Govor podpredsednice Državnega zbora Tine Heferle na slavnostni seji Državnega zbora ob dnevu samostojnosti in enotnosti

GOVOR PODPREDSEDNICE DRŽAVNEGA ZBORA TINE HEFERLE NA SLAVNOSTNI SEJI DRŽAVNEGA ZBORA OB DNEVU SAMOSTOJNOSTI IN ENOTNOSTI

Državni zbor, 23. december 2020

Spoštovane državljanke in državljani,
spoštovani visoki gostje.
 

Naša Slovenija praznuje. Obeležujemo trideseto obletnico trenutka, ko smo se kot narod, z izjemno večino, odločili, da naj naša Slovenija postane samostojna in neodvisna država.

Kot predstavnica mlajše generacije sicer nisem imela te časti, privilegija in odgovornosti, da bi oddala glasovalni listič, a to ne zmanjšuje mojega ponosa ob tem, ko pomislim na tiste čase. Na začetke naše osamosvojitve.

Spomini tistih, ki so oziroma ste bili akterji vseslovenskega zgodovinskega trenutka, pričevanje vaših izkušenj in obujanje vaših spominov omogočajo tudi nam, mlajšim generacijam, da smo se priučili in posvojili zgodovinski spomin na rojstvo naše samostojne in neodvisne države.

Vsi skupaj, mladi in starejši, danes vemo, da je bilo jesensko obdobje v letu 1990 izjemno pomembno ter izjemno napeto. Ko je prišlo do prvih pobud, da se izvede plebiscit, na katerem bi se slovenski volivci sami odločili, ali želijo živeti v samostojni in neodvisni državi Republiki Sloveniji, je bilo ključno, da so takratni slovenski politiki premogli zadostno mero potrpežljivosti.

Za uspeh tako velikega projekta, kot ga nekateri ključni akterji slovenske osamosvojitve danes poimenujejo, je bilo nujno potrebno enotno in usklajeno delovanje vseh. Tako koalicije kot opozicije. Lahko si le predstavljam, kako zahtevno je bilo takšno sodelovanje, vendar pa lahko vsi skupaj ugotovimo, da ga je bilo mogoče doseči samo z medsebojnim spoštovanjem.

Da vam je oziroma nam je uspelo takrat, leta 1990, preseči vse medsebojne razlike, poenotiti stališča in strniti vrste, je med drugim zaslužna naša slovenska zavest, da ko gre za vse nas, znamo in zmoremo stopiti skupaj.

Kdo naj bi bil med vsemi najbolj zaslužen, kdo med vsemi naj bi dal »tisti najboljši predlog«, kdo je »tistega večera« kaj rekel ali česa ni izrekel … To mlajše generacije ne bi smelo obremenjevati. Za vse nas bi moralo biti pomembno predvsem to, da smo zmogli, da smo se odločili in da smo bili enotni. To je tisto, kar v resnici šteje.

Oziranje nazaj, namesto da bi gledali naprej, stari očitki namesto novih predlogov, vse to našo mlado državo hromi. Nestrpen dialog, ki se ponovno in počasi zajeda v našo družbo in preplavlja naš politični prostor, po tiho ubija duh, ki smo ga kot narod premogli davnega leta 1990. In ne samo mi, mladi, tudi starejša generacija počasi več ne razume, čemu v resnici služi razdvajanje naroda. To je po tridesetih letih, ko smo že davno prerasli otroško in najstniško dobo naše države, nepotrebno.

Enotnost, spoštovanje, strpnost in demokratičnost … To so samo nekatere od temeljnih vrednot, ki so nas vodile na poti v samostojnost. In morali bi jih zasledovati tudi danes. Kot demokratična država si ne smemo dovoliti, da bomo postali strpni do nestrpnosti in da bi nižali pravne standarde, ki so temelj naše države. To dolgujemo vsem nam in tistim, ki so na plebiscitu pogumno obkrožili besedo DA.

Leto 1990 bo za vedno naše posebno leto.

Posebno pa je tudi letošnje leto. Ne samo zato, ker praznujemo okroglo obletnico slovenskega plebiscita, žal je to leto zaznamovala tudi pandemija novega koronavirusa. Zaradi te bolezni je ves svet, in z njim naša država, skorajda zastal, pa vendar se je v tem času zgodilo tako zelo veliko.

Obujati spomine na lepe trenutke je radost. Obujati spomine na tiste manj lepe trenutke pa je odgovornost. Ob prazniku naše samostojnosti in enotnosti se letos lahko spomnimo tudi enotnosti naših državljanov pri spopadanju z epidemijo. Lahko se spomnimo vseh tistih, ki noč in dan skrbijo za naše zdravje. Lahko se spomnimo vseh tistih, ki svoje zdravje žrtvujejo za to, da lahko ostali državljani v času epidemije vsaj nekatere stvari opravljamo nemoteno. In moramo se spomniti vseh tistih, ki so bili primorani zaradi epidemije svoje življenje tako ali drugače zaustaviti.

Izzivov nam v prihodnosti zagotovo ne bo zmanjkalo. Kaj hitro se bomo morali soočiti z zahtevno gospodarsko situacijo, ki nam jo bo kot zapuščino zapustila epidemija. In ne samo, da bi morali prav zdaj pokazati svojo proevropsko držo, prav tako bi morali to priložnost izkoristiti za to, da izboljšamo in še utrdimo svoj mednarodnopolitični ugled. Čas, da bi si kot država lahko privoščili napake in spodrsljaje, ni najboljši. Pravzaprav ni nikoli pravi čas za to. Vedno pa bi moral biti čas za to, da kot mlada država zasledujemo načela in vrednote, na katerih je samostojna in neodvisna Slovenija pravzaprav nastala.

Tako kot takrat, pred tridesetimi leti, bi moralo biti tudi danes vsem nam najpomembnejše, da bi ljudje v našem družbeno-političnem prostoru čutili zaupanje. Vedno in vsakič bi morali v ospredje postavljati interese naše države, predvsem pa skrb za naše državljanke in državljane. Da bomo vsi skupaj živeli z občutkom zaupanja v jutrišnji dan, da si bomo upali svobodno zreti v prihodnost in da bomo imeli pogum izražati svoja stališča in mnenja, četudi bodo ta različna in drugačna, si moramo prizadevati prav si, ki kakor koli sodelujemo pri vodenju naše države. Prav vsak izmed nas nosi svoj del odgovornosti in prav vsak izmed nas je dolžan spregovoriti, ko je na tak ali drugačen način ogovorjen. Naj namesto osebnih interesov, četudi se komu zdijo še tako upravičljivi, spregovorijo nacionalni. To dolgujemo našim državljankam in državljanom, ki so nam zaupali, da zastopamo tudi njih. 

Po navadi so obletnice priložnost, da se ozremo v preteklost, jaz pa bi se rada ob tej priložnosti ozrla v prihodnost. Z vso odgovornostjo želim na glas povedati to, kar upam, da v srcu čuti veliko naših državljank in državljanov, vseh starosti:

Ne dopuščajmo več, da bi nas zgodovina, ki nas je v resnici v danem trenutku združila bolj trdno kot kadar koli poprej, kar naprej razdvajala in delila na eno ali drugo stran. Bodimo ponosni, bodimo zavedni, bodimo odgovorni in bodimo zgled našim najmlajšim. Oni so tisti, na plečih katerih bo v prihodnosti naša mala Slovenija, in oni so tisti, ki bodo lahko našo malo Slovenijo v svetu naredili veliko.

Ustvarimo jim možnosti za to že danes in jim dajmo priložnost, da bodo lahko neobremenjeni z zgodovino enotno zrli v svojo prihodnost.

Vse najboljše in najlepše, draga samostojna in neodvisna Slovenija.