Razmerja do institucij

Državni zbor in druge institucije: pristojnosti različnih vej oblasti

Pri izvrševanju zakonodajne oblasti je Državni zbor izrazito povezan z Državnim svetom. Za uveljavljanje sprejetih zakonov, državnega proračuna in načelnih dolgoročnih usmeritev so ključnega pomena razmerja med Državnim zborom in Vlado. Z dejavnostmi Državnega zbora so povezane tudi pristojnosti predsednika republike in Ustavnega sodišča ter nekaterih drugih državnih organov, kot so sodišča ali Varuh človekovih pravic.

Z določitvijo pristojnosti in medsebojnih razmerij gre za uresničevanje načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. 

Izvolitev predsednika Vlade

Do volitev predsednika Vlade pride praviloma takrat, ko se po izvedenih parlamentarnih volitvah sestane nov državni zbor (takrat namreč funkcija dotedanjega predsednika Vlade skladno s 115. členom Ustave preneha), lahko pa tudi v primeru, če preneha predsedniku Vlade funkcija na drugačen način (npr. z njegovim odstopom ali na podlagi izglasovane nezaupnice Vladi v Državnem zboru). Po posvetovanjih z vodji poslanskih skupin lahko kandidata za predsednika Vlade najprej Državnemu zboru predlaga le predsednik republike. Voli ga Državni zbor s tajnim glasovanjem, za izvolitev pa je potrebna večina glasov vseh poslancev. Če predlagani kandidat ne dobi potrebne večine glasov, lahko predsednik republike po ponovnih posvetovanjih predloži drugega ali ponovno istega kandidata, prav tako pa lahko sedaj predlagajo kandidate tudi poslanske skupine ali najmanj deset poslancev. Če ni izvoljen noben kandidat, predsednik republike razpusti Državni zbor in razpiše nove volitve. Tej situaciji se lahko Državni zbor izogne, če v 48 urah z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev sklene, da se izvedejo ponovne volitve predsednika Vlade. V tem primeru za izvolitev zadošča večina opredeljenih glasov navzočih poslancev, s čimer se oblikuje t. i. manjšinska vlada.

V tretjem krogu volitev se glasuje o posameznih kandidatih po vrstnem redu števila glasov, dobljenih pri prejšnjih glasovanjih, nato pa o novih, do volitev vloženih kandidaturah, med katerimi ima prednost morebitni kandidat predsednika republike. Če tudi pri teh volitvah noben kandidat ne dobi potrebne večine glasov, predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše volitve.
 

Imenovanje in razrešitev ministrov

V Sloveniji ministre imenuje in razrešuje Državni zbor na predlog predsednika Vlade. Takšna ureditev je posebnost slovenske ustavne ureditve. V primeru, ko se po parlamentarnih volitvah in konstituiranju državnega zbora ali v drugih primerih (npr. potem, ko je izrečena nezaupnica vladi) formira nova vlada, predlaga novoizvoljeni predsednik Vlade Državnemu zboru listo ministrov, ki vsebuje med drugim tudi obrazložitev vsake posamične kandidature. Predlagani minister se mora pred imenovanjem predstaviti pristojnemu delovnemu telesu Državnega zbora in odgovarjati na vprašanja njegovih članov. Kandidat se predstavi delovnemu telesu, ki je ustanovljeno za področje, na katerem bo opravljal funkcijo ministra.

O imenovanju ministrov glasujejo poslanci praviloma tako, da glasujejo o listi kandidatov za ministre kot celoti. Če lista ni izglasovana, se opravi novo glasovanje na podlagi nove liste kandidatov za ministre. Kadar pa tudi nova lista kandidatov ni izglasovana, lahko predsednik Vlade predlaga, da se o vsakem predlaganem kandidatu z liste glasuje posebej.

Funkcija ministrov preneha, ko se po volitvah sestane novoizvoljeni državni zbor pa tudi z vsakim drugim prenehanjem funkcije predsednika Vlade ter z razrešitvijo ali odstopom ministra. Minister, ki mu je prenehala funkcija, mora opravljati tekoče posle do izvolitve novega predsednika Vlade oziroma do imenovanja novih ministrov.

Zaslišanja se opravijo najprej tri dni in najkasneje sedem dni po vložitvi predloga kandidatur.

 

Če je kandidat za ministra član delovnega telesa, pred katerim se predstavi, ne sme soodločati o mnenju o predstavitvi. V tem primeru ga nadomešča poslanec iz iste poslanske skupine, ki ga določi vodja poslanske skupine.

 

Predsednik Vlade lahko najkasneje v treh dneh po prejemu mnenja delovnega telesa umakne predlog kandidature za ministra. V takem primeru lahko hkrati predloži novo kandidaturo za ministra. 

 

Poslanska vprašanja in pobude Vladi

Vsak poslanec lahko Vladi ali posameznemu ministru ali generalnemu sekretarju Vlade postavi ustno ali pisno vprašanje ter poda pisno pobudo za ureditev posameznih zadev ali za sprejetje določenih ukrepov s področja delovanja Vlade oziroma posameznega ministrstva ali vladne službe.

Vsak mesec enkrat se na seji Državnega zbora določi posebna točka dnevnega reda za vprašanja poslancev. Takrat morajo biti na seji Državnega zbora navzoči predsednik Vlade in ministri ter generalni sekretar Vlade. Predsedujoči na seji pri določitvi vrstnega reda prijav poslanskih vprašanj zagotovi, da pridejo na vrsto poslanci iz različnih poslanskih skupin, s tem da prva štiri vprašanja postavijo poslanci opozicije in en poslanec vladajoče koalicije. Na ta štiri vprašanja poda odgovor predsednik Vlade, če se nanašajo na oblikovanje ali uresničevanje vladne politike.

Na ustno poslansko vprašanje odgovori predsednik Vlade ali minister ali generalni sekretar Vlade na isti seji, če pa zaradi časovne omejitve, odsotnosti ali zaradi drugega razloga takojšnjega odgovora ne more dati, mora v 30 dneh poslati pisni odgovor, ki se objavi. Če poslanec, ki je postavil vprašanje, vztraja pri ustnem odgovoru, se vprašanje uvrsti na naslednjo sejo Državnega zbora.

Kadar je podano pisno poslansko vprašanje ali je podana pobuda, Vlada ali minister ali generalni sekretar Vlade na takšno vprašanje ali pobudo odgovori pisno v 30 dneh. Če poslanec z odgovorom ni zadovoljen, lahko zahteva njegovo dopolnitev.
 

Spremljanje dela Vlade prek delovnih teles Državnega zbora

Državni zbor ustanovi delovna telesa za spremljanje stanja na posameznih področjih, za pripravo odločitev o politiki na teh področjih, za oblikovanje stališč do posameznih vprašanj ter za obravnavo predlogov zakonov in drugih aktov Državnega zbora. 

Delovna telesa v okviru svojih pristojnosti in delovnega področja med drugim posredno ali neposredno opravljajo tudi funkcijo spremljanja in nadziranja dela Vlade oziroma posameznih ministrstev. Tako lahko delovno telo zahteva od Vlade in drugih državnih organov ter tudi od javnih zavodov, javnih podjetij in javnih skladov, katerih ustanoviteljica je država, pojasnila in podatke, ki jih potrebuje pri opravljanju svojih nalog. Vsi navedeni so podatke in posamezne dokumente, ki jih zahteva delovno telo, dolžni nemudoma posredovati, razen če bi to bilo v nasprotju z zakonom.

Pomemben vidik dela delovnega telesa v razmerju do Vlade kot večinske predlagateljice predlogov zakonov je tudi obravnava predlogov zakonov v drugi obravnavi na matičnih delovnih telesih. Delovno telo lahko s sprejetjem dopolnil pomembno spremeni ali dopolni predlog zakona, lahko pa sprejme tudi odločitve, ki vodijo v neuspešen zaključek zakonodajnega postopka.

Kandidat za novega ministra se mora, še preden o njegovem imenovanju odloči Državni zbor, predstaviti pristojnemu delovnemu telesu Državnega zbora in odgovarjati na vprašanja njegovih članov Po predstavitvi pošlje predsednik delovnega telesa predsedniku Državnega zbora in predsedniku Vlade mnenje, ki ga je delovno telo sprejelo o predlaganem kandidatu. To mnenje za Državni zbor in za predsednika Vlade kot predlagatelja kandidata za ministra ni zavezujoče, dejansko pa ima lahko velik pomen za sprejetje končne odločitve o imenovanju ministrskega kandidata.

 

Izrekanje nezaupnice vladi

Ustava določa, da lahko Državni zbor izglasuje Vladi nezaupnico, vendar le tako, da na predlog najmanj desetih poslancev z večino glasov vseh poslancev izvoli novega predsednika Vlade (t. i. konstruktivna nezaupnica). S tem je dotedanji predsednik Vlade razrešen, mora pa skupaj s svojimi ministri opravljati tekoče posle do prisege nove vlade.

Ustava dopušča tudi možnost, da se na podlagi predloga najmanj desetih poslancev nezaupnica Vladi izglasuje tudi z navadno večino glasov poslancev (večina opredeljenih glasov), a le v primeru, če je bil predsednik Vlade izvoljen z navadno večino glasov. Takšna izvolitev predsednika Vlade je v ustavi dopuščena kot izjema, in sicer le za primer, ko Državni zbor po več poskusih ne uspe z absolutno večino (tj. z večino vseh poslancev) izvoliti predsednika Vlade. V takšnem primeru sicer praviloma predsednik republike razpusti Državni zbor in razpiše nove volitve, vendar pa se lahko poslanci temu izognejo, tako da v 48 urah z navadno večino sklenejo izvesti nove volitve predsednika Vlade, na katerih pa za njegovo izvolitev zadostuje večina opredeljenih glasov navzočih poslancev.

Slednje sicer privede do t. i. manjšinske vlade, to je vlade, ki v parlamentu nima absolutne večinske podpore. Pri odločitvi o tem gre za politično tehtanje med razpustitvijo državnega zbora in predčasnimi parlamentarnimi volitvami, ali pa oblikovanjem manjšinske vlade, ki lahko – vsaj začasno – zagotovi politično stabilnost oziroma kontinuiteto v političnem razvoju države.

V interpelaciji mora biti jasno postavljeno in obrazloženo vprašanje, ki je predmet interpelacije, podpisati pa jo morajo vsi poslanci, ki so jo vložili.

 

Predlagatelji lahko interpelacijo umaknejo do konca razprave o njej.

 

Interpelacije o delu vlade ali posameznega ministra

Ustava določa, da lahko najmanj deset poslancev sproži v Državnem zboru interpelacijo (vprašanje) o delu Vlade ali posameznega ministra. Interpelacija se vloži pisno in se predloži predsedniku Državnega zbora, ki z njo takoj seznani poslance ter jo hkrati pošlje predsedniku Vlade oziroma ministru, na katerega se nanaša, in določi rok za odgovor, ki pa ne sme biti krajši od 15 in ne daljši od 30 dni. O interpelaciji odloča Državni zbor najkasneje na prvi naslednji seji, po prejemu odgovora Vlade oziroma ministra, če so poslanci dobili odgovor na interpelacijo najmanj 15 dni pred sejo, oziroma na prvi naslednji seji po preteku roka za odgovor na interpelacijo, če odgovor na interpelacijo v tem roku ni bil dan.

O interpelaciji se v Državnem zboru opravi razprava. Pred tem ima predstavnik poslancev, ki so vložili interpelacijo, pravico to obrazložiti. Prav tako pa ima predsednik Vlade ali minister, na katerega se interpelacija nanaša, pravico obrazložiti pisni odgovor ali ustno odgovoriti na interpelacijo. Po končani razpravi o interpelaciji lahko predlagatelji interpelacije predlagajo, naj Državni zbor sprejme sklep, s katerim se oceni delo Vlade oziroma ministra. 

Če se razprava o interpelaciji nanaša na delo Vlade, lahko najmanj deset poslancev zahteva, da se glasuje o nezaupnici vladi, če hkrati s to zahtevo predlagajo izvolitev novega predsednika Vlade (konstruktivna nezaupnica). Po opravljeni razpravi o interpelaciji o delu ministra pa lahko na zahtevo najmanj desetih poslancev pride do glasovanja o nezaupnici ministru.
 

Obtožbe zoper predsednika vlade in ministre pred Ustavnim sodiščem

Predsednika Vlade ali ministre lahko Državni zbor pred Ustavnim sodiščem obtoži kršitve ustave in zakonov, storjene pri opravljanju njihovih funkcij (t. i. impeachment). Uvedbo postopka o ustavni obtožbi lahko Državnemu zboru predlaga najmanj deset poslancev. 

Predlog za uvedbo postopka se obravnava na prvi naslednji seji Državnega zbora, če je bil vložen najkasneje 30 dni pred to sejo. Če Državni zbor najkasneje v 60 dneh od vložitve predloga odločitve ne sprejme, se šteje, da je predlog zavrnjen. Predsednik Vlade ali minister lahko pisno ali ustno na seji Državnega zbora odgovori na predlog ustavne obtožbe. O predlogu obtožbe zoper predsednika Vlade mora, če tako zahteva Državni zbor, podati svoje mnenje tudi predsednik republike, o predlogu obtožbe zoper ministre pa predsednik Vlade.

Če Državni zbor sprejme sklep o obtožbi, ga predsednik Državnega zbora pošlje Ustavnemu sodišču ter predsedniku Vlade oziroma ministru, zoper katerega je vložena obtožba. S sklepom imenuje Državni zbor izmed poslancev, ki so predlagali uvedbo postopka tudi pooblaščenega predstavnika, ki bo zastopal obtožbo pred Ustavnim sodiščem. O obtožbi odloča Ustavno sodišče, ki lahko po prejemu sklepa tudi odloči, da predsednik Vlade ali minister do odločitve o obtožbi začasno ne more opravljati svoje funkcije. Ustavno sodišče lahko ugotovi, da je obtožba utemeljena ali pa obtoženega oprosti. Na podlagi utemeljene obtožbe lahko Ustavno sodišče z dvotretjinsko večino glasov vseh 9 sodnikov odloči o odvzemu funkcije predsednika Vlade oziroma ministra.

Zahtevo, naj Državni zbor glasuje o zaupnici Vladi, praviloma pošlje predsednik Vlade pisno predsedniku Državnega zbora.

 

Med zahtevo za glasovanje o zaupnici in glasovanjem mora poteči najmanj oseminštirideset ur in največ sedem dni. 

 

Glasovanje o zaupnici Vladi

Predsednik Vlade lahko zahteva, da Državni zbor glasuje o zaupnici vladi. Če vlada pri tem glasovanju ne prejme podpore večine glasov vseh poslancev, mora Državni zbor v 30 dneh izvoliti novega predsednika Vlade ali dotedanjemu predsedniku pri ponovljenem glasovanju izglasovati zaupnico, sicer predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve.

Predsednik Vlade lahko vprašanje zaupnice veže tudi na sprejetje zakona ali druge odločitve v Državnem zboru, pri čemer predlaga, naj se zakon ali druga odločitev sprejme ali naj se ne sprejme. V tem primeru lahko predsednik Vlade postavi vprašanje zaupnice tudi na seji Državnega zbora pred glasovanjem o zakonu ali kaki drugi odločitvi. O zaupnici se v teh primerih ne glasuje posebej, temveč se glasuje le o zakonu oziroma drugi odločitvi. Šteje se, da je bila vladi izglasovana zaupnica, če je Državni zbor glasoval o zakonu ali o drugi odločitvi v skladu s predlogom predsednika Vlade. 

Če vladi zaupnica ni bila izglasovana: 

  • lahko predsednik republike, poslanska skupina ali najmanj deset poslancev najkasneje v sedmih dneh predložijo kandidature za novega predsednika Vlade, oziroma 
  • lahko predsednik Vlade zahteva ponovno glasovanje o zaupnici. 

Če je bilo prvo glasovanje o zaupnici povezano s sprejetjem zakona ali druge odločitve v Državnem zboru, ponovno glasovanje o zaupnici ne spremeni že sprejete odločitve o tem. Če vladi tudi pri ponovnem glasovanju o zaupnici ni izglasovana zaupnica, se glasovanje o zaupnici ne more ponoviti.

Poslovnik glede postopka za izvolitev novega predsednika Vlade v primeru izglasovane nezaupnice dodatno napotuje na določbe od 225. do 228. člena, a z izjemo za primer, če kandidat pri prvem glasovanju ni izvoljen (227. člen): v tem primeru je treba nove kandidature predložiti najkasneje v treh dneh po dnevu seje, na kateri je bilo opravljeno prvo glasovanje.

 

Sodelovanje z Vlado v zadevah Evropske unije

V zadevah EU Republiko Slovenijo predstavlja in zastopa Vlada, ki stališča Slovenije uveljavlja v institucijah EU. Državni zbor sodeluje pri oblikovanju stališč Republike Slovenije pri tistih zadevah EU, ki bi po svoji vsebini v skladu z ustavo in zakoni spadale v njegovo pristojnost. 

Sodelovanje Državnega zbora in Vlade v zadevah EU je določeno s posebnim zakonom, ki ga Državni zbor, skladno s 3.a členom Ustave, sprejme z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.

 

Državni svet sicer ni zakonodajni organ, saj ne soodloča pri sprejemanju zakonov, vendar pa mu njegove pristojnosti dajejo široke možnosti vplivanja na zakonodajni postopek.

Razmerje Državnega zbora do Državnega sveta je podrobneje urejeno z Zakonom o Državnem svetu ter s Poslovnikom Državnega zbora in Poslovnikom Državnega sveta.

Predsednik Državnega zbora obvešča predsednika Državnega sveta o sejah Državnega zbora in mu pošilja vse gradivo o zadevah, ki so na dnevnem redu seje Državnega zbora, ter skrbi za to, da je Državni svet sprotno seznanjen z delom Državnega zbora. Predsednik Državnega zbora predsednika

Državnega sveta obvešča tudi o rokih, v katerih lahko Državni svet poda mnenje o zadevah z izredne seje Državnega zbora, o zadevah, ki so uvrščene na razširjeni dnevni red seje Državnega zbora in o predlogih zakonov, ki se predlagajo po nujnem postopku. Te roke določi predsednik Državnega zbora glede na nujnost zadeve oziroma potrebe države, a ne sme biti krajši od 24 ur.

Takšna koordinacija je še posebej potrebna v zvezi z zakonodajnim postopkom, kjer lahko Državni svet v vsaki zakonski obravnavi poda svoje mnenje, v sedmih dneh po sprejetju zakona lahko od Državnega zbora tudi zahteva, da o zakonu ponovno odloča (t. i. veto).

Pomen in težo sodelovanja med institucijama odražata tudi določbi poslovnika, in sicer prva, da Državni zbor ne more odločati o zadevah, glede katerih rok za predložitev mnenja Državnega sveta še ni potekel ali ta ni poslal obvestila, da k predlogu mnenja ne bo podal, in druga, da Državni zbor lahko na seji sklene, da od Državnega sveta zahteva mnenje o posamezni zadevi.

 

Vlada in Državni zbor sta v parlamentarnem sistemu državne oblasti, kakršnega uveljavlja Ustava Republike Slovenije, relativno neodvisna nosilca različnih vej oblasti. Vlada je pri opravljanju svojih funkcij v okviru ustave in zakonov, državnega proračuna ter načelnih in dolgoročnih usmeritev Državnega zbora, s čimer Državni zbor določa smernice delovanja Vlade, samostojna, a obenem za svoje delo tudi odgovorna Državnemu zboru.

Državni zbor nadzoruje in po potrebi sankcionira delo Vlade prek različnih pravnih in političnih mehanizmov, kot so na primer poslanska vprašanja in pobude, interpelacija ali nezaupnica Vladi. Hkrati pa lahko tudi Vlada sama Državnemu zboru postavi vprašanje zaupnice, s čimer preizkusi stopnjo zaupanja, ki ga uživa med poslanci.

Vlada ima poleg ostalih pristojnosti in nalog tudi pomembno predlagateljsko vlogo. Državnemu zboru predlaga v sprejetje zakone, državni proračun, nacionalne programe in druge splošne akte, s katerimi se določajo načelne in dolgoročne politične usmeritve za posamezna področja iz pristojnosti države.

Vlada nima delegirane zakonodajne pristojnosti, kar pomeni, da v nobenem primeru ne more sprejemati aktov z zakonsko močjo, zato lahko z uredbami le podrobneje ureja in razčlenjuje z zakonom ali drugim aktom Državnega zbora določena razmerja v skladu z namenom in kriteriji akta.

Vlada je organ izvršilne oblasti in najvišji organ državne uprave Republike Slovenije. 

 

Vlado vodi in usmerja njeno delo predsednik Vlade, ki skrbi tudi za enotnost politične in upravne usmeritve Vlade, usklajuje delo ministrov, predstavlja Vlado ter sklicuje in vodi njene seje.

 

Predlog državnega proračuna lahko Državnemu zboru predloži le Vlada.

 

Vlada v skladu z ustavo, z zakoni in z drugimi splošnimi akti Državnega zbora določa, usmerja in usklajuje izvajanje politike države. V ta namen izdaja predpise in sprejema druge
pravne, politične, ekonomske, finančne, organizacijske in druge ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev razvoja države in za urejenost razmer na vseh področjih iz pristojnosti države.

 

Ustava določa tudi, da morajo predsednik Vlade oziroma ministri, ki jim je funkcija prenehala, opravljati tekoče posle do izvolitve novega predsednika vlade oziroma do imenovanja novih ministrov.

 

Glede na ustavne pristojnosti predsednika republike je razmerje med njim in Državnim zborom bistveno manj intenzivno in neposredno, kot je razmerje med Državnim zborom in Vlado.

Z dejavnostjo Državnega zbora so povezane predvsem predlagateljske pristojnosti predsednika republike, razglasitev sprejetih zakonov ter odločitve v zvezi z razpisom volitev v Državni zbor, neposredno pa lahko predsednik republike pri delu Državnega zbora sodeluje le v relativno majhni meri. 

Ustava v 106. členu določa, da v primeru trajnega zadržka, smrti, odstopa ali drugega prenehanja predsednikove funkcije opravlja do izvolitve novega predsednika republike njegovo funkcijo predsednik Državnega zbora. V takšnem primeru se razpišejo volitve za novega predsednika republike najkasneje v 15 dneh po prenehanju funkcije prejšnjega. Predsednik Državnega zbora začasno opravlja funkcijo predsednika republike tudi med zadržanostjo predsednika republike. 

Predsednik Republike Slovenije ima v povezavi z Državnim zborom naslednje pristojnosti:

  • razpisuje volitve v Državni zbor (sicer razpisuje tudi volitve poslancev iz Republike Slovenije v Evropski parlament);
  • skliče prvo sejo novega državnega zbora
  • razglaša zakone;
  • po posvetovanjih z vodji poslanskih skupin predloži Državnemu zboru, (po parlamentarnih volitvah oziroma v drugih primerih, ko je treba izvoliti novega predsednika Vlade), v izvolitev kandidata za predsednika Vlade;
  • predlaga Državnemu zboru v izvolitev ustavne sodnike;
  • predlaga Državnemu zboru v izvolitev 5 članov Sodnega sveta (Sodni svet sestavlja 11 članov; 6 članov izvolijo sodniki, ki trajno opravljajo sodniško funkcijo, izmed sebe, pri čemer te volitve razpiše predsednik Državnega zbora);
  • predlaga Državnemu zboru v izvolitev druge funkcionarje, kadar tako določa zakon.

 

Obveščanje predsednika republike

Predsednik Državnega zbora je dolžan obveščati predsednika republike o sejah Državnega zbora in mu pošiljati vse gradivo o zadevah, ki so na dnevnem redu sej Državnega zbora. Prav tako ga je dolžan obveščati o dejstvih, ki so pomembna za izvrševanje pravic in dolžnosti predsednika republike pri razpisu rednih in nadomestnih volitev v Državni zbor oziroma v zvezi z volitvami predsednika Vlade, neizglasovano zaupnico vladi ali odstopom predsednika Vlade.

 

Razglasitev zakonov, ki jih sprejme Državni zbor

Ko Državni zbor sprejme zakon, predsednik Državnega zbora o tem obvesti predsednika republike. Zakon mu pošlje v razglasitev osmi dan po sprejetju oziroma takoj, ko so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Zakona namreč v razglasitev ni mogoče poslati, če je v sedmih dneh po sprejetju zakona Državni zbor prejel zahtevo Državnega sveta, naj o zakonu še enkrat odloča, ali če je v tem roku podana pobuda volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma, pa je referendum dopustno razpisati (nov, dodaten sedemdnevni rok za vložitev pobude teče tudi od morebitnega ponovnega sprejetja zakona). V primeru, da referenduma ni dopustno razpisati, je pod posebnimi pogoji, ki jih določa Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi, mogoče poslati zakon v razglasitev prej kot osmi dan po sprejetju.

 

Mnenje predsednika republike o določenem vprašanju

Poslovnik Državnega zbora ureja tri možnosti:

  1. Državni zbor sprejme sklep, da zahteva od predsednika republike mnenje o posameznem vprašanju. Ob tem določi tudi rok, v katerem želi dobiti mnenje, po njegovem prejemu pa ga uvrsti na sejo, na kateri obravnava zadevo, v zvezi s katero je zahteval mnenje predsednika republike;
  2. predsednik republike lahko o posameznem vprašanju, ki ga obravnava Državni zbor, mnenje posreduje na lastno pobudo. Tudi v tem primeru se mnenje uvrsti na sejo, na kateri obravnava zadevo, v zvezi s katero je predsednik republike dal mnenje;
  3. predsednik republike lahko na lastno pobudo pošlje ali ustno predstavi Državnemu zboru tudi mnenje, ki se ne nanaša na zadevo, ki je predložena Državnemu zboru v obravnavo. V tem primeru se mnenje uvrsti na dnevni red naslednje seje Državnega zbora, pri čemer pa se niti o mnenju niti o obrazložitvi mnenja ali stališča ne razpravlja ali glasuje.

 

Obtožba predsednika republike pred Ustavnim sodiščem

(Če predsednik republike pri opravljanju svoje funkcije krši ustavo ali huje krši zakon, ga Državni zbor lahko obtoži pred Ustavnim sodiščem (t. i. impeachment). Uvedbo postopka o ustavni obtožbi lahko Državnemu zboru predlaga najmanj 30 poslancev. Predlog za uvedbo postopka mora biti praviloma obravnavan na prvi naslednji seji Državnega zbora, ta pa mora o predlogu odločiti najkasneje v 60 dneh. Če Državni zbor odločitve v tem roku ne sprejme, se šteje, da je predlog zavrnjen. 

V času od razpisa volitev za predsednika republike do razglasitve volilnih rezultatov ni mogoče predlagati uvedbe postopka o obtožbi predsednika republike.

 

Prav tako uvedbe postopka o obtožbi ni mogoče predlagati, če je že predlagan, in ne nadaljevati, če predsednik republike odstopi ali če mu preneha mandat. Državni zbor postopek nadaljuje le, če predsednik republike to zahteva.

 

Predlagatelj lahko umakne predlog obtožbe do konca obravnave na seji Državnega zbora. V tem primeru se šteje, da predlog obtožbe ni bil vložen.

 

Predsednik republike lahko pisno ali ustno na seji Državnega zbora odgovori na predlog ustavne obtožbe, predstavnik predlagatelja pa predlog dodatno obrazloži. Če Državni zbor sprejme sklep o obtožbi, ga predsednik Državnega zbora pošlje Ustavnemu sodišču ter predsedniku republike. S sklepom imenuje Državni zbor tudi pooblaščenega predstavnika, ki bo zastopal obtožbo pred Ustavnim sodiščem, pri čemer se takšen predstavnik imenuje izmed poslancev, ki so predlagali uvedbo postopka. O obtožbi odloča Ustavno sodišče, ki lahko po prejemu sklepa odloči, da predsednik republike do odločitve o obtožbi začasno ne more opravljati svoje funkcije. Ustavno sodišče lahko ugotovi, da je obtožba utemeljena, ali pa obtoženega oprosti. Na podlagi utemeljene obtožbe lahko Ustavno sodišče z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov odloči o odvzemu funkcije predsednika republike.

 

Sprejetje uredb z zakonsko močjo

Ustava v 108. členu določa, da lahko predsednik republike, kadar se Državni zbor zaradi izrednega stanja ali vojne ne more sestati, na predlog Vlade izdaja uredbe z zakonsko močjo. S takšno uredbo se lahko izjemoma omejijo tudi ustavno določene človekove pravice in temeljne svoboščine, razen nekaterih najpomembnejših ustavnih pravic in svoboščin (16. člen Ustave). Predsednik republike mora uredbe z zakonsko močjo predložiti v potrditev Državnemu zboru takoj, ko se ta sestane.

Skladno z 92. členom Ustave se izredno stanje sicer razglasi, kadar velika in splošna nevarnost ogroža obstoj države. O razglasitvi vojnega ali izrednega stanja, nujnih ukrepih in njihovi odpravi na predlog Vlade odloča Državni zbor. Državni zbor odloči tudi o uporabi obrambnih sil.
Kadar se Državni zbor ne more sestati, odloča o teh zadevah predsednik republike, ki pa mora odločitve dati v potrditev Državnemu zboru takoj, ko se ta sestane.
 

 

Ustavno sodišče ima številne pristojnosti, ki so neposredno ali posredno povezane z dejavnostjo Državnega zbora. Določene so z Ustavo Republike Slovenije in zakoni (mdr. Zakonom o ustavnem sodišču, Zakonom o referendumu in o ljudski iniciativi…), razmerja z Državnim zborom pa posebej ureja tudi Poslovnik Državnega zbora. 

Ustavno sodišče je pristojno za presojo o skladnosti zakonov z ustavo; o skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava; o skladnosti podzakonskih predpisov z ustavo in zakoni; o skladnosti predpisov lokalnih skupnosti z ustavo in z zakoni; o skladnosti splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, z ustavo, zakoni in podzakonskimi predpisi; o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti; o sporih glede pristojnosti med državo in lokalnimi skupnostmi, in med samimi lokalnimi skupnostmi; o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi; o sporih o pristojnostih med Državnim zborom, predsednikom republike in Vlado; o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank, pa tudi o drugih zadevah, ki so mu naložene z ustavo ali zakoni. 

Na predlog predsednika republike, Vlade ali tretjine poslancev Državnega zbora izreče Ustavno sodišče v postopku ratifikacije mednarodne pogodbe mnenje o njeni skladnosti z ustavo, pri čemer je Državni zbor na podano mnenje vezan, do njegovega prejema pa mora postopek za ratifikacijo mednarodne pogodbe prekiniti.

Državni zbor lahko na podlagi pisnega predloga poslanca sklene, da vloži zahtevo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem za odločitev o:

  • ustavnosti in zakonitosti predpisa Vlade ali ministra, predpisa lokalne skupnosti ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil;
  • sporu glede pristojnosti med Državnim zborom in predsednikom republike, Vlado, sodiščem ali drugim državnim organom ali organom lokalne skupnosti;
  • protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank.

Poslovnik Državnega zbora v členih 265–270 podrobneje ureja tudi postopke, ko je Državni zbor v postopku pred Ustavnim sodiščem nasprotni udeleženec (komu se posreduje prejeto, kdo pripravi in pošlje odgovor, določitev predstavnika Državnega zbora v postopku idr.). Ustavno sodišče lahko od Državnega zbora sicer zahteva podatke in pojasnila tudi, ko ta ni udeleženec v postopku.

Ustavno sodišče: 

  • pošlje Državnemu zboru zahtevo ali pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem ali sklep o začetku postopka kot nasprotnemu udeležencu v tem postopku zaradi odgovora na zahtevo oziroma pobudo ali zaradi podatkov in pojasnil v postopku preizkusa pobude;
  • zahteva od Državnega zbora dodatne podatke in pojasnila v postopku, v katerem je Državni zbor udeleženec;
  • zahteva od Državnega zbora podatke in pojasnila v postopku, v katerem Državni zbor ni udeleženec;
  • pošlje Državnemu zboru v odgovor ustavno pritožbo zoper posamični akt, ki ga je izdal Državni zbor (posebnosti, če je akt bil sprejet na predlog delovnega telesa ali ga je pripravila služba Državnega zbora); 
  • v odgovor Državnemu zboru pošlje ustavno pritožbo zoper posamični akt, ki ga je izdalo delovno telo Državnega zbora;
  • v odgovor Državnemu zboru pošlje ustavno pritožbo zoper posamični akt, ki ga je izdala služba Državnega zbora;
  • v odgovor Državnemu zboru pošlje zahtevo predsednika republike, Vlade, sodišča ali drugega državnega organa ali organa lokalne skupnosti za odločitev o sporu glede pristojnosti med Državnim zborom in predsednikom republike, Vlado, sodiščem ali drugim državnim organom ali organom lokalne skupnosti ali pobudo za rešitev takega spora, ki jo je vložila stranka v postopku, zaradi katerega je prišlo do spora o pristojnosti;
  • v odgovor Državnemu zboru pošlje pritožbo proti odločitvi Državnega zbora o potrditvi poslanskih mandatov.  

 

Ustavno sodišče je sestavljeno iz devetih sodnikov, ki jih na predlog predsednika republike izvoli Državni zbor. Njihov mandat traja 9 let in ne morejo biti ponovno izvoljeni.

 

O kandidatu se glasuje tajno, za izvolitev pa je potrebna večina glasov vseh poslancev. Ustavni sodnik po izvolitvi pred Državnim zborom v skladu z ustavo tudi priseže.

 

Sodniki Ustavnega sodišča uživajo enako imuniteto kot poslanci Državnega zbora. O imuniteti odloča Državni zbor.

 

Če Ustavno sodišče ugotovi, da je zakon protiustaven, ga v celoti ali delno razveljavi. Razveljavitev učinkuje takoj ali v roku, ki ga določi Ustavno sodišče. Ta rok ne sme biti daljši od enega leta.

 

Predlog pošlje predsednik Državnega zbora v mnenje matičnemu delovnemu telesu in Zakonodajno-pravni službi. Slednja na podlagi sklepa Državnega zbora, da začne postopek pred Ustavnim sodiščem, oblikuje končno besedilo zahteve za začetek postopka. Takšno zahtevo pošlje Ustavnemu sodišču predsednik Državnega zbora, ki določi tudi predstavnika Državnega zbora v postopku pred Ustavnim sodiščem.

 

Varuh človekovih pravic

Državni zbor je pristojen tudi za obravnavo poročil Varuha človekovih pravic, in sicer tako letnega rednega poročila Varuha človekovih pravic kot tudi morebitnega posebnega poročila Varuha. Varuh v poročilih poroča Državnemu zboru o svojem delu, ugotovitvah o stopnji spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter o pravni varnosti državljanov v Republiki Sloveniji.

Letno poročilo mora predložiti najkasneje do 30. septembra za preteklo leto, posebna poročila pa lahko Varuh sicer naslovi pristojnemu delovnemu telesu Državnega zbora ali neposredno Državnemu zboru.

Ob obravnavi rednega letnega poročila v Državnem zboru lahko varuh osebno na seji Državnega zbora predstavi povzetek poročila in svoje ugotovitve na tej podlagi, po koncu obravnave rednega ali posebnega poročila pa Državni zbor sprejme priporočilo, s katerim predlaga ustrezne ukrepe državnim organom, organizacijam in posameznikom, ki opravljajo javne službe ali izvršujejo javna pooblastila. Varuh lahko tudi sicer daje Državnemu zboru in Vladi pobude za spremembe zakonov in drugih pravnih aktov iz njune pristojnosti.

Predsednik Državnega zbora, predsednik Vlade in ministri so dolžni osebno sprejeti varuha na njegovo zahtevo najkasneje v 48 urah.

Varuha človekovih pravic izvoli Državni zbor na predlog predsednika republike, in sicer z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev za dobo šestih let. Lahko je še enkrat izvoljen.

Letno redno poročilo Varuha se praviloma obravnava na redni seji Državnega zbora v času jesenskega zasedanja, obravnava posebnega poročila se lahko predvidi na redni seji v času pomladanskega ali jesenskega zasedanja Državnega zbora.

Pri obravnavi posebnega poročila morajo biti na seji Državnega zbora navzoči ministri, katerih področje delovanja posebno poročilo obravnava.

 

Državni zbor in drugi državni organi

Kadar sodišče ali drug državni organ v postopku v skladu z zakonom zahteva od Državnega zbora odgovor, stališča ali podatke, določi predsednik Državnega zbora delovno telo ali službo, ki to pripravi.
Odgovor sodišču ali drugemu državnemu organu pošlje generalni sekretar Državnega zbora.

Delo Državnega zbora je zlasti v zakonodajnem postopku pomembno povezano z delom Državnega sveta. Ta lahko kot zastopnik socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov v vsaki zakonski obravnavi poda svoje mnenje, po sprejetju zakona v Državnem zboru pa se lahko Državni svet odloči tudi za vložitev veta. V razmerju Državnega zbora z Vlado ima Državni zbor vrsto pristojnosti, s katerimi vpliva na sestavo in delo Vlade; Državni zbor na predlog predsednika republike imenuje predsednika Vlade, na predlog predsednika Vlade pa imenuje in razrešuje tudi ministre. Z ustavo in zakoni so določena tudi razmerja med Državnim zborom in predsednikom republike ter Ustavnim sodiščem, Državni zbor ima določene pristojnosti in obveznosti tudi v razmerju do drugih državnih organov (sodišča, Varuh človekovih pravic in drugi).

Državni zbor in druge institucije v slovenskem znakovnem jeziku - interpretacija