Poslanke in poslanci Državnega zbora so pri opravljanju svojega dela vezani na Ustavo, zakone in Poslovnik Državnega zbora. Poslanci odločajo z javnim glasovanjem, če ustava, zakoni ali poslovnik Državnega zbora izjemoma ne določajo, da je glasovanje tajno. Najpomembnejša oblika dela so redne in izredne seje Državnega zbora, ki potekajo v skladu z natančno določenimi poslovniškimi pravili. Poslanke in poslanci odločitve praviloma sprejemajo z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev (ti. relativna navadna večina), razen če ni z ustavo ali z zakonom določena zahtevnejša večina. Za nekatere odločitve je potrebna večina glasov vseh poslancev (ti. absolutna navadna večina), dve tretjini glasov navzočih poslancev (ti. relativna kvalificirana večina) ali dve tretjini glasov vseh poslancev (ti. absolutna kvalificirana večina). Na delo poslancev in Državnega zbora lahko prek različnih mehanizmov vplivajo tudi državljani, za uveljavljanje odločitev Državnega zbora pa so pomembna tudi razmerja Državnega zbora z drugimi državnimi institucijami. Za kakovostno delovanje poslancev so pomembne tudi strokovne in druge službe Državnega zbora.
Pravne podlage
Temeljna pravna podlaga za delo poslank in poslancev ter Državnega zbora kot zakonodajnega organa so Ustava Republike Slovenije, Zakon o Državnem zboru in drugi zakoni ter Poslovnik Državnega zbora.
Republika Slovenija je kot članica Evropske unije zavezana tudi pravu Evropske unije, ki ga sicer sestavljajo primarna in sekundarna zakonodaja, mednarodni sporazumi ter sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti in Sodišča prve stopnje. Pravo EU je avtonomno pravo, saj svoje veljavnosti ne črpa iz morebitne poznejše odobritve nacionalnih organov držav članic, temveč se opira na zakonodajne pristojnosti institucij in organov EU. Velja načelo primarnosti prava EU, kar pomeni, da pravila, sprejeta na ravni Unije, prevladajo nad pravili, vsebovanimi v pravnih redih držav članic.
Več o pravni naravi poslovnika.
Pomemben, čeprav neformalen pravni vir postaja tudi parlamentarna praksa, ki se oblikuje – a tudi spreminja – tekom mandatnih obdobij, s čimer predvsem prek namenske, zgodovinske in jezikovne razlage dopolnjuje poslovniške določbe.
Kaj pomeni EPA? Gre za kratico termina »evidenca parlamentarnega akta«, s katero se z namenom lažjega in hitrejšega spremljanja dokumentov označi gradiva, ki so predložena v odločanje Državnemu zboru. Oznaka je sestavljena iz zaporedne številke gradiva in rimske številke mandata.