DZ - Poslanica predsednika Državnega zbora mag. Dejana Židana ob 30-letnici sprejetja Zakona o volitvah v skupščine in Zakona o političnem združevanju ter razpisu prvih demokratičnih večstrankarskih volitev

Poslanica predsednika Državnega zbora mag. Dejana Židana ob 30-letnici sprejetja Zakona o volitvah v skupščine in Zakona o političnem združevanju ter razpisu prvih demokratičnih večstrankarskih volitev

Datum objave: 27. 12. 2019



Poslanica predsednika Državnega zbora mag. Dejana Židana ob 30-letnici sprejetja Zakona o volitvah v skupščine in Zakona o političnem združevanju ter razpisu prvih demokratičnih večstrankarskih volitev

 


Spoštovani,

pred tremi desetletji je več pomembnih dogodkov zaznamovalo slovenski narod in tlakovalo njegovo pot v samostojno in neodvisno prihodnost. Tančica časovne oddaljenosti in takratnih informacijskih možnosti zastira naš vpogled v drobovje večletnega vrenja, a skozi prizmo današnjega dne je v letu 1989 politično najbolj odmevalo predvsem dvoje: na Kongresnem trgu maja prebrana Majniška deklaracija, s katero je bila jasno, a nikakor ne prvič, izražena namera o suvereni državi slovenskega naroda, ter odločitev tedanje Skupščine, ki je nekaj mesecev kasneje, septembra, sprejela kar 81 dopolnil k republiški ustavi, s čimer so bili vzpostavljeni pravni temelji osamosvojitvenega procesa. Med dopolnili, ki so pravzaprav pomenila začetek uveljavljanja človekovih pravic in pravne države, so bila tudi tako ključna, kot je pravica slovenskega naroda do samoodločbe in odcepitve, razglasitev izrednih razmer samo ob soglasju tedanje Skupščine ali pa, npr., pravica do svobodnega političnega združevanja. Po razglasitvi amandmajev je v Skupščini prvič in povsem spontano zadonela prav tako z amandmaji določena nova slovenska himna, Zdravljica.

Amandmaji IX do XC, sprejeti 27. septembra 1989, so obenem vzpostavili tudi temelje za izvedbo prvih večstrankarskih in demokratičnih, tj. svobodnih, splošnih, tajnih in neposrednih volitev. Kljub letu in pol dolgi ustavnorevizijski razpravi se je besedilo usklajevalo do zadnjega in zgolj dva dni pred sprejemanjem amandmajev se je ustavna komisija uspela poenotiti še glede nekaterih volilnih določb, ki so dlje časa delile njene člane, predlagano pa je bilo tudi, da naj bodo vsi trije domovi skupščine, Zbor združenega dela, Zbor občin in Družbenopolitični zbor, po novem enakoštevilčni, 80-članski, s čimer se je zasledovala njihova polna enakopravnost pri sprejemanju odločitev.

Ustavni amandmaji so določili za vsak zbor različen volilni sistem, za njihovo udejanjenje pa je  skupščina, kljub časovni stiski za pripravo izvedbenih aktov, 27. decembra 1989 vendarle uspela sprejeti še sveženj volilne zakonodaje – od Zakona o političnem združevanju in Zakona o volitvah v skupščine, pa do zakonov, s katerimi so se določile volilne enote, volitve in odpoklic predsednika in članov predsedstva republike ter spremembe zakona o volilni evidenci. Mnenja o tem, kdaj naj dejansko bodo volitve, so bila deljena, pojavljale pa so se tudi težnje, da bi se aktualnim delegatom z ustavnim zakonom mandat podaljšal, saj da volitev v predvidenem roku ne bo mogoče izvesti. A politika je na koncu vseeno sledila ustavnemu roku in obenem želji javnosti, da naj bodo te čim prej. Predsednik tedanje Skupščine Miran Potrč je tako splošne volitve delegatov razpisal za 8. in 12. april ter drugi krog za 22. april 1990, Odlok o razpisu splošnih volitev delegatov v skupščine družbenopolitičnih skupnosti pa je bil objavljen v Uradnem listu SR Slovenije v soboto, 30. decembra 1989.

Danes se nam demokratične in večstrankarske volitve zde praktično samoumevne, a njihov razpis konec leta 1989 je pravzaprav pomenil izvedbo prvih svobodnih volitev na našem ozemlju po letu 1927, ko so potekale volitve v tedanjo ustavodajno skupščino pred uvedbo diktature kralja Aleksandra. Lačnost možnosti demokratične izbire ter obenem tudi možnosti sodelovanja pri sprejemanju odločitev se je odrazila v številkah, saj je kandidaturo za volitve vložilo 15 strank in tri liste, ki so skupaj predstavljale 1921 kandidatk in kandidatov, volilna udeležba pa je bila, gledano z današnje perspektive, izjemna – volilo je kar 83,5% volivk in volivcev. Cvetna volilna nedelja je na 4135 voliščih potekala mirno in organizacijsko dobro pripravljena, sedeže v novi, demokratično izvoljeni 240-članski Skupščini Republike Slovenije pa je dobilo kar devet strank (članice Demosa (tj. Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska stranka Slovenije, Slovenska kmečka zveza-Ljudska stranka, Zeleni Slovenije, Slovenski krščanski demokrati, Liberalna stranka), Liberalno-demokratska stranka, Socialistična stranka Slovenije in Stranka demokratične prenove), predstavnika narodnostnih skupnosti ter nekaj neodvisnih kandidatov. Skupščina Republike Slovenije se je konstituirala mesec dni po volitvah: 7., 8. in 9. maja 1990 so najprej potekale ustanovne seje zborov, skupna seja vseh treh pa je bila 9. maja 1990 ob 16. uri. Na tej seji, ki se je zaključila šele v jutranjih urah naslednjega dne, je bil za predsednika izvoljen dr. France Bučar, s slovesno izjavo pa je bilo inavgurirano tudi novo predsedstvo republike.

Spoštovani,

teh nekaj nanizanih podatkov morda odraža delček tedanjega razvoja dogodkov, a ne more zajeti duha tistega časa, trenj, nasprotovanj centralnih oblasti in zagovornikov obstoječega režima, kot obenem prav tako ne more zaobjeti ali orisati naraščajoče želje naroda po spremembah, upanja ljudi in zavedanja obeh strani, da poti nazaj ni. Mozaik nove domače politične realnosti se je sestavljal več let, kamenček za kamenčkom, korak za korakom, in tudi na prvih demokratičnih in večstrankarskih volitvah poražena dotedanja oblast zmagoviti, a neizkušeni koaliciji ni olajšala dela.

Slovenija je na podlagi zgodovinskih volitev v aprilu 1990 dobila novo politično podobo, pred takratnimi odločevalci pa so bile nove izjemno pomembne in zahtevne naloge. Smelost njihovih odločitev, predvsem pa njihov pogum, ki sta vodila v izjemno enotnost naroda, danes marsikdaj izpostavimo kot zgled. Da zmoremo to enotnost, smo še posebej izkazali ob plebiscitu, ki je sledil decembra 1990. In čeprav so dandanes pred nami drugačne odločitve, si želim, da bi jo še večkrat in pogosteje.   

Tudi danes, tri desetletja kasneje, sicer ponovno potekajo razprave o potrebni spremembi volilne zakonodaje, pri čemer se zasleduje večji vpliv volivca na izbiro kandidata kot tudi prevprašuje ustrezna sprememba ali ohranitev volilnih okrajev, kar je Državnemu zboru z odločbo naložilo Ustavno sodišče. Te spremembe za sprejetje terjajo zahtevnejšo večino in tudi tokrat, kot pred tremi desetletji, gre za proces. Gre za dogovarjanje in iskanje kompromisov, za ureditev področja, ki bi v nasprotnem primeru sicer lahko sprožilo vprašanje legitimnosti izvoljenih predstavnikov ljudstva na prihodnjih volitvah, česar si ne želi nihče. Težo temu procesu daje tudi predsednik republike, pod čigar okriljem potekajo pogovori. In čeprav prenekatera politična stranka ob tem najverjetneje preračunava, kaj posamezna niansa morebiti pomeni za njeno prihodnost, trdno verjamem, da bomo poslanke in poslanci podprli takšno rešitev, ki ne le da bo ustavnoskladna, temveč bo na volitve pritegnila tudi več ljudi. Žal je namreč udeležba volivk in volivcev na državnozborskih volitvah v zadnjih letih relativno nizka, kar je zaskrbljujoče, odpira pa tudi številna politološka in druga vprašanja. Pri iskanju odgovorov nanje je prst pogosto usmerjen predvsem v nas, politike, a menim, da gre za večplastnost in potreben angažma oziroma drugačen pristop več strani – tudi medijev, izobraževalnega sistema in nenazadnje odločitev vsakega posameznika k udejanjanju možnosti aktivnega državljanstva kot takega.

Svobodne, splošne, neposredne in tajne volitve so eden najvišjih postulatov vsake sodobne demokratične družbe in eden temeljev pravne države, pravica voliti in biti voljen pa ena najpomembnejših političnih pravic državljank in državljanov. Izkoristimo to pravico – vsi mi skupaj namreč soodločamo, v kakšni državi želimo živeti.