Govor predsednika Državnega zbora dr. Milana Brgleza na strateški konferenci Elektrifikacija za leto 2050
Hotel Slon, 5. april 2018
Spoštovani gospe in gospodje,
vesel sem, da sem danes tukaj, le uspel priti med vas in da vam lahko spregovorim nekaj pozdravnih besed.
Današnje srečanje nosi naslov »Elektrifikacija za leto 2050«. Nekdo, ki se na procese elektrifikacije ne spozna, bi se ob tem naslovu takoj vprašal sledeče: »Kako lahko govorimo o elektrifikaciji, če elektriko že imamo«? In vprašanje bi lahko bilo celo na mestu, v kolikor bi bil proces pridobivanja elektrike statičen. A ni. Ne le, da je izjemno dinamičen, ampak je tudi precej zahteven.
Če sem iskren, se s področjem pridobivanja električne energije pred nastopom funkcije predsednika Državnega zbora nisem kaj veliko ukvarjal. Na tem področju sem laik in kot običajnemu družboslovcu in humanistu mi je, če se lahko malo pošalim, nekako logično, da ko pritisneš na stikalo, se žarnica oziroma luč prižge. Ko odpreš hladilnik, lučka zasveti. A nova funkcija me je kaj kmalu potisnila tudi v to, da sem začel nekoliko bolj spoznavati skrivnostne volte in ampere, vključno z vso preostalo »mašinerijo«, ki stoji in deluje, ki omogoča, kot sem že omenil, da se ob pritisku na stikalo luč enostavno prižge.
Zato mi dovolite, spoštovani gostje, da se na tem mestu najprej zahvalim direktorju Elektra Ljubljane mag. Andreju Ribiču, ki me je kar dvakrat potisnil v to, da sem se o delovanju elektrike nekoliko poučil. Prvič me je ta čast doletela decembra 2015, ko je Elektro Ljubljana v Logatcu, kjer sem doma, odprl dve novi Petersenovi dušilki; drugič pa deset mesecev pozneje, ko je Elektro Ljubljana slavil 120-letnico. V obeh primerih sem imel ne samo čast sodelovati na slavnostnih prireditvah, ampak se tudi v praksi podučiti veliko o tem, kako zahtevno je elektriko proizvesti, jo nato prenesti do gospodinjstev in kako velike napore morate tudi elektropodjetja vlagati v varovanje narave. Naj ob tem omenil še moje tretje, bližnje srečanje z elektriko, in sicer v srčiki slovenske proizvodnje elektrike – v Jedrski elektrarni Krško, kjer so me ob mojem regionalnem obisku izjemno prijazno sprejeli njeni predstavniki, sodelavci in direktor Gen energije.
Vsa ta srečanja so mi omogočila le majcen uvid v delovanje elektrosistema na Slovenskem. A četudi je bil to le vpogled, moram priznati, da sem do elektrike in do vseh vas, ki dnevno skrbite za njeno dostopnost, za to, da dejansko pride v naše domove, začel gojiti posebno spoštovanje. Ugotovil sem namreč, da elektrosistem ni toliko tehnična zagonetka, kot so oziroma ste temelj kakovostnega in odgovornega elektrosistema ljudje. Neizpodbitno je, da svoje delo jemljete resno in se, kot rečeno, dnevno trudite za razpoložljivost elektrike, za to, da, če nekoliko poenostavim, lahko razsvetlimo temne prostore in ogrejemo mrzle dvorane. Brez ljudi bi elektrike ne bi bilo. In brez elektrike bi bilo naše življenje veliko zahtevnejše, predvsem pa trše, danes nam pravzaprav nepredstavljivo. In tu bi se rad ustavil za trenutek. In se spomnil mojega četrtega obiska, ki je bil povezan z elektriko. Pohoda, ki ga je Elektro Maribor priredil v spomin na komaj dvajsetletnega Nejca Mesariča, ki je izgubil življenje v času, ko je svoje domače kraje reševal iz žledu, ki je Slovenijo paraliziral v letu 2014. Ta spominski pohod, izjemno ganljiv in pretresljiv, me je še utrdil v prepričanju, da je treba procese pridobivanja in dobave elektrike, predvsem pa skrb za njeno varno in smotrno uporabo bolj popularizirati in ljudem približati. Pomembno je, da se z elektriko bolje spoznamo in da se razširi vedenje o procesih njenega nastanka ter končno, da se utrdi tudi zavest o varčni, preudarni in možni rabi elektrike, če želimo resnično spodbuditi njeno trajnostno naravnanost.
Gospe in gospodje,
verjamem, da je današnja konferenca pravo mesto za razpravo o prihodnosti elektrifikacije v Sloveniji – o tem, kakšna naj bo, kakšne vire energije želimo imeti, kako želimo s temi viri ravnati, predvsem pa, kako bomo svojo energetsko samostojnost razvijali. Lahko bi pravzaprav, čeprav morda malo drzno, celo rekli, da država, ki ni energetsko samostojna, dejansko ni samostojna.
Med različnimi viri elektrika postaja danes vse pomembnejši energent in kot tako jo moramo prepoznati, pripoznati ter tudi razvijati. Tako je tudi današnji posvet med drugim namenjen novim trendom in smernicam v razvoju elektrodistribucijskega omrežja, predvsem pa tudi izzivom, s katerimi se soočate, da bi lahko naše sodržavljane in sodržavljanke, pa tudi gospodarstvo, nemoteno oskrbovali z električno energijo, a obenem, kot sem že izpostavil upoštevali tudi vizijo trajnostno naravnane družbe. Ob tem vam želim, da bi se na današnja spoznanja vsebinsko in časovno ustrezno odzvala tudi politika ter v skladu s tem te vsebine prelila v potrebne strateške dokumente in akcije oziroma projektom ponudila ustrezno oporo. Le, če bomo delali skupaj, z roko v roki, bo v naši državi boljše in smelejše, kar pa je in mora biti glavni cilj, če želimo vsem nam, ki živimo tukaj, pod Alpami, boljšo prihodnost.
Spoštovani in spoštovane,
želim vam torej veliko koristnih razprav, kresanja mnenj, predvsem pa skupne vizije, kako Slovenijo narediti še boljšo, še lepšo in odgovornejšo. Tudi na področju upravljanja z električno energijo.
Hvala za pozornost in srečno!
več o tem
