Nagovor predsednice Odbora za kulturo Violete Tomić ob dnevu Primoža Trubarja

Datum objave: 8. 6. 2021

NAGOVOR PREDSEDNICE ODBORA ZA KULTURO VIOLETE TOMIĆ OB DNEVU PRIMOŽA TRUBARJA
Državni zbor, 8. junij 2021 

Po besedah predsednika društva Primož Trubar, g. Matjaža Grudna je Slovenska reformacija, s Trubarjem na čelu pomenila začetek oblikovanja slovenske zavesti in sloveskega naroda, saj brez reformatorjev in upornikov vseh vrst, Slovenci svoje države in uradno priznanega jezika verjetno sploh ne bi imeli in bi se ponižno klanjali vsakokratnemu gospodarju, ter se bolj ali manj neuspešno borili za suverenost in mednarodno priznanje, kot se še danes dogaja premnogim narodom.

Vzpostavitev slovenskega knjižnega jezika je obenem zahtevala tudi odgovor na vprašanje, komu je ta jezik namenjen v geografskem smislu. Tako se je začela vzpostavljati zavest, ki jo v današnjem času poimenujemo kot »narod«.

»Abecednik« in »Katekizem«, več kot pol tisočletja stari knjigi sta sledili ideji, da se ljudje najprej naučijo osnov branja in pisanja, zato Trubarja upravičeno smatramo za začetnika slovenske književnosti.

V relativno kratkem času so Trubar in njegovi protestantski somišljeniki dosegli stik s sočasnim evropskim razvojem, saj so skupaj z Dalmatinom, Kreljem in Bohoričem knjižmi jezik ne le utemeljili, ampak so ga razvili do zavidljive popolnosti. Tako silovitega razmaha slovenske knjižne besede skorajda ne najdemo v zgodovini. Ni bil samo reformator in utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika, ampak tudi prvi slovenski književnik, ki je Slovence ne le opismenjeval, ampak jih je tudi versko vzgajal in spodbujal v nacionalnem smislu, zato ga upravičeno imenujemo »Rodoljub Ilirski«, kot se je tudi sam podpisoval.

Bil je zvest narodu in veri in zvestoba in etični standardi so bili pri Trubarju visoko na lestvici vrednot, ljudi pa je spodbujal, da so mislili z svojo glavo.
Reformatorji so opozarjali na napake in pomanjkljivosti cerkve. Želeli so si konstruktivnega sodelovanja, a se je žal končalo z izključitvijo, i in označeni so bili za heretike. A tudi danes moramo biti kritični do vsega, kar ni prav in pohvaliti vse, kar je prav, kajti, tako je edino prav. Ravno ta pravičnost, solidarnost in konstruktivna kritičnost so sporočila, ki bi jih morala prepoznati tudi današnja družba.

Zato po 500 letih Trubarjevo sporočilo ostaja enako, saj je tudi tedaj, kot danes, šlo za boj za svobodo. Ali, kot pravi evangeličanski duhovnik Aleksander Erniša, je človek svobodno bitje in vsi ljudje so enako vredni in enako pomembni, kar je treba vedno znova poudarjati tudi v današnji družbi. Zato, da cenimo drug drugega, z odgovornostjo do sebe in do drugih, do narave in celotnega stvarstva.

Trubar nas uči, naj si skozi odgovorna dejanja prizadevamo za svobodo, spoštovanje in sodelovanje. 

Bil je politični mislec, imel je prav revolucionarne zamisli. Izhajajoč iz potreb po šolah in izobrazbi na Slovenskem, je zahteval, da se v vsaki fari ustanovi šola, tako bi znanje doseglo še tako zakotne in nedostopne kraje. Te šole je namenil tako mestni, kot kmečki mladini, tako dečkom, kot deklicam, izobrazba v osnovnih šolah v slovenskih deželah pa naj bo v slovenskem jeziku. 

Ravno tako zavrača latinski jezik pri bogoslužju, saj ga preprosti ljudje ne razumejo, zato je dodal določilo o tem, da se v kranjski deželi vsa božja služba, psalmi in petje izvajajo v slovenskem jeziku. 

Trubar je tudi verjel, da je bog vsakemu posamezniku namenil vsaj en talent, zato je vsak dolžan, da ga kar najbolje izkoristi. Različna dela se razlikujejo po težavnosti, zaslužku, uglednosti in podobno, zato ljudje ne smejo biti drug drugemu nevoščljivi. Poleg tega pravi, da se meščani in kmetje ne smejo med seboj sovražiti, drug o drugem slabo misliti in si škodovati, temveč naj vsak s svojim delom in stanom drug drugemu služi in pomaga.
S temi nazori je Trubar daleč prehitel svoj čas.

Sociolog Kerševan pa meni, da bi v primeru, če bi v Sloveniji prevladalo protestantstvo, bilo med Slovenci in Slovenkami več osebne samostojnosti in odgovornosti, manj delitev in prelaganja odgovornosti na druge in ter več individualne samostojnosti. 

Imeli bi skromnejšo, materialno in oblastno manj ambiciozno cerkev in manj družbene polariziranosti, in nenazadnje, več poklicne etike. V Sloveniji imamo 14 evangeličanskih cerkvenih občin, največ v Prekmurju, kjer službujejo tudi ženske, duhovnice.

Samozavest, zavedanje lastnih korenin in lepot slovenskega jezika, kot maternega jezika, dvojina, ki jo imamo in brezčasnost njegove misli  so razlogi, zaradi katerih si Trubar zasluži biti lik, ki nas bo združeval in navdihoval tudi v prihodnje.