DZ - Nagovor predsednika Državnega zbora Igorja Zorčiča ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta

Nagovor predsednika Državnega zbora Igorja Zorčiča ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta

Objavljeno: 27.01.2021

NAGOVOR PREDSEDNIKA DRŽAVNEGA ZBORA IGORJA ZORČIČA OB MEDNARODNEM DNEVU SPOMINA NA ŽRTVE HOLOKAVSTA

27. januar 2021, velika dvorana Državnega zbora

1. novembra 2005, 60 let po padcu nacističnega režima in koncu druge svetovne vojne, je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo, s katero je 27. januar razglasila za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Gre za datum z veliko simboliko. Na ta dan leta 1945 so namreč pripadniki štirih pehotnih divizij Rdeče armade osvobodili Auschwitz, zloglasno in največje nacistično koncentracijsko taborišče, ki še danes velja za simbol zla in nacističnih grozot, saj je bilo v njem umorjenih milijon in pol ljudi, med njimi preko 230 tisoč otrok.

Druga svetovna vojna, ki je za seboj pustila popolno opustošenje in na milijone okrutno izbrisanih človeških življenj, bo v zgodovini ostala zapisana tudi in predvsem zaradi izkušnje holokavsta, enega najmračnejših zločinov v zgodovini sodobne civilizacije. Nacistični režim je pravico do življenja odrekel vsem, ki jih je zaznamoval za manj vredne. V prvi vrsti so bili to Judi pa Romi in Slovani, med njimi tudi Slovenci, duševno in telesno prizadeti, pripadniki različnih verskih ločin, politični zaporniki, homoseksualci in vsi drugi, ki niso ustrezali nacistični predstavi o čisti arijski rasi. Skrb vzbujajoče vprašanje je, kako je možno, da je prišlo do takšne tragedije. Hana Arendt, nemško-judovska filozofinja, je dejala: »Največjega zla v zgodovini in še posebej holokavsta niso povzročili fanatiki in sociopati, pač pa navadni ljudje, ki so sprejeli premiso svoje države in so delovali s predpostavko, da so njihova dejanja nekaj normalnega.«

Zavedati se moramo, da kljub strahotni izkušnji druge svetovne vojne vzroki, ki so privedli do te tragedije, še vedno niso zgolj stvar preteklosti. Nacionalizmi, nacionalni miti, rasna in verska diskriminacija, deljenje na nas in njih, še niso končali na smetišču zgodovine. Še danes nekateri obujajo zlovešče simbole tega mračnega časa in režima. Ob krizah zadnjega desetletja so na površje splavale nove oblike nestrpnosti, rasizma, ksenofobije, sovražnosti. V primežu pričujoče epidemije pa je zlasti zaskrbljujoče tudi večanje nezadovoljstva, nestrpnosti, negotovosti, ki smo jim priče iz dneva v dan in ki le še podpihujejo in krepijo nevarna negativna čustva.

Ohranjanje spomina na žrtve in grozote druge svetovne vojne, na nepredstavljivo trpljenje, bolečino in žalost ni lahko. A naša odgovornost je, da ta spomin zaradi vse večje časovne oddaljenosti in poslavljanja generacij ne zbledi, da ga ohranimo kot opozorilo in opomin. Kljub danim obljubam in zavezam človeštvo namreč vedno znova dokazuje, da nauk zgodovine ni dovolj prepričljiv.

Za holokavst sicer velja prepričanje, da je šlo za enkraten ekstremen in neponovljiv dogodek, a ruandska in srebreniška izkušnja genocida, ki sta se zgodila na očeh mednarodne skupnosti in celo na pragu Evrope govorita drugače. Življenje gre naprej. Z optimizmom nas navaja dejstvo, da mlade generacije niso zastrupljene s travmami in sovraštvi predhodnih generacij. Prav je, da živijo polno, normalno življenje, brez opisanih senc preteklosti, saj to pomeni, da je zmagalo upanje. Spoštovani Simon Wiesenthal, največji lovec na nacistične zločince je nekoč dejal: »Vsako upanje živi, dokler se ljudje spominjamo.« Danes se spominjamo. Spomin na vse žrtve tega temnega obdobja naše zgodovine, prosim poslanke in poslance za minuto molka.