Govor predsednika Državnega zbora ob dnevu samostojnosti in enotnosti

Govor predsednika Državnega zbora Igorja Zorčiča ob dnevu samostojnosti in enotnosti

Spoštovani državljanke in državljani,

cenjeni Slovenke in Slovenci, doma in po svetu!

Danes obeležujemo zgodovinske in pogumne korake naše Slovenije. Zgodovina se je pisala prav na današnji dan, 23. decembra 1990, ko se je 93,2 odstotka vseh volilnih upravičenk in upravičencev udeležilo plebiscita, na katerem smo odločali, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država. 95 odstotkov volivcev je tedaj reklo »DA« samostojni poti naše Slovenije.

Te plebiscitarne odločitve ne bi bilo, če naš narod ne bi imel utemeljenih zgodovinskih, ekonomskih in idejnih argumentov za ta pogumni korak. Ne bi je bilo brez širokega in vseobsežnega civilnodružbenega gibanja. Ne bi je bilo brez pogumnih posameznikov in medijev, ki so si izborili svobodo poročanja. Spoštovani, tega koraka najverjetneje tudi ne bi bilo, če na obzorju družbenih sprememb po celi  Evropi ne bi bilo jasne in obetavne širitve Evropske unije, kar sicer pogrešamo tudi v današnjem času.

25. junija 1991 smo po stoletjih boja za ohranitev svojega jezika in kulture končno dobili svojo državo in visoko v zrak ponosno dvignili svojo zastavo. A ta zgodovinski korak ni bil brez posledic. Svojo vztrajnost, narodno zavest in trdno voljo smo znova dokazovali v osamosvojitveni vojni - za Slovenijo so nekateri naši rojaki dali svoja življenja.

Tista leta so zaznamovali plebiscit, osamosvojitvena vojna, slovenska zastava in ustava, ki v teh dneh praznuje 30‑letnico.

Danes zato praznujemo. A težko gremo mimo premisleka, ali smo na pravi poti. Težko gremo mimo tega, da se že skoraj dve leti borimo z epidemijo, ki še vedno terja preštevilne in nepotrebne žrtve. In da medtem ko zdravstveno osebje po naših bolnišnicah z nadčloveškimi napori rešuje od covida opešane paciente, ko se naši najmlajši soočajo s karantenami in močno okrnjenimi stiki z vrstniki, ko so številni delovno aktivni v negotovosti glede dela zaradi nepredvidljivih in hitro spreminjajočih se ukrepov, nekateri te razmere izkoriščajo za obračunavanje, obtoževanje in nabiranje političnih točk. 

In težko gremo mimo tega, da se ob 30‑letnici ustave še vedno ne zavedamo teže odgovornosti, ki jo z ustavnimi odločbami pred nas postavlja Ustavno sodišče. Ukrepanje z odloki, ki so spoznani za neustavne, nezmožnost implementacije ustavnih odločb, verbalno obračunavanje nosilcev političnih funkcij z Ustavnim sodiščem ali rednimi sodišči – da ne pozabim političnega rovarjenja po tožilskih vrstah in posegov v Slovensko tiskovno agencijo (STA) –  kažejo vse kaj drugega kot spoštovanje naše ustave in države.

V stiski nismo samo kot država, temveč tudi kot družba. Izzivi današnjega časa zahtevajo enovite odgovore, ne pa ustvarjanja delitev in izkoriščanja priložnosti za politično podrejanje državnih institucij in javnih medijev! Razdeljeni po dolgem in počez smo v resnici šibki kot še nikoli!

Danes vemo, da nočemo živeti tako – prikrajšani za druženje, izčrpani od negotovosti, v diskurzu, ki ne more biti nikomur v ponos. Prav je, da hočemo drugače. Da hočemo bolje!

Družbeno soglasje je nekaj, kar smo po vseh pogumnih korakih, ki so privedli do ustanovitve Slovenije, pustili nekje zadaj. Ponovno ga moramo poiskati!   Resnično bogastvo naše družbe bomo dosegli takrat, ko bomo v vsej svoji različnosti sposobni soglašati, v kakšni državi in svetu želimo živeti. Ko se bomo sposobni dogovoriti, kako se skupaj boriti proti epidemiji.

Če želimo iz teh težkih družbenih razmer stopiti kot zmagovalci, moramo ponovno povleči pogumne poteze. In tu, spoštovani, je večina bremena na nas, politikih. Ljudje od nas ne zahtevajo ničesar nemogočega, ko nam povedo, da za svoje otroke želijo varne vrtce in šole, ko zahtevajo življenje v zdravem okolju, ko želijo pošteno delati in pošteno zaslužiti svojo plačo in pokojnino. Ko želijo živeti v varni, demokratični in tudi v tujini cenjeni državi.  

Danes imamo ponovno zgodovinske, ekonomske in idejne argumente za  pogumne korake. Imamo široko, vseobsežno voljo za dosego miru in svobode ter  pogumne posameznike in cele medijske redakcije, ki si ne puste vzeti svobode poročanja. Na obzorju JE boljši jutri.

Spoštovani,

različnost nas bogati, delitve pa so tiste, ki nas siromašijo. Samo dva milijona nas je. Zavedajmo se, da ustvarjanje delitev lahko koristi posameznikom, tudi političnim skupinam, zagotovo pa ne nam kot družbi. In spoštovani politiki, državljani, umaknimo žaljive besede iz svojih besednjakov.

Slovenija je tako kot pred desetletji še vedno država naravnih lepot, pridnih in prijaznih ljudi, pokažimo to tudi v komunikaciji na družbenih omrežjih.  

Spoštovani gospe in gospodje,

Državni zbor bo 30 let praznoval prihodnje leto, ko bodo državljani in državljanke volili vanj nove predstavnike in predstavnice. Ob tem se vprašajmo, ali vedno delujemo na ravni zavez, ki jih pred nas postavlja izvolitev v najvišje zakonodajno telo v državi, tako kot so to ponosno delali naši predhodniki.

Generacije pred nami so res imele zgodovinsko srečo in pogum, da so lahko odločale o samostojnosti – ampak zdaj smo na potezi mi, naša generacija. Zaobljuba politike je v teh dneh, ko se bližamo koncu leta, nujna. Zaobljuba, da bomo gradili, ne razdirali, iskali skupne točke, ne pregrad.

Samo s strpnim državljanskim tkanjem vsakodnevnih odgovornosti lahko vsak izmed nas prispeva k demokratični, pravični in uspešni Sloveniji, ki nam bo vsem v ponos in veselje.

Vsem državljankam in državljanom, vsem Slovenkam in Slovencem doma in po svetu iskreno čestitam ob državnem prazniku, dnevu samostojnosti in enotnosti.

Dovolite mi še, da vam ob prihajajočih prazničnih dneh zaželim, da bi nas leto 2022 obdarilo s srečo in zdravjem ter nas okrepilo v prepričanju, da zmoremo kot družba doseči tudi najzahtevnejše cilje.

Srečno, Slovenija!