Evidenca zapisa seje

Polni naziv telesa - Številka in vrsta seje:16. Redna
Datum zasedanja:
Vsebina zapisa seje

REPUBLIKA SLOVENIJA
DRŽAVNI ZBOR

nadaljevanje 16. seje
(5. marec 2020)



Sejo so vodili predsednik Državnega zbora Igor Zorčič ter podpredsedniki Tina Heferle, Branko Simonovič in Jože Tanko.

Seja se je začela ob 9. uri.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje!
Začenjam nadaljevanje 16. seje Državnega zbora.
Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Franc Kramar, Predrag Baković, Primož Siter od 10.30 do 13. ure in Boštjan Koražija do 10. ure.
Vse prisotne lepo pozdravljam!

Prehajamo na 11. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA RAZPRAVO O ODGOVORU PREDSEDNIKA VLADE MARJANA ŠARCA, KI OPRAVLJA TEKOČE POSLE, NA POSLANSKO VPRAŠANJE IVE DIMIC V ZVEZI Z ZASKRBLJUJOČIM STANJEM V JAVNEM ZDRAVSTVENEM SISTEMU.
Državni zbor je na 15. seji sklenil, da opravi razpravo o odgovoru predsednika Vlade Marjana Šarca, ki opravlja tekoče posle, na poslansko vprašanje Ive Dimic v zvezi z zaskrbljujočim stanjem v javnem zdravstvenem sistemu.
Besedo dajem Ivi Dimic za dopolnilno obrazložitev predloga za razpravo o odgovoru predsednika Vlade, ki opravlja tekoče posle.
Izvolite.

IVA DIMIC (PS NSi): Spoštovani!
Ne zgodi se prav pogosto, da bi imeli razpravo o odgovoru predsednika Vlade, ki opravlja tekoče posle, in hkrati imeli že izvoljenega novega mandatarja. V današnji razpravi zagotovo pričakujem razpravo o situaciji, nastali v letu in pol mandatarstva predsednika Vlade, ki opravlja tekoče posle, Marjana Šarca. Seveda si želim, da bi se vsi poslanci skupaj zazrli tudi v prihodnost, kaj lahko v dveh letih naredimo in kako bomo uredili zdravstveni sistem, da bo javen, vzdržen, kakovosten, predvsem pa dostopen vsem, ki te storitve potrebujejo.
Slovensko zdravstvo se je znašlo v situaciji, v kateri se sistem maje na vseh ravneh. Nastale razmere kličejo po spremembah in ukrepanju. V Novi Sloveniji ugotavljamo, da tako stroka kot Ministrstvo za zdravje pod vodstvom predsednika Vlade Marjana Šarca, ki opravlja tekoče posle, situaciji in razmeram niso bili kos. Slovensko zdravstvo je prioritetno v zadnjih osmih letih reševalo osem ministrov in štirje predsedniki Vlade, vključno z vami, gospod Šarec, predsednik Vlade, ki opravlja tekoče posle. V zadnjih mesecih vaše vlade se je število bolnikov, ki nedopustno dolgo čakajo v čakalnih vrstah, to so tisti, ki čakajo nad dopustno mejo, povečalo na 75 tisoč, po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Primanjkovalo je zdravil za bolnike z rakom, bolniki še vedno prejemajo kemoterapije na hodnikih, kjer ležijo in se prehranjujejo. Javni zavodi se ukvarjajo s pomanjkanjem zdravstvenega kadra pa tudi s pomanjkanjem zdravnikov in njihovim odhajanjem v tujino. Na vaš odgovor, spoštovani predsednik Vlade, ki opravlja tekoče posle, da imamo v Sloveniji več zdravnikov in zdravstvenega osebja, se je odzvala tudi Zdravniška zbornica, ki vodi evidence zdravnikov. Postavili so vas na laž. Od obljubljenega zakona o dolgotrajni oskrbi, pa je na žalost ostalo samo pri obljubah. V letu in pol vladanja, se niste zavzeli za bolnike in odpravo čakalnih vrst. Imeli ste moč in vpliv, da bi lahko rešili nevzdržne in človeka nevredne razmere na gastroenterološki kliniki, če bi od odgovornih zahtevali predloge rešitev in imeli dovolj veliko željo pomagati bolnikom, rakavim bolnikom. Bolniki so se sami oglasili in povedali, daje v kleti gastroenterološke klinike nevzdržno. Poleg težkega soočenja z boleznijo, ki jih je tja pripeljala, se soočajo še z neustreznimi razmerami, ki niso spodbudne. Polni hodniki z bolniki, ki kihajo, kašljajo, jokajo, obupujejo. Na hodniku dobivajo obroke hrane, ker nimajo na voljo prostorov in sob. To ni primerno in ne ustreza standardom, spoštovanju človekovega dostojanstva in pravice do zasebnosti. Zdravila proti raku imajo poseben vonj, ki ni prijeten. V kletnih prostorih nimajo niti oken, da bi prostore lahko ustrezno prezračili. Take razmere so nevzdržne, ne samo za bolnike, ampak tudi za zdravnike in zdravstveno osebje, ki zdravijo in prevzemajo odgovornost.
V Novi Sloveniji se zavedamo stisk vseh bolnikov. Naše delovanje in prizadevanja so usmerjena k njim. Želimo izboljšati javno dostopno in učinkovito zdravstvo. Izboljšanje javnega zdravstvenega sistema in odprava čakalnih vrst bosta še naprej ostali prioritetni nalogi Nove Slovenije. Slovenija je prebogata država, da bi ljudje umirali v čakalnih vrstah. Bolniki morajo imeti pravico do zdravnika, ne pa pravico do čakalne vrste.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo dajem predsedniku Vlade Marjanu Šarcu, ki opravlja tekoče posle, za dodatno obrazložitev odgovora.
Izvolite.

MARJAN ŠAREC: Spoštovani predsedujoči, dragi poslanke in poslanci!
Najprej se moram opravičiti, ker bom zapustil sejo. Imam namreč smrt v družini. Da mi ne bo kdo spet očital, da me ni. Gospod Horvat rad vedno pove, da ga žalosti, da me ni.
Vaša uvodna argumentacija, gospa Dimic, me ni presenetila. Tudi vaš opis razmer sem, iskreno rečeno, pričakoval. Črne razmere, katastrofične scenarije, skoraj kataklizmo ste slikali v domala vsakem poslanskem vprašanju, naslovljenem name. Dvoje sem se spraševal, ali ljudi strašite namerno ali namerno delate krivico zdravnikom. Morda se niste povsem zavedali, ampak predvsem njih ste pravzaprav kritizirali. Ne tvegam veliko z napovedjo, da bosta vaš prihodnji ton in diskurz neprimerno milejša, da bo z dnem izvolitve nove vlade, vaša retorika izgubila ostrino in postala upajoča, da se bo zdravstveni sistem odlepil iz roba kolapsa, vse to čez noč.
Kot že nekajkrat doslej, bi tudi danes lahko našteval ukrepe in storjeno, a vem, da bi tudi tokrat, enako kot v teh sedemnajstih mesecih, ostal preslišan, zato bom raje izrazil nekaj svojih upov in želja. Upam in želim si, da bi zdravstvo ostalo javno. Priznam pa, da sem ob branju vašega interventnega zakona to upanje opustil. Hoteli ste namreč utreti pot privatizaciji zdravstva. Sklepam, da namerno, a me veseli, da ste zakonski predlog, zgolj na prvi pogled všečen, naposled umaknili. Verjetno ste spoznali, da ste si ga lahko privoščili zgolj kot opozicijska stranka. S tem umikom ste vsaj posredno priznali, da je bil neuresničljiv oziroma da bi imel finančne učinke, četudi ste trdili nasprotno. V vaši stranki zasebno zdravstvo promovirate kot zdravo konkurenco javnemu. Nekoč ste tudi menili, da je trgu treba pustiti, naj se uravnava sam. Govorilo se je o »nevidni roki trga«. Ko gre za zdravje in še kaj, se z vami ne morem strinjat in se pač nikoli ne bom mogel. Sam sem namreč prepričan, da je jasna ločnica med javnim in zasebnim nujna in da je to zabrisano, zanikano ali včasih celo nesluteno prepletanje, lahko celo škodljivo. V Nemčiji, na katero se tako radi sklicujete, ga, recimo, ne dovolijo. Vem, utopist sem, te razmejitve med javnim in zasebnim ne boste potegnili. A želim si, da bi naredili konec primerom − bom enega opisal. Zdravnik ortoped, ki je zaposlen v bolnišnici, ima hkrati svojo zasebno popoldansko ambulanto. V bolnišnici, kjer dela, bi na prvi pregled, na katerem bi mi odgovoril zgolj, ali je potrebno operacija, recimo, gležnja ali ne, čakal eno leto. Zato se pri tem istem zdravniku naročim v njegovi zasebni popoldanski ambulanti. Ugotovi, da je operacija potrebna, operiral me bo on, seveda v bolnišnici. In veste kaj, tako sem preskočil vse, ki pri tem zdravniku čakajo šele prvi pregled, da bi izvedeli, operacija da ali ne. Takih primerov je kar veliko.
Ko ste se v ponedeljek, spoštovana poslanka, čudili, kako, da še nimamo nobene potrjene okužbe s koronavirusom. No, zdaj smo ga dočakali in upam, da ste zadovoljni, da ga ima tudi Slovenija.
Želim pa in upam, da bo zdravstvo dobilo finančno injekcijo, kajti zanj res namenjamo premalo. A ker napovedujete dvig prispevnih stopenj, bom dodal še željo, in sicer da boste to izvedeli brez posegov v neto dohodke socialno šibkih, pri tem vam želim vso srečo s sindikati in delodajalci. Slutim sicer, da jo boste potrebovali zgolj pri prvih, torej predstavnikih zaposlenih. Upam in želim, da vam bodo uspeli premiki pri delovanju zdravstvene blagajne, recimo, da bodo bolnišnice smele opuščati programe, za katere imajo pacientov premalo, in ta sredstva preusmeriti k programom, za katere je pacientov veliko. Tega zdaj ne smejo, pravijo direktorji bolnišnic in s prstom kažejo na ZZZS. In naprej, upam in želim si, da zdravnikov ne boste izvzeli iz enotnega plačnega sistema, da tega ne boste storili niti v zameno za dve leti miru, kar nam je ponudil sindikat.
Veliko je še tega in dolgo bi še lahko našteval. Želim pa, da bo uspešnejši Tomaž Gantar v drugo, da bo tokrat zdržal do konca, prvič je po osmih mesecih in petih dneh ugotovil, da ne gre. Rekel je: »Pride trenutek, ko ne vidiš izhoda. Ocenil sem, da reforme ne moremo sprejeti na ta način. Na neki točki ni šlo več.« Upam, da se to zdaj ne bo ponovilo. Srečno, Slovenija!

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Besedo ima Poslanska skupina Nova Slovenija − krščanskih demokratov, Jožef Horvat.
Izvolite.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, spoštovani gospod podpredsednik Državnega zbora. Spoštovani predsednik Vlade, ki opravlja tekoče posle, gospe ministrice, gospodje ministri, drage kolegice in kolegi!
Izvedel sem včeraj, gospod predsednik, da imate smrt v družini, zato iskreno v imenu poslanske skupine, moje iskreno sožalje. Razumem, da morate oditi.
Ne spomnim pa se, da sem kdaj jaz prav zelo robantil tukaj v tej dvorani, zakaj vas ni, morda v času sprejemanja proračuna, ne spomnim se. Gotovo imate magnetogram, da ste ga prebrali in videli to mojo izjavo, ker sem pogrešal vašo prisotnost. Verjamem, da niste govorili na pamet, tako kot tudi jaz ne bom govoril na pamet.
Najprej zahvala vsem kolegicam in kolegom, ki ste omogočili danes to razpravo. Verjamem, da niste glasovali za Novo Slovenijo, da ste glasovali za to, da bi dejansko soočili v nekaj urah razprave različna mnenja in poskušali najti neke usmeritve, neke rešitve za izboljšanje zdravstvenega sistema. S tem imamo težave. Ja, danes 209 tisoč ljudi čaka na pregled ali kakšno zdravstveno storitev, o tem poroča Nacionalni inštitut za javno zdravje, ki ga ne vodi Nova Slovenija. Danes 75 tisoč ljudi, to so zadnji podatki NIJZ, čaka nad dopustno dobo. In danes zjutraj sem slišal po radijskih poročilih, da ima Nova Slovenija najboljši gospodarski program. Seveda, najbrž zato, ker zagovarjamo socialno-tržni sistem gospodarstva, socialno tržni model gospodarstva, nikakor ne zagovarjamo in smo hudi nasprotniki turbo kapitalizma kakor tudi socializma. Zakaj govorim zdaj o gospodarstvu? Zato, ker je predpogoj za dobro delujoče gospodarstvo zdrava družba. Ali je normalno, da so bolniške tako dolge? Normalno, če je človek bolan pa ne pride na vrsto za pregled, za poseg v nekem normalne času, potem je pač na bolniški in to odsotnost, to nadomestilo mora nekdo plačati. V večji meri gospodarstvo, zato govorim o gospodarstvu.
Kar se tiče očitkov Novi Sloveniji, da mi zagovarjamo privatizacijo ali kako že, saj niti več ne vem, privatizacijo zdravstva. Ni res in stotič ni res. Nova Slovenija je vedno zagovarjala in vedno bo zagovarjala robusten javni zdravstveni sistem. Če pa nam želite naprtiti, da smo mi kaj privatizirali, pa poglejmo številke, te so resnične. Leta 2009 je Slovenija imela 53 zasebnih zdravnikov, to niso bili koncesionarji, to so bili zdravniki zasebniki. Leta 2019, to je lansko leto, pa je imela 142 zasebnih zdravnikov. Največji porast je bil v letu 2017, 2018 in 2019. To je statistika, lahko rečete, da laže, ampak to so podatki, ki držijo. Sicer pa do 142 zasebnih zdravnikov lahko hitro pridemo, gremo po Sloveniji pa jih preštejemo.
Gospod predsednik Vlade, ki opravlja tekoče posle, zakaj se kolegica Iva Dimic toliko bori za izboljšanje zdravstvenega sistema? Ja zato, ker je imela tudi eno zelo hudo osebno izkušnjo. O včerajšnji bo povedala sama. In njeno vprašanje na januarski seji Državnega zbora se je nanašalo tudi, gospod predsednik, na vaše odgovarjanje na njeno vprašanje na decembrski seji, to je bila 14. seja, 16. december 2019. Takrat ste povedali, sedaj pa berem magnetogram, jaz ne govorim na pamet: »Drugič,« pravite vi, gospod predsednik Marjan Šarec, »Drugič, glede tega, da bolniki kemoterapijo prejemajo na hodniku. Pomanjkanje prostorov je težava. Poslopje gastroenterološke klinike je staro in pod spomeniškim varstvom, a poteka investicija na drugi lokaciji za razbremenitev teh prostorov. Rok končanja je april 2020.« Torej, naslednji mesec. Konec mojega branja magnetograma. Gospod predsednik, gospod Marjan Šarec, mi smo šli preverjati, kje za božjo voljo je sedaj ta lokacija, kje poteka ta investicija, in tega nismo našli. Zdaj je še priložnost do 10. ure, da nam to, lepo prosim, pojasnite.
Ja, vsi imamo velike skrbi, še posebej od včerajšnjega dne, ko je tudi v Sloveniji detektiran prvi bolnik z novim koronavirusom. Zdaj si predstavljajte bolnike, ki stojijo, vsak dan stojijo ali pa sedijo na gastroenterološki kliniki na hodniku, pet do šest jih je, tam dobivajo terapijo, takšno in drugačno, in vmes udari koronavirus. Lahko rečete, da dramatiziram ali karkoli, ampak to je realno življenje. In ja, nekatere vlade so se bistveno drugače odzvale nad to pandemijo, ki nas je pač prizadela, in sami vemo, da nas približno vsake štiri leta prizadene. Jaz tukaj nočem blatiti vašega imena ali karkoli. Moja dolžnost, dolžnost slovenskega poslanca pa je, da opozarjam, ker to ni kar neka bolezen, če gre za pandemijo. Dejansko nam lahko padejo in gotovo so že paralizirani vsi podsistemi, predvsem gospodarstvo, s katerim sem danes tudi to razpravo začel.
Kar se tiče očitka, mi je prav všeč, da ste nas poslušali. Predvčerajšnjim sem za to govornico povedal, da smo 8. januarja vložili v parlamentarno proceduro zakon o interventnih ukrepih za stabilizacijo javnega, ne zasebnega, javnega zdravstvenega sistema. Mi smo ga zgolj vložili, avtorske pravice ima Zdravniška zbornica Slovenije. Vmes je seveda nastala nova situacija. Nastala je nova koalicija in nam se zdi fer, da ta zakon umaknemo, ga uskladimo znotraj koalicije. Če bo sprejemljiv za celotno koalicijo, gre naprej, če ne, bo pa pač ostal v predalu. Prepričani pa smo, da vsebuje res interventne ukrepe, s katerimi bi skrajšali čakalne vrste. Še več, v tem času smo poslušali nekatere poslanske skupine, tudi Poslansko skupino Liste Marjana Šarca in druge, si zapisovali, kakšne so bile pripombe. Ves čas bili v stiku s strokovno javnostjo tudi izven slovenskih meja, predvsem tam, kjer zdravstveni sistem dobro deluje, in bomo na koalicijsko mizo dali izboljšan zakon. Potem se bomo pogovarjali. Lahko trdim, da se znamo pogovarjati, in upam tudi, da se bomo dogovorili. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Stranke Alenke Bratušek.
Vojko Starović, izvolite.

VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Hvala za besedo, predsedujoči. Spoštovani!
Razmere v slovenskem zdravstvu se slabšajo. Da ne bomo govorili le populistično, na pamet, vzemimo podatek EHCI, Euro Health Consumer Index. Gre za Evropsko neodvisno institucijo, ki meri kakovost zdravstva v 36 državah Evrope. Slovenije je samo v enem letu, od leta 2017 na 2018, padla za 5 mest iz zgornje polovice, iz 16. mesta na 21. mesto. Prehiteli so nas Češka, Slovaška, Estonija. Avstrija, s katero se tako radi primerjamo, pa je na 9 mestu. Slovenija je sicer v poročilu EHCI pohvaljena pri zdravljenju hepatitisa, pri sladkorni bolezni in srčno-žilni bolezni. Znano pa je že, da je Slovenija na vrhu držav z najmanjšo stopnjo umrljivosti dojenčkov na svetu. Prav tako smo od e-zdravstva uspešno uvedli e-recept. Nizko pa smo ocenjeni pri izidih zdravljenja pri možganski kapi, nekje v sredini pri uspešnosti zdravljenja bolezni raka. Nižje ocene pa so v veliki meri posledica slabe dostopnosti zdravstva, zaradi čakalnih dob. Konstantno pa smo slabo ocenjeni pri vključevanju bolnikov v odločanje in pri dostopnosti podatkov o kakovosti bolnišnic. Očitno z zdravstvenim sistemom ne sledimo naraščajočim potrebam po zdravstvenih storitvah, tako na področju financiranja kot na področju učinkovite organizacije in kadrovanja. Zavedamo se, da je zdravstveno ena najhitreje rastočih panog v svetu. Pri nas pa zavzame čedalje manjši delež v družbeno bruto produktu. V letih 2014, 2015 in 2016 je bil ta delež še blizu povprečja OECD, to je 8,8 %, v letu 2017 je nato padel na 8,2 % in v letu 2018 na vsega 7,9 %, za lansko leto še ni podatkov. To enostavno ne gre. Poleg tega pa se tudi delež javnega financiranja zdravstva zmanjšuje s 6,4 % BDP na 5,8 %, to je bilo 2010, v letu 2018 pa 5,8 %. ZZZS, torej naša javna zdravstvena zavarovalnica, pa je na drugi strani leto 2018 zaključila s presežkom prihodkov nad odhodki v višini 32 milijonov evrov. Zdaj pa razumi, kdor more. Tu je treba resnici na ljubo poudariti, da politika in Vlada na ZZZS nimata nekega občutnega vpliva. Obvladuje ga 45 članska skupščina in upravni odbor, ker imajo največji vpliv vodstvo, upokojenske organizacije in sindikati. Vlada ima v skupščini le 4 predstavnike. ZZZS zasleduje zgolj dva cilja, da posluje brez izgube in da ima vsak državljan zdravnika. In kako rešujejo potrebe povečani potrebi storitev v zdravstvu? S planom storitev, ki jih plačajo, in s krčenje časa, potrebnega za posamezni pregled pri osebnem zdravniku. ZZZS tako obračunava in plačuje bolnišnična zdravljenja po sistemu, ki je že 15 let star. Ko smo bili z Odborom za zdravstvo v UKC Maribor, so nam povedali, da oni naredijo storitve po planu in samo tiste, ki so plačane, zato nimajo izgub. Ko izpolnijo plan za posamezno storitev, recimo septembra, storitve enostavno ustavijo, čeprav imajo čas, osebje, prostore in opremo. Noro. Pri osebnih zdravnikih pa enostavno povečajo normo na zdravnika, in to je to. Kako potem obvladujejo nezadovoljstvo zdravnikov zaradi takšnih birokratskih prijemov? Tudi tako, da jim grozijo s kaznijo. ZZZS na ta način vsem izvajalcem dodeli ravno toliko posla, da niso preveč v izgubi. Ker so bolnišnice javne, bodo že preživele. Pač parlament sprejme izredni zakon po izrednem postopku in dodeli dodatna sredstva, kot recimo konec leta 2017 136 milijonov evrov. Prav danes pri glasovanju imamo na sporedu tudi uradno tolmačenje tega gasilskega zakona. Nasprotno našemu pristopu pa je v poročilu konference o zdravstvu v Oslu poudarjeno, da so minulo finančno krizo najbolje obvladovale države, ki so največ investirale v javno zdravstvo – Švedska, Finska, Avstrija. Tudi Mednarodni denarni sklad je spremenil svojo dolgotrajno vero in veljavno oceno, da vsak investiran evro države pomeni 0,7 evra gospodarske rasti. Po novih izračunih in po novih normah, vsak investiran evro od države prinese 1,5 evra gospodarske rasti. Investiranje v zdravstvu je tako nedvomno koristno tudi za gospodarstvo. Dr. Martin McKee, profesor za javno zdravstvo iz Anglije, ki sodi med vodilne svetovne strokovnjake, je slovenski zdravstveni sistem ocenil za primeren, toda preveč zapleten. Zato bi moral biti eden izmed ciljev poenostavitev sistema. Vprašal je tudi, zakaj ne združimo obveznega in prostovoljnega zavarovanja? Tudi ocena naših zdravnikov je, da je sistem preveč zapleten in da jim birokratski postopki vzamejo vse preveč časa, ki bi ga lahko posvetili bolnikom. Če hočemo torej obdržati in razvijati učinkovito zdravstvo, je očitno, da je prenova celotnega sistema več kot nujna. V tem smo si pravzaprav vsi enotni in se strinjamo že kakih 15 let, pa vendar se nič ne zgodi. Zakaj ne? Očitno stanje nekomu odgovarja. Vprašati se moramo: »Cui bono?« Komu gre v korist, da se stvari ne premaknejo? Mogoče dobaviteljem, farmacevtom, ki vzamejo 22 % zdravstvenega kolača, zavarovalnice, javni zdravstveni zavarovalnici, posvečenim zdravnikom – med 100 najbolje plačanimi javnimi uslužbenci je 90 zdravnikov – ali pa tistim, ki so obsedeni s privatizacijo, ki ne zamudijo prav nobene priložnosti, nobene stiske zdravnikov in sester, ne kakšne napake je v zdravstvu, da ne bi prišepetavali te rešitve? In to kljub temu, da vse raziskave, opravljene na zahodu, na podlagi njihovih izkušenj v zadnjih 40 letih na tem področju ugotavljajo, da privatizacija nikakor ne prinaša izboljšanje stanja. Prav tako je splošno znano, da je ameriški zdravstveni sistem, s 17,2 %, to je več kot enkrat višjim procentom bruto družbenega produkta, kakor ga imamo pri nas, s tem da je dohodek, bruto družbeni produkt na prebivalca v Ameriki več kot enkrat višji. Torej, za zdravstvo dajejo štirikrat več kot pri nas in kotirajo nižje od nas. Drag in relativno slab pa je ta sistem enostavno zato, ker je naravnan na ustvarjanje dobičkov, ne pa na zdravje ljudi in populacije. Tudi zdravniki sami so v Ameriki velikokrat žrtev tega sistema, ki ga obvladujejo zavarovalnice, bolnišnični industrijski kompleksi in farmacevtske korporacije.
Za zaključek bi rekel, da naša pričakovanja in zahteve glede javnega zdravstva so in bodo še naprej visoka, pa tudi glede zakonske ureditve področja dolgotrajne oskrbe, osebne asistence in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, na ta zakon tudi čakamo že več kot 15 let. Z njim bi povečali ponudbo in dostopnost domov za ostarele ter vzpostavili alternativne sisteme dolgotrajne oskrbe, kot so stanovanjske skupnosti za starejše. Ta oskrba na domu, torej doma in v teh skupnih domovih, je tudi izrazita orientacija Evrope.
V SAB si želimo, da bi vsak upokojenec s svojo pokojnino lahko plačal oskrbnino in mirno preživel jesen svojega življenja. Tako bi razbremenili tudi sedanjo in bodočo delovno aktivno generacijo. Državljani, ki vestno vplačujejo v zdravstvo in pokojninsko blagajno, upravičeno pričakujejo, da se bodo viri za zdravstvo razporedili na način, s katerim bodo v zdravstvu zagotovljene kar največja kakovost, učinkovitost in odgovornost. Naša Slovenija ima kot socialna država kar lepo dediščino javnega zdravstva pa tudi javnega šolstva in skrbi za starejše, kar vse je zelo pomembno za blaginjo in dobro počutje državljank in državljanov. Ne sme jih biti strah, če zbolijo in nimajo veliko denarja, da ne bodo deležni ustreznega zdravljenja. Če se primerjamo z ZDA, se pri nas ni treba zadolžiti za pol življenja samo zato, da se pozdravimo ali pa lahko študiramo na univerzah. Ta osnovna infrastruktura solidarnosti je naša moč, je moč Slovenije, ki jo je treba čuvati, negovati in razvijati.
Ob tem bi se rad posebej zahvalil vsem tistim sestram, zdravnikom in ostalim zaposlenim v zdravstvu, ki vztrajajo in vzdržujejo zdravstveni sistem, ki mu kljub vsem težavam državljani mnogo bolj zaupajo kot vladi ali našemu parlamentu, ki, roko na srce, nista opravila svojega dela. Predsednik Vlade v odstopu je v svojem odgovoru na poslansko vprašanje kolegice Ive Dimic, ki je zaskrbljena nad razmerami v gastroenterološki kliniki v UKC, odgovoril, da to ni več čisto njegova stvar, ker je pač odstopil. Toda bojim se, da nam vsebina in način, s katerim se bodo potrebne spremembe udejanjale ravno zaradi odstopa Marjana Šarca, ne bodo preveč všeč. Ne bom razpravljal o odnosu predsednika Vlade do poslanske kolegice in, še huje, do stanja v zdravstvu. Prepričan pa sem, da bi bilo marsikaj drugače, če bi se predsednik Vlade, preden je vrgel puško v koruzo, za zdravje bolj zavzel. To je bila njegova dolžnost. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Desus bo predstavil gospod Branko Simonovič.
Izvolite.

BRANKO SIMONOVIČ (PS DeSUS): Hvala lepa za besedo, podpredsednica. Lep pozdrav vsem prisotnim!
Naj se na začetku predstavitve stališča Poslanske skupine Desus dotaknem razmer na gastroenterološki kliniki Univerzitetnega kliničnega centra, ki nam jih je predstavila predlagateljica današnje razprave. Prejemanje kemoterapije kar na hodniku, celo stoje, bolniki, ki imajo postelje prav tako na hodniku in tam dobivajo terapijo, hrano in nego, to so razmere, ob katerih si res ne želiš prestopiti praga naših bolnišnic. K temu lahko dodamo tudi nekatere nenormalno dolge čakalne vrste, kadrovsko podhranjenost mnogih zdravstvenih ustanov ter večno negativno poslovanje pretežno enih in istih bolnišnic, nizke plače medicinskega kadra, ki opravlja najbolj težaško delo, in še bi lahko našteval.
Pa je v našem zdravstvu res vse tako slabo? V naši poslanski skupini bi se težko strinjali s tako negativno oceno. Ne zatiskamo si oči pred tem, da lahko v našem javnem zdravstvenem sistemu najdemo marsikatero anomalijo, če se milo izrazim, sploh v primerih, ki jih je predstavila predlagateljica razprave. Pa vendar smo mnenja, da je slovensko zdravstvo vseeno na visoki ravni, sploh kar se tiče strokovnosti našega kadra, dostopnosti do storitev javnega zdravstvenega sistema tudi za tiste, ki nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja. Večinoma se prostorske razmere izboljšujejo, medicinska oprema se posodablja. Marsikatera težava bi se lahko odpravila že s tem, da se spremeni organizacija dela v javnih zdravstvenih zavodih. To pomeni, da lahko za skrajšanje čakalnih vrst namenimo ogromno denarja, vendar brez optimizacije delovnih procesov učinkov ne bo. Zato bi bilo treba za začetek spremeniti Zakon o javnih zavodih, ki bi vodstvenemu kadru dal več odgovornosti za uspešno delovanje zavoda, za racionalno uporabo denarja, za motiviranje zaposlenih za kvalitetno upravljanje dela ter da hkrati odgovora za slabo poslovanje in organizacijo dela, ki vodo v dolge čakalne vrste, nezadovoljstvo pacientov in zaposlenih in tako naprej. Ob pritoževanju nad slabimi bivanjskimi razmerami v javnih zdravstvenih zavodih radi pozabljamo, da gredo praktično vse investicije skozi postopke javnega naročanja. To so težave vseh, ki so dolžni investicije izvajati v skladu z zakonodajo, ki ureja javna naročila. Kartelni dogovori ponudnikov, prirejanje razpisov, zloraba pravic do pritožbe in posledično več let trajajoče izbiranje izvajalcev neke investicije, z vsem te se morajo spopadati tudi javni zdravstveni zavodi. Zato vedno traja leta, da se izpelje kakšen infrastrukturni projekt, ki bi bolnikom izboljšal kvaliteto bivanja, zaposlenim pa delovne razmere.
K skrajšanju čakalnih vrst lahko poleg dobre organizacije dela pripomorejo tudi bolniki sami, če le imajo možnost, da poiščejo javni zdravstveni zavod, kjer je čakalna vrsta najkrajša, pa čeprav se je treba do njega zapeljati malo dlje. Res pa je, da so prav najstarejši in socialno šibki tisti, ki nimajo dostopa do spleta, kjer bi našli informacije o dolžini čakalnih vrst, hkrati pa se ne morejo voziti po celi državi, da bodo deležni zdravstvene obravnave za stanje, ki v danem trenutku mogoče še ni življenjsko ogrožajoče. Zato je na tem področju še veliko prostora za izboljšave, da bo lahko tudi starejši človek brez sorodnikov in prijateljev, ki živi pod pragom revščine, dostopal do zdravstvene storitve z najkrajšim čakalnim časom. Dejstvo je, da v vsakem sistemu obstajajo možnosti za izboljšave, tudi v zdravstvu, in da več denarja ni vedno edini odgovor.
Kot je pokazala javnomnenjska raziskava, ki so jo v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor opravili konec leta 2018, je bolnikom izjemno pomemben odnos zdravstvenega osebja. Sodeč po oceni, ki jo je pokazala raziskava, je ta odnos na izjemno visoki ravni, kajti bolniki so na lestvici od 1 do 5 ocenili zdravstveno obravnavo s povprečno oceno 4,62. Očitno zaposleni vlagajo ogromno napora v to, da bolnike obravnavajo kakovostno, ne glede na razmere, v katerih delajo. Zato moramo vsi skupaj zgotoviti takšne pogoje dela, da bodo zaposleni bolnikom lažje zagotavljali kvalitetno zdravstveno oskrbo, in bodo za to tudi primerno materialno nagrajeni. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednja bo gospa Nada Brinovšek predstavila stališče Poslanske skupine SDS.
Izvolite.

NADA BRINOVŠEK (PS SDS): Lep dober dan želim vsem prisotnim v dvorani!
Ob trenutjem stanju v slovenskem zdravstvu, ki po besedah mnogih, tu se oslanjam predvsem na stroko, dobesedno propada. Kljub političnim obljubam in finančnim vložkom za skrajševanje čakalnih dob, se le-te podaljšujejo. Posledično se povečujejo tudi bolniške odsotnosti nad 30 delovnih dni, ki gredo v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Zapirajo se oddelki. V nekaterih bolnišnicah primanjkuje določenih zdravil, predvsem za tiste najtežje bolnike. Naši zdravniki, predvsem mladi zdravniki, in pa tudi drugi zdravstveni delavci odhajajo v tujini. V tujini se zdravijo tudi naši bolniki. Negativno poslovanje javnih zdravstvenih zavodov je postalo nekako vsakoletna stalnica, ki kljub interventnemu zakonu in pa tudi tistimi 136 milijoni, ki so jih prejeli nekateri zavodi. Še vedno ni standardov in normativov za nagrajevanje kot tudi ne za plačila zdravstvenih storitev. Priča smo političnemu kadrovanju, korupciji, preplačilu medicinskega materiala. Ni zakonskih sprememb in še bi lahko naštevala. Zato se mi, seveda, poraja vprašanje, zakaj je bila, za božjo voljo, taka aroganca sedaj že sicer bivšega predsednika oziroma predsednika vlade, ki opravlja tekoče posle, in pa tudi bivšega ministra za zdravje oziroma ministra za zdravje, ki trenutno še opravlja tekoče posle, da problemov v zdravstvu, posledično pa tudi problemu zdravja naših državljanov nista zaznala in se nanje nista ustrezno odzvala. Zakaj trdim aroganca? Poglejte, minister za zdravje, ki opravlja tekoče posle, se je le redkokdaj, kljub resnim temam in problemom, ki smo jih obravnavali na Odboru za zdravstvo, tam tudi prikazal oziroma se nam pridružil. No, tudi tu v sejni dvorani Državnega zbora, ko smo obravnavali problematiko zdravstva, ga skorajda ni bilo. Še manj pa, da bi pripravil kakšno zakonsko spremembo. Predsednik Vlade, ki še opravlja tekoče posle, pa je na ustna poslanska vprašanja v Državnem zboru, ki so mu jih poslanci postavljali v zvezi s problematiko zdravja, odgovarjal v svojem slogu, saj veste, kateri je to.
Na zadnji seji Državnega zbora je bil izglasovan predlog kolegice iz Nove Slovenije Ive Dimic, da se v Državnem zboru opravi razprava glede razmer v zdravstvu. Danes pa, ko obravnavamo to točko, pa izvemo, da bo gospod Šarec tu z nami le eno uro. Jaz razumem vašo opravičilo za odsotnost, ampak poglejte, gospod predsednik, ki še opravljate tekoče posle, vi ste edini, ki lahko odgovarjate na ta naša vprašanja, vprašanja poslancev. Posledično temu se seveda potem sprašujem, ali bomo imeli potem danes kar nekakšen debatni krožek, brez tistega, ki bi moral biti tukaj. To se mi zdi tako, kot če bi bila jaz naročena k zdravniku, prišla na določeno uro, zdravnik bi moral nekam na teren in bi mi rekel, poslušaj, pojdi kar tjale v čakalnico, pa s tistimi, ki čakajo, malo podebatiraj o svojem zdravju. Poslanci bomo torej danes razpravljali o tej tematiki 6 ur, kolikor je pač na razpolago pri tej točki. Naš glas pa seveda zopet ne bo prišel do tistih, ki so odgovorni, da se je stanje na področju zdravstva v tem letu in pol še bolj poslabšalo, kot je že bilo.
Koalicijska pogodba iz leta 2018 je, kot veste, obljubljala dostopno, kakovostno, učinkovito in finančno vzdržno zdravstvo. In kaj je rezultat teh obljub po letu in pol? Rezultata ni. Stanje pa je, si upam trditi, na vseh področjih zdravstva slabše, kot je bilo leto in pol nazaj. Ni zakonskih sprememb, ki so nam bile obljubljene z normativnim programom Vlade za leto 2018 in 2019, to sta predvsem zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki bi moral biti po normativnem programu Vlade sprejet do konca decembra 2019, ni zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bi moral biti po normativnem programu predložen Vladi do konca novembra 2019. Torej ne prvi ne drugi zakon nista ugledala luči sveta. No, sicer je gospod Šabeder dejal, da ima na ministrstvu v predalu seveda shranjena oba zakona, vendar pa mu je zmanjkalo časa, da bi ju poslal v Državni zbor v proceduro. Jaz bi temu rekla, ja, pa kaj še! To, kar je v predalih na Ministrstvu za zdravje, verjemite, da ne bo pomagalo našim bolnikom, zdravnikom in tudi našim ostarelim državljanom.
Če povzamem. Stanje na področju zdravstva je slabše, kot je bilo v letu 2018, ko je ta vlada prevzela vodstvo. In skrajni čas je, da Vlado in Ministrstvo za zdravje prevzamejo ljudje, ki bodo delali in tudi nekaj naredili v dobro naših bolnikov, naših zdravnikov, vsega zdravstvenega osebja in ob tem tudi racionalno porabili naš denar. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Liste Marjana Šarca bo predstavil Robert Pavšič.

ROBERT PAVŠIČ (PS LMŠ): Spoštovane kolegice, kolegi, spoštovani predsednik Vlade, Vlada, podpredsednik zbora, dober dan!
Na zdravstveni sistem moramo v Sloveniji gledati najmanj iz dveh aspektov, iz vsebinskega, torej strokovnega, in organizacijskega, torej političnega. Na strokovnem nivoju, ki je pravzaprav najbolj povezan z uporabniki, to je nami in pacienti, bi se najprej fokusiral na besede prof. dr. Sama Zvera, specialista interne medicine in hematologije. Na vprašanje, kako pa je organizirano zdravljenje hematoloških rakov v Sloveniji, odgovarja, citiram: »Odlično. Pri nas ljudje dobijo vrhunsko zdravljenje. Ne moremo vedno zagotoviti optimalnega izida, lahko pa zagotovimo, da vsak, ki se zdravi pri nas, dobi najboljše. O vsakem zdravljenju se posvetujemo s kolegi na sestankih in damo od sebe največ, kar lahko. Vedeti morate, da je dostopnost do zdravil v Sloveniji vrhunska. Hvaležni moramo biti za socialni status države, ki tako zdravljenje omogoča.« Konec navedka. In to je bistvo, ki ga želimo izpostaviti. Ali so na drugi strani težave, ki jih je treba naslavljati iz političnega aspekta? Seveda. Dejstvo pa je, da stanje le ni tako črno, kot ga slikajo nekateri, in daleč od tega, da bi bilo katastrofalno. Kdor v Sloveniji resno zboli, je deležen kakovostne terapije in zdravstvene oskrbe. Če tega ni pri nas, ga zdravniki napotijo tudi v tujino.
Kaj pa mora zagotoviti politika? Tudi investicije. Nekaj tega izvajajo ustanovitelji in zavodi, predvsem na primarni ravni, kar sami. Kar pa je sekundarnega in terciarnega nivoja, pa država izvaja investicije na podlagi izkazanih potreb določenega javnega zdravstvenega zavoda po prioritetah, ki jih določi zavod. Je pa pomembno, da država vlaga v vse zavode, sredstva pa nikoli in po verjetnosti tudi nikoli ne bodo zadoščala potrebam vseh 26 bolnišnic. V lanskem letu je bilo tako za naložbe namenjenih slabih 35 milijonov evrov.
Zdaj pa dovolite, da nanizam nekaj ukrepov, ki so bili na področju zdravstva sprejeti v času naše Vlade. Mislim, da bomo s tem najbolje odgovorili vsem, ki skušajo prikazati nedelo in pasivnost naše vlade na področju zdravstva.
Čakalne dobe. Te so sestavni in neizogibni del vsakega zdravstvenega sistema in tudi v naši državi predstavljajo problem. Najprej bi bilo potrebno poudariti, da so podatki o čakalnih dobah pri izvajalcih napačni. To kažejo ugotovitve zdravstvenega inšpektorata. Največje neskladnosti so bile ugotovljene pri resničnosti in ažurnosti podatkov. Skoraj v polovici primerov podatki niso resnični in niso ažurni. Vlada Marjana Šarca je k reševanju te problematike pristopila na celovit način, izvajati smo začeli različne aktivnosti, pri tem smo strmeli k dostopni, varni in kakovostni obravnavi pacientov.
Pa poglejmo konkretne ukrepe vlade Marjana Šarca. Pilotni projekt na ortopedski kliniki, s podobnim pristopom smo želeli nadaljevati tudi na drugih področjih. Sprejet je bil akcijski načrt za izboljšanje kakovosti podatkov za obdobje 2019–2020, s katerim bo izboljšana kakovost podatkov o čakalnih dobah in čakajočih. Vredno je omeniti uvedbo elektronskega bolniškega lista eBOL, ki je v začetku letošnjega leta nadomestil dotedanji papirnati obrazec. V letošnjem letu se predvideva še priprava tehničnih izboljšav orodja ePosvet. S splošnim dogovorom za leto 2018, aneksom št. 2 k temu dogovoru, in splošnim dogovorom za leto 2019 smo zagotovili 84 dodatnih timov splošnih ambulant in 31 timom otroškega in šolskega dispanzerja. S tem smo okrepili primarno raven. V aneksu 1 k splošnemu dogovoru 2019 smo korigirali zgornjo mejo glavarinskih količnikov. Zdravnik lahko tako začne odklanjati opredeljevanje novih zavarovanih oseb pri tisoč 895 glavarinskih količnikih. V aneksu 2 smo omogočili nagrajevanje nadpovprečno obremenjenih zdravstvenih timov družinske medicine in pediatrije. V aneksu 3 smo zagotovili sredstva za izveden večji obseg programa, kjer so čakalne dobe najdaljše. Več aktivnosti smo okrepili tudi na področju ozaveščanja pacientov o izbiri izvajalca s krajšo čakalno dobo, kar je sicer predvideno za letošnje leto. Ti ukrepi so kratkoročne narave, za reševanje problematike čakalnih dob, pa so zelo pomembni dolgoročni ukrepi. Tukaj bi izpostavil predvsem aktivnosti Vlade za zagotovitev zadostnega števila zdravnikov, racionalnejšo organiziranost javne zdravstvene mreže in pilotni projekt SRSS, katerega cilj je prenos znanj za razvoj obračunskega modela v specialistični ambulanti dejavnosti, ki temelji na konceptu plačilo po uspešnosti. Pri problematiki bi omenil še uvedbo dodatnega programa za obvladovanje čakalnih dob za izbrane zdravstvene storitve za letos. S tem se bodo sredstva iz proračuna Ministrstva za zdravje v vrednosti 8,5 milijona evrov usmerila v povečan obseg storitev v izbranem naboru specialistično ambulantne dejavnosti.
In kako si reševanje čakalnih dob zamišlja Nova Slovenija? Vložili so predlog zakona, s katerim bi omogočili dodaten zaslužek iz javnih sredstev za zgolj eno poklicno skupino, zdravnike, zdravstvene nege tukaj ni. Z zakonom bi negativno vplivali na učinkovitost dela zdravnikov v okviru rednega delovnega časa, še povečali bi obremenjenost že tako preobremenjenih, skorajda izgorelih zdravnikov. Po vsej verjetnosti pa bi prišlo tudi do umetnega prikazovanja čakalnih dob, saj bi tako zdravniki neodvisni ponudniki lahko dalj časa sprejemali dodatno plačilo. Zanimivo je, da zakon, ki naj bi naslavljal to problematiko reševanja, vzrokov za nastanek le-teh v ničemer niti ne omenja. Pri vsem tem pa finančnih sredstev za izvedbo takšnega zakona sploh nimamo. Zakonu nasprotujeta tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Ekonomsko-socialni svet. Naj citiram Dareta Stojana iz Združenja delodajalskih organizacij obrtnih dejavnosti, citiram: »V tem predlogu se družbena sredstva koristijo za privatizacijo. To ni klasično podjetništvo, ki bazira na tržni logiki.« Konec citata. Zdravstvo ni in ne sme postati profitno naravnano, kar je aksiom zasebnega kapitala. Sicer smo v torek slišali, da se predlog zakona umika, kar pa je zaskrbljujoče, je koncept zakona, to pa je poskus privatizacije javnega zdravstva v Republiki Sloveniji. Moramo pa poudariti, da gre pri reševanju čakalnih dob za dolgotrajen proces. Čakalne dobe niso povezane le s številom zdravnikov niti z denarjem, ki ga porabimo za zdravstvo, treba je iskati globlje vzroke.
Kar se tiče reševanja kadrovskega vprašanja, aneks 1 k Splošnemu dogovoru za leto 2019 − znižali smo normativ opredeljenih pacientov na zdravnika. Aneks 2 k Splošnemu dogovoru za leto 2019 − nagrajevanje nadpovprečno obremenjenih zdravstvenih timov družinske medicine in pediatrije. Vlada je za leto 2019 zvišala proračunska sredstva za plače pripravnikov in sekundarije s 60 na 70 milijonov evrov. Na pobudo ministra za zdravje sta obe medicinski fakulteti povečali število vpisnih mest, povečali smo število specializacij za področje družinske medicine. Ministrstvo za zdravje je sodeloval z Zdravniško zbornico in Slovenskim zdravniškim društvom pri spodbujanju mladih k izbiri specializacije družinske medicine. Organiziralo je srečanje študentov medicine in mladih zdravnikov. Z Odredbo o zgornji meji števila ponudb za delo v Republiki Sloveniji smo omogočili lažjo zaposlitev specialistov družinske medicine iz tretjih držav. Sprejeli smo dokument Poklicne kompetence in aktivnosti, s katerim smo odpravili krivice za tiste zaposlene v zdravstveni negi, ki so delali več, kot jim je omogočala zakonodaja; zagotavljamo jim primerljivo plačilo za primerljivo delo. Nadalje smo s sprejetjem novele Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški službi za leto 2019 spremenili dinamiko postopnega financiranja opravljanja pripravništva zdravstvenih delavcev in sodelavcev, sekundariata zdravnikov in specializacij zdravnikov ter doktorjev dentalne medicine in iz proračuna namenili 10 milijonov več, kot določa veljavni zakon. Posledično je tako Zavodu za zdravstveno zavarovanje ostalo 10 milijonov evrov. Poleg tega smo podaljšali obdobje zagotavljanja pokrivanja razlike iz proračuna do konca leta 2020. Predvideli pa smo tudi nekatere sistemske spremembe, ki pa jih v trenutni situaciji, ko Vlada opravlja tekoče posle, ne moremo izvesti. Pristopili smo k pripravi zakona o dolgotrajni oskrbi, osnutek je v zadnji fazi tehničnih usklajevanj, v javni razpravi pa bi bil konec januarja oziroma začetek februarja. Ministrstvo za zdravje je želelo zagotoviti dostop do primerljivih pravic za primerljive potrebe vseh okolij, vzpostavitev nacionalnih kazalnikov kakovosti storitev, informatizacijo procesov, da se bo kader v čim večji meri razbremenil administrativnih postopkov in usmeril v izvajanje storitev za samega uporabnika, vzpostavitev učinkovitega javnega nadzora in tudi višji delež financiranja in javnih sredstev, kar bo pomenilo manjšo finančno obremenitev posameznika, njegove družine in tudi lokalne skupnosti. Naj omenim tudi pilotne projekte dolgotrajne oskrbe, ki se izvajajo v Celju, Krškem in Dravogradu, s katerimi testiramo predloge novih mehanizmov, storitev in orodij.
Kar smo želeli v Listi Marjana Šarca še storiti v tem mandatu, je bila ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in s tem prenos 50 milijonov evrov dobičkov zavarovalnic v javni zdravstveni sistem. Teh 50 milijonov bi namenili zdravstveni oskrbi ljudi. Potem, ko je propadel poskus ukinitve dopolnilnega zavarovanja, kot smo ga predlagali v LMŠ tudi s pomočjo nekaterih bivših koalicijskih partnerjev, ki so klonili pod pritiski lobijev, je ministrstvo pod vodstvom Aleša Šabedra pripravilo sistemski zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, s katerim bi v zdravstveni blagajni povečali prihodke oziroma zmanjšali odhodke.
To je le nekaj ključnih stvari, ukrepov, aktivnosti, ki smo jih v času vlade Marjana Šarca realizirali. Pri tem bi še enkrat poudaril, stanje ni tako katastrofalno, kot želite prikazati. Težave so, težave bodo, smo pa začeli s pomembnimi premiki. Realno stanje je torej daleč od tega, kar slišimo danes od promotorjev poceni katastrofičnega populizma. Ali bomo ob nanizanju konkretnih ukrepov deležni opravičila ali mogoče celo pohvale? Seveda ne in zagotovo ne.
Želimo si, da nova vlada ne bo delovala v smeri privatizacije javnega sistema, saj, kot sem že omenil, zdravstvo ni in ne sme postati profitno naravnano. Prizadevati si moramo za javno, vsem dostopno zdravstvo, v katerem bodo pacienti deležni kakovostnih storitev.
Pri tem bi se dotaknil še nove koalicijske pogodbe in predvidenih ukrepov na področju zdravstva. Če zanemarimo dejstvo, da so ukrepi napisani zelo splošno, ne prav posebej ambiciozno, pa nekateri ukrepi nakazujejo zadovoljevanje mnogih interesov zasebnikov. Le upamo lahko, da se to ne bo zgodilo. Pri tem pa je potrebno imeti v mislih najprej to, da je sistem s svojo kompleksnostjo zagotovo podrejen različnim parcialnim interesov različnih lobijev. Zdravstveni sistem mora ostati javen, vsem dostopen pod enakimi pogoji. Ne sme biti odveč še enkrat poudariti, če ta družba vlaga ogromno sredstev tako v sistem kot tudi v izobraževanje posameznikov, potem lahko veliko od sistema tudi pričakuje. In če so osnova javna sredstva, potem mora zdravstveni sistem ostati javen.
Zato napovedujem, da bo Lista Marjana Šarca intenzivno nasprotovala vsaki konceptualni spremembi zagotavljanja javnega zdravstva. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov bo prestavila mag. Bojana Muršič.
Izvolite.

MAG. BOJANA MURŠIČ (PS SD): Hvala lepa, predsedujoči, za besedo. Spoštovani predsednik Vlade, ministri, državni sekretarji, kolegice in kolegi!
Zdravstvo, zdravstvena oskrba, predvsem pa zdravje ljudi so področja, ki so med seboj zelo povezana, a hkrati tista, ki najbolj razdvajajo politiko in politične stranke, čeprav bi nas morala najbolj povezovati. Če poslušamo razprave v tem zboru, kjer naj bi iskali rešitve, se zdi, da se bolj kot to išče probleme, razkole. Še več, najbolj žalostno pri vsem pa je, da postaja zdravstvo zelo prikladna in najbolj hvaležna tema tam, kjer se lomijo kopja, tudi glede različnih svetovnonazorskih pogledov. Zdravstvo in urejanje razmer v tem postaja tudi glavna tema vsakih volitev, kar je prav. Ob tem pa srčno upam, da so tudi vzroki za to, če rečem, pravi − torej, da se nekaj reši, ne zgolj, da se daje vtis, kako se vse politične stranke zanimajo za zdravstvo, na koncu pa se nismo sposobne zediniti niti o tem, kaj vse v zdravstvu je narobe in kje so prioritete, medtem pa se razmere za bolnike ne izboljšujejo. Čakalne dobe kljub enormnemu denarnemu vložku še vedno ostajajo in se celo povečujejo. Ministri odstopajo. Naši državljanke in državljani pa še vedno čakajo, predolgo čakajo na preglede, operacije, preiskave, marsikateri med njimi tudi umre v čakalnih vrstah.
Slovenija ima po mnenju Socialnih demokratov dober javni zdravstveni sistem, a prepričani smo in vemo, da je še ogromno prostora za izboljšave in spremembe. Te so nujne. Da se bodo razmere ne samo izboljšale in normalizirale, moramo vsi, ne glede na to, s katere strani te dvorane nagovarjamo ljudi, gledati v iste cilje: zdravje ljudi. Za Socialne demokrate je ta hip najbolj zaskrbljujoče upadanje financiranje zdravstva iz javnih sredstev, na drugi strani pa naraščanje deleža sredstev neposredno iz žepov naših državljank in državljanov, kar močno vpliva na socialno varnost, še posebej tistih, ki so že tako ali tako na robu. Ta kronična finančna podhranjenost zdravstva pa posledično pomeni premalo vložka v razvoj novih tehnologij, investicij in oblik zdravljenja. Tako Slovenija počasi, a zanesljivo drsi v ozadje, za razvitimi evropskimi državami. V Poslanski skupini Socialnih demokratov smo tako prepričani, da moramo na področju zdravstva zagotoviti večji delež javnih sredstev, najmanj v obsegu 9 % BDP. Povečati moramo prihodke iz proračuna za investicije v znanje, v novo opremo in zdravstvene tehnologije ter promocijo zdravja. Prav tako bo treba določiti nacionalna merila in kriterije za določitev mreže javne zdravstvene dejavnosti. Nujno se moramo lotiti tudi prenove upravljanja in vodenja javnih zdravstvenih zavodov v smeri večje avtonomije, odgovornosti in usposobljenosti vodstev in večje usposobljenosti in kompetentnosti članov nadzornih organov. To so izzivi za novo vlado. Slovenija potrebuje prožen in odziven zdravstveni sistem, ki se bo lahko odzval na realne potrebe državljanov ter zagotavljal dostopnost do visoko kakovostnih in varnih ter tehnološko sodobnih javnih zdravstvenih storitev.
Vse to je le nekaj rešitev in predlogov, za katere smo se Socialni demokrati zavzemali v koaliciji, in to bomo počeli tudi iz naših opozicijskih klopi. Naša aktivnost ne bo nič manjša in v zakonodajni postopek bomo vlagali in skupaj s tistimi, ki se bodo pripravljeni pogovarjati, iskali rešitve za kakovostno vsem dostopno javno zdravstvo. Najlepša hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Stranke Modernega centra bo predstavil Mojca Žnidarič.
Izvolite.

MOJCA ŽNIDARIČ (PS SMC): Spoštovani vsi prisotni!
Ozadje poslanskega vprašanja, ki ga je gospodu Šarcu v zvez z zaskrbljujočim stanjem v javnem zdravstvenem sistemu na prejšnji seji Državnega zbora zastavila kolegica Iva Dimic, so razmere na gastrokliniki. Razmere tam so res zaskrbljujoče. Prostorske razmere so tako slabe, da bolnikom takšni pogoji lahko naredijo tudi škodo. Dejstvo je, da klinika nujno potrebuje temeljito prenovo, vendar pa v sprejetem proračunu za to žal sredstev ni. Še zdaleč pa to ni edini izziv, s katerim se srečujemo v zdravstvenem sistemu. Čakalne vrste, kadrovska podhranjenostjo, preobremenjenost, to so, lahko bi rekli, zimzeleni izzivi našega zdravstvenega sistema. Zato moramo napeti vse moči, da se jih lotimo in naš zdravstveni sistem, ki v resnici ni tako slab, kot ga nekateri želijo prikazati, še izboljšamo. Verjamem, da bodo ti izziv v današnji razpravi tudi večkrat izpostavljeni.
S temi izzivi se poslanci, zlasti člani Odbora za zdravstvo, redno soočamo, ne samo na sejah delovnih teles, temveč tudi s prebiranjem raznih gradiv, obiski zdravstvenih ustanov, pogovori z volivci na terenu ter nenazadnje tudi osebno, ko pridemo neposredno v stik z zdravstvenim sistemom kot pacienti. Vsi dobro vemo, da pacientov, ki nedopustno dolgo čakajo na obravnavo pri zdravniku, ne zanimajo zakoni, pravila in navsezadnje tudi ne utrujenost medicinskih sester in zdravnikov. Zanima jih le, da bodo čim prej prišli na vrsto in bodo čim prej ozdraveli. To je seveda razumljivo in z njihove strani popolnoma utemeljeno pričakovanje.
V SMC menimo, da so sicer razprave o slovenskem zdravstvenem sistemu dobrodošle, ampak se lahko na tej točki vprašamo, bo po zaključeni razpravi kaj drugače, ali bo pacient hitreje prišel na vrsto, ali se bo več študentov odločilo za specializacijo družinske medicine, ali bomo imeli več medicinskih sester. Veste temu težko verjamemo.
V SMC zato upamo, da bodo izzivi, ki bodo izpostavljeni danes, prihajajočemu ministru za zdravje pokazali smer in da se jih bo lotil z vso mero odgovornosti. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Levica bo predstavil dr. Franc Trček.
Izvolite.

DR. FRANC TRČEK (PS Levica): Hvala za besedo, predsedujoči.
Bo nekoliko daljše. Tudi če zadnjega dobrega leta in pol dejansko ne bi dnevno spal in živel s slovenskim javnim zdravstvom in vsemi izzivi in problemi, spal z njim dobesedno precej večkrat kot z mojo partnerko, tudi če mi ne bi kar velik del familije delal v javnem zdravstvu na dveh in pol kontinentih, če še znance štejem, vse do Nove Zelandije, kakšne bolnišnice v Kanadi in še kje, si ne bi upal tako počez ubesedovati o slovenskem javnem zdravstvu, kot si upa večina poslancev in poslank.
Na mojem blogu sem o tem pisal − dvojnost našega javnega zdravstva. Mi imamo enega najbolj dostopnih javnih zdravstvenih sistemov, je bolj dostopen kot, na primer, v Avstriji. Kar seveda ne pomeni, da nima cele vrste težav. V tej družbi in državi je za vse kriva Levica, tudi jaz bi o Levici marsikaj kritičnega lahko, upravičeno, povedal, žal, a vendar nekdo drug 20 let nazaj ni naredil svoje domače naloge. Zdaj pljuvati po Šarcu, kakršenkoli že je, nedvomno je vstopil v nekoliko prevelike čevlje, to si upam reči. 20 let nazaj bi nekdo moral premisliti, kam z našim javnim zdravstvom. Naše javne zdravstvo, desnici to mogoče ni ljubo, se je po drugi svetovni vojni v veliki meri razvilo na podlagi določenih legendarnih zdravnic in zdravnikov iz NOB. Je postavilo neke temelje v 50., 60., letih, je zgradilo s samoprispevki bolnišnice, z odrekanjem ljudi. Oba klinična centra, dobro, prvi je dobil to titulo nekoliko prej, pa tudi če ne bi bil iz Maribora me boli, ko neki vidni strokovnjaki iz ljubljanskega UKC napišejo, potrebno je razvijati vse klinične centre, še zlasti ljubljanskega. Ta isti cenjeni doktor ali več njih, ne vem, lahko se gredo sprehajati na Pohorje pa padejo skupaj pa bodo končali v našem kliničnem centru. Našem. Tudi v Brežicah jaz lahko skupaj padem. To, da nobeden ni mislil resno s tem javnim zdravstvom, kaže že, ali grem v Ljubljano v klinični center, tam je nekaj par štukov, na pol zgrajenih, ki jih že 9., 10. leto ogrevajo, pa se ne dokončajo. Pa grem do kakšne manjše bolnišnice v Brežicah, kjer bi neki znesek, ki je nižji, kot bodo darilca od EU predsedovanja, omogočil dokončanje tistega, kar imajo nad urgenco. To so pač neka dejstva. In to, kar poslušam tukaj v Državnem zboru, veste, mi smo tisti, ki moramo razumeti to in iskati rešitve. Če pa vas velika večina hoče biti naricalke, potem si pa najdite delovno mesto na pogrebih v Bosni, Srbiji in kje drugje. Tukaj nekaj jokajo poslanci, ne vem, hodili v Državni zbor in kazali slike, kakšno je neko stanje.
Poslanka SMC pa ni kriva, nisi bila prejšnji mandat tukaj, »žal v proračunu ni sredstev za zdravstvo«. Vsi tulimo do nezavesti, na trepalnice se bomo metali, kako nam gre za naše zdravstvo, na 10 milijardah 300 milijonov pa imamo za investicije – koliko? 20 milijonov. Ko v imenu Levice predlagam, da se to vsaj podvoji, nas 13 glasuje za to. Tudi zato, ker je neka plemenitost imela prepoved gospoda, ki je tukaj odstoten, da bi kakršenkoli poslanski proračunski amandma Levice podprli. Tam se Jani smeje, iz SNS, upam, da ne boš kaj skupaj padal in v vrsti predolgo čakal.
Ob tem seveda pozabljamo, da kvalitetnega medicinskega kadra, ki ga dejansko pri nas izšolamo, primanjkuje povsod. Potem tudi pozabljamo, da je mlajšim generacijam, ki končajo ne le zahtevne študije medicine, trg cel svet. Včeraj smo poskušali neke predloge pozitivne diskriminacije ljudi, ki bi tvorili jedro profesionalne vojske. Delno se z njimi strinjam, priznam. Sočasno imamo pa − kaj? Sočasno že v parlamentu naše strokovke in strokovci nimajo organiziranih parkirišč. Takisto medicinske sestre in drugi kadri v UKC-jih. Je pa nekdo politično zlizan prodal kakšna parkirišča in jih prepisal kam. Predavam na arhitekturi, v Mariboru bomo zdaj − kaj? Porezali tisto Plečnikovo cerkev za parkirišča. Veste, to je neko stanje duha. In vem, zdravniki me ne marajo, ko rečem, da eno je biti zdravnik, drugo je politika javnega zdravstva. Navsezadnje so to zelo zahtevni študiji, v Gradec lahko greste to študirati, če hočete, mimogrede, pa še kje. Spomnim se, bil sem pubec še, na faksu, še predno so bili uničeni naši Razgledi, je bil nek intervju z ameriškim strokovnjakom za področje razvoja zdravstva, ki se je nekako zaključil takole: »Pa v bistvu se čudim, da je vaše zdravstvo še v takem stanju, če se z njim prvenstveno ukvarjajo samo zdravniki.« Z vsem dolžnim spoštovanjem do zdravnikov, da ne bo pomote, ampak mi dejansko ne delamo, ne šolamo ljudi, ki bi mislili, razvijali in delali sistem slovenskega javnega zdravstva. Navsezadnje je tudi gospod Fakin po kar nekaj časa priznal, da je zelo malo ljudi, ki ga sploh razumejo kot celoto. Sam sem porabil leto in pol, pa sem dokaj analitičen človek, da sem sploh dojel. kaj se dogaja. Veste, da kot predsedujoči odbora, od katerega se poslavljam, pol leta skoraj ust nisem odprl, ker nisem hotel kar nekaj počez govoriti, dokler mi vsaj neke osnove niso znane. V tem javnem zdravstvu se prepogosto tudi pozablja na to, da ga ne sestavljajo samo zdravniki in zdravnice. Navsezadnje ima to nesrečno mesto celo tragična zgodba z otroško srčno kirurgijo. Sam osebno menim, da bi po KZ kar nekaj zdravnikov moralo končati vsaj za nekaj časa na neodprtem oddelku, čisto za opomin. Če ne bi bilo ne zdravniškega kadra, če ne bi bilo medicinskih sester in drugega kadra, bi bilo to še, kot rečemo v Mariboru, v večji buli. In potem ko se vprašaš, ko ti nekdo reče na odprtem delu preiskovalke, da so jim ponujali psihološko pomoč, saj te ima, da bi se ubil, odkrito povedano. Ampak mi bomo vse pod preprogo pometli. Mi smo družba izgovornega organigrama. Tukaj bomo vsi samo klinac nekaj jokali, pa nikoli noben ne bo za nič odgovoren. Ja, mi nujno potrebujemo spremembo zakonodaje, ki bo tudi nalagala vodstvom bolnišnic in tozadevnih ustanov, da lahko v osnovi prevzamejo odgovornost. Saj človek mora biti malo v tistem afirmativnem smislu nor, da sploh prevzame to zahtevno delovno mesto. Sam si upam trditi, ob županih najbolj zahtevno delovno mesto, saj imaš totalno zavezane roke.
Potrebujemo tudi prevetritev ZZZS. Saj tisto je skupščina slovenskega javnega zdravstva. Pa ne opravlja svojega dela, isto kot parlament ne opravlja svoje delo. Saj vse to vemo. Tudi zdravniki niso neka monolitna zgodba. Če bi jaz sam kot moja hčerka končal medicino, bi verjetno malo na način Miha Kordiša že naredil zdravniško zbornico mladih zdravnikov in zdravnic. Ker je to podobno, kot akademsko okolje, ajde, pa bom zanalašč rekel, da bo spet kak duhovnik težil po mailih, tudi farji niso vsi isti. Je ogromno zelo krasnih ljudi v RKC, pa tudi v kakih drugih verskih skupnostih.
Vse te zadeve poznamo, vse te zadeve se pacajo že vsaj 20 let. Nimam neke iluzije, da bo gospod, ki prihaja nazaj na mesto ministra, dobronamerno upam, kaj dosti storil, ker ima neko prtljago, ki ni ravno krasna. Ker ima neko prtljago tudi stranka, iz katere izhaja. Veste, jaz sem tudi sam znanstvenik z licenco, pa mi je 3 tisočake na mesec čisto dovolj, ne potrebujem še 36 jurjev bruto na leto. Ob tem mi gre na bruhanje. To je gospa, ki odžira, 1 pa pol, če hočete, mladega zdravnika ali zdravnice, ki bi plačevala pokojnino. Pa ne mine teden, da me kdo ne pokliče, tudi komu kaj svetujem pro bono. Tisto nekaj malo kar predavam, 3 jurje pa pol dobim, dam za knjige pa za davke. Očiščenje in pomlajenje se imenuje nek najbolj znan govor Ivana Cankarja takrat v največjem slovenskem mestu, v Trstu. In to nas čaka. Čaka nas tukaj, čaka nas v ZZZS, čaka nas v Zdravniški zbornici. Lahko rečem, da mi je ena od kandidatk zelo všeč, z neko ekipo, ki jo ima tam, ampak zdravniki se seveda naj sami odločajo. Čaka nas na Nacionalnem inštitutu, ki bi moral bit think tank slovenskega javnega zdravstva, pa ni. Čaka nas tukaj z neko spremembo zakonodaje. In seveda, če smo toliko za zdravstvo, potem bi nekdo moral reči, čakaj, Trček, tisti tvoj proračunski amandma je preskromen, mi potrebujemo letno 100 milijonov naslednjih 10 let za infrastrukturo v našem zdravstvu. A je Janša v tistem njegovem mlačnem govoru kaj dosti govoril o tem? Ni in to se ve. Potrebujemo tudi ljudi, ki ne bodo gledal, kateri mali bratranec bo betoniral, pa bomo imel potem še več na pol zgrajenega. Potrebujemo tudi agencijo, ne agencijo zaradi agencije, ampak agencijo, kot jo imajo vse resne države, ki ocenjuje neko kvaliteto zdravstva. Dr. Robida je dosti o tem govoril. Pri nas se tudi neke napake, ki se v sistemih dogajajo, nekako pometejo pod preprogo in zaradi tega tudi sistem ne napreduje. Bral sem v neki pretekli Sobotni prilogi nek predlog dr. Ihana z ekipo o novih metodah zdravljenja. Narediš, dajmo reči v ljudskem jeziku, biorobote, ki ti nekako pomagajo zdravit raka. Odkrito priznam, da sem mu poslal mail, dobro, dajte mi povedat, koliko to stane. To bi stalo za to ekipo, ki bi delala na tem, on mi je rekel 200 jurjev na leto, plus dva stroja, dve opremi rabimo. Jani pogleduje že na uro, bom kmalu končal, Jani. To so zadeve, o katerih bi se jaz rad pogovarjal, ampak seveda, ko začnem o tem govoriti, sem tisti nori Trček. Nori Trček bo crknil, brez malo več norih trčkov pa bo slovensko zdravstvo še najprej v buli. Hvala. To ni bilo stališče, to je bilo osebno mnenje.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Sledi razprava poslank in poslancev. Besedo ima Iva Dimic kot predlagateljica.
Izvolite.

IVA DIMIC (PS NSi): Hvala lepa vsem poslanskim skupinam, da ste, na nek način tudi sami razbrali, da je potrebno nekaj v slovenskem zdravstvenem sistemu naredit. Nisem slišala ali videla nekega hudega nasprotovanja. Seveda so bila stališča mogoče nekoliko drugačna, pa vendarle naj še enkrat povem, slovenski zdravstveni sistem je dober, jaz ga nisem nikoli javno kritizirala, je pa seveda pomanjkljiv in ima črne pike. In ena izmed njih je zagotovo gastroenterološka klinika. To je črna pika. Tudi hematološka klinika je v zelo podobnih razmerah, ker je nekdo ravno citiral dr. Zvera, imajo zelo veliko težavo s plesnijo, ki prehaja na inštrumente, ampak to je drugo.
Moje poslansko vprašanje se je nanašalo na gastroenterološko kliniko. In sem vesela, da sem spoznala tako čudovite zdravnike, ki so dejansko svetla točka slovenskega zdravstva. In še enkrat poudarjam, jaz nisem želela razpravljat danes o ortopediji in tako naprej, želela sem razpravljat o tem, kaj ni bilo narejeno in kaj želimo narediti. Če želimo vsi spoštovati tudi naše zdravnike in celoten sistem, potem bo zagotovo moralo v prihodnje priti do odločitve, da bomo vendarle omogočili Univerzitetnemu kliničnemu centru, da se tam naredijo operacijske sobe. Ko smo z Odborom za zdravstvo obiskali UKC Ljubljana, smo videli, da tam čakajo operacijske sobe že vse od leta 2007 in da jih ogrevajo. To so tiste zadeve, ki jih je treba v prihodnje narediti. In sem prepričana, da se bo na to osredotočila tudi vlada, ki nastaja, in tudi minister, ki bo v prihodnje. In tudi do njega bom v besedah ostra, ker sem danes imela občutek, da je gospod Šarec imel občutek, da sem ostra samo do njega. Ko gre za bolnike, sem vedno ostra do kogarkoli, zato ker čutim, da smo mi, poslanci, glas teh bolnikov, da smo tisti, ki lahko nekaj premaknemo v tej državi.
Bilo je rečeno, da delam krivico zdravnikom. Ne vem, s čim bi delala krivico zdravnikom. Lahko rečem, da organizacija, dostopnost, ki sem jo izkusila sama na Onkološkem inštitutu, je daleč od tega, kar izkušajo bolniki z drugačno vrsto raka na gastroenterološki kliniki. In se mi zdi, da je treba urediti razmere vsem enako, vsem enakopravno; vse to si jaz predstavljam pod javno zdravstvo.
O tem, da naš zdravstveni sistem mogoče ni solidaren, in kaj vse je bilo rečeno, da želimo privatizirati, naj povem, da je slovensko zdravstvo solidarno. 75 % denarja se nabere solidarno iz dohodkovne solidarnosti, samo 15 % se zbira sredstev iz medgeneracijske solidarnosti. Tako da imamo 100 % solidarnost v slovenskem zdravstvenem sistemu. Še enkrat poudarjam, 75 % iz dohodkovne solidarnosti in 15 % iz medgeneracijske solidarnosti.
Moram pohvaliti oziroma se strinjati z izvajanjem mojega kolega Vojka iz Stranke Alenke Bratušek, ko je dejansko kritiziral ZZZS. Težava slovenskih bolnišnic je zagotovo plačevanje storitev, ki jih odobri ZZZS. Mi v Novi Sloveniji ves čas opozarjamo, da morajo imeti ljudje dostop do zdravstva, do zdravstvenih storitev takrat, ko jih potrebujejo, ne na način, kot jih določa ZZZS, ki določi, da bodo v neki bolnišnici, na primer, naredili na leto 100 mavčnih oblog za zlom noge. Ko naredijo 101, tista ena in naprej ni več plačana, ne glede na to, koliko bolnikov pride z zlomljeno nogo v to bolnišnico. To je plansko gospodarstvo in zato bolnišnice nimajo niti sredstev, da bi osnovne stvari zagotavljale, zato ker jim pač plačajo tako, kot jim plačajo. Škoda, da ni Vojka tu, ampak mislim, da smo vsi seznanjeni, kako je sestavljen Svet Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, saj v njem sedijo kar štirje predstavniki največjih dobaviteljev medicinske opreme, ki so močni, in se mi zdi, da tudi to govori o tem, kdo ima kje moč in vpliv. Še enkrat, vedno postavljam v ospredje bolnika.
Bili so očitki, kaj je bilo v preteklosti narejenega, kaj je tudi minister naredil. Tega se niti ne bom dotikala, zato ker bomo imeli prihodnji teden ali pa v prihodnjih dneh hearinge, kjer bomo lahko povedali. Moram pa povedati osebno mnenje. Od vsakega ministra, ki je stopil v to vlado, so moja pričakovanja zelo velika. Zato ker ni več časa, da bi razpravljali o tem, kaj je treba narediti. Pričakujem, da tisti, ki prevzame tako nalogo, bo delal.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Postopkovno.
Izvolite.

BORIS DOBLEKAR (PS SDS): Hvala za besedo, podpredsednik.
Danes razpravljamo tukaj o zelo pomembnem vprašanju, o odgovoru predsednika Vlade o zaskrbljujočem stanju v zdravstvu. In sedimo poslanci v Državnem zboru, se pogovarjamo sami s sabo, na vladi strani pa ne vidim nikogar s strani vlade v odhajanju. Mislim, da bi morali delati resno kljub temu, da vlade praktično ni več, ampak opravlja tekoče posle. Ne vidim predsednika Vlade, ne vidim ministra za zdravje, ne vidim nobenega državnega sekretarja. Skratka, popolnoma neresno in žalosten odnos do naših bolnikov, pacientov, skratka vseh državljank in državljanov. In pozivam in prosim v predlogu, da se nekdo s strani vlade tukaj pridruži in sodeluje v pomembni razpravi. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Najbrž je kdo to slišal. Želel bi pa povedati, da odsotnost predstavnika vlade ali predlagatelja ni poslovniški razlog za kakršnokoli prekinitev seje, zato s sejo nadaljujemo.
Besedo ima Jani Möderndorfer, pripravi naj se Jožef Horvat.
Izvolite.

JANI (JANKO) MÖDERNDORFER (PS SMC): Hvala lepa, podpredsednik.
Če bi bilo kaj smisla, tudi v našem poslovniku, mi danes te seje ne bi imeli. Če bi predlagatelj lahko preklical to sejo, bi jo verjetno preklical. Zato ker izgovarjati se na ministra, jaz bi ga tudi sicer raje videl, da bi bil tukaj zraven, pa vendar, kaj naj jaz njemu razlagam in pripovedujem, če ga jutri več ne bo. Vsaj upam, da se vsi strinjamo, da je to naravnost smešno, kar počnemo danes tukaj. To, da govorimo o problematiki, ni nič narobe. To, da pa pričakujemo, da bomo danes nekaj veleumnega ugotovili in naložili vladi, ki je ni več, ki po zakonu mora čakati novo vlado in opravljati tekoče posle, je pa naravnost smešno. In to vemo vsi. Danes bomo igrali še 4 ure 29 minut nek cirkus, ki ste ga sproducirali vi, ne mi. Vi ste ga hoteli imeti, ne mi. Ob tem, da je bilo že takrat, ko se je to zgodilo, bolj ali manj jasno, kakšna zgodba se bo zgodila.
Ker pa razpravljamo in ker so bila podana določena stališča, bom seveda izkoristil priložnost, da pač določene stvari povem, ki pa bodo v glavnem namenjene novi vladi, veste, ne odhajajoči. In jaz upam, da tisti, ki se bodo usedli na ta vroč stol ministra za zdravje, ministra za finance, tisti, ki se je že na polovičko usedel na stol za bodočega predsednika vlade, za mene je še vedno mandatar, ko bo sestavil vlado in ko jo bo imel potrjeno, bo predsednik Vlade, bo seveda velika odgovornost samo na njih. Ampak, glejte, jaz sem dva dni nazaj tukaj poslušal en govor, kaj se bo zgodilo v zdravstvu. In v tem govoru sem slišal samo eno, kar je za mene ključno: zdravstvo potrebuje konkurenco. Zdaj imamo pa interpretacije teh besed, kaj to pomeni. Eni to razumejo že kot začetek privatizacije, eni pa danes tu razglašajo, da je to nekako socialno-tržno gospodarstvo, ki je pravično in tako naprej. Zdaj pa naj mi nekdo pove, kako je lahko zdravstvena storitev, zbanalizirano povedano, ena operacija tržno naravnana? Kako je lahko ena storitev, ki jo opravi zdravnik po končani medicinski fakulteti in specializaciji, boljša od druge? Ker bo konkurenca to uredila, da bo se dvignila kvaliteta te storitve? Oprostite, mene je strah. Mene je strah, če se bomo pogovarjali in poskušali to doseči, ker potem se bojim, da se bo zgodilo tisto, česar nočemo. Začeli bomo razmišljati, kdo je boljši, in plačevati več denarja, da bomo prišli k tistemu, ki je boljši. Dajte si zapomniti eno stvar, zdravstvena storitev ne sme in ne more imeti konkurence za ceno tega, če hočemo doseči, da je doktrina, jaz upam, da to velja, enaka za vse v tej državi. Če pa ni, mi pa povejte, da v Murski Soboti to delajo malce drugače kot v Ljubljani ali v Kopru, ker potem imam jaz težave. Drug problem je, če pa govorimo o ceni, me je pa še bolj strah. Ker potem se sprašujem, kaj je danes narobe, če bo tržna konkurenca prinesla nižjo ceno, kajti to je smisel trga. Torej nekaj ni v redu! Ker danes imajo vsi enako ceno, zasebniki ali pa v javnem zdravstvenem zavodu. Eni delajo hitreje, eni počasneje, eni z manj osebja, eni z več osebja. Kaj hočemo pravzaprav sploh doseči? Lepo vas prosim, za mene je ena največjih nevarnosti, kar jih je povedal mandatar, to pa je, da je treba vzpostaviti v zdravstvu konkurenco. To je začetek privatizacije nečesa, kar si želi. Kdo bo pa to naredil? Kdo bo to domačo nalogo dobil? Ena od koalicijskih strank je že potrdila imena bodočih ministrov. Jaz se veselim določenih vprašanj in tega hearinga. Kajti prihaja človek, naš bivši kolega iz poslanskih klopi, ki je že dvakrat sedel na tem ministrskem stolu, dvakrat. In kaj je problem? Problem je, da je odšel iz tega ministrskega stola z napovedjo oziroma za obrazložitvijo, da je v zdravstvu korupcija in da on tega ne zmore več oziroma ne bo v tem sodeloval in da ne prenese tega pritiska. Zdaj se pa vrača, ker zdaj izgleda bo prenesel te pritiske.
Imam pa jaz en problem. Jaz zdravnikov ne bi postavljal v vodstvo javnih zavodov in zdravnikov ne bi več postavljal niti za ministre, ker imajo večni problem. Veste kakšen problem? S svojimi lastnimi kolegi. Jaz bom postavil določena vprašanja bodočemu kandidatu, ki ne bodo prijetna, zato ker bom odpiral tista vprašanja, ki jih ni povedal takrat, ko je odšel s tega ministrstva. Se že veselim. Predvsem me pa zanimajo odgovori na ta vprašanja, ki bodo postavljena. To možnost bom še imel, da opravimo ta hearing.
V našem zdravstvenem sistemu pa imamo par stvari, ki jih nismo naredili v 30 letih. Za mene je največ v slovenski zgodovini v bistvu naredil drugi minister v vladi, ki je sprejel oziroma predlagal in takrat tudi Državni zbor sprejel šest ključnih zakonov, ki urejajo zdravstveni sistem v slovenskem prostoru. In potem se jih 25 let nismo dotaknili. Govorim, mi vsi, tako ali drugače, in smo soodgovorni za to. Potem se je pa nekaj začelo spreminjati, ker preprosto nobena stvar ne more biti zacementirana. To so delali včasih v Egiptu, ko so cenike vklesavali v kamen. Mi ne moremo zakonov vklesati v kamen, misleč, da se ne bodo nikoli spreminjali. Zaradi tega ker se spreminjajo postopki, diagnostike, razvoj gre tako hitro naprej, da preprosto ne prenese, da ne bi bilo sprememb. In, hvala bogu, vsak nov sprejet zakon, ki ga implementiramo v sistem, mora doživeti svoje spremembe, če je za to klic po tem, da nekaj ne funkcionira oziroma da je treba določene stvari izboljšati. Ampak mi do danes nočemo slišati eno, imamo en pol, ki kriči na vse glas, da je treba spustiti vse razpoložljive kadre v sistem in da bodo vsi imeli pravico na enak način dostopati do zdravstvenega blaga oziroma do sredstev iz zdravstvene blagajne. Zato ker s tem, ko ti končaš specializacijo, dobiš avtomatično pravico, da si tisti, ki lahko svoje storitve prodajaš na isti način, pod enakimi pogoji kot vsi ostali. Drugi pol pa zagovarja, da je treba ohranit sistem javnega zdravja, javnega zdravstvenega sistema, ki ga tudi od sredine do levice, vsak po svoje tolmači oziroma interpretira – da ne bo nesporazum, ker ne bi rad bil krivičen. Eni absolutno javno, javno, javno in samo javno, eni pa pravimo, da seveda to ne vzdrži v nobeni državi, do danes dokazano ni vzdržalo, da bo javni sistem lahko prenesel tako, da pravzaprav ne poznamo zasebnega sektorja. To ne vzdrži. Če bi temu res bilo tako, potem že danes ne bi imeli koncesij. Že danes ne bi imel koncesij. Koncesije pa imamo zato, ker v resnici je to dopolnilo k zdravstveni mreži, ki obstaja, zato, da stvar sploh lahko funkcionira. Zato nenehoma ponavljam kot pokvarjena plošča in kar naprej – javni zdravstveni sistem brez zasebnega sektorja ne bo vzdržal, preprosto ne bo. Tudi zato, ker imamo več pravic, ki seveda se med sabo tepejo, ampak ki jih imamo ustoličene in jih moramo spoštovat. Prva je pravica do fizične in teritorialne dostopnosti zdravstvene storitve in druga je seveda pravica do izbire. To sta dve pravici, ki ju moramo preprosto spoštovat v zdravstvenem sistemu. Če pa hočemo ti dve pravici uveljaviti pa moramo seveda omogočit sistem, da bomo potem ljudem, uporabnikom to lahko ponudil. Danes ni diskusija o tem, kdo bolj pozna zdravstveni sistem in kdo ne in za koga je treba to početi, ker jaz mislim, da imamo to razčiščeno v glavi. Sam sem preležal 3 leta fizično v bolnici v svojem življenju in vem, kako deluje sistem, ker sem ga uporabljal kot uporabnik in delal v tem sistemu in vam lahko povem, da ogromno stvari ne funkcionira, pa ne zato, ker je sistem slab, ampak zato, ker nekaterim tudi ustreza, da je tako, kot je. In to je najbolj žalostno. Ampak tega ne bojo nikoli na glas javno priznal, nikoli, ker jim to ustreza.
Prej sem rekel, zakaj zdravnik ne sme bit minister in bom vedno proti, kadar bo zdravnik. Ne zato, ker bi bili vsi zdravniki zanič ministri, daleč od tega, ampak zaradi tega, ker podleže konfliktu s svojim stanovskim stanom, in to je Zdravniška zbornica. Resno podleže, ker ve, da enkrat, ko bo končal kot minister, se bo vrnil nazaj v svojo stroko in ti kolegi mu bojo zamerili, ker ni izpeljal tega, tega, tega, tega in tega, kar oni hočejo. Zakaj imajo zdravniki več besede pri zdravstvenem sistemu kot, recimo, medicinske sestre ali drug kader, ki dela v zdravstvenem sistemu? Zaradi tega, ker jih sami poveličujemo in jim dajemo primat, da veliko vedo o zdravstvenem sistemu,. Kar sploh ni res. Vedo zelo veliko o medicini, vsak na svojem področju in svojem segmentu, kar pa še ni odraz tega, da dejansko poznajo zdravstveni sistem. Ogromno zdravnikov sploh ne ve, kako funkcionira zdravstvena blagajna.
Kader je eden ključnih problemov. Kaj smo delal zadnjih 20 let s kadrom v našem zdravstvenem sistemu, je seveda problem tistih, ki so se z njimi ukvarjal? Oprostite, se je z njimi ukvarjal Državni zbor? Se je z njimi ukvarjala vlada, katerakoli? Ne. Tisti, ki poučujejo ta kader, tisti, ki dajejo dovoljenja in predpisuje, koliko kadra bo lahko kdaj končalo specializacije. In to so bili v glavnem zdravniki. In zdravniki so in bodo delali cehovske priložnosti za sebe na posameznih področjih zato, da bodo potenciral moč znotraj določene branže. Povejte mi, zakaj je kardiovaskularna kirurgije crčme de la crčme, najbolj pomembna veja znotraj medicine in ima vedno priložnosti in denarja kakor želi, ker samo enkrat zajamra pa je vsega konec pa takoj vse dobijo? Najlepša in najbolj prestižna specializacija. Včasih so imeli še dekrete. Če si šel na to področje, si potem nekaj štel, potem si nekaj veljal. Pojdite na dermo pogledat ali pa na septiko − to je dobesedno kazenski oddelek, če si tja prerazporejen na specializacijo. Kdo se bo pa z gnojem ukvarjal, dobesedno gnojem, kjer smrdi? To je nekaj najbolj nizkega in poniževalnega. In te razlike so prinesle do te mere, da imamo danes absolutno premalo kadrov. Ni pa samo to razlog, razlog je tudi to, kar je bilo danes že omenjeno, to, da je to tako cenjen poklic, da ima danes praktično povsod v svetu priložnost se zaposliti. Zakaj uhajajo? Oprostite, to smo vedeli že 20 let nazaj, da se nam bo slej ko prej zgodilo to, kar se dogaja že po celi Evropi in po celem svetu. Mandatar je povedal zelo jasno, ali si bomo dovolili, da nas bo pregledal nekdo, ki nam ne bo znal v slovenskem jeziku povedati, kako nas bo zdravil. Tega problema se zavedajo povsod in tudi mi bomo ta problem imeli slej ko prej, ampak bomo mogli k temu resno pristopiti. To pa pomeni, da bomo mogli ponuditi kadru dobre pogoje, da pridejo v Slovenijo v službo, in omogočiti, da se naučijo tudi našega jezika in vzamejo našo kulturo, če želijo tukaj živeti, in potem bomo funkcionirali. To bomo slej ko prej, če ne mi, pa naši zanamci zagotovo sprejeli, ker druge rešitve ne bo. Obstajajo pa določeni ukrepi, ki bi jih morali naredit, pa me zanima, če bo to naredil zdravnik minister. Če bo predlagal to kot rešitev v svojem programu? Kakšna rešitev je? Vsi v naši državi, ki končajo univerzitetno izobrazbo imajo v resnici šolnino plačano s strani države. Specializacijo, takšno, kot jo imajo pa v medicini, jo imajo pa samo tam in nikjer drugje, in plača jo tudi država. In ne boste verjeli, zelo draga je, hudo draga je ta specializacija in dolga, 6 let. Ali kdo vpraša tega zdravnika, ko je šel ven: »Hej, halo, ali boš ti kaj tega denarja vrnil, saj te razumem, okej, svobodni trg v Evropski uniji?« Zdravniško zbornico vprašajte, ko sem enkrat rekel, so se samo zasmejali, pa so rekli: »Veste, v Evropi je svoboda trga, lahko gredo kamor hočejo, vi ste pa zadnji, ki jih boste omejili.« Ne, saj jih nočem omejiti, ampak hočem jim povedati, dragi moji, če vlagamo vate, potem tudi vrni tej državi nekaj. Ali ji boš vrnil denar ali pa ji vrni znanje. In to se mi zdi korektno in konkreten ukrep, kako lahko zadržimo naše zdravnike v Sloveniji. Ne verjamem, da bodo šli vsi ven. Veste kaj, ljudje živijo zelo radi v Sloveniji in tudi nimamo zanič zdravstvenega sistema.
Kar se tiče pa čakalnih vrst, bom pa seveda s tem tudi zaključil, ker je vsaka beseda odveč, ker veliko šparam za novega kandidata za ministra, bom povedal pa naslednje. Točnih podatkov še danes nimamo. Mi je prav žal, vsi, ki filozofirajo in pametujejo, da jih imamo, nimamo jih. Za to so krivi v prvi vrsti tisti, ki prvi v sezname vnašajo podatke in jih ne vnašajo redno in se nobenemu nič ne zgodi. Nič. Drugi so tisti, ki akumulirajo vse te podatke in se izgovarjajo in pravijo, da ne vnašajo tisti točnih in ne ukrepajo, in tretji, ker jih zbira napačna pravna oseba. Jaz ne vem, zakaj to zbira NIJZ. NIJZ ni za to poklican, da ugotavlja čakalne vrste, ja, po zakonu ja, ker smo tako predvideli. Pa veste kdo bi jih mogel? Tisti, ki plačuje storitve mora imeti kontrolo tudi nad čakalnimi vrstami, in to je zdravstvena blagajna. Zakaj? Ker nekaj ni v redu, če je toliko čakalnih vrst, storitev pa samo toliko plačanih. Včasih se te številke ne ujemajo, bi moral nekdo ukrepati in bi mu morali vsi alarmi zazvoniti. Tako pa blagajne to sploh ne zanima, oni imajo ene povsem druge podatke o čakalnih vrstah. NIJZ filozofira z nekimi Excelovimi tabelicami, v 21. stoletju digitalne dobe se še vedno o Excelu pogovarjajo. Mislim, lepo vas prosim, to nekomu ustreza, če me razumete, ampak zelo mu ustreza, da je tak nered in kaos. Če bi šli pogledati pa čakalne vrste, pa jaz danes trdim, da za urgentne primere jih ni toliko, kot jih je za tiste, kjer življenje ni ogroženo, in to so fakti. Oprostite, hallux valgus, kost na palcu, več žensk kot moških, nima to veze s spolom, da se razumemo, ampak to ni nobena življenjska ogroženost človeka. Še nobenega ne poznam, da je zaradi tega umrl. Niti enega. Povejte mi eden primer. Ampak pojdite pogledat, koliko jih čaka za to, in to v veliki meri posega v tisto veliko kvoto, ki ji rečemo »absurdne čakalne vrste«. Povejte mi raje eno drugo stvar: Kdo ni dobil zdravila v lekarni? Kdo ni bil sprejet na urgenci, ko je šlo za življenjsko ogroženost? Ali je bil kdo zavrnjen? Nihče. Nihče. Kdo ni bil pripeljan, da imamo še vedno enormno taksi službo v reševalnih vozilih za paciente, ki tega ne potrebujejo? O tem se pogovarjamo leta in leta in leta in se nič ne zgodi, nič se ne spremeni. To največji poznavalci zdravstvenih sistemov vedo in so imeli možnost, sedeli so na funkcijah in niso nič naredili. Še enkrat vam povem, to nekomu ustreza.
Zadnja stvar. Ali je zdravstvena dejavnost gospodarska dejavnost? Dilema, s katero se ukvarja Zdravstvena zbornica, zdaj že tudi Evropa, ki mora odgovoriti, ker teč določeni postopek pred EU. Sam trdim naslednje. Zdravstvena dejavnost ni zastonj v javnem interesu, ker govorimo o nacionalnem zdravju prebivalstva, državljanov, ki je ključno, če hoče ta država funkcionirati in obstati. Moramo imeti najprej zdravo družbo, potem pa vse ostalo. Zato ne more biti to gospodarska dejavnost nikoli, tudi če jo poimenujemo lepotno, kot reče moj cenjeni, spoštovani kolega Jožef Horvat, socialno tržno gospodarstvo, ne gre. Preprosto ne gre. Argumentiral sem vam na začetku, zakaj zdravstvena storitev ne more biti tržna dejavnost. Tisti trenutek, ko bo to postala gospodarska dejavnost, bodo veljala drugačna pravila. Ampak s temi drugačnimi pravili bomo dodatno razslojili to družbo in preprečili pravico, ki jo po ustavi dobi vsak uporabnik, vsak državljan, to pa je pravica do dostopnosti, s katero sem začel, in pravica do izbire. Kaj ti pomaga pravica do izbire, če ne boš imel denarja, da plačaš tržno dejavnost, gospodarsko dejavnost, ki je najboljša in najbolj primerna za tvoje zdravje, ker ne boš imel denarja, zelo grobo rečeno. Zato nasvet vsem ostalim, lepo je seveda govoriti o gospodarstvu in gospodarskih učinkih in tržni dejavnosti, sam sem zelo za, ampak z določenim namenom, določene dejavnosti v slovenskem prostoru so namenoma izvzete, ker se ne moremo o tem pogovarjati.
Plačni sistem, danes je bil večkrat omenjan. Spomnim se leta 2008, ko je bil uveden plačni sistem s strani takratnega ministra Viranta in je bil to svojevrstni strel v koleno v Republiki Sloveniji, kjer smo v bistvu spravili določene poklice na isti nivo, na isti imenovalec. Še danes imamo s tem plačnim sistemom probleme. Vsak minister, levi, desen, ali pa predsednik Vlade v resnici dokler je v opoziciji tolče po njem, ko pa pride do njega, se pa kot pijanec plota drži tega plačnega sistema, ker ve, da se mu bo zrušil proračunski okvir funkcioniranja države, če ga bo rušil, ker ko bo enega spravil ven, bodo začeli vsi noreti. To je Pandorina skrinjica, ki je ne moreš zaustaviti. Kdo bo imel toliko poguma, da bo rekel, ti so pa izjema in gredo ven, vsi ostali pa niso nobena izjema? Poglejte, rad bi ga videl. Je pa res nekaj , zelo enostavno je tamle gor stati pa to povedati v kamere. Ko prideš v sobane pa se reflektorji ugasnejo, imaš pa pred sabo problem, ki ga je treba rešiti. Ta problem pa seveda se ne rešuje na ta način. Definitivno ne.
Vau, veliko sreče s tistim, ki se boste ukvarjali z zdravstvenim sistemom, misleč, da ga poznate. / aplavz/

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Jožef Horvat, pripravi naj se mag. Andrej Rajh.
Izvolite.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospod podpredsednik.
Jaz mislim, da je dr. Trček iskreno zaploskal kolegu Janiju, tudi jaz bi mu najrajši, ampak včasih je bilo rečeno, da se tukaj ne sme ploskati, vsaj med razpravo. Jaz sem že večkrat povedal, da se … škoda da gre ven zdaj, da bi ga pohvalil. Mogoče samo to, da pojasnim, zakaj sem začel jaz z modelom socialno tržnega gospodarstva. To ni imelo nobene veze z zdravstvenim sistemom. Povedal sem in ponavljam, da si bo kolega Jani bolj zapomnil. Danes zjutraj sem slišal po radiu, da ima Nova Slovenija najboljši gospodarski program. Povedal sem, ponovil, kakšnega zagovarjamo. Zagovarjamo model socialno tržne ekonomije, nikakor ne socializma in ne turbokapitalizma. In potem sem povedal, da je predpogoj za dobro gospodarstvo, ne glede na to, po kakšnem modelu teče, zdrava družba. In danes smo pri tej temi. Nekaj poudarkov, da se bo bolj usedlo, če smem, ki jih je povedali Jani Möderndorfer, ki pozna sistem. Tudi mislim, da natančno ve, kaj je treba narediti. Upam, da bo enkrat minister za zdravje. Med drugim je povedal, s tem se absolutno strinjam – javni zdravstveni sistem brez zasebnega sektorja ne bo zdržal. Podpišem takoj!
Ukvarjal se je tudi z dilemo, ali je zdravstvena dejavnost gospodarska dejavnost. Ne bom tu nadaljeval, priznam pa, da sem prebral kar nekaj sodb sodišča EU in enkrat se bomo na to temo tudi morali v tem zboru pogovarjati. Pa ni zdaj toliko problem definicija, ali je ali ni, na kakšen način bomo ta sistem vzpostavili. Mogoče samo en primer, zakaj javni zdravstveni sistem brez zasebnega sektorja, če hočete, brez zasebnega denarja, kapitala, ne bo zdržal. Ja, povsem normalno je, zdravila so vsak dan dražja, oprema je vsak dan dražja, hvala bogu, pa vse skupaj služi nam ljudem. In zato se, zahvaljujoč medicini, življenjska doba ljudi podaljšuje. Ja, medicini, pa tudi seveda drugačnemu načinu življenja, kot je bilo pred pol stoletja, enim stoletjem in tako dalje. Ampak tukaj se meni trga srce, ko hodim po terenu in vidim, da je zasebnik vložil svoj denar, ga ni ukradel, svoj denar je vložil, zgradil mikrokliniko, jaz temu pravim. Oprema notri vrhunska, umetna inteligenca za ugotavljanje kožnega raka in tako dalje. Nas pelje po tej mikrokliniki, odpre vrata in pokaže, glejte, trdim z gotovostjo, da je to najsodobnejša operacijska miza v Sloveniji, ampak ta miza že eno leto ne deluje, je zaklenjena. Tam so tudi radiatorji in vse drugo je ugasnjeno, zaprto. Zakaj? Zato, ker je nekdo iz neke politične opcije vplival še na prejšnjega ministra za zdravje in mu je zažugal, nobene podpore več ne bo, če boš podaljšal koncesijo ali pa dal kakšno novo. Tako, glejte, delujejo zadeve pri nas. To je brutalno. Gotovo je kdo zaradi takšnega vplivanja umrl. O tem se pogovarjamo in tu se mi res trga srce. Ali je zdaj kakšen problem, da je zasebnik vložil svoj kapital? Sam je rekel, da bo moral živeti še vsaj 15 let po tistem, ko gre v penzijo, da bm odplačal kredite« To je logično. In dokler bomo tu, ne bomo mi preklopili v naših glavah, glejte, preprosto ne bo šlo. Ne bo šlo. Ali pa bomo prispevke dvignili do nekih nenormalnih višin, da bomo lahko iz prispevkov nabrali, recimo, 6 milijard na leto, ampak bomo videli potem, kam bomo prišli. In tukaj, gospe in gospodje, bi res prosil, da poskušamo, saj se nam zgodi včasih, da naredimo lapsus ali kaj narobe preberemo, ampak, glejte, ni dopustno, res ni dopustno, da tu z govornice poslušam, da bi morali ukiniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ker se nekateri mastijo − to sicer ni bilo rečeno, ampak jaz sem tako razumel − s 50 milijoni dobičkov iz naslova dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Pa kje so te številke?! Razen če dobička kot računovodsko kategorijo ne razumemo pravilno ali pa si jo vsak po svoji ideologiji razlaga. Preberimo računovodske standarde, se postavimo na isto koordinatno izhodišče ali pa vprašajmo gospoda Vojka Starovića, mojega kolega, ki je dolgo časa bil v gospodarstvu in bo podal natančno definicijo, kaj je dobiček. Kolega Jani je že na prejšnji razpravi enkrat − ja, ko smo obravnavali tisti nesrečni zakon, zaradi katerega je tudi gospod Šabeder odstopi in posledično predsednik Vlade, to so zelo pomembne vsebine − povedal, oceno je dal, kakšni so dobički iz naslova dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Sam sem si zdaj to s pomočjo strokovnega sodelavca izpisal. Seveda poslovnih rezultatov za leto 2019 še ni, so pa za leto 2018. Zavarovalnica Triglav − cela Zavarovalnica Triglav ima veliko produktov, ne samo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ─ je imela leta 2018 65,5 milijona dobička. Tega sem noter ne moremo šteti. Zavarovalnica Triglav je iz naslova zdravstvene zavarovalnice imela leta 2018 1,3 milijona dobička, torej Triglav, kar v velikem deležu državna zavarovalnica, 1,3 milijona dobička iz naslova dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Naprej, Vzajemna, recimo, da nima nobenih drugih produktov, da ima samo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, 677 tisoč 624 evrov dobička za leto 2018. Generali, zanemarljiv je del dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v celotnem core businessu oziroma biznisu te zavarovalnice. Celotni Generali − tako se imenujejo danes, leta 2018 še ni bila Generali, to je res − 4,67 milijona dobička. Pa bom ves ta dobiček zavarovalnice Generali prištel, ko seštevam dobiček iz naslova dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, in dobim 1,3, plus 0,7, to je navzgor zaokroženo, Vzajemna in 4,5 Generali in pridem na 6,5 milijona dobička za leto 2018 za te tri zavarovalnice, ki delajo tudi dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Ja, za božjo voljo, pa kje je tu 50? Kje je tu 50 milijonov?! Razen, če kdo računa dobiček tako, da od vplačanih premij odšteje plačane zdravstvene storitve. Ampak to ni ekonomska kategorija, računovodska kategorija dobiček. Če je pa že tako, potem pa se vprašajmo, kolikšna je pa ta razlika pri ZZZS, ki ni zavarovalnica, ki je zavod? Mi nimamo klasične zdravstvene zavarovalnice, ZZZS ni zavarovalnica. In če tam to razliko pogledamo, jaz je ne znam, tisti, ki so morda v teh organih, naj to preverijo.
Ja, gotovo je ta razprava namenjena prihodnji vladi, povsem razumem. Saj tudi razumem, da je gospod Marjan Šarec moral oditi, jaz mu ne zamerim tega, ampak se mi je zdel njegov nastop tako bolj nek pobalinski obračun, ki ni vreden nekega predsednika Vlade, s kolegico Ivo, tudi z menoj, z Novo Slovenijo, kakorkoli že. Glejte, to je pobalinsko. In če se na tak način spravljamo k reševanju tako pomembnega sistema, kot je zdravstvo, potem nikamor ne bomo prišli. Mislim pa, tu nadaljujem, kot je Jani odpiral dileme, da bi morali pravzaprav najprej res pogledati Listino o temeljnih pravicah Evropske unije. Ta v 35. členu vsakomur zagotavlja pravico do preventivnega zdravstvenega varstva in do zdravniške oskrbe v skladu s pogoji, ki jih določajo nacionalne zakonodaje in običaji. In zdaj k nam, naša ustava. Veste, tu bi morali mi začet, ker vidim, da ne bomo prišli skupaj. Začnimo pri temeljih. Ustava, naša ustava, v prvem odstavku 51. člena vsakomur zagotavlja pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Drugi odstavek, 51. člena Ustave, za določitev pravic do zdravstvenega varstva, ki se financirajo iz javnih sredstev, pooblašča zakon, drugi odstavek 50. člena Ustave pa za urejanje in delovanje obveznega zdravstvenega zavarovanja pooblašča državo. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo, gre pri upravljanju javne službe za dejavnost, katere upravljanje je v javno korist in jo je država dolžna zagotavljati oziroma morajo biti storitve javne službe oziroma dobrine, ki se s to javno službo zagotavljajo, trajno – to pomeni tudi nepretrgano – dostopne vsem državljanom pod enakimi pogoji. Na to temo že imamo neke odločbe Ustavnega sodišča, ga zdaj ne bom citiral, nimam časa. Ustavno sodišče je presodilo, da iz pravice do zdravstvenega varstva iz prvega odstavka 51. člena Ustave za državo izhaja obveznost, da vzpostavi sistem, ki omogoča dostopnost zdravstvenih storitev vsem, ki jih potrebujejo. Dostopnost vsem. Iz navedene ustavnosodne presoje izhaja, da je drugi odstavek 50. člena Ustave, ki državi nalaga dolžnost urejati obvezno zdravstveno zavarovanje in skrbeti za njegovo delovanje, namenjen izvrševanju pravice do zdravstvenega varstva. Na podlagi navedenega lahko torej ugotovimo, da ustava v središče javnega zdravstvenega sistema postavlja posameznika, ki povprašuje po zdravstvenih storitvah, in ne države, ki posameznikom prek svojih izvajalcev zdravstvene dejavnosti ponuja zdravstvene storitve. To je zelo pomembno – Ustava torej javno zdravstvo opredeljuje po kriteriju, da so standardne zdravstvene storitve financirane iz javnih sredstev, predvsem iz prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, ne pa po kriteriju, da so izvajalci zdravstvene dejavnosti ustanovljeni s strani osebe javnega prava, to je države ali občine. Jaz mislim, da je to vsem razumljivo.
Še nekaj, s tem zaključujem, kaj se nam dogaja, če sistem ni robusten? To velja za vse sisteme, tudi tehnične. Če sistemi niso robustni, se preprosto razlezejo, niso stabilni. Za primer, normalno, da za komercialne zavarovalnice, ki iščejo svoj prostor na trgu, ponujajo zato, ker imamo čakalne vrste, ne glede na to, če jih beleži NIJZ, pa vem, da bi tu dr. Trček, ki je zdaj predsednik Odbora za zdravje pa razume informatiko, da bi, sem prepričan, se opravičujem kolega, ampak, sem prepričan, da bi v treh mesecih s tremi študenti vzpostavil enotni sistem vodenja čakalnih vrst, česar pač danes ne znamo. Ampak zato, ker čakalne vrste so − 75 tisoč jih čaka nad dopustno dobo, poroča NIJZ, recimo, da so ti podatki samo na 90 % natančni, smo še vedno pri 65 tisočih −, zato zavarovalnice ponujajo produkte, kako preskočit čakalno vrsto. Vi plačate danes različno, 10, 15 evrov, pri komercialni zavarovalnici, ki vam to omogoči. Kaj se pa dogaja? Ja, dogaja se to, da se gradi paralelni zdravstveni sistem, ta pa ni več javen. In mi smo proti temu. Mi smo tudi proti dvoživkam. Dvoživke nastajajo, ker sistem ni stabilen, ker ni robusten. In tukaj sedaj neham.
Ja, tudi sam, kar sem govoril, prevzemam odgovornost za novo vlado, ki nastaja. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospod Horvat, za vašo razpravo.
Naj na tem mestu še enkrat povem, da se je gospod Šarec opravičil iz opravičljivih razlogov, zaradi smrti v družini, bilo bi fer oziroma džentelmensko od vas, da s tem ne bi manipulirali v svoji razpravi.
Nadaljujemo. Mag. Andrej Rajh ima besedo, pripravi pa se dr. Franc Trček.
Izvolite.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Hvala lepa za besedo.
Slovenski zdravstveni sistem je glede na količino razpoložljivega denarja, roko na srce, relativno dober. Pacienti imamo zagotovljeno širok nabor pravic. Tudi naši pacienti imajo na voljo najdražja zdravila. Je pa dejstvo, da se sooča z enimi izzivi. V Sloveniji za zdravstvo namenimo malo manj kot 8 % bruto domačega proizvoda. Pri tem se nam prebivalstvo stara, dražijo se metode zdravljenja, višajo se stroški dela v zdravstvu, količina pacientov se bo zaradi staranja večala in tudi zdravstvene metode, ki jih bodo uporabljali, bodo dražje. In mi moramo kot družba najti en konsenz, kako te probleme nasloviti in rešiti. In res je, imamo težave, imamo neurejene sezname čakalnih vrst. Imamo neurejen sistem vodenja bolnišnic. Imamo direktorje bolnišnic, ki so ob direktorski funkciji še zaposleni na petih drugih delovnih mestih. To so zadeve, ki v sistem ne vnašajo reda, ampak zmedo. Kar bi v zdravstvenem sistemu morali narediti, je red. Meni se zdi tudi nedopustno, da nimamo seznama čakalnih dob urejenega, da to ne skrbi pretirano direktorjev zavodov, da to ne skrbi zdravstvene zavarovalnice in da tudi ne obstaja kontrola nad kakovostjo izvedenih storitev. Noben danes ne ve povedati, ali je storitev, ki je bila plačana, urejena, izvedena kakovostno in ali je bila sploh potrebna, ali so dolžine hospitalizacij v bolnici bile ustrezne, ali so bile predolge ali prekratke in je mogoče nekdo zato, ker je čakal na en pregled ultrazvoka, ki stane 50 evrov, bil hospitaliziran tri, štiri dni. In to so zadeve, na katere moramo tudi mi, politika, in stroka dati odgovore.
Mene žalosti, da danes debatiramo o zadevah parcialno, da jih ne rešujemo celostno, da ne razpravljamo o tem, koliko denarja bomo za zdravstvo namenili, kako ga bomo porabili in katere so tiste pravice, ki jih bomo iz tega dobili. Današnji sistem zdravstvenega zavarovanja je, milo rečeno, čuden. Dopolnilno zavarovanje ja korektiv pomanjkanja denarja iz obveznega zavarovanja. In danes tudi, če ste urgentno hospitalizirani v bolnišnico, se del urgentne storitve plača iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. In to seveda ni normalno in to so zadeve, ki bi jih morali nasloviti. Ni pa normalno, da se nenujne zadeve plačajo iz obveznega zavarovanja. To je pa tudi zadeva, ki je v bistvu posledica ene anomalije iz preteklosti, ko je v sistemu bilo premalo denarja, ko je bila gospodarska kriza in ko v javnem budgetu ni bilo denarja, se je pač določen strošek teh zdravstvenih storitev prevalil v dopolnilno zavarovanje.
Druga zadeva, ki je, je seveda tudi problem dolgotrajne oskrbe. Tudi o tem bomo morali povedati, kako ga bomo rešili, koliko smo pripravljeni plačati, koliko lahko plačamo, kdo ga bo izvajal. Jaz sem po eni strani žalosten, imamo proračun sklenjen za dve leti z rekordnimi sredstvi. To je v bistvu obdobje, ko bi lahko rešili dve ključni zadevi na področju zdravstva in dolgotrajne oskrbe. Me pa zelo skrbi, ker je zdaj kolega Horvat lepo povedal, da bodo zakon umaknili in ga uskladili s svetovnim nazorom nove koalicije. To je zadeva, ki me skrbi. Zdravstvo ne more biti tržno blago. Vemo, da so koristniki zdravstvenih storitev predvsem starejši, upokojenci, z relativno nizkimi storitvami. In če nekoga, ki je po definiciji neprofiten, postavi v sistem nekdo, ki po definiciji mora ustvarjati profit, potem lahko ta profit ustvarja samo na račun javnega in javnih pravic. Toliko. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
dr. Trček, imate besedo. Pripravi pa se gospod Vojko Starović.

DR. FRANC TRČEK (PS Levica): Hvala.
Vojko, lahko še malo počaka, bo kar nekaj časa trajalo.
Govorimo o vsem živem. Jaz sem najprej mislil, da se bomo pogovarjali o izzivih in problematiki gastro kliničnega oddelka na UKC Ljubljana. Moram tudi povedati, kako je do te zgodbe prišlo. Kot predsedujoči odbora sem bil na neki novinarski konferenci, kjer se je opozarjalo na problematiko raka pankreasa. Vodja kliničnega oddelka, sva se pogovarjala, mi je nekako predlagal, če bi jih obiskal, da vidim v kakšnih razmerah delajo. Omenil sem to kolegici Ivi, je rekla, če gre lahko zraven, seveda, zakaj pa ne. Potem je bil tudi nek dogovor, da skupaj naredimo sejo odbora, nakar se je NSi odločila, kakor se je pač odločila, tako pač je. Zamere lahko gojim zgolj do samega sebe. Ta obisk je bila tako kislo-sladek, kot da bi šel v kakšno kitajsko restavracijo. Zakaj? Sladki del tega je bil, ko sva bila z Ivi tam in smo bili na jutranjem konziliju, kjer je bilo prisotnih – Ivi, koliko? 40, 50 ljudi treh generacij, dobro, če dam generacije po desetletjih, celo štirih, ki stojijo eni na ramenih drugih. Najmlajša generacija je podajala stanje, srednja generacija, ki prevzema najtežji operativni del, je to komentirala, modri starejši so še kaj dodali. Večino časa me je neka gospa zdravnica tako gledala, kot da sem zlodej, pa ji tega, če slučajno posluša, ne zamerim, navsezadnje je pa politika kriva za tisti drugi del zgodbe, ki ni samo odlika gastrokliničnega oddelka, ki je problematika obeh infekcijskih oddelkov, da o kaki pljučni na Pohorju ne govorim, pa še kje drugje. Pa ne mi zdaj prikimavati, ker tukaj se strinjam z Janijem. Zato, da je stanje tako, sem tudi zadnjih 5 let in 7 mesecev tudi sam kriv, čeprav sem se nekako z glavo butal ob zid. Sam osebno menim, da bi morali na novo zgraditi oba terciara, tako ljubljanskega kot mariborskega, enostavno, ker je šel čas toliko naprej, že iz čiste cost-benefit analize. Veste, to krpanje, ki se ga mi gremo, to je samo metanje denarja stran. Mi imamo pa določene klinične oddelke v nekih spomeniško zaščitenih stavbah, kakšna je tudi lepa Fabianijeva, ampak tista stavba je, dragi moji, za muzej razvoja medicine v Sloveniji in ne za nek resni klinični oddelek. In to bi morala biti naša prioriteta. Na začetku pa na koncu pa vse vmes se konča pri zdravju, in to je to.
In vse to danes, se opravičujem, klobasanje, saj že to vemo vse. Javno dostopni, solidarnostni zdravstveni sistem je civilizacijska pridobitev! Podobno kot je civilizacijska pridobitev, kar sem včeraj govoril, da danes z ženskim telesom ne komandira ne država, ne cerkev, ne cesar, ne kdorkoli drug. OECD ni ravno Miha Kordiš, ki bi državo ukinil, pa sam OECD pravi, pa kaj se vi Slovenci greste, nehajte se hecati, eno zdravstveno blagajno si dobro uredite, in to je to. Svetovna zdravstvena organizacija pravi, da kvalitetni dostopni solidarnostni sistemi naj ne bi imeli lastne soudeležbe 12 % ali več. Slovensko zdravstvo je okrog 4 milijarde pa še nekaj več denarja in slovensko zdravstvo bo uredil minister ali ministrica, ki bo varovana oseba. Pri nas tudi minister za finance ni varovana oseba, pojdite si pogledat, kako je to v Franciji. Verjetno je bolje, da ni zdravnik ali zdravnica, ali če je, da je tik pred pokojem ali pa da naredi križ nad tem, kot bom jaz počasi moral narediti križ nad profesuro. Dokler ne bo temu tako, ne bo šlo.
Nova Slovenija. Angelika Mlinar je rekla, politika je ideologija, pika. In ideologija, ki jo zastopa Nova Slovenija, je ideologija, ki vam jo prišepetavajo določene zavarovalnice. Je nekaj, kar bi mogoče lahko rekli amerikanizacija, kjer se okrog 20 % vsega denarja, ki ga imajo, vrti okrog zdravstvenega sistema. Pa ko postaneš onkološki bolnik, razmišljaš, v prevelikem delu njihove populacije, ali boš na črnem trgu nabavil tako imenovani black tar in nekako odhiral do konca, ali boš tisto bajto, ki jo imaš po navadi na hipoteki, porabil za to, da si boš malo podaljšal življenjsko dobo, ali boš mogoče še zadolžil zanamce. Moja osebna ideologija je, da jaz takega zdravstvenega sistema absolutno nočem imeti. Imam tudi znance tam. Imam znanko iz Kanade, ki so šli neko otroško igrico igrat v Cleveland, pa je bila neka minorna prometna nesreča, naredili so ji dva šiva in pol, pa vam raje ne povem, kakšen znesek je to bil, ker ni bila v tistem trenutku v Kanadi zavarovana glede tega.
Če se dotaknem tega gospodarstva, negospodarstva. EU pravi tako pa tako, pravi prekmurski kolega. Seveda, ker določenim večjim državam EU − tu se strinjam z Ivanom Janezom Janšo, ki je podal kritiko EU − želijo vleči ta denar. Saj bodoči minister za infrastrukturo iz Nove Slovenije, imate v magnetogramu, je govoril: ja, naj denar sledi bolniku, saj ni važno, kje se izvajajo operacije, ali doma ali v bližnji tujini ali v daljni tujini. Jaz sem mu takrat rekel, dobro, potem zaprimo medicinske fakse. Ko sem se pogovarjal z zasebniki, sem jim rekel, ja, okej, ampak uvedimo potem davek na izobraževanje. Da izobrazimo ali smo izobrazili dva otroška srčna kirurga do nekega stanja, da izvajajo tistih osem operacij, dve in pol, je to stalo približno toliko, če gledamo obrestno obrestno, kolikor je plač Janez Janša dobil od začetka 90. let do zdaj. Tudi o tem se bomo nekako morali pogovarjati. Tu se v bistvu z Janijem strinjam. Zdravstvo ne more biti tržna dejavnost, nikakor. Ker potem pridemo do tega, da je življenje … Neka najbolj znana knjiga o ameriškem zdravstvenem sistemu, če prevedem njen naslov v slovenščino, bi ga lahko prevedel Kdo lahko živi ali kdo naj preživi. Takega zdravstvenega sistema definitivno nočem imeti.
Čakalne vrste. Kolega Prekmurca ni tu. Ne biti žaljiv do mojih študentov, to bi oni naredili v treh tednih, če bi se pa v klet usedli, pa v desetih dneh. Če bi pa še njegov sin bil zraven, ki je dober informatik, bi pa to naredili v tednu dni. Ampak je tudi Jani lepo povedal, seveda bi pa moral z neko uzanco potem nekoga dobesedno prisiliti, da resno vnaša te podatke. Gospod Doblekar je rekel − če te bom tikal, boš spet užaljen −, zdaj bo pa ordnung na tem področju, ko bo Janša. Bomo videli, ali bo ordnung, sam sem nekoliko skeptičen.
Zdaj neka zgodba, nekateri bi radi košarico odpirali v Državnem zboru. To je zadnje, kar si nekako želim, ker potem si predstavljam − dobesedno bom rekel, kar imam na koncu jezika −, kakšno sranje bo tu ratalo pa koliko lobistov ne boste prijavljali, ki bodo hodili okoli. Mi smo seveda zdravstvo zapeljal tudi v neko smer, imamo 1,5 velegrosista, ta večji je zdaj v ameriški lasti, ne bom govoril, kakše plače imajo tam, smo mi kekci tu, pa ne jokam nad mojo plačo, da ne bo pomote. Nekdo bi se moral tudi vprašat, zakaj je temu tako. Zdaj, če se dotaknem − pa upam, da mi bo dr. Ihan oprostil, ker sem ga omenil − iti v tujini, ne iti v tujino. Veste, večina mladih bi rada ostala in delala tukaj, ker na tujem si tujec, noben te ne bo božal, ampak te bo še bolj zrezal kot klobaso. Dolžnost politike – ja, koga pa drugega, pri Zevsu, ljubem bogu in tristo rosomahov! − je, da jim ustvarimo pogoje za delo. Večina teh mladih je radovednih, rada bi nekaj delala, rada bi raziskovala. Navsezadnje to niso neki blazni milijoni, zlasti v času, ko se proračun skorajda sam zapira, pa se nekako s tem ne ukvarjamo. In tudi, odkrito povedano, gospod Počivalšek ni minister za gospodarski razvoj in tehnologijo, mogoče minister za to, kdo in kako bo pobasal hotele. Neke zgodbe, eno lakirnico pa eno tovarno robotov pa en direktorat, ko so koga spravil za lesno predelovalno verigo, mi ne more prodajat kot neko zgodbo. Mogoče ta denar, ki bo očitno, verjetno šel, če ne boste dovolj pametni, za odkup hotelov, ki ne morejo bit primerljivo profitabilni, bi bilo boljše, da ga damo v razvoj gerontotehnologij, o katerih osamljeno tulim že kar nekaj časa. Smo starajoča se družba. Imamo kar nekaj vedenja na področju mehanotronike, imamo dva močna inštituta, Stefana in Kemijski inštitut. Imamo problem financiranja raziskovalne dejavnosti v terciarju, ko smo imeli ta clash, malo med otepanjem zavarovalnice, malo proračun, bi pa ne bi, če se tako izrazim.
Zdravstveni sistem je tako dober pa tako močan, koliko je dober pa močan v njem tisti, ki je še najmanj našolan, in tisti, ki je najbolj utrujen. In to je tudi naloga politike, da imamo še bolj našolane, kot so, in imamo uka željnih, to ni problem, in seveda, da številni delujoči v zdravstvenem sistemu so, podobno kot politiki, še vedno ljudje. Ali veste, mi imamo zdaj en problem, jaz se strinjam s predlagateljem, da se začne v zdravem okolju, ampak mi imamo že 20 let na tistem famoznem ESS, kamor grozna Levica ni nosila zakonov, ne vem, kot kakšnemu patriarhalnem fotru, predstavnike delodajalcev, ki blokirajo resno razpravo o poklicnih boleznih. Tu se začne zgodba. Mi imamo zdaj teden boja proti raku, ki ga je poklopil koronavirus. Zdaj če, eni bojo rekli, če nam bo bog dal, kot rečemo v ljudskem jeziku, vsak drugi od nas bo imel raka od decev in vsaka tretja ženska, če bomo dočakali tisto zadnjo četrtino našega življenja. Več kot 100 različnih oblik raka je, ene se lažje detektirajo, druge težje, ene se lažje ozdravijo, druge manj. Okej, končno smo naredili nek pododbor, ki naj bi se s tem ukvarjal. To je neka problematika, s katero bi se morali ukvarjati. In to je neka problematika, kamor bi navsezadnje tudi morali investirati iz javnih blagajn, v neka tozadevna znanja. In v osnovi se ta zadeva začne in konča, slovenski lacanovec, ki je meni najbolj ljub ob Alenki Zupančič, Mladen Dolar, Mariborčan, mimogrede, je nekako rekel, veste, mi smo vmes pozabil na politično ekonomijo. Ja, na politični ekonomiji se vse začne in konča. Če je konec sveta minimalna plača pa se tam neka gospa Sonja razpoči − Zakaj je padla ta vlada? Zaradi dveh zadev, ta vlada je padla realno verjetno za nek boljši občinski proračun denarja, ki si ga te zavarovalnice niti toliko ne prikažejo kot dobičke, ampak ki gredo bolj skozi, a veste, maketa za drugi tir zgodba. To so ti penezi, a veste. Pri 45 milijardah nam pade vlada na desetih milijonih. Mater, res smo inteligentni do skrajnosti. In po drugi strani, ker je odlika manjšinskih vlad, kar še zlasti vedo na Danskem, da se zakonodaja dogaja v zakonodajnem telesu. To je šlo na jetra celo kakšnim vidnim predstavnikom sindikatov, kaj šele delodajalcev. Ali si bomo dovolili, da se bo zakonodaja dogajala na način, da bo nekdo nekomu prinesel, z izjemo tistih 5 tisoč pa še nekaj državljanov, kar imamo ustavno možnost, ali se bo dogajala tam, kjer naj bi se? Ker drugače ni potrebe, da se gremo parlament. Potem ugasnimo. Bo pa neka licitacija mogoče v Državnem svetu ali se bo dogajalo skozi neke podzakonske akte? Janša je takrat to … kakšni omici zveni zelo populistično, ampak čakajte, EU je obvladovala EPP. V Sloveniji ste se odločili še preden se je porodila Levica, da se velika večina področnih zakonov razbije na več zakonov, da je lahko malo več »somi v kalnem«, pa še čez več podzakonskih aktov. Verjetno je področje energetike eno redkih, kjer imamo še tisti debeli zakon. To so tudi neka področja, ki prečijo neko odprto družbo, zdravo družbo, življenje družbe in ki se nam potem seveda zvrnejo tudi na področje zdravstvenega sistema. Približno polovico rakov detektira staranje, ostalih 50 % fašemo z nezdravim življenjskim slogom, plus seveda neko genetiko, ki jo imamo, kjer bi lahko že kaj preventivno delovali. Če se že govori o vsem živem, bi lahko odpiral področje pediatrije na primarni ravni, kjer bomo imeli generacijsko vrzel, ali pa ginekologije na primarni ravni in ne samo družincev in še cel niz področij. Seveda, trenutno smo v stanju, da tega, kar nam veleva ustava, v celoti ne moremo izvajati. Ni enako dostopno, na številnih področjih tudi nimaš možnosti izbire, ampak to je izziv za celo politiko, izziv, s katerim se moramo soočiti. Del rešitve del tega izziva leži tudi v tem, kar tudi zdravniki sami povedo. Vsi bi si radi operirali nekaj pri nekomu, ki je najboljši. Ali je ali ni, včasih niti ne vemo. In tudi bom rekel, v stanju, v katerem je zdravstveni sistem, a veste, vsi malo tako po ovinkih, joj, pa smo proti dvoživkam. Ja, dobro, je bela cesta, kaj smo pa naredili, da bi te dvoživke odrezali? Ko se pogovarjaš s temi zavarovalnicami, ki so bolj na ulici NSi-ja pa tako imenovanih slovenskih liberalcev – Jani, se ti opravičujem, te ne štejem med tozadevne liberalci – ti tudi oni sami rečejo, pa saj mi niti nimamo toliko blazno interesa do teh produktov, ker nam ZZZS tam nekaj določa pa ne določa. Ko sem se pogovarjal z ljudmi na ZZZS, so mi nekako tako med vrsticami povedali, tako sem si sam to predstavljal, »nea seri, pubec«, v vljudni obliki so pa rekli: »Ja, saj ste vi zakonodajno telo. Ko nam boste vi zaukazali, da se drugače vedemo, se bomo drugače vedli.« V čemer jim v osnov dajem prav, saj tudi, če bi jaz bil tozadevni birokrat, zakaj bi se pa stegoval več, kot mi je treba. To je osnova sociologije že v srednji šoli, železna kletka birokracije. To so neke zgodbe tako, kot je Jani rekel, 25, 30 let nazaj, 25 let nazaj se je pač neka zakonodaja sprejela, 25 let se nič ne naredi in po skoraj 6 letih imam jaz občutek, da se ne naredi zaradi tega, ker potem velika večina poslancev začne razmišljati: »Čakaj, madona, jebela, kaj pa čem jaz betežen ratal, potem me pa doktorji ne bodo marali.« Podobno kot sem dobil občutek pri tem DZZ − ko so me moji poklicali, sem rekel, pubeci, pozabite, s tem ne bo nič, samo moji so pametni pa me nič ne poslušajo, sem vedno prevečkrat pameten za nazaj −, ker vas je velika večina verjetno začela računati, čakaj, jaz bom več plačal. Spomnim se, zdaj bo Jani malo hud, ko je Jani začel razlagati, čakaj, zakaj bi jaz moram plačevati za nekoga, ki ima nezdrav življenjski stil. Tukaj bi se morali tudi vprašati, zakaj pa ima ta človek nezdrav življenjski stil. Ali mu nekdo mogoče ni povedal, da to ni okej? Težko bomo rekli, če radikaliziram, da je nekdo v Anhovem ali pa v Iskri v Semiču v veliki meri ali pa kolega Doblekar, ki je moral stare lokomotive šravfati, da je on zdaj − upam, da se ti ne zgodi −, da je zdaj sam kriv, da je imel nezdrav življenjski stil. Mogoče je kdo že takrat vedel, mogoče je kakšna sitna zdravnica bila, pa so jo malo poklopili. To so vse zadeve, ki trčijo v sistem javnega zdravstva. Ampak seveda za to rabiš neko širino, za to te mora nekdo nazadnje naučiti misliti. In tozadevnega mišljenje v slovenski politiki nisem ravno kaj preveč doživel v zadnjih letih.
Mi se bomo morali malo bolj, izhajajoč iz tega, kar imenujemo Bismarckov model, tudi malo približati angleškemu delu. Morali bomo proračunsko več vlagati v naše javno zdravstvo, morali bomo dvigniti določene prispevne stopnje. Saj navsezadnje Janša ni neumen politik, saj je moral to povedati, tudi če / nerazumljivo/ v zajtrkovalnici to ni všeč. In seveda neprofitno, ampak morali bomo tudi gospodariti. Veste, jaz se pogovarjam s kakšnimi mladimi zdravnicami in zdravniki, pa mi rečejo: »Danes sem bila v Franciji na očesni, smo imeli škatlo, kjer je bilo 200 sterilnih gaz, pa sem jo vzela in sem asistirala pri operaciji.« Pri nas jih imamo toliko in toliko v manjši embalaži − tudi to so stroški, če vam povem na nekem takem banalnem primeru iz nekega področja, iz katerega sem doktoriral, ki ga še vedno kolikor toliko razumem, pa tukaj osamljeno tulim. Na avstrijskem Štajerskem so dali okoli 40 milijonov, da so poštimali informatiko njihovega javnega zdravstvenega sistema. Kdaj bomo ugriznili v to? Sem šel na neki oddelek, ki je, kar zadeva hightecha še dokaj uštiman, če ne eden od bolj uštimanih, otroška intenzivna, UKC Ljubljana, pa so mi tam kazali neki novi računalnik, neko pridobitev, sem bil toliko vljuden, da jih nisem vprašal, koliko je to povezljivo s kakšnimi drugimi sistemi, ker mi je bilo že takoj jasno, da to ravno ne špila super. To so neke zadeve. Da skratim priču, ob nekem varovanju se mi zdi, da bi Jelka Godec in jaz poštimala slovensko javno zdravstvo, samo potem bi nama po dveh mandatih država morala podariti invalidsko penzijo. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Predlagateljica želi besedo.
Izvolite.

IVA DIMIC (PS NSi): Hvala lepa.
Se moram odzvati. Naj povem, kako je sploh prišlo do našega poslanskega vprašanja. Res je, kar je rekel kolega Trček, da sva obiskala in da sem prosila, če grem lahko zraven na gastroenterološko kliniko. Mislim, da se Nova Slovenija ni nič po svoje odločila. Res je, da sva se dogovorila, da bo sklic seje odbora, kamor bi tudi povabili predstojnika gastroenterološke klinike, pa vendar tega v nekem času ni bilo. Jaz sem dobila že vprašanje, kaj ste hodili samo gledat, nič se niste odzvali. In kolega Trček, mislim, da sem bila zelo kolegialna, nisem sklicala sama odbora, ampak sem postavila poslansko vprašanje. Zakaj? Ker se mi zdi skrajno neprimerno, da poslanci gremo nekam in potem to ostane v zraku. To tudi meče slabo luč na delo poslanca. In mislim, da če si gremo nekaj ogledati, če nekaj vidimo, je prav potem tudi, da poslanci o teh zadevah govorimo oziroma nenazadnje, da od tistih, ki imajo škarje in platno v roku, to pa je seveda minister za zdravje, je bil predsednik Vlade tudi, terjamo, kaj so naredili. Še posebej, če se na eno poslansko vprašanje zlaže, in ga potem na drugem, drug mesec poskušaš dobiti ponovno vprašanje vendarle, kam se bodo selili iz gastroeterološke klinike iz kletnih prostorov. To je bilo. In to je tudi današnja tema. Kolega Trček, mislim, da sem korektno oddelala in da imamo povsem mirno in čisto vest tudi pred celotnim zdravniškim zborom te klinike in tudi pred bolniki. Ampak tukaj se delo danes ne konča. Še vedno bom bdela nad tem delom in še nad marsikaterim drugim. Mislim, da tudi vsi ostali.
Kolega Trček, si mojster besede, veliko si povedal, ampak naj še enkrat povem, nikoli se nisem zavzemala za ameriški zdravstveni sistem. Nikoli. Želim delujoč evropski zdravstveni sistem, če že. Zakaj ne ameriški zdravstveni sistem? Zato ker tam resnično umirajo nezavarovani pred bolnišnicami. Pri nas pa zavarovani čakajo v čakalnih vrstah tako dolgo, da marsikdo mogoče podleže še dodatnim boleznim, ki so mogoče sekundarnega izvora, zaradi neke prvotne bolezni.
Nikoli nismo rekli, da mora biti zdravstvo tržna dejavnost. Sem povedala, zdravstvo v Sloveniji je solidarno. Tako naj tudi ostane. 75 % denarja se nabere iz delovne solidarnosti, to, kar vsi plačujemo od plače, in 15 % iz medgeneracijske solidarnosti. Želim, da ostane solidarno. Ker če bomo začeli deliti na to, kdo večkrat gre k zdravniku, kdo ima hujšo bolezen, mislim, da bo naš zdravstveni sistem kapituliral in ga ne bo.
Govoril si o čakalnih vrstah in tako naprej, kako vse se da. Nisem vedela, ali bi izpostavila ali ne, ampak vemo, kako se je zgodilo, ko sta s kolegom iz LMŠ obiskala Onkološki inštitut. Jaz si želim, če gremo poslanci na obisk, da si ogledamo neke razmere v slovenskem zdravstvu, da se o tem pogovarjamo in da sprejmemo neke zaključke.
Da je resna razprava, tako je. In v Državnem zboru želim imeti resne razprave tudi o stanju raka v Sloveniji. Zato je bil ustanovljen pododbor za spremljanje rakavih obolenj ali pa če ga enostavno imenujem, da se poslanci zavežemo k temu, da se bomo borili proti raku tudi v Slovenijo po vzoru Evropskega parlamenta, evropskih držav in nenazadnje tudi po vzoru tudi sosednje Hrvaške. Ta odločitev, da se bomo borili proti temu, pomeni tudi druge posledice, pomeni predvsem zagotavljati tudi denarna sredstva za sodoben pristop zdravljenja, kot je CAD tehnologija, kot so nove imunoterapije in tako naprej. Mislim, da kot poslanci moramo tudi pogledati, ko sprejemamo proračun, ali bomo imeli za neke sodobne pristope zdravljenja tudi ta denarna sredstva.
Pa še nekaj je zelo pomembno, ko govorimo o raku, tudi podporne dejavnosti so izjemno pomembne. Govorim o psihosocialnih podporah, tako bolnikom kot njihovim svojcem, v spremljanju bolezni in žal po odhodu. Zdi se mi, da o tem tudi premalo govorimo. Premalo govorimo v Državnem zboru o duševnem zdravju, ki dejansko ni nikjer omenjeno. Mislim, da so zadeve zaskrbljujoče. Ne bom rekla tako, kot je rekel minister, da sem vedno nekaj kritična in dramatična in tako naprej. Ampak želim, da bi res vsi razumeli, v kakšnem stanju so bolniki na gastroenterološki kliniki, in to je bil tudi namen vseh mojih poslanskih vprašanj in današnje razprave.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Repliko ima dr. Trček.

DR. FRANC TRČEK (PS Levica): Ja, seveda, moram replicirati.
Prva zgodba, jaz, kot sem že rekel, nimam zamer do nikogar. Lepo bi bilo, če bi mi kolegica rekla, da bo šla s poslanskim vprašanjem. Dejstvo pa je, kar se dostikrat ne zavedajo tisti, ki niso v Državnem zboru, da imamo neko rahlo neumnost, osebno mislim, da bi vsaj tri seje lahko sočasno imeli. In tu se strinjam z Matejem Toninom, ko je predsedoval Državnemu zboru, manjše število poslancev in poslank v odborih, pa zdaj začasnih, boste še raztegnili, da se boste lahko na hearingih pokupčkali. Zdaj bo četrtina parlamenta v odboru sedela, klinc, dajmo potem imeti vse ministre ne eni izredni seji na zaslišanju. V tem kontekstu te razumem, ker včasih moraš dobesedno, če nimaš takih, malo bolj sposobnih, kot sta moji sodelavki na odboru Hedvika in Stanka bili, in se jima zdajle zahvaljujem, ko se poslavljam od njiju, in včasih potrebuješ, če si v opoziciji, dva meseca in pol, da sploh dobiš termin, če ti na Kolegiju predsednika Državnega zbora ne nagajajo; to je tudi neko parlamentarno dejstvo.
Kar zadeva tunkanja mene in kolega iz LMŠ na obisku onkologije, kdo je tam kaj svetoval, katero informatiko naj kdo kupi, kaj je tam LMŠ imel zraven, kateri dve struji na onkologiji se kregata … Veste, mene je blazno, dobesedno fizično bolelo, ko sem delal to otroško srčno, ko sem bral vsa ta prepucavanja pred temi velikimi doktorji, ki bi jih − gospod Kenda je rekel, 20 nas očitno ni bilo dovolj sposobnih – vseh 20 vsaj za mesec dni v klet zaprl. Ker lahko imaš ti vse titule, celo življenje delam z ljudmi z doktorati, pa pozabiš vmes biti človek. Se mi zdi, da je to tudi nekako problem.
Dobro, veseli me, da nismo za amerikanizacijo slovenskega javnega zdravstva. Bom končal, da ne zlorabljam replike. Ampak tisto, kar je rekel vaš brain, če se tako izrazim, Vrtovec, je preverljivo v magnetogramu, to je zgolj citat. In mene kot državljana Slovenije boli, da bo nekdo govoril, »pa saj ni važno, kam se gredo operirat«. Seveda, še kako je važno, verjetno hočemo ta znanja razvijati tu, pri nas. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Nadaljujemo razpravo. Gospod Vojko Starović ima besedo. Pripravi naj se gospod Jože Lenart.

VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Hvala za besedo.
Najprej je bilo v tej dvorani nekaj dilem, tudi nekaj izrazov, tudi kolega Horvat me je izzval, kaj je zdravstvo, kaj je zdravstvena dejavnost, zdravstvene storitve. Je gospodarska dejavnost, o tem ni dvoma, ampak ne na tržni način ali je tržni način, zdaj je tu samo izbira. Evropska in naša statistika govorita o tržnih in netržnih proizvajalcih, in je to popolnoma jasno ločeno. Če je tržno, če je gospodarski subjekt, ki je namenjen delanju profita, je pač namenjen delanju profita, drugače pa ne.
Popolnoma bi se strinjal s kolegom Trčkom, da je javno zdravstvo civilizacijska pridobitev. Ampak ni le civilizacijska pridobitev, to je tudi najbolj učinkovita oblika zagotavljanja zdravja ljudi. To so v Evropi ugotavljali že stari buržuji v času Bismarcka, ko so postavili javni zdravstveni sistem in javni pokojninski sistem. In tudi MDS, torej Mednarodni denarni sklad, ki je zmeraj v teh strukturnih reformah, ki jih je ponujal, in tako naprej, je obrnil ploščo, pravi, da se v zdravstva splača investirati, ker je to koristno za gospodarstvo. In mi moramo to dejstvo sprejeti, da moramo zdravstvu nameniti več denarja. Kakor sem prej o podatkih povedal, smo z 8,8 % bruto družbenega produkta padli v letu 2018 na 7,9 %. Uradnih podatkov za leto 2018 še ni, vendar je Vlada, ki ni odstopila, odstopil je predsednik Vlade, Vlada in ta koalicija je v tem letu, ko smo imeli vpliv na proračun in na vse zadeve, marsikaj dobrega naredila, tako kot je povedal Pavšič. Povečali smo delež zdravstva v bruto družbenem produktu in smo bili pred tem, da začnemo obravnavati zakon o zdravstvu, ki vse ureja, in tudi zakon o dolgotrajni oskrbi, ampak se je sesulo, in to je še vedno naša zamera in se bojimo za naprej, kako bo to šlo. Vendar so določeni indici, da tudi nova koalicija, če smo Dimicevo poslušali, tudi Horvata, ne gre za privatizacijo zdravstva. Tako so rekli danes.
Da pri tem dodam še to, da znani makroekonomist ameriški Tim Baker, ki je prvi opozoril, jaz sem se pač ukvarjal z nepremičninskimi skladi, na nepremičninski balon v letu 2007, ki je za tem pripeljal do velike svetovne krize, on je bil prvi. On je rekel: »Če spremenimo v Ameriki zdravstveni sistem nefunkcionalni, privatiziran zdravstveni sistem, ki ga obvladujejo čisto neki drugi faktorji, lahko primanjkljaj, torej veliko luknjo v proračunu, spravimo na 0.« To so bile njegove besede. Vzemimo evropski model in mi smo v evropskem modelu in držimo to in spoštujmo in razvijajmo naprej. Še enkrat bom rekel, žal mi je, ker smo bili pred tem, da bi šla razprava že naprej in da se niso mogli zmeniti, da bi to peljali naprej, ko smo bili tik pred zdajci in je na žalost naš predsednik odstopi, s tem so se tudi nehala naša prizadevanja. Zopet pa ponavljam, nekateri sedite že toliko let v parlamentu in tukaj smo in da dopuščamo, da se tega ne zavedamo, da delež zdravstva v našem bruto družbenem produktu in to ne gre skupaj, enostavno nastanejo taki problemi, da se zadeva zamaje in da imamo take probleme, kot prihajajo. Ne vem, komu gre to v korist, ali tem, zdravnikom, ki imajo svoje fevde, ali zavarovalnicam, ali tudi javnemu zdravstvenem zavodu, ali ne vem, komu gre v korist, da tega mi premakniti ne moremo že nekih 15 let. Dajmo se potruditi, dajmo videti, da tu naredimo korak naprej. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo gospod Jože Lenart. Pripravi pa se mag. Bojana Muršič.
Izvolite, gospod poslanec.

JOŽE LENART (PS LMŠ): Hvala lepa za besedo, predsedujoča.
Kaj vse moramo danes poslušati o slovenskem zdravstvu, se sprašujem. Kaj smo danes slišali o slovenskemu zdravstvu, ki je dobro prepoznano v svetu, je spoštovano. Strokovnjaki prihajajo k nam in se čudijo, kako lahko z 2 tisoč evri na državljana in z manj kot 8 % BDP zagotavljamo tako visok nivo zdravstva, poskrbimo za vsakega državljana in se kosamo z državami, ki dajo za zdravstvo 4 tisoč evrov in celo več. Ja, prepoznano v svetu, zaradi zdravstvene stroke, zaradi zdravstvenih delavcev, zdravstvenih timov, ki dajejo vse od sebe za teh 2 tisoč evrov na državljana. Kako prepoznano? Ja, z javnim zdravstvenim sistemom, ki dela čudeže, da zagotavlja varnost državljanov za teh 2 tisoč evrov na državljana, in to po sistemu financiranja solidarnosti, da je poskrbljeno za vse enako. Tudi po tem je znano slovensko zdravstvo. Verjemite mi, to ne bi bilo mogoče za ta denar, če bi imeli sistem Amerike, Švice. Vemo, kdo bi ostal pred vrati. Bog ne daj, tega državljani Slovenije, ki ste na minimalni plači, plači, ki jo je Šarčeva vlada tudi dvignila v dobrobit ljudi.
Ja, veliko je razočaranja zdravstvenih delavcev, ko nas tako poslušajo, kako se obtožujemo v Državnem zboru, kdo je kaj naredil in česa kdo ni naredil. Z našim medsebojnim obtoževanjem pada morala zdravstvenim delavcem, pada morala vodstvu bolnišnic, zdravstvenih domov. Zdravstveni delavci pričakujejo, da jih poslušamo, da ukrepamo. In to smo v Šarčevi vladi izvajali. Poslušali smo, ukrepali in branili javno zdravstvo. Seveda, problemi so, pomanjkanje kadrov, pomanjkanje sredstev za zamenjavo opreme, za investicije, za boljše nagrajevanje. In ves čas smo se ozirali na kazalce gospodarske rasti, na rast dodane vrednosti, na rast plač, na podlagi katerih prispevnih stopenj se polni zdravstvena blagajna, da ne bi bilo s tem potrebno dvigniti prispevnih stopenj na plače, kot je sedaj že napovedala nova vlada, tudi za reševanje dolgotrajne oskrbe.
Kaj pa čakalne vrste, ki jih seveda populistično uporabljamo za vse slabo v zdravstvu. Žal, čakalne vrste so, kot povsod v državah Evropske unije, in pri nas ne presegajo povprečja teh držav. Žal so v posameznih zdravstvenih vejah čakalne dobe nedopustne. Zakaj? Ker v slovenskem zdravstvenem sistemu ne zmoremo postaviti zdravstvene mreže, temelječe na standardih in normativih. In tako morajo tisti zdravstveni timi, ki jih je premalo na populacijo, delati več in pacienti imajo tam manj časa za obravnavo. Ja, to so temelji za red, temelji za zdravnike in medicince, da bodo lahko dobro izvajali svoje delo. Delamo zelo populistično famo glede čakalnih vrst, ki pa je hudo zavajajoča. Govorimo, da se čakalne dobe povečujejo, kar je v posameznih primerih res. Tam, kjer kakšen zdravnik odide drugam, gre v pokoj, zboli ali celo umre, in vodstvo ne najde pravočasno zamenjave. Večji problemi na tem področju se odražajo na periferijah, na podeželju, v primarnem zdravstvu. Tudi tukaj je Šarčeva vlada uspešno ukrepala. Še sreča, da je glede čakalnih vrst dobro opravila nalogo forenzična revizija, in ugotovila, da je naše sklepanje o povečanju čakalnih dob popolnoma napačno, saj je bil v tem obdobju hudo napačen informacijski sistem, ki je ves čas postopoma uvajal manjkajoče dejavnosti, ki v začetku sploh niso bile vključene v čakalne vrste. Še bolj huda je ugotovitev, da je bilo najbolj pomanjkljivo vključevanje v podatke s strani koncesionarjev. In mi s temi zavajajočimi podatki manipuliramo javnost. To je žalostno.
Spoštovane kolegice in kolegi, moram povedati tudi naslednje. Ko se predsednik in podpredsednik Odbora za zdravstvo uradno oglasita v javni zdravstveni organizaciji, da prisluhneta problemom zdravstva, ko slišita s strani vodstva zavoda nezaslišane probleme, ki ne spadajo v 21. stoletje, ko kot človek iz prakse predstaviš dobro prakso na področju zdravstva, ki je celo nagrajeno kot najboljša praksa Proof of Concept 2017, ko jo je postavil zdravstveni tim na periferiji, ker jih zdravstveni sistem v nekaj letih ni mogel, prakso, ki jo je švedskemu zdravstvu postavila država, praksa, ki daje dobre rezultate, zagotavlja pregled obravnave, varnost pacienta, zagotavlja več časa za pacienta, zmanjšuje stroške, kvalitetno obravnavo, skrajšuje čakalne dobe, projekt, ki ga z nagrado podeli ministrica za zdravje, predsednica zdravniške zbornice, strokovno oceno pa da nekdanje minister za zdravje, in ko to vodstvo zavoda uporabi strokovnjaka iz tega projekta, da tudi sebi olajša delo in to tudi doseže v vseh pogledih organizacije dela, od varstva pacientov, predvsem pa stroškov poslovanja, kar kažejo tudi rezultati pozitivne poslovanja, in ko se v nekem momentu vmeša politika, se v trenutku vse dobro narejeno poruši. In zdravstveni delavci ostanejo spet razočarani, opeharjeni. Vsemu, kar je bilo dobro postavljeno, je politika dala pečat »smrdi po korupciji«. Zelo znano v slovenski politiki. Pa saj človeka postane strah, zaposlenih in vodilnih v zdravstvenih zavodih postaja strah. V zrelih sistemih bi takšna sposobna vodstva nagrajevali, jih predstavili kot vzor drugim, pri nas jih prestrašimo in kaznujemo.
Brez dodatnih davkov za višjo kvaliteto zdravstva, za več zdravljenja ob stanju prebivalstva, za dolgotrajno oskrbo, nikakor ne bo šlo. Vse države, če gledamo samo področje Evropske unije, ki imajo zdravstvo skupaj s čakalnimi dobami bolje urejeno in zagotovljeno kot pri nas, imajo višje stopnje davkov ob bistveno višjem BDP in dodani vrednosti povprečnih plač, zagotovitev potrebnih virov, seveda iz tega. Ja, na tej poti moramo vztrajati in gledati na rast gospodarstva, rast BDP, rast dodane vrednosti. Ja, manjšinski vladi tega vozla ni uspelo rešiti v letu in pol. Morda ga bo sedaj večinska vlada.
Spoštovani kolegice in kolegi! Davki zagotavljajo državljanom in državam svobodo, da zagotavljajo socialno varnost na področju zdravstva, šolstva, varnosti, da se ne rabijo zadolževati od zunaj. Višji so davki, bolj državljani gledamo pod prste, kako se davki trošijo. In tako danes, spoštovana predlagateljica, gospa Iva Dimic, strnite raje vrste, nehajte že enkrat z javno kritiko našega zdravstva in nadaljujte z ukrepi, da pomagate slovenskemu zdravstvu, zdravstvenim delavcem, da bodo lahko bolje delali. Predvsem pa nehajmo z medsebojnim obtoževanjem, kdo je kaj naredil in kdo ni. Zagotovite sredstva, ki jih zdravstvo potrebuje, da bodo lahko bolje in lažje delali. Samo sredstva in pogoje za delo rabijo. Stroko pustimo njim.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednja ima besedo mag. Bojana Muršič, pripravi pa se gospod Nik Prebil.
Izvolite.

MAG. BOJANA MURŠIČ (PS SD): Hvala lepa za besedo, podpredsednica.
Nenavaden dan je, da razpravljamo o vprašanju predsedniku Vlade, glede na to, da je ravno na tisti dan predsednik Vlade odstopil in je bila ta točka izglasovana. Danes to čutim kot nek političen prestiž oziroma politično soočanje političnih strank o zdravstvu, o našem stanju, ki ga imamo. Jaz moram reli, da je današnja točka, ki jo imamo, ki jo obravnavamo, ena velika neumnost. Pa ne neumnost zaredi tega, ker bi bilo v zdravstvu vse v redu, ampak zaradi tega, ker na drugi strani ninamo poslušalca, ki bi to spremljal. Jaz srčno upam, da imamo na drugi strani, da je za televizijskim ekranom bodoči minister, ki danes to posluša, ki bo lahko na vsa ta naša vprašanja, ki so se pojavila, tudi na hearingu odgovarjal.
Še enkrat bi rada poudarila, da naš zdravstveni sistem je dober. Ampak takrat, ko prideš v sam sistem, takrat imaš res odlično oskrbo, zdravniki, medicinske sestre, vse ostalo zdravstveno osebje takrat dela z vso požrtvovalnostjo, vsem sočustvovanjem, zato jim gre na tem mestu ena velika zahvala. Verjamem, da je v sistemu veliko veliko težav in veliko prostora še za izboljšanje in spremembe, zato je dobrodošla takšna razprava, samo pravim, moral bi biti na drugi strani minister, ki bi to slišal. Težave v UKC, s katerim je bila tudi spodbujena današnja razprava, na gastroenterološkem oddelku, infekcijski kliniki, intenzivni kliniki, ja, ko smo to videli, jaz moram reči, da sem bila zgrožena. Mislila sem, da je UKC Maribor najslabša institucija, ampak sem videla, da je ljubljanski UKC še slabši. Ob vsem tem sem resnično zgrožena, da nekako ni bilo posluha, da bi se več sredstev zagotavljalo za vse potrebne investicije v UKC. 9 let investicija stoji oziroma zidovi stojijo, ki se ogrevajo. Res mora biti nekaj z nami krepko narobe. In zato še enkrat hvala vsem, ki so nas povabili v okolje, da so nam predstavili, da smo bili soočeni kot člani Odbora za zdravstvo, s kakšnimi res nemogočimi težavami se sooča celotno zdravstveno osebje.
Verjamem, da današnja seja teh problemov še zdaleč ne bo rešila. Verjamem pa, da bo bodoča vlada vzela škarje in platno v roke, zagotovila prepotrebna sredstva. Slišali smo, da potrebujemo 200 milijonov za dokončanje te prepotrebne investicije. Odprta so vrata in verjamem, da boste naredili korake naprej.
In nenazadnje, soočamo se tudi s težavami, od ponedeljkovega klica h koronavirusu imamo danes oziroma že včeraj prvi potrjeni primer. Imamo 16 vstopnih točk. Na ponedeljkovi seji smo v drugem delu ponovno govorili, da moramo biti na tem mestu izjemno pazljivi, ne širiti paniko. Ampak z vsem dolžnim spoštovanjem predlagam, da poslanci naslednjih 14 dni, poslanci Nove Slovenije, naslednjih 14 dni ostanejo doma, da ne bodo širili virusa panike. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Besedo ima gospod Nik Prebil, pripravi pa se mag. Matej Tonin.
Izvolite.

NIK PREBIL (PS LMŠ): Najlepša hvala, spoštovana podpredsednica. kolegice in kolegi.
Ja, strinjam se v enem delu sigurno s predhodnimi in pa z gospo Bojano Muršič. Ta seja danes je dokaz in številčnost kolegov v tem Državnem zboru, če bi predsednik Vlade tam sedel, ki je žal moral iti zaradi smrti v družini, bi tukaj sedeli vsi in čivkali, kaj vse se ni naredilo in kaj vse je narobe. Ta seja danes je pač farsa o reševanju težav, kaj vse se bo dalo rešiti. Ker če bi resnično želeli, da se nekaj reši, bi nas tu sedelo vseh 90.
Začel bom s tremi stvarmi, ki mislim, da so najbolj pomembne. In sicer v vladi Marjana Šarca smo aktivno pristopili k reševanju nakopičene problematike, potem ko se 20, 25 let ali pa tudi več ni zgodilo nič. In tega nam ne more očitati nihče, bo kolegica povedala, kakšni ukrepi so bili sprejeti v tej smeri. Res je, ja, težave so, to je jasno, ampak poglejte, včasih pač rešitev določnih problemov traja kar nekaj časa. Ministre smo imeli, so prišli, so šli, so obupali, so rekli, nič se ne da. Glejte, vsaka stvar se da, če se hoče. Je pa res, da lahko včasih traja malo več časa. In problem ne bo rešen danes, niti problem ne bo rešen jutri. To bo trajalo še kar nekaj časa. Treba bo nameniti še več denarja za te stvari, predvsem pa pridobiti še več ustreznih kadrov.
Slovensko zdravstvo je kvalitetno in še zdaleč ni tako katastrofalno in kataklizmično, kot nekateri govorite. Slovenija je pač mala ekonomija, je malo gospodarstvo in v Sloveniji moramo iskati rešitve, ki so za naše okolje primerne. Seveda lahko v tujino pogledamo, kaj je tam dobro in kaj slabo, moramo pa tak sistem prilagoditi Sloveniji. In nikoli ne bo tako, kot je v Avstriji in kot je v Nemčiji, kot nekateri želite, kajti imajo pač povsem drugačno ekonomijo in povsem drugačno gospodarstvo. Nenazadnje so drugačna družba.
Bilo je govora o čakalnih vrstah, o marsičem drugemu. Eden večjih problem o čakalnih dobah je gotovo to, da realnega podatka še vedno nimamo, kakšne te čakalne dobe so, ker sistem ne deluje, kot bi moral. Jaz imam tukaj podatke od januarja 2018 do decembra 2019, ko je iz 452 izvajalcev zraslo na 954 izvajalcev, torej 111 % več, a primerjava tega bo možna šele, ko bodo vsi ti izvajalci in vse te storitve vključeni v neko metodologijo, česar danes nimamo. Drugi problem je večkratno naročanje. Pacient se naroči pri enemu zdravniku, pri drugemu, pri tretjemu za isto stvar. To se zbira v en sistem. Morate pa vedeti še nekaj, marsikdo želi biti obravnavan v kraju, kjer stanuje. Čprav ve, da je, recimo, v Murski Soboti čakalna vrsta bistveno krajša, pa se tja ne odloči odpeljati, zato ker bi bil rad v Ljubljani, pač je na to treba počakati malo dlje.
Gospod Trček je govoril o OECD. Jaz sem se pred kratkim vrnil od tam, kjer sem govoril s strokovnjakom, ki pripravlja ekonomsko poročilo in priporočila za razvoj Slovenije, in sva govorila tudi o našem zdravstvu. Povedal je, da je velika težava v Sloveniji to, da imamo preveč bolnišnic in ne premalo, da imamo programe preveč razpršene po celi državi in se zato denar razpršuje na vse konce in zgubljamo rdečo nit. In tukaj bo prej ko slej potrebna ena sprememba. In ja, strinjam se z gospo Dimic, da mora tisti, ki plačuje prispevke in storitve v zdravstvu, dobiti takrat, ko jih potrebuje. Ampak, poglejte vsi vemo, da zmožnosti so kakršne so, in nujno pomoč dobijo tisti, ki jo rabijo takoj, vedno in takoj. Jaz si ne želim sistema, kot si ga očitno želite nekateri, da bo tako kot, na primer v ZDA, ki jo nekateri tako radi omenjate, tam se plača vse, tudi deka, ki jo rabite dodatno, se plača. Plača se tudi v Švici, ki jo tako radi idealizirate. Razlika je pa verjetno samo v tem, da v Švici dobiš račun po posegu, v ZDA pa najprej pred vhodom kartico potegnejo, če gre čez, greš naprej, če ne, pa pač bog ti pomagaj. In jaz si takega sistema v Sloveniji ne želim in upam, da tudi spoštovani kolegi, ki prihajate z nekimi predlogi popolne privatizacije, delne, kakorkoli hočete, jaz se s tem vsekakor ne strinjam in tega ne morem nikoli podpreti. Podpreti sem pa pripravljen rešitve, ki bodo pripomogle k razvoju našega zdravstva še na bolje.
Vam bom povedal, kje je še drug del težav. Govorite, nimamo dovolj zdravnikov, drži. Vlada se je zavzela za to, da bo povečala vpis zdravnikov, ampak poglejte, teh zdravnikov ne bo še najmanj 10 let, pa bo verjetno še kakšno leto dodatno preteklo, da se izobrazijo, in tudi potem ti zdravniki še kar nekaj let ne bodo sami operirali, vsaj ne tistih nujnih operacij, za katere pravite, da so čakalne vrste, ne vem kako dolge. Seveda so, ampak kadra imamo na določenih mestih premalo. Imamo premalo tudi medicinskih sester, ki jih niče ne omenja, samo kujemo te zdravnike, pa se opravičujem, ker tako govorim, spoštujemo zdravnike zato, ker nam pomagajo, ampak povejte mi, koliko realnega dela lahko naredi zdravnik brez kvalitetne medicinske sestre in koliko dela se tudi na njih prenaša. Zdravnik lahko jutri reče ne bom delal oziroma gre potem še celo delati popoldan v ambulanto, ki jo plačujemo vsi, ki je javno zdravstvo, dela pa za svoj zaseben žep, ne pozabite tega. Kje so tista ustrezna plačila tukaj na teh koncih. In jaz nimam težav z zasebnim dokler tisti, ki ima zasebno ambulanto, zanjo tudi plača in jo upravlja z lastnim denarjem ne z javnim. Verjamem pa, da se marsikaj da rešiti v okviru organizacije in v okviru vodenja. Poglejte, če bi imeli prave ljudi na pravih mestih, bi se marsikdaj dalo izboljšati, imamo pa na določenih pozicijah ljudi, ki pač tam ne bi smeli biti. Bom zdaj zaključil na tej točki, pa če bo treba, potem še kaj. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Besedo ima mag. Matej Tonin. Pripravi pa se gospod Robert Pavšič.
Izvolite.

DR. MATEJ TONIN (PS NSi): Dragi poslanke in poslanci, dober dan! Janez, Mako, Iva in številni drugi, lahko naštejem spisek še ne vem koliko imen, tudi Maša in še kdo, vsi ti ljudje danes v Sloveniji čakajo. In takih ljudi, ki v Sloveniji čaka, je 70 tisoč, in to ne po podatkih Nove Slovenije, ampak to po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Kaj mislite, da človeka, ki zboli zanima? Absolutno ga ne zanimajo naše ideološke razprave, absolutno ga ne zanima, kdo je bolj kriv za to, v kakšni situaciji se je znašlo slovensko zdravstvo. Zanimata ga samo dve zadevi, prvič, kdaj bo prišel do zdravljenja, in drugič, kdo bo to zdravljenje plača. To sta dve temeljni zadevi, ki zanimata bolnega človeka.
V tem parlamentu in v tej hiši je nenormalno veliko ideoloških razprav. Naj bo zelo jasno − Nova Slovenija se zavzema za javno zdravstvo. Kako Nova Slovenija razume javno zdravstvo, to je tako zdravstvo, ki je vsem državljanom dostopno, ne glede na debelino njihove denarnice. Javno zdravstvo je vsem državljanom dostopno zdravstvo, ne glede na debelino njihove denarnice.
Kakšno javno zdravstvo pa imamo danes? Danes človek z minimalno plačo za slovenski zdravstveni sistem plača vsak mesec 150 evrov, poslanci vsak mesec za zdravstvo plačamo 600 evrov. Prav je tako, da so razlike, da tisti, ki imajo večje plače, plačajo več kot tisti, ki imajo manjše plače, pravice pa so za vse enake. Tako je prav. Ampak vsi mi, ki plačujemo za ta zdravstveni sistem, na koncu ne dobimo pravice do zdravljenja takoj, ampak dobimo predvsem pravico do čakanja. Danes imamo javno zdravstvo, kjer predvsem čakaš, če pa želiš priti do zdravljenja, na vrsto takoj, moraš pa plačati. Torej, draga Levica, dragi vsi tisti, ki na žive in mrtve gonite ideološko razpravo o slovenskem zdravstvu, danes imamo javno zdravstvo, kjer si zdravljenje takoj lahko privoščijo samo bogati. In to je po mnenju Nove Slovenije narobe. Takšen zdravstveni sistem ni dober. Mi zagovarjamo javno zdravstvo, kjer je zdravljenje vsem enako dostopno, ne glede na debelino njihove denarnice. Ampak vedno, ko opozarjamo na težave − ali mislite, da mi to delamo zaradi tega, ker nimamo drugega dela? Ne. To delamo zato, ker se Marki, Janezi, Alenke in vsi ostali dnevno na nas obračajo zaradi slabih izkušenj v slovenskem zdravstvu, pa ne zaradi slabih izkušenj z zdravniki, predvsem zaradi slabih izkušenj z organizacijo tega zdravstva. Ko na te stvari opozarjamo, pa največkrat naletimo na ideološke razprave. Predsednik Vlade v odstopu to pogosto počne, LMŠ, vidim, da zdaj to počne − začnejo govoriti o privatizaciji. Dajte mi, prosim, povedati, kje pa je Nova Slovenija predlagala kakšno privatizacijo? Kje pa je rekla, da naj se nek javni zdravstveni dom privatizira? Kje? To so izmišljene zgodbe. In LMŠ, ki je v tem mandatu imel predsednika Vlade, je imel finančnega ministra, imel ministra za zdravje, skratka, vse škarje in platno v svojih rokah, da bi lahko naredil bistvene premike na področju zdravstva, zdaj razpravlja v smislu, da tisti, ki opozarjamo na težave, smo problem, ker vse super funkcionira. Ne vem, dajte še enkrat vprašati ljudi, ki danes čakajo v sistemu, ali je res vse tako bleščeče, super, fajn.
Imamo razprave, vsaj na levi strani vedno pridemo do ideološke razprave, o privatizaciji, o javnem zdravstvu, dajmo te stvari na stran in se začnimo konkretno pogovarjati, kaj lahko storimo za to, da ljudje, ki zbolijo, lahko pridejo do zdravljenja takoj. Mi smo se ogromno pogovarjali z ljudmi, ki delajo v tem zdravstvenem sistemu, in kje so težave, prednosti, slabosti. Vsekakor so naši zdravniki kvalitetni, naše fakultete kvalitetne. Ne boste verjeli, da po nekaterih podatkih že četrtina študentov medicine iz Maribora direktno po študiju odide v Avstrijo. Avstrijci jih že v času študija vabijo v Avstrijo na delo. In ti trendi so zelo zaskrbljujoči. Ko jih sprašujejo, zakaj se odločajo za to, največkrat navedejo, da zaradi bolje urejenih razmer, zaradi boljših pogojev dela in tako naprej. Drug problem v slovenskem zdravstvu so zdravniki v plačnih razredih, kjer so vsi enako plačani. Zdravnik, ki se bo razdajal za svoje paciente res do onemoglosti, bo enako plačan pa v enakem plačnem razredu kot nek drug zdravnik, ki se bo morda nekoliko držal nazaj zaradi tega, da bo potem v popoldanskem času pri kakšnem privatniku lahko opravljal še dodatne storitve. In javni zdravstveni zavodi nimajo priložnosti in možnosti, da bi svoje pridne zdravnike kvalitetno nagrajevali. Zaradi tega pa zdravniki iščejo druge možnosti in priložnosti, da popoldan delajo še kje drugje, da delajo na kakšne drugačne načine. To je posledica te slabe organiziranosti slovenskega zdravstvenega sistema. In če o teh stvareh nismo pripravljeni odkrito in jasno govoriti, potem se lahko še naprej sprenevedamo, kako je vse super, kako imamo krasno javno zdravstvo, ljudje pa vedno dlje in dlje čakajo v teh vrstah. Kaj je alternativa? Alternativa ni v privatizaciji, tako kot vi govorite, in kot hočete za vsako ceno pokazati nek ameriški primer, s katerim se v Novi Sloveniji absolutno ne strinjamo in ga ne podpiramo. Priznam pa, da v Ameriki tisti, ki ne plača, ne pride do zdravljenja. V Sloveniji se pa zelo velikokrat zgodi, da tudi tisti, ki plača, ne pride zraven. To pa je žalostna stvar, da tudi ljudje, ki vsak mesec pri svojih plačah plačujejo za zdravstveni sistem, ne pridejo ustrezno hitro do zdravljenja. To so problemi. Lahko govorimo o teh stvareh odkrito, odprto, lahko rečemo, ja, treba je povečati prispevno stopnjo, lahko rečemo, nujno je treba spremeniti organiziranost javnih zdravstvenih zavodovo. Vse to so stvari, o katerih bi se morali pogovarjati danes, o konkretnih stvareh. Ne pa o nekih ideoloških razpravah, kdo je za privatizacijo, kdo ni, kdo je za kaj kriv, kdo ni kriv. To so stare že izpete zgodbe, ki se vrtijo in vrtijo, ljudje pa še vedno čakajo v vrstah.
Po oceni Nove Slovenije je edina alternativa to, da če ta država v svojem sistemu nekoga izobrazi za zdravnika in mu Zdravniška zbornica da licenco, da je usposobljen, da opravlja neko zdravniško delo, potem nam mora biti popolnoma vseeno, v kakšnem zavodu ta zdravnik dela, ali dela v takšnem ali v drugačnem. Bistveno je samo, da imajo državljani dostop do njega in da to zdravljenje pri tem zdravniku plača zavod oziroma zavarovalnica, kjer so zavarovani. To je zelo preprosta in enostavna poanta. Tukaj se da vpeljati ogromno stvari, ki bi krepile javni sistem. Številne pogovore smo imeli z direktorji zdravstvenih zavodov, ki pravijo, da bi imeli vsaj to možnost, da bi naše zdravnike nagradili za stalnost. Kaj to pomeni? Da bi jim dali vsaj 20 % večjo plačo zaradi tega, ker delajo izključno in samo v javnem zdravstvenem zavodu, ne pa še nekje, morda popoldan pri kakšnem koncesionarju ali pa pri kakšnem privatniku. Skratka, da bi tudi mi lahko nagrajevali zdravnike, ki se izključno posvetijo samo našemu zavodu, s tem tudi zagotavljajo neko kontinuiteto, neko stabilnost, neko predvidljivost. Direktorji zdravstvenih zavodov niti te možnosti nimajo.
Če je bilo zdravstvo v preteklosti vedno točka preloma, sem prepričan, da bo točka preloma tudi v tej novi vladni koaliciji. Da bo od tega precej odvisno, kako se bo ta naša skupna zgodba končala. Tukaj so zagotovo potrebni neki premiki naprej in bodite absolutno prepričani, da bo Nova Slovenija pri teh stvareh tudi novemu ministru konstantno gledala pod prste, spodbujala, predvsem pa prihajala s konkretnimi predlogi, kaj lahko storimo, da sistem izboljšamo. Nedavno smo vložili tudi zakon, ki je bil spisan v Zdravniški zbornici. Jaz mislim, da je to stroka. Če kdo, potem bi morali prav oni vedeti, kako se stvari lotiti. Sedaj smo ga umaknili, zaradi korektnosti. Ga bomo predstavili novemu ministru in upamo, da se bo tukaj naredil korak naprej. Skratka, naš cilj je javno zdravstvo, ki je vsem dostopno, ne glede na debelino denarnice pacienta.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo gospod Robert Pavšič, pripravi pa se gospa Mojca Žnidarič.
Izvolite.

ROBERT PAVŠIČ (PS LMŠ): Najlepša hvala. Še enkrat lepo pozdravljeni vsi skupaj!
Ja, vsi delamo za denar. Če delamo v javnem, delamo za plačo, če delamo v zasebnem, delamo tudi za plačo, če smo izvajalec.Če smo pa lastnik, pa stremimo še k eni zadevi, ki pa je sporna v tem sistemu, zdravstvenem sistemu, to je pa razlika v ceni. Kot lastnik si prizadevamo, da bi čim več ostalo nam še poleg tega. In ko govorite, da niste za privatizacijo zdravstva, jaz vas ne razumem. Javno, seveda javno, ampak javno −kje? Na strani plačnika. Na strani tistega, ki bo pa to plačilo prejel, to pa je popolnoma vseeno. Seveda je, če je to javno in da se ne ustvarja razlike v ceni zaradi tega, da se ustvarja dobičke, ampak zaradi tega, da gre razlika v ceni nazaj v izvajanje dejavnosti. Tukaj je bistven razkorak med našim in vašim mišljenjem. Lahko ga zapakirate še v ne vem kakšno lepo piarovsko zgodbo.
Slišali smo, da premalo govorimo o tem v Državnem zboru. Ne, mi preveč govorimo in nakladamo nonstop, naredimo pa nič. Vsi prepoznamo, smo idealni detektorji za vse težave v tej državi, ko pa pridemo do rešitve, pa zmrznemo. Samo na področju zdravstva, odkar sem jaz tukaj, zdajle bo dve leti, bo politika rešila, nas stroka opozarja, politika pa bo rešila − pa karkoli smo odprli, je politika potem zrušila in še dodatno zakomplicirala vse zadeve. Pa poglejmo še malo nazaj, zadnjih 20 let – vsaka večja investicija v zdravstvu je bila povezana z ne vem kakšnimi aferami. Ene se vlečejo še danes. Spomnimo se pediatrične klinike, onkološkega inštituta – še danes se menjavajo cevi, ki so nove noter. Ali je kriva politika? Ja. objektivno je odgovorna, subjektivno pa ni nihče, skoraj nihče odgovarjal za to. Nekaj ljudi je šlo sedet, zdaj smo pa rešili zadevo, izginile so pa težke milijarde evrov. Premalo govorimo? Ne. Premalo naredimo! Premalo pritisnemo na tiste inštitucije, ki bi morale kaj naredit. Tako, kot v vseh ostalih državnih podsistemih, se tudi v zdravstvu vedno znova izkaže, da so nekateri lobiji, interesne skupine v tem sistemu tako močni, da ima to tudi katastrofalne posledice. Danes je kolega Trček govoril, da smo zaradi 10 milijonov evrov izgubili vlado. Jaz sem se malo zamislil, ker verjetno je celo res.
Če gremo na vplive politike, na zakonodajo, ki se dotika upravljanja in izvajanja zdravstvenega sistema. Začeli smo z Zakonom o zdravstveni dejavnosti in 53.c členom, ki bi onemogočil zlorabo s strani popolnih zasebnikov na račun javnega. Nič ni narobe z zasebnim, nič ni narobe s koncesionarji, ampak jasno mora bit določena meja, do kod lahko ta sistem seže in do kod lahko kot uporabniki upravljamo z javnimi sredstvi. To so javna sredstva. Izobraževanje zdravnikov − kdo je plačal? Tisti, ki so plačevali v preteklih generacijah prispevke za zdravstvo. Ne tega pozabiti! In zdaj je rekel kolega Horvat, da je s svojim denarjem investiral v kliniko. Ja. Kdo pa investira v njegovo znanje? Javna sredstva. In dokler je to tako, hvala bogu, da je tako, da lahko ima vsak otrok v tej državi, ki je dovolj sposoben in priden, možnost doseči takšno stopnjo znanja, kot ga imajo naši zdravniki. Potem smo šli naprej s kompetencami v zdravstveni negi. Kakšen halo je bil še potem, ko je minister popisal, to je bil popoln disaster, popoln. Pa smo samo uredili, da zdravstvena nega dobi zakonsko podporo, da lahko dela tisto, za kar je bila usposobljena, ne pa tisto, kar je medicina pričakovala, pa zdravstvena nega tega ni smela početi. Ne smemo pozabit na to. In zdaj na koncu, smo prišli še do Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanje in tako imenovanega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Tu se je pa vse skupaj sesulo. Najprej celo zavarovalnice niso verjele, da bomo zadevo speljali celo do tretjega branja, z velikimi kompromisi, ker mi smo mislili resno. Kolega Horvat govori o tem, da so bili dobički komercialnih zavarovalnic minorni. Tudi če je samo eden milijon evrov! Jaz sem šel prej vmes preračunati, tudi če je ostalo zavarovalnici samo milijon evrov dobička, je to 7 tisoč 700 paketov plenic za inkontinenco, ki smo jih tudi mimogrede obravnavali v raznih pogovorih. 7 tisoč 700 paketov. Pa verjetno, če bi jih toliko naročili, bi dobili še dodatni rabat. Ne vem pa, v kakšnem kreativnem knjigovodstvu se ti dobički porazgubijo, podatki kažejo nekaj drugega. 540 milijonov je bilo pobranih zavarovalnih premij, škodnih primerov pa je bilo 478 milijonov. Saj vsi vemo, kako se knjigovodsko da marsikaj prikazati, bilance marsikaj prenesejo.
Jaz želim novi vladi in novemu ministru veliko sreče, veliko uspehov, ko bo zagriznil v to, to niti ni več kislo jabolko, to je betonsko jabolko. Vsak, ki je vanj ugriznil, si je zobe polomil.
Ampak poglejmo malo nazaj. Kolega Trček je govoril o 100 milijonih na leto, ki bi bili potrebni v naslednjih 20 letih, da bi zdravstveni sistem spet prišel na neko normalno infrastrukturno stopnjo. Se popolnoma strinjam s tem − ampak kaj se zgodi? Ko je nastajal zadnji proračun − pod katerim smo se seveda tudi mi podpisali, jaz sem ga potrdil, da ne bo nesporazumov −, je v procesu usklajevanja vseh dokumentov, torej proračunskih aktov in Zakona o izvrševanju proračuna, bilo vedno potrebno nekje popuščati, nekomu jemati in drugemu dajati. Kdo je popuščal? Če se jaz prav spomnim, sedaj govorim malo bolj na pamet, Ministrstvo za finance, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za javno upravo in Ministrstvo za notranje zadeve so popuščali in dajali svoj košček pogače na račun drugih resorjev in na račun drugih programov. Torej ni vprašanje kako, vprašanje je zakaj. Tudi vlada deluje po principu parlamenta, tudi v vladi se glasuje in tudi v vladi pridejo na površje različni interesi, kar je prav, ker živimo v demokratični državi. Zato zdaj poslušati iz opozicije, kje vse so težave, to popolnoma razumem. Je normalno, vi niste bili v vladi. Lahko opozarjate, super je, da opozarjate, še bolj super bi bilo, če bi predlagali kakšno konkretno rešitev. No, danes sem že slišal eno od gospoda Tonina, upam, da jo je tudi bodoči minister slišal. Ampak ko pa taki očitki prihajajo iz vrst nekdanje koalicije, to smo že včeraj slišali, je pa to skrajno deplasirano. Je bilo pač potrebno postaviti si drugačne prioritete. Tudi v LMŠ ne bomo večno tiho na račun vzdrževanja nekega lepega stanja navzven. Je bilo pač več potrebno za druge resorje. Zapostavljanje novih zaporov, za sodno palačo, za velike infrastrukturne projekte, ki seveda so potrebni. Ampak ne mi reči, da se ne da vse skupaj malo uskladiti in narediti še kakšen dom za ostarele in več vlagati v znanost, raziskave, več vložiti v zdravstvo, ampak tako kot v tej stavbi, se tudi na vladi glasuje. Sedaj s prstom kazati, da je pa samo LMŠ kriv, to pa ni samo deplasirano, bi uporabil še kakšno drugo besedo, pa je raje ne bom. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednja ima besedo gospa Mojca Žnidarič, pripravi se pa gospa Andreja Zabret.
Izvolite.

MOJCA ŽNIDARIČ (PS SMC): Hvala za besedo.
Meni so ostale sicer dobre tri minute, težko bom kaj konkretnega navedla v tem času, ampak nič ne de. Moj kolega Jani nam je res odlično predstavil stanje v zdravstvu, tako dobro, da si je prislužil celo aplavz predsednika Odbora za zdravstvo dr. Trčka, zato nič hudega, če mi je pustil le tri minute.
Sami smo že ugotovili, da je skorajda brez smisla ta današnja seja, vendar lahko služi kot dober uvod v zaslišanje novega ministra za zdravje; zato upam, da si jo bo pogledal in se tudi zelo dobro pripravil. Sicer pa, če bo res tako, kot se predvideva, ker je že bil minister in pa razmere že pozna.
Glede čakalnih vrst bom rekla samo nekaj. Še preden sem bila v politiki, mi nikoli ni bilo jasno, zakaj nekdo ne naredi nekega reza in ne razmišlja po zdravi kmečki pameti, da je človek na bolniški samo zato, ker čaka šest mesecev ali več na nek pregled. Torej si nihče ne izračuna, da šestmesečna bolniška stane veliko več kot tisti zdravstveni pregled. In potem ljudem po navadi zaradi teh dolgotrajnih pregledov ostajajo večje težave, daljša rehabilitacija in gre zaradi tega res zelo veliko več sredstev v bolniške in rehabilitacijo. In vse to gre iz iste malhe, torej iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Dejansko je na tem zavodu treba, kot je bilo danes rečeno, prevetriti, marsikaj spremeniti, ne samo upravljanja, ampak tudi marsikaj drugega. In upam, da se bo našlo nekaj ljudi, ki bodo razmišljali z zdravo kmečko pametjo.
Tisti, ki smo člani Odbora za zdravstvo, smo imeli res zelo veliko sej na račun težav v zdravstvu. Veliko smo razpravljali o pomanjkanju zdravstvenega kadra, tako zdravnikov kot medicinskih sester. En primer nam je danes kolega Jani predstavil, kaj bi lahko zajezili pri zdravnikih, da bi jih obdržali v Sloveniji. Glede medicinskih sester moram reči, da smo se v našem okolju trudili več let, da bi pridobili oddelek zdravstvene nege, ki bi tudi prispeval k temu, da ne bi bilo takšnega pomanjkanja zdravstvenega kadra. Pa niso v zdravstvu težave samo kadrovske, ampak tudi investicije so res velik problem. Povod za današnjo razpravo so bile ravno težave na gastro kliniki. Vsi tisti, ki smo bili zadnjič na ogledu v UKC Ljubljana, smo videli številne nedokončane prostore, ki se morajo dokončati. UKC jih mora celo ogrevati in ima s tem zelo visoke stroške. Tisti, ki ste slišali v ponedeljek moje in poslansko vprašanje kolega, ki sva spraševala, na Ptuju imamo res eno veliko luknjo, urgentni center Ptuj se ne gradi.
Nekateri ste omenjali osebne, družinske izkušnje. Sama lahko povem tudi to, da sem za javno zdravstvo, res pa je, da to javno zdravstvo, javne ustanove potrebujejo konkurenco, in sicer konkurenco v koncesionarjih. Ker če se ti zgodi, na primer, infarkt in kardiologi stavkajo, ti je povsem vseeno, kdo te bo obravnaval in kdo te bo rešil. In res je, da javno zdravstvo rabi konkurenco, ampak koncesionarji so itak … / izklop mikrofona/

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospa poslanka, čas se vam je iztekel.
Besedo ima gospa Andreja Zabret, nato pa kot zadnja prijavljena gospa Maša Kociper.
Izvolite.

ANDREJA ZABRET (PS LMŠ): Hvala za besedo.
Predlagateljica Iva Dimic je rekla, da danes želi govoriti predvsem o tem, kaj ni bilo narejeno in kaj želi, da bi se naredilo. Sicer danes v razpravi poslušam večinoma same kritike, ne pa novih predlogov, vendar bi vseeno danes govorila o tem, kaj pravzaprav je vlada Marjana Šarca naredila, kar se tiče zdravstva.
Očitek, ki ga je dala predlagateljica, da Vlada ni storila nič za skrajševanje čakalnih dob in da te le naraščajo. Vzela si bom čas in bom poskušala iti skozi vse ukrepe, ki jih je Ministrstvo za zdravje že realiziralo in ki so v teku. Kratkoročni ukrepi: pripravljen je pilotni projekt na Ortopedski kliniki, ki se tiče dela izven rednega delovnega časa za storitve, ki jih ni mogoče izvesti v okviru rednega delovnega časa; aktivnosti za izboljšanje kakovosti podatkov o čakajočih in čakalni dobi − sprejet je akcijski načrt za izboljšanje kakovosti podatkov za odboje 2019−2020; Izboljšanje metodologije zajemanja podatkov čakajočih in čakalni dobi in poročanje projektov Svetovni zdravstveni organizaciji, gre za prenos dobrih praks in izkušenj drugih evropskih držav; e-posvet, vzpostavitev pogojev za zmanjšanje neustreznega napotovanja s primarne na sekundarno raven in znotraj ravni; Splošni dogovor za pogodbeno leto 2018, aneks 2 k Splošnemu dogovoru za pogodbeno leto 2018; Splošni dogovor za pogodbeno leto 2019, aneks 1 k Splošnemu dogovoru za pogodbeno leto 2019, aneks 2 k Splošnemu dogovoru za pogodbeno leto 2019, aneks 3 k Splošnemu dogovoru za pogodbeno leto 2019 − ne bom specificirala vsakega posameznega aneksa 1, 2 in 3, ki jih verjetno vsi poznate − ; ozaveščanje pacientov o izbiri izvajalca s krajšo čakalno dobo; ministrstvo pripravlja tudi predloge za zmanjšanje administrativnih bremen zdravnikov na primarni ravni; podelitev koncesije operacije hrbtenice predvidena 2020−2021. To so bili kratkoročni ukrepi.
Potem so pa dolgoročni ukrepi, kjer so aktivnosti za zagotovitev zadostnega števila zdravnikov, racionalnejša organiziranost javne zdravstvene mreže in pa pilotni projekt, kjer gre za posodobitev obračunskih modelov v specialističnih ambulantah. Potem je tudi uvedba dodatnega programa za obvladovanja čakalnih dob za izbrane zdravstvene storitve, kjer gre tudi za spremenjene pogoje financiranja. Ukrepi za povečanje zanimanja mladih za specializacijo družinske medicine − tu gre za sodelovanje Ministrstva za zdravstvo z Zdravniško zbornico, redno organiziranje srečanj študentov medicine z mladimi zdravniki s strani Ministrstva za zdravje. Minister se je zavzel za povečan vpis na obe medicinski fakulteti in obe fakulteti sta tudi povečali število vpisnih mest za študijsko leto 2020/2021, Univerza v Ljubljani za 10 mest in v Mariboru za 20. Zaposlitev zdravnikov specialistov družinske medicine iz tretjih držav.
Kar se pa tiče napačnih podatkov o čakalnih dobah, o čemer je bilo danes že veliko povedanega. Še preden se je Ministrstvo za zdravje lahko resno lotilo reševanja čakalnih dob, so na NIJZ ugotovili odklone o številu čakajočih, kar je sprožilo številne dvome o pravilnosti podatkov. In vsi vemo, da so bili nekateri pacienti v sistemu zavedeni pri več izvajalcih zdravstvene dejavnosti hkrati. Zdravstveni inšpektorat je lani opravil tisoč 900 pregledov na področju pacientovih pravic in preverjali so tudi ustreznost vodenja čakalnih seznamov. In kakšne so bile ugotovitve inšpektorata? Da je resničnost in ažurnost podatkov čakalnih dob neskladna v 46 %. Največ neskladij je bilo v splošnih bolnišnicah Murska Sobota, Brežice in pa Ptuj. Zagotavljanje okvirnih terminov, če so čakalne dobe krajše kot 120 dni in izvajalci niso izvajali triaže napotnic, je neskladnih tudi 42 % storitev in tako dalje. Danes je bilo tudi že rečeno, kakšne so številke, koliko ljudi čaka, kakšne so čakalne dobe. Zadnji podatki iz baze e-naročanja, ki kažejo najnovejša o čakalnih dobah in čakajoči na dan 14. februar 2020, kažejo, da se je število čakajočih in število čakajočih nad dopustno čakalno dobo v primerjavi s podatki na dan 1. 11. 2019 zmanjšala. Prav tako se je skrajšala povprečna čakalna doba. Podatki so sicer spodbudni, vendar vemo, da je še vedno potrebno naprej, da se čakalne dobe stabilizirajo. V obdobju 1. novembra 2018 do 14. februarja 2020 se je čakalna doba zmanjšala za 3 mesece in pol. trenutno nad dopustno čakalno dobo za prvi pregled čaka 34 tisoč 818 oseb, kar pomeni 526 oziroma 1,49 % čakajočih manj. Da ne naštevam vseh teh informacij, ki si jih lahko tudi vsi pogledate, vendar dejstvo je, da čakalne dobe se zmanjšujejo. Kar bi predvsem rada povedala, je, da čakalne dobe pravzaprav niso povezane s številom zdravnikov niti z denarjem, ki ga porabljamo za zdravstvo, ampak pravzaprav s samo organizacijo. Če pogledamo, v Nemčiji na primer, čaka več ljudi, 27 % več kot v Sloveniji, porabijo pa veliko več denarja za zdravstvo in imajo tudi več zdravnikov.
Glede na to, da danes že vseskozi poslušamo, kako je za vse kriv pravzaprav LMŠ in da nismo nič naredili, pa bi vseeno za konec vprašala bivše koalicijske partnerje. Ali oni pravzaprav niso bili v koaliciji? Ali oni niso podpisali koalicijske pogodbe? Kolikor vem, smo bili vsi enakovredni partnerji in smo se vseskozi usklajevali in bili enotni in sprejemali odločitve. Temu lahko sama pritrdim, da je bilo tako, saj smo imeli ogromno število koalicijskih usklajevanj, na katerih sem tudi sama sodelovala. In glede na to, da je bilo rečeno, da se ni nič naredilo, se lahko samo vprašam, ali ste imeli vsi koalicijski partnerji figo v žepu oziroma ste sedeli na dveh stolih. Mislim, da se to ne da, ker če sediš na dveh stolih, verjetno enkrat padeš vmes, in se je zgodilo to, kar se je. Če nimaš iskrenih namenov in če imaš figo v žepu, verjetno težko delaš.
Na splošno nisem pristaš tega, da se perilo pere javno, ampak očitno v politiki je tako. Če se spomnim stališča Poslanske skupine LMŠ, ki smo ga imeli v ponedeljek za kandidata za mandatarja za predsednika Vlade, je vodja Poslanske skupine povedal, da vse, kar smo naredili v tem času, ko je bila vlada Marjana Šarca, je naredila celotna koalicija. Ko pa poslušam naše bivše, zdaj že lahko rečem bivše koalicijske partnerje, vsi govorijo drugače. Poznamo rek, če o nekomu govoriš slabo, verjetno govoriš o sebi, kakšen človek si. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Ker nimamo več prijavljenih razpravljavcev, prehajamo v sklepni del razprave, v katerem dobi besedo še gospa Iva Dimic kot predlagateljica.
Izvolite.

IVA DIMIC (PS NSi): Hvala lepa.
Vsem se zahvaljujem za razpravo.
Dejstvo je, da je politična situacija v Sloveniji taka, da današnja razprava seveda ni targetirala oziroma nanjo ni mogel odgovarjati, žal, predsednik Vlade. Tudi če bi imel to možnost, bi verjetno tako, kot so to naredili njegovi kolegi poslanci iz LMŠ, povedal, kaj so si prizadevali. Namen današnje razprave je bil, da razpravljamo o situaciji in iščemo rešitve za prihodnje, za odpravo nastale situacije na gastroenterološki kliniki, za rakave bolnike v kletnih prostorih, kjer dejansko bolniki prejemajo kemoterapijo stoje, na lesenih klopeh, včasih še teh zmanjka, na posteljah, kjer še zraven imajo hrano, kjer nimajo oken, kjer imajo en sanitarij, en WC, kjer dejansko razmere niso vredne človekovega dostojanstva in niso po standardih. Še enkrat povem, če bi bile take razmere v kakšni zasebni bolnišnici, bi bilo to že zaprto,. Ampak tudi zdravniki, ko sta v kolegom Trčkom obiskala gastroenterološko kliniko, so rekli, da jih boli to, da morajo v takih razmerah bolnikom implicirati kemoterapije, da delajo na lastno odgovornost. Tam so mladi zdravniki, so izkušeni zdravniki in v tem času sem prejela veliko fotografij, ki jih ne bom kazala, ker sem jih že. Zdi se mi, da problematika ostaja zelo pereča tudi za ministra, ki prihaja. O tem, kot sem že rekla, se bomo pogovorili na zaslišanju, ki ga bomo imeli verjetno v prihodnjem tednu, v prihodnjih 14 dneh, in kjer jaz upam, da bomo skupaj enotni tudi v tem, da se te razmere čim prej sanirajo in odpravijo in da se zagotovi neke dostojne prostore. To je bil današnji namen. Jaz sem razumela, da se vsi moji poslanski kolegi strinjate s tem in da bomo verjetno s tem šli tudi pred bodočega ministra in od njega, tudi jaz mogoče prva v vrsti, zahtevali rešitev te problematike, brez popuščanja, brez milosti, z istimi besedami kot do predsednika Vlade Šarca ali do ministra Šebedra. Še enkrat poudarjam v ministra Šebedra in v njegov uspeh sem verjela, ko je 22. marca 2019 podal prijavo na policijo v zvezi s poizkusom lobiranja, primer Zemljarič, od takrat naprej sem rekla, ta minister bo naredil red. Ali ga ni mogel ali ni imel podpore v predsedniku Vlade ali v ostalih ministrski ekipi, to si boste vi morali sami odgovoriti, zakaj ni tega reda naredil. Sami si boste odgovoriti, zakaj niste stopili za svojega ministra. Jaz si želim, da bomo po zaključku mandata, če bo še trajal 2 leti, vsi tukaj lahko ven odkorakali z mirno vestjo, da smo eno zadevo rešili. Želim si to in verjamem, da bomo to naredili, ker bo vsem nam lažji. S tem zaključujem. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Vsi prijavljeni razpravljavci ste dobili besedo. Ker pa je čas, določen za razpravo, še ostal, sprašujem, ali želite na podlagi 71. člena Poslovnika Državnega zbora še razpravljati? Ker vidim, da je interes, bom odprla krog za prijavo. Prosim, prijavite se! Prijavi se lahko tudi predlagateljica.
Imamo 8 prijavljenih razpravljavcev. Gospa Iva Dimic kot predlagateljica dobi zadnja besedo tako, da ima prvi besedo gospod Aleksander Reberšek, pripravi se gospa Tadeja Šuštar.
Izvolite.

ALEKSANDER REBERŠEK (PS NSi): Spoštovana predsedujoča, najlepša hvala za besedo!
Ko govorimo o zaskrbljujoč stanju v slovenskem zdravstvenem sistemu, se je potrebno vprašati, v čem je pravzaprav sploh problem. Imamo zdravstveni sistem, ki se ni spremenil že od leta 1992, in to veliko pove o tem. Zaradi takega sistema imamo dolge čakalne vrste, imamo slabo organiziranost zdravstvenega sistema in imamo korupcijo, v čemer je pravzaprav problem. Problem je naša največja zavarovalnica Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je monopolist, je plačnik storitev, je nadzornik storitev in skrbnik storitev, vse v eni osebi. Kaj to pomeni, da je monopolist? Da nima konkurence. In če nima konkurence, pomeni, da so zaradi tega na trgu višje cene. In če nima nadzora in če ima žakelj, v katerem so tri milijarde evrov, je idealen za zlorabe in pa za krajo davkoplačevalskega denarja. Bom razložil, kako deluje naš zdravstveni sistem na primeru zavarovanja avtomobila. Državljan je udeležen v prometni nesreči, kjer je poškodoval sprednji levi blatnik, nakar avtomobil odpelje do avtomehanika. Avtomehanik si ta avtomobil pogleda in ugotovi sledeče: »Žal vašega avtomobila ne morem popraviti zaradi tega, ker je dosežena kvota 2 tisoč 500 popravljenih vozil, ki jih je krila vaša zavarovalnica.« To je tista edina zavarovalnica, pri kateri ste lahko zavarovali vaše vozilo. »Vas pa lahko naročim in avto popravim naslednje leto, hkrati pa vas obveščam, da vam lahko popravim sicer sprednji desni blatnik, kjer kvota še ni dosežena. Seveda pa vam lahko ta levi blatnik popravim takoj samoplačniško, če boste popravilo tega blatnika plačali sami.« Tako deluje naš zdravstveni sistem. Tisto, kar bi pa morali imeti, je pa takšen zdravstveni sistem, ki bi deloval podobno, kot deluje naš trg za zavarovanje avtomobilov. In tukaj ne bi smeli odkrivati neke tople vode, se pravi, da bi morali imeti več zavarovalnic, če bi bilo več zavarovalnic, pomeni, da bi bila večja konkurenca, če bi bila večja konkurenca, pa bi bile nižje cene in potem tudi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ne bi potrebovali, če bi osnovno delovalo tako kot mora. In danes se sploh ne bi pogovarjali o teh stvareh tukaj, se bomo pa o teh stvareh, o zaskrbljujočem stanju v zdravstvu pogovarjali toliko časa, dokler ne uredimo tega osnovnega, to pa je konkurenca na zdravstvenem področju, ukinitev monopola zavoda za Zdravstveno zavarovanje Slovenije. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednja ima besedo gospa Tadeja Šuštar. Pripravi pa se gospod Željko Cigler.
Izvolite.

TADEJA ŠUŠTAR (PS NSi): Hvala lepa za besedo.
Razmere v slovenskem zdravstvu so nevzdržne. Mislim, da se s tem strinjamo večina poslancev tukaj, glede na to, da je bila izglasovana razprava na to temo. Kot nekdanja strokovna sodelavka v farmaciji sem obiskala skoraj vse zdravnike družinske medicine v Sloveniji, iz terena sem spoznala, kakšno je stanje družinske medicine. Lahko vam povem, da je stanje povsod enako, ne glede na to, v kateri regiji se nahajamo. Tako je v Rogašovcih, Črnomlju, Celju, Bovcu, Kranjski gori ali pa v Portorožu. Povsod so zdravniki preobremenjeni in zasuti z delom. Poleg 6- ali 7-urne ambulante na dan, se še vsak zdravnik po eno dve ali tri ure ukvarja z birokracijo po službi, in to jih izčrpava. Poznam tudi primer, ko je zdravnica prišla na svoj prosti dan v soboto, po dopustu, ki si ga vzame dvakrat na leto, v službo, da bi pogledala pošto, odgovorila na maile, napisala recepte in kar se je tekom dopusta nabralo, da bi si razbremenila prvi ponedeljek po dopustu. Ko je vse to opravila, je naslednji mesec dobila kazen od inšpekcije, da je izven svojega delovnega časa opravila 47 storitev samo zato, ker je opravila delo izven svojega delovnega časa. Ali ni to absurdno? Vsi se tako trudijo, da bi odpravili čakalne vrste, ampak potem prihaja do takšnih situacij. Rezultat tega je, da si zdravnica ne želi iti na dopust, ker ve, da jo bo v ponedeljek po dopustu čakala cela gora dela, da bo od jutra do večera zgolj nadoknadila, kar se ji je nabralo.
Naj povem še drugi absurden primer v zdravstvu. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije krije nastavek za toaletno školjko za stanje po vstavitvi endoproteze, če je slaba gibljivost pacienta in če je telesna višina več kot 182 centimetrov. Moja mami je imela operacijo kolka in po menjavi kolka vsi veste, da je gibljivost težka, ni si mogla, recimo, niti zavezati čevljev, vendar do nastavka za toaletno školjko ni bila upravičena, ker je manjša od 182 centimetrov. Lahko bi tudi rekli, da je to diskriminacija glede na telesno višino. Koliko je še takšnih pacientov v Sloveniji, ki do tega niso bili upravičeni samo zaradi tega, ker so premajhni. Cene nastavkov za toaletno školjko se gibljejo od 30 do 100 evrov in v takih primerih si bo šel vsak kupiti iz svojega denarja, čeprav redno plačuje za zdravstveno blagajno. In to samo zaradi 15 centimetrov telesne višine.
Vesela sem, da imamo danes v Državnem zboru to razpravo in da se vsi zavedamo vseh problemov, ki jih ima zdravstvo. V Novi Sloveniji smo vložili predlog zakona za skrajšanje čakalnih vrst, ki smo ga sicer umaknili zaradi tega, da ga bomo še izboljšali in ga bomo ponovno vložili. Želim si, da na ta zakon ne bomo gledali z ideološkimi očali, ampak z očali pacientov, ki čakajo v čakalnih vrstah. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod Željko Cigler ima naslednji besedo, pripravi pa se gospod Jožef Lenart.
Izvolite.

ŽELJKO CIGLER (PS Levica): Hvala lepa. Spoštovani!
Poglejte, gre za problematiko slovenskega zdravstva, za katerega smo mi kot Državni zbor, kot zakonodajno telo prvi odgovorni. Tukaj ne gre zdaj za vprašanje ideoloških preprek sem ali tja. Ta diskusija danes je zelo dobro z mnogimi argumenti pokazala, da se kakršnekoli pozitivne spremembe v javnem zdravstvenem delu zdravstvenega sistema v Sloveniji blokirajo oziroma onemogočajo, hkrati se ga pa prikazuje kot takšnega, da je vse slabši, vse manj zdravstvenih potreb zadovoljuje, vse daljše so čakalne vrste. Stvar ne drži. Rad bi povedal tole, da kljub temu, da so čakalne vrste, se postavi dejansko vprašanje, koliko so te relevantne. Povedal bom en primer, ki je celo Slovenijo pretresel, da bi morala ena gospa čakati 13 let na poseg. Pa bom tole povedal, v primeru, da bi se bolnica prestavila v Novo mesto, bi bila v nekaj dneh urejena. V Celju sem imel kolega, ki je imel hudo zdravstveno težavo, v Celju bi moral čakati 3 mesece na poseg, v Slovenj Gradcu je bil čez 3 dni na vrsti.
Hkrati bi pa rad povedal tudi to, ko sem bral intervju dr. Andreja Trampuža, zdravnika slovenskega porekla, ki je delal in v Avstriji in v Švici in v Nemčiji, zdaj dela v Nemčiji, in je zapisal kar se tiče dostopa do zdravstva in do zdravja, torej tudi do življenja, ki je za mnoge sveto: »Bojte se privatizacije! Privatizacija je pekel. Zmanjšali boste dostopnost do zdravstvenih storitev.« Tu pa izpostavljam še tole zadevo. Zlasti ko je govoril o dvoživkah, o tako imenovanih dvoživkah, skratka zdravniki, ki del svojega delovnega časa opravijo v javnih zdravstveni ustanovi, drugi del pa v zasebni ali pri koncesionarjih. Imamo v Splošni bolnišnici Celje oddelek, ki se ukvarja s srcem, ki ne izpolni celega programa, ki mu ga je zdravstvena zavarovalnica letno dodelila, ampak bolnik iz Celja lahko gre k istemu zdravniku, do katerega ne more v Splošni bolnišnici Celje, popoldan v Rogaško Slatino, kjer ta dela, vrhunski zdravnik, pri zasebniku in tam pride skozi protiplačilo ali plačilo koncesionarju do te storitve. Vidite to je problem, za katerega je dr. Andrej Trampuž, ki sem ga prej omenil, rekel: »V Nemčiji ni dvoživk. Ali si v javnem zdravstvenem zavodu ali pa delaš pri zasebniku.« In to so stvari, na katere se opozarja, na katere opozarja Levica, vendar se stvari ne slišijo.
Kup drugih zadev je bil odprt. Ko smo imeli nedolgo tega Odbor za zdravje in je Univerza iz Maribora že apelirala, da želi odpreti dodatna mesta za izobraževanje zobozdravnikov pri nas, se je ugotovilo, da zobozdravnikov v Slovenijo sploh ni premalo. Zobozdravstvena storitev je pa praktično nedostopna, ker jih je v javnih zavodih premalo, do koncesionarja pa ne prideš oziroma tam je vedno več potrebno plačati. Iz zdravniške zbornice, ki je skupaj z vami, predstavniki, kolegi iz Nove Slovenije, pripravila ta interventni zakon, so nam povedali, zato da bo zobozdravstvo v Sloveniji teklo skladno s potrebami, rabimo več zobozdravstvenih programov v javnih zavodih. In še na kaj so opozoril? Zobozdravniki iz koncesij odhajajo v zasebni sektor, ker se jim to bolj izplača. Tu ni problem zdravstvene pomoči pri zobobolih in tako naprej. Ne, bolj se jim izplača.
In rad bi še tole rekel – nedolgo tega je imela dr. Brigita Skela Savič odličen intervju v enem od slovenskih časopisov, je to Mladina, pa saj ni važno, berimo, kakšne nasvete nam dajejo strokovnjaki nasvete. Čeprav ni zdravnica po izobrazbi, moram reči, da je imela odličen intervju s polno predlogi, konkretiziranimi, na mednarodnih izkušnjah utemeljenimi, kako se lahko dostopnost in učinkovitost zdravstva v Sloveniji poveča. Splača se vam tole zadevo prebrat. In sicer na ta način, da se diplomirane medicinske sestre specializirajo in lahko opravljajo mnoge stvari na nivoju zdravnika.
Lahko bi še povedal tudi to, kako so se blokirale mnoge zadeve, kar se tiče… / izklop mikrofona/

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa. Čas je potekel.
Besedo ima Jožef Lenart.
Izvoli.

JOŽEF LENART (PS SDS): Hvala lepa za besedo, podpredsednik.
Moral sem se toliko oglasiti, ker mislim, da pač nikomur v tej dvorani ni vseeno, kaj se dogaja z našim zdravstvom, še posebej pa ne bolnikom, med katerimi smo velikokrat tudi sami. Za stanje na področju zdravstva ne bom rekel, da je tukaj velik kolaps, ampak ni dobro, ni pa tudi ne vse slabo. Sedaj okrog javnega zdravstva in zasebnega ne bom govoril. Verjamem, da je konkurenca, na nek način tudi velikokrat vzrok, da so stvari opravljene bolje in hitreje, ampak, predvsem pri drugih, da pa je ta sistem tukaj, naš, dokaj dober in da je zadeva bolj občutljiva kot pri drugih sistemih, je pa tudi jasno.
Če se najprej dotaknem sklica te današnje seje, bom rekel, da popolnoma razumem predlagatelja in gospo Ivo Dimic, ki ni bila zadovoljna z odgovorom našega predsednika Vlade, kajti v njegovem dosedanjem delu, moramo pač si priznat, so je videlo pomanjkljivo poznanja teh stvari. Pri tistem, na kar nam ni znal kvalitetno odgovoriti, bi se pač lahko obrnil na svojega ministra, na svoje strokovnjake, pa naj oni odgovarjajo v njegovem imenu, kaj se je v tem času, v zadnjem letu pa pol, dogajalo. Težava je, recimo, kot je povedala, na teh zavodih, na Onkološkem inštitutu oziroma zahteven izraz gastroenterološki inštitut, kjer se tudi zdravijo bolniki z rakavimi obolenji, tam so terapije. Mislim, da sem enkrat bil v eni od teh natrpanih kleti. Ali sem bil v tej ali pa v eni drugi. V glavnem, ko zboli nekdo izmed tvojih dragih in ti dejansko reče, čuješ, zapelji me, da pač ne bi tam sam čakal, ker se je vedno čakalo kakšno uro na te terapije. V tisti uri noter te začne počasi mraziti in moja velika želja je bila, da bi čim prej zapustil prostor. Ti bolniki so dejansko v kotu, nimajo kam drugam, morali so tja. Včasih se je zgodilo, da se je odpeljala iz Ptuja potem v Ljubljano, potem je tam neki računalniški sistem mrknil in potem tisti dan ni bilo več nobenih obravnav in tako naprej. To so potem bila ta obsevanja. Glede na to, kaj smo slišali, moramo reči, da je potrebna velika pozornost, da te stvari tečejo bolje. Če rečem, da so vzroki premajhno število zdravnikov in seveda, da imamo določene težave pa velike čakalne vrste.
Čakalne vrste, kot je tudi danes priznal premier v odstopu, so lahko vzrok tudi, da si nekateri zaposleni v javnem zdravstvu načrtno delajo vrste za delo doma. To je obsojanja vredno. Potem smo šli v nekatere poskuse, da bi uvozili nekaj zdravnikov iz tujine, rekli smo iz tretjih držav. Tam se je zatikalo pri papirjih oziroma dokumentaciji za delo, delovnih dovoljenjih pa tudi pri jeziku. Mislim, kakšen zdravnik pa je, ki je dosegel diplomo, opravil specializacijo, težko fakulteto zaključil, tu se pa ni sposoben naučiti v treh, štirih mesecih jezika; to je skoraj nemogoče, še posebej, če so si jeziki dokaj podobni.
Dotaknil bi se še tega, da je, recimo, zelo pomembno, kakšne kadre kadrujemo tukaj. Ali imamo dober kadrovski postopek za zdravnike ali samo vzamemo tisto diplomo in rečemo, ja, v redu je, nujno ga rabimo. In potem nimamo niti kakovosti, čakalne vrste se pa večajo. Bom povedal samo primer enega zdravnika, o imenih seveda tu ne moremo govoriti. Človek je iskal nepremičnino pet kilometrov stran od mesta, kjer je bil v tistem dnevu dežuren pri reševalcih, pri reševalnem vozilu bi moral biti ves čas pripravljen na odhod, pa je iskal nepremičnino, v rdeči jakni. In potem drug primer, ki so ga povedale za istega zdravnika medicinske sestre iz doma upokojencev, da ponoči, ko je dežuren, ne dviguje telefona, da bi dajal nasvete. Tukaj pri teh, ki prihajajo, moramo biti zelo pazljivi, da ne bomo popuščali pri kvaliteti, da bodo vsi ti ljudje, ki delajo v našem zdravstvenem sistemu, tudi nekako čuteči do bolnikov… / izklop mikrofona/

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Aljaž Kovačič.
Izvoli.

ALJAŽ KOVAČIČ (PS LMŠ): Hvala za besedo. Spoštovani podpredsednik, kolegice in kolegi!
Danes razpravljamo o odgovoru predsednika Vlade na poslansko vprašanje. Strinjam se, da moramo govoriti o problemih slovenskega zdravstva, vendar način, kot je bilo danes že večkrat povedano, ko gre za predsednika Vlade v odstopu, pomeni, da se je zlorabilo sistem, da je sploh prišlo do tega. Razumem pa, da se je to moralo zgoditi, kajti nekaterim strankam je dejansko pomembno, da vedno prikazujejo nekakšno alarmantno stanje v družbi, ker le na ta način lahko delujejo in upravičijo svojo politiko.
O slovenskem zdravstvu imamo vsi veliko povedati. Vsi pač povemo neka splošna dejstva, da so čakalne vrste, čeprav sploh ne vemo, kakšne so oziroma kaj sploh so čakalne vrste. Velikokrat slišim, da ljudje oziroma pacienti umirajo na hodnikih. Dejansko je vse to, po mojem mnenju, nekakšno strašenje v družbi, da bi prišli v neko stanje, ki ga sploh ni. Kdor je bil kdaj v tujini, tudi mladi zdravniki, s katerimi se veliko pogovarjam, povejo, kakšno je stanje v nekih drugih državah in kakšno je pri nas. Menim, da je slovensko zdravstvo v dobrem stanju, seveda pa ni idealno in ima kar nekaj problemov. Za to ni kriva le politika oziroma eden ali dva zdravnika, pač pa se moramo vprašati, kaj zdravstvo je. Zdravstvo sestavljajo tako zdravniki kot tehnično osebje, pa tudi vodstva bolnišnic. In tudi ti ljudje, ki vodijo posamezne ustanove, bodo počasi morali začeti prevzemati odgovornost, kajti odgovornost je vedno deljena.
V Listi Marjana Šarca smo vedno zagovarjali javno zdravstvo, ki je dostopno vsem, tako kot je danes, in menimo, da mora biti točno določena meja med javnim in zasebnim. Imamo pa dejansko na vseh področjih neke dvoživke, ki bi malo bile tu, malo tam, in je tudi to pripeljalo do tega. Predvsem pa je, podobno kot v visokošolskem prostoru, do slabosti, ki jih imamo na tem področju, pripeljal ego teh ljudi, ki so se izobraževali za neko strokovno področje in hočejo biti, po domače povedano, šefi na svojem področju. In prav zaradi teh medsebojnih odnosov se je tudi marsikateri oddelek porušil.
Razlika med našo stranko in stranko današnje predlagateljice je tudi v tem, kot sem že povedal, da v Listi Marjana Šarca zagovarjamo javno zdravstvo, ki je dostopno vsem, oni pa zdravstveni sistem primerjajo z avtomobilom. Mi na bolnika ne gledamo kot na neko tehnično zadevo, kajti če bomo to primerjali z avtomobilom, kar hoče narediti, očitno, Nova Slovenija, bo to pomenilo, da si bo tisti, ki bo imel več denarja, lahko kupil boljši avtomobil, ker bo kupil boljši avtomobil, ga niti tolikokrat ne bo treba peljati na popravilo. Tisti, ki pa ima manj denarja, si bo kupil slabši avtomobil in bo ga seveda večkrat peljati na popravilo, ampak, glej ga zlomka, na žalost ne bo imel denarja. In pravo to očitno imajo nekateri namen, ko govorijo o neki konkurenčnosti. Mislim, da je kolega prej dobro povedal, da ko bomo v zdravstvu imeli konkurenčnost, ko bodo različne organizacije, različne službe začele na nas tekmovati, mislim, da bo s tem konec tudi zdravstva, ki je vsem dostopno. In dokler bom sam v politiki, se bom temu zoperstavil.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Vojko Starović.
Izvoli.

VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Hvala za besedo.
Pridružil bi se predhodnemu govorniku. Zdravstvo je zelo kompliciran sistem. Zagotavljanje zdravstva v neki družbi je zahtevno kulturno, sociološko, organizacijsko, finančno pa tudi politično vprašanje. Ga ni lahko reševati. Mi, ko se pogovarjamo, se dejansko res ne moremo pogovarjati o mehanikih oziroma o avtokleparjih, na nivoju nekega obrtniškega izdelka. Samo če pomislimo, firma, ki največ zaposluje ljudi v Ljubljani, je UKC Ljubljana, čez 8 tisoč ljudi. Tukaj je zaposlenih 47 % vseh zdravnikov, ki delujejo v bolnicah. To je tudi center, kjer se vzgajajo zdravniki, ne samo da se opravljajo najzahtevnejše operacije in posegi, ki jih zasebniki ne morejo izvesti in se jih tudi nočejo lotevati, ker so riskantni, to prevzema UKC. Tu je tudi valilnica kadrov, vzgoje, učenja. In to je tudi inštitucija, kjer se raziskuje na področju zdravstva. Brez ene take inštitucije, če bi šli na to privatno, majhno, tisto, tretje, nimamo nič. Nimamo nič. Nimamo ne stroke, ne kompetenc, nič. Zato se, prosim, ne pogovarjati več o neumnosti, kakor je konkurenca med zdravstvenimi ustanovami kot med avtomehaničnimi delavnicami in zasebnimi zavarovalnicami. Dajmo vzeti to zdravstvo resno in ga peljimo naprej. Jaz bom zopet ponovil, žal mi je, imeli smo, minister je mahal z dvema zakonoma, ki bi morala iti v proceduro in bi se o pravih stvareh začeli pogovarjati. Zdaj je pa veliko, bom rekel, populističnega govora, vplivanja na čustva, na težave, ki jih imajo nekje, do nekih ekscesov. Mislim, da to ni pravi pristop. Zadeve se je treba resno lotiti, moramo priti do pravih sistemskih rešitev. To nas čaka in moramo zadevo izpeljati. Žal mi je, da nimamo teh zakonov že pred sabo. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Robert Pavšič.
Izvoli.

ROBERT PAVŠIČ (PS LMŠ): Hvala lepa, še zadnjič pri tej točki dnevnega reda.
Jaz sem bil malo zmeden, kolegica Dimic, vi ste rekli, da se pogovarjamo danes o gastroenterološki kliniki. Seveda imajo, vse klinike imajo velike težave. Ampak dnevni red pa govori : Razprava o odgovoru predsednika Vlade Marjana Šarca, ki opravlja tekoče posle, na poslansko vprašanje Ive Dimic v zvezi z zaskrbljujočim stanjem v javnem sistemu, vejica in še oznaka. Tak, da je bila široka razprava, nič ni narobe s tem, ampak samo, da vas malce korigiram. Seveda se lahko strinjamo o nekaj generalnih ugotovitvah, do katerih smo prišli vsi skupaj. Nekateri pa pač ne morejo iz svoje kože in bo razprava vedno izpadla na čustvenem nivoju, neargumentirana, zelo taka ljudska, to je tisto, kar naši volivci radi slišijo. In ko govorimo o zdravstvenem sistemu je zelo dobro, da smo se skoncentrirali na eno zadevo – javno ali zasebno, seveda vsak v svojem fokusu in skozi svojo prizmo vidi vsako izmed teh postavk malce drugače. Ampak naj še enkrat preberem, kar sem prebral v stališču naše stranke, in to je napisal zdravnik, ki je sam težko bolan in še vedno odlično opravlja svoje delo. »Hvaležni moramo biti za socialni status države, ki tako zdravljenje omogoča.« Misli pa na vrhunsko zdravljenje, vrhunsko dostopnost in vrhunsko strokovno usposobljenost zdravnikov, ki operirajo s to infrastrukturo.
Okej, jaz sem malce drugače razumel razpravo gospoda Rebrška, ko je primerjal zavarovalnice, ampak tukaj je tudi izvirni greh oziroma izvirno nestrinjanje z vami. Saj zdravstveni sistem se bo na pol sprivatiziral, kdor bo pa plačal, bo pa dejansko v privatne roke vplačeval ta denar, ki naj ga upravljajo drugi. Čeprav je to malce drugače od tistega, kar je trdil gospod Tonin. Jaz sem konec koncev zmeden, ali zapakiraš zgodbo privatizacije pod interese javnega ali ne, je popolnoma vseeno, važno je tisto, kar na koncu ostane. In ko smo prej govorili o razliki med vplačanimi premijami v dopolnilno zdravstveno zavarovanje in dejanskimi škodnimi primeri, vidimo, da bi s tistim dodatnim denarjem lahko rešili tudi zagato kolegice Šuštarjeve in nakup dodatnih medicinskih pripomočkov, ker ni vse samo zdravstvena storitev, marsikaj je tudi v zdravilih, marsikaj je tudi v medicinskih pripomočkih. Saj smo že vsi donirali nekomu kakšna sredstva za dostop do boljših zdravil, namesto da bi bilo to sistemsko urejeno, ali do boljšega medicinskega pripomočka, kot je, recimo, proteza za fanta, ki bi se želel tudi po tem, ko je imel težko izkušnjo, ukvarjati z vrhunskim športom. Ni vse samo tisti higienski minimum zagotavljanja nujne medicinske pomoči in podaljševanja življenja, nekaj je tudi kakovost življenja. Tudi v tej smeri bi bilo potrebno razmišljati skozi prizmo upravljanja javnega denarja v zasebnem sektorju. Tukaj zgleda pač ne bomo prišli skupaj, se bomo pa šteli na devetdesetine. Jaz upam, da jih ne boste dobili 46 in da bo zadeva ostala javna. Ko govorimo o interventnem zakonu, ne glede na to, ali ga boste umaknili ali ne, tisti, ki smo ga prebrali, vidimo v njem veliko nevarnost. Vsak poseg v koncept javnega je nevaren, nevaren za paciente. Res je, kar govori kolega Cigler, vsako zadevo, ki smo jo v tem sklicu odprli s področja zdravstva, so zablokirali v trenutku. Vsako. Ali pa vsaj naredili okoli nje tak aufbiks, da smo se tudi mi malce ustrašili, ampak ta strah je zelo hitro minil, ker so nameni zelo zelo prozorni.
Še enkrat, v Poslanski skupini LMŠ se bomo z vsemi štirimi upirali temu, da bi se koncept spreminjal. Rešitve, če bodo dobre, bomo pa seveda podprli.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo dajem še zadnji prijavljeni razpravljavki Ivi Dimic.
Izvoli.

IVA DIMIC (PS NSi): Še enkrat, kot predlagateljica mislim, da je potrebno, da za zaključek povem, da želimo vsi imeti javno kvalitetno dostopno zdravstvo. To je bilo danes vsem jasno. Kljub vsem takim besedam, da si ga nekateri tako predstavljajo, da bi ga sprivatizira. Jaz nisem slišala tukaj, da si želi kdo privatizacijo. Nisem slišala. Seveda so pogledi na reševanje mogoče različni, ampak veste kaj, nam je skupno, jaz upam, da nam je skupno, da je potrebno tudi v zdravstvu vzpostaviti razmere, ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju. Medsebojnem spoštovanju vseh ljudi, ki delajo v zdravstvu, od strežnice do sestre, diplomirane medicinske sestre, ki da zdravilo, do zdravnika, ki zdravi, do administratorke, ki napiše odpustnico. Krog mora biti sklenjen. Da bo ta krog sklenjen, mora biti v tem državnem zboru veliko zdrave kmečke pameti in mora pri zdravljenju bolnikov ideologija iti stran. To je ključno.
In ko ste rekli, da z alarmantnim stanjem izkorišča politika to, o čemer danes razpravljamo, ni res. Razpravljamo zato, kot sem povedala, ker vlada v tem času, ko je bila, ni naredila tega, kar bi morala. Ne opravičujem, da mogoče ni imela moči, pa je bil proračun premajhen, pa ne vem kaj. Če si na Vladi, si odgovoren za državljanke in državljane, si odgovoren za sistem. In seveda imaš tudi nenazadnje tudi predstojnike, od katerih tudi nenazadnje zahtevaš, da se zadeve na določenem področju uredijo.
Bilo je govora o zobozdravstvu, ki je res rakrana našega sistema, nedostopnost in še ostale bi lahko naštevala, tudi ortodontsko zdravljenje in tako naprej. Veliko je dela, jaz upam, da je tudi delavcev, pripravljenih pomagati, da bomo to izboljšali. Srečno!

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Zaključujem razpravo.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 8. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PRVO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR V OKVIRU REDNEGA POSTOPKA.
Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina 59 poslank in poslancev s prvopodpisanim Branetom Golubovićem.
V zvezi s tem predlogom zakona je skupina 26 poslank in poslancev se prvopodpisanim Danijelom Krivcem zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo.
Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavniku predlagatelja Branetu Goluboviću.
Izvoli.

BRANE GOLUBOVIĆ (PS LMŠ): Hvala lepa. Spoštovani kolegice in kolegi!
Kot vemo, je Ustavno sodišče novembra 2018 odločilo, da je del volilne zakonodaje, ki ureja volitve v Državni zbor, v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Ustavni sodniki so v odločbi zapisali, da so razlike v številu volivcev v posameznih volilnih okrajih prevelike in da slednji ne ustrezajo več merilom Zakona o volitvah v Državni zbor. Dovolj zgovoren je podatek, ki je bil večkrat predstavljen v javnosti, razlikami, na primer, med volilnim okrajem Grosuplje, v katerem je 30 tisoč volivk in volivcev, in Hrastnikom, v katerem je 8 tisoč volivk in volivcev. To ni edini primer, na primer, volilni okraj Kamnik-Komenda 28 tisoč, volilni okraj Ribnica 11 tisoč 600, Celje 30 tisoč, Izola 12 tisoč 700. Se pravi, glas volivcev v Hrastniku, Izoli ali pa Ribnici ima precej večjo težo kot glas volivcev v Grosuplju, Kamniku ali Celju. To pa pomeni, tudi glede Ustavnega sodišča, da je kršena enakost volilne pravice.
Ustavno sodišče je Državnemu zboru naložilo, da mora neustavnost odpraviti v dveh letih oziroma do konca letošnjega leta. Predsednik republike, Vlada, Državni zbor so k uresničitvi ustavne odločbe pristopili povezano in zelo odgovorno. Na številnih usklajevanjih smo iskali rešitve, ki bi imele čim večji konsenz. Tukaj je treba zelo odkrito povedati, da dve rešitvi, ki smo jih na koncu pripravili, nobena od teh dveh rešitev nima oziroma ni imela dovolj glasov, da bi lahko šla čez Državni zbor. Govorimo o ukinitvi volilnih okrajev in uvedbi relativnega preferenčnega glasu, o katerem odločamo danes. Ta zakon je podpisalo 59 poslank in poslancev. Potrebujemo 60 glasov. In drugi zakon, ki je tudi do neke mere že pripravljen, to je preoblikovanje volilnih okrajev na način, da bodo razlike med volilnimi okraji čim manjše. Ministrstvo za javno upravo, mislim, da je dalo neko povprečje 19 tisoč volivk in volivcev na volilni okraj. Glede na to, da boste tisti, ki boste predstavljal stališča o temu zakonu, bistveno več povedali, bom na tej točki končal.
Bi pa samo še to povedal v imenu predlagatelja, da je naša iskrena želja bila, da se ta zakon sprejme, ker iskreno verjamemo, da bi z ukinitvijo volilnih okrajev in pa uvedbo relativnega preferenčnega glasu glas volivca dobil bistveno večjo težo. Volivec bi imel na nek način izbiro. Če se malo pošalim, v bistvu bi naredil konkurenco. Zdaj lahko volivec v nekem okraju voli za enega kandidata, iz ene stranke, se pravi, politična stranka ali pa politične stranke vsilimo kandidata v okraju, ki ga lahko volivec voli. Če bi volilne okraje ukinili in obdržali 8 volilnih enot, bi znotraj teh enot na nek način 11 kandidatk in kandidatov ene stranke medsebojno konkuriralo in volivec bi imel izbiro.
Za nas je bilo izredno pomembno, da smo to leto opravili temeljito razpravo, tako poslanke in poslanci Državnega zbora, predsednik Republike in pa Vlada, in da je prišlo do oblikovanja dveh rešitev. Mi menimo, da je ta prva rešitev, ki je pred nami danes, ukinitev relativnega preferenčnega glasu, tista rešitev, ki lahko izboljša naš volilni sistem. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Za uvodno predstavitev mnenja dajem besedo predstavnici Vlade Mojci Ramšak Pešec, državni sekretarki na Ministrstvu za javno upravo.
Izvolite.

MOJCA RAMŠAK PEŠEC: Spoštovani predsedujoči, spoštovani poslanke in poslanci!
Vlada Republike Slovenije je obravnavala Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o volitvah v Državni zbor, ki ga je v zakonodajni postopek vložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim Branetom Golubovićem, in sprejela naslednje mnenje: Predlog zakona ima cilj v večji meri, kot je sedaj veljavno v sistemu, zagotoviti odločilni vpliv volivcev na dodelitev mandatov kandidatom ter istočasno implementacijo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz novembra 2018.
V odločbi je Ustavno sodišče ugotovilo, da so dejanske razlike v velikosti volilnih okrajev tako velike, da je 4. člen Zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor, ki določa območje volilnih okrajev, v takšnem neskladju z 20. členom Zakona o volitvah v Državni zbor, da so kršena načela pravne države iz Ustave Republike Slovenije. Ugotovljeno protiustavnost mora Državni zbor odpraviti v roku dveh let od objave odločbe Ustavnega sodišča, to je do 21. decembra 2020. Kot navaja že predlagatelj predloga zakona, odločba Ustavnega sodišča sicer res narekuje predvsem ustrezne spremembe in dopolnitve 4. člena Zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor v zvezi z mejami volilnih okrajev, vendarle pa hkrati odpira tudi tematiko morebitnih sprememb volilnega sistema v smeri, da bi volivkam in volivcem v večji meri zagotovil odločilni vpliv na dodelitev mandatov kandidatkam ter kandidatom za izvolitev v Državni zbor. Rešitev, s katero predlog obravnavanega zakona rešuje oba navedena problema, je uvedba prednostnega glasu na ravni volilnih enot. Ureditev, ki torej rešuje vprašanje ustreznih meja volilnih okrajev na način, da jih odpravlja oziroma ohranja le še na administrativni ravni.
Predlog zakona je, kot je bilo že poudarjeno, rezultat širokega, skoraj enoletnega političnega usklajevanja, ki se je pričelo kmalu po sprejetju odločbe Ustavnega sodišča, in ga je koordiniral predsednik republike. V to usklajevanje so bile vključene tudi vse poslanske skupine. Usklajevalni proces je potekal postopno in transparentno, z osnutkom besedila predloga sprememb zakona, ki mu predlog zakona v pretežni meri sedaj sledi, pa se je Vlada Republike Slovenije seznanjala že oktobra 2019.
Uvedba prednostnega glasu, s katerim lahko volivci odločijo o tem, kateri kandidat z liste kandidatov naj bo izvoljen, je najpogostejši način uveljavljanja načela personalizacije volitev. Volivci v veljavni ureditvi sedaj ne morejo izbirati med različnimi kandidati iste liste, saj v vsakem volilnem okraju nastopa le po en kandidat z vsake liste kandidatov, volivec pa dejansko ne more izbirati med kandidati, temveč zgolj med listami v volilni enoti. Posledica takšne ureditve je, da volivec dejansko nima vpliva na izbiro posameznega kandidata znotraj liste kandidatov, ampak lahko glasuje le za različne liste, personalizacija volitev pa je tako lahko zgolj navidezna. V skladu s predlagano ureditvijo v predlogu zakona bi se uvedel primerjalnopravno pogosto uveljavljeni relativni neobvezni prednostni glas.
Dodatno je treba poudariti, da se s predlogom zakona naslavlja tudi nekatera druga vprašanja oziroma probleme, ki so se ugotovili pri izvajanju volitev v praksi. Tako je, na primer, v predlog zakona vključena sprememba oziroma poenostavitev sistema za volitve poslancev narodnih skupnosti. Upoštevani pa so bili tudi nekateri drugi predlogi, predvsem Državne volilne komisije, za uskladitev nekaterih določb z uveljavljeno prakso. Upoštevano je tudi priporočilo Varuha človekovih pravic, ki v svojih letnih poročilih že dlje časa opozarja na nujnost podaljšanja roka, v katerem morajo volivci, ki so v priporu, v bolnišnici ali institucionalnem varstvu, oddati obvestilo volilni komisiji, da želijo glasovati po pošti, in sicer se rok z 10 dni skrajša na 10 dni pred dnem glasovanja.
Vlada Republike Slovenije podpira tudi spremembe, s katerimi želi predlagatelj zagotoviti večjo uravnoteženost spolov pri urejanju volilne pravice oziroma pri kandidiranju. Ena od pomembnih lastnosti volilnega sistema je, da je volilni sistem enostaven in volivcem razumljiv. Čeprav se Vlada zaveda, da volitve v Evropski parlament niso povsem primerljive z volitvami v Državni zbor, pa je treba poudariti, da je na lanskih volitvah v Evropski parlament oddalo prednostni glas konkretnemu kandidatu od 62 do 86 % volivcev, ki so glasovali za posamezno listo. Da je predlagani sistem ustrezen z vidika zagotavljanja odločilnega vpliva volivcev, nenazadnje kažejo rezultati evropskih volitev iz leta 2019, na katerih je bilo vseh osem poslanskih mandatov razdeljenih na podlagi prednostnega glasu.
V skladu z navedenim Vlada Republike Slovenije predlog zakona podpira in meni, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Maša Kociper bo predstavila stališče Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek.
Izvoli.

MAŠA KOCIPER (PS SAB): Hvala lepa. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Volitve so kot eden izmed najpomembnejših izrazov ljudske suverenosti osnovni pogoj demokratičnega sistema in tudi nujni pogoj vsake pravne države. Z volitvami volivci članom parlamenta podelijo mandat za odločanje o najpomembnejših družbenih vprašanjih. S pravnega vidika tako volitve dajejo legitimnost pri izvajanju zakonodajne oblasti, s političnega vidika pa pomenijo aktivno sodelovanje ljudstva pri izvajanju te oblasti.
Pogovori o tem, ali je naš volilni sistem ustrezen ali ne, pravzaprav potekajo že od takrat, ko je bil zakon sprejet, od leta 1992. Nekaterim se zdi dober, nekaterim slabši, nekaterim izpolni njihova pričakovanja, drugim ne. Dejstvo pa je, da v zadnjem času prišlo do odločbe Ustavnega sodišča, ki pravi, da je pri tem volilnem sistemu nekaj nujno treba spremeniti. Eno od dveh legitimnih sprememb, ki bi pomenili uresničitev volje Ustavnega sodišča, je zapisana tudi v zakonu, ki je danes pred nami. Še bolj pomemben kot zaradi izpolnitve volje Ustavnega sodišča pa je po mnenju SAB ta zakon zato, ker končno po dolgih letih, ko smo o tem samo govorili, volivcem daje večjo možnost vpliva na to, kdo bo konkretno izvoljeni poslanec, ki jih bo zastopal v parlamentu. V našem parlamentarnem sistemu imamo proporcionalni volilni sistem in v stranki SAB smo prepričani, da je za tako majhno državo, kot je Slovenija, in za državo s takšno tradicijo, kot jo imamo, tudi politično, proporcionalni sistem edini pravilen. Česar pa ta proporcionalni sistem nima, je pa točno to, o čemer sem govorila malo prej − nima nobene možnosti, da bi volivec, razen tega, da se odloči med različnimi strankami, v svojem volilnem okraju odločil, kdo bo tisti, ki ga bo zastopal. Se pravi, tistega, ki mu ga je stranka tja postavila, tistega mora obkrožiti, pa če mu je všeč ali ne. Pri tem volivec nima nobene možnosti, da bi nagradil poslance, ki delajo dobro, ali poslance, ki so se pri dosedanjem delu izkazali, ker so bili delavni, ker so bili načelni, ker so se postavili za neko stališče, ki je volivcu blizu. Prav tako nimajo možnosti, da bi kaznovali poslanca, ki je neaktiven, ki ne hodi v službo, ki se ni izkazal. Popolnoma so prepuščeni volji strank. Po drugi strani − tudi stranke so del demokratične volilnega sistema − pa tudi politične stranke pravzaprav ne morejo vplivati na to, kdo točno bo prišel v parlament. Še dobro, bo mogoče rekel kdo, vendar ni tako preprosto. Tudi mi v strankah vemo, kdo so ljudje, ki bodo delali, ki so strokovnjaki, na katere se da zanesti, da bodo naštudirali stvari, jih pogledali, se zanje postavili, da jim ne bo težko javno nastopiti. In take ljudi bi bilo treba nagraditi. In tukaj, med voljo volivca in voljo stranke, bi bilo treba iskati ravnovesje. In točno to omogoča predlog, ki je danes pred nami. Omogoča, da volivec iz nekega nabora 11 ljudi, ki jih predlaga stranka, izbere tistega, ki se mu zdi, da je vreden tega, da njega zastopa v parlamentu. Pri tem lahko sledi volji stranke, če mu je ta pogodu, lahko pa reče ne, hočem, da gre v parlament ta, ki ga je stranka postavila na tretje mesto. Evropske volitve, ki smo jih zdaj pri nas izvedli že kar nekajkrat, so pokazale, da ljudje ta sistem zelo dobro razumejo. In sistem, kot ga imamo pri evropskih volitvah, je zdaj sistem, ki bi ga lahko imeli tudi na državnozborskih, z zelo nizkim pragom, kdaj bi posameznik lahko preskočil. Že relativno malo število glasov bi lahko nekoga premaknilo po lestvici navzgor in s tem proti izvolitvi.
V stranki SAB smo po tem, ko je odstopil predsednik Vlade, predlagali projektno vlado prav zato, da bi ulovili to zgodovinsko priložnost, ko smo imeli skoraj ustavno večino glasov in sprejeli novi zakon o volitvah v Državni zbor. To je bila zgodovinska priložnost. In takrat smo opozorili, če ta zakon ne bo sprejet zdaj, pod novo vlado ne bo. In to se zdaj že izkazuje. 59 glasov pod tem zakonom so podali pravzaprav vsi poslanci vseh strank, razen stranka SDS in stranka Desus. Stranka Desus je vmes že sporočila, da bodo še enkrat razmislili o tem, ali lahko zakon podprejo, in kolikor razumem zdaj s to novo koalicijo, to je bilo povsem pričakovano, je njihova odločitev negativna. Slišim, da so začeli tudi … / oglašanje iz dvorane/ Boš povedal, Franc, če je drugače, take so naše informacije. Slišim, da so začeli dvomiti tudi nekateri drugi, ki so bili podpisani. In žal mi je, če ta zgodovinska priložnost ne bo sprejeta. Jaz sem ves čas verjela, da bomo zmogli to moč in energijo. Osebno mislim, da bi bil to največji, kako bi rekla, rezultat tega mandata, zelo zelo pomembna sprememba, pa je videti, da nam bo vendar zmanjkalo kar nekaj glasov. Če me bodo kolegi pri tem demantirali, bom seveda toliko bolj vesela. Če se to ne bo zgodilo, ne samo, da ne bomo ostali brez te spremembe, ostali bomo na tem istem volilnem sistemu, ki ga je ustavno sodišče tudi razglasilo za protiustavnega in ki povzroča velike krivice. Ena krivica je ta, da ima Hrastnik 3 poslance recimo, Novo Mesto, Celje ali pa Kamnik pa nobenega ali enega. Krivica je ta, nekdo s Hrastnika pride mandat za mandatom za mandatom v parlament s 300 glasovi, nekdo z mnogo več glasov iz Novega Mesta ali Kamnika ali Grosupljega pa ne. In največja krivica je ta, da ne pridejo v parlament tisti ljudje, ki se najbolj izpostavijo za stranko. Pa ne bom začela pri naši predsednici, Karl Erjavec je bil dolga leta prvi obraz Desusa. Najbolj so v našem političnem sistemu izpostavljeni predsedniki strank in veste, da veliko strank glasuje zaradi njih. Pa ni prišel v parlament. In če dam drugi primer, primer predsednice naše stranke – delavna, odločna, aktivna v prejšnjem mandatu, prepričana sem, da je večina ljudi, ki so podprli SAB, podprlo njo kot prvi obraz in najbolj aktivno nosilko te stranke. Pa ni prišla. / oglašnje iz dvorane/ Kolega, a bi me nehal motiti, prosim. Gospod Hršak. Ja. In je niso podprli, a je dobila absolutno daleč največ glasov, vendar pa v relativnem številu, ko gre za procente, je bil ta procent nekoliko manjši od nekoga, ki je dobil višji procent v zelo zelo malem okraju. Če je to nekaj, kar se zdi vsem vam pravično, in če je to nekaj, kar izraža voljo ljudi, potem očitno med voljo ljudi in med našimi pogledi nekaj ne štima.
Skratka, če zaključim. V stranki SAB smo prepričani, da imamo zgodovinsko priložnost, da danes ta zakona sprejmemo in še vedno vse do zadnjega upamo, da nam bo to tudi uspelo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije bo predstavil Franc Jurša.
Izvoli.

FRANC JURŠA (PS DeSUS): Podpredsednik, hvala lepa za besedo. Lep pozdrav vsem v dvorani!
Jaz bom poskusil skozi predstavitev stališč povedati stališče stranke Desus, ki je bila v tem primeru največkrat bila na tnalu, zaradi tega da bi se odločili, da bi podprli to, kar ste vi predlagali oziroma 59 poslancev. Istočasno želimo povedati tudi to, da se mi v nobeni od teh zadev nismo povezovali, ampak da je to čisto naše stališče, stališče Poslanske skupine Desus in tudi stranke Desus.
V Republiki Sloveniji smo leta 1992 med zagovorniki večinskega in zagovorniki proporcionalnega sistema tik pred zdajci v zakonili nekakšni kompromisni unikatni volilni sistem. Volilni sistem je bil podvržen referendumu, ustavni spremembi in vsake toliko časa se pojavi tudi težnja po njegovi spremembi. Dejstvo je, da je volilni sistem vsake države odraz nekega političnega stanja v družbi, teženj političnih strank, realnih razmerij moči ter zagotovo vpliva tudi na to, kako se oblikuje politika. Večinski sistem je sicer lahko za nekoga bolj učinkovit v smeri izvajanja se preferira velike stranke, vendar lahko hitro povzroči bipolarnost v politiki ali vodi celo v avtokracijo. Po drugi strani proporcionalni sistem omogoča vstop večjega števila tudi manjših strank, kar predstavlja različnost pogledov državljank in državljanov. Res pa je, da je po volitvah treba vložiti bistveno več napora za oblikovanje koalicije. Volilnih sistemov tako ni mogoče deliti na boljše in slabše, saj ima vsak izmed teh določene prednosti in slabosti. Potrebno jih je izbirati in prilagoditi glede na cilje, ki jih z volilnim sistemom v državi zasledujemo, in glede na potrebe države in vrsto drugih okoliščin tudi glede na možnosti doseči tisto stopnjo političnega soglasja, ki spremembe sploh omogoča.
V Poslanski stranki Desus smo in ostajamo zagovorniki proporcionalnega sistema. Na tem mestu odločno zavračam vse očitke v smislu, da smo se pokorili stališču SDS, nikakor ne. Naše odklonilno stališče do obravnavanega predloga zakona, ki ukinja volilne okraje in temelji na popolnoma drugačnih argumentih, kot jih razlaga SDS, ki so zagovorniki večinskega volilnega sistema, ponovno poudarjam, Desus zagovarja proporcionalni volilni sistem.
V javnosti se je v zadnjem času tudi večkrat izpostavila, ali bo kdo izmed naših poslancev prispeval manjkajoči glas, ki je potreben za sprejetje tega zakona. Dovolite mi, da razjasnim tudi ta dvom. Vseh nas 5 poslancev Poslanske skupine Desus bo glasovalo proti ukinitvi volilnih okrajev.
Naše stališče temelji na naslednjih argumentih. Ustavno sodišče je v svoji odločbi prvenstveno izpostavilo velikost volilnih okrajev ter razmerje med najmanjšim in največjim volilnim okrajem. Posledično temu je izpostavilo, da imajo zaradi tega glasovi volivcev različno težo. Ustavno sodišče na nobenem mestu ni izpostavilo načina volilnega sistema v smislu nezakonitosti oziroma neustavnosti, celo več, Ustavno sodišče je jasno povedalo, da veljavni ureditvi volilnega sistema ni moč odrekati izpopolnjevanja pogoja o odločilnem vplivu volivcev na dodelitev mandatov kandidatom, torej da je veljavni volilni sistem proporcionalno skladen z ustavo. Ustavno sodišče izrecno obrazložilo, da predlagateljev list, praviloma so to politične stranke, nimajo odločilnega vpliva na to, katere od njihovih kandidatov bo poslancev v Državnem zboru. Njihov vpliv je zgolj na to, da določijo, v katerem volilnem okraju bodo kandidati posamezniki kandidirali. O izvoljivosti posameznih kandidatov tako lahko le ugibajo.
Tudi iz sklepa Ustavnega sodišča, izdanega po famozni odločbi, na katero se naslanjajo predlagatelji, jasno izhaja, da je sedanji volilni sistem tak, kot je v celoti v skladu z Ustavo Republike Slovenije. Navajam: »Ustavno sodišče je presodilo, da ureditev dodelitve poslanskih mandatov v veljavnem zakonu zagotavlja odločilen vpliv volivcev na dodelitev mandatov kandidatom, ker o tem, kdo bo izvoljen, odločajo volivci ne pa predlagatelji liste kandidatov.« Tako predlagana ukinitev volilnih okrajev predstavlja popoln zaobid ustavne odločbe. Ker pa je ambicija posameznih političnih strank, podpisi iz takratne spremembe volilne zakonodaje – zakaj? Ker razlog za spremembo volilnega sistema tiči nekje drugje, v novi volilni formuli. Z njo si predlagatelji obetajo višje volilne uspehe ob naslednjih državnozborskih volitvah. Na srečo je za spremembo volilnega sistema vgrajena varovalka dvotretjinske večine za sprejetje zakona. Tako naj bi tokratna pobuda, vsaj tako kaže, ostala pri poskusu sprememb volilnega sistema, in sicer le za en glas ali pa mogoče še kakšen več.
Na tem mestu moram izpostaviti še eno kritika glede ravnanja predlagateljev. Popolnoma nehigienično in pravno sporno je, da se volilna zakonodaja spreminja tik pred napovedanimi predčasnimi volitvami. Veste kako je postopek potekal? Dosedanji predsednik Vlade Marjan Šarec je pred mediji povedal svoj odstop 28. januarja, dan za tem se je s tem uradno seznanil tudi Državni zbor. Le dva dni po tem, ko se je že na ves glas govorilo o veliki verjetnosti predčasnih volitev, so predlagatelji vložili spremembo volilne zakonodaje in si nekateri od njih na vse kriplje prizadevali za uveljavitev teh sprememb še pred temi predčasnimi volitvami, ki so se napovedovale za mesec april oziroma maj. To je po mnenju Poslanske skupine Desus popolna nesprejemljivo. Načelo je, da se volilnega sistema ne spreminja vsaj zadnje leto pred volitvami. Tokrat pa se je nekaterim zelo, res zelo mudilo, in to pod pretvezo odločilnega vpliva volivcev. Glejte, vse to je metanje peska v oči. Pa ne bom na tem mestu izpostavljal posameznih političnih strank in njihovih predstavnikov, saj se sami prepoznajo.
Še eno zadevo moram izpostaviti. Žal mi je, ker moram govoriti o kršitvah, tako imenovanih kršitvah, ravnanja ne gre drugače opredeliti, kršitev dogovora doseženega na ravni vseh vodij poslanskih skupin ter predsednika Republike Slovenije. Soglasno sklenjen dogovor je bil: V parlamentarno proceduro se vloži tisti predlog zakona, ki bo dosežen in imel zadostno podporo. Sprememba zakonodaje o ukinitvi volilnih okrajev je torej 60 plus glasov, medtem ko predlagateljem zmanjka en glas. V Poslanski skupini Desus smo bili presenečeni nad vložitvijo zakona brez zadostnega števila podpisov, saj smo zaupali v doseženi dogovor. Če gledamo malce nazaj v čas, ko je bil posvet o obeh smereh spremembe volilne zakonodaje na vrhuncu, iz odgovora predsednika Vlade na poslansko vprašanje je jasno razvidna njegova naklonjenost za ukinitev volilnih okrajev. Česa takega si predsednik Vlade, sploh po posvetu na najvišji ravni, z najuglednejšimi ustavnopravnimi strokovnjaki pod vodstvom predsednika republike Boruta Pahorja, po našem mnenju ne bi smel privoščiti. Dovolite mi, da se že izza te govornice najlepše zahvalim predsedniku Republike Slovenije Borutu Pahorju za njegov prispevek in ves vložen trud, da se sprememba volilne zakonodaje premakne iz mrtve točke, da se doseže politični konsenz in tako v roku odpravi ugotovljena neustavnost. Predsednik Republike je vložil kar precej svoje energije. Skratka, da se vrnem na vsebino.
Odločitev Poslanske skupine Desus, da ostajamo zagovorniki ohranitve volilnih okrajev, je predvsem v decentralizaciji. Ukinitev volilnih okrajev, kot je predlagana, namreč po našem mnenju vodi v centralizacijo, ki bi povzročila izključitev izvoljivosti kandidatov s podeželja oziroma periferije. Naša država pa je majhna dežela, zato je nujno, da parlament odseva odraz slovenske družbe. Ukinitev volilnih okrajev bi slejkoprej manjše politične stranke izrinil iz političnega življenja. Volilni sistem, ki vodi v zmanjšanje števila parlamentarnih strank, pa lahko v Republiki Sloveniji hitro pripelje do dvostrankarske polarizacije. Si tega želijo naši državljani? Prepričan sem, da ne. Predlagani sistem bi povzročil, da bi na kandidatnih listah začele prevladovati na državni ravni prepoznavne osebe. To daje prednost moškemu funkcionarju iz centra države pred lokalno priljubljeno kandidatko, neobremenjeno s preteklostjo. Takšen način pa za nas ni sprejemljiv. Ustavno odločbo je treba spoštovati, izrek ustavne odločbe pa je jasen − neustavnost zakona, ki določa meje volilnega okraja.
V Poslanski skupini Desus se zavzemamo za odpravo ugotovljene neustavnosti, vendar, kot je opozoril tam visoki organ, s spremembo meja volilnih okrajev, saj slednji niso več ustrezni zaradi prevelike razlike v številu glasov volivcev. Z obžalovanjem ugotavljamo, da minister v odhajanju na številnih delovnih posvetih in delovnih sestankih ni vložil tolikšnega truda v preoblikovanje meja volilnih okrajev, kot ga je v njihovo ukinitev. Najlažje je ukiniti, težja naloga je preoblikovati v skladu s vsemi opozorili, ki jih je navedlo Ustavno sodišče, tako število volivcev kot tudi upoštevanje drugih kriterijev, kot so geografska, kulturna, zgodovinska, infrastrukturna in druga povezanost volivcev v tem območju. V poslanski skupini srčno upamo, da bo novi minister našel potrebno voljo, dovolj moči zagristi v to, bi rekli, kislo jabolko in se celovito lotiti izjemno težke naloge preoblikovanja okrajev, kot je opozorilo Ustavno sodišče.
Tokratni predlog pa, kot že napovedano, s strani poslancev Poslanske skupine Desus ne bo deležen podpore.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Stališče poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke bo predstavil Zmago Jelinčič Plemeniti.
Izvoli.

ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI (PS SNS): Hvala lepa.
Težko se je odzivati na neumnosti in klobasarije v stališču Desusa. Če nič drugega, mu je treba povedati, gospodu Jurši, da volitev ne bo.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Zmago, prosim.

ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI (PS SNS): Volitev ne bo, še dve leti ne bo volitev.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Kolega Jelinčič, prosim, da ne polemiziraš s stališčem poslanske skupine.

ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI (PS SNS): Vem, samo gre za to, da, mislim, je treba povedati.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Imate svoje stališče. Desus je svojega povedal.

ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI (PS SNS): Treba je povedati tudi, da bo sprememba okrajev izvrgla tiste, ki so danes prišli notri na teh volitvah. Tako da ne bom imenoval nikogar, ampak mislim, da vsi vemo, kdo bo odletel ven iz parlamenta. Sprememba okrajev ni rešitev, rešitev je edino to, da črtamo okraje in da omogočimo ljudem, da izberejo najboljšega kandidata od vsake stranke. Ravno tako bo na tej listi 11 kandidatov, vendar se bodo lahko ljudje odločili, aha, ta je najboljši, ta je največ naredil v parlamentu, oni, ki bi pa drugače prišel po majhnem številu in je prišel po majhnem številu notri, je pa samo blebetal, delal neumnosti in ni nobene koristi za državo naredil. To je bistvo stvari.
Ne razumem pa stranke SDS, zakaj je proti temu sistemu. Kajti ta sistem je en korak bližje večinskemu sistemu. In na ta način tudi stranka določa svoje kandidate, ki so najboljši. In to je bila že od samega začetka tudi želja SDS, da gre v večinski sistem, ampak tukaj smo en bistveni korak bližje. Pa vendar ne vem, zakaj v to ne gremo.
Kar se je pa treba zahvaliti, se je pa res treba se zahvaliti gospodu Pahorju, ki je sklical osem sestankov, na katerih smo blebetali o istih stvareh. Ampak sklicani so bili z namenom, da se ja ne bi spremenil sistem. To je bil njegov načrt že od samega začetka in on ni hotel, da se to spremeni. Se pravi, gospod predsednik Pahor, hvala lepa, da ste zajebali državo.
Tukaj gre še za eno zadevo. Treba je povedati, da imamo tudi 7. člen v sedanjem zakonu, ki pravzaprav pove, da so vse dosedanje volitve bile nelegalne in nelegitimne, kajti piše, da je lahko izvoljen in lahko voli samo tisti, ki je na dan volitev star 18 let. Zdaj mi pa povejte, v zgodovini Evrope, koliko je bilo ljudi, ki so bili na dan volitev stari 18 let! Mislim, da ne bi našli nobenega. Ampak naša veleumna pravna stroka tega niti ne razume. Zakaj pa je tak člen napisan? Iz razloga, ker je bilo takratne naslednike komunistične partije leta 1992 strah, da ne bi dobili dovolj glasov in da bi na osnovi tega potem osporavali volitve. Ker so pa dobili dovolj glasov, so bili pa tiho in so tiho do danes. Naša pravna stroka, ki je v rokah univerze dr. Edvarda Kardelja, pa to suportira, seveda. Ni važno, če je kaj v neskladju z zakonom, kajti zakone je treba spoštovati, ne pa tolmačiti, kar je bistvo. Tolmačiš lahko Sveto pismo, lahko tolmačiš Koran, ne pa zakona, zakon je treba spoštovati, tudi tega ne vedo pri nas. Glede na to, da smo se pa leta 1992 odločili za strankarski sistem, pa že malo prej, pa mislim, da je treba to upoštevati. In dajmo že vendar strankam možnost, da na svoje liste dajo na vrh najboljše kandidate, ne pa da se gremo neko loterijo, da ne veš, kdo noter pride. In po navadi pridejo v parlament v veliki večini ljudje, za katere lahko rečem − čeprav se to grdo sliši, da je 30 % takih, ki jim jaz ne bi dal opravilne sposobnosti, in vendar so tu in odločajo o državi. O državi odločajo! Zato pa je tako, kakor je, da je vse zblojeno, vse sesuto. Imamo preko 27 tisoč raznih zakonov, uredb, odredb in tako naprej! Kje ste še to videli! Če zberemo skupaj zakone od desetih najbolj propulzivnih evropskih držav, pa ne vem, če najdemo 27 tisoč takih dokumentov. Ampak mi smo pametni, mi smo genialci! Saj smo genialci, ampak v minus, se pravi, črta, zgodaj je plus, spodaj je pa minus, in tam spodaj pa smo genialci, zelo globoko v minus. Ampak da bi to popravili?! Seveda ne bomo. Konec koncev, imamo še eno čudno varianto. Čudna varianta je ta, da imamo predstavnike manjšine v Državnem zboru. Oni so predstavniki interesnih skupnosti in te interesne skupnosti sodijo v Državni svet ne pa v Državni zbor. In tu dva predstavnika manjšin dvakrat volita, kar je v neskladju z evropskimi predpisi in na kar nas je Evropska unija že dolgo opozarjala, ampak mi ne slišimo. Oni enkrat volijo svojega predstavnika, potem pa še predstavnika politične opcije, za katero oni stojijo. Spet narobe svet, ampak nič od tega, pri nas ni važno, kajne, glavno, da imajo kakšni plačo, glavno, da profesorji na Pravni fakulteti pa na FDV dobivajo velike honorarje za pisanje zakonov, ki bi jih morali pisati v ministrstvih, kajti za to so ministrstva plačana, da pišejo zakone. Ampak ne, najlažje je seveda dati nekomu denar, pa mu reči, veš, kaj, ti boš tole napisal, napisal boš približno takole, mi ti bomo plačali 22 tisoč evrov, od tega boš dal ti meni 7 tisoč evrov, pa seveda malo manj mi boš dal, ker bo treba davek odbiti od tistega honorarja, ampak fino pa bomo šli naprej. Zato jaz upam, ko bo nova vlada, da bo spucala ta ministrstva z reorganizacijo. Z reorganizacijo se da to lepo sčistiti. To je edina varianta, ko ni treba plačevati odpravnin in ko mirno lahko oddelek za južni veter preimenuješ v odsek za južni veter, pa lahko pri oddelku za južni veter ven vržeš 80 ljudi, ker jih rabiš samo 10. To je modrost. Ampak ta modrost se začne že pri volilnem sistemu. In če imamo pri volilnem sistemu take odpore proti temu, da bi zadeve olajšali, da bi ljudem približali možnost, koga bodo izbrali, potem jaz dvomim, ali je nekaterim želja Sloveniji pomagati in slovenskim državljanom pomagati ali jim je želja razsuvati državo čim bolj. Jaz upam, da to ni tako. Jaz razumem nekatere, ki pač ne smejo glasovati po svoji vesti oziroma ne po vesti, vest ne vem, če imajo, ampak, recimo, ne smejo glasovati drugače, kot jim povedo in kot jim naročijo. Ampak človek bi rekel, da v slovenskem rodu le nismo bili taki, bi rekel, ritolizniki, da bi se kar uklanjali, pa smo zmeraj imeli en svoj ponos pa ene svoje želje pa smo težili k nečemu, kar je boljše za našo domovino pa za naše državljane. Ampak to, ne vem, kar gre, kar gre nekam. Na Štajerskem bi rekli, da gre hudiču v rit. Pa še res je. Pa še res je. In žalostno je to. Imamo tukaj ene ekstreme, ki jim je vseeno, kaj se bo zgodilo, samo da bo njim dobro. Zato tudi, še enkrat ponavljam, če pa bo prišlo do spremembe v kraju, kajti nekaj se bo moralo zgoditi, ne vem, kako bodo ljudje v, recimo, Hrastniku zadovoljni, če jih bodo pol dali v Zagorje, pol pa v Trbovlje, ali pa če bodo dali enih 25 % okraja v Laško ali pa recimo v Litijo ali pa ne vem kam, kako bodo to skombinirali. Mogoče bi bilo dobro narediti kot eno tako mrežo pa jo položiti na Slovenijo, tako kot v križankah, A7 bo ta volil, B9 bo to. V to smer gremo. Skratka, smešnica totalna. Smešnica, totalna. Seveda, smešnica bi bila, če bi se tako zajebavali z državo v Italiji ali pa na Hrvaškem, ampak tam se ne. Mi pa se. Zato je to v bistvu tragična smešnica, tragikomedija.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine italijanske in madžarske narodne skupnosti bo predstavil Ferenc Horváth.
Izvoli.

FERENC HORVÁTH (PS IMNS): Hvala lepa za besedo, gospod predsedujoči. Spoštovani gospod minister, spoštovana državna sekretarka, spoštovane kolegice in kolegi! Tisztet Hölgyeim és Uraim, mindenkinek szép napot kívánok! Un cordiale saluto a tutti! Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o volitvah v Državni zbor za pripadnike avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti prinaša pomembne novosti. Po novem bi se namreč poslanca italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti volila po enokrožnem večinskem sistemu in ne več po tako imenovanem borda sistemu. Poleg tega bi moral kandidat za poslanca za ta položaj zbrati 2 % podpisov pripadnikov italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti, ki so imeli volilno pravico na osnovi posebnega volilnega imenika za pripadnike italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti.
Kljub temu, da sva poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti prispevala svoj podpis za vložitev predloga novele tega zakona, pa o njem ne bova glasovala enotno. Svet obalne samoupravne narodne skupnosti italijanske narodne skupnosti, Comunitŕ autogestita costiera della nazionalitŕ italiana je namreč že v času posvetovanj o tem vprašanju pri predsedniku republike Borutu Pahorju soglasno podprl te spremembe in zato bo poslanec italijanske narodne skupnosti Felice Žiža glasoval za predlog zakona. Svet pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti, a Muravidéki Magyar Őnkormányzati Nemzeti Közösség Tanácsa, ki je bil v preteklosti naklonjen predlaganim rešitvam, pa tokrat glede omenjenih sprememb nima enotnega mnenja, zato se bom sam pri glasovanju vzdržal. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke bo predstavil mag. Branko Grims.
Izvoli.

MAG. BRANKO GRIMS (PS SDS): Hvala za besedo. Vsem prav lep pozdrav!
Kadarkoli je razprava o volilnih sistemih v tistem telesu, ki je tudi ustavodajalec, se pravi v Državnem zboru, je to hkrati tudi test, ali smo samo politiki ali pa smo in v kolikšni meri tudi državniki. Kajti gre za vprašanje, koliko lahko obvladaš svoje osebne interese in koliko postaviš v ospredje interese skupnosti. Vsak volilni sistem, o tem je znanost popolnoma enotna, res enotna, vsak volilni sistem v vsaki državi namreč učinkuje drugače. Ne obstaja idealen volilni sistem, ki bi v vseh državah tega sveta deloval enako in imel enake pozitivne učinke, ravno nasprotno. Zakaj se to dogaja? Zaradi tega, ker je vsak volilni sistem v svojem bistvu povezan tudi z vsemi drugimi elementi, ki sestavljajo družbo in upravljajo ali pa, če želite, usmerjajo njeno organiziranost. Se pravi, volilni sistem je soodvisen od politične kulture, od splošne kulture, od demokratičnega izročila, od zgodovine, od vseh tistih elementov, ki vplivajo na vedenje ljudi, ki vplivajo na njihove vrednote, na oblikovanje njihovih vrednot. In, seveda, vsaka politika bi morala temeljiti na vrednotah.
Danes je pred nami zopet razprava o volilnem sistemu. Je na neki točki, zdaj že po kar lepem številu let, odkar je bila sprejeta Ustava Republike Slovenije. Več kot četrt stoletja je od takrat, kmalu bo 30 let. In to je točka, ko bi moral realno ocenit tudi situacijo, v kateri smo, če smo državniki, če to zmoremo. Kajti to je šele uvod v tisto odločitev, ki je danes pred nami, in v tisto, kar je v resnici dejstvo, ki ga ne more zanikat nihče. Ko smo se osamosvojil, smo bili pred nekaterimi drugimi državami, kot je recimo Poljska, pa še nekatere druge, ne po kriterijih nekaj boljših, bili smo štiri do petkrat pred njimi, štiri do petkrat. Danes, nas te države prehitevajo po levi in po desni in to po vseh kriterijih, nekatere so nas praktično že povsem pustile zadaj. En od ključnih problemov, s katerimi se sooča ves čas država Slovenija, je v resnici njen volilni sistem. Vsak volilni sistem mora v državi, če želi, da država normalno funkcionira, izpolnjevat vsaj dva pogoja: ljudje morajo imet dejanski občutek, pravičen občutek, da sodelujejo pri sooblikovanju in vodenju tega sistema, kajti po ustavi, gospe in gospodje, ima oblast ljudstvo. Slovenska Ustava je silno enostavna, 1. člen »Slovenija je demokratična republika.«, 2. člen »Slovenija je pravna in socialna država.« In potem pride tisti drugi odstavek 3. člena, ki pravi, »V Sloveniji ima oblast ljudstvo.« Uresničuje jo neposredno in po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. In da bi lahko uresničeval to načelo, so seveda tukaj periodične tajne volitve, ki morajo izpolnjevat vse demokratične kriterije, če želimo, da je to uspešno. Kakšen je odnos v Sloveniji, ali ljudje res verjamejo v to, da te volitve izpolnjujejo ta kriterij, se kaže v udeležbi. Udeležba se žal niža skozi vsa leta, skozi vsa desetletja obstoja samostojne Slovenije. Trenutno se giblje samo še nekje okoli uboge polovice in je daleč za udeležbo v nekaterih drugih državah. Kaj je razlog? Ljudje preprosto ne verjamejo več, da njihov glas v resnici odloča. To je eden od bistvenih problemov. Drugi problem pa je tisti, s katerim sem začel – razvojni problem. Kaj bi morala dati volilna zakonodaja, ustavna ureditev kot celota, da bi se država čim bolj razvijala? Stabilno, razvojno, gospodarsko okolje. Kar pomeni, da bi se na dan volitev, ko bi ljudstvo, ki ima edino oblast, po ustavi in po vseh demokratičnih normah, ki veljajo v demokratičnem svetu, odločilo, vedelo, kdo je oblast in kdo je opozicija. In ta oblast bi bila stabilna 4 leta, da bi lahko podjetniki in ljudje, vsak državljan zase, vsaka državljanka zase, načrtovali svojo prihodnost, približno vedeli, v katero smer se bo šlo. Sistem, v katerem smo, žal, ne izpolnjuje prav nobenega od teh kriterijev.
Kako smo se znašli na tej točki? Nekoč je bila napisana slovenska tako imenovana pisateljska ustava. Tam sem v nekem širšem krogu imel priložnost sodelovati, kar si štejem v veliko čast. Ne boste verjeli, tista ustava je bila napisana za večinski volilni sistem. Bila je napisana za dosledno uveljavitev načela odgovornosti. Predviden je bil celo odpoklic funkcionarja, tudi poslanca, če želite, s posebnim referendumom, če bi ne izpolnjeval tistega, kar se je zavezal volivcem, ali če bi grobo kršil zakon in počel vse tisto, kar se ne sme v demokratični pravni državi. Potem se je pač, ko se je oblikovala prva skupščina, iskalo kompromise in se je zato zapisalo v ustavo samo načelo, da se pač voli 90 poslancev, 2 od teh pripadata manjšinama, ostalo določi zakon. To je veljalo do referenduma, ki sem ga vodil leta 1996, ko smo prvič v zgodovini zbrali 43 tisoč 710, če me spomin ne vara, podpisov volivk in volivcev, in tam se je zgodilo tisto, kar je bistveno v demokraciji. Ljudje so dali kristalno jasno odločitev, največ glasov je bilo za večinski volilni sistem. Potem je bil seveda en kup zapletov, ampak Ustavno sodišče je odločilo, da to velja in da je treba to tudi uzakoniti. Ker se žal v Sloveniji ustave ne spreminja samo s tresočo roko, ampak se jo, vsaj v tem primeru, tudi s tresočimi hlačami, smo danes priče položaju, v katerem bi se morali otroci učiti v šolah, pa se ne. Otroci se učijo v šolah, da je imela stara Jugoslavija oktroirano ustavo. Ne učijo pa se, da imamo v slovenski ustavi oktroiran člen. Kaj pomeni oktroiran? V nasprotju z jasno izraženo ljudsko voljo. In ta člen govori o proporcionalnih volitvah. 80. člen, zadnji odstavek: »… se volijo po načelu sorazmernega predstavništva ob štiriodstotnem volilnem pragu … «. In ta člen je eden od razlogov, da smo danes tukaj. Ampak ta člen, gospe in gospodje, bi bilo enkrat treba dati na stran. S to razpravo sem vedno začel, ko smo bili pri predsedniku Pahorju, tisti, ki ste bili tam, to dobro veste, čisto vsako pogajanje, ki smo ga imeli. Če bi bili državniki, če bi ravnali državniško bi morali najprej črtati ta člen iz Ustave, ta nesrečni zadnji odstavek, in se potem pogovarjati, kaj Slovenija v resnici potrebuje, kaj potrebuje za svoj razvoj, kaj potrebuje za to, da bi ljudje spet sodelovali, polno sodelovali pri uresničevanju svoje ustavne pravice, svoje oblasti in sodelovali pri upravljanju svoje države. To bi bilo pravo izhodišče. Jaz se zavedam, da v parlamentu, kjer je ogromno majhnih strank, je praktično nemogoče doseči v razumnem roku ali pa, če želite, v človeškem življenju, verjetno, večino zato, da bi uzakonili dvokrožni večinski volilni sistem. Tisto, kar bi se pa moralo začet enkrat pogovarjati, gospe in gospodje, in kar sem upal, da se bomo takrat pri Pahorju, pa se žal razen na prvem srečanju to ni dalo, pa je, kaj pravzaprav ta država potrebuje. Ta država potrebuje stabilen sistem, ki bo dal okvir za to, da bomo imeli štiri leta stabilno gospodarsko okolje in da bodo ljudje verjeli, da njihov glas spet odloča. Marsikaj bi se dalo v tej smeri narediti. Recimo, ena od možnosti je kombinacija dveh sistemov. En manjši del, recimo, glede na to, da se dejansko voli 88 poslank in poslancev s splošnim glasovanjem, bi jih lahko od tega 32 volili po enokrožnem večinskem volilnem sistemu, vse ostale, se pravi veliko večino, pa po proporcionalnem. S tem bi ohranili vse, tudi manjše stranke, nihče ne bi mogel reči, da to vodi k iztrebitvi, bi pa tisti prvi del omogočil, da se enakomerno ohrani zastopanost ne glede na način volitve v drugem delu, in po drugi strani, da se doseže večjo stabilnost gospodarskega in s tem tudi razvojnega sistema. To bi bila lahko ena možnost za kompromis, še številne druge so. Mnogim je všeč nemški volilni sistem, ki pa je nekaj posebnega, ker tam − za tiste, ki ga ne poznate − nemški parlament nima točno določenega števila poslank in poslancev, ampak se za manjše stranke, ki pri enokrožnem glasovanju v prvem krogu ne dobijo zadostnega števila izvolitev, za toliko se poveča število sedežev v nemškem parlamentu, zato praviloma nobeden sklic nemškega parlamenta nima enako število, kot ga je imel kakšen prejšnji sklic. To seveda pri sedanji ureditvi slovenske ustave ni možno, bi bila pa tudi to ena od možnih rešitev. Ampak prvi in osnovni bi bil tisti korak, da bi se nekoč dogovorili, da smo toliko državniški, kolikor smo bili ob nastajanju slovenske države. In da se ta člen, ki je oktroiran, ki je vsiljen, vrže ven in se pogleda, kaj, za božjo voljo, potrebuje ta država za to, da se stori več za uveljavljanje načela odgovornosti, da se ustvari stabilno razvojno gospodarsko okolje, da se ljudi ponovno pritegne k soodločanju, da bodo v večji meri in z voljo sodelovali pri upravljanju svoje države. Samo taka država je lahko dolgoročno uspešna. O tem priča toliko primerov, kolikor uspešnih držav na tem svetu obstaja.
In potem smo na točki, na kateri danes smo. Pravzaprav je tukaj zadeva malo drugačna. Ustavno sodišče je nekajkrat presojalo volilno zakonodajo, tako, kot je bila tudi po spremembi Ustave, seveda. Kaj je nekajkrat presodilo? Da so volilni okraji, če je razmerje med najmanjšim in največji do 1 : 3 čisto v redu, da je to še vedno skladno z ustavo. Sedaj v zadnje pa se je odločilo nekoliko drugače in je reklo, da če je pa to preseženo in v Sloveniji je preseženo, razmerje je zdaj približno tja do 1,375, da pa to potem že vpliva na tisto vprašanje načela pasivne in aktivne volilne pravice. Iz tega vidika je to ustavno sporno in da je to treba popraviti. Ni predpisalo načina, načinov je tukaj več. En način je silno preprost − zanj ni hotela slišati trenutna vlada − to, da se samo popravi nekaj največjih in najmanjših okrajev, za to ni treba vse mreže spreminjati v istih delih, kjer so jo ljudje dobro sprejeli, in se doseže ponovno, da se vse spravi v razmerje 1 : 3. Za tiste, ki matematike ne obvladajo preveč, to je razmerje odstopanja plus minus 50, 50 proti 150 je 1 : 3, če gremo na to računati. Tudi to bi bila zelo enostavna rešitev, vendar jaz osebno upam in verjamem, da so prej ali slej to rešitev, ki bo začasna, ki bo dala čas, da se potem enkrat že usedemo skupaj in da se zmenimo za neki drugačni sistem, da se pač spremeni tudi tisti člen v ustavi, da naredimo nekaj takega, kar bo omogočilo Sloveniji več odgovornosti, uveljavljanje odgovornosti in seveda hitrejši razvoj.
Dilema, ki je danes pred nami, je tako pravzaprav na nek način zelo postranska, če hočete. Res gre za uresničitev ustavne odločbe, ampak v vsakem primeru bomo na koncu imeli še vedno ta nesrečni proporcionalni volilni sistem, v katerem je vsakokratna vlada talka tistih najmanjših delov, ki so v njej, in po drugi strani, ker prihaja seveda do odločitev o tem, kdo je oblast in kdo je pozicija, ne s samimi volitvami, ampak po njih − ta mandat je perfekten dokaz za to, zdaj se šele uresničuje volja ljudstva in pri tem nekateri temu silovito nasprotujejo; s tem mimogrede pokažejo, da niso demokrati, ampak to je pač njihova pravica, saj v takem sistemu živimo − tak sistem ni učinkovit, gospe in gospodje. Zdaj je ta dilema samo v tem, ali ohraniš okraje ali pa greš na listo. Lista omogoča neko izbiro med imeni, to je njena prednost. Zdaj pa še enkrat poudarjam to, s čimer sem začel: noben sistem ni idealen, vsak ima prednosti in slabosti. Drugi omogoča z ohranitvijo volilnih okrajev bistveno bolj enakomerno zastopanost oziroma pokritost terena oziroma volilnih okrajev z izvoljenimi poslanci. Vsak ima svoje prednosti in slabosti torej.
Kaj pa je v tem trenutku slovenski problem? Slovenski problem je prevelika centralizacija. Podeželje na marsikaterem delu umira, izumira. To je proces, ki je nastal skozi dolgo vrsto let. Če želimo ta proces zaustaviti, bo treba storiti vse, da se ohrani čim močnejše sodelovanje in čim močnejša pokritost terena tudi v predstavniških organih, kar pa seveda narekuje to, da ohranimo volilne okraje. To je razlog, zaradi katerega smo se v SDS odločili, da tega, kar je danes predlagano, pač ne bomo podprli.
Želimo pa in še enkrat poudarjam to kot iskreno upanje, da bomo nekoč – in, upajmo, čim prej – toliko državniki, da se bomo usedli skupaj, da bomo tisti nesrečni vsiljeni, oktroirani, v nasprotju z jasno izraženo ljudsko voljo narejeni zadnji odstavek 80. člena črtali iz slovenske ustave in se potem pogovarjali o tem, kaj Slovenija potrebuje za hiter, uspešen, dober razvoj, za blaginjo ljudi. Kajti to je tisto, zaradi česar smo v resnici tukaj. To je tisto, kar loči politika od državnika. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Liste Marjana Šarca bo predstavila Tina Heferle.
Izvoli.

TINA HEFERLE (PS LMŠ): Hvala, gospod podpredsednik, za besedo.
Pred približno letom dni smo začeli prve pogovore o spremembi volilne zakonodaje, s katero bi uspešno odpravili neustavne položaj, ki ga je ugotovilo Ustavno sodišče. Rezultat vseh teh naporov je novela, ki jo danes obravnavamo.
Naj izpostavim nekaj ključnih momentov, zaradi katerih je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost Zakona o volilnih okrajih za volitve poslancev v Državni zbor. Imamo preveliko razliko med velikostjo posameznih okrajev. Posledično to pripelje do neenakega števila volivcev v posameznik okrajih, kar pa pomeni, da je glas enega volivca, ki, recimo, voli v okraju Hrastnik, ki je eden izmed manjših volilnih okrajev, po teži ali po vplivnosti evidentno neenak glasu volivca, ki glasuje, recimo, v volilnem okraju Grosuplje ali pa Celje, ki veljata za večja volilna okraja. Danes je glas volivca iz najmanjšega volilnega okraja bistveno močnejši, saj so tam poslanca volivci izvolili s samo nekaj več kot 350 glasovi, medtem ko je v večjih volilnih okrajih za izvolitev v Državni zbor potrebno pridobiti tudi več kot dva ali tri tisoč glasov. Ta neenakost, ki sem jo ravnokar ilustrirala, kar bode v oči in na preprostem primeru je kaj hitro lahko razumeti, zakaj ustavna odločba od nas zahteva, da spremenimo zakonodajo tako, da bo imel vsak volivec v tej državi enako vplivno volilno pravico. Sicer ni sporno, in to je treba priznati, s spremembo meja volilnih okrajev bi sicer to lahko dosegli. Lahko bi celo uspešno implementirali ustavno odločbo, a bi lahko kaj hitro, morda že v roku nekaj let, naleteli na popolnoma enak problem, s katerim se soočamo danes, saj bodo demografske in selitvene spremembe zagotovo ponovno privedle do tega, da bodo okraji spet postali neenaki po številu volivcev, ki v njih volijo. Tako bomo v državi spet imeli neustaven položaj, v katerem bo glas enega volivca bistveno težji od glasu drugega volivca.
Po mnenju Poslanske skupine LMŠ bi takšna volilna zakonodaja, ki bi terjala od Državnega zbora, da jo po določenem času vedno znova in znova spreminja, v naš pravni red vnašala zmedo, nesigurnost in destabilizacijo našega volilnega sistema. Zato je po našem mnenju edina logična rešitev ta, da se volilne okraje ukine, da se uvede enotno listo kandidatov na ravni volilne enote in da se uvede relativni neobvezni prednostni glas, s katerim bodo imeli volivci odločilen vpliv na izvolitev predstavnikov zakonodajne veje oblasti.
Do danes smo lahko slišali kar nekaj kritik in pomislekov v zvezi s predlagano spremembo volilne zakonodaje, pri čemer sta bila dva ključna. Da nekako zatiramo podeželje in da z neobveznim prednostnim glasom ne zadostimo ustavni vsebini, ki v 80.členu Ustave določa, da mora imeti volivec odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom. Pa naj na tem mestu vsem še enkrat odgovorim. Ne, z brisanjem volilnih okrajev ne izrivamo podeželja oziroma kandidatov, ki prihajajo iz ruralnega okolja, pač pa ravno nasprotno. Z ukinitvijo volilnih okrajev dajemo kandidatom iz podeželskega okolja več možnosti in priložnosti, saj bi lahko nagovarjali širši krog volivcev kot sedaj. In nadalje, ne, z uvedbo relativnega neobveznega prednostnega glasu ne kršimo ustavne določbe, ki govori, da mora biti glas volivca pri dodelitvi mandatov kandidatom odločilen. Pač pa ravno nasprotno. Če pogledamo zdajšnjo ureditev, v posameznem volilnem okraju kandidira le en kandidat iz posamezne stranke, volivec pa, ko izbere, za katero stranko bo glasoval, ne more izbirati, kateremu kandidatu te stranke bo namenil svoj glas, ampak je primoran voliti kandidata, ki ga v posamezen okraj določi stranka. Torej po današnjem sistemu volivec nima odločilnega vpliva na to, kateri kandidat bo dobil mandat, ima pa ga namesto njega stranka, ki, če priznamo ali ne, lahko manipulira z bodočimi mandati tako, da v okraje, ki so za stranko bolj izvoljivi, postavi tiste kandidate, ki jih dejansko želi imeti v Državnem zboru. Na drugi strani bi relativni neobvezni prednostni glas in ukinitev okrajev volivcu v resnici omogočala, da ima ta odločilen vpliv na to, kdo izmed kandidatov bo dobil mandat, saj bi volivec lahko izbiral med 11 kandidati iste stranke, ki bodo kandidirali v volilni enoti, lahko pa bi se konec koncev odločil tudi, da zaupa izbiri stranke, ki jo voli, in svojega prednostnega glasu ne bi oddal. S tem bi izrazil svojo voljo, da se strinja s prednostnim vrstnim redom kandidatov, kot ga je določila stranka. Vendarle se moramo zavedati, da živimo v strankarski parlamentarni demokraciji, kjer posamezen kandidat za poslanca kandidira na podlagi programov stranke, zato po našem mnenju moramo dati volivcu tudi pravico, da izbere to možnost, da izbere preference stranke. Kajti tudi tako volivec izrazi svojo voljo. Torej tudi pomislek, da volivec z relativnim neobveznim prednostnim glasom ne bo imel odločilnega vpliva, ne drži.
Ta dva vidika se nam v Poslanski skupini LMŠ zdita ključna in predvsem zaradi teh dveh vidikov bi morali današnjo spremembo zakona podpreti. Po našem mnenju nasprotovanje ukinitvi okrajev v resnici pomeni borbo nekaterih posameznih poslancev in njihovih strank, da obdržijo primat v določenih volilnih okrajih. Po drugi strani pa nasprotovanje uvedbi relativnega neobveznega prednostnega glasu dejansko predstavlja borbo za to, da stranka ostane ena in edina, torej tista, ki izbira in ima vpliv na to, kdo izmed njenih kandidatov bo imel realne možnosti, da bo izvoljen v Državni zbor. V Poslanski skupini LMŠ se nam zdi takšno nasprotovanje nedržavotvorno, saj bi se morali vsi zavedati, da smo v službi ljudi, naših volivcev, in da imajo ravno zato ti isti volivci pravico izbirati med večjimi možnostmi. Natančneje, po tem predlogu zakona bo imel volivec pravico izbirati med 12 možnostmi, na eni strani med enajstimi kandidati, ki jih predlaga stranka, in pa med dodatno možnostjo, da izbere prednostni vrstni red kandidatov, ki ga je določila stranka, ki jo voli.
S predlagano spremembo zakona torej zadostimo ustavni odločbi in uspešno odpravimo neustaven položaj, hkrati pa dajemo volivcu v roko učinkovito orodje, s katerim bo odločilno vplival na podelitev poslanskih mandatov. Verjetno vsi vemo, da se nam čas za implementacijo ustavne odločbe izteka, ne vem pa, če se vsi zavedamo, da bo v primeru neuspeha te novele potrebno na novo narisati meje volilnih okrajev, kjer bo treba dosledno upoštevati kar nekaj dejavnikov, če bomo želeli imeti pravične okraje, ob vsem tem pa, kot smo lahko videli v dosedanjih usklajevanjih, ki smo jih imeli, bo treba ustreči še nekaterim posameznim poslancem oziroma političnim strankam, ki goreče branijo svoj teritorij. Zaradi slednjega, bo po mnenju Poslanske skupine LMŠ soglasje med parlamentarnimi strankami še težje dobiti, čeprav bo potrebna manjša večina.
Volilno zakonodajo je treba spremeniti do konca tega leta in po našem mnenju, imamo že danes na mizi zelo kvaliteten predlog in zato ga bomo tudi podprli. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov bo predstavil Matjaž Han.
Izvoli.

MATJAŽ HAN (PS SD): Spoštovani podpredsednik, minister z ekipo, kolegice in kolegi!
Zdi se, da je v luči tega, da imamo v Sloveniji zdaj že dva obolela z koronavirusom, da sestavljamo novo vlado, da je vlada v odhodu, ta tema brezpredmetna, ampak ne, mislim, da gre za izjemno pomembno temo. Gre za Zakon o volitvah v Državni zbor, ki ga moramo sprejeti do konca leta, če želimo zasledovati odločbi Ustavnega sodišča.
Kot je bilo že omenjeno, je ob koncu leta 2018, Ustavno sodišče sprejelo eno svojih pomembnejših odločitev, ki se nanašajo na volitve in volilni sistem. Ne le zato, ker je v enem delu volilne zakonodaje ugotovilo neskladnost z ustavo, temveč tudi zato, ker je na drugi strani zavrnilo kar nekaj zatrjevanih neustavnosti te iste zakonodaje. Ne pozabimo, da je Državni svet, ki je vložil zahtevo za presojo ustavnosti, pa se ne bi rad ustavljal pri sistemu, kako se voli v Državni svet, zatrjeval neustavnost volilne zakonodaje v petih segmentih, pa vendar je Ustavno sodišče štiri od petih zavrnilo. Ob objavi odločitve je Ustavno sodišče v svojem sporočilu za javnost med drugim navedlo, to je pomembno: »Ustavno sodišče je ugotovilo, da območja volilnih okrajev po 26. letih od sprejetja volilne zakonodaje, ne ustrezajo več nobenemu merilu iz 20. člena Zakona o volitvah v Državni zbor glede enakega števila prebivalcev, geografske zaokroženosti in največje omogoče integritete občin. Zakon je v 4. členu Zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor, ki določa območje volilnih okrajev, v takšnem neskladju s tretjim, četrtim in petim odstavkom 20. člena Zakona o volitvah v Državni zbor, da so kršena načela pravne države iz 2. člena Ustave. Ugotovljeno protiustavnost pa mora Državni zbor odpraviti v roku dveh let.« In to drugo leto bo konec tega leta. Ni dvoma, da so za spoštovanje odločbe Ustavnega sodišča in za odpravo neustavnega stanja potrebne spremembe volilne zakonodaje.
Socialni demokrati se tega zavedamo, zato smo od samega začetka konstruktivno sodelovali v posvetovanjih parlamentarnih strank pri predsedniku republike, kjer se je iskalo zadostno politično soglasje za pripravo optimalnih zakonskih rešitev. In ne, dragi Zmago Jelinčič, ni kriv predsednik države, za to, da smo danes tu, kjer smo, za to smo krive politične stranke in, bom rekel, vztrajanje pri nekaterih zadevah. V strokovni javnosti pa tudi sicer je prevladalo stališče, da sta od tu naprej načeloma odprti dve poti. Prva možnost je, da se sedanji volilni okraji preoblikujejo na način, da bodo po številu prebivalcev primerljivi, hkrati pa tudi ustrezno geografsko zaokroženi. Druga možnost pa je, da se odločimo za ukinitev volilnih okrajev in uvedbo eno izmed preferenčnega glasovanja.
Danes obravnavamo predlog sprememb in dopolnitvah Zakona o volitvah v Državni zbor, ki ga podpiramo Socialni demokrati. Nastal je kot rezultat mnogih preteklih pogovorov ter posvetovanj med vsemi parlamentarnimi strankami. Prišli smo do nekega skupnega imenovalca. In kaj je ta predlog zakona? Bi ga rad povedal tudi zaradi ljudi. V prvi vrsti gre za ukinitev volilnih okrajev. Volilni okraji ostajajo le v administrativnem smislu, kar pomeni, da se ohranja okrajne volilne komisije kot tiste volilne organe, ki imajo zelo pomembno odgovornost pri izvedbi volitev in pri referendumu na državni ravni. Ukinitev volilnih okrajev pa nujno terja uvedbo eno izmed oblik preferenčnega glasovanja, če želimo volivcem omogočiti dejansko izbiro med kandidatkami in kandidati na listi. Vemo, da je bilo o tem vprašanju precej javne razprave in prelitega veliko črnila. Predlog zakona predvideva uveljavitev relativnega in neobveznega preferenčnega glasu, gre torej za popolnoma enak način glasovanja, kot ga poznamo pri volitvah poslancev in poslank Republike Slovenije v Evropski parlament. Volivcu je tako prepuščena odločitev o tem, ali bo preferenčni glas oddal posamezni kandidatki oziroma kandidatu na listi ali pa se za to možnost ne bo odločil in bo oddal glas samo za listo. V obeh primerih bi bila glasovnica veljavna. Praksa preteklih volitev v Evropski parlament je pokazala, da gre za obliko glasovanja, ki je volivcem razumljiva. Zato ni presenetljivo, da se v veliki meri odločajo tudi za oddajo preferenčnega glasu. Pri tovrstni obliki glasovanja pa je pomemben vrstni red kandidatk in kandidatov na listi. Dejstvo je, da imajo nosilci oziroma nosilke list izhodiščno prednost pri morebitni izvolitvi pred ostalimi kandidati oziroma kandidatkami na isti listi. Zato predlog zakona kot nekakšen korektiv izhodiščnih prednosti nosilcev list uvaja tako nizek prag preskoka, če mu lahko sploh tako rečemo. Ta prag je sedaj postavljen na 4,5 % glasov od skupnega števila glasov, ki jih je kandidatna lista prejela v volilni enoti. Plastično, kaj to pomeni? Če kandidatna lista v volilni enoti dobi 10 tisoč glasov in je s tem dobila en mandat za Državni zbor, bi moral posamezni kandidat oziroma kandidatka, ki je na čelu liste, za svojo izvolitev prejeti najmanj 450 preferenčnih glasov, seveda ob pogoju, da noben drug kandidat oziroma kandidatka na listi ne dobi višjega števila preferenčnih glasov. In to je vsa matematika.
Za Socialne demokrate pa je zelo pomembno, da se s predlogom zakona uvaja tudi izenačitev odstotka spolnih kvot pri kandidaturi na 40 %. Ta odstotek že velja za lokalne in evropske volitve, medtem ko za volitve v Državni zbor trenutno znaša odstotek 35, ima pa možnost vsaka politična stranka, da s svojimi akti ta odstotek še poveča. Kritiki sedanje ureditve kot eno njenih temeljnih pomanjkljivosti izpostavljajo dejstvo, da volivec nima možnosti izbirati med različnimi kandidatkami in kandidati iste liste. Radi govorijo o tem, da jim je določen kandidat na nek način vsiljen in ga morajo obkrožiti, če želijo dati glas stranki, ki jo podpirajo. S predlogom zakona pa se volivkam in volivcem daje možnost velike izbire, saj bodo lahko izbirali med skupno 11 kandidati oziroma kandidatkami vsake liste politične stranke, ki bo kandidirala v volilni enoti. Predlog zakona omogoča političnih strankam rešite, po kateri bodo v vseh osmih volilnih enotah v državi kandidirale pod enako zaporedno številko na listi. To bo pomembno olajšalo in nenazadnje tudi pocenilo volilno kampanjo, to je ob vedno večjih finančnih težavah političnih strank in vse pogostih volitvah kar pomembno.
Kot rečeno smo Socialni demokrati tvorno sodelovali pri pripravi tega predloga zakona. Z vsemi svojimi idejami, žal, seveda nismo uspeli, vendar smo iskali skupni imenovalec. Zato ocenjujemo, da bi bil predlog lahko še boljši. Ostali smo praktično sami pri predlogu, da se v zakonu predvidi načelo domicilnosti pri kandidiranju na listi. Zakaj? S tem bi − česar se boji gospod Hršak in podobni − lahko imeli ljudi, ki živijo v volilni enoti, se tam srečujejo z ljudmi in tam tudi kandidirajo.
Socialni demokrati bi želeli opozoriti še na eno stvar, ki jo praktično v vseh razpravah o volilni zakonodaji vztrajno preziramo in ni predmet razprav. Veliko govorimo o večji izbiri volivcev, o takšni in drugačni obliki preferenčnega glasu, veliko govorimo o različnih velikostih volilnih okrajev in neenakem položaju kandidatk in kandidatov tudi zaradi tega − da ne bo pomote, to so zelo pomembna vprašanja, ki terjajo veliko pozornosti −, skoraj nikoli pa ne govorimo, da se nam iz leta v leto povečujejo razlike v številu volivk in volivcev tudi v posameznih enotah. Tudi zaradi demografskih gibanj smo prišli v situacijo, ko ima največja volilna enota, to je Ljubljana Bežigrad, že 226 tisoč volivcev, najmanjša Novo mesto, od koder prihajam tudi jaz, pa ima le še dobrih 2 tisoč 200 volivcev. Razlika v številu volivcev je več kot 10 %, pa vendar se iz obeh volilnih enot izvoli enako število poslank in poslancev, to je 11. Posledično lahko ugotovimo, da gre za kar občutno neenakost med volivci obeh volilnih enot. Zato bo v prihodnje nujno uravnotežiti velikost volilnih enot, kar pa terja ustrezne spremembe Zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor.
Na koncu si želim, da bi bil ta zakon sprejet. Vem tudi, kakšna je realnost, da ta zakon danes ne bo dobil 60 glasov. Vendar, kot sem rekel, bomo Socialni demokrati še naprej sodelovali pri spreminjanju te zakonodaje, ali bomo zakon vložili še enkrat ali pa bomo spreminjali volilne okraje, časa imamo še kar nekaj mesecev. Res pa je, da bodo morali tisti, ki so zdaj prevzeli oblast oziroma jo prevzemajo v naši državi, imeti malo več posluha in več volje za to, da se pride do te spremembe. Socialni demokrati bomo ta zakon, ki je danes na mizi, podprli. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Stranke modernega centra bo predstavila Janja Sluga.
Izvoli.

JANJA SLUGA (PS SMC): V sodobnih ustavnih ureditvah je volilna pravica ena od temeljnih političnih pravic državljank in državljanov, tako določa tudi Ustava Republike Slovenije. Ustava v 3. členu jasno pravi, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Državljanke in državljani to pravico uresničujejo neposredno in z volitvami. Volitve, na katerih volivci izbirajo svoje predstavnike, so pogoj za demokratično oblikovanje oblasti. Volilni sistem pa je mogoče v najširšem pomenu opredeliti kot vsoto vseh pravic in obveznosti ter ukrepov in postopkov, določenih s predpisi, ki se nanašajo na volitve. Volilni sistem obsega določila o tem, kdo ima volilno pravico, kako so organizirane volitve, kako se delijo mandati, kako je zagotovljeno varstvo volilne pravice in podobno.
V SMC opozarjamo, da ni univerzalnega recepta za oblikovanje volilnega sistema, ki bi zadovoljil vsa pričakovanja. Vsaka država si oblikuje svoj volilni sistem, nanj pa vplivajo številni dejavniki, kot so demokratična tradicija, politična kultura in še bi lahko naštevali. Z ustavno spremembo iz leta 2000 je bil volilni sistem v Republiki Sloveniji urejen tudi na ustavni ravni v petem odstavku 80. člena, s čimer je postal del ustavne materije, kar pomeni, da ga ni mogoče spremeniti brez spremembe ustave. V Sloveniji je tako za volitve poslancev v Državni zbor predpisan proporcionalni sistem. Po tem sistemu naj bi bili mandati razdeljeni sorazmerno s podporo, ki jo na volitvah posamezne skupine dajo posameznim kandidatom in listam. Za vstop v Državni zbor je predpisan štiriodstotni volilni prag. Liste, ki na ravni celotne države niso zbrale vsaj štirih odstotkov glasov, ne sodelujejo v delitvi poslanskih mandatov. Prav tako so tudi pri načinu glasovanja uvedene nekatere posebnosti, ki so sicer značilne za večinski sistem in naj bi volivcem omogočile večji vpliv na personalno izbiro. V tem okviru je možno kar precej različnih inačic tega sistema, vendar je ustavna dikcija izločila tiste, v katerih volivci glasujejo, na primer, zgolj o listi in nimajo vpliva na dodelitev mandatov kandidatom, ker zahteva odločilni vpliv volivcev na dodelitev poslanskih sedežev posameznim kandidatom. V zvezi s tem velja opozoriti, da se je z zapisom v Ustavo ustavnosodna presoja razširila tudi na vprašanje volilnega sistema. Zakonodajalec zaradi tega ne more določiti nobenega volilnega sistema, ki spada med večinske volilne sisteme, niti proporcionalnega volilnega sistema, ki ne zagotavlja vpliva volivcev. Seveda pa to tudi pomeni, da ima zakonodajalec v teh okvirih pri izbiri ustreznega volilnega sistema proste roke. Ustavno sodišče se je dotaknilo tega vprašanja v svoji odločbi iz leta 2018, ko je ugotovilo, da je 4. člen Zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor, ki določa območja volilnih okrajev, v neskladju z ustavo. Obravnavani 4. člen Zakona o določitvi volilnih enot, ki ga je izpodbijal Državni svet, določa, katere občine spadajo v posamezno volilno enoto ter katera območja obsegajo volilni okraji. Po mnenju ustavnih sodnikov je člen v nasprotju z ustavo, ker v njem določeni volilni okraji po 26 letih ne ustrezajo več merilom, ki jih določa Zakon o volitvah v Državni zbor. Ustavno sodišče je Državnemu zboru zato naložilo, da mora neskladje opraviti v dveh letih po objavi odločbe v Uradnem listu, in sicer do 21. decembra leta 2020. Hkrati pa je v svoji odločbi zapisalo, da je izbira med načini glasovanja o kandidatih vprašanje primernosti zakonske ureditve in spada v polje proste presoje zakonodajalca, pri čemer mora seveda ta slediti omenjeni ustavni materiji o odločilnem vplivu volivcev na dodelitev poslanskih sedežev posameznim kandidatom.
Odločbo Ustavnega sodišča se, kot smo danes že slišali, da izvršiti na dva načina, s spremembo zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor oziroma s spremembo meja volilnih okrajev ali pa s spremembo Zakona o volitvah v Državni zbor in načinom glasovanja o kandidatih.
Bolj kot spremembo meja volilnih okrajev, v SMC zagovarjamo spremembo Zakona o volitvah v Državni zbor, in sicer takšne spremembe volilne sistema, ki bo zagotovil večji vpliv volivcev na izvolitev njihovih predstavnikov v Državnem zboru. Volivci v sedanjem volilnem sistemu ne morejo izbirati med različnimi kandidati na listi kandidatov, saj v vsakem volilnem okraju nastopa le po en kandidat z vsake liste kandidatov, volivec pa dejansko ne glasuje za izbranega kandidata, pač pa glasuje za listo v volilni enoti. Posledica takšne ureditve je, da volivec dejansko nima vpliva na izbiro posameznega kandidata znotraj liste kandidatov, ampak lahko glasuje le v različnih listah. Zato v obstoječem veljavnem proporcionalnem volilnem sistemu potrebujemo spremembe, s katerimi bomo uveljavili načelo personalizacije volitev, ki bo omogočilo, da bodo izvoljeni tisti kandidati, ki bodo dejansko prejeli največ glasov. Slednje pa omogoča dopolnitev proporcionalnega volilnega sistema s tako imenovanim preferenčnim glasom in ukinitev volilnih okrajev. Z vidika odločilnega vpliva volivcev na izvolitev poslancev je nedvomno slabost veljavne ureditve, da so volilni okraji med seboj različni, ne samo po svoji velikosti in drugih značilnostih, temveč tudi po tem, kako usidrane oziroma uspešne so politične stranke oziroma liste v posameznem volilnem okraju. Vpliv političnih strank z uvrščanjem kandidatov v tako imenovane izvoljive volilne okraje, je v sedanjem sistemu neprimerno močnejši, kot je določanje vrstnega reda kandidatov na njihovih kandidatnih listah, saj v praksi zožuje odločilen vpliv volivcev, ne le na kandidiranje, temveč tudi na izvolitev poslancev.
V SMC zato skupaj z ostalimi sopredlagatelji te novele predlagamo spremembe, s katerimi bomo uveljavili načelo personalizacije volitev, ki bo omogočilo, da bodo izvoljeni tisti kandidati, ki bodo prejeli največje število glasov volivcev. Slednje pa v največji meri omogoča dopolnitev proporcionalnega volilnega sistema s preferenčnim glasom in sprememba oziroma ukinitev volilnih okrajev.
Tudi za predlog preferenčnega glasu velja podobno, kot velja za veljavno ureditev. Ko pride volivec na volišče, izbira tako na podlagi programov političnih strank kot tudi glede ponujene kandidate. Ravna na enak način kot v sedanjem sistemu, s to razliko, da ima pred seboj po 11 kandidatov v volilni enoti in ne samo po enega kandidata v okraju. Tudi v tem primeru bo volivec tehtal, ali ga bolj prepriča stranka in njen program ali pa ekipa, ki jo stranka ponuja. Še vedno gre za izbiro med različnimi strankami kot v veljavnem sistemu, samo izbira je širša. Vpliv volivcev na izvolitev poslancev pa je – vsaj tako kažejo zadnje volitve v Evropski parlament – odločilen. Vsi izvoljeni poslanci na zadnjih evropskih volitvah so bili namreč izvoljeni s preferenčnimi glasovi.
V SMC torej zagovarjamo relativni preferenčni glas, ki je podoben kot na volitvah v Evropski parlament. Ta je že uveljavljen in volivcem razumljiv in kot že omenjeno, daje tudi rezultate. Posebej pa bi v SMC izpostavili, da smo hkrati v spremembah Zakona o volitvah v državni zbor dosegli tudi izboljšanje deleža zastopanosti spolov pri kandidiranju. Menimo, da je treba izboljšati razmerja med spoloma na političnih položajih in javnih funkcijah.
Priporočeni minimum, ki ga na primer predlaga Svet Evrope, je 40 % vsakega od spolov, zato smo pristopili k spremembi veljavne ureditve, tako imenovanih spolnih kvot, ki neutemeljeno razlikujejo delež zastopanosti spolov na listah kandidatov, ki ga določa zakon o volitvah v Državni zbor, ki določa 35 %, na eni strani, in zakon o lokalnih volitvah ter zakon o volitvah v Evropski parlament, na drugi strani, ki določata 40-odstotno kvoto. Zato tudi na volitvah v Državni zbor na kandidatni listi noben spol ne bi smel biti zastopan z manj kot 40 %. Slednje je zapisano tako v našem volilnem programu kot tudi v periodičnem načrtu za izvajanje resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških, ki pokriva obdobje med letoma 2015 in 2020 in ga je sprejela prejšnja vlada pod vodstvom SMC.
Razlika med zdaj veljavnim in predlaganim deležem bi pri listi enajstih kandidatov in kandidatk v volilni enoti pomenila, da v primeru enega od spolov slednji pridobi enega kandidata oziroma eno kandidatko več. V SMC menimo, da je ta razlika izjemno pomembna, saj bi v pozitivni smeri nadgradila instrument tako imenovanih spolnih kvot, ki je bil sprejet že daljnega leta 2006, in sicer z namenom, da se zagotovijo večje možnosti za enakomerno zastopanost žensk in moških pri opravljanju javnih funkcij.
Primeri najbolj razvitih evropskih držav namreč kažejo, da razvoj demokratičnih procesov teži k uravnoteženemu zastopstvu moških in žensk pri političnem odločanju, da bodo oziroma so ženske v 21. stoletju postale bolj upoštevan akter političnega odločanja v prej pretežno moški politiki. 19. in 20. stoletje je ženskam prineslo najprej aktivno volilno pravico oziroma glasovanje na volitvah. V 21. stoletju oziroma danes pa je poudarek na pasivni volilni pravici oziroma doseganju enakih možnosti moških in žensk pri kandidiranju in pri opravljanju javnih funkcij.
In za konec. Trditve, da je bil prvi korak k marginalizaciji podeželja storjen z izključitvijo županov iz Državnega zbora in da tudi danes predlagani volilni sistem predstavlja nadaljevanje marginalizacije podeželja, so neresnične. Zakaj? Analize kažejo, da delež poslancev s podeželja v celotni dosedanji zgodovini volitev ni bil nikoli nižji od 40 %. Še celo več. Analize Državne volilne komisije volitev leta 2014 so celo pokazale, da se je v volilne okraje, ki glede na število volivcev ne dosegajo povprečja števila volivcev, razdelilo večje število mandatov kot pa v tiste okraje, ki presegajo to povprečje. Brez poslanca so takrat ostali okraji, ki so imeli povprečno preko 23 tisoč volivcev. V SMC opozarjamo, da vezanost kandidatov na zgolj volilni okraj pomeni premoderno pojmovanje predstavniške demokracije. V moderni predstavniški demokraciji je bil za člane parlamenta uveden tako imenovani reprezentativni mandat. Ker so poslanci predstavniki vsega ljudstva, naj bi tudi ravnali v dobro celotnega ljudstva in ne zgolj v dobro določene skupine volivcev, ki so jih izvolili v volilnem okraju, kot to menijo nekateri. Poslanec naj ne bi sledil posameznim interesom, kajti s tem bi se izničil pomen splošnega predstavništva oziroma pomen 82. člena Ustave Republike Slovenije. Zaradi tega se je Državni zbor leta 2011 odločil, da župani ne sodijo vanj, saj so dolžni zastopati interese svojih občin, kar pa je v nasprotju s poslanskim mandatom.
V Poslanski skupini SMC opozarjamo, da Državni svet predstavlja socialne, gospodarske, poklicne in lokalne interese oziroma posebne interese, zato bi bilo smiselno, da bi se kritiki osredotočili predvsem na njegovo sestavo, vlogo in način izvolitve predstavnikov lokalnih interesov ter tudi njihovo delovanje oziroma na predstavljanje lokalnih interesov, ki je, kot kažejo v tem trenutku mnoga ravnanja Državnega sveta, vse bolj podrejeno strankarskemu. Nekateri predstavniki oziroma predsedniki političnih strank se celo javno hvalijo s svojimi svetniškimi skupinami in celo s svojimi vodji strankarskih svetniških skupin znotraj Državnega sveta.
V Poslanski skupini SMC bomo predlog novele enotno podprli.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Levica bo predstavil dr. Matej Tašner Vatovec.
Izvolite.

DR. MATEJ TAŠNER VATOVEC (PS Levica): Najlepša hvala, podpredsednik. Lep pozdrav vsem!
Zakon, ki je danes na klopeh, gotovo ni idealen. Mislim, da se glede tega nihče ne zatiska oči. Je pa minimalen konsenz, ki predstavlja soglasje, nek skupni imenovalec za 59 poslank in poslancev tega državnega zbora.
Kaj je razlog, da se je šlo v spremembo volilne zakonodaje, smo danes že večkrat slišali. Ustavno sodišče je samo povedalo, samo napisalo številke. Razmerje 1 : 3,73 Hrastnik z 8 tisoč 301 volivcem, Grosuplje na drugi strani s skoraj štirikratnikom, 30 tisoč 991, ki nam pravi, da je teža glasu v tej državi neenakomerna oziroma da so glasovi v Hrastniku štirikrat težji kot en glas v Grosupljem.
Kar je Ustavno sodišče ugotovilo, je, da imamo težavo z volilnimi okraji. Tisto, kar je, ne glede na to, kaj vse je zahteval Državni svet v svoji ofenzivi, in tu se pridružujem mnenju tistih, ki pravijo, da bi morali pod drobnogled vzeti tudi volilni sistem za volitve državnih svetnikov, je ugotovilo dve stvari. Eno je to, da je drugi odstavek 91. člena Zakona o volitvah v državni zbor v neskladju z ustavo, ker jasno govori o izidih volitev glede na deleže glasov v volilnih okrajih. In da je celoten 4. člen zakona o določitvi volilnih enot, ki določa volilne okraje, v neskladju z ustavo. To je praktično večina zakona, ki ima 5 členov. Prvi trije določajo volilne enote, ta pa vse volilne okraje. Od te odločitve Ustavnega sodišča dalje sta bili pravzaprav možni zgolj dve poti. Prva je bila ta, da se, in ta je tudi najbolj racionalna, ukinejo volilni okraji, druga pa, da se skušajo volilni okraji tako spremeniti, da se njihovo razmerje oziroma razmerje med njimi izenači.
V Levici smo že pred to odločbo Ustavnega sodišča v naš volilni program zapisali in zagovarjali preprosto rešitev, to je uvedbo list po volilnih enotah z ukinitvijo volilnih okrajev. To je v danih okoliščinah tudi edina smotrna rešitev, kot smo videli v tem procesu, odkar je predsednik republike začel z usklajevanjem glede sprememb te zakonodaje, je namreč risanje novih meja volilnih okrajev tako rekoč misija nemogoče, če želimo slediti temu, kar je zapisalo Ustavno sodišče. Za volilne okraje namreč trdi, da jih določa, poleg seveda enakega števila volivcev, geografska zaokroženost ter skupne kulturne in druge značilnosti teh območij, se pravi volilnih okrajev.
Kot že rečeno, po pregovarjanju predsednika republike in tudi s konsenzom parlamentarnih strank je Ministrstvo za javno upravo pripravilo skupaj s strokovnjaki simulacije, kako izrisati, kako na novo narisati te volilne okraje, ki bi predvsem dosegali neko aritmetično enakomernost glede števila volivcev. Tisto, kar je bil rezultat tega procesa, je bil zemljevid, ki je vsaj v nekaterih primerih odstopal od prej omenjene definicije volilnih okrajev. Kolikor bolj se je ta zemljevid približeval enakemu številu volivcev, toliko bolj se je oddaljeval od teh družbeno-geografskih pogojev, ki jih določa med drugim tudi zakonodaja. Tudi če bi po nekem čudežu uspelo takšne volilne okraje izrisati, bi v resnici morali te volilne okraje popravljati, posodabljati na nekaj let ali pa v obdobju štirih, petih let čisto zaradi demografskih in drugih družbenih trendov, kjer seveda prihaja do fluktuacije prebivalstva, tudi praznjenja določenih območij.
Drugi argument, ki gre v prid ukinjanju volilnih okrajev, je sam koncept volilnega sistema. Slovenski proporcionalni sistem ni bil po uvedbi nikoli tako urejen, da bi zagotavljal zastopanost posameznih okrajev v Državnem zboru, zato imamo Državni svet, zato smo nekoč imeli Zbor občin in tako naprej. Ampak 82. člen Ustave zelo jasno določa, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva. Kot smo poslušali že v stališču pred mojim, nismo tukaj, da zastopamo interese regij, okrajev, krajev in tako naprej, smo tukaj zato, da delujemo v dobro vseh državljank in državljanov.
Seveda je ob tem potrebna tudi neka določena povezanost z lastnim okoljem, tudi poznavanje različnih potreb, ki jih imajo različne pokrajine, različne regije. Ampak to nam omogoča tudi zakon o poslancih, ki daje možnost oziroma na nek način je to tudi dolžnost vsakega posameznega poslanca oziroma poslanke, da deluje na terenu v svojih volilnih enotah. Tako je ta vidik na nek način zadoščen.
Tisto, kar si moramo seveda tudi dejansko priznati, je, da v Sloveniji vlada ali pa prevladuje de facto strankarski sistem. Ne glede na to, koliko želimo s spremembami zakonodaje, tudi z nekaterimi vpisi v ustavo, ki so bili pogojeni s strahom pred centralnim komitejem oziroma strankarskimi navodili, si moramo priznati, da dejansko imamo v Sloveniji strankokracijo. Zdaj ne glede na različna mnenja, je to tisto, kar je temelj trenutnega volilnega sistema. Jaz se tudi strinjam s tistimi, ki pravijo, da je program tisti, ki ga mora poslanec zastopati v Državnem zboru. Nenazadnje je na podlagi programa, ki ga lista ali pa stranka predlaga, tudi izvoljen. Tisto so neka stališča, za katera verjamem, da bi morali vsi na njih vztrajati vseh 4 let, ne pa jih tekom poteka mandata tudi spreminjati. Zagovorniki večinskega sistema seveda vztrajajo še toliko bolj goreče, da mora imeti volivec odločilni glas pri izbiri kandidata za poslanca. S tem se lahko strinjamo. Lahko bi sicer tudi pikro dodali, kdo pa imam vpliv, če ne volivci, ki dejansko dajo glas, ampak to se doseže v tem predlogu zakona s tem, da se uvaja preferenčni glas. Preferenčni glas je tisti, ki omogoča nekakšno varovalko volivcu, da reče ne, jaz ne bom zaupal listi, tako kot jo je stavil predlagatelj, ampak se bom odločil, da mora priti ta kandidat, ki si po mojem mnenju bolj zasluži, da pride v Državni zbor. Mislim, da je sodeč tudi po izkušnjah volitev v Evropski parlament jasno, da je ta mehanizem pri volivkah in volivcih več kot razumljiv, več kot dobro sprejet. Nenazadnje na zadnjih volitvah v Evropski parlament je bil čisto vsak poslanec izvoljen s pomočjo preferenčnih glasov.
Ti dve poglavitni rešitvi, torej glasovanje za liste v volilnih enotah in uvedba preferenčnega glasu gredo tudi v smeri poenotenja volilne zakonodaje. Sedaj imamo na tem področju neko relativno zmedo. Že itak imamo na lokalnih volitvah dva sistema, proporcionalnega in večinskega, potem nekako posebno obliko proporcionalnega sistema na nacionalni ravni in potem še nek drugi sistem na evropski ravni. S temi spremembami bi vsaj približno poenotili vse tri nivoje, torej evropski, nacionalni in lokalni volilni sistem. S tem bi pomagali volivcem, ki so včasih tudi zmedeni, sploh če so te volitve zelo blizu. Vsekakor velja omeniti tudi manjše kozmetične popravke, kar se tiče enakomerne zastopanosti spolov na listah. Seveda je trenutnih 35 %, ki še sedaj velja, res nek nezadostni minimum, tako da se to dviguje na 40 %, več na žalost niti ne gre zaradi 11 mest v volilnih enotah, se pravi, da se ne da pravega ulomka narediti. Je pa to, to želim poudariti, vsekakor premalo, če želimo dejansko dosegati enakomerno zastopanost spolov ne samo v predstavniških telesih, ampak pravzaprav celotno. Tukaj bomo potrebovali bistveno bolj pomemben družbeni premik, ki ni odvisen in ne more biti odvisen samo od kvot, ki so neka oblika pozitivne diskriminacije in kot take dobrodošle, ampak definitivno premalo.
Še ena stvar je presečni datum oziroma vacatio legis za začetek uporabe tega zakona, ki je postavljen na skrajni rok, ki ga je Ustavno sodišče določilo zakonodajalcu za implementacijo teh sprememb, torej konec letošnjega leta. Ob vlaganju zakona je bila to, dajmo tudi iskreno povedati, nekakšna varovalka pred skrbmi, da bi se zakon spreminjal neposredno pred volitvami, ki so bile takrat še v zraku. Tako rečemo, da zaradi oportunisti do teh volitev ni prišlo, zato lahko tudi danes o tem predlogu razpravljamo z nekoliko bolj trezno glavo ali bolj mirne duše, če želite.
Kot je bilo rečeno uvodoma, zakon ni idealen, ima še nekaj težav. Tukaj bi rad izpostavil predvsem določbo o žrebu številk za liste kandidatov, ki sedaj po novem določa, da bi se opravil enotni žreb za celotno Slovenijo, ampak da bi se najprej izžrebale številke za liste, ki kandidirajo v vseh volilnih enotah, potem pa bi se preostanek številk razdelil še listam, ki ne kandidirajo v vseh volilnih enotah. Takšna ureditev je kljub vsemu po svoje taka, da postavlja v deprivilegiran položaj predlagatelje list, ki ne predlagajo liste v vseh volilnih enotah, ker bodo na koncu vedno obsojene na višje številke, se pravi tiste, ki ostanejo po prvem žrebu.
Druga pomanjkljivost je ureditev volitev poslancev avtohtonih narodni skupnosti. Verjetno se lahko vsi strinjamo, vsaj tisti, ki se malo s tem ukvarjate, da je trenutno veljavni Borda sistem v praksi popolnoma nerazumljiv in tudi slabo delujoč, vendar v Levici ocenjujemo, da ima enokrožni večinski sistem nek demokratični deficit. Vzemite hipotetično situacijo, kjer bi trije kandidati za predstavnika narodne skupnosti dobili približno enako število glasov, recimo 30, 29, 28 %, mandat pa bi dobil kandidat, ki je prejel zgolj 1 % glasov več od drugouvrščenega. Tu smo tudi na pogajanjih predlagali, da bi se ta določba spremenila v dvokrožni večinski sistem, ki bi bil seveda bistveno bolj jasen. Kandidat z več kot 50 % podpore bi potem bil tudi tisti, ki ima popolnoma legitimen in nesporen mandat za opravljanje te funkcije.
Ti zadnji določbi, če bo zakon potrjen v prvi obravnavi, bi v Levici tudi amandmirali. Ta konsenz, o katerem govorim ves čas, bi moral biti nekaj, s čimer je možno ne samo začeti, ampak tudi dokončati delo, ki nam ga je naložilo Ustavno sodišče. Kot rečeno, časa ni veliko, časa je do konca tega leta. V Levici, še enkrat, bomo ta zakon v prvi obravnavi seveda podprli. Pričakujemo tudi, da bodo stali tudi vsi podpisniki za tem zakonom, čeprav smo že slišali določene odklone.
Na koncu bi samo rad poudaril, da v tem trenutku, ko strahu ali pa skrbi pred predčasnimi volitvami več ni, ko so te skrbi mimo, bi še enkrat apeliral na vse poslanke in poslance, ki zakona niso podpisali, da razmislijo o enem preprostem vprašanju: ali je na tej točki res potrebna kakršna koli kalkulacija? Dilema pri tem zakonu je namreč na koncu samo ena – ali se spremeni zakon o volitvah v Državni zbor in s tem tudi zadosti odločbi Ustavnega sodišča ali pa bomo prisiljeni v vztrajanje na statusu quo. Naj vsaj pri tem vprašanju širši interes prevlada nad oportunizmom ali pa partikularnim interesom.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Nove Slovenije – krščanskih demokratov bo predstavil Blaž Pavlin.
Izvolite.

BLAŽ PAVLIN (PS NSi): Hvala za besedo. Spoštovani minister, kolegice in kolegi!
Ustavno sodišče je v svoji odločbi konec leta 2018 ugotovilo, da je 4. člen Zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v državni zbor v neskladju z ustavo, in Državnemu zboru naložilo, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku dveh let po objavi odločbe.
Po mnenju Ustavnega sodišča je omenjeni člen v nasprotju z Ustavo, ker v njem določeni volilni okraji po skoraj 30 letih od prvih demokratičnih volitev v Sloveniji ne ustrezajo več merilom, ki jih določa Zakon o volitvah. Ustavni sodniki so ugotovili, da je razlika med najmanjšimi in največjimi volilnimi okraji v državi po številu volilnih upravičencev prevelika in se še povečuje. S tem je Vlado in Državni zbor postavilo pred politično izjemno težko nalogo. Uresničitev odločbe Ustavnega sodišča se je kazala bodisi v izredno zahtevni spremembi meja volilnih okrajev bodisi v ukinitvi le-teh ter uvedbi preferenčnega oziroma prednostnega glasu.
Pri iskanju rešitve se je aktivno vključil predsednik republike Borut Pahor, ki je sklical kar nekaj posvetov političnih strank, na katerih smo skupaj iskali najboljšo možno rešitev in skupen imenovalec za uresničitev odločbe Ustavnega sodišča. V Novi Sloveniji smo na teh pogajanjih od vsega začetka zagovarjali predlagano rešitev, ki prinaša ukinitev volilnih okrajev in uvedbo prednostnega glasu. Na začetku pogovorov smo bili v Novi Sloveniji mnenja, podobno kot večina ustavnih strokovnjakov, da je za uresničitev določil ustave najprimernejša uvedba absolutnega prednostnega glasu in uvedba domicilnega principa, po katerem bi predlagani kandidati morali izhajati iz območja volilne enote, v kateri kandidirajo. Žal smo pri teh predlogih ostali osamljeni in smo v nadaljevanju podprli predlagano rešitev, ki uzakonja relativni prednostni glas. Podoben način glasovanja imamo v Sloveniji pri volitvah v Evropski parlament in so ga državljani, volivke in volivci, sprejeli za svojega. Prepričani smo, da bi s tem volivke in volivci v svoje roke prejeli odločilen vpliv na izbiro poslancev.
V Novi Sloveniji smo bili in smo še danes prepričani, da moramo pri iskanju rešitve iskati širšo podporo, zato se nam zdi pomembno, da se danes pogovarjamo o rešitvah, za katere je potrebnih 60 poslanskih glasov, kar predstavlja ustavno večino. Če bi se odločili za iskanje rešitve v smeri spreminjanja volilnih okrajev, bi za sprejetje take rešitve potrebovali 46 glasov. To je večina vsakokratne koalicije, kar pomeni, da si le-ta lahko območja kroji oziroma prikroji po svoji podobi. Čeprav se zdi iskanje potrebne večine za preoblikovanje okrajev lažja pot, pa je spreminjanje meja le-teh mukotrpno in občutljivo. Po preoblikovanju okrajev se bo praktično v veliki meri že vnaprej vedelo, kdo bodo izvoljeni poslanci pri posameznih strankah.
Že prvi predlog preoblikovanja meja okrajev je pokazal buren odziv med poslanci. Tako obširno preoblikovanje bi lahko v prihodnje poleg sedaj ene neustavnosti odpiralo pogojno 88 neustavnosti v prihodnje. In kakšne rešitve prinaša predlagana novela zakona? Predvideva ukinitev volilnih okrajev in oblikovanje kandidatnih list na ravni volilnih enot. Volivec bo lahko dal prednostni glas točno določenemu kandidatu posamezne politične stranke ali pa zgolj glasoval za listo kot celoto. Na posamezni listi bo izvoljen kandidat, ki bo dobil največ prednostnih glasov, pod pogojem, da število prednostnih glasov preseže 4,5 % vseh glasov, ki jih je prejela lista.
Prav tako se povečuje zastopanost posameznega spola na tej listi, kjer bo moral biti nasprotni spol zastopan v najmanj 40 %. Ta odstotek je bil sedaj 35 %. Uvaja se tudi sistem zadrge v prvi polovici liste, kjer bosta morala spola biti zastopana izmenično. V predlogu zakona je tudi predlog sprememb oziroma poenostavitev načina volitev poslancev pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti v Državni zbor, ki se bo po novem volil po enokrožnem večinskem volilnem sistemu.
Na vseh zadnjih volitvah se v Sloveniji soočamo z relativno nizko volilno udeležbo. V Novi Sloveniji smo prepričani, da je eden od glavnih razlogov za tako nizko volilno udeležbo tudi občutek ljudi, da ne odločajo o tem, kdo jih bo res zastopal v Državnem zboru. Ukinitev volilnih okrajev in uvedba prednostnega glasu bi iz rok vodstva političnih strank dal volivcem odločilen vpliv na izbiro posameznega poslanca. S tem, upam, bomo pripomogli k vrnitvi zaupanja tudi v politiko.
Poslanci Nove Slovenije bomo predlagani predlog sprememb zakona enotno podprli.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Sledi splošna razprava poslank in poslancev o predlogu zakona.
Besedo ima mag. Meira Hot, pripravi naj se Jani Möderndorfer.

MAG. MEIRA HOT (PS SD): Hvala za besedo. Spoštovani gospod podpredsednik, spoštovani kolegice in kolegi!
Ustavno sodišče je torej v Odločbi U-I-32/15 ugotovilo, da je 4. člen Zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v državni zbor v neskladju z ustavo, in je Državnemu zboru naložilo, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku dveh let po objavi odločbe. Socialni demokrati smo v zadnjem letu aktivno sodelovali pri pogovorih o uveljavitvi zadevne ustavne odločbe, in sicer na način, ki bo v najvišji možni meri sledil njenemu duhu, in sicer omogočiti uveljavitev načela pravičnosti in enakosti oziroma enakovrednosti med volilnimi okraji oziroma volilnimi enotami na način, da bo v najvišji možni meri upoštevana volja volivca.
Socialni demokrati smo tako podpirali bodisi preoblikovanje volilnih okrajev oziroma volilnih enot na način, da se zagotovi večja izenačenost med številom volivcev v posameznih enotah, bodisi za popolno ukinitev okrajev. Naj o tem dodam, da sem bila sama sicer nad predlogom zarisa okrajev v Istri precej neprijetno presenečena, kajti bili so resnično nerealni, niso izhajali ne iz zgodovinskih, ne geografskih, ne dejanskih okolišev in so, na primer, dele volilnih okrajev v Mestni občini Koper enostavno priključili Občini Piran. Seveda bi uveljavitev takšnega predloga v resnici pomenila ravno nasprotje tistega, čemur naj bi se sledilo v ustavni odločbi. Po mojem mnenju bi se na koncu še udeležba znižala, saj, na primer, enemu krajanu v Marezigah ne bi bilo ne logično ne pravično, da voli za poslanca v Piran. Podobno je bilo predlagano za občino Izola in tako naprej, zato je tudi s tega vidika toliko bolj pravična ukinitev volilnih okrajev.
Kakor sem že rekla, se mi zdi veliko bolj pravičen sistem, o katerem danes razpravljamo, predvsem z uvedbo preferenčnega glasu. Z današnjim predlogom zakona se torej ukinjajo okraji znotraj osmih volilnih enot, uvaja se relativni prednostni glas, ki ga lahko volivec da, in ta vpliva na izbiro točno določenega med enajstimi kandidatkami in kandidati na listi. Kot kažejo že izkušnje iz evropskih volitev, se tako realno omogoča izvolitev na podlagi seštevka prednostnih glasov za posameznega kandidata ali kandidatko. Ob tem predlog zakona dviguje delež zastopanosti posameznega spola na najmanj 40 % in uveljavlja načelo zadrge pri vrstnem redu ženskih in moških na kandidatni listi, kar so tudi bila pričakovanja Socialnih demokratov v pogajalskem procesu. Obžalujem pa, da predlog uvedbe horizontalne zadrge, torej da bi število nosilk in nosilcev list bilo enakovredno že v začetnih pogovorih, ni bilo zares upoštevano in ni bilo uvrščeno v predlog zakona. Z doslednim upoštevanjem zadrge bi končno lahko tudi dejansko in ne zgolj teoretično uveljavili višjo zastopanost žensk v političnem življenju in v Državnem zboru.
Socialni demokrati smo tvorno sodelovali pri pripravi tega predloga zakona. Kakor sem že omenila, z vsemi svojimi idejami žal nismo uspeli, zato ocenjujem, da bi bil lahko ta predlog zakona še boljši. Poleg že omenjene horizontalne zadrge smo Socialni demokrati zagovarjali in še vedno zagovarjamo dejstvo, da bi bilo potrebno uvesti domicilnost kandidatur. Torej uvesti načelo domicilnosti, kar pomeni, da sme na listi kandidirati le tisti, ki ima v volilni enoti, kjer kandidira, tudi stalno prebivališče. Takšna ureditev bi preprečevala ali zelo omejila dvojne kandidature in bi bila nedvomno pravičnejša. Žal smo glede tega predloga ostali sami, kajti druge stranke niso podprle načela domicilnosti, kar v resnici obžalujem. Socialni demokrati prav tako menimo, da bi bilo primerno nekoliko natančneje določiti kriterije kandidatur za volitve v Državni zbor znotraj samih političnih strank, kajti sedanja ureditev za parlamentarne politične stranke določa le tajno glasovanje o kandidatnih listah, sicer pa vse prepušča notranjim pravilom strank, pri čemer nekatere stranke kandidatne liste določajo zelo nedemokratično in netransparentno.
Naj na koncu še enkrat poudarim, da Socialni demokrati v resnici zagovarjamo enostavne oblike preferenčnega glasovanja, da so volivcem čim bolj razumljive, da ne otežujejo izpolnjevanja glasovnice volivcu ter ne zapletajo ugotavljanja veljavnosti glasovnic in ugotavljanja volilnega izida. Kakršne so bile na primer oblike glasovanja, kjer ni razvrščanja kandidatov po vrstnem redu, ni vpisovanja kandidatov kot način preferenčnega glasovanja in podobno. Zato menimo, da predlog zakona z uvedbo relativnega, neobveznega prednostnega glasu temu nedvomno ustreza, in to seveda potrjujejo, kot že rečeno, primerljive volitve za Evropski parlament, kjer so bile skoraj vse poslanke in poslanci izvoljeni ravno s preferenčnim glasom.
Kljub temu da v zakon niso bile vnesene določene predpostavke, za katere menimo, da bi nujno morale biti vnesene, torej dosledno upoštevanje kvot za popolno enakopravnost in upoštevanje načela domicilnosti, in torej z našega vidika predlog zakona ni optimalen, pa menimo, da gre za ustrezen način uresničitve ustavne odločbe in ga bom sama seveda podprla. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Jani Möderndorfer. Pripravi naj se Marko Bandelli.
Izvolite.

JANI (JANKO) MÖDERNDORFER (PS SMC): Hvala lepa.
No, pa smo pri temi, o kateri nam je eden od poslancev v svojih predstavitvah stališč rekel, da je to poseben dan, kjer se pokaže, ali smo poslanci politiki ali smo poslanci državniki. Tako nas je hotel zapeljati v uvod, češ, da nam pove, kako pomembna tema je, da to ni tema, kjer bi se mi ukvarjali z nekimi partikularnimi interesi, kdo bo kje izvoljen. A glej ga hudiča, štos je vedno v podrobnostih. Saj veste, drobni tisk je najbolj pomemben pri vseh zadevah.
V resnici gre za zakon, ki odloča o tem, kdo od nas bo sedel še v tem parlamentu, če bomo šli po tem zakonu na volitve. In tisti, ki blefira in govori o neki enotnosti in pravičnosti in ne vem kaj še vse, bla bla bla, ni res. To je dejstvo, da zakon govori samo o načinu, kako bomo spremenili sestavo tega parlamenta. Kajti takšen, kakršen je danes, je neustaven in takšen, kot je danes, tudi ni pravičen. No, zakaj sem se zaustavil na izjavi politik ali državnik. Zato ker zelo težko poslušam nekoga, ki itak se je samooklical za doktorja znanosti s področja volilnih sistemov, v navednicah seveda, da ne bo kdo mislil, da gre res za doktorja. In v bistvu nam tukaj z neko svojo svojevrstno paradigmo predava o tem, kateri sistem je pravzaprav najbolj pravičen in dober. Zraven pa istočasno pove, da se ne smemo ukvarjati s tem in nas ne sme srbeti, da razmišljamo o tem, da probamo odmisliti, kdo bo pravzaprav izvoljen in kdo ne, ampak je treba spoštovati in gledati željo in voljo volivca, kajti on je edini tisti, ki pravzaprav mora povedati, koga si želi v Državnem zboru, ker njega zastopa.
Pa je res temu tako, kar smo slišali? Ja, podrobnosti. Gremo pogledat, v čem je problem. Problem je predvsem v tem, pred kratkim sem prebral en članek, moram reči, da ne v levičarskem ali sredinskem – no, saj sredina sploh nima svojih medijev – mediju, kot bi rekli temu na desnici, ampak sem to prebral v reviji, zato je dobršen del tega, kar bom zdaj povedal, avtor gospod Igor Kršinar, ne jaz. Ker jaz praviloma ne avtoriziram tistega, kar ne rečem jaz. Priznam pa, da se globoko strinjam s tem, kar je zapisal. Zapisal je pa naslednje: Atentat politikov SDS na podeželje. To je naslov. In potem polemizira v tem članku s SDS in njihovimi izjavami, ker so sklicali tiskovno konferenco. In reče naslednje: »Prvak SDS Janez Janša, ki dodaja, da sprememba volilnega sistema, po katerem bi izbirali med več kandidati iste stranke v osmih volilnih enotah, bi povečala centralizacijo države, saj bi imeli kandidati iz večjih krajev več možnosti za izvolitev od kolegov na podeželju.« In je to v bistvu neke vrste atentat na podeželje, reče. Pa se vrnimo k izhodišču, ki ga je omenil kolega Grims, da ne smemo imeti partikularnih interesov, moramo biti državniki. Pa vendar ta isti SDS govori, da pravzaprav bomo uničili podeželje.
Pa pojdimo pogledat v podrobnosti, ali je temu res tako. Kdo od kandidatov SDS pa kandidira na podeželju? Ja, v glavnem tisti, ki živijo v mestih. Kajti tisti, ki živijo v mestih, vedo, da tam po tem sistemu bodo težko izvoljivi. To je eden od razlogov, zakaj v večjem mestu oziroma mestnih občinah SDS zelo težko dobi svojega župana, bi temu rekli oni, ali pa tej definiciji, češ, kako je razdeljeno volilno telo v državi. Če bomo šli pogledat recimo kolega Grimsa, bomo videli, da pravzaprav živi v Kranju. Kranj je razdeljen na ena in dva volilni okraj, ampak on ne kandidira v tem delu. On kandidira na trojki, ki je že podeželska. Torej imamo problem, ko dejansko govorimo o tem, kdo pravzaprav uničuje podeželje. Po tej logiki, če bi sklepali, v resnici kandidati sami uničujejo podeželje. Da ne bom delal krivice samo SDS, delajo to tudi druge stranke.
Tako govoriti o tem, da bomo uničili podeželje, ne drži. Jaz sem šel natančno pogledat tudi strokovnjake, kaj pravijo glede tega področja. Namenoma zopet izbiram samo strokovnjake z desne provenience, ker nima smisla, da z leve, ker bom dobil očitek, da so ti napačni in da drugače razmišljajo. Ali pa, da so jim oprali na univerzi Edvarda Kardelja glavo in nič ne vedo. Tako smo danes že enkrat slišali ta izraz.
Če pogledam dr. Toplaka, ki se ukvarja s tem in njegov svetovni nazor je obrnjen v to smer, kar mu nič ne očitam, daleč od tega, je dostikrat zapisal v svojih zapisih, kako gleda on na te sisteme. In pravi, da seveda je prišel čas, da je treba te sisteme spremeniti. Takšen, kakršen je, ne more več bit. Njemu je bistveno bolj všeč in bistveno bolj blizu, bom rekel, sistem, ki bi ustrezal temu, da ne bi bilo več čistega proporcionalnega sistema. Pa reče: »Veljavni volilni sistem izpolnjuje le merilo sorazmernega predstavništva, ne daje pa volivcu možnosti izbire znotraj stranke, temveč vsiljen preferenčni glas. Če volivec nima možnosti izbire strankarskih kandidatov, naj bi verjetno zelo težko govorili o odločilnem vplivu volivcev na izbiro kandidata.« Kje je zdaj ta logika?
Če pogledamo Aleša Mavra, ki je navdušen nad večinskim sistemom, še več, on bi podprl kar sistem iz Velike Britanije, pa pove naslednji stavek, ki je pomenljiv. Reče naslednje: »Ne bi bilo za Slovenijo še bolj škodljivo, ko bi LDS leta 1992 in 2000 in SMC leta 2014, razpolagal z tričetrtinsko parlamentarno večino, morda celo z 90 % sedežev? Ne vem, ali bi srce naše šibke demokracije to vzdržalo, pa naj sem osebno še tak navijač britanskega ali francoskega volilnega sistema.« Kaj hočem povedat? Da še tisti, ki vedo, da večinski sistem, takšen, ki ga zagovarja SDS in so iz njihove provenience, vedo, da v slovenskem primeru ta stvar preprosto ne bi zdržala, ker bi imeli samo še valarje. Imeli bi orbanovske politike, ampak to velja za kakršnokoli oblast – levo, desno, kodrlajsasto, rumeno, zeleno, saj je vseeno. Ali želimo imet takšen sistem?
Zato je zelo pomembno, katere korake naredimo. Kaj pa lahko sploh naredimo? V naši državi lahko naredimo samo tiste korake, za katere se dogovorimo skupaj z večino, ki je več kot 60 glasov. Te razprave, ki jih je vodil predsednik republike, so imele en koristen namen: priti do vsaj enega konsenza. In zato to ni nič slabega. Vendar očitki, da smo tik pred volitvami in da to ni zdaj dobro … Oprostite, mi smo vsakič kar naprej pred volitvami. Saj ta razprava ne teče zdaj letos, lansko leto. Ta razprava teče že zadnjih 25 let, ko je ves čas tekla diskusija o tem, ali bomo imel klasičen proporcionalni sistem, ali bomo imeli večinski sistem, ali bomo imel kombiniran nemški sistem, ali bomo imeli kakršenkoli drug sistem. In vedno se je delalo samo na partikularnih interesih. Se pravi, stran od tistega, kar bi rekel poslanec Grims – bodimo državniki. To je en navaden blef in skrivanje za vsem. Vsi se želijo približati tistemu koraku, ki bi omogočil, da bi njihova politična struktura bila bolj izvoljiva.
Če sem iskren, na začetku, ko se je začela diskusija pri predsedniku republike, nisem verjel v to, da bomo sploh prišli do diskusije o tem zakonu. Prej sem verjel, da bomo šli v risanje novih okrajev, ker je tisti zakon bistveno lažje spremeniti. Bojim se in prepričan sem, da tudi ta zakon danes ne bo sprejet, in to iz enega preprostega razloga, ker vsi zaradi partikularnih interesov držijo figo v žepu. Če je res, da je bilo zbranih 59 podpisov in je samo en glas manjkal, da bi šli s 60 podpisi v predlog tega zakona, potem je treba ugotoviti, kje se je zataknilo. Še posebej danes, ko sem poslušal predstavitve stališč, sem ugotovil, da pravzaprav sploh ni več 59 glasov, ampak ne vem, če jih bomo zbrali 50. In kar je še slabše, je, vam bom dal zelo jasno definicijo. Če je SMC odgovoren za nastanek nove vlade v Republiki Sloveniji, je definitivno ta hip, pa me popravite pa argumentirajte in prepričajte, Desus odgovoren, da volilci ne bodo dobili možnost takšnih volitev, kjer bi bistveno lažje prišli do glasu.
Bom razložil, zakaj. Glede teorije, češ, da državljani ne bodo dobili svojega poslanca v volilnemu kraju, kjer so ga dobivali zdaj, ker že zdaj prednjačijo urbani kraji, lahko povem naslednje. Že po sistemu, ki ga imamo danes, je več kot jasno, in gremo lahko kar pogledat faktor, zato da ne bomo govorili neumnosti, kdo in kje so bili največkrat izvoljeni poslanci. Če gremo pogledat predčasne volitve v Državni zbor leta 2018, prva volilna enota Kranj, je dobil volilni okraj Kamnik dva mandata in volilni okraj Kranj tri dva mandata, volilni okraj Škofja loka en mandat. Potem imamo drugo volilno enoto in je dobil volilni okraj Ajdovščina dva mandata in volilni okraj Postojna dva mandata. Potem volilna enota Ljubljana Center, to je srčika urbanega, bi rekli, tam, kjer se vse zgodi, je dobil volilni okraj Logatec tri mandate. Ne Mestna občina Ljubljana pa center in ne vem kaj še vse. Potem gremo pogledat Vič. Rudnik ima dva mandata. Tudi to ni več nobeno urbano naselje. Gremo gledat četrto volilno enoto Ljubljana Bežigrad, volilni okraj Ribnica dva mandata in volilni okraj Domžale ena dva mandata.
Zdaj ne vem, ali sem jaz nor ali jaz nekaj ne razumem. Torej ni problem v tem, da bo nekdo izgubil od zunaj, ker je že danes v bistvu več ali manj ta zgodba pokrita. Jaz bi rekel še tako. Recimo dr. Toplak pravi tudi naslednje, kar je zelo pomenljivo in zelo jasno, predvsem sporočilo gospodu Jurši, ki je danes predstavil stališče. Je pa to mnenje Desusa kot celote, da se razumemo. Če sem prav razumel. Tako da ne bo zdaj izpadel kolega Jurša kot edini navijač za to. Čeprav podpira to. Citiram: »Pomembno je povedati, da tudi če bi na zadnjih volitvah imeli drugačne meje volilnih enot ali neko vrsto preferenčnega glasovanja, to ne bi spremenilo razmerij med strankami. Stranke bi še vedno dobivale enako število sedežev, kot so jih dobile na zadnjih volitvah. Samo posamezniki, ki bi sedeli v Državnem zboru, bi bili po vsej verjetnosti drugi.« Tako pojasnjuje mariborski pravnik. To, kar sem povedal na začetku. Torej o čem se mi danes pogovarjamo? Pogovarjamo se o tem, ali bodo še isti obrazi sedeli v Državnem zboru. Samo za to gre, dragi moji, in za nič drugega ne gre. In prav zaradi teh razlogov, ta zakon danes ne bo sprejet. Ker, veste, sedeti na veji in si žagati vejo, na kateri sediš, tega ljudje, ki smo krvavi pod kožo, ne počnemo. Govorim namenoma v množini, da ne bodo nekateri prizadeti in izpostavljeni. Ampak tisti, ki pravzaprav so proti zakonu, so povedali vse.
Naj omenim še eno zadevo, ki se mi zdi zelo pomembna. Italijanska in madžarska manjšina, predstavniki, to je en svojevrsten napredek, kar imamo mi tukaj v Republiki Sloveniji. Marsikdo, ki bi pa to moral imeti v Evropi, pa tega nima. Še to, kar imamo, imamo še vedno po tem Borda sistemu, ki je pravzaprav dobesedno klavern. Ta sistem razen nas v Sloveniji imata še dva otoka. Sem si moral kar zapisati, ker nikoli ju ne uporabljam: Kiribati in Nauru. Gre za mikronezijsko manjšino in funkcionira na takšen način, kot funkcionira.
Ampak oprostite, dragi moji, ali veste, kdo na takšen način voli svoje predstavnike? Samo še na evrovizijski popevki. Točno tam tako volijo. Saj poznate sistem twelve points, ten points, eight points in podobne neumnosti. Gre za za točkovalni sistem. Imamo pa vzporedno že veljavni sistem, kjer sta italijanska in madžarska manjšina voljeni v lokalne skupnosti po enokrožnem večinskem sistemu. Jaz ne vem, zakaj tega preprosto ne uredimo in gremo skozi. Ja, zato ker je lažje govoriti o drugih kot o sebi. Za ta predlog bi mi vsi takoj glasovali, če bi samo to imeli na dnevnem redu. Ampak spet so te podrobnosti. Nimamo samo tega na dnevnem redu in zato bo šlo vse v franže.
Naslednje debata, ki se bo vrtela okoli te teorije – bom zaključil z gospodom Grimsom, ki je govoril o naprednih volilnih sistemih in potem nam je tukaj prodajal neke bučnice, pomešal hruške in jabolka ter nas hotel prepričati o teoriji ekonomskega glasu, da so volilni sistemi narejeni tako, da volilni glas vpliva na samo ekonomijo v državi. Da, vpliva, seveda, ampak to ne pomeni, da zaradi tega spremiš volilni sistem in da je to volilni sistem naredil. Ne, to naredi vsakokratni volilni sistem, katerikoli pač že je, da volivec odloča o tem, ali bo potrdil obstoječo oblast ali kakšno drugo oblast oziroma kombinacijo, odvisno od tega, v kateri pravzaprav govorimo, da gre. Ta floskula, teorija ekonomskega glasu, to se samo tako dobro umetelno sliši. In tisti, ki ne pozna malo te materije reče, uu to je nekaj pametnega, to moram preštudirati, kaj je sedaj povedal. Povedal ni nič, blef totalni. To, da imajo članice višegrajske skupine v tako imenovano teorijo ekonomskega glasu naravnane volilne sisteme, Poljska je res ena tistih držav, ki pašejo v višegrajsko skupino, in je tudi res, da je najbolj poceni prišla skozi ekonomsko krizo, samo tega pa nikjer ne pove, da se tam plače že 20 let niso spremenile in da so relativno zelo nizke v primerjavi z našimi. Tako mešati hruške in jabolka, to je prazna marnja.
Bistvo je naslednje. Ta zakon danes ne bo sprejet, to vsi vemo, saj se po hodnikih pogovarjamo. Ne bo pa sprejet zaradi tega, ker nekateri držijo figo v žepu. Tako kot vedno, kot že vsa leta. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONIVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Marko Bandelli, pripravi naj se Žan Mahnič.
Izvolite.

MARKO BANDELLI (PS SAB): Hvala, predsedujoči, za besedo!
Jaz ne bom dolg, bom zelo kratek, saj smo praktično že slišali vse, kar smo želeli slišati tukaj glede tega. Jaz ne bi prav vrgel puško v koruzo, tako kot je naš odstopnik naredil. Jaz bi še vedno želel in bi dal možnost, da bi tukaj naši poslanci razumeli, koliko je to pomembno, kar v tem trenutku govorimo o tem zakonu. Volitve so najbolj demokratični izraz ljudstva za oblikovanje državne oblasti. To se pravi, da ljudje odločajo. Ljudje morajo odločati, ker je tudi prav, da odločajo. In ljudje morajo odločati, koga postaviti na to poziciji, kjer se odloča vse, kjer se vlada. Ker ti ljudje, ki so tukaj izvoljeni, ti postavijo tudi vlado. Se pravi, posredno in neposredno ljudje so glavni akterji vsega tega. Desus je proti ukinitvi volilnih okrajev, smo slišali prej. Jaz nimam nič proti Desusu, mi smo prijatelji, kar se tega tiče. Samo bom jaz zdaj dal eno primerjavo. Veliko jih je omenjalo problem velikih okrajev, majhnih okrajev. Velik okraj, ampak relativno velik okraj, kaj to pomeni, govorim za tiste, ki nas gledajo pred ekrani, se pravi veliki okraji in tisti, ki so malo manjši okraji – tukaj ni nobene razlike. 10 %, 15 % ni nobena razlika, ker proporcionalno dobiš ti na tisoč prebivalcev toliko glasov, na 2 tisoč jih dobiš toliko več. Problem je majhen okraj, kjer se ljudje poznajo, kjer ljudje poznajo eden drugega. Takšen okraj, kot smo ga prej omenili tukaj. Vsi se poznajo, in to je normalno, da bo človek na listi izvoljen. In v tem tiči vzrok, zakaj ne priti do te spremembe. To se dogaja tukaj. Se pravi, ta sistem, ki ga imamo v tem trenutku, če ti hočeš določene ljudi postaviti na določena mesta, veš, da bodo izvoljeni. Dam primer kolegice Eve Irgl. Ona je že peti mandat tukaj in bo do konca življenja, če bo postavljena, s tem sistemom tam izvoljena. Ker ne gre drugače. Tam je pač taka politična opcija in tisti človek bo vedno izvoljen. Vedno. Ljudje v Ajdovščini ne bodo nikoli imeli možnosti izvolitve druge osebe. Nikoli. Lahko bi morda izvolili enega iz Sežane, lahko bi izvolili enega iz drugega kraja. Dajmo jim možnost. Ampak na ta način, s tem volilnim sistemom, ki ga zdaj imamo, je to nemogoče. Nemogoče. Se pravi, ne damo možnosti ljudstvu, da izbere, kdo jih bo prestavljal tukaj notri in tam, na drugem koncu naših klopi. Ampak stranke bodo še vedno odločale o tistem, kar je. Res je to relativno, Ker potem lahko nastane takšen problem, kot je nastal v naši stranki, ko vsi mislijo, da naša predsednica ni bila izvoljena. Saj je šlo za nekaj glasov, glejte. In ta sistem, ki je danes, je omogočil to zadevo. Ker manjši okraji, ki se manj poznajo, ker je bil župan v redu, posloven, uspešen, je dobil procent več kakor ona, ki je dobila pa štirikrat toliko glasov kot on. Štirikrat toliko. Zdaj bi človek rekel zakaj in kako to nastane. Mislim, da so določene reči zelo kontradiktorne in bi tukaj bilo res treba napraviti red v tej zadevi.
Ne razumem, zakaj kolegi iz SDS, res ne razumem, ker oni so vedno želeli ta večinski sistem, ker ta sprememba bi bila dobesedno bližje temu, kar so vedno želeli. Jaz mislim, da je res tukaj vse stvar računanja, če bi tako rekli. Preračunavanja bi lahko rekli. Jaz bi absolutno rad videl, da bi se poslanci tukaj dogovorili za ta nov sistem, ki je zdaj predlagan in ki je za moje pojme tudi zelo dober. Slišali smo, da smo se leta 1992 odločili za ta strankarski sistem, da naj stranke dajo najboljše kandidate. Ampak najboljše kandidate za koga? Za stranko. Ker stranka se odloča, kam bo dala kandidata, ki bo izvoljiv. Ne pa verjetno za ljudi. Ni meritokracije tukaj. In jaz mislim, da to bi moralo biti.
Potem sem poslušal gospoda Grimsa. Nisem dobro razumel, kaj je hotel on povedati. Ker je govoril eno tukaj, s tem da naj bi podpirali ta zakon, pa je popolnoma kontradiktorna zadeva. Grims govori o državotvornosti, interesu teritorija, območja. Na tak način to ne more biti interes teritorija. Interes območja kot takega bi bil, če bi sprejeli ta zakon, ki je zdaj na mizi. Da bi ljudje sprejeli človeka, ki je nekaj napravil, ki je naredil, ki je nekaj ustvaril dobro za ljudi, za državo, za volivce. Mislim, / nerazumljivo / toliko razumeti te zadeve. Rekel je, da ni demokratičnosti volitev. Demokratičnosti volitev ni, če ti predstaviš svojega kandidata tam, kjer veš, da bo izvoljen. To ni demokracija. In to velja tudi za DeSUS. Zame to, oprostite, kolegi, moji prijatelji, to ni demokracija. Zame je demokracija, da daš možnost vsem, da izvolijo človeka kjerkoli. Ne pa, da ga ti osredotočiš točno na tisto točko, za katero veš, da bo tam izvoljen. Pomembno je, da volijo človeka.
Ljudje se sprašujejo, zakaj se mi toliko dajemo s temi volitvami, saj ni nobene spremembe že ne vem koliko let. Vedno ko se dotikamo tega poglavja, vedno nismo enotni. Vedno je potrebna dvetretjinska večina, ki je skoraj nemogoča v tem sistemu, kot ga imamo zdaj. Skoraj nemogoča je za katerokoli stvar.
Zakaj so pomembne volitve? Ker volitve odločajo o vseh nas. Prva zadeva. Nam dajejo smer, nam dajo usmeritev. Diktirajo naš tempo, gospodarstvo, sociala, kultura. Vse to. Vse to je odvisno od naših volitev. Jaz mislim, da imamo tukaj v tem trenutku eno resnično zgodovinsko priložnost, da spremenimo to zadevo. Ampak spet ni interesa. Ni interesa. Prednostni glas. Zakaj ne prednostni glas? Kako da ne? Zakaj da ne? Kje je problem prednostnega glasu? Točno veš, da človek, če je vreden bo dobil prednostni glas. Zakaj ne?
Potem smo govorili o manjšincih. Kar imamo mi tukaj v naši državi, glejte, tu bi si dali roko odrezat v marsikateri drugi državi za takšen sistem, kot ga imamo mi. Da damo možnost manjšincem, da zastopajo njihove interese v našem državnem zboru. To je fantastična zadeva. Veste, kaj se bo zdaj zgodilo v Italiji? V Italiji se bo zgodilo, ne da so dali možnost slovenski manjšini, da pride eden v parlament, eden na 665 parlamentarcev. Zdaj so pa znižali na 400 in toliko. In niso jih dali na vrh, da lahko pridejo. Dali so jim tam eno 23. mesto, nekaj takega. Ampak na 600 in toliko je bila možnost, da se nekako pride, ker je bil drugačen volilni sistem. Zdaj pa, ker bodo za eno tretjino zmanjšali, bo skoraj nemogoče. Ne bo več tega. Oni bi želeli. Saj smo imeli na sestankih na odborih dostikrat to debato, kaj napraviti, da bi mi nekako posredovali, govorili z italijansko vlado, da bi sprejela te manjšince v sam parlament avtomatsko, tako kot imamo mi. Ker mi imamo fantastičen sistem. Damo možnost dvema. In to ni res, da so interesi, dobro, so interesi, naj bo, kar hoče, ampak so interesi manjšine. Gre za interese manjšine. Bodimo ponosni na to, da jih lahko imamo tukaj, da sedijo z nami, da povedo svoje zadeve, probleme in kaj se dogaja. Saj zato tudi glasujejo, za katero koli vlado, naj bo desna ali pa leva, so vedno tam prisotni. Kar je tudi prav. Saj je to prav. Zato ne dajati na mizo problematike o tem.
Jaz bom zaključil in bi dal samo v razmislek tistim, ki ste podpisali, bilo je podpisanih 59, kot sem videl tukaj, upali smo še na kakšen glas več, da bi ta zadeva šla skozi, da bi vsaj enkrat, ker to je zgodovinska priložnost, ponavljam še enkrat, da bi spremenili ta sistem. Dajte razmisliti tisti, ki ste proti. Glejte, tudi vi kolegi rečete, da morate glasovati tako, kot vam diktirajo. Mi glasujemo tako, ko smo bili v koaliciji, smo morali glasovati za koalicijo in smo se tega držali. Zdaj pa koalicije ni več, pa se dajmo malo zmeniti, kako je. Tudi vi ste naredili koalicijo, saj ni rečeno, da morate vsi glasovati zdaj tako, kot je. Dajte malo razmisliti o tem. Dajte demokratičnost na mizo. Dajte možnost demokraciji, da prevlada nad interesom. To napravite. Enkrat. In o tem razmislite. In ta volilni sistem, ki je tukaj na mizi, ta nov volilni sistem daje možnost spremembe. Jo daje. In sem prepričan v to.
Tako da dajte razmisliti še enkrat, razmislite, kako boste glasovali o tem zakonu, da boste državotvorni in za državljane naredili nekaj pametnega. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Žan Mahnič. Pripravi naj se Robert Polnar.
Izvolite.

ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Hvala, podpredsednik. Spoštovani gospod minister Medved, kolegice in kolegi!
Najprej kar se tiče ustavne odločbe. Poglejte, mi imamo 14 neuresničeni ustavnih odločb. Vsem tistim, ki govorite, da bi bile lahko naslednje volitve neustavne, če se ne uresniči ta odločba Ustavnega sodišča. Odločba Ustavnega sodišča glede zasebnega šolstva bi morala biti uresničena že leta 2015. Sedaj vas pa jaz sprašujem, kaj bomo naredili, glede na to, da imamo že štiri neustavna šolska leta. Že štiri neustavna šolska leta. Bomo sedaj vsem tem, ki so v teh štirih letih hodili in obiskovali razrede osnovnih šol, tako zasebnih kot javnih, razveljavili, ker so bila neustavna in jih še enkrat poslali, da naredijo vse štiri razrede? Ne, ne bomo. Ne bomo. Zaradi tega, ker to ni edina neuresničena odločba Ustavnega sodišča. Drage kolegice in kolegi, vsi govorite, dajmo uveljaviti ta sistem, ki ga imamo na evropskih volitvah. Vas vprašam: ali si res želite takšen sistem, kot dejansko je? Kaj pomeni ta sistem? Na evropskih volitvah je prag okrog 9 do 10 %. Dajmo ga uveljaviti. Samo ne samo prednostni glas, uveljavimo potem tudi to, da je vstopni prag za parlament 9 oziroma 10 %. Tako da, veste, ne samo iz enega sistema vzeti to, kar vam paše, tisto, kar vam ne paše, pa ne. Če vzamemo 9, 10-odstotni prag, potem bodo v tem parlamentu mogoče tri stranke.
V koalicijski pogodbi imamo decentralizacijo Slovenije in edino takšen sistem in njemu podobni, kot ga imamo sedaj, omogočajo decentralizacijo Slovenije. Govorili ste, da potreben je odločilen vpliv volivke in volivca, državljanke in državljana na to, kdo je izvoljen v Državni zbor. Že danes imajo državljanke in državljani možnost, da odločajo o tem, kdo bo izvoljen v Državni zbor. Veste na kakšen način? Vsak državljan se lahko včlani v politično stranko. Imamo politično svobodo. In tam sodeluje in oblikuje predlog kandidatne liste, ki potem pride tudi na volilni dan, ko so, recimo v tem primeru, državnozborske volitve.
Kako poteka evidentiranje kandidatov za poslanke in poslance v Slovenski demokratski stranki? Mi smo razdeljeni na nacionalno, regionalno in pa lokalno raven. Vsaka občina ima svoj občinski odbor in pred volitvami v Državni zbor se skličejo konference lokalnih občinskih odborov. Na te konference so povabljeni vsi člani. Te konference potem odločajo o tem, kdo bo kandidat, ki se ga bo predlagalo, da zastopa njihovo občino oziroma njihov volilni okraj na prihajajočih državnozborskih volitvah. To pomeni, da že preko tega, da državljani lahko in imajo pravico participirati v strankah, s tem soodločajo, koga bodo stranke sploh postavile na listo, ki bo kandidirala za Državni zbor.
Verjamem pa oziroma razumem, da ta sistem, ki je sedaj predlagan, predlagajo oziroma zagovarjajo predvsem manjše stranke. Zakaj? Po obstoječem sistemu imamo 8 volilnih enot in 11 volilnih okrajev. Po sistemu, ki je sedaj predlagan, o katerem bomo danes glasovali, je še vedno 8 volilnih enot. Zdaj pa če vzamemo primer stranke, ki računa recimo na 8 oziroma do 10 poslancev. Zakaj takšna stranka zagovarja takšen sistem? Zaradi tega ker je jasno, da bo v vsaki volilni enoti tisti, ki bo na prvem mestu, prišel v Državni zbor. In na tak način ima politična stranka absolutno kontrolo in absolutno oblast nad tem, kdo bo prišel v Državni zbor.
Res je, da so tudi odstopanja. Recimo, če vzamemo primer Socialnih demokratov. Videli smo leta, mislim da 2014 na evropskih volitvah, ko je bil Igor Lukšič na prvem mestu in ga je prehitela Tanja Fajon z drugega mesta. Seveda obstajajo tudi odstopanja, ampak pravilo je, da tisti, ki bodo na prvem mestu, tisti, ki bodo nosilci list, bodo imeli že avtomatično prednost zaradi svoje prepoznavnosti in ker bo sigurno vsaka stranka dala na prvo mesto tistega, ki ima največ možnosti, da bo izvoljen. Potem pa so stranke, ki imajo 10, 15, 20, več poslancev, kjer je pa potem že problem tudi s tem, na kakšen način bo potekala volilna kampanja. Predstavljajte si, da uvedemo ta sistem. Kaj se bo zgodilo? Še več bo tako imenovanih instant strank.
Sedaj si pa predstavljajte, da se najde ena skupina estradnikov, nekaj glasbenikov, nekaj takih, ki so bili Na kmetiji, v Big Brotherju, nekaj športnikov. Skratka takšni, ki so poznani, kjer ne bodo imeli problem s kvotami, kjer ne bodo imeli problema s tem, koga v kakšen volilni okraj dati, ampak bodo enostavno dali toliko mest od 11, se pravi, da bo več kot polovica liste, razporedili pa jih bodo po celi Sloveniji. Ali si vi predstavljajte kakšen reality show oziroma kakšen show bi mi imeli v Državnem zboru? Kolegice in kolegi, jaz vam garantiram, da bi prišli notri. Tu bi se zajebavali, tu bi govorili vse možno. Si predstavljajte potem oblikovanje neke resne programske koalicije? Se pravi, še več novih obrazov, še več takšnih, ki bi prišli v ta parlament samo zato, ker je znano ime in priimek. S takšnim sistemom, gospe in gospodje, bi vi na današnjem glasovanju omogočili še nekaj novih strank, ki bi prišle v parlament brez tradicije, brez vsega, prišle bi samo zato, ker bi na svoje liste postavile znane osebnosti.
Druga zadeva. Dajte mi povedati, kako bomo v takšnem sistemu delali volilno kampanjo. Sedaj si pa predstavljajte volilno enoto Ljubljana Center in 11 kandidatov iz te volilne enote. Predstavljajte si Prešernov trg, kjer stranka SD, SDS, LMŠ, SMC postavi štant v soboto dopoldan in si predstavljajte 11 kandidatov te stranke, vsak s svojimi letaki, ki posiljujejo državljanke in državljane: ne, mene voli, ne njega, mene voli. Si vi predstavljate takšno kampanjo? Si predstavljajte mene, Branka Grimsa pa Marka Pogačnika, vse tri v soboto dopoldan v Kranju, kjer bi delali eden proti drugemu, govorili eden čez drugega, napadali eden drugega in volivke prepričevali. Kaj bi si ljudje mislili? Saj ni diskrecijska pravica Matjaža Hana, da dela kampanjo v Radečah. Lahko bi, Matjaž, trije prišli v soboto dopoldan. Kako bi taka kampanja potekala? Sigurno bi vsak za svoje preferenčne glasove navijal. Ali se motim? Tako je. Že tako dostikrat ljudje pravijo, poglejte, v tej stranki se kregajo, v tisti stranki se kregajo. Jaz mislim, da bi z uvedbo takšnega sistema prišli do tega, da bi bilo tudi znotraj strank bistveno slabše razpoloženje. Ker najprej bi se ljudje znotraj strank poklali, na katerih mestih bodo na listi, potem pa jaz celo upam trditi, da bolj kot obračun med samimi političnimi strankami, bi potekal obračun med kandidati znotraj ene liste. Zakaj? Zato ker nekdo, ki bi v Tržiču kandidiral na listi SMC, bi vse naredil zato, da Mateja Udovč, ki je prepoznana trenutno kot poslanka SMC, v Kranju ne bi bila izvoljena. In potekali bi ti znotrajstrankarski boji. Ali si mi želimo politično kulturo še bolj znižati? Ali si mi želimo nek demokratičen proces še bolj umazati? Odgovorite si sami.
Še ena zadeva. Strokovni sodelavci, osebni asistenti, če uvedemo takšen sistem, potem moramo slediti temu zgledu v tujini tudi na način, da ima vsak poslanec pravico do enega ali dveh osebnih asistentov, da jih zaposli za cel mandat. Ker vsaj enega rabiš, da ti bo koordiniral delo v celotni volilni enoti, da boš hodil po proslavah, po prireditvah, imel stik na celem Gorenjskem, v celem Zasavju oziroma cela volilna enota Novo mesto, cela volilna enota, ki je Celje. Dajte mi povedati, kako bo to potekalo. Ne moreš ti spremeniti volilnega sistema, pustiti poslance tako, kot smo, brez kakršnegakoli suporta. Angleški parlament, imam dva dobra prijatelja, ki sta angleška poslanca, oni si, mislim da, izberejo šest, sedem ljudi, od tega zaposlijo dva samo za constituency, se pravi samo za volilni okraj. In tam imajo dejansko poslanci stik z ljudmi na dnevni bazi. Sedaj si pa vi predstavljaje imeti stik z ljudmi v celotni volilni enoti. Nekdo od poslancev bo povabljen na proslavo ob dnevu občine Kranj iz gorenjske volilne enote, nekdo ne bo. Nekdo bo povabljen v Slovenj Gradec, nekdo ne bo. Kje so potem tukaj izhodišča, kje so možnosti? Odvisni bomo tudi od županov. Župan v Kranju je SD. Največje občinske proslave so v Kranju. Zakaj? Ker je največja mestna občina. In če je župan kaj patriota oziroma če je župan kaj pripaden stranki, je logično, da bo na občinsko proslavo povabil z Gorenjske poslanca SD in mu delal reklamo. Razen Rudija Medveda ve tri gospe niste kandidirale, ne poznate tega. Ampak tisti, ki pa smo že kandidirali, ki vemo, kakšno je stanje na terenu, pa vidimo stvari drugače. Saj ne morete vi samo teoretično, ta volilni sistem je to, to je to, ostalo pa, kakor je. Pojdite gospe kandidirat, bodite izvoljene, delajte volilno kampanjo. Veste, vas nobeden ne pozna. Danes, ko vas bodo tukaj kazali, ko bo minister govoril, vas ne bodo ljudje na cesti ustavljali pa vas hvalili ali blatili. Mi pa to doživljamo vsakodnevno. Tisti, ki upa svoje ime javno z imenom in priimkom postaviti, izpostaviti na svoji glasovnici in se jasno pokazati, jaz mislim, da ima malo večjo težo od birokratov, ki želijo uvajati takšne in drugačne sistem in se skrivajo v pisarnah. Mogoče anonimno komentirajo po forumih 24 ur, RTV in naprej in nam želijo uvajati neke sisteme, v katerih ne bodo nikoli kandidirali. Povejte mi, kako bomo lahko poslanci, pa pustimo volilno kampanjo, ker vemo, da bo problem, organizirali svoje delo na terenu. Če imaš ti volilni okraj tri, štiri, pet, šest, sedem občin, če jih imaš sedem, so potem manjše, delo še nekako lahko organiziraš. Dajte mi povedati, kako se bo organiziralo delo na celi volilni enoti. Nemogoče. Razen, če bo lahko vsak zaposlil recimo dva ali pa tri osebne asistente, ki bodo skrbeli za to, da bomo mi tudi na terenu stalno prisotni. Potem že sama pozicija poslank in poslancev znotraj Državnega zbora. Tisti, ki sedi na stolu, kjer sedi kolega Simonovič, tisti, ki vodijo odbore, so logično da bolj prepoznavni. Tisti, ki bodo bolj prepoznavni, je logično, da bodo tisti imeli veliko večji potencial, da bodo tudi izvoljeni. Ko govorimo o partikularnih interesih. Kolega Jani Möderndorfer je govoril o partikularnih interesih. Tudi kolega Jani Möderndorfer ima partikularne interese. Zakaj? Zakaj je recimo kolegu Möderndorferju sistem, o katerem danes govorimo, všeč? Njegova volilna enota – kdo je bil izvoljen v njegovi volilni enoti? Monika Gregorčič. Ker je enostavno volilni okraj za stranko SMC boljši. Če bi pa sedaj uvedli ta sistem, bi bil pa izvoljen Jani Möderndorfer. Zakaj? Ker je eden najbolj prepoznavnih poslancev SMC. Ko govori o partikularnih interesih, ima prav. In ravno za to gre. Večina nas kandidira v domačih okrajih. Prej je bilo rečeno gospod Janez Janša. Gospod Janez Janša kandidira doma. Bil je rojen v Grosupljem, živel je v Grosupljem, ne vem do kdaj, do 35. 40. leta. Če sedaj živi v Velenju, on še vedno kandidira doma. Tam, kjer si se rodil, tam kjer si odraščal, tam je tvoj dom. Danijel Krivec kandira doma, Eva Irgl kandidira doma, kolega Pogačnik kandidira res da v Škofja Loki, ampak ker v njegovem okraju kandidira Branko Grims, ki je doma v občini Kranj in del občine Kranj je del Kranj 3, kar ne drži, da Grims kandidira v drugem okraju. Kolegica Anja Bah Žibert ne more kandidirati doma, ker tam, kjer je ona doma, kandidira Alenka Jeraj, ki je tudi tam doma. Zato Anja kandidira na Dolenjskem. Ampak vsi dolenjski odbori jo podpirajo, ona ima tam stik z volivci. Kolega Grims kandidira doma, Karmen Furman doma, Tomaž Lisec doma, jaz doma, Bojan doma. Dr. Anže Logar ima volilni okraj, ki je del občine Ljubljana. On je meščan občine Ljubljana in kandidira doma. Gospod Janša doma. Potem Zvonko Černač doma, Jelka Godec tam, kjer je doma, Marijan Pojbič tam, kjer je doma, Breznik kandidira doma, Tanko prav tako doma. Skratka, kandidirajo tam, kjer so ljudje doma. Lahko v ustavi še ne vem kolikokrat piše, da so poslanke in poslanci celotne Slovenije, smo, ampak, glejte, moje srce je v Poljanski dolini. Jaz bom vedno zagovarjal interese tistih ljudi, ki so me izvoli. Ti ljudje so doma v občinah Gorenja vas, Poljane, Železniki in Žiri. Jaz sem poslanec Poljanske in Sevške doline. Kljub temu da sem predstavnik celotne države, pa kadar sem na Ministrstvu za infrastrukturo za okolje, vedno poskušam delovati v korist projektov iz teh treh občin. In pravilno je tako in normalno je tako. Če mi to uvedemo, povejte mi, kako bo nekdo za celo volilno enoto urejal zadeve. Edino normalno in edino, kar je v smeri decentralizacije, je to, da ohranimo sistem okrajev.
Se pa strinjam, da premislimo o tem, kaj pa lahko storimo, da ima vsak okraj svojega poslanca. Recimo moj okraj je Škofja Loka. Zdaj sem edini. Potem ko bo šel gospod Tonin za ministra, pride še Mihael Prevc. Se pravi, bova dva. Zdaj v dveh mandatih sem bil edini. Recimo v mandatu 2011–2014 smo imeli pa tri poslance oziroma skoraj štiri. Imeli smo Bojana Starmana iz Državljanske liste, Mihaela Prevca iz Slovenske ljudske stranke, imeli smo Ireno Tavčar iz SD in po volilni nedelji smo imeli še četrtega, imeli smo Antona, saj je bil že poslanec Nove Slovenije prej, torej še kandidata iz Nove Slovenije. Anton Kokalj, tako, hvala, gospod Han. Torej Anton Kokalj. Štiri poslance. Potem ko so prišle glasovnice iz tujine, pa ga je prehitel Matej Tonin. Drugače bi pa imel en okraj štiri poslance.
To se strinjamo, da je preveč. Ampak poglejmo, kako bi lahko potem naredili, sistem spremenili, da bi imel vsak okraj vsaj enega od poslancev. Ko govorimo o teh partikularnih interesih, logično je, da obstajajo, in logično je, da tak sistem zagovarjajo tisti, ki so najbolj poznani, kajti tisti imajo avtomatsko prednost pred vsemi.
Drugo, kar je, če lahko kaj priznamo sami sebi, jaz mislim, da smo lokalpatrioti. Jaz mislim, da smo lokalpatrioti. In kljub temu da je recimo Franc Jurša poslanec, ki je poznan, bo težko konkuriral ravno tako nekomu iz Murske Sobote. Zakaj? Ker je baza ljudi drugačna in tudi večja. Pa je bil župan občine Ljutomer, pa ga tam ljudje poznajo. Ampak če ti še nekoga daš iz Murske Sobote – bo kaj? Ja, logično, da bo tam večja koncentracija glasov. In kaj boste naredili? Zakaj mi govorimo o centralizaciji? Ker Ljutomer ne bo imel več poslanca. Veste, saj mi lahko rečemo Ivanu Hršku, glej, kaj delaš tukaj s 350 glasovi. Ampak kaj bomo potem naredili? Hrastnik, ki ni center, ki ni urbano središče, ne bo imel več poslanca. Glejte, tako je. Ko zdaj govorimo, da ni fer, da nekdo, ki je dobil toliko več glasov, ni poslanec, nekdo, ki jih je dobil manj, pa je. Kaj bo pa ta sistem spremenil? Kolegice in kolegi, vzemimo tri poslance na volilno enoto Slovenske demokratske stranke, recimo Gorenjska. Izvoljeni bodo trije. Nekdo bo dobil 4 tisoč glasov, drugi bo dobil 3 tisoč 800, tretji jih bo dobil 3 tisoč 600. Četrti, ki ne bo več izvoljen, jih ima pa 3 tisoč 400.
Potem pa pogledamo stranko s petimi poslanci, ki bo še vedno v parlamentu, ali pa stranko s štirimi, kjer bo pa prvi v volilni enoti recimo dobil tisoč glasov. Se pravi, nekdo, ki ima tisoč glasov, bo sedel v parlamentu, tisti, ki jih je pa dobil 3 tisoč 400, se pravi več kot 3- krat več, pa še vedno ne bo sedel v parlamentu. Zato ne govoriti, da je zaradi tega bolj pravičen sistem. Edina stvar, ki bi jo mi poleg tega, da imajo volivke in volivci večji vpliv, bi morali zasledovati – kaj? Da uvedemo volilni sistem, ki omogoča lažje oblikovanje vlade. To pa lahko naredimo samo na način, da se dvigne prag in da imamo v parlamentu manj strank. Tega pa ne boste potrdili. Zakaj ne? Zaradi partikularnih interesov. Zaradi partikularnih interesov…
Druga zadeva oziroma stvar, ki bi jo še rad povedal, je ta, da če želimo še vedno imeti kolikor toliko razpršen državni zbor, potem se dajmo ukvarjat s spremembami znotraj tega sistema. Ni treba odkrivati neke tople vode. Tisti, ki govorite o nekem evropskem modelu, dajte potem govorit tudi o procentih, ki jih imamo in ki so za to, da lahko izvolimo evropske poslance, sicer pa dajmo naredit vse, da bo še vedno Slovenija kolikor toliko razpršeno zastopana. In trenutni sistem omogoča, da so, da smo v parlamentu tudi poslanci s podeželja.
Ravno zaradi tega bom jaz glasoval proti predlogu, da se ukinejo volilni okraji in da se uvede sistem, kakršen je predlagan.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Robert Polnar, pripravi naj se Tomaž Lisec.
Izvolite.

ROBERT POLNAR (PS DeSUS): Hvala za besedo, gospod podpredsednik Državnega zbora. Gospe in gospodje!
Volilni sistem mora biti tak, da vsem političnim strankam omogoči zastopanost v parlamentu, in sicer v sorazmerju z njihovimi volilnimi rezultati, torej sorazmerno z deležem glasov, ki so ga dobile na volitvah, v primerjavi z vsemi oddanimi glasovi. Toliko na načelni ravni. Zahteva, da naj proporcionalni volilni sistem omogoči oblikovanje legitimnega parlamenta, ki bo kar najbolje odražal strukturo celotne družbe, je zgolj teoretični koncept, ki ga v stvarnosti ni mogoče popolno uresničiti. Bistveno pri tem pa je, da so odstopanja čim manjša.
Ob spreminjanju proporcionalnega volilnega sistema, kakršen velja v Sloveniji, je treba izpostaviti najmanj tri spremenljivke: ali volivčev glas vpliva na to, da bo stranka izpolnila prag za vstop v parlament, ali volivčev glas vpliva na to, koliko poslanskih sedežev bo stranka osvojila, in predvsem, ali volivčev glas vpliva na to, kateri kandidat te stranke za parlament bo izvoljen. Odgovori na vsa tri vprašanja so nedvoumno pozitivni, kopja pa se lomijo okrog intenzivnosti vpliva volivca na to, kateri kandidat bo izvoljen.
Predlagane spremembe volilnega modela so zato usmerjene v krepitev personalizacije in utrjevanje odločilnega vpliva volivcev na dodeljevanje poslanskih mandatov. Zatrjevanje, da je volilni sistem, kot ga določa veljavni zakon o volitvah v državni zbor, v neskladju z ustavo, ker naj ne bi zagotavljal odločilne vloge volivcev pri izbiri kandidatov za poslance, izhaja iz pobude Državnega sveta, za oceno ustavnosti. Ustavno sodišče je odločilo, da tako izpodbijana ureditev dodelitve poslanskih mandatov zagotavlja odločilen vpliv volivcev na dodelitev mandatov kandidatom, ker o tem, kdo bo izvoljen, odločajo volivci, ne pa predlagatelj liste kandidatov. Izbira konkretnega volilnega sistema, vključno z načinom zagotavljanja večjega vpliva posameznemu volivcu, pa spada v prosto polje presoje zakonodajalca, se pravi, Državnega zbora.
In tisto, kar je za našo današnjo razpravo najbolj pomembno, Ustavno sodišče je presodilo, da je 4. člen Zakona o določitvi volilnih enot za volitve v državni zbor, ki jih določajo območja volilnih okrajev, v neskladju s tretjim, četrtim in petim odstavkom 20. člena Zakona o volitvah v državni zbor. Ti členi oziroma ti odstavki pa govorijo o geografski zaokroženosti, o številu občin znotraj posameznega okraja in o približno enakem številu prebivalcev v vsakem okraju. Ustavno sodišče ni razveljavilo ureditve volilnih okrajev, temveč je le ugotovilo njeno neskladje z ustavo. To se pravi, glede na to, da Ustavno sodišče ureditve volilnih okrajev ni razveljavilo, tudi ni nobene potrebe po njihovi ukinitvi.
Za uresničitev odločbe Ustavnega sodišča sta se oblikovali dve alternativi: preoblikovanje volilnih okrajev ali pa njihova ukinitev ob hkratni uvedbi prednostnega glasu, najsibo absolutnega ali pa relativnega. Predlagatelji so se odločili za to drugo varianto. Se pravi za ukinitev volilnih okrajev, izbrali pa so relativni prednostni glas. Vodilna ideja ukinitve volilnih okrajev se manifestira v opazno groteskni obliki. Po predlogu bo volivec ravnal na enak način kot v sedanjem sistemu, samo s to razliko, da bo imel pred seboj po 11 kandidatov v volilni enoti in ne samo enega kandidata v okraju, tako kot velja sedaj. Še vedno pa bo šlo za izbiro med različnimi strankami kot v veljavnem sistemu, le da bo ta izbira širša in bolj celovita. V praksi pa bo vsak volivec soočen ne več z volilno glasovnico, kot jo je do zdaj bil vajen, ampak z volilno plahto formata A2, verjetno dimenzije 60 x 40 centimetrov, na kateri bo zapisanih 150 do 200 imen kandidatk in kandidatov. Obstaja pa tudi velika verjetnost, da bo v kateri volilni enoti več kot 200 kandidatk in kandidatov na eni volilni plahti.
Glasovanje na podlagi tako težko pregledne množice kandidatov je kajpada z vidika odločilnega vpliva volivcev na izvolitev poslancev popolnoma vprašljivo. Če ostanem še na polju konkretnega, denimo v peti volilni enoti, iz katere prihajam sam. Velika prednost predlaganega sistema bi naj bila, da bo imel denimo volivec iz Šentjurja možnost glasovati za nekoga, ki bo kandidiral v okraju, administrativnem okraju po novem, Dravograd Radlje, in tudi v nasprotni smeri. Ravno tako bi naj bi bila strahotna prednost za nekoga, ki je iz Celja, da bo imel možnost glasovati tudi za nekoga iz Slovenj Gradca, česar danes nima, ali pa iz Raven na Koroškem, kot me pravilno opozarja kolega Prednik. In seveda to isto velja za obratno smer.
Ali je to, gospe in gospodje, prednost za volivca oziroma volivko? To je vprašanje imaginacije, to ni vprašanje stvarnosti. Nesporno pa je, da obstaja upravičena bojazen, da bi se v primeru uveljavitve predlaganega sistema zastopstvo osredinilo na ljudi, ki so poznani na širšem območju, vsaj na ravni volilne enote, izvoljivost kandidatov iz manjših krajev in podeželja pa bi se močno zmanjšala. In to je seveda tudi cilj predlagateljev: čim manj ljudi iz manjših okrajev. O vsaj približno enakomerni regionalni zastopanosti volilnega telesa v Državnem zboru na podlagi takšnega predloga ne moremo niti govoriti.
Gospe in gospodje, osebno mislim, da je dikcija predlaganih sprememb in dopolnitev zakona nastala na podlagi zmotne predpostavke. Ta zmotna predpostavka je, da je za vse napake parlamentarizma kriva volilna arhitektura. Res je, volilni model vpliva na rezultate volitev in na ravnanja po njihovi ugotovitvi, na navade in prakse, ki se na njih vežejo. Toda nekaj moramo vedeti. Izvajalci takih praks in navad so vselej politični protagonisti, ne pa volilni sistem. Pri nas danes žal vstopajo v politiko tudi ljudje, ki je ne razumejo in niso sposobni delovati kot politiki, ker nimajo nikakršnih političnih izkušenj. Politiko bi morali zato profesionalizirati, saj je zmotno misliti, da bi se morali s politiko ukvarjati vsi, ki premorejo zgolj mogočno in brezmejno ambicijo in čisto nič drugega. Politika zahteva kompetence, ki so specifične. Sposobnosti političnega delovanja, usklajevanja in veščin za doseganje ciljev pa so posledica krivulje izkušenj. Ni jih mogoče doseči s katerim koli volilnim modelom.
Osebno bom glasoval proti. Zanikanje samo po sebi seveda ničesar ne doseže. Današnji predlog sprememb volilne zakonodaje ne prevladuje zato, ker bi se potrebna večina strinjala z njim, ampak ker smo prepričani, da ni nobene druge možnosti. Neskladnost ureditve volilnih okrajev z Ustavo je možno kajpada odpraviti s spremembo meja volilnih okrajev. Zmanjšati je treba razlike v številu prebivalcev, ki prebivajo v posameznem volilnem okraju. Tu pa je ključnega pomena meja dopuščanja razlik v številu prebivalcev med okraji. In to je tisto, kar bo predmet bodočega odločanja. Tako delo ne bo lahko. To tudi ni delo, ki bi mu kdo aplavdiral, toda nekdo ga bo moral opraviti. Gre namreč za alternativo, ki je po svojem pomenu in po svoji vsebini popolnoma enakovredna tej, o kateri bomo danes odločali. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Tomaž Lisec. Pripravi naj se Robert Pavšič.
Izvolite.

TOMAŽ LISEC (PS SDS): Hvala, podpredsednik, za dano besedo. Spoštovani predstavniki Vlade, kolegice, kolegi lep pozdrav!
Pa dovolite, da začnem tam, kjer je skoraj končal predhodnik. Politične izkušnje. Pa da ne bo zgledalo kot hvaljenje s tem, kar počnem oziroma kaj sem počel. Poleg tega da sem študent politologije, ki sem se ukvarjal z volilnimi sistemi in predvsem z lokalno samoupravo, imam v zadnjih petnajstih letih konkretne izkušnje. Še enkrat, upam, da ne bo to zvenelo kot neko hvaljenje. Leta 2004 sem aktivno sodeloval na lokalni in državni ravni na državnozborskih volitvah. Leta 2008 sem vodil volilni štab kandidata. Leta 2011 sem bil programski tajnik stranke. Torej eden od tistih, ki smo bili najbolj deležni tega, kaj bomo delali v predvolilnem času, in hkrati sem bil tudi kandidat. Leta 2013 kandidat. Leta 2018 kandidat. Zato bom začel tukaj, kjer je prej končal gospod Polnar. Politične izkušnje poznam in v teoriji, predvsem pa v praksi volilno zakonodajo in postopek glede državnega zbora in vsega, kar se tega dotika. Tudi tega Zakona o volitvah v državni zbor. Pa da ne boste mislili, obstoječi zakon oziroma sistem o volitvah v državni zbor ni idealen. Tudi če pustimo to, kar smo izglasovali enkrat na referendumu ali pa kar imamo v ustavi, vidimo, da ni idealen. Pa verjetno bi vsak izmed nas imel kakšen svoj predlog, ampak o tem malo kasneje. Prepričan pa sem tako iz mojega teoretičnega znanja kot tudi iz prakse zadnjih petnajst let, da je ta predlog zakona škodljiv za parlamentarno demokracijo, škodljiv za centralizacijo. S tem zakonom se tako kot na mnogih področjih v zadnjih letih dogaja centralizacija.
Za začetek. Koga stranke postavijo za kandidata? Jaz verjamem, da v kakšnih manjših strankah postavijo ljudi, ki so bili že prej župani ali pa so bili poznani. Jaz včasih v hecu kolegom rečem, naj mi naštejejo pet poznanih ljudi iz stranke SNS in iz SAB. Iz SNS znajo dva, zato ker je eden iz Posavja, v SAB poznajo predvsem gospo, ki je ni v Državnem zboru, ki ni bila izvoljena. In tu se zgodba konča. Seveda bodo ti verjetno prvi na listah, če bi bil tak zakon sprejet. Ampak v tako majhnih strankah je vprašanje, kdo bi se moral javiti bolj vpliven, kot je predsednica stranke, da jo lahko prehiti, če bo že ona dobila presenetljivo malo glasov – 400. Kdo jo bo potem lahko premagal? Pa še gospa Bratušek je iz Kranja in težko je bo kdo iz njene volilne enote iz kakšnega manjšega okraja premagal. Pri večjih strankah pa so nekateri kandidati, ki so že več naredili, ki imamo izkušnje ne samo iz svojega volilnega okraja, ampak nas prepoznavajo širše. Ampak kaj se bo zgodilo? Slej ko prej, če ne na rednih volitvah leta 2022, pa se bo na naslednjih rednih ali pa izrednih volitvah začelo dogajati to, kar je intenca tega zakona. Izbrani bodo ne najboljši kandidati, ne tisti, ki bodo prvi na listah, ampak bodo izglasovani tisti, ki bodo prvi na listah in bodo predstavniki največjih krajev, ker bodo stranke ugotovile, da se jim splača dati kandidate iz največjih krajev znotraj volilnih enot. Na primer moja volilna enota oziroma novomeška. Lahko ima katerakoli stranka vrhunskega kandidata iz Kostanjevice na Krki, lahko je župan s 100-procentno podporo brez protikandidatov že trikrat, vsi ga imajo radi, na drugi strani pa imamo solidnega kandidata oziroma kandidatko iz Novega mesta. Kdo bo izvoljen? Bodo ljudje iz Kostanjevice volili svojega in bodo ljudje iz Novega mesta, kljub temu da je morda kandidat malo slabši tudi po njihovem mnenju, volili kandidata iz Kostanjevice? Ni šans. Ampak kandidat iz Kostanjevice bo moral obresti celotno svojo občino, dobiti 100 % kljub temu da je še 20 ostalih strank, kandidat iz blokovskega naselja v Novem mestu pa bo dva vikenda šel h kolegom po blokih in bo dobil pri manjših strankah 500, pri večjih pa 3 tisoč glasov. Skratka, s tem zakonom, če ne na naslednjih, pa vsaj potem še na naslednjih, prihaja do centralizacije. In zakaj še prihaja do centralizacije? Ker bodo volivci iz Kostanjevice ugotovili, zakaj sploh iti na volitve, če noben kandidat iz Kostanjevice nima šans proti kandidatu ali iz Krškega ali iz Novega mesta ali pa iz okolice. Ljudje ne bodo niti kandidirali in niti ne bodo šli volivci na volitve, ker sploh ne bo kandidatov od tam. Skratka, ta zakon gre v smer centralizacije.
Naslednja stvar, ki je bila danes nekako v dilemi, kdaj imajo stranke večji vpliv. Zdaj verjetno, pa pustimo z vsem spoštovanjem nove stranke pri miru, ampak pri nas, ki imamo neko strankarsko zgodovino, verjetno poteka kandidiranje najprej tako. Če je sreča, da je ena občina en volilni okraj, je približno lažje, se znotraj SDS, SD ali pa Desusa zmenijo člani stranke skupaj s simpatizerji pa malo javnomnenjski voditelji, kdo bi lahko dobil največ. Če je v enem volilnem okraju recimo sedem, osem občin, se morajo predsedniki sedmih ali osmih občin, stranke SDS, Desus, Nova Slovenija pa še kdo drug med sabo dogovoriti na podlagi vpliva, ki jim jih dajejo njihovi člani oziroma potencialni volivci, kdo je najboljši kandidat. In če pride eden skozi sito, je potem še stranka tista, ki reče, ja, Janez Novak je pa dober kandidat zaradi tega, drugega, politične zgodovine, zna to narediti, zna tretje narediti, je bil uspešen v gospodarstvu, je dober kandidat. Torej že dvakrat gre kandidat čez sito volje potencialnih volivcev. In tretjič gre preko sita volivcev na volilni dan, ko se ljudje znotraj volilnega okraja odločajo, Janez Novak iz stranke X mi je sicer všeč, ampak mi stranka X ni všeč. In ima volivec dve dilemi. Na volilni dan ima volivec vsaj dve dilemi: ali izvoliti oziroma dati glas Janezu Novaku iz stranke X ali pa Francu iz stranke Y, ker mu je morda pa stranka bolj všeč. Marsikateri volivec se tudi po mnenju analitikov, teh volivcev je okoli 25 do 30 %, zadnji dan odloča. Se pravi, 25–30 % volivcev se zadnji dan odloča, ali mu je bolj všeč kandidat iz stranke, ki mu ni najbolj všeč, ali pa bo raje volil stranko, čeprav mu kandidat ni najbolj všeč.
Kaj bodo stranke po novem predlogu zakona naredile? Na prvo mesto bodo postavile najbolj prepoznavnega, pa če je iz mestne občine. Primer. Dva kandidata iz iste volilne enote na listi SDS. Kaj mislite, kdo bo prvi? Ali bo kandidat iz Kranja prvi na listi ali kandidat iz ene manjše občine? Stranka bo avtomatsko vedela, da je na primer v Kranju dobi kandidat takole 3 tisoč glasov, kandidat, ki je pa iz občine z 800 ali pa tisoč 500 prebivalcev, bo moral pa toliko več narediti že prej, da bo prepričal ljudi, da bo sploh lahko prišel preko naslednjega kandidata plus ta 4,5 % višji prag. In mu bo uspelo? Ne bo mu uspelo. Zakaj? Ker bodo volivci rekli, da kandidat iz Kranja je naš kandidat. Je fini oni iz sosednje občin ali pa iz sosednjega okraja, ampak, ne, ni pa to naš kandidat, ki ga bomo potem ob ponedeljkih cukali za volilni rokah, pošiljali sms, elektronsko pošto, češ, spoštovani poslanec, kdaj imate uradne ure. Volivci iz Sevnice nikoli ne bodo šli na uradne ure k poslancu v Krško. Nikoli. Ker ga bodo imeli sicer za Posavca, pa super sodelujemo, ampak bodo rekli, ta ni naš. Kaj šele, če strankarsko ni naš.
Ampak ključno je, da lokalpatriotizem tudi na volitvah v državni zbor odigra pomembno vlogo. Edina stvar, s katero bi se strinjal pri tem zakonu pa je domicil kandidatov, da se vzpostavijo določeni pogoji, da mora kandidat ne en mesec pred volitvami dati stalno prebivališče in je takoj domač kandidat, ampak da mora biti ali neko zgodovinsko ali kakršnokoli delovanje, da ga tam ljudje prepoznajo. Ali je kdaj živel tam ali pa zdaj tam živi. Ne pa, da Janez iz občine Ig, s katero ni imel prej nič, niti se nikoli po tej občini oziroma volilnemu kraju ni peljal, pa ga potem stranka tam določi. S tem v SDS nimamo nobenih problemov, kar je prej zelo nazorno že kolega Žan Mahnič pokazal. In zakaj nimamo nobenih problemov? Ker smo vsi tukaj izvoljeni poslanci ne novi obrazi, stari obrazi znotraj stranke. Jaz vse kandidate oziroma poslance SDS poznam, tudi tiste, ki so prvič med nami, vsaj štiri ali pet let. Ker so ali predsedniki lokalnih odborov ali pa so lokalno toliko znani, da jih v bistvu vsaj deloma pozna cela Slovenija. Zato tudi nimamo toliko problemov kot marsikatera nova stranka, ki išče kandidate. 1. junija se skličejo volitve za 1. novembra in potem iščejo kandidate. O, Janez iz cele Slovenije je dober, samo da bo kandidat. Pa če ima dober življenjepis ali če ga nima, o vsebini in programu sploh nimajo pojma, kaj je on prej počel, ampak en Janez je rekel, ti, ta je bil pa dober kandidat, bi veliko dobil. In potem se dogajajo zgodbe, kot se na žalost dogajajo, in tukaj, še enkrat, ima gospod Polnar prav. Politične izkušnje bi morale biti že pred vstopom v Državni zbor. Pa ne samo z delovanjem Državnega zbora, da ne bo pomote, da ne bo kdo rekel, ti si bil strokovni sodelavec 6 let, ti avtomatsko moraš biti kandidat. Saj pri nas ni tega. V zgodovini SDS sem drugi poslanec, ki prihajam iz strokovnih skupin. Kolega Branko Grims pa, mislim da, moja malenkost sva tista , ki sva poslanca. Ampak pomembno je, da ima politične izkušnje lokalno. Ali kot uspešen gospodarstvenik, ki vsaj malo ve, kako poteka delovanje ožjega dela lokalne skupnosti, ali pa je kakšen bivši župan, podžupan, ki smo jih na žalost vrgli iz Državnega zbora in so premalo zastopani v dvorani nižje, kot drugi del parlamentarizma. Ampak o tem kdaj drugič.
Strinjam se, da bi bili kandidati od tam, kjer so doma. Prej je bilo rečeno »poslanci so predstavniki celotnega ljudstva«. Pa saj moramo biti. Kljub temu da se s kom iz Levice kdaj ne strinjam, ampak jaz se z njim ne strinjam zaradi tega ker, ne vem, je iz narobnega kraja doma, ampak ima pač vsak nek svoj vrednostni, ideološki, moralni, pravni ali pa ne vem kakšen sistem, ki ga želi tukaj prodati volivkam in volivcem in zastopati njihove interese. Kajti, verjemite, da nihče, upam, iz občine Sevnica se ni zmotil, ko je hotel voliti Levico in je volil mene. Torej ljudje so mene poslali zato, da zastopam ne samo naš volilni okraj, ampak tudi vrednote, ki jih sam zastopam. Pri meni so karte jasne, mene ljudje poznajo v mojem volilnem okraju vsaj 15 let, ker nisem tri mesece pred volitvami prišel kot nekdo na plakat in so rekli »u, kdo pa je tale mladi mož«. To se je morda zgodilo leta 2010, ko sem kandidiral za župana, pa sem dobil, z vsem spoštovanjem, veliko več kot marsikdo tukajle, tudi procentualno, ne samo po številu glasov.
In kako bomo delali poslanci, če mi, prvič, ne bomo poznali svojih lokalnih zadev in jih potem skušali tudi reševati. Zato jaz celo trdim, da bi morali biti poslanci če že ne bivši župani ali pa podžupani, vsaj nekoč ali pa v tekočem mandatu občinski svetniki. Ker potem dobimo s strani župana »evo poslanec, reši zadevo«. Prej nič ne veš, za kaj gre, potem pa reši zadevo. Ali na zakonodajni ravni, ali se kakšna uredba kje spremeni, ali pa direktorica zdravstvenega doma pride, rekoč: »Tomaž, lepo te prosim, veš, kaj minister počne? Ukinja satelitske urgentne centre in podobno, pomagaj.« Jaz vedno trdim – jaz sem najprej Sevničan, potem sem Posavec, potem sem pa Slovenec. Kljub temu da zastopam celotno Slovenijo. Ker resnično bi bilo malo čudno, da bi na primer Marko Bandelli najprej zastopal interese Slovenije, ki bi bili v nasprotju z interesi njegovega kraja, občine oziroma volilne enote. Pa saj ljudje bi ga vrgli. Na srečo še nimamo možnosti odpoklica, ampak verjetno bi rekli: »Marko, pa saj si ti malo, kaj delaš ti proti svoji občini, delaš za stranko. Nikoli več ne bomo volili, mi hočemo, da zastopaš nas, ker smo te mi izvolil, ker te ni izvolil Janez iz Gornje Radgone.« To je enostavno. Ampak po novem predlogu bo to zelo težko dosegljivo.
Še dve zadevi. Volilni seznam. Gospod Polnar je lepo povedal. Na volitvah leta 2018 je bilo 25 strank in list. Če bi bile vse polne, krat enajst – koliko je to? Če bi bile vse na pol polne, pa vsaj ta resne stranke bi lahko to z lahkoto zapolnile, smo blizu številke 200 kandidatov na plahti. In potem imaš Janeza Novaka na tej listi in Janeza Novaka na drugi listi. Imaš morda mogoče dva Janeza Novaka znotraj ene liste. Ne samo, da imajo, z vsem spoštovanjem, starejši problem ali pa tisti, ki malo slabše vidijo. Ljudje bi bili zbegani, ko bi tisto plahto videli pred sabo, pa bi rekli: »Ja, kaj ste nam pa zdaj naredili?« Med dvesto kandidati naj najprej poiščem 25 strank, aha, tale je moja, zdaj bom pa tega kandidata obkrožil. Daj, bodite no resni! Že iz praktičnih razlogov to ne gre skupaj.
Zaključil pa bom s tistim, kar je poanta tega predloga zakona – odločba Ustavnega sodišča. Ta zakon je ena izmed možnosti Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče ni nikjer zapisalo »edina rešitev je ukinitev volilnih okrajev«. Po mojem mnenju sta vsaj še dve rešitvi poleg ukinitve volilnih okrajev. Ena je to, kar je deloma tudi na predlog ministra že v nekih fazah pogovorov – sprememba volilnih okrajev. Jaz sicer tukaj trdim, da je gospod Medved dobronamerno risal 88 volilnih okrajev, ampak je preveč stremel k stoprocentni odločitvi Ustavnega sodišča, ki ni reklo sredina je 18 tisoč in še nekaj volivcev in greš lahko 10 % levo, desno. Jaz dvomim, če bi recimo Ustavno sodišče reklo: »Glejte, če greste pa 20 % v plus in v minus v velikosti volilnih okrajev, zdaj ste pa čisto zgrešili.« Ker kaj imamo zdaj? 7 tisoč približno je najmanj, pa 36 tisoč največ. To ni samo 20 %, 300 % imamo zdaj razliko. Tukaj se strinjam, da je treba res malo narediti tudi zaradi priseljevanja v določene mestne občine, pa izseljevanja iz manjših občin in tako naprej neko bolj racionalno enakopravno sliko. Ampak jaz osebno trdim, da bi gospod Medved sam, če mu rečemo 20 % gor ali dol, čez vikend naredil volilne okraje, ki morda v enem primeru v posamezni volilni enoti ne naredi, da je ena občina en volilni okraj, kar že zdaj nimamo. Vsaj pri večjih občinah se deli ena krajevna skupnost malo sem, ena malo tja. Tako pač v praksi je.
In druga stvar, ki je vsaj po mojem teoretskem poznavanju s FDV morda aktualna, pa še ona ima veliko različic: kombinirani sistem. Ne samo nemški. Še nekaj je kombiniranih sistemov v Evropi, s katerimi mislim, če bi šli v razmišljanje o nekem takem sistemu, da bi izpolnili to, kar nekateri zagovarjate v tem zakonu, to pa je večja vloga volivk in volivcev pri uresničevanju volilne pravice. Ampak najslabša od vseh teh rešitev, pa še enkrat, kot rečeno, aktualna in sistem ni dober, ampak predlog zakona je, upam, da sem vam to razložil v 20 minutah, veliko slabši, kot je obstoječi. In zato ga ne bom podprl. Veselim se pa, ne glede na to, kdo bo minister, da bo našel rešitev in da bomo do konca leta 2020 našli rešitev, ki ne samo, da bo imela 46 glasov takšne ali drugačne koalicije, ampak da bo imela širšo podporo Državnega zbora, kjer bomo tudi deloma upoštevali tisto, česar se nekateri bojite: lokalpatriotizem in pa parcialne interese. Kajti če nismo lokalni patrioti in če nimamo parcialnih interesov, potem škoda, da tukaj sedimo in glasujemo o zadevah, ki se tičejo nas in vsakega državljana. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima minister Rudi Medved … / oglašanje iz dvorane/
Replika je še prej.
Gospod Marko Bandelli, izvolite.

MARKO BANDELLI (PS SAB): Hvala, predsedujoči.
Moram replicirati na dve točki, ko sem slišal kolega Lisca. On drugega ni rekel, kot tisto, kar sem jaz hotel prej povedati. Samo obrnil je na svojo stran. Praktično, če vidiš, da tvoj kandidat ali pa kandidat na tvojem območju ni opravil nalog, zaradi katerih si ga ti volil, ker si mislil, da je dober, ga na drugačen način ne boš mogel zamenjati, če ne spremenimo tega sistema. Ker vi kot stranka, da primer vam, ampak velja za tudi druge, boste istega kandidata dali spet tja in on ne bo imel nobene druge možnosti, kakor voliti samo njega zaradi politične opcije. In to je totalen absurd. Če kandidat ni bil kompetenten in naloge ni opravil v tistem kraju, dajmo možnost, da lahko glasuje za drugega, ki je ena druga številka. In tisto glede 200 imen na okraju. Saj 200 imen ima vsaka občina, kadar so občinske volitve. Če je 10, 12 list in če je notri 13, 14 ali 15 svetnikov, moraš zapolniti listo, da če slučajno so vsi svetniki notri, je 150, je 200 imen. Kaj to spremeni? To ne spremeni popolnoma nič. Se pravi, ne drži ta argument. / oglašanje iz dvorane/

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Lepo prosim, eden po eden!

MARKO BANDELLI (PS SAB): Jaz sem samo opozoril, ker sem videl neskladnosti v govorjenju, v tistem, kar razmišljate. Kje je boljša možnost, in zdaj zaključim, predsednik, kje je boljša možnost kot dati možnost res državljanom, da izberejo oni sami kandidata, ki bo predstavil njih tukaj v Državnem zboru. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima predstavnik Vlade Rudi Medved, minister za javno upravo, ki opravlja tekoče posle.
Izvolite.

RUDI MEDVED: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Veliko energije vseh političnih strank v tem zadnjem letu je bilo vložene v to, da se implementira odločba Ustavnega sodišča. In tudi stroke in tudi predsednika države. In jaz kot nepopravljiv optimist sem v nekem trenutku lansko jesen mislil, da smo prišli tudi do točke, ko bomo odločbo Ustavnega sodišča lahko tudi implementirali.
Ministrstvo za javno upravo se je sicer tako na očeh javnosti relativno pozno vključilo v ta proces, pa ne zato ker bi samo tako želelo, ampak ker je bilo sicer kot skrbnik volilne zakonodaje relativno pozno povabljeno v ta krog koordinacije za implementacijo odločbe Ustavnega sodišča. Nekdo je pač v nekem trenutku ugotovil, da bi ministrstvo vendarle moralo sodelovati. Ampak mi smo skupaj z ekipo na samem ministrstvu in z nekaterimi strokovnjaki, tako ustavnimi pravniki, pravniki kot tudi strokovnjaki iz geografske stroke, začeli pripravljati rešitve praktično dan po tistem, ko je Ustavno sodišče to odločbo objavilo. Tako da smo lansko pomlad prišli na ta, ali jim rečemo pogajanja ali kakorkoli jih že imenujemo, že tudi z nekaterimi izdelanimi rešitvami. Torej nismo prišli samo poslušat, ampak smo prinesli na mizo tudi rešitve in v tem času pripravili tri zakonske predloge. Zato me malo žalosti, da sem takoj na začetku te razprave slišal, kako se Ministrstvo za javno upravo oziroma minister pa sploh ni vključeval v to na način, da bi izgubljal energijo ali, kako je bilo že nekako rečeno, da sem vložil premalo energije, je bilo rečeno. In to slišim od predstavnikov stranke, ki se na vas naša prizadevanja, da jih vključimo, saj je pošteno, da so takoj na začetku povedali, da se zavzemajo za spremembe meja volilnih okrajev, kar je v redu, dve stranki sta to tudi pošteno, jasno, povedali, tako da so bile zadeve že takoj relativno na začetku na mizi, kdo se zavzema za eno, kdo za drugo rešitev. Ko smo hkrati s tem, ko smo pripravili spremembe volilnega zakona, pripravljali tudi spremembe meja volilnih okrajev, ta stranka, ki mi zdaj to očita, pravzaprav potem sploh ni želela sodelovati, ne glede na vse naše pozive, kaj je pri naših predlogih o spremembah meja volilnih okrajev narobe, kaj bi lahko popravili. Mi kakšnega vsebinskega odziva od njih nismo dobili. Edino, kar smo dobili vselej, je to, da to ni v redu.
Težko je slediti kakšnim stališčem, če so ta samo, da to ni v redu. Ampak, ni pomembno zdaj. Mi smo hkrati s spremembami volilnega zakona pripravljali spremembe meja volilnih okrajev, ker smo se vsi skupaj že od vsega začetka zavedali, da niti eden, niti drug predlog nima tiste zadostne podpore in da bo treba na koncu vendarle sklepati kompromis. To, da sem pa ves čas zagovarjal spremembe volilnega zakona v smeri relativnega preferenčnega glasu, sem pa to javno zagovarjal in še danes me tudi argumenti proti temu zaenkrat niso prepričali. Jaz zagovarjam uvedbo relativnega preferenčnega glasu in ukinitev volilnih okrajev, tako kot sem to počel prvi dan in bom tudi v prihodnje. Kar pa seveda ni pomenilo, da ne bi Ministrstvo za javno upravo skupaj s stroko tvorno sodelovalo pri spreminjanju meja volilnih okrajev. Zakon smo prinesli na mizo, vedoč, to sem rekel takrat in se je seveda tudi potrdilo, da s temi spremembami meja volilnih okrajev ne bomo naleteli na aplavz med poslanci. In tudi nismo. In tudi nismo. Veste, to je bilo tako približno, kot ko se odpirajo Božičkova darila. Vsak je najprej pogledal svoj okraj. Ta okraj je bil spremenjen, normalno. Če smo implementirali odločbo Ustavnega sodišča, ki govori o tem, da mora biti velikost volilnih okrajev vsaj približno, vsaj približno enako velika, glede na število volivcev, če smo želeli temu slediti, nismo mogli spremeniti meja volilnih okrajev, ne da bi jih spremenili. In ker so bili ti okraji spremenjeni, nikomur niso bili všeč. Smo pa sledili neki normi, ki se je tudi pravni stroki zdela smiselna, to je, da bi ta odstopanja bila nekje tam okrog 10 % plus, minus in z nekimi ekstremi morda, kjer se pač drugače ne da, do 15 %. Prišlo je na mizo tisto, kar je prišlo. Nikomur všeč in smo potem delali novo verzijo na plus, minus 20 z odstopanji tam do 40 ali 50 %, pa spet zagovornikom spreminjanja meja volilnih okrajev to še zdaleč ni bilo všeč. Rad bi poudaril še to, da smo ob tem, ko smo pristali na to, da te limite razrahljamo na več kot 10 ali 15 %, ko smo na to pristali, da smo tudi zelo jasno opozorili, da smo prepričani, da takšne meje volilnih okrajev ne bodo v skladu z odločbo Ustavnega sodišča. Pojem približno ni seveda pravni pojem, ampak se ga v slovenščini da tudi razložiti. Če govorimo o približno enako velikih volilnih okrajih, potem lahko to primerjamo na primer s palico, ki meri 98 centimetrov, in mi rečemo, da taka palica meri približno en meter. Če pa ta palica meri 52 centimetrov pa ne rečemo, da meri približno en meter. Pa rečemo, da meri približno pol metra.
Tako približno si lahko to predstavljamo. Srž problema je bil, potem se je nekako želelo celo ustvariti vtis, da je zdaj minister za javno upravo v sporu s Slovensko demokratsko stranko, kar je pa seveda smešno. Kaj če biti kdorkoli s komerkoli v sporu, mi smo pač odločbo Ustavnega sodišča brali drugače kot predlagatelji. Spremenjenih meja volilnih okrajev, ki sodijo, in še zdaj sodijo, da razmerje 1 : 3 bi pa še bilo ustavno vzdržno, 1 : 3,1 pa verjetno že ne več, 1: 2,9 pa še.
Torej tukaj mislim, da če še enkrat razlagamo pojem približno, nekaj ne gre skupaj. Zato trdimo, da Ustavno sodišče ni na neki točki reklo 1 : 3 je še v redu, od tod dalje to spreminjajte in prilagajajte. Takšno je naše stališče od vsega začetka. Nismo ga spremenili, pa smo kljub temu naredili simulacije meja volilnih okrajev prek tistih limitov, za katere smo še sami menili, da so ustavno vzdržni. Povedali pa smo tudi jasno, da pa zakona, ki ima vse elemente, da ne implementira odločbe Ustavnega sodišča, da takšnega zakona pa pač ne bomo napisali. In to je bila vsa zgodba okrog teh domnevnih ali pa kakršnih koli sporov. Seveda pa to ne zdrži neke kritike, da mi nismo sodelovali pri spreminjanju meja volilnih okrajev, ker pač minister ali pa njegova ekipa sodijo, da bi bilo bolje spremeniti volilni zakon in uvesti relativni preferenčni glas. Toliko profesionalni pa smo ves čas že bili. To sem želel povedati samo kot pojasnilo, da smo v tem procesu sodelovali, jaz mislim da korektno. Nenazadnje smo imeli take odzive tudi od političnih strank in tudi od predsednika države, ki je ta proces vodil. Smo pač v nekem trenutku, ko bi lahko v nekem drugem času verjetno bil prvovrstni politični dogodek, saj govorimo o spremembah volilnega sistema, pa je to pač v tem trenutku ob vsem drugem dogajanju očitno bolj postranskega pomena. V tem času, ko se bo bližal konec tega leta, konec leta 2020, seveda ta tema nikakor ne bo mogla biti postranskega pomena, ker bo treba odločbo Ustavnega sodišča preprosto implementirati.
Smo pa imeli ali pa še zaenkrat imamo priložnost volivcem dati v roke eno izjemno, izjemno močno orodje, s katerim bi odločali, kdo bo sedel v Državnem zboru. Odgovorna in samozavestna politika bi volivcem takšno orodje dala v roke. Tista morda bolj preračunljiva, ki ji lahko vnaprej praktično za vsak okraj že danes izračuna, kdo in kako bo izvoljen na prihodnjih volitvah, če bo tak sistem obstal, tista pa tega orodja zaenkrat volivkam in volivcem ne želi dati v roke. Bo pokazal tudi čas. Bi me pa seveda zelo zanimalo, kakšen bi bil, pa ne napovedujem kakšnega referenduma v zvezi s tem, ampak kakšen pa bi bil pravzaprav izid referenduma. Jaz se morda gibljem, ne vem, ali se gibljem po napačnih krajih, pa sem prav tako iz urbano-podeželskega okraja, lahko bi bil tudi oportunist pa bi rekel, saj pravzaprav me to niti ne zadeva toliko, sem bil izvoljen v svojem volilnem okraju, zmagal sem v svojem volilnem okraju pa bom šel na to, da bom morda po istem sistemu in z enakimi volilnimi okraji izvoljen ponovno. Pa vidim v spremembah volilnega zakona vendarle tolikšno dodano vrednost, da ne računam in nisem preračunljivec, kar se tega tiče.
Seveda pa želim vsem nam, ker se bom tudi sam kmalu pridružil temu visokemu zboru, da bomo v letu 2020 zmogli to modrost in odločbo Ustavnega sodišča tudi implementirali.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Gregor Perič, pripravi naj se Anja Bah Žibert.
Izvoli.

GREGOR PERIČ (PS SMC): Hvala, podpredsednik. Lep pozdrav vsem, kolegice, kolegi, minister s kolegicama!
Najprej je treba povedati, da ne glede na to, ali bomo danes ta zakon podprli ali ne, si zaslužijo vsi tisti, ki so vložili ogromno napora v ta proces iskanja nekega soglasja, neko zahvalo, neko čestitko, tudi neko odgovorno držo. Nekaj povsem drugega pa je, ali se s temi vsebinami strinjamo, koliko se strinjamo, kakšni so naši argumenti za nestrinjanje. Jaz bi želel najprej poudariti, da smo v SMC že v našem programu pred volitvami dali notri eno navedbo, kjer smo se zavezali, da bomo pri reševanju te zagate iskali rešitve v smeri tega, da se da večja vloga oziroma teža volivcem, torej tistim, ki imajo na voljo izbiro enega ali drugega kandidata. In se nam je zdela po različnih krogih, presoji oziroma razmislekih, s tem ko smo staknili glave na različnih nivojih, ta rešitev z relativnim preferenčnim glasom tista, ki bi najbolje odgovarjala potrebam oziroma najlažje bi tudi prišli do neke rešitve oziroma implementacije tistega, kar nam je Ustavno sodišče reklo, da moramo urediti. Dejstvo je, da je možnosti, kako bi to odločbo Ustavnega sodišča implementirali, več. Relativni preferenčni glas je ena od teh možnosti. Imamo na voljo tudi možnost, da obstoječemu delu zgolj prilagodimo meje volilnih okrajev. Jaz prihajam iz Izole. Kdor pozna tisto območje, ve, da je Piran svoj volilni okraj, Izola svoj volilni okraj, Koper ima recimo 2 volilna okraja, in sicer Koper center in Koper podeželje. V praksi zgleda tako, da je bila v Piranu izvoljena ena poslanka, v Izoli 2 poslanca, poleg mene še kolega Simonovič, v Kopru pa 1 poslanec. Če primerjamo po teži teh volilnih okrajev, torej po številu prebivalcev, v Piranu mislim, da jih je nekih 14 tisoč, v Izoli jih je okoli 12 oziroma 13 tisoč, v Kopru pa neprimerno več. Tako da tukaj vidimo neka nesorazmerja, ki so posledica tega, da so se od trenutka, ko je bil ta sistem postavljen, do danes, torej razlike je nekih 26 let, števila prebivalcev po posameznih volilnih okrajih spreminjala, nekje jih je več, nekje jih je manj. Danes smo večkrat slišali, da so eni majhni, eni zelo veliki in je tukaj teža posameznega volivca oziroma volivke, njen ali pa njegov glas ima različno težo. Določeni volivci imajo, njihov glas ima večjo težo, določeni volivci pa imajo manjšo težo, imajo manjši politični vpliv pri določanju poslanca ali poslanke v Državnem zboru. In to je sigurno nekaj, kar je treba odpraviti. Če se spomnimo, ko smo iskali neko širše soglasje, je bilo na mizi več rešitev. Jaz osebno nisem čisto prepričan, da tudi vsi tisti, ki bodo danes glasovali za to rešitev, resnično stojijo za njo. Tako kot je bil sistem tudi v preteklosti postavljen z vidika delovanja strank, je veliko bolj predvidljiv, kot če bi uvedli le relativni preferenčni glas. Tukaj stranka kot taka, kakršnakoli že je, ima veliko manj neke možnosti predvideti, kakšno sestavo poslancev bo dobila. Tako da iz tega izhaja, razumem, tudi neko potencialno tveganje, po drugi strani pa volivci imajo, kot rečeno, neko večjo vlogo, nek večji vpliv. Ko sem razmišljal tudi o tem, kakšne posledice ima lahko uvedba relativnega preferenčnega glasu, smo danes večkrat tudi izpostavili to, da osebe, ki so medijsko ali pa kako drugače bolj izpostavljene, da jih javnost bolje pozna, jih pogosteje srečuje oziroma vidi na televiziji, po radiu ali pa kjerkoli drugje, na kakšnem odru, imajo lahko večjo možnost oziroma verjetnost, da bodo izvoljene že iz tega naslova. Pa nisem čisto prepričan, da to drži, ker lahko najdem primere, ki to bodisi potrjujejo bodisi to zanikajo. Ne bi rad nikogar izpostavljal, ampak recimo ena od strank je igrala tudi ne dolgo nazaj na to karto, da je v svoje vrste oziroma kot najbolj vidne kandidate vključila tudi ljudi iz sveta športa oziroma glasbe, pa niso bili izvoljeni. Tako da volivci volijo po različnih kriterijih, bodisi po tem, ali jim je določena stranka všeč ali ne, ali jim odgovarja na neke potrebe v nekem trenutku, ali jim je njihova zasedba oziroma ponujena lista politikov všeč ali jim ni všeč. Po navadi za novosti oziroma nekoga, ki se je profiliral kot bodisi glasbenik ali športnik, da bo takoj v naslednjem trenutku preskočil nekoga, ki ga percipirajo kot potencialno zelo uspešnega politika, tega zagotovila, da ta avtomatizem obstaja, po mojem mnenju ni. Tako da tukaj to tveganje, da bi nekdo, ki je tako instagramovsko zanimiv, ki zna nabirati všečke, tudi avtomatsko zasedel nek stol v Državnem zboru, po mojem mnenju tako zelo enostavno to vseeno ne teče. Način, kako nas ljudje gledajo, je vseeno nekoliko drugačen.
Rad bi še povedal, da rešitev, če ne bomo sprejeli tega zakona, bo recimo za moj volilni okraj izgledala tako, da bo Izola neka enota, ki bo ostala takšna, kakršna je, se ji bo pa en del podeželja Kopra pripojilo. En del koprskega podeželja bo šel k Izoli, drugi del bo šel k Piranu.
Čisto praktično si z vidika tega, kako poznam ljudi s tega območja, ne uspem predstavljati, kako bodo to sprejeli, ker je ta lokalpatriotska identiteta izredno močna in izvira še iz preteklosti. Praktično novega veka naprej. Ne nazadnje sta vsaj dve občini, torej Izola in Piran še v neki vojni, če se malo pošalim. Zato bo zanimivo, če ne bomo našli druge rešitve, videti tudi čisto iz sociološkega ali politološkega vidika, ali bo s to rešitvijo potem volilna udeležba na teh območjih, na teh pripojenih območjih, da tako grdo rečem, večja ali manjša. Bi si skoraj upal trditi, da bo ljudi na tistem območju težje motivirati, ker bodo videli, da politično sodijo nekam drugam, kamor niso nikoli pripadali.
Tretja dilema, ki se pa sploh odpira, je spet ta lokalpatriotizem. Mi smo kot poslanci zastopniki celotnega naroda, torej celotne Slovenije, res pa je, da jaz, ki prihajam iz Izole, težko razumem oziroma imam veliko manj informacij o tem, kaj se dogaja v Prekmurju in obratno. Poslanec, ki prihaja iz Prekmurja, veliko težje razume problematiko na slovenskem Primorju oziroma slovenski Istri. Tako da tukaj najti neko rešitev, ki bo zadovoljila vse te izzive, ki smo jih danes izpostavili, verjamem, da ne bo enostavno oziroma bo kar težko. Ampak kot pri vsaki stvari, bo treba poiskati nek kompromis.
Meni se zdi ta rešitev nek relativno dober kompromis, za katerega smo izbrali 59 glasov, upam da so bili iskreni, bomo videli tudi, kako se bo danes izšlo na samem glasovanju. V nasprotnem pa bomo morali poiskati neko drugo rešitev. Tako ali drugače se temu ne bomo mogli izogniti. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Anja Bah Žibert, pripravi naj se Tina Heferle.
Izvolite.

ANJA BAH ŽIBERT (PS SDS): Pravzaprav nimam več veliko časa, ampak, glejte, zgolj eno. Minister je lepo sicer povedal, da so se trudili, da pripravijo tudi nove volilne okraje. Ampak je pa pri tem zanemaril nekaj bistvenega. Ne gre samo za številko, gre tudi za zakonsko določilo, da je treba upoštevati kulturno in geografsko enotnost tega. Tega se pa pri tem predlogu ni držalo. Bile so smešne situacije, ko ste dali Posavje skupaj z Belo krajino. Glejte, te nimajo nič skupnega.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Tina Heferle, pripravi naj se Mateja Udovč.
Izvolite.

TINA HEFERLE (PS LMŠ): Hvala, podpredsednik za besedo.
Jaz bom začela takole. Napako volilnega sistema je ugotovilo Ustavno sodišče, ne politični protagonisti, tako kot smo prej slišali v razpravi enega izmed Desusovih poslancev. Spremembe meja volilnih okrajev, kar smo ves čas poslušali s strani stranke Desus, so goreče zagovarjali tako v stališču kot tudi v svojih razpravah.
Jaz sem že v svojem stališču povedala, da, ja, moramo priznati, spremembe meja volilnih okrajev bi dejansko tudi odpravile to neustavnost, na katero je opozorilo Ustavno sodišče. Pa vendar se moramo pri tem zavedati, da je treba pri risanju novih meja okrajev upoštevati kar nekaj zapletenih dejavnikov. Okraji morajo biti geografsko zaokroženi, čim bolj enako število volivcev mora biti v njih in mora se ohraniti kar največje mogoča integriteta občin, kot sem tudi že v stališču poudarila.
Poleg vsega tega, kar je težko doseči, to bo minister vedel, ker se je trudil s temi risanji okrajev, je pa tudi še neprestano izražanje nekih želja posameznih poslancev. Ne bom naštevala katerih, ampak vemo, da nekateri zelo zelo goreče zagovarjajo in lobirajo za določene meje, da se postavijo tudi na novo v primeru, da bi se meje na novo risale, ker pač so to okraji, kjer so ti poslanci izvoljivi. In to ni nobena skrivnost, to je pač javna tajna.
Gospod Polnar je govoril nekaj o tem, na kaj vpliva glas volivca in je zelo lepo razdelal neke tri predpostavke. Vendar pri tretji, ki jo je omenil, torej da volivčev glas vpliva na to, kdo bo izvoljen v Državni zbor, no, ta postavka pa v tem sistemu, ki ga imamo sedaj, ne vzdrži. Ker vemo, da volivec, ki se odloči za eno stranko, v svojem okraju lahko obkroži le enega kandidata – tistega, ki mu ga ponudi stranka. In tukaj volivec nima nobene izbire pri tem, kdo bo sedel v Državnem zboru. To izbiro opravi stranka, ko sestavi listo kandidatov tekom njenega postopka nabora kandidatov. In tukaj se zadeva konča. Tukaj volivec praktično izgubi to svojo moč, ki bi jo v resnici moral imeti.
Očitki, da gre ta predlog v neko smer centralizacije, tudi po mojem mnenju ne vzdržijo. Če pogledamo kandidata, ki kandidira v nekem majhnem volilnem okraju z, na primer 9 tisoč volivci, kot smo lahko prej slišali, ta kandidat ima možnost nagovarjati samo teh 9 tisoč volivcev in nobenega drugega, čeprav je volilna enota sestavljena iz bistveno večjega števila volivcev. Vemo, da v tej volilni enoti ta isti kandidat, ki kandidira v majhnem volilnem okraju, praktično tekmuje s svojimi kolegi iz stranke v tej volilni enoti. Če ponazorim, on tekmuje, kako naj se izrazim, z 9 tisočimi navijači, nekdo pa tekmuje s 25 tisoč navijači, ki jih lahko nagovarja v svojem volilnem okraju. To razmerje je absolutno nesprejemljivo. Zato imamo posledično tudi primere poslancev, ki sedijo v Državnem zboru z nekaj več kot 350 glasovi, in nekatere, ki sedijo s 5 tisočimi glasovi, kar je po našem mnenju, po mojem mnenju nesprejemljivo. To je ta argument, da ne gremo v centralizacijo, pač pa dajemo tistim kandidatom, ki imajo ta manjši nabor volivcev, zdaj večji nabor volivcev. In tudi ta kandidat bo lahko nagovarjal tiste volivce, ki ga prej niso mogli voliti. Tukaj je zdaj od posamezne stranke odvisno, kakšen spisek svojih kandidatov bo naredila. Če se bo ena stranka odločila, da postavi na vsa prva mesta ali pa na polovico liste kandidatov za volilno enoto neke prepoznavna imena, estradnike ali pa znane športnike, je to njena legitimna pravica, izbira, in to nekako kaže na neko politiko, ki se jo ta stranka želi iti. Pri nas imamo kvalitetne kandidate. Ne glede na to, ali je prepoznan, ali je slaven, šteje kvaliteta. Prej smo tudi od kolega iz SDS lahko slišali, naši kandidati imajo dobre življenjepise, imajo izkušnje v politiki in tako naprej. Saj to šteje. In to bi moralo volivca prepričati, ko bo imel možnost izbire med enajstimi kandidati, se pravi, ko bo imel možnost dati ta svoj preferenčni glas, ga bodo morale prepričati kvalitete bodočega poslanca, ne pa prepoznavnost. In jaz računam tukaj na zdravo pamet, odgovornost naših volivcev, konec koncev tudi morda na odgovornost strank, da kandidirajo tiste kandidate, ki so primerni za to delo oziroma so usposobljeni ali pa sposobni. Je pa dejstvo, da za dobrega politika ni nujno, da si politik že na lokalnem nivoju. Lahko si ti strokovnjak z nekega področja, pa se ravno tako v politiki dobro znajdeš in zagovarjaš v bistvu interese državljanov. Tukaj naj se morda navežem na gospoda Lisca, ki je rekel, da je on najprej Sevničan, se mi zdi, da je iz Sevnice, da je najprej lokalpatriot, da bo najprej delal za lokalno prebivalstvo, kjer je bil izvoljen, in potem šele za Slovence, ostale Slovence. Ja, pa lepo vas prosim, no! Vsi vemo, da smo poslanci predstavniki celotnega ljudstva, vseh Slovenk in Slovencev, in po mojem mnenju lokalpatriotizem v Državnem zboru nima kaj početi. Za to imamo lokalne skupnosti, kjer se neki lokalni interesi zasledujejo, tukaj pa bi morala biti vsem nam prioriteta Slovenci in Slovenke iz vse države, ne lokalno razpršeno. Tako da to poudarjanje ali pa hvaljenje s tem, da pa vsi ali pa večina kandidatov kandidira doma, v domačem okraju, to nima nobene zveze. To nima nobene zveze. Ti si lahko ali pa boš prepoznaven na širšem geografskem območju, se pravi volilne enote, če boš dober, ne če boš sedel na mestu predsednika nekega odbora pa vodil odbor, ali pa na mestu podpredsednika, predsednika Državnega zbora in te bodo ljudje videli. To ni zagotovilo za to, da boš ti prepoznaven in da boš potem izvoljen v Državni zbor. Jaz mislim, da vendarle merilo je kvaliteta dela, kvaliteta naših razprav in zmožnost nekega konstruktivnega sodelovanja v tej hiši.
To decentralizacijo lahko dosežemo poslanci tudi tako, da postavljamo svoje poslanske pisarne širom po Sloveniji. Nikjer ne piše, da mora imeti poslanec svojo poslansko pisarno v okraju, kjer je izvoljen. Nikjer to ne piše. Lahko jo ima tam pa še kje drugje. Se pravi, stik z volivcem vsak poslanec lahko doseže na več načinov. Tako da v tem res ne vidim nobenih težav ali pa zadržkom oziroma ti očitki na naš predlog ne pijejo vode.
Zasledila sem tudi v stališču SDS, da mora biti volilni sistem tak, da omogoča dejanski občutek ljudi za sooblikovanje politike ali pa česarkoli. Se strinjam, ravno zato pa dajemo našim volivcem, volivkam in volivcem možnost, da izberejo, kdo jih bo zastopal v Državnem zboru. S preferenčnim glasom bi lahko jasno izrazili svojo voljo, videli smo na evropskih volitvah, da se volivci zelo radi poslužujejo te svoje pravice in ne vidim razloga, zakaj jim te možnosti ne bi dali tudi na državnozborskih volitvah.
Rečeno je bilo, da naj bi tudi udeležba na volitvah kazala, ali je ta kriterij izpolnjen ali ne, se pravi občutek ljudi za neko sooblikovanje. Ja, morda se lahko s tem strinjam. Ampak mislim, da če bi volivci imeli možnost večjega vpliva, kar bi ga s preferečnim glasom definitivno imeli, bi lahko bila ta udeležba na volitvah še večja. Jaz mislim, da prej večja kot manjša.
Če se dotaknem še nekaj dejstev iz stališča stranke Desus, ki ga je predstavljal gospod Jurša. Sedaj jaz ne vem, ali je sam pisal stališče ali ne, če ga je sam, je zelo slabo prebral zakon. Zakon tako kot novela zakona tako kot vsak drug zakon vsebuje tudi prehodne in končne določbe, kjer je določeno, kdaj ta zakon oziroma sprememba zakona stopi v veljavo. Ta presečni datum je določen na 21. december tega leta. Torej vse volitve, ki bi bile izvoljene po tem datumu bi bile izvoljene na nov način. In nikakor ne drži to, kar je izpostavil gospod Jurša kot očitek, da je Šarčeva vlada pa želela tik pred predčasnimi volitvami, za katere smo se zavzemali, spremeniti volilni sistem in izvesti volitve po novem sistemu kar tako ad hoc. To ne drži. Verjamem, da je gospod Jurša za ta podatek vedel, ker je sodeloval v vseh pogovorih in usklajevanjih glede tega zakona. Tudi sodeloval je na sestanku, ko so se vodje poslanskih skupin bivše koalicije, skupaj z Novo Slovenijo in Levico dogovorili, da se vseeno vloži zakon v proceduro, kljub temu da imamo 59 podpisov, se pravi en podpis nam manjka za to potrebno večino, pa vendar so se tam tudi predstavniki Desusa, se pravi vodja poslanske skupine gospod Jurša se je strinjal, da gre zakon naprej v proceduro, v vmesnem času pa se potem izvedejo ti njihovi odbori po Sloveniji.
Očitek Desusa v stališču je bil tudi ministru gospodu Medvedu, da ni naredil zadostnega napora za to, da bi pripravil ustrezne zakonske rešitve. To gladko malo ne drži, da ne rečem še kaj hujšega. Gospod minister se je izredno trudil ves čas tekom pogajanj tako pri predsedniku Pahorju kot v Državnem zboru, večkrat je prišel, tudi predstavil rešitev, kjer bi spremenili meje volilnih okrajev. Moram povedati, da je tukaj opravil gospod Medved izreden napor, da bi sledil in zadovoljil neke strankarske želje pa želje posameznih poslancev. Kot sem že povedala, nekateri so bili zelo prodorni v teh željah in gospod Medved jih je v večini primerov ali pa v največji možni meri jih je upošteval in je narisal več predlogov teh volilnih okrajev, spremenjenih volilnih okrajev ne samo enega. Bil je tudi očitek, da je gledal preveč ozko na eno stran plus minus 20 odstotkov odstopanja od posameznih okrajev. Po mojem mnenju tukaj ministru ne gre nič očitati, če je ocenil s svojo strokovno podporo, da nekatera odstopa pa vendarle so prevelika, da bi še izpolnjevala pogoje in kriterije, ki jih je postavilo Ustavno sodišče v svoji odločbi. Se strinjam, Ustavno sodišče ne govori nikjer o tem, kolikšen je ta odstotek odstopanja, ampak moramo se zavedati, da če bi spisali zakon, ki bi imel preveliko odstopanje v eno ali v drugo smer ali v sumi, bi se kar hitro našel nekdo, ki bi tak zakon tako rešitev izpodbijal pred Ustavnim sodiščem. Po mojem mnenju, nisem ustavna pravnica, ampak nekaj znanja imam, bi Ustavno sodišče v primeru odstopanja plus minus 20, to je že 40 odstotkov skupaj, lahko z veliko verjetnostjo reklo, da je tudi taka rešitev še vedno neustavna, ker so še vedno prevelike razlike med posameznimi okraji, posledično med težo volivcev v posameznih okrajih. Tukaj vse čestitke ministru Medvedu za ta opravljen napor in za tvorno sodelovanje. Mislim, da ste zelo dobronamerno upoštevali čisto vse predloge in želje poslancev tako s koalicije, ali pa bivše koalicije, kot z opozicije oziroma nove koalicije.
Mislim, da sem povzela vse, kar sem želela izpostaviti, je pa dejstvo, verjetno ta novela danes ne bo šla skozi, in če gremo v risanje meja novih okrajev, se je treba zavedati dejstva, da bodo ti novi okraji čez čas, pa to lahko zelo hitro, zaradi selitvenih sprememb pa demografskih sprememb zopet postali tako nesorazmerni, da bodo ponovno privedli do neke neustavne situacije, ki jo imamo sedaj in jo rešujemo. Tako da moj poziv ali pa moj pomislek v risanju novih okrajev je ta, da bomo čez čas zopet morali znova in znova spreminjati te okraje, kar, kot sem že v stališču omenila, predstavlja neko nestabilnost za volilno zakonodajo, ki vemo, da je v neki demokraciji v državi izrednega pomena, ker na njej sloni ali pa pade demokracija. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Mateja Udovč, pripravi naj se Aleksander Reberšek.
Izvolite.

MATEJA UDOVČ (PS SMC): Hvala lepa, predsedujoči, za besedo.
Rada bi povedala, da poslanci smo poslani od ljudi za ljudi in poslanci bi se mogli zelo dobro zavedati, da noben poslanec ni bil poslan v Državni zbor samo z glasovi, ki jih je dobil v svojem volilnem okraju. Zato se ne strinjam s svojim predhodnikom, s kolegom, ki je navajal, da je on poslanec samo v svojem okraju. Mi se moramo zavedati, da smo poslanci tudi tistih ljudi, ki so v drugih okrajih, ki nimajo poslancev.
Če samo povzamem Gorenjsko. Prihajam iz volilnega okraja Kranj. Škofja Loka ima 2 poslanca, Kranj ima 4 poslance, Tržič ima 1 poslanca, Radovljica 1, Kamnik 2 in Idrija 1. To pomeni, da na Gorenjskem Jesenice, Kranjska Gora, Bled, Bohinj, Žirovnica nimajo nobenega poslanca. In če bi se strinjala – pa se ne – s kolegom, ki je govoril, da je samo poslanec svojega okraja, pomeni, da te občine in ti volivci, ki so tudi prispevali k našim izvolitvam, nimajo svojega predstavnika, ki jih zastopa v Državnem zboru. In to ne drži in s tem se ne morem strinjati.
Pozdravljam današnjo spremembo volilnega sistema ne glede na to, ali bo danes izglasovana ali ne. Kot vidimo iz razprav, se bojim, da ne bo izglasovana. Pa ne zato, ker ne bi bila dobra, ampak ker si nekateri ne želijo ali pa se bojijo, da bi bila izglasovana, ker se bojijo, da jutri ne bi bili več v temu prostoru. Sama tudi pozdravljam to spremembo, ker prinaša bistveno boljšo uravnoteženost med spoloma glede zasedenosti v Državnemu zboru, saj omogoča 40 % nasprotnega spola, mu da možnost, da bo sploh prišel v Državni zbor, in to ne samo na tistih okrajih, ki niso izvoljivi okraji, temveč je sistem zadrge, to pomeni: moški, ženska; moški, ženska. Ali obratno: ženske, moški; ženske, moški.
Zato ne glede na to, kaj si nekdo želi ali kaj nekomu ta trenutek bolj ustreza, obstaja dejstvo, da bomo morali naš obstoječi volilni sistem spremeniti. Pa ne zato, ker bi si mi vsi tukaj tako zelo želeli, ali pa zato, ker si ne želimo, ampak zato, ker je to ugotovilo Ustavno sodišče, na pobudo Državnega sveta, ki je ugotovilo, da je 4. člen Zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v državni zbor v neskladju z ustavo. Po mnenju ustavnih sodnikov nastaja bistveno neskladje v velikosti med najmanjšim in največjim volilnim okrajem. In če povzamemo primer, Ormož 13 tisoč 606 volivcev, trije poslanci. Hrastnik 7 tisoč 568 volivcev, trije poslanci. Jesenice, dobrih 24 tisoč volivcev samo na Jesenicah in nobenega poslanca. To je nesprejemljivo. Zato je nujno in danes imamo možnost in priložnost, da pristopimo k reševanju tega problema.
Na podlagi statističnih podatkov predhodnih volitev lahko brez dvoma zaključim, da na razdelitev mandata vpliva velikost volilnega okraja. Prav zaradi tega je ta sprememba volilnega sistema nujno potrebna. Vsi kandidati in volivci morajo imeti enake možnosti za uresničevanje svojih interesov. Po drugi strani pa se mogoče lahko tudi vprašamo, da če bi pristopili k temu sistemu, gre tudi za ocenjevanje in nagrajevanje dela kandidatov poslancev, ki so ta trenutek v sklicu, ki opravljajo to funkcijo. Vsak volivec bo lahko glasoval na podlagi konkretnih izkušenj z njim oziroma bo ocenjeval njegovo delo, ali ga je dobro opravil za njegov okraj, in ne samo za njegov okraj, ampak tudi širše, za njegovo regijo, ali pa za celotno Slovenijo.
Mislim, da bo ta sistem še bolj vplival na motivacijo in angažiranost ter samo delo aktualnih poslancev v celotnem okolju. Tudi sam način glasovanja se mi zdi zelo enostaven in pregleden. Volivec bi lahko glasoval, da bi dal določenemu kandidatu prednostni glas, to pomeni, ime in priimek. To je volivcem razumljivo in izognili bi se očitkom, da glasujejo stranke oziroma liste, temveč bi jim dali možnost in priložnost, da izberejo osebo, ki mogoče izhaja iz njegovega okraja, mogoče iz njegovega kraja, mogoče pozna njegovo delo, zavzetost, mogoče ga osebno pozna ali pa ga je že spoznal preko medijev. Skratka, veliko lažje bi bilo. In kot sem že omenila, veliko enostavnejše bi bilo tudi v parlamentu uravnotežiti spole na ta način.
In če zaključim. Ko se nekateri zelo bojijo, da bi na ta način ne bili izvoljeni, se bojijo ker, če povzamemo Kranj, v SDS prihajajo trije poslanci in nobene poslanke. In pri njih bi imeli problem, katera bi bila na drugem mestu, če bi šteli: moški, ženska, moški ženska. Ampak jaz jim odgovarjam na to problematiko, da to ni problem, saj je prednostni glas in jaz verjamem, da se bodo ljudje odločili za nekoga, ki je bolj sposoben, za katerega lahko pričakujejo, da bo več naredil za njih in bi s prednostnim glasom prevzeli to mesto. To ni bil samo primer evropskih volitev, to vidimo na štiriletnih volitvah, ko se voli na občinskih volitvah Zato je to samo izgovor, da se ne spremeni volilni sistem. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo gospod Aleksander Reberšek. Pripravi pa se mag. Bojana Muršič.
Izvolite.

ALEKSANDER REBERŠEK (PS NSi): Hvala lepa za besedo, predsedujoča.
Ustavno sodišče je nedavno ugotovilo, da je slovenska volilna zakonodaja v nasprotju z ustavo, saj volilni okraji niso približno enaki. Realno ima zdaj politika dve možnosti, volilne okraje lahko spremeni tako, da bodo enako veliki, kar je zelo zahtevno in zelo težko, ali pa jih preprosto ukine in vzpostavi preferenčni glas. Nova Slovenija podpira uvedbo preferenčnega glasu, kajti preferenčni glas je najbolj čista oblika demokracije. Naloga politike je torej, da vzpostavi nek volilni sistem, ki glas vsakega volivca enakovredno obravnava in ga seveda tudi čim bolj upošteva. Ljudem je preprosto treba dati moč. Moč jim pa damo na ta način, da lahko izberejo enega izmed 11 kandidatov za poslanca, kdo bo njihov poslanec. Poslanci so predstavniki ljudstva in zato menim, da bi bilo bolj primerno, če bi s preferenčnim glasom volivci odločili, kdo od 11 kandidatov stranke v volilni enoti jih bo zastopal v parlamentu. Danes to namesto volivca naredijo stranke. Podpora strankam v okrajih je namreč zelo predvidljiva, saj poznamo rezultate vseh prejšnjih volitev, poleg tega pa se že vnaprej ve, kateri okraji so bolj levi, kateri so bolj desni. Si predstavljate, da dajo levičarji svojega kandidata, ki ga favorizirajo, v desni okraj? Jaz si tega ne predstavljam. Volivci so tako primorani voliti tistega kandidata, ki jim ga v okraj postavi stranka. Če pa okraje ukinemo in uvedemo preferenčni glas, bodo o mandatih resnično na transparenten način odločali ljudje na volitvah.
Nasprotniki uvedbe preferenčnega glasu, o tem je bilo danes dosti govora, pogosto navajajo tudi argument, da bi v tem primeru bili izvoljeni le poslanci iz večjih mest, ne pa tisti, ki prihajajo iz vasi oziroma s podeželja. Kandidati iz nekaterih podeželskih področij pa naj bi imeli zato težje delo, zato bi ta področja ostala brez svojega poslanca. Trdim, da se ljudje na podeželju veliko bolje poznajo med sabo kot v mestih, kar je lahko tudi bistvena prednost v volilni kampanji. Težko pristanem tudi na to predpostavko, da so kandidati s podeželja manj sposobni in na ravni volilne enote ne morejo doseči take prepoznavnosti kot kolegi iz mesta. Težko tudi razumem, da ima nekdo iz mesta, iz bloka večje možnosti kot nekdo, ki prihaja iz vasi oziroma s podeželja oziroma iz manjših krajev. Jaz menim, da je ključen problem nasprotnikov tega volilnega sistema, da nimajo več vpliva, kdo bo to, kdo bo izvoljen za poslanca, ampak imajo bistveno večji vpliv ravno volivke in pa volivci. Marsikdo reče, če bi volitve kaj spremenile, bi bile prepovedane. Verjamem pa, da bo poslanec težko glasoval za nek nov sistem, po katerem je bil izvoljen. To je podobno, kot če bi sedel na veji in bi si jo sam sebi odžagal. Še vedno upam, da bomo zbrali dosti poguma in pa tudi modrosti, da bomo spremenili to volilno zakonodajo in dali več moči našim volivkam in pa volivcem in ne strankam. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednja je na vrsti mag. Bojana Muršič, pripravi pa se gospod Aljaž Kovačič.
Izvolite.

MAG. BOJANA MURŠIČ (PS SD): Hvala lepa, podpredsednica, za besedo.
V demokratičnih družbah so volitve praznik demokracije. Kot kaže, imamo danes tudi praznik v Državnem zboru, kjer se pogovarjamo o novem volilnem sistemu. Volivci so državljani, ki izrazijo na volitvah svojo voljo, si izberejo na takšen način svoje predstavnike, ki jih bodo zastopali v parlamentu. Izbira volilnega sistema je izjemno pomembna za vsako državo, saj je osnovna funkcija volilnih sistemov delovanje in legitimnost političnega sistema. Ustavno sodišče je ugotovilo, da so razlike v velikosti volilnih okrajev tako velike, da so le te v neskladju z ustavo. To ustavnost je potrebno odpraviti v roku dveh let. Predsednik republike je naredil kar nekaj naporov, da sta začeli v zadnjih mesecih krožiti dve možnosti rešitve oziroma odprave te neskladnosti v ustavi.
Prva je bila, da bi se sledilo odločbi Ustavnega sodišča, da se preoblikujejo volilni okraji na način, da bodo po številu prebivalcev primerljivi in hkrati, poudarjam, tudi geografsko zaokroženi. Drugi predlog je sledil temu današnjemu predlogu o ukinitvi volilnih okrajev in uvedbo preferenčnega glasu po nekako identičnem sistemu, kot ga imamo za volitve poslancev v Evropski parlament. Opravljenih je bilo veliko posvetovanj. Kolikor smo slišali, pri predsedniku republike je bilo osem posvetovanj. Predlog, ki ga imamo, je bil deležen največjega soglasja političnih strank.
Ob tem želim poudariti pa to, da smo v okviru kluba parlamentark obravnavali ta predlog, ki ga imamo sicer danes na mizi, ampak takrat v prvi fazi še ni bil tako dodelan. Moram reči, da smo zadovoljne poslanke, ki smo v tem klubu parlamentark, da nam je uspelo uravnotežiti kvoto liste s 35 na 40 %. To pomeni, da bo po tem volilnem sistemu treba zagotoviti 40-odstotno zastopanost spola. Žal pa kot družba še vedno ugotavljamo, to bi sicer moralo biti samoumevno, ampak žal kot družba še vedno ugotavljamo, da nismo dovolj zreli in da bi bilo to samoumevno, da je treba zagotoviti uravnoteženost spolov na kandidatnih listah. Jaz mislim, da bomo končno morali narediti en premik tudi v naši miselnosti, v naših dejanjih, pa tudi v sami politiki, da je uravnoteženost izjemno izjemno pomembna.
Večja prisotnost in angažiranost uravnoteženosti je bistvenega pomena, da je zagotovljena ta zastopanost, kajti vsi vemo, da moški drugače razmišljajo, ženske tudi drugače, nas tudi druga politika zanima, in ko potem vse skupaj to skomponiraš, moram reči, da lahko nastanejo zelo pomembni premiki, ki so korak naprej. V vsej dosedanji politiki so se ženske izjemno borile, da smo prišli do te kvote. Seveda te kvote, kljub temu da se potem izvedejo volitve, le ne dosežejo tiste 40-odstotne zasedenosti, vendar so imele možnost, so se vključile v to in na koncu koncev se sicer v tem mandatu pozna, da je žensk v politiki oziroma v parlamentu manj.
Žalosti pa me en predlog, ki, v tem predlogu, ki ga imamo, manjka, da ne vključuje spolnih kvot pri nosilcih kandidatnih list po volilnih enotah. Kajti lahko se nam zgodi, ne vem sicer, kako bodo politične stranke delovale, da se na vsa prva mesta poda moške kandidate ali pa ženske, bom rekla, in se nam lahko zgodi, da imamo izvoljene hipotetično zgolj moške. Sicer je po tem predlogu možnost preskoka ob relativno nizkem procentu, 4,5 % od skupnega števila glasov, ki jih je kandidatna lista prejela v volilni enoti, ampak to bo še pokazal čas.
Žalosti me tudi še en kriterij, ki bi bil zelo pomemben, da bi se upošteval, domicil. Jaz moram reči, da prihajam iz relativno tudi majhnega volilnega okraja, kjer smo izvoljeni trije poslanci, eden pa nima domicila v našem kraju. Kar sicer ni nič narobe, ampak verjemite mi, nima poslanske pisarne v kraju, ne komunicira, pojavi se zgolj takrat, ko so volitve v volilnem okraju. Zdi se mi to toliko bolj pomembno, da je tisti neposredni stik z volivci, in domicil bi bil ena izmed pomembnih lastnosti, ki bi morala biti vključena v ta predlog. Ampak ker ni bilo dovolj široke politične podpore, imamo tak predlog na mizi, kot ga sicer imamo.
Naj končam, kljub temu da še imam nekaj časa. Ali je ta volilni sistem, ki ga imamo danes na mizi, prinesel večji vpliv volivcev, o katerem nenehoma govorimo, da si želimo, da bo večji vpliv volivcev, če bi bila ena kandidatna lista, bi pokazale naslednje volitve po novem volilnem sistemu. Ker pa, kot je bilo danes slišati iz celotne razprave, ta predlog ne bo dosegel ustrezne večine, pričakujem od naslednje vlade, da bo pripravila predlog, ki bo popolnoma sledil odločbi Ustavnega sodišča, preoblikoval volilne okraje na način, da bodo po številu prebivalcev primerljivi. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo gospod Aljaž Kovačič, pripravi pa se gospa Maša Kociper.
Izvolite.

ALJAŽ KOVAČIČ (PS LMŠ): Hvala za besedo, spoštovana gospa podpredsednica. Spoštovani gospod minister, kolegice in kolegi!
Menim, da je zelo nevarno za demokracijo, če nekdo nek volilni sistem zagovarja ali mu nasprotuje skozi prizmo oči svoje izvolitve. Danes sem kar v nekaj razpravah razbral prav to. Sam sem se kar nekaj ukvarjal z volilnimi sistemi, tudi svojo diplomsko nalogo sem dejansko pisal o volitvah v Republiki Sloveniji, tako da sem dokaj dobro spoznal različne volilne sisteme.
Smisel vsakega volilnega sistema bi moral biti, da je enostaven in da je volivcem razumljiv. Današnji volilni sistem volivcem prav gotovo ni razumljiv. Če na hitro nekako povem. Najprej mora stranka dobiti na ozemlju celotne Slovenije 4 %, da se sploh uvrsti v Državni zbor, potem pa po dveh količnikih, se pravi najprej po Droopovem na volilni enoti in kasneje po d'Hondtovem na ravni celotne države določamo, kdo bo sedel v Državnem zboru. In dejstvo je, da tudi ko čakaš rezultate, ti dejansko ni jasno, ali boš v Državnem zboru ali ne, kaj šele, da bi bilo vsem državljanom jasno, zakaj si se uvrstil v hram demokracije. Pred nami je odločitev Ustavnega sodišča. Do te odločitve je prišlo, ker čeprav je ta volilni sistem nerazumljiv, politika ni imela poguma, da bi se ga lotila in spremenila. Zakaj? Zato ker nekomu ustreza, da je tako stanje že mnogo let.
Podobno, kot smo se pri prejšnji temi pogovarjali o zdravstvu, tudi tam marsikateremu ustreza tak položaj. Ustavno sodišče je zapisalo mnogo. Bistvo je, da volilni okraj po svoji velikosti niso primerljivi s številom prebivalstvom. Seveda pa to ni en in edini kriterij, ki bi moral biti, več kriterijev je, kar mora biti zagotovljeno, ampak ta kriterij pade. To pade zato, ker ima, na primer, kot je bilo danes že večkrat povedano, Grosuplje 31 tisoč volilnih upravičencev, mislim pa da okraj Hrastnik 8 tisoč. Zdaj ko je prišla ta ustavna odločba, ki jo moramo rešiti v dveh letih, smo na pobudo predsednika države opravili osem krogov. Koliko smo bili uspešni oziroma neuspešni naj vsak sodi sam.
Rešitev, ki so se nekako pojavljale, je bilo več. Nekateri so zagovarjali spremembo volilnih okrajev, nekateri ukinitev le-teh, nekateri so pa zagovarjali tudi spremembo ustave, kajti v sami ustavi imamo zapisano, kakšen volilni sistem mora biti. Tako da za to, kar zagovarja SDS, se pravi dvokrožni večinski sistem, bi dejansko morali spreminjati ustavo. Seveda bi bilo idealno, če že imamo volilne okraje, da bi vsak okraj imel svojega poslanca, ampak žal ta volilni sistem tega ne omogoča. Kar se tiče sprememb volilnih okrajev. Se pravi ena izmed možnosti, ki bo na naši mizi, če bo ta zakon padel. Vsi si predstavljajo, da zdaj minister zvečer sedi za mizo, in to tam nekaj riše. Tu moram ministra vzeti v bran. S strokovno skupino je pripravil neko rešitev, za katero pa smo se, vsaj tisti, ki smo realni, se zavedali, da kakršnakoli bi bila, bi tej rešitvi nekdo nasprotoval. Zato ker je potem vsak spet gledal skozi oči svoje izvolitve. Sam menim, da če se usedeš za mizo, lahko narišeš volilne okraje na tak način, da je 70 % izvoljenih kandidatov iz desnice, lahko pa jih narišeš tudi tako, da je 70 % kandidatov izvoljenih iz levice. In prav to je narobe, da, ko bomo imeli na mizi najverjetneje volilne okraje, bo vsak spet gledal skozi prizmo svojih oči.
Kako se dogaja to v tujini? V tujini to pripravi strokovna komisija, poslanci potem glasujejo o samem zakonu, ne vtikajo se pa v same meje volilnih okrajev. Ko je minister pripravil ta predlog zakona o spremembah volilnih okrajev, je skorajda vsak poslanec govoril, češ, moj okraj ni v redu, ta krajevna skupnost ne spada sem. In v to stroko se politika po mojem mnenju ne bi smela vmešati. Dvomim pa, ko bomo imeli te volilne okraje na mizi, da se bo pri nas tako zgodilo.
Če lahko odgovorim na nekaj zadev, ki sta jih kolega Lisec in kolega Mahnič povedala glede organiziranosti njihove stranke in kako zbirajo kandidate. Vsaka stranka po svoje izbira kandidate, ki kandidirajo. Če je v njihovi stranki tako, da oni menijo, da je to v redu, ne more zdaj volilni sistem biti podrejen neki stranki. Pri nekaterih strankah drugače izbirajo. Se pravi, volilni sistem mora biti ne glede na to, kako ima katera stranka urejeno zbiranje volilnih kandidatov, ločen popolnoma od tega. Če imajo oni še najbolj demokratično na svetu, ne more potem volilni sistem biti temu na kakršenkoli način podrejen. Se pa sprašujem o tem, ko govorijo, koliko demokracije je pri izbiri njihovih kandidatov. Vemo, današnji volilni sistem, v enem okraju voliš eno stranko in imaš na izbiro enega kandidata. In če je kakšen kandidat že štiri mandate v sklicu Državnega zbora, je potem prisiljen prebivalec tistega okraja dejansko že štiri leta voliti enega kandidata. Čeprav je lahko popolnoma razočaran nad njim, če mu je stranka všeč, je še vedno prisiljen voliti tega kandidata. No, mogoče potem mu ostane le to, da sam spremeni stalno prebivališče in potem v drugem okraju voli drugega kandidata.
S kolegom Mahničem se strinjam glede zvišanja volilnega praga. Sam bi dodal še glede zvišanja praga glede financiranja političnih strank. Ampak dejstvo je, da glede na to, da niti tega nismo mogli doreči, dvomim, da bi lahko še pri tistem.
Kar se tiče centralizacije. Ja, v Sloveniji je centralizacija, to je dejstvo. In prav ta volilni sistem, ki ga že imamo dejansko od osamosvojitve, je pripeljal do centralizacije. Moji predhodniki so tudi govorili o volilni kampanji, kako bi potekala sama volilna kampanja. Če poslušamo nekatere poslance, ko so še kandidati za poslance, njihovo volilno kampanjo, se vprašamo, ali kandidirajo za poslanca ali za župana. Če nek kandidat za poslanca obljublja, da bo obnovil nek vaški dom, da bo obnovil bazen, mu predlagam, da se odloči, da kandidira za župana, ne pa za poslanca. Dejansko so tu volivci velikokrat v samih kampanjah zelo zavedeni.
Nekateri bi spet vrnili župane v državni zbor. Jaz sam sem bil, mislim, da sem celo bil, še mladoleten, ko so šli župani iz parlamenta. In mislim, da je bila to ena izmed boljših odločitev. Najprej zaradi tega, ker so bile potem tiste občine dejansko v prednosti. Ob tem pa se danes, ko sem poslanec, sploh sprašujem, kako je bilo možno nekaterim biti poslanec in župan. Ne vem, se mi zdi, da če si kvaliteten župan, je skorajda nemogoče ob tem opravljati še župansko funkcijo.
Še glede izjave kolegice iz SD, ko je rekla »domicil«. Sam menim, da domicil ni potreben, vsekakor pa zagovarjam, da stranke dajo v svoje okraje ljudi, ki prihajajo od tam. Menim, da bi morala biti najprej prva varovalka v samih strankah, da so toliko zavedne, da dajo v domače okraje domače ljudi. Ob tem pa imajo na koncu volivci glasovalno pravico in tudi volivci bi potem take stranke po mojem mnenju morali kaznovati.
Glede na to da smo v tem sklicu Državnega zbora imeli do sedaj manjšinsko vlado in da je vedno ena stranka nekako zadeve porušila. Pri tem zakonu je bila odločilni faktor, če tako lahko rečem, stranka Desus, ki pa je, moram povedati, od vsega začetka dejansko zagovarjala svojo zadevo, če se lahko pošalim, do mojih nekdanjih koalicijskih kolegov. Najverjetneje zagovarjajo ta volilni sistem loterije zato, ker so z njimi dobili, sicer po lastnem mnenju, najboljšega poslanca v njihovi zgodovini. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednja je na vrsti gospa Maša Kociper, pripravi pa se gospod Ferenc Horváth.
Izvolite.

MAŠA KOCIPER (PS SAB): Hvala lepa, podpredsednica.
Veliko je bilo že povedanega in ne bom ponavljala. Zame je bistveno pri tej spremembi to, da bi ljudje vendarle imeli občutek, da vsaj nekaj izbirajo. Ja, res je, izbirajo stranko, zato gredo na volitve. To je bistvo teh volitev, da se odločiš za politično opcijo, ki ti ustreza, ki ima dober program. Vendar sem prepričana, da bi za ljudi pomenilo veliko spremembo, da bi lahko tudi znotraj te volilne enote zbrali med ljudmi, ki jih ta stranka ponuja.
Kot je rekel kolega pred mano, čisto v praksi je možna situacija, da stranka, ki jo želi nek volivec voliti, na istem mestu, v njegovem okraju daje leto za leto oziroma mandat za mandat človeka, ki temu volivcu ni všeč, pa pravzaprav ne more nič narediti. Lahko je ta poslanec neaktiven, sploh ne sodeluje pri delu Državnega zbora, ne daje predlogov, je ves čas tiho ali da ga ni, poslanec nima nobene možnosti, da bi na to kakorkoli vplival.
Pri tej spremembi se mi zdi bistveno tudi, da je zelo enostavna. Teorija volilnih sistemov pravi, da mora biti volilni sistem tak, da ga ljudje razumejo. In ta sprememba je povsem razumljiva. S tem volilnim sistemom starega nadgrajujemo tako, da je bolj podoben sistemu evropskih volitev, ki so ga naši ljudje že sprejeli. Se pravi, z ukinitvijo okrajev samo poskrbimo za to, da namesto da imajo možnost obkrožiti samo enega, izbirajo med enajstimi in po svoji presoji premikajo nekega poslanca više, če menijo, da si to zasluži. Ta sistem resnično kombinira možnost stranke, da vpliva na to, kdo meni, da so tisti ljudje, ki bodo dobro delali in želi, da so v parlamentu, in to možnost kombinira z izbiro volivca, ki opravlja neko vrsto kontrolo dela stranke.
Ena od kolegic prej je rekla, da se ji zdi, da bi lahko taka ureditev povečala udeležbo na volitvah. Jaz se s tem strinjam. Mene izjemno, izjemno žalosti, da je pri nas udeležba na volitvah vedno manjša. Pred ne toliko leti nazaj, sto let nazaj ženske sploh nismo imele volilne pravice. Ne dolgo potem se nam je pa sploh ne da izvrševati. Meni se zdi to tragično. Da ne omenjam mladih, ki nimajo odnosa do tega. Ali so sami krivi ali ne, je druga debata, ker tukaj zdaj ni časa. Ampak jaz sem intimno čisto naklonjena nekim ureditvam, kot jo ima Avstralija, kjer moraš iti na volitve. Moraš iti, to je tvoja državljanska dolžnost. Tam pa lahko konec koncev tudi strgaš listek ali pa napišeš »vsi ste butlji«. Ampak iti pa moraš. V tem smislu se mi zdi, da bi pa mogoče pri nas, ko se ljudje res vedno manj se udeležujejo volitev, lahko ena taka sprememba, ki bi nudila možnost izbire, povečala volilno udeležbo.
Jaz se tudi ne strinjam s tem, ko več ali manj se trdi, da ljudje ne gredo na volitve zato, ker so razočarani nad vso politiko. Ljudje, ki so čustveni, jezni, razočarani, gredo v akcijo. To je znano iz psihologije – če si ti jezen, prizadet, razočaran, obupan, greš v akcijo, ker hočeš nekaj spremeniti. Ko je tebi pretty much okay, pa ni, ali bo to ali tako, saj konec koncev verjameš, da kaj bistvenega se ne bo poslabšalo, potem pa pač ne greš. Ampak žal to ni tako. Počasi, počasi se lahko potem zgodi to, kar se je v nadaljevanki Deklina zgodba, če jo je kdo gledal, ki je lahko zelo, zelo, nek sicer futuristični, ampak približek neke realnosti.
Tako jaz še vedno upam, če ne tokrat, vsaj v tem mandatu nismo čisto obupali nad tem, da poskušamo naš volilni sistem približati volivcem in jih s tem spodbuditi, da bodo glasovali in se morda tudi politično aktivirali. V tem smislu tudi pozdravljam to, da poslanec ni samo poslanec svojega okraja, ampak širšega področja, kajti to določa tudi naša ustava. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji razpravljavec je gospod Ferenc Horváth, pripravi pa se še kot zadnji gospod Franc Jurša.

FERENC HORVÁTH (PS IMNS): Hvala lepa za besedo, gospa predsedujoča.
Jaz se nisem mislil danes v razpravi oglašati, ampak ker sva nekoliko v današnji razpravi bila izzvana, mislim, da je potrebno, da se določene stvari pojasnijo.
Ustava iz leta 1974 torej še jugoslovanska ustava je bila prva, ki dejansko omenjala samoupravne narodne skupnosti kot neke vrste pozitiven pristop k reševanju manjšinskih vprašanj oziroma problematike. Slovenija je dejansko ta pozitivni pristop pri osamosvojitvi prevzela in če me spomin ne vara in koliko sem o tem prebral, ta pozitivni pristop Slovenije do pozitivnih avtohtonih narodnih skupnosti je imelo tudi pozitiven učinek pri samem priznanju Slovenije in pri sprejemanju v določene mednarodne institucije. Kar se manjšinske zakonodaje v Sloveniji tiče, mislim, da je v Evropi med najboljšimi, kar seveda ne pomeni, da so vse zadeve tako urejene, kot bi si manjšini želeli. Ampak če smo čisto iskreni, mislim, da je ta zakonodaja vedno dobro izhodišče oziroma osnova za delovanje obeh avtohtonih narodnih skupnosti.
Zato sva tudi s kolegom poslancem predlagala, da bi lahko bilo vprašanje avtohtonih narodnih skupnosti oziroma manjšinska zakonodaja ena izmed tematik, ki bi jih Slovenija v času predsedovanja Evropske unije nekako tudi izpostavila kot primer pozitivne prakse. Ustava v 80. členu govori o tem, da se v Državni zbor vedno izvoli po en poslanec italijanske in madžarske narodne skupnosti in tudi ustava v stripu posebej prikazuje, da v tej državi živita tudi dve avtohtoni narodni skupnosti, kar mislim, da tudi samo po sebi nazorno pove o tej pozitivni diskriminaciji in kot je v ustavi tudi zapisano, da sta obe avtohtoni narodni skupnosti narodna skupnost in ne interesna skupina, kot smo danes povedali.
Kar se dvojne volilne pravice tiče. To vprašanje je že obravnavalo Ustavno sodišče in dejansko so potrdili to v tej zakonodaji in tudi različne evropske institucije so nekako uvidele in priznale, da je to zelo samosvoja rešitev v Sloveniji, ampak sam menim, da je zelo dobra in pravilna, ki bi jo morali tudi v drugih državah nekako posnemati, da se pripadnika avtohtonih narodnih skupnosti dejansko na volitvah ne rabita odločati med predstavniki naše skupnosti in med strankami.
Mogoče še eden podatek kot neke vrste zanimivost. Ko smo danes malo pogledali statistične podatke, smo ugotovili, da na zadnjih volitvah je več kot četrtina poslancev prejela manjše število glasov kot predstavnika italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti in kar se tega tiče, je število glasov, s katerim sva prišla v Državni zbor, kar zavidljivo.
Kar se pa mojega glasu danes tiče, kot sem omenil v razpravi, se bom pri glasovanju vzdržal. Jaz se imam za človeka besede, ko svojo besedo dam, potem je tudi ne prelomim. Sam spremembo izvolitve poslanca narodne skupnosti osebno podpiram, zato sem tudi takrat prispeval svoj podpis, ker mislim, da bi bil sistem enostavnejši, kar je tudi v interesu volivcev. Vendar ko smo o tem razpravljali na svetu krovne organizacije, je prišlo do velik razhajanj, kar se tega tiče. Predvsem predstavniki iz manjših občin so izrazili neko vrsto zaskrbljenosti, da bi večinski sistem dejansko nekako privilegiral predstavnika, ki prihaja recimo iz največje občine, to je Lendava. Pomisleki so bili podobni, kot smo danes tudi slišali v razpravi, kar se krovne zakonodaje tiče. Jaz se sicer zavedam, da pravnoformalno jaz lahko danes glasujem tako, kot mi vest narekuje oziroma po svoji odločitvi, ampak ker sem človek, ki rad posluša o vseh pomembnih vprašanjih tudi našo krovno organizacijo, sem se tudi v tem primeru odločil, da se bom tega mnenja držal in zato se bom danes pri glasovanju vzdržal. To je edini razlog moje odločitve, nič drugega ni v ozadju, kot so nekateri danes mogoče to želeli prikazati.
Ob koncu bi se rad zahvalil gospodu ministru, ki je imel tudi v tej dotični zakonodaji kakor tudi v celotnih dveh letih izreden, občutljiv in dober pristop do obeh narodnih skupnosti. Želim mu vse dobro v prihodnje in upam, da bo tudi novi minister imel do tega vprašanja podoben pristop. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Še kot zadnji dobi besedo gospod Franc Jurša.
Izvolite.

FRANC JURŠA (PS DeSUS): Hvala lepa.
Glede na to da imam dve minuti in pol, ne bom mogel povedati tistega, kar bi želel, ampak vseeno, nekatere stvari pa bi želel izpostaviti. Najprej bi rad povedal to, da je v ustavni odločbi zapisano, da je proporcionalni volilni sistem skladen z ustavo. Treba je samo določene stvari spremeniti. Vsi tisti, ki ste govorili, da to ni, ste se strašno motili. Tudi sam bi bil na nek način predvsem zagovornik domicila, ker nekateri znani politiki ne kandidirajo v svojih volilnih okrajih, ampak hodijo kandidirat drugam, kjer dejansko lahko tudi pridejo do poslanskega mandata.
Skozi svoje oči nikoli nisem gledal, da bom sam sebe zavaroval, da bom postal še naslednjič poslanec, ampak moram povedati, da sem vedno kandidiral v svojem volilnem okraju in v svojem volilnem okraju dobival dvakrat več glasov, kot jih je v povprečju dobivala stranka. To se pravi, da so mi volivci tudi na takih volitvah kot človeku, kot kandidatu na nek način tudi zaupali.
Minister ni vsega naredil, kar je bilo dogovorjeno, kljub temu da je kar nekaj naredil. Ampak pri spremembah meja volilnih okrajih pa ni več kazal interesa predvsem zaradi tega, ker so se znotraj stranke že to dogovorili, kateri volilni sistem bi radi imeli, ker je poslansko vprašanje predsedniku Vlade bilo zastavljeno, preden se je dejansko vložil zakon, in se je tam tudi konkretno govorilo, kaj pravzaprav si stranka želi.
To so tiste poglavitne zadeve, ki sem jih želel izpostaviti. Morali se bodo tisti, ki bodo prišli na ministrstvo, lotiti tega vprašanja in bodo morali meje volilnih okrajev prilagoditi neki velikosti, da bomo mogoče res pa v drugo poskusili določene stvari spremeniti. V prihodnosti pa seveda ni rečeno, da se ne bi mogel celoten volilni sistem tudi spremeniti. Tokrat je ključno, da moramo spremeniti tisto, kar je naložilo Ustavno sodišče. Ustavno sodišče pa ima koliko že pravnikov? Nekateri so citirali določenega pravnika iz Maribora. Ne, ne. Ustavno sodišče ima določeno število ustavnih pravnikov, ki so na to odgovorili tako, kot so odgovorili.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Prehajamo v sklepni del splošne razprave, v katerem dobi besedo še predstavnik Vlade.
Gospod minister, izvolite.

RUDI MEDVED: Hvala lepa.
Saj ne bom ponavljal svojega stališča do same teme, ki je danes v razpravi. Mislim, da sem ga večkrat javno jasno povedal in danes tudi že tukaj. Bi pa vseeno odgovoril gospodu Jurši. Zdaj ne vem, ali mu peša spomin, ampak vztrajno ponavlja že tam nekje od lanske jeseni, to je edini, ki je sodeloval v vsem tem procesu, pa so bile vse stranke tam, edini, ki mi očita, česa vsega nisem naredil. Jaz še enkrat povem in s tem se bodo strinjali tudi kolegi in kolegice iz Slovenske demokratske stranke, da smo po tistem, ko je bil prvi predlog volilnih okrajev nekako zavrnjen, prepoznan kot tak, ki je nesprejemljiv, in seveda jaz verjamem, da tudi v prihodnje bo zelo težko uskladiti število volivcev v posameznem okraju pa potem geografsko zaokroženost občin in vse to, zelo težko. In to so poskusili tudi tisti, ki so sprejeli sodelovanje na ta način, da smo mi pripravili aplikacijo, v kateri je bilo možno spreminjati meje volilnih okrajev na vse možne načine in da sta to možnost s pridom izkoristili dve stranki. Jaz mislim, da danes še vedno najbrž poteka delo znotraj teh aplikacij in obe stranki še poskušata oblikovati meje volilnih okrajev. Mi smo tudi organizirali več delavnic za tiste, ki bi želeli sodelovati pri spreminjanju meja volilnih okrajev. Skratka, naredili smo bistveno več, pravzaprav nadstandard smo postavili pri tem. Seveda pa Desusa tudi nikoli ni bilo zraven, niti odgovarjali niste na pozive, da želimo vaše sodelovanje. Meni je prav žal, če na koncu niste sodelovali pri tem spreminjanju meja volilnih okrajev, medtem ko sta na primer vsaj dve stranki pri tem zelo tvorno sodelovali. Potem seveda to ni naš problem. Na voljo je vse to bilo in je še. Jaz verjamem, da je še. Tako da mislim, da bi enkrat za vselej lahko to debato okrog tega, koliko se je kdo trudil, zaključili. Jaz mislim, da smo naredili bistveno več, kot je bilo pravzaprav sploh v naši moči, glede na to da vse, kar smo narisali, kar zadeva spreminjanje meja volilnih okrajev, je bilo tako ali tako vse zavrnjeno, da je vse slabo. Tako da odločno zavračam to in bom vselej to odločno zavrnil, gospod Jurša, če boste to kar naprej ponavljali.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Gospod Jurša, želeli ste repliko, vendar je čas vaše poslanske skupine potekel.
Vsi prijavljeni razpravljavci, ki ste to želeli, ste dobili besedo, ker pa je čas, določen za razpravo, še ostal, vas sprašujem, ali želite na podlagi 71. člena Poslovnika Državnega zbora še razpravljati.
Ker vidim, da je interes, bom odprla prijavo, pa se prijavite.
Imamo enega prijavljenega razpravljavca. Gospod Jurša, na voljo imate pet minut.
Izvolite.

FRANC JURŠA (PS DeSUS): Saj ne bom dolg, bom zelo kratek, ker nisem imel možnosti replicirati zadeve, bom rekel takole. Gospod minister, jaz spoštujem tisto, kar ste napravili in sem vas tudi pohvalil za to, kar ste napravili. Ampak enih stvari pa niste napravili. In spomnil vas bi, če se spominjate tistega sestanka, enega izmed osmih, ko je predsednik republike nekajkrat moral zaprositi, da pa bi vseeno določene stvari na področju volilnih okrajev pripravili. Jaz vas samo toliko spominjam, da ne bova šla nerazčiščenih pojmov iz te dvorane.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
S tem zaključujem razpravo. O predlogu sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo, bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora odločali čez pol ure v okviru glasovanj.
S tem prekinjam to točko dnevnega reda in prekinjam 16. sejo zbora, ki jo bomo nadaljevali z glasovanji ob 19. uri.

(Seja je bila prekinjena ob 18.24 in se je nadaljevala ob 19.uri.)

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje! Nadaljujemo s prekinjeno sejo zbora.
Preden preidemo na postopek glasovanja, vas želim obvestiti, da bo Državni zbor glasovanje opravil po naslednjem vrstnem redu. Najprej podtočka 1.a 12. točke, nato 8., 2., 4., 5., 6., 7., 9., 10. in 1. točka ter na koncu še preostale podtočke 12. točke dnevnega reda.
Prehajamo na glasovanje zbora o predlogih odločitev. Poslanke in poslance prosim, da preverite delovanje glasovalnih naprav.

Prehajamo na 12. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA MANDATNO-VOLILNE ZADEVE.
Najprej Predlog sklepa o opravljanju funkcije poslanca namesto poslanca, ki opravlja funkcijo predsednika Vlade.
Ker poslanec Janez Ivan Janša v času, ko opravlja funkcijo predsednika Vlade, ne more opravljati funkcije poslanca, je Državna volilna komisija zboru posredovala sklep, s katerim je ugotovila, da pripada pravica opravljanja funkcije poslanca namesto poslanca, ki opravlja funkcijo predsednika Vlade, Janezu Moškriču.
Sklep Državne volilne komisije je obravnavala Mandatno-volilna komisija, ki je zboru pisno sporočila in predložila predlog sklepa. Vljudno prosim za malo pozornosti. Hvala lepa. Želi poročevalec komisije besedo? Ne. Želite besedo predstavniki poslanskih skupin? Ne. Želite besedo poslanke in poslanci? Ne. Zaključujem razpravo in prehajamo na glasovanje.
Na glasovanje dajem naslednji predlog sklepa: V času, dokler poslanec Janez Ivan Janša opravlja funkcijo predsednika Vlade, opravlja funkcijo poslanca Državnega zbora od današnjega dne Janez Moškrič, rojen 15. februarja 1979, stanujoč Boga vas 2a, Šentvid pri Stični.
Glasujemo. Navzočih je 87 poslank in poslancev, za je glasovalo 87, proti nihče.
(Za je glasovalo 87.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.

Poslanskega kolega Janeza Moškriča vabim, da se nam pridruži in zasede svoje poslansko mesto. Kolegu želim, da bi v poslanskih klopeh uspešno opravljal delo poslanca.
/ aplavz/

S tem prekinjam to točko dnevnega reda, ki jo bomo nadaljevali takoj po zaključeni 1. točki dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 8. točko dnevnega reda, to je s prvo obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o volitvah v državni zbor.
Prehajamo na odločanje o naslednjem predlogu sklepa: Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o volitvah v državni zbor je primeren za nadaljnjo obravnavo. Obveščam vas, da bo sklep sprejet, če bosta zanj v skladu s četrtim odstavkom 80. člena Ustave Republike Slovenije glasovali vsaj dve tretjini vseh poslank in poslancev.
Nekdo je dvignil roko? / oglašanje iz dvorane/ Gospa Udovč, ste dvignili roko? Ali je obrazložitev glasu v imenu poslanske skupine ali v lastnem imenu? V lastnem.
Izvolite, gospa Udovč.

MATEJA UDOVČ (PS SMC): Hvala lepa.
Danes smo tako blizu rešitve za spremembo volilnega sistema. Jaz ne verjamem, da bomo še kdaj tako blizu te rešitve. Manjka nam mogoče samo eden ali dva glasova in damo možnost volivcem, da dejansko svoj glas lahko namenijo kandidatu, za katerega so odločili, da bi bil najboljši, da bi zastopal njih v Državnem zboru. Spremembo zakona ocenjujem, da je dobra, odlična, prav tako bo uravnotežila spole v Državnem zboru, veliko večjo možnost imamo kot po dosedanjem sistemu.
Zato bom glasovala za predlog spremembe zakona. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Glasujemo. Navzočih je 88 poslank in poslancev, za je glasovalo 57, proti 30.
(Za je glasovalo 57.) (Proti 30.)
Ugotavljam, da zbor predlaganega sklepa ni sprejel, zato je zakonodajni postopek o predlogu zakona končan.

S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujem s prekinjeno 2. točko dnevnega reda, to je s tretjo obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o industrijski lastnini v okviru skrajšanega postopka.
Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, prehajamo na odločanje o predlogu zakona. Obveščam vas, da me Zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista opozorili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih na matičnem delovnem telesu, predlog zakona neusklajen.
Glasujemo. Navzočih je 88 poslank in poslancev, za je glasovalo 76, proti 3.
(Za je glasovalo 76.) (Proti 3.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 4. točko dnevnega reda, to je s tretjo obravnavo Predloga zakona o dopolnitvi Kazenskega zakonika v okviru rednega postopka.
Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, prehajamo na odločanje o predlogu zakona. Obveščam vas, da me Zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista opozorili, da bi bil zaradi amandmaja, sprejetega na matičnem delovnem telesu, predlog zakona neusklajen.
Glasujemo. Navzočih je 87 poslank in poslancev, za je glasovalo 86, nihče proti.
(Za je glasovalo 86.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 5. točko dnevnega reda, to je s tretjo obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Stvarnopravnega zakonika v okviru rednega postopka.
Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, prehajamo na odločanje o predlogu zakona. Obveščam vas, da me Zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista opozorili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih na matičnem delovnem telesu, predlog zakona neusklajen.
Glasujemo. Navzočih je 87 poslank in poslancev, za je glasovalo 47, proti 37.
(Za je glasovalo 47.) (Proti 37.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 6. točko dnevnega reda, to je s tretjo obravnavo Predloga zakona o dopolnitvi Zakona o Ustavnem sodišču v okviru rednega postopka.
Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, prehajamo na odločanje o predlogu zakona. Obveščam vas, da me Zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista opozorili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih na matičnem delovnem telesu, predlog zakona neusklajen.
Glasujemo. Navzočih je 88 poslank in poslancev, za je glasovalo 88, proti nihče.
(Za je glasovalo 88.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 7. točko dnevnega reda, to je s prvo obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojaški dolžnosti.
Prehajamo na odločanje o naslednjem predlogu sklepa: Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojaški dolžnosti je primeren za nadaljnjo obravnavo.
Miha Kordiš želi obrazložitev v imenu poslanske skupine.
Izvolite.

MIHA KORDIŠ (PS Levica): V Levici bomo glasovali proti ponovni uvedbi naborništva. Naborniški sistem popolnjevanja vojaške vrste smo v tej državi že poznali 20 let nazaj, pa je takrat slovenska mladina zelo jasno z dejanji pokazala, kaj si o takem sistemu misli. Posledično je bilo zato naborništvo v tej državi odpravljeno. Družba je bila takrat dovolj pametna, da je hotenjem in potrebam mladih prisluhnila.
Zdaj smo se očitno znašli v nekemu drugemu času, ko želi politični razred ponovno vpeljati naborništvo, in to za Natovo vojsko. Pravim celoten političen razred. Danes resda odločamo o zakonu, ki ga je na mizo prinesla Slovenska demokratska stranka, ampak z naborništvom se spogleduje tudi politična sredina, kar lahko beremo v beli knjigi o obrambi, ki ravno tako predvideva in odpira vrata vpeljavi naborništva med leti 2025 in 2030.
To so vse fiktivni odgovori na realne probleme, s katerimi se soočajo mladi v tej državi. Ampak namesto da bi jim politika zagotovila kakovostna delovna mesta, da bi odpravila prekarnost, da bi zgradila 10 tisoč novih javnih neprofitnih stanovanj, jih zdaj želi na silo strpati v vojašnico. Zakaj? Zato da jim tam pere glavo z zlaganim domoljubjem. Zato da jih namesto aktivnega državljanstva uči pokornosti do vsakokratne oblasti, bodisi na delovnem mestu bodisi na vrhu države. In zato da jim v glavo vceplja fiktivne grožnje, kako nas menda obkoljujejo prav vsi, od beguncev do Ruske federacije. Resnica pa je, da Slovenija ni vojaško ogrožena, tudi številke popolnjenosti Slovenske vojske v resnici niso popolnjene samo po merah nekih administrativnih zavez, ki jih je slovenski politični vrh brez posvetovanja z lastnim ljudstvom dal zvezi Nato.
Skratka, nobenega dobrega razloga ni, da naborništvo ponovno vpeljemo. V Levici naborništvu ostro nasprotujemo, vse dokler imamo vojsko, kot jo imamo, vojsko, ki je v resnici ekspedicijski korpus za ameriški imperializem, ekspedicijski korpus za vojne krokarje zveze Nato, ne pa kakršna koli zares obrambna sila za obrambo domovine. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Glasujemo. Navzočih je 88 poslank in poslancev, za je glasovalo 36, proti 51.
(Za je glasovalo 36.) (Proti 51.)
Ugotavljam, da zbor predlaganega sklepa ni sprejel, zato je zakonodajni postopek o predlogu zakona končan. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 9. točko dnevnega reda, to je obravnava Predloga za sprejem avtentične razlage 7. člena Zakona o interventnih ukrepih za zagotovitev finančne stabilnosti javnih zdravstvenih zavodov, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija.
Prehajamo na odločanje o predlogu sklepa matičnega delavnega telesa, ki se glasi: Predlog za sprejem avtentične razlage 7. člena Zakona o interventnih ukrepih za zagotovitev finančne stabilnosti javnih zdravstvenih zavodov, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija se sprejme.
Glasujemo. Navzočih je 88 poslank in poslancev, za je glasovalo 79, proti 1.
(Za je glasovalo 79.) (Proti 1.)
Ugotavljam, da je zbor predlagani sklep sprejel, zato prehajamo na glasovanje o besedilu avtentične razlage.

Glasujemo. / oglašanje iz dvorane/ A je vse v redu? / oglašanje iz dvorane/ Še enkrat bom prebral predlog sklepa.
Ugotavljam, da je zbor predlagani sklep sprejel, zato prehajamo na glasovanje o besedilu avtentične razlage. A je v redu?
Glasujemo. Navzočih je 88 poslank in poslancev, za je glasovalo 79, proti 1.
(Za je glasovalo 79.) (Proti 1.)
Ugotavljam, da je besedilo avtentične razlage sprejeto. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 10. točko dnevnega reda, to je Predlog resolucije o Nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030.
Ker amandmaji k dopolnjenemu predlogu resolucije niso bili vloženi, prehajamo na odločanje o predlogu resolucije.
Obveščam vas, da me Zakonodajna-pravna služba oziroma Vlada nista opozorili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih na matičnem delovnem telesu, predlog resolucije neusklajen.
Zmago Jelinčič želi obrazložitev glasu v imenu poslanke skupine.
Izvolite.

ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI (PS SNS): Ta predlog resolucije je zmazek, kakršnega lahko spravijo skupaj samo v Sloveniji. Brez resnih rešitev neki statistični podatki, ki dostikrat nimajo dejanske zveze z realnostjo. To bi lahko napisali, da je nacionalni program varstva za osnovne šole, ne pa varstva okolja za obdobje 2020–2030. Zadeva je popolnoma deplasirana. O tem so govorili tudi marsikateri strokovnjaki, ampak v slovenskem parlamentu se sprejema samo tisto, kar Vlada reče, da je treba sprejeti. V glavnem se pa zelo malo razmišlja o teh zadevah.
Ker v naši stranki razmišljamo in kakšne zadeve tudi pregledamo pa se posvetujemo s kakšnimi resnimi strokovnjaki, ne od Vlade plačanimi adlatusi, bomo glasovali proti.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Glasujemo. Navzočih je 87 poslank in poslancev, za je glasovalo 42, 4 proti.
(Za je glasovalo 42.) (Proti 4.)
Ugotavljam, da je resolucija sprejeta. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Prehajamo na prekinjeno 1. točko dnevnega reda, to je na Vprašanja poslank in poslancev.
Glasovanje bomo opravili na podlagi pregleda predlogov sklepov poslank in poslancev za razpravo o odgovorih ministrice in ministrov, ki opravljajo tekoče posle z dne 5. marca 2020, ki je bil objavljen na e-klopi.
Izvolite.

MATJAŽ HAN (PS SD): Hvala lepa.
Samo proceduralno vprašanje imam. Sedaj se bo pokazala vsa beda. Sedaj bomo glasovali o poslanskih vprašanjih na odgovore ministrov, ki jih naslednji mesec na naslednji seji več ne bo. In če slučajno, hipotetično izglasujemo vprašanja, ki so jih zastavljali, kdo bo naslednji mesec odgovarjal. Jaz mislim, da moramo biti toliko pametni, da o tem ne glasujemo. Ne razumem. Lahko smo proti, ampak kaj pa, če smo za. Kdo nam bo potem naslednji teden odgovarjal? Gospod Šircelj za finance? Vprašam.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Poglejte, predlogi so podani in mi bomo o njih glasovali.
Prehajamo na odločanje o predlogih sklepov.
Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministra za zdravje, ki opravlja tekoče posle, Aleša Šabedra na poslansko vprašanje Miha Kordiša v zvezi s pripravo sistemske zakonodaje.
Glasujemo. Navzočih je 83 poslank in poslancev, za je glasovalo 9, 71 proti.
(Za je glasovalo 9.) (Proti 71.)
Ugotavljam, da sklep ni sprejet.

Prehajamo na naslednji predlog: Državni zbor na naslednji seji opravi razpravo o odgovoru ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki opravlja tekoče posle Zdravka Počivalška, na poslansko vprašanje dr. Franca Trčka v zvezi z državnim turističnim holdingom kot strankarskim plenom in ne kot razvojno priložnostjo slovenskega turizma.
Glasujemo. Navzočih je 84 poslank in poslancev, za je glasovalo 25, 50 proti.
(Za je glasovalo 25.) (Proti 50.)
Ugotavljam, da sklep ni sprejet.

Ali želite morda kakšno pavzo? / smeh/ Očitno, da smo, ne vem, da ne uporabim kakšne neprimerne besede.

Prehajamo na tretji predlog: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministra za izobraževanje, znanost in šport, ki opravlja tekoče posle dr. Jerneja Pikala, na poslansko vprašanje Boštjana Koražije v zvezi s poslovanjem tehničnega osebja v javnih izobraževalnih ustanovah na področju terciarnega izobraževanja.
Glasujemo. Navzočih je 84 poslank in poslancev. Za je glasovalo 10, proti 73.
Za je glasovalo 10.) (Proti 73.)
Ugotavljam, da sklep ni sprejet.

Prehajamo na četrti predlog: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministrice za pravosodje, ki opravlja tekoče posle, Andreje Katič in ministra za zdravje, ki opravlja tekoče posle, Aleša Šabedra na poslansko vprašanje Violete Tomić v zvezi z novim prevodom Enotne konvencije o mamilih in zakonodaje na področju prepovedanih drog.
Glasujemo. Navzočih je 86 poslank in poslancev. Za je glasovalo 17, proti 69.
(Za je glasovalo 17.) (Proti 69.)
Ugotavljam, da sklep ni sprejet.

Prehajamo na peti predlog: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministra za okolje in prostor, ki opravlja tekoče posle, Simona Zajca na poslansko vprašanje Boštjana Koražije v zvezi z ukrepi za zmanjševanje onesnaženosti zraka z delci.
Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev. Za je glasovalo 11, proti 70.
(Za je glasovalo 11.) (Proti 70.)
Ugotavljam, da sklep ni sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 12. točko dnevnega reda, to je z Mandatno-volilnimi zadevami.
Prehajamo na Predlog za imenovanje dveh namestnikov varuha človekovih pravic. Varuh človekovih pravic je 6. februarja 2020 Državnemu zboru predlagal, da za namestnico in namestnika Varuha človekovih pravic za dobo 6 let imenuje Marjeto Cotman in dr. Jožeta Ruparčiča. Za dopolnilno obrazložitev predloga dajem besedo varuhu človekovih pravic Petru Svetini.
Izvolite.

PETER SVETINA: Spoštovani predsedujoči, spoštovane poslanke, poslanci!
Zakon o varuhu človekovih pravic določa, da ima varuh najmanj dva in največ štiri namestnike. Na začetku mandata sem imel štiri namestnike. Mandat namestnice varuha je potekel maja 2019, namestnik pa je bil na njegov predlog s funkcije namestnika varuha razrešen aprila 2019. Glede na navedeno imam tako 23. maja 2019 dalje dva namestnika. Zaradi obsežnosti področij dela, ki so bila začasno prerazporejena obstoječima namestnikoma, sem 5. aprila 2019 objavil vabilo za zbiranje predlogov možnih kandidatov za namestnico oziroma namestnika varuha. Nanj se je odzvalo 19 kandidatov, s katerimi sem opravil individualne pogovore. Med 19 kandidati sem se odločil za Marjeto Cotman in dr. Jožeta Ruparčiča.
Gospa Marjeta Cotman je v svoji široki poklicni karieri opravljala najvišje funkcije in dela na področju državne uprave, pravosodja, zakonodaje ter devet let na področju varovanja človekovih pravic, ko je bila vodja oddelka za peticije in sekretarka Komisije za peticije v Državnem zboru Republike Slovenije. Njeno delo je zajemalo najzahtevnejše naloge na najodgovornejših pravnih področjih.
Dr. Jože Ruparčič sodniško funkcijo opravlja že več kot 20 let. V okviru svojega dela v pravosodju je ves čas razvijal znanstveni interes za pravne fenomene, v katerih se zrcali vrednostna orientacija demokratične kulture. Je strokovnjak s področja civilnega in gospodarskega prava, ima dolgoletne izkušnje in bogato strokovno znanje. Odlikuje ga široko poznavanje področja, številne kompetence in njegovo dosedanje delo je zajemalo najzahtevnejše naloge na najodgovornejših pravnih področjih.
Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, verjamem, da sta predlagana kandidata z njunim dosedanjim delom in strokovnim znanjem oziroma udejstvovanjem dokazala, da sta primerna za opravljanje funkcije namestnice oziroma namestnika varuha človekovih pravic. Odlikujeta ju znanje in kredibilnost, zato verjamem, da mi bosta v veliko pomoč pri varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin državljank in državljanov Republike Slovenije. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Predlog je kot matično delovno telo obravnavala Mandatno-volilna komisija, ki je zboru pisno poročala. Prijavljenih k razpravi ni. Prehajamo na odločanje.
Na glasovanje dajem predlog sklepa, s katerim se za namestnico varuha človekovih pravic za dobo 6 let imenuje Marjeta Cotman.
Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev, za je glasovalo 75, proti 1.
(Za je glasovalo 75.) (Proti 1.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.

Na glasovanje dajem predlog sklepa, s katerim se za namestnika varuha človekovih pravic za dobo 6 let imenuje dr. Jože Ruparčič.
Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev, za je glasovalo 74, proti 1.
(Za je glasovalo 74.) (Proti 1.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.

Prosim imenovanega in imenovano za namestnika varuha človekovih pravic, da se nam pridružita.
Prosim namestnico varuha človekovih pravic, da priseže pred Državnim zborom.
Gospa Cotman, izvolite.

MARJETA COTMAN: Prisegam, da bom opravljala svojo nalogo na podlagi ustave in zakona, da bom varovala človekove pravice in temeljne svoboščine, da bom opravljala svoje delo vestno in nepristransko ter pri tem spoštovala načela pravičnosti in dobrega upravljanja.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
/aplavz/
Želite nagovoriti Državni zbor?
Izvolite.

MARJETA COTMAN: Hvala za besedo, gospod predsedujoči.
Spoštovane poslanke in poslanci, ob tej priliki bi se rada zahvalila varuhu človekovih pravic, da me je predlagal za njegovo namestnico. Vam, poslanke in poslanci, bi se pa zahvalila za vaše zaupanje. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ:
/ aplavz/
Marjeti Cotman se zahvaljujem za besede, ji čestitam in želim uspešno delo.
Prosim namestnika varuha človekovih pravic dr. Jožeta Ruparčiča, da priseže pred Državnim zborom.

DR. JOŽE RUPARČIČ: Prisegam, da bom opravljal svojo nalogo na podlagi ustave in zakona, da bom varoval človekove pravice in temeljne svoboščine, da bom opravljal svoje delo vestno in nepristransko ter pri tem spoštoval načela pravičnosti in dobrega opravljanja.
/ aplavz/


PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Želite nagovoriti Državni zbor?
Izvolite.

DR. JOŽE RUPARČIČ: Spoštovani, dovolite, prosim, da se vam vsem lepo zahvalim za izvolitev, istočasno pa seveda tudi varuhu človekovih pravic za predlog. Hvala lepa.
/ aplavz/

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Dr. Ruparčiču se zahvaljujem za besede, mu čestitam in želim uspešno delo.

Prehajamo na obravnavo Predloga za izvolitev v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrožne sodnice na Okrožnem sodišču v Kopru.
Sodni svet je Državnemu zboru predložil predlog za izvolitev mag. Anje Štrovs v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrožne sodnice na Okrožnem sodišču v Kopru.
Predlog je kot matično delovno telo obravnavala Mandatno-volilna komisija, ki je zboru pisno poročala. Prijavljenih k razpravi ni.
Prehajamo na odločanje o predlogu sklepa, s katerim se v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrožne sodnice na Okrožnem sodišču v Kopru izvoli mag. Anja Štrovs.
Glasujemo. Navzočih je 86 poslank in poslancev, za je glasovalo 41, proti 2.
(Za je glasovalo 41.) (Proti 2.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.

Prehajamo na obravnavo Predloga za izvolitev v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Postojni.
Sodni svet je Državnemu zboru predložil predlog za izvolitev Line Marine Nagy v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Postojni.
Predlog je kot matično delovno telo obravnavala Mandatno-volilna komisija, ki je zboru pisno poročala. Prijavljenih k razpravi ni.
Prehajamo na odločanje o predlogu sklepa, s katerim se v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Postojni izvoli Lina Marina Nagy.
Glasujemo. Navzočih je 87 poslank in poslancev, za je glasovalo 43, proti nihče.
(Za je glasovalo 43.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.

Prehajamo na obravnavo Predloga za izvolitev v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Mariboru.
Sodni svet je Državnemu zboru predložil predlog za izvolitev Helene Melliwa v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Mariboru.
Predlog je kot matično delovno telo obravnavala Mandatno-volilna komisija, ki je zboru pisno poročala. Prijavljenih k razpravi ni.
Prehajamo na odločanje o predlogu sklepa, s katerim se v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Mariboru izvoli Helena Melliwa.
Glasujemo. Navzočih je 87 poslank in poslancev, za je glasovalo 42, proti nihče.
(Za je glasovalo 42.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.

Prehajamo na obravnavo Predlogov za izvolitev v sodniške funkcije na sodniška mesta okrajnih sodnikov na okrajnih sodiščih v Grosupljem, Kočevju in Domžalah.
Sodni svet je Državnemu zboru predložil predloge za izvolitev v sodniške funkcije na sodniška mesta okrajnih sodnikov, in sicer Anje Gulje in Ines Rostohar v sodniški funkciji na sodniški mesti okrajnih sodnic na Okrajnem sodišču v Grosupljem, Miha Šubare v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrajnega sodnika na Okrajnem sodišču v Kočevju ter mag. Eve Vihar Kranjec v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Domžalah.
Predloge je kot matično delovno telo obravnavala Mandatno-volilna komisija, ki je zboru pisno poročala. Prijavljenih k razpravi ni.
Najprej prehajamo na odločanje o predlogu sklepa, s katerim se v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Grosupljem izvoli Anja Gulje.
Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev, za je glasovalo 41, proti nihče.
(Za je glasovalo 41.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.

Prehajamo na odločanje o Predlogu sklepa, s katerim se v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Grosupljem izvoli Ines Rostohar.
Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev, za je glasovalo 42, proti nihče.
(Za je glasovalo 42.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.

Prehajamo na odločanje o predlogu sklepa, s katerim se v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrajnega sodnika na Okrajnem sodišču v Kočevju izvoli Miha Šubara.
Glasujemo. Navzočih je 86 poslank in poslancev, za je glasovalo 42, proti nihče.
(Za je glasovalo 42.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.

Prehajamo še na odločanje o predlogu sklepa, s katerim se v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Domžalah izvoli mag. Eva Vihar Kranjec.
Glasujemo. Navzočih je 86 poslank in poslancev, za je glasovalo 42, proti nihče.
(Za je glasovalo 42.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.

Prehajamo na obravnavo Predloga za razrešitev sodnice porotnice Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za odločanje v socialnih sporih. Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ana Jaklič je Državnemu zboru predložila predlog za razrešitev sodnice porotnice Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za odločanje o socialnih sporih Helene Miklavčič.
Predlog je kot matično delovno telo obravnavala Mandatno-volilna komisija, ki je zboru pisno poročala in predložila predlog sklepa z obrazložitvijo, iz katere izhajajo razlogi za razrešitev. Prijavljenih k razpravi ni.

Prehajamo na odločanje o predlogu sklepa, s katerim se razreši sodnica porotnica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za odločanje o socialnih sporih iz vrst zavodov Helena Miklavčič.
Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev. Za je glasovalo 82, proti nihče.
(Za je glasovalo 82.) (Proti nihče.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.

Prehajamo na obravnavo Predloga sklepa o spremembi Sklepa o sestavi in imenovanju predsednika, podpredsednice, članov in namestnikov članov Preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v zadevi Franc Kangler in drugi.
Predlog sklepa je v obravnavo zbora predložila Mandatno-volilna komisija. Prijavljenih k razpravi ni. Prehajamo na odločanje o Predlogu sklepa o spremembi Sklepa o sestavi in imenovanju predsednika, podpredsednice, članov in namestnikov članov navedene preiskovalne komisije.
Glasujemo. Navzočih je 76 poslank in poslancev. Za je glasovalo 46, proti 1.
(Za je glasovalo 46.) (Proti 1.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.

Prehajamo na obravnavo Predloga za izvolitev predsednika Državnega zbora Republike Slovenije.
Skupina 47 poslank in poslancev s prvopodpisano Janjo Sluga je 4. marca 2020 na podlagi prvega odstavka 199. člena Poslovnika Državnega zbora kot kandidata za predsednika Državnega zbora predlagala Igorja Zorčiča.
Želi predstavnica predlagatelja Janja Sluga dodatno obrazložiti predlog kandidature?
Izvolite, imate besedo.

JANJA SLUGA (PS SMC): Spoštovani poslanke in poslanci, državljanke in državljani!
Aktualno politično dogajanje od nas poslancev zahteva, da v skladu z opravljanjem našega poslanstva z vso odgovornostjo naredimo še en korak k stabilizaciji našega političnega prostora. Ker stabilna politična situacija zahteva tudi stabilno vodstvo Državnega zbora, podpisniki kandidature Državnemu zboru predlagamo, da za predsednika Državnega zbora izvoli poslanca Igorja Zorčiča.
Kandidat za predsednika je univerzitetni diplomiran pravnik in se je po zaključenem študiju najprej zaposlil v zavarovalništvu, kjer je opravljal delo pravnika na oddelku za mednarodne odškodninske zahtevke. Leta 2004 se je kot strokovni delavec zaposlil na Okrožnem državnem tožilstvu v Krškem, kjer je delo opravljal do leta 2009. Do izvolitve za poslanca v Državnem zboru leta 2014 je opravljal poklic odvetnika. V prejšnjem sklicu Državnega zbora je vodil Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor, kot član pa je sodeloval še v številnih preostalih delovnih telesih. Na parlamentarnih predčasnih volitvah leta 2018 so mu volivke in volivci zaupali drugič mandat poslanca. V aktualnem sklicu Državnega zbora odgovorno in preudarno opravlja funkcijo vodje poslanske skupine.
S strani dosedanjega predsednika Državnega zbora mu je bila zaupana tudi vloga vodje delovne skupine za pripravo etičnega kodeksa za poslance. Delovna skupina pod njegovim vodstvom je z delom že zaključila in besedilo etičnega kodeksa tudi pripravila za sprejetje.
V okviru članstva v skupinah prijateljstva in v prejšnjem mandatu kot predsednik Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor se je udeleževal številnih medparlamentarnih srečanj in dogodkov. To je zlasti pomembno v luči prihajajočega predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije, v sklopu katerega bo pomembno vlogo odigral tudi nacionalni parlament in s tem tudi njegov predsednik. Njegova pravniška narava se zrcali v sposobnosti analitičnega pogleda na družbeno dogajanje, sposobnosti pogajanj in tehtne presoje pa so okrepile njegove izkušnje na dosedanji poklicni poti.
Če ob temu upoštevamo tudi njegove izkušnje na političnem parketu, potem lahko z optimizmom zremo v obdobje, ko bo vodil Državni zbor. Podpisniki kandidature smo prepričani, da bo Igor Zorčič to pomembno državniško funkcijo opravljal uspešno. Njegove dosedanje izkušnje so nedvomno dokaz njegove primernosti za opravljanje funkcije predsednika Državnega zbora. Verjamemo, da ga bodo pri delu vodile vrednote spoštljivosti, strpnosti, preudarnosti, odprtosti do različnosti, sodelovanja in iskrenosti. Zaupamo njegovi predanosti, zrelosti in modrosti, s čimer bo omogočil pogoje za demokratično, uspešno in kakovostno delo Državnega zbora ter s tem pripomogel h krepitvi odgovorne politične kulture ter podobi dobro delujoče ter napredne parlamentarne demokracije.
Poslanec in kandidat za novega predsednika Državnega zbora je v okviru svojega preteklega dela, ne glede na programsko in svetovnonazorsko različnost, vedno tvorno in korektno sodeloval s kolegi poslanci iz vseh poslanskih skupin in verjamemo, da bo s takšno držo in načinom dela nadaljeval tudi po današnjem glasovanju.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Želi kdo besedo? Vidim, da ja. Prosim za prijavo. Vsak ima na voljo 5 minut.
Prvi je na vrsti Zmago Jelinčič Plemeniti v imenu Slovenske nacionalne stranke.
Izvolite.

ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI (PS SNS): Hvala lepa.
V naši poslanski skupini bomo gospoda Zorčiča podprli. Prepričani smo, da bo dober predsednik, če ne, ga bomo »peglali« na vsakem koraku. Prepričan pa sem / oglašanje iz dvorane/ Kaj, je kaj narobe?

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Gospod Jelinčič, prosim če pridete za govornico.

ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI (PS SNS): Prihajam. Sem mislil, da bi zadevo malo skrajšali, da bi prej prišli do glasovanja, ampak naj vam bo.
Sem že povedal, mi bomo kolega Zorčiča podprli. Prepričani smo, da bo dober predsednik. Težko, da bo dosegel nivo, ki ga je imel kolega, ki bo zdaj minister za obrambo, čeprav je glasoval proti vojaški obveznosti. Prepričan sem pa, da bo bolj zavzet, kot je bil kolega s te leve strani, ki si dostikrat ni upal zastaviti kakšne bolj močne besede za pozicijo Državnega zbora. Mislim, da pozicija Državnega zbora je nad ministrstvi, in to je treba ministrom povedat. Tukaj notri se potrjujejo ministri, tukaj notri se potrjujejo zakoni, izpolnjevati jih morajo pa ministrstva. Upam, kolega, da boš to zadevo vzel v svoj spisek, v itinerar in da ne boš odstopil od tega, kar se je tudi dogajalo, da so razni ministri izsiljevali Državni zbor, da mora delati po njihovih napotilih, kljub temu da dostikrat so bili tudi zakoni na naši strani, pa so jih hoteli na drugi strani kršiti, še posebej na Ministrstvu za finance.
Tako da dragi kolega, mi ti bomo gledali pod prste. To vedi, včasih bom prišel na kavo, pa te bom tudi sklincal, če bo treba, ampak želim ti pa uspešno delo.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Felice Žiža v imenu Poslanske skupine italijanske in madžarske narodne skupnosti.
Izvolite.

FELICE ŽIŽA (PS IMNS): Spoštovani, jaz bom zelo kratek.
Poslanska skupina italijanske in madžarske narodne skupnosti bo podprla kandidata za predsednika Državnega zbora Igorja Zorčiča. Prepričani smo tudi mi, da bo dober predsednik, da bo dobro delal in zato mu želimo veliko sreče in uspešnega dela. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Franc Jurša bo predstavil stališče Desusa.
Izvolite.

FRANC JURŠA (PS DeSUS): Hvala. Dober večer vsem skupaj. Spoštovani, moje besede so uvodoma namenjene mojemu pomurskemu rojaku s štajerskim pridihom.
Spoštovani Dejan, zahvaljujem se ti za strokovno, odgovorno vodenje Državnega zbora. Skupaj z 89 poslanci različnih kriterijev ni lahko pluti. Vendar če krmar spoštuje in z veliko mero modrosti dosledno izvaja zapisana pravila, ki opredeljujejo pomembno funkcijo na katero je bil imenovan, ter ima ob tem ob sebi vestne sodelavce, ki mu pomagajo, ladja še po tako razburkanem morju varno pluje. Gospod Dejan, hvala.
Poslanke in poslanci smo v torek izvolili novega, 14. mandatarja slovenske vlade. Formira se nova koalicija, pred nami je še konstituiranje ministrske ekipe in delo s polnim zagonom se lahko začne dan po tem. Vse stranke, ki smo podpisale koalicijsko pogodbo, se zavedamo izzivov, ki so pred nami. Kot je v navadi, mesto predsednika Državnega zbora prevzame druga največja stranka. Pred nami je predlog za imenovanje gospoda Igorja Zorčiča na mesto predsednika Državnega zbora, ki ga bomo v Poslanski skupini Desus soglasno podprli.
Zaupamo koalicijskemu partnerju Stranki modernega centra, da se predlagali najpomembnejšega zastopnika demokracije modrosti in sodelovanja. Gospod Zorčič je moj politični sopotnik že iz prejšnjega mandata. V tem mandatu si deliva klopi na mestu vodij poslanskih skupin in ga ocenjujem kot človeka s kompetencami in občutkom za sočloveka.
Poslanci Poslanske skupine Desus verjamemo, da bo gospod Zorčič kot pravni strokovnjak znal poslušati in bil spoštljiv do vseh nas. Predvsem pa verjamemo in zaupamo, da bo zmogel uveljaviti takšno kulturo povezovanja in sodelovanja v parlamentu, da bodo presekane danes preveč ustaljene politične delitve na desne in leve. Slovenija namreč to v tem trenutku krvavo potrebuje, saj bomo v naslednjih tednih, mesecih poslanci morali pokazati, da zmoremo delati za ljudi.
Spoštovani Igor Zorčič, v imenu celotne poslanske skupine ti želim uspešno delo pri vodenju Državnega zbora.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Mag. Branislav Rajić bo predstavil stališča Poslanske skupine Stranke modernega centra.
Izvolite.

MAG. BRANISLAV RAJIĆ (PS SMC): Hvala, gospod predsedujoči. Drage kolegice in kolegi, spoštovane državljanke in državljani!
Za nami je že nekaj zaključenih krogov, ki bodo po naši oceni pomembno prispevali k stabilizaciji političnega prostora in s tem tudi k podobi dobro delujoče in napredne parlamentarne demokracije. V Poslanski skupini Stranke modernega centra smo zadovoljni, da smo v tem turbulentnem obdobju pokazali dovolj konstruktivnosti in pripravljenosti, da presežemo razlike in delitve. Naša nasprotja bi naj izhajala iz teoretično pojmovane heterogenosti, v resnici pa so posledica dejanske razklanosti našega političnega prostora in ta razklanost nam sredi 21. stoletja ne bi smela biti v ponos.
Danes je pred nami najboljši možni kandidat za novega predsednika Državnega zbora – Igor Zorčič. Igor Zorčič je izkušen poslanec. Misli s svojo glavo. Je pronicljiv, karizmatičen, je odgovoren in spoštovan vodja poslanske skupine. Njegove dosedanje poklicne, politične in vodstvene izkušnje, osebnostna drža nič manj, narekujejo, da bo funkcijo predsednika Državnega zbora opravljal povezovalno, odgovorno in spoštljivo v čast parlamentarizma. Pod njegovim vodstvom bodo vsi procesi v tem hramu demokracije transparentni, zanesljivi in v skladu z načelom delitve oblasti. Njegov odnos do vseh v tej parlamentarni hiši, odnos do širše javnosti, odnos do državljank in državljanov bo odprt in povezovalen.
Predsedovanje zakonodajni veji oblasti zahteva ne malo potrpežljivosti, iskanja konsenzov, pa tudi odločnega zoperstavljanja interesom, ki ne sodijo v to hišo in v to dvorano. Predsedovanje zahteva poštenost, modrost in zlasti preudarnost pri koordiniranju poslanskih hotenj, pobud in zahtev. Današnji kandidat za predsednika Državnega zbora te kriterije izpolnjuje. Prav tako smo prepričani, da bo znal oceniti, kdaj bo meja spoštljivosti dialoga prekoračena. Brez odločnosti in velike mere strpnosti je opravljanje najzahtevnejših političnih funkcij nemogoče. In tega se Igor Zorčič dobro zaveda. Kolega Igor je s svojim ravnanjem pokazal, da je tvorno in korektno sodelovanje med poslanci različnih strank mogoče in pravzaprav edino obetavno, če želimo, da se bodo še naprej sprejemale zakonodajne rešitve v prid blaginje vseh ljudi. In s tem seveda v prid vsestranskega razvoja naše družbe.
Kandidatu za predsednika, vodji in kolegu Igorju Zorčiču soglasno in s ponosom izrekamo podporo Poslanske skupine Stranke modernega centra. Želimo mu srečno roko pri pisanju novega poglavja zgodovine slovenske državnosti in parlamentarizma. Naj se skozi njegovo vodenje te najvišje predstavniške institucije iskrivo brusijo in še naprej blestijo vrednote svobodomiselne, strpne in odprte države Republike Slovenije. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Mag. Bojana Muršič bo predstavila stališče Socialnih demokratov.
Izvolite.

MAG. BOJANA MURŠIČ (PS SD): Hvala lepa za besedo.
Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi! Pred glasovanjem o novem predsedniku Državnega zbora bi se želela iskreno zahvaliti poslanskemu kolegu mag. Dejanu Židanu za odlično opravljeno delo. Ta je po prepričanju Poslanske skupine Socialnih demokratov, in verjamem, da tudi večine vas, za vodenje Državnega zbora postavil izjemno visoka merila korektnosti, zaupanja ter enakopravnosti do vseh poslank in poslancev, ne glede na njihovo strankarsko izkaznico. In tako je tudi prav.
Prvi med enakimi namreč ni le pogovorna fraza ali neka simbolna zaprisega, je modrost in bistvo dela Državnega zbora kot najvišjega zakonodajnega telesa in njegovih demokratično izvoljenih 90 poslank in poslancev, predstavnikov ljudstva, ki naj v dobro ljudi ter z najvišjo stopnjo integritete, spoštovanja poslovnika ter ustavnega in zakonodajnega reda Republike Slovenije sprejemajo odločitve v dobro ljudi. Je tudi prostor razprav, nemalokrat precej burnih. Zato je še posebej v času, ko se politična sfera namesto z argumenti ter spoštljivostjo sooča z manipulacijami, podtikanji in žalitvami, v to funkcijo usmerjenih toliko več pričakovanj.
Da bo predsednik ali predsednica Državnega zbora tista figura, ki bo jasno in odločno zapirala vrata vsemu tistemu, kar dandanes politiko kot nekdaj spoštovano umetnost iskanja najboljših poti za nastale izzive slabi ter jo odmika stran od njenega primarnega poslanstva in ji daje priokus slabega brez posluha za ljudi in njihove potrebe. Predsednik Državnega zbora je prvi varuh demokratičnega zakonodajnega postopka pa tudi, če želite, prvi stražar interesov ljudi pred morebitnimi poskusi partikularnih in škodljivih vplivov, ki v ta hram demokracije ne sodijo. Je pa tudi oseba, ki glede na svoje kompleksne izzive tega časa sliši pričakovanja ljudi, da preko razprav, sodelovanja in pogovora omogoča sodelovanje ter državni zbor krepi v njegovi odprtosti, prožnosti kot vključujočega panela.
Mag. Dejan Židan je ta del naloge opravil odlično. Priča smo bili številnim dogodkom, razpravam, predstavitvam in obeležjem, in najpomembneje, možnosti zainteresiranim, da postanejo del javnih politik in jih skupaj z nami na tak in drugačen način sooblikujejo. Ko je nastala nova koalicija, je po prepričanju Socialnih demokratov prav, da čim prej dobimo novo vodstvo Državnega zbora.
Kandidata za predsednika Igorja Zorčiča v Poslanski skupini Socialnih demokratov poznamo kot k sodelovanju usmerjenega ter spoštljivega poslanca, pripravljenega poslušati, ki argumentirano podaja svoja stališča. Menimo, da mu bodo dosedanje izkušnje iz parlamenta in poprej odvetniške poti dobro koristile in mu iskreno želimo vse najboljše pri opravljanju tega izjemno odgovornega dela, pravzaprav poslanstva, ki verjamemo, da ne bo lahko, a zato nič manj plemenito. Je pa po našem mnenju prav in odgovorno, da kandidat v danih političnih razmerah zaupanje najde v novi koaliciji. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Nove Slovenije – krščanskih demokratov bo predstavil Jožef Horvat.
Izvolite.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, spoštovani gospod podpredsednik. Drage kolegice in kolegi!
To je pravzaprav edina priložnost, ko se lahko v imenu Poslanske skupine Nove Slovenije – krščanskih demokratov iskreno zahvalim dosedanjemu predsedniku mag. Dejanu Židanu in celotni njegovi ekipi. Na nek način kot lokalpatriotu mi je žal, da Klub pomurskih poslancev izgublja tako pomembno funkcijo, kot je predsednik Državnega zbora. Na drugi strani pa s tega mesta zagotavljam in pričakujem, da bo ta vlada, ki nastaja, enako obravnavala ne samo osrednjo Slovenijo, ampak tudi celotno obrobje naše države. Močnejše, ko je obrobje, močnejša je država.
Spoštovani kandidat za predsednika Državnega zbora, gospod Zorčič, dragi kolega Igor, vašo kandidaturo smo poslanke in poslanci Nove Slovenije pospremili s 7 podpisi. In še več, oddali bomo 7 glasovnic in obkrožili besedico za. Podpiramo vas. Moja osebna ocena, kar vas odlikuje, kar sem spoznal od leta 2014, kar skupaj iščemo rešitve in jih sprejemamo za naše državljanke in državljane, je to, da je za vas, to si upam reči, značilno, da vedno dvakrat premislite besedo, preden jo izrečete. Do vas kot prvega med enakimi nimamo kakšnih posebnih pričakovanj. Morda, prvič, to, da si boste prizadevali po svojih najboljših močeh med nami ustvariti čim višjo kulturo parlamentarnega dialoga, parlamentarne razprave. Pa še drugo, zelo preprosto, dosledno spoštovanje vseh pravil, pravilnikov, ki veljajo za to našo hišo. No, če boste pa kdaj potrebovali kakšen nasvet, pa bodo gotovo vrata nekdanjega predsednika Državnega zbora mag. Mateja Tonina tudi vedno odprta. Verjamem, da se boste kdaj usedla.
Srečno, kolega Zorčič.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Prehajamo na razpravo poslank in poslancev. Želi kdo besedo? Ugotavljam, da ja. Prosim za prijavo. Prijavljena sta dva kandidata.
Prvi dobi besedo Zmago Jelinčič Plemeniti.
Izvolite.

ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI (PS SNS): Hvala.
Tudi v mojem osebnem imenu čestitam vnaprej kolegu, ki bo prevzel to pomembno mesto. Me pa pri vsem skupaj ena zadeva zelo bega, in sicer, ali je morda imel kolega Jurša tisto, se opravičujem, tudi napisano.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Jani Möderndorfer.
Izvolite.

JANI (JANKO) MÖDERNDORFER (PS SMC): Hvala lepa, podpredsednik.
Danes sem imel veliko vprašanj, ali bom podprl kandidata za predsednika Državnega zbora, kar mi je bilo izredno nenavadno in malce smešno, kajti v bistvu razlika med Vlado in Državnim zborom je več kot očitna in nekateri je še vedno po vseh teh letih ne ločijo. Predsednik Državnega zbora je prvi med enakimi, predsednik Vlade pa prvi primus primi. In to je bistvena razlika. Zato seveda podpiram Igorja Zorčiča za predsednika Državnega zbora. Pa ne zato, ker je pravnik, pa ne zato, ker ima izkušnje, ampak predvsem zato, ker ima integriteto, ker nima nahrbtnika in ker je s svojim delom do danes seveda dokazal, da je sposoben voditi Državni zbor.
Naj pa povem ob tej priliki tisto, kar je zame bolj pomembno. To ne pomeni, da če je koalicija zbrala dovolj glasov, da podpre, ker je običajno, da se ob delitvi in dogovoru podpore Vlade izbere tudi znotraj koalicije predsednika Državnega zbora, da o tem glasuje samo koalicija. Razočaran bom, če ne bom videl tudi ostalih glasov podpore predsedniku Državnega zbora, kajti sam osebno, tudi če ne bi bil v neki drugi priložnosti v koaliciji, bi zagotovo podprl tudi za predsednika, na primer iz SDS gospoda Tanka, brez problema Mateja Tonina, brez problema tudi gospoda Vatovca, kajti predvsem pomembno za nas vse skupaj je eno. To pa je, da ko izbiramo prvega med enakimi, da je to predsednik, ki je predsednik te hiše, ki bo zagovarjal Državni zbor napram Vladi in mu postavil tudi mesto ob bok, ki mu pripada. Tukaj, Igor, ti želim veliko sreče in uspeha, glede na to, da vem, da boš izvoljen, ostalim pa tudi razum za neko kulturo, ki jo je treba spremeniti v Državnem zboru. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Zaključujem razpravo poslank in poslancev.
Prehajamo na glasovanje. V skladu s tretjim odstavkom 199. člena Poslovnika Državnega zbora o izvolitvi predsednika Državni zbor odloča s tajnim glasovanjem. V skladu s prvim odstavkom 92. člena Poslovnika Državnega zbora vodi tajno glasovanje komisija, ki jo sestavljajo predsedujoči ter štirje poslanci, ki jih izvoli Državni zbor na predlog predsedujočega.
Vodje poslanskih skupin so mi že posredovali predloge za članici in člane komisije, ki vodi glasovanje. To so Franc Breznik, Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke; Andreja Zabret, Poslanska skupine Liste Marjana Šarca; Janja Sluga, Poslanska skupina Stranke modernega centra in Blaž Pavlin, Poslanska skupina Nove Slovenije – krščanskih demokratov. Član te komisije sem tudi jaz kot predsedujoči. Pri delu komisije bo sodelovala tudi namestnica generalne sekretarke Jerneja Bergoč.
Ali kdo takemu predlogu za sestavo komisije nasprotuje. Vidim, da ne.
Prehajamo na odločanje od sestavi komisije.
Glasujemo. Navzočih je 83 poslank in poslancev, za je glasovalo 82, proti 1.
(Za je glasovalo 82.) (Proti 1.)
Ugotavljam, da je komisija v predlagani sestavi izvoljena.

V skladu s tretjim odstavkom 92. člena Poslovnika Državnega zbora bo poslancem vročena glasovnica tako, da pride vsak poslanec k mizi predsedujočega in pove svoje ime in priimek. Glasuje se tako, da se na glasovnici obkroži besedo za ali besedo proti. V skladu s petim odstavkom 91. člena Poslovnika Državnega zbora je neizpolnjena glasovnica neveljavna, neveljavna je tudi glasovnica, iz katere volja poslanca ni jasno razvidna.
V skladu s 84. členom Ustave Republike Slovenije bo predsednik izvoljen, če bo zanj glasovala večina vseh poslancev. To je 46 ali več. Glasovali bomo v dvorani v glasovalnih kabinah. Poslanke in poslanci bomo izpolnjene glasovnice oddali v glasovalno skrinjico, ki je v dvorani na mizi ob kabinah za glasovanje.
Preden preidemo na izvedbo tajnega glasovanja, opozarjam na določbo drugega odstavka 92. člena Poslovnika Državnega zbora, ki določa, da med tajnim glasovanjem v dvorano nimajo dostopa osebe, ki niso udeležene pri glasovanju. Zato pozivam vse predstavnike Vlade in strokovne sodelavce poslanskih skupin, da dvorano v tem času zapustijo.
Prehajamo na izvedbo tajnega glasovanja. Prosim poslanke in poslance, ki mi boste pomagali pri glasovanju, da se takoj zglasite v sobi 217, kjer boste prevzeli volilni material. Glasovanje se bo začelo ob 20.25 in bo trajalo do 20.40. Po končanem glasovanju prosim poslanke in poslance, ki mi boste pomagali pri glasovanju, da se zberete v sobi 217.
Prekinjam to točko dnevnega reda in sejo zbora, ki jo bomo nadaljevali ob 20.55. Če bi poslušali, bi slišali. Hvala lepa.

(Seja je bila prekinjena ob 20.18 in se je nadaljevala 20.55.)

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Nadaljujemo s prekinjeno sejo zbora.
Prehajamo na obravnavo prekinjene 12. točke – Predlog za izvolitev predsednika Državnega zbora Republike Slovenije.
Objavljam izid glasovanja. Zapisnik o ugotovitvi izida glasovanja o Predlogu za izvolitev Igorja Zorčiča za predsednika Državnega Zbora.
Glasovanje je bilo v prostorih Državnega zbora dne 5. marca 2020. Razdeljenih je bilo 88 glasovnic. Oddanih je bilo 88 glasovnic. Neveljavnih je bilo 11 glasovnic. Veljavnih je bilo 77 glasovnic.
Za je glasovalo 48 poslancev. Proti je glasovalo 29 poslancev.
Na podlagi izida glasovanja je Igor Zorčič z večino glasov vseh poslancev izvoljen za predsednika Državnega zbora.
/ aplavz/

Novoizvoljenemu predsedniku Državnega zobra Republike Slovenije Igorju Zorčiču čestitam in mu želim veliko uspeha pri opravljanju dolžnosti.
Želi predsednik Igor Zorčič nagovoriti Državni zbor?
Izvolite.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Spoštovane kolegice, kolegi, spoštovani Državni zbor!
Jaz sem si naredil cel traktat, kaj vse bomo naredili v dveh letih, ampak glede na to, da je pozna ura, sem se odločil, da ne bom vsega prebral. Mogoče bo kje kaj več za medije.
Jaz bi se vam rad zahvalil za podporo, ki mi pomeni več, kot lahko izrazim tu z besedami. Počaščen sem, da mi je z izvolitvijo v funkcijo predsednika Državnega zbora zaupano graditi na dediščini vseh, ki so na tej funkciji pisali zgodovino slovenskega parlamentarizma, demokracije in državnosti. Naložili ste mi veliko odgovornost, vedite pa, da parlamentarne demokracije v teh dveh letih ne bom gradil sam, ampak skupaj z vami.
V Državni zbor smo bili izvoljeni kot kandidati različnih strank in narodnih skupnosti. Glasovi, ki smo jih prejeli so bili namenjeni različnim idejam, različnim prioritetam. Skrajšati čakalne dobe v zdravstvu, zoperstaviti se slabim demografskim trendom, ustvariti še bolj konkurenčno poslovno okolje, izboljšati delovanje družbenih podsistemov so na primer nekatere izmed teh idej. Vse pa imajo skupni imenovalec, da bi nam vsem v Sloveniji bilo bolje. A bolje nam bo šlo samo, če bomo sprejemali kvalitetne in družbeno sprejemljive odločitve. Zato pa moramo spoštovati pravila in postopke, spoštovati moramo eden drugega in krepiti dialog. Sam bom v te cilje, na tej funkciji usmerjal vse svoje znanje in energijo. Vsem, ki boste pri tem sodelovali, kolegom poslankam, poslancem, strokovnim sodelavcem in vsem drugim zaposlenim v Državnem zboru se že vnaprej zahvaljujem.
Za konec pa naj se zahvalim najprej predsedujočemu, da je izpeljal to današnjo sejo, svojima predhodnikoma v tem mandatu, kolegu Dejanu Židanu in Mateju Toninu, vajino delo sem pozorno spremljal, se od vaju tudi kaj naučil. Zahvalil pa bi se rad tudi vsem svojim sodelavcem. Brez vas bi bil vsak moj dan v tem parlamentu težji in manj uspešen.
Srečno vsem, srečno Sloveniji.
/ aplavz/

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Predsedniku Državnega zbora se zahvaljujem za njegove besede ter ga prosim, da zasede mesto predsedujočega.
Izvolite.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Spoštovane kolegice in kolegi, zaključujem to točko dnevnega reda in 16. sejo Državnega zbora.

Seja je bila končana 5. marca 2020 ob 21.01.