Evidenca zapisa seje

št. in vrsta seje
29. Redna
Datum zasedanja
Vsebina zapisa seje

REPUBLIKA SLOVENIJA

DRŽAVNI ZBOR
nadaljevanje 29. seje
(4. februar 2022)



Sejo so vodili predsednik Državnega zbora Igor Zorčič in podpredsedniki Tina Heferle, Branko Simonovič in Jože Tanko.

Seja se je začela ob 10. uri.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Spoštovani kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje!
Začenjam z nadaljevanjem 29. seje Državnega zbora.
Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanke in poslanci: Jani Prednik, Franc Jurša, Franci Kepa, Aljaž Kovačič od 10. do 12. ure.
Vse prisotne lepo pozdravljam!

Prehajamo na 17. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PONOVNO ODLOČANJE O ZAKONU O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O POSEBNIH PRAVICAH ITALIJANSKE IN MADŽARSKE NARODNE SKUPNOSTI NA PODROČJU VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA.
Državni svet je na 29. izredni seji 19. januarja 2022 zahteval, da Državni zbor na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije pred razglasitvijo ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja.
Za obrazložitev zahteve dajem besedo predstavniku Državnega sveta gospodu Branimirju Štruklju.

BRANIMIR ŠTRUKELJ: Hvala lepa, gospod predsednik, za besedo. Spoštovani poslanke in poslanci!
Kot veste, je Državni svet z nenavadno visokim deležem sprejel veto na omenjeni zakon. To izglasovanje presega te običajne delitve, zgolj nekaj svetnikov je bilo proti temu vetu. Zakaj je temu tako, bom poskušal v teh dveh minutah odgovoriti. Državni svet se je naslonil na stališča, ki jih je oblikovalo ministrstvo za izobraževanje. Kot veste, je ministrstvo za izobraževanje zavrnilo ta zakon z izključno strokovnimi utemeljitvami, ki so problematične, kar se tiče ciljev, ki jih želijo spremembe zakona zasledovati. Na odboru je ministrstvo to tudi jasno in natančno pojasnilo. Verjetno to stališče tudi poznate. Gre za zaostrovanje pogojev, pod katerimi je mogoče v šolah z italijanskim učnim jezikom dobiti službo za učitelje, učiteljice; pa tudi za zaostrovanje pogojev v znanju italijanskega jezika za vse ostale zaposlene, začenši s čistilkami, administracijo, računovodstvom in drugim osebjem. Dve dejstvi izhajata iz tega ali pa dve posledici iz tega zakona. Šole z italijanskim učnim jezikom so že do sedaj zelo težko zagotavljale kakovostne učitelje, ker jih seveda s temi pogoji ni bilo na voljo že do sedaj. Hkrati se pa z uvajanjem nekaterih specifičnih pogojev, ki jih sicer slovenski izobraževalni sistem ne pozna, na nek način poglabljajo razlike glede na ta del izobraževalnega sistema. Čeprav tudi v zakonu, ki zagotavlja izobraževanje obema manjšinama, jasno piše, da je ta del izobraževanja integralni del slovenskega izobraževalnega sistema, se zdi, da tukaj nastajajo povsem nepotrebne razlike. Tisto, kar je še bistveno, je odgovor na vprašanje, ali ta skrajna zaostritev v oblikovanju pogojev pravzaprav prinaša cilje, ki jih seveda italijanska skupnost upravičeno pričakuje, to je čim večjo kakovost znanja italijanskega jezika v šolah z italijanskim učnim jezikom v Sloveniji. Namreč problem teh šol je, da ima izrazito mešano populacijo učencev in dijakov, ki hodijo – od teh migrantov, Rusov, Ukrajincev, kogarkoli, ki pa ne vstopajo v ta proces z maternim italijanskim jezikom, ampak se praktično učijo italijanščine od začetka. In ta problem seveda verjetno znižuje raven kakovosti same komunikacije v italijanskem jeziku. To vprašanje z izrazitim pragom, ki bo povzročal težave pri zagotavljanju strokovnjakov in verjetno padcu kakovosti, zaradi tega ne more rešiti. Je pa jasno, da bo treba bistveno več učiteljev in učiteljic dobiti iz Italije, ker take pogoje v Sloveniji bo izpolnjevalo bistveno manj ljudi. Pri teh, tako kot smo dobili številne dopise, je pa neka praksa, da pa ne znajo slovenskega jezika, ko pridejo na italijanske šole, čeprav bi morali seveda obvladati oba, tudi jezik okolja; in za to dobivajo celo dodatek. Ta problem je po moje napačno zastavljen in povzroča težave s poglabljanjem razlik, ne prinaša pa rešitev. Mi menimo, da bo tudi sama rešitev maternega jezika, ki ga skupni evropski jezikovni okvir ne pozna, prinesla še dodatne težave. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Zahtevo je kot matično delovno telo obravnaval Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino.
Za predstavitev mnenja odbora dajem besedo podpredsednici Mojci Škrinjar.

MOJCA ŠKRINJAR (PS SDS): Hvala lepa, predsedujoči. Pozdravljeni, kolegice, kolegi in gledalke in gledalci!
Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino je na 43. nujni seji 24. 1. 2022 obravnaval zahtevo Državnega sveta za ponovno odločanje Državnega zbora o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja, ki sta ga Državnemu zboru v obravnavo predložila poslanca Felice Žiža in Ferenc Horváth in ga je ta sprejel na 93. izredni seji 13. 1. 2022. Zakonodajno-pravna služba je zakon preučila skladno s svojimi pristojnostmi. Njena predstavnica je povedala, da ugotavlja, da se navedbe Državnega sveta o zahtevi za ponovno odločanje nanašajo na vprašanja, povezana s presojo primernosti zakonske ureditve, ki so vsebinske narave. Vsebinske navedbe v zahtevi pa presegajo okvir nalog te službe, ki jih določa 27. člen Poslovnika Državnega zbora, zato se do navedenih utemeljitev in s tem tudi do zahteve Državnega sveta ne opredeljuje.
Uvodoma je zakon predstavil predstavnik Državnega sveta. Za njim je svoje stališče predstavil predstavnik predlagatelja, ki je med drugim povedal, da gre pri zakonu za uresničevanje 64. člena Ustave, ki ureja posebne pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji, saj je bil do sedaj le delno uresničen. Pojasnil je, da so že leta 2018 na Zavodu za šolstvo v sodelovanju z ministrstvom potekali preizkusi znanja ter da je bil zakon pripravljen v sodelovanju z ravnatelji, profesorji in ostalimi strokovnjaki, zaposlenimi v šolah na dvojezičnem področju. Poudaril je, da se bo z zakonom uresničila le ustavna pravica glede učnega jezika.
Sledila je razprava, v kateri je član odbora menil, da je bil zakon v letu 2018 spremenjen ravno zaradi težav pri zaposlovanju ustreznih kadrov, zaradi česar je bila zahtevana nižja stopnja znanja jezika, stanje glede zaposlovanja pa se še do danes ni spremenilo. Prav tako se mu ni zdelo primerno, da diplomanti terciarnega izobraževanja, ki so zaključili študij italijanskega jezika, slednjega ne bodo mogli poučevati brez opravljenega preizkusa znanja italijanskega jezika. Opozoril je tudi na neenako obravnavo zahtevanega znanja za italijanske učitelje v zamejstvu, na to, da Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti ni podala mnenja na zakon, ter na veliko število dodatnih podanih negativnih mnenj. Članica odbora pa je pojasnila, da je večjezičnost v Evropi postala potreba in da bo na tem področju v bodoče potrebno še veliko dela. Menila je, da globalni svet zahteva dodatno znanje jezikov zunaj Evrope ter da je slednje povezano tudi s kulturo sogovornika. Opozorila je na to, da mora tisti, ki poučuje tuj jezik v Sloveniji, dobro znati tudi svoj materni jezik ter da že sedaj obstaja strokovni izpit za učitelje na celotnem področju, ki vsebuje znanje slovenskega jezika, pedagoški nastop ter znanje zakonodaje. Glede težav s kadri pa je pojasnila, da te izhajajo že iz leta 1996, kjer je bila do takrat za poučevanje dovolj današnja prva bolonjska stopnja, po tem letu pa je bil potreben tedanji univerzitetni študij. Zaradi tega je nastala velika vrzel, pri kateri so si šole pomagale z zaposlovanjem ljudi, ki še niso imeli končane celotne izobrazbe, kar Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ob določenih pogojih še vedno dopušča. Ob koncu je izrazila željo, da bi bila kakovost znanja jezika recipročno uveljavljena tudi na italijanskem ozemlju.
Po opravljeni razpravi je odbor sprejel mnenje, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja ustrezen, ker je zanj glasovala večina vseh članic in članov odbora. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Za obrazložitev mnenja dajem besedo predstavniku predlagatelja Feliceju Žiži.

FELICE ŽIŽA (PS IMNS): Spoštovani predsednik Državnega zbora, hvala za besedo. Spoštovani kolegice in kolegi, lep pozdrav. Lepo pozdravljam tudi vse ostale prisotne v dvorani. Egregio Presidente della Camera di Stato, grazie per la parola. Un cordiale saluto a tutti i presenti. Tisztet Hölgyeim és Uraim!
Ravnateljice in ravnatelji vzgojno-izobraževalnih zavodov z italijanskim učnim jezikom na območju občin, v katerih živi italijanska narodna skupnost, so v prejšnjem tednu po sprejetju veta s strani Državnega sveta napisali izjavo za javnost, v kateri poudarjajo, da so kot področni strokovnjaki sami zaznali kar velike težave glede uporabe italijanskega jezika s strani učiteljev in strokovnih sodelavcev vzgojno-izobraževalnih zavodov z italijanskim učnim jezikom in torej tudi sami s pomočjo drugih strokovnjakov pripravili in oblikovali predlog spremembe in dopolnitve Zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja. Tako kot je že bilo rečeno in tako kot vemo vsi, avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost skladno z zakonodajo in z Ustavo imata pravico do vzgoje in izobraževanja v maternem jeziku. Imata tudi pravico do njegovega oblikovanja in razvijanja. Tako kot smo že večkrat povedali, obstoječi zakon, ki je bil sprejet leta 2018 z določenimi kompromisi, ker so bile tudi usmerjene in vpeljane v tem zakonu, ki je sedaj veljaven, dobre rešitve, je v bistvu prišlo do kompromisa, da se to znanje italijanskega jezika zmanjša na nivoju tujega jezika po SEJO, torej skupnem evropskem jezikovnem okvirju, na nivo C1, kar je bilo takoj znano in smo se zavedali, da zadeva ne bo mogla biti uresničena. Danes ta zakon daje možnost, da se 15. člen, kjer piše znanje in kakovost in kompetence učiteljev, ki nimajo pogojev, da bi bili sprejeti v italijanske šole z italijanskim učnim jezikom, morajo opraviti preizkus znanja italijanskega jezika na nivoju C1, torej tujega jezika.
Vemo, da jeziki se opredelijo v treh velikih kategorijah. Prva kategorija je jezik 1 oziroma tisti jezik, ki je učni jezik v šolah in lahko predstavlja materni jezik; jezik 2, ki je jezik okolja in se ga uporablja kot na primer na narodno mešanih območjih, kjer živita madžarska in italijanska narodna skupnost. Torej za nas je jezik okolja slovenščina, za slovenske šole in učence in učitelje na teh območjih je pa jezik okolja madžarščina oziroma italijanščina. Druga zadeva, ki je zelo pomembna, smo s tem veljavnim zakonom močno diskriminirani v primerjavi s slovenskimi šolami, šolami v Sloveniji, s slovenskim učnim jezikom. Slovenske šole, da bi seveda učitelji in strokovni delavci lahko bili za stalno zaposleni v šolah, morajo opraviti strokovni izpit, kjer si noben niti ne misli, da bi kakovost samega izpita lahko bila na nivoju tujega jezika oziroma na nivoju C1 po kategoriji SEJO. Zaradi tega predlagamo, da ta 15. člen z ostalimi 14 členi, ki tudi povečujejo znanje italijanskega jezika s strani učiteljev slovenskega jezika in tehnično-administrativnega kadra in ostalih profesorjev, učiteljev za tuje jezike, se poveča na C1. To jim bo lahko dalo možnost, da bojo dobivali še dvojezični dodatek in bodo izboljšali tiste kompetence in ustvarjali boljše okolje v naših šolah, da se bo lažje in boljše učilo italijanski jezik in italijansko kulturo na višjem nivoju. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.
Branko Simonovič bo predstavil stališče Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije.

BRANKO SIMONOVIČ (PS DeSUS): Hvala lepa za besedo, predsednik. Lep pozdrav vsem prisotnim!
V Državnem zboru smo 13. januarja letos sprejeli novelo Zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja, s katero se na novo določa ravni znanja italijanskega jezika, ki jo morajo imeti strokovni in drugi delavci v vrtcih in šolah na narodnostno mešanem območju ter način oziroma postopek dokazovanja znanja italijanskega jezika kot učnega jezika. S 44 glasovi »za« smo potrdili predlagano spremembo, ki raven znanja italijanskega jezika zvišuje. V Poslanski skupini Desus poudarjamo, da gre za višji nivo znanja italijanskega jezika v vzgojno-izobraževalnih zavodih z italijanskim učnim jezikom in za višanje nivoja znanja jezika za strokovne in druge delavce v teh izobraževalnih ustanovah. Poslanci Poslanske skupine Desus smo že ob sprejemanju novele poudarili, da na področju varovanja manjšinskih skupnosti ravno pravica do ohranjanja in rabe manjšinskih jezikov tako v zasebnem kot v javnem življenju predstavlja magistralno pravico manjšin. Da se jezik narodnih skupnosti lahko kvalitetno ohranja, je nujno potrebno kvalitetno izobraževanje, kar se seveda implicira tudi v ustrezni stopnji znanja jezika narodnosti tistih, ki poučujejo. S tem se v Poslanski skupini Desus absolutno strinjamo in verjamem, da temu nihče ne more oporekati.
Drugo vprašanje pa je, kakšen nivo jezika naj se predpiše za strokovne in druge delavce v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Višji nivo jezika nedvomno omogoča še kakovostnejše izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela, ki je, kar še enkrat poudarjam, eden ključnih dejavnikov za nadaljnji obstoj in razvoj narodne skupnosti. O tem skorajda ni bilo razprave na Državnem svetu. Državni svet pa je izpostavil nepreglednost sistema glede praga nivoja znanja italijanskega jezika in pomanjkanje ustreznega kadra, kar pa je že vprašanje izvedbe tega predpisa. Je pa predlagatelj zakona poudaril, da je bila rešitev pripravljena skupaj z vsemi ravnatelji in pedagoškimi svetovalci, učitelji, s predsednikom Obalne samoupravne skupnosti, navsezadnje tudi s sodelovanjem ministra za izobraževanje, kar daje svoje težo predlagani rešitvi. Poslanci Poslanske skupine Desus bomo zakon ponovno podprli. Menimo, da jezik narodnih skupnosti predstavlja eno od elementarnih pravic narodnih skupnosti. Višji nivo znanja v šolah in vrtcih pa po naši oceni še povečuje nivo zagotavljanja varstva pravic narodne skupnosti, ki je že danes na zmerno visoko ravni. Namreč večina drugih držav članic, bodisi iz vrst Evropske unije bodisi iz celotnega svetovnega zemljevida, si našo državo jemlje za zgled odličnosti na zagotavljanju človekovih pravic in temeljih svoboščin s področja manjšin. Grazie.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Mojca Škrinjar bo predstavila stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke.

MOJCA ŠKRINJAR (PS SDS): Hvala lepa za besedo.
V jezik se rodimo, poslušamo ga v materinem naročju, v objemu zaščitniške očetove roke, v igri s sovrstnicami in sovrstniki. Naš materni jezik nam zaznamuje miselne procese, omogoča jasno izražanje idej. Tujega jezika se lahko naučimo na podoben način le, če se gibamo v tujejezičnem okolju, da ga posvojimo in pričenjamo misliti o njem, se izražati kot v maternem. Če pa se ga učimo po šolsko, ga je treba osvojiti na drugačen način, preko logike vzorcev jezika, kot na primer preko nekega vmesnika. Ta način na povprečno treh urah tujega jezika v šolah na teden ni mogoč brez posebnega truda, da bi ne le razumeli besede, temveč tudi da jasno in logično izrazimo svoje misli. Dobro izražanje zahteva dodaten trud, to pa je študij tujega jezika ali pa življenje v tujejezičnem okolju. Tisti, ki poučuje tuji jezik, pa mora odlično obvladati svoj materni jezik, to pa zato, da če hoče ustrezno prevesti ne le besed, temveč prevesti tudi kulturo in logiko tega jezika, mora to znati povedati, mora to znati izraziti. In enako velja za jezik okolja. Ambicioznost je potrebna na področju znanja jezikov v Sloveniji nasploh, ampak ne le v Sloveniji, pač pa tudi na italijanskem ozemlju. Res si želimo, da bi bili v Italiji enako zahtevni do svojih zaposlenih v šolah, ki jih obiskujejo Slovenke in Slovenci. Vse to predstavlja tudi izziv za izobraževalne institucije, za fakultete, ki poučujejo slovenščino in italijanščino. Če želimo enakovredno soustvarjati Evropo, Evropo prihodnosti, moramo znati to tudi izraziti, se boriti za svoje ideje. To pa lahko zmoremo le tako, če znamo dobro jezik. Ne le da se prevajajo jeziki v Evropskem parlamentu, da bi razumeli lahko svoje sosede, svoje evropske sodržavljane, njihovo kulturo, je potrebno znanje jezika; in to dobro znanje jezika. To je velika naložba tako v samega človeka kot v celo družbo.
Iz teh razlogov bomo v Slovenski demokratski stranki ponovno potrdili ta zakon. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Lidija Divjak Mirnik bo predstavila stališče Poslanske skupine Liste Marjana Šarca.

LIDIJA DIVJAK MIRNIK (PS LMŠ): Hvala za besedo, predsedujoči. Lep pozdrav, spoštovane kolegice, kolegi!
Na predlog Državnega sveta bomo ponovno odločali o noveli zakona, ki opredeljuje posebne pravice italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja. Že pri obravnavi predloga zakona po rednem postopku so se pokazale številne pomanjkljivosti, ki so bile izpostavljene tako s strani Državnega sveta, državnega sekretarja MIZŠ, tudi s strani Zakonodajno-pravne službe in nenazadnje tudi z naše strani v opoziciji. Vsi, ampak prav vsi smo opozarjali, da bo z zvišanjem zahtevnosti znanja za učitelje slovenskega jezika pri izobraževanju italijanske narodne skupnosti prišlo do pomanjkanja kadra za poučevanje. Naša opozorila so bila preslišana in to kljub temu, da se s to problematiko pomanjkanja kadra šole z italijansko narodno skupnostjo soočajo že danes. Poleg tega je sporno tudi določanje ravni materinskega jezika za strokovne delavce v šolah z italijansko narodno skupnostjo, nesprejemljivo pa je tudi dejstvo, da bi se raven znanja slovenskega jezika za te delavce določala ad hoc. Preizkusi znanja za materinščino ne obstajajo po nobeni priznani metodologiji. Prav tako Zavod Republike Slovenije za šolstvo in MIZŠ nimata vzpostavljenega certificiranja glede na skupni jezikovni okvir Sveta Evrope. Za to ima ustrezen kader in pa tudi finančno podporo le Državni izpitni center.
Pri obravnavi predloga zakona je Zakonodajno-pravna služba izpostavila tudi, da novela zakona s spremembami neenakopravno ureja položaj za madžarsko narodno skupnost v vzgoji in izobraževanju. Znanje strokovnih delavcev bo tako za vzgojo in izobraževanje madžarske narodne skupnosti še vedno na ravni skupnega jezikovnega okvirja Sveta Evrope. Za italijansko skupnost pa bo kriterij maternega jezika. V LMŠ se močno zavzemamo za ureditev pravic manjšine, saj se zavedamo tudi problematik, s katerimi se sooča slovenska manjšina v zamejstvu. Vendar recipročnosti v tem primeru med Slovenijo in Italijo žal ni. V Italiji naj bi bila po besedah državnega sekretarja MIZŠ zahtevana raven znanja jezika slovenščine na ravni splošne mature, po drugi strani pa predlagatelj predlaga, da za slovenske učitelje, ki poučujejo v italijanskem jeziku, obvelja raven znanja maternega jezika. To za nas v LMŠ ni sprejemljivo.
Zato smo že v obravnavi rednega postopka glasovali proti in tudi pri ponovnem odločanju o tem zakonu bomo v LMŠ glasovali proti. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Mag. Marko Koprivc bo predstavil stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov.

MAG. MARKO KOPRIVC (PS SD): Hvala lepa, predsednik. Spoštovane in spoštovani!
Socialni demokrati smo že pri prvem odločanju o predlogu zakona na seji Državnega zbora navedli kar nekaj argumentov, zakaj predloga, ki sta ga vložila poslanca narodnih skupnosti, ne podpiramo. Strinjamo se tudi z navedbami Državnega sveta iz zahteve za ponovno odločanje. Danes ponovno poudarjamo, s predlogom zakona se neupravičeno zaostruje raven znanja jezika tako za učitelje kot tudi za strokovne, administrativne in druge tehnične delavce v vzgojno-izobraževalnih zavodih z madžarskim učnim jezikom. Socialni demokrati se sicer strinjamo, da mora biti kakovost izobraževanja in znanja jezika na najvišji možni ravni, vendar je to po našem mnenju zagotovljeno že sedaj z obstoječimi zahtevami glede znanja jezika. Prepričani smo, da bi predlagane spremembe prinesle več slabosti kot prednosti, postavlja pa se tudi vprašanje izvedljivosti predloga v praksi, saj je že sedaj izrazito pomanjkanje kadrov za posamezna delovna mesta na področju vzgoje in izobraževanja. Ravno zaradi težav pri zaposlovanju je bil zakon leta 2018 spremenjen, pa vendarle kadrovske težave še vedno ostajajo. S sprejetjem takega predloga pa bi najverjetneje prišlo celo do kadrovske krize. Tudi izpitni katalog je že v preteklosti predstavljal veliko oviro za udeležence predvsem zaradi ozkega kroga strokovnjakov oziroma izpraševalcev za posamezni jezik v izpitnih komisijah in zagotavljanja objektivnosti in občutka pravičnosti. In prav zaradi tega je bil uveden standard znanja po lestvici SEJO. Z novelo zakona se ponovno uvajajo neka dvojna merila, in sicer ena merila SEJO za učitelje slovenskega jezika in tuje jezike, za ostale pa preizkus znanja, ki naj bi ga izvedlo pristojno ministrstvo v sodelovanju z Zavodom Republike Slovenije za šolstvo. Problematična je tudi izvedba preizkusa znanja na Zavodu za šolstvo, ki sicer ne sodeluje pri nobenih podobnih preizkusih. In to je bilo tudi izpostavljeno v času razprav.
Socialni demokrati smo zato prepričani, da bi tovrstne spremembe morala predlagati stroka in tudi pripraviti stroka; ne pa poslanci Državnega zbora. Predloga seveda ponovno ne bomo podprli. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Dr. Matej T. Vatovec bo predstavil stališče Poslanske skupine Levica.

DR. MATEJ TAŠNER VATOVEC (PS Levica): Hvala, predsednik.
Še enkrat poudarjam, gotovo se moramo vsi strinjati, da v šolah z italijanskim učnim jezikom in v dvojezičnih šolah, kjer je eden od učnih jezikov tudi madžarščina, mora biti kader, ki poučuje otroke, čim bolj domač v jeziku. Seveda po možnosti tudi pripadnik narodne skupnosti. Ampak glede na vse pretekle spremembe zakonodaje, ki so se zgodile v zadnjih dvajsetih letih, bi ob takšnem koraku seveda morali predlagatelji iskati nek čim širši konsenz in peljati ta postopek široko in vključujoče, z ustreznimi analizami. Slišali smo, zakaj ministrstvo za izobraževanje in Državni svet nasprotujeta zakonu – ker so se v zadnjih letih pojavile težave z iskanjem ustreznih kadrov; in seveda z iskanjem širokega konsenza stroke, seveda tudi ministrstva, da bi lahko pripeljali ta postopek na najbolj širok in vključujoč način do ustreznega zaključka. Jaz se sprašujem o iskrenosti tega predloga zakona. Dejstvo je, da se je dolgo časa vilo spodjedanje pravic tudi na področju šolstva oziroma v šolah z italijanskim učnim jezikom. Če pobrskate v stare zakone, leta 1982 je Jugoslavija, mislim da, prvič sprejela zakon, ki je urejal to področje. Tam je bilo zelo natančno določeno, da so lahko učitelji, ki poučujejo v šolah z italijanskim učnim jezikom, pripadniki narodne skupnosti. To je bila prva osnovna določba, ki je seveda zagotavljala dovolj oziroma najvišjo možno raven jezika. V primeru, da takšnih kadrov ne bi mogli dobiti, bi se potem vključili drugi kriteriji, kot je zaključek osnovne in srednje šole z italijanskim učnim jezikom; in če še to ne bi moglo biti izpolnjeno, potem seveda izpit na ustrezni ravni znanja jezika.
Prvi udarec je prišel leta 2001, ko je bil spremenjen in seveda uveden trenutni zakon, ki ga tudi uveljavljamo. In potem še novela leta 2018, ki jo je predlagala Vlada Republike Slovenije, ki pa je dobila pozitivno mnenje Obalne samoupravne skupnosti. Takrat je predsednik Scheriani podprl ta zakon in takrat je tudi trenutni predlagatelj gospod Žiža bil član Sveta Obalne samoupravne skupnosti. Sedaj rešitev, ki jo je nekdo še pred nekaj leti zagovarjal, ti isti ljudje kritizirajo. Zato se resnično sprašujem o iskrenosti tega predloga zakona. Če bi že morali razmišljati o spremembah, mislim, da bi morali iti v smeri jugoslovanske ureditve iz leta 1982. Kaj je problem pri vsem tem? Izid postopanja, na katerega je bil peljan sprejem tega zakona, je zelo pokazal, kakšen problem nastane, ko se poslanca narodnih skupnosti v bistvu odločita, da postaneta jeziček na tehtnici in ko s svojo aktivno vlogo podpirata katerokoli vlado, ne glede na to, da je trenutno takšna koalicija, kot jo imamo. In mislim, da je ta današnji zakon, ki ga obravnavamo, v bistvu najbolj plastičen pokazatelj tega. Dobili smo polariziran Državni zbor, kjer je 44 poslancev glasovalo za zakon, 33 jih je bilo proti, 5 vzdržanih od navzočih. Imamo nasprotovanje ministrstva za izobraževanje, imamo nasprotovanje Zavoda za šolstvo in imamo prvič v zgodovini samostojne Slovenije suspenzivni veto na zakon, ki ureja pravice italijanske in madžarske narodne skupnosti. Prvič v zgodovini Slovenije veto na zakon o posebnih pravicah narodnih skupnosti. Veto, ki je bil izglasovan z neverjetno večino, 23 glasov za, 5 proti, 5 vzdržanih. Mislim, da to jasno kaže na to, da se na žalost vprašanje pravic, ki bi morale biti seveda absolutno nad vsakršno debato, instrumentalizira za neke zelo posebne interese. Na koncu še glede dopisa ravnateljev, ki ste ga vsi dobili pred nekaj tedni. Bodite pozorni predvsem na to, da je ta dopis poslan z glavo Obalne samoupravne skupnosti in brez podpisov ali pa navedbe imen, kdo ti ravnatelji so.
V Levici bomo zaradi vseh teh razlogov ponovno glasovali proti zakonu.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Iva Dimic bo predstavila stališče Poslanske skupine Nova Slovenija – krščanski demokrati.

IVA DIMIC (PS NSi): Spoštovani predsednik, spoštovani poslanke in poslanci!
Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju izobraževanja sta vložila predstavnika narodnosti, poslanec Felice Žiža in poslanec Ferenc Horváth. V Republiki Sloveniji imamo dve avtohtoni narodni skupnosti. To sta italijanska in madžarska narodna skupnost. Pripadniki italijanske narodne skupnosti živijo na območjih občin Koper, Izola, Piran in Ankaran. Pripadniki madžarske narodne skupnosti živijo na območjih občin Lendava, Dobrovnik, Šalovci, Moravske Toplice in Hodoš. Obe skupnosti imata pravico do vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku ter do oblikovanja in razvijanja vzgoje in izobraževanja. Vzgoja in izobraževanje pripadnikov obeh narodnih skupnosti je sestavni del sistema vzgoje in izobraževanja v Sloveniji. Na narodnostno mešanem območju, kjer živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti, poteka vzgojno-izobraževalno delo v italijanskem jeziku. V šolah z italijanskim učnim jezikom se slovenščina poučuje kot jezik okolja. V šolah s slovenskim učnim jezikom pa se italijanščina poučuje kot jezik okolja. Na narodnostno mešanem območju, kjer živijo pripadniki madžarske narodne skupnosti, poteka vzgojno-izobraževalno delo dvojezično – v slovenskem in madžarskem jeziku. V Novi Sloveniji imamo v temeljnem programu zapisano: Država mora zagotavljati svobodo posameznika in mora uresničiti demokratično željo večine, hkrati pa tudi varovati pravice manjšin. Zato potrebuje verodostojen pravni okvir, ki temelji na svobodni demokratični osnovni ureditvi in delitvi oblasti.
Poslanska skupina Nove Slovenije bo zakon ponovno podprla.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Mag. Branislav Rajić bo predstavil stališče Poslanske skupine SAB.

MAG. BRANISLAV RAJIĆ (PS SAB): Hvala, predsednik. Dobro jutro, spoštovani kolegice in kolegi!
Ta novela zakona zaostruje ravni znanja italijanskega jezika, ki jo morajo izpolnjevati strokovni in ostali delavci v šolah z italijanskim učnim jezikom. Kot osnovni razlog za spremembo zakona predlagatelj navaja zagotovitev večje kakovosti šolstva v italijanskem učnem jeziku na Obali. Izpostavlja namreč neenoten pristop do zahtevane ravni znanja italijanskega jezika za strokovne delavce in tiste, ki opravljajo administrativna, tehnična in druga dela. Ta minimalna in, kot pravijo, neškodljiva sprememba je v resnici pomanjkljiva. Stroka, vključno z ministrstvom za izobraževanje, glede novele izpostavlja resne sistemske dileme, mi pa izpostavljamo tudi morebitno diskriminacijo Prekmurcev, Štajercev, Notranjcev, Korošcev, Gorenjcev in Dolenjcev, ki iščejo zaposlitev na Obali in nikoli ne bodo govorili italijanščine na nivoju maternega jezika in potemtakem ne bodo dobili službe na šoli, pa čeprav kuhajo čufte in pečejo palačinke za otroke za prste polizati, so super zanesljivi vozniki ali vzdržujejo šolsko tehniko kot švicarsko uro z orodjem slovenske proizvodnje. Danes o tem odločamo že drugič, ker je Državni svet na prvotno odločitev Državnega zbora skoraj soglasno sprejel veto.
V Poslanski skupini SAB sprememb glede na vse pripombe, ki so se vrstile med obravnavo, ne podpiramo. Novela je pomanjkljiva in potencialno diskriminatorna ter s spremembo nikakor ne dviguje kakovosti izobraževanja. Zmanjšuje pa možnost zaposlitve marsikateremu Slovencu. Strinjamo se z mnenjem Komisije Državnega sveta, da je skupni jezikovni okvir dovolj pregledna in primerljiva metodologija za vrednotenje ravni jezikovnega znanja; hkrati pa sprašujemo, kako je z recipročnostjo veljave istih kriterijev za slovensko manjšino v Italiji. S to novelo se izrazito povečujejo tudi razlike v pogojih, ki jih morajo imeti slovenski učitelji v Italiji, kjer poučujejo v šolah s slovenskim učnim jezikom. Tam je dovolj le opravljena matura v slovenskem jeziku, medtem pri nas skušajo vpeljati super zahtevan nivo znanja italijanščine na nivoju materinščine tudi za šolskega hišnika, kuharico ali računovodjo. Tako stopnjo znanja jezika ne poznata ne skupni jezikovni okvir Sveta Evrope niti naša zakonodaja. Gre za odstop od načel, ki se pri preverjanju znanja tujih jezikov uveljavljajo v Evropski uniji in so vnesena tudi v slovensko izobraževalno zakonodajo. Zahteva je popolnoma nerazumna v luči primanjkljaja strokovnih delavcev v šolah, pa tudi zaradi neenotnega pristopa v razmerju do madžarskega jezika. V stranki SAB se zavzemamo za odličnost izobraževanja tudi v jeziku manjšin na vzhodu in zahodu naše države; a ko se pod pretvezo dviga kakovosti šolanja v italijanščini dejansko v darilni papir zavija bombonjera zahvale manjšinskemu poslancu za odločilno obtežbo glasovalne tehnice, na to ne moremo pristati. Ne vladi ne njemu poslancu ni mar za vse tiste iz drugih koncev Slovenije, ki jim bo ta novela onemogočila zaposlitev na italijanskih šolah na slovenski Obali, četudi bi le vozili šolski kombi, pripravljali šolske obroke ali menjavali žarnice v učilnicah. Zakaj? Ker niso rojeni italijanskim materam. In vse to v lastni državi.
Zato Poslanska skupina SAB tega zakona ne bo podprla. Pertanto, il Gruppo parlamentare SAB non sosterrŕ questa legge. Grazie. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin.
Ponovno odločanje o zakonu bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora opravili danes v okviru glasovanj, pol ure po prekinjeni 21. točki dnevnega reda.
S tem prekinjam to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 16. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PRVO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O ELEKTRONSKIH KOMUNIKACIJAH.
Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila Vlada.
V zvezi s tem predlogom zakona je skupina 37 poslank in poslancev s prvopodpisanim Matjažem Hanom zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo.
Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavniku Vlade, ministru brez resorja, pristojnemu za digitalno preobrazbo, Marku Borisu Andrijaniču.

MARK BORIS ANDRIJANIČ: Spoštovani predsedujoči! Spoštovane poslanke, cenjeni poslanci, spoštovani vsi navzoči!
Danes je nov, dober dan za digitalno preobrazbo Slovenije. Po obsežni in celoviti javni obravnavi ter poglobljenem medresorskem usklajevanju se pred vami nahaja Predlog zakona o elektronskih komunikacijah oziroma tako imenovani ZEKom-2. Temeljni cilj tega zakona je prenos evropske direktive, tako imenovanega Evropskega zakonika o elektronskih komunikacijah, v naš nacionalni pravni red. S prenosom te direktive se spodbuja povezljivost in uporabo visoko zmogljivih omrežij po vsej Sloveniji. Obenem se potrošnikom olajšuje zamenjava ponudnikov storitev, ki bo odslej brezplačna. Zagotavlja se tudi cenovno ugoden, širokopasovni dostop do interneta, ki bo omogočal uporabo širokega nabora storitev za prav vse uporabnike, ne glede na njihovo lokacijo ali dohodek. Vzpostavil se bo tudi sistem javnega obveščanja in alarmiranja. Tako bomo s pošiljanjem opozoril državljanom na njihove mobilne telefone v primeru naravnih ali drugih nesreč učinkoviteje varovali njihova življenja in premoženje, operaterjem pa bo zagotovljena večja regulatorna predvidljivost in posledično večja varnost njihovih investicij. Dovoljenja za uporabo RF spektra bodo namreč za brezžična širokopasovna omrežja izdana za 20 let in ne za manj. S tem bomo prav tako spodbujali večje naložbe v napredne tehnologije, še posebej na področju 5G. Z ZEKom-2 pa bomo v Sloveniji, poleg že navedenih koristi, deležni še dodatnih prednosti. Z njim se bo namreč pomembno okrepila varnost komunikacijskih omrežij in storitev. To je še posebej pomembno zaradi povečanih tveganj, ki jih prinaša tehnologija 5G. Varnost se bo tako zagotavljala z uporabo nabora orodij Evropske unije za kibernetsko varnost na področju tehnologije 5G. Ta orodja so rezultat skupnih prizadevanj držav članic Evropske unije, Agencije Evropske unije za kibernetsko varnost in Evropske komisije.
Spoštovane poslanke, cenjeni poslanci, pot nastajanja tega predloga zakona je bila dolga. Ministrstvo za javno upravo, ki je pripravilo predlog zakona, je že v letu 2019 pričelo z javno razpravo, in sicer najprej s predhodnim zbiranjem mnenj, nato pa še z javno objavo predloga zakona na portalu eDemokracija. Med nastajanjem tega predloga je bilo opravljenih veliko dodatnih posvetovanj in usklajevanj z vsemi ključnimi deležniki. S tem se je okrepila demokratičnost samega postopka nastajanja zakona, prav tako se je s tem izboljšala tudi njegova kakovost. Po drugi strani pa se je potek sprejemanja s tem nekoliko podaljšal, zaradi česar Slovenija že nekaj malega zamuja s prenosom te direktive. Predlog besedila, ki je pred vami, je Vlada potrdila 17. decembra lani. Naj dodam, da je celoten postopek njegove priprave in usklajevanja s ključnimi deležniki vodilo Ministrstvo za javno upravo, saj je pristojnost na področju elektronskih komunikacij prešla na vladno službo za digitalno preobrazbo z začetkom tega leta. Cenjeni poslanke in poslanci, med nastajanjem tega predloga smo upoštevali veliko število predlogov in komentarjev s strani ključnih deležnikov. Verjamem, da smo ob skrbnem uravnoteženju interesov vseh deležnikov pripravili najboljši možen predlog zakona, ki bo v prvi vrsti koristil uporabnikom, pa tudi razvoju gospodarstva in naše digitalne družbe kot celote.
Prav zato predlagam, da besedilo zakona prepoznate kot primernega za nadaljnjo obravnavo. Najlepša hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.
Dušan Šiško bo predstavil stališče Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Spoštovani predsednik, spoštovani minister, vsi prisotni!
Končno smo tudi v hramu demokracije dočakali zakon o elektronskih komunikacijah, katerega bo najbolj vesela mlajša generacija. V preteklosti si niti naši stari starši, starši niso v sanjah predstavljali, da bodo lahko sodobno tehnologijo tako hitro uporabljali. Večina od nas je še nekaj desetletij nazaj za medsebojno komuniciranje uporabljala javne telefonske govorilnice, pisala in pošiljala pošto, pošiljala razglednice z morja. V preteklosti je tudi večina imela doma klasične fiksne telefone, še tiste, ki so bili povezani z dolgim kablom. Današnji mladini, našim otrokom je vse to novo, kajti oni so vsakodnevno vpeti v najnovejše elektronske komunikacije, od Snapchata, TikToka, Vibra, Messengerja in tako naprej. Vse to ima svojo prednost in slabost, zavedajte pa se, da se na žalost izgublja tisti pristni človeški stik, ki ga Slovenci kot družbena bitja še kako potrebujemo. Da o odvisnosti pri mladih niti ne govorimo in o njihovem negibanju, slabi drži, neprespanih nočeh in tako naprej. Danes bi še našli kakšnega starejšega človeka na vasi, podeželju, ki uporablja še navadni telefon, za mlade, srednjo generacijo pa je to nedojemljivo. Mi, če nimamo najnovejšega, najdražjega mobilnega telefona s čim več podatki, pa nismo »in«, v trendu družbe, ki nas ocenjuje po materialnih dobrinah. Roko na srce, nam pa danes sodobna komunikacijska tehnologija omogoča poleg dolgih telefonskih pogovorov, neomejenih SMS-sporočil veliko količino prenosa podatkov, slikanje, uporabo interneta za službene in privatne zadeve in ostale reči. Včasih to še ni bilo tako razvito, kot je danes, pa tudi dražje je bilo, saj si plačal vsako minuto pogovora, vsak poslani SMS, na koncu meseca pa je marsikaterega Slovenca zabolela glava, ko je prejel položnico. Danes nam številni operaterji ponujajo cenovno ugodne pakete, ki so prilagojeni željam državljanov in državljankam, da dobijo tisto, kar potrebujejo. Pri tem je važno, da imajo operaterji konkurenčne pakete in da dolgoročno pride do čim manj sporov med njimi.
Na podeželju ima Slovenija premalo pokritosti gospodinjstev s tehnologijami elektronskih komunikacij. Trenutna pokritost je 60-odstotna, kar je zelo zelo malo. Treba je še nadgraditi signal v predorih. Na avtocesti pri Ljubljani signala v predorih skoraj ni. Tudi ponekod po drugih delih avtoceste zmanjka signala. Stanje zakonodaje na področju elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji sledi številnim direktivam Evropske unije in se tekom let tudi prenavlja z novimi direktivami. V Slovenski nacionalni stranki smo vsekakor naklonjeni temu, da zakon želi povečati varnost javnih komunikacijskih omrežij in storitev, in sicer ravno zaradi povečanja tveganj, ki jih prinaša nova tehnologija 5G. Cilj prenove je torej prispevati k povezljivosti na domačem notranjem trgu ter povečati izbiro slehernemu državljanu. Le kdo si ne želi zelo visoko zmogljivega omrežja, ki bo postavljeno v naših mestih in tudi na vaseh, podeželju ter ga bodo lahko s pridom uporabljali vsi segmenti naše družbe?! Ker govorimo o informacijski družbi oziroma tehnologiji, mora biti le-ta dostopna in predvsem uporabna praktično za vse državljanke in državljane Republike Slovenije ter tudi za mala in srednja podjetja. Ne smemo pozabiti, da gre za univerzalne storitve, kjer je zelo pomembno tudi varstvo pravic uporabnikov. Tukaj v prvi vrsti mislimo na naše ranljive skupine, kot so invalidi in socialno šibkejša gospodinjstva, ki ne smejo biti diskriminirana. Slovenci smo že od nekdaj dokaj skeptičen narod, zato je pomembna tudi zasebnost uporabnikov javnih komunikacijskih storitev. Mora pa biti varnost omrežij in storitev, da ne pride do raznih neljubih vdorov, kraj identitet, vse v luči obvladovanja tveganj, ki jih prinašajo nove tehnologije. Za konec bi dodal, da pospešen razvoj elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev v naši državi omogoči še gospodarski, družbeni napredek in razvoj, našim državljanom pa čim varnejšo elektronsko komunikacijo v naslednjih letih. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Jurij Lep bo predstavil stališče Poslanske skupine nepovezanih poslancev.
Izvolite.

JURIJ LEP (PS NP): Hvala za besedo, gospod predsednik. Gospod minister z ekipo, kolegice in kolegi, lep dober dan!
Danes obravnavamo predlog novele zakona o elektronskih komunikacijah, ki naj bi implementiral obsežne spremembe na tem področju, ki jih prinaša spremenjen regulativni okvir za področje elektronskih komunikacij. Omenjeni okvir je uvedla evropska direktiva iz leta 2018, ki bi morala biti v nacionalno zakonodajo prenesena že lansko leto. S prenosom direktive v slovenski pravni red torej že zamujamo, zaradi česar si je Slovenija že prislužila opomin Evropske komisije, kar se v naši državi vse prevečkrat dogaja. Namen novega vladnega zakona o elektronskih komunikacijah naj bi bil pospeševanje razvoja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev v Sloveniji, s tem pa gospodarskega in družbenega razvoja v državi. S predlaganimi rešitvami v zakonu bi okrepili razvoj informacijske družbe, med drugim z dostopom do visoko zmogljivih omrežij. Na ta način bi z zagotavljanjem preglednejših pogodb in kakovostnejših storitev potrošnikom zagotovili več izbire in pravic. Cilj predlaganih rešitev je urediti učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra; spodbujanje investicij v visokozmogljiva in visokokakovostna omrežja; zagotavljanje varnosti omrežij in storitev, vključno zaradi povečanih tveganj, ki jih prinaša tehnologija 5G pri zagotavljanju teh omrežij in storitev subjektom, ki z vidika države in družbe zagotavljajo tako imenovane kritične storitve; zaščita potrošnikov in izboljšan dostop do storitev ter varovanje življenj preko dostopa do številk za komunikacije v sili.
Do te točke se sliši vse lepo in prav. A treba je opozoriti tudi na nemalo pomislekov in nesprejemljivih novosti, ki so na novo zapisane v predlogu zakona, na kar opozarjajo tudi številni subjekti, recimo Gospodarska zbornica Slovenije, Združenje za informatiko in telekomunikacije, do različnih ponudnikov in proizvajalcev na trgu elektronske komunikacije, kot sta Telemach in Huawei, ter nenazadnje tudi Agencija za komunikacijska omrežja in storitve ter Združenje občin Slovenije. Eden ključnih očitkov, ki jih zasledimo pri mnenjih različnih deležnikov, se tiče določb v novem predlaganem zakonu, ki se nanašajo na varnost omrežij in storitev, problematični so predvsem 115., 116. in 131. člen. Na splošno te določbe omogočajo, prvič, samovoljno izključitev določenega proizvajalca s trga in onemogočanje operaterjem v Republiki Sloveniji, da bi opremo tega proizvajalca v prihodnje uporabljali, kar zožuje možnost operaterjev pri izbiri najboljše opreme za svoje uporabnike; ter, drugič, omogoča samovoljno prepoved nastopanja na trgu za določenega obstoječega proizvajalca, katerega oprema se že uporablja v elektronskem komunikacijskem omrežju, kar bi zahtevalo velike naložbe v zamenjavo le-te opreme.
Nepovezani poslanci menimo, da bo tovrstno samovoljno poseganje vlade na trg elektronskih komunikacij ter arbitrarno izključevanje dobaviteljev povzročilo veliko negotovosti na slovenskem trgu. To bi omejilo razvoj in gradnjo omrežja, poslovne načrte, zaviralo investicijske cikle in onemogočilo operaterjem, da bi svobodno vključevali proizvajalce opreme v iskanje najboljših tehnološki rešitev za svoje omrežje, za njihove uporabnike ter za strateške cilje digitalizacije in gospodarske rasti. Prepričani smo tudi, da bo takšen pristop neupravičeno obremenil telekomunikacijski sektor, zmanjšal njegovo priročnost za vlagatelje, vključno s tujimi vlagatelji, kar bo nenazadnje tudi zmanjšalo indeks slovenskega digitalnega gospodarstva in družbe, ki prevzema kazalnike digitalne uspešnosti Evrope in spremlja digitalni razvoj in napredek držav Evropske unije. Rad bi poudaril, da zaradi izvozne naravnanosti slovenskega gospodarstva in s tem odvisnosti od uravnoteženih in jasnih pravil mednarodnega poslovanja mora biti področje internacionalizacije deležno naše posebne skrbi in previdnosti. Poleg tega pa je za slovensko gospodarstvo prost dostop do tujih trgov ključnega pomena za realizacijo poslovnih načrtov in krepitev mednarodne konkurenčnosti. Zavedati pa se moramo tudi, da medtem ko mi izražamo interes za enakopravno in varno poslovanje slovenskih podjetij v tujini, enako to pričakujejo tudi poslovni subjekti, ko poslujejo v Sloveniji. A Vlada z današnjim zakonom spreminja zakonodajo ravno v nasprotno smer in s tem zapira, ne pa odpira naš gospodarski in digitalni trg, na katerem se investitorji več ne bodo počutili dobrodošli. Namesto da bi na podlagi objektivnih in nediskriminatornih meril preverjali dejansko ustreznost opreme in s tem varnost omrežij in storitev, se uporabljena merila nanašajo na samega dobavitelja, na njegovo državo izvora, ne glede na to, ali takšne okoliščine dejansko vplivajo na opremo in varnost do teh storitev ali ne. Uvedba takšnega mehanizma bi omogočala izključitev tudi v odsotnosti kakršnegakoli dejanskega vpliva na varnost teh omrežij, kar je v nasprotju s prostim dostopom do tujih trgov in v nasprotju s prostim pretokom blaga in storitev ter je za nas, nepovezane poslance, popolnoma nesprejemljivo. Pri tem bi se bilo smiselno vprašati, ali tak mehanizem sploh zasleduje zastavljene cilje predlaganega zakona. Postavlja se tudi vprašanje glede posega v varovane ustavne pravice glede upoštevanja sorazmernosti teh ukrepov ter glede posledic za potrošnike in slovensko gospodarstvo. Nepovezani poslanci se strinjamo s stališčem Gospodarske zbornice, ki predlaga, da bi zakon moral predvidevati tudi druge možnosti, kot je na primer, da bi operaterji lahko sodelovali v postopku ocene tveganja in imeli dialog, v katerem si regulator, na primer Akos in operaterji, ki najbolje poznajo omrežje, skupaj prizadevajo poiskati mehanizme, s katerimi bi se lahko obravnavala morebitna ugotovljena tveganja, namesto da bi bili operaterji samo naknadno obveščeni o ravnanju Vlade z objavo vladne odločitve v Uradnem listu. To ima dejansko na koncu učinek prepovedi nakupa opreme določenega proizvajalca, pri čemer zakon sploh ne določa minimalnega uveljavitvenega roka za implementacijo take odločitve Vlade, kar ne omogoča nobene predvidljivosti. Vlada se sicer v svojem predlogu zakona sklicuje na tako imenovan nabor orodij Evropske unije za kibernetsko varnost, vendar menimo, da se leta skuša na nepravilen način implementirati v slovenski pravni red, saj nabor orodij izrecno zahteva, da bi bilo oceno profilov tveganosti dobaviteljev treba izvajati izključno iz varnostnih razlogov in na podlagi objektivnih meril. V primerjavi z drugimi zakonodajami držav članic Unije kaže, da je nabor orodij mogoče izvajati tudi na bolj objektiven in nediskriminatoren način, kar predstavlja veliko blažji poseg v tržno gospodarstvo, če že gredo predpisi drugih evropskih držav v smeri prepovedi obravnavane opreme in ne prepovedi dobaviteljev. V nasprotju z drugimi članicami Unije Vlada Republika Slovenije pelje digitalno politiko v povsem drugo smer. Če sem bolj konkreten, bi danes obravnavani zakon lahko poimenovali kar lex anti-Huawei. Predsednik Janša bi z njim po diplomatskem zdrsu glede nespretnih izjav o Tajvanu, kar je zelo razburilo kitajske oblasti, Kitajski v roku enega meseca zadal že drugo klofuto, saj bi z omenjenim zakonom lahko celo prepovedala prisotnost največjega proizvajalca opreme na svetu, to je Huaweia, na našem slovenskem trgu.
Tovrstnemu razkazovanju mišic na škodo slovenskega gospodarstva, še posebej v današnjih za gospodarstvo zelo nestabilnih časih, ostro nasprotujemo. Naše mnenje je, da bi v skladu z določbami Ustave Republike Slovenije morala vsa podjetja imeti pravico v Sloveniji nastopiti kot investitorji, izvajalci ali kot ponudniki blaga in storitev, ne glede na to, od koder prihajajo, pri čemer pa je pogoj za njihov nastop spoštovanje pravil, konkurence in dosledno izpolnjevanje zakonskih in varnostnih pravil, ki jih predpisujeta nacionalna in evropska zakonodaja za zaščito potrošnikov in okolja, ter zagotavljanje enakovrednih konkurenčnih pogojev, ki predstavljajo elemente ekonomske in politične suverenosti. Takšno lokalno obravnavo, kot jo pričakujemo v primeru nastopa slovenskih podjetij na kateremkoli tujem trgu, najprej pričakujejo tudi tuja podjetja pri nas. In če tega ne bodo deležna, se bodo tuje investicije preselile iz naše v druge, investitorjem bolj prijazne države in trge. Na podlagi navedenega smo mnenja, da bi moral biti državni poseg na elektronski trg komunikacij bolj predvidljiv, bolj določen in utemeljen s tehtnimi varnostnimi pomisleki v preglednem postopku, ne da bi nerazumno omejevali uvajanje razvoja omrežja. Dodatno predlagamo, da postopek pregleda vključuje vse zainteresirane deležnike, operaterje in proizvajalce ter da ni naslovljen na celotno omrežje, ampak le na določene dele omrežja, ki se štejejo za kritične; ter da je naslovljen le na posebno morebiti varnostno sporno opremo, ne pa da se določa tveganje proizvajalca kot celote. Takšen pristop ima namreč uveden Nemčija in menimo, da bi se tudi naša država, ki si želi v prihodnjem letu doseči digitalni preboj, morala zgledovati po tovrstnih najbolj gospodarsko in digitalno razvitih državah.
Zaradi vseh navedenih razlogov bomo v Poslanski skupini nepovezanih poslancev Predlogu zakona o elektronskih komunikacijah nasprotovali, zlasti iz razloga, ker zakon omogoča izključitev dobaviteljev glede na državo izvora in na podlagi različnih meril, ob tem pa ne upošteva tehničnih standardov Evropske unije in primerov dobrih praks drugih držav članic na tem področju. Posledično pa niti ne ravna v duhu dvostranskih gospodarskih sporazumov s tretjimi državami niti ne v skladu s pravili Svetovne trgovinske organizacije. Hvala lepa. Se opravičujem, ker imam slab glas.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Mag. Branko Grims bo predstavil stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke.
Izvolite.

MAG. BRANKO GRIMS (PS SDS): Hvala za besedo. Vsem prav lep pozdrav v imenu Slovenske demokratske stranke!
Danes živimo v svetu elektronskih komunikacij. Še posebej srednje, mlajše generacije živijo hkrati v realnem svetu in tudi v virtualnem svetu, ki ga moderna tehnologija omogoča. Vse to seveda s seboj nosi prednosti, nosi pa tudi pasti. Posebno izgradnja modernih omrežij 5G in naslednikov je seveda ranljiva. To je infrastruktura, ki omogoča izjemno široke posege tudi v človekovo zasebnost, omogoča izjemno velike zlorabe; in kdor se je kdaj vsaj od daleč imel priložnost spoznati s področjem hekerstva, ve, da ga ni sistema, v katerega se ne bi dalo vdreti. Če imaš dovolj časa, dovolj denarja, potem lahko prebiješ kakršnokoli elektronsko zaščito tega sveta; in to je seveda past, ki jo vsa ta moderna tehnologija prinaša s seboj. Vse to je treba upoštevati, ko sprejemaš zakonodajo, pri kateri mora biti hkrati zagotovljena ustrezna raven storitev, svoboda – tudi svoboda izbire, svoboda ponudbe – za uporabnika in tudi za podjetnika, ki v tem sodeluje. Po drugi strani pa je pomembno zagotoviti varnost in temu je predvsem namenjen zakon, ki je danes pred nami.
Zakon ponuja rešitve s področja varnosti, ki so usklajene tudi na evropski ravni in so ustrezne, obenem pa odgovarja na nekatere izzive, ki so danes pred nami. Treba se je zavedati, da posamezni subjekti danes na svetovnem trgu ne nastopajo več z recimo enakopravnim tržnim pristopom, ampak tudi s pomočjo včasih celo izsiljevanja. Predvsem pa obstajajo nekateri, ki ne spoštujejo načel, ki so zajeta v mednarodnih sporazumih, ki ne spoštujejo načel spoštovanja avtorskih pravic, pa tudi vseh drugih pravic, ki jih ima posamezni proizvajalec, ki vlaga v svojo tehnologijo, v njen razvoj, potem pa nekdo drug to kopira ne glede na vse mednarodne predpise, ne glede na vse patente. In to potem prodajo za nižjo ceno na svetovnem trgu, pa pri tem si še pomaga na kakšen precej, bomo rekli, diplomatsko nekonvencionalen način, ki seveda ni skladen z modernim pravom in z razumevanjem trga kot soočanja svobodnih subjektov. Vse to je treba upoštevati, ko se postavlja in ko se obravnava zakonodaja, ki je danes pred nami, zakonodaja o elektronskih komunikacijah. V temeljnih rešitvah je ta usklajena z evropskimi normami, tudi implementira nekatere stvari, ki bi že morale biti uveljavljene v naši zakonodaji, in jo je tudi treba s tega vidika čim prej sprejeti. Po drugi strani pa omogoča, da se vzpostavi sistem, ki bo potrošnika, se pravi državljanko in državljana, ščitil, ščitil njegovo zasebnost, ki bo onemogočal, da bi kdorkoli moderne sisteme zlorabljal za kaj drugega kot za medsebojno komuniciranje, za tisto, čemur so tudi dejansko namenjeni. Nekatere rešitve bomo lahko še izboljšali v naslednjih branjih, zato obstaja možnost amandmiranja, in do takrat bo še dovolj časa, da se vse ideje, ki so se v tem času še pojavile ali se morda še bodo, dodatno proučijo; in če bomo ocenili, da so dobre, tudi ustrezno dopolnijo v samem zakonu.
Iz vseh teh razlogov v Poslanski skupini SDS menimo, da je predlagani zakon dobra in ustrezna podlaga za obravnavo in ga bomo enotno podprli.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Jani Möderndorfer bo predstavil stališče Poslanske skupine Liste Marjana Šarca.

JANI (JANKO) MÖDERNDORFER (PS LMŠ): Zakon o elektronskih komunikacijah – danes smo slišali že kar nekaj lepih besed. Eni mislijo, da gre samo za WhatsApp in TikTok in ne vem kaj še vse, drugi pravijo, da je praznik današnji dan, ker razpravljamo o tem zakonu. No, sam pa pravim, da se tudi na tem zakonu lepo vidi, kam je nagnjena ta vlada. In ta objestnost in prepričanje, da mora imeti kontrolo nad vsem, se kaže zelo jasno v tem zakonu. Drži, ta zakon se kar nekaj časa že pripravlja, začel se je že v prejšnji vladi. In pravzaprav je zelo malo teksta spremenjenega, razen na posameznih členih, ki so pa ključni. Zelo radi bi obvladovali regulatorja za ta področja, to je Akos, kjer je več kot jasno, kakšne spremembe so navedli znotraj členov in kako se da razrešiti direktorja. Pazite to, ta je najboljša. Vse je ostalo isto kot v osnovi, samo eno stvar so dodali – da se lahko direktorja razreši, če zamuja zakonske roke. Pa ti to razumi zdaj, kaj to pravzaprav pomeni. Veste, kako lahko zakonske roke vse zamujaš? V upravnem postopku. Ima direktor kaj vpliva na to? Nič. V vseh ostalih postopkih, ki jih Akos vodi in se stranke v postopku pritožujejo, zavlačujejo, postajajo pasivne in tako naprej, da ne govorim, kaj še vse. Tako neoprijemljiva določba je več kot jasno, da je notri samo zaradi enega razloga – ker bi se rad nekdo nekoga rešil in rabi novo določbo.
Naslednja stvar, ki je v bistvu jasna in se govori že od samega začetka. Spomnite se znamenitega obiska državnega sekretarja Pompea na Bledu, kjer je ta vlada dobesedno slavila epohalno, kakšne dosežke bo s tem obiskom dosegla, razen tega, da so Američani seveda največ potegnili. In takrat je zunanji minister podpisal sporazum oziroma dala sta potem še skupno izjavo. In vsi smo takrat vedeli, kaj se bo zgodilo s tem zakonom, katerega danes obravnavamo, ki je ključen. Namreč tam si je v bistvu ameriška stran, seveda legitimno v svojih interesih, zagotovila, da bo dobila še eno državo več, ki bo v sklopu višegrajskih držav poslušna. In ko bo nabavljala, bo nabavljala seveda njihovo opremo in ne tiste, ki je danes – vsaj danes, ne vem, kako bo čez pet let – bistveno in najbolje razvita. In vsi govorimo, danes je bilo že omenjeno, o podjetju Huawei. Dejstvo je, da hočemo s tem zakonom – oziroma vlada, ne mi – preprosto poseči v prosto oziroma svobodno gospodarsko pobudo. Podjetje, ki že je ustanovljeno v Sloveniji in že deluje in v bistvu tudi že ponuja na trgu in nenazadnje kar nekaj operaterjev ima tudi njihovo opremo, bi s tem zakonom, če bo sprejet, na podlagi meril in kriterijev, ki so jih določali v tem zakonu, ki so absurdna – moram reči, da vsak, ki se prvič seznani z merili in kriteriji, lahko vidi, da gre za dobesedno usmerjeno in vnaprej jasno, koga bo treba izločiti, če bo hotel nastopati na trgu, gre za tako imenovane rizične dobavitelje, o tem bomo kaj več spregovorili v sami razpravi –, kjer se določi, kdo bo vnaprej izpadel iz tega sistema. Evropska komisija je v letu 2020 dala zelo jasne smernice in priporočila. In nobeno od teh priporočil ne govori o tem, da bi se kogarkoli od dobaviteljev izključevalo. Govori pa seveda o določeni opremi, na katero je treba biti pozoren. Pri nas smo to prekvalificirali v dobavitelje. Še več, ta zakon gre še globlje. Pravnega varstva praktično pravzaprav sploh ni več, ker bo za razliko od ostalih držav, ki bodo imele seveda možnost, tisti, ki bodo na nek način izločeni ali pa bodo predlog za izločitev iz postopka, bodo lahko svojo pravico iskali pred sodišči. Pri nas seveda to ne bo mogoče, ker bo podlaga za to odredba, kar je svojevrsten absurd. V bistvu napadamo 22. člen Ustave Republike Slovenije in več kot jasno povemo, da enostavno v Republiki Sloveniji ne bodo vsi enako obravnavani pred zakonom v smislu pravnega varstva. Bistvena člena v tem zakonu sta seveda 115. in 116. člen, ki sta priletela post festum, po tem podpisu sporazuma, in kasneje v razpravi bomo tudi dokazali, kako dobesedno so določene stvari prepisane iz tistega, kar so se Američani dogovorili s predstavnikom slovenske vlade in v bistvu se priklonili in ustregli Višegrajski skupini in seveda v tem delu izključno ameriškim interesom. Zakaj že? Zakaj že? Stvari so zelo jasne. Ko najprej narediš velike napake, potem nekdo izstavi račun. In ta račun bomo plačevali zopet mi – uporabniki. Kibernetska varnost je ena tistih stvari, ki jo je z Ustavo seveda možno seveda varovati, kadar gre za javni interes. Absolutno. To je nesporno. Tudi ko govorimo o operaterjih. Vendar kje bo ta meja, ko se bomo pogovarjali pa o fizičnih osebah. Kdo bo to razmejeval? Ta zakon o tem sploh ne govori. Zelo zanimivo bo poslušati to razpravo, še posebej v duhu, ko je minister povedal naslednji stavek: Upoštevali smo veliko predlogov, ki so se pojavili v javni razpravi. Mi pa dobivamo kupe pošte – tako Akosa, Združenje potrošnikov, določenih podjetij, ki se jih hočejo vnaprej … in bodo seveda zaradi tega zakona tudi gor plačevala in tudi nenazadnje bila na nek način onemogočena –, da pravzaprav ni bil upoštevan niti en predlog, ki so ga predlagali. Torej s kom so se pogovarjali v tej vladi in čigave predloge so upoštevali? Ja, verjetno so upoštevali tiste predloge, ki so prihajali od tistih, ki so zainteresirani, da se takšen zakon sprejme. To je še en dokaz, kako brezobzirna je ta vlada in jo tik pred volitvami ne zanima popolnoma nič. Danes sem slišal celo, da se nekateri sklicujejo – Veste, ta zakon je treba sprejeti, ker drugače bomo plačali kazen, ker že malce zamujamo in tako naprej. Oprostite, od maja meseca pa do danes smo čakali ne vem koga. O tem se naj sprašuje Vlada, ne Državni zbor. To je najbolj pomemben podatek. Ampak se je nekaj drugega zgodilo. Decembra meseca, tako kot je rekel minister, je bil sprejet predlog zakona in je romal v Državni zbor. S kom se je zunanji minister pred kratkim srečal? To pove vse.
V LMŠ takšnega zakona ne mislimo podpreti.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Mag. Bojana Muršič bo predstavila stališče Poslanske skupine SD.

MAG. BOJANA MURŠIČ (PS SD): Hvala lepa, predsednik, za besedo. Spoštovani minister, kolegice in kolegi.
Pričetek današnje splošne razprave je namenjen Predlogu zakona o elektronskih komunikacijah. V obširni po členih, saj vsebuje kar 321 členov, in v vsebinsko zelo zahtevni materiji se ureja številna različna, a med seboj povezana področja. Ob tem pa zakon mora biti usklajen še s pravnim redom Evropske unije. Zakon o elektronskih komunikacijah, ki se je, mimogrede, pripravljal in usklajeval dve leti, je Vlada sprejela lani, 17. decembra 2021. Namen tega zakona je urediti učinkovitejšo uporabo radiofrekvenčnega spektra, spodbujanje investicij v visokozmogljiva in visokokakovostna omrežja, zagotavljanje varnosti omrežij in storitev, vključno zaradi povečanih tveganj, ki jih prinaša tehnologija 5G pri zagotavljanju teh omrežij in storitev subjektom, ki z vidika države in družbe zagotavljajo tako imenovane kritične storitve, zaščita potrošnikov in izboljšan dostop do storitev ter varovanje življenj preko dostopa do številk za komunikacije v sili. V okviru univerzalne storitve se zagotavlja prenosno hitrost, ki omogoča uporabo širokega nabora storitev, kot so eUprava, spletno bančništvo in videoklici. Namesto da bi si vlada prizadevala čim prej pripraviti Predlog zakona o elektronskih komunikacijah, ga uskladiti z deležniki in ga posredovati v zakonodajni postopek, je naprej ukinila Direktorat za informacijsko družbo in informatiko ter ustanovila dva nova, dobre pol leta pred volitvami pa ustanovila še novo vladno službo za digitalno preobrazbo. In po dveh letih usklajevanj z deležniki, kot smo danes tudi slišali, moramo sedaj v Državnem zboru zahteven in obsežen zakon sprejeti na hitro, brez poglobljenih vpogledov v posamezne člene in nenazadnje tudi brez pregleda, ali je predlagan nov zakon o elektronskih komunikacijah skladen z zahtevami evropskega pravnega reda.
Spoštovani, kot sem že omenila, predlagani zakon je vsebinsko zelo zahteven, saj opredeljuje pogoje za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in za izvajanje elektronskih komunikacijskih storitev. Opredeljuje upravljanje radiofrekvenčnega spektra, izrabo številskega prostora, ureja pravice potrošnikov, opredeljuje pogoje delovanja omrežij in storitev, opredeljuje zahteve za zaščito zaupnosti elektronskih komunikacij, postavlja pravila reševanja sporov med subjekti na trgu elektronskih komunikacij ter pristojnosti, organizacijo in delovanje Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (Akos). In po dveh letih usklajevanj deležniki še vedno opozarjajo na posamezna odstopanja. Najprej, Zveza potrošnikov Slovenije je opozorila na urejanje pravic potrošnikov na način, da se izboljšajo določbe o pravici ugovora. Zakon o elektronskih komunikacijah na eni strani ne ureja ustrezno pravice pri odstopu od pogodbe v primeru vezave s terminalsko opremo, medtem pa na drugi strani operaterjem dovoljuje, da v času vezave spreminjajo pogodbene pogoje. Združenje za informatiko in telekomunikacije, ta združuje pet največjih operaterjev elektronskih komunikacij, je v času priprave zakona poudarjalo nekatere pomanjkljivosti predloga zakona, predvsem pri vprašanju gradnje omrežij in pripadajoče infrastrukture ter upravljanja z radiofrekvenčnim spektrov. Med drugim združenje poudarja, da veljavnosti o dodelitvi radijskih frekvenc, namenjenih za prireditve, ni mogoče podaljšati. Prav tako podajajo mnenja glede bolj natančne opredelitve pri varnosti omrežij in storitev. Operaterji poudarjajo, da potrebujejo predvidljivost ureditve sistema in da to poglavje za njih prinaša veliko nejasnosti, ki jih je treba nasloviti. To je toliko bolj pomembno tudi zato, ker operaterji pričakujejo vstop novih dobaviteljev na slovenski trg. Predlagatelj predloga zakona vzpostavlja dodatno obveznost operaterjev mobilnih komunikacijskih omrežij, da upoštevajo dodatne varnostne zahteve, kadar zagotavljajo mobilna komunikacijska omrežja določenim kategorijam odjemalcev. Upoštevajoč predlog zakona je operaterjem prepovedana uporaba opreme oziroma storitev tretje ravni, ki jo zagotavljajo dobavitelji z visokim tveganjem.
Evropska komisija je januarja 2020 izdala priporočila o naboru orodij Evropske unije za varnost 5G in priporoča pristop, ki temelji na zagotavljanju kibernetske varnosti na podlagi tako imenovanega pristopa presoje tveganj, izključno iz varnostnih razlogov, in ki temelji na objektivni oceni ugotovljenih tveganj, ob popolnem spoštovanju odprtosti enotnega trga Evropske unije. Posledično se nabor orodij direktno ne nanaša na nobenega konkretnega dobavitelja ali na državo ter zagotavlja objektivne in sorazmerne varnostne ukrepe, ki veljajo za vse, in si prizadeva za harmonizacijo varnostnih standardov po vsej Evropi in certificiranje za celotno Evropsko unijo. Vlada Republike Slovenije je v predlogu zakona ignorirala priporočila Evropske komisije ter tehnične kriterije po nepotrebnem politizira po vzoru višegrajskih držav. Taka ureditev prinaša izključitev nekaterih proizvajalcev na podlagi političnih kriterijev in diskriminatornih meril, na primer države izvora. Tudi Agencija za komunikacijska omrežja in storitve je na predlog zakona podala številne pripombe, kar je zaskrbljujoče. Torej Akos opozarja, da predlog zakona korenito posega v njene pristojnosti in delovanje. Akos je namreč že pred vložitvijo zakona v Državni zbor na Službo Vlade Republike Slovenije za zakonodajo in tudi na ostale deležnike naslovil poziv s prošnjo, da se njegove pripombe upoštevajo s ciljem tehnološke nevtralnosti. Na Akosu opozarjajo, da bodo v nedorečenih pogojih dela težko planirane regulatorne aktivnosti agencije, posledično pa tudi finančna sredstva in kadrovski resursi.
Socialni demokrati menimo, da bi morala Vlada pri pripravi zakona upoštevati mnenja neodvisne in samostojne pristojne agencije Akos, kar Akos nesporno tudi je. In naj opozorim še na mnenje Inštituta za primerjalno pravo, v katerem je izražen resen pomislek glede skladnosti predlaganega zakona z Ustavo, in sicer z vidika procesnih jamstev v postopku določitve dobaviteljev z visokim tveganjem, zlasti z vidika pravic do enakega varstva pravic, z vidika pravice do podjetništva oziroma svobodne gospodarske pobude, z vidika splošnega načela enakosti. Predlog zakona je sporen tudi z vidika načela jasnosti in določnosti predpisov kot elementa načela pravne države. Zakon o elektronskih komunikacijah, usklajenega z evropskim pravnim redom, potrebujemo, vendar predlog zakona, ki je pred nami, odpira številna vprašanja. Če je predlog zakona prepoznan kot primerna podlaga za nadaljnjo obravnavo, se pa Socialni demokrati sprašujemo, ali bomo lahko v nadaljnji obravnavi z amandmaji odpravili večino prejetih pripomb in pomislekov, še posebej tistih, ki se nanašajo na neodvisnost Agencije za komunikacijska omrežja in storitve in na skladnost z Ustavo. Pred odločanjem o tem, ali je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo, pa bi želeli vedeti tudi rezultate postopka tehnične notifikacije Evropske komisije. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Boštjan Koražija bo predstavil stališče Poslanske skupine Levica.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Spoštovani predsednik, najlepša hvala za besedo. Pa gospe najlepša hvala, ki zmeraj tako pridno in vestno čisti. Hvala.
Po današnjem Predlogu zakona o elektronskih komunikacijah gre za novo prenovljen Zakon o elektronskih komunikacijah. Predvsem pa za prenos EU direktive, ki ima namen pospeševanja razvoja elektronskih komunikacij, komunikacijskih omrežij in storitev v Republiki Sloveniji in s tem gospodarskega in družbenega razvoja v državi, vključno z razvojem informacijske družbe in dostopa do zelo visokozmogljivih omrežij in njihove uporabe za vse državljane. Cilj zakona je tudi ojačati varnost predvsem javnih komunikacijskih omrežij in storitev, vključno zaradi povečanih tveganj, ki jih prinaša tehnologija 5G, še posebej pri zagotavljanju navedenega subjektom, ki z vidika države in družbe zagotavljajo tako imenovane kritične storitve, kar ima pomen tudi za nacionalno varnost. S sprejetjem tega zakona se obenem razveljavlja tudi Zakon o digitalni radiodifuziji. Njegove določbe so pa vključene v ta nov zakon. Določa tudi uporabo radijskih frekvenc in postavlja se podlaga za ukrepe za širitev digitalnega radia. Glede možnih pasti tega predloga zakona pa je treba opozoriti na strateško omejevanje ponudnikov 5G tehnologije. Predvsem se to nanaša na ponudnike, ki so lastniško povezani z državami, ki jih vladajoča politika pod vplivom močnejših zaveznic, na primer že prej omenjenih Združenih držav Amerike, obravnava kot nevarne; ter kibernetska varnost, kakšna in kako bo potekala delitev radijskih frekvenc; ter dostop do infrastrukture in medosebne komunikacijske storitve. 5G omrežje kot orodje digitalizacije bo v prihodnosti odigralo ključno vlogo pri doseganju digitalne transformacije in bo kot orodje digitalizacije vplivalo na vse segmente družbe, posegalo bo tako na področje gospodarstva, zdravstva in mobilnosti kakor tudi na življenje vsakega posameznika izmed nas. Vpeljava 5G omrežja ima potencial, da omogoči bistveno več kot samo izboljšanje mobilne komunikacije. Omogoča lahko tudi nove storitve. In tu seveda tudi mislim na gospodarstvo in ostale zadeve, na katere bo vplivala, se pravi na pametne vasi, na pametna mesta in tako naprej.
Vendar vsak tehnološki napredek prinaša tudi veliko negotovosti, strahu in skepticizma. In 5G omrežje nedvomno odpira številna vprašanja, predvsem z vidika kibernetske varnosti. Hekerski vdori in slabo zaščiteni informacijski in komunikacijski sistemi so velika grožnja sodobnemu svetu. Čeprav so to večinoma vprašanja in izzivi, s katerimi se že dolgo spopadamo, pa z uvedbo nove tehnologije ta tematika zahteva še dodaten napor in uvedbo novih ukrepov tako na nacionalni ravni kot tudi na mednarodni ravni. Stanje kibernetske varnosti pa ni težava tehnologije, temveč je to realnost, ki zadeva več vpletenih v tem sistemu, in sicer operaterja, proizvajalca opreme, politiko in posameznika, naj bo to pravni ali zasebni subjekt. Prava pot do kibernetske varnosti so med drugim tudi strogi standardi, ki morajo zajeti vse vpletene v tem procesu. Standardi, ki jih bo določala nepristranska stroka, katere edino vodilo bo znanstvena preverljivost, ne pa politični vplivi in pritiski. Kako zelo pomembna je zanesljiva in stabilna povezava s svetovnim spletom, se je še posebej pokazalo med trenutno epidemijo koronavirusa, ko se morajo učenci šolati na daljavo in mnogi zaposleni opravljati delo od doma. Ne vem, če se vladajoči sploh zavedate, v kakšnih stiskah so bile družine šolajočih, ko ste jim odredili šolanje na daljavo. Dejansko so bili otroci diskriminirani na podlagi tega, ali imajo dostop do interneta ali ne, čeprav jim je po Ustavi zagotovljena pravica do šolanja; a niti ozrli se niste, ko ste tisoče otrok in njihovih družin pahnili v še večjo neenakost. S šolanjem na daljavo niste staršem dali nobene izbire, odredili ste jim obveznosti, ne da bi jim poprej omogočili materialne možnosti za šolanje na daljavo. Vsi ne živijo oziroma ne živimo v Ljubljani ali v kakšnem drugem mestu. A tudi sredi mest ste družine pahnili v enormne stiske. Naj povem samo eno osebno izkušnjo, en konkreten primer. Mati samohranilka z dvema šoloobveznima otrokoma, eden je študent. S svojo plačo je plačevala račune, kolikor jih pač lahko, se pravi čisto tiste osnovne in glede na pomembnost. A žal tudi javna šola, vemo vsi to zelo dobro, ni zastonj. In v tem primeru epidemije koronavirusa je pač javna šola postala še dražja oziroma še več financ oziroma dodatkov zahteva. In med tem zloglasnim lockdownom je ta mati samohranilka ostala dejansko z minimalno plačo doma z dvema otrokoma, ki sta bila šoloobvezna; z računi za internet storitve oziroma internetnega ponudnika, ki jih pa ni mogla plačati. Seveda smo ji priskočili na pomoč in ji pomagali. Ampak rad bi opozoril na problem, ki ste ga tudi v tem času koronavirusa vsi, sploh vladajoči, prezrli, da so internetni ponudniki ne glede na to, kako se bi naj šolali otroci na daljavo, zahtevali, da družine poravnajo svoje račune. In če niso imeli, so jim enostavno internet odklopili; in tako je bilo skoraj tudi v tem primeru, če ne bi poravnali vsega stroška teh računov, ki jih ta mati samohranilka ni mogla poravnati.
Krog otrok, ki ste jim odvzeli osnovno pravico do šolanja, družine pa pahnili v enormne stiske, je torej zelo velik. Te raznorazne videovsebine in pogovori na daljavo so lahko dobrodošli pripomoček pri šolanju, je tudi kot neke vrste popestritev, ampak to samo kot dodatek k osnovnemu šolanju. Šola je le šola in dejansko otroci si želijo biti v šoli, se želijo šolati in tudi v živo spremljati pouk in navezovati socialne stike. In država – zato smo tudi tukaj v Državnem zboru – mora zagotoviti pogoje, da bodo imeli vsi državljani možnost dostopa do širokopasovnih elektronskih komunikacijskih storitev, in to na vseh območjih. Po Sloveniji pa imamo še vedno tako imenovane bele lise, kjer je dejansko pokritost z mobilnim signalom slaba; o kakšnem širokopasovnem omrežju pa lahko tam ljudje zgolj sanjajo ali sanjamo. Tukaj bi rad predvsem izpostavil vzhodni del Slovenije, sploh območje Haloz, Goričkega, in tudi dejansko severni del Slovenije, se pravi območje skrajno severnega dela Slovenije – Koroške. Glede na vse to zato v Levici upamo, da normativna ureditev ne bo samo mrtva črka na papirju. Država mora z aktivno politiko investicij v izgradnjo širokopasovnega omrežja, in to po celotni Sloveniji, urediti, da bodo lahko, sploh ko govorimo o učencih in o tistih zaposlenih, ki morajo opravljati delo na daljavo, te zadeve tudi opravljali. Pravica do dostopa do svetovnega spleta pa je dandanes nuja in mora biti univerzalna, se pravi tudi po našem mnenju neobdavčena in tudi zastonj. Upam, da bomo tudi do tega čim prej prišli in da bomo uredili, kot že rečeno, omrežja širokopasovnega interneta, da bodo lahko vsi opravljali stvari, za katere so poklicani oziroma jih morajo opravljati. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Blaž Pavlin bo predstavil stališče Poslanske skupine Nova Slovenija – krščanski demokrati.

BLAŽ PAVLIN (PS NSi): Hvala za besedo. Lep pozdrav ministru! Spoštovani kolegice in kolegi!
Živimo v času četrte, na prehodu v peto industrijsko revolucijo. Digitalizacija je vseprisoten pojav, zaradi novih tehnologij komuniciramo drugače, delamo drugače, živimo drugače. Vse te spremembe pa terjajo posodobitev vseh procesov in sistemov, ki nas obdajajo. Novi poslovni modeli spreminjajo globalno ekonomijo. Razvoj informacijske družbe temelji na zmogljivi infrastrukturi elektronskih komunikacij. Gospodarski in vsesplošni razvoj je neposredno povezan z razvojem visokokakovostne širokopasovne infrastrukture. Študije OECD ugotavljajo neposredno povezavo med rastjo širokopasovnih povezav in rastjo BDP. Prav tako pa pozitivni učinki kažejo na enakomeren razvoj podeželja in ustvarjanje ugodnega okolja za mala in srednja podjetja. V Novi Sloveniji si želimo, da do leta 2025 Slovenija postane gigabitna družba. Pri gradnji optičnih omrežij želimo zasledovati najvišje cilje Evropske unije, saj se internetni promet eksponentno povečuje. Na podlagi vedno večjih potreb pa je treba spodbuditi privatni sektor, da pravočasno gradi zanesljiva omrežja največje prepustnosti. V Novi Sloveniji podpiramo razvoj mobilnega omrežja pete generacije, saj bodo s tem omogočene nove internetne storitve, med drugim tudi avtomatizirane vožnje in povezljivost prometa, kar bo omogočilo razvoj samovozeče mobilnosti. Zavzemamo se tudi za aktivnejše upravljanje radijskega spektra. V Sloveniji še vedno premalo učinkovito izkoriščamo zmožnosti informacijske-komunikacijske tehnologije. Že dosedanje zmožnosti na področju IKT presegajo dejanski izkoristek v vsakdanjem življenju ljudi. To se je do neke mere v zadnjih dveh letih nekoliko spremenilo zaradi epidemije, ko smo bili primorani za delo od doma, za šolanje in za druge stvari v večji meri uporabljati te sodobne tehnologije. Digitalizacija vsega in vseh mora biti časovno usklajena z dogajanjem na globalnem trgu, temu pa mora slediti tudi nacionalna zakonodaja.
Danes imamo tako v prvi obravnavi besedilo Zakona o elektronskih komunikacijah. Cilj zakona je urediti učinkovitejšo uporabo radiofrekvenčnega spektra, spodbujanje investicij v visokozmogljiva in visokokakovostna omrežja; zagotavljanje varnosti omrežij in storitev, vključno zaradi povečanih tveganj, ki jih prinaša tehnologija 5G pri zagotavljanju teh omrežij in storitev subjektom, ki z vidika države in družbe zagotavljajo tako imenovane kritične storitve, zaščita potrošnikov in izboljšan dostop do storitev ter varovanje življenj preko dostopa do številk za komunikacije v sili. V okviru univerzalne storitve se zagotavlja prenosno hitrost, ki omogoča uporabo širokega nabora storitev, kot so na primer eUprava, spletno bančništvo in videoklici.
V nacionalni pravni red se implementira Direktiva (EU) 2018/1972. Konec decembra 2018 sprejeta direktiva spreminja obstoječ regulativni okvir Evropske unije za področje elektronskih komunikacij. Hkrati z uskladitvijo z določbami direktive se predlaga izboljšava obstoječe zakonske ureditve v delu, ko gre za nacionalne določbe ali pa je mogoče zagotoviti jasnejši in primernejši način prenosa določb predpisov Evropske unije. Ob tem se v poglavju o varnosti omrežij in storitev ter delovanju v stanjih ogroženosti hkrati zagotavlja tudi implementacija ukrepov iz nabora orodij Evropske unije za kibernetsko varnost tehnologije 5G, ki je rezultat skupnih prizadevanj in pristopa držav članic Evropske unije, predstavnikov Agencije Evropske unije za kibernetsko varnost in Evropske komisije, ki ga je podprla tudi Republika Slovenija. V primerjavi z dosedanjim zakonom je v skladu s cilji direktive izpostavljen dodaten cilj glede povezljivosti, in sicer dostop do zelo visokozmogljivih omrežij in njihova uporaba za vse državljane in podjetja v Evropski uniji.
Na področju gradnje omrežij in pripadajoče infrastrukture se določi ministra, pristojnega za elektronske komunikacije, za nosilca urejanja prostora za področje načrtovanja javnih komunikacijskih omrežij in pripadajoče infrastrukture. S tem se stremi k poenotenju pogojev za gradnjo javnih komunikacijskih omrežij v prostorskih aktih, kar bo zmanjšalo stroške gradnje in bo imelo pozitiven vpliv na okolje. Novost je, da obveznost položitve dovolj zmogljive proste kabelske kanalizacije ne velja v primeru gradnje z javnimi sredstvi za gradnjo širokopasovnega omrežja. Bo pa po izgradnji teh omrežij omogočen priklop vseh zainteresiranih uporabnikov kot tudi dostop vseh operaterjev do tega omrežja. Agencija Akos bo najmanj vsake tri leta morala objaviti javni poziv za poizvedovanje po nameri investitorjev, da bodo v roku, ki ga določa agencija in ni krajši od treh let, gradili zelo visokozmogljiva omrežja, ali bodo nadgradili ali razširili obstoječa omrežja tako, da bodo omogočala hitrosti najmanj 100 megabitov na sekundo. V skladu s predlogom bo agencija odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc za zagotavljanje brezžičnih širokopasovnih elektronskih komunikacijskih storitev izdala za 20 let. Za ostale radijske frekvence časovna veljavnost odločbe ostaja največ 15 let, razen radijskih frekvenc za zrakoplovno in pomorsko mobilno storitev, ki se izdaja za nedoločen čas. Za postavitev maloobmočnih brezžičnih dostopnih točk se ne zahteva nobenega predhodnega dovoljenja. Osebe javnega sektorja bodo morale operaterjem omogočiti postavitev teh dostopnih točk na svoji fizični infrastrukturi, ki je primerna za postavitev. Na področju zaščite kibernetske varnosti omrežij 5G, ki je za Slovenijo in Evropsko unijo strateškega pomena, operater ne bo smel uporabljati strogo omejenega nabora opreme dobavitelja z visokim tveganjem, če jih kot takšne po predhodnem mnenju Sveta za nacionalno varnost in na predlog organa, pristojnega za informacijsko varnost, določi Vlada po predpisanem postopku in merilih. Varnost omrežij in storitev je in bo v digitalizirani družbi vedno bolj pomembna, zato mora biti varnost čim bolj optimalna. V Novi Sloveniji podpiramo predlog zakona, katerega namen je prenos direktive v nacionalni pravni red. Podpiramo tudi cilje zakona, ki gredo v smeri večje varnosti, zlasti komunikacijskih omrežij in storitev, ki so povezane tudi z vzpostavitvijo tehnologije 5G. Še posebej moramo okrepiti varnost vseh tistih subjektov, ki z vidika države in družbe zagotavljajo kritične storitve, kar ima v končni fazi pomen tudi za nacionalno varnost. Namen zakona je tudi pospeševanje razvoja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev v Republiki Sloveniji in s tem gospodarskega in družbenega razvoja v državi. Pomemben je čim širši dostop do visokozmogljivih omrežij za čim širši krog državljanov in podjetij ob strogih varnostnih pogojih. V Novi Sloveniji smo veseli tudi, da se je v zakon vključilo uporabnike invalide in uporabnike s posebnimi socialnimi potrebami, hkrati pa se zagotavlja tudi boljše varstvo pravic za vse uporabnike.
Iz vsega navedenega sledi, da bomo poslanci Nove Slovenije predlog zakona podprli. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Mag. Andrej Rajh bo predstavil stališče Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Spoštovani predsednik, spoštovani minister, kolegice poslanke in poslanci!
Danes je pred nami Predlog zakona o elektronskih komunikacijah. Gre za nov zakon, ki sledi predvsem spremembam, ki jih je na tem področju uvedla evropska direktiva. Kot navaja predlagatelj, je temeljni cilj zakona prenos direktive, prav tako pa naj bi okrepil varnost, še posebej zaradi povečanih tveganj, ki jih prinaša tehnologija 5G. Zakon bi naj omogočil tudi učinkovitejšo uporabo radiofrekvenčnega spektra, zaščito potrošnikov ter izboljšan dostop do storitev. Med drugim pa se nekatere določbe nanašajo tudi na prevzem nalog Urada Vlade Republike Slovenije za informacijsko varnost. V stranki SAB se zavedamo, da je rok za prenos direktive že potekel in je čimprejšnja implementacija bistvenega pomena, da se izognemo sankcijam s strani Evropske komisije. Kljub temu pa ne moremo mimo podanih pripomb, ki so jih izpostavili deležniki. Po njihovih besedah je v nekaterih delih predlog zakona v nasprotju z direktivo in celo z Ustavo Republike Slovenije. Agencija za komunikacijska omrežja in storitve kot neodvisni regulator v prvi vrsti opozarja, da nekatere določbe predloga zakona korenito posegajo v pristojnosti in neodvisnost njenega delovanja. Gre za neodvisen organ, ki s svojimi pristojnostmi regulira delovanje deležnikov na trgu in posledično tudi delovanja podjetij v večinski državni lasti. Neodvisnost in samostojnost regulatorjev poudarja tudi evropski pravni red. Na tak način se želi preprečiti vpliv vsakokratne politične oblasti, da bi preko regulatorja uresničevala partikularne interese. V stranki SAB smo že oktobra 2020 nasprotovali ustanovitvi dveh superagencij, v katerih bi se z vladnim predlogom pod krinko racionalizacije in debirokratizacije združilo 8 obstoječih neodvisnih agencij. Temu smo nasprotovali takrat in nasprotujemo danes, saj smo tako namero prepoznali kot poskus podrejanja neodvisnih regulatorjev. Danes nas na to ponovno opozarja Agencija za komunikacijska omrežja in storitve. Za stranko SAB je pomembno, da podjetja v večinski državni lasti v prvi vrsti zagotavljajo kvalitetno opravljanje javne službe. Zato morajo tudi nadzorne agencije ohraniti svojo neodvisnost, saj lahko le na tak način skrbijo, da je področje, za katerega so ustanovljene, podvrženo ustreznemu nadzoru.
Agencija torej posebej izpostavlja, da predmetni zakon na neustrezen način prenaša evropsko direktivo v slovenski pravni red in da obstaja resno tveganje, da bodo sproženi postopki pred Evropsko komisijo in Sodiščem Evropske unije. Bistvene pripombe se nanašajo na zagotavljanje tehnološke nevtralnosti, dostopanja do omrežja, zagotavljanja enake obravnave, možnosti preverbe ustreznosti veleprodajnih cen in s tem zagotovitve nediskriminatornega pristopa, pa nenazadnje tudi vladnega kadrovanja, poseganja v imenovanje direktorja agencije pri že najmanjših napakah, na primer na podlagi nedefiniranega pojma zamude rokov izdaje upravnih določb. Teh je na leto več kot 5 tisoč, za katere velja instrukcijski rok, torej rok, ki ni obvezen in je zgolj priporočljiv. V stranki SAB želimo, da bodo zagotovljeni in vzpostavljeni pogoji, ki bodo omogočili, da bo v Sloveniji gospodarstvo stabilno, razvojno in trajnostno naravnano, inovativno in digitalizirano ter bo ustvarjalo dodana delovna mesta z visoko vrednostjo. V stranki SAB se torej zavedamo, da je trdno gospodarstvo ključno za močno socialno državo, za višje plače in višje pokojnine. V stranki SAB bi si želeli, da bi bil pred nami zakon, ki bi zagotavljal prijazno poslovno okolje, ki bi omogočilo inovacije, podjetništvo in inovativne poslovne modele. Vendar nas pripombe, ki jih je navedel neodvisni regulator – Agencija za komunikacijska omrežja in storitve – ne navdihujejo, temveč nam vzbujajo številne pomisleke.
Zato danes v stranki SAB predloga ne bomo podprli. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Mag. Dušan Verbič bo predstavil stališče Poslanske skupine Konkretno.

MAG. DUŠAN VERBIČ (PS Konkretno): Hvala za besedo, predsednik. Spoštovani minister s sodelavci, poslanke in poslanci, prav lep pozdrav!
Danes bomo opravili prvo obravnavo Predloga zakona o elektronskih komunikacijah, katerega temeljni cilj je prenos direktive v nacionalni pravni red. Konec decembra 2018 je bila namreč sprejeta Direktiva o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah, ki spreminja obstoječi regulativni okvir Evropske unije za področje elektronskih komunikacij z rokom za prenos do 21. decembra leta 2020. Zaradi kompleksnosti in obsežnosti vseh sprememb je bila sprejeta odločitev, da se tokrat namesto novele obstoječega zakona pripravi nov sistemski zakon, ki bo še naprej urejal pogoje za zagotavljanje elektronskih komunikacij omrežij in izvajanje elektronskih komunikacijskih storitev. Poleg prenosa direktive je namen predloga zakona pospeševanje razvoja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev v Republiki Sloveniji in s tem gospodarskega in družbenega razvoja v državi, vključno z razvojem informacijske družbe, dostop do zelo visokozmogljivih omrežij in njihova uporaba za vse državljane in podjetja v EU. Hkrati pa je namen krepitev varnostnih zahtev za zagotavljanje omrežij in storitev, kar bo zaradi večjega zaupanja uporabnikov pospešilo tudi uporabo zadevnih storitev kot tudi razvijanje notranjega trga EU in uveljavljanje legitimnih interesov vseh njenih državljanov. Cilj predlaganih rešitev je urediti učinkovitejšo uporabo radiofrekvenčnega spektra, spodbujanje investicij v visokozmogljiva in visokokakovostna omrežja, zagotavljanje varnosti omrežij in storitev, vključno zaradi povečanih tveganj, ki jih prinaša tehnologija 5G pri zagotavljanju teh omrežij in storitev subjektom, ki z vidika države in družbe zagotavljajo tako imenovane kritične storitve, zaščita potrošnikov in izboljšan dostop do storitev ter varovanje življenj preko dostopa do številk za komunikacije v sili.
V okviru univerzalne storitve se zagotavlja prenosno hitrost, ki omogoča uporabo širokega nabora storitev, kot so na primer eUprava, spletno bančništvo, videoklici in podobno. Večja varnost omrežij se bo zagotavljala tudi z implementacijo ukrepov iz nabora orodij EU za kibernetsko varnost tehnologije 5G, ki je rezultat skupnih prizadevanj in pristopa držav članic Evropske unije, predstavnikov Agencije Evropske unije za kibernetsko varnost in Evropske komisije, ki ga je podprla tudi Republika Slovenija. Številne odločbe se v zakonu ohranijo enako, kot se tudi uvajajo nekatere novosti. Med drugim se dopolnjuje tudi odstavek, ki ureja situacijo, ko naročnik ob prekinitvi naročniške pogodbe zaradi sprememb pogodbenih pogojev na strani izvajalca storitev prijeto terminalsko opremo vrne izvajalcu te storitve.
V izogib morebitnim finančnim posledicam v obliki denarne kazni zaradi zamude pri prenosu direktive je ključnega pomena, da se predlog zakona čim prej sprejme, zato bomo v Poslanski skupini Konkretno Predlog zakona o elektronskih komunikacijah v današnji prvi obravnavi tudi podprli.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Robert Polnar bo predstavil stališče Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije.

ROBERT POLNAR (PS DeSUS): Hvala za besedo, gospod predsednik. Gospe poslanke, gospodje poslanci!
Z Zakonom o elektronskih komunikacijah, ki je bil sprejet leta 2004, so bile v slovenski pravni red prenesene določbe direktive Evropske unije, ki se vsebinsko nanašajo na to področje. Prvi nacionalni zakon o elektronskih komunikacijah je celovito uredil njihovo regulatorno strukturo, kar krovni zakon na tem področju ureja še danes. Veljavni zakon med drugim opredeljuje pogoje za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in za izvajanje elektronskih komunikacijskih storitev, zagotavljanje univerzalne storitve, upravljanje radiofrekvenčnega spektra in izrabo številskega prostora. Ureja pa tudi pravice uporabnikov, pogoje delovanja omrežij in storitev, zahteve za zaščito zaupnosti elektronskih komunikacij; postavlja pravila za razreševanje sporov med subjekti na trgu in odloča pristojnosti, organizacijo in delovanje Agencije za komunikacijska omrežja in storitve kot neodvisnega regulatornega organa. Pred dobrimi devetimi leti je začel veljati nov zakon o elektronskih komunikacijah, tudi ta je v nacionalno zakonodajo prenašal določbe vseh direktiv Evropske unije oziroma iz regulativnega okvira, tokrat s spremembami in prenovitvami. Z zadnjo novelo leta 2017 pa je bil zakon dopolnjen s prenosom direktive Evropske unije o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti. Tokratne spremembe so tako obsežne, da zahtevajo sprejetje novega zakona. Konec leta 2018 je namreč pričela veljati Direktiva Evropske unije o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah. Rok za prenos te direktive v nacionalno legislativo je bil določen na dve leti, kar pomeni, da je že potekel. Temeljni cilj, ki ga navaja predlagatelj, je torej prenos direktive. S tem se tudi na nacionalni ravni prenavljajo rešitve, ki so bile v preteklosti prenesene z implementiranjem štirih evropskih direktiv. Poleg tega pa predlog zasleduje cilj okrepitve varnosti še zlasti javnih komunikacijskih omrežij in storitev, tudi zaradi povečanih tveganj, ki jih prinaša tehnologija 5G. Po nekaterih napovedih naj bi imela 5G omrežja do leta 2025 že več kot milijardo in 700 milijonov naročnikov. Tehnologija pete generacije je sicer že na široko vstopila tudi med slovenske uporabnike, na trgu pa se pojavlja vedno več naprav, ki tovrstno tehnologijo podpirajo. Zato je še toliko bolj pomembno zagotavljanje varnosti tudi za subjekte, ki z vidika države in družbe zagotavljajo tako imenovane kritične storitve, ki imajo izjemen pomen tudi za nacionalno varnost. S sprejetjem tega zakona se bodo implementirali zlasti strateški ukrepi iz nabora orodij Evropske unije za kibernetsko varnost tehnologije 5G. Omenjeni nabor orodij je rezultat skupnih prizadevanj in pristopa držav članic Evropske unije, predstavnikov Agencije Evropske unije za kibernetsko varnost in Evropske komisije. Ta omenjeni nabor orodij je podprla tudi Republika Slovenija.
V predlogu je namen zakona opredeljen kot pospeševanje razvoja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev v Republiki Sloveniji. Njihova stopnja razvoja in raven njihove uporabe sta nepogrešljiv strukturni element konkurenčnih prednosti vsake države v svetovni ekonomiji, tako tudi naše. Poleg tega pa je namen zakona tudi zagotavljanje učinkovite konkurence na trgu elektronskih komunikacij, učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra in elementov oštevilčenja, univerzalne storitve in varstva pravic uporabnikov, vključno z uporabniki invalidi in uporabniki s posebnimi socialnimi potrebami. Poseben poudarek je tako namenjen skrbi za skupine, ki so pri dostopu do elektronskih komunikacij prikrajšane zaradi socialnega položaja ali invalidnosti, ter zagotavljanju pravice do komunikacijske zasebnosti uporabnikov javnih komunikacijskih storitev. Intenzivirajo in krepijo se pravila glede zagotavljanja varnosti omrežij in storitev, predvsem v luči obvladovanja tveganj, ki jih prinašajo nove tehnologije.
Poslanci Poslanske skupine Desus bomo podprli predlog sklepa, da je Predlog zakona o elektronskih komunikacijah primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala tudi vam.
Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin.
Sledi splošna razprava poslank in poslancev o predlogu zakona.
Obveščam vas, da je aktualni vrstni red naslednjih petih poslank in poslancev, prijavljenih k razpravi, razviden na zaslonih v dvorani. Celoten vrstni red prijavljenih razpravljavcev pa je razviden na internetni spletni strani Državnega zbora v rubriki Poimenska lista razpravljavcev. Vrstni red prijavljenih razpravljavcev se med potekom razprave lahko spreminja.
Prvi ima besedo Jani Möderndorfer.

JANI (JANKO) MÖDERNDORFER (PS LMŠ): Hvala lepa, podpredsednik.
No, zdaj bomo lahko na podlagi tega, kar smo v stališčih predstavili, malo poklepetali in predvsem razpravljali bolj natančno, kaj je tisto, kar pravzaprav nas moti v tem zakonu. Slovenska javnost, ki spremlja to razpravo, mora vedeti, da govorimo o zakonu, ki ima čez 441 strani. Gre za res obsežno materijo in povprečen državljan pravzaprav tega zakona niti ne razume, ker mora poznati še marsikaj drugega, če hoče sploh razumeti, kaj od zakona pričakujemo oziroma kaj bomo z njim dosegli. Zato je to tudi eden od razlogov, zakaj je toliko časa trajalo, da smo sploh lahko prišli do nekega takšnega dokumenta. V tem mandatu se je oblast spremenila. In vsaka oblast pogleda, ali ji takšen zakon, ki je v postopku, v medresorskem usklajevanju, ustreza, in ga gre popravljat. V predstavitvi stališča sem zelo jasno povedal, kje so se začele resne spremembe za obvladovanje te materije. Nesporno dejstvo je, da zakon je potreben prenove in se mora uskladiti z evropsko direktivo, to, kar je minister povedal na samem začetku. Ampak veste, en svojevrsten paradoks je pa to, da v tem zakonu imamo celo določene določbe, ki znižujejo kriterije od tistega, kar direktiva določa. Bom šel potem konkretno na posamezne primere in to je svojevrsten absurd, kjer ta vlada poskuša uzurpirati določena področja, zato da bi jih lažje obvladovala. Tri mesece pred koncem mandata hočemo to narediti?
Prej sem govoril o tem, kako sta gospod Logar in gospod Pompeo podpisala in nenazadnje tudi dala skupno izjavo, kaj in kako si predstavljata elektronske naprave oziroma predvsem komunikacije in kje Amerika vidi tukaj resno priložnost – no, da si ne bomo delali utvar, saj Slovenija je dvomilijonski trg, to ne predstavlja za Ameriko nek resen problem. Ali mislite, da bo ne vem kaj blazno profitirala? Je pa pomembno število držav. To je pa zelo pomembno zaradi referenc, koliko držav pristopa k tej zgodbi. In seveda, Višegrajska skupina je v tem paketu, kjer mi v nasprotju z našo strategijo o zunanji politiki – ta vlada seveda drvi kontra vsemu tistemu, kar imamo mi v strategiji napisano, seveda se približuje nekim drugačnim politikam.
Kaj v tem sporazumu piše? Ne bom vas mučil s tekstom, ki je na eni strani, kako si obljubljajo, kako bo vse krasno teklo s 5G, ampak tisto, kar je pa pomembno za ta zakon in ob tej razpravi, pa so štiri ključne točke, kjer se v bistvu Slovenija zavezuje skupaj z Ameriko, kaj bo pravzaprav počela. Ena od točk je, ali so lahko dobavitelji omrežne, strojne in programske opreme predmet nadzora tujih vlad brez neodvisne sodne presoje. Če boste dobro pogledali zakon, boste našli to v 115. členu pod 2. in 3. točko, imate lepo razdrobljeno in na svoj način zapisano in točno to, kar so se zmenili z Američani. Ali dobavitelji omrežne, strojne in programske opreme lahko zagotovijo preglednost ‒ pozor! ‒ lastništva, partnerstev, struktur upravljanja podjetij in so predmet pravnih predpisov, ki zahtevajo pregledne prakse upravljanja. Kaj to je? Kako bomo zagotavljali oziroma to preverjali? To samo bog ve in ta vlada, seveda. Tako približno tudi v zakonu, seveda, v več točkah to razdelajo. Ali se dobavitelju omrežne, strojne in programske opreme zavezani k inovativnosti in spoštovanju pravic intelektualne lastnine? Lepo vas prosim!? Ta vlada bo ocenjevala, kdo je inovativen in razvojno dosega merila in kriterije na področju 5G, ko nimamo niti standardov niti ne razvijamo nobenih lastnih zadev na tem področju. Ampak očigledno bo SNAV znal to oceniti. O tem malce kasneje.
In zadnja, ali lahko dobavitelji omrežne, strojne in programske opreme izpričajo etično poslovno ravnanje? Amerika ima ful etično in poslovno ravnanje; ja, ampak samo pri eni zadevi ‒ kapitalu oziroma donosu. Predvsem pa tisto, kar se najbolj bojijo oziroma bojimo, pa je nadzor. Oprostite, vsi se tako bojijo nadzora neke tretje države, kot v zakonu piše, v resnici. Jaz se bojim nadzora od vsepovsod, tudi od Američanov. Počasi mi gredo že zelo zelo zelo na živce s tem svojim nadzorom vsepovsod in poseganjem tudi v našo suverenost. In to s strani naše vlade, ki celo to dopušča! Evropske države … Zanimivo, Nemčija kaj takšnega ni podpisala. Mi smo hiteli to podpisati, pa še kakšne druge države evropske. Na kraj pameti ji ne pride, da bi si tako zavezala roke s takimi dokumenti! Na kraj pameti ji ne pride! Zaradi tega, ker seveda gledajo vsak svoje interese. Logično. So si pa odprli možnosti in seveda tudi Evropska komisija, katera je dala priporočila in smernice, je zelo jasno povedala, da določene segmente, seveda z vidika varnosti, na področju kibernetske varnosti bo seveda potrebno zelo jasno opredeliti. Mi smo šli korak dlje oziroma v tisto smer, kjer ne govorimo o produktih, ampak govorimo kar o dobaviteljih, kar na splošno. Tukaj vidim zelo velik problem; velik problem predvsem zaradi tega, ker vi veste ‒ bom govoril o imenih, ker tako si bomo znali bolj plastično predstavljati.
Družba Telemach, za razliko od Telekoma, ki to ni, je že nabavljala opreme in produkte s strani Huaweia in ta zakon govori, da v roku petih let bo treba vse to zamenjati, v kolikor seveda, če se ugotovi, da ne bom na pamet govoril, da gre za tvegano in tako naprej. Potem, kako bomo to ugotavljali? To je tudi zanimivo, svojevrsten način. Če bomo pogledali, kako to delajo v drugih državah, recimo dobavitelj ‒ namreč v tem zakonu govori, da bo vlada lahko tistega, ki ga bo ocenila, da bo tvegan oziroma rizičen, ga tudi izločila iz postopka. Seveda »lahko«, besedica lahko obstaja v tem zakonu, mu bo dala možnost neke vrste zagovora, da pojasni in da v bistvu razloži, da mogoče pa ni tveganj. Ampak ta »lahko« pomeni, da tudi ni potrebe, da se to zgodi, In prvič, kjer bo lahko ta stranka v postopku, ki bo izločena ‒ seveda bo lahko svojo pravico iskala šele na Upravnem sodišču, ki pa, mimogrede, ne odloča o vsebini, sploh ne odloča o vsebini in to vlada zelo dobro ve, ampak samo o postopku, kar pomeni, da je avtomatično izločena iz cele zgodbe, že vnaprej diskvalificirana. In zato je tista določba 22. člena Ustave Republike Slovenije, da moramo imeti vsi enako možnost biti pred sodiščem obravnavani, je tukaj to v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije.
Če gremo pa še korak dlje, ko se pogovarjamo o svobodni gospodarski pobudi, no, to je pa sploh zanimivo, da to počne desna vlada, ki bi itak rada vse sprivatizirala, v tem primeru pa jo zanima samo, koga bi izločila. Seveda jasno je, da Slovenija tukaj samo kima in se priklanja, v resnici bi nekdo drug rad nekoga izločil, mi bomo operativno to samo izpeljali. Sam osebno trdim in tudi vsi tisti strokovnjaki, ki se spoznajo na to materijo, zelo jasno povedo; bom zelo plastično razložil. Pojdimo na avto, ker Slovenc povprečno je zaljubljen, vsak ima svoj avto v Sloveniji in vsak, še posebej moški del, orgastično doživljajo svoje uspehe in se izkazujejo z avtomobilom. Sam avto po sebi, če ga kupiš, ne more biti nevaren z vidika, če bi dali tu primerjavo ‒ tako, plastično, zelo poenostavljeno ‒ z elektronskimi komunikacijami. Problem je nekje drugje; problem je, kaj bomo inštalirali v ta avto, kakšno programsko opremo, kako ga bomo lahko sledili, kje ga bomo nadzirali. To je problem! In Huawei ne dela tistega, kar bi mi radi nadzirali, in to vedo tudi Američani. Zato je treba dobavitelje izločiti; zato da bomo kibernetsko varni in da bomo vzpostavljali varnost. In to je ta neenakost! Ob tem, da imajo določena podjetja že ustanovljene družbe v Republiki Sloveniji in mi jih bomo zdaj vrgli ven iz tržišča na tak fin, enostaven način skozi stranska vrata. To zelo jasno določimo s 115. in 116. členom tega zakona, kjer govorimo o merilih in kriterijih. Ta merila in kriterije, lepo vas prosim, če si preberete natančno, kar nekaj jih je, cela stran, natančno si jih preberite. Oprostite, to presojati na ta način, kot si je ta vlada zamislila s tem zakonom, pa to pade na vsakem rednem sodišču, kaj šele na Ustavnem sodišču. Dajte no, lepo vas prosim! Vse lepo in prav za e-razvoj ali kako bi temu rekli, ampak ne na ta način, lepo vas prosim!
Minister, jaz vem, da ste vi to podedovali, prej je delalo to Ministrstvo za javno upravo, kjer so pravzaprav dobesedno morali del ljudi prestaviti, nekaj ste si jih pa sami izbrali zato, da lahko sploh delate naprej. Pred tem pa še prejšnja vlada, ki je pravzaprav usklajevala, preden smo sploh prišli do prvih stvari. Večina tega zakona, večino tega teksta je bilo napisanega že pred dvemi leti. Posledica tega teksta je, da imamo samo par členov, ki pa so drastično spremenjeni v toliko, da seveda urejajo tista vprašanja, ki so nujna, če hočemo izvajati ta zakon. Če hočemo imeti red na tem področju, moramo imeti seveda zelo dobrega regulatorja. Regulator je eden od najbolj pomembnih členov, ki v bistvu neodvisno vrši nadzor nad operaterji, nad vsemi temi, ki seveda jih ta zakon obravnava. Ampak, glej ga zlomka! Direktorsko mesto Akosa gre nekomu strašansko strašansko na živce. Osebno moram reči, mene kaj dosti ne tangirajo posamezniki, ki sedijo na tem mestu. Ampak, veste, kdaj je najbolj nevarno? Ko vlada želi, da regulator izvaja njihove politike. No, tega se jaz bojim. Potem je konec, poten ne rabimo več regulatorja, potem naredite direktorat znotraj ministrstva pa ukinite regulatorja, pa je to to. Takrat bo vsaj zakonito in legalno to, kar bo minister počel, da bo vršil nadzor nad regulatorjem. Kako pa vrši nadzor nad regulatorjem? No, pa pojdimo pogledat, kaj so v členu napisali. Po novem bo sveta zavoda razreševal direktorja tega regulatorja. Veste, kaj to pomeni? Neposredno vmešavanje tudi v postopke regulatorja! To je eden od načinov, kako pravzaprav ti lahko resno kontroliraš in reguliraš delo enega regulatorja. Vsi regulatorji v Evropski uniji, v vseh članicah Evropske unije so neodvisni in ne rabijo prav nič nobene vlade poslušati, ampak po zakonu seveda vršijo tiste postopke, ki jih imajo določene. Se pravi, naloge: od nadzora do nenazadnje tudi pregleda, analize samega razvoja tistega področja, ki ga regulator opravlja, in nenazadnje tudi vodi postopke podeljevanja bodisi frekvenc, bodisi vseh tistih nalog, ki jih ima pač zdaj – govorim slučajno frekvenc, ker je to ena izmed nalog Akosa. In če hočemo seveda tovrstne postopke nadzora peljati, potem je treba najprej obglaviti Akos, potem bomo pa vršili še nekje drugje nadzor in bomo lepo izpeljali postopke tako, kot je treba. To je, oprostite, za mene daleč od tistega, kar si Slovenci in Slovenke želimo v naši državi.
Kibernetska varnost je zagotovo ena od najbolj pomembnih zadev sodobnega časa v 21. stoletju. Kot je že marsikdo povedal na svojem začetku, je to ena od tistih zadev, kjer pravzaprav naše življenje teče in je pravzaprav neke vrste gonilo. Vedno huje bo, vedno bolj bomo odvisni od teh elektronskih komunikacij in kar se tiče razvoja in tako naprej. Trg in boj na tem področju je strašansko velik. Sam osebno se strinjam, da država vrši nadzor z vidika varnosti, ali smo dovolj varni, zato da zaščitimo svoj nacionalni interes oziroma nenazadnje tudi pravice, ki izhajajo, in naloge, ki jih ima država. Nenazadnje tudi v povezovanju s sosednjimi državami, predvsem tistimi, s katerimi smo skupaj v neki družini, govorim o Evropski uniji, in kjer smo govorili neke določene sporazume, kako bomo delovali. Ampak ne na ta način, oprostite. Na ta način zagotovo ne. Od tega jaz stran bežim. Prepričajte me, spremenite 115. in 116. člen, spoštujte ustavo in predvsem računam na to, da se boste zbudili, nehali služiti eni od držav, ki ima največ interesa na tem področju. Ne zato, ker bo pri nas zaslužila. Še enkrat poudarjam, Republika Slovenija je kamenček v ničemer, v tistem, kar bi lahko nekdo zaslužil. Gre za število držav. Poglejte samo en podatek, kako bo to izgledalo, recimo v Nemčiji, na Finskem ali pa v Sloveniji. Pa bom dal primere. Obseg pregleda takšne infrastrukture: v Nemčiji gre samo za kritično infrastrukturo in najbolj občutljive komponentne, imajo to določeno. Na Finskem enako, samo kritične in najbolj občutljive komponente. V Sloveniji vse komponente, ki so potencialno lahko vključene, kar je neracionalno in tudi ne ustreza nobenemu kriteriju sorazmernosti. Če pogledamo merila in kriterije, kako imajo postavljene v Nemčiji. V Nemčiji imajo tehnično omejene na kritične varnostne komponente, na Finskem imajo tehnični, strateški zgolj za kritične komponente. No, kako imamo pa v Sloveniji? Imamo pa tehnično, strateška in politična merila. Celo politična merila imamo postavljena, kot recimo, država izvora in demokratičnost, če je dovolj demokratična država. Skratka, take nebuloze dajemo noter iz enega preprostega razloga: zato da bi nekomu ustregli, zato da bi vnaprej enega lahko diskvalificirali in izključili. Zakaj tega niso naredili na Finskem in v Nemčiji? So tam premalo razgledani? So premalo razviti, nimajo svojih lastnih interesov? Jih ne zanima varnost države? Lepo vas prosim, ne nam prodajati takšnih bučnic, no! Odprimo oči in se zbudimo, kje je v resnici interes. Sem pa žalosten, veste. Pa veste, zakaj? Ker vem, da po moji razpravi me boste prepričevali, kako to ni res, kako je to vse usklajeno s pravnim redom Republike Slovenije, kako tukaj ni nobenega političnega interesa. Lepo vas prosim, ne nam prodajati tistega, kar seveda v času elektronskega mreženja lahko dobimo in tudi pogledamo, kako je drugje, drugod urejeno to isto vprašanje; in to, recimo, v članicah Evropske unije, ne v tretjih državah.
Če gremo pogledat, kdo je pristojni organ za pregled mehanizmov odločanja. V Nemčiji je to zvezna agencija za omrežja, na Finskem je to finska agencija za promet in komunikacije. Pri nas – pazite, pozor –, bo pa kdo? Bo pa kar na podlagi mnenja slovenskega Sveta za nacionalno varnost, ki je posvetovalni in politični organ. Pa dajte no! A je to še kaj normalnega v tej državi? Izgleda, da je predsednik Vlade čisto obremenjen s to nacionalno varnostjo in s tem, da mora imeti vse v rokah nekdo, ki ima seveda tudi politično moč. In zadnja primerjava: pravna možnost in možnost pravne zaščite. V Nemčiji pritožba pred rednimi sodišči, na Finskem upravna odločba, na katero se je mogoče pritožiti in pritožba ima odložilni učinek. V Sloveniji, glej ga zlomka, takojšnja zavezujoča odločitev vlade na podlagi uredbe, kar je pravno in ustavno seveda tudi sporno.
Nekdo je rekel v svoji predstavitvi stališča, da je čas, da si povemo, s čim se strinjamo in s čim se ne strinjamo. In da mogoče se bo dalo to z amandmaji popraviti. Kolikor jaz poznam to vlado in kolikor poznam to artimetiko, ki jo gledam pri vsej zakonodaji, ki gre skozi tale državni zbor: ne predlagate prav nobene spremembe in popravka! Še tistih ne, ki jih predlaga Zakonodajno-pravna služba. Veselim se že razprave na odboru, ko bo napisano mnenje Zakonodajno-pravne službe. Upam, da boste, minister, takrat imeli odgovore za Zakonodajno-pravno službo, in to zelo jasne, ker si že kar mislim, kaj bo Zakonodajno-pravna služba napisala. Ampak, tako kot vedno, se nekateri potem radi skrijejo in izgovarjajo in rečejo: »Saj veste, to je tako, Zakonodajno-pravna služba ni zavezujoč organ oziroma njihovo mnenje ni zavezujoče.« Oziroma eni še bolj celo zadevo posplošijo in rečejo: »Saj veste, dva pravnika, tri različna mnenja. Kdo bi to sedaj? Ja, mi se moramo pač odločiti.« In na koncu se odločimo politično. Nam je znano to? Ja, pri tej vladi je vse samo še politično. Minister, na hearingu sem vas zelo natančno poslušal in vas tudi spremljal. Naredili ste neke določene korake, s katerim sem bil celo zadovoljen. Kdo jih je res naredil, ne vem, ampak v tem času se je to zgodilo in zato ste zaslužni vi. Ta zakon bo na koncu povedal, koliko ste resno mislili. Ne bom obsojal vnaprej, bom počakal. Večina pa odloča.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima dr. Franc Trček.

DR. FRANC TRČEK (PS SD): Hvala lepa za besedo.
Me veseli, da je vsaj nekdo zelo resno bral ta zakon. V sredo bo Manuel Castells star 80 let. Boste rekli, kaj ima to zveze s tem zakonom. Ogromno. Manuel Castells, prostorski sociolog, ki je tam nekako že konec 80. let preteklega stoletja postavil tezo, da živimo v informatični družbi in to živimo že dobrih 30 let. Vsaka družba je informacijska, saj brez neke izmenjave informacij družbe kot take ni. Ta zakon je v bistvu – Jani je kazal, koliko je debel –, ta zakon je v bistvu letalonosilka na področju zakonodaje. Koliko držav na svetu je spodobno narediti letalonosilko? Kdo je prvi na letalonosilki – po navadi z admiralskim činom. Nekako kar traja. Onkraj tega, kar je izpostavil Jani, če greste brat to gradivo, veste, zelo lepo piše, citiram: »Predlog zakona ne predvideva več izdaje pravilnika, ki bi določil kategorije potrošnikov, ki so upravičeni do posebnih cenovnih opcij … » In tak naprej. »Vsebina je urejena neposredno v zakonu … Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Zakon o digitalni radiodifuziji. Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati naslednji podzakonski predpisi, splošni akti, statusi …« ‒ in je tukaj našteto čez 40 tozadevnih podzakonskih aktov, v bistvu 42, ter v bistvu dva zakona o radiodifuziji pa seveda prejšnja varianta ZEKom. Ob tem se vključuje tukaj še štiri direktive; te najstarejše, v bistvu iz začetka tega stoletja 2002.
Odkrito povem, več kot 30 let se ukvarjam s tem področjem. Magistriral sem iz tega z odliko, sem doktoriral iz tega. Če bi se sedaj resno hotel s tem zakonom ukvarjati pa da iz tega nekaj rata, bi se verjetno svetek in petek, soboto in nedeljo naslednjega pol leta vsaj po 10 ur na dan moral samo s tem zakonom ukvarjati. Mogoče se komu zdi to patetično, ampak ni. To je v bistvu eden ključnih zakonov, da sploh razumeš problematiko vsega tega. Tekel sem tukaj po hodniku, pa me je en poslanec hotel ustaviti pa sem rekel, da nimam časa, moram iti moram nekaj na ZEKom povedat – pa ne bom povedal, iz katere poslanske skupine je. Je rekel: »Kaj to sploh je?« Tukaj smo. Nehajmo si delati iluzije. Ko sem sedaj razmišljal o tem zakonu, sem v bistvu razmišljal, da bi mi morali že končno nekaj izvesti: ukini Državni svet, takšen kot je, narediti 120 parlamentarcev, da bi se nas lahko potem polovica specializirala za take letalonosilke pa take bombe. Resna priprava tega zakona bi šla tako, da bi imel Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor pododbor, ki bi se ukvarjal s tem, pa namesto trilijona nekih klinčevih preiskovalnih komisij, ki izhajajo iz koruptivne politike, ki se ni izvolila sama, bi v tem odboru vsaka stranka imela enega poslanca ali pa poslanko in nekaj strokovcev, ki bi se samo s tem ukvarjali. Pa verjetno dva, tri ljudi v našem raziskovalnem oddelku Državnega zbora. To bi bil potem resen parlamentarizem, to se resni parlamenti gredo. Mi pa smo svetlobna leta od tega. In katerikoli malo kompleksnejši zakon – pa bom parafraziral sedanjega predsednika Vlade – pri nas nekako postane napol žaltav; kar nekaj. Ker so okopi, premiki, deležniki se zakopljejo. Tudi v neki vladi, ki je dosti bolj demokratična. Ker mi imamo zdaj, bodimo odkriti, neko vlado: Država, to sem jaz, pa ponavadi razsvetljen absolut ima vsaj grajskega norčka, sedanji predsednik Vlade ga v bistvu nima. A veste. In potem ob neki taki perpleksni problematiki bo – kaj? SNAV Janezu Janši povedal, da toti so v redu, tisti niso v redu. V bistvu je pa dejstvo tako: ob šibki Rusiji, ob šibki Evropski uniji, tudi ob šibki ZDA imamo močno Kitajsko. In tudi ZDA, kar minister sam dobro ve, je zaspala na celi vrsti tozadevnih tehnologij. Žal, stanje je tako. V Evropski uniji v zadnjih 30 letih je bila Francija dokaj osamljena, je opozarjala na te zadeve, je poskušala razvijati neke software, neke hardware, koliko uspešno, koliko neuspešno, pustimo stati. Pa poznam, recimo, kakega nemškega liberalca, mladega, ki je eden največjih strokovnjakov za odnose Nemčija–Kitajska in tako naprej. Tudi o teh zadevah sva se pogovarjala, ampak če so tam house rules, ne bom več omenjal. Ja, in tu se nekako strinjam z Janijem; to, da si relativno majhen, še ne pomeni, da si lahko v nekem smislu – se opravičujem, kolegi – politično neumen, da se prikloniš enemu, drugemu, tretjemu. Moraš dejansko razmišljati. In, seveda, eni ste hoteli delati primerjave z avti ali s čimerkoli ali pa, če hočete, industrijsko revolucijo, pa neke številke tu prekladate. Mi vedno bolj drsimo v neke tako imenovane internet stvari, kjer se bo kmalu dalo shekati skoraj vse, kajne. Saj se že zdaj da. Tisti, ki ste malo bolj mahnjeni na avtomobile – sam nisem –, nek bolj nadarjen srednješolec vas lahko ustavi sredi avtoceste. Zlasti tisti neki avtomobili, ki hočejo, da ste ves čas konektani, pa da oni preverjajo, kako naprej, gor in dol. Če mi ne verjamete, ne vem, pojdite na YouTube, pa si poglejte.
Zdaj, če gremo k vsebini neke take perpleksnosti, to je nekaj, kar bi na mizo moralo priti, ne vem, na tretjini začetka nekega sklica Državnega zbora, pa da so tam že neki ljudje, ko so to pripravlja, ki resno delajo na tem, ne pa tako, kot se zdaj nekako to poskuša. Pa ne bom zdaj kot Jani bral levite ministru, dejstvo je, da je to podedoval, dejstvo je, da se to paca že predolgo časa. Dejstvo je, da mi nekako nimamo vzpostavljenega nekega odnosa, kako naj bi stroka in politika in cela vrsta deležnikov, seveda z raznoraznimi interesi, sodelovalo pri pripravi tako kompleksnih, perpleksnih materij. Še včasih, ko imate neke dosti bolj inkluzivne vlade ali koalicije, kot je ta trenutno v odhajanju. Ja, to je bilo res nekaj, kar je počakalo to vlado, potem je pa ta vlada ali pa grand capo pač se odločil, kakor se je odločil. In ja, so neke kritične zadeve. Ob tej neki kritični zadevi, ki pade na ustavcu, če je kaj ne strahu tam ali svobode, če se tako izrazim, je tudi problematično to, da se gre, če uporabim besednjak ministra te vlade, »treti jajca regulatorju«. Sam osebno menim, neki dve področji, dobro, saj mogoče kakšna agencija, bo kdo rekel, da je sama sebi namen – pa upam, da ni –, ampak so recimo tri, štiri agencije, ki bi morale biti zelo zelo močne in imeti avtonomijo vizavi katerikoli vladi, vizavi katerikoli politiki. Ena je tam na Strossmayerjevi v Mariboru, kjer bom tudi kandidiral, ki se ukvarja s področjem energetike, druga je Akos, tretje še ni, ki bi se morala ukvarjati z zdravstvom, s kvaliteto in naročili, pa še kakšno bi lahko naštel. Tudi Sova bi se morala nekako depolitizirati v tem smislu zlorab in iti v nekem smislu tega, kar naj bi tozadevni organ bolj bil v Sloveniji. Sedaj je nekako tako narejeno, kot je narejeno, pa tudi to navsezadnje, na kar opozarjajo Zveza potrošnikov Slovenije. Veste, mi smo tudi na tem področju, kar zadeva potrošniško družbo, nekako zelo zelo zadaj. Smo bolj iz tistega vica, ko ješ nekaj slabega, pa pride natakar – se opravičujem natakarjem – pa reče, ali je dobro, pa ti pokimaš, da je dobro. Čim imaš neke probleme, pa bi lahko tudi kakšne družinske ali druge zgodbe o kockastih ekranih in podobno govoril pa o starostnikih pa osebnih izkušnjah. Verjemite, da jih imam na tem področju več kot kolega Koražija – z vsem dolžnim spoštovanjem – hitro zapne. Hitro neke obveze tistim, ki ti pač ponujajo te storitve, so prepolne nekih izgovorov.
Tudi če resno gledamo na to, sedaj imamo te zgodbe, evo, ista kvota znotraj koalicije, nabava orožja, oklepniki gor in dol. Jaz sem že večkrat rekel, mi bi morali peneze vložiti tako, da smo sposobni shekati napad iz katerekoli strani. In morali biti sposobni shekati elektrodistribucijski sistem katerekoli od sosednjih držav. Pika. To bi se verjetno treba na zaprti seji pogovarjati, pa verjetno se tudi kolega Breznik tu strinja z mano, ki je pač nek govorec tega v SDS. Pričakoval bi, če smo že predsedovali Svetu, pa nisem slišal tega, da bi te teme tudi tam odpirali v večji meri. Sedaj imamo panedmično že – ne vem, čipov manjka, tisti, ki ste malo mahnjeni na avtomobile –, da določene avte moraš štiri leta čakati, pravijo. Kaj bomo tukaj naredili? Ampak ne! Nekaj, kar je bilo pripravljeno, se gre, tako kot ta vlada dela, zlorabiti. Pa tista Pompeo zgodba je bila tudi nekako škodljivo patetična, bila je nek labodji spev odhajajočega politika. Pa tudi na osnovi katere razprave zakonodajnega telesa, ki naj bi določal kurz zunanje politike, se je tisto tam, ob lepem jezeru ob alpskih vršacih podpisovalo.
To so vse te neke problematike naokoli, da ne grem tu v neke bolj tehnične vidike: spektri, frekvence, zaščitenost določenih pasov in tako naprej, kar je tudi pomembno. Verjetno bi bilo potrebno potem to skupaj brati tudi z Zakonom o medijih, ki bi ga bilo potrebno prilagoditi dejstvu, da živimo v informatični družbi, tudi v luči fake news in podobnih zgodb. Ampak ne; dajmo regulatorju spodrezati krila in dajmo si mi v naših vladnih sobanah prisvojiti še več neke odločevalske moči skozi neke, v osnovi celo neustrezne, organe ali pa zlorabo nekih organov, ki so namenjeni kakšnim drugim zadevam.
Glede na to, kako je bilo to prešpikano, to ni glih nek – se opravičujem vegetarijancem – srnin hrbet, ki bi ga jaz kot poslanec pojedel. In tak zakon zaradi teh spornih zadev definitivno ne morem podpreti, se pa nekako zavedam, ja; da tudi na tem področju, kot na tistih naštetih, ko sem govoril, katere močne avtonomne agencije bi morali imeti, čaka politiko ogromno dela, ogromno izzivov v naslednjem desetletju in tudi nek tehten razmislek obstoja neke, po številu prebivalcev in po teritoriju manjše države v zapletenih geostrateških političnih prečenjih. Veste, s Slovenijo primerljive države, nekaj njih je, imajo zelo kvalitetne inštitute; določeni se celo tako imenujejo: inštituti, ki se ukvarjajo z manjšimi državami. Pustimo zdaj metodologijo, kako to definirati. Niti priklanjanje, če hočete, Združenim državam Amerike, niti priklanjanje Višegrajcem, niti priklanjanje določeni kitajski firmi, ker če se malo na področje spoznaš, iz tega, kar se je danes govorilo, se zelo hitro vidi, kdo je polobiran do neke mere in kdo ne. V bistvu ni neke prave poti in zlasti ni prava pot, da se – koliko? – 80 ali 79 dni pred volitvami, nekako poskuša to materijo na horuk, z nekimi spornimi členi reševati in se sočasno potem spet nekako kot izgovor – joj, bomo pa neko kazen plačali. Koliko denarja je že politika raznorodna zmetala skozi okno v tej državi, pa včasih je mogoče tudi dobro plačati kazen, da te sreča pamet, tudi če prehitro voziš in tudi v nekih teh primerih.
Zaključil bom z nečim, s čim bom težil še bolj v bodoče, če mi bo to dano. V ustavnih parlamentarnih demokracijah vladajo zakoni. Ne vlada Janez Janša, ne vlada kolega Černigoj, ne vladam jaz, ne vlada Suki, vladajo zakoni. Parlamenti so tisti prostori in poslanke in poslanci, parlamentarci, smo tisti odgovorni ljudje, ki bi morali stremeti karseda k optimalni zakonodaji. To, kar je tu na mizi, to dejansko ni. Hvala za besedo.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Andrej Černigoj.
Izvolite.

ANDREJ ČERNIGOJ (PS NSi): Spoštovani gospod predsedujoči, hvala za besedo. Spoštovani gospod minister, cenjeni kolegice in kolegi!
Vsi vemo, da živimo v času digitalne revolucije, lahko rečemo, v času pete generacije, ob tem, da šesta generacija že zelo trka na naša vrata. Živimo v času, kjer nas digitalna, tudi revolucija, digitalizacija, spremlja in obkroža na vsakem koraku in brez katere si sploh ne moremo več predstavljati svojega lastnega življenja. Vsi se zavedamo, da novi poslovni modeli spreminjajo globalno ekonomijo in od temu ne moremo uteči, se ne moremo skriti in ne moremo zbežati.
V Novi Sloveniji - krščanski demokrati želimo, da do leta 2025 Slovenija postane gigabajtna družba. Tukaj se lahko gremo tudi zahvaliti ministru Marku Borisu Andrijaniču, ki je v tako kratkem času naredil tako velike premike. Tukaj se tudi kaže, kako potrebno je na tem področju še veliko narediti. Moj predhodnik je kazal, koliko obširen je ta zakon, kazal je to, kako bi se reklo, v hard core obliki, jaz bom pokazal v času današnje družbe, zame je 400 strani tukaj notri. Čisto malo v korak s časom, da si lahko tudi mladi malček predstavljajo. Mene veseli, da se bo veliko teh zakonov uskladilo z evropsko direktivo. Po drugi strani sem pa žalosten, ko pogledam dvorano, verjamem, da veliko mojih kolegic in kolegov spremlja to po televiziji, ampak v dvorani nas je bore malo. Mogoče je tudi to nek prvi pokazatelj, da ta zakon je dober, da ta zakon nima veliko slabih lastnosti, ker če ne, bi se tukaj na drugi strani trlo mojih kolegic in kolegov. To pa tudi mi kaže sam dnevni red razpravljavcev, ki se iz minuto v minuto zelo zelo krči in mislim, da nas je že manj kot ducat. To se pravi, minister, iskrene čestitke, da ste v tako kratkem času pripravili tako dober zakon.
Ampak gremo lepo po vrsti. Svojo razpravo bi rad razčlenil v dva dela in moramo se zavedati, da so bile včasih spremembe lahko na stoletni ravni, potem se je ta razvoj začel razvijati, so postale spremembe na 10-letni ravni. Jaz sem tudi to začutil mogoče v dobi računalništva, spremembe na letni ravni, ampak sedaj lahko vidimo spremembe na dnevni bazi. In s strani zakonodajalca, kar smo mi v tej cenjeni dvorani, temu napredku slediti v tako hitrem galopu je nemogoče in prvo, kar si moramo tukaj priznati, je, da je temu napredku s strani zakonodaje zelo težko slediti. Zaradi tega zelo težko razumem nekatere besede svojih predhodnikov, ki bi radi še malček posedeli pa o tem razpravljali, seveda razpravljali v krogu okoli Najevske lipe, še kakšno študijo naredili, bomo koga plačali in potem nič naredili, kar smo to že velikokrat v preteklosti tukaj tudi dosegli. Samo če malček pogledamo v zgodovino, malček pogledamo sosledje, lahko ugotovimo, da je Ministrstvo za javno upravo pripravilo predlog zakona že leta 2019. Takrat se je tudi začela javna razprava s predhodnim zbiranjem mnenj; to se pravi, sledila je javna objava predloga zakona na portalu E-demokracija 28. 8. 2020 in drugič 14. 4. 2021. To se pravi, da ni bilo razprave, da ni bilo omogočeno mnenje. Iz teh podatkov, ki jih imam tukaj, menim, da je bilo vse to omogočeno, seveda me lahko prepričate o nasprotnem. In nenazadnje, tukaj bi rad še enkrat pohvalil samega ministra, da celotna dokumentacija, celotno gradivo z vsemi deležniki je na začetku vodilo Ministrstvo za javno upravo in šele ta prenos se je zgodil s 1. 1. 2022. To se pravi, da minister ta zakon v manj kot enem mesecu zagovarja, kar je tudi pohvale vredno.
Kar se tiče sprenevedanja. Zelo dobro sem poslušal svoje predhodnike – mogoče sem se zmotil, ampak mislim, da sem kolega Möderndorferja zelo dobro razumel, ko je povedal, da je ta celoten proces potekal tudi že v preteklosti. Da ta celotna dokumentacija, ki je zelo obsežna, ki jo je tudi pokazal, se je od prej do sedaj zelo malo spremenila. To se pravi, moje cenjene kolegice in kolegi na nasprotni strani, to, da niste imeli časa predelati materije, da niste bili seznanjeni s samo materijo, ne more biti res. In teh popravkov je bilo v bistvu zelo malo. Seveda nadaljuje potem, da so ti popravki majhni, popravki so za njega ključni, ampak če jih je malo, potem jih lahko hitro predelaš, vsaj tako sem jaz njega razumel. To se pravi, vsi argumenti: premalo časa, nepoznavanje materije tukaj izplahnejo, jih ni oziroma je samo sprenevedanje in neznanje. Potem v tem sodobnem času, da se o vsem ne strinjamo tudi v tem cenjenem zboru, je v sodobni družbi vsaj po mojem osebnem vedenju dobro, celo dobrodošlo, saj to pomeni nenazadnje demokracijo. Drugače, ko si lahko razmišljal sam enoznačno, takrat so bili pa mogoče malo drugačni časi, nekateri se jih verjetno še tudi spominjate, prejšnjega sistema. Tukaj poudarjam in se bom pohvalil, da se poskuša vse evropske direktive nekako posodobiti s časom, da bo tudi Slovenija do leta 2025 postala gigabajtna družba.
Sam zakon posega zelo natančno v kar nekaj zadev, spodbuja povezljivost in uporabo zelo visoko zmogljivih omrežij, potrošnikom se olajšuje zamenjava ponudnika storitev, saj bo zamenjava ponudnika za končnega uporabnika odslej brezplačna. Zagotavlja se cenovni dostop širokopasovni dostop do interneta, ki bo omogočil uporabo širokega nabora storitev, kot so spletno bančništvo, storitve eUprave, video klicev vsem potrošnikov, ne glede na njihovo lokacijo in dohodek, vzpostavil se bo sistem javnega obveščanja ali alarmiranja s pošiljanjem opozoril države na njihove mobilne telefone v primeru naravne nesreče ali drugih izrednih razmer, na njihovem območju bomo lahko reševali življenja ljudi. To so pridobitve, ki jih osebno in tudi v Novi Sloveniji podpiramo, in teh pridobitev ni konec, ampak se nadaljujejo. Operaterjem se bo zagotovila večja regulativna predvidljivost in posledično večja varnost, predvsem zlasti v 5G povezljivosti, krepi se varnost komunikacijskih omrežij in storitev z naborom orodij EU za kibernetsko varnost in še in še bi lahko naštel.
Sam zakon, ki ima veliko členov, bi lahko razdelili na zagotavljanje dostopa do zelo visokih omrežij in njihova uporaba za vse državljane in podjetja v Evropski uniji, potem imamo večjo varnostno omrežje in storitev, od 113. do 124. člena, več pravic za uporabnike, od 183. člena do 209. člena, in še in še bi lahko našteval. Zakon je res obsežen, ampak mislim, da je zadnji čas, da ga sprejmemo. Zakaj? Zaradi tega, ker na tem področju gre zelo hitro mimo nas in mislim, da si tudi kot neka resna država kaj takega ne smemo privoščiti. Zelo dobro sem poslušal prejšnje razpravljavce in zelo poglobljeno v materijo niso zahajali, predvsem so veliko balasta povedali, ki je bilo zelo zelo poslušljivo, mogoče celo predavateljsko za kakšno učno uro v kakšni učilnici, vsebine je pa bila malo, pa veliko strašenja. Tudi se ne moremo nekako sprijazniti s tem, da nas nekako opozicija obtožuje, da sedanja koalicija želi uzurpirati to področje, da bomo mi zdaj pred volitvami to področje uzurpirali in si ga bomo potem tudi po volitvah prisvojili. Tukaj sem celo zasledil kanček napovedi, da mogoče sedanja koalicija zna uspeti, zmagati na naslednjih volitvah in to bi bila tista največja – kako bi se reklo – prepadenost drugega dela dvorane: kaj pa če … Tako hvala za ta kompliment, da vidite v nas resnega partnerja, ki na naslednjih volitvah lahko tudi zmaga. Zavzemamo se tudi v tem zakonu za aktivnejše upravljanje radijskega spektra. Sam sem edini, ki je v tem mandatu tega cenjenega državnega zbora predlagal spremembo medijskega zakonika, to se pravi, predlagal sem spremembo 77. člena, in tukaj je bila sprejeta sprememba z veliko večino in z nobenim glasom proti, kjer se je z lokalnim radio statusom omogočilo prijaviti za DAB+ omrežje in tukaj je bil narejen velik korak naprej, da se neke majhne radijske postaje z dodatnim statusom ni v štartu omejilo in jih izločilo v nadaljnjih korakih razvoja novih tehnologij.
Sami veste, sam prihajam z območja Ilirske Bistrice, ki je blizu meje, kjer se pokrivajo radijski signali hrvaških in italijanskih mrež, kjer doma, ko odprem radio, več poslušam italijanske programe in se učim italijanščine oziroma hrvaščine kakor slovenščine. Če bi želel mogoče poslušati zjutraj enega zelo znanega spikerja na Radiu 1, ga v svojem avtomobilu na poti v Ljubljano ne morem, ker več ali manj poslušam italijanske programe in ta DAB+ to rešuje, za kar sem izredno hvaležen, še enkrat, da ste v taki večji meri to tudi podprli v samem državnem zboru.
Za konec bi pohvalil ministra in seveda bom glasoval za to in se že v nadaljevanju veselim nadaljnje razprave, to se pravi cilj Nove Slovenije - krščanski demokrati, da do leta 2025 Slovenija postane gigabajtna družba. Pri gradnji optičnih omrežij si želimo zasledovati najvišje cilje Evropske unije, saj se internetni promet eksponentno povečuje in na podlagi vedno večjih potreb pa je potrebno spodbuditi privatni sektor, da pravočasno gradi zanesljiva omrežja največje prepustnosti.
Kar se pa tiče ostalega, mogoče se bom še kaj javil v nadaljevanju. Najlepša hvala za pozornost.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Replika, dr. Franc Trček.

DR. FRANC TRČEK (PS SD): Hvala.
Čeprav nisem del koalicije, moram najprej stopiti v bran ministru. Kolega Černigoj, ne se delati norca iz samega ministra. Človek je mesec dni nazaj fasal ta zakon, vi pa sedaj govorite, kot da bi najmanj že desetletje delal na tem.
Kar se pa tiče predavanj in ne predavanj gor in dol. Naloga poslancev ni … Vas bom citiral, »bi lahko našteval«. Mi nismo naštevalniki, mi moramo materijo prebrati, jo razumeti in se o njej pogovarjati. Vsebinsko se bom pa potem o njej lahko pogovarjal, ko bo na vaši strani kdo, ki bo to res prebral pa razumel. Pa če bo Nova Slovenija v naslednjem sklicu Državnega zbora, upam, da boste prišli iz te faze, da niste trotel bobon, ki vse berete z računalnika ali kar vam strokovci pripravijo.
Zgolj toliko na kratko. Vi mene prc, jaz vas. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Rudi Medved.
Izvolite.

RUDI MEDVED (PS LMŠ): Hvala, podpredsednik. Spoštovani minister, kolegice in kolegi!
Minister je na začetku pravilno ocenil, da je bila pot tega zakona do Državnega zbora dolga. Ja, res je bila dolga. Predolga. Seveda pa ni povedal, zakaj. Ni povedal, zakaj. Namreč, ko sem odhajal z Ministrstva za javno upravo marca 2020, je bil ta zakon praktično napisan, bolj ali manj tudi usklajen. Kaj se je potem zgodilo? Kot bi rekel kolega Černigoj, potem so pa malček posedeli. Kaj se je dogajalo leta 2020 do konca leta 2020, ko se je, to je nekako razumljivo, zakon vendarle še pilil in dokončeval, ampak to je bilo še v letu 2020. Potem so prišle iz Evropske unije grožnje s sankcijami zaradi neimplementacije evropske direktive. Potem, kolikor mi je znano, je takrat predsednik Vlade ukazal, da je treba do 30. junija 2021 ta zakon sprejeti na Vladi. In to se je tudi zgodilo. Sicer kolikor vem, je bilo celo tako, da so se stvari še v njem še spreminjale, celo na poti z vladnih odborov na Vlado, ampak to niti ni tako pomembno. Takrat je bil zakon praktično usklajen in sprejet na Vladi. Sedaj pa, kaj se je potem dogajalo z njim, da smo na pragu tega, da smo praktično že v postopku pred tožbo, najbrž ni treba posebej poudarjati, kaj to pomeni. Gre pa tukaj v teh primerih za milijonske kazni.
Glede na to, da sem bil ves čas nastajanja tudi samega delovnega gradiva tega zakona nekako seznanjen z njim, mu v osnovi niti ne bi mogel nasprotovati, saj so bile praktično v njem povzete rešitve, o katerih smo se dogovarjali z mnogimi deležniki tako znotraj samega ministrstva medresorsko in tudi z zunanjimi deležniki. Ampak seveda potem se vselej pri tej vladi zgodi nekaj: v zadnjem hipu potem priletijo v predloge zakonov še stvari. V tem primeru dejansko, če gledamo na obseg, minimalne, ampak zato toliko pomembnejše. In zato potem razpravljamo seveda o motečih elementih zakona, ki je iz osnove bolj ali manj dejansko sprejemljiv in mu tudi kakšnih večjih zamer ni pripisati.
O varnostnem vidiku oziroma določanju ponudnika z visokim tveganjem, to je kolega Möderndorfer plastično in podrobno razložil, res je, da takrat, ko je to delovno gradivo bilo praktično nared, tega področja v samem osnutku zakona še ni bilo. Namreč, malo pred tem je Vlada ustanovila Upravo za informacijsko varnost in ta uprava je bila zadolžena, da ta vidik obdela in da se na podlagi njenih strokovnih ugotovitev zakon ustrezno dopolni.
Povem pa vam, da boste imeli, pravzaprav niti ne vi, ampak da bo imela prihodnja vlada težave zaradi tega zakona, če bo sprejet v taki obliki. Naj takoj povem, da seveda nisem kakšen odvetnik direktorice Akosa, saj morda je komu znano, da sva bila pravzaprav v nekaterih stvareh precej vsaksebi, lahko bi rekel, da sva si bila nekoč tudi v laseh. Torej ne gre za to, da bi branil sedaj direktorico Akosa. Govorim pa o sami inštituciji agencije. In kolikor mi je znano, je Direktorat za komunikacijska omrežja pri Evropski komisiji že dvignil obrvi zaradi teh vnesenih določil o pogojih za razreševanje direktorja ali direktorice Akosa, vseeno, kdorkoli že pač bo, saj nihče ni večno tam. Lahko vam rečem, da je Direktorat za komunikacijska omrežja izredno občutljiv na tem področju in da sem po parih javnih izjavah oziroma kritikah na račun direktorice Akosa hitro prejel klic iz Bruslja in se tudi kot minister moral zagovarjati, da posegam v samostojnost in neodvisnost agencije. Pa nisem posegal, nikakor nisem govoril o politiki oziroma nalogah samega Akosa, šlo je za kakšne načelne zadeve. Tako občutljivo področje je to, ta neodvisnost, avtonomnost agencije, in verjemite, da to določilo v zakonu, da se direktorja razreši, če Akos ne odloča v zakonsko predpisanih rokih, ne bo šlo skozi. Ne bo šlo skozi. Ne bo. In težave bo seveda imela prihodnja vlada, saj jih ne boste imeli vi. Ta zakon tako ali tako ne more biti sprejet pred aprilom. To vsi vemo. Če že govorimo o tem, da dolgo traja, bo pa še malo trajalo, ker poteka trimesečna notifikacija in v tem času zakona pač ni možno sprejeti v Državnem zboru. Kje sta zdaj ti dve leti, žal, zamujeni, ker v lanskem letu bi pa ta zakon zanesljivo lahko spravili pod streho, ampak zdaj smo tukaj in bo pač treba še malo počakati. Ali bo možno to aprila sprejeti ali ne, ne vem, bi pa seveda v vsakem primeru že zaradi teh groženj s sankcijami bilo treba nekaj storiti, ker če zakon v tem mandatu ne bo sprejet, vemo, kaj to pomeni. Ne? Pomeni vse na novo, pomeni še – kaj? Dobrega pol leta ali pa eno leto. Takrat pa bodo deževale te milijonske kazni. Zato bomo vsekakor v nadaljevanju tega postopka skušali argumentirano vas prepričati, da določene stvari v tem zakonu spremenimo, zato da bo šel ta zakon skozi, ker bo šlo v nasprotnem primeru dejansko na škodo države in na škodo, seveda, proračuna.
Še na nekaj bi vas opozoril. Kot sem omenil, morebitne ali pa kar na daleč vidne spore, na primer, med mano kot ministrom takratnim in direktorico agencije Akos, mi pa nikoli ni prišlo na pamet, da bi vmes predlagal spremembo zakona v smislu, da se spremenijo kriteriji oziroma da se spremeni postopek razrešitve direktorja ali direktorice. Tudi to bo seveda naletelo pri Direktoratu za komunikacijska omrežja v Bruslju na velike težave. Namreč, da bi direktorja ali direktorico kar Svet Akosa razrešil, ne bo šlo skozi. Veste, v preteklosti, mislim, da je bilo leta 2019, če se ne motim, je Svet Akosa predlagal razrešitev direktorice Akosa. Pripravil je predlog, veste, ampak predlog je bil na tako trhlih nogah, na tako trhlih nogah, tako slabo pripravljen, da ga sploh nisem poslal na vlado. Ker smo natančno vedeli, da bi v primeru, da bi Vlada zaupala Svetu in to tudi sprejela, da bi seveda zabredla v velike težave, ker je bil pač enostavno preslabo in premalo utemeljeno pripravljen. Ampak, nikomur takrat pa ni prišlo na pamet, da bi spremenil celoten postopek in da naj kar Svet sam razreši direktorja ali direktorico. Glejte, ker kakorkoli se bodo že v prihodnje imenovali člani, članice tega sveta, pa marsikaterega drugega, vi veste, da vselej nekako ima, vsaj na daleč, če ne na blizu, prste vmes politika. To je vsem skupaj popolnoma jasno in seveda v takih razmerah Svet lahko popolnoma politično reagira in razrešuje direktorico ali direktorja, s čimer seveda spet dodatno povzroči težave. Opozarjam vas na to budno oko, ki nas na tem področju, kar zadeva avtonomnost, neodvisnost regulatorja, res, res spremlja nenehno in veste, da so v takih primerih lahko tudi sankcije precej boleče. Zato mislim, da je pametno, da se te stvari iz predloga zakona izčistijo in da pač naj ostane zaenkrat stvar takšna, kar zadeva imenovanje ali pa razloge za razrešitev, kot je. Ja, res je daljša pot, res je težko, tudi če se izkaže, da je v kakšnem primeru potrebna zamenjava, ampak ta pot mora biti z nekimi strokovnimi podlagami, odločitev mora biti strokovna, seveda nikakor pa ne politična.
Torej naredite, minister, ki ste seveda zdaj nosilec tega zakona, kar je paradoks, v zakonu je še vedno nosilec Ministrstvo za javno upravo. To bi se dalo v tem času vmes vendarle spremeniti, če je bil strateški pogled te vlade takšen, da je že na začetku strateško vedela, da bo ustvarila to službo za digitalizacijo, ali pa je to bilo samo en preblisk neko popoldne, pa se je nekdo spomnil, bodi služba in je bila, zdaj imamo pa tukaj zmešnjavo po Zakonu o vladi. Seveda je zmešnjava in to je treba v zakonu tudi ustrezno popraviti, ker pač ne more biti Ministrstvo za javno upravo, kljub temu da je pripeljalo zakon na prag parlamenta, ne more biti zdaj nosilec, če zakon pravi drugače.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima mag. Bojana Muršič.
Izvolite.

MAG. BOJANA MURŠIČ (PS SD): Hvala lepa, podpredsednik, za besedo. Spoštovane kolegice, spoštovani minister!
Danes je minister pričel to sejo oziroma to zakonodajno pot tega zakona zelo ponosno in optimistično. Jaz sem res, kot je omenil, mislila, da je danes praznik, ampak če pogledaš vsebino tega zakona, kaj kmalu ugotoviš, da temu ni tako. Danes tudi ta razprava v tem državnem zboru kaže na vse to in ko je danes kolega Černigoj povedal, da pogreša večjo razpravo poslank in poslancev, se na tem mestu tudi njemu pridružujem. Ja seveda, saj kot če bi bila jaz na drugi strani kot koalicijska poslanka, bi po vsej verjetnosti izjemno težko zagovarjala takšen zakon, ki ga imamo danes na mizi, kajti toliko pripomb, kot smo dobili, se vprašaš in se res potem začneš poglabljati v zadevo in kaj kmalu ugotoviš, da so so vsi ti argumenti, ki jih navajajo v bistvu vsi deležniki, zelo na mestu. Seveda koalicijski poslanci težko zagovarjajo tudi to zgodbo, sicer v nadaljevanju bo moj kolega povedal nekaj zadev s tega stališča.
Gospod Černigoj, kolega, je začel tudi s tem, kdaj je bil sprejet ta osnovni zakon. Osnovni zakon je bil sprejet leta 2012, potem sta sledili dve manj zahtevni spremembi, leta 2013 in leta 2015, in najpomembnejše, na kar je pozabil, leta 2017 je bila sprejeta obsežna novela ‒ kolega takrat ni bil v Državnem zboru ‒, s katerim smo prenesli direktivo z namenom uvedbe ukrepov, ki bi pripomogli k znižanju stroškov izgradnje visokohitrostnih komunikacijskih omrežij. S tistim zakonom se je uredilo tudi področje nadzora in obdelave osebnih podatkov ter varstva zasebnih in elektronskih komunikacij, odpravljale so se nedoslednosti glede razmejitve pristojnosti med Akosom in Svetom za radiodifuzijo v postopku dodeljevanja radijskih frekvenc, rešile so se tudi povečanje pristojnosti sveta agencije. Smo pa tudi Socialni demokrati že takrat opozarjali, da zaradi hitenja prenosa direktive v izogib morebitnim grožnjam Evropske komisije zaradi neprenesene direktive ne smemo prezreti tistih rešitev, ki niso vezane na prenos direktive, a med strokovno in zainteresirano javnostjo je prineslo več nesoglasij, ki bi pač prinašalo več nesoglasij in rešitev. Ob tem še želela opomniti, da je leta 2014 Ustavno sodišče razveljavilo kar eno celo poglavje, ki se je nanašalo na hrambo podatkov, in odločilo takrat, da se morajo vsi pridobljeni podatki na podlagi takrat 163. člena zakona nemudoma uničiti. Toliko v tem prvem delu.
Zakon je, kot smo sami ugotovili, tisti, ki smo si ga pogledali in prebrali, zelo obsežen, 414 strani zahtevnega branja tako po vsebini, tako po terminologiji, ob tem pa sledijo tudi še določeni pravilniki. Jaz na koncu koncev berem te zadeve še vedno v trdi obliki, v tiskani obliki, si natisnem, kajti le tako lažje potem tudi vso zadevo preučim, nekateri kolegi uporabljajo že te medijske komunikacije, ampak na koncu koncev zadevo je treba pogledati zelo natančno in moram reči, da sem si to zadevo zelo pogledala. Ob tem so me pa zbodle najbolj te pripombe, ki so jih podali, ampak vseh teh pripomb ne bom danes naštevala.
Dotaknila se bom zgolj Agencije za komunikacijska omrežja in storitve v Republiki Sloveniji, ki nas je opozorila, da je na Vlado in tudi vse ostale deležnike naslovila dve obsežni pojasnili, da predlog zakona, ki je v obravnavi, vsebuje posamične določbe, s katerimi agencija ni bila seznanjena, čeprav pa te določbe korenito posegajo v pristojnost in neodvisnost njihovega delovanja. Mislim, da se takega načina posluževanja sprejemanja zakonodaje v Državnem zboru kar dobro spomnimo predvsem v tej vladi, kajti v usklajevanju je ena vsebina, v proceduro pa pride vse kaj drugega – ozirom kako smo že govorili pri PKP zakonih – imamo podtaknjence in tudi tukaj pri tem bi lahko skoraj o tem govorili. Agencija sicer pojasnuje, da kot regulatorni organ z ukrepi, ki jih sprejema, posega v delovanje več trgov in deležnikov, ki so v večinski lasti države. Agencija mora biti z zahtevami evropskega pravnega reda neodvisen regulatorni organ, neodvisnost in samostojnost pa sta bistvena, zakon pa v skladu z Evropskim zakonikom o elektronskih komunikacijah in tudi ostalimi predpisi.
Zato, minister, tako kot sem navedla v predstavitvi stališča poslanske skupine, še enkrat sprašujem: Ai je zakon skladen z evropskimi predpisi? Kajti neodvisnost regulatorja s strani Evropske komisije je izrecno zahtevana še pred implementacijo posameznih delov v nacionalne pravne rede. Zakaj navajam to, zakaj opozarjam na to tematiko? Ker nas kot Slovenijo, kot smo že rekli, lahko doletijo kazni, če ne implementiramo direktiv, ampak kazni nas doletijo tudi takrat, kadar napačno implementiramo direktivo v naš pravni red. In ja, kršitve v tem pravnem redu, če ga kršimo, znašajo vrtoglave zneske, dnevno več tisoč evrov za vsak dan kršitve, ob tem pa je tudi kazen odvisna od teže kršitve. Zato še enkrat – kje smo? Ali predlagani zakon sledi postopkom tehnične notifikacije pri Evropski komisiji?
Prav tako bi se še dotaknila te neodvisnosti in tega imenovanja direktorja. Svet zavoda bo neposredno razreševal direktorja. Ne vem, pozabljamo, da so regulatorji samostojni in neodvisni in tu res imam velike velike težave. Ob tem pa bi želela tudi opomniti, da bo sicer zanimivo slišati oziroma prebrati tudi mnenje Zakonodajno-pravne službe, saj nas še na to tudi opozarja Inštitut za primerjalno pravo, ali je zakon, ki ga predlagate, skladno z ustavo. Kajti z vidika procesnih jamstev, postopkov, določitve dobaviteljev z visokim tveganje, zlasti z vidika enakega varstva pravic, se postavlja velik vprašaj. Prav tako z vidika podjetništva oziroma svobodne gospodarske družbe, o kateri smo v zadnjem času izjemno dosti govorili, prav tako pa z načela splošne enakosti. V bistvu v tem zakonu je kar vrsto težav oziroma opomb in se res postavlja vprašanje, kje smo. Ali s sprejemom tega zakona ne bomo naredili še več škode, kot je potrebno?
Na tem mestu pa bi se še dotaknila oziroma imam za ministra vprašanje. Glede na to, da v splošnem stanju Sektorja za elektronske komunikacije v Republiki Sloveniji navajate, da je v letu 2019 v Sloveniji pokritost po gospodinjstvih s tehnologijami elektronskih komunikacij na ruralnih področjih, kjer se dosega 59,7 procenta, kar 7,4 odstotnih točk boljše kot znaša povprečje Evropske unije, me res zanima, od kod ta podatek. Kajti mene skrbi, poznam območje Pohorja, ogromno območij na Pohorju, del naselja Smolnik, Šumik, vse tja do Klopnega vrha, to so popolnoma nepojkrita območja s signalom. Da ne govorim še po vsej verjetnosti o Gorenjski, Dolenjski, tega toliko ne poznam, poznam pač to in to bi bilo res zanimivo slišati, kajti po moji presoji se soočamo z ne tako dobrim podatki, kot so prikazani. V kolikor pa so, me pa zanima, od kod ti podatki, ki so pridobljeni. Jaz tega zakona absolutno ne morem podpreti. Še enkrat, zelo zelo zanimivo bo prebrati mnenje Zakonodajno-pravne službe. Ne bom rekla zgolj samo, ali je zakon skladen z direktivami, ampak ali je zakon skladen z ustavo, kajti to je izjemno pomembno. Sami vemo, da če bo prišel v nadaljnjo pot ta zakon, da bo dobil danes dovolj podpore, se mi pa še enkrat postavlja vprašanje, ali ga bo sploh v nadaljnjem postopku možno uskladiti z našim pravnim redom in ustrezno tudi z direktivo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala tudi vam.
Besedo ima Janez Moškrič.
Izvolite.

JANEZ MOŠKRIČ (PS SDS): Lep pozdrav vsem prisotnim. Hvala lepa za besedo.
Nekako bi lahko takole začeli z osnovno tematiko te zakonodaje, da mora biti tehnologija v službi človeka in je človek v službi tehnologije in seveda, da edina stalnica so spremembe v našem življenju.
Za področje te zakonodaje je bilo ugotovljeno že v letu 2019 oziroma že prej, ko ni bila ta vlada, da ga je najbolj smiselno urediti z novim zakonom. Ker namreč področje varnosti na komunikacijskih tehnologijah je področje, ki se tudi hitro ureja na področju Evropske unije, in direktive, ki jih je že prejšnji zakon, sedaj veljavni zakon, bil dolžan vnašati v zakonodajo, so bile obsežne. Zato je današnja razprava, ki je zgolj politična, mogoče celo nepotrebna, saj je v teh dneh kar tretji oziroma četrti zakon, kjer je bila zahtevana širša predhodna razprava, preden pridemo na odbor, kjer lahko sodelujejo tudi strokovnjaki, vedno rezultat teh naših političnih posvetov, če tako lahko rečem, je bila, ali je bil zakon že pripravljen pred to vlado ali je pa zakon tako dober, da je usklajen s tudi širšo javnostjo.
Pri tem obsežnem zakonu pa je danes glavni poudarek na tako imenovani varnosti, ki je vnesena predvsem v smislu, kako mora država poskrbeti za varno komuniciranje državljanov. Ker namreč tehnologija je vedno pred državo. Velike korporacije, ki proizvajajo komponente, tako tehnološko opremo kot elektronsko opremo v smislu hardvare, softvara, je vedno pred tistimi, ki naj bi to nadzirali. Če vemo, kako je doma, ko želimo otrokom dati možnost, da se poslužijo te tehnologije in obstajajo določeni elementi, kako otrokom nekaj preprečimo, je vedno dobro, če tudi sami preverimo. In tako je tudi v smislu države; se pravi, tehnologija je dorečena, standardi naj bi bili dorečeni na ravni tudi Evropske unije. Vendar si mora država za svojo popolno suverenost na tem področju kibernetske varnosti tudi zagotoviti svoje ukrepe. In to je tisto, kar je za nekatere sporno.
Zanimivo je, da so nekateri, po mojem mnenju, podlegli prepričanju velike družbe, da sedaj se bodo pa kar umaknili, zaradi te zakonodaje pa bodo morali zapustiti slovenski trg. Če bodo zapustili slovenski trg zaradi svojih dejanj, bodo zapustili celoten evropski trg. To pa jim verjetno ni v interesu, ni tudi Evropi v interesu. Bo pa treba narediti spremembe, predvsem v smislu transparentnosti tehnologije, kaj smemo narediti, kaj moramo narediti, kaj smo dolžni narediti. Država Slovenija omogoča in spodbuja vso implementacijo visoke tehnologije, hkrati pa se kot država zavedamo, da smo na tem področju ranljivi, ker lahko nekdo samo … Vemo, kako je bilo, smo že pred časom na to temo imeli razpravo, ko nekdo na daljavo iz druge države, tretje države malo popravi parametre na, recimo, vodovodnem sistemu. Hvala bogu je takrat ‒ kdo opazil? Človek. Fizično na Floridi ali kje je že bilo to, je opazil operater, tisti nadzornik, mogoče hišnik po domače povedano, da se tam nekaj spreminjajo parametri. No, in tako je približno lahko tudi, klasično in plastično povemo, v tem primeru. Ne gre nikakor za politični nadzor, ampak gre za odgovornost države; odgovornost države do svoje suverenosti, da pri vsej tehnologiji, ki obstaja, lahko tudi ima vzvode in pravilne mehanizme. Nič drugega. Ta vlada pa, kar se tiče spodbujanja konkurence, je dokazala svoje. Toliko konkurenčnosti, ki jo je povzdignila, toliko spodbude na gospodarskem področju, ni bilo narejene že leta in leta. Poslušamo od poslanca doktorja profesorja, da zakon mora vladati. Poglejte; zakon, če ga ljudje ne upoštevajo, če ga vlade ne izvršujejo, je mrtva črka na papirju. Kolega Černigoj bi rekel, elektronski zapis na mediju. Zakon da podlago za nas, državljane. Ko gre pa za zakon na področju varnosti, recimo, je pa vlada tista, ki potem izvršuje. Vedno se vrtimo v krogu: zakon, ni zakonito, vlada, odloki. Temelj za Vlado je zakon. In potem ko je zakon sprejet na demokratičen način, potem ima Vlada vse vzvode in mora to izvajati. Potem ne gre za nobeno avtoritarno vladanje, ampak gre na podlagi osnovnih meril, ki jih je zakon predpisal. Ne vemo, kaj nas vse čaka na tem področju, tudi kaj bo Evropa naredila. Smo na točki, ko tudi Evropa vsak dan govori, kibernetska varnost je trenutno najbolj pomembna varnost. Pehotni napad, hvala bogu, upam, da ga nikoli več ne bo na svetu. Kibernetski je pa lahko čez sekundo. Samo to je tisto, ko se mora Evropa, katere del smo, in Slovenija zaščititi. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala tudi vam.
Mateja Udovč je na vrsti, ampak vidim, da je ni v dvorani.
Besedo ima Tadeja Šuštar Zalar.
Izvolite.

TADEJA ŠUŠTAR ZALAR (PS NSi): Hvala za besedo.
V Novi Sloveniji smo vedno sledili napredku, pogledu naprej, razbremenitvi ljudi in seveda tudi poenostavitvi postopkov. Vesela sem, da smo ravno krščanski demokrati prevzeli službo Vlade za digitalizacijo in dobili prvega ministra za digitalizacijo Marka Borisa Andrijaniča. To, da imamo ministra, ki se ukvarja izključno z digitalizacijo, tehnologijo in seveda s poenostavitvijo postopkov, je velik korak k razvitim državam. Uspehi po dobrega pol leta delovanja našega ministra se že vidijo, saj Slovenija napreduje na lestvicah s stopnjo digitalne pismenosti. En korak naprej je tudi Zakon o elektronskih komunikacijah, o katerem se danes pogovarjamo. Člani Sekcije operaterjev elektronskih komunikacij v Združenju za informatiko in telekomunikacije pri Gospodarski zbornici Slovenije so od vsega začetka aktivno sodelovali in podajali argumentirane predloge in pripombe. Ugotovili so, da so potrebne še nekatere minimalne spremembe besedila zakona, ki bodo pripomogle k zasledovanju ciljev Slovenije pri prehodu v digitalno družbo. Spremembe se nanašajo predvsem na odpravo pravne negotovosti in harmonizacijo z evropskim pravom, drugače pa je bila večina njihovih predlogov že prej upoštevana.
Temeljni cilji priprave predloga zakona je prenos direktive Evropske unije v nacionalni pravni red, s katero Slovenija že zamuja. Predlog zakona ima hkrati tudi cilj ojačati varnost, zlasti javnih komunikacijskih omrežij in storitev, ključno zaradi povečanih tveganj, ki jih prinaša tehnologija 5G, še posebej pri zagotavljanju navedenega subjekta, ki z vidika države in družbe zagotavljajo tako imenovane kritične storitve, kar ima pomen tudi za nacionalno varnost. Namen tega zakona je tudi zagotavljanje učinkovite konkurence na trgu elektronskih komunikacij, učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra in elementov oštevilčenja, univerzalne storitve in varstvo pravic uporabnikov, vključno z uporabniki invalidi in uporabniki s posebnimi socialnimi potrebami, ter pravice do komunikacijske zasebnosti uporabnikov javnih komunikacijskih storite kot tudi okrepljenih pravil glede zagotavljanja varnosti omrežij in storitev, vključno v luči obvladovanja tveganj, ki jih prinašajo nove tehnologije. Na tem mestu naj samo spomnim, da je prav krščanski demokrat Lojze Peterle zaslužen, da se je v Evropski uniji sprejelo, da v državah članicah ni več roaminga, in da se lahko vsi ljudje znotraj Evropske unije kličemo po tarifi, ki velja v vsaki državni članici.
Živimo v dinamičnem okolju, ki se ves čas spreminja, zato naša varnost ni samoumevna. Sodobne grožnje ne poznajo nacionalnih meja. Če smo še pred nekaj desetletji varnost države povezovali le z vojnami, s konflikti, notranjo varnost pa s terorizmom in drugimi asimetričnimi grožnjami, se je to vse bistveno spremenilo. Vojne, nestabilnosti v naši soseski, strateški soseščini in mednarodnemu okolju so postale hibridne in vplivajo na varnost pri nas. Terorizem, kibernetski napadi, množične nezakonite migracije. Verjamemo, da je izvire nestabilnosti in groženj najbolje reševati pri njihovem izviru, saj je to najbolj učinkovito. Zato bo Slovenija še naprej zagotavljala in ohranjala mir v svetu s sodelovanjem v mednarodnih operacijah in misijah pod okriljem OZN, Nata in Evropske unije.
Na področju digitalizacije in elektronske komunikacije bi se v Sloveniji še veliko dalo narediti in sprejem tega zakona je en korak bližje k napredku tudi v digitalni pismenosti, zato ga jaz osebno zelo podpiram in bom tudi glasovala za ta zakon.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Jožef Horvat.
Izvolite.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, spoštovani gospod podpredsednik. Spoštovani gospod minister s sodelavci, drage kolegice in kolegi!
Seveda gre za izjemno kompleksno vsebino, ki je, povsem normalno, tudi terjala veliko časa za usklajevanje z vsemi deležniki, in verjamem, če bomo zakon, kot rečemo, spustili v drugo branje, da bodo tudi priložnosti, da se pomanjkljivosti – tiste, ki so bile s strani opozicije na korekten način predstavljene ‒, da se te pomanjkljivosti tudi predebatirajo na pristojnem odboru, in da jih tudi odpravimo po potrebi.
Kar zadeva implementacijo evropskega sekundarnega pravnega reda v naš pravni red, kolega Rudi Medved je na to pokazal, on že ve, kaj to pomeni, če tega ne naredimo, kaj nas čaka. Ampak vesel sem, da smo na tem področju, pa bom zdaj rekel, digitalne ekonomije in digitalne družbe, pred nekaj meseci naredili pomemben premik. V Novi Sloveniji bi si želeli, in to smo tudi na začetku mandata predlagali, da bi eno od delovnih teles tega državnega zbora bil tudi odbor za digitalno ekonomijo in digitalno družbo, tako ga namreč imenujejo v bundestagu. Navdušen sem bil nad izvajanjem predsednika tega odbora, ko sem vodil delegacijo skupine prijateljstva z Nemčijo v bundestag in predsednik je med drugim povedal, da ko so postavljali ta odbor kot novo delovno telo bundestaga, da pravzaprav niso vedeli, kakšno bo področje delovanja, pristojnosti tega odbora. Sproti so te pristojnosti izgrajevali in so rekli, da je to bil eden zelo pomembnih premikov. Računam na ustrezno politično voljo, da bo kmalu v naslednji, v deveti sestavi državnega zbora, v IX. sklicu Državnega zbora, ustanovljeno tudi takšno delovno telo pri nas v državnem zboru.
Če malo še zavrtim čas nazaj, se tudi strinjam s tistimi, ki pravijo, da je Evropa počasna. Seveda je počasna. Evropa je počasna. In potem seveda, jasno, Slovenija ne more prehitevati ne po levi ne po desni. Bil je predsednik Evropske komisije, gospod Barroso, mislim, da je bilo to maja 2010, se pravi kar 12 let, ko je razglasil tako imenovano digitalno agendo. Kar mi je ostalo v spominu od takrat, govoril je o IKT strokovnjakih, kazal je na svoji prezentaciji eno krivuljo potreb po IKT strokovnjakih v Evropski uniji. Ko sem naredil ekstrapolacijo za Slovenijo, sem ugotovil, da bi že do leta 2016 – 2016! – v Sloveniji potrebovali novih dodatnih 3 tisoč 600 IKT strokovnjakov, če bi želeli to digitalno agendo dejansko spraviti v življenje. Da poenostavim. Ta je imela namreč sedem ciljev: z novim enotnim trgom izkoristiti prednosti digitalne dobe, izboljšati določene standarde na področju IKT in interoperabilnosti, okrepitev zaupanja in varnosti ‒ zelo pomembno poglavje, zelo pomembni cilj ‒, izboljšati dostop evropskih državljanov do hitrega in ultra hitrega interneta, spodbujanje raziskav in naložb na področju najsodobnejših IKT, digitalna pismenost in dostopne spletne storitve za vse evropske državljane. Za vse evropske državljane. Vesel sem in hvaležen ministru, da na tem področju ima konkretne rešitve, ki so pravzaprav že priromale tudi v Državni zbor ‒ in naprej, izkoristiti potencial IKT v korist družbe. To je zdaj nek evropski okvir, ki ga najprej moramo dobro razumeti.
V tem evropskem okviru se tudi vsako leto objavlja indeks digitalnega gospodarstva in digitalne družbe. Vesel sem, da smo naredili, da je Slovenija naredila v letu 2021 pomemben skok in da je Slovenija občutno napredovala na tem področju, na področju DESI indeksa, in sicer se je zavihtela na 13. mesto, kar je najvišje mesto doslej. Sveži podatki indeksa DESI, torej Indeksa digitalnega gospodarstva in družbe 2021 razkrivajo, da je naše delo zadnjih let obrodilo sadove. Poudarjam zadnjih let, ne govorim, da je to samo delo te vlade, sploh ne, to je tek na dolge proge. Slovenija je v skupni razvrstiti indeksa, ki meri digitalni napredek držav članic, od lani pridobila tri mesta in napredovala, kot sem povedal, na skupno 13. mesto med 27. članicami.
Jaz bom ta zakon podprl oziroma danes ne bomo glasovali o zakonu, ampak o sklepu, da je primeren za nadaljnjo obravnavo, bom glasoval za in potem se nadejam takšne konstruktivne strokovne razprave, kamor bo odbor, to so moja pričakovanja, povabil različne strokovnjake, ki bodo nam, poslancem pomagali, da zakon še izboljšamo. Ta trenutek ga ocenjujem, da je primeren, da je vloženega veliko dela, veliko usklajevanj, in mu želim srečno pot do končnega sprejema v Državnem zboru. Hvala lepa, gospod podpredsednik.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Boštjan Koražija ima besedo.
Izvolite.

BOŠTJAN KORAŽIJA (PS Levica): Spoštovani predsedujoči, najlepša hvala za besedo.
Zelo na hitro. Saj prej sem že v stališču omenjal ta problem belih lis po Sloveniji, se pravi nepokritih območij s širokopasovnim internetom in eno izmed najbolj problematičnih območij so ravno Haloze. Zanima me, ker vem, da je tudi 2020 bil na Ministrstvu za javno upravo v bistvu razpisan razpis, ampak problem je bil v tem, da dejansko tisti denar, ker so se občine že prej same samoorganizirale pa poskušale zadeve urediti na svojo roko, so bili potem pogoji razpisa tako prirejeni oziroma spremenjeni, da v resnici, potem ko so se prijavljali, sploh niso morali priti oziroma ne bi dobili takšne količine denarja v primeru, da bi želeli sami izgraditi ta širokopasovni internet. In tu je še večji problem, da v bistvu ministrstvo oziroma tudi Vlada je v resnici haloški del razdelila na komercialni in nekomercialni del. Se pravi kar je nelogično, v bistvu … / izklop mikrofona/…

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Žal, časa je zmanjkalo.
Besedo ima Anja Bah Žibert.
Izvolite.

ANJA BAH ŽIBERT (PS SDS): Hvala lepa, predsedujoči, za besedo.
No, pred nami je pravzaprav nov zakon, ker dejstvo je, da ZKOM-1 nadomeščamo z novim besedilom, in ker so bile spremembe, ki so bile potrebne, v takšni meri, je botrovalo temu, da imamo danes pravzaprav na mizi nov zakon in to je ZKOM-2. Res je, da gre v prvi vrsti predvsem za prenos direktive EU, ampak ta direktiva, spoštovani, je že iz leta 2018. Zato ne bi bilo nobene težave in ovire, da bi ZKOM-2 pripravila prejšnja vlada, se pravi vlada Marjana Šarca. Vse možnosti je imela za to. Danes je ta zakon pripravila vlada Janeza Janše, se pravi ministrstvo, pristojno za digitalizacijo, je zadeve zaključilo in v tem predlogu zakona so več kot potrebne rešitve.
Kot prvo sem že navedla, da je to prenos direktive. Namreč, nekako konec leta 2020 bi zadeva morala biti rešena, pa ni bila in seveda nam lahko posledično to škodi tudi pred sodiščem evropskim, zato je nujno, da ta zakon danes tudi sprejmemo. Zakon ima različne rešitve, prej sem že povedala, ki so vse potrebne in tudi koristne. Bi pa mogoče zavoljo državljank in državljanov, ki nas spremljajo, povedala, da praktično lahko glede Slovenije in pokritosti področij z LTE omrežjem govorimo o res spodbudnih številkah. Leta 2019 je stopnja pokritosti poseljenih področij z mobilnim LTE omrežjem znašala kar 99,5 odstotka. To je odstotek, ki nas uvršča v sam vrh Evrope, in to je pozitivno. Je pa res, da seveda LTE omrežje dobiva že dojenčka, če lahko tako rečemo.Prihajamo že v obodbje drugega omrežja, ki pa bo zelo pomembno, da bo tudi na nek način varnostno urejeno na način, da bodo državljanke in državljani čim bolj zavarovani. Kajti dejstvo je, da nekako še znamo uporabljati te sisteme, ki so se na hitro v letih razvili, ne znamo se pa zaščititi pred njimi. In ravno tudi s tem zakonom bo omogočeno, da bodo tudi državljanke in državljani in tudi gospodarstvo na nek način pa zavarovani pred tistimi slabostmi, ki jih pač tudi moderna tehnologija prinaša. Žal tako je. Žal tako je, tako kot ima na eni strani prednosti, ampak pomembno je vedeti, da ima več prednosti kot slabosti. Te slabosti bomo probali s tem zakonom čim bolj zmanjšati, odpraviti se jih ne da.
Dejstvo je tudi to, kar je razlagal kolega Horvat, da imamo pa težave, kar se tiče izobrazbe za IT sisteme. Tukaj pa nam kar manjka veliko kadra. O teh zadevah smo tudi govorili že v preteklosti na Knovsu kako težko je dobiti res dober kader, ki bi lahko pomagal tudi na tem področju. Skrbi me pa nekaj. Delež pokritosti slovenskih gospodinjstev s tehnologijami elektronskih komunikacij tako imenovane naslednje generacije je sicer nad povprečjem EU, vendar pa je znašal na ruralnih območjih zgolj 59,7 odstotka. To pa je, kar se tiče slovenske pokritosti, se pravi porabe, še nekoliko prenizek podatek. In tukaj ravno območja, ki so na nek način najmanj razvita v Sloveniji, se tudi tukaj vidi ta manko. Vendar pa, kot sem pa že prej povedala, tudi tukaj smo kar za 7,4 odstotnih točk nad povprečjem Evrope in to je tisto bistveno.
Kaj pravzaprav zakon prinaša, če strnem v šest točk. Prvič, kot rečeno, prenos direktive; drugič, povečana varnost zlasti javnih komunikacijskih omrežij in storitev, tudi, kar sem povedala že, zaradi povečanja tveganj, ki jih prinaša tehnologija 5G. Tretjič, pospečevanje razvoja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev v Republiki Sloveniji. S tem bomo omogočili gospodarstvu in celotni družbi neko boljšo vključenost, kar se tiče razvoja informacijske družbe. Četrtič, dostop do zelo visoko zmogljivih omrežij in njihova uporaba za vse državljane v podjetjih v EU. Petič, zagotavljanje učinkovite konkurence na trgu elektronskih komunikacij. In šestič, zagotavljanje pravice do komunikacijske zasebnosti uporabnikov javnih komunikacijskih storitev. In tudi nekako še mogoče sedma točka, okrepljena pravila glede zagotavljanja varnosti omrežij in storitev.
Spoštovani, v več točkah sem govorila o varnosti, varnosti omrežij in storitev in to se mi zdi ključno. Kot rečeno, državljani radi uporabljamo, tudi slovenski državljani – tisti podatki, ki sem jih povedala, z odstotki, kažejo, da gremo kar hitro s časom naprej in uporabljamo pač tehnologijo. Vendar pa se ne znamo toliko zaščititi oziroma je pač to tudi na nek način nemogoče. In je pač tak zakon, ki bo to omgočal, več kot potreben. Danes vse tiste, ki ste bili proti temu zakonu, resno sprašujem, spomnite se, ko smo se pogovarjali v tem državnem zboru, da bi bila aplikacija Ostani zdrav obvezna. Kakšna galama je bila! Takšna galama, da se bo vdiralo v zasebnost, da se bo ljudi kontroliralo, da se bo gledalo, kje se nahajajo, da se bo videlo, kaj počnejo in tako naprej. Danes, ko pa imamo pred sabo nek zakon, ki še dodatno regulira te zadeve, se pravi, varnostna tveganja, imajo pa nekateri dvom v to, da bi ga sprejeli. Tukaj sem jaz drugačna. Jaz pač verjamem v ta zakon. Tudi sem zelo poslušala uvodničarja, ministra s tega področja, ki je povedal, da so v ta namen opravili širšo razpravo za različnimi deležniki. Te pomembno in so tudi nekatere stvari upoštevali, tudi to jasno piše, če ste si zakon pogledali. Se pravi, eno je ta širina, drugo pa tudi to, da je to prva obravnava in da sledi še druga obravnava in potem naprej in bo še vedno možno, da če so kje kakšne zadeve, ki bi jih bilo potrebno še urediti, regulirati ali kakorkoli morda spremeniti, to mogoče na samem odboru.
Tako pozdravljam ta trud, pozdravljam da imamo danes na mizah ta predlog zakona in tudi upam, da bo dobil zeleno luč za obravnavo v drugem branju in da bo prevladalo le mnenje, da so rešitve, ki so v njem, bistvene in da prinašajo koristi in seveda pomoč tako državljanom kot gospodarstvu. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala tudi vam.
Prehajamo v sklepni del splošne razpravo, v katerem dobi besedo še predstavnik Vlade.
Gospod minister, imate besedo.
Izvolite.

MARK BORIS ANDRIJANIČ: Gospod podpredsednik, spoštovane poslanke, cenjeni poslanci!
Najprej naj se vam iskreno zahvalim za vse podane komentarje in pripombe. V nadaljevanju bom poskušal odgovoriti na večino izmed njih, bomo pa vsekakor prav vse strokovno in tehtno prediskutirali znotraj vladne službe in ponovno pretehtali in po potrebi in lahko rečem, tudi po pogovorih z Evropsko komisijo, jih tudi vključili v nadaljnjo verzijo oziroma med predlagane spremembe tega predloga. Skratka, sem pristaš dialoga, tako da so naša vrata vedno odprta tako za vas kot za ostale ključne deležnike.
Sam si prizadevam za to, da je opravljena čim širša, čim bolj argumentirana in čim bolj celovita razprava, tako da ne drži, da želimo na vrat na nos sprejemati nek zakon, ki je izrazito sistemski in ki terja tehten in celovit pristop. Prav zato smo predlagali redno proceduro in ne skrajšani oziroma nujni postopek. Takšna razprava seveda mora potekati v tem državnem zboru, tako da vas prav nihče nikamor ne priganja.
Drugič. Naj povem, da smo upoštevali tekom same priprave in zelo dolge javne obravnave veliko večino vseh pripomb in komentarjev vseh mogočih deležnikov. Nismo pa upoštevali vseh. To drži. Ampak zato je en preprost razlog. Poglejte, pripombe operaterjev na eni in pa Zvezi potrošnikov na drugi strani so med seboj nasprotujoče, tako da vsega pač ni mogoče upoštevati, ker je bilo precej pripomb med seboj kontradiktornih, tako da je terjalo skrbno tehtanje vseh interesov vključenih deležnikov.
Nadalje naj povem, da kar se tiče varnostnih delov tega predloga zakona, ki se nanašajo v prvi vrsti na varnost omrežij, tukaj seveda govorim o 115. in 116. členu, te določbe niso prav nič novega, kaj šele posebnega. S temi določbami se enostavno prenaša v slovenski pravni red ukrepe, ki so v celoti usklajeni na ravni Evropske unije. Gre za ukrepe iz nabora orodij, ki so jih v celoti uskladile države članice, skupaj z Evropsko komisijo in Evropsko agencijo za informacijsko varnost. Skratka, nič novega oziroma prav nič, kar bi si sami izmislili. Pri tem pa nas je vodilo dvoje; in sicer načelo sorazmernosti in, kar je še bolj pomembno, načelo transparentnosti. Naj povem, da te varnostne omejitve veljajo izključno za omrežja na področju kritične infrastrukture. Gre za področja, kot so zdravstvo, obramba, vodovod in energetika, in verjamem, da se vsi tukaj strinjamo, da ko gre za občutljive zdravstvene podatke naših državljanov ali pa oskrbo s pitno vodo, enostavno varnost mora biti na prvem mestu. Prav tako lahko povem, da bo sam postopek določanja dobaviteljev z visokim tveganjem potekal po vnaprej določenih kriterijih in proceduri. Predlog takšnih dobaviteljev bo pripravil Urad za informacijsko varnost ob predhodnem mnenju Sveta za nacionalno varnost. Kriteriji, po katerih bodo ti predlogi, če bo do njih seveda prišlo, pripravljeni, so jasno določeni v tem zakonu. Na podlagi vsega tega gradiva bo na koncu zadnjo besedo imela Vlada. No, naj pa povem, da bodo ti potencialni dobavitelji z visokim tveganjem lahko sodelovali pri pripravi strokovnega gradiva, o katerem govorim. Prav tako ne drži, da bo odločitev o dobaviteljih z visokim tveganjem dokončna in da sodno varstvo oziroma pravno varstvo ne bo mogoče. Nasprotno, pravno varstvo bo tudi v tem primeru obstajalo. Skratka, gre za ukrep, ki je izrazito sorazmeren, in postopek, ki je kar najbolj transparenten.
Kar se tiče neodvisnosti regulatorja, pa naj povem, da je ta vlada absolutno zavezana neodvisnosti in avtonomnosti regulatorja na tem področju. Govorim seveda o Akosu. Zelo me veseli, da z Akosom naša vladna služba izjemno dobro sodeluje in da je Akos tudi zelo aktivno sodeloval pri pripravi predloga zakona, ki ga imate pred vami. Hvaležen sem jim za vse podane pripombe, veliko večino izmed njih smo upoštevali in verjamem, da so tudi te pripombe prispevale k temu, da je pred vami zelo kakovosten in strokoven predlog.
S strani več poslancev je bilo rečeno, da naj bi po novem zakonu kar svet te agencije lahko razreševal direktorja. Bojim se, da gre na tem področju za nesporazum, saj predlog, ki ga imate pred sabo, tega ne določa. Torej, to enostavno ne drži! Bi pa opozoril, da se soočamo s precejšnjimi zamudami, ko gre za reševanje medoperaterskih sporov v najpomembnejših primerih. Vemo, da po evropski zakonodaji lahko reševanje takšnih sporov traja največ štiri mesece, a imamo primere, ko gre v izjemno pomembnih zadeva tudi za spore, ki trajajo dve leti. Torej mnogo dlje od evropsko določenih rokov in ob takšnih zamudah, seveda, lahko prihaja do sistematičnega kršenja pravic ne samo operaterjev, ampak konec koncev tudi uporabnikov; se pravi, slovenskih potrošnikov. Povsem jasno je, da na te zamude ne vpliva zgolj en faktor, ampak kljub temu moramo zagotoviti, da se bodo vsi spori reševali čim bolj učinkovito, čim hitreje, predvsem pa v evropsko predpisanih rokih.
Kar se tiče same spremembe nosilca, res je, v tem zakonu je kot nosilec navedeno Ministrstvo za javno upravo, saj je takrat, ko je ta predlog Vlada sprejela, to ministrstvo seveda še imelo pristojnost nad telekomunikacijami in s tem tudi nad tem zakonom. Bomo pa to pristojnost oziroma nosilca v kratkem tudi popravili in se vam zahvaljujem, gospod Medved, za ta komentar.
Naj povem, da imamo prav tako zelo tvoren dialog z Evropsko komisijo, ki podpira naša prizadevanja, usmerjena v to, da seveda to evropsko direktivo čim prej prenesemo v nacionalni pravni red in na čim bolj pravilen način, tako da so spet, kot rečeno na začetku, moja oziroma naša vrata vedno odprta.
Kar se tiče kibernetske varnosti. O tem smo se danes naposlušali kar precej in prav je tako. Gre za izjemno pomembno področje, ki ga moramo obravnavati z najvišjo mero resnosti. Rečeno je bilo, naj se s tem področje kaj dosti ne bi ukvarjali znotraj našega predsedovanja v Svetu Evropske unije. Nam povem, da je očitno tudi tukaj prišlo do nesporazuma, saj to enostavno ne drži. Še več, uspelo nam je doseči splošni pristop glede direktive NIS 2, ki predstavlja najpomembnejšo evropsko zakonodajo na področju kibernetske varnosti.
Pa mogoče še, kar se tiče same pokritost. Podatki, ki jih je navajala poslanka Muršič, temeljijo na podatkih Statističnega urada Slovenije, ki izhajajo iz poročila Akosa, skratka to niso podatki Vlade.
S tem pa tudi zaključujem in zahvaljujem.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Gospod minister, moram vas tukaj sedaj prekiniti, ker ste se prijavili samo za pojasnilo. Prijavili ste kot Vlada pet minut k razpravi, govorite pa sedaj že 9 minut, …

Nadaljevanje MARKO BORIS ANDRIJANIČ: Se opravičujem.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: … to pa zato ker – saj niste vi krivi, ampak so zatajile ure, ki merijo čas – tako vas na tej točki prekinjam.
Izčrpali smo seznam prijavljenih razpravljavcev. Ker je pa čas za razpravo še ostal, sprašujem oziroma že vidim odgovor, da želite razpravljati še na podlagi delitve časa. Ob tem naj še opozorim predstavnika Vlade, torej ministra, da se tudi lahko prijavi dodatno k razprav s pritiskom gumba za vklop mikrofona. Sedaj odpiram listo. Prosim, prijavite se vsi, ki želite razpravljati. Imamo tri prijavljene razpravljavce: gospod Jože Lenart, gospod Franc Breznik in gospod Marko Bandelli.
Prvi dobi besedo gospod Jože Lenart.
Izvolite.

JOŽE LENART (PS LMŠ): Hvala lepa.
Dobrodošlo, da je še ta delitev časa, kajti tema izgleda res tako aktualna, da tudi v tem prijavljenem času nismo prišli vsi na vrsto, in tudi sem vesel, da bo še minister imel možnost odgovoriti na moje konkretno vprašanje.
Seveda sam zakon v temelju, gre za uskladitev s temi evropskimi direktivami, z zakonodajo – in to je tudi prav – in seveda v skladu z Evropsko digitalno agendo, katere cilj je celovita pokritost držav članic Evropske unije s širokopasovnim dostopom do interneta, seveda pretežno preko optičnih omrežij, je dobrodošlo, ki se financira z namenskimi sredstvi EU, je v zadnjih letih zelo naraslo to število komercialnih ponudnikov IKT storitev, ki so zgradili vsak svoje optično omrežje in s tem postali neposredna konkurenca vodilnim ponudnikom tovrstnih storitev. V praksi se tako dogaja, da dva ali celo več ponudnikov na istem območju gradijo to omrežje in da ne dolgovezim, seveda tudi vplivajo na okolje. To je eno, predvsem pa, dragi moji, ekonomika. Vsak ima svoje stroške in na koncu koncev tukaj vpliva na končno ceno storitev, ki jo seveda plačamo uporabniki. In to je tista osnovna logika, kjer bi morala država več narediti, da je ta infrastruktura nekako pod nazorom države in da bo ta zadeva šla ekonomično naprej. Na koncu koncev tudi ljudje smo davkoplačevalci in če ta krog zapreš, morajo biti neki prihranki, ki bi jih komot lahko uporabili nekje drugje – če se lepo po domače izrazim. Seveda v osnovi gre za to kibernetsko varnost in vse te zadeve, ki se vključujejo v ta zakon, kar je seveda potrebno. Vemo, da nove nevarnosti predvsem pretijo na tem področju. Manj, oprostite, se bomo bojevali frontno, več pa seveda s tem modernim orožjem, kamor spada tudi to področje. S tem se vse strinjam.
To, kar sem prej povedal, tudi lastni problem bom nastavil, tudi Državni zbor sedaj menja operaterja. Jaz živim tri kilometre ven iz urbanega področja, samo tri kilometre iz Slovenj Gradca. Jaz k novemu operaterju ne morem iti, zato ker je na mojem območju samo operater A1, ki je pred petimi ali šestimi leti zgradil nov oddajnik. Samo ta mi lovi. Ali ni to žalostno, če tako v praksi pogledamo? Namerno sem tako preprosto podal. Še vedno imamo take probleme. In jaz bom seveda moral sedaj ostati na A1, če hočem tudi doma komunicirati kot poslanec. Mimogrede, mogoče ni to ravno primerno, da o tem razpravljam, ampak mislim, da je to zelo nazorno prikazano.
Večji problem, s katerim sem se danes oglasil in tudi želim odgovor ministra, je pa naslednje. Poglejte, v 2020, ko nas je doletela ta epidemija, smo šli na učenje na daljavo. In kaj smo ugotovili na Koroškem, od koder izhajam? Koroška ima cirka 20 tisoč gospodinjstev pri 70 tisoč prebivalcih. Od teh 20 tisoč gospodinjstev na Koroškem 891 gospodinjstev nima dostopa do interneta. Sodeloval sem na tem sestanku, ko je Vlada prišla na obisk, ko smo imeli svet koroških občin, trije ministri ste takrat sodelovali na tej seji in tudi predstavniki operaterjev. Nihče ni obljubil, da bo to zadevo rešil. Sprašujem, ali ta zakon to sedaj rešuje. Po tej direktivi, s katero sem danes začel, Evropska digitalna agenda, smo vsi državljani, imamo pravico do tega.
Da zaključim, ker vidim, da se mi čas izteka. Danes sem govoril s tremi župani. Podvelka – polovico gospodinjstev nima interneta. Niti danes! Niti za toliko se v teh dveh letih nič ni prestavilo! Dva razpisa sta zunaj, nihče se ne želi prijaviti, ker za nikogar ni ekonomsko sprejemljivo. Kje je tu država, da bo tem občanom in otrokom in tako naprej pomagala, da pride do tega? Ali ste s tem sploh seznanjeni? Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Besedo ima gospod Franc Breznik.
Izvolite.

FRANC BREZNIK (PS SDS): Poglejte, to je ena iztočnica za moj govor, ker se danes sploh nisem hotel oglašati, ker je ta razprava, kjer gre za nekatere zadeve, ki se tičejo neke tehnologije v času, v katerem živimo, tudi regulacij te tehnologije odprtega prostora, so kontraproduktivne. Čudim se ministru, da ima zelo dobre živce. Jaz po desetih letih dela tukaj v parlamentu, kar se tiče tega odpiranja oči nekaterim, kam bo šel svet, kaj pomenijo sodobne tehnologije, pač bi lahko rekel, da do sedaj sem nekaj uspel, nekaj nisem uspel.
Bistvo temeljnega zakona je, da mora biti nujno sprejet, spoštovani kolegi. Lahko mi digitaliziramo, lahko se menite … Spomnim se, ko smo pripravili tisto resolucijo o digitalni transformaciji Slovenije, katere sem bil soavtor; nekateri so se smejali, nekateri so se delali norca, to je bilo relativno nekaj let nazaj. Ko sem govoril o tehničnih poklicih pred osmimi leti, so se nekateri tudi muzali, da hočem uničiti neko visoko šolstvo. Vse to je danes, poglejte, nujna potreba. Ko boste danes stisnili, kolega, proti temu zakonu, boste probali vse narediti, da bodo vaši državljani ali del vaših volivcev, tam na podeželju nekje na Koroškem, ostali še bolj dolgo brez kakršnekoli komunikacije v 21. stoletju. Zgodovino tega, poglejte, telekomunikacije, zgodovina tranzicije, monopola Telekoma v Sloveniji, firme, ki je bila v času, ko sem rekel, da jo je treba prodati, vredna več kot dve milijardi, kjer so firmo tako izčrpali, da je danes vredna slabih 200 milijonov, kjer so celo uničili podjetje Mobitel, zato da so del dobička vsaj prinesli na Telekom, ki ga danes izkazuje. In poglejte, če ni sprejeta ta zakonodaja, spoštovani kolegi, mi ne moremo resno uvesti 5G tehnologije, dobiti več ponudnikov in da bo resna konkurenca nastopila na slovenskem trgu. Zdaj vam samo tehnološko povem par zadev, ker imamo premalo časa, da se sploh spuščam v težjo debato.
Prva zadeva, ki je. 5G omrežje deluje na treh frekvenčnih spektrih, na 700 megaherčnem, ki je trenutno že v uporabi, prihaja na 3,6 gigaherčnega in kasneje, ko bo končano, na tako imenovani 26 gigaherčni spekter, ki bo res lahko reševal tiste najvišje hitrosti. Zakaj bo to potrebno? Potrebno bo za razvoj telemedicine, nekdo da bo iz Amerike s kirurškim robotom reševal življenje nekoga v celjski ali pa mariborski bolnišnici, v realnem času po milimetrskih valovih, z zakasnitvijo mogoče nekaj desetink milisekunde, bo pomenilo, da bo lahko vašemu sinu, bohvari, rešil življenje, ker bo eno anevrizmo operiral en ameriški kirurg, ki je vodilni na tem področju. Torej na daljavo, skupaj s pomočjo kirurškega robota in delno s pomočjo ekipe. Nadaljevalo se bo na vseh področjih delovanja – prometne nesreče, včeraj sem poslušal, čez 100 mrtvih še vedno v Sloveniji. Ravno to 5G omrežje bo reševalo: pametni promet, pametna vozila, ki bodo komunicirala med sabo – spet v realnem času zaradi visokih frekvenc. Brez te zakonodaje, ki jo je minister pripeljal pred nas, spoštovani kolegi, bomo spet zaostali na tem področju. To je osnovna infrastruktura! Niso pločniki pa ceste pa semaforji. V 21. stoletju je telekomunikacijska infrastruktura bolj potrebna v tem trenutku za resen prebojni moment Slovenije. Vlada je naredila na vseh področjih preboje, od tiste vaše zgodbe s Tajvanom… Pojdite v Tajvan, poglejte si tehnološka podjetja – jaz sem tam bil, komuniciral s podjetji, ki imajo 45, 100 milijard letno prometa –, pa boste videli, kakšni velikani so tam skriti, do tega. To je vse en paket, spoštovani kolegi! Smo pa imeli ministre, se dela to v predalih in tako naprej, da ne razlagam vseh ostalih zgodb, ker v petih minutah bo težko povedati. Ampak, ko stiskate »proti«, vsem vašim, večinoma, volivcem na podeželju, ki še danes iščejo kombinacijo, da bodo imeli dostojno hitrost – govorim o dostojni hitrosti, še vedno, celo o nekaj megahertzih na sekundo –, boste naredili ravno to, da se bo kakšna zadeva, če zakon pade, še prenesla in ne bo konkurence.
Zato apeliram, spoštovani kolegi, malo razuma, malo širine, malo pogleda v 21. stoletje, zato da lahko kaj takega spravimo skozi. Pripravite, imamo prvo branje, pripravite kakšen amandma, pomagajte, če mislite, da so resni pomisleki, zato da spravimo skozi in da postanemo resna high teck družba, s katero bomo lahko potem reševali vse ostale politike, od socialne države in tako naprej. Tukaj je osnova, to je telekomunikacijska infrastruktura in to je osnovni, lahko bi rekel, zakon, ki bo reševal, urejal ta trg telekomunikacijske infrastrukture. Zato apeliram tudi jaz, da naredimo, stopimo skupaj, naredimo en korak na tem področju naprej … / izklop mikrofona/

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Besedo ima še gospod Marko Bandelli.
Izvolite.

MARKO BANDELLI (PS SAB): Hvala, spoštovana podpredsednica, minister!
Danes smo slišali vse, vse možne stvari glede tega zakona. Povedal bom, da mi v osnovi ne nasprotujemo tej zadevi tukaj. Ne, ker bi bilo neumno nasprotovati zdaj temu, ker itak je samo sklep, če je za nadaljnjo uporabo – ali ne? Bomo v drugi fazi verjetno z amandmaji zahtevali določene spremembe. Jaz vam bom dal zdaj samo nekaj primerov, za katere vem, zato ker jaz osebno vem, za kaj gre, ker sem sodeloval v izgradnji OŠO po celem Krasu, ker sem bil župan in zato v prvi osebi, kakor tukaj notri verjetno nobeden ne, ve, kakšne so problematike ob izgradnji določene trase. Točno bom povedal, grem na konkretne primere, par jih bom naštel, ker jih je dosti, ampak nimam časa.
Ampak poglejte, prva stvar. Novi zakon v 17. členu uvaja obvezni normalni pas na meter in pol. Na vsako stran. Veste, kaj pomeni to? To je trimetrski pas; kraške poti, podeželske poti so dva metra 60 asfaltirane. Širokopasovna, ali kar je, se ponavadi dela na bankini. Se pravi, meter in pol moraš iti v parcelo. Kdo ti bo dal soglasje? Kdo bo izračunaval, kako, na kakšen način se bo razlastila ta stvar? To je kakor reči: ne bomo naredili, ker ne moremo. Ker tu je bil največji problem z razlastitvijo in z vsemi temi rečmi. Tako predlagam v tem zakonu, kakor je bil do danes, kar je, je varovalni pas pol metra. In to dajte upoštevati, ker mi bomo sigurno na to, če ne boste popravili, bomo probali dati amandma, ker to je s praktičnega vidika, govorim z operativnega vidika, za popraviti to zadevo.
Druga stvar, ki nas moti. V novem 27. členu, v novi verziji ste napisali, da se dodajo besede, »na nepremičninah v lasti države ali samoupravne lokalne skupnosti«. Veste, kaj to pomeni? To pomeni, da Telekom zgradi linijo. Zdaj bom povedal ljudem, ker tukaj verjetno ne vejo, za kaj gre. Telekom zgradi linijo in dobi vsa soglasja. On postavi ponavadi več cevi, kakor samo tisto, ki je potrebna. In če ti hočeš z eno novo linijo, z enim novim operaterjem priti ponovno noter, da lahko izkoristiš to infrastrukturo, ki obstaja, moraš ponovno vprašati za soglasja za vse tisto, kar ni javno in ni občinsko; se pravi ni državno in ni občinsko, če bomo tako rekli. To je to točno napisano v tem zakonu. In to je čista zaščita za Telekom. Tega člena in te spremembe do prejšnje faze, ko ste usklajevali, ni bilo, to ste dodali zdaj zadnjih 15 dni – to stvar tukaj – ali pa prej, ko je prišla ven zadnja verzija, ker smo mi kontrolirali vse te zadeve. To praktično omejuje, dobesedno je ena druga ovira za konkurenco. Se pravi, konkurent ne more priti noter, ker kdo bo vprašal spet popolnoma na novo za vsa soglasja. To je isto, kot da bi rekli Elektro, Eles, ki ima linijo in drugi operaterji opravljajo in za dobiti enega novega operaterja moraš spet vprašati za soglasje, da lahko sploh greš po tej liniji. Mislim, zdaj tako karikiram, ampak to je popolnoma ista stvar.
Enak problem je pri definiciji, ko ste definirali v tretjem členu razdelilno točko. Vi veste točno, kaj se hoče; tam je treba napisati »poleg pasivnega tudi aktivni«. Ker vemo, kaj je pasivni. Pasivno pomeni, da se on lahko na vlakno naveže tudi pred zadnjo hišo in pride direktno v hišo. Na ta način pa mora iti iz centrale. In če damo to v zakon, spet je to dodal sigurno Telekom noter, da se zaščiti, da ne spusti konkurence. Mi ne delamo zakon tukaj, da bo samo en operater delal v tem smislu, ampak tukaj želimo, da bi bilo več konkurentov, ker večja konkurenca bo, tudi cene bodo drugačne. Saj vemo, kako je prosti trg v takem primeru. Da ne naredimo enako, kot smo naredili z gorivi, ker smo že dali tolikorat skozi. In veste sami, ne bom vas jaz učil, kaj je pasivni, kaj je aktivni in virtualni dostop, ki gre direktno … No, evo, to. Ste me razumeli točno, kaj govorim, ne?
In tudi četrta stvar, ki me malo moti, mislim, me moti zelo dosti. Ker direktiva zahteva, da mora biti rešeno v štirih mesecih, Akos pa pravi, da bo odgovoril v štirih mesecih. Veste, tu je ena stvar zelo pomembna, zelo pomembna, ta razlika je citirana v 7. členu direktive. Se pravi, obvezno soglasje mora biti v štirih mesecih, ne samo odgovor. Ampak mora biti rešeno. To je tisto, kar dajte malo prekontrolirati. Saj to ni nič, je samo operativna stvar, ampak glede na to, da sem sodeloval in delal s temi stvarmi, vem, za kaj gre in kakšne so lahko ovire do novih operaterjev. Samo za to gre. In če boste popravili, mi bomo tudi to verjetno potrdili. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HFERELE: Hvala lepa.
Zaključujem razpravo.
O predlogu sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo, bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora odločali danes v okviru glasovanj, to je pol ure po prekinjeni 21. točki dnevnega reda.
Gospod minister, izrecno sem vas opozorila, da če želite razpravljati v tem zaključnem delu, da se morate prijaviti. Pa se niste prijavili, tako da vam pač zdaj ne dajem besede.

S tem prekinjam to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 21. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO VMESNEGA POROČILA O OPRAVLJENI PARLAMENTARNI PREISKAVI PREISKOVALNE KOMISIJE O UGOTAVLJANJU MOREBITNE POLITIČNE ODGOVORNOSTI NOSILCEV JAVNIH FUNKCIJ ZARADI SUMA NEDOPUSTNEGA POLITIČNEGA VMEŠAVANJA V DELO POLICIJE IN POLITIČNEGA VPLIVANJA NA POTEK OZIROMA IZID PREDKAZENSKIH IN DRUGIH POSTOPKOV.
Vmesno poročilo je v obravnavo zboru predložila Preiskovalna komisija o ugotavljanju morebitne politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi suma nedopustnega političnega vmešavanja v delo policije in političnega vplivanja na potek oziroma izid predkazenskih in drugih postopkov.
Sestavna dela vmesnega poročila sta tudi ločeno mnenje, ki ga je 12. januarja 2022 predložil član preiskovalne komisije Zmago Jelinčič Plemeniti in je v skladu s prvim odstavkom 104. člena Poslovnika Državnega zbora in 17. členom Poslovnika o parlamentarni preiskavi, označeno s stopnjo tajnosti, varstvo podatkov, varstvo osebnih podatkov, in je zato širši javnosti nedostopno, ter drugo ločeno mnenje, ki ga je 18. januarja 2022 predložil član preiskovalne komisije mag. Dejan Kaloh, ki je v celoti dostopno javnosti.
Če bi kdo želel razpravljati o ločenem mnenju Zmaga Jelinčiča z dne 12. januarja, ki vsebuje osebne podatke, prosim, da me o tem predhodno obvesti. V tem primeru bomo skladno z določbo 2. odstavka 101. člena Poslovnika Državnega zbora točko in sejo prekinili, vendar šele potem, ko bodo dobili besedo vsi vnaprej pripravljeni razpravljavci. Sejo bomo nato nadaljevali na zaprtem delu, na katerem bo razprava mogoče v okviru preostanka časa vseh udeležencev seje, in sicer kot sprotna prijava k razpravi. Ob zaprtju seje bodo izvedeni vsi ukrepi, primerljivi ukrepom ob obravnavi gradiv, označenih s stopnjo tajnosti interno. Vse razpravljavce prosim, da na javnem delu razprave ne navajate podatkov iz navedenega ločenega mnenja, ki je javnosti nedostopno.
Prehajamo na razpravo o vmesnem poročilu o bistvenih ugotovitvah ter o predlogih sklepov.
Za dopolnilno obrazložitev dajem besedo predstavniku predlagatelja predsedniku preiskovalne komisije gospodu Rudiju Medvedu.
Izvolite.

RUDI MEDVED (PS LMŠ): Hvala lepa za besedo, spoštovana podpredsednica. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi!
Policija je servis državljank in državljanov Republike Slovenije, skrbi za varnost vseh nas in skozi leta si je pridobila veliko zaupanje ljudi. Ali ima kdorkoli v tej državi pravico omajati to zaupanje? Ali se ima kdorkoli pravico vmešavati v delo policije, si jo podrejati? Ali ima kdorkoli pravico spreminjati policijo v servis vladajoče politike? Policijo, ki je zrasla iz naroda in skupaj z njim osamosvajala Slovenijo? V Listi Marjana Šarca smo prepričani, da nihče nima te pravice; da nihče nima pravice izrabljati epidemije za izrazito politizacijo policije. Hkrati pa v LMŠ, skupaj s sopodpisniki za uvedbo parlamentarne preiskave, Socialnimi demokrati, Levico in Stanko Alenke Bratušek, zaskrbljeno ugotavljamo, da z nastavitvijo strankarskih in stranki SDS oziroma vladajoči koaliciji zvestih kadrov na vsa ključna mesta v sistemu policije prehajamo v fazo, ko je policija praktično že politično obvladana. Tako smo pred manj kot letom dni pobudniki ustanovitve preiskovalne komisije, Poslanska skupina LMŠ, utemeljevali vzroke za njeno ustanovitev. Po dobrega pol leta delovanja preiskovalne komisije je prav, da s svojimi dosedanjimi ugotovitvami seznanimo Državni zbor in vso slovensko javnost. Vmesno poročilo komisije, sprejeto je bilo s štirim glasovi za in dvema koalicijskima glasovoma proti, po našem prepričanju potrjuje utemeljene sume, da politizacija in brezobzirno podrejanje spreminjata policijo v podaljšano roko vladajoče politike. In v takih razmerah smo dožni reagirati, v takih razmerah smo dolžni z vsemi demokratičnimi sredstvi zavarovati ugled policije. V takih razmerah smo dolžni povrniti omajano zaupanje ljudi v slovensko policijo in vse skupaj nas mora zelo skrbeti, da pri državljanih upada zaupanje v policijo kot institucijo. Skrbeti nas mora, da vodstvo slovenske policije in vladajoča politika, ko ju soočimo s tem, tega upada ugleda in zaupanja v policijo sploh ne vidita ali pa nočeta videti in slikata stanje v policiji kot domala idilično, pri čemer pa sedanji generalni direktor policije dr. Anton Olaj ob izdatni podpori ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa z izvajanjem pritiska na oba policijska sindikata, ki opozarjata, da so policistke in policisti izgubili zaupanje v njegovo verodostojnost, krši veljavno zakonodajo. To nedvoumno izhaja iz njegovega pričanja pred preiskovalno komisijo in zato je komisija na Specializirano državno tožilstvo vložila sum naznanitve kaznivega dejanja zoper generalnega direktorja policije. Dejanski namen opozoril pred odpovedjo delovnega razmerja vodjema obeh sindikatov zaradi nič drugega kot javnega izražanja stališč je zastraševanje in poskus discipliniranja. To sicer ni edini primer tovrstnega zastraševanja, ki ga izvaja generalni direktor policije. Nekatere priče, ki so bile zaslišane na preiskovalni komisiji, so se morale na delovnem mestu zagovarjati zaradi svojih izpovedb oziroma so bili zoper njih odrejeni nadzori. Po 286. členu Kazenskega zakonika je to kaznivo dejanje. Kazniv je namen, da bi nekdo v sodnem ali v upravnem postopku ali v postopku parlamentarne preiskave ali v postopku pred KPK vplival na pričanje ali izvajanje dokazov. Pritisk na ljudi, ki so že, pa bodo morda ponovno pričali pred komisijo, je posredno sporočilo tudi tistim, ki bodo šele vabljeni na pričanje. Tak pritisk je brez dvoma oviranje dela preiskovalne komisije.
Po objavi Vmesnega poročila se je v delo preiskovalne komisije nedopustno vpletel tudi državni sekretar na notranjem ministrstvu Franc Kangler. Ne samo da je politično obračunaval s komisijo, ampak je tudi pritiskal na komisijo, katere dokumente naj obravnava, pri čemer seveda v tem trenutku ne more in ne sme vedeti, kaj ima komisija še namen obravnavati, katere dokumente še zahtevati. Preiskovalni komisiji je očital vpletanje v kadrovsko politiko policije, česar dosedanji potek dela komisije seveda nikakor ne potrjuje; ampak ravno nasprotno. Komisija namreč dokazuje, da v policiji ni avtonomne kadrovske politike, ampak je ta podrejena političnemu kadrovanju, ki ga izvaja vodstvo policije po nareku vladajoče politike. Iz Vmesnega poročila je razvidno, da so vsi trije dosedanji direktorji policije od nastopa vlade Janeza Janše sicer kategorično zanikali, da bi imela vladajoča politika kakršenkoli vpliv na njihove kadrovske poteze. Izpovedbe številnih prič njihove trditve izpodbijajo. Kar tri priče so izpovedale, da jim je takratni direktor Anton Travner sam povedal, da je moral v zameno za položaj v politiki – omenjal je tudi Gregorčičevo, kjer je sedež Vlade – obljubiti takojšnjo zamenjavo direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada in direktorja Uprave kriminalistične policije; in to je tudi storil. Prvega je razrešil nezakonito in premestil nezakonito, kar je odločilo tudi sodišče. Drugega je razrešil brez konkretne obrazložitve. In Boštjan Lindav je ob tem navedel Travnerjeve besede: »Tako je naročilo politike.« Pričakovano je seveda Travner to zanikal. Tri priče so njegove navedbe potrdile.
Glede na pričevanja pred preiskovalno komisijo v policiji karierni sistem praktično ne velja več. S komandirskega mesta lahko nekdo pride neposredno na direktorsko mesto ali mesto inšpektorja. Na položajna mesta prihajajo ljudje, kljub nasprotovanju stroke v policiji. Varnostna preverjanja, kot temelj ugotavljanja primernosti kandidatov za zasedbo delovnih mest, so brezpredmetna, če ima politika drugačen interes kot stroka. Zaradi tega je zapustil policijo vodja službe za notranje preiskave in integriteto Franc Pavlin. Politično odstranjevanje za vladajočo politiko motečih kadrov, čemur pravijo v vrhu policije kadrovska politika, se na najbolj zgovoren, v bistvu pa bizaren način, manifestira v ustanovitvi delovne skupine za migracije. Vanjo je takratni v. d. generalnega direktorja Andrej Jurič predlagal odstavljene policijske šefe, ki se z migracijami nikoli niso ukvarjali; hkrati pa jim ni znal povedati, niti kdaj, niti kaj, še celo kje bodo delali, ni vedel. Znal pa je v komisijo dodati še dva kriminalista, ki ju je poprej SDS javno diskreditiral v parlamentu. Zanimivo pa je, da sta oba delala na preiskavi nepremičninskih poslov Janeza Janše, bolj znani kot zadeva Trenta. In potem Jurič pred komisijo na vprašanje, ali je poznal usposobljenost kriminalistke za področje migracij, ki jo premešča v vladno delovno skupino, prostodušno pove, da ja, ker jo je nekajkrat srečal na malici. Po enakem receptu je sedanji direktor policije dr. Anton Olaj pod krinko reševanja zaostankov ustanovil še eno delovno skupino, v kateri so se spet znašli nekateri preiskovalci iz Nacionalnega preiskovalnega urada. Med njimi tudi vodja preiskav, ki je med drugim preiskoval sporne nakupe zaščitne opreme, tam pa je osumljenec gospodarski minister Počivalšek. Nacionalni preiskovalni urad je sploh tarča vladajoče stranke SDS in njenih podpornikov od vsega začetka, dokler niso tja postavili očitno dovolj lojalne politične izbranke Petre Grah Lazar. Ne glede na to, da je sodišče na ta položaj vrnilo odstavljenega direktorja Muženiča, da so njene kvalifikacije za to mesto vprašljive, da je bila sporna celo njena varnostna preverka, je vladajoča stranka poskrbela, da je NPU docela politično in organizacijsko obvladan. Kar je za vladajoče pomembno, saj preiskuje zadeve, ki so sila neprijetne za vladajočo politiko, med drugim sporne posle pri nabavah zaščitne in medicinske opreme, sporno financiranje stranke SDS, sporne nepremičninske posle Janeza Janše. In v teh zadevah umikajo kriminaliste sredi preiskav, pojavljajo se utemeljeni sumi, da so preiskovanci, kot na primer Počivalšek ali Snežič, vnaprej obveščeni o hišnih preiskavah; preiskave pa se očitno ne premaknejo z mrtve točke. Torej z vsemi kadrovskimi rošadami – namen politike je dosežen.
Navajam le nekatera najbolj izpostavljena dejstva, ki potrjujejo ob ustanovitvi preiskovalne komisije postavljene domneve, da od nastopa 14. vlade pod vodstvom Janeza Janše poteka nedopustno politično vmešavanje v delo policije in da vladajoča politika vpliva na potek oziroma izid nekaterih predkazenskih in drugih postopkov. Vmesno poročilo to na več primerih tudi potrjuje. Kot potrjuje tudi, da so izvajalci vseh spornih ravnanj, opisanih v poročilu, vodilni ljudje v policiji – generalni direktor, direktor Uprave kriminalistične policije, direktor Nacionalnega preiskovalnega urada in drugi na nižjih ravneh upravljanja. Zato so neposredno odgovorni. Posebej generalni direktor, ki ga imenuje Vlada, bi moral odločitve sprejemati avtonomno in pri imenovanjih upoštevati izključno strokovne kompetence. Ugotovitve komisije kažejo, da kadrovanje je in še poteka mimo strokovnih kompetenc, mnogokrat po načelu lojalnosti ali po načelu politične pripadnosti. Aktualna vlada preko generalnega direktorja policije uveljavlja svoj vpliv vse do vodstev policijskih postaj, kar potrjujejo zadnje spremembe Zakona o organiziranosti in delu v policiji.
Vmesnemu poročilu preiskovalne komisije sta priloženi ločeni mnenji poslancev Dejana Kaloha in Zmaga Jelinčiča. Mnenje Zmaga Jelinčiča se po večini ukvarja z delovanjem policijskih sindikatov, vsebuje pa tudi nekatere osebne podatke sicer ljudi, ki za delo preiskovalne komisije niso relevantni. Mnenje, po mojem prepričanju, tudi ni primerno za obravnavo v javnem delu seje Državnega zbora. Ločeno mnenje Dejana Kaloha je po mojem prepričanju politični obračun s preiskovalno komisijo, ki je bila ustanovljena v skladu z veljavno zakonodajo in tudi deluje v predpisanih okvirjih. Komisiji očita škodljivo delovanje proti sedanji vladi in dvomi v verodostojnost pričanja vseh, ki so kakorkoli potrdili domneve o političnem vpletanju v delo policije. Poslanec se sklicuje na pričevanji direktorja policije dr. Antona Olaja in bivše direktorice Tatjane Bobnar, pri čemer njuni pričevanji sploh nista del Vmesnega poročila, saj ju zaradi administrativnih postopkov ni bilo mogoče uvrstiti v vmesno poročilo in bosta sestavni del končnega poročila. Poslančeva ugotovitev, da Vmesno poročilo ne razkriva neposrednih navodil političnih funkcionarjev odgovornim v policiji, je zanj dovolj, da izpelje trditev, da se politika ne vmešava v delo policije.
Vmesno poročilo dokazuje prav to, namreč da odgovorni v policiji izvršujejo voljo vladajoče politike, pri čemer bi bilo naivno pričakovati, da bodo dokumentirali navodila ali pa ukaze za sporna ravnanja. Vmesno poročilo razgalja huda odklonska dejanja v delovanju vodstva slovenske policije, v določenih primerih tudi protizakonita. Razgalja vpliv na določene predkazenske postopke, razgalja ustanavljanje delovnih skupin z namenom umikanja motečih kadrov s področij njihovega delovanja. Zato se politični funkcionarji ne morejo izogniti odgovornosti. V spornih primerih bi notranji minister moral reagirati, ukrepati zoper direktorja policije. Vendar se to ne zgodi, kar kaže, da vsakršno sporno ravnanje vodstva policije poteka v soglasju z vladajočo politiko. Ne samo da ni nobenih zahtev po odgovornosti vodstvenih delavcev v policiji, s svojim javnim delovanjem, javnim izražanjem stališč minister, skupaj z državnima sekretarjema, sporne prakse v policiji le še spodbuja.
Zato preiskovalna komisija predlaga sklep s pozivom notranjemu ministru k odstopu.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin.
Prva ima besedo gospa Janja Sluga. Predstavila bo stališče Poslanske skupine nepovezanih poslancev.
Izvolite.

JANJA SLUGA (PS NP): Preiskovalna komisija je na podlagi do sedaj opravljenega dela nedvoumno ter na podlagi dejstev in pričevanj ugotovila, da se vodstvo Ministrstva za notranje zadeve načrtno in brutalno vmešava v delo policije. Sistematično razgrajuje sisteme znotraj policije ter s politično motiviranim kadrovanjem in drugimi ukrepi poskuša uresničiti to, kar vodja največje koalicijske stranke počne že tri desetletja – popolno diskreditacijo neodvisnih državnih institucij in organov. Pri tem vedno znova išče najrazličnejše lažnive teorije zarot, s katerimi ustvarja izredne razmere in išče opravičila za svoja dejanja in dejanja njegovih podrejenih. Minister Hojs in njegovi najožji sodelavci niso nič drugega kot poslušni vojaki, nekateri bi uporabili besedo lakaji, tega dolga leta načrtovanega postopnega državnega udara, če si sposodim njihove besede izpred nekaj dni. Seveda se to dogaja prav v času, ko poteka nekaj izjemno pomembnih preiskav sumov kaznivih dejanj. Spomnimo se hišnih preiskav pri ministru Počivalšku, spomnimo še nezaključene preiskave nepremičninskih poslov v Posočju, če omenim samo ta dva primera. Kdo ve; morda se bojijo tudi, da bodo sledile še preiskave poslov največje koalicijske stranke z Madžari. Temu dodajmo še poskus koalicije, da bi potihem spremenili kazensko zakonodajo tako, da bi bistveno skrajšala zastaralne roke za dejanja s področja gospodarskega in drugega kriminala, pa dobimo zelo jasno sliko načrta vladajoče koalicije – podrediti policijo politiki. Seveda njihovi politiki. Na ključna mesta imenovati kadre, ki tovrstnih dejanj ne bodo prav posebej zavzeto preiskovali, če sploh, ter z zakonodajo, za katero sem prepričana, da so upali, da bo šla skozi v parlamentu in brez velikega hrupa v javnosti, poskrbeti, da bodo preiskave in sodno obravnavanje njihovih dejanj otežene, tudi če izgubijo hitro bližajoče se volitve. Iz neodvisnih organov pregona kaznivih dejanj in pravosodja torej narediti še enega brezzobega tigra, ki bo morda lahko renčal. A spretni odvetniki bi lahko vsak postopek vlekli dovolj dolgo, da bi ta kazniva dejanja zastarala.
Pa če se je v dveh letih vladavine te vlade zgodilo kaj dobrega, se je prav gotovo to, da so ljudje postali pozorni na njihov modus operandi. Pozorni in občutljivi na brezsramno razgrajevanje vseh neodvisnih institucij in dejanja, ki presegajo vse etične, moralne, pa tudi zakonske in ustavne norme. Verjamem, da je predlog sprememb Kazenskega zakonika tudi za to parlamentarno koalicijo , nenačrtovano naletel na zelo oster odziv javnosti. Lahko bi rekla, da so jih ljudje spregledali in pri tem niso pomagale niti finančne bombonjere, ki se jih je na račun tega, da bodo dolgove odplačevale generacije naših otrok in vnukov, delilo vsepovprek, niti brutalno poseganje v poročanje tistih medijev, v katere so hiteli nastavljati njim podrejene kadre. A ni bombončka niti bombonjere, ki bi ljudem zameglila ali preusmerila pozornost z vseh teh dejanj. Pa poglejmo sliko še nekoliko širše od samih ugotovitev parlamentarne preiskovalne komisije.
V vladi imamo ministra, ki je v času najstrožjega epidemičnega lockdowna poskušal proti pravilom, ki jih je sprejela Vlada, katere član je, prečkati državno mejo. Imamo ministra, ki je v sodni preiskavi zaradi ponarejanja listin in bi naj skrbel za nemoteno delovanje pravosodnega sistema. Imamo ministra, pri katerem so bile opravljene hišne preiskave zaradi suma dejanj s področja gospodarskega kriminala pri nabavi medicinske opreme v času epidemije. Da njegovih druženj ob domnevnih sendvičih in mineralni vodi raje ne omenjam. Kar je zakonito za Jupitra, ni zakonito za vole, pravi rek in pomeni basen ob prvo- in drugorazrednih državljanih. To je očitno krilatica, ki najbolje opisuje dejanja ministrov in članov te vlade in te koalicije. Ugotovitve preiskovalne komisije, ki temeljijo na dejstvih in pričevanjih, najbolje simbolizirajo dejstva, kako nujna je v Sloveniji korenita sprememba; še bolje rečeno normalizacija. Ljudem je dovolj izrednih razmer, dovolj spodbujanja delitev in dovolj vzbujanja strahu. Danes se bo še enkrat pokazalo, kako nepomembna so dejstva za to koalicijo, predvsem za njeno največjo stranko. Doživeli smo in bomo kazanje s prstom na druge, zato da bi preusmerili pozornost z njihovih dejanj. Doživeli bomo govorancije o teorijah zarot nekih namišljenih, javnosti skritih družb; doživeli pa bomo tudi nojevsko tiščanje glave v pesek tistih koalicijskih poslancev, ki vendarle sami pri sebi vedo, da takšna dejanja nimajo domovinske pravice v državi, ki ima v Ustavi napisano demokracijo. Minister seveda ne bo odstopil kljub pozivu preiskovalne komisije ali pa ravno zato. Na tem mestu je zato, da do zadnjega trenutka izvršuje dodeljene mu naloge, a ta zadnji trenutek te vlade in vladne koalicije se hitro bliža. Morda za nekatere precej prehitro, za vse tiste, ki postavljamo svobodo posameznika in demokracijo na prvo mesto, pa gre počasi. Kakorkoli že, manj kot 3 mesece je ostalo do prelomnega trenutka, po katerem – sem prepričana – bo velika večina Slovenk in Slovencev spet lahko svobodneje in s polnimi pluči zadihala, ker se bomo znebili vseh tesnobnih občutkov, ki nam jih že dve leti vzbuja ta vlada in ta koalicija. Zahvaljujem se kolegicam in kolegom poslancem članom preiskovalne komisije za opravljeno delo in za pripravo Vmesnega poročila, saj se mandat temu zboru hitro izteka.
V Poslanski skupini nepovezanih poslancev in poslank bomo bistvene ugotovitve tega Vmesnega poročila kot tudi predlagane sklepe podprli.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo mag. Dejan Kaloh. Predstavil bo stališče Poslanske skupine SDS.
Izvolite.

MAG. DEJAN KALOH (PS SDS): Spoštovana podpredsednica, spoštovani kolegi poslanci in poslanke, spoštovana slovenska javnost!
Danes torej obravnavamo Vmesno poročilo o opravljeni parlamentarni preiskavi Preiskovalne komisije o ugotavljanju morebitne politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi suma nedopustnega političnega vmešavanja v delo policije in političnega vplivanja na potek oziroma izid predkazenskih in drugih postopkov; ki so ga koalicijski člani sprejeli 10. januarja 2021. Kot je bilo rečeno, dva člana te komisije sva bila proti. V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke že takoj uvodoma izpostavljamo, da predmetna preiskovalna komisija že od same ustanovitve naprej, predvsem v funkciji tega klasičnega opozicijsko-pozicijskega boja, z drugimi besedami, gre seveda za nek diametralen, nasproten interes opozicije, z vsemi sredstvi nenehoma, usklajeno škoduje aktualni vladi in pa seveda posredno tudi državi. Bistvene ugotovitve Vmesnega poročila preiskovalne komisije tako v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke ocenjujemo kot neutemeljene, zavajajoče, škodljive, delno tudi kot zlonamerne. V Vmesnem poročilu so povsem, ampak res čisto povsem, umanjkali opisi zakonskih okvirjev, ki opredeljujejo tisto najpomembnejše, s čim naj bi se ta preiskovalka bavila. Se pravi, pridobitev in prenehanje položaja direktorjev organov v sestavi ministrstev, pravice in obveznosti javnih uslužbencev, samoorganizacija, delovanje in vodenje policije ter posebnosti delovnopravnih razmerjih v policiji ter seveda njihove pravice in obveznosti.
Ni ne duha ne sluha o treh pomembnih zakonih s tega področja, ki naj bi jih naslavljala ta preiskovalka, torej Zakon o državni upravi, Zakon o javnih uslužbencih, Zakon o organiziranosti in delu v policiji. Brez vsakršnega citiranja teh zakonov v Vmesnem poročilu slednje res izpade kot nek prosti spis brez nekih resnih iztočnic, da bi lahko v Državnem zboru opravili resno razpravo o predmetu same parlamentarne preiskave. Mi ocenjujemo, da vodenje in delo Ministrstva za notranje zadeve pod vodstvom ministra Aleša Hojsa kot tudi razmerje med ministrstvom in policijo ter samoorganizacija in vodenje policije poteka izključno po zgoraj navedenih zakonskih odločbah ter seveda zakonito in strokovno. Ob tem velja spomniti, da so čisto vse aktivnosti in ukrepi Ministrstva za notranje zadeve in same policije ves čas sledljivi, vseskozi so podvrženi tako notranjemu kot zunanjemu nadzoru, tako da bi vsaka morebitna pravilnost, če bi se zgodila, tudi zagledala luč sveta; a temu ni bilo nikoli tako. Zaključki in trditve v predmetnem Vmesnem poročilu preiskovalne komisije, da so se z imenovanjem ravno te nove vlade začele izvajati – tako vsaj pripravljavci pišejo – čistke, sistematične kadrovske čistke, celo pišejo, in spreminjanje organizacijske strukture, katerih namen naj bi bila vzpostavitev policijskega sistema, ki bo deloval po diktatu politike, predvsem seveda največje koalicijske stranke SDS, so že iz tega pravnega postulata pravno totalno nevzdržne, nekorektne in za nas tudi žaljive. In jaz mislim, da so tudi potrebne obsodbe tako politične kot tiste strokovne javnosti, ki se z nalogami in delom policije ubada po strokovni plati.
Jaz ocenjujem, da namen katerekoli parlamentarne preiskave ni in ne sme biti brutalen obračun s politično konkurenco, še zlasti če se v Vmesnem poročilu znajdejo dejansko zlonamerna podtikanja in neresnične navedbe. Ena izmed njih je bila denimo ta, da je tudi generalni sekretar SDS bil prišepetovalec pri izbiri Andreja Juriča za vedeja generalnega direktorja policije. Res, podtikanje in neresnične navedbe. Pri samem vrednotenju zaključkov Vmesnega poročila je treba izpostaviti to neizpodbitno dejstvo, da od 20 prič, ki so pričale pred preiskovalno komisijo, je 17 prič kompletno zavrglo, ni pritrdilo sumu o političnem vmešavanju v delo policije in o političnem vplivanju na potek oziroma izid predkazenskih postopkov. Se pravi, kar 17 prič od 20 ni zaznalo tega morebitnega suma oziroma domnevnega političnega vmešavanja v delo policije. Vendarle pa ti pompozni zaključki, ki so se pa našli v Vmesnem poročilu, temeljijo predvsem na izjavah dveh prič, to sta bila gospa Tatjana Bobnar in Boštjan Lindav, ki sta seveda zasedla svoje položaje kot generalna direktorica policije, Lindav pa kot direktor UKP v času mandata ministra Boštjana Poklukarja, ki je iz kvote LMŠ. Gre za strankarskega kolega aktualnega predsednika te komisije, se pravi gospoda Rudija Medveda.
Jaz zdaj mislim, da ta njun videz nepristranskosti in verodostojnosti je načet, načet ravno z naslova teh nespornih političnih povezav med šefom te komisije gospodom Medvedom in pa Boštjanom Poklukarjem, ki sta bila dejansko oziroma sta še strankarska prijatelja iz nekoč vladajoče LMŠ. Popolnoma netočne in namenoma zavajajoče so tudi trditve v Vmesnem poročilu komisije, da je Vlada ustanovila posebno vladno skupino za nezakonite migracije izključno zaradi premestitve, v navednicah, motečih policistov; in ne zato, da kaj naredijo. Ter da ne policija, ne MNZ in ne Vlada ne razpolagajo z nobenim dokumentom ali dejanskim uspehom te skupine pri preprečevanju in obvladovanju migracij. Pripravljavci bi si lahko pogledali 6. člen Poslovnika Vlade Republike Slovenije, kajti za izpolnitev nalog, ki jih vlada naloži več ministrstvom in vladnim službam, lahko na podlagi tega člena seveda imenuje delovno skupino vlade. Tako je tudi naredila v tej predmetni posebni vladni komisiji. Se pravi, po sklepu o ustanovitvi Delovne skupine Vlade Republike Slovenije za pripravo predlogov za učinkovitejše varovanje državne meje, preprečevanje ilegalnih migracij in boju proti tihotapljenju ljudi je skupina o svojem delovanju vsake tri mesece poročala Vladi Republike Slovenije. To bi si lahko pripravljavci poročila sami pogledali, ker zapisi iz sej Vlade so seveda javni na njihovem spletu. In delovna skupina je podala poročilo že za peto trimesečno poročevalsko obdobje, ki je bilo obravnavano na 109. redni seji Vlade Republike Slovenije, vsem dostopno, tako da te oznake, da noben se s tem ne ukvarja, dejansko ne držijo. In sedaj ne vem, ali so pripravljavci tega poročila tako zlonamerni, ali pa da so tako leni, da si teh poročil niso pridobili, čeprav so javno dostopni, kot rečeno, na spletu Vlade. In tovrstno poročilo je bilo že peto po vrsti.
Vmesno poročilo preiskovalne komisije problematizira tudi primernost določenih aktualnih direktorjev oziroma tako imenovanih upravnih menedžerjev iz GPU, NPU, UKP ter policijskih uprav ter uspešnost in organizacijsko klimo Generalne policijske uprave in njenih enot, kar je na nek način nekorektno, tudi zelo vprašljivo početje, saj podlaga za ocene preiskovalne komisije v Vmesnem poročilu bazira izključno na izpovedih teh prič, kjer pa je zaznati neko užaljenost, predvsem dveh akterjev, ki sem jih prej omenjal, ker se je potem razrešilo njuno direktorovanje. In tukaj se pod vprašaj postavlja ta njuna dobronamernost oziroma kredibilnost. Poleg tega je ocena uspešnosti in neke organizacijske klime v policiji v domeni vsakokratnega aktualnega direktorja policije, ne pa te preiskovalke. In kakor tudi sedaj preiskovalki ni pomembna, očitno, objektivnost in dejansko stanje v policiji, temveč spet gremo na tisto variacijo na temo očrnitve aktualnega ministra za notranje zadeve in vlade kot celote. Kaj izkazujejo javno dostopni statistični podatki? Sledeče – policija je v letu 2020 izboljšala preiskanost kaznivih dejanj, medtem pa pregled dela policije za prvo polletje 2021 izkazuje, da je bila preiskanost kaznivih dejanj najvišja v zadnjih desetih letih. Prav tako je policija bistveno več oziroma največ v zadnjih desetih letih odkrila kaznivih dejanj z lastno dejavnostjo, se pravi s tako imenovanim proaktivnim delovanjem. V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke tako ugotovitve Vmesnega poročila preiskovalne komisije in ugotovitve glede politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij ocenjujemo kot namerno zavajajoče, zlonamerne in škodljive ter jih na vsebinski ravni v celoti zavračamo. Dovolite še za zaključek, bom referiral tudi na sklepni del Vmesnega poročila, ocenjujemo, da je v celoti v nasprotju z lastnimi izhodišči iz predmeta te preiskovalne komisije, saj samo ugotavlja, da ni razkritih nikakršnih neposrednih navodil državnih sekretarjev, ministra ali predsednika Vlade, da so odgovorni uslužbenci v policiji po njihovi volji izvajali kakšna sporna dejanja. Ugotovitve glede politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij v Vmesnem poročilu preiskovalne komisije so poleg tega navedene res zelo pavšalno in so kvalitativno v smislu zbranega dokaznega materiala zelo pičle oziroma uborne. Zato tudi sama sklepa, ki ju naj sprejme Državni zbor, po naši oceni nista vredna podpore tega državnega zbora.
V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke tako ne bomo podprli ne bistvenih ugotovitev iz tega Vmesnega poročila ne samih predlaganih sklepov. Hvala za vašo pozornost.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji je na vrsti gospod Rudi Medved. Predstavil bo stališče Poslanske skupine LMŠ.
Izvolite.

RUDI MEDVED (PS LMŠ): Hvala, podpredsednica. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi!
Slovenska policija mora biti pri opravljanju svojega poslanstva avtonomna, mora znova postati avtonomna, ob spoštovanju načel zakonitosti in strokovnosti ter demokratičnih mehanizmov nadzora. To je ena izmed temeljnih točk programa LMŠ, ker spoštujemo ustavno ureditev, ker so naše vrednote demokracija, odgovornost, načelnost, poštenost, visoki standardi politične kulture. Odkar je na oblasti vlada Janeza Janše, so te vrednote ogrožene, so te vrednote tudi grobo poteptane. Zato je naš prvi in poglavitni cilj normalizacija, normalizacija kot povrnitev zaupanja med ljudmi, zaupanja ljudi v odnosu do politike, zaupanja v vse institucije te države. Žalostno, skrb vzbujajoče je, kako globoko je padlo zaupanje ljudi v slovensko policijo. Žalostno in hkrati skrb vzbujajoče je, da upada zaupanje pri ljudeh tudi v sam poklic policista; in to je krivično do slehernega policista, policistke, ki v vsakršnih razmerah, ob vsaki uri skrbijo za našo varnost, tvegajo celo življenja. Kaj se je zgodilo, da ljudje izgubljajo zaupanje v policijo kot institucijo in tudi v policista? V poklic, vreden vsega spoštovanja. V poklic, ki bi mu morali že po naravi njegovega poslanstva zaupati, saj sta od njega odvisna naša varnost in blaginja.
V teh izjemno zahtevnih časih, ko je prav zaupanje temeljni element uspeha pri obvladovanju epidemije, je težko dojemljiv odziv generalnega direktorja policije dr. Antona Olaja, ki je celo pozitivno presenečen, saj upad zaupanja v policijo ni tolikšen, kot je pričakoval. Kar pomeni, da takšno razpoloženje ljudi v odnosu do policije vladajoče politike ne samo da ne skrbi, ampak ima poglabljanje prepada med ljudmi na eni strani in policijo na drugi strani vgrajeno v svojo politično filozofijo. Vladajoča politika, s stranko SDS na čelu, ves čas od prihoda na oblast grobo posega v sistem slovenske policije. V policiji vladata negotovost in strah. Odločitve pa, ki bi morale biti strokovne, so pogosto slabe, nestrokovne, ker se odločevalci predvsem trudijo biti všečni vladajoči politiki. Neposlušne ali premalo lojalne diskreditirajo z anonimkami. Negativna kadrovska selekcija teče tudi tako, da na določena delovna mesta premeščajo ljudi brez ustreznih kvalifikacij, da je karierni sistem porušen, iz policije odhajajo ljudje z dolgoletnimi strokovnimi izkušnjami, s položajev odstopajo celo ljudje, ki jih je tja postavila sedanja vodstvena garnitura, ker očitno, ali so premalo lojalni ali pa premalo radikalni. To se dogaja iz osebnih razlogov, ljudje iščejo nove izzive, pravi generalni direktor. Seveda, iz osebnih razlogov. Zaradi razmer, kakršne vladajo v policiji, pač ne zdržijo več.
Delitev na vaše in naše, delitev na leve in desne – v policiji se to preprosto ne sme, se ne bi smelo dogajati. Vse to ima v končni fazi lahko resne posledice za našo notranjo varnost, katere varuh je v prvi vrsti prav policija. Brutalno obračunavanje z motečimi kadri iz dneva v dan bolj polni tacenski odred ali odred odpisanih, kot mu pravijo znotraj policije. Vladajoča politika, s stranko SDS na čelu, epidemijo izrablja za izrazito politizacijo policije. Z nastavitvijo strankarskih in stranki zvestih kadrov na vsa ključna mesta v sistemu policije prehajamo v fazo, ko je policija politično obvladana. Minister za notranje zadeve Aleš Hojs je svojo politično funkcijo pomešal s funkcijo direktorja policije, tako da je novi, zdaj že tretji, direktor policije pod to oblastjo dr. Anton Olaj končno tista prava podaljšana roka ministra. Zvesto sledi politični volji oblasti, pri čemer se ne zadovolji več zgolj z odstavitvami in premestitvami. Opozorila pred odpovedjo delovnega razmerja deli vse vprek, tudi kazenske ovadbe zoper moteče kadre niso redkost. Generalni direktor policije dr. Anton Olaj zaradi neverjetnega občutka ogroženosti praktično vsepovsod vidi napad nase, ob vsaki kritiki svojega dela se čuti prizadet. Tako daleč gre, da uvaja verbalni delikt. Tisto, česar notranji minister zaradi ostrega nasprotovanja opozicije, civilne družbe in strokovne javnosti ni uspel vsiliti skozi zakonodajo, generalni direktor zdaj izvaja v praksi. Preganja ljudi iz civilne sfere, ki so javno izrazili kakršnokoli pikro na njegov račun. Preganja sindikaliste, v isti sapi pa obmolkne, ko notranji minister žali taiste sindikaliste, žali in ozmerja. Ne zaščiti njihove integritete, ker tako kot notranji minister ločuje policiste in sindikate, pa čeprav oba sindikata združujeta veliko večino zaposlenih v policiji.
Ali policija pod to oblastjo res postaja zgolj še organ, ki kaznuje? Ali policisti res postajajo zgolj še vojaki, ki poslušajo ukaze? Vladajoča garnitura si krčevito prizadeva prodreti v vse pore policije in si jo v celoti podrediti. Ta vladajoča garnitura bo odšla, slovenska policija pa bo ostala tukaj. Policija, ki na najvišji ravni izpolnjuje poslanstvo servisa državljanov policija, ki je zrasla iz naroda; to policijo spreminjajo v servis vladajoče politike. In to je nevarno. Zato ne smemo pristati na tezo, da se Slovenija spreminja v policijsko državo, pač pa moramo takšno stanje spremeniti. In to bomo storili. Utrdili bomo zaupanje v policijo, če je to omajano. In je omajano, ker so ljudje začeli gledati na policiste kot na izvrševalce represije. Verjamem, da policiste boli, ko dobivajo v obraz, da so Janševi ali Hojsovi vojščaki, ko ljudje zmerjajo specialce z več deset kilogrami opreme na sebi z robocopi kot nekimi brezosebnimi roboti. Zaradi represivne politike oblasti so policisti v razmerju do državljanov vedno bolj prisiljeni ravnati nesorazmerno proti naravi poslanstva, ki ga opravljajo. Ob uporabi fizične prisile v mnogih primerih, ki pri ljudeh izzovejo zgražanje, je še same policiste sram, da to morajo početi. Ta oblast kaže izrazito težnjo zatreti izraz kakršnegakoli mnenja, ki ni po njeni volji. In to, to pa resnično skrbi. In za doseganje tega zlorabljajo policijo.
Minister za notranje zadeve Aleš Hojs je utelešenje takšne politike in glede na izrazito nagnjenost do represije po prepričanju LMŠ niti ne bi smel postati minister. Še najmanj pa minister za notranje zadeve, saj je to funkcijo izmaličil in pretvoril v funkcijo policijskega ministra. Na podlagi dosedanjih zaslišanj prič na preiskovalni komisiji, na podlagi izpovedi mnogih zaposlenih v policiji, ki se javno ne upajo izpostaviti, na podlagi izpovedi ljudi, ki so odšli iz policije ali se upokojili, na podlagi neprepričljivih pričanj tistih, ki so trenutno na odločevalskih funkcijah v policiji – neprepričljivih, ker na prepričljive dokaze o političnem vmešavanju v delo policije odgovarjajo le, da tega ni, v podrobnostih pa se zapletajo –, je mogoče z gotovostjo trditi, da je za slabo vodenje in poslušno izvajanje političnih navodil direktorja policije odgovoren minister za notranje zadeve. Na njegov predlog je direktor policije tudi imenovan. Zato je logičen poziv preiskovalne komisije ministru, naj odstopi in naj z njim odideta tudi državna sekretarja. V državi, kjer na spoštljiv način javno ne bi smel povedati, kaj misliš, v taki državi je nekaj hudo narobe. In tja gremo očitno in temu smo dolžni reči odločni ne. Vse to se dogaja pod krinko ukrepov proti epidemiji, v resnici pa nam oblast na stranskih vratih uvaja verbalni delikt. Namen preiskovalne komisije je zavarovati ugled policije in razgaliti izrazito težnjo sedanje oblasti, da slovensko policijo iz servisa državljanom prekroji v servis vladajoče garniture. Tako kot je zaveza stranke LMŠ, da bo po razdejanju, ki ga je povzročila sedanja oblast na mnogih področjih družbene realnosti, z nastopom nove vlade storila vse za normalizacijo razmer. V policiji tako, da se politika iz nje popolnoma umakne.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji je na vrsti gospod Predrag Baković. Predstavil bo stališče Poslanske skupine SD.
Izvolite.

PREDRAG BAKOVIĆ (PS SD): Hvala za besedo, predsedujoča. Spoštovani kolegice in spoštovani kolegi!
Po slabem letu odreditve delovanja preiskovalne komisije, da ugotovi dejansko stanje in morebitno politično odgovornost nosilcev javnih funkcij za nedopustno politično vmešavanje v delo slovenske policije, smo v komisiji pripravili Vmesno poročilo. Današnja obravnava Vmesnega poročila pa še ne pomeni, da smo delo v preiskovalni komisiji končali; nenazadnje je pred nami še nekaj pomembnih opravil in pomembnih zaslišanj. Večina tistih članov preiskovalne komisije, ki ne sodimo v koalicijske stranke, smo skozi proučevanje javno dostopnih dokumentov in informacij ter z informacijami, zapisanimi v uradnih dokumentih, določenih s stopnjo tajnosti, ugotovili, da je bila odreditev preiskovalne komisije, pri kateri ugotavljamo morebitno politično odgovornost nosilcev javnih funkcij zaradi vmešavanja politike v delo slovenske policije, še kako upravičena in potrebna. Državljanom in državljankam Republike Slovenije je znano, da je slovenska policija po več poskusih dobila servilnega generalnega direktorja policije, ki pričakovano izpolnjuje interes aktualne politike; da je vodstveno mesto Nacionalnega preiskovalnega urada zasedla oseba, za katero smo ugotovili, da prakse in znanja za vodenje tega organa nima; da je vodstvo policije na pomembna delovna mesta znotraj policije ponovno zaposlilo osebe, ki so v preteklosti delovale v nasprotju s poslanskimi vrednotami in vizijo policije.
Nekateri med njimi so bili preiskovani zaradi suma storitve kaznivih dejanj spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, mobinga in na podlagi obremenjujočih testov dobili tudi izredno odpoved, nekateri so bili premeščeni. Skratka, z novim vodstvom policije in ministrstva se v policijo vračajo ljudje, ki bi v normalnih okoliščinah morali zaradi varnostnih zadržkov ostati pred vrati policije. Da je težko pridobljeno zaupanje v Ministrstvo za notranje zadeve, ki ga vodi minister, v slabih dveh letih močno padlo; tudi zaradi neprimernih izjav in tvitov ministra. In zaradi dvojnih meril najvišjih predstavnikov policije, kot je zadnji primer kaznovanja bivšega predsednika Državnega zbora gospoda Pavla Gantarja za izjave na Twitterju in hkrati popolnega molka generalnega direktorja policije gospoda Olaja ob žalitvah, kot so mevže, lenuhi, ki jih je minister izrekel policistom. Takrat se namreč občan dr. Olaj, ki je hkrati tudi generalni direktor policije, ni smel, ni upal ali ni hotel odzvati in pojasniti svojega stališča glede žalitev policistov; ni pa bil problem gospodu Gantarju izdati globe. In taka dvojna merila še poglabljajo nezaupanje javnosti v policijo in Ministrstvo za notranje zadeve. K dodatnemu nezaupanju policiji pa pripomore tudi zakonodaja, ki jo pripravljajo na Ministrstvu za notranje zadeve ali pa morda kar v vladi. Poslanke in poslanci koalicije mirno, brez razmisleka, kaj to pomeni za družbo kot celoto in kakšne posledice lahko nastanejo, podprejo.
In ker danes govorimo o političnem pritisku na policijo, naj izpostavim Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o organiziranosti in delu v policiji. S to novelo se je poskušal vzpostaviti sistem, v katerem bi bila policija še bolj pod upravljanjem politike oziroma notranjega ministra. Nacionalni preiskovalni urad je že pred novelo Zakona o organiziranosti in delu v policiji doživel reorganizacijo ali, če želite, degradacijo. Da ne govorimo o spremembah pri sodelovanju policije in državnega tožilstva. Trenutna vlada na vsakem koraku pušča sledi razkroja demokratičnih norm in poskuša krepiti represivno moč države nad njenimi prebivalci. Zadnja od teh poskusov sta bila poskus spremembe Kazenskega zakonika in Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma. Namen vladajočih je, da utiša kritike in z zastrahovanjem preprečuje, da bi se pojavili novi. Tako je tudi v policiji. Tistih nekaj ljudi, ki so izrazili nestrinjanje, ali tistih nekaj, ki so opravljali svoje delo sicer odlično, a so delali na primerih, ki ogrožajo trenutno vladno konstelacijo, je sankcionirano bodisi s premestitvami v kakšne delovne skupine, bodisi se vrši pritisk na njih z uvedenimi nadzori, bodisi z izključitvijo nekoga, na primer iz rezervnega sestava pomožne policije, bodisi z zmanjševanjem kvote ur sindikalistom in z drugimi pritiski. Zaradi tega je v policiji zavladal strah pred maščevanjem in zaposleni večinoma z bojaznijo pričakujejo, kaj slabega se bo še zgodilo do konca mandata te vlade. Na pomembna delovna mesta prihajajo ljudje, ki nimajo kompetenc, ki jih nikoli niso imeli, a so pokazali popolno lojalnost aktualni politiki; in samo to je ključ do zasedbe želenega delovnega položaja.
Spoštovani, v Vmesnem poročilu preiskovalne komisije je podrobno predstavljeno delo komisije. Povzeta so vsa zaslišanja, iz katerih izhaja, da je trenutna oblast z obglavljanjem vodstvenih pozicij v policiji, njenih preiskovalnih organov, preiskovalnih skupin in posameznih preiskovalcev pokazala, kako se dela z neuklonljivimi zaposlenimi. Z ustanavljanjem delovnih skupin ni nič narobe v primeru, da želiš kakšno zadevo izboljšati. Da pa za strokovno podkovane ljudi z dolgoletno uspešno policijsko kariero ustanavljaš delovne skupine z namenom, da jih odstraniš s položaja, pa je to v nasprotju z vsemi normami. Gre za namensko podrejanje policije za doseganje želenih političnih ciljev. Gre za strokovno slabitev policije, gre za pridobivanje represivne moči, gre za ustrahovanje zaposlenih, gre za podrejanje inštitucij in nenazadnje podrejanje vseh sistemov v družbi k trenutni politiki.
Politična odgovornost posameznih nosilcev javnih funkcij je po našem mnenju, mnenju Socialnih demokratov, ugotovljena. Edina mogoča sankcija je, da ključni nosilci javnih funkcij res odstopijo s položaja. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednja bo stališče Poslanske skupine Levica predstavila gospa Nataša Sukič.
Izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Hvala lepa. Lep pozdrav!
Odkar je MNZ v svoje roke prevzel minister Aleš Hojs, smo na dnevni ravni priča zaskrbljujočemu pojavu ogrožanja avtonomije in strokovnosti. Priča smo brutalnim političnim čistkam na NPU in v slovenski policiji. V duhu vse večje strahovlade in samovolje oblasti, ki jo pooseblja minister Aleš Hojs s svojimi najožjimi sodelavkami in sodelavci, drsimo čez rob temeljnih demokratičnih standardov in se počasi spreminjamo v Janševo drugo republiko Orbanovega tipa, kakršne si ne želimo, si je nismo izbrali in ne zapisali v Ustavo. Ker ves čas od prevzema vlade s strani Janeza Janše prihaja v policiji do številnih več kot očitnih anomalij, kršitev osnovnih demokratičnih standardov, političnih pritiskov na NPU, policijo in policijski sindikat, skratka do brutalne politizacije policije, kot je v samostojni Sloveniji še nismo videli nikdar poprej, je Državni zbor dne 29. 3. 2021 odredil parlamentarno preiskavo o ugotavljanju morebitne politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi suma nedopustnega političnega vmešavanja v delo policije in političnega vplivanja na potek oziroma izid predkazenskih in drugih postopkov. Namen parlamentarne preiskave je bil ugotoviti zadeve, kot so: kaj je s kadrovskimi menjavami na ključnih položajih v slovenskem varnostnem in obveščevalnem sistemu, predvsem v policiji, NPU in na MNZ, ko so bili strokovni kadri zamenjani s politično poslušnimi, stranki SDS lojalnimi kadri z namenom vpliva na kazenske zadeve, v katere so vpleteni člani in podporniki stranke SDS; kaj je z nezakonitimi pritiski na delo policije ter objektivno in subjektivno odgovornostjo za policijsko represijo nad protestniki; kaj je z nezakonito zahtevo po reviziji kazenskih preiskovalnih zadev, ki jih je vodil NPU, in nezakonitimi usmeritvami in obveznimi navodili vodstva policije; kaj je z nezakonitim izrednim nadzorom na NPU, z nezakonito zamenjavo Darka Muženiča, s premeščanjem vrhunskih kriminalistk in kriminalistov v tako imenovane tihe sobe oziroma kazenske delovne skupine, kot je recimo skupina za migracije, za katero niti premeščeni, poklicno degradirani, ne vedo, kaj so njeni cilji, kaj naj tam sploh počnejo, in katere dela, delovanja, kot se je izkazalo skozi opravljena zaslišanja, ne evalvira nihče? Kaj je s konfliktom s sindikati, s kršenjem sindikalnih pravic, se pravi z namenom rušenja delavskega organiziranja znotraj policije? In tako naprej in tako naprej.
Spisek anomalij in resnih prekoračitev pooblastil, ki si jih je in si jih še zmeraj privošči minister Hojs v spregi z vodstvom policije, je brezkončen. Še zakone si pišejo po lastni meri, recimo Zakon o organizaciji in delu v policiji, ki legalizira masovne kadrovske čistke na vodstvenih položajih v policiji vsepovprek. Do sedaj so se pred člani in članicami komisije zvrstile številne ključne priče, tako tisti in tiste, ki so žrtve političnega obračunavanja in vmešavanja v delo policije, kot tisti in tiste na vodstvenih funkcijah, ki jih je nastavila ta oblast in so podaljšana roka stranke SDS, ki si policijo in NPU skuša na vsak način podrediti. Med njimi naj omenim zgolj nekatere. Pred komisijo so se zvrstili Darko Muženič, David Antolovič, Igor Kekec, Petra Grah Lazar, Andrej Jurič, Boštjan Lindav, Dejan Čulk, dr. Anton Olaj, mag. Tatjana Bobnar in drugi oziroma druge. Skozi poglobljene intervjuje smo člani in članice komisije prišli do zaskrbljujočih ključnih ugotovitev, ki potrjujejo našo tezo, zaradi katere je bila komisija sploh vzpostavljena, da so se z nastopom vlade Janeza Janše v policiji začele izvajati sistematične kadrovske čistke. Začelo se je spreminjanje organizacijske strukture, katere namen je vzpostavitev policijskega sistema, ki bo deloval po diktatu politike, predvsem po diktatu največje koalicijske stranke SDS. Dolgoročno to pomeni težnjo v primeru spremembe oblasti po naslednjih volitvah – v največji možni meri onemogočati normalno delovanje organa in skrbeti za dotok določenih ključnih informacij, povezanih z delovanjem policije, do stranke SDS, s čimer bi si zagotovili stalno informiranost in nedotakljivost njenih ključnih članov in podpornikov.
Ugotovili smo, da je v te procese vključeno celotno trenutno vodstvo Ministrstva za notranje zadeve, še posebej minister in oba državna sekretarja, vodje organov v sestavi MNZ, policije in Inšpektorata Republike Slovenije za notranje zadeve, še posebej pa tudi Direktorat za policijo in druge varnostne naloge, ki s svojimi stalnimi nadzori v preiskovanem obdobju nad Nacionalnim preiskovalnim uradom hromi njegovo delo. NPU je izgubil svojo avtonomijo in je v zadnjem obdobju postal strokovno podhranjen preiskovalni organ, čeprav bi moral biti glavna os preiskovanja najhujših kaznivih dejanj. Vladajoča politika že skoraj dve leti kadrovsko posega v policijo brez strokovnih argumentov in brez obrazložitev kadrovskih potreb. Sporno se kadruje po pripadnosti in lojalnosti do stranke SDS tako v vodstvenih kot povsem operativnih strukturah policije. Večina na novo nastavljenih kadrov zaradi hierarhične narave dela policije, prikritega ali očitanega simpatiziranja z vladajočo politiko, največkrat pa zaradi strahu pred izgubo statusa in socialne varnosti v kadrovskih čistkah nemo sodeluje ali pa o političnih načinih vodenja policije enostavno molči. Skratka, potrdilo se je, česar smo se bali. Aleš Hojs je tipični operativec te vlade in pooseblja vse, kar je s to vlado narobe. Kot si vlada želi popolnoma podrediti vse družbene podsisteme, neodvisne institucije v tej državi, sodstvo, parlament, nevladne organizacije, kritične državljanke in državljane, medije in tako naprej v imenu interesov partije SDS, Hojs s pomočjo svojih pribočnikov policijo prevzema in si jo na silo podreja zato, da bi tudi na ta način prikrili sumljive posle, korupcijo in kriminal, v katere so vpleteni ljudje iz orbite največje koalicijske stranke, in zato, da bi po mili volji obračunavali s političnimi nasprotniki in v stilu najbolj temačnih režimov ustrahovali, preganjali in terorizirali vse, ki si upajo misliti drugače, od policistov, kriminalistov do protestnikov. Pri tem je treba jasno povedati, napad na policijo, na NPU in na institucije, ki morajo biti pri svojem delovanju nadpolitične in/ali avtonomne, je napad na državo. Dosedanje ugotovitve preiskovalne komisije so srhljive. Gre za nedopustne odločitve in nedopustne prakse vladajočih, ki vodijo do popularizacije in vzpona protidemokratičnih skrajno desnih sil, za teptanje demokratičnih standardov, za represivni pregon in kriminalizacijo svobodnega političnega izražanja, ki vodijo v vzpostavitev policijske države, v nočno moro, ki postaja naša realnost.
V Levici se bomo kot demokratični socialisti dosledno borili za povrnitev visokih demokratičnih standardov, ki jih je vlada Janeza Janše v slabih dveh letih vladanja dodobra poteptala. Dosledno se bomo borili za nevmešavanje politike v delo policije, za avtonomijo NPU, za udejanjanje ustavne pravice državljanov do svobodnih protestov in izražanj mnenj. Četudi poročilo ne razkriva neposrednih navodil državnih sekretarjev, ministra ali predsednika Vlade, da so odgovorni uslužbenci v policiji po njihovi volji izvajali takšna sporna dejanja, pa se omenjeni državni funkcionarji ne morejo izogniti odgovornosti, da so mirno opazovali opisana dejanja in niso v skladu s svojimi pristojnostmi reagirali na anomalije, ki jih poročilo opisuje. Tukaj nastopi njihova tako subjektivna kot objektivna politična odgovornost. Za politično odgovornost, ki jo to poročilo nedvoumno dokazuje, je pravzaprav mogoča ena sama sankcija, to je odstop oziroma razrešitev odgovornih. Zato je na podlagi ugotovitev in Vmesnega poročila preiskovalne komisije nujno predlagati Državnemu zboru, da sprejme sklepa, ki predlagata ministru Hojsu odstop in razrešitev državnih sekretarjev na MNZ.
V Levici ocenjujemo, da je bilo dosedanje delo komisije izjemno poglobljeno, nepristransko in strokovno. In zato Vmesno poročilo v celoti podpiramo, kot podpiramo oba sklepa, ki ju komisija predlaga Državnemu zboru. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji je na vrsti gospod Andrej Černigoj, predstavil bo stališče Poslanske skupine NSi.
Izvolite.

ANDREJ ČERNIGOJ (PS NSi): Spoštovana gospa podpredsednica, hvala za besedo. Spoštovani kolegice in kolegi!
Bistvene ugotovitve Vmesnega poročila Preiskovalne komisije o ugotavljanju morebitne politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi suma nedopustnega političnega vmešavanja v delo policije in političnega vplivanja na potek oziroma izid predkazenskih in drugih postopkov, ki so bile sprejete 10. januarja 2021, v Novi Sloveniji ocenjujemo kot nestrokovne, slabo argumentirane, mestoma zavajajoče z namenom očrniti aktualno vlado brez predložitve jasnih in neomajnih dejstev, ki bi prestale resno pravno presojo. Resno pravno presojo. Žalosti nas, da preiskovalna komisija že od ustanovitve naprej ima predvsem funkcijo arene, koloseja, katere namen je boj opozicije proti koaliciji in posledično sedanji vladi. Vlada Republike Slovenije se je uspešno soočila z epidemijo covida-19, nevidnim sovražnikom. Prepoznala je ključne težave in z dejanji pokazala, da dela v dobrobit vseh državljank in državljanov. To so nam priznali doma in v tujini. Medtem pa opozicija že cel mandat poskuša s podtikanji majati delo vlade in koalicije, del tega pa je tudi današnje Vmesno poročilo.
Poslance Nove Slovenije je v Vmesnem poročilu zmotilo dejstvo, da v poročilu niso navedeni opisi zakonskih okvirjev, ki opredeljujejo pridobitev in prenehanje položaja direktorjev organov v sestavi ministrstev, pravice in obveznosti javnih uslužbencev, organizacijo, delovanje in vodenje policije ter posebnosti delovnopravnih razmerij zaposlenih v policiji ter njihove pravice in obveznosti. Zaradi nemotenega opravljanja nalog policije Zakon o organiziranosti in delu v policiji v členih 67 in 68 določa možnost začasne premestitve in napotitve ter premestitev na specifična delovna mesta. Da so bile vse premestitve skladne s predpisi, je kot priča na zaslišanju zatrdil tudi generalni direktor policije dr. Anton Olaj in dodal, da se je pri teh premestitvah zasledovala večja učinkovitost dela. Vodenje in delo Ministrstva za notranje zadeve pod vodstvom ministra Aleša Hojsa kot tudi razmerje med ministrstvom in policijo ter sama organizacija in vodenje policije je po našem mnenju potekala izključno po zgoraj navedenih zakonskih določbah oziroma zakonito in strokovno. Na tem mestu je treba opozoriti na pereč problem v slovenski policiji, in sicer v medijski podobi političnega delovanja dela policijskih sindikatov. V času aktualne vlade se je ustvaril vtis, da delo sindikatov ni boj za delavske pravice policistov, temveč orodje za rušenje trenutnega političnega vodstva, s katerim si glede na njihove javne izjave ne delijo istih nazorskih pogledov. Vendar ne smemo pozabiti, da je vodstvo Ministrstva za notranje zadeve bilo izvoljeno, imenovano na legitimen in strokoven način. V Novi Sloveniji – krščanskih demokratih opozarjamo, da je opozicija večkrat spregledala dejstvo, da so vse aktivnosti in ukrepi Ministrstva za notranje zadeve in policiji sledljivi in predvsem preverljivi ter vseskozi podvrženi notranjemu in zunanjemu nadzoru.
Zaključki Vmesnega poročila po našem mnenju temeljijo predvsem na izjavah dveh prič – gospe Tatjane Bobnar in gospoda Boštjana Lindava. Zelo pomemben je podatek, da je gospa Tatjana Bobnar zasedla položaj generalne direktorice policije v času prejšnje Šarčeve vlade. Gospod Boštjan Lindav pa je zasedel mesto direktorja Uprave kriminalistične policije v času mandata ministra gospoda Boštjana Poklukarja, ki je prihajal iz stranke LMŠ, to se pravi strankarskega kolega predsednika preiskovalne komisije Rudija Medveda. Prenehanje njunih položajev direktorjev se je zgodilo v času mandata vršilca dolžnosti generalnega direktorja policije gospoda Antona Travnerja. Po našem mnenju je ta podatek ključen in je vplival na vsebino poročila ter mu daje predvsem politično konotacijo. Politično konotacijo. Pri vrednotenju zaključkov Vmesnega poročila je treba tudi upoštevati neizpodbitno dejstvo, da je bilo zaslišanih 20 prič, od tega je kar 17 prič ovrglo oziroma ni potrdilo suma o političnem vmešavanju v delo policije in političnega vplivanja na potek oziroma izid predkazenskih in drugih postopkov. 17 prič. Tri priče pa niso predstavile trdnih, verodostojnih in nepristranskih dokazov, da se je gospod Anton Travner politično vmešaval v delo policije.
Popolnoma netočna in namenoma zavajajoča je tudi trditev, po našem mnenju, v Vmesnem poročilu komisije, da je Vlada ustanovila posebno vladno skupino za nezakonite migracije izključno zaradi premestitve tako imenovanih motečih policistov; in ne zato, da se na tem področju kaj naredi. Napačna je tudi trditev, da ne policija, ne Ministrstvo za notranje zadeve in ne Vlada ne razpolagajo z nobenim dokumentom ali dejanskim uspehom te skupine pri preprečevanju in obvladovanju migracij. Naj poudarim, da je policija lani obravnavala 10 tisoč 67 nezakonitih prehodov državne meje, kar je za dobrih 31 % manj kot leta 2020, ko je bilo le-teh 14 tisoč 635, kar dokazuje, da je bila ustanovitev te delovne komisije smotrna in potrebna. Kdor prihaja iz obmejnih občin, kot je na primer Ilirska Bistrica, se zave obsežnosti tematike, povezane z ilegalnimi prehodi meje, in pozdravlja vsak napor, ki se ga vloži za izboljšanje položaja. Kot izkazujejo javno dostopni statistični podatki, je policija v letu 2020 izboljšala preiskanost kaznivih dejanj, medtem pa pregled dela policije za prvo polletje 2021 izkazuje, da je bila preiskanost kaznivih dejanj najvišja v zadnjih desetih letih.
Iz navedenega ter iz navedenega poročila lahko zaključimo, da dela policija pod vodstvom ministra Aleša Hojsa in dr. Antona Olaja dobro, strokovno in neodvisno. Predlagane ugotovitve iz Vmesnega poročila pa so neargumentirane in pavšalne, zato v Novi Sloveniji ne bomo podprli Vmesnega poročila preiskovalne komisije, ki jo vodi nekdanji minister in poslanec Rudi Medved, kot tudi ne predlaganih sklepov poročila. Hvala za pozornost.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Kot zadnja bo stališče Poslanske skupine SAB predstavila gospa Maša Kociper.
Izvolite.

MAŠA KOCIPER (PS SAB): Lep pozdrav, gospe poslanke, gospodje poslanci!
Zaupanje v slovensko policijo po meritvah javnega mnenja vztrajno pada. Glede na dogajanja, ki smo jim priča že od marca 2020, to dejstvo seveda niti ne čudi. Vladajoča politika, še posebej minister za notranje zadeve, že od nastopa svojega mandata kaže tendence po podreditvi represivnih državnih organov. Že skoraj 2 leti smo državljanke in državljani priča dejanjem, ki kažejo na izjemno močne ambicije vlade po avtokratskem nadzoru. Ena za drugo so se vrstile kadrovske menjave, v oči pa so zbodle predvsem menjave na ključnih kadrovskih položajih v slovenskem varnostnem in obveščevalnem sistemu, še posebej pa v policiji. Kadrovska čistka se je pravzaprav začela že na ustanovni seji vlade, nadaljevala pa skozi celoten mandat te vlade. Na najpomembnejše položaje v policiji si je vlada postavila ljudi po načelu – važno je, da je naš, ne glede na strokovne kompetence in osebnostno integriteto. Nekdanji direktor NPU je bilo celo razrešen v nasprotju z zakonom, kar je kasneje potrdilo Upravno sodišče. Vlada je z namenom uzakonitve svoje politične čistke pred kratkim celo prilagodila poseben zakon, na podlagi katerega je lahko nato več kot 100 ljudi hkrati v policiji prejelo sklepe o prenehanju njihovega položaja.
Z namenom, da se razjasnijo okoliščine, ki nakazujejo na nedopustno politično vplivanje na delo policije in politično motivirano kadrovanje, je Državni zbor pred slabim letom odredil parlamentarno preiskavo. Komisija se je konstituirala junija lani in dejstvo, da imamo danes pred seboj že Vmesno poročilo, priča o intenzivnem in očitno tudi učinkovitem delu komisije. Na podlagi številnih pregledanih dokaznih materialov in opravljenih vrsto zaslišanj smo se članice in člani na lastne oči prepričali, da naše domneve o političnem motiviranju in kadrovanju še kako držijo. Komisija je tako ugotovila, da se vodstvo Ministrstva za notranje zadeve nedvomno nedopustno vmešava v konkretne predkazenske in druge postopke. Na podlagi ugotovitev iz Vmesnega poročila lahko torej danes z gotovostjo potrdimo, da se je z namenom podreditve policijskega aparata domnevno politično kadrovanje dejansko izvajalo in se tudi še vedno izvaja. Ustanovljene so bile celo posebne delovne skupine, danes že večkrat omenjene, v katere so bili premeščeni tisti predstavniki policije, ki so samo zaradi sodelovanja v določenih postopkih za vlado postali moteči. Se pravi, stran so morali – na drugo delovno mesto, v drugo zgradbo, v drug kraj – samo zato, ker so v točno določenem trenutku delali na točno določenem postopku, kar nekomu ni ustrezalo. Na najvišje položaje v slovenski policiji pa si je nato aktualna vlada postavila ljudi, ki so v večini popolnoma strokovno neprimerni in posledično lažje vodljivi. Prav boleče in tragično je bilo videti, kako osebno prizadeti so nekateri, ki so desetletja gradili svoj ugled in strokovno kariero, pa so bili tako na hitro in brez pravega razloga premeščeni, zamenjani in tudi degradirani.
Z nastopom te vlade pa je svojo avtonomnost izgubil tudi NPU. Najprej se je to zgodilo v praksi s kadrovskimi zamenjavami in nato s spremembo zakonodaje tudi na papirju. Gre za organ, ki naj bi preiskoval najtežja kazniva dejanja. In za stranko SAB je nedopustno, da si vladajoča politika dovoli kakršnokoli vmešavanje v vsebinsko delo takšnega organa. V SAB-u že dlje časa opozarjamo, da aktualna vlada zdravstveno krizo izkorišča kot dimno zaveso za preoblikovanje, spreminjanje in orbanizacijo naše države ter za utrjevanje predvsem strankarske moči SDS, pa tudi NSi. Za stranko SAB so ugotovitve iz Vmesnega poročila le še ena izmed mnogih potrditev, kako nujno in hitro Slovenija potrebuje volitve. Z zaskrbljenostjo ugotavljamo, da smo prišli do točke, kjer policisti niso več strokovno samostojni, ampak so zgolj še izvrševalci politične volje. Namesto da bi policija služila dobrobiti državljank in državljanov, je v nekem delu, ne povsod, postala podaljšana roka vladajoče politike. Naloga vsakokratne opozicije v vsakem demokratičnem sistemu, ne samo v Sloveniji, da se razumemo, je, da opozarjamo na sporne in nesprejemljive prakse vladajočih. V SAB-u to svojo vlogo resno opravljamo že ves čas in tudi aktivno sodelujemo v preiskovalni komisiji. Še naprej se bomo trudili narediti vse, da vladi preprečimo degradacijo naše demokracije. Politično odgovornost za nedopustno vmešavanje v delo policije in brezsramno kadrovsko čistko nedvoumno nosijo – kdo bi jo lahko drug – politični funkcionarji, med njimi zlasti minister za notranje zadeve in njegova državna sekretarja.
Zato bomo v SAB soglasno podprli bistvene ugotovitve Vmesnega poročila ter predlagane sklepe, v skladu s katerimi Državni zbor predlaga odstop ministra ter razrešitev obeh državnih sekretarjev. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala tudi vam.
S tem smo zaključili s predstavitvijo stališč poslanskih skupin.
Sledi razprava poslank in poslancev o Vmesnem poročilu, o bistvenih ugotovitvah ter o predlogih sklepov.
Obveščam vas, da je aktualni vrstni red naslednjih petih poslank in poslancev, prijavljenih k razpravi, razviden na zaslonih v dvorani. Celotni vrstni red prijavljenih razpravljavcev pa je razviden na intranetni spletni strani Državnega zbora, v rubriki Poimenska lista razpravljavcev. Vrstni red se seveda lahko med potekom seje tudi spreminja.
Preden preidemo na vrstni red razpravljavcev, se je k besedi javil predlagatelj gospod Rudi Medved.
Izvolite.

RUDI MEDVED (PS LMŠ): Hvala lepa za besedo.
Seveda me ne čudi stališče poslanskih skupin SDS in NSi. Je pač politično stališče. In kaj, če ne drugega, kot opoziciji očitati, da se gre politični boj in je opozicija. Ja, seveda je opozicija. Poglejte, tudi parlamentarne preiskovalne komisije iz osnove, kot veste, iščejo politično odgovornost funkcionarjev, torej seveda so na nek način politične. Sta pa oba spoštovana kolega tudi člana teiste preiskovalne komisije. Sicer gospod Kaloh ni sedel na nobenem od teh zaslišanj ali pa na enem, mislim da, ker je prišel pozneje v to komisijo. Kolega Černigoj je bil na večini teh zaslišanj. Prav neverjetno je, da je od več kot 20 ljudi, ki so bili zaslišani pred preiskovalno komisijo, po oceni SDS in NSi morda samo generalni direktor policije relevantna priča, da se je moč sklicevati nanj, pri čemer seveda njegovega pričevanja v tem Vmesnem poročilu ni, kot veste, bo šele v končnem, če ga bomo uspeli dočakati oziroma če bo ta mandat tekel do konca. Govoriti o tem, da od 21 ali 22 prič 17 prič ni potrdilo političnega kadrovanja, političnega vmešavanja v delo policije, je seveda odraz popolnega nepoznavanja razmer znotraj policije. Veste, večina teh ljudi je pravzaprav pokazala velik pogum, da so sploh prišli pred preiskovalno komisijo in tam izpovedali tisto, kar občutijo, oziroma tisto, kar se jim na njihovi karierni poti dogaja.
Če vi mislite, da v sistemu policije, kakršen je zdaj, kjer vlada resnično izjemno veliko nezaupanje, kjer vlada zastraševanje, ljudje pa so v sistemu zaposleni, seveda z vsako besedo tvegajo svojo službo. In vi pričakujete seveda, da bodo naravnost rekli – Ja, Hojs politično pritiska name. Ampak to sploh ni treba. Jaz vam ne bom prebiral še enkrat vseh teh pričevanj. Vsa slovenska javnost, hvala bogu so seje te komisije javne, vsa pričevanja so bila javna in ljudje so lahko sami presodili iz teh pričevanj, kaj se v resnici dogaja. Ampak vam bom dal en primer. Najbolje, da seveda govorimo o posameznih primerih, pa niti ne bom omenjal imen in priimkov. Ampak če človek, ki je dobil opozorilo pred prekinitvijo delovnega razmerja, ker je menda slabo varoval poslance tukaj okrog Državnega zbora, in sam je bil popolnoma prepričan, da je ravnal popolnoma v skladu z vsemi strokovnimi merili, ki vladajo v sistemu policije, pa je vendarle dobil opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja. In kaj sedaj seveda stori vodstvo policije? In vi se potem čudite, da človek ne bo ves prestrašen pričal pred preiskovalno komisijo. Takega človeka, ki ga v bistvu prestrašijo s tem opozorilom, dajo potem za vodjo operativnega štaba na najbolj občutljiv dan, ko so v Ljubljani te velike demonstracije. Človek je pa z opozorilom pred prekinitvijo delovnega razmerja. No, povejte, kaj bo storil, da bo seveda upravičil zaupanje in da mu ne bo delovno razmerje prekinjeno.
Seveda je postopal, na preiskovalni komisiji je rekel, da v skladu z vsemi merili in standardi, ampak postopal je pa seveda tako, da bo všečen politiki, ker je politika pač pričakovala oster obračun z demonstranti. In ta oster obračun se je navsezadnje tudi zgodil. Morda seveda tudi zaradi tega strahu še malo ostrejši. In to je primer ustrahovanja oziroma vodenja človeka, kako bo deloval. Politično motiviran primer, ker je politika jasno izkazala svoj odnos do protestov, torej je bil ta odnos javno zelo dobro znan, celo izrekla je javno pričakovanje, da naj policija ravna proti demonstrantom ostreje kot do tedaj; in potem se tak človek s tem opozorilom znajde kot vodja operativnega štaba. Nenavadno je, da izpovedbe teh prič – pa ste bili tudi sami na teh preiskovalnih komisijah – jemljete tako omalovažujoče, da človek, ki se je izpostavil in prišel pričat pred preiskovalno komisijo, po vašem mnenju laže, zavaja. In pravzaprav so ti ljudje, ki so prišli pričat, v funkciji opozicijskega boja in škodujejo vladi in seveda si na vse pretege želijo padca te vlade. To jim hočete zdaj pripisati. Ker Vmesno poročilo, ki ga vi etiketirate kot tendenciozno in ne vem kakšno še vse, saj to Vmesno poročilo ne vsebuje drugega kot izpovedbe teh ljudi, ki so prišli pred preiskovalno komisijo. In ko pravite, vse je bilo seveda strokovno, vse je v skladu z zakoni. Veste, kako tečejo zamenjave in premeščanja znotraj sistema? Tako, da direktor policije polaga pred ljudi prazne liste in jim seveda reče, naj napišejo odstopno izjavo. Nihče, ki je bil premeščen ali pa umaknjen s kakšnega položaja, ni dobil nobenega – nobenega – pojasnila, zakaj. Praviloma vlada besedišče – odločeno je bilo. Niti toliko poguma ti direktorji oziroma predstojniki na policiji nimajo, da bi rekli – odločil sem se. Človek z integriteto in če ve, zakaj nekaj počne, bo seveda za tem tudi stal. Ne; odločeno je bilo, je praviloma, brez vsake obrazložitve.
Komisija za migracije; vi lahko govorite seveda o tej delovni skupini za migracije, kar hočete, celo želite ji pripisati, da je zaslužna, da je bilo migracij v lanskem letu manj, kar je sploh smešna trditev. Ta delovna skupina za migracije je bila ustanovljena izključno zato, da se z vodilnih položajev umakne ljudi, ki jih je tja nastavila Tatjana Bobnar. To je dejstvo, tega ne morete zanikati. In da se seveda vanjo umakne tudi kakšen kriminalist, ki preiskuje zadeve, povezane ali s stranko SDS ali pa z ljudmi iz te vlade. In da gre za klasičen političen manever, naročen manever. Me ne boste nikoli prepričali, da je takratni vede direktorja policije Andrej Jurič, ki teh ljudi praktično sploh ni poznal, da jih je po nekih strokovnih kriterijih postavil v delovno skupino za migracije. Iz zapisnika prvega sestanka te delovne skupine, ki so jo zbobnali skupaj z maili, ne da bi sploh vedeli, za kaj gre, so člani te delovne skupine tudi povedali Andreju Juriču, da, prvič, se osebno seveda z njim tudi še nikoli niso srečali in da ne vedo, kaj bodo delali. In kaj jim je povedal? To, kaj bodo delali, je ta trenutek neznanka. Kaj bo dolgoročna prioriteta članov delovne skupine, tudi ni jasno. Trenutno je prioriteta tisto, kar trenutno vsak od nas opravlja. Tisto, kar trenutno vsak od nas opravlja. Pri čemer trdi, da je seveda vse ljudi izbral sam, pa je že iz tega manevra, kako so gospoda Antoloviča … najprej ga je seveda po nalogu politike želel spraviti v to delovno skupino, pa je potem šef NPU temu nasprotoval, pa je rekel – v redu. Čez dva dni se je pojavil tudi ta na tem seznamu, čeprav je generalni direktor policije soglašal, da ga ne uvrstijo v to delovno skupino.
In takih primerov je kolikor hočete, veliko je popisanih v tem Vmesnem poročilu, mnogo jih je popisanih ali pa izpovedanih tudi od ljudi, ki seveda ne želijo biti javno izpostavljeni in si ne upajo javno izpostaviti, kar je na nek način tudi razumljivo. In očitati Vmesnemu poročilu pomanjkanje poznavanja zakonodaje. Saj osnovnega zakona, na katerega se sklicujete, spoštovani kolega, ne poznate, niti približno ga ne poznate. Namreč Zakon o javnih uslužbencih je zelo jasen, kar zadeva pooblastila funkcionarjev, kdaj in v katerem primeru in koga lahko zamenjajo, potem ko nastopijo svojo funkcijo, v letu dni brez kakršnegakoli pojasnila. Izključno gre po zakonu, izključno za generalnega direktorja policije. In za nikogar drugega v sistemu policije to merilo seveda ne velja. Kar se je pokazalo tudi ob menjavi direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada, ki je bil ravno zaradi nepoznavanja, očitno, ali pa namernega spregleda zakona razrešen protizakonito. To je sodišče dokazalo. In če bi šli sedaj po vrsti, boste videli, koliko bo še tožb pa tudi ovadb na ta račun v prihodnosti ravno zaradi tega, ker si nekateri v policiji, seveda pod budnim patronatom politike, dovolijo pač čisto vse. Najbolj smešno je pa od vsega to, da je sporno, sedaj očitno hočete prikazati, da je sporno, da sva jaz kot predsednik komisije in Boštjan Poklukar, ki je bil v prejšnjem mandatu notranji minister, strankarska kolega in da zaradi tega, jaz ne vem, ali postavljate tudi pod vprašaj samo delo komisije. Kaj ima Boštjan Poklukar z delom te komisije? Nič. Komisija se ukvarja izključno z obdobjem od 13. marca 2020 dalje. Ne posega v preteklost, čeprav so bili ravno poskusi s strani predstavnikov koalicije v preiskovalni komisiji, da bi se razkopavalo tudi po preteklosti. Ja, ustanovite preiskovalno komisijo in lahko razkopavate po preteklosti, koliko hočete. Nam je dal ta državni zbor mandat od 13. 3. 2020 do, mislim da, 23. novembra 2021. In tega se strogo strogo držimo. Po vaši interpretaciji pa bi moral jaz izstopiti iz stranke, da bi lahko vodil preiskovalno komisijo, ali pa sploh ne bi smel biti predsednik preiskovalne komisije. Zelo trhlo trditev ste si privoščili, spoštovani kolega. Gre za to, in to se nam zdi pri vsem skupaj najbolj dragoceno, da so ugotovitve preiskovalne komisije na podlagi pričevanj ljudi. In pravzaprav si niti nisem, ko smo preiskovalno komisijo ustanavljali, upal misliti, da bo toliko ljudi vendarle zbralo pogum in pred to preiskovalno komisijo tudi v resnici prišlo. Toliko zaenkrat. Hvala lepa za besedo.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Nadaljujemo z razpravo po seznamu.
Prvi dobi besedo gospod Predrag Baković.
Za njim se pripravi gospa Maša Kociper.
Izvolite.

PREDRAG BAKOVIĆ (PS SD): Hvala lepa za besedo, predsedujoča.
Jaz sem že danes enkrat povedal, pa bom še, torej kako politika posega v inštitucije in v inštitucijo, kot je policija, na kakšen način. Seveda je to najprej način, da se postavijo lojalni kadri. Pa nič narobe do mesta generalnega direktorja policije, ki ga seveda nastavlja politika in ga tudi odstavlja. Vendar generalni direktor policije bi moral biti tisti prvi, ki stoji na vratih, in tudi zadnji, do katerega politika pride. In nič več navzdol. In ko postavlja kader generalni direktor policije navzdol, potem mora slediti stroki, mora slediti temu, da so na teh delovnih mestih kompetentni ljudje z vso svojo strokovnostjo, izkušnjami in tako naprej. Kaj se je zgodilo? Na mesto UKP, se pravi Uprave kriminalistične policije, so zaposlili človeka, za katerega se je priča slikovito izrazila, da ni napisal niti ene kazenske ovadbe. Na mesto direktorice Nacionalnega preiskovalnega urada, smo tudi slišali, kako te zadeve gredo. In seveda če se potem po tej liniji postavi kader, ki nekako je lojalen politiki, se politiki vrata na široko odprejo in s tem preostane tudi možnost vplivanja na posamezne primere, na posamezne dogodke in tako naprej.
Jaz bi se najprej kljub temu posvetil ustanavljanju delovnih skupin. Najbolj znana je tista, ki je delovala oziroma deluje na področju migracij. Dejstvo je, da je bila ta komisija postavljena ne zaradi same teme in problematike, pač pa da se s pomembnih položajev umakne moteče ljudi. Minister sam je ob predstavitvi aktivnosti Ministrstva za notranje zadeve v času predsedovanja izpostavil dva uspeha, ki jima ne gre oporekati. Eden je skupna izjava vseh ministrov glede Afganistana. In seveda drugi, kjer so se s potrditvijo sklepov odprla vrata Hrvaški za vstop v šengensko območje. Seveda se tu postavi vprašanje, ali se je minister, ki se je pohvalil z uspehom predvsem na tem delu, ki se nanaša na migracije, kadarkoli posvetoval s to delovno skupino, ki bi pravzaprav morala ali pa ki pravzaprav je crčme de la crčme na področju migracij. Iz vse dokumentacije, ki smo jo imeli, ni razvidno in tudi ne razpolagamo z njo, da bi kazala na to, da je ta delovna skupina kadarkoli bila povprašana s strani vodstva policije ali ministra o zadevi glede Afganistana in glede vstopa Hrvaške v šengen. Kolega Kaloh je napisal svoje ločeno mnenje, v katerem je izpostavil tudi to, da delovna skupina poroča tromesečno in tudi da so to, nekako sem razumel vsaj, da so to uspehi delovne skupine, da se je zmanjšalo število migracij. Če si pogledamo poročilo, ki se nanaša na leto 2021, glede migracij, ki ga je pripravilo ministrstvo oziroma policija, pravzaprav lepo piše to, da »ocenjujemo, da je trend padca teh migracij zaradi manj ugodnih vremenskih razmer za prehajanje državne meje peš in v nočnem času« in tako naprej. Tukaj delovna skupina verjetno ni imela ključne vloge pri tem, da so se zmanjšale migracije. Pač pa bi morala imeti ključne aktivnosti glede tega, da se ugotovi, kakšna je naša politika glede teh migracij, kako bomo ravnali. Kolikor je nam jasno, minister se pač ni posvetoval z njimi. Zato potem tudi lahko razmišljamo o tem, zakaj je bila ta delovna skupina pravzaprav sploh ustanovljena.
V poročilu so izkazane diskreditacije posameznikov. Tudi s pomočjo politike, tudi s pomočjo poslancev, žal. Tudi s pomočjo poslanca gospoda Jelinčiča, ki je napisal tudi ločeno mnenje k temu poročilu. Namreč kriminalista, ki je bil uspešen že na policijski upravi in potem tudi šel na NPU, so obtožili, da si je izposodil denar za navidezen odkup prepovedanih drog. V zvezi s tem je gospod Jelinčič postavil poslansko vprašanje in sledila je diskreditacija kriminalista. Policija je odgovorila, da temu ni nič res, minister pa je odgovoril na moje poslansko vprašanje, citiram: »Izpovedba neposrednega oškodovanega v konkretni zadevi potrjuje resničnost dogodka, da si je torej uslužbenec NPU od njega sposodil denar v višini 6 tisoč evrov, ki naj bi bil namenjen navideznemu odkupu prepovedane droge. Tega denarja pa mu uslužbenec Nacionalnega preiskovalnega urada nikoli ni vrnil.« Kasneje je bilo ugotovljeno, kdo je tisti, ki naj bi kriminalistu posodil denar. Gre za starega, ne boste verjeli, gre za starega znanca policije. Oseba, večkrat obravnavana za huda kazniva dejanja. In minister je verjel temu človeku, ne kriminalistu. Kriminalist se je umaknil z NPU-ja. Zaradi razmer ni upal ostati. Specializirano državno tožilstvo, organi znotraj policije so ugotovili, da nič ni bilo res v zvezi s tem, nihče pa ni tega kriminalista rehabilitiral, niti ga poskušal rehabilitirati. Vse je potihnilo, madež na človeku je pa ostal. Človeku, ki je dal policiji vse svoje delovno življenje in bil zelo uspešen.
Medsebojnega zaupanja v policiji pravzaprav ni več. Na to kaže mnogo indicev. Samo enega bom predstavil, in sicer kriminalisti, ki so zasegli telefon pri nabavi zaščitne opreme ministru Počivalšku, niso zaupali pravzaprav nobenemu. In niso tega telefona poslali na odklepanje v tujino, pač pa so ga osebno peljali. Osebno se je kriminalist usedel in telefon odpeljal v tujino, kar kaže na določeno nezaupanje in strah, da se telefon ne bi kje izgubil. Zanimiva so tudi preverjanja gospoda Travnerja, ki je bil takrat generalni direktor policije, o zadevah v blagovnih rezervah. Sam je povedal, da je preliminarno ugotavljal, ali gre za kazniva dejanja ali ne. In to je bilo edinokrat, ko je generalni direktor policije sam preverjal obstoj kaznivih dejanj. Nikoli prej in nikoli kasneje se ni preverjalo direktno, da bi generalni direktor policije šel na teren in direktno sam preiskoval nekaj. Torej ni se kasneje več vključeval niti v kakšna druga kazniva dejanja s področja gospodarskega kriminala, niti s področja drog, niti ni obravnaval prometnih nesreč in tako naprej. Zakaj je preverjal osebno zadeve v blagovnih rezervah? Njegov odgovor je bil – zato, ker lahko, ker je pooblaščena uradna oseba, ker ima pooblastila in ker to lahko počne. In tisti dan v vsej slovenski policiji ni bilo nikogar, ki bi to lahko preveril, ker so vsi šli domov. Potem je gospod Travner povedal, da je Lindava odstavil, ker ni bil zadovoljen z njegovim delom oziroma je bilo delo UKP in NPU slabo. Tukaj je zanimiv paradoks, in sicer ta, da po eni strani je bilo delo slabo, v letnem poročilu policije za prejšnje leto pa je generalni direktor zapisal, da policija z vsakim letom bolje opravlja svoje delo in nadgrajuje svojo stroko v zadnjih letih, leto 2019 pa je bilo v tem pogledu še posebej uspešno. Zakaj potemtakem je zamenjal prvega kriminalista z utemeljitvijo, da je slabo stanje, če se je to pokazalo, da je okej? In se je potemtakem zlagal? Kar se tiče gospoda Travnerja in njegovega odstopa, jaz lahko povem tako, da je on pravzaprav eden od prvih žrtev vmešavanja politike v policijo. Dejstvo je res, da ga lahko zamenja minister, kadar želi, in tako naprej, vendar predstavljajte si okoliščine. Gospod Travner je bil pred odstopom na morju. Jadral je. In potem se je v nekem momentu odločil, da bo odstopil. Odstopno izjavo pošlje ministru in potem nadaljuje z dopustom naprej. Tisti dan se zgodi še nekaj. Zgodijo se hišne preiskave in zgodi se še nekaj, odstopi minister za notranje zadeve. Ta pa pove, da odstopa zaradi hišnih preiskav. On pove, gospod Travner namreč, da je to njegova osebna odločitev. Seveda se vsakemu pojavi neko vprašanje, kakšna je lahko verjetnost, da se nekdo, ki je na dopustu, se ima lepo, odloči in razmišlja o službi, odloči – zdaj bom pa jaz odstopil. In to potem pošlje seveda naprej. Tukaj ni vprašanje, zakaj je gospod Travner odstopil. Mislim, da je to vsem jasno. Tu je vprašanje, ali je res odstopil sam, ali je moral odstopiti, ker ga je v to prisilila politika; in če ga je, se že tukaj kaže vpliv politike na posamezne preiskave. Pravzaprav gospodu Travnerju ni preostalo nič drugega, kakor da pove, da je odstopil iz osebnih razlogov, z naslova, ker je policija v primeru hišnih preiskav, ki so se takrat dogajale, ravnala zakonito, strokovno, taktično in pač zakonito. In ne more zaradi tega odstopiti. Odstopiš lahko potem, edini priročni razlog so osebni razlogi. In verjamem, da vsak v tej dvorani, pa tudi širše, ve, da ni šlo za osebne razloge, ampak je moral odstopiti.
Omenil bi še zaposlitev osebe, ki je bila pred časom obravnavana zaradi storitve hudih kaznivih dejanj s področja spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, mobinga. Aktualno vodstvo, trenutno, je na vsak način hotelo to osebo ponovno zaposliti, vendar se s tem niso strinjali v službi generalnega direktorja policije in niti v sektorju za notranje preiskave in integriteto, mislim, da se tako reče. Zaradi tega so posledično odšli trije, vodja SGDP in pa dva, ki sta bila potem vodja tega sektorja za notranje zadeve in integriteto. Negativna preverka za to osebo je postala pozitivna in ta človek dela v policiji. Ne vem, kako bi trenutna koalicija odreagirala, da dobi informacijo, da se pod dokumente, ki imajo glavo Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, in kjer bi se moral podpisati generalni direktor policije, podpiše državni sekretar, ki je politik. V zvezi s tem bo komisija še nadaljevala delo. V zvezi s tem bo komisija poskušala priti do dna tej zadevi, ali obstajajo taki dokumenti ali ne obstajajo, oziroma jih pridobiti. In potem seveda tudi sledijo nadaljnji ukrepi. Sam ocenjujem, da največja težava trenutne politike je ta, da ne prenese kritike. Če že pride do le-te, pa se pričnejo pritiski, nadzori, premestitve, ustanavljajo se delovne skupine za tiste, ki kritiko izražajo; in to so očitni primeri. Eden od njih, znan je vsem, je oviranje imenovanja evropskih delegiranih tožilcev, ki sta pač preiskovala v preteklosti določene stvari. Zadnji primer, glede na to, da se je sam izpostavil v medijih, ga bom tudi jaz imenoval, Vlado Ščavničar, poznam ga osebno zelo dobro, mož na mestu. Drznil si je opisati stanje, kakršno je v policiji, in sledila je sankcija – odpoved pogodbe kot pomožnega policista in povrnitev neto zneska prejetega plačila za pripravljenost za zadnjih dvanajst mesecev, seveda oprema in tako naprej. Očitali so mu, da je s svojimi izjavami moralno škodoval policiji. Kje je to oškodovanje nastalo? Nikjer. Je bil kritičen do vodstva? Seveda je bil. In če nekdo oceni kritično delo vodstva, tukaj pravzaprav ne gre za to, da bi krnil ugled policiji. Tukaj gre seveda za užaljenost najvišjih funkcionarjev v policiji in obračunavanje s kritiki, da se jim na nek način zapre usta, hkrati pa se s tem vnaša strah, da se še kdo drug ne bi drznil narediti česa podobnega. Žalostno je to, da človeka z več kot 30 let delovnega staža, pustil je dušo v policijskih vrstah, želel še vedno pomagati s svojimi izkušnjami kot pomožni policist, nekdo potem na tak način odslovi, ne samo odslovi, tudi kaznuje. Potem so sledile zgodbe s sindikati. Ker so si drznili biti kritični, so sledili nadzori, poleg teh nadzorov so jim omejili število tistih njihovih sindikalnih ur, odhajajo tudi sedaj na enote in tam delajo. In ne delajo več stoodstotno, prej pa seveda so lahko. V redu. Tudi tukaj lahko vidimo, ali gre za dejansko uravnavanje nekih zakonskih norm, ali gre tukaj za neko vrsto maščevanja ali pa discipliniranja.
Naslednji primer discipliniranja gospoda ali pa, če želite, bivšega predsednika Državnega zbora gospoda Gantarja. Globo je dobil. Zakaj ni bilo globe za »lenuhe« in »mevže«? Ne samo da ni bilo globe, ni bilo niti reakcije s strani generalnega direktorja policije, čeprav je bil pozvan. Ni se niti opredelil glede tega. To je dokaz, kako samostojen in aktualen je generalni direktor policije v svojih stališčih in načelih. Objavil je pri zadevi Gantar, da je označevanje policistov z žalivkami – teh policistov, ki dnevno tvegajo svojo varnost, da mi vsi živimo varneje – nekulturo in nedopustno. Kaj pa »mevže«, kaj pa »lenuhi«? Tukaj so tista dvojna merila, ki pravzaprav postavljajo v pozicijo vodstvo policije, da ima dvojna merila in da ne deluje tako, kot bi moralo. Saj se bom še kasneje oglasil. Jaz bi rekel samo to, tukaj sem sedaj nanizal kar nekaj stvari, s katerimi so se ukvarjali najvišji policijski funkcionarji. Kje pa je tukaj odgovornost politikov, kje je odgovornost ministra in ostalih, torej državnih sekretarjev? Tako subjektivna, ki se kaže zlasti v opustitvenem smislu, ker niso ukrenili ničesar, da bi preprečili te stvari, o katerih sem sedaj govoril; prav tako pa tudi niso zahtevali odgovornosti za vsa sporna ravnanja vodstvenih delavcev ali pa vsaj opozorili nanje, temveč so bili tiho in s tem privolili v vsa ta ravnanja. Objektivna odgovornost seveda se pa kaže, da smo vsi politiki ali pa vsi politiki, ki so na nekih položajih, odgovorni za vsa dejanja, ki jih njihovi podrejeni storijo in ki niso v skladu z zakonom. Menim, da so sklepi še kako učinkoviti, da je komisija dobro opravila svoje delo, da tukaj ne gre za to, da je bila žaljiva in škodljiva tej vladi, ampak enostavno se je tega nabralo toliko, da je to treba izpostaviti. In zato je ta komisija opravila svoje delo. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima Maša Kociper.
Izvolite.

MAŠA KOCIPER (PS SAB): Hvala lepa, podpredsednik.
Naj najprej povem, da zelo pozdravljam to novo ureditev, ko so razpravljavci zapisani na zaslonih, tako da lahko tudi državljani doma – njim je namenjeno verjetno to, da se Državni zbor predvaja tudi na televizijskem programu – vnaprej vidijo, kdo je na vrsti za razpravo. Morda počakajo na svojega priljubljenega poslanca ali poslanca, ki zastopa njihovo stranko ali njihovo področje. Mislim, da je to zelo fajn rešitev in jo, kot rečeno, pozdravljam.
Sedaj pa k današnji temi. Tudi sama sem članica preiskovalne komisije, ki ugotavlja politično vmešavanje v delo policije in ugotavlja politično odgovornost nosilcev javnih funkcij zaradi političnega vplivanja na potek oziroma izid predkazenskih postopkov. In moram reči, da sem kot članica, ki je bila prisotna na večini teh zaslišanj, tudi sama prepričana, da je do tega vmešavanja in vplivanja, kot je bilo opredeljeno v konstituiranju te parlamentarne preiskave, nedvomno tudi prišlo. Parlamentarna preiskovalna komisija se je za ta namen seznanila z zelo velikim številom gradiva, zaslišala zelo veliko število prič in večina teh prič je to potrdila. Odkod trditev kolega iz NSi v stališču, da je 17 prič nasprotovalo takim navedbam, mi ni jasno. Upam, da bo razpravljal, in ga že sedaj pozivam, da pove, katere priče od vseh tistih, ki so bile zaslišane, so po njegovem mnenju zanikale to. Kar smo lahko slišali tisti, ki smo bili tam prisotni, je to, da je pač takoj po nastopu nove vlade prišlo v policiji do velikanskih sprememb. Zamenjali so se ljudje pravzaprav na vseh nivojih. In to, kar je mene najbolj zmotilo, zamenjali so se ljudje, ki so delali na konkretnih predkazenskih oziroma kazenskih postopkih. To, da si nekdo določi novega direktorja policije ob menjavi vlade, lahko razumem, to je očitno praksa v Sloveniji, lahko razumem še kakšno menjavo, če se zdi direktorju, da rabi drugačno ekipo. Težko pa razumem, da se zamenjuje ljudi, ki delajo na konkretnih predkazenskih in kazenskih postopkih. In to postopkih, ki so absolutno v javnem interesu, in na postopkih, kjer ljudje s težavo in z velikim pričakovanjem čakajo na odgovore, ki bi si jih tisti, ki so v te postopke vpleteni ali celo obtoženi, morali želeti, da so čim prej končani, če so nedolžni. Če pa niso, je pa seveda situacija drugačna. Zato je bilo eno od mojih standardnih vprašanj, ki sem ga postavila vsakič, ko sem dala vprašanje kateri od prič, da me je zanimalo mnenje prav te konkretne priče in več njih, ali so konkretne menjave, menjave ljudi, vplivale na to, da so kazenski oziroma predkazenski postopki potekali počasneje. Jaz bi absolutno rekla, da ja. Kdor vsaj malo pozna te zadeve, pa tudi če jih ne poznaš, tudi če gledamo tako nasploh v življenju, če nekdo nekaj začne, naštudira, se poglobi, nekaj dela, potem pa mora ta oseba iti in pride nekdo čisto na novo, je jasno, da pride do zaostanka, do zastoja in da lahko to, kot smo temu večkrat v naši državi priča, posledično, eno z drugim pripelje tudi do zastaranja zadev. Še posebej, če se potem o tem, na katerem sodišču se naj neka zadeva sodi, odloča sedem mesecev, o krajevni pristojnosti, ali naj odloča sodišče v kraju X ali v kraju Y, sedem mesecev odločanja.
Ampak če se vrnem nazaj k tej preiskovalni komisiji, osebno so me prizadela pričanja nekaterih zamenjanih ljudi, ki pravzaprav še vedno niso razumeli, kaj so pravzaprav naredili narobe, da so bili zamenjani. Prepričani so, da so delovali strokovno, da so delovali etično, da so delovali v skladu z vsemi pravili, ki jih pač policija ima. Gradili so neko svojo kariero, morda že dolgo časa, potem pa so se, jaz tako mislim, znašli ob narobnem času na narobnem mestu in bili zamenjani. Kazenski strokovnjaki preiskovalci z dolgoletnimi izkušnjami pri svojem delu, med njimi tudi bivša direktorica policije, so bili premeščeni v delovno skupino, pazite sedaj, za ugotavljanje zamud na področju migracij. Ljudje, ki so celo življenje delali na preiskovanju kazenskih postopkov, so bili – brez da bi jih kdo karkoli vprašal – premeščeni v to na novo ustanovljeno preiskovalno komisijo za krajšanje postopkov na področju migracij. Morali so zapustiti svoje pisarne, kjer so dolga leta delali, zapustiti stavbo, kamor so bili navajeni hoditi v službo, se preseliti v Tacen, to je očitno ena kazenska kolonija sedaj postala, in tam so potem delali v tej delovni skupini. Ali če so imeli malo več sreče, so lahko začeli tam predavati. In potem pride v posmeh in z največjo možno ironijo do celotne zadeve gospod Olaj in pove, da res je hvaležen tem gospodom in gospe, ki so imeli tako bogate izkušnje, da sedaj sodelujejo v tako pomembni delovni skupini, kot je delovna skupina za odpravljanje zaostankov na področju migracij. V posmeh vsem nam in tem prizadetim ljudem. Dva od njih ali trije, sem že pozabila, ker jih je bilo toliko, sta se predčasno upokojila – in to so mladi ljudje, to so ljudje, stari malo čez 50 –, upokojila zato, ker so bili tako degradirani. Med njimi je gospod, ne bomo z imeni, ki je bil odgovoren takrat, dežuren v operativi, ali kako se to reče, ko je bila tista zadeva na Trgu republike, ko je za trenutek kazalo, da bo prišlo do spopada rumenih jopičev s protestniki. Odreagiral je tako, kot je mislil, da je prav, da bi preprečil nek konflikt, nek spopad. Odreagirati je moral tako, kot je v takih trenutkih navada, v trenutku glede na informacije, ki jih je imel. In na izrecno vprašanje: »Ali so informacije, ki ste jih v tistem trenutku imeli, zahtevale takšno reakcijo in takšno vašo odločitev?« je trikrat rekel, da ja in da z vso svojo strokovno kompetenco in vsemi svojimi izkušnjami takrat ni mogel ravnati drugače. Pa je bil potem klican na odgovornost in obračunavalo se je z njim javno in tako naprej. In tudi njegova zgodba se je končala tako, da je na koncu predčasno upokojen. Poglej ga zlomka, kakšno naključje, da se je upokojil ravno zdaj.
Kar mene pri teh zadevah najbolj skrbi, je to, kakšno je sporočilo, ki se s tem daje policistom. Nasprotna stran, podporniki koalicije so rekli – Ja, pa saj to se je vedno delalo, pa saj v policiji se je vedno vse zamenjalo. Tudi nekatere priče – Ja, saj mene so tudi zamenjali, in tako naprej. To mene nič ne zanima. Kot poslanko in predstavnico ljudstva, kot izvoljeno predstavnico ljudstva me nič ne zanima, če se je to že delalo. Če se je, se ne bi smelo in se ne sme. Jaz za druge ne morem govoriti, lahko pa rečem za stranko SAB, za našo predsednico, ko je bila predsednica Vlade, policijskega ministrstva oziroma Ministrstva za notranje zadeve pač nikoli nismo imeli, saj smo bili zelo malo mi vse skupaj – niti ne tri leta – člani vlade, jaz za nas lahko rečem, da to ni naš način dela. Ker kaj pa ti ostane, ko izgubiš neodvisne policiste? Pa ne neodvisne; strokovne, tiste, ki znajo nekaj narediti. Mi nismo neka milijonska in milijonska in milijonska država, ki bi za vsakega zamenjanega človeka jih imeli sto v vrsti z istimi kompetencami in znanjem, nismo. In zato je toliko bolj dragoceno, da neke ljudi, ki nekaj znajo in znajo delati na kazenskih postopkih, preganjati kazniva dejanja, ne zamenjaš kar tako in jih izločiš iz sistema, ker nimaš drugih. In kaj bomo naredili potem, ko nam bo zmanjkalo ljudi, ki bi preganjali kriminal? Pa ne samo poslovni ali pa finančni ali pa politični kriminal, če temu tako rečem, ampak navaden kriminal, organizirani kriminal recimo. Bomo tako rekli: Ups, zdaj pa je zmanjkalo policistov, ki so razočarani zapustili policijo in šli nekam drugam? Tudi, če se je to zgodilo kdaj v preteklosti ali se je dogajalo, me to čisto nič ne briga, to je preiskovalna komisija, ki je bila namenjena ugotavljanju, ali se je to dogajalo zdaj. In jaz glede na to, kar sem slišala, mislim, da se je. In to, da so ti ljudje seveda v pomanjkanju številne ponudbe, ki je v Sloveniji pač nikjer ni, bili nadomeščeni z nekimi ljudmi, ki so bili pred tem že obravnavani bodisi zaradi sumov kakšnih prekrškov, kaznivih dejanj, ali pa so bili recimo v teh predkazenskih ali notranjezaščitnih postopkih, to je, prvič, znak, da imamo malo ljudi. Drugič, vas pa vprašam, kako se obnaša nekdo, ki ima eno takole negativno izkušnjo za sabo. Ali mislite, da je lahko objektiven in nepristranski in razsoden? Ne more biti. In to, ljudje moji, da imamo v naši državi za državnega sekretarja prav na Ministrstvu za notranje zadeve gospoda Kanglerja, ki je bil, pustimo zdaj vse ostalo, v 20 plus kazenskih postopkih, končali so se, recimo, brez obsodbe. Ampak ali mislite, koliko ene jeze in frustracije in besa in vsega živega, morda delno tudi upravičeno, ne vem, v to se zdaj ne bom spuščala, je v njem?! In tak človek je zdaj na funkciji, kjer lahko obračuna z vsemi tistimi, za katere misli, da so mu kdaj naredili krivico. Jaz mislim, da se to ne more zgoditi nikjer drugje, kot pri nas. Pa ne pri nas vedno, ampak samo v vladi Janeza Janše. Dobro, v Ukrajini, ne v Ukrajini, v Belorusiji se lahko mogoče, v Rusiji tudi, ne vem.
Skratka, tudi to, kako se je gospod Kangler obnašal na začetku, kako je on vehementno prikorakal v to preiskovalno komisijo in tako naprej, ampak v redu, se je dobro končalo. Predsednik te preiskovalne komisije je malo drugače in malo boljše odreagiral, kot je odreagiral predsednik ene druge preiskovalne komisije, pa kar recimo – predsednik Perič, ki je pustil, da nas je tam …, bom zdaj dvakrat izdihnila, preden izgovorim kaj čudnega, dvojni doktor poniževal kot inštitucijo in kot posameznike in kot poslance. Vsaj to se tukaj ni zgodilo. In če počasi zaključim, mene – in to opozarjam že vsa leta, odkar sem v tem državnem zboru – ne skrbijo toliko posamezni dogodki, skrbijo me neki trendi, neka zaporedja dogajanj, ki se potem zložijo seveda v neko večjo sliko. In ta slika je strašljiva in popolnoma napačna za neko normalno delujočo demokracijo. Ta preiskovalna komisija je obravnavala pritiske znotraj policije, kadrovske menjave, vplivanje na postopke, če ne drugače, ne govorim zdaj o kakšnem drugem vplivanju, to ni bil del te preiskovalne komisije, vplivanje na postopke s tem, da se sredi postopka zamenjajo ključni ljudje, ki so na tem postopku delali. Kakšno je sporočilo policistom? Ne dvigujte glave v zrak, sklonite glavo dol, brigajte se zase, čim manj sprašujete in ostali boste na svojem delovnem mestu. To je na nivoju policije. Potem pride v ta državni zbor in hoče narediti preiskovalno komisijo, kjer hočejo obračunavati v konkretnih postopkih s tožilci in sodniki, češ zdaj bomo mi politiki, različnih izobrazb, barv in oblik, povedali, ali so tožilci in sodniki ravnali v skladu z zakonom. Pazi to, politiki bodo to povedali. Na srečo potem Ustavno sodišče reče, da to ni možno, kar seveda vsi vemo, načelo delitve oblasti in tako naprej, pravnomočno je, končane zadeve in tako naprej.
Potem imamo dva tožilca, ki bi naj postala evropska delegirana tožilca, ki nista nič drugega narobe naredila, kot bila v enem postopku zraven nekoč. Mislim, da smo vmes izvedeli, neki zasegi premoženja gospodu Janši ali komu že od politikov; nista mogla postati delegirana tožilca. Cela država je bila v sramoti ne vem koliko mesecev, Evropska unija nas je gledala; samo zato, ker sta bila nekoč nekje udeležena. Pa dalje, eno veliko število tožilcev, ki se jih ne imenuje, ki jih Vlada noče imenovati, zato ker niso pravi, ker tožilstvo ni pravih predlagalo. Pa dalje, dva vrhovna sodnika – neimenovana v tej sobi Državnega zbora zato, ker je eden od njiju nekoč, pred šestimi leti, bil v senatu na višjem sodišču, del senata, ki ni izločilo enega sodnika v zadevi Kangler. Ali si vi to mislite? Zato ne more postati vrhovni sodnik. Pa potem prejšnji teden seja Odbora za pravosodje, kjer razglabljamo ob pomoči zelo kooperativnega vrhovnega sodnika, o tem, da bomo zdaj pa mi poslanci pogledali, ali gospod Masleša izpolnjuje vse pogoje ali ne. Kar na mizo naj da vse, mi bomo povedali, če jih. Pustimo, da je bil imenovan trikrat v tem državnem zboru, da opravlja svojo funkcijo 30 let, da ga je moral nekdo zaposliti, nekdo imenovati, nekdo pregledati; zdaj bomo mi pogledali, če izpolnjuje ali ne.
In ko vse te slikice zložiš skupaj s to preiskovalno komisijo, je slika strašljiva. Pa še kaj bi se spomnila, pa nimam več časa. Jaz bom izsledke te preiskovalne komisije podprla. Ta sklep, da jih pozivamo k odstopu, to je seveda kar nekaj, saj to vsi vemo, ampak prav pa je, da javno spregovorimo, da to je. In še enkrat ponavljam, če je bilo prej ali ni bilo ali kaj, me sploh ne briga. Ni prav, da je. Nekatere inštitucije morajo delovati samostojno, drugače je ogrožena demokracija. Aja, to sem še pozabila povedati. Gospa, ki zdaj vodi NPU, naš najpomembnejši organ za pregon res težkega kriminala, na izrecno vprašanje kolegice, koliko preiskovalnih zadev je imela v svoji karieri, je rekla – Ne vem na pamet. Pa je rekla kolegica, ali lahko vsaj približno poveste, ne vem, več kot 50, več kot 10, več kot 5, več kot 0. Je rekla gospa direktorica – Več kot 0. Je rekla – Dobro, ali lahko poveste, ali je to ... In je odgovorila končno – Več kot 1. Več kot 1. In je sedaj direktorica preiskovalnega urada. Pa ne rečem, da je slaba punca, ali da je z njo kaj narobe, ali pa da nima neke primerne izobrazbe, ampak ne moreš ti voditi takega organa, ne da bi znal svojim kolegom preiskovalcem povedati, jim svetovati, jim stati ob strani pa razumeti, če imaš več kot eno zadevo narejeno. Tole poročilo in sklepe bom podprla. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Naslednji dobi besedo Nik Prebil.
Bi prosil vse razpravljavce, da se koncentrirate na vsebino poročila, ne pa na vse ostale eksternalije, ki s konkretnim delom preiskovalne komisije nimajo popolnoma nobene povezave. Nimajo. / oglašanje iz dvorane/
Nik Prebil, izvolite, imate besedo.

NIK PREBIL (PS LMŠ): Hvala lepa, podpredsednik. Kolegice in kolegi, lepo pozdravljeni!
To Vmesno poročilo preiskovalne komisije v bistvu kaže že v nekem osnovnem temelju, kaj pravzaprav ta politika, pa bom rekel, ne ta politika, ampak ta največja vladajoča stranka SDS na čelu in tistimi, ki Ministrstvo za notranje zadeve obvladujejo, želi doseči s tem, kar se izvaja na Ministrstvu za notranje zadeve. Torej popolno podreditev sistema kot takega. Popolno obglavljanje tistih, ki imajo svoje mnenje, tistih, ki menijo drugače, in tistih, ki se z načinom te vladajoče politike ne strinjajo. Da mi, podpredsednik, ne boste očitali, da grem preširoko, čeprav se nekaterih tem pač je treba dotakniti, se bom res osredotočil na to, kar je bilo na preiskovalnih komisijah slišano, in to, kar to Vmesno poročilo vsebuje. In to je naslednje. Ta vlada je opravila okoli tisoč 400, približno, kadrovskih menjav, od tega jih je kar velik delež v policiji. Ampak, spoštovani, tudi tisti, ki nas spremljate zunaj, tega ni za podcenjevati. Ta številka je velika in cilj vsega tega je predrugačenje družbe po nekem ključu, ki pač neki večini ni prav zelo blizu; je pa blizu tem, ki v tem sodelujejo.
Mi smo videli številna pričanja, kar nekaj prič se je zvrstilo na tej preiskovalni komisiji, ki jo vodi kolega Medved. V neki osnovi pa si ta pričanja zelo dobro sledijo in zelo dobro se lahko razbere to zgodbo pritiska na te ljudi, to zgodbo kadrovskih čistk, to zgodbo enega mnenja – tistega, ki ga ima minister Hojs. Prva stvar, na katero bi se mogoče osredotočil, je bilo tisto znamenito pričanje, ki je spet enega od ministrov, ker pač tukaj je več ministrov udeleženih v to, postavilo v en tak smešen položaj, ko se je pri njem našel nek listek z navodili, kako ravnati v primeru preiskave. In je bilo povsem jasno, da te informacije ne prihajajo iz medijev, tako kot jih je obtožil minister in državni sekretar, ampak je bilo povsem jasno, da so te stvari prišle ravno iz kabineta ministra za notranje zadeve. In potem celo navodila curljala preiskovancem – tistim, ki so povezani s stranko SDS. Tukaj je že prva stvar, ki zelo jasno pokaže, da se je vpletanje v predkazenske in kazenske postopke iz vodstva Ministrstva za notranje zadeve seveda tudi zgodilo in da se dogaja. In jaz mislim, da je to treba ostro obsoditi. Če grem naprej, mogoče na začetek, ko so sledili ti takojšnji odstopi – ne odstopi, menjave bomo rekli, pa potem tudi odstopi. Spomnimo na gospoda Travnerja, ki je odstopil skupaj z ministrom. Samo gospoda Travnerja ni več, minister je še kar tukaj. Ampak zakaj je on odstopil? Niti ne zato, ker je pač klical na en urad, zahteval informacije iz prve roke in dajal neka navodila, ampak v bistvu zato, ker je minister takrat ugotovil, da pač mora nekoga žrtvovati, zato da se bo sam obdržal na tem mestu in še naprej izvajal to kadrovsko čistko, ki jo izvaja. In če kdo misli, to, kar ponavadi poslušam s tiste strani, dr. Olaj, generalni direktor policije, on je zadolžen za kadrovanje in ni nihče drug; če to, da meni nekdo tukaj reče, da minister ne ve, kaj se dogaja, da to vse dela generalni direktor policije, prvič, ali ima samega sebe za norca, ker pač večino tukaj je težko imeti za norca pri tem, ali pa pač ne razume ničesar, ker je povsem jasno, da je minister tisti, ki daje generalnemu direktorju navodila. Pa ne samo, da mu jih daje, daje mu jih javno, preko Twitterja mu napiše, kaj naj naredi. In on to naredi, pa še kakšen drug potem tudi.
Te stvari so šokantne in te stvari kažejo na to, da je želja, ta bolestna želja po tem obvladovanju policije res na neki najvišji ravni v zgodovini naše države. Ker vse, kar vidimo sedaj – to, da ljudje, ki so 40 let delali v policiji, ki so leto, dve pred svojo upokojitvijo, sami zapustijo policijo, ker pravijo, da takšnih pritiskov in takšnega ravnanja z zaposlenimi še niso doživeli, in se pač iz tega želijo umakniti –, kaže na to, kakšno težavo imamo. In ne samo to, poglejte recimo podatke, kako močno je padlo zaupanje v policijo pod vodstvom Aleša Hojsa. To zaupanje javnosti je na najnižji ravni naše države. Še kar pada. Seveda po tem, kar je pričal državni sekretar, pa pustimo tiste afere s krompirjem pa s čebulo – pa dobro, en državni sekretar je šel zaradi banan, ampak to so druge zadeve –, ta državni sekretar je med svojim pričanjem jasno povedal, oziroma ne vem, verjetno nehote pokazal, da se vpleta v določene preiskave in tudi predkazenske postopke, ampak v redu, do tja še pridem. Grem še malenkost naprej v okviru preiskovalne komisije. Videli smo tudi, da ne eden, ampak oba policijska sindikata sedaj ne zaupata več vodstvu policije in tudi generalnemu direktorju. Pa mogoče je tukaj treba še vedno še enkrat spomniti na dejstvo, da je bil eden od teh dveh sindikatov včasih močno na strani desnice oziroma trenutne oblasti, pa se je očitno tudi tam zalomilo, ker tudi lastni ljudje, ki jih je ta vlada nastavila, tej politiki več ne zaupajo. In to smo tudi videli s številnimi odhodi teh ljudi ali pa z zamenjavami, so pa pač prišli tisti, ki so ubogljivi in kimajoči, ki nimajo svojega mnenja in naredijo to, kar jim je naročeno.
In če se za trenutek morda vrnem še na gospoda Travnerja. Na tisti prvi dan, famozni, ko je zaprisegla Janševa vlada, je takoj odletela takratna direktorica Tatjana Bobnar. In v bistvu tej direktorici je Travner jasno povedal, da je bil edini pogoj, da on to mesto dobi, to, da se takoj znebi direktorja NPU Darka Muženiča, kar smo med drugim videli in to je še vedno v veljavi, je bila ta menjava nezakonita in ta sklep je še vedno nezakonit. In kaj? Pač nič. Temu ministru in tej ekipi, ki stoji za njim, je pač vseeno, ker je v ozadju seveda nekaj drugega, in to je, kot rečeno še enkrat, obvladovanje celotnega policijskega sektorja. Potem je tudi še eden izmed direktorjev povedal, tega so med drugim umaknili v eno od teh skupin, o kateri je bilo že prej govora, o kateri je govorila tudi kolegica Kociper. In tukaj sta nam tudi državni sekretar pa minister že, pa tudi na komisiji smo to slišali, govorila – Ne, ne, oni delajo na teh skupinah, oni se ukvarjajo s pomembnimi dosjeji; medtem ko oni sami povedo, da nimajo dostopa do ničesar, razen do elektronske pošte. Tam sedijo v enih pisarnah, pač seveda za svoje številne delovne izkušnje prejemajo ustrezno plačilo, ampak, veste, država od tega nima nič. Ti ljudje so umaknjeni zato, da so tiho, zato ker jih ta politika ne mara. Ne zato, ker ne bi delali dobro, ampak zato, ker so vrhunski, so umaknjeni, ker se pa z nekaterim delom ne strinjajo ali pa so pač enkrat bili del neke druge, morda direktorske pozicije v nekateri drugi vladi. In ta ugled, kot rečeno, se izgublja in ga bo zelo zelo zelo težko dobiti nazaj.
Potem je pričal še en drug policist. Policijo je po 30 letih zapustil prostovoljno. 13 let je vodil Sektor za notranje preiskave in integriteto in ker je bil kritičen do imenovanja teh posameznikov, ki ustrezajo zgolj strankarski izkaznici, na vodilna mesta brez kakršnih ustreznih kompetenc in brez strokovne avtoritete, je seveda odletel. In odletel tako, da so se nanj izvajali tako hudi pritiski, da je pač policijo zapustil sam, zato ker pač vi kar nekoga odpustiti vseeno ne morete, zato jih pa pač umikate v neke delovne skupine, pa naj tam počnejo, kar pač počnejo. Te priče so tudi zelo jasno pokazale in mislim, da je to tudi sedaj dokazano, da so naročila za to zamenjavo kadrov pač prihajale ne samo zgolj od ministra, ampak tudi iz kabineta predsednika Vlade, z Gregorčičeve. Torej, kdo gre kam, koga je treba umakniti, koga je potrebno zrušiti na ta način, da v bistvu niti ne bo več deloval, da bo tiho, se bo zadeve tako ustrašil, da ne bo nikjer več sodeloval.
Pa če grem mogoče na en zadnji del te preiskovalne komisije, to je v bistvu pričanje teh ključnih prič v tej zadevi; teh, ki so ta trenutek na vodilnih položajih. Gospod Kangler je na tej komisiji seveda, kot sem že prej povedal, povedal, da kadrovske odločitve sprejema generalni direktor. Pa vsi vemo, da po vseh teh sestankih in po vsem tem, kar ima generalni direktor z državnima sekretarjema in seveda z ministrom, je povsem jasno, da ta navodila pridejo h generalnemu direktorju v roke iz drugih koncev. To je tudi eden od državnih sekretarjev, ki je baje povedal, da ne želi nekih ljudi srečevati po hodniku, pa so jih zato umikali v druge pisarne, pa take stvari, kar v bistvu kaže na to, kot sem že prej povedal, neko bolestno željo po obvladovanju sistema in po umiku vseh, ki mislijo drugače. Taisti državni sekretar je, potem ko ga je bilo vprašano glede zaposlitve te nove generalne direktorice NPU, ki je med drugim ‒ še enkrat, na tem mestu nezakonito, brez kakršnihkoli kompetenc in izkušenj, kot je povedala kolegica ‒ celo en primer je preiskovala v svoji obširni karieri! Je bil baje problem to neko poznavanje s tem nesramnim davčnim svetovalcem, ki smo ga videli v Državnem zboru. In češ, kaj je sedaj problem tega, če je nekdo z nekom prijatelj, pa kaj imam jaz s tem. V bistvu ne gre za prijateljstvo, nikoli ni šlo za prijateljstvo. Šlo je za dejstvo, da je ta politika nam eno ključnih mest v državi na Nacionalni preiskovalni urad, ki se ukvarja z najhujšo gospodarsko kriminaliteto, preiskavami tega, postavila osebo, ki, oprostite, nima pojma o pojmu. In tisti bivši direktor, ki si je pač drznil kritizirati to vlado in predsednika Vlade, ki je imel mnogoletne izkušnje, številne obsežne in javno znane primere, ki jih koordiniral, usklajeval, nenazadnje tudi pripeljal do nekih zaključkov, tisti pa je pač seveda odšel, zato ker ni bil iz prave košarice. Ni imel prave strankarske izkaznice.
Te priče so seveda nekako zelo jasno in to vmesno poročilo tudi izkazuje, je pokazalo, kako sistematično pravzaprav potekajo te kadrovske čistke in kako se posega v te predkazenske postopke. Videli smo, da se odpira kar nekaj zadev, sum preiskave oziroma sum pri teh nabavah z medicinskimi pripomočki med pandemijo oziroma epidemijo, pa še marsikaj drugega. In potem vidimo iz enega podpornika te vlade, kako prileti v ta državni zbor Kazenski zakonik, ki je ‒ seveda hvala bogu ‒ padel, ki v bistvu želi, da to vse zastara. Če vi lepo malo zgodbo povežete v eno celoto in imate širšo sliko in informacije z enega in z drugega konca, jasno vidite, da je cilj vsega tega, da se vse lepo pomete pod preprogo, da se ljudi, ki kaj o tem vedo, umakne oziroma potepta drugače, na drugačen način, zato da se ne bo odkrilo in preiskalo tisto, kar bremeni največjo vladno stranko SDS, in to so številne korupcijske zadeve, sporne nabave, nezakonito financiranje stranke iz tujine in še tako naprej in še tako naprej. Tako politična odgovornost vpletenih, mislim, da je jasno dokazana, tukaj se bodo člani preiskovalne komisije, po vsej verjetnosti tisti v opoziciji stoprocentno strinjali, tisti v koaliciji bodo branili, ne glede na vse. Tudi ta ločena mnenja, ki so nastala, so povsem legitimna, nimam nobenih težav s tem, ampak gre pravzaprav za neko šarado in kritje hrbta svojim, ne glede na kršitve, ki so bile pravzaprav dokazane. Nek pregovor pravi: Zvestoba do groba … Ali kako že gre? Tako se v tej zgodbi pritiska na našo policijo, slovensko, se pravzaprav umika strokovnjake, umika se ljudi, ki nekaj vedo. In kot rečeno, ugotovitev, ki je ne more nihče zanikati, ker je pravzaprav že dokazana, vse ostalo naprej bo reševalo tožilstvo in sodišča, kaže ne samo na dejstvo, da se ta vladajoča politika vtika v policijo, ampak pravzaprav orkestrira celotno zadevo s svojimi podporniki, tudi koalicijskimi partnerji. Danes smo spet videli ene laži, na koncu bo eden rekel tam v kamero zunaj, da je poročilo bilo soglasno zavrnjeno, tako kot slišimo, pa v bistvu en del poslancev drugače glasuje ‒ ampak dobro, saj je vseeno. To je druga zgodba. Gre za to, da so se neresnice, laži, če želite, začele pojavljati v tej hiši in nekako se na tisti desni strani dogaja, da večkrat, ko je laž izrečena, bo postala resnica, ampak vam zagotavljam, da to ne bo.
Vse to, kar pa se dogaja, vse te kadrovske čistke, v bistvu se že kažejo nekam ‒ v strokovnem kolapsu slovenske policije. To, da je zaupanje, kot sem rekel, močno padlo in tudi odnos, ki ga imajo tisti na najvišjih funkcijah na Ministrstvu za notranje zadeve, je izredno aroganten in slab in mislim, da to vpliva na celotno družbo kot tako. Tako še enkrat; to, kar se greste, in to, kar ugotavlja vmesno poročilo o tej preiskovalni komisiji, je pravzaprav likvidacija policije kot servisa državljanov. To mora ostati vedno servis državljank in državljanov in ne neke vladajoče koalicijske stranke ali pa neke vlade, ki je na oblasti. Se pa ne čudim, da je temu tako, če so vaši lastni ministri obtoženi ‒ pardon izrazu, da me ne bo kdo držal za besedo, se opravičujem, to je bil lapsus ‒, ki so v postopku suma storitve kaznivih dejanj utaje listin, pa še česarkoli drugega, v nekih predkazenskih postopkih z nekimi neznanimi izvori premoženja in tako dalje in tako dalje. Ne vem, mogoče bomo pa videli do konca mandata še kakšno delovno skupino, za ‒ ne vem, kakšne druge zaostanke, ki so v policiji. Tako se bom tukaj počasi zaustavil.
V LMŠ pa moram povedati, da na to, jasno, ne pristajamo in ne bomo nikoli pristali na takšno politiko, kot se je gre največja vladna stranka, in ne bomo pristali na to, da se izvaja takšen pritisk na policiste, na tiste, ki se ne strinjajo s to vladajočo politiko, ker pač kot pravi kolegica, velikokrat nismo vsi isti in nikoli ne bomo.
Hvala lepa. Sam bom pa seveda to poročilo tudi podprl.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Prosim za mir v dvorani!
Naslednji dobi besedo Robert Pavšič.
Izvolite.

ROBERT PAVŠIČ (PS LMŠ): Najlepša hvala, predsedujoči.
No, bistvo danes je v tem, da preiskovalna parlamentarna komisija, ki jo je potrdil, torej izvolil, Državni zbor, trdi, da je prišlo do političnega vpliva na delovanje policije, in dva poslanca, ki trdita, da tega vpliva ni bilo. Torej imamo na eni strani sklep izvoljene komisije, sklep komisije, na drugi pa poslanca, ki brani svojo stranko, in pogodbenega poslanca taiste koalicije, ki pač ugotavlja nekaj mimo mandata komisije. In o tem mi razpravljamo danes tukaj. Politično vpletanje pa je bilo dejstvo. Sporne oziroma podrobnosti motivov so pa tiste, ki bi jih morali še bolj podrobno raziskati, in verjamem, da jih bo kolega Medved tudi v zaključnem poročilu bolj analiziral. Motivi so važni.
Začelo se je namreč politično vpletanje takoj, 13. marca 2020. Nikoli se še ni zgodilo, da bi na ustanovni seji Vlade prva odletela glava vodstva policije. Prvič! Z maskami na obrazu se je to zgodilo. Ne vem, mogoče kakšna simbolika. V to se ne bom spuščal, v to se ne bo verjetno niti komisija spuščala. Pomembno pa je, kaj se je dogajalo vse po tej prvi menjavi. Minister Hojs pravzaprav nenehno v vseh javnih nastopih priznava politično vplivanje na kadrovanje – razen v policiji, čeprav vodi on osebno ta resor. Ampak pozablja na nekaj. Tudi danes še nismo slišali, kaj zapiše v odstopni izjavi, ki jo sam objavi: »Kljub kadrovski menjavi na vrhu policije in menjavam, ki jih je do sedaj v policiji izvedel generalni direktor policije, ocenjujem, da je udbovsko-partijska struktura odločujočega dela policije v navezavi s tožilstvom in sodstvom te iste provinience tako močno zasidrana v sistem, da mi ob obstoječi zakonodaji in pristojnostih, ki jih kot minister v odnosu do policije imam, ne omogoča učinkovite depolitizacije in sprememb v policiji.«
Po navodilu ministra je generalni direktor policije izvajal menjave za depolitizacijo policije ‒ baje. Še bolj pomembno je to, kar je temu sledilo. Še nekaj časa nazaj smo poslanci obravnavali Zakon o policiji, kjer smo opozarjali točno na to, da omogoča politizacijo kadrovskih menjav v policiji. Zelo glasni smo bili, ampak očitno neuspešno. Ker v slepem branjenju svoje politične struje vi nikoli ne kadrujete politično – ne? Vi ne vabite direktorjev elektrodistribucijskih podjetij skupaj z generalnim sekretarjem stranke v parlament na sestanek z vodjo poslanske skupine – tega nikoli vi ne naredite! Ne, vi ne imenujete novega šefa SDH, predsednika nadzornega sveta v Luki Koper in drugod ali pa, recimo, v vodstvu DUTB. Tega tudi vi nikoli ne naredite! Vaš kandidat za direktorja Fursa v času pred kandidaturo obiskuje posamezne finančne urade in poizveduje po konkretnih davčnih inšpektorjih – tega tudi vi ne delate!

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Kolega Pavšič …

Nadaljevanje ROBERT PAVŠIČ (PS LMŠ): A lahko, prosim, končam, kolega?

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Prosim, če se vrnete na poročilo.

Nadaljevanje ROBERT PAVŠIČ (PS LMŠ): Se bom vrnil.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Kar takoj.

Nadaljevanje ROBERT PAVŠIČ (PS LMŠ): A mi boste besedo vzeli?

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Tudi lahko.

Nadaljevanje ROBERT PAVŠIČ (PS LMŠ): Izvolite, no!

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Govorimo o poročilu preiskovalne komisije ne pa …

Nadaljevanje ROBERT PAVŠIČ (PS LMŠ): Seveda. In to je vse skupaj povezano s poročilom preiskovalne komisije, ker kaže na modus operandi. In …

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Ker konkretna vsebina preiskave je druga. Pri Kangler in drugih je bila vsebina preiskave druga. Ne to, kar vi govorite.

Nadaljevanje ROBERT PAVŠIČ (PS LMŠ): No, saj se bom vrnil. Ne skrbite.
Ker vi ste politično brezmadežni, ste vzpostavili slovensko politično dogmo in pri njej nenehno vztrajate. To so bili samo utrinki, kar se dogaja na področju političnega kadrovanja. Zelo nevarnega kadrovanja, kjer je važna samo partijska izkaznica; pa ne tista, od včasih, rdeča z rumeno zvezdo. Spomnimo se samo nabave zaščitne opreme, pa ministra Počivalška; to, kar so tudi moji kolegi že izpostavljali. Bil je opozorjen, da bo imel hišno preiskavo, obstaja celo listek z navodili, kaj je potrebno narediti ob hišni preiskavi. Hojs potem odstopi ‒ sem prebral. Sicer kuverta ostane zaprta, ampak verjetno so bili prsti prehitri, pa je sam na Twitterju objavil celotno pismo predsedniku Vlade. Pač, kuverta je ostala zaprta in minister, ki je nepreklicno odstopil, je še vedno minister, čeprav lepo v Ustavi piše, da si minister do svojega odstopa. Poslovnik je rešil in predsednika Vlade in ministra, da ni dejansko ta odstop bil tudi formaliziran. No, odstopi tudi Travner, generalni direktor policije. Odstopi, ker ni mogel preprečiti, tako kot je gospod Hojs napisal, udbovsko-partijskih pregledov. Česa? Kriminalnih dejanj? V zahvalo ‒ kaj se zgodi? Spet je slučajno, kajne, dobi zaposlitev na Darsu, kjer je spet slučajno predsednik uprave Darsa podpredsednik stranke, ki je v tej koaliciji. Gospod Hajdinjak je podpredsednik stranke, postane predsednik uprave Darsa in zaposli gospoda Travnerja. Slučajno! Brez političnih povezav, ker je bil razpis, verjetno, za to delovno mesto. Najprej za predsednika uprave je bil razpis, potem je bil pa razpis tudi za mesto svetovalca uprave. Ni šlo to po telefonskih zvezah, po kakršnihkoli političnih linijah.
In potem v predstavitvah danes poslušam, kako policija pod vodstvom gospoda Hojsa deluje vedno boljše, vedno več odstotkov kriminalnih dejanj je preiskanih. Super! Samo veste, mene bolj skrbi, koliko odstotkov kriminalnih dejanj pa ni preiskanih. Bolj me skrbi, koliko odstotkov kriminalnih dejanj ni preiskanih, ker so proti napačnim ljudem; in kdo jih ustavil in kako jih je ustavil. Tisti, ki pozorno posluša ljudi z Ministrstva za notranje zadeve na vseh odborih, zaslišanjih in drugih nastopih, velikokrat med vrsticami ali pa tudi direktno zazna, kot zadnjič sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve slučajno prizna pred odborom, da ima vpogled v predkazenske spise. Ja, čakajte malo, to se pa ne sme dogajati! In to je točno to, kar preiskuje ta parlamentarna komisija. Najlažje je reči: Ne. Dve priči sta bili proti, cela serija ostalih prič je politično vmešavanje potrdila in zdaj, ti dve priči sta bolj kredibilni od tistih n-prič, ki jih je bistveno več. Ne gre! Ne gre in ne sme iti tako, ker to ni prav, ne glede na to, proti komu se izvajajo preiskave. Kdorkoli je zagrešil kaznivo dejanje, kriminal, mora odgovarjati! Ampak tale selekcija, koga se bo preiskovalo, koga pa se ne bo preiskovalo, to pa presega moje dojemanje, pa verjetno tudi dojemanje marsikoga, glede vprašanja pravne države, poštenosti. Tako da … Ni, ne bo šlo.
Prosti spis, je rekel kolega Kaloh na za … Prosti spis! Užali predsednika komisije, užali poslance, ki so bili izvoljeni v to preiskovalno komisijo. Sram vas bodi, res vas bodi sram, ker je to totalna derogacija poslancev in vseh, ki delamo v katerikoli preiskovalni komisiji! Potem pa si drzne še celo nekaj: njegovo kredibilnost meriti s tem, da je strankarski kolega z nekdanjim ministrom! Kolega Kaloh je predsednik komisije, ki je preiskovala dogajanje okrog aktualnega sekretarja na Ministrstvu za notranje zadeve in sodi v isto koalicijo. Se fraternizirate z njim brez vseh omejitev. Torej, ko se to dogaja na eni strani, je to sporno, vpliva na kredibilnost, pri vas pa je vse v redu. Ni tako! Dajte vsaj ‒ ne tako kot Počivalšek najprej skočiti, pa potem reči hop. Predstavite argumente, predstavite svoja mnenja, ne pa žaliti svojih kolegov, ker vsak od nas tukaj je enakovreden drugemu, ne glede na to, ali sedi na tej strani tukaj ali pa za mestom predsedujočega. Vsi smo enakovredni in od vsakega glas velja enako! Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima mag. Branko Grims.
Izvolite.

MAG. BRANKO GRIMS (PS SDS): Hvala. Vsem prav lep pozdrav!
Kaj je najstarejši trik levičarjev? Da kažeš s prstom na nekoga drugega in mu prepisuješ vse tisto, kar si počel, počneš in želiš početi sam v bodoče. Najstarejši trik levičarjev, ki je značilno zaznamoval celo 20. stoletje in kot dokazuje tale seja danes, se seveda uporablja z vaše strani tudi v 21. stoletju.
Kako vemo, da v Sloveniji prihajajo volitve? Zelo enostavno. Najprej levičarji bežijo pred referendumom o dohodnini, o povišanju plač, ki so ga sami prestavili. Potem SVIZ napove stavko, najbolj rdeč sindikatov v Sloveniji, apolitičnost par excellence. Potem na vladno tiskovno konferenco o pomoči zaradi višjih cen energentov ne pride nobeden novinar, Društvo novinarjev Slovenije pa začne funkcionirati kot golobje ornitološko društvo. KUL in tudi najširša javnost v tem času počasi spoznava, kako sem imel prav, ko sem opozarjal, da je boljše dobra vlada v roki kot Golob nad glavo, in potem vi pridete v ta parlament s predlogom za razrešitev ministra in državnih sekretarjev, ki je popolnoma neutemeljen, nesmiseln in privlečen za lase, kar je skupen element tega pa še marsičesa drugega. Tisto, kar ste ves čas sami očitali obstoječi vladi ‒ in seveda realno to počnete sami in to se sedaj že vidi ‒ to je ustvarjanje izrednih razmer, rušenje Slovenije.
Kaj uči sedaj zgodba, recimo, ameriških volitev pa nekaterih evropskih volitev, ki smo jih lahko opazovali v minulih mesecih? Kjerkoli levičarji danes nastopijo, ustvarjajo izredne razmere. Se spomnite divjanja BLM, se pravi Black Lives Matter, pa Antife po ameriških ulicah? 22 mrtvih je bilo pa še in še ranjenih, milijarde škode, sedaj je pa iznenada mir. Ja, seveda, ker so volitve mimo! In točno isto ustvarjanje izrednih razmer delate tudi vi v Sloveniji, zato se napovedujejo stavke rdečih sindikatov, zato se vi hočete znebiti ministra, da bi s tem otežili delo policije, da bi otežili zagotavljanje varnosti ljudi, da bi se ljudje ne počutili varno, in potem računate, da bi iz izrednih razmer, ki jih ustvarjate sami, vi potegnili še politični profit. To je bistvo tega, kar vi v resnici počnete! To je vsa vaša taktika na volitvah. Ste koalicija sovraštva, saj nimate nobenega pozitivnega programa od Goloba, do SD, do Levice, do KUL-a ali kakorkoli se že temu reče. Druži vas eno samo nasprotovanje obstoječi vladi: Ne bomo sodelovali s SDS in nikomer, ki podpira obstoječo vlado. In podobno. To so oslarije, ki – mimogrede ‒ nimajo s politiko nobene zveze. V normalni državi tisti, ki s takim štarta, ne bi smeli dobiti enega glasu, ampak žal to je tista taktika, ki se v predvolilni kampanji uporablja s strani levičarjev danes po celem svetu. In to vi danes uveljavljate s temi vašimi predlaganimi sklepi v tem državnem zboru.
Na čem naj bi vi utemeljevali te sklepe? Pravite, da politično podrejanje policije. Večje neumnosti pa še v življenju nisem slišal. To govorijo tisti, ki so 70 let imeli neko ljudsko milico, ki so še pred kratkim ploskali, ko so na nekih demonstracijah desne pometali po tleh, leve pa pustili pri miru, čeprav so levi pljuvali na tiste desne, pa jim grozili, pa se drli nanje in jih provocirali pa še kaj metali vanje. Skratka, ravnali so kot ljudska milica še do pred kratkim. Ampak to je bilo v redu. Ker ste jih vi imeli pod komando. Zdaj, ko je pa policija pod tem ministrom in pod tem vodstvom začela postajati prava policija, nevtralna, profesionalna, visoko učinkovita, in se je zanjo zagotovilo ustrezna delovna sredstva, dovolj denarja, povečalo se je plače, poskrbelo za res vso nujno potrebno opremo, ustvarilo pogoje za delo, take, kot jih policija v Sloveniji še ni imela, zdaj bi pa vi razrešili ministra in državne sekretarje. Ja, bežite no! Prozorni ste, da bolj ne bi mogli biti. Gre pa za ustvarjanje izrednih razmer, zato da se ljudje ne bi počutili več varne, zato da bi vi iz ustvarjenih izrednih razmer, ki ste jih sami povzročili, potem potegnili še politični profit. Ampak seveda, ta igra, veste, deluje, dokler je nekdo ne razgali, ko pa jo takole poveš, enostavno, kot sem jo jaz zdajle, pa ljudem postane jasno, za kaj v resnici gre. In za kaj bo tudi šlo. Na teh volitvah bo samo ena izbira: na eni strani sedanja obstoječa koalicija, torej graditelji Slovenije, in na drugi srani tisti, ki Slovenijo uničujete, torej rušitelji Slovenije. In to s svojim ravnanjem dokazujete vsak poseben dan. Zato se zdajle napovedujejo stavke, zato se napoveduje škoda, zato se hoče razrešiti ministra, ki odlično opravlja svoje delo skupaj s svojo ekipo, zato se ustvarjajo izredne razmere. Ker vas briga za varnost ljudi, za kvaliteto življenja, za blaginjo! Koliko domov za ostarele ste postavili v vseh minulih letih, ko so bile same levičarske vlade? Niti enega! Niti enega.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Kolega Grims …

Nadaljevanje MAG. BRANKO GRIMS (PS SDS): Pa nonstop to ponavljate pri vsaki stvari, kaj bi lahko, pa do tja sploh ne pride.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Kolega Grims, prosim, da se …

Nadaljevanje MAG. BRANKO GRIMS (PS SDS): Gospod predsedujoči, kot dobro sami veste, samo razgaljam igro, ki je danes pred nami in katere bistvo so tudi predlagani sklepi, ki gredo v smer razrešitve. In o tem …

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Razumem. Samo vsebino poročila, prosim.

Nadaljevanje MAG. BRANKO GRIMS (PS SDS): … govorim, pa o ničemer drugem.
Obenem očitate, da se je naredilo določene kadrovske spremembe. Pa poglejmo, kako je bilo to kdaj prej. Ali se kdo še spomni, da ko je bila zamenjana enkrat ena desna vlada, tistih redkih desnih vlad, ki je bila v Sloveniji, bolj kratkega roka sicer, so na prvi seji ‒ to povem zato, ker je gospod Pavšič tukaj rekel, da ni znan tak primer ‒, na prvi seji po volitvah nove vlade zamenjali, če me spomin ne vara, okoli 420 ljudi. Na eni sami seji! Ali ste kje slišali kakšno vpitje o poplavi, kadrovskem cunamiju, o čistkah, o ne vem čem? Tukaj pa Vlada zamenja enega, dva, v perspektivi naj bi zamenjala recimo 100 kadrov, ki so vedno vedrili in oblačili nekje po Sloveniji, postopno in s strokovno komisijo, ki bi jo policija sama oblikovala in jo je že, je pa to grozno. Ob tem, gospe in gospodje, ko bi se morali pa res ukvarjati z eno preiskavo, kaj so ti kadri počeli. Kajti zelo veliko podatkov govori o tem, kako so potem, če je bil nekdo nezamenljiv, je bil desetletje, več ‒ nekateri celo po več ‒ na čelu recimo ene policijske uprave, kako se je to potem odražalo na delu tam. Nekaterim se je pogledalo čez roke, ker so bili kolegi, enim ne; pač te človeške vezi so tkale odnos, ki potem s profesionalnim delom ni imel več kaj dosti skupnega. Imel je pa veliko s politiko. Ja, ker to so bili vaši kadri. Na ta način ste vi zagotavljali to, da ste bili prvorazredni, vsi ostali pa drugorazredni. In seveda vas danes to boli. Boli vas ta oblastna abstinenca, ker ste odstavljeni z oblasti in stvari nimate več popolnoma totalitarno pod roko. Imate jih še vedno: imate v rokah medije, imate v rokah sodstvo, imate v rokah velikanski del državne uprave, imate v rokah službe Državnega zbora, pa še kaj bi lahko naštel. To sami dobro veste, bolje kot jaz. Če sem še kaj pozabil … Aja, še nevladnike imate v rokah. In seveda v takih okoliščinah je težko, da bi država uspešno funkcionirala. Tudi Ministrstvo za notranje zadeve. Pa je to sedanji vladi in temu ministru odlično uspelo. V najtežjih pogojih so zagotavljali ustrezno varnost, ustrezno stopnjo varnosti, poskrbeli za blaginjo, poskrbeli za nujne ukrepe, zagotavljali vse tisto, kar je potrebno.
Popolnoma normalno je, da ena ekipa v kateremkoli podjetju, če želite, ali pa v državi oblikuje potem tudi ostali kader, tako da lahko svoje delo še bolj uspešno opravlja. To je najbolj normalna stvar na tem svetu in to vsi dobro veste, ampak vi iz tega delate cirkus; ob tem, ko ste sami menjali ljudi po politični liniji, da se to povedati ne da, ko ste ene onemogočali, druge forsirali. To pa ni problem, zato ker so bili to vaši. Tisto, kar je bil cilj te vlade na področju Ministrstva za notranje zadeve ‒ in trdim, da je to odlično opravila ‒ je, da vzpostavi visoko učinkovito, profesionalno, nevtralno policijo, ki bo v celoti zagotavljala varnost ljudi in odlično opravljala svoje delo. In ga tudi je. Tako dobro, kot se zadnje čase izvajajo vse aktivnosti policije v Sloveniji, zlasti v zadnjih mesecih, se to preprosto še ni dogajalo. Vsaka čast ministrstvu in njegovi ekipi! Vi bi šli pa to menjat! Zato da bi, seveda, naredili izredne razmere, da bi se ljudje ne počutili več varno, da bi vzpostavili nazaj svoje neformalne oblike vplivanja, če želite, tudi na delu policije, ki je bila res politična pod vašim vodstvom, zdaj pa ni več, in to vas v resnici boli. Dokler je policija popolnoma levičarska, je to za vas v redu, ko pa postane nevtralna, takrat je pa to politično vplivanje. Ja, saj je res politično vplivanje za zagotavljanje nevtralnosti dela policije. Kar pa, mimogrede gospe in gospodje, če bi si prebrali zakon ‒ in tisti, ki je prinesel tole danes, očitno ni ‒, bi vsaj to morali vedeti, da je dolžnost ministra po zakonu ‒ ne samo pravica, dolžnost ‒, da daje smernice za delo policije. In vi očitate ministru to, da je delal skladno z zakonom, kar je popoln absurd in samo potrjuje tisto, kar sem poudaril na začetku.
Vsa izbira teh volitev bo izbira med graditelji Slovenije, med sedanjo vlado, koalicijo na čelu s SDS, in rušitelji Slovenije ‒ se pravi levičarji z vsemi od SD, Levice, tja do Goloba, pa LMŠ, pa SAB pa še koga zraven lahko daste ‒, tistimi, ki Slovenijo uničujete, ker vam gre samo za eno stvar: za oblast. Če bi vam šlo za Slovenijo, danes s takim predlogom, kot ste ga zapisali, zagotovo ne bi prišli v Državni zbor in potem bi ravnali drugače in danes bi seveda iskali konsenz o ključnih vprašanjih države, kar bi bilo edino prav, namesto da se napovedujejo vsi mogoči štrajki, da se blokira višje plače za Slovenke, Slovence, za državljanke in državljane z zlorabo referendumske zakonodaje, kar počnete levičarji, onemogočate višjo plačo ljudem. Mislim, tega svet še ni videl! In seveda napovedujete nadaljnja zaostrovanja, prenos svojega ravnanja na ulico, zato da se ljudje ne bi počutili varne, v upanju, da vam bodo nasedali in da bodo glasovali za vas.
Jaz pa še vedno verjamem v pamet in razum slovenskega naroda, zaupam v njihovo odločitev in vam ne bodo nasedli. Mi vam pa zanesljivo ne danes, vsaj jaz osebno vam garantiram, da takih sklepov, kot ste jih predlagali, niti v sanjah ne bi nikoli podprl, ker so krivični, so nesramni in peljejo Slovenijo v kaos; tja, kjer vi želite.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Najprej bi prosil vse, ki ste v dvorani, da ne skačete sogovorniku v besedo in ga ne motite pri razpravi. To velja za vse, ki ste v dvorani.
Sedaj pa dajem postopkovni predlog Nataši Sukič.
Izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Poglejte, predsedujoči, vi ste znani po tem, da dosledno ‒ baje ‒ vodite seje in opozorite, kadar kdo gre izven teme. Poslanec Grims je govoril vse živo najprej, kar ni imelo nobene zveze s to temo danes, se pravi z vmesnim poročilom preiskovalne komisije. Govoril je tu razne svoje promoparole, kot da smo že sredi kampanje, o graditeljih in rušiteljih, o vicih o levičarjih in take bedarije. Ali bi lahko, prosim, tudi njega ustavili, tako kot ustavljate nas ostale?
To bi bil moj postopkovni predlog, da ste enostavno pošteni do vseh. Če nas ustavljate, ustavite tudi tole. Ker ta promospot je bil res deplasiran. Milo rečeno. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala tudi vam. Najbrž ste bili prisotni v dvorani. Kolega sem na uvodu opozoril pa gospoda Pavšiča tudi. Nisem Maše Kociper, čeprav je imela tudi razpravo o drugih zadevah, prav tako kolega Baković. To se pravi, upam, da bo šla razprava v tej smeri. Govorimo pa o političnem vplivanju. To se pravi, govorimo o politiki na tem področju. In pač presoje poslancev najbrž so različne. / oglašanje iz dvorane/ Tako da približno veste. Saj ta naslov točke je tak in naslov preiskovalne komisije.
Sedaj pa predlagam, da nadaljujemo razpravo.
Besedo ima Tomaž Lisec.
Izvolite.

TOMAŽ LISEC (PS SDS): Hvala za besedo, spoštovani podpredsednik. Vsem skupaj, ki še vztrajate, lep petkov popoldanski pozdrav!
Glede na to, da sem že kar nekaj časa v tem državnem zboru in sem poslušal poročila različnih preiskovalnih komisij in njihovih dognanj oziroma sklepov, lahko pohvalim le eno stvar. To je prizadevanje predsednika preiskovalne komisije, da skuša nekaj dognati. Na žalost pa se vse to konča. Medtem ko smo ugotavljali zlorabe na področju zdravstvene oskrbe in vpliv politike na zdravstveni sistem, vpliv politike, kako so pomagali, da so izginile milijarde v slovenskih bankah, in dokaze imamo danes, z vsem spoštovanjem do vseh, tudi nas, članov preiskovalne komisije, kajti tudi sam sem bil nekaj časa član preiskovalne komisije, za dokaj smešno preiskovalno komisijo, po mojem mnenju gre celo za deloma razvrednotenje preiskovalnih komisij. Komisija je skušala ugotoviti morebitno politično odgovornost nosilcev javnih funkcij zaradi suma nedopustnega političnega vmešavanja v delo policije. Vseskozi pa smo govorili o približno petih ljudeh, ki se jim je zgodila kao krivica, ker niso več tam, kjer so bili pod prejšnjimi vladami. Vseskozi smo govorili o tem, kako policija baje ni prav delala na nezakonitih protestih in so bili ti ubogi policisti kar naenkrat grdi fantje, ki so razgrajali, čeprav so dejansko – to vsi vemo ‒ ščitili javni red in mir. In ukvarjali smo se z enim mobitelom in eno fiktivno posojo denarja. Skratka, namesto ene resne preiskovalne komisije je šlo za ščitenje »naših«. In da so poslanci iz vrst SD in iz LMŠ mojstri v ščitenju »naših«, pove dejstvo, kaj so oni oziroma njihovi člani počeli kot ministri za notranje zadeve, kot šefi policije in vseh drugih organov, od NPU dalje, če se osredotočim na vlogo Ministrstva za notranje zadeve in podsubjektov, kaj so delali. In sedaj pride nek zlobni minister in nek zlobni generalni direktor policije, ki si drzne zamenjati pet ljudi! In cela država naj bi bila na nogah, češ, kako kadrujejo. Samo hiter pogled v aplikacijo Google pove, kako brutalno so kadrovali levi politični akterji, ko so oni obvladovali MNZ oziroma policijo. Pa je šlo vedno samo za isto frakcijo, isto linijo, isto politiko, le imena so se spreminjala: ali SAB ali LMŠ, oni pravi ali nepravi SMC, SD in ostali. Pa je bilo brutalno. Tako na žalost ugotavljam, da je Aleš Hojs v bistvu amater na področju kadrovanja. Kot da so upali, da bo veliko več skadriral, kot je skadriral, ker je pač nekaj ljudi zamenjal, nekaj ljudi je subjektivno ali objektivno samih odšlo, nekateri pa so šli, tako kot marsikdo iz vrst policije, kmalu po 50. letu tudi v pokoj. Ampak iz tega se skuša delati zgodba; dela se zgodba tam, kjer je v bistvu ni, dela se preiskovalna komisija, jaz pravim, da bolj za zaščito pravih oziroma »naših« ali »ne naših«. Tako moram povedati, da sam kot nekaj časa član te preiskovalne komisije, moram reči, da sem se včasih prav zabaval, kako so se prijaznim pričam polagale besede v usta, sovražnim pričam pa so pripisovali insinuacije in jih skušali izvabiti, da bodo povedali kakšen stavek malo napačno ali malo drugače in bi spet iz tega delali zgodbe. Skratka, mislim, da morda želja je bila prava, da se nekaj razišče, ampak raziskovati je tako kot približno okoli strahu: okoli ga nič ni, znotraj pa isto. Saj vemo, kako gre tista zadeva. Skratka, veliko prahu, veliko sej, malo učinka.
Na drugi strani pa so zadeve skoraj obratne od tega, kar je skušala preiskovalna komisija ugotoviti. Policija dela dobro, varuje naše državljane. Nenazadnje tudi materialno se je njihove stanje izboljšalo. Morda s tega mesta samo še apel vodstvu MNZ in policije, da morda celo do konca tega mandata zagotovijo policistom nove pištole, kot smo v tem mandatu tudi zagotovili nove pištole za zaposlene v Finančni upravi. Da ne bodo ti fantje, predvsem tisti, ki so na terenu, bili včasih bolj sebi nevarni z zastarelim orožjem kot pa komu drugemu. Včeraj sem govoril z enim prijateljem policistom. Čisto naključno sva se srečala, pa sem ga za hec vprašal, koliko časa ima že svojo pištolo. 26 let. Sem rekel, pa menda ja ni več Zastava, pa je rekel, da ne, veliko boljše pa tudi ni več v uporabi. Tako samo malo medklic, malo mimo preiskovalne komisije. Upam, da policisti čim prej dobijo novo in boljše strelno orožje. Morda tudi zaradi tega, ker smo v tem mandatu sprejeli Zakon o orožju in pomagali ljudem blizu strelišč, da morajo imeti vsaj na streliščih policisti dušilce. Verjetno je malo neugodno, če policisti vadijo na vadbiščih z enim orožjem, potem grejo pa v službo in imajo za pasom drugo orožje. Skratka, policija je v tem mandatu pod tem ministrom, predvsem pa pod tem vodstvom policije delala dobro.
Sam osebno, ko sem sedel kot član te preiskovalne komisije, sem mislil, da bo še veliko več rompompoma glede NPU. Čeprav vem, da se nismo smeli preveč vračati v preteklost in vse zgode in nezgode NPU, kdo vse je tam koga kadroval, kdo vse je tam kaj delal oziroma kdo vse je tam koga ščitil. Tako moram reči, da če so se dva ali trije ljudje na NPU zamenjali, da se malo prevetri ta vonj, zrak znotraj NPU, je to samo pozitivno in dobrodošlo. In nenazadnje tudi rezultati, za razliko od tistih, ki so mislili, kako bodo slabi, so boljši, ne glede na to, kdo je na vodstvu tega organa.
Skratka, namesto da bi šlo za eno resno preiskovalno komisijo v ugotavljanju politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, je šlo bolj za branjenje prejšnjih kadrov in tolaženje teh kadrov, ki so izgubili službo. In če govorimo o petih ljudeh, z vsem dolžnim spoštovanjem, je to veliko manj, kot pa smo govorili o izgubljenih milijardah v banke in ob izgubljenih milijonih preplačane zdravstvene storitve in vse ostalo. Skratka, veliko dima, ognja pa nikjer. Zato tudi sam ne morem podpreti ne vmesnega poročila, še manj pa, po moje malo smešnih sklepov, ki so pripravljeni. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Besedo ima mag. Dejan Kaloh.
Izvolite.

MAG. DEJAN KALOH (PS SDS): Predsedujoči, hvala lepa.
V tem krogu sem zadnji razpravljavec, kar me na nek način veseli, ker je nekajkrat bilo omenjeno tudi moje ločeno mnenje. Ampak, gremo po vrsti oziroma od tam, kjer je spoštovani razpravljavec pred mano končal pri sklepih.
Meni je danes bilo res zanimivo slišati, ko je tudi poslanka iz opozicijskih vrst, Maša Kociper, dobesedno dejala, »sklepi so kar nekaj«. Bolj se s tem ne bi model strinjati, tudi s kolegom Liscem, ki je tudi referiral na te res neresne sklepe, mag. Grims pa jih je tudi označil kot žaljive, kar je dejansko res. Zdaj, pozivati ministra in oba sekretarja k odstopi na osnovi dejansko res tudi pravljičnih dejstev oziroma označb ‒ bom potem še to elaboriral malo ‒, je res neresno, da ne rečem žaljivo. Samo poročilo pa stil pa sama dikcija je eno, pa vendarle tudi poročilo predpisuje poslovnik, se pravi, ima neko formo. V Vmesnem poročilu so se določene priče tudi označevale kot osebki. To sem zasledil, me je zelo zmotilo, tudi pri ločenem mnenju, da so se priče označevale kot osebki. Glejte, po SSKJ ‒ poglejte si ‒ je to slabšalni izraz. Šlo je seveda za nekdanjega vršilca dolžnosti GDP Andreja Juriča. Jaz celo verjamem, da ni bil avtor tega dela teksta poslanec Medved, ki ga drugače spoštujem, je korekten, mogoče je to kakšen strokovni sodelavec noter podtaknil, ampak glejte, da se priče v nekem resnem poročilu označujejo kot osebki, to je tudi ena izmed teh žaljivih označb.
Že prej v stališču sem na to opozarjal, da se niti na en relevanten zakon ni poročilo sklicevalo, ker sem pa res zelo podrobno prebral poročilo, sem pa opazil, da se poročilo sklicuje na dejanske romane; glejte, na dejanske romane. Da vam povem citat. Švedski pisatelj, to je sporočilo vmesnega, švedski pisatelj Fredrick Backman, je v romanu Mi proti vam napisal: »Najhujše je spoznanje, da smo odvisni od drugih, da ljudje s svojimi dejanji vplivajo na naše življenje, ne le tisti, ki si jih izberemo, tisti, ki so nam všeč, ampak tudi vsi drugi, tudi idioti.« Potem poročilo dalje govori: »Prav to popolno odvisnost so v zadnjih dveh letih spoznali mnogi policisti.« Glejte, upam si trditi, da v tridesetih letih slovenskega parlamentarizma se nobeno resno poročilo, ali končno ali vmesno, ne sklicuje na romane. To sem prvič v življenju videl in, mislim, na nek način mi je to smešno, ampak glejte, pa saj se je pa treba sklicevati na neka resna dejstva, dokaze in zakone, ne pa na romane. Jaz ne vem, kako je to možno, da je kaj takega končalo v poročilu, ampak mogoče res kakšen strokovni sodelavec ni dosledno opravil svojega dela.
Nekajkrat se je omenjalo, kot sem rekel, to moje ločeno mnenje. Jaz sem vesel tega dejstva. Prej je en poslanec ‒ mislim da, poslanec Prebil ‒ rekel, da so taka ločena mnenja legitimna. Ja, jasno, kakšna pa naj drugače bojo, saj so v končni fazi del poročila! Bi pa vseeno referiral tudi na strokovnost tega ločenega mnenja in da se predvsem opiram na veljavno zakonodajo. Jaz nisem pisal o romanih in ne vem čem, jaz sem dejansko citiral zakone. Naj vam še enkrat, spoštovani poslanci, tudi zaradi slovenske javnosti, da znajo malo pretehtati, kajne; se pravi sklicevanje na leposlovna dela in pa sklicevanje dejansko na zakone. To se mi zdi zelo pomembno izpostaviti. In glejte, to, kar sem že dejal, popolnoma so umanjkali zakonski okviri. Jaz sem predvsem omenjal tri zakone: Zakon o državni upravi. Zakaj? Ker ta dejansko v členih 21. do 25. ureja to materijo, njihovo vodenje, ministrstva, razmerje do podrejenih služb in tako dalje, tudi odločanje ministrstva v upravnem postopku. Zakon o javnih uslužbencih v členih 82. in 83. ureja pridobitev in prenehanje položajev direktorjev v organu sestavi ministrstva; se pravi, vse to, kar se je dogajalo, je bilo vse v skladu z zakonodajo, in seveda Zakon o organiziranosti in delu v policiji, ki pa ureja samo organizacijo in delovanje ter vodenje v policiji. Če bi to pripravljavci Vmesnega poročila dosledno se sprehodili po zakonskih odločbah, bi videli, da je bilo vse v skladu z zakonodajo, zakonito in strokovno. Se pravi, ne bi prišlo do teh nebuloz, ki smo jim bili priča v tem poročilu, in tudi, če so se dogajale kakšne premestitve, napotitve, vse to je bilo v skladu ravno s tem navedenem Zakonu o organiziranosti in delu v policiji, natančneje 67. in 68. člen to pač opredeljujeta, in v končni fazi bilo je rečeno, ko so bile te premestitve, se je pač zasledovala večja učinkovitost dela. Jaz ne vem, kaj je narobe. Vsak predstojnik, vsak strokovni predstojnik ‒ in jaz ocenjujem, da dr. Olaj, celo akademik med policisti, to strokovno znanje ima in to je tudi izkazal na pričanju. Se pravi sledenju zakonodaji in zasledovanje večje učinkovitosti dela. Ali je zaradi tega slab predstojnik ali pa celo na meji z zakonom? Lepo vas prosim!
Tudi za spoštovanega ministra Aleša Hojsa lahko brez problema vsak resno odgovoren poslanec zatrdi, da so njegova postopanja absolutno skladna z izrečeno prisego tukaj, v Državnem zboru, ker je rekel, da bo spoštoval ustavni red. Tukaj je to povsem jasno in da dejansko deluje za blaginjo Republike Slovenije ravno pri vsem izvajanju, ki ga pač dela kot minister.
Kar se tiče te famozne skupine pri Vladi. Tukaj se mi zdi vredno izpostaviti to. Sedaj se je tukaj govorilo, da je bila kot neka kazenska kolonija pa da so šli tam kazensko ti določeni. Kolikor vem, so šli tja res usposobljeni policisti, z izkušnjami, in glede na to, da se ni našlo v tem vmesnem poročilu navedbe, da dejansko poročajo o svojem delu in da tudi Vlada obravnava njihova poročila na vsake tri mesece ‒ zadnja obravnava je bila januarja 2022 na 109. redni seji Vlade Republike Slovenije, kjer je pač ta delovna skupina za učinkovito varovanje državne meje podala celo tri predloge. Se pravi, delajo resno, kredibilno, zasledujejo, da se pač poveča učinkovitost tako dela pomožnih policistov na meji, potem so še dali tukaj predlog za ugotavljanje morebitnih tehnični rešitev še za večjo učinkovitejše varovanje državne meje. Se pravi, to Vlada na seji obravnava; se pravi, ni res, da ne bi Vlada pa niti policija imeli nikakršnih podatkov v zvezi z delom te delovne skupine. To enostavno ne drži. Pojdite na splet Vlade, preberite si ta poročila pa si potem ustvarite sami svoje mnenje.
Ni res ‒ prej je tam kolegica tudi trdila, da ona pa ni slišala, koliko prič je izkazalo, razen dveh prič, ki ste zavzeli neko užaljeno pozo, ker ste pač bili razrešeni; se pravi Tatjana Bobnar in Boštjan Lindav. Tisti tretja priča Vesna Drole je bila pač tudi v nekem svojstvu nekih navideznih obtožb, dejansko pa 17 prič ni potrdilo suma, ni potrdilo suma, ni eksplicitno trdilo, da se je nekdo vmešaval v delo policije ali pa na potek predkazenskih in drugih postopkov. 17 prič je bilo takih, ki tega dejansko niso podprli ‒ si pač preberite magnetograme.
Tudi kaj je umanjkalo pri samem delu Vmesnega poročila oziroma rezultiralo v pisanju Vmesnega poročila pri samih dejanjih. Res je, da takrat nisem bil član, sem si pa podrobno prebral, potem ko sem imel dostop, zapisnike, da preiskovalna komisija izpoved ravno teh prič ‒ jaz jim na nek način tukaj očitam zaradi političnih povezav, ker sta bila pač imenovana v času mandata Boštjana Poklukarja, ki dejansko je strankarski kolega predsednika komisije, da tukaj obstaja nek upravičen dvom v njuno nepristranskost pričanja. Pa vendarle ‒ kaj bi lahko komisija naredila? Lindava, Droletovo pa Bobnarjevo bi lahko še preizkusila s kakšnimi dodatnimi vprašanji, da bi pričo tudi vprašali, od kod ji vedenje o tem, kaj govori, ali pa tudi, da bi jih mogoče soočili s kom. Do soočenja še ni prišlo na tej preiskovalni komisije, upam, da bo, da te navzkrižne izjave vendarle malo preverimo, ker ti trije se mi res ne zdijo verodostojne priče.
Nadalje, statistični podatki. Tudi statistični podatki so povsem umanjkali v poročilu, ne moremo iz tega poročila razbrati, koliko pa dejansko je zdaj policija napredovala v letu, ne vem, 2020 in tako naprej, glede preiskave, preiskanosti kaznivih dejanj. Kot sem rekel, ta pregled dela policije izkazuje, da je celo najvišja v zadnjih desetih letih, tako da to ne drži. Zdaj, če bi res bilo tako hudo negativna klima, bi se to tudi verjetno odražalo na delu policije, ampak kot vidimo, policija dela odlično, celo z lastno dejavnostjo, to proaktivno delovanje, ta spekter se je tudi izboljšal, da se policija definitivno ne počuti ‒ ne vem, oznake so bile ustrahovana, podrejena in tako dalje, to enostavno ne drži.
Kar se pa tiče ocenjevanja te klime, pa res ni … Mislim, da vseeno mi ne moremo, nimamo toliko znanja, da bi zdaj ocenjevali z nekimi resnimi vprašalniki pa parametri klimo v policiji. To vseeno mislim, da je v domeni vodstva policije in MNZ in se bodo že s tem verjetno še ukvarjali. Ti vsi nedopustni očitki o nedopustnem načinu delovanja vplivanja slovenske policije s strani vodstva MNZ, še enkrat poudarjam, gre res zelo verjetno zgolj za s te funkcije očrnitve točno izbrane politične tarče, v tem primeru ministra Aleša Hojsa, tudi Vlade kot celote. Gre še … Ker če bi vsaj poročilo nakazovalo, kot je opozoril kolega Lisec, da je bila mogoče neka intenca, da bi se res na tem področju v smislu zakonodaje opravila kakšna strokovna zadeva, ampak gre res za zlorabo tega instituta parlamentarne preiskave, ker sklepi, ki so potem na koncu napisani, so dejansko neresni glede na povedano, da se je sledilo zakonodaji, pozitivni, vsem pravilnikom, in tako dalje.
Kot je že bilo rečeno, osebno, tudi kot poslanec SDS v celoti zavračam bistvene ugotovitve, kakor tudi ugotovitve, ki se nanašajo na domnevno politično odgovornost, in poročila v tem delu, niti v delu sklepov ne bom podprl. Ne samo moje ločeno mnenje, tudi smo dobili še ločeno mnenje poslanca Zmaga Jelinčiča, kjer tudi dosti dobro naslavlja to problematiko osnovnega vmesnega poročila. Tako sta že pri vmesnem poročilu kar dve ločeni mnenji in kaže na to, da je res bilo dosti manka narejeno pri pisanju; kot sem prej rekel, od žaljivih označb, nedoslednosti do citiranja leposlovnih del. To enostavno ne pritiče enemu resnemu vmesnemu poročilu, vendarle je treba imeti spoštljiv odnos do vseh, ki jih tako ali drugače na tej komisiji procesiramo, predvsem mislim na priče ‒ do njih se moramo spoštljivo obnašati tudi potem v takih poročilih.
Dovolite mi samo za zaključek še to, sem si prej zapisal. V bistvu je bilo povedano vse, zato samo še apeliram na preostale poslance, da poročilo in tudi sklepi dejansko niso vredni podpore. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Prehajamo na sklepni del razprave, v katerem dobi besedo še predstavnik predlagatelja Rudi Medved.
Izvolite, imate besedo.

RUDI MEDVED (PS LMŠ): Hvala lepa, podpredsednik.
Torej, z vsega povedanega, pa so spoštovani kolegi iz stranke SDS kar veliko govorili, lahko na koncu potegnem sklep ‒ in to me veseli ‒ , da niso ovrgli niti bistvenih ugotovitev. Seveda ovreči magnetograme, priče pa tako ali tako je nemogoče, ampak gredo mirno preko tega, kar so ljudje izpovedali na preiskovalni komisiji. Seveda najlažje je zavrniti nekaj in reči, da nič ni res. Brez kakršnihkoli argumentov
Kolega Kaloh pravi, da je vmesno poročilo prosti spis, kar mi laska, ker vam moram povedati, kolega Kaloh, da sem bil zelo dober v pisanju spisov. Torej je tudi to en primer, če vi temu rečete spis, pa zelo dober spis. Jaz za razliko od vas včeraj nisem komentiral vašega poročila iz preiskovalne komisije, ki v ničemer, ampak res v ničemer ni dosegel svojega namena ‒ tistega, ki ste ga pač imeli ‒ in potem očitate, da je tovrstna komisija zloraba preiskovalne komisije. Torej očitate, kot predsednik komisije, ki vam jo je Ustavno sodišče dvakrat amputiralo in komajda, pa še to je bilo vprašljivo, je obstala pri življenju. Načina pisanja poročila pa za razliko od vas ne bom komentiral.
Tisto, kar je v bistvu popolnoma nesprejemljivo, pa je bilo večkrat omenjeno, da s to komisijo škodimo slovenski policiji. Potem ko je Vlada, ta vlada, od 13. marca 2020 pa do danes naredila toliko škode znotraj sistema slovenske policije in se ta komisija trudi razgaliti to škodo in najti krivca, zakaj se to dogaja, vi govorite, da komisija dela škodo policiji. Ta komisija nikoli ni bila ustanovljena, da bi delala proti slovenski policiji. Ravno nasprotno! Dolgo časa bo trajalo, da bodo v sistemu slovenske policije lahko s sebe izbrisali ta madež, ki se jih prijemlje v tem, da slovenska policija postaja strankarska policija ali nekakšna vladna jurišna vojska. Dolgo časa bo trajalo in žalostno je pravzaprav, da mora več kot osem tisoč ljudi, zaposlenih v policiji, prenašati to, kar zganja vladajoča politika preko nekaj deset ljudi, ki so jih nastavili na določene položaje. Torej ne govorimo o petih ljudeh, jaz vam ne bom delal spiska, zagotovo pa gre za več deset ljudi na zelo pomembnih strokovnih položajih, ki so seveda morali to svoje delo zapustiti in so bili premeščeni brez kakršnihkoli pojasnil. Preprosto zato, ker je tako odločila politika. Žalostno je tudi seveda, da vrh slovenske policije, opogumljen s podporo politike in notranjega ministra Hojsa, ovira delo te preiskovalne policije. Dobesedno ovira. In pozabljate tudi, da je to poročilo vmesno poročilo. Do končnega poročila bo marsikaj od tega tudi dokumentirano in, če tako rečem, prišlo na dan, kaj se dogaja z ljudmi, ki so pričali pred to komisijo. Marsikaj bo do konca dela te komisije pojasnjeno in tudi dokumentirano. Tega očitno ne veste. Prišli smo pač v fazo, da ni več dovolj, da so ljudi samo menjali in premeščali s položajev, zdaj poteka druga faza, ta sklepna faza, ko je treba te moteče ljudi tudi popolnoma odstraniti iz policije. In za to se seveda ne izbira sredstev.
Kar zadeva vašo trditev, da noben zakon ni bil kršen. Brez skrbi, tudi to bo zelo natančno navedeno v končnem poročilu. In da nobena pravila niso bila kršena. Povedal bom samo en primer, ampak to je en primer, takih primerov je veliko. Da je nekdo kot kriminalist umaknjen iz policije zaradi ‒ jaz ne bom opisoval njegovih grehov ‒ zaradi pač nedostojnega, milo rečeno, nedostojnega vedenja na delovnem mestu umaknjen. Torej, prekinitev delovnega razmerja in proti njemu tudi uvedba določenih kazenskih postopkov. In potem pride novo vodstvo policije oziroma nova vlada in naenkrat je ta človek eden izmed nujno potrebnih kadrov, ki jih je treba v policiji vnovič zaposliti. Zaradi varnostne ocene v tem primeru, zaradi varnostne ocene, ki je bila absolutno odklonilna ‒ ne bom vam bral, ker je precej dolga ‒, absolutno odklonilna, da je to popolnoma nesprejemljivo za policijo, da bo to absolutno metalo slabo luč nanjo, zaradi takega varnostnega poročila sta vsaj dva človeka morala s položajev. Eden je tudi zapustil policijo. In celo takratni direktor policije Jurič se je strinjal, da je taka zaposlitev nesprejemljiva. Pa je prišel novi direktor, zamenjali so se tudi ljudje na teh položajih, ki imajo pač vpliv na te varnostne, kot jim pravijo, preverke, in iz tiste negativne varnostne preverke je na lepem nastala pozitivna. Pet ljudi je šlo s položajev v končni fazi zaradi tega dogodka. In zdaj vi pravite, da ni kršenja notranjih predpisov, da ni kršenja zakonodaje! To je en primer. In najbolje je govoriti na primerih, ker je tako tudi najbolj razumljivo.
Vam povem en primer, ko boste tako vztrajno zanikovali, da vodstvo policije ne dela po političnih navodilih oziroma v spregi z vladajočo politiko. Vzemimo protest na Trgu republike, ko so protestniki tam zažgali te kartonaste stole. Popolnoma miren protest. Ti, ki so takrat skrbeli za varnost na tem območju, so tudi pričali pred preiskovalno komisijo ‒ če ste prebrali magnetogram, gospod Kaloh ‒ in povedali, da seveda ta protest je bil absolutno miren, res pa je bila ekscesna situacija v toliko, da so tam goreli tisti stoli. In sedaj pazite! In potem vodja tega takrat tega varovanja dobi SMS sporočilo od direktorja policije z vsebino: »Zakaj niste uporabili vodnega topa?« To je tam bilo nekaj deset ljudi in par gorečih stolov. Generalni direktor policije, ki seveda absolutno točno ve, kdaj, v katerih primerih se sploh pomisli na uporabo vodnega topa! Jaz ne vem, razen če je zamešal, pa je mislil, zakaj niso klicali gasilcev, ki tudi delajo z vodo. Ne, ni seveda vprašal, zakaj niso klicali gasilcev, ampak zakaj niso uporabili vodnega topa. To je bilo za ljudi, ki so bili takrat na terenu nepojmljivo, ker situacija za vodni top ali pa par deset ljudi na Trgu republike pa nekaj gorečih stolov. In generalni direktor policije na zaslišanju ni znal natančno pojasniti, zakaj je to vprašal. Ker ga je zanimalo. Čakaj, zanimalo?! Ob jasnih merilih, kdaj se vodni top uporablja. Torej, iz tega seveda sledi, da je moral dobiti od nekoga vprašanje, zakaj niso uporabili vodnega topa. Ker kar samo po sebi se ti pa tako vprašanje res ne porodi, če si generalni direktor policije.
Ali pa še drug primer tega istega generalnega direktorja policije, tega zadnjega, je pa ta primer tistega razvpitega protesta na Prešernovem trgu in tiste akcije ločevanja tako imenovanih rumenih jopičev od ostale skupine protestnikov. Pa da ne grem v podrobnosti. Dejstvo je, da je po tej akciji, v kateri sta bili oba, tako direktor Policijske uprave Ljubljana kot tudi vodja operativnega štaba takrat na terenu, absolutno prepričana in sta tudi pred preiskovalno komisijo zatrdila, da sta ravnala popolnoma v skladu z vsemi predpisi in normami, ki veljajo pri policijskem delu. V skladu z vsemi! Prepričana! Dolgoletna delavca v policiji. Eden se je potem sedaj pred kratkim potem tudi upokojil. In s politiko, jaz tega človeka poznam, s politiko ta človek ni imel nikoli nič. To vam pa lahko povem, ker ga poznam. Policist, zaprisežen policist celo življenje. Ampak, kaj se je zgodilo? Generalni direktor policije pošlje direktorju Policijske uprave Ljubljana sporočilo preko aplikacije Signal s pohvalo za odlično opravljeno delo. Pohvala, kako zelo dobro in strokovno so opravili policisti svoje delo, ampak glej no, to sporočilo je potem čez nekaj ur izginilo. Mene je takrat generalni direktor policije na preiskovalni komisiji obtoževal, da gledam v njegov telefon ‒ ker očitno ne razume delovanja aplikacije Signal, kjer ti lahko seveda sporočilo, ki si ga poslal nekomu, tudi izbrišeš na daljavo in on vidi, da ga ni več ‒, ker se mu je zdelo čudno, od kod pa jaz vem sedaj, da je on sploh napisal SMS oziroma da ga je izbrisal. Ja, izbrisal ga je, ker je moral spremeniti mnenje, ker je vmes politika, od predsednika Vlade preko notranjega ministra, ugotovila, kako grozne napake so bile v tem primeru storjene, je seveda generalni direktor nemudoma obrnil ploščo, spremenil stališče in zahteval nadzor. Na vprašanje, zakaj, je bil njegov odgovor: ker tako zahteva javnost. Takrat, sredi noči je zahtevala javnost. Seveda, javnost je bila v tem primer tvit predsednika Vlade in tvit notranjega ministra.
Vidite, to so taki klasični primeri. Teh primerov je, če si jih zdaj začnemo naštevati, enormno. Ampak treba je iti na posamezne primere, ne kar pavšalno, ja, nič ni, vse v redu, vsi smo profesionalci, vsi so profesionalci in nobenega političnega vplivanja ni. Primere, posamezne primere, je treba iti enega za drugim, da dobiš sliko, kaj se v resnici dogaja. In teh primerov je v prostem spisu, kot mu pravite, spoštovani kolega, opisanih veliko, največ pa seveda skozi besede samih zaslišanih na preiskovalni komisiji. Preiskovalna komisija ima določen status in ljudje nanjo ne hodijo kar tako, brez neke odgovornosti. Vsaj na preiskovalno komisijo, ki jo sam vodim, moram reči, da so vsi, ki so doslej prihajali, tako kot jih vi imenujete, sovražne, kot prijateljske priče. Na tej preiskovalni komisiji ‒ mislim, da je kolega Lisec govoril o sovražnih in prijateljskih pričah ‒, na tej preiskovalni komisiji ni nobenih sovražnih ali prijateljskih prič. In če kaj, potem tej preiskovalni komisiji nihče, ki je bil zaslišan pred njo, ni očital ne nekorektnosti, ne žaljivosti ali česarkoli drugega. Ker se trudimo biti na ravni in seveda spoštljivi do vseh. Imamo komisije, kjer to ne funkcionira na ta način. Lahko vam rečem kot predsednik te komisije, da na naši komisiji tak človek, kot se je on danes znašel pri kolegu Periču, ne bi sedel v dvorani niti deset minut, ampak bi ga poslal seveda gladko ven. Ker to pa je žalitev in nespoštovanje! Če vi govorite o nespoštovanju parlamenta zaradi tega vmesnega poročila ‒ moram še enkrat poudariti, to je vmesno poročilo ‒, ki seveda prinaša mnogo mnogo več elementov v potrditev naših tez, kot jih je, spoštovani kolega, prineslo vaše končno poročilo.
Še en primer, vam bom navedel, ker vidim, da je najbolje govoriti o primerih in o tem, kako se ne vpliva na predkazenske postopke. Omenjeno je že bilo v današnji razpravi, kako je bil s preiskave o zadevi zaščitne in medicinske opreme umaknjen kriminalist, ki je vodil to preiskavo. Torej, sredi preiskave se je nenadoma pokazala izjemna potreba, da takega kriminalista premestijo v delovno skupino za zaostanke, ker NPU zdaj v bistvu pravzaprav odpravlja zaostanke policijskih postaj. Med drugim. Tudi tako bagatelne zadeve, da ne bi mogli verjeti, da se to dogaja in kaj, s čim se ukvarjajo visoko usposobljeni kriminalisti. Tudi z reperjem Zlatkom, na primer. No, in po zamenjavi tega kriminalista so našli ustrezno zamenjavo zanj, in zdaj ta kriminalist, preden je bil premeščen na NPU kot novi vodja preiskave o zadevi Počivalšek, kar dva so potem postavili, ker eden je bil očitno premalo ali je bil prejšnji kriminalist toliko dober, ne vem, ampak preden je prevzel to delo na Nacionalnem preiskovalnem uradu, ga je k sebi poklical minister Hojs. Halo, zakaj že? Zakaj že? Kaj ima minister klicati k sebi kriminalista, ki bo preiskoval drugega ministra?! In če kdo verjame v pravljice, da sta govorila o vremenu in ne vem čem, človek pa je bil na Nacionalni preiskovalni urad premeščen ravno zato, da bi bil v nadaljevanju vodja te preiskave, če kdo to verjame … To pa je pravljično, kolega Kaloh, ko prej pravite, da je tudi v tem poročilu nekaj pravljičnega. Seveda, to je na primer popisano v tem poročilu. To pa je, ja, skoraj pravljično. Ampak se je res zgodilo. Se je zgodilo. In ne enkrat, ne enkrat. Ta isti kriminalist je potem še vsaj enkrat bil pri ministru, ker mu pa menda zdaj pa svetuje še o nekih drugih zadevah. Jaz ne vem, očitno minister tudi sam preiskuje kakšne stvari pa potrebuje svetovalca. Za katero zadevo gre, pa ne bom govoril, ker to pa je dejansko bilo na zaprtem delu seje. Je pa res, da za preiskovalno komisijo oziroma predmet preiskovalne komisije niti nima kakšne posebne teže ta drugi sestanek.
V vsakem primeru je pa zelo nenavadno, da minister kliče k sebi kriminaliste Nacionalnega preiskovalnega urada. In mi naj verjamemo, da naj bi beseda tekla o tej konkretni preiskavi, o kateri govorim. To pa je primer, recimo, klasičnega dvojnega vpletanja v predkazenski postopek, da ne govorim o obvestilu ministra, da bo pri njem hišna preiskava. To je zdaj že pravzaprav praksa postala, ampak očitno Nova24 ni več dovolj zanesljiva, zdaj to vlogo prevzema provladni Siol.net, do listka z navodili, kako ravnati v hišni preiskavi, ki so ga prav tako našli pri ministru Počivalšku, da o zapletu s telefonom pa sploh ne govorim. To so primeri. Nekoč si bomo vzeli čas pa bomo šli čez 50 ali pa čez 100 primerov. Tukaj navajam nekatere, zato da tudi javnost vidi, kaj se dogaja, ampak javnost je razumela ta pričevanja za razliko od vas. Seveda, vas tudi razumem, da ste jih že dobro razumeli, ampak jih po eni strani tudi ne morete in nočete. Javnost pa jih je zelo dobro razumela in kolikor je odzivov na delo te preiskovalne komisije v javnosti in v sami policiji ‒ to morate tudi vedeti ‒ veste. In tudi v sami policiji. Nihče ne govori, da tam pravljičarimo in da zlorabljamo preiskovalno komisijo. Veliko ljudi, zaposlenih v sistemu slovenske policije, se je po tem delu preiskovalne komisije opogumilo in verjemite, da prejemamo ‒ seveda vi ne ‒ mnogo mnogo informacij o tem, kaj se v samem sistemu slovenske policije dogaja.
Zelo veliko ljudi, ki se ne upajo izpostaviti in je treba varovati njihovo identiteto, ker verjamejo, da bodo tudi zaradi morebitnega razkritja doživeli ustrezne povračilne ukrepe; česar seveda ne gre izključevati, če gre generalni direktor policije Olaj tako daleč, da uvaja verbalni delikt tako znotraj policije. Primer, vsekakor, je to opozorilo obema vodjema policijskih sindikatov, kjer se je pravzaprav generalni direktor policije celo zlagal, ko je rekel, da sta dobila to opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja zaradi izsledkov nadzora. Kar seveda ni res in nadzor tudi kakšnih ne vem kakšnih napak ni našel, ampak zaradi intervjuja v časopisu Novice Svet24 in samo opozorilo; pred redno odpovedjo nič ne govori o nadzoru in o ničemer, ampak secira ta intervju in ugotovi seveda, da če sta javno sindikalista opozorila na to, kar pravzaprav že dolgo časa ve vsa slovenska javnost, sta bila pač deležna tega opozorila. Vsaj eden, verjetno pa več njih je dobilo opozorilo pred odpovedjo tudi zaradi pričanja pred preiskovalno komisijo. Zato govorim, da je to vmesno poročilo, ker pač nekatere zadeve bo preiskovalna komisija preiskala in dognala in seveda tudi razgalila delovanje direktorja policije, ki očitno zelo dobro sledi navodilom politike oziroma notranjega ministra Hojsa, čeprav ima očitno pri tem vendarle nekaj težav ‒ to podrejanje, ta politizacija policije očitno ne teče tako, kot so si vsi skupaj zamislili, zato tudi postaja nervozen in deli ta opozorila pred odpovedjo delovnega razmerja kot zrele hruške, po novem pa seveda uvaja tudi verbalni delikt ne samo za ljudi znotraj policije, tudi za civilno sfero.
Da ne omenjam dveh zadnjih primerov, pri katerem je eden še posebej zanimiv, ker pošljejo pošto s policije nekomu, ki je pod psevdonimom na Twitterju, pa mu vendarle pošljejo pošto na pravi naslov. Ampak to so že stvari, o katerih je treba še pridobiti določeno dokumentacijo. Ampak to se dogaja tukaj, pred nami; to počne generalni direktor policije, očitno postavljen nato mesto, da vzdržuje ta sistem, tak kot je, torej politično obvladan, ampak očitno ne gre dovolj dobro. Zakaj? Ker so sedaj pa ljudje znotraj policije sami začeli opozarjati, da nekaj gre hudo narobe, in to zbuja občutek velike nervoze. Ti primeri, ki sem vam jih navedel, vključno tudi s kršenjem zakonodaje, kakršna je najbolj evidentna sicer pri razrešitvi direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada pa še več drugih primerov kršenja zakonodaje je, kršenja notranjih predpisov, izogibanja kariernemu sistemu. Na to notranji minister Hojs ne odreagira. V policiji se dogajajo nepravilnosti in ne odreagira. Državni sekretar Kangler je rekel, da se morda res dogajajo, ampak da je policija tako avtonomna, da ministrstvo na to ne more opozarjati. Halo? Ne! Ne more opozarjati. Torej lahko minister uvaja politične nadzore nad delom NPU na način, da si izbere štiri primere, ki jih je preiskovala njegova stranka v Državnem zboru in so zaključeni, in zdaj bi jih on malo še malo pogledal in skloftal kakšnega kriminalista, to lahko počne. To lahko počne. V takih primerih je pa policija tako avtonomna, da mora pogledati stran, da ne bi slučajno vplival na to avtonomnost. Pa dajte, no! Ampak to so besede vašega državnega sekretarja, zaradi katerega ste ustanovili preiskovalno komisijo. To pa ni bil konflikt interesov, ne? To, da je bil v prejšnjem mandatu minister, jaz sem pa njegov strankarski kolega, to pa bi bil konflikt interesov, ne? Svojega državnega sekretarja, v bistvu njegov primer v komisiji preiskujete, to pa ni konflikt interesov. Dajte, no. Dajte, no!
Skratka, zaradi navedenega seveda smo ugotovili, da seveda ni minister pisal nekomu, naredi tole, naredi to. Seveda ne. Da je komu rekel, pa priznal ne bo. Telefonskih prisluhov pa ne delamo. Ampak iz konteksta vsega, kar se dogaja, je seveda pa ta politični vpliv jasno razviden; jasno je pa tudi razvidno to, da minister ne odreagira. In zato smo ugotovili njegovo politično odgovornost, torej subjektivno in objektivno. Zato predlagamo Državnemu zboru, naj sprejme sklep in pozove ministra k odstopu. Tudi ni naključno, da smo v ta sklep dopisali, naj predsednik Vlade Državni zbor obvesti o tem odstopu. Ker nekoč je ta minister že odstopil, če se dobro spomnimo. Nekoč je že odstopil, pa nismo bili o tem obveščeni. Zato je ta pristavek, naj predsednik Vlade obvesti Državni zbor.
Nekoč nam boste, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, hvaležni za to delo, ki ga bomo opravili v tej preiskovalni komisiji. Nekoč.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Vsi prijavljeni razpravljavci, ki ste to želeli, ste dobili besedo.
Ker čas, določen za razpravo, še ni potekel, in ker nihče ni izrazil interesa za razpravo o ločenem mnenju Zmaga Jelinčiča Plemenitega k Vmesnem poročilu z dne 12. januarja 2022 na zaprti seji, sprašujem, ali želi na podlagi 71. člena Poslovnika Državnega zbora še kdo razpravljati. Ugotavljam, da ni interesa.
S tem zaključujem razpravo.
Ugotavljam, da se je Državni zbor seznanil z Vmesnim poročilom o opravljeni parlamentarni preiskavi Preiskovalne komisije o ugotavljanju morebitne politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi suma nedopustnega političnega vmešavanja v delo policije in političnega vplivanja na potek oziroma izid predkazenskih in drugih postopkov.
Zbor bo odločanje o bistvenih ugotovitvah ter o predlogih sklepov opravil čez pol ure v okviru glasovanj.
S tem prekinjam to točko dnevnega reda in 29. sejo Državnega zbora, ki jo bomo z glasovanji nadaljevali ob 18. uri in 40 minut.

(Seja je bila prekinjena ob 18.11 in se je nadaljevala ob 18.41.)

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje, nadaljujemo s prekinjeno sejo zbora.
Državni zbor bo glasovanje opravil po naslednjem vrstnem redu 17., 16., 21., 15., 14., 13. in 22.a točka dnevnega reda. Prehajamo na glasovanja zbora o predlogih odločitev. Poslanke in poslance prosim, da preverite delovanje glasovalnih naprav.

Nadaljujemo s prekinjeno 17. točko dnevnega reda, to je s ponovnim odločanjem o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja.
Postopkovni predlog kolega Felice Žiža.

FELICE ŽIŽA (PS IMNS): Spoštovani predsednik Državnega zbora, hvala za besedo.
V skladu s 74. členom Poslovnika predlagam, da ponovno odločanje o zakonu se predstavi na eno od naslednjih sej. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Okej, hvala lepa.
Želite besedo o tem predlogu predstavniki poslanskih skupin?
Kolega Golubović, imate besedo.

BRANE GOLUBOVIĆ (PS LMŠ): Hvala lepa.
Glejte, to presega že vse meje dobrega okusa, kar se greste. Vi vsakič ko nimate glasov, prestavljate glasovanje. / oglašanje iz dvorane/ Ne, ne, jaz bi vam rad povedal, da Zakon o nacionalnem demografskem skladu, ki je 20. junija 2020 prišel v Državni zbor in ste ga julija 2021 umaknili z glasovanja, še vedno čaka na odločitev. Temu se ne reče demokracija. Tokrat pa želite kršiti tudi poslovnik, ki v 148. členu zelo jasno govori, da Državni zbor ponovno glasuje o zakonu na prvi naslednji seji po vetu. Na prvi naslednji seji! In to je ta seja, ki se danes zaključi z glasovanjem, kar pomeni, da o tem moramo glasovati danes. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Matej T. Vatovec ima besedo.

DR. MATEJ TAŠNER VATOVEC (PS Levica): Ja, hvala, predsednik.
Saj v bistvu je Brane povedal to, kar sem hotel tudi jaz. Skratka, skladno s poslovnikom to ni možno, tako da pričakujem, da glasovanja o tem sploh ne bo, Je pa res, da to postaja neka taka precej neslana praksa. Ali boste tudi viceguvernerja danes premikali na eno od naslednjih sej, ker nimate dovolj glasov? Mislim, to je res smešno in postaja že nevzdržno.
Vsakič, ko pride do situacije, zdaj glede na to, da ste seveda manjšinska koalicija in je vsakič odvisno od volje ali pa kakšnih drugačnih dejavnikov, ali boste kakšno stvar spravili skozi ali ne. Mislim, na tak način Državni zbor ne more in ne sme delati. Mislim, to je še ena od zlorab, videli smo jih v teh dveh letih toliko, da je neverjetno. Res prosim, dajte se malo umiriti, predsednik, konkretno za ta predlog res ni nobene podlage. Če bi glasovali o tem, je to kršitev poslovnika. To je samo noro že.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Kolega Han ima besedo.

MATJAŽ HAN: Ja, hvala lepa, spoštovani predsednik.
Najprej, če bomo, predsednik, dali to na glasovanje, bomo glasovali v neskladju s poslovnikom, to je prvo. Drugo pa, spoštovana koalicija in spoštovani tisti, ki podpirate to koalicijo. Ali nimate že dovolj, da na odborih spravljate zadeve skozi odbore z nepravično večino? Ali vi veste, koliko zakonov bi padlo na drugem branju, ko nimate večine takšne, kot je v bistvu sestava tega državnega zbora? Tudi na odboru za izobraževanje, če bi glede na to, kakšne moči imate v Državnem zboru, ne bi ta zakon nikdar šel skozi. In še kakšen drug zakon.
Upam, da je Dani Krivec in tisti, ki manjkate, zdrav in da se bo pozdravil, ampak malo spoštujte tudi neko drugo večino v tem državnem zboru. Pač danes nimate večine. Pika. Pač danes nimate večine. In upam, da predsednik ne bo dal danes na glasovanje tega, da premikamo, da glasujemo o vetu, ker je to mimo poslovnika. Pa vsaj malo, vsaj malo probajmo spoštovati Poslovnik, Državni zbor in to demokracijo.
Tako, predsednik, naloga je zdaj tvoja. Upam, da tega glasovanja ne boš dal na dnevni red.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Maša Kociper ima besedo.

MAŠA KOCIPER (PS SAB): Rada bi postopkovno opozorila, da ne gre za glasovanje o eni od točk, kjer bi lahko predlagatelj in ostali v skladu s 74. členom predlagali preložitev, ampak ker gre za glasovanje tako rekoč, kot rečemo po domače, o vetu.
Spomnite se, drage kolegice in kolegi, kolikokrat smo hodili z morja, sredi počitnic, ljudi vlačili od ne vem kod, zato ker se je do tega dne spoštovalo določbe poslovnika, po katerih se je o vetu odločalo na prvi naslednji seji. Veto je zadnji, zadnje orodje ali pa orožje tega državnega zbora, da vztraja pri svojem zakonu. Po nekem postopku, ki traja lahko različno dolgo, pač glede na to, ali je skrajšan ali redni, ko je že ves postopek zaključen in ko potem še Državni svet odloča o vetu, imamo mi glasovanje o vetu. Zamislite si, da bi vsakič se čakalo, recimo od junijske seje do sredine septembra za odločanje o vetu, koliko časa bi zakon stal. In potem bi septembra kdo zbolel in bi spet prestavili odločanje o vetu. To je nevzdržno. To ni navadna situacija preložitve točke, to je odločanje o vetu, o katerem mora biti, tako kot je opozoril kolega Golubović, odločeno na prvi naslednji seji.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Še kdo? (Ne.) Zadeva je taka. 148. člen pravi, da Državni zbor ponovno glasuje o zakonu na prvi naslednji seji, to je ta seja. Na drugi strani imamo 74. člen, ki pravi tako, »predsedujoči, poslanska skupina, predlagatelj ali vlada, kadar ni predlagatelj, lahko predlaga, da se razprava ali odločanje o obravnavani zadevi preloži na eno od naslednjih sej«. Jaz štejem, da 74. člen ne pride v poštev zaradi tega, ker mi ne govorimo tukaj o razpravi ali odločanju o obravnavani zadevi, ampak o specialni zadevi, ki se tiče veta, za katerega pa v skladu s 148. členom velja, da se o njem ponovno glasuje na prvi naslednji seji, to je pa ta današnja seji. Tako moramo mi o tem glasovati in bom zadevo dal na glasovanje.
Postopkovni predlog kolega Lisec.

TOMAŽ LISEC (PS SDS): Hvala.
SDS predlaga 10 minut pavze, da se dogovorimo glede glasovanja. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Prekinjam sejo. Ob sedmih nadaljujemo.
(Seja je bila prekinjena ob 18.49 in se je nadaljevala ob 19. uri.)

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Spoštovane kolegice in kolegi!
Nadaljujemo s prekinjeno 17. točko dnevnega reda, to je s ponovnim odločanjem o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja. Prehajamo na ponovno odločanje o navedenem zakonu.
Ob tem vas želim opozoriti, da mora pri ponovnem odločanju, skladno z drugim odstavkom 91. člena Ustave Republike Slovenije, za sprejem navedenega zakona glasovati večina poslancev zbora, to je 46 ali več. Pred glasovanjem vas želim tudi opozoriti, da se v skladu z drugim odstavkom 141. člena Poslovnika Državnega zbora zakon, ki zadeva uresničevanje v ustavi določenih pravic in položaj zgolj narodnih skupnosti, sprejme s soglasjem poslancev narodnih skupnosti. Šteje se, da je soglasje dano, če sta poslanca narodnih skupnosti glasovala za zakon.
Poslanca Ferenca Horvátha in Feliceja Žižo zato sprašujem, če soglašata z navedenim predlogom zakona, torej ali bosta glasovala za. Ugotavljam, da ja. Prehajamo na glasovanje.
Glasujemo. Navzočih je 86 poslank in poslancev, za je glasovalo 44, proti 35.
(Za je glasovalo 44.)(Proti 35.)
Ugotavljam, da zakon ni sprejet.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 16. točko dnevnega reda, to je s prvo obravnavo Predloga zakona o elektronskih komunikacijah.
Prehajamo na odločanje o naslednjem predlogu sklepa: Predlog Zakona o elektronskih komunikacijah je primeren za nadaljnjo obravnavo.
Glasujemo. Navzočih je 86 poslank in poslancev, za je glasovalo 40, proti 45.
(Za je glasovalo 40.)(Proti 45.)
Ugotavljam, da sklep ni sprejet.

Ugotavljam, da zbor predlaganega sklepa ni sprejel, zato je zakonodajni postopek o predlogu zakona končan.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 21. točko dnevnega reda, to je z obravnavo Vmesnega poročila o opravljeni parlamentarni preiskavi Preiskovalne komisije o ugotavljanju morebitne politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi suma nedopustnega političnega vmešavanja v delo policije in političnega vplivanja na potek oziroma izid predkazenskih in drugih postopkov.
Najprej prehajamo na odločanje o bistvenih ugotovitvah preiskovalne komisije, ki so v Vmesnem poročilu zapisane na straneh od 30 do 57.
Preden preidemo na odločanje, vas želim opozoriti, da ob morebitnih obrazložitvah glasu ne navajate podatkov iz ločenega mnenja k Vmesnemu poročilu, ki ga je 12. januarja 2022 predložil član preiskovalne komisije Zmago Jelinčič Plemeniti in je označeno s stopnjo tajnosti VARSTVO PODATKOV, VARSTVO OSEBNIH PODATKOV ter je zato javnosti nedostopno.
Glasujemo. Navzočih je 86 poslank in poslancev, za je glasovalo 43, proti 43.
(Za je glasovalo 43.)(Proti 43.)
Ugotavljam, da bistvene ugotovitve preiskovalne komisije niso sprejete.

Prehajamo še na odločanje o predlogih sklepov.
Glasujemo. Navzočih je 86 poslank in poslancev, za je glasovalo 42, proti 44.
(Za je glasovalo 42.)(Proti 44.)
Ugotavljam, da sklepa nista sprejeta.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 15. točko dnevnega reda, to je s prvo obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih.
Prehajamo na odločanje o naslednjem predlogu sklepa: Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih je primeren za nadaljnjo obravnavo.
Obrazložitev glasu v imenu poslanske? Kdo v imenu poslanske? Ne.
V svojem imenu kolega Polnar.

ROBERT POLNAR (PS DeSUS): Hvala za besedo.
Glasoval bom proti. Epidemija nalezljive bolezni ni samo naravna nesreča, marveč je tudi akutna kriza – nenačrtovan, nezaželen in časovno omejen proces, na katerega je mogoče le omejeno vplivati. Državno upravljanje s krizo, obvladovanje epidemije zato pomeni razreševanje problemov najvišje stopnje zahtevnosti, zaradi časovnega in odločevalskega pritiska omejenih razpoložljivih sredstev in naravnanosti h kratkoročnemu razreševanju zadev morajo krizni odločevalci uporabljati prilagojene metode in tehnike odločanje in vodenje ljudi k izidom.
Sanatorji slovenske stvarnosti, avtorji zakona vpeljujejo v metode kriznega menedžmenta dva nova izuma. Prvi izum je samo sebi namenjeno klobuštranje o testirani sorazmernosti, drugi izum pa je poudarjanje pomena stroke. Stroka je prostor zgoščene inteligence, ki si zna vzeti dovolj časa, da se more izraziti tudi onstran pameti. Neumnost je v stroki mnogo bolj bedasta kot kjerkoli drugje, vendar tudi neskončnokrat domiselna. Nič drugače ni z zvijačnostjo in zlohotnostjo. V stroki vse postane ime šifre. Na voljo je vendar toliko tem, ob katerih se je mogoče prepirati do sodnega dne.
Predlog zakona ima neposredno zvezo z nesposobnostjo in z linijo izogibanja pred sprejemanjem težkih in nepopularnih odločitev, toda nič ne bo z jadikovanjem, nič ne bo s pritožbami. Danes se cenita delovna država in čvrsta politika. Mi tega nimamo, zato bom glasoval proti. Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Glasujemo. Navzočih je 83 poslank in poslancev, za je glasovalo 43, proti 31.
(Za je glasovalo 43.) (Proti 31.)
Ugotavljam, da je zbor sklep sprejet, zato bo predlog zakona dodeljen v obravnavo Odboru za zdravstvo kot matičnemu delovnemu telesu.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 14. točko dnevnega reda, to je s prvo obravnavo Predloga zakona o varstvu okolja.
Prehajamo na odločanje o naslednjem predlogu sklepa: Predlog Zakona o varstvu okolja je primeren za nadaljnjo obravnavo.
Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev, za je glasovalo 51, proti 3.
(Za je glasovalo 51.) (Proti 3.)
Ugotavljam, da je zbor sklep sprejel, zato bo predlog zakona dodeljen v obravnavo Odboru za infrastrukturo, okolje in prostor kot matičnemu delovnem telesu.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 13. točko dnevnega reda, to je s prvo obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
Prehajamo na odločanje o naslednjem predlogu sklepa: Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je primeren za nadaljnjo obravnavo.
Glasujemo. Navzočih je 86 poslank in poslancev, za je glasovalo 42, proti 44.
(Za je glasovalo 42.) (Proti 44.)
Ugotavljam, da zbor predlaganega sklepa ni sprejet, zato je zakonodajni postopek o predlog zakona končan.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Nadaljujemo s prekinjeno 22. točko dnevnega reda, to je z Mandatno-volilnimi zadevami.
Prehajamo na obravnavo Predloga za imenovanje člana Sveta Banke Slovenije ‒ viceguvernerja. Predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor je 18. januarja 2022 predlagal Državnemu zboru, da na prosto mesto člana Sveta Banke Slovenije ‒ viceguvernerja imenuje mag. Marjana Divjaka.
Besedo dajem generalni sekretarki Urada predsednike Republike Slovenije gospe Nataši Kovač za dopolnilno obrazložitev predloga.
Postopkovni predlog, kolega Lisec.

TOMAŽ LISEC (PS SDS): Hvala, gospod predsednik, za dano besedo.
Še enkrat danes v skladu s prvim odstavkom 74. člena predlagam, da se odločanje o 22.a točki uvrsti na eno izmed naslednjih sej. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala.
Želite besedo predstavniki poslanskih skupin?
Kolega Golubović.

BRANE GOLUBOVIĆ (PS LMŠ): Hvala lepa.
Tako izgleda, ko se norca iz demokracije delate in v končni fazi tudi iz funkcije predsednika Republike, ki je izpeljal ta postopek, dobil zagotovilo tega državnega zbora, da si bo upal izvesti glasovanje v 30 dneh od dneva, ko predsednik poda v Državni zbor predlog, in ta predlog je prišel v Državni zbor 18. januarja. Kar pomeni, da ta Državni zbor mora o viceguvernerju glasovati do 18. 2., kar pomeni, da po prazniku bo časa še cirka sedem dni. In ne gre tako, kot ste si zamislili. To je sramota za nek demokratičen proces. Res je sramota.
Zakon o dohodnini, Zakon o nacionalnem demografskem skladu pa še par zakonov ste umaknili iz glasovanja. Pa to ne more biti praksa v demokratični državi! V demokratični državi je tako, ko pride nek zakon, nek postopek do konca, se glasuje. V kolikor nimaš dovolj glasov, pač zakon ni izglasovan. In zato bomo temu nasprotovali, ker je res: prvič, nespoštovanje do institucije predsednika Republike, ki je izvedel postopke, korektno in v skladu s poslovnikom in tudi v skladu z 37. členom Banke Slovenije. In če vaš kandidat za viceguvernerja, ki je blizu SDS, ki nima dovolj znanja, da bi postal viceguverner, kajne, nima dovolj glasov in boste to prestavljali s seje na sejo, to ni pravilno, ni prav. In dovolj je že tega! Dovolj.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Predlagatelja kolega Lisca sprašujem, glede na to, da ste omenili, da dajete predlog, da se prestavi samo odločanje, ali tu mislite tudi razpravo. Namreč, mi imamo danes gospo Natašo Kovač, iz Urada predsednika republike, imamo tudi predstavitev stališča Poslanske skupine Levica. S tem želim vprašati, ali naj nadaljujemo potem tudi z temi zadevami, pa samo glasujemo o prestavitvi odločanja ali pa prestavimo tudi to razpravo oziroma ta dva dela?

TOMAŽ LISEC (PS SDS): Predlagam, da naslednjič samo glasujemo. Hvala.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Okej, hvala lepa.
Želi še kdo? Dajem še naprej besedo predstavnikom poslanskih skupin.
Kolega Luka Mesec ima besedo.

LUKA MESEC (PS Levica): Ja, hvala lepa.
Saj mislim, da zdaj po tej gesti stvar izgleda še bolj bizarna, kajne. Razpravljamo lahko danes, glasoval bomo pa naslednjič, ko boste vi imel dovolj glasov. Ali tako sklepate? Mislim, razprave v parlamentu so konec koncev zato, da se poskuša skozi razpravo dobiti večino za nek zakon, za nek predlog, za nek akt ali pa za kandidata, če ga hočemo nekam postaviti. Zdaj, vi veste, da ste vlada, ki je manjšinska, in da težko zbirate glasove za stvari, ki bi jih radi delali. V tem primeru postavili človeka, ki je blizu SDS, ki je nenazadnje mož dolgoletne piarovke vaše stranke, v vodstvo Banke Slovenije in ugotavljate, da imate danes – kaj? Preveč ljudi v karanteni, da bi to lahko šlo čez obravnavo in zdaj bomo prestavili vse skupaj na naslednji teden. Mislim, to je res, norca se delati iz demokracije, iz postopkov, ki so tukaj. Mislim, še malo, pa se bomo začel po astroloških kartah ravnati, kdaj bo kakšno glasovanje izpeljano, pa bomo sodeč po tem prestavljali. Ali bomo samo šteli, kdaj ima katera stran več ljudi v karanteni?
Pojdimo lepo po vrsti, tako kot je procedura določena in se glasuje takrat, ko je glasovanje na vrsti. To je moj kontrapostopkovni predlog.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Še kdo? Ne.
Potem dajem besedo generalni sekretarki Urada predsednik republike … Aha, se opravičujem …
Gospa generalna sekretarka, imate besedo.

NATAŠA KOVAČ: Spoštovani predsednik, spoštovani poslanke in poslanci!
Dovolite, da tokrat na začetku tokratne obrazložitve, ki je predvidoma zadnja v tem sklicu državnega zbora, v imenu predsednika republike izrazim iskreno zahvalo vsem poslankam in poslancem tega državnega zbora, še posebej vodjem poslanskih skupin za uspešno sodelovanje pri izboru kandidatk in kandidatov za najvišje funkcije v državi. V tem sklicu je predsednik republike v imenovanje predlagal kandidate za 23 funkcij. V 17 primerih so bili izvoljeni v prvem krogu, ostali s ponovljenim glasovanjem. Tudi v zadnjem letu, v času večje politične negotovosti je 8 kandidatk in kandidatov od skupno 10 predlaganih bilo imenovanih v prvem krogu. To je omogočilo, in to je v tem času še posebej pomembno, da vse najpomembnejše institucije v tej državi delujejo neovirano in v polni sestavi.
Dovolite mi sedaj, da nadaljujem s predstavitvijo kandidature za viceguvernerja Banka Slovenije.
Predsednik republike Državnemu zboru v imenovanje predlaga mag. Marjana Divjaka, generalnega direktorja Direktorata za zakladništvo na Ministrstvu za finance, ki je pridobil naziv magistra znanosti na Univerzi v Ljubljani na področju poslovnih in organizacijskih ved, na Univerzi v Torinu na področju razvojne ekonomije in na Univerzi v Oxfordu na področju matematičnih financ. Poleg akademskega znanja ga odlikujejo bogate praktične izkušnje.
Vodenje Direktorata za zakladništvo je prevzel v letu 2013, ko se je Slovenija soočala z velikim nezaupanjem investitorjev in bonitetnih agencij ter omejenim dostopom do finančnih trgov. Z ekipo sodelavcev je pomembno prispeval k ohranitvi dostopa države do dolžniških kapitalskih trgov. V zakladnici Republike Slovenije je dokazal svoje organizacijske in vodstvene sposobnosti. Rezultat je učinkovito izvajanje nalog državne zakladnice tern najpomembneje, optimizacija upravljanja z državnim dolgom, tako z vidika tveganja kot stroška dolga. Direktorat za zakladništvo je v letu 2017 za inovativne pristope pri upravljanju z dolgom prejel nagrado Sovereign Risk Manager of the Year in Risk Maneger of the Year.
Mag. Divjak je odličen poznavalec področja upravljanja s podnebnimi spremembami kot največjega izziva sodobne družbe, kjer imajo in bodo imele veliko vlogo tudi centralne banke. Bil je pobudnik zelene in trajnostne obveznice Republike Slovenije, kar je julija 2021 vodilo v izdajo prve trajnostne obveznice Republike Slovenije. S to prelomno transakcijo je bila Slovenija prva med državami srednje in vzhodne Evrope ter druga med državami članicami Evropske unije. Mag. Divjak je med predsedovanjem Slovenije Evropskemu svetu vodil delovno skupino Evropskega sveta za evropske zelene obveznice. V letih 2013 do 2016 je delal kot zunanji svetovalec za Mednarodni denarni sklad, je redni udeleženec na konferencah Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke. Ima bogate izkušnje tudi na področju bančništva in je dolgoletni član in od leta 2020 tudi predsednik Nadzornega sveta SID banke. Na veliki večini področij delovanja Banke Slovenije ima kot direktor zakladništva, kot član Nadzornega sveta SID banke in kot zunanji svetovalec pri Mednarodnem denarnem skladu tako strokovno znanje kot povsem praktične izkušnje, kar je bilo mogoče spremljati tudi ob njegovi javni predstavitvi. Med vsemi kandidati, ki izpolnjujejo strokovne kriterije za to mesto, je mag. Divjak tisti, ki lahko med vsemi posvetovanji s poslanskimi skupinami dobi tudi primerno podporo za izvolitev.
Mag. Divjak združuje visoko stopnjo strokovnosti s področja financ in ekonomije, organizacijske sposobnosti in mednarodne izkušnje. V zadnjih devetih letih je operativno vodil eno najpomembnejših funkcij države ‒ financiranje za izvrševanje državnega proračuna. Uspešno in profesionalno je sodeloval s petimi ministri za finance v petih slovenskih vladah in vodil učinkovit dialog z investitorji za vrednostne papirje, bonitetnimi agencijami ter drugimi deležniki. Slovenija v tej skupnosti ponovno uživa velik ugled.
Na podlagi vsega navedenega je mogoče utemeljeno pričakovati, da bo mag. Divjak v primeru izvolitve naloge na Banki Slovenije opravljal odgovorno, strokovno in skrbno. Predsednik republike ga zato predlaga za kandidata za viceguvernerja, člana Sveta Banke Slovenije.
Hvala lepa.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Predlog je kot matično delovno telo obravnavala Mandatno-volilna komisija, ki je zboru pisno poročala.
Sledi predstavitev stališča Poslanske skupine Levica.
Besedo ima Luka Mesec.

LUKA MESEC (PS Levica): Hvala lepa in lep pozdrav!
Gospod Divjak seveda izgleda na papirju kompetenten kandidat. V svoji karieri je sodeloval z več mednarodnimi institucijami, naredil kariero v akademiji in tako naprej. In tudi z marsikaterim njegovim stališčem bi se lahko strinjal glede pogleda na zelene obveznice in tako dalje. Njegov problem pa je, da je to eksplicitno političen kandidat. Kandidat, ki se – ne vem, kako je z ostalimi opozicijskimi strankami ‒, enostavno niti ni prišel predstavit, niti ni zaprosil, da bi se prišel predstavit v opozicijske poslanske vrste, vsaj pri nas je bila situacija taka. To razumem, ker je iz njegovega življenjepisa, kar ni bilo zdaj jasno iz predstavitve s strani kabineta predsednika države, da je gospod Divjak hkrati tudi vsa ta leta bil zvest kader SDS, ki je imel prste vmes tudi pri kakšni nečednosti. Imel je prste vmes pri izbrisu obvezničarjev Nove Kreditne banke Maribor, 110 tisoč ljudi je takrat izgubilo del svojega premoženja, ki so ga investirali v banko, zato da bi pomagali banko s svojim denarjem, s svojimi prihranki reševati, in imel je prste vmes pri nastanku prve slabe banke in tako dalje. Tako gledam na njegovo kandidaturo kot na poskus te vlade v izdihljajih, predvsem vladajoče stranke SDS, da dobi svojega človeka v vodstvo Banke Slovenije. Zdaj, kakšen je dogovor, kaj naj bi bila njegova misija tam, težko sklepamo, ker se ni prišel predstavit in ga nismo imeli priložnosti vprašati, sklepam pa lahko, da te stvari niso čiste, ker drugače jih ne bi imel problem predstaviti tudi opozicijskim poslanskim skupinam. Tako jaz politizacije Banke Slovenije na tak grob način definitivno ne podpiram, kakor zaradi zgodovine, ki jo ima gospod Divjak s stranko SDS z Novo Kreditno banko Maribor, slabo banko in tako naprej, enostavno temu človeku ne morem zaupati, da bo svoje delo opravljal vestno in v korist nas vseh. Skrbi me, da bo svoje delo opravljal pristransko in v korist predvsem tiste stranke, ki ga bo na ta položaj imenovala. Zato naše podpore nima.

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala lepa.
Končali smo s predstavitvijo stališča poslanske skupine. Prijavljenih k razpravi ni.
Prehajamo na odločanje o predlogu, da se odločanje o Predlogu za imenovanje člana Sveta banke – viceguvernerja preloži na eno od naslednjih sej zbora.
Glasujemo. Navzočih je 86 poslank in poslancev, za je glasovalo 43, proti 43.
(Za je glasovalo 43.) (Proti 43.)
Ugotavljam, da sklep ni sprejet.

Nadaljujemo z obravnavo. Prehajamo na izvedbo glasovanja o predlogu za imenovanje člana Sveta Banke Slovenije – viceguvernerja. V skladu s petim odstavkom 37. člena Zakona o Banki Slovenije Državni zbor o imenovanju člana Sveta Banke Slovenije – viceguvernerja odloča s tajnim glasovanjem.
V skladu s prvim odstavkom 92. člena Poslovnika Državnega zbora vodi tajno glasovanje komisija, ki jo sestavljajo predsedujoči, ter štirje poslanci, ki jih izvoli Državni zbor. / oglašanje iz dvorane/ Prosim malo tišine! Predstavniki poslanskih skupin so mi že posredovali predloge za člane komisije, ki vodi glasovanje. To so Franc Breznik, Poslanska skupina SDS; Andreja Zabret, Poslanska skupina LMŠ; Boštjan Koražija, Poslanska skupina Levica; Blaž Pavlin, Poslanska skupina NSi. Član komisije sem tudi jaz kot predsedujoči. Pri delu komisije bo sodelovala tudi namestnica generalne sekretarke gospa Jerneja Bergoč.
Kdo takšnemu predlogu nasprotuje? Ugotavljam, da ne. Prehajamo na odločanje o sestavi komisije.
Glasujemo. Navzočih je 80 poslank in poslancev, za je glasovalo 78, proti 1.
(Za je glasovalo 78.) (Proti 1.)
Ugotavljam, da je komisija v predlagani sestavi izvoljena.

V skladu s tretjim odstavkom 92. člena Poslovnika Državnega zbora bo poslancem glasovnica vročena tako, da pride vsak poslanec k mizi predsedujočega in pove svoje ime in priimek. Poslanke in poslance prosim, da pri čakanju na vročitev glasovnic v skladu s preventivnimi ukrepi držite priporočeno medsebojno razdaljo. Glasuje se tako, da se na glasovnici obkroži beseda za ali proti. V skladu s petim odstavkom 91. člena Poslovnika Državnega zbora je neizpolnjena glasovnica neveljavna, neveljavna je tudi glasovnica, iz katere volja poslanke oziroma poslanca ni jasno razvidna. V skladu s petim odstavkom 37. člena Zakona o Banki Slovenije bo predlagani kandidat za člana Sveta Banke Slovenije – viceguvernerja imenovan, če bo za glasovala večina vseh poslank in poslancev, to je 46 ali več. Glasovali bomo v dvorani v glasovalnih kabinah. Poslanke in poslanci boste izpolnjene glasovnice oddali v glasovalno skrinjico, ki bo v dvorani na mizi ob kabinah za glasovanje.
Preden preidemo na izvedbo tajnega glasovanja, opozarjam na določbo drugega odstavka 92. člena Poslovnika Državnega zbora, ki določa, da med tajnim glasovanjem v dvorano nimajo dostopa osebe, ki niso udeležene pri glasovanju, zato te osebe pozivam, da dvorano v tem času zapustijo.
Prehajamo na izvedbo tajnega glasovanja. Prosim poslanko in poslance, ki mi boste pomagali pri glasovanju, da se takoj zglasite v sobi 217, kjer bomo prevzeli volilni material. Glasovanje se bo začelo ob 19.35, to je čez deset minut in bo trajalo do 19.50.

Prekinjam to točko dnevnega reda in 29. sejo Državnega zbora, ki jo bomo nadaljevali ob 20 uri in 5 minut.

(Seja je bila prekinjena ob 19.27 in se je nadaljevala ob 20.05.)

PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Spoštovane kolegice in kolegi!
Nadaljujemo s prekinjeno 22.a točko, to je z obravnavo Predloga za imenovanje člana Sveta Banke Slovenije ‒ viceguvernerja.
Naj preberem zapisnik o ugotovitvi izida glasovanja o imenovanju mag. Marjana Divjaka za člana Sveta Banke Slovenije – viceguvernerja: Glasovanje je bilo v prostorih Državnega zbora 4. februarja 2022. Razdeljenih je bilo 84 glasovnic. Oddanih je bilo 84 glasovnic. Neveljavne ni bilo nobene glasovnice. Veljavnih je bilo 84 glasovnic. Za je glasovalo 44 poslank in poslancev, proti je glasovalo 40 poslank in poslancev.
Ker predlagani kandidat ni prejel zadostnega števila glasov poslank in poslancev, bom skladno s šestim odstavkom 37. člena Zakona o Banki Slovenije o tem takoj obvestil predsednika Republike Slovenije.

S tem zaključujem to točko dnevnega reda in 29. sejo Državnega zbora.

Seja je bila končana 4. februarja 2022 ob 20.06.
Seje-EvidencaDok