Velja govorjena beseda.
Nagovor poslanca Borisa Doblekarja na slovesnosti ob dnevu spomina na mrtve v nekdanjem italijanskem koncentracijskem taborišču Kampor na otoku Rabu na Hrvaškem
Rab, 30. oktober 2019
Spoštovani visoki gostje in cenjeni vsi zbrani.
V veliko veselje, čast in ponos mi je, da vas smem na tem kraju nagovoriti kot poslanec Državnega zbora Republike Slovenije. In dovolite mi, da vas kot izvoljeni predstavnik državljanov Slovenije v njihovem in imenu Državnega zbora vse prav lepo toplo pozdravim.
Tu na tem mestu in bližnji okolici v letih 1942 in 1943 ni bilo tako lepo, mirno in sproščeno, kot je danes in vsa ta leta, ko se tu srečujemo predstavniki državnih delegacij obeh narodov, hrvaškega in slovenskega, v spomin na krute, težke dni med 2. svetovno vojno, ko je tu umrlo in strašansko trpelo na tisoče naših nedolžnih prednikov.
Sedaj živimo v miru, sožitju, blagostanju, demokraciji in se krutih ter tej generaciji nerazumnih početij spomnimo le ob kakšnih večjih dogodkih, ki obeležujejo našo zgodovino. Eden takih je tudi pri vas dan vseh svetih oziroma pri nas dan mrtvih, ko se spomnimo vseh naših preminulih. Vendar nekaj je spomin na svoje bližnje, ki so preminuli po naravni poti, po bolezni ali v nesreči, nekaj drugega pa je spomin na mnoge, ki so v vojnih grozotah po nepotrebnem izgubili življenje. Pri spominu na slednje je zelo pomembno, da poznamo zgodovino, da poznamo prava dejstva, kar je naloga prenosa vedenja iz starejših na mlajše, nepristranskih zgodovinarjev ter izobraževalnega sistema, da potem tudi spoštljivo in množično počastimo spomin na vse te nesrečne ljudi.
Sam se ne štejem več med mlade, ki danes v dobi digitalizacije, globalizacije in družabnih omrežij z različnih virov pridobivajo informacije in si sami ustvarijo svoje mnenje, ki pa je zaradi toliko različnih prikazovanj in tolmačenj zgodovinskih dejstev mnogokrat izkrivljeno in ga kot takega nosijo v sebi ter prenašajo na svoje otroke, na naslednje rodove. Zato je še kako pomembno, da generacije, ki še nismo tako oddaljene od teh strahot in grozot obeh svetovnih vojn in tudi osamosvojitvene, tako slovenske kot hrvaške, skrbimo za zanamce, da bodo ohranjali tradicijo spomina na vse, ki so trpeli in preminuli zaradi totalitarizmov, vseh totalitarizmov, da se razume, brez izjeme, ni izgovora, da bi bil kateri od njih boljši ali slabši, prav vsi so obsojanja vredni!
Kot zaveden Slovenec in sedaj tudi kot poslanec, obiskujem in se poklonim vsem žrtvam totalitarizmov in ne delam izjem ter delitev žrtev na te in one, na naše in njihove. Vsi imajo skupno lastnost - vsi ti ubogi ljudje so prekmalu odšli s tega sveta, po nepotrebnem trpeli, pustili velik pečat v zgodovini ter globoke rane in vrzeli sedanji ter naslednjim generacijam, seveda, če le se zavedamo teh ran in ureznin!
Trdno sem prepričan, da smo vsi, ki smo danes tu na Rabu, na tem kraju zločina, kjer so nekoč v nečloveških razmerah od lakote in mučenja, mraza in vročine, umirali nedolžni zaprti interniranci, med drugim tudi otroci, ženske in starejši, tu iskreno in zato, da se v svojem in imenu vseh tistih, ki so nas izbrali za to poslanstvo, poklonimo vsem tu umrlim in pokopanim Slovencem, Hrvatom in Židom.
Naj na koncu omenim le, da ljudje, s katerimi pogosto govorim, čudijo dejstva, da so povečini vsi italijanski vojaki po kapitulaciji Italije in osvoboditvi taborišča Kampor svobodno odšli domov in bili nekaznovani, da so precej pomanjkljivi arhivi internirancev, zato se pojavlja veliko različnih podatkov in številk, da so spominski park taborišča na Rabu, kako ironično, prisilno gradili politični zaporniki iz bližnjega taborišča na Golem otoku in ne nazadnje, da od zloglasnega fašističnega taborišča na Rabu za spomin in predvsem opomin ni ostalo praktično nič. Ampak pustimo to, kajti res je, kot pravijo, da je zgodovina veda o mrtvih, ki muči žive!
Po moji oceni je že skrajni čas, da se poenotimo in dogovorimo ter kar najhitreje resno pristopimo k nujni ureditvi spominskega parka Kampor Rab, ki kar kliče po obnovi. To si zaslužijo vsi, ki so tu mnogo prekmalu končali svoje življenje in oba naroda, ki na to nikoli ne smeta pozabiti.
Spoštovani. Naj nas Slovence in Hrvate ta kraj na Rabu tudi v prihodnje povezuje kot nas je doslej, kajti imamo isto skupno novejšo zgodovino. Naj naše vezi še bolj utrdijo duše umrlih, ki počivajo tukaj. Bodimo složni in prijateljski ter dobri sosedje. Samo tako bomo srečno in mirno živeli na teh svetih tleh naše skupne Evrope.
Cenjeni vsi zbrani, dragi prijatelji, hvala ker ste mi prisluhnili. Dovolite mi, da vam vsem tu zbranim, v prvi vrsti tudi sorodnikom žrtev v taborišču Kampor, ki ste danes z nami, ob bližajočem se dnevu spomina na mrtve zaželim, da bodo vsi vaši bližnji, ki so že zapustili ta svet in odšli na drugega, za praznik dan vseh svetih še bolj globoko v vaši zavesti.
Prav za konec še tale verz, ki je primeren temu kraju tu, temu spominu danes:
»Bolečina, ki nam v srcu tli,
te v življenje več ne obudi.
Slej, ko prej zabriše čas vse bolečine,
a spomin ostane, nikdar ne izgine.«
Slava vsem rajnim, ki jim želim večni mir in pokoj!
Bog živi Slovenijo, Bog živi Hrvaško!
