj nameravajo postati matere. Huda diskriminacija. Drugič. Ko že dobi službo, se velikokrat mora nekako zavezati, da določen čas ne bo postala mati. Drugič diskriminirana. Naslednje. Tretjič je diskriminirana, ko gre na porodniški dopust. Zakaj? Zato ker je to čas, v katerem ona ne more napredovati. Ona se v nekem delovnem okolju ne more znajti med tistimi, ki so v času dela napredovali. Eno leto je ni, se vrne nazaj, velikokrat na kakšno delovno mesto, kjer mora vse začeti znova. In vi danes koaliciji pravite, da je to strošek – zopet strošek. Namesto da bi bil to stimulans za družinsko politiko, je za vas strošek, ker je vredno 4 milijone. Prej je bilo rečeno, da ne smemo govoriti o proračunu, ker proračun je že sprejet. A beži no, beži. O proračunu, ki nima prioritet, moramo govoriti vse leto. Enkrat sem že povedala ta podatek. Za leto 2020 boste dali 171 milijonov za operativne stroške. V letu 2021 307 milijonov za operativne stroške. Vi se pa danes pogajate oziroma dajete amandma, da slučajno materinsko in starševska nadomestila in pa očetovsko nadomestilo se ne bi usklajevalo. Pa kakšno politiko vi pravzaprav zastopate?
Kot drugo, če pa pustim proračun, bomo pa na tej seji Državnega zbora govorili tudi o zakonu na tonažo. Zakon na tonažo – natančno notri piše, da gre za državno pomoč, saj ta pomoč nas bo stala več milijonov. Ampak za to je denar. Ko pa govorimo o družinski politiki, pa tega denarja ni. Res ne razumem ministrstva, da je prišlo s takšnim predlogom, da se to črta in da do usklajevanj ne pride. Kot sem povedala, mati na porodniškem dopustu izgublja mnogo več, kot je to usklajevanje. Ne more napredovati. Tukaj ste napisali, da v primeru, če pride do usklajevanja dva meseca po času njene porodniške, bi potem dobila dosti večje nadomestilo, ki bi bilo lahko večje od plače. Kaj pa če se je dva meseca po tistem njej dvignila plača? Pa te plače ne bo dobila, ker je na porodniškem dopustu, in jo bo dobil nekdo drug. Argumenti, ki jih dajeta koalicija in vlada so smešni in neresni. Glede na to, za kaj se vse troši denar, bi si jaz dejansko želela, da se zbudite in da začnete resno graditi na družinski politiki. Resno. To, da je ministrici v interesu, da se nekako loči ta družinska politika, to zame ni dovolj. To, da je njej nekaj všeč pa simpatično, to je daleč od realizacije. Jaz predvsem opažam, da ministrice, kadar so zakoni sploh v Državnem zboru, ni in da večino predlogov zagovarjajo njeni državni sekretarji.
Vrnila bi se pa samo še toliko nazaj k prejšnjemu amandmaju, ne, da bom o njem govorila, ampak nisem dobila odgovora. Mene zanima, ali bo teh 500 evrov, če bo amandma uspel, sicer pa polovico manj, tako kot želi koalicija, izplačano v denarju ali lahko tudi v materialu. Zakaj to govorim? Zame je pomembno, da gre to za nakup stvari za novorojenčke. Se pravi, da gre ta denar izključno za namene novorojenčka oziroma otroka. Zanima me, na kakšen način, če boste to nadzirali. Ali je kakšna varovalka, da bo vendarle to bolj pregledno. Danes se ve, da se celo otroški dodatki ne uporabljajo za otroke, in je tega nadzora mnogo premalo. Otroški dodatki so namenjeni za otroke. Danes pa vemo, da so mnogi prejemniki otroških dodatkov, ki to zlorabljajo. Tukaj vas tudi prosim za odgovor, kakšne varovalke imate, da do teh zlorab ne bo prišlo. Ni vse zlato, kar se sveti, pravijo. Včasih ravno tam, kjer se najbolj sveti, je zadaj strašanska beda.
Kot rečeno, jaz res upam, da boste glasovali proti temu amandmaju, ki ste ga vložili, ker, usklajevanje, glejte, to ni neka nagrada, to je pravica. In prav je, da se ta pravica ohrani materam, očetom in vsem ostalim. Ne jemati tega, kar je bilo že pridobljeno. Zdaj jemljete, hkrati pa govorite, kako uspešni ste pri tem zakonu. Zame, če ta vaš amandma ostane, da ne bo obstal amandma Slovenske demokratske stranke, to pomeni, da v okviru družinske politike nazadujemo. Tam, kjer bi lahko res nekaj dodali in s tem tudi pokazali materam in vsem ostalim, njihovo veliko hvala, da se odločajo za družine, pri vsem tem, kar se dogaja, kar sem uvodoma povedala, vi nekako s tem negirate in kažete, da družinska politika in otroci, glejte, to vlada Šarca ne podpira, v bistvu, so ji prioritete drugje.
Povedala sem, operativni stroški, zakon na tonažo in tako naprej, vsepovsod boste našli denar, ga imate, ko gre pa za družine, pa iščete izgovore, da nekaj milijončkov je pa problem, ki je nedosegljiv.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Želi še kdo razpravljati? Ker ne želi nihče več razpravljati, zaključujem razpravo.
V razpravo dajem 21. člen ter amandma Poslanske skupine Levica in amandma Poslanskih skupin LMŠ, SDS, SMC, SAB in Desus. Želi kdo razpravljati?
Poslanka Nataša Sukič, izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Hvala za besedo.
Samo rada bi obrazložila naš amandma. V Levici predlagamo, naj se starševska nadomestila dvignejo oziroma izravnajo vsem tistim, ki so se jim otroci rodili tik pred uveljavitvijo zakona in onim po uveljavitvi, da ne bomo v neki situaciji, ko bodo imeli eni starši oziroma porodnice 250 evrov in druge 402 evra. Zakon torej naj velja enako za vse upravičence. To je edino pošteno. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Želi še kdo besedo? (Ne.) Ker ne želi nihče več razpravljati, zaključujem razpravo.
V razpravo dajem 22. člen ter amandma Poslanske skupine Levica. Želi kdo razpravljati? Ne. Ker ne želi nihče več razpravljati zaključujem razpravo.
O amandmajih bomo v skladu s časovnim potekom seje odločali v sredo, 18. decembra 2019 v okviru glasovanj.
S tem prekinjam to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 4. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA DRUGO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O DOPOLNITVI ZAKONA O DELOVNIH RAZMERJIH V OKVIRU REDNEGA POSTOPKA.
Predlog zakona je v obravnavo predložila skupina 35 poslank in poslancev s prvopodpisanim dr. Matejem Tašner Vatovcem.
Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavniku predlagatelja dr. Mateju Tašner Vatovcu.
Izvolite.

DR. MATEJ TAŠNER VATOVEC (PS Levica): Najlepša hvala, podpredsednik. Lep pozdrav vsem!
V naslednjem šolskem letu bodo lahko vsi starši, zaposleni v javnem sektorju, uveljavili pravico do dodatnega dne plačane odsotnosti z dela zaradi spremstva prvošolca v šolo na prvi šolski dan. To je dodaten dan izrednega dopusta, ki ga bodo starši lahko dobili zgolj in samo za spremstvo svojih prvošolčkov. Zaposleni v javnem sektorju so namreč pridobili to pravico, ki jo pa zaenkrat še zaposleni v zasebnem sektorju nimajo. Podlaga za pravico delavcem v javnem sektorju do dodatnega dne zaradi spremstva prvošolčka v šolo je sodba Vrhovnega sodišča iz leta 2018, ki je razsodilo, da je spremstvo prvošolca v šolo na prvi šolski dan enkraten, neodložljiv dogodek, pri katerem se od staršev družbeno pričakuje, da ta dan v šoli preživijo s svojim otrokom. S to obrazložitvijo je sodišče vsem zaposlenim v javnem sektorju priznalo pravico do izrednega dopusta zaradi spremstva prvošolčka v šolo. Pri tem se je sodišče navezalo na pravni standard tako imenovanega drugega neodložljivega opravka, ki je kot razlog za plačano odsotnost z dela zaradi osebnih okoliščin že uzakonjen v Zakonu o delavcih v državnih organih, poznajo pa ga sicer tudi nekatere kolektivne pogodbe.
Omenjena sodba Vrhovnega sodišča pa ne vpliva na pravice zaposlenih v zasebnem sektorju, razen če tega izrecno ne določajo posamične kolektivne pogodbe. Glede na to da zakon o delovnih razmerjih ne vsebuje zakonske podlage za prosti dan starša prvošolca in da za veliko delodajalcev te podlage ni niti v kolektivnih pogodbah, je ta pravica v večini primerov opredeljena s strani samih delodajalcev. Iz tega sledi, da vsi starši nimajo enakih možnosti in tudi ne pravic, saj je odločitev o tej pravici prepuščena vsakokratni volji posameznega delodajalca oziroma uspešnosti posameznih sindikatov pri kolektivnih pogajanjih. S tem so v neenak položaj postavljeni tako starši kot posledično tudi njihovi otroci. A prvi šolski dan je za vse starše in otroke enako enkraten dogodek, spremstvo otroka pri tem za vse enako družbeno pričakovan dogodek. Ta dogodek je za otroka in starše enako enkraten oziroma pomemben, če želite, ne glede na to, ali je otrokov starš zaposlen v zasebnem ali v javnem sektorju, in ne glede na to, ali za starše velja taka ali drugačna kolektivna pogodba. Navkljub temu ta pravica ni priznana vsem delavcem enako in zakonodaja to pravico priznava le določeni oziroma omejeni skupini delavcev, drugi pa ne, za kar ni nobenega opravičljivega razloga. Poleg tega je trenutni neenak položaj delavcev glede priznavanja te pravice sporen tudi z vidika samih otrokovih pravic. 2. člen Konvencije o otrokovih pravicah namreč zavezuje države pogodbenice k spoštovanju otrokovih pravic brez kakršnegakoli razlikovanja. Med drugim ne glede na kakršenkoli drug položaj otrokovih staršev ali njegovega zakonitega zastopnika, kar v tem primeru zagotovo velja.
Zato smo v Levici pripravili predlog, ki vsem staršem omogoča plačano odsotnost z dela, če spremljajo svojega otroka v šolo na prvi šolski dan, ne glede na to, ali so zaposleni v javnem ali zasebnem sektorju, in tudi ne glede na to, kakšne kolektivne pogodbe veljajo za njih.
Glede na to, da je predlog na pristojnem odboru prejel soglasno podporo, se nadejam, da bo ta predlog tudi na seji zbora deležen visoke podpore. Upam, da bomo vsem otrokom in tudi njihovim staršem zagotovili, da lahko prvi šolski dan ob prvemu vstopu v šolo preživijo skupaj.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Predlog zakona je kot matično delovno telo obravnaval Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide.
Za predstavite poročila odbora dajem besedo predsedniku Vojku Staroviću.
Izvolite.

VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Predsedujoči, hvala za besedo. Spoštovani!
Odbor za delo, družino, socialne zadeve, invalide je kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o dopolnitvi Zakona o delovnih razmerjih, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo in sprejetje po skrajšanem postopku predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim doktorjem Matejem T. Vatovcem.
Kolegij Državnega zbora ni sprejel predloga, da se Predlog zakona o dopolnitvi Zakona o delovnih razmerjih obravnava po skrajšanem postopku, zato ga je odbor obravnaval na podlagi 126. člena Poslovnika Državnega zbora. Pri delu odbora so sodelovali predstavniki predlagatelja, predstavniki Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, predstavnica Zakonodajno- pravne službe in predstavnica Obrtno-podjetniške zbornice. Predstavnik predlagateljev je v uvodni obrazložitvi na kratko predstavil predlog zakona, katerega cilj je zagotoviti univerzalno pravico do plačane odsotnosti z dela zaradi osebnih okoliščin, in sicer zaradi spremstva otroka v šolo na prvi šolski dan. Predstavnica Zakonodajno-pravne službe je povedala, da predlagani amandmaji predstavljajo konkretizacijo osebne okoliščine, ki naj bo podlaga za plačano odsotnost z dela in odpravljajo neskladje med zakonsko določbo in namenom, ki se s predlogom zakona zasleduje. Povedala je, da vsebuje predlog za amandma odbora, ki je bil izdelan na podlagi mnenja Zakonodajno-pravne službe, preciznejšo dikcijo zakonske določbe. Predstavnik Vlade je ocenil, da je ureditev v primeru plačane odsotnosti z dela zaradi osebnih okoliščin v okviru splošne delovnopravne ureditve sistemsko ustrezna in ni utemeljenih razlogov za njeno spreminjanje. Poudaril je tudi, da predlog zakona posega v Zakon o delovnih razmerjih brez poprejšnje uskladitve s socialnimi partnerji.
Razpravljavci so bili enotnega mnenja, da je treba odpraviti diskriminacijo med zaposlenimi v zasebnem in javnem sektorju. Spremstvo otroka v šolo na prvi šolski dan je enkraten dogodek, ki je enako pomemben tako za otroke kot za starše, ne glede na to, kje so zaposleni. Razpravljavci so izrazili podpore amandmaju odbora, ki z bolj natančno dikcijo odpravlja neskladje, na katerega je opozorila Zakonodajno-pravno služba. S spremembo se jasneje in konkretneje določa, da ima delavec pravico do plačane odsotnosti z dela zaradi osebnih okoliščin in tudi v primeru spremstva otroka, učenca prvega razreda, v šolo na prvi šolski dan, in sicer največ en dan v koledarskem letu.
Predlagano je bilo, da odbor obravnavo predloga zakona preloži, dokler se o njem ne bi izrekel Ekonomsko-socialni svet. Predstavnik predlagatelja predloga zakona je v odgovoru izpostavil, da bi lahko Vlada že po starih pravilih na Ekonomsko-socialni svet uvrstila obravnavo predlaganega zakona, a tega ni storila, zaradi česar ocenjuje, da gre za poskus zavlačevanja.
Odbor je sprejel svoj amandma in oba člena predloga zakona. Pripravljen je dopolnjeni predlog zakona. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Za uvodno obrazložitev mnenja dajem besedo predstavniku Vlade, državnemu sekretarju na Ministrstvu za delo, družine, socialne zadeve in enake možnosti magistru Urbanu Krajcarju.
Izvolite.

URBAN KRAJCAR: Hvala lepa predsedujoči. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Skupina poslank in poslancev je 11. septembra 2019 Državnemu zboru predložila v obravnavo in sprejetje po skrajšanem postopku Predlog zakona o dopolnitvi Zakona o delovnih razmerjih, s katerim se predlaga univerzalizacija pravice do dodatnega dneva plačane odsotnosti zaradi neodložljivega opravka za vse delavce in s tem razširitev pravice do dodatnega dneva dopusta za vse starše, ki spremijo otroka v šolo na prvi šolski dan, ne glede na to, kot smo slišali že danes, ali so zaposleni v javnem ali zasebnem sektorju. Vlada Republike Slovenije je sprejela mnenje, da predloga ne podpira, pri čemer je izpostavila, da predlog spreminja koncept minimalnega zakonskega okvira, ki ga vzpostavlja Zakon o delovnih razmerjih in ki strankam dopušča, da se v okviru avtonomije pogodbenih strank dogovorijo o drugačnem obsegu pravic, poleg tega pa morebitna dopolnitev delovnopravne ureditve zahteva temeljit socialni dialog s podrobno proučitvijo različnih argumentov in relevantnih okoliščin, upoštevaje učinke tako na gospodarstvo kot tudi na zaposlene. Ob tem sicer Vlada podpira ukrepe, ki prispevajo k lažjemu usklajevanju dela in družine, obenem pa na splošno ocenjuje, da so takšni mehanizmi v okviru splošne delovnopravne ureditve tudi že umeščeni in opredeljeni. Tudi v povezavi s sprejetim amandmajem odbora, ki podrobneje opredeljuje, kdaj nastane pravica do dodatnega dne letnega dopusta, Vlada Republike Slovenije opozarja na že podano stališče, da zavezujoče delovnopravne norme v zakonu o delovnih razmerjih določajo minimum delovnopravnih upravičenj, stranke pa se v okviru avtonomije pogodbenih strank lahko dogovorijo o drugačnem obsegu pravic.
Poleg tega pa velja ključno še enkrat opozoriti, da gre za predlog, ki se med socialnimi partnerji ni usklajeval. Zakonskemu predlogu, ki je predmet današnje obravnave, pa je treba dodati, da so socialni partnerji z Vlado dne 15. novembra podpisali protokol Vlade Republike Slovenije in socialnih partnerjev o spoštovanju in spodbujanju socialnega dialoga ter sprejeli dopolnjena pravila o delovanju Ekonomsko-socialnega sveta. S protokolom Vlade in socialnih partnerjev o spoštovanju in spodbujanju socialnega dialoga se je vzpostavil dogovor, da bo Vlada dosledno spoštovala in izvajala določila veljavnih pravil o delovanju ESS in brez predhodne vsebinske obravnave in socialnih partnerjev na Ekonomsko-socialnem svetu ne bo sprejemala ali predlagala v sprejetje podpisov, ki sodijo v temeljna ekonomska in socialna področja, ki jih v skladu s svojimi pravili obravnava Ekonomsko-socialni svet. V okviru pravil pa je predvideno sodelovanje sveta tudi v primerih, ko predloge zakonov v Državni zbor vložijo tudi drugi upravičeni predlagatelji. ESS deluje na način, da oblikuje stališča, mnenja in priporočila k tem predlogom zakonov. Res je, da je bil protokol podpisan po vložitvi obravnavanega zakona, ravno tako so bila dopolnjena pravila sprejeta tudi po tem roku, vendar je ne glede na to bilo s strani Vlade Republike Slovenije na matičnem odboru večkrat poudarjeno, da predlagana dopolnitev zakona, ki ureja delovna razmerja, ne bi smela biti sprejeta mimo Ekonomsko- socialnega sveta.
V luči protokola in dopolnjenih pravil o delovanju sveta je bil na Odboru za delo, družino, socialne zadeve, invalide nato obravnavan tudi predlog sklepa, da se seja prekine do obravnave predloga na Ekonomsko-socialnem svetu, se pridobi mnenje sveta in se obravnava nadaljuje po tem. Navedeno bi sledilo spremembi pravil in sklenjenemu protokolu. Takšen predlog pa na odboru žal ni bil sprejet. Zaradi pomembnosti socialnega dogovora je Vlada Republike Slovenije v okviru danih možnosti vložila napor v spoštovanje le-tega in uspela zagotoviti obravnavo tega zakonskega predloga na seji Ekonomsko-socialnega sveta še pred dokončno obravnavo zakona v Državnem zboru.
Člani in članice ESS so gradivo obravnavali 13. decembra v okviru točke dnevnega reda Informacije o spremembi Zakona o delovnih razmerjih, prvi šolski dan. Ekonomsko-socialni svet ni dosegel soglasja glede vsebinskih rešitev Zakona o delovnih razmerjih. Socialni partnerji pa so opozorili na nujno spoštovanje socialnega dialoga in pravil o delovanju Ekonomsko-socialnega sveta v postopkih sprejemanja tovrstne zakonodaje. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin.
Aleksander Reberšek bo predstavil stališče Poslanske skupine Nova Slovenija – krščanski demokrati.
Izvolite.

ALEKSANDER REBERŠEK (PS NSi): Hvala lepa za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci!
Po besedah predlagateljev sprememba Zakona o delovnih razmerjih zasleduje načela enakopravne obravnave delavcev. Glavni cilj je, da se vsem zaposlenim omogoči dodaten dan plačanega dopusta za spremstvo prvošolca v šolo na prvi šolski dan. V Novi Sloveniji menimo, da bi bilo najbolj optimalno, če bi se socialni partnerji za omenjeno rešitev dogovorili v procesu socialnega dialoga. To je temelj za trdne in dolgoročne dogovore. Sicer pa smo v Novi Sloveniji naklonjeni predlogu rešitve, ki bo mnogim staršem olajšala možnost usklajevanja družinskega in poklicnega življenja. Kateri oče ali mati si ne želi biti prisoten ob pomembni prelomnici in prehodu iz družinske razigranosti v svet učenosti? Želijo mu stati ob strani in ga bodriti, da se prvič poda v šolo. Tudi tako si bodo otroci in starši ta dan lahko za vedno vtisnili v spomin. S sprejetjem zakona bo pravica do dodatnega dne plačane odsotnosti z dela univerzalna in ne bo posegala v skupno število dni v koledarskem letu, za katere lahko delavec uveljavi pravico do plačane odsotnosti z dela zaradi osebnih okoliščin.
Poslanci Nove Slovenije bomo predlog zakona podprli.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Vojko Starović bo predstavil stališče Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek.
Izvolite.

VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Hvala za besedo, predsedujoči. Spoštovani!
Prvi šolski dan je za vse prvošolčke, njihove starše in skrbnike poseben dan. Na ta dan otroci prvič prestopijo prag šole, se usedejo v šolske klopi in začnejo svoje izobraževalno pot. Da bi prehod iz igrivega otroštva v svet učenosti s svojim prvošolčkom lahko doživeli tudi starši, imajo tisti, ki so zaposleni v javnem sektorju, pravico do izrednega dopusta. Na drugi strani morajo starši, zaposleni v zasebnem sektorju, za enako pravico doseči dogovor z delodajalcem. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti, ki velja za vse javne uslužbence, določa, da je delavec v posameznem koledarskem letu lahko odsoten z dela s pravico do nadomestila plače za en dan. Do nadomestila plače za en dan je posameznik upravičen v primeru smrti bližnjih sorodnikov, vpoklica k vojaškim vajam, ki trajajo dlje kot 6 dni, in drugih neodložljivih opravkov. Po sodbi Vrhovnega sodišča se kot neodložljivi opravek šteje tudi spremstvo prvošolca na prvi šolski dan. Tako lahko javni uslužbenci možnost plačane odsotnosti z dela koristijo tudi na dan, ko prvošolčki prvič prestopijo prag šole. Delodajalec zasebnega sektorja ima možnost plačane odsotnosti z dela opredeliti sam, in sicer v lastnih internih aktih. Verjamemo, da je večina delodajalcev razumevajoča in staršem omogoča rabo dopusta za spremstvo šolarčka, kljub temu je prav, da položaj delavcev v javnem in zasebnem sektorju izenačimo.
Tako je pred nami predlog zakona, ki pravico do plačane odsotnosti z dela za spremstvo prvošolčkov na prvi šolski dan zagotavlja vsem staršem, ne glede na to, ali so zaposleni v javnem ali zasebnem sektorju. V 165. členu Zakona o delovnih razmerjih tako dodajamo novo vrsto pravice do plačane odsotnosti z dela. To sodi v kvoto največ sedmih delovnih dni plačane odsotnosti z dela. Prav tako smo na matičnem delovnem telesu potrdili dopolnilo, ki prvotno besedilo predloga bolje definira in odgovarja na pomisleke Zakonodajno-pravne službe.
Predlog zakona je tako pripravljen za naslednje šolsko leto in ga bomo v Poslanski skupini SAB soglasno podprli. Naj na tem mestu zaključim z besedami, malo igrivimi, Toneta Pavčka: »Mesec september z vetrom zapleše in prvošolcem laske počeše - malo na levo, malo na desno, malo za šalo, malo pa resno.« Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Jurij Lep bo predstavil stališče Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije.
Izvolite.

JURIJ LEP (PS DeSUS): Hvala, predsednik, za besedo. Državni sekretar, kolegi in kolegici, lep pozdrav vsem skupaj!
Vsebina zakona, ki bo danes po naši oceni soglasno sprejeta, je pomemben kazalec napredne družbe, ki vsem zagotavlja enake pravice. V tem konkretnem primeru, o katerem bomo glasovali danes, se enakopravnost nanaša na starše prvošolčkov.
Vrhovno sodišče je v svoji odločitvi že oktobra leta 2016 pripoznalo pravico staršev, da svojega otroka pospremijo v šolo na prvi šolski dan ter da pravica sodi v okvir tako imenovanega izrednega dopusta, ki se lahko uveljavlja zaradi konkretnih osebnih okoliščin oziroma neodložljivih opravkov. Pravni standard »drug neodložljiv opravek« je sodišče ob odločanju v konkretni zadevi zapolnilo z naslednjo vsebino: »Neodložljiv opravek predstavlja dogodek, ki ga ni mogoče odložiti na kasnejši čas. Gre za izredne dogodke, ki po naravi stvari zahtevajo prisotnost posameznika in ki se jih ne da odložiti.« Spremstvo prvošolca v šolo na prvi šolski dan je takšen opravek. Gre za enkraten neodložljiv dogodek, pri katerem se od staršev družbeno pričakuje, da ta dan v šoli preživijo s svojim prvošolcem. Posebej je torej izpostavljeno, da se od staršev družbeno pričakuje, da ta dan preživijo s svojim otrokom. Ob tem pa je po mnenju Poslanske skupine Desus še posebej pomembno pričakovanje samega otroka, da ga mati ali oče ali oba na ta dan, zanj izjemno pomemben dan, pospremita skozi šolska vrata.
Glede na to da se omenjena sodba Vrhovnega sodišča tako neposredno uporablja le za uslužbence v javnem sektorju, ne pa tudi za zaposlene v zasebnem sektorju, so zaradi odsotnosti pravne podlage slednji in posledično njihovi otroci postavljeni v neenak položaj. Zanje namreč ni zakonske podlage za prost dan starša prvošolca, in ker praviloma tudi ni podlage niti v posamičnih kolektivnih pogodbah, je ta pravica za zasebni sektor v večini primerov prepuščena dobri volji delodajalcev. Mnogo staršev poskuša koristiti prost dan na podlagi svojega rednega dopusta. Take diskriminacije staršev in s tem prikrajšanja njihovih otrok zgolj v odvisnosti od tega, kdo je njihov delodajalec, seveda ne smemo dopustiti. Z današnjim predlogom dopolnitve Zakona o delovnih razmerjih, ki je krovni predpis in kot tak predpisuje minimalne standarde vsebine delovnega razmerja ter je enako zavezujoč za vse delodajalce, vsem staršem na enak način omogočimo, da ta dan lahko preživijo s svojimi najmlajšimi v hramu učenosti.
Predlog dopolnitve Zakona o delovnih razmerjih v Poslanski skupini Desus podpiramo. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Dušan Šiško bo predstavil stališče Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Spoštovani!
Danes obravnavana sprememba Zakona o delovnih razmerjih je dobra oziroma zelo dobra. K omenjeni spremembi je veliko prispevala Slovenska nacionalna stranka v sodelovanju z Novo Slovenijo. Skupaj nam je uspelo izluščiti jedro problematike, ki jo izpostavlja sodba sodišča, in predlagati ustrezen amandma. Sprememba je dobra za vsakega državljana, ki bo imel prvošolčka. Prav je, da zakonodajalec sprejme ukrep, s katerim se spodbuja družinska politika. Takšni ukrepi bi se morali sprejeti že pred leti, ne pa, da se sprejemajo šele konec leta 2019. Predlagana dopolnitev je ukrep družinske politike, in sicer v smeri lažjega usklajevanja družinskega in poklicnega življenja. Želimo si, da je ponujeno posebno varstvo družini kot primarni celici vsake družbe. Že sedaj vsakemu delavcu pripada plačana odsotnost z dela iz razloga lastne poroke, smrti delavca in tako dalje. S to spremembo pa smo omogočili, da bodo lahko imeli starši, ki spremljajo svojega otroka, torej učenca prvega razreda, k pouku na prvi šolski dan plačano odsotnost z dela. Ta nova pravica je vsebinsko zelo podobna že obstoječim prej naštetim pravicam. S sprejetjem takšnega ukrepa se za določen korak približujemo socialni državi. Prav je, da sprejemamo zakone, ki zasledujejo cilj socialne pravičnosti in enakosti pred zakonom. Cilj je, da bodo lahko vsi zaposleni starši v Republiki Sloveniji, ki bodo pospremili učenca prvega razreda k pouku, na prvi šolski dan imeli zaradi tega plačano odsotnost z dela. Vsak ukrep v smeri tovrstne politike je dober in ne sme poznati politične usmeritve. Ne gre za prestiž, češ, politična opcija je predlagala ukrep, ki je dober za družine, ampak gre za to, da se tak ukrep mora sprejeti. Izenačitev zaposlenih v javnem sektorju z zaposlenimi v zasebnem sektorju je pravična, saj je do sedaj veljala na tem področju ustavno prepovedana neenakost. Seveda pričakujemo, da se bo v prihodnosti prav ta člen še spreminjal, kar je tudi prav, saj zakonodajalec sledi spremembam, do katerih pride v družbi. Ravno to je naloga zakonodajalca, da se ustrezno in hitro odzove na družbene spremembe.
V Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke bomo podprli zakon. Hvala za poslušanje.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Mag. Karmen Furman bo predstavila stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke.

KARMEN FURMAN (PS SDS): Hvala lepa, predsedujoči. Spoštovani navzoči!
V mesecu oktobru 2018 je Vrhovno sodišče v sodnem sporu glede pravice do plačane odsotnosti z dela zaradi spremstva prvošolca v šolo na prvi šolski dan razsodilo, da gre v danem primeru za neodložljiv dogodek, pri katerem se od staršev pričakuje, da ga bodo preživeli s svojim otrokom. Na podlagi omenjene odločitve sodišča so javni uslužbenci na prvi šolski dan svojega otroka prvošolca upravičeni do dodatnega dneva plačane odsotnosti z dela. A dejstvo je, da je odločitev v omenjenem sporu formalnopravno uporabna neposredno le za uslužbence v javnem sektorju, ne pa tudi za tiste, ki so zaposleni v zasebnem sektorju. V šolskem letu 2019/2020 so tako lahko starši prvošolcev, ki so zaposleni v javnem sektorju, prvič uveljavljali pravico do dodatnega dneva plačane odsotnosti z dela zaradi spremstva svojega prvošolca v šolo na prvi šolski dan. Na drugi strani pa so bili starši prvošolcev, ki so zaposleni v zasebnem sektorju, glede odločitve o uveljavljanju te pravice odvisni od delodajalca, saj jim torej za razliko od javnih uslužbencev ta pravica ne pripada avtomatično. Tako po trenutno veljavni delovnopravni zakonodaji nimajo vsi starši enakih možnosti in pravic, v neenak položaj pa so poleg staršev postavljeni tudi njihovi otroci. Za takšno zakonsko ureditev pa ni nobenega opravičljivega razloga, saj je prvi šolski dan za vse prvošolčke enkraten in enako pomemben, ne glede na to, ali je njihov starš zaposlen v javnem ali zasebnem sektorju, ter ne glede na to, kakšna kolektivna pogodba velja za delovno razmerje starša prvošolčka.
S predlogom novele, ki jo danes obravnavamo, se torej predlaga odprava trenutno veljavne diskriminacije oziroma različnega obravnavanja delavcev in javnih uslužbencev, pri tem pa je potrebno poudariti, da se s predlagano spremembo zakona ne posega v najvišje število dni, za katerega lahko delavec po že veljavni ureditvi uveljavlja pravico do plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, temveč se zgolj dodaja nova vrsta pravice do plačane odsotnosti z dela, ki šteje v to kvoto. S sprejetjem predlagane dopolnitve zakona bi se izenačil položaj delavcev, ki so zaposleni v javnem in zasebnem sektorju, pri uveljavljanju pravice do dodatnega dneva plačane odsotnosti z dela zaradi osebne okoliščine, to je spremstva prvošolčka v šolo.
V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke smo mnenja, da morajo imeti vsi otroci in njihovi starši enake možnosti in pravice. Ker slednje s trenutno veljavno delovno pravno zakonodajo ni omogočeno in ker želimo, da se trenutno diskriminatorno stanje odpravi, bomo Predlog zakona o dopolnitvi Zakona o delovnih razmerjih podprli. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Karla Urh bo predstavila stališče Poslanske skupine Liste Marjana Šarca.
Izvolite.

KARLA URH (PS LMŠ): Še enkrat vsi prav lepo pozdravljeni!
Prvi šolski dan, prelomnica tako za starše kot tudi za otroka. Predvsem za otroka. Vstopa v novo in njemu neznano okolje, spoznal bo sošolce, učitelje, čakajo ga prvo resnejše delo, odgovornosti in tudi večja pričakovanja. Gre za stresno situacijo, tudi pri najbolj pogumnih, ki jo lahko ublaži le prisotnost enega od staršev. Pravzaprav pa prisotnost starša ali skrbnika prvošolčka na prvi šolski dan niti ni izbirna. Učitelji in šole jo po večini zahtevajo, saj prvi dan tudi za starše pomeni seznanitev s šolo, njenim okoljem, zahtevami, šolskimi pravili in vsemi preostalimi koristnimi informacijami, ki jih starši morajo vedeti. Starši prvošolčkov so torej, tudi do sedaj, na ta dan vedno koristili letni dopust, pred časom pa je Vrhovno sodišče potrdilo, da je spremstvo prvošolca na prvi šolski dan neodložljiv opravek. S spremembo Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji so tako javni uslužbenci dobili možnost plačane odsotnosti z dela s pravico nadomestila plače tudi za spremstvo prvošolca, in sicer znotraj kvote sedmih dodatnih dni, namenjenih izrednim dogodkom, kot so smrt bližnjega, poroka ali huda nesreča. Starši, ki so bili zaposleni v gospodarstvu, pa so bili za spremstvo prvošolca še vedno primorani jemati dopust iz kvote dni rednega letnega dopusta. Izjema so bila le redka podjetja s certifikatom Družini prijazno podjetje, ki staršem nudijo dodatne proste ure ali dopust za primere uvajanja v vrtec, prvega šolskega dneva ali informativnih dni. A za lažjo predstavo, takih podjetij imamo samo 192, s tem da je v Sloveniji preko 200 tisoč pravnih subjektov, od tega okoli 70 tisoč gospodarskih družb. Ko se je torej skladno z odločitvijo Vrhovnega sodišča poseglo v Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti, so bili žal straši, zaposleni v gospodarski dejavnosti, potisnjeni v izrazito neenakopraven in nepravičen položaj.
V Poslanski skupini Liste Marjana Šarca že od začetka mandata delamo za dobro naših državljank in državljanov in imamo ničelno toleranco do takšne in kakršnekoli diskriminacije, zato podpiramo rešitev v noveli zakona, ki uveljavlja univerzalno pravico do plačane odsotnosti z dela zaradi spremstva prvošolca na prvi šolski dan za vse zaposlene, ne glede na to, ali so zaposleni v zasebnem ali javnem sektorju. Prav tako predlagana sprememba ne posega v skupno število dni, ko zaposleni lahko uveljavljajo pravico do plačane odsotnosti z dela zaradi osebnih okoliščin. V kvoto sedmih že obstoječih dni se namreč le dodaja in definira še ena pravica. V teh letih, ko smo bolj zaskrbljeni nad padajočimi demografskimi kazalniki, je zelo pomembno, da mladim staršem olajšamo starševstvo vsepovsod, kjer je le mogoče. Še posebej, ker so v današnjih časih zahteve gospodarstva po storilnosti in po rezultatih postavljene izjemno visoko in časa za družinsko življenje kronično primanjkuje. Težko si namreč predstavljam, da bi mi na otrokov prvi šolski dan delodajalec odrekel dopust, a tudi to se je dogajalo. Zato nas veseli, da se je nekako že pri soglasju na Odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide pokazalo, da se politika pri takšnih temah lahko tudi poenoti.
Tudi danes bomo v Listi Marjana Šarca predlog zakona seveda podprli.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji je na vrsti mag. Marko Koprivc, ki bo predstavil stališče Poslanske skupine SD.
Izvolite.

MAG. MARKO KOPRIVC (PS SD): Hvala lepa, spoštovana podpredsednica, za besedo. Spoštovani državni sekretar, spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci!
Kot je bilo danes že večkrat povedano, prvi šolski dan je definitivno poseben dan. Še toliko bolj poseben dan pa je za tiste, ki v šolo stopijo prvič, se pravi za prvošolke in prvošolce. Zagotovo je to pomemben dan in poseben dan tudi za starše teh otrok. Na nek način se od staršev celo pričakuje, šole celo pričakujejo, da na ta dan prvošolčke v šolo pospremijo starši, da se v šoli na tisti dan seznanijo z določenimi pomembnimi zadevami in tako naprej. Tako da mora praktično vsak starš otroka prvošolca pospremiti v šolo. Dodatno je pomembno še dejstvo, da je bilo po sodbi Vrhovnega sodišča določeno, da že po trenutni kolektivni pogodbi javni uslužbenci lahko dobijo dodaten plačan dan dopusta za spremljanje otrok prvošolcev v šolo za prvi šolski dan, in s tem so se nekako javni uslužbenci postavili v privilegiran položaj napram delavcem v privatnem sektorju.
Zaradi vsega naštetega sem na Vlado konec meseca avgusta letos naslovil pobudo, naj se vendarle ta diskriminacija odpravi, naj se s spremembo Zakona o delovnih razmerjih določi dodaten izredni dan dopusta za vse starše prvošolk in prvošolcev. Žal takrat, v tistem prvem odzivu nisem začutil, da se bo dalo najti neko rešitev, ni bilo nekega pozitivnega odziva, zato sem nekaj dni zatem sopodpisal poslanski zakon, ki spreminja Zakon o delovnih razmerjih in določa brezplačen dan dopusta vsem staršem prvošolcev, se pravi tistim v zasebnem in tistim v javnem sektorju. Veseli me, da je ta zakon naletel na zelo visoko stopnjo podpore, tako rekoč soglasno podporo vseh poslank in poslancev, kar je neverjetno in zelo pohvalno – da lahko v tem državnem zboru dosežemo tako visoko podporo. Verjamem, da bo tudi danes oziroma jutri, ko se bo o tem glasovalo na nivoju celotnega Državnega zbora, ta sprememba zakona dosegla podporo.
Socialni demokrati bomo seveda te spremembe, ki omogočajo dodaten brezplačen dan dopusta staršem prvošolcev, podprli. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine SMC bo predstavila gospa Mojca Žnidarič.
Izvolite.

MOJCA ŽNIDARIČ (PS SMC): Hvala za besedo, podpredsednica. Lep pozdrav vsem!
Prav je, da so starši prvošolčkov zaradi spremstva otroka v šolo na prvi šolski dan upravičeni do plačane odsotnosti z dela. Gre za majhno, a hkrati dovolj veliko prelomnico, ki terja pozornost in razumevanje delodajalcev pri priznavanju delavčevih pravic. Da je vstop prvošolčkov v šolo pomemben dogodek oziroma v pravniškem jeziku izjemen in neodložljiv opravek, je priznalo tudi Vrhovno sodišče in s tem odločilo, da so javni uslužbenci na prvi šolski dan svojega otroka prvošolca upravičeni do dneva plačane odsotnosti z dela. To je bila sicer že sedaj pogosto praksa pri številnih delodajalcih tudi v zasebnem sektorju, ne glede na to, pa se s predlogom zakona, ki ga obravnavamo danes, tudi na formalnopravni ravni izenačujejo pravice zaposlenih glede koriščenja dneva dopusta za ta dan, ne glede na to, ali so zaposleni v javnem ali zasebnem sektorju.
V Poslanski skupini SMC predlogu, s katerim se spremstvo prvošolčka na prvi šolski dan umešča v kvoto sedmih dni izrednega plačanega dopusta na letni ravni, zato ne nasprotujemo. Pri tem je potrebno poudariti, da ne gre za dodaten oziroma nov dan rednega letnega dopusta, temveč se ta možnost všteva v že obstoječe dni, ko je delavec upravičen do plačane odsotnosti z dela zaradi osebnih okoliščin. Res je, da obstoječa delovnopravna zakonodaja že določa en dan dodatnega dopusta za vse starše, ki imajo otroke, stare do 15 let, ter omogoča, da delavec en dan dopusta v letu koristi po svoji odločitvi brez soglasja delodajalca. A hkrati je tudi res, da se koriščenje takšnih prostih dni šteje v kvoto rednega dopusta. Sama sodna praksa pa nakazuje na to, da gre pri spremstvu prvošolčka za neodložljiv opravek oziroma izreden dogodek, pri katerem se od staršev pričakuje, da ta dan v šoli preživijo s svojim otrokom. Odločitev sodišča nakazuje na to, da je smiselno, da se takšen dan šteje v obstoječo kvoto izrednega plačanega dopusta, ki ga Zakon o delovnih razmerjih že pozna in omogoča. Takšna interpretacija se zdi logična in predvsem razumna.
Vsekakor pa je na drugi strani očitno pešanje socialnega dialoga, ki smo mu bili priča pri dosedanjem sprejemanju zakonskega predloga, zaskrbljujoče. V Poslanski skupini SMC smo ves čas opozarjali, da se s tem vzpostavlja nevaren precedens, ko se temeljni zakon s področja delovnih razmerij sprejema brez zagotovljenega soglasja socialnih partnerjev. Zato smo na seji matičnega delovnega telesa tudi predlagali, da se odločanje o predlogu preloži na kasnejši čas, ko bo Ekonomsko-socialni svet predlog obravnaval in do njega zavzel stališče. Žal pri tem nismo bili uspešni. Ne glede na to pričakujemo, da se bodo v prihodnje nova pravila delovanja Ekonomsko-socialnega sveta dosledneje spoštovala. V nasprotnem primeru se lahko upravičeno sprašujemo o prihodnosti tripartitnega socialnega dogovarjanja, za katerega pa vsi vemo, da predstavlja pomembno demokratično vrednoto. Ustrezno voden in spoštovan socialni dialog pa je predpogoj za uspešen in trajen razvoj države. To se je v preteklosti že večkrat dokazalo. V moderni in odgovorni družbi socialni partnerji namreč igrajo edinstveno vlogo pri razreševanju socialno-ekonomskih problemov. Naj tako ostane tudi v prihodnje.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Kot zadnji bo stališče Poslanske skupine Levica predstavil gospod Miha Kordiš.
Izvolite.

MIHA KORDIŠ (PS Levica): Hvala za besedo, predsedujoča.
Predlog, ki smo ga pripravili v Levici, predvideva, da bi med osebne okoliščine, za katere ima delavec pravico do plačane odsotnosti z dela, dodali tudi spremstvo prvošolca v šolo na prvi šolski dan. S tem želimo izenačiti zaposlene v zasebnem in javnem sektorju. V naslednjem šolskem letu bodo namreč lahko vsi starši, ki so zaposleni v javnem sektorju, uveljavili pravico do dodatnega dneva plačane odsotnosti z dela zaradi tega razloga. To je dodatni dan izrednega dopusta, ki ga bodo starši lahko dobili zgolj in samo v ta namen, torej samo za spremstvo prvošolca. Ampak prisotnost staršev na prvi šolski dan je za vsakega otroka enako pomemben in enkraten dogodek, ne glede na to, ali so njegovi starši zaposleni v privatnem ali državnem podjetju ali pa državni upravi. Nič od tega ne bi smelo igrati nikakršne vloge. To je stališče, ki ga imamo v Levici, in upam si trditi, da je to tudi stališče večine poslancev, tudi večjega dela javnosti.
So pa predstavniki kapitala tisti, ki niti tokrat tega mnenja ne delijo. Pravijo, da spremembe na tem področju, citiram, »niso potrebne«. Tudi na seji Ekonomsko-socialnega sveta, ki se je zgodila 13. decembra, se pravi prejšnji petek, niso podali soglasja k temu zakonu. Tukaj se lahko vprašamo, kako naj računamo na dialog z ljudmi, ki niso zaposleni in pripravljeni dati niti dneva plačane odsotnosti za to, da svojega otroka pospremijo v šolo in da z njim preživijo prvi šolski dan. In to v primeru, kot je ta, ko kapitalisti ne izgubijo praktično nič. Takšen dogodek se po statističnih podatkih zgodi samo 1,5-krat v celotnem življenju delavca, takšno je namreč povprečno število otrok v slovenskih družinah, prvi šolski dan pa se seveda zgodi samo enkrat. Staršem, zaposlenim v javnem sektorju, zaradi spremstva prvošolčka ne bo treba koristiti rednega dopusta, če bi jim ga sploh še kaj ostalo od poletnih počitnic. Prav tako jim ne bo treba koristiti dodatnega dneva, do katerega so upravičeni, ker imajo otroka, starega do 15 let, niti tistega enega dneva rednega dopusta, ki ga lahko delavec koristi po svoji odločitvi brez soglasja delodajalca. Torej, zaposleni v javnem sektorju so pridobili dodatno pravico, ki je v tem hipu zaposleni v zasebnem sektorju nimajo. In čisto mogoče si je zamisliti starša, ki dela v zasebnem sektorju, ki bi rad spremljal svojega otroka v šolo na prvi šolski dan, pa si tega ne more privoščiti, zato ker je pravico do letnega dopusta na točno določen dan že porabil, verjetno prav zaradi otroka. S tega vidika in z vidika samih otrokovih pravic ne sme biti nobenega razlikovanja, sploh ne razlikovanja glede na položaj otrokovih staršev. Zato je sprememba, ki smo jo predlagali v Levici, še kako potrebna. Treba je v tem primeru izenačiti pravice otrok in staršev ne glede na to, kje so ti starši zaposleni.
Glede socialnega dialoga naj dodam samo še tole. Vlada in koalicija sta pri pomembnosti socialnega dialoga neverjetno selektivni. Ko Vladi ustreza, je socialni dialog pomemben. S tem socialnim dialogom so pogojene vse obravnave predlogov v Državnem zboru, kaj šele njihovo sprejetje. Ko je pa socialni dialog ovira za sprejemanje vladnih odločitev, takrat se nanj pozabi. Vlada ga kratko malo povozi, čeprav je ravno Vlada, in ne poslanske skupine, tista, ki je z vidika države nosilec socialnega dialoga. Na tak način je Vlada mimo socialnega dialoga predlagala znižanje socialne pomoči skoraj 6 tisoč ljudem v delovnem razmerju. Takrat, seveda, so bili delodajalci tiho kot miške. No, takrat ko se pa delavnim ljudem daje pravica, da so enkrat v življenju ali pa morda dvakrat v življenju upravičeni do plačane odsotnosti z dela, zato da svojega otroka pospremijo v šolo, takrat ko gre ta otrok prvič v šolo, takrat je pa vse narobe. Verjamem, da se zaradi tega predloga svet kapitalistov ne bo porušil in da bo tudi kapitalizem preživel to drastično reformo Zakona o delovnih razmerjih, čeprav si sam osebno želim, da je ne bi.
Iz tega razloga držim pesti, da boste poslanci ta predlog danes podprli. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
S tem smo končali s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, zaključujem drugo obravnavo predloga zakona. Odločanje o predlogu zakona bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora opravili v sredo, 18. decembra, v okviru glasovanj.
S tem prekinjam to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 9. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PRVO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O OROŽJU.
Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada. V zvezi s tem predlogom zakona je skupina 25 poslank in poslancev s prvopodpisanim Danijelom Krivcem zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavnici Vlade mag. Meliti Šinkovec, državni sekretarki na Ministrstvu za notranje zadeve.
Izvolite.

MAG. MELITA ŠINKOVEC: Hvala lepa, predsedujoča, za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, lepo pozdravljeni!
Pred vami je Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o orožju, katerega cilj je prenos direktive Evropske unije o spremembi direktive Sveta Evropske unije o nadzoru nabave in posedovanja orožja v nacionalni pravni red, ki je bila sprejeta junija 2017, in sprememb uredbe Evropske unije, ki se nanašajo na izvoz, tranzit in uvoz orožja v tretje države. Cilj predloga zakona je tudi uskladitev zakona z drugo slovensko zakonodajo in odprava nejasnosti in nedoslednosti nekaterih določb zakona, ki so se pokazale v praksi. Glede implementacije orožne direktive je potrebno poudariti, da le-ta zahteva predvsem: boljši nadzor trgovine s strelnim orožjem, večjo sledljivost strelnega orožja, ukrepe v zvezi z onesposobitvijo in ponovno usposobitvijo ali predelavo strelnega orožja, strožja pravila za nabavo in posedovanje strelnega orožja, prepoved civilne uporabe najnevarnejših strelnih orožij in izboljšanje izmenjave ustreznih informacij med državami članicami Evropske unije, čemur sledi tudi novela zakona.
Novela zakona na novo ureja kategorizacijo orožja oziroma spremembe pri kategorizaciji orožja, kar pomeni, da nekatero dovoljeno orožje iz kategorije B prenaša v kategorijo A, ki je prepovedano orožje. Le-to bo pod določenimi pogoji dovoljeno le izjemoma, na primer športnim strelcem, ki imajo upravičen razlog, za tiste, ki so orožje registrirali pred 13. junijem 2017, za zbiratelje in muzeje. Bistveno novost v kategoriji A predstavlja orožje iz 7. točke kategorije A, ki kot glavni kriterij za razvrščanje v to kategorijo določa število nabojev. Gre za puške z več kot 10 naboji in pištole z več kot 20 naboji. Pri tem pa je lahko to isto orožje z uporabo manjšega nabojnika razvrščeno v kategorijo B. O razvrstitvi orožja v ustrezno kategorijo bo odločal pristojni organ glede na vrsto menjalnega nabojnika, ki ga bo posedovala stranka skupaj z orožjem.
V skladu z novo kategorizacijo orožja se onesposobljeno orožje, ki se do sedaj ni štelo za orožje, razvršča v kategorijo C, kar pomeni, da je potrebno takšno orožje prijaviti pri pristojni upravni enoti in pridobiti potrdilo o prijavi. Starinsko orožje oziroma staro orožje pa se ne bo več štelo kot orožje. Določen je tudi skrajni splošni rok za prekategorizacijo, in sicer tri leta po uveljavitvi novele zakona, seveda z določenimi izjemami.
Nadalje predlog zakona dopolnjuje oziroma na novo opredeljuje nekatere izraze za orožje, določa upravičen razlog za izdajo orožne listine za orožje iz 6.a in 7. točke kategorije A iz razloga športa, poleg tega pa določa tudi obveznost pristojnega organa, da za imetnike orožnih listin po uradni dolžnosti preveri izpolnjevanje določenih pogojev vsakih pet let. Sedanji zakon preverjanja po uradni dolžnosti ne določa. Predlog zakona natančneje določa pogoje za hrambo orožja, predvsem za orožje kategorije A. Glede sprememb pri izvajanju uredbe, ki določa pravila o izvozu, uvozu in prevozu strelnega orožja, njegovih sestavnih delov in streliva v tretje države, predlog zakona jasneje opredeljuje pristojnosti in roke pri izdaji dovoljenj za izvoz orožja ter določa tudi pridobitev dodatnih predhodnih mnenj za izdajo dovoljenja za izvoz. Glede uskladitve zakona z drugo slovensko zakonodajo in odprave nekaterih nejasnosti ter nedoslednosti, ki so se pokazale v praksi, pa predlog zakona jasneje opredeljuje pravice, ki se nanašajo na prenašanje, nošenje in posest orožja, dajanje orožja v uporabo ter posojanje orožja. Med zadržke javnega reda in miru dodaja nekatera kazniva dejanja, določa pravno podlago za izdajo in odvzem dovoljenja izvajalcem usposabljanja o rokovanju z orožjem, določa zgornjo mejo števila kosov streliva, ki ga je dovoljeno zbirati, jasneje določa, kakšno orožje in strelivo za to orožje se lahko posoja, ter časovno omejitev posojanja orožja za največ 30 dni. Predlog zakona tudi na novo določa ukrepe inšpektorja, da lahko posameznika oziroma odgovorno osebo napoti na ponovno opravljanje preizkusa znanja o ravnanju z orožjem, če le-ta ravna v neskladju z zakonom.
Naj na koncu ponovno poudarim, da je temeljni cilj predloga zakona prenos orožne direktive v slovenski pravni red, s katerim Republika Slovenija že krepko zamuja. Zato predlagamo, da se zakon podpre, da se izognemo visokim globam s strani Evropske unije, ki nam grozijo zaradi neimplementacije orožne direktive. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Kot prvi dobi besedo mag. Andrej Rajh, da predstavi stališče Poslanske skupine SAB.
Izvolite.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Hvala lepa, predsedujoča. Spoštovani vsi prisotni!
Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o orožju je danes pred nami kot posledica implementacije tako imenovane evropske orožne direktive. Njeno sprejetje sega v leto 2017, temeljni cilj pa je predvsem vzpostavljanje ravnovesja med obveznostjo zagotavljanja prostega pretoka nekaterih vrst strelnega orožja na območju Evropske unije in potrebo po nadzoru tega prostega pretoka. Pravzaprav gre za nekakšen odziv Evropske unije na napad na francoski satirični tednik, ki je leta 2015 terjal 17 žrtev. V tem napadu so bile namreč uporabljene puške, ki so bile predelane iz orožja za streljanje s slepimi naboji. Napadalci so orožje namreč kupili legalno in ga nato predelali v avtomatske puške. Direktiva naslavlja predvsem boljši nadzor nad tovrstno trgovino, stremi k večji sledljivosti strelnega orožja, prepoveduje se civilna uporaba najnevarnejšega orožja, pripomogla pa bo tudi k boljši izmenjavi informacij med državami članicami Evropske unije. Vsem naštetim poglavitnim ciljem orožne direktive pa sledi tudi predlog Ministrstva za notranje zadeve, o katerem danes prvič razpravljamo. Dejstvo je, da orožna direktiva in tudi predlog zakona o orožju prinašata strožji nadzor, že sama direktiva pa vsebuje tudi strožje pogoje za zakonit nakup in posedovanje orožja. Temu sledi tudi predlog zakona.
V Poslanski skupini SAB pozdravljamo vsebinske rešitve predloga, saj menimo, da se s strožjim nadzorom in ostrejšimi pogoji zmanjšuje potencial za zlorabo orožja za nezakonite namene. Država pa mora kot najvišji varuh svojih državljank in državljanov vsekakor stremeti k najvišji stopnji varnosti znotraj svojih meja. Predlog je bil sicer deležen kar nekaj pripomb, predvsem s strani športnih strelskih organizacij, saj menijo, da bo predlog onemogočil večino strelskih disciplin. Prepričani smo, da se bo v nadaljnjem postopku poskušalo predlog čim bolje uskladiti z vsemi deležniki. Dejstvo je, da gre za precej občutljivo področje, kadar je govora o orožju. Tudi sam pristop k sprejemanju zakonodaje mora biti dokaj omejevalen. Verjetno vsi vemo, kakšno ureditev imajo na tem področju v Združenih državah Amerike, ki imajo po nekaterih podatkih najbolj oboroženo civilno prebivalstvo na svetu. Ravno iz Amerike prihaja največ novic o številnih tragedijah, ki se dogajajo zaradi uporabe strelnega orožja, nemalokrat pridobljenega zakonito. Da ne govorimo o žrtvah ponesreči sproženega orožja. Ti podatki kažejo, kako pomembno je, da z orožjem rokujejo osebe, ki so za to posebej usposobljene in imajo vsa potrebna dovoljenja. Predvsem pomembno pa je, da se prepreči, da bi orožje prišlo v napačne roke. Seveda to ne pomeni, da v naši poslanski skupini nasprotujemo športnim panogam, v katerih se uporablja športno orožje, daleč od tega, si pa želimo zakonodaje, ki bo to področje uredila na način, ki bo v največji možni meri preprečeval zlorabe tako zakonito kot nezakonito pridobljenega orožja.
V poslanski skupini SAB se zavedamo, da gre v prvi vrsti za implementacijo direktive v nacionalni pravni red, zato bomo predlog zakona v prvem branju tudi podprli. V načelu ocenjujemo, da je zakon pripravljen dobro, smo pa v nadaljnjem zakonodajnem postopku pripravljeni sodelovati pri morebitnih spremembah določb, ki so v javnosti dvignile največ prahu, seveda če bodo potrebne. Hvala lepa za pozornost.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji je na vrsti gospod Robert Polnar, predstavil bo stališče poslanske skupine Desus.
Izvolite.

ROBERT POLNAR (PS DeSUS): Gospa podpredsednica, hvala za besedo. Gospe poslanke, gospodje poslanci!
Namen zakona o orožju je jasno določiti pravice in obveznosti oseb v zvezi z orožjem, z njegovo posestjo, nošenjem in uporabo. Temeljna smotra, ki ju zasleduje zakon, sta dva: varovanje življenja, zdravja in varnosti ljudi ter varovanje javnega reda. Poslanci Poslanske skupine Desus ocenjujemo, da obstoječi Zakon o orožju to področje primerno ureja, je pa z ozirom na družbene spremembe in trende potrebno pristopiti k posodobitvi zakonskih določil. Osnovni Zakon o orožju je bil sprejet leta 2000 in bil tudi večkrat spremenjen, predvsem zaradi uskladitve z evropskimi direktivami. Razlog tokratnega noveliranja zakona je ravno tako prenos evropske direktive, poleg tega pa tudi uskladitev z drugo slovensko zakonodajo in odprava nedoslednosti, ki so se pokazale pri uporabi v vsakdanji praksi. Bistveno je, da spremembe zakona ne prinašajo liberalnejše politike v odnosu do orožja, kar bi si nekateri želeli, ampak predstavljajo nadaljevanje evropske tradicije, ki daje poudarek predvsem varnostnemu vidiku. Orožje je v vseh družbenih ureditvah sredstvo, ki ga poskuša država najbolj normativno urediti. Orožje ni samo sredstvo za zagotavljanje varnosti in obrambe družbene skupnosti in posameznika, ampak je hkrati lahko tudi sredstvo za izvajanje agresije ter s tem povod za nenadzorovano širjenje nasilja.
V Sloveniji legalno poseduje orožje razmeroma majhen delež prebivalstva, prevladujejo pa lovci, športniki in lastniki varnostnega orožja. Zanimanje državljanov za nabavo orožja narašča, kar se vidi v povečanju števila oddanih vlog za nabavo orožja na upravnih enotah in tudi v namerah po nelegalnem oboroževanju in nošenju orožja ter nasilniškem odzivanju. Nezakonita posest orožja še naprej latentno narašča, o čemer pričajo podatki o vsakoletnih zasegih orožja in streliva. V Sloveniji se je neposredno po osamosvojitvi zaostrila varnostna problematika v zvezi z nedovoljeno proizvodnjo in prometom orožja, nedovoljeno posestjo in nošenjem ter uporabo orožja pri kaznivih dejanjih in pri kršitvah javnega reda in miru. Noveliranje zakona o orožju predstavlja strokovno in tehnično zahtevno obravnavo, saj se zakon v prvi vrsti spreminja zavoljo prekategorizacij tipov orožja. Pomembne novosti obsegajo še naslednja področja: spremembo pogojev za podaljšanje pooblastila za nošenje orožja ter pogojev za izdajo priglasitvenega lista posamezniku, ki je orožje nabavil v tujini; natančnejšo opredelitev zadržkov javnega reda in zanesljivosti posameznikov; vključitev zdravnikov v smislu obveznosti obvestiti upravno enoto, če gre za spremembo zdravstvenega stanja posameznika, ki lahko vpliva na sposobnost posesti in nošenja orožja. Prav tako spremembe obsegajo dopolnitev pravil o nošenju orožja, spremembe določil o prometu z orožjem in določitev dodatnih predhodnih mnenj za izdajo dovoljenja za uvoz, izvoz in tranzit orožja.
Ministrstvo za notranje zadeve je opravilo spremembe skorajda polovice členov osnovnega zakona. Na predlagane spremembe se je s številnimi pripombami odzvala tudi širša strokovna in zainteresirana javnost. V poslanski skupini Desus pričakujemo, da bo zakonodajni postopek primeren proceduralni okvir za vključitev smotrnih in argumentiranih predlogov v besedilo sprememb zakona. Izpostavljamo zlasti pripombe športnih društev in športnih zvez, ki trdijo, da predlagane spremembe zelo omejujejo opravljanje dejavnosti športnega strelstva. Po njihovi interpretaciji predlagane omejitve onemogočajo bodoče ukvarjanje s športnimi strelskimi disciplinami, preveč rigorozno pa omejujejo oziroma celo onemogočajo zainteresiranim, da bi se začeli ukvarjati s strelstvom kot športno panogo. Predlagajo, da bi bilo potrebno določbe o omejitvi dostopa do orožja oblikovati na način, da se ohrani športno streljanje in sočasno onemogoči dostop tistim, ki teh kriterijev ne izpolnjujejo. Kot neizogiben pogoj pa izpostavljajo črtanje obveznega članstva v nacionalni panožni strelski zvezi ali v mednarodni in uradno priznani strelski športni zvezi. Ministrstvo za notranje zadeve v svojih odgovorih sicer zatrjuje, da predlagane določbe niso diskriminatorne in da se omejitve nanašajo le na orožje kategorije A, medtem ko se za orožje kategorij B, C in D pogoji ne spreminjajo.
V Poslanski skupini Desus pričakujemo, da se bo, če bo predlog sprememb in dopolnitev zakona na tej seji izglasovan, v nadaljevanju na seji delovnega telesa s soočenjem mnenj vseh deležnikov izoblikovala razrešitev zadeve. Zadostiti pa mora tako načelu varnosti kot s spodbujanju in omogočanju strelskih športnih disciplin, v katerih slovenski športniki dosegajo prepoznavne mednarodne rezultate. Čisto v operativnem smislu opozarjamo tudi na določbe o prekategorizaciji orožja. Ministrstvo nam sicer zagotavlja, da kadrovske kapacitete upravnih enot zadoščajo, da bo to delo opravljeno v razumnem roku, izvajalci na drugi strani pa niso takega mnenja. Z upravnih enot prihajajo upravičeni pomisleki, da v kadrovsko organizacijskem smislu ne bodo zmogli načrtovano hitrih odzivov, zato se utegne zgoditi, da bodo postopki prekategorizacije orožja trajali leta. V povezavi s to zadevo v nadaljevanju pričakujemo podrobna pojasnila in obrazložitve ministrstva, podkrepljena z analitičnimi podatki. V Poslanski skupini Desus menimo, da je potrebna pri oblikovanju zakonskih določil o dodeljevanju oziroma podaljševanju dovoljenj v zvezi z orožjem še večja skrbnost. Tako predlagamo, da se ponovno razmisli o krajši veljavnosti dovoljenja, morebiti tudi upoštevaje starost vlagatelja v povezavi s pogostejšimi zdravniškimi pregledi, tako osnovnimi kot psihološkimi. Za primerjavo, v Sloveniji imamo jasna določila pri pridobivanju oziroma podaljševanju vozniških dovoljenj, kjer so določeni starostna omejitev, pogostejši zdravniški pregledi ter krajša veljavnost dovoljenja, medtem ko po zakonodaji o orožju ni tovrstnih omejitev. Od zdravnikov se denimo pričakuje, da bodo upravnim enotam sporočali zdravstvena stanja posameznikov, ki imajo v posesti orožje in bi njihovo zdravstveno stanje lahko negativno vplivalo na sposobnost posesti, nošenja in uporabe. Precej verjetno je, da zdravniki ne bodo spraševali posameznikov, ali imajo kakšno dovoljenje po zakonu o orožju, in upravnim enotam pošiljali informacij o njihovem zdravstvenem stanju ali poteku zdravljenja.
Gospe in gospodje, orožje je očitno tema, ki je v javni obravnavi povzročila številne in raznolike odzive. Navkljub temu smo v Poslanski skupini Desus – pa tudi sam osebno sem v to prepričan – prepričani, da je predlagatelj, se pravi Ministrstvo za notranje zadeve, v maksimalni možni meri poskušal slediti zahtevam tako evropske direktive kot strokovne javnosti.
Predlagana ureditev omogoča nadaljevanje zakonodajnega postopka, zato jo bomo poslanci Poslanske skupine Desus v tej fazi soglasno podprli. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji bo stališče predstavil gospod Dušan Šiško, in sicer stališče Poslanske skupine SNS.
Izvolite.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Najlepša hvala za besedo. Lep pozdrav vsem!
V Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke zakona ne bomo podprli.
Tako slabega zakona, kot je ta, ki ga je pripravila sedanja vlada, še nismo dobili na mizo. Ne gre toliko za to, da je zakon strokovno slab, čeprav je, temveč za to, da se zelo selektivno urejajo določena področja. Ko je enkrat zakon odprt, je prav, da se celostno uredi materija, in sicer glede na akutne in aktualne težave, ki so v družbi. Zakon ne ureja dušilcev zvoka, ne ureja ustrezno problematike zbirateljev orožja, ne ureja ustrezno športnega strelstva in še bi lahko naštevali. Ne razumemo prepričanja glede dušilcev, ki so še naprej prepovedani. Po Evropi jih uporabljajo na primer tudi lovci, pri nas jih je prepovedano uporabljati, lahko pa jih imajo v posesti doma. Nedopustno je, da je toliko moči s strani določenih javnih uslužbencev usmerjene prav v zbiratelje orožja – kar vse bi lahko prepovedali, verjetno zaradi fovšije. Smisel zbirateljstva je, da kos orožja ostane takšen, kakršen je bil, ne pa, da se ga na ne vem kakšen način uničuje oziroma predeljuje. Privatno zbirateljstvo, tudi orožje, bi moralo biti izenačeno z javnimi muzeji, ker si zbiratelji prizadevajo za ohranitev kulturne dediščine in imajo velikokrat celo bolj popolno zbirko od državnih muzejev, ki bi jih država morala dodatno spodbujati k tej dejavnosti. Ne pa da se kar tako počez vsepovsod prepoveduje.
Do sedaj so bile v Republiki Sloveniji uradno priznane organizacije, definirane in registrirane po predpisih o društvih, po predlogu pa so uradno priznane samo nacionalne panožne športne zveze po predpisu o športu. Vse ostale športne organizacije pa niso več uradno priznane organizacije. Gre za grobo poseganje v svobodo združevanja, definirano v drugem odstavku 42. člena Ustave. Problematika polnjenja streliva. Poslušajte, v Republiki Avstriji si lahko polni strelivo vsak. Smodnik in netilke so v prosti prodaji, vsak jih lahko kupi brez kakršnihkoli dokumentov, pa ni bilo nič kaj slišati o zlorabah in podobnem. Pri nas pa je za polnjenje streliva obvezen izpit, ki se ga lahko opravlja izključno na podlagi orožnega lista. Športni strelec, ki ima izdano le dovoljenje za posest orožja, ne more opraviti omenjenega izpita, in zaradi tega si seveda tudi ne sme polniti lastnega streliva. Katastrofa! Tu bi še enkrat izpostavil starejše, redko orožje, za katerega streliva ni na trgu. Za takšno orožje ni možno dobiti orožnega lista, ki je pogoj za izdelavo oziroma polnjenje lastnega streliva. Tako bo onemogočen razvoj tekmovanj s starim orožjem. Zagovarjamo, da naj se dovoli opravljanje izpita za polnjenje lastnega streliva tudi za lastnike dovoljenj za posest orožja. Če lahko strelivo kupijo, je popolnoma nelogično, da ga ne morejo tudi polniti. Strelci, lastniki orožja so med najbolj preverjenimi državljani. Prav tako pogrešamo ponovno legalizacijo orožja, ki je potrebna.
V Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke ocenjujemo, da je cilj sprejetja novega zakona o orožju, ki nedvomno zaostruje pogoje za pridobitev in posest orožja, da bi se odprl črni trg z orožjem, ki bi ga kontrolirale določene strukture. Vsakemu državljanu je treba dovoliti, da poseduje legalno orožje, ki je zavedeno v določenih evidencah. Prav je, da imajo državljani orožje, kajti živimo v negotovih razmerah. Problem ni v državljanih, ki imajo registrirane kose orožja, saj se nad njimi vseskozi vrši prekomerni nadzor. Problem je v ilegalnem orožju, ki ga največkrat posedujejo prav tujci, in ti predstavljajo grožnjo našemu ustaljenemu načinu življenja. Če se že gremo nadzor, ga dajmo opravit tam, kjer je potrebno, pri migrantih, pri tujcih, legalne lastnike orožja pa dajmo že enkrat pustit pri miru. Ministrstvo preganja in nadzoruje lastnike orožja, kot da gre za lov na čarovnice. Hvala, ker ste me poslušali.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospod poslanec.
Nadaljujemo. Gospod Žan Mahnič bo predstavil stališče Poslanske skupine SDS.
Izvolite.

ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Hvala za besedo, podpredsednica. Državna sekretarka, kolegice in kolegi!
Če bo zakon na koncu sprejet v takšnem besedilu, kot je predlagan, v Slovenski demokratski stranki predlagamo, da se ne imenuje več Zakon o orožju, ampak Zakon o razorožitvi državljank in državljanov Republike Slovenije. Kajti to je očitno vaš edini cilj in vaš edini namen. Namesto da bi se trudili, da se čim več ilegalnega orožja legalizira, se trudite zaostrovati pogoje, kako lahko nekdo legalno pride do orožja, in s tem ne boste naredili nič drugega kot to, da bo ta zakon spremenjen v tej smeri, da bo pripeljal do še več posesti ilegalnega orožja. Mogoče sem eden od redkih v tej dvorani, tudi od poslancev, ki imamo doma orožje, legalno, ampak verjemite mi, da sem opravil veliko pogovorov tako z nekaterimi posamezniki kot tudi s predstavniki zvez in čisto vsi imajo na ta zakon pripombe.
Zato lahko že zdaj povem, da bomo v Slovenski demokratski stranki v drugem branju, ko bo prišel ta zakon na odbor, predlagali javno predstavitev mnenj. Kajti glede na to, da je bilo kar nekaj pisem, kar nekaj mailov, kako so bili nekateri izključeni oziroma, bolje rečeno, niso bili povabljeni k oblikovanju tega predloga, kako je bil ne nazadnje zakon neusklajen, ko je bil uvrščen na sejo Vlade – tu je tudi vprašanje o kršenju poslovnika – kako niso bili povabljeni, da bi lahko izrazili svoje mnenje, predvsem pa se potem kasneje njihovega mnenja tudi ni upoštevalo, verjamem, da je edina smotrna poteza, da se res v tej dvorani opravi javna predstavitev mnenj, da povabimo vse tiste, ki imajo iz prve roke nekaj na to temo povedati, in si mogoče tudi potem prihranimo čas v drugem branju, ko bo vsak od dejanskih deležnikov, ki se jih ta zakon loteva, lahko tukaj nekaj povedal, mi pa bomo na podlagi tega lahko tudi kaj spremenili.
Če bo zakon ostal takšen, kot je trenutno predlagan, ga v Slovenski demokratski stranki ne bomo podprli in bomo tudi v prvem branju glasovali proti temu zakonu.
Slovenija je pač tudi po tej poti šla tako, kot gre po vsaki – ko pride neka direktiva s strani Evropske unije, upoštevamo dejansko vse tisto, kar direktiva predlaga, potem pa še marsikaj dodamo. Marsikaj dodamo, ne v smislu, da bi direktivo na določenih mestih rahljali, ampak dodamo v smeri, da bi vse skupaj še bolj zaostrovali. Sam sem tudi postavil pisno poslansko vprašanje, in številke tudi na nek način govorijo same zase, koliko je bilo storjenih kaznivih dejanj s strelnim orožjem v Sloveniji, tistim, ki ga državljani posedujejo legalno, in pa tistim, ki ga posedujejo ilegalno. Najbolj pa bode v oči tista številka, ki prikazuje, da je kaznivih dejanj, ki niso bila raziskana in se ne ve, ali so bila storjena z legalnim ali ilegalnim strelnim orožjem, še dvakrat toliko kot vseh raziskanih. Moral bom dati še zahtevo za dopolnitev, kakšni prekrški so bili narejeni oziroma katera kazniva dejanja so bila storjena, ker same številke v bistvu ne pomenijo nič. Zagotovo najbolj bode v oči 3. člen, ki je na nek način bistvo tega zakona, bistvo te direktive, in sicer ta prekategorizacija nekaterih kategorij, ki so bile prej, v kategorijo A. Seveda, problematične za strelce so tukaj 6.a točka, avtomatsko strelno orožje, ki je bilo predelano v polavtomatsko strelno orožje; 7. točka, polavtomatsko strelno orožje s centralnim vžigom naboja; in pa 7.a točka, kratkocevno strelno orožje, ki omogoča izstrelitev več kot 21 nabojev brez ponovnega polnjenja, z integralnim nabojnikom za več kot 20 nabojev, ali se vanj vstavi menjalni nabojnik ali drug vir nabojev za več kot 20 nabojev.
Gospe in gospodje, vsaj kar se tiče 6.a točke in pa 7. točke – to so orožja, ki se večinoma uporabljajo na streliščih, uporabljajo se za namene rekreacije, za namene dinamičnega streljanja. Skratka, uporabljajo se na področjih, kjer kaznivih dejanj praktično ni. Hvala bogu v Sloveniji do sedaj nismo – za razliko od kakšne druge države, pa ne toliko v Evropski uniji kot širše, izven meja Evrope – zasledili kakšnih resnih varnostnih strelskih incidentov na streliščih. To pomeni – kaj? To pomeni, da trenutno že imamo zakonodajo, ki je ena izmed bolj restriktivnih, hkrati pa v tej svoji restriktivnosti tudi dovolj človeška, da se tisti, ki se želijo s strelstvom ukvarjati, lahko z njim ukvarjajo. Jaz se spomnim, ko smo, mislim da, januarja leta 2016 na zahtevo SDS obravnavali to direktivo, ki je bila takrat sprejeta v Evropski uniji, in takratni sekretar gospod Špenga je pozitivno presenetil na tistem odboru. Tudi takratna ministrica Vesna Györkös Žnidar ni bila za takšno zaostrovanje pogojev, kot je predvidevala direktiva, in takrat je Slovenija – kakor je bilo naročeno, da bo – poslala predloge, kako zadeve izboljšati. Kajti takratno vodstvo Ministrstva za notranje zadeve je, podobno kot tudi poslanci na tisti seji, menilo, da ima Slovenija zgledno urejeno zakonodajo o orožju. In če pogledamo prejšnji zakon in če odpremo ta zakon in gremo gledat vzporedno člene, vidimo, da ta zakon predstavlja samo nek dodaten balast, da se dejansko malodane za vsak del orožja posebej opredeli, kako se ga lahko uporablja, kako se ga mora hraniti, bistvene spremembe pa so edino to, da zadeve postajajo še bolj restriktivne. Takrat je bilo na tistem odboru predvsem govora tudi o dark netu, govora je bilo o ilegalni trgovini z orožjem, govora je bilo, od kod to orožje prihaja tudi v Evropsko unijo, predvsem.
Resda govorimo o Zakonu o orožju, ki se dotika legalnega orožja, ampak nobenih sprememb in nobenih aktivnosti pa od Vlade nisem zasledil v smeri, kaj bi lahko mi naredili oziroma kaj bomo naredili, da državljankam in državljanom ponudimo možnost za legalizacijo orožja, ki trenutno ni legalizirano. Če bi se mi resno želeli lotiti te problematike, te tematike, potem bi Ministrstvo za notranje zadeve dalo nek rok, ko bi se lahko to orožje legaliziralo. S tem bi naredili – kaj? Naredili bi nadzor nad tem orožjem, videli bi, kakšno orožje imamo državljanke in državljani v posesti, predvsem pa bi imeli nad tem nadzor.
Druga zadeva, ki je poleg vseh teh drugačnih kategorij po mojem mnenju oziroma po mnenju Slovenske demokratske stranke problematična, je opredeljena v 14. členu, ki govori o pogojih za izdajo in zamenjavo oziroma podaljšanje orožne listine posamezniku. Dajte mi povedat, kako je možno, da nekdo postane očitno nezanesljiv oziroma nevaren, ko poseduje orožje od sedmega kosa naprej. V tem členu je vse napisano, kako je potrebno doseči neke pogoje, se pravi dopolnjenih 18 let starosti, ni zadržkov javnega reda, zanesljivost, upravičen razlog, zdravniški pregled, preizkus znanja o ravnanju z orožjem. S tem se vsi strinjamo, verjamem. No, potem pa je notri, da pristojni organ izda posamezniku, ki ima v orožnem listu ali dovoljenju za posest orožja že registrirano lovsko ali športno orožje, istovrstno orožno listino za največ šest kosov lovskega oziroma športnega orožja brez preverjanja pogojev ena, dva tri, pet, šest. Se pravi samo preverba upravičenega razloga. Se pravi, do šest kosov imaš lahko brez problema vse doma, ko pa gre za sedmi, osmi, deveti, deseti kos, pa moramo zopet vse to preverjati. Če mi govorimo o zanesljivosti, ne vem, zakaj preverjati zanesljivost šele od sedmega kosa naprej. Ali naj se zanesljivost preverja za vsak kos ali pa naj se je sploh ne preverja. Kajti zanesljivost pomeni, po mojem mnenju, preverko kadarkoli. Če si storil prekršek, če si storil kaznivo dejanje, jaz predvidevam, če je šlo za takšno mero, da bo policija to sama javila, in upravna enota, ki ve, da imaš doma orožje, bo pač temu ustrezno reagirala. Ne vem, zakaj je potrebno vedno zanesljivost preverjati. Sploh pa, kako se bo ta zanesljivost preverjala? Pogledali bodo v kartoteke, ja, ampak kje je logično, da ni problema do šestega kosa, od sedmega kosa naprej pa se vse to preverja?
Prav tako je eden od najbolj problematičnih zagotovo 17.a člen, kjer za vse tiste kategorije oziroma vse tiste vrste orožja, ki so v 6.a točki in pa povsem v 7. točki, na nek način opredeljuje, kako lahko sploh do tega orožja prideš. Tukaj se očitno favorizira določena športna zveza, kajti tisti, ki niso člani – najprej je bil olimpijski komite, potem so šli za članice nacionalne panožne športne zveze v skladu z zakonom, ki ureja področje športa. Po tem členu, če se zadeva tako nastavi, vsi, ki sedaj lahko pridejo, ne bodo mogli priti do tega orožja. Kar se tiče prekategorizacij, sicer obstaja v zakonu nek rok, mislim, da je 15., 16. junij pred letom 2013, ampak vse kasneje je pa – kaj?
Prav tako je po našem mnenju problematično, da zakon, ki bi sicer imel možnost, da to naredi, ne omogoča uporabe dušilcev oziroma moderatorjev zvoka, kot se jim rado reče. Države, ki so tako severno kot južno, vzhodno, zahodno od nas in so članice Evropske unije, te moderatorje zvoka oziroma dušilce že predpisujejo. Ko vprašaš, zakaj ne želite predpisati dušilca, pridemo najprej do lova. Pri lovu rečejo, zato ker bo potem odstrel na črno, ker bo nezakonit lov. Pri lovu gre za to, da recimo karabinka, puška z risano cevjo, izstreli naboj in pok je tam okrog 150 decibelov. Če vzamemo nek normalen dušilec oziroma moderator zvoka, govorimo, da ga recimo spusti pod 130 decibelov, 130 decibelov pa je meja bolečine. S tem ko bi uvedli moderatorje zvoka, bi, kar se lova tiče, naredili v prvi vrsti to, da ne ogrožamo sluha, kajti pod 130 decibelov imamo v vsakdanjem življenju stvari, ki ta hrup povzročajo. Mimogrede, vsi imate dušilce, če so dušilci problematični, si dajte vsi auspuhe z avtomobilov. Ne vem, zakaj imamo auspuh, auspuh je moderator zvoka, to je dušilec zvoka, drugače bi bilo veliko hrupa. Ne vem pa, zakaj je pri strelnem orožju problem imeti dušilec, glede na to, da ga nekatere države že predpisujejo. Poleg tega na lovu ljudi ne vznemirjaš. Ko se čaka zvečer, ko se lovi zjutraj, kljub temu da je predpisano, koliko metrov od hiše lahko streljaš, je moteče. Vsak moderator zvoka pa to mejo poka spusti in je manj moteča, predvsem pa je tudi manj moteča za divjad, po kateri se strelja, kajti divjad se ne vznemiri toliko, predvsem pa ne ve, od kod je ta strel prišel. Če vzamemo športne strelce, če vzamemo preostalo orožje, pa je bil eden od razlogov teroristični napad. Dajte mi povedat, kdo bo šel teroristični napad delat z dušilcem. Kaj je bistvo terorističnega napada? Da čim več poka in da je čim bolj glasno. Prvič, teroristični napad se dela z ilegalnim orožjem, v 90 % primerov je bilo tako, z ilegalnim orožjem, ki je šel tudi po balkanski poti, ki je šel čez Slovenijo v Evropsko unijo, in drugič, ne dela se ga z dušilci. Jaz si ne znam predstavljati, kako bo nekdo na ilegalno orožje montiral dušilec, ker ga ne bo. Ker bistveno je to, da se vse na nek način odvije čim hitreje, predvsem pa čim glasneje. In če bi zakon šel v spremembo, da se z amandmajem spremeni 17.a člen, da damo tudi uporabo dušilcev … Jaz grem kdaj streljat tjale na Rudnik, kjer je ljubljansko strelišče, in verjamem, da se ljudje okrog pritožujejo, ker kljub temu da je zadeva do določene mere zaščitena, tam okrog poka. Tisti, ki tam streljamo, imamo glušnike in ni moteče, za okolico pa je moteče. In če strelci sami predlagamo, da dajte dušilce, tega ne predlagamo zaradi sebe, ampak predlagamo predvsem zaradi okolice in zaradi tistih, ki jih pokanje moti. Tukaj v bistvu nimate enega racionalnega razloga, zakaj tega zdaj, ko je zakon odprt, ne predpišemo oziroma zakaj tega ne uvedemo. Veliko stvari bi bilo potem bistveno lažjih.
Če bodo ti amandmaji sprejeti – glede na to, da amandmaje še pripravljamo – in če bo tudi javna predstavitev mnenj potrjena na odboru in bo šla v smeri, da skupaj najdemo še kakšno pametno rešitev, potem smo tudi v Slovenski demokratski stranki pripravljeni zakon podpreti. Nikakor pa ne moremo podpirati zakona, ki favorizira samo nekatere, ki povzroča posledice športnim strelcem, ki povzroča negativne posledice vsem tistim, ki se ljubiteljsko ukvarjajo s streljanjem, ki na nek način onemogoča razumljivo podeljevanje orožnih listin in ki, če bi bilo to sprejeto, dobesedno razorožuje državljanke in državljane. Ne vem, zakaj se tako bojite, da imajo ljudje doma orožje, bojte se tistih, ki imajo ilegalno. Ker tisti, ki želi vse imeti čisto, tisti ima orožje prijavljeno in orožje tudi kupi. Verjamem, da bi vsi tisti, ki imajo doma ilegalno orožje, če bi imeli neko normalno možnost, tudi to orožje prijavili. S tem, ko se spravljate na tiste, ki izpolnjujejo že sedaj vse pogoje, ki so zgledni strelci, ki so zgledni lastniki orožja, ki ne povzročajo nobenih problemov, pa vse tiste obračate proti sebi, predvsem pa favorizirate ilegalno trgovino z orožjem.
Če bo ta zakon deležen primernih sprememb, ga bomo podprli, v prvem branju pa bomo v Slovenski demokratski stranki glasovali proti.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod Nik Prebil bo predstavil stališče Poslanke skupine LMŠ. Izvolite.

NIK PREBIL (PS LMŠ): Podpredsednica, najlepša hvala. Spoštovana državna sekretarka s sodelavkama, kolegice in kolegi, prav lep pozdrav vsem!
Lahko rečemo, da so vzrok za spremembo zakonodaje na ravni Evropske unije tega področja predvsem pretekli teroristični napadi, ki so narekovali tempo teh sprememb. Spremembe Zakona o orožju so bile prvič obravnavne in v zakon vnesene kot drugič leta 2009. Danes, po 10 letih, vnašamo v zakon spremembe in dopolnitve, ki so se v tem času pokazale za potrebne, ob tem pa je vseeno potrebno poudariti, da gre večinoma za prenos direktive Evropske unije iz leta 2017 in uredbe glede uvoza, izvoza in tranzita orožja iz leta 2012 v slovenski pravni red. Kaj to pomeni za Slovenijo? Spremembe za Slovenijo prinašajo predvsem boljši nadzor in pa večjo sledljivost nakupov orožja in njegove posesti ter izboljšan pretok informacij med državami članicami Evropske unije. Z novelo se uvajajo tudi nove prekategorizacije orožja, zaostrujejo se pogoji na področju pregledov zdravstvenega stanja lastnika orožnega lista. Po novem bo zdravniško spričevalo poslano tudi upravni enoti, ki je izdajatelj orožnega lista. Dovoljenje za izvoz, uvoz in tranzit orožja se bo izdajalo s strani Ministrstva z na notranje zadeve po predhodnem mnenju posebne komisije, in sicer za največ 12 mesecev, kar pa je rok, določen z direktivo Evropske unije.
Med javno razpravo se je resnično pokazal interes za sodelovanje s strani različnih društev, a vendar se z direktivo Evropske unije spreminja tudi kategorizacija določenega orožja, ki bo sedaj uvrščeno iz kategorije B v kategorijo A in bo s tem postalo prepovedano. Vseeno pa bodo lahko, glede na predlog, ki je pred nami, člani Strelske zveze Slovenije in biatlonske zveze še naprej uporabljali prekategorizirano orožje, če bo le-to potrebno za tekmovanja. Druge slovenske strelske organizacije, ki so del mednarodne konfederacije za praktično strelstvo, pa imajo še vedno priložnost. Namreč če mednarodna konfederacija za praktično strelstvo, ki je trenutno opazovalka, postane članica globalnega združenja mednarodnih športnih federacij, bi lahko imela organizacija možnost za uporabo določenih prekategoriziranih prepovedanih orožij za športna tekmovanja. Z navedenimi prekategorizacijami prepovedanega orožja, ki jih uvaja direktiva, bomo pripomogli tudi k večji varnosti državljanov.
Lahko se strinjamo, spoštovani, da je varnost državljanov Republike Slovenije na prvem mestu ter da orožje lahko predstavlja neposredno nevarnost za zdravje, to navsezadnje opisuje že obstoječ zakon. Cilj je izboljšati nadzor trgovine s strelnim orožjem, povečati sledljivost, vnesti dodatne ukrepe v zvezi z onesposobitvijo in predelavo strelnega orožja, zaostriti pravila za nabavo in posedovanje, prepovedati civilno uporabo najnevarnejših strelnih orožij in izboljšati izmenjavo ustreznih informacij med članicami Evropske unije. Verjamemo pa tudi, da je potrebno okrepiti nadzor nad črnim trgom v naši državi. Obravnava orožne zakonodaje je vseeno izredno občutljive narave in jo moramo obravnavati z vso skrbnostjo in z zavedanjem, saj ima nepremišljenost lahko dolgoročne posledice za družbo. Predlog, ki je danes v prvi obravnavi, vsebuje določeno zaostritev obstoječega zakona in je, kot rečeno, posledica tako preteklih terorističnih napadov kot tudi zastarele zakonodaje na slovenskem področju. Predlagana novela je usklajena tako z zakonodajo na področju športa ter lovstva in divjadi kot tudi z zakonodajo o varstvu osebnih podatkov ter prenaša evropski pravni red v nacionalni.
Ker se s tem ustrezno naslavljajo ravnanje z orožjem ter splošna pravila posesti, nošenja in hrambe orožja, kar v osnovi pomeni zaščito javnega reda, mir in varnost ljudi, bomo v LMŠ predlog zakona podprli. Če pa bi se vseeno tekom nadaljnjega zakonodajnega postopka pokazalo, da so določeni popravki in dopolnitve potrebni zaradi izvedbe v praksi, bomo pri ustreznih rešitvah, seveda ob posluhu stroke in pristojnega ministrstva, tudi sodelovali. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine SD bo predstavil gospod Predrag Baković.
Izvolite.

PREDRAG BAKOVIĆ (PS SD): Predsedujoča, hvala za besedo. Spoštovana državna sekretarka, sodelavke, spoštovane kolegice in kolegi!
V veljavi je Zakon o orožju, za katerega velja, da je med strožjimi, a kljub temu še vedno v skladu z evropskim pravnim redom. Zakaj se mi to zdi potrebno posebej izpostaviti? Zato ker se del predlaganih sprememb in dopolnitev Zakona o orožju nanaša na direktivo evropskega parlamenta in sveta z dne 17. maja 2017 in ureja področje nadzora, nabave in posedovanja orožja, katerega cilj je vzpostavljanje ravnovesja med obveznostjo zagotavljanja določenega prostega pretoka nekaterih vrst strelnega orožja na območju Evropske unije in na drugi strani potreb po nadzoru tega prostega pretoka z določenimi varnostnimi zagotovili. Zaostrovanje pravnega reda tega področja na območju Evropske unije sledi storjenemu terorističnemu strelskemu dejanju na redakcijo francoskega satiričnega časopisa v francoski prestolnici. V tem napadu je bilo uporabljeno avtomatsko orožje, zato morajo države članice okrepiti nadzor nad akustičnim orožjem in drugimi vrstami orožja za streljanje s slepimi naboji, ki jih je mogoče dokaj preprosto predelati v pravo strelno orožje. Poleg direktive, ki na nek način narekuje spremembe in dopolnitve nacionalne zakonodaje, predlagatelj navaja, da so spremembe potrebne tudi zaradi uskladitve z drugo slovensko zakonodajo, ki je bila sprejeta, in zaradi ugotovljenih nejasnosti in nedoslednosti pri nekaterih določbah pri izvajanju v praksi.
Zakonska materija je zahtevna, kar dokazuje tudi dejstvo, da je od priprave zakona do vložitve predloga zakona v Državni zbor preteklo več kot leto dni. Od 24. oktobra 2019, ko je bil predlog zakona vložen v zakonodajni postopek, v poslanski skupini in tudi na Državni zbor kljub predhodni javni razpravi, v katero so se vključevali relevantni deležniki, prejemamo pripombe s strani zvez in organizacij, ki pri svojem udejstvovanju uporabljajo različno orožje ali pa z vidika ohranjanja kulturne dediščine urejajo zbirke orožij, streliva in drugih kosov, ki so povezani z orožjem. Morda kakšna določba predlagane novele ne ustreza razmeram in dejanskemu stanju v Sloveniji in bi jo bilo mogoče v fazi zakonodajnega postopka ustrezno urediti in izboljšati. Prav tako bi morda predlagatelj moral preveriti, ali je prevod direktive oziroma tehničnih izrazov v slovenski jezik ustrezen. Obravnavano področje je s strokovnega in sistemskega vidika celovito poznano le redkim, zato bo po mnenju Socialnih demokratov v času zakonodajnega postopka potreben dodaten napor predvsem predlagatelja, da se bo z zainteresiranimi zvezami, društvi in organizacijami dogovoril o rešitvah. Te rešitve morajo slediti ohranjanju zbirk orožja, ohranjanju delovanja društev, ki delujejo v skladu z zakonodajo in pri njihovem delu ni bilo ugotovljenih zlorab orožja, in seveda ohranjanju največje varnosti prebivalk in prebivalcev Slovenije.
Po podatkih ministrstva je v Sloveniji registriranih 142 tisoč 800 in še nekaj kosov orožja, le-to se uporablja tako za lov kot za šport, tudi varnostno orožje je med njimi, nekaj ga je tudi v posesti, nekaj je priglašenega, nekaj manj kot 10 % registriranega orožja pa je v rokah zbirateljev. Vse to orožje je v lasti dobrih 40 tisoč fizičnih oseb, kar v deležu prebivalstva pomeni okrog 2 %. V tem deležu je največ lovcev. Seveda pa ima v lasti orožje tudi 271 poslovnih subjektov. Dejstvo je, da orožje je med nami. Država kot regulator mora z ustrezno zakonodajo v skladu z evropskimi pravnimi normami poskrbeti za to, da bodo lahko dosedanji in tudi bodoči posestniki in uporabniki orožja, kot so člani raznih strelskih društev, praktični strelci, lovci, orožarji, zbiralci, svojo dejavnost ali ljubiteljstvo še vedno izvajali, hkrati pa, da bo poskrbljeno tudi za ustrezno varnost vseh ljudi. Če enkrat pride do zlorabe orožja na način, kot smo ga na žalost videli večkrat v Evropi ob raznih strelskih pohodih in drugih terorističnih dogodkih, bo prepozno analizirati, zakaj in kako to, da se je zgodilo kaj takega. Zato pri spremembi tega zakona velja dobro premisliti, kajti odločanje med varnostjo ljudi na eni strani in uveljavljanjem pravic na drugi strani je kompleksno in zahtevno, vendar naj bo varnost ljudi na prvem mestu. Menimo, da je vsaka zloraba orožja, registriranega ali nelegalnega, nedopustna in jo je potrebno najstrožje preganjati.
V Poslanski skupini Socialnih demokratov bomo podprli sklep, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine SMC bo predstavil gospod Jani Möderndorfer.
Izvolite.

JANI (JANKO) MÖDERNDORFER (PS SMC): Hvala lepa, podpredsednica.
Ob obravnavi tega zakona je ena stvar vsesplošno znana. Moram reči, da sem presenečen, ko ugotavljam, koliko Slovencev in Slovenk se spozna na orožje. Samo v zadnjih 14 dnevih so me poklicali ljudje, za katere si tudi pod razno nisem mislil, da se spoznajo na strelno orožje. Neverjetno je, koliko idej in predlogov so imeli, in kar je še bolj pomembno, vidim, da so si tudi zelo natančno vsi prebrali predlog zakona.
V Poslanski skupini SMC, lahko trdim, da smo sprejeli odločitev, ki je lahko ne glede na to, da smo iz koalicije, malce drugačna, predvsem v smislu, da bomo podprli ta predlog zakona, da gre v prvi obravnavi skozi, kar pa seveda ne pomeni, da bomo z lahkoto glasovali za vse amandmaje, še manj pa, da bi ga celo podprli, če zakon ne bo primerno urejen.
Koliko različnih interesov je v tem zakonu, se vidi že iz samih prijav lobiranja, ko so različne zainteresirane skupine, ki se tako ali drugače srečujejo s strelnim orožjem, prijavile svoje lobiranje tudi po poslanskih skupinah, od tistih, ki se ukvarjajo s športom, z lovom, od tistih, ki so muzealci, zbiratelji, do tistih, ki pravzaprav niso nikamor uvrščeni, pa bi radi bili uvrščeni. Skratka, gre za zelo široko paleto. Nedvomno se v tem zakonu vidi, da je zakon pisal nekdo, ki ni bil avtor prejšnjih zakonov in vnaša nek svoj nov pogled, kako misli, da bi se moralo s tem orožjem ravnati. Še posebej izpostavljam to zato, ker ne morem verjeti, da je bil na Ministrstvu za notranje zadeve, kjer se praviloma zamenjajo minister, državni sekretarji, tu in tam kakšen direktor, vsi drugi pa ostanejo isti, v prejšnjem mandatu odnos do tega zakona, neverjetno, popolnoma drugačen, kot je zdaj v tem mandatu. Glede na to, da ne verjamem, da minister in državni sekretarji pišejo zakon. Mislim, o tem sem prepričan, da ga ne. Lahko zatrdim, da je bil v prejšnjem mandatu – kot smo danes že enkrat slišali, s tem da bom jaz malce bolj dopolnil to, kar se je zgodilo – ne samo odklonilen odnos do direktive, ki je bila v obravnavi med vsemi članicami Evropske unije, bil je celo tako odklonilen, da ga pravzaprav Slovenija niti ni želela podpreti. Na koncu je nastal kompromisni predlog, na katerega je večina članic kislo stisnila zobe in ga podprla. Zdaj pa dobivamo z zakonom še vse druge stvari, kot pravzaprav govori sama direktiva.
V SMC nismo pristaši ameriškega modela, kjer mislijo, da bi vsak državljan moral imeti orožje za svojo lastno varnost, daleč od tega. Še več, prepričani smo, glede na podatke, ki obstajajo, da smo Slovenija pravzaprav med bolj oboroženimi državami, kar se tiče civilnega prebivalstva in ostalih subjektov, saj se uvrščamo na 50. mesto na svetovni lestvici po oborožitvi prebivalstva v skupinah držav, kjer se te meritve opravljajo. Zato je še toliko bolj pomembno, da se zavedamo, kakšne spremembe delamo. Sami smo, kar je bilo danes že omenjeno, razpravljali tudi o teh spremembah, katero orožje spada v skupino A, katero se izloča. Vse to so stvari, o katerih smo prepričani, da bo ministrstvo moralo v nadaljevanju zelo jasno razčistiti. Še posebej, ko se dve ministrstvi med sabo ne znata niti pogovarjati. Najprej eno ministrstvo predlaga drugemu ministrstvu, kaj naj naredi, to vnese to spremembo, potem pa se prvo ministrstvo, ki je zahtevalo to spremembo, izgovarja, da pravzaprav niso mislili tako. V resnici se branijo pred ostalimi subjekti, ki zdaj ugotavljajo, da so izpadli iz sistema nekega določenega orožja, ki bi ga lahko uporabljali oziroma ga ne bi smeli in tako naprej.
Vsi si želimo, da bi bila varnost bistveno večja. Danes je eden od poslancev v svojem poslanskem stališču sicer omenil tudi številke, vendar te številke niso kar tako za odmet. Te številke govorijo nekaj zelo pomembnih dejstev. Če smo od 2009 do 2018, to so podatki Ministrstva za notranje zadeve, imeli tisoč 305 obravnavanih kaznivih dejanj, ki so v povezavi z orožjem, kar pomeni vsaj 130 kaznivih dejanj na leto, od teh jih je bilo 200 z legalnim orožjem, 447 z nelegalnim orožjem in 658 z orožjem, za katerega niti ne vedo izvora, od kod prihaja, kaj ta podatek v resnici govori? Mi imamo z obstoječim zakonom zelo dobro urejene stvari, kar se tiče legalnega orožja, zelo malo pa vemo, kaj je z urejanjem zadev, kar se tiče nelegalnega orožja. Teroristični napad se ne zgodi s strani posameznikov ali organiziranih kriminalnih združb, tako da pridobijo orožni list, da gredo v trgovino po nakup orožja in da vadijo in trenirajo na rednih streliščih, kjer jih lahko tudi opazuješ. Daleč od tega. Vse to se zgodi stran. Nas bolj zanima, kako je naša država pripravljena in nadzira vse ostalo, kar se tiče nelegalnega orožja. Ne nazadnje ne smemo pozabiti, da je Slovenija na enem najbolj pomembnem geostrateških območij, kjer poteka balkanska pot, in ne nazadnje poteka med drugim ne samo trgovina z ljudmi in pa z vsem ostalim, ampak tudi z orožjem, kar je zelo pomembno. To so stvari, ki nas kot državljane in državljanke zanimajo, kako varni smo na tem področju. Veste, s tem, da bomo mi poostrili nadzor nad petdesetletnim zbiranjem idrijskega orožja v Tolminu pa še kje drugje pa jim malodane prepovedali, da imajo svoje tako imenovane privatne muzeje, kjer si naključni turisti lahko ogledujejo ostanke iz prve svetovne vojne, se mi zdi skrajno skrajno najmanj na lestvici pomembnega z vidika varnosti, kar pa seveda ne pomeni, da se tam, kjer je to potrebno, to ne zgodi. Vendar zakon ureja takšne stvari in ne tistih stvari, ki si jih pravzaprav želimo.
Na koncu lahko rečem samo še to, da nas v poslanski skupini seveda nič ne moti tudi, če bo javna predstavitev mnenj. Zakaj pa ne? V končni fazi gre za temo, kjer je prav, da se vsi deležniki izjasnijo, še posebej po tem velikem obisku, ki smo ga bili deležni v vseh poslanskih skupinah. Prav tako pa lahko povem, da je prav, da ministrstvo, Vlada v tem času zelo jasno pregleda in uskladi, ali je to res vse tisto, kar je v interesu. Daleč od tega in ne želim si, da si posamezniki uzurpirajo pravico in krojijo pravico, kar se tiče orožja preko zakona, takšnega, kot je napisan, in mislijo, da bodo oni urejali to vprašanje. Ne nazadnje ne pozabimo, poslanci in poslanke smo edini, ki bomo na koncu odločali o tem, kakšen bo zakon, in tudi o tem, ali bo zakon dober ali bo zakon slab. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod Primož Siter bo predstavil stališče Poslanske skupine Levica.
Izvolite.

PRIMOŽ SITER (PS Levica): Hvala lepa za besedo. Spoštovani kolegice in kolegi, pozdravljeni!
V Levici predloga sprememb Zakona o orožju v prvi obravnavi ne bomo podprli. Ne bomo podprli zaradi, prvič, deregulacije ali kar amerikanizacije nošenja orožja na eni strani, drugič, nerazumne in pretirane regulacije športnega in onesposobljenega orožja na drugi strani, in tretja točka, pretirane regulacije in administrativnih obremenitev pri izvajanju treningov športnega streljanja.
Grem po vrsti. Predlog zakona v predlogu petega odstavka, spremenjenega 8. člena Zakona o orožju določa, citiram: »Za nošenje orožja se ne šteje, če ima posameznik orožje pri sebi v svojih stanovanjskih prostorih oziroma znotraj svojih ograjenih nepremičnin na način, da ne vznemirja ljudi, če ni s tem zakonom drugače določeno.« Konec citata. Če gre zakon po eni strani zaradi sprejetja evropskih direktiv v pretirano in popolnoma nerazumno regulacijo športnega in onesposobljenega orožja, o čemer bom spregovoril kasneje, smo v tem petem odstavku spremenjenega 8. člena priča deregulaciji brez primere, torej, ponovim, amerikanizaciji. Da smo si na jasnem – nošenje orožja pomeni, da ima posameznik orožje pri sebi in pripravljeno za uporabo, torej puška s polnim nabojnikom v roki, naboj v ležišču cevi, udarni mehanizem napet, varovalka odklenjena in prst na sprožilcu. In tako oborožen posameznik ali posameznica se potem lahko prosto sprehaja po, recimo, stanovanju ali svoji posesti. Zakaj? Resda ograjeni posesti, čeprav ni jasno, kaj to pomeni, in na koncu so to lahko tudi, ne vem, polmetrski količki, na katere je napeta tanka vrvica.
Naj spomnimo. Posamezniki lahko orožni list pridobijo za namene športa, lova, zbirateljstva in varnosti. V primeru slednjega, je nošenje orožja že zdaj dovoljeno, ne samo na svoji posesti, ampak tudi izven nje. Prav tako lahko lovci nosijo orožje v loviščih, ki ne rabijo biti v njihovi lasti, niti ni treba, da je ograjeno, in prav tako lahko športniki nosijo orožje na streliščih. Kako se lahko nošenje pištole za pasom v lastnem stanovanju ali pa recimo puške na lastnem vrtu, po možnosti sredi urbanega naselja, šteje za namen uporabe lova ali športa, še manj pa za namen zbiranja orožja, se izmika zdravi pameti. No, ne dvomimo o tem, da nekateri legalni posestniki orožja že sedaj paradirajo oboroženi po svojih rančih in po svojih stanovanjih, a orožni list jim ni bil izdan s tem namenom in nesprejemljivo je, da bi država takšne prakse spodbujala. Jasno je namreč, da bo v primeru takšnega nošenja oziroma nenošenja, kot se to skuša sedaj opredeliti z zakonom, prej ali slej prišlo tudi do zlorab in da se bo na posestih in stanovanjih streljajo na kdove koga in na kdove kaj, kdove zakaj, zagotovo pa ne na tarče z namenom športa.
Kot rečeno, te določbe o nošenju orožja po stanovanjih ali svoji posesti so jasen korak k amerikanizaciji orožarske zakonodaje pri nas in so v celoti nesprejemljive. Niso predmet prenosa evropskih direktiv, ampak so v celoti zrastle na zelnikih birokratov na našem Ministrstvu za notranje zadeve. V delu, ko se zakon tiče prenosa evropskih direktiv, pa smo priča popolnoma drugi skrajnosti na področju regulacije športnega in lovskega orožja. Tu moramo začeti pri onesposobljenem orožju, predvsem zato, ker je bilo ravno to orožje, ki je bilo iz onesposobljenega ponovno usposobljeno, uporabljeno v napadih na recimo uredništvo časopisa Charlie Hebdo, kar je bil tudi povod za spremembe evropskih direktiv. Do danes se onesposobljeno orožje po Zakonu o orožju ni smatralo za orožje enostavno zato, ker onesposobljeno orožje pač ni več orožje. Na orožje zgolj in samo spominja po svojem videzu, sicer pa za streljanje ni več uporabno, zato je seveda logično, da tisti, ki ga posedujejo, zanj tudi ne potrebujejo orožnih listin. Dovolj je potrdilo tistega, ki je orožje onesposobil, da je to orožje res trajno onesposobljeno. Potem pa se je po strelskem pohodu v Parizu ugotovilo, da je bilo orožje, ki je bilo tam uporabljeno, onesposobljeno na način, da se ga je z lahkoto zopet nazaj usposobilo.
Danes se zaradi tega predlaga, da onesposobljeno orožje postane orožje kategorije C, ki ga je treba prijaviti. A kot smo lahko videli iz napadov, kjer je bilo na novo usposobljeno orožje ponovno uporabljeno, ni problem v tem, da to orožje ni bilo prijavljeno, ampak so bili problem predpisi, ki so omogočali onesposobljenje tega »orožja« na način, da to ni bilo trajno onesposobljeno. Res je, da se s spremembo direktive spreminjajo tudi smernice za onesposobljenje orožja, a to bi bilo samo po sebi dovolj. Vsako orožje je možno trajno onesposobiti brez poslabšanja zunanjega videza in potem je to orožje po svojih funkcionalnostih popolnoma enako dekorativnemu orožju, ki se še vedno ne šteje za orožje, s to razliko, da pa ima neko zgodovinsko vrednost. Obveznost prijave tega orožja in potem vsi postopki ravnanja s tem orožjem, od prenašanja do odsvajanja in tako naprej, ki iz tega sledijo, so popolnoma nepotrebni. Vse, kar se s tem dela, je, da se lastnike onesposobljenega orožja, ki imajo to orožje zgolj za spomin, dekoracijo in podobno, kriminalizira oziroma jim nalaga nepotrebne administrativne obremenitve. Za tiste, ki imajo to orožje, zato da ga lahko ali pa so ga že nazaj usposobili, pa se na ta način dviguje cena tega orožja na črnem trgu.
A mimo teh nerazumnih administrativnih obremenitev bi nekako še lahko šli, če se ne bi hkrati z onesposobljenim izvajalo še nerazumno zaostrovanje predpisov pri športnem in lovskem polavtomatskem orožju. Govorimo o kratkocevnem polavtomatskem orožju z možnostjo polnjenja z več kot 20 naboji in dolgocevnem polavtomatskem orožju z možnostjo polnjenja z več kot 10 naboji. To orožje po novem spada med najbolj regulirano in prepovedano orožje za civilno uporabo, v kategorijo A, skupaj z avtomatskimi puškami, bombometi in raketometi. Če se to polavtomatsko orožje polni z manj naboji, torej pištole z manj kot 20 in puške z manj kot 11, to orožje spada v kategorijo B, v katero sicer spada večina športnega in lovskega orožja. Če se polni z več naboji, je to orožje kategorije A. Težava pa je v tem, da se orožje ne polni neposredno z naboji, polni se nabojnik, ta pa ima lahko 10, 20, 30 ali kolikorkoli že nabojev. Tako bo torej posestnik neke polavtomatske puške skakal iz ene kategorije v drugo samo z menjavo nabojnika. Nabojnika, ki ga lahko čisto legalno brez orožnega lista kupi vsakdo, na spletu. Konkreten primer, 33-strelni nabojnik za pištolo Glock 17, tega dobite v slovenskih spletnih trgovinah za 40 evrov. Kar je še v enem trenutku športno orožje, v naslednjem postane prepovedano orožje v isti kategoriji kot recimo protioklepni raketomet. Takšna kategorizacija ne vnaša dodatnega nadzora nad orožjem, ampak dela kvečjemu nasprotno, vnaša dodatno zmedo. Sedaj bodo vsi legalni posestniki polavtomatskega orožja kategorije B postali potencialni lastniki prepovedanega orožja kategorije A.
Kakšne koristi bodo prišle od te nespametne kategorizacije polavtomatskega orožja, ni jasno. Jasno pa je, da legalni posestniki tega orožja do danes niso predstavljali nekega velikega varnostnega tveganja. V sicer malo verjetnem primeru, da bi se kateri od teh odločil iti na strelski pohod, pa obstaja dejstvo, da mu bo za kazenske sankcije, ki bodo sledile zaradi uporabe nabojnika večje kapacitete, še najmanj mar in da ga od njegovih namenov ne bi odvrnile. Pred nekaj leti, ko se je na ravni Evropske unije začelo razpravljati o zaostrovanju orožarske zakonodaje, je bilo nekako nadstrankarsko stališče, izrečeno v Državnem zboru, da dodatna regulacija, zlasti športnega in lovskega orožja, ni potrebna, ker da legalni lastniki orožja skoraj nikoli niso tisti, ki hodijo naokoli po strelskih pohodih ali izvajajo kazniva dejanja s tem orožjem. Iz tega, kar je bilo na koncu na ravni Evropske unije sprejeto, pa se lahko resno vprašamo, kaj so naši predstavniki, naši pogajalci delali tekom teh pogajanj.
V Levici predloga zakona ne bomo podprli tudi zaradi prevelikih omejitev, ki jih zakon nalaga športnim društvom in strokovnim delavcem v športu pri dajanju orožja v uporabo članom strelske organizacije. Zakon namreč omogoča zgolj, da tekmovalci streljajo s klubskim orožjem na domačem strelišču, trener pa jim ne sme dati v uporabo lastnega orožja, če ta tekmovalec še nima neke orožne listine. Ker če tekmovalec že ima orožno listino in s tem tudi orožje, nima smisla, da mu trener daje v uporabo svoje orožje. Nima tudi smisla, da bi tekmovalec, ki nima orožne listine, lahko vadil na domačem strelišču, ne bi pa smel vaditi ali tekmovati na drugem strelišču. Plus praviloma so tekmovanja v večini primerov gostujoča, torej na različnih streliščih. Nesmiselno je tudi, da trener lahko da v uporabo klubsko orožje, ne pa svojega, čeprav bi bilo to najbolj varno, saj svoje orožje najbolj pozna. Vsekakor gre v tem delu za nedomišljenost predloga zakona, ki ga je treba, če bo prvo obravnavo prestal, v nadaljnji obravnavi vsekakor dopolniti.
Res je, da zakon vključuje tudi nekaj dobrih sprememb, na primer to, da se bo orožje po novem lahko nosilo tudi izven strelišča, če to zahtevajo mednarodna tekmovalna pravila, na primer biatlon. Prav je, da se to uredi, a v resnici se za te tekmovalce ne bo bistveno spremenilo nič. Tu ne gre za to, da se nekaj omogoči v praksi, ampak da se praksa prenese v zakon.
Te spremembe ne odtehtajo slabih sprememb tega zakona, zato, kot rečeno, v Levici predloga zakona ne bomo podprli. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Kot zadnji bo stališče Poslanske skupine NSi predstavil gospod Aleksander Reberšek.
Izvolite.

ALEKSANDER REBERŠEK (PS NSi): Hvala, podpredsednica, za besedo. Spoštovana državna sekretarka s sodelavkama, spoštovane poslanke in poslanci!
Glavni cilj spremembe Zakona o orožju, ki ga danes obravnavamo, naj bi bil predvsem uskladitev z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2017 o spremembi Direktive Sveta o nadzoru nabave in posedovanja orožja, našo zakonodajo pa bi morali z direktivo uskladiti do septembra lanskega leta. Cilj direktive je predvsem vzpostavljanje ravnovesja med obveznostjo zagotavljanja prostega pretoka nekaterih vrst strelnega orožja in potrebo po nadzoru ter določenimi varnostnimi zagotovili. S spremembami se želi preprečiti grožnje morebitnih terorističnih napadov, kot so se na primer zgodili v Franciji. Zagotavlja se boljši nadzor nad trgovino s strelnim orožjem, večjo sledljivost strelnega orožja in ukrepe v zvezi z onesposobitvijo ali predelavo strelnega orožja. Uvajajo se strožja pravila za nabavo in posest strelnega orožja, prepoved civilne uporabe najnevarnejših strelnih orožij ter izboljšanje izmenjave ustreznih informacij med državami članicami Evropske unije.
V Novi Sloveniji vsekakor pozdravljamo napore Evropske komisije in Ministrstva za notranje zadeve glede zaostrovanja nadzora nad orožjem, za kar so glavni vzrok teroristični napadi v preteklih letih. Se pa pri tem sprašujemo, ali je tako zaostrovanje učinkovito, saj večina orožja, uporabljenega v terorističnih napadih, ni legalna in je pridobljeno na črnem trgu. Že sedanja ureditev v Sloveniji je dokaj stroga in ni nekih indicev, da bi sama posest orožja pri nas ogrožala varnostni položaj. Ena izmed pomembnejših sprememb je tudi nova razvrstitev polavtomatskega orožja. Po novem bodo med prepovedano civilno orožje uvrščeni polavtomatsko orožje, ki je bilo predelano iz avtomatskega – enostavno ga je namreč ponovno predelati v avtomatsko orožje – in polavtomatske puške z nabojniki za več kot 10 nabojev. Ker gre za precej obsežno novelo, se zakonski predlog dotika skoraj vseh lastnikov orožja, od lovcev do športnih strelcev, trgovin z orožjem, zbirateljev, veteranskih organizacij in drugih. Če so s samimi spremembami zakona zadovoljni lovci, pa mu močno nasprotujemo predvsem športni strelci, številni zasebni zbiratelji in lastniki muzejev, ki se jim bistveno poslabšujejo že pridobljene pravice z veljavno zakonodajo.
V Novi Sloveniji kot sredinski stranki se ponovno sprašujemo, zakaj naša država in Ministrstvo za notranje zadeve vztrajata pri nacionalnem športu, in sicer smo ponovno bolj papeški od papeža. Ponovno se dogaja, da pri prenosu direktive uvajamo mnogo strožja pravila, kot jih zahteva Evropska unija, in zaradi lastne nespametnosti bomo pravila ravnanja z orožjem zaostrili in zbirokratizirali do skrajnosti. Administrativno bomo ukinili celo športne panoge, ukinili bomo vse muzeje, ki niso državni, kar počez bomo kriminalizirali vse zbiratelje orožja. Pogoje za športne strelce bomo tako zaostrili, da jih ne bo mogla izpolnjevati nobena slovenska organizacija športnih strelcev. Za nadaljevanje svoje športne dejavnosti bodo morali postati člani reprezentativnih panožnih zvez, ki ne obstajajo. Zaradi birokratske kaprice bomo uničili celotno športno panogo, kljub temu da imajo slovenski športni strelci vrhunske rezultate na evropskem in celo svetovnem nivoju, in to kljub temu da na področju športnega strelstva do sedaj ni bilo nobenih poškodb in tudi ne zlorab športnega orožja.
Prav tako se nam zdi sporno, da bodo orožje prekategorizirali le tisti, ki so ga zakonito posedovali pred sprejetjem direktive, čeprav so ga lahko v Sloveniji zakonito pridobili tudi po tem datumu. Sporna se nam zdi tudi prepoved zbiranja hladnega orožja, ki je ne narekuje direktiva. Po besedilu zakona bi lahko dosedanji lastniki tudi v bodoče posedovali takšno orožje, ne bodo pa ga več smeli zbirati. Prodali ga bodo lahko le državnim muzejem, za katere je znano, da že sedaj nimajo denarja niti za redno delovanje, kaj šele za odkup dragocenih zasebnih zbirk orožja. Gre za izjemno dragocene zbirke orožja iz prve in druge svetovne vojne, srednjeveško orožje, ki se je uporabljalo v slovenskem prostoru. Zbiratelji bodo prisiljeni, da zbirke na črno prodajajo čez mejo. Neverjetno – v Avstriji in Italiji takšne prepovedi zbiranja in posedovanja zgodovinskega orožja kljub enotni evropski direktivi ne bodo imeli. Še huje pa je, da bodo uničili tudi vse zasebne muzejske zbirke, ki so sedaj na voljo na ogled vsem ljudem. Lastniki so za njihovo vzpostavitev porabili ogromno svojega prostega časa, denarja, nemalokrat pa so temu posvetili vse življenje. Ker niso vključeni v mrežo državnih muzejev, so kar razglašeni za grožnjo državne varnosti in bodo morali zapreti svoja vrata. Ko se zdi, da v Sloveniji ne moremo še bolj zakomplicirati države in je narediti še bolj neprijazne za naše ljudi, slovenska birokracija vedno znova preseneti. V Novi Sloveniji se ves čas borimo proti državi, ki na vse mogoče načine omejuje naše državljane in vedno znova predpisuje nove birokratske nesmisle. Zaradi teh pomislekov in številnih opozoril zainteresirane javnosti bomo poslanci Nove Slovenije glasovali, da zakon ni primeren za nadaljnjo obravnavo.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
S tem smo zaključi s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Sledi splošna razprava poslank in poslancev o predlogu zakona. Ker je bilo kar nekaj odjav razpravljavcev, bom prebrala nekaj razpravljavcev, ki sledijo. Prvi je na vrsti gospod Jani Ivanuša, nato Predrag Baković, Mateja Udovč, Iva Dimic in Janja Sluga, za začetek.
Gospod poslanec, izvolite.

JANI IVANUŠA (PS SNS): Hvala lepa, spoštovana podpredsednica. Spoštovani prisotni, spoštovani predstavniki Vlade!
Jaz bi navedel tri navedbe, ki sem jih zaznal v tem zakonu, in potem bi jih avtomatsko tudi demantiral ali nanje repliciral, bi pa na koncu vseeno zahteval nekaj odgovorov z vaše strani. Direktorat za šport razlaga, da Zakon o športu jasno opredeljuje pojem uradno priznana strelska športna organizacija države članice, ki je po Zakonu o športu nacionalna panožna športna zveza. Za mednarodno uradno priznano strelsko športno zvezo se po pojasnilih Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport šteje Global Association of International Sports Federations, kratica GAISF. Na to bi rekel, da tega ne piše v nobenem predlogu o športu in gre za enostransko pojasnjevanje Zakona o športu s strani v. d. direktorice Direktorata za šport. Športna organizacija je jasno definirana in ni nujno, da je nacionalna panožna športna zveza. O mednarodnih zvezah pa ni nikjer napisano. Še več, obvezno združevanje je sporno z Ustavo Republike Slovenije.
Potem bi šel na drugo navedbo. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je opozorilo tudi, da v tem trenutku nobena mednarodna in uradno priznana strelska športna zveza na tekmovanjih v svojih uradnih tekmovalnih sistemih ne uporablja strelskega orožja, ki je v skladu z direktivo razvrščeno v kategorijo A, ter je predlagalo, da se orožje kategorije B, ki bo po novem razvrščeno v kategorijo A, v celoti prepove. Ta trditev ministrstva enostavno ne drži, saj je točno to orožje dovoljeno v celotni Evropski uniji. Praktično vse članice Evropske unije pa v skladu z direktivo še naprej dovoljujejo izjeme za strelce člane IPSC, to je Konfederacije strelskih zvez za praktično streljanje. Letos je bilo to svetovno prvenstvo na Švedskem in evropsko prvenstvo v Srbiji. Na obeh prvenstvih se je uporabljalo prav to orožje, tako da trditev, da nobena mednarodno priznana zveza ne uporablja tega orožja, ne drži in je čista laž.
In še tretja navedba. V pojasnilih Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport Slovenska zveza za praktično strelstvo ali Amaterska strelska zveza Slovenije sicer nista uradno priznani strelski športni organizaciji, ki bi v skladu s predpisi s področja športa uresničevali javni interes v športu v Republiki Sloveniji, a neverjetno, to isto ministrstvo je dne 20. 5. 2019 podelilo Slovenski zvezi za praktično streljanje status organizacije in deluje v javnem interesu na področju športa. Poleg tega pa je Slovenska zveza za praktično streljanje po sedaj veljavni zakonodaji uradno priznana strelska športna organizacija, kot jo navaja 17. člen obstoječega Zakona o orožju, oziroma športna panožna zveza z uradnim tekmovalnim sistemom panožne športne zveze doma ali v tujini. Pristojna je za izdajanje potrdil za pridobitev orožnega lista B, C, D kategorije, in to bo tudi v prihodnje, se pravi tudi po tem predlogu novele Zakona o orožju. Tako je sedaj zanimiv paradoks, v 17. členu Ministrstvo za notranje zadeve govori o eni vrsti uradno priznane strelske športne organizacije, v 17.a členu pa Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport govori o drugi uradno priznani strelski športni organizaciji, pa tiste iz 17. člena niso več uradno priznane strelske organizacije. Katera organizacija je sedaj uradno priznana strelska športna organizacija, o kateri govori direktiva, tista, ki jo priznava Ministrstvo za notranje zadeve, ali tista, ki jo priznava Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport?
Spoštovani, prav bi bilo, da se, preden dajete takšno skrpucalo zakona v obravnavo, vsaj dogovorite med seboj, če že ne želite vključiti v razpravo in sprejemanje zakona tistih, ki se jih po zakonu dotika. Hvala lepa za vašo pozornost. Prosim tudi za ta dodatna pojasnila. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo gospod Predrag Baković, pripravi pa se gospa Mateja Udovč.
Izvolite.

PREDRAG BAKOVIĆ (PS SD): Hvala lepa za besedo.
Kot že prej povedano, osnovni namen spremembe te zakonodaje je implementacija evropske direktive, in po navadi se ob takih situacijah potem poskušajo spremeniti tudi še nekateri drugi členi, ki sicer niso predmet direktive, vendar pa bodisi resorno ministrstvo bodisi zainteresirana javnost na nek način meni, da bi bilo potrebno nekatere stvari še urediti. Takrat se seveda oglasijo mnoge interesne skupnosti, ki želijo opozoriti na morda nepravično ali prestrogo spremembo ali pa poskušajo uveljaviti neke svoje interese, ki jih prej niso mogle. Tudi tokrat je tako. Že je bilo rečeno, da imamo registriranih okrog 142 tisoč kosov orožja, število lastnikov je 41 tisoč, nekako je izračunano, da ima vsak lastnik orožja v povprečju nekaj več kot tri kose orožja v posesti ali kakorkoli že doma. Preostalo orožje pa seveda posedujejo pravne osebe. Kolikor oseb ima v posesti orožje, toliko je lahko tudi različnih interesov. Ob sprejemanju zakona so se oglasili mnogi, od zbiralcev orožja, zasebnih muzejev, športnih strelskih društev, praktičnih strelskih klubov, orožarjev, puškarjev in do seveda lovcev. Vsak s svojega vidika nekako poskušajo uveljavljati svoje interese.
Tako so se oglasili zasebni lastniki muzejev, ki pravijo, da zasebni in državni muzeji niso izenačeni, zlasti pri hrambi orožja oziroma načinu hrambe, pogojih za status muzeja, pravni varnosti in tako naprej. MNZ se na to odziva in pravi, da novela Zakona o orožju ne deli muzejev na državne in zasebne, temveč v 4. členu na novo opredeljuje le pojem muzeja in zbiratelja, kot to zahteva direktiva Evropske unije. Pravijo, da je opredelitev muzeja usklajena z definicijo muzeja v orožni direktivi, ki zavezuje države članice k uskladitvi statusa muzeja z nacionalno zakonodajo in z Ministrstvom za kulturo, ki je pristojno za varstvo kulturne dediščine. Opredelitev pojma izhaja iz mednarodno uveljavljene definicije muzeja, ki jo je sprejel Mednarodni muzejski svet. Zakon o varstvu kulturne dediščine ne omejuje ustanavljanja in delovanja muzejev in muzej, ki izpolnjuje pogoje, se lahko vpiše v razvid ne glede na javno ali zasebno ustanoviteljstvo. To je postopek, s katerim država podeli muzeju status, skladen s citirano definicijo. Muzej mora za vpis v razvid izpolnjevati pogoje, ki vključujejo pogoje za varovanje kulturne dediščine. Delovanja muzejev, ki niso vpisani v razvid, Zakon o varstvu kulturne dediščine sicer ne omejuje, vendar pa se takšen muzej že po veljavnem Zakonu o orožju glede zbiranja orožja šteje za zbiratelje. Seveda Zakon o varstvu kulturne dediščine tudi ne ureja statusa zbirateljev orožja in nadzora nad njimi, zato nadzor nad zbiranjem orožja ureja Zakon o orožju.
Potem so se oglasili tudi orožarji. Ti so zbrali strokovnjake, ki dobro poznajo obstoječo zakonodajo. Nekateri so bili celo soustvarjalci Zakona o orožju, sprejetega v letu 2000, in njegovih novel. Opozarjajo, da ima novela takšen obseg sprememb, da bi bilo morda potrebno pripraviti nek nov predpis, ki bi bil celovito urejen in bi celovito urejal vsa ta področja, na katera imajo številni pripombe. Opozarjajo na problematiko nabave in posesti streliva pri zbiralcih orožja. Do sedaj naj bi lahko zbiralci orožja brez dovoljenja zbirali strelivo, kajti strelivo nima identifikacijskih oznak in je zaradi tega nemogoče izdati dovoljenje. Predlagajo, da naj se z jasno novelo sanira zatečeno stanje, za dosedanje strelivo, ki ga zbiratelji posedujejo, pa je potrebno dati možnost, da to strelivo zbiralci legalizirajo. Opozarjajo tudi na onesposobitev orožja, ki ima večjo zgodovinsko ali spominsko vrednost. Opozarjajo na nadzor nad hrambo orožja pri zbiralcih, predlagajo, da nadzora ne izvaja policija, temveč upravne enote. Opozarjajo, da je novela diskriminatorna, ker predvideva nadzor nad zbiratelji, ki posedujejo orožje iz A, B in C kategorije nad 10 kosov, ne pa tudi nad športnimi strelci in lovci, ki imajo prav tako veliko orožja. Opozarjajo še na problematiko signalnega orožja, eksplozivnega orožja, prepovedanega zgodovinskega orožja, problematiko zbiranja hladnega orožja, ki naj bi ga po novem lahko imeli le muzeji. Zavzemajo se za uveljavitev dušilcev poka. Opozarjajo na status zbirateljev, in sicer da bi se izenačili položaji muzejev in zbirateljev orožja, ki orožje razstavljajo za obiskovalce. Problematizira se tudi prekategorizacija orožja iz kategorije B7 v A6.a, saj se bo zaradi tega sprožilo ogromno upravnih postopkov, s tem pa se bo lastnike orožja precej finančno obremenilo zaradi upravnih taks, ki sledijo. Predlaga se, da bi strošek za to prevzela država. Predlaga se tudi nova abolicija oziroma legalizacija neprijavljenega orožja, kar se mi zdi po svoje smiselno, vendar je treba tu upoštevati tudi pomislek ministrstva, ki pravi, da lahko s temi nenehnimi abolicijami spodbujamo kupovanje na črnem trgu, kar se mi po drugi strani tudi zdi smiselno.
Svoje pripombe so podali tudi člani strelskih društev in problematizirali uradno priznano strelsko športno organizacijo s članstvom v Olimpijskem komiteju, ker nekaterim potem naj ne bi bilo več omogočeno udejstvovanje v športnih strelskih disciplinah. Problematizirali so tudi posojanje in dajanje orožja v uporabo. V predlogu novele je namreč predvideno, da mora pri dajanju v uporabo novinec že imeti veljavno listino, ki je pa brez 12-mesečne vadbe pravzaprav ne more niti pridobiti. Oglasili so se tudi lovci in Slovenska zveza za praktično strelstvo. Podali so pripombe, zlasti tiste, ki zadevajo tako imenovane moderatorje zvoka ali po domače dušilce, o katerih je bilo v preteklosti oziroma danes že nekajkrat govorjeno. V zvezi s tem so nanizali nekaj pozitivnih posledic, ki bi jih uvedba moderatorjev lahko prinesla. Ne nazadnje pa je MNZ v svojih odgovorih podalo tudi nekaj negativnih. Potem imamo pro et contra in lahko samo še zagovarjamo stališče enega ali drugega, kaj pravzaprav ti moderatorji zvoka lahko pomenijo.
Skratka, teh pripomb je veliko, želja je še več. Verjetno bo potrebnih v nadaljevanju še kar nekaj usklajevanj, prepričevanj in morda tudi kompromisov, da se ta zakon uskladi tako, da bo sprejemljiv z vidika direktive in tudi z vidika uporabnikov. Seveda pa ob tem ne smemo pozabiti na varnost v naši državi in na to, da ima vsak pravico do varnega življenja in, jasno, da neka posest orožja na tak ali drugačen način ne posega v pravice tistega, ki se pač s tem ne strinja.
Tako podpiram to, da se bomo o tem v nadaljevanju še pogovarjali. Tudi nimam nič proti javni predstavitvi mnenj. S tem bomo samo lahko okrepili neka stališča, ki jih imamo vsak zase, ali pa morda spremenili mišljenje okrog tega, če bojo argumenti pravi. Tako načeloma tudi javna predstavitev mnenj pride v poštev. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednja dobi besedo gospa Mateja Udovč, pripravi pa se gospa Iva Dimic.
Izvolite, gospa poslanka.

MATEJA UDOVČ (PS SMC): Hvala lepa za besedo, predsedujoča. Spoštovani predstavniki ministrstva, kolegice in kolegi!
Že na samem začetku razprave bi rada povedala, da sem navdušena strelka, a ne glede na to, imam do orožja, živali in narave, poseben odnos. Na vse tri stvari gledam z očmi, na katere moramo paziti kot na kristal, ali srebrnino, ali na odnose pri ljudeh ali na vzgojo pri svojih otrocih, zato sem velika zagovornica varnega rokovanja z orožjem. Skrbeti moramo za odpravljanje potencialnih nevarnosti, ki nam jo prinaša orožje. Ne bi rada naštevala vseh tragičnih primerov, množičnih pobojev z orožjem v šolah in na drugih mestih, kjer se zbira veliko število ljudi, enostavno jih je preveč. Ne smemo se slepiti. Slovenija ni imuna na nevarnosti, kot je terorizem. Slovenija ni oaza v puščavi ali otok sredi Atlantika. Tudi Evropa že dolgo več ni imuna na te dogodke.
Osebno me je najbolj pretresel dogodek, primer Breivik, kot tipičen primer, ki se lahko zgodi, če pride orožje v neprave roke – bolne, ideološke roke – in nesrečni primer, ko je umrl otrok pri igranju s pištolo, službeno pištolo. Torej, ne gre vedno za teroristična dejanja, gre lahko tudi za malomarnost in nesreče z zakonitim orožje. Zato pri obravnavi te tematike ne smemo biti površni in popuščati nobeni interesni skupini. Razprava o pogojih za nabavo, uporabo in shranjevanje orožja ter streliva mora biti argumentirana, tehtna in strokovna, ker bomo lahko le na ta način sprejeli ustrezne pravne podlage za posest, nošenje in uporabo orožja.
Tudi direktiva Evropske unije od držav članic zahteva boljši nadzor trgovine s strelnim orožjem, večjo sledljivost strelnega orožja, ukrepe v zvezi z onesposobitvijo in ponovno usposobitvijo ali predelavo strelnega orožja, strožja pravila za nabavo in posedovanje strelnega orožja, prepoved civilne uporabe najnevarnejših strelnih orožij ter izboljšanje izmenjave ustreznih informacij med državami članicami Evropske unije. Zavedati se je treba, da se terorizem in ekstremizem oskrbujeta z orožjem na nelegalnem trgu. Pretirana omejitev, ukrepi, na področju legalnega trga orožja bi lahko povzročila večje povpraševanje na ilegalnem trgu, zato je potrebno intenzivnejše omejevanje, ukrepe usmeriti predvsem na področju nelegalne trgovine, ki predstavlja veliko grožnjo.
Kot sem že na začetku omenila, mora biti varnost, naša varnost, na prvem mestu, v zakonu pa je navedeno, da se polni nabojniki lahko prenašajo, poleg orožja, važno je le, da se nabojniki fizično ne dotikajo orožja. Namreč, veljavni Zakon o orožju v 26. točki 4. člena in 8. členu opredeljuje izraze in določa pogoje za nošenje orožja: kdaj, v katerih okoliščinah je strelivo ločeno od orožja. Navaja, da je strelivo ločeno od orožja, ko je izpraznjen bobnič ali ležišče naboja v cevi in prazen nabojnik. V primeru polnega nabojnika pa je le-ta izvlečen, strelivo oziroma nabojnik s strelivom pa se fizično ne dotika orožja. V tretjem odstavku 8. člena pa je določeno, da se za prenos orožja po tem zakonu šteje, če orožje ni pripravljeno za uporabo in je zaprto v embalaži. Pogoj pa je, da mora biti strelivo ločeno od orožja, prenos pa je potreben iz vprašljivih razlogov.
Na prvi pogled je zadeva dobro, formalno in dejansko zelo dobro urejena, v praksi pa to pomeni, da imamo lahko v istem etuiju oziroma v embalaži za prenos orožja v sosednjem predalčku polne nabojnike. Zakon nič ne govori o tem, da bi morali biti posebno zavarovani ali pa da bi moral biti vsaj otežen dostop nepooblaščenim osebam. Dovolj je nedotikanje orožja. Praktično je to lahko le sosednji predalček, sosednji predalček z zadrgo ali pa brez zadrge; se pravi, polni nabojniki v torbah skupaj z orožjem. Ločuje jih zgolj lahko predalček v notranjosti. Ocenjujem, da ta ureditev prinaša veliko oziroma preveliko varnostno tveganje.
Kot sem že rekla, Slovenija ni oaza v puščavi, vse okrog smo že priča terorističnim napadom, zato ocenjujem, da v primeru, da je orožje odtujeno, ukradeno ali kako drugače nezakonito pridobljeno, da lahko storilec to orožje takoj uporabi. Seveda je to najbolj problematično pri polavtomatskem orožju, kjer lahko pride v kratkem času do pravih pokolov. Danes smo slišali, nabojniki imajo enajst, dvajset, trideset nabojev v nabojniku. Si predstavljate!? Prej kot v minuti, se lahko zgodi pravi masaker.
Tudi ta novela ne prinaša rešitve tega problema, zato se je treba v naslednjih fazah zakonodajnega postopka o tem tudi poglobljeno in argumentirano pogovoriti. Rešitev vidim predvsem v tem smislu, da se nabojniki polnijo na streliščih in mestih, kjer dejansko tudi uporabijo. V tem primeru bi lahko le z manjšo korekcijo obstoječega besedila odpravili velika varnostna tveganja.
V tem kontekstu bi rada še komentirala pobudo za uvedbo uporabe dušilnika pri streljanju. Načeloma pri tem nimam nič proti, če so ti argumenti argumentirani za izvajanje vaj in tekmovanj pri športnem strelstvu. To pravzaprav pozdravljam, saj so športni strelci zelo obremenjeni z zvokom poka, vendar pa se na tem mestu sprašujem in se bojim, da si strelci mogoče tega pravzaprav ne želijo. Vsekakor pa imam hude pomisleke pri uporabi dušilnikov pri lovskem orožju, ki je namenjeno za lov. Argument, da se bo s tem zmanjšalo zvočno onesnaženje, je v tem primeru skrajno smešen. Če je lov še plemenita dejavnost, ki skrbi za vzdrževanje primernega ravnovesja med divjimi živalmi, potem bi se moralo dati divjim živalim tudi možnost, da se ob poku lahko umaknejo. Dušilnik je v tem primeru le pripomoček za lažje pobijanje več živali hkrati. Ne mislim z enim strelom. Vsi vemo, če se ne sliši, čreda se pase, ena žival pade, druge ne zbežijo. Tudi z varnostnega vidika za nas, sprehajalce, pohodnike, nabiralce gozdnih sadežev je pok dobrodošlo opozorilo za dodatno previdnost, da o krivolovu sploh ne govorim. Še posebno pa me skrbijo razmišljanja, ki se pojavljajo v lovskih krogih o nameščanju naprav za nočno opazovanje na same puške za potrebe odstrela. To pa dejansko presega vse meje zdrave pameti in plemenitosti lova. Gre samo za pobijanje živali tudi v nočnem času, ko naj bi imele živali mir.
Skratka, v zadnjem času smo priča zaostrovanju varnostnih razmer doma in po svetu. Prav tako smo priča tudi zaostrovanju zakonodaje s tega področja, dostopnost do orožja in lahkotnost njegove uporabe vedno generirajo nepredvidljive dogodke, lahko tudi nepopravljive in tragične. Modro je, da temu sledimo tudi mi v zakonodajni veji oblasti in s svojim delom pripomoremo k izboljšanju splošne varnosti. Ne glede na to, kako dobra bo nova zakonodaja, pa ne smemo pozabiti na ukrepe za omejevanje ilegalnega trga z orožjem. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima državna sekretarka Melita Šinkovec.
Izvolite.

MAG. MELITA ŠINKOVEC: Hvala lepa za besedo.
Želim se odzvati na nekaj stvari, ki so bile omenjene v razpravi. Glede dušilcev – če začnem glede dušilcev. Orožna direktiva se v bistvu niti ne tega dotika tega področja, zato ga tudi mi nekako nismo urejali. Dušilci po veljavnem zakonu in tudi po noveli zakona spadajo med opremo, ki spada v vojaško opremo. Se pravi, da je prepovedano orožje oziroma oprema in je dovoljeno v uporabo samo policiji in vojski. Dopustitev dušilcev v zakonu bi torej pomenila v bistvu sprostitev v prodajo, kar bi po naši oceni imelo velike negativne posledice za varnost državljank in državljanov Republike Slovenije. Naj dam samo nekaj informacij glede dušilcev; se pravi, kaj dušilci sploh so. Dušilci v bistvu zadušijo pok, ampak pok, ki nastane v bistvu pri pištoli ali pa puški sta predvsem dva: gre za pok, ki nastane pri izgorevanju plinov, in pok krogle. Dušilci v bistvu zadušijo samo pok, ki nastane pri izgorevanju plinov, torej pok krogle ostane. Če imamo oziroma če streljamo z orožjem, ki zahteva … Ali pa na primer lov. Za lovljenje divjadi je predpisano nadzvočni naboj, tukaj pok krogle ostaja in ga je z dušilcem nemogoče zadušiti. Torej, samo za oris, da bomo lažje razumeli, kakšen pok to je, na primer kosilnica deluje s hrupom nekje 90 decibelov, helikopter okoli 100, policijska sirena 120, hrup letala okoli 130. Prag bolečine pri človeku je tam okoli 120. Zdaj, če gremo na lovske puške. Lovska puška poči nekje z jakostjo od 140 do 160 decibelov. Dušilci, torej tudi tisti najboljši, zadušijo pok nekje od 20 do 25 decibelov, kar pomeni, da bi puška z nadzvočnim strelivom počila od 120 do 140 decibelov. Pri tem bi bilo še vedno priporočljivo, da človek, ki strelja, nosi zaščito za ušesa. Uporaba dušilca v bistvu ne zmanjša zvok na neslišno raven, tako kot smo si mogoče predstavljali ob predstavitvah v predhodnih minutah, enako velja tudi za pištole. Poleg tega naj pojasnim, da je lovska Zveza Slovenije v bistvu izrazila kategorično nasprotovanje uporabi dušilca, saj bi se s tem povečal krivolov.
Glede nošenja orožja na domači posesti bi želela dodati, da posameznik sicer lahko nosi orožje na domači posesti, vendar le do trenutka, ko s tem ne vznemirja ljudi okoli tega posestva ali kogarkoli drugega. V trenutku, ko je to vznemirjanje prisotno in ga nekdo prijavi policiji, gre za prekršek.
Glede očitka, da je prejšnje vodstvo imelo drugačno stališče do novele Zakona o orožju, naj povem, da po mojem vedenju temu ni tako, saj so strokovne službe v bistvu v veliki večini novelo zakona že pripravile in ko je prišlo novo vodstvo na ministrstvo, smo v bistvu s tem samo nadaljevali. Proces v bistvu uveljavljanja oziroma sprejemanja zakona pa se je ustavil zaradi padca vlade in to ni več spadalo med tekoče posle vlade.
Glede posojanja orožja in dajanja v uporabo bi želela povedati, da pri posojanju orožja in dajanju v uporabo smo sledili najvarnejšim načinom pri rokovanju z orožjem. Se pravi, če ima oseba opravljen izpit za varno rokovanje z orožjem, je sicer usposobljena za rokovanje s svojim orožjem, ni pa usposobljena za prenašanje oziroma za posredovanje tega znanja drugim strelcem. Torej dovoljeno je posojanje orožja, ki je last društva, pod strogim nadzorom strokovnega delavca. V tem primeru lahko orožje dobi na uporabo tudi oseba, ki nima nobene orožne listine. V ostalih primerih je posojanje med osebami dovoljeno, če imata ti dve osebi ustrezne orožne listine.
Dotakniti se želim še 17. člena oziroma 17.a člena novele zakona. 17. člen zakona v noveli ostaja nespremenjen, tako kot je v veljavnem zakonu. Se pravi, da lahko športne organizacije pridobijo dovoljenje za šport, ko so pač članice strelskih športnih organizacij. 17.a člen je v bistvu posledica uveljavljanja direktive, ki zaostruje pogoje za pridobivanje najnevarnejšega orožja, to je orožja v kategoriji A, tu gre za avtomatsko in polavtomatsko orožje. Poleg tega pa direktiva v bistvu to izjemo dopušča za športne strelce; se pravi, to najnevarnejše orožje je sicer dopuščeno športnim strelcem pod določenimi pogoji. Torej je v bistvu Ministrstvo za notranje zadeve k temu pristopilo tako, da četudi je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport predlagalo brisanje tega 17.a člena, smo mi ta člen ohranili, zato ker ga tudi direktiva predvideva, ker menimo, da bo verjetno te pogoje v kratkem lahko izpolnila zveza oziroma člani zveze, ki so pridruženi člani mednarodno uradno priznane športne zveze in to je Generalno združenje mednarodnih športnih zvez. Torej, verjetno bojo v kratkem postali člani in bojo te pogoje lahko tudi izpolnjevali.
Še glede določanja, katera je uradno priznana strelska športna organizacija. Naj povem, da pri športnem strelstvu, se pravi gre za šport, gre za športno streljanje, torej nismo mogli urejati tega področja drugače, kot ga ureja Zakon o športu. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima mag. Dejan Kaloh, pripravi naj se Jani Möderndorfer.
Izvolite.

MAG. DEJAN KALOH (PS SDS): Podpredsednik, hvala lepa za besedo.
Takoj bi se odzval na izvajanje gospe. Glejte, kar se tiče o dovolitvi dušilca poka za dolgocevno orožje, se pravi tako imenovanih dušilcih, je tukaj ena analiza evropskih držav, kjer so dušilci poka za dolgocevno orožje seveda dovoljeni: na Danskem za imetnike orožnih listin, na Finskem tudi za imetnike orožnih listin, na Norveškem neregulirana prosta prodaja, obvezna za lov, priporočena za vse na Norveškem. Seveda so tukaj še evropske države v centralnem delu: Francija, Nemčija, tudi Velika Britanija, Poljska in Nizozemska, resda z nekimi izjemami za samo določena orožja, tudi v kontekstu neregulirane proste prodaje. Tako teh osem primerov tukaj kaže, da so varnostni pridržki s strani Ministrstva za notranje zadeve neutemeljeni, ne zdržijo neke kritične presoje. Tako v obeh primerih, tudi s strani Lovske zveze Slovenije, lahko ugotovimo, da že sedaj se kršitelji lahko poslužujejo dejansko dušilcev. Če Lovska zveza Slovenije na nek način ne želi dovoliti legalnosti dušilcev, kljub obilici primerov dobre prakse, lahko z internimi akti prepove uporabo dušilcev za imetnike orožnih listov za lov.
Ko ste pa omenjali športno sfero, ki spada zdaj pod to novelo Zakona o orožju, pa glejte, vsi imamo dobre znance, prijatelje, ki se udeležujejo tudi mednarodnih tekmovanj, kjer dejansko promovirajo Slovenijo čez šport na zelo, bi rekel, lep način, z medaljami, s pokali. Ta novela, ki jo je pripravljal MNZ, je bistveno presegla okvirje te direktive. Mi smo mnenja, da bi morala na nek način rahljati, ne pa jo nadgrajevati oziroma celo zaostrovati. Kaj to pomeni v praksi? Da ta novela, ki jo je predlagala Vlada oziroma MNZ, bo praktično povsem onemogočila udeležbo na strelskih tekmovanjih v tujini, ker državni organi na podlagi tega zakona več enostavno ne bodo izdajali evropskih prepustnic za prenos orožja v tujino in s tem, de facto, naše strelce, če se izrazim, držali na domačih tleh, z nemožnostjo udeleževanja športnih tekmovanj. Olimpijski komite Slovenije je nasprotoval tej predlagani rešitvi ravno v kontekstu te omejitve pravice do uporabe orožja iz kategorije A samo za njene članice.
Če bo ta škodljiva novela uveljavljena, je to dejansko za slovensko športno strelstvo zelo, zelo slabo dejstvo. Mislim, da je to ne samo za slovenske strelce, tako kot sem rekel, tudi za promocijo Slovenije izredno škodljivo. Kar se pa tiče panožne zveze, je v tem trenutku samo Strelska zveza Slovenije, ki pa, paradoksalno, tega orožja na svojih tekmovanjih niti ne uporablja.
To sufliranje s strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport je tudi bilo zelo pavšalno, tudi očitno si te direktive niso dobro niti prebrali ali pa nalašč narobe tolmačili. Tako zdaj sklicevanje na evropsko direktivo je v tem kontekstu na nek način neresno, ker na obeh ministrstvih jo res čudno interpretirajo. Tukaj rešitev, glede na to, da gre res za ukinitev dobršnega dela slovenskega športnega strelstva, ki uspešno nastopa na mednarodni ravni, je edino v pomoči Olimpijskega komiteja, da bo še kakšno zvezo, ki je trenutno ne priznavajo v kontekstu olimpijskega športa, vzelo pod svoje okrilje, ker drugače se bo tu naredila dejansko nepopravljiva škoda.
Tisti, ki poznajo aktivno streljanje, točno vedo, o čem govorim. Še enkrat, če podčrtam to svoje izvajanje, je novela zakona res absurdna, v tem pogledu podcenjujoča do športnikov in do slovenskega športnega strelstva, tako da v tem delu pa v takšni formi, kot je sedaj novela, ji seveda ostro nasprotujemo. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima mag. Branko Grims, pripravi naj se Nik Prebil.
Izvolite.

MAG. BRANKO GRIMS (PS SDS): Hvala za besedo, vsem prav lep pozdrav!
George Washington je pred mnogo leti enkrat dejal: »če imaš vlado, ki razoroži vse svoje državljane, potem je čas, da državljani tako vlado odslovijo.« In zakon, ki je pred nami, je del točno tega procesa, ki smo mu bili priča kar nekajkrat v zgodovini in vsakokrat, ne boste verjeli, pa če je to počenjal Mao Cetung, Adolf Hitler in ostali znani iz zgodovine, se je zadeva slabo končala.
Zakon, tako kot je predlagan, je pravzaprav velikanska sramota za Slovenijo in velika žalost za slovenski šport, ki bo utrpel po nepotrebnem še dodatno škodo, in to na področju, kjer smo dosegali ene največjih uspehov v slovenskem športu na svetu sploh, to je strelstvo. Prav športniki so storili ogromno za ugled Slovenije v svetu; veliko več kot kdorkoli iz sedanje vlade, ki je storil ravno nasprotno. Sam okvir, ki ga Vlada uporablja v resnici kot izgovor za popolnoma nepotrebno uničevanje slovenskega športa, je neka pač resolucija oziroma akt z evropske ravni. Kaj je v resnici bistvo tega? Veste, ko je prihajalo do največjega števila terorističnih dejanj, ker so neodgovorni ljudje na različnih funkcijah, tudi v slovenski vladi, odprli vrata ilegalnim migracijam in so se potem usula teroristična dejanja, se je hotelo delati vtis, da se nekaj dela za zaščito ljudi. In kaj je bolj enostavno kot če rečeš, evo, prepovemo vsako orožje. Kaj pa s tem narediš? A tisti, ki uporabljajo orožje za zločine, za terorizem uporabljajo legalno orožje? Niti slučajno! Koliko je pa bilo težkih kriminalnih dejanj storjenih z orožjem slovenskih športnih strelcev od osamosvojitve do danes? Boste vi odgovorili? Točno: nič, nula, zero! Bilo je nekaj nesreč z orožjem, ampak to so bili lovci.
V športnem strelstvu – sem vprašal inšpektorja glavnega za Slovenijo, pa predstavnike športnih strelcev, pa na ministrstvu smo se o tem pogovarjali tudi z ministrom osebno, so vsi potrdili en podatek, da niti enega samega kriminalnega dejanja ni bilo z orožjem športnih strelcev! In tukaj bi se morala ta zgodba zaključiti, prijeti ta zakon in ga vreči v kanto za smeti. Pa se seveda to ne dogaja. Ker je ista finta, kot so jo uporabili na evropski ravni – v Evropskem parlamentu, na Evropski komisiji – vsi, ki so se ukvarjali pač s tem aktom, ki je osnova za tole, kar imamo danes pred sabo. Hoteli so delati vtis za naivneže, za tiste, ki nimajo pojma, kako se borijo proti. V resnici to ni nekaj, kar bi povečalo varnost ljudi, ampak ravno obratno. To je nekaj, kar povečuje nevarnost; če se ljudje nimajo s čim braniti, potem seveda poletijo krila tistim, ki hočejo izvajati zločine. V danem primeru ste se spravili na športne strelce, na ljudi, ki izvajajo to kot šport, ki nobeden od njih nima nobenega slabega namena, ki ga nobeden ni imel nobenega slabega namena v zadnjih 25 letih, imeli so najboljši mogoč namen za našo Slovenijo: da njen ugled, njen sloves s svojimi športnimi uspehi oplemenitijo, povečajo še v celotnem svetu.
Zdaj ste naredili en kup pravil, ki – mimogrede – daleč presegajo tisto, kar izhaja iz evropskega okvira, ki bi ga lahko razvodenili, saj isto zadevo so obravnavali že, recimo, v nekaterih državah višegrajske skupine. In kaj so naredili? No, povejmo samo najbolj enostaven primer; Čehi so enostavno zapisali pravico do orožja v ustavo in češki predsednik je pozval vse, naj pač se s športnim strelstvom ukvarjajo, naj se primerno oborožijo in poskrbijo za zaščito in varnost svojega naroda, ker ga Evropska unija ni sposobna. No, pri nas je ta nesposobnost dvojna, prvo je Evropska unija nesposobna, drugo je pa nesposobna Vlada Republike Slovenije. Zaradi tega se potem dogajajo vse mogoče bedarije in žal tudi najtežji zločini, posilstva, in vse ostalo, čemur smo bili priče. Ampak tisto, s čimer se pa ukvarja Vlada, kako vzeti še tisto teoretično možnost za obrambo svojim državljankam in državljanom, da bi pri naivnežih ustvarjali tisto, da delajo nekaj za njihovo varnost, v resnici jih pa ravno v nevarnost spravljajo: načrtno, namerno, zločinsko. To je politika te vlade: narediti nevarno Slovenijo, odpreti meje. Če kdo o tem dvomi – ravnokar boste potrdili novo ministrico, ki je izjavila, da mora biti Evropa kontinent za ilegalne migracije, in je, mimogrede, Soroseva plačanka oziroma pardon – kako se že temu reče – je na seznamu Sorosevih zanesljivih ljudi v Evropskem parlamentu. Lahko jo pokažem, če ne verjamete, je na internetu. To je pa tista realna politika te vlade, ki se potem vidi skozi konkretna dejanja, skozi velike besede, za katerimi se skrivajo zelo pritlehni interesi.
Kaj bo učinek tega zakona, če bo dejansko sprejet? Zatrli boste še nekaj zvrsti športnega strelstva, podobno kot je naredila že nekoč Katarina Kresal z delom zračnega orožja. Za katerega? Poglejte čudo! Slučajno je isti človek, ki ima licenco za podeljevanje teh dovoljenj, nekdo, ki je tam zaposlen – ne bi kaj rekel o KPK pa o konfliktu interesov – in zato, da se je nekomu omogočilo fin zaslužek ali pa se je vsaj hotelo to narediti, se je šlo na to, da se je za zračno orožje predpisalo vse iste izpite kot za ognjeno orožje. Rezultat je bil, da so crknili nekateri deli strelskega športa, ki so bili že zelo dobro vpeljani in bi zanesljivo v naslednjih letih lahko dosegali zelo velike uspehe. Zdaj se hoče nekaj podobnega narediti. Narediti se hoče to z demagogijo in neumnostmi. Mimogrede. Je od dolžine šaržerja zdaj odvisno, če je nekaj ne vem kako nevarno orožje ali pa ni tako nevarno orožje? Ne bi zdaj šel na tiste vice ali tisti, ki je ta zakon pisal, imel majhnega ali dolga, ampak oprostite, gospe in gospodje, ni odvisno od dolžine šaržerja, kaj se s tistim orožjem dogaja, ampak je odvisno od vsega ostalega, kar predpisuje, kako se do orožja pride. To je v Sloveniji zelo dobro urejeno! Izjemno strogo, ampak tudi ta način je bil dovolj, da so bile okoliščine, take kot sem povedal. Bilo je nekaj nesreč, pa ne pri športnem strelstvu, vsaj ne težjih. Ni bilo pa nobenega težjega zločina. Niti enega! Niti enega samega. Kar je bilo zločinov z orožjem, je bilo to nelegalno ali iz arzenala nekdanje Udbe, kot, recimo, v Izoli pa še kje bi se kaj podobnega našlo. Tukaj, v Ljubljani je bil en tak primer – nekdanji oficir JLA in podobno. Tam je bil res problem, ampak tega se ne lotevate, lotevate se športnih strelcev! Tam, kjer ni bilo nič nikoli narobe. Pa zato, ker je to najbolj enostavno. Pa zato, ker nimate osebni interes zraven pa ker vam je vseeno, kaj bo s športom in kaj bo s Slovenijo. Zaradi tega ste se tega lotili.
Bila so opozorila športnih organizacij, recimo združenja za to, IPSC, in ostale aktivne oblike streljanja, da sedanja ureditev, ki je predlagana v zakonu, ni ustrezna. To ste mrtvo hladno negirali in pometli pod preprogo. Potem razvrstitev, da so določene oblike orožja zdaj že kar prepovedane. Mislim, to je nonsens najvišje kategorije in to vsi dobro veste. Kdor se ukvarja s strelstvom pa sploh. Danes je vsaj edina dobra stvar, ki so jo naredile te ilegalne migracije, da se vsaj približno da spet normalno pogovarjati tudi o športnem strelstvu. Včasih je bila že taka klima, da so se vsi kar tresli, ko si to začel, ker se je delalo načrtno na tem, da se pač uniči vsako obrambno sposobnost države. Danes se ljudje vsaj nagonsko zavedajo tega, da je to tudi pomembno, da je varnost ena dobrina, ki ja zapisana v Ustavi, da je pravica do samoobrambe neodtujljiva človekova pravica in seveda, da je država tista, ki je dolžna zagotavljati varnost. In seveda dolžna zagotavljati tudi pogoje za to, da ljudje lahko normalno delajo, da se normalno ukvarjajo s športom, ne pa, da se ljudi načrtno spravlja v nevarnost, se jim omejuje svoboda javne besede, kar – mimogrede – počne ta vlada in njeni podaljški tam nekje na FDV. Po drugi strani, da se jim jemlje možnost za uspešno ukvarjanje s športom, pa seveda, da se kaže motorna nesposobnost za obrambo slovenske meje, zaradi česar se potem ljudje sami organizirajo in na koncu se vsa država ukvarja s tistimi, ki se želijo samozaščititi, ki si želijo sami poskrbeti za svojo varnost, čeprav imajo do tega, še enkrat povem, po mednarodnih aktih od Temeljne deklaracije o človekovih pravicah, do vseh možnih mednarodnih aktov, do slovenske ustave vso pravico, ampak s tem se bo ukvarjala ta vlada, nebo se pa ukvarjala s tistim, kar je dejanski problem.
Problem je, da se z dejansko varnostjo ljudi niste sposobni ukvarjati, je niste sposobni zagotoviti in to dobro veste. In potem zato, da bi delali vtis, kako hočete nekaj narediti za ljudi, greste in uničujete slovenski šport. Tak zakon, kot je, je nepotreben, še enkrat povem, je sramota. Zaradi tega, ker to, kar vi predlagate v zakonu, tudi tisti evropski akt, ki je podlaga zanj, sploh ne zahteva. Vi ste to daleč presegali in nadgradili z nekimi svojimi domislicami. Vse države, ki kaj dajo na svoje državljane, pa so se s tem istim problemom srečale, so seveda poskrbele, da so stvari naredile tako, da se športniki še vedno lahko brez problema ukvarjajo s športom in da obenem ni nobenih drugih težav. V Sloveniji, še enkrat povem, smo že do zdaj imeli zakonodajo, ki je, ko gre za legalno orožje, za orožje športnih strelcev, tako zaostrena, da ni treba prav v ničemer tega nadgrajevati. Dokaz za to so vsa leta, ko ni bilo s tem nobenih težav. To vsi dobro veste. To se pravi, karkoli se tukaj dodatno zaostruje, je čisti kapric in namerno ravnanje proti slovenstvu s strani te aktualne vlade. In s tem se uničuje slovenski šport. Zakaj se uničuje ugled Republike Slovenije? Ker ga pač sami niste sposobni zagotoviti, pa je treba očitno vzeti še tistim, ki so to sposobni, možnost, da bi uveljavili Slovenijo v tujini, če ne drugače, pač z uspehi v strelskem športu.
Same rešitve, ki so notri, so strokovno ovržene, so zavržene, lahko prinesem tukaj, verjetno so to moji kolegi že predstavili, če ne, pa še bodo, vse argumente posameznih športnih zvez, ki so nasprotovale temu, kar je zdaj v zakonu. Pa se na to enostavno požvižga. Še več, prej, ko smo se pogovarjali, predhodno, je bilo zagotovljeno, da nekaterih od teh rešitev ne bo niti predlaganih. Nič od tega se ni držalo. To se pravi, imamo neverodostojno vlado, neverodostojno ministrstvo, neverodostojne ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Ki jim gre več za nek beden piar, zato da delajo tisto lažno podobo ustvarjanja varnosti z dejanskim ustvarjanjem nevarnosti za državljanke in državljane, kot je to počel Evropski parlament, pa Evropska komisija, to je zdaj preneseno na raven Republike Slovenije. To samo dokazuje, da je vladajoča koalicija, taka kot je, če ta zakon v celoti ne zavrne in vrže, tako kot se spodobi, na smetišče zgodovine, nedostojna in da je pravzaprav velika žalost za Slovenijo, da sploh taka koalicija katerikoli dan, katerokoli uro Slovenijo vodi. Zato ker jo spravlja v nevarnost, ker uničuje njen razvojni potencial, ker uničuje njen športni potencial, ker s tem uničuje še tiste zadnje vzvode za dvigovanje ugleda, za dvigovanje uspešnosti, za razvoj in blaginjo Slovenije, ki jih ima doma in v tujini.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Nik Prebil, pripravi naj se Žan Mahnič.
Izvolite.

NIK PREBIL (PS LMŠ): Gospod podpredsednik, najlepša hvala. Pozdravljeni še enkrat!
Saj bom zelo kratek. Rad bi samo določene zadeve ponovil oziroma pojasnil. Poglejte, ne glede na to, kaj se tukaj pogovarjamo, je jasno, da imajo določene stranke pozitivno naravnanost do tega predloga zakona, medtem ko druge temu nasprotujejo. Vseeno je treba povedati, da je vzrok za sprejetje te omenjene zakonodaje že v Bruslju ravno povečano število terorističnih napadov in teroristični napad na časopis Charlie Hebdo. Glede na to, kar se je dogajalo v preteklosti, seveda lahko razumemo, da bodo spremembe oziroma prenos direktive prispevali k boljšemu nadzoru in sledljivosti orožja in njihovi predelavi, nakupu, posesti in se bodo izboljšale tudi informacije med članicami Evropske unije. Večinoma slišim, da imajo stranke težave s prekategorizacijo orožja. Treba je povedati, da prekategorizacija orožja je stvar direktive in tudi mora biti skladna z direktivo, zato se to tudi uvaja v Slovenijo.
Če se mogoče navežem na legalizacijo, ki je bila izpostavljena s strani tako SDS kot SNS. Ne vem, tukaj imam osebno take mešane občutke, ker poglejte, če to množično legalizacijo uvedemo med državljani in enostavno tistim, ki pač imajo orožje doma nelegalno, to priznamo in jim ga legaliziramo – tukaj imam jaz osebno težave. Tako da tudi tisti, ki danes najdejo neko orožje, so ga dolžni prijaviti oziroma nesti na policijo. Z legalizacijo pa – ja, sicer se res zmanjša število orožja, ki ga posamezniki posedujejo nelegalno, je pa neka analiza, ki sem jo prejel z ministrstva, pokazala, da so posamezniki oziroma ti zbiratelji ob legalizaciji prijavili večje kose orožja, kar pomeni, da so ga načrtno zbirali nelegalno. Mislim, da nek tak ukrep enostavno ni pošten do tistih, ki to urejajo na legalen način in si pridobijo vsa potrebna dovoljenja.
Nekaj govora je bilo tudi o teh zdravstvenih pregledih, kdo mora te pogoje izpolnjevati, kaj in kako. Poglejte, osebni zdravnik ali pa pač tisti drugi, ki ima informacije, da se je neko zdravstveno stanje posameznika poslabšalo in lahko vpliva na neko sposobnost posesti in nošenja orožja, mislim, da je o tem pač dolžen obvestiti upravno enoto in da se o tem ustrezno ukrepa. Je pa tudi sedaj določeno, da bodo v primeru presega 80 let starosti morali ta zdravniški pregled posamezniki opraviti na dve leti, za vse ostale pa na pet let. Za Desus je še ta čas premajhen, bi to še bolj pogosto nadzorovali oziroma preverjali. Moram pa reči, da upravne enote v skladu z usklajevanjem tega zakona temu niso nasprotovale, tako kot niso nasprotovale tistemu drugemu delu, na katerega je kolega Mahnič opozoril, to je preverjanje zdaj zanesljivosti pri vsakem kosu orožja. Ne vem, o tem se verjetno da pogovarjati, kaj in kako lahko na tej točki naredimo, tako da pomislek, da bodo upravne enote nezmožne opravljati te prekategorizacije in teh nalog, se mi zdi, da ne vzdrži. Verjetno na kakšni upravni enoti pa bi tudi potrebovali tudi mogoče kakšen dodaten kader, tukaj pa ne bom nič zanikal.
Kar se tiče dušilcev; poglejte, res nisem strokovnjak za to področje in ne bom sodil, ali je to ustrezno ali ne. Ne vem, se pa bojim, da bo prišlo do tega povečanega krivolova z dušilci. To je skrb. Ne vem pa sicer, zakaj – vi, gospod Mahnič, se z orožjem veliko bolj ukvarjate in rokujete s tem, jaz ne – pač me zanima, zakaj bi se to sploh rabilo, ker glede na to, kar je povedala državna sekretarka, da enostavno pri večjih lovskih puškah se zvok ne zaduši, ne vidim neke večje dodane vrednosti za to.
Tudi sam sem kot podpredsednik Odbora za notranje zadeve, kamor bo ta zakon šel v drugo obravnavo kot na mandatno delovno telo, prejel kar nekaj pozivov društev, tako strelskih kot drugih, ki se s takšnim orožjem ukvarjajo. Treba je povedati, da glede športa pač ureja njihovo materijo Zakon o športu, tako kot za muzeje ureja njihovo materijo zakon o muzejih v prvi vrsti. Nekdo, ki že danes ni klasificiran kot muzej, se pravi, že sedaj ima težavo pri zbiranju takšnega orožja in jo bo imel tudi ob morebitni sprejemu zakona v taki obliki, kot je sedaj.
Bi se pa dotaknil mogoče še tega 17.a člena, ki je nekako povzročil največ prahu med vsemi poslanskimi skupinami, tako kot tudi v javnosti. Ja, resnično Ministrstvo za notranje zadeve je v 17.a členu preneslo to, da mora biti strelec član strelske športne organizacije, ki je članica nacionalne panožne zveze, moram pa povedati, da je bila ta zadeva po mojem vedenju v celoti usklajena z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport in se je tudi pregledovalo, ali bi se noter vpisalo OKS ali pa panožno zvezo. Osebno mislim, da se o tem še vedno lahko pogovarjamo, ali bi tukaj vnesli tako panožno zvezo kot OKS ali morda kako drugače spremenili to dikcijo.
Moram pa še vseeno povedati, da zakon enostavno ne more prepovedati posedovanja tovrstnega orožja, ki se zdaj prenaša v kategorijo A, ker trenutno pri nas nimamo uradno priznanih tekmovalnih sistemov ali pa športnih organizacij, ki bi orožje kategorije A uporabljali. Ravno zato je šla noter ta varovalka, da če bi tako priznano športno zvezo dobili in bo tudi to posedovanje omogočeno.
Mogoče bi se za konec samo še odzval na to, kaj vse imajo v nekih drugih državah in česa pri nas nimamo. Poglejte, takšno podobno ureditev, da je orožje s kategorij A prepovedano, imajo tudi v Estoniji, imajo tudi na Portugalskem in tudi na Hrvaškem. Se mi pa zdi, da je treba v naši državi tudi v skladu s tistim delom uredbe, ki se nanaša na uvoz, izvoz in tranzit, okrepiti nadzor nad prometom tega orožja in ustrezno nadzorovati črni trg in ukrepati, ko je to potrebno. Toliko zaenkrat. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Postopkovno mag. Branko Grims.
Izvolite.

MAG. BRANKO GRIMS (PS SDS): Hvala, gospod predsedujoči.
Samo predlagal bi, da opozorite razpravljavce, predvsem očitno tiste iz koalicije, da še vedno velja akt, ki ga je sprejel Državni zbor, v katerem je vsaka vlada zavezana, da nekega zakona ne usklajuje samo med sabo, med ministrstvi, ampak predvsem in tudi s tistimi, ki jih ta zakon zadeva; se pravi s športniki in vsemi njihovimi zvezami. Kajti tako kot je zdaj zakon predstavljen, tako kot je napisan, predstavlja enostavno smrt za nekatere dele strelskega športa in to samo zaradi tega, ker ste preprosto ignorirali utemeljene, korektne pripombe športnikov, ki v ničemer niso odstopali od ničesar, kar zahteva Evropska unija in kar zahteva tudi zdrava pamet. Ampak tukaj naprej pa bi raje zaključil.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Kot zadnji med prijavljenimi razpravljavci je poslanec Žan Mahnič.
Izvolite.

ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Hvala, podpredsednik.
Najprej bom o tem, kar je na koncu kolega Nik povedal. Zakaj tako zagovarjam dušilce in da dušilci omogočajo krivolov? To enostavno ne drži. Krivolova z dušilci ne bo nič več ali nič manj, kot ga je. Pri dušilcih gre samo za to, da mejo decibelov spustimo pod mejo bolečine. Gospa državna sekretarka, ne govoriti na pamet, ne vem, kdo vam je to prodal, v hiši imate dovolj strokovnjakov, če drugega ne, vprašajte gospoda Bradača, ki je direktor Direktorata za policijo in predsednik Lovske zveze Slovenije.
Ne vem niti, od kod vam takšna izmišljotina, da je Lovska zveza Slovenije kategorično proti dušilcem. Bil sem na lovu na Rakitni, kjer je predsednik Lovske zveze Bradač jasno izpostavil potrebo po dušilcih, bil sem na protokolarnem lovu v Prosenjakovcih, kjer je bila jasno predstavljena želja in pa tudi razlogi, zakaj takšna želja po dušilcih, in sedaj vi tukaj prodajate nekaj, kar sploh ne drži. Prosim, dajte mi črno na belem, kje piše, da je Lovska zveza Slovenije kategorično priti dušilcem. Razen, če imam jaz napačne informacije. Pa sem bil zdajle v zadnjih treh tednih na dveh lovih, kjer je bil tudi predsednik Lovske zveze Slovenije, kjer je jasno povedal, da se Lovska zveza Slovenije zavzema za dušilce. Še na novoletnem sprejemu prejšnji teden je to povedal. In ne drži, da dušilec ne zniža pod mejo, seveda zniža pod mejo in za to gre. Če ne, pa začnite plačevati odškodnine vsem, ki ne smemo uporabljati dušilcev in si s tem kvarimo sluh. Če bi imel na lovu dušilec, puško, ki ima 140 decibelov poka, dušilec, ki ga za 25 spusti, gre pod mejo bolečine. Če ne, pa pojdite z menoj, kdorkoli, gremo na strelišče, pa bomo počili s tisto puško, počimo z dušilcev pa počimo nekje brez dušilca. Pa boste videli, da tudi v naravi se pok z dušilcem sliši in zaradi tega krivolov ni nič bolj mogoč. Vi sklepate iz tistih filmov, ko pridejo morilci nekoga pospravit s pištolo, ko samo naredi: ps ps. Ni to. Ni to pri risanici, pri bokarici, kjer želite, da bo takšen zvok, če daš ti dušilec gor. Gre enostavno za to, da se ne ogroža sluha strelca in da se manj vznemirja divjad.
Prosil bi vas prav tako, gospa državna sekretarka, da mi poveste, od kod vam, da bi dušilci ogrozili nacionalno varnost. Od kod vam, da bi dušilci ogrozili nacionalno varnost? Dušilci v nobenem primeru ne bi poslabšali varnosti ne strelcev ne kogarkoli drugega, imeli bi pa pozitiven vpliv na same strelce in na ostale, ki pa jih pokanje zaradi takšnih in drugačnih razlogov kdaj pa kdaj vznemirja. Tiste, ki živijo zraven strelišč, bolj, tiste, ki občasno slišijo pok, pa malo manj. Veste, saj kot lovcu, ne rečem, tudi meni je lepo slišati tisti pok zjutraj ob petih poleti, ampak tistim, ki pa v hiši spijo, kjer jaz streljam, pa verjetno malo manj. Ali pa zvečer, ko se čaka živali, ki jih je pač pod naravnimi viri svetlobe dovoljeno pleniti.
Preverjanje zanesljivosti, to, kar je tudi Nik rekel – ja, preverjanje zanesljivosti mora biti tako ali tako že avtomatsko. Če policija pri nekom zazna prekršek, ki je iz naslova dejavnosti, ki je povezana z orožjem, ali če zazna kaznivo dejanje, potem je to tako ali tako sporočeno naprej in se proti imetniku orožja ukrepa. Ne vem, kaj je zdaj tukaj razlika, če se preverja vse tisto pri vsakem kosu orožja oziroma kot se tukaj predvideva, če se preverja od sedmega kosa naprej, do šestega pa to ni noben problem. Praktično vsi, ki imamo doma orožje, smo zanesljivi, drugače ga ne bi imeli. Lahko pa vedno vsako stvar problematiziramo: kako se pride do orožja, kako se naredi, recimo, te psihične teste. Vsak jih lahko praktično naredi. Saj tam imaš vprašanje, da ti, recimo teži muha, da ti leta okrog glave – kaj narediš? Ali muho ubiješ ali jo pustiš? Ja, valda boš obkrožil, da jo pustiš, ker veš, če boš obkrožil, da muho ubiješ, da je že potem eno od vprašanj, ki je narobe. Ki te postavlja pod vprašaj, ker si nervozen. A veste. Tudi za te teste lahko konec koncev rečemo, da tisti, ki mu vsaj malo klikerji delajo, ve, kako mora obkrožiti, da bo ta test naredil.
Drugače pa, kar se tiče te prekategorizacije. Konec koncev, okej, kupim to, morali ste narediti to prekategorizacijo, zaradi tega ker to zahteva evropska direktiva. Prav. Ampak potem smo pa pri drugem vprašanju. Kakšne pogoje pa bomo potem postavili? Pod kakšnimi pogoji pa potem lahko pridejo do tega prekategoriziranega orožja? Pod takšnimi pogoji, kot jih sedaj vi predvidevate v tem zakonu, malokdo. Predstavljajte si, da bi Kraljevina Jugoslavija sprejela tak zakon. Pa saj noben ne bi mogel iti v partizane! Vi danes ne bi mogli po proslavah hoditi. A veste! Malo bolj življenjske stvari v tem državnem zboru sprejemajmo, predvsem pa ne posegajmo na področja, kjer je vse urejeno tako, kot mora biti. In kar se orožja tiče, je Slovenija lahko za zgled ne samo sosednjim državam, ampak celotni Evropi. Razumem, da smo pač člani evropske skupnosti, da moramo sprejemati oziroma implementirati potem direktive in uredbe, ki jih sprejemajo v Bruslju, v našo nacionalno zakonodajo, ampak to počnejo tudi ostale države. Moramo prekategorizirati orožje, nikjer pa ne piše, pod kakšnimi pogoji oziroma da moramo potem točno takšne pogoje za to prekategorizirano orožje tudi udejanjiti.
Enako je pri retroaktivnosti. Tukaj nihče še ni izpostavil tega problema. Kaj bo s temi, ki so to orožje kupili od sprejetja direktive pa do, recimo, uveljavitve tega zakona v Državnem zboru? Tam se tisto letnico 2017 – prej sem rekel pomotoma 2013 – sprejeli. Ampak, kaj je v tem vmesnem obdobju? Kaj bodo v tem vmesnem času? Saj za nazaj ne morete posegati. Je pa na nas, kakšen termin smo pustili oziroma kakšno časovno obdobje smo potrebovali, da sedaj to sprejemamo oziroma sprejemate.
Glede na to, da se je kolegica Udovč tudi dotaknila lova oziroma najprej tega 8. člena. 8. člen se bistveno ne spreminja, z izjemo tega, da točno določa, kako je oziroma kdaj je strelivo ločeno od orožja. Prejšnji zakon je v 8. členu dokaj plastično, predvsem pa zelo razumljivo določal, kaj pomeni nošenje, kaj pa prenos. In sicer nošenje je pomenilo, da ima posameznik orožje, pripravljeno za uporabo pri sebi. Se pravi, orožje, ki je izpravno, funkcionalno, ki deluje, ki ima naboj v ležišču in je pripravljeno za uporabo, pripravljeno, da deluje. In ga ima posameznik pri sebi. To je prenos.
Za nošenje orožja pa je že takrat veljalo, da ti s točke A do točke B orožje preneseš oziroma ga tja dostaviš, pri čemer mora biti naboj ločen od samega orožja. To v bistvu že sedaj piše oziroma je veljalo v prejšnji zakonodaji glede prenosa in pa nošenja, ampak ta zakon samo še malo bolj to napiše. Tako osebno s tem 8. členom nimam težave in ni res, kar je rekla kolegica Udovč, da ta člen pa poslabšuje varnost. Ker je ne. Ker v bistvu samo, takšni kot smo mi, takšni, kot je ta vladajoča koalicija, takšna, kot je naša država, ker mora čisto vsako stvar predpisati, tudi ta 8. člen – prej smo imeli 1, 2, 3, 4, 5 odstavkov, zdaj jih imamo 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, povejo pa v bistvu isto. Nič ni novega, nič ni dodatnega, samo stvari so bolj določeno napisane. Velja pa vse isto. Ona zdaj pravi, da je problem, če imaš zaboj oziroma torbo za puško, futrolo po domače, zadaj je zadrga pa daš zadaj naboje ali pa, bog ne daj, da bi celo imel v nabojniku patrone, pa bi jih dal tja zadaj. Da je pa to zdaj grožnja za nacionalno varnost?! Daj no, kakšna grožnja za nacionalno varnost! To je veljalo že prej, pa ni bilo nobenih problemov, a zdaj, ko se pa to zapiše, bodo pa problemi. Ne znam si predstavljati, imam puško, ki ima snemljiv nabojnik, imam notri naboje, grem na lov in bom imel puško v futroli na sosednjem sedežu, naboje pa v prtljažniku. In bom prišel tja, kjer se bo pasla divjad in bom najprej moral iti ven iz avta v prtljažnik po naboje, pa potem noter iti po puško. Saj bo vse ušlo! Ne gre na tak način. Če je strelivo ločeno … Ko sem takrat hodil na ta lovski tečaj – ne spomnim se točno, kdo nam je o orožju predaval – vem, da je bil nek pravnik, ki je rekel, da takrat, ko so to sestavljali, bil je tudi zraven pri tem zakonu, da so to omejitev, da morajo biti naboji ločeni od samega orožja, naredili zato, če, recimo, nekdo vzkipi. Je dal primer, če pride do manjše prometne nesreče, pride do kakšnega prepira in preden on vse to skupaj sestavi, da ima orožje pripravljeno za uporabo, da ga lahko že nekdo onemogoči.
Ajde, to je bil eden od primerov. Ampak, da bi pa zdaj mi slabšali varnost zaradi točno tega člena, pa ne kupim. Po navadi je pa zadeva taka, da predvsem pri lovu je problem prenos, nošenje, glavna cesta. Koliko od ceste se lahko strelja. Vemo pa, da sploh lovska družina, kjer imate glavne ceste, pa to, kjer je teren tak, da se divjad rada pase. Vem, da v poljanski družini, v naši lovski družini, jeseni, ko se odpre srnjad, je na nek način priporočeno, da plan, ki ga nam država predpiše, najprej začnemo izvrševati ob cestah. Zakaj? Ja, ker če ne bomo mi uplenili, bo pa povoz in bo škoda še na avtomobilih. In potem je zmeraj problem. Pri cesti težko streljaš, brez da bi že imel pri sebi orožje, ki je lahko hitro skupaj sestavljeno oziroma kjer lahko ti nabojnik hitro daš v puško ali pa naboj direktno na ležišče, da lahko s to puško tudi deluješ. Če bi zdaj njo poslušali oziroma če bi to dali noter, kar kolegica predlaga, potem ne bi bilo to efektivno, pa še tako je problem vedno pri tem nošenju in prenašanju, kaj kaj je, predvsem pa, kje se kaj uporablja.
Potem je rekla, če sem prav razumel, problem nabojnikov z 20 naboji. Tudi če je polavtomatska puška, da če imaš ti 20 nabojev v cevi, da je lahko v minuti masaker, prepovejmo zdaj to, nabojnike s 30, z 20, z 10 naboji prepovejmo! Prepovejmo letalo, kjer je lahko v trenutku 250 mrtvih, prepovejmo avtobus, ki se zaleti, pa je lahko v trenutku 50 mrtvih. To so neumne primerjave. Ja, pade letalo dol – so mrtvi, nesreča avtobusa – so mrtvi. Tudi komu se zmeša, kot se je Breiviku, pa so bili žal mrtvi, ker ga je ravno izpostavila. Ni pa izpostavila Bataclana, ni izpostavila Berlina. Prepovejmo tovornjake. Obstaja nevarnost, da se kdo na Christkindlmarktu zaleti v množico, ki tam kuhano vino pije. Isto, ne? Ne moremo na tak način. Potem prepovejmo tovornjake, ker delajo teroristične napade v Nici pa še drugje s tovornjaki, ker je tovornjak očitno orožje, ki ga lahko uporabiš za pobijanje nedolžnih ljudi. Ja, seveda ga lahko, s tega vidika je tudi tovornjak orožje, pa tudi avto, pa še marsikaj drugega. Ampak na take argumente jaz enostavno ne morem pristati.
Najbolj me je pa gospa navdušila s tem, ko je rekla, kakšno nevarnost in pa kako je proti naravi, da bi pa lovci uporabljali naprave za nočno opazovanje, da bi jih dajali spredaj na daljnoglede od pušk, da to ni naravno. Kaj je sploh naravno? Naravno je očitno samo tisto, kar je bilo na začetku, ko so s kamni lovili živali. Potem so prišla druga orožja, potem je prišel lok, potem so prišle puške. Kaj je zdaj naravno? Potem ni ne puška narava ne lok ni naraven, ampak samo tisto kamenje, ki so ga uporabljali. Zdaj se končuje leto. Lovske družine lovimo zadnje dneve, da bomo dosegli plan, ki nam ga država predpiše. Če tega plana ne bomo dosegli, sledi kazen 4 tisoč evrov ali več. Kaj se dela? Organizirajo se pogoni. Na pogonih se strelja vsepovprek, ko divjad leti mimo. In če že govorimo o humanosti, potem so po mojem mnenju najmanj humani za divjad pogoni. Res je, da so efektivni, če je dovolj lovcev, če je dobra organizacija, je lahko izplen dober. Humano je tudi to, da greš ti zjutraj na lov, da greš zvečer na lov, podnevi. Zagotovo pa je zelo humano, če bi bilo mogoče loviti ponoči z umetnimi viri svetlobe. Zakaj? Prvič, divjad te ne opazi, drugič, divjadi ne vznemirjaš, tretjič pa, recimo na območju, kjer imaš prežo, kjer se paše 10–15 kosov jelenjadi, lahko mirno izbereš, kateri osebek boš odvzel iz narave. Lahko v miru ustreliš, divjad pade v ognju in se po nepotrebnem ne matra. In to je humano in to je tudi v skladu z etiko. Ne vem, zakaj gospa govori, kako so te naprave nehumane, in če bomo mi želeli dejansko, da bodo lovske organizacije lahko izpolnjevale plane, ki jih država daje, vsako leto več praktično, bo treba tudi dovoliti, da se lahko divjad, parkljasto, pleni tudi pod umetnimi viri svetlobe. Slej kot prej bo do tega prišlo. Ampak ne vem, zakaj ne bi mi tega uvedli kot eni izmed naprednejših, ampak bomo očitno tako kot pri dušilcih, čakali da bodo vsi prej to imeli, potem pa rekli, ko bomo prinesli zakon in bomo notri pisali tisto primerjavo, pa našteli pet, šest, sedem držav, ki vse to že imajo.
Takšen zakon ne bi smel biti nikoli potrjen, tudi zaradi številnih e-mailov, ki smo jih dobili, med drugi Peter Tkalec, sedemkratni državni prvak, ki problematizira to dajanje orožja v uporabo. »Strokovnemu delavcu v športu bo omogočeno dajanje orožja v uporabo na strelišču, ne glede na lastništvo orožja«. Tukaj je dobro napisal, da se za dajanje orožja v uporabo na strelišču ne izdaja posebno potrdilo, ampak se ta uporaba zapiše v knjigo streljanja. Zakon že sedaj vsebuje nerodno določbo, da mora klub tekmovalcu za prenos izdati za vsak kos orožja posebno potrdilo, katerega obrazec iz neznanega razloga stane 4,5 evra, kar je znaten strošek, če upoštevamo, da en tekmovalec strelja tudi s tremi različnimi kosi orožja. Tako, recimo, če naš klub izvede trening z osmimi tekmovalci na drugem strelišču in vsak tekmovalec uporablja tri kose orožja, nas samo kartončki za en trening stanejo preko 108 evrov. Si zamislite, da bi ekipa nogometnega kluba pred tekmo ali treningom bila eno uro za mizo, kjer bi izpolnjevala kartončke po 4,5 evra za kos, potem pa odšla na sosednje igrišče, kjer bi vse podatke iz tistih kartončkov prepisali v knjigo treningov in šele nato začeli igrati?
Gospe, ki tam sedijo, ki s strelstvom očitno nimajo nobene zveze, ampak so neke prišepetovalce poslušale in tako zapisale noter. Komu je to v interesu, ne vem. Ni bilo niti usklajenosti z MIZŠ, Ministrstvom za notranje zadeve, ampak takšen zakon ne bi smel biti sprejet. Amandmirajmo ga v drugem delu, naredimo ga življenjskega. Če moramo narediti prekategorizacijo, jo naredimo v skladu s tem, kar pravi evropska direktiva, ne zaostrujmo pogojev, naredimo pogoje takšne, da bo orožje dostopno. Sam sem zagovornik tega, da bi vsak državljan, ki je psihično sposoben, moral imeti možnost za legalen dostop do orožja. Oblast, vlada , ki se pa boji lastnih državljank in državljanov, pa seveda počne to, kar počne ta vlada, in to je, da kar se da omeji dostop do orožja. Še enkrat, ljudje morajo in imajo pravico imeti orožje za potrebe športa, za potrebe lova, za potrebe samoobrambe in ne nazadnje, kot sami pravimo, ker varnost ni samoumevna, ker vemo, v kakšnem stanju je Slovenska vojska, tudi zato, ker bi v primeru, da bi – bog ne daj – se kaj zgodilo, v primeru oboroženega spopada bili državljanke in državljani tisti, na katerih ramenih bi bila obramba Republike Slovenije. Brez orožja pa se ne da boriti.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Prehajamo v sklepni del splošne razprave, v katerem dobi besedo še predstavnica Vlade mag. Melita Šinkovec, državna sekretarka na Ministrstvu za notranje zadeve.
Izvolite.

MAG. MELITA ŠINKOVEC: Hvala lepa.
Glede retroaktivnosti naj povem oziroma glede tega datuma, kdaj velja pa zakaj velja ta datum. Datum 13. junij 2017 je datum, ki je v bistvu izrecno napisan v orožni direktivi. Nanaša se v bistvu na polavtomatsko orožje kategorije A6 in A7. Direktiva tako določa, da je le tisto polavtomatsko orožje kategorije B, ki bo po novem sodilo v kategorijo A in je bilo zakonito pridobljeno in registrirano pred 13. 6. 2017, se pravi, to je datum uveljavitve uredbe, ko je mogoče brez dovoljenja oziroma brez ponovnega izpolnjevanja tako imenovanih pogojev po 17.a členu, lahko posedovati še naprej. Temu smo sledili tudi v noveli, in sicer v prehodni odločbi v 46. členu, kjer je to tudi zapisano. Pri tem pa smo se oprli tudi na mnenje Službe Vlade za zakonodajo, ki glede datuma zaradi načela primarnosti prava Evropske unije ni videla nekega manevrskega prostora za spreminjanje tega datuma. Torej, če je bilo to orožje nabavljeno po tem datumu, pa prehodna določba tudi daje možnost za nadaljnjo posedovanje tega orožja, tako da si imetnik tega orožja pridobi dovoljenje za zbiranje oziroma odsvojitev ali pa da pristopi k postopku onesposobitve tega orožja. Šele nato sledi odvzem.
Izpostavljeno je bilo, da nismo sledili strokovni javnosti oziroma da nismo sledili tudi mnenjem športnih strelcev. Naj izpostavim, da v bistvu ravno zaradi športnih strelcev in njihovega sodelovanja smo kar nekaj stvari prilagodili, predvsem smo lahko zaprli 17. člen, ki ostaja nespremenjen, in to je, da lahko za kategorijo B športni strelci na enak način pridobivajo športno orožje, kot so ga do sedaj.
Potem smo tudi prišli do kompromisa glede posojanja orožja med posamezniki, ki imajo istovrstno orožno listino, potem glede dajanja orožja v uporabo s strani mentorja in lovskemu pripravniku, povečali smo tudi število kosov orožja na šest, za katere je treba pregledati pogoje, in iz 3. člena smo črtali staro orožje, ki se ne šteje za orožje. Tako moram reči, da bi v bistvu te očitke s tem rada zavrgla in da smo v teh postopkih sprejemanja oziroma pisanja zakona poslušali tudi strokovno javnost.
Želim se odzvati še za nakup streliva za starejše orožje, ki je bilo omenjeno v razpravi, za katerega ni več streliva na trgu oziroma ni več množičnega proizvajanja. Že po veljavnem zakonu in tudi po noveli ostaja nespremenjeno, da sme trgovec z dovoljenjem za dejavnost proizvodnje streliva izdelati in dati v promet tudi strelivo, ki ni več v proizvodnji, pod pogojem, da ga proizvede v manjših serijah in za znanega kupca.
Smo imeli še kaj? Toliko zaenkrat. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Vsi prijavljeni razpravljavci, ki ste to želeli, ste dobili besedo. Ker čas, določen za razpravo, še ni potekel, sprašujem, ali želi na podlagi 71. člena Poslovnika Državnega zbora še kdo razpravljati.
Ugotavljam, da ni interesa, zato zaključujem splošno razpravo.
O predlogu sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo, bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora odločali v sredo, 18. decembra 2019, v okviru glasovanj.
S tem prekinjam to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 11. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO PREDLOGA PRIPOROČILA VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE ZA TAKOJŠNJE PRENEHANJE SODELOVANJA REPUBLIKE SLOVENIJE V VOJNI V AFGANISTANU.
Predlog priporočila je za obravnavo zboru predložila skupina devetih poslank in poslancev s prvopodpisanim dr. Matejem T. Vatovcem.
Predlog priporočila je na 7. seji 4. decembra 2019 kot matično delovno telo obravnaval Odbor za obrambo. Ker po končani razpravi odbor predloga priporočila ni sprejel, je bila obravnava predloga priporočila na seji delovnega telesa končana.
Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.
Poslanska skupina Desus, Franc Jurša, izvolite.

FRANC JURŠA (PS DeSUS): Hvala. Prav lep pozdrav vsem v dvorani!
Poslanska skupina Levica je podala priporočilo o umiku Slovenije iz Afganistana, saj po njihovem prepričanju umik ne bi doprinesel k miru v tej državi, po drugi strani tu ne bi pomenil nobene dodatne škode za misijo v tej državi. Dejstvo je, da je Slovenska vojska v Afganistanu prisotna že od leta 2004, in dejstvo je, da je Afganistan vojno območje. Bil je območje konfliktov že dolgo pred ameriškim posredovanjem in je območje konfliktov še danes. Slovenska vojska je trenutno prisotna v tej državi z osmimi slovenskimi vojaki, ki skupaj z drugimi pripadniki članic Nata usposabljajo, svetujejo in zagotavljajo pomoč domačim vojaškim enotam.
V Poslanski skupini Desus smo predlagana priporočila na seji odbora zavrnili na podlagi obrazloženega in argumentiranega mnenja Vlade. Tudi Vlada se zaveda, da trajna razrešitev konfliktov v Afganistanu ne bo dosežena na vojaški način, temveč v okviru vključevanja mirovnega procesa in seveda ob ustrezni vlogi Afganistana samega. Dodatno moramo izpostaviti tudi zavezanost Republike Slovenije in podporo znotraj članic Nata. Sodelovanje Slovenske vojne v zavezniških operacijah in misijah ne le v Afganistanu, temveč v vseh drugih državah, kjer beležimo prisotnost Slovenske vojske, temelji na strateških političnih usmeritvah, le-te pa določa in sprejema Državni zbor. Strinjamo se sicer s predlaganim, da umik zgolj slovenskih vojakov ne bi prispeval k miru in ne bi pomenil nobene dodatne škode za misijo v tej državi. Naš prispevek tako vojakov kot tudi sredstev je res morda le kamenček v mozaiku, vendar bi takšen položaj naše države krepko zamajala zavezništvo in širšo mednarodno verodostojnost Republike Slovenije. Hkrati bi to negativno vplivalo na naše izpolnjevanje operativnega segmenta zavezniške delitve bremen.
Umik celotne mednarodne skupnosti s tega območja pa bi po mnenju Poslanske skupine Desus predstavljal nenadzorovan razmah ekstremističnih skupin. Menimo, da tega nihče ne želi. Slovenska vojska v Afganistanu ni prisotna zaradi kakšnih finančnih koristi, temveč zato, da med drugim tudi pokažemo, da prisotnost tujih vojakov v tej državi prispeva k varovanju človekovih pravic in k vzpostavljanju miru. Na spletni strani Levice je slika, ki lepo ponazarja, kako vojak kleči pred otroki. Simbolika v tem dejanju ni znak agresorja, temveč nekoga, ki varuje.
Nato misija in prisotnost sil Združenih držav Amerike bo v enem trenutku zaključena. Domačim varnostnim silam moramo do takrat podati ustrezno znanje in sposobnost, kako je primerno obraniti prebivalstvo ter suverenost države, njenih vrednot in varovati človekove pravice. Hvala.

PODPREDSENIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke bo predstavil Jani Ivanuša.
Izvolite.

JANI IVANUŠA (PS SNS): Lep dober dan še enkrat vsem skupaj. Spoštovani!
Slovenska vojska v Afganistanu je v Afganistanu kot pomožna milica v okviru ameriških okupacijskih sil prisotna že od leta 2004. Kljub temu da naj bi Nato z operacijami ISAF in Odločna podpora vzpostavila trajen mir in stabilnost v državi, je stanje v Afganistanu bistveno slabše kot v začetku okupacije. Na poslabšanje stanja so opozarjali že leta 2012, ko je takratni evropski poslanec Ivo Vajgl izjavil: »Vse zaveze trajajo določen čas in se razvežejo takrat, ko cilji skupne akcije niso doseženi.« Vendar do podpore predlogu ni prišlo, saj je takratni predsednik Vlade Janez Janša marca 2012 dejal, da bo vojska ostala v Afganistanu do konca 2014, ko se bo končala operacija mednarodnih sil ISAF. Vlada je takrat namreč menila, da je takšna odločitev v strateškem interesu Slovenije z vidika mednarodnih povezav in zunanjepolitičnih interesov ter da bi umik povzročil poslabšanje ugleda Slovenije. Tako je zapisal minister za obrambo, takrat Andrej Hojs, marca leta 2012. In kaj je drugače danes, po petih letih? Marsikaj, a ne v pozitivnem smislu. Operacija ISAF, v kateri je sodelovalo tisoč 973 pripadnikov Slovenske vojske, se je končala. Začela se je operacija Odločna podpora, v kateri je do danes skupaj sodelovalo 66 pripadnikov Slovenske vojske. Po podatkih pa je stanje v Afganistanu danes bistveno slabše, saj so talibani svojo moč v zadnjih treh letih močno okrepili. Vlada v Kabulu naj bi nadzirala le še 56 % ozemlja države, medtem ko je leta 2015 nadzirala 72 %. Ravno tako je naraslo število civilnih žrtev, povečalo se je število beguncev, s tem da na vojaško prizadetih območjih še vedno živi okoli 35,7 milijona prebivalcev. Od leta 2001 se je močno povečala tudi proizvodnja opiatov, ki na žalost predstavlja edini vir zaslužka prebivalstvu, da o vojnih zločinih in kršitvah človekovih pravic sploh ne govorim.
V Slovenski nacionalni stranki smo ogorčeni tudi zaradi stroškov, ki jih je imela Slovenija v teh vseh letih sodelovanja v operacijah znotraj sil Nata v Afganistanu – skupaj kar 60 milijonov evrov in še za približno 4,2 milijona evrov razvoje in humanitarne pomoči. V letu 2012 je Slovenija vplačala 750 tisoč ameriških dolarjev oziroma približno 682 tisoč evrov v Natov skrbniški sklad, k prispevanju v ta sklad pa se je zavezala do leta 2024. Veste, kaj vsi ti našteti stroški pomenijo za Slovenijo? Nekaj več kot 4 milijone v proračunu Republike Slovenije, za Nato pa je to le pljunek v morje. S tem denarjem bi raje odpravili socialne krivice, ne pa, da podpiramo neuspešno politiko Nata in ameriških sil.
Po drugi strani pa se postavlja vprašanje, zakaj vztrajati. Vsi vemo, da je zahodna prisotnost v Afganistanu vse bolj pod vprašajem, odkar je Trump začel iz države umikati ameriške sile in namignil na možnost popolnega umika. ZDA naj bi namreč umaknile več kot polovico vojakov od 14 tisoč. Nadalje, Italija je v začetku leta 2019 naročila vodstvu italijanske vojske, naj preuči možnosti umika iz Afganistana v naslednjih 12 mesecih. Kot vemo, pa osemčlanski kontingent Slovenske vojske na misiji Odločna podpora deluje v Heratu, katerega nosilna enota je italijanska brigada. V začetku novembra je francoski predsednik Macron izjavil, da je Nato možgansko mrtev in da mora Evropa začeti strateško razmišljati o sebi kot o geopolitični sili, saj v nasprotnem primeru ne bomo več obvladovali svoje usode. Enajstega decembra je odjeknila novica o zavajanju ameriških oblasti o osemnajstletni vojni v Afganistanu, kjer je tudi zapisano, da so se cilji nenehno spreminjali, da so se talibani močno okrepili, da je prišlo do nenamerne množine korupcije, poveljniki so pobirali plače za namišljene čete in bataljone, številni vojaki so odvisniki od drog in podobno. Čemu torej vztrajati, če tudi velike sile dvomijo v uspešnost Natovih operacij in obstoj zveze Nato sploh?
V Slovenski nacionalni stranki bomo ta predlog Levice podprli. Hvala lepa za vašo pozornost.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke bo predstavil Žan Mahnič.
Izvolite.

ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Hvala, podpredsednik.
Grožnje nacionalni varnosti je zagotovo najbolje in najbolj učinkovito eliminirati, še predno lahko pridejo na ozemlje tvoje države. Ravno to Republika Slovenija s svojo navzočnostjo v Afganistanu počne.
Menim, da je prav, da je takrat bila odločitev, da gremo v skladu s 5. členom, ki je bil sprejet, še predno je bila Slovenija članica zveze Nato, tudi mi v to operacijo. Kajti po vseh teh letih prisotnosti zveze Nato in tudi Slovenske vojske v Afganistanu lahko ugotovimo, da se je grožnja iz Afganistana, ki jo je predstavljala Al Kaida, ko je je bila še v vsem svojem vrhuncu in sijaju, na Evropo in s tem tudi na našo državo oziroma če gremo širše, na zahodno civilizacijo, zmanjšala do te mere, da praktično leta že ne beležimo terorističnih napadov, za katere odgovornost bi prevzela Al Kaida. Res je, da se je potem po arabski pomladi, potem ko so padli diktatorji v nekaterih severnoafriških državah, vzpostavila nova teroristična organizacija pod imenom Islamska država. Ampak tudi tu se je, zahvaljujoč spremembi oblasti v Združenih državah Amerike ob nastopu predsednika Donalda Trumpa in republikanske večine v kongresu in senatu, začel drugačen pristop do borbe proti Islamski državi in tudi ta je bila poražena.
Na Parlamentarni skupščini zveze Nato so nas opozorili, da je nevarnost Afganistana predvsem nevarnost združevanja ostankov Islamske države in pa ostankov Al Kaide v državi Afganistan. Ravno prisotnost tujih sil, kljub temu da je bistveno manjša od takrat, ko je bilo storjeno to posredovanje, je tisti garant, ki onemogoča neko ponovno vzpostavitev resne teroristične nevarnosti naši civilizaciji. Zagotovo Afganistan nikoli ne bo evropski, zagotovo Afganistan ne bo neka demokratična, napredna država, to ni na nas. Na nas je bilo takrat, da je bilo narejeno to posredovanje, ker so bili napadeni naši zavezniki. Na nas je bilo, da smo, potem ko je bil storjen ta proces Peace enforcement, potem začeli s Peace bildingom in da seveda sedaj tudi vlagamo v infrastrukturo, zato da bi lahko ta država sama kolikor toliko normalno funkcionirala, da bi se lahko postopoma Natove sile iz te države umikale. To pa lahko naredimo samo na način, da usposobimo afganistanske oborožene in varnostne sile, da jih ustrezno usposobimo, da jim damo orožje in da bodo same sposobne oboroženih spopadov proti tistim, ki želijo zopet Afganistan popeljati leta nazaj, se pravi za boj proti Al Kaidi.
Da je vendarle v teh letih bil dosežen nek napredek, priča dejstvo, da so se pojavile vsaj tiste osnovne človekove pravice, ki jih sploh ženske prej niso imele. Že na Odboru za obrambo je bilo povedano, da na nogometnem igrišču, kjer so včasih ženske do vratu zakopali in jih kamenjali do smrti, danes igrajo fuzbal. Da imajo otroci možnost izobraževanja, da imajo ženske možnost izobraževanja, da imajo ženske možnost participacije v javnem življenju, vse to so doprinosi tudi Natove misije in tega, da je bilo to posredovanje storjeno. Če tega posredovanja ne bi bilo, bi bila to danes država Al Kaide, bi bila danes to država, ki bi lahko sodelovala z Islamsko državo, če do tega posredovanja bolj učinkovitega in spremembe taktike ne bi prišlo tudi v Siriji in na območju Iraka. Danes je to država, kjer kljub temu da se razrašča korupcija oziroma da je ne moremo uspešno zajeziti, da še vedno cveti trgovina z drogo, da še vedno ni stanje demokratičnosti takšno, kot bi si želeli, je država, ki ima boljšo perspektivo, kot jo je imela takrat, ko so dobesedno terorizirali drug drugega, predvsem pa bili znotraj državljanske vojne v smislu teroriziranja s strani Al Kaide.
Zaradi vsega navedenega v Slovenski demokratski stranki menimo, da je bilo posredovanje zveze Nato upravičeno, da je tudi naša prisotnost predvsem v luči teh delitev bremen in kredibilnosti znotraj zavezništva potrebna in zato prisotnost Slovenske vojske v Afganistanu v SDS podpiramo.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališča Poslanske skupine Liste Marijana Šarca bo predstavil Robert Pavšič.
Izvolite.

ROBERT PAVŠIČ (PS LMŠ): Spoštovane kolegice in kolegi, dober večer!
Slovenija si je vedno prizadevala in si bo še naprej prizadevala v vseh mednarodnih operacijah in misijah Nata, da se vzpostavita mir in stabilnost v državi kriznega žarišča. Navsezadnje je v skladu z Ustavo, Severnoatlantsko pogodbo in Ustanovno listino Združenih narodov zavezana k mirovni politiki pri zagotavljanju varnosti. In varnost je tista, h kateri so prispevale članice Nata v Afganistanu.
Na začetku operacije je bil Afganistan država brez organizirane vojske in policije. V 10 letih pa je vojakom in policistom držav članic Nata uspelo usposobiti 305 tisoč afganistanskih pripadnikov varnostnih služb, ki so prispevali k notranjemu miru in varnosti. Med njimi so bili tudi slovenski vojaki in policisti. Zavedali so se, da se lahko med rekruti skriva kakšen taliban, vendar so se zavedali tudi, da ob urjenju novih vojakov in policistov pripomorejo k varnosti državljanov Afganistana. Ravno zaradi tega moramo biti hvaležni slovenskim vojakom in policistom, ki si zaslužijo naše spoštovanje. Bili so ključen dejavnik za izboljšanje stanja v državi. Še posebej za dekleta in ženske.
Spomnimo se samo, kakšno je bilo življenje Afganistancev v času talibanskega režima, ko so jim bile kršene najosnovnejše temeljne človekove pravice in svoboščine. Dekletom je bila popolnoma prepovedana izobrazba. Če pogledamo samo zapis Pakistanke Malale iz leta 2009 na njenem blogu: »Boli me, ko odprem omaro in vidim svojo uniformo, šolsko torbo in puščico. Šola za fante se odpre jutri, a talibani so dekletom prepovedali izobraževanje.« Odkar so prisotne varnostne sile Nata v Afganistanu, je število deklet v izobraževalnem procesu naraslo. V letu 2009 so bile razmere popolnoma drugačne, kot so bile v Pakistanu. V afganistanskem parlamentu se je tudi zvišalo število poslank. V letu 2017 so predstavljale že 28 % parlamenta. V 10-letnem obdobju prisotnosti se je prav tako izboljšalo stanje v cestni infrastrukturi in zdravstvenem na področju. Dostop do osnovnih zdravstvenih storitev ima približno 80 % državljanov. Državljani imajo zdaj na izbiro več političnih strank, medtem ko so bile te v času talibanov prepovedane. Prav tako imajo večjo svobodo govora in izražanja v medijih, saj je bilo tudi slednje v času talibanov prepovedano. Gospodarski kazalniki prav tako kažejo na izboljšanje stabilnosti v državi.
Če bi se Slovenija odločila, da zdaj zapusti misijo, bi prepustila možnost talibanom, da zanetijo državljansko vojno in se ponovno vrnejo na oblast. To bi pa povzročilo le še več civilnih smrtnih žrtev. Želim si, da bi prišlo v prihodnje do skupne odločitve Nata, da se umaknemo iz Afganistana, saj bo to pomenilo, da nas tam ne potrebujejo več.
Poslanska skupina Liste Marijana Šarca tako ne podpira Predloga priporočila Vladi za takojšnje prenehanje sodelovanja Republike Slovenije v vojni v Afganistanu. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališča Poslanske skupine Socialnih demokratov bo predstavil Samo Bevk.
Izvolite.

SAMO BEVK (PS SD): Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovani zbor!
Predlagatelji tega priporočila menijo, da je treba iz nemirne islamske države Afganistan nemudoma umakniti vse pripadnice in pripadnike Slovenske vojske. Prav tako so predlagali, da se nemudoma zaustavijo vsa vplačila sredstev v skrbniški sklad za afganistansko narodno armado, če pa bi se Vlada odločila, da tudi v prihodnje napoti pripadnice in pripadnike Slovenske vojske, se o tem predhodno posvetuje z Državnim zborom. Predlagani sklepi so bili z večino navzočih na Odboru za obrambo zavrnjeni.
Republika Slovenija je zavezana k vzpostavitvi dolgoročne varnosti in stabilnosti v Afganistanu. To se bo lahko doseglo s prisotnostjo mednarodne skupnosti, ki si z vojaško varnostno in civilno prisotnostjo prizadeva vzpostaviti pogoje za izvajanje mirovnega procesa.
Slovenska vojska sodeluje v različnih mednarodnih operacijah in misijah. Na dan 16. decembra 2019, to je včeraj, je v teh misijah 339 pripadnic in pripadnikov, v svetovalni misiji zveze Nato Odločna podpora pa je v tem trenutku 8 pripadnikov Slovenske vojske. Na to operacijo je bilo do sedaj napotenih 66 pripadnikov, ki delujejo v vlogi mentorjev v večnacionalni špansko-italijansko-slovenski skupini za sodelovanje. Menim, da so in da bodo pripadnice in pripadniki Slovenske vojske v tem nemirnem koncu sveta s svojo prisotnostjo pripomogli k izboljšanju razmer. Skupaj s pripadniki ostalih vojska Nata in civilnimi strokovnjaki so se na tem področju izboljšale splošne življenjske razmere prebivalstva. Napredek je v šolstvu, zdravstvu, razvoju infrastrukture, počasi se stanje izboljšuje tudi na področju izenačevanja spolov. Ženske in dekleta se uveljavljajo v javnem življenju ter pomembno prispevajo k normalizaciji življenja.
Prisotnost mednarodne skupnosti v Afganistanu predstavlja večjo možnost k izgradnji kredibilnih in samostojnih afganistanskih nacionalnih obrambnih in varnostnih sil, ki bodo same zmožne po umiku mednarodnih sil vzdrževati red in da se bodo same lahko zoperstavile talibanom in drugim terorističnim in ekstremističnim skupinam. Žal pa se samomorilski napadi in napadi z avtomobili bombami, ki jih vsakokrat pospremijo žrtve, predvsem med civilisti, nadaljujejo. Vsaka smrtna žrtev, še posebej med civilisti, je nedopustna in žalostna. Mirovni sporazum je nujen za končanje vojaških aktivnosti. Če se stabilizira Afganistan, bodo tudi sosednje države oziroma regija postala bolj varna. Ne nazadnje vseskozi slišimo, da je za zajezitev beguncev, migrantov treba vzpostaviti mir in red na samem izvoru.
Republika Slovenija, skupaj z mednarodno skupnostjo, z navzočnostjo vojakov in vplačilu sredstev v skrbniški sklad deluje v skladu z mednarodnimi in nacionalnimi sprejetimi odločitvami. Vsakršen odmik od navedenega bi negativno vplival na verodostojnost slovenske politike na mednarodnem diplomatsko-političnem parketu. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Stranke modernega centra bo predstavil Gregor Židan.
Izvolite.

GREGOR ŽIDAN (PS SMC): Spoštovani predsedujoči, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Levica neprestano vlaga zahteve za sklic nujnih sej Odbora za obrambo z vedno enakimi temami, med drugim tudi glede nakupa različnih oklepnikov in ostalega orožja. Tako nas sploh ne bi čudilo, če bi Levica celo predlagala ustanovitev preiskovalne komisije Državnega zbora glede spornega nakupa oklepnikov. In danes ponovno obravnavamo njihovo novo zamisel oziroma pobudo, s katero Vlado pozivajo, da takoj začne z umikom Slovenske vojske iz Afganistana. V Levici predlagajo tudi zaustavitev vseh plačil sredstev v Natov sklad za afganistansko vojsko ter začetek diplomatskih prizadevanj za čimprejšnjo sklenitev mirovnega sporazuma ter popoln umik tujih sil iz države. Ko je bil letos na mizi predlog interpelacije obrambnega ministra Karla Erjavca, je bilo slišati celo to, da bi pri glasovanju o interpelaciji Erjavca lahko pridobili podporo Levice z morebitnim umikom pripadnikov Slovenske vojske iz Malija in Libanona. Poleg tega pa so v Levici svojo podporo Proračunu Republike Slovenije za leti 2020 in 2021 pogojevali z zmanjšanjem obrambnih finančnih sredstev. Vendar morate v Levici vedeti, da so za varovanje varnosti in miru, kar tudi sami zagovarjate, ter za zagotavljanje stabilnega varnostnega okolja potrebna sredstva, med drugim tudi vojaška sredstva.
Ena izmed prvih nalog nas, pripadnikov slovenskega ljudstva, pa je in bo, da našim državljankam in državljanom z ustreznimi sredstvi zagotovimo čim večjo stopnjo varnosti in miru. Poudarjamo, da je varnost eden izmed temeljnih pogojev za delovanje in razvoj naše družbe ter naše države. Učinkovitost slednje pa se odraža tudi in predvsem po stopnji varnosti, ki jo ta s svojim nacionalnovarnostnim sistemom zagotavlja državljankam in državljanom. Zavzemamo se, da Republika Slovenija z vsemi ukrepi zagotavlja visoko stopnjo varnosti, hkrati pa moramo v vse bolj dinamičnem in kompleksnem varnostnem okolju ohraniti položaj Slovenije kot ene izmed najbolj varnih držav na svetu, zato si prizadevamo za učinkovit in pravočasen odziv na sodobne varnostne grožnje, kar pa zahteva: pod ena, krepitev lastnih človeških in infrastrukturnih zmogljivosti za obvladovanje nacionalnih in globalnih kriz; pod dva, preventivno delovanje za večjo odpornost na različne varnostne grožnje ter, kot tri, celovit pristop in sodelovanje vseh deležnikov na nacionalni, evropski in globalni ravni. V današnjem svetu se soočamo s povečanjem napetosti in negotovosti ter naglim in temeljitim spreminjanjem mednarodnega okolja in pojav novih oblik groženj, a kljub temu gre Levica v popolnoma nasprotno oziroma lahko bi rekli v napačno smer, kar nikakor ni razumljivo.
Cilj Levice je zmanjšati število pripadnikov Slovenske vojske, jih umakniti iz mednarodnih misij ter zmanjšati število obrambnih izdatkov ne glede na posledice. Kaj bi bil rezultat tega? Zmanjšala bi se varnost naših državljank in državljanov, povečala bi se stopnja ogroženosti naše države. Kdo bi takrat poskrbel za obrambo naše države, če bi slučajno prišlo do vojaške agresije na Republiko Slovenijo? Kdo bi poskrbel za ohranitev suverenosti in zemeljske celovitosti naše države? In kdo bi bil odgovoren za nepopravljive posledice?
Poleg tega pa bi bile z omenjenimi predlogi Levice kršene mednarodne zaveze Slovenije, ne nazadnje pa bi bil okrnjen ugled, verodostojnost in cenjenost naše države s strani strateških partnerjev in zaveznikov.
Če zaključim. Slovenska vojska trenutno sodeluje v dvanajstih mednarodnih misijah in operacijah, katerih ključna naloga je zagotavljanje trajnega miru in varnosti. Verjamem tudi, da Natova nebojna misija v Afganistanu ter pripadniki Slovenske vojske znotraj nje prispevajo k povečanju stopnje stabilnosti in varnosti v Afganistanu in njeni okolici, kar posledično pripomore k vzpostavitvi dolgoročnega miru in povečanju varnosti na globalni ravni.
Zato v Poslanski skupini Stranke modernega centra Predloga priporočil Vladi Republike Slovenije za takojšnjo prenehanje sodelovanja Republike Slovenije v vojni v Afganistanu ne podpiramo. Hvala lepa za pozornost.

PREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališča Poslanske skupine Levica bo predstavil Primož Siter.
Izvolite.

PRIMOŽ SITER (PS Levica): Hvala lepa, spoštovani predsedujoči. Poslanke in poslanci!
Michael Flynn, direktor Obveščevalne službe mednarodnih varnostnih sil, krajše ISAF, kot se je imenovala okupacijska vojska Nato pakta v Afganistanu med letoma 2001 in 2014, je v prejšnji teden razkritem pričevanju o zavajanjih in lažeh v zvezi z vojno v Afganistanu izjavil naslednje, citiram: »Nekaj časa sem se zaradi naših uspehov še nekako počutil dobro, po letu 2006 pa so bili ti uspehi zame popolnoma nepomembni, ker smo v bistvu samo še pobijali ogromno število ljudi in ničesar dejansko spremenili.« Konec citata. To je ta kruta usoda, ki jo razkrivajo tako imenovani afganistanski dokumenti in ki postavljajo na laž trditve voditeljev Nato pakta in, roko na srce, njihovih hlapcev v Vladi Republike Slovenije o tem, da Nato v Afganistanu, tudi kot smo slišali danes, gradi mir in da pomaga tamkajšnjim prebivalkam in prebivalcem.
Žal je bila resnica, ki jo sedaj razkrivajo pričevanja uradnih oseb, že dolgo časa nam vsem pred očmi. O njej so pričala poročila mnogih, predvsem humanitarnih in mirovnih organizacij. Število mrtvih in ranjenih civilistov iz leta v leto raste. Če je bilo teh leta 2009 v spopadih po uradnih podatkih ubitih in ranjenih skoraj 6 tisoč, jih je bilo do zaključka operacije ISAF leta 2014 že skoraj 12 tisoč. Nič bolje ni bilo v letih, ki so sledila. Afganistanske varnostne sile, ki jih uri tudi Slovenska vojska, so v letu 2018 pobile do sedaj največje število civilistov. Do danes je vojna v Afganistanu terjala več kot 10 tisoč življenj. Številke grejo naprej.
Republika Slovenija pri vsem tem sodeluje od leta 2004. Od takrat pa do danes smo za sodelovanje Slovenske vojske v okupatorskih silah Nato pakta porabili slabih 50 milijonov evrov. Afganistanski narodni vojski, ki slovi po izvensodnih pobojih, posilstvih, mučenju, pedofiliji in drugih kršitvah človekovih pravic, smo podarili na tisoče kosov orožja in milijone kosov streliva. Urili smo jih v ubijanju in samo od leta 2015 do lani, v času trajanje misije Odločna podpora, v kateri Slovenska vojska uri to bando, so število civilistov, ki so jih pobili, več kot podvojili. Za nameček smo jim iz državnega proračuna preko Natovega skrbniškega sklada nakazali še tri dodatne milijone evrov. V vsem tem času, ko smo porabili skoraj 60 milijonov evrov za podžiganje vojne, smo jih namenili zgolj 4,2 milijona za razvoj in humanitarno pomoč. Nato in z njim Slovenija sta razlog za vojno opustošenje v Afganistanu. Zato smo v Levici s tem predlogom priporočil predlagali, da Slovenija s tem prekine.
Prejšnji mesec smo z amandmajem k proračunu predlagali, da se težišče politike do Afganistana premakne na humanitarno in razvojno pomoč. In kaj bi bilo, če bi celoten Nato pakt umaknil svoje vojske iz Afganistana, kot se v svojem zanikanju o realnosti retorično sprašujete vladajoči politiki? Bilo bi konec vojne, bil bi mir. A vi, roko na srce, tega nočete. In to samo zato, ker bi bil na oblasti režim, ki ne bi bil tako slepo in zvesto loščil ta imperialistični pendrek svetovnega policaja, kot to počnete vi. Za človekove pravice, za svobodo, za demokracijo je jasno, da vam je malo mar. To s svojimi dejanji, s svojimi stališči in s svojimi glasovanji redno dokazujete. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Nova Slovenija - krščanski demokrati bo predstavil magister Matej Tonin.
Izvolite.

MAG. MATEJ TONIN (PS NSi): Drage poslanke in poslanci, dober večer!
Razmere v Afganistanu so slabe. To je treba odkrito in jasno priznati. Teroristični napadi se vrstijo, vse več je tudi napadov na civilno prebivalstvo, tudi na razne slovesne dogodke, kot so poroke in druga praznovanja. Skratka, najbolj zahrbtna kriminalna ravnanja. Oblast v Afganistanu je koruptivna. Korupcija tam sega v same višave, odtekajo enormne količine denarja. Ne nazadnje stanje v Afganistanu čutimo tudi v Sloveniji. Če pogledate podatke, kdo so vsi ti ljudje, ki jih naši policisti ujamejo na južni meji, ko nezakonito prečkajo mejo, ugotovite, da je med njimi zelo veliko Afganistancev. Bežijo pred trenutnim kaosom in slabimi razmerami v Afganistanu.
Levica predlaga umik Slovenske vojske iz Afganistana. Če to analiziramo, kaj to konkretno pomeni, pridemo do zanimivih ugotovitev. Levica trdi, da bi z umikom Slovenske vojske iz Afganistana tam končno zavladal mir in vse bi bilo lepo. Kdor verjame tovrstnim pravljicam, je resnično naiven. V Afganistanu vojna traja že desetletja. Spomnite se v Levici zgolj vojne, ki so jo sprožili še za časa Sovjetske zveze. Tam je vojna na nek način konstanta. Če bi se Slovenija umaknila iz Afganistana, se ne bi spremenilo nič dramatičnega. Najverjetneje se to sploh ne bi opazilo zaradi majhnega števila vojakov, ki jih imamo tam. Bilo bi pa to izjemno sebično ravnanje do vseh naših zaveznikov in zelo jasno sporočilo njim, da če ne gre za naše riti, nas enostavno nič ne zanima. Vprašajmo se, kako bi potem lahko solidarnost pričakovali od naših zaveznikov takrat, ko bomo kakršnokoli obliko pomoči potrebovali mi, če pa gledamo samo nase.
Kaj bi se zgodilo, če bi se zavezniki umaknili iz Afganistana? Zavladal bi kaos. Na oblast bi prišli talibani. Preseneča me, da to v Levici vidijo kot eno izmed rešitev. Zgolj vprašajte se, kakšen odnos so imeli talibani do žensk, kakšen odnos so imeli do glasbe, kako varne so se pod talibani počutili teroristi in različne teroristične organizacije. To je žal skupina, oblast, ki na Zahodu nima kaj iskati.
Pravijo tudi, da bi morali več vlagati v razvojno pomoč. Vprašajmo se, kaj bo iz te razvojne pomoči, če pa ni zagotovljene osnovne varnosti. Torej, situacija v Afganistanu je slaba. Ampak rešitev, ki jo predlaga Levica, bi razmere tam še dodatno poslabšalo, ne pa izboljšalo. To je temeljno sporočilo.
Kaj pa so prave rešitve? Prave rešitve so lahko zgolj političen dogovor med vsemi vpletenimi v Afganistanu. Vsa ta desetletja vojskovanja so dokazala, da s silo, z vojaško močjo v Afganistanu ni mogoče zmagati. Mogoč je zgolj političen dogovor, v katerega bi bile vpete vse različne frakcije in skupine v Afganistanu. In le to je ključno za prenehanja prelivanja krvi v Afganistanu.
Bistveno pa je, da smo dolžni izreči veliko zahvalo vsem pripadnikom Slovenske vojske, ki so doslej služili v Afganistanu. V tej dvorani sem najverjetneje edini, ki je nekaj dni preživel z njimi v Afganistanu. Tisto, kar se mi je odtisnilo v srce, je to, da so naši poveljniki dejali, da ne orožje, ampak najboljša investicija v prihodnost Afganistana je to, da je tam čedalje več ljudi pismenih. Kajti, če bodo Afganistanci znali pisati in brati, je to najboljša naložba v njihovo prihodnost. In če so slovenski vojaki naredili zgolj korak naprej k večji pismenosti Afganistancev, jim je treba čestitati in jim reči: Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek bo predstavil mag. Andrej Rajh.
Izvolite.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Hvala lepa, predsedujoči, za besedo. Cenjeni kolegice, spoštovani kolegi!
Na Odboru za obrambo smo na predlog Poslanske skupine Levica obravnavali priporočila, ki predvidevajo prenehanje sodelovanja Republike Slovenije v vojaških operacijah v Afganistanu. Predlog priporočila predvideva umik vseh pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske iz Afganistana ter zaustavitev vseh plačil, namenjenih za vzpostavitev in delovanje afganistanske nacionalne vojske. Vsa priporočila Vladi so bila na seji odbora zavrnjena, proti pa smo glasovali tudi v Poslanski skupini SAB.
Strinjamo se z navedbami Vlade – mednarodna skupnost ima namreč zelo pomembno vlogo pri stabilizaciji razmer v Afganistanu. Del te odgovorne mednarodne skupnosti je tudi Republika Slovenija, ki podpira vse napore za doseg mirovnega sporazuma in vlaga trud za dosego prenehanja vseh vojaških aktivnosti. Upoštevanje predlagateljevih priporočil bi pomenilo beg pred odgovornostjo kot tudi odmik od nacionalnih stališč, ki smo jih kot država zagovarjali do sedaj. Ne smemo zanemariti dejstva, da smo ena od članic zveze Nata in na tej podlagi imamo določene obveznosti, ki smo jih dolžni spoštovati. Pripadnice in pripadniki tujih varnostnih sil, med njimi tudi Slovenske vojske, imajo pomembno vlogo pri vzpostavitvi delovanja civilnih institucij. Slovenski vojaki pomagajo pri opredelitvi potreb po obnovi šol, zdravstvenih objektov, infrastrukture za dostop do pitne vode in namakanja ter drugih civilno-vojaških projektih. Nadalje sodelujejo pri usposabljanju afganistanske policije in vojske. Blaginja in delujoče institucije civilne družbe so tiste, ki bodo učinkovito pripomogle pri izvajanju operacij v boju proti mamilom in nasilju, ki je v tej družbi in državi še kako prisotno. Dejstvo je, da se je situacija v Afganistanu izboljšala in k temu napredku je zagotovo pripomogla tudi mednarodna skupnost in prisotnost zveze Nato. Dokler oblast v Afganistanu ne bo sposobna sama zagotavljati miru, varnosti in spoštovanja človekovih pravic svojih državljanov, je prisotnost Zahoda še kako neizogibna. Posledice umika varnostnih sil iz Afganistana bi vodile v eskalacijo nasilja, kar bi nedvomno občutili tudi v Evropi. Če ne drugače, se lahko ponovijo številne tragedije, povezane z migracijami. Že tako je po nekaterih podatkih razseljenih skoraj 3 milijone Afganistancev.
Kadar je govora o migracijah, se vedno pojavljajo mnenja, da je treba problem množičnih migracij reševati na njihovem izvoru in k temu zagotovo pripomore tudi prisotnost pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske v Afganistanu. Ne nazadnje humanitarna in vojaška pomoč blažita migracijske pritiske. Ob tem pa ne gre zanemariti dejstva, da je tudi Zakonodajno-pravna služba v svojem mnenju opozorila na pred kratkim sprejeto Resolucijo o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije, ki bi jo predlagatelji morali upoštevati v predlaganih priporočilih. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin.
V skladu z razlago Komisije za poslovnik z dne 9. decembra 2009 Državni zbor ugotavlja, da je postopek obravnave predloga priporočila končan.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda in prekinjam 14. sejo zbora, ki jo bomo nadaljevali jutri ob 9. uri.

Poslanke in poslance prosim, da zaradi jutrišnje zaprte seje iz dvorane odnesete vse svoje stvari. Članice in člane Odbora za gospodarstvo in Odbora za zadeve Evropske unije obveščam, da bo čez pol ure, to je ob 17. uri in 15 minut, v velikem salonu skupna seja obeh odborov,. Hvala lepa.,

(SEJA JE BILA PREKINJENA 17. DECEMBRA 2019 OB 16.46.)