Sestava in organiziranost

Predstavniki ljudstva: izvoljeni za 4 leta

Državni zbor sestavlja 90 poslancev, državljanov Republike Slovenije. V primerjavi z drugimi parlamenti je število poslancev relativno majhno, a proporcionalno ustreza številu prebivalcev Slovenije (okoli 2 milijona).

Poslanci se volijo na podlagi splošne  in enake volilne pravice, na svobodnih in neposrednih volitvah s tajnim glasovanjem. V vsaki izmed osmih volilnih enotah se voli po 11 poslancev, za volitve poslancev italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti pa se na območjih, kjer ti skupnosti živita, oblikujeta še posebni volilni enoti.

Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in pri izvrševanju poslanskega mandata niso vezani na kakršnakoli navodila. Poslanski mandat izvršujejo v skladu z ustavo, zakonom in poslovnikom Državnega zbora.

Volitve v Državni zbor razpiše predsednik republike. Mandat Državnega zbora in s tem tudi dolžina poslanskega  mandata je štiri leta, razen če se ta skrajša (če pride do razpusta Državnega zbora in s tem do predčasnih volitev) oziroma podaljša (če bi se mandatna doba Državnega zbora iztekla med vojno ali v času trajanja izrednega stanja, preneha njegov mandat šest mesecev po prenehanju vojne ali izrednega stanja, lahko pa tudi prej, če Državni zbor sam tako sklene). 

Mandatna doba prejšnjega Državnega zbora se konča s prvo sejo novega Državnega zbora, ki jo skliče predsednik republike najkasneje 20 dni po njegovi izvolitvi.

Ustava določa, da volilni sistem ureja zakon, ki ga sprejme Državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, torej 60 ali več. Gre za Zakon o volitvah v državni zbor, s katerim se urejajo splošne in nadomestne volitve, volilna pravica, volilni organi, volilne enote, kandiranje, glasovanje in ugotavljanje izida glasovanj in volitev, pa tudi posebne določbe glede volitev predstavnika italijanske in madžarske narodne skupnosti, varstvo volilne pravice idr.

Ustava Republike Slovenije v 80. členu določa:
(1) Državni zbor sestavljajo poslanci državljanov Slovenije in šteje 90 poslancev.
(2) Poslanci se volijo s splošnim, enakim, neposrednim in tajnim glasovanjem.
(3) V državni zbor se vedno izvoli po en poslanec italijanske in madžarske narodne skupnosti.
(4) Volilni sistem ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.
(5) Poslanci, razen poslancev narodnih skupnosti, se volijo po načelu sorazmernega predstavništva ob štiriodstotnem volilnem pragu za vstop v Državni zbor, pri čemer imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom. 

 

Pravica voliti in biti voljen

V Republiki Sloveniji so pogoji, da lahko nekdo kandidira za poslanko oziroma poslanca Državnega zbora (t. i. pasivna volilna pravica) enaki pogojem, ki jih mora oseba izpolnjevati, da lahko voli (t. i. aktivna volilna pravica).

Pravico voliti in biti voljen za poslanca ima državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja že dopolnil osemnajst let starosti.

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka pravice voliti in biti voljen nima državljan Republike Slovenije, ki je dopolnil osemnajst let starosti, pa je sodišče ob njegovi postavitvi pod skrbništvo odločilo, da ni sposoben razumeti pomena, namena in učinkov volitev.

Sodišče ob njegovi postavitvi pod skrbništvo posebej odloči o odvzemu pravice voliti in biti voljen.

 

Poklicno opravljanje poslanske funkcije, nezdružljivost in mirovanje

Poslanci svojo poslansko funkcijo opravljajo poklicno, zaradi česar ne smejo opravljati drugih funkcij ali dejavnosti, ki po zakonu niso združljive s funkcijo poslanca. Poslanec ne sme biti član Državnega sveta, niti ne sme opravljati druge funkcije ali dela v državnih organih. Prav tako ne sme opravljati funkcije župana ali podžupana v občini ter ne sme opravljati pridobitne dejavnosti, ki po zakonu ni združljiva z opravljanjem javne funkcije, ali biti član nadzornega odbora gospodarske družbe. 
Z dnem potrditve poslanskega mandata poslancu preneha funkcija, ki ni združljiva s funkcijo poslanca, oziroma delo v državnem organu. Najkasneje v treh mesecih po potrditvi poslanskega mandata pa mora poslanec prenehati z opravljanjem navedenih dejavnosti, sicer mu mandat preneha.

Zakon o poslancih določa izjemo, in sicer sme poslanec samostojno ali v delovnem razmerju opravljati dejavnost, vendar največ v obsegu, ki ne presega petine polnega delovnega časa, potrebnega oziroma določenega za redno opravljanje dejavnosti, če gre za opravljanje zahtevnejših strokovnih, znanstvenih, pedagoških ali raziskovalnih del, o čemer mora obvestiti pristojno delovno telo Državnega zbora (tj. Mandatno-volilno komisijo). 

Če je poslanec izvoljen za predsednika vlade, imenovan za ministra ali državnega sekretarja, v času, dokler opravlja to funkcijo, ne more opravljati funkcije poslanca, temveč mu ta miruje.  V tem času opravlja funkcijo poslanca tisti kandidat z iste liste kandidatov, ki bi bil izvoljen, če ne bi bil izvoljen poslanec, ki je prevzel katero od navedenih funkcij.

Državni zbor lahko na predlog Mandatno-volilne komisije poslancu opravljanje (»dodatne«) dejavnosti ali dela odkloni, če to vpliva na izvrševanje funkcije poslanca ali ovira objektivno in od zunanjih vplivov neodvisno opravljanje funkcije.

Državljani Republike Slovenije o svojih predstavnikih oziroma o sestavi Državnega zbora odločajo na splošnih, enakih, svobodnih. neposrednih in tajnih volitvah. V Državnem zboru je 90 poslancev, med njimi sta tudi poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti. Poslanci so praviloma organizirani v poslanskih skupinah,  pri čemer so lahko člani le ene poslanske skupine Svoje delo opravljajo na sejah Državnega zbora in  delovnih telesih, pa tudi v svojih poslanskih pisarnah in v volilni enoti v različnih stikih z volivkami in volivci.  Delo Državnega zbora vodi predsednik, ki ga poslanci izvolijo na konstitutivni seji z večino glasov vseh poslancev. Predsedniku Državnega zbora pri delu pomagajo podpredsedniki, ki so največ trije, posebno vlogo pri odločanju o delu v Državnem zboru pa ima Kolegij predsednika Državnega zbora.

 

V Državni zbor se po posebnih volilnih pravilih vedno izvolita tudi po en poslanec italijanske in madžarske narodne skupnosti – gre za neposredna predstavnika obeh narodnih skupnosti, ki imata hkrati tudi splošni predstavniški mandat.

Slovenija že z ustavo zagotavlja obsežno varstvo pravic avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. V Državnem zboru je zagotovljena enakopravnost italijanskega in madžarskega jezika s slovenskim, ki je uradni jezik poslovanja Državnega zbora. Poslanca obeh narodnih skupnosti imata pravico govoriti in pisno vlagati predloge, pobude, vprašanja in druge vloge v italijanskem oziroma madžarskem jeziku. Njuni govori in vloge se v takšnih primerih prevajajo v slovenski jezik. Poslanca narodnih skupnosti imata v Državnem zboru avtomatično položaj poslanske skupine, za razliko od drugih poslanskih skupin, ki jih sicer lahko ustanovijo najmanj trije poslanci. 

Poslanca narodnih skupnosti sta skladno s poslovnikom člana Komisije za narodni skupnosti, interes za sodelovanje v drugih delovnih telesih pa pisno sporočita predsedniku Državnega zbora. Poseben položaj imata tudi v Kolegiju predsednika Državnega zbora, saj v njem ne delujeta kot poslanska skupina prek enega predstavnika (kot to velja za preostale poslanske skupine), temveč sta izrecno oba poslanca člana kolegija in uveljavljata vsak svoj glas.

Poslovnik določa še, da Komisija za narodni skupnosti sprejema odločitve, ki se nanašajo zgolj na pravice in položaj narodnih skupnosti, s soglasjem poslancev narodnih skupnosti (53. člen), smiselno enako pa to velja v primeru sprejemanja zakona, ki zadeva uresničevanje v ustavi določenih pravic in položaj zgolj narodnih skupnosti. Takšen zakon se lahko sprejme samo s soglasjem poslancev narodnih skupnosti. Šteje se, da je soglasje dano, če sta poslanca narodnih skupnosti glasovala za zakon (141. člen Poslovnika).

Poslovnik Državnega zbora določa, da je Komisija za narodni skupnosti stalna komisija, pristojna za:

  • obravnavo predlogov zakonov in drugih aktov, ki urejajo položaj ter pravice zgolj avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti ter njunih pripadnikov;
  • obravnavo vprašanj, ki zadevajo položaj in pravice italijanske in madžarske narodne skupnosti;
  • obravnavo vprašanj v zvezi z razvojem vzgoje in izobraževanja ter kulturno-prosvetne in gospodarske dejavnosti teh skupnosti;
  • obravnavo vprašanj v zvezi z vprašanji javnega obveščanja in založništva teh skupnosti;
  • obravnavo vprašanj razvoja stikov med italijansko in madžarsko narodno skupnostjo in njunima matičnima narodoma ter
  • predlaganje ukrepov za uresničevanje pravic obeh narodnih skupnosti. 

Upoštevaje dolgoletno parlamentarno prakso poslanca narodnih skupnosti v Komisiji za narodni skupnosti zasedeta tudi vodstveni mesti, njuni preostali predlogi za sodelovanje v delovnih telesih pa se pri oblikovanju delovnih teles upoštevajo praktično v polnosti.

 

 

 

Poslanec ima pravico in dolžnost, da se udeležuje sej Državnega zbora in njegovih delovnih teles, katerih član je, ter da sodeluje pri delu in odločanju v Državnem zboru in delovnih telesih. Da bi lahko svoje delo opravljal nemoteno in kakovostno, lahko npr.: 

  • predlaga Državnemu zboru v obravnavo in sprejetje zakon ali drug akt,
  • predlaga, naj Državni zbor razpiše referendum o vprašanjih, ki se urejajo z zakonom,
  • daje poslanske pobude in postavi Vladi ali posameznemu ministru ali generalnemu sekretarju Vlade poslanska vprašanja,
  • zahteva od organov državne uprave in organov lokalnih skupnosti obvestila in pojasnila, ki jih potrebuje pri delu v volilni enoti,
  • poda predlog za uvedbo parlamentarne preiskave. 

Nekatere pravice lahko poslanci v skladu z ustavo, zakonom in poslovnikom Državnega zbora uresničujejo le v različno velikih skupinah, in sicer ali skupaj z drugimi poslanci ne glede na strankarsko pripadnost ali pa kot poslanska skupina, katere člani so. 
Tako imajo na primer najmanj 3 poslanci skupaj pravico ustanoviti poslansko skupino (v tem primeru poslovnik sicer določa še posebne pogoje), skupina najmanj 10 poslancev pa lahko na primer:

  • zahteva, da se o predlogu zakona opravi splošna razprava,
  • predlaga amandmaje za drugo obravnavo predloga zakona na seji Državnega zbora,
  • vloži predlog za imenovanje ali razrešitev predsednika ali podpredsednika Državnega zbora,
  • vloži predlog za glasovanje o nezaupnici vladi, in sicer na način, da predlaga izvolitev novega predsednika vlade, 
  • vloži predlog za izvolitev novega predsednika Vlade, če kandidat predsednika republike pri prvem glasovanju ne dobi potrebne večine,
  • vloži interpelacijo o delu Vlade ali posameznega ministra ter po končani razpravi o interpelaciji zahteva, da se glasuje o nezaupnici vladi, če hkrati s to zahtevo predlagajo izvolitev novega predsednika vlade, oziroma da se glasuje o nezaupnici ministru, zoper katerega je bila vložena interpelacija,
  • predlaga, naj Državni zbor pred Ustavnim sodiščem obtoži predsednika Vlade ali ministra,
  • predlaga razpravo o vprašanjih širšega pomena.

Najmanj ena petina poslancev, tj. najmanj 18, lahko o zadevah in v rokih, ki jih določa poslovnik, pisno nasprotuje odločitvi Kolegija predsednika Državnega zbora. O tej odločitvi nato odloči Državni zbor brez razprave in obrazložitve glasu.

Skupina 20 poslancev lahko predsedniku Državnega zbora predloži predlog za začetek postopka za spremembo ustave (to sicer lahko storita tudi Vlada ali najmanj 30.000 volivcev).

Najmanj četrtina poslancev, tj. najmanj 23, lahko:

  • zahteva sklic izredne seje Državnega zbora,
  • zahteva izvedbo postopek nadzora nad upoštevanjem načela subsidiarnosti v osnutkih zakonodajnih aktov institucij EU,
  • vloži amandmaje k dopolnjenemu predlogu državnega proračuna.

Skupina najmanj 30 oziroma tretjina poslancev pa ima pravico npr.:– zahtevati, naj Državni zbor odredi preiskavo o zadevah javnega pomena,

  • predlagati, naj Državni zbor obtoži predsednika republike pred Ustavnim sodiščem,
  • zahtevati, naj Državni zbor predlagano spremembo ustave predloži v sprejetje volivcem na referendumu.
  • predlagati Ustavnemu sodišču naj v postopku ratifikacije mednarodne pogodbe izreče mnenje o njeni skladnosti z ustavo, Državni zbor prekine postopek za ratifikacijo mednarodne pogodbe, dokler ne dobi mnenja Ustavnega sodišča,
  • vložiti zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil.

 

Poslanci opravljajo funkcijo poklicno in so v skladu z ustavo in zakonom upravičeni do plače ter drugih prejemkov in povračil stroškov. Zakon določa materialne in druge pogoje za delo poslancev, pa tudi pravice poslancev po prenehanju mandata.

 

 

Različno velike skupine poslancev imajo v zakonodajnem postopku vrsto pravic. Te pravice  izrecno določajo poslovnik Državnega zbora pa tudi ustava in zakoni.

 

Našteti primeri ne zajemajo celotnega nabora, temveč le primeroma povzemajo pravice, ki jih imajo posamezne skupine poslancev. 
V primerih, ko določena pravica v zakonodajnem postopku pritiče poslanski skupini (npr. vložitev amandmaja, pravica zahtevati sklic nujne seje delovnega telesa idr.), ji pripada kot taki, ne glede na velikost te poslanske skupine.

 

Imuniteta

Imuniteto poslankam in poslancem priznava Ustava, ki v 83. členu določa, da poslanec Državnega zbora ni kazensko odgovoren za mnenje ali glas, ki ga je izrekel na sejah Državnega zbora ali njegovih delovnih teles. Poslanec ne sme biti priprt niti se zoper njega, če se sklicuje na imuniteto, ne sme začeti kazenski postopek brez dovoljenja Državnega zbora, razen če je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katero je predpisana kazen zapora nad pet let. Državni zbor lahko poslancu prizna imuniteto, četudi se nanjo ni skliceval ali če je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katero je predpisana kazen zapora nad pet let.

Imuniteta je opredeljena tudi z 21. in 22. členom Zakona o poslancih, postopek pa podrobneje opredeljuje Poslovnik Državnega zbora v členih 203–214, pri čemer določa tudi postopek v zvezi z imuniteto drugih nosilcev javnih funkcij (ustavni sodniki, varuh človekovih pravic…). Poslanec ima imuniteto od potrditve do prenehanja mandata.

Imuniteta poslanca je navedena tudi na poslanski izkaznici, ki se poslancu izda po potrditvi mandata.

 

Pridobitev in prenehanje mandata poslanca

Izvoljeni kandidat za poslanca pridobi poslanski mandat z dnem izvolitve, izvrševati pa ga začne z dnem potrditve poslanskega mandata v Državnem zboru. 
Državni zbor potrdi poslanske mandate na prvi seji po izvolitvi, in sicer na predlog Mandatno-volilne komisije, o vsakem spornem mandatu pa odloča posebej.
Poslancu preneha mandat s konstituiranjem novega Državnega zbora. Prav tako mandat preneha tudi poslancu, ki je nadomeščal poslanca, ki mu je poslanski mandat zaradi izvolitve za predsednika vlade, imenovanja za ministra ali državnega sekretarja, začasno miroval, pa se ta vrne v poslanske klopi.
Zakon določa še, da poslancu preneha mandat tudi iz naslednjih razlogov:

  • če izgubi volilno pravico,
  • če postane trajno nezmožen za opravljanje funkcije,
  • če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šest mesecev (razen če državni zbor sklene, da lahko opravlja poslansko funkcijo),
  • če v treh mesecih po potrditvi poslanskega mandata ne preneha opravljati dejavnosti, ki ni združljiva s funkcijo poslanca,
  • če nastopi funkcijo ali začne opravljati dejavnost, ki ni združljiva s funkcijo poslanca in
  • če odstopi.

Poslancu preneha mandat z dnem, ko Državni zbor ugotovi, da so nastali navedeni razlogi.
    
Področje pridobitve in prenehanja mandata poslanca je v pristojnosti Mandatno-volilne komisije, ki med drugim opravlja naloge v zvezi s potrditvijo mandatov poslancev in obvešča zbor o primerih, ki imajo za posledico prenehanje poslančevega mandata.
 

Državni zbor vodi in predstavlja predsednik Državnega zbora. 

Poslanci predsednika izvolijo izmed sebe, in sicer na tajnem glasovanju in z večino glasov vseh poslancev. Kandidata lahko predlaga najmanj deset poslancev, kandidat pa mora s kandidaturo pisno soglašati. 

Predsednik Državnega zbora ima predvsem naslednje pristojnosti:

  • sklicuje in vodi seje Državnega zbora,
  • podpisuje zakone in druge akte, ki jih sprejme Državni zbor,
  • skrbi za uresničevanje z ustavo, z zakonom in poslovnikom Državnega zbora določenih razmerij z Državnim svetom, s predsednikom republike, z Vlado in drugimi državnimi organi,
  • skrbi za sodelovanje s predstavniškimi organi drugih držav, z mednarodnimi parlamentarnimi institucijami ter z mednarodnimi organi in organizacijami,
  • skrbi za izvajanje poslovnika Državnega zbora,
  • dodeljuje zadeve v obravnavo delovnim telesom Državnega zbora,
  • odloča o sporih glede pristojnosti med delovnimi telesi Državnega zbora,
  • odloča o službenih poteh poslancev v tujino, če za takšno odločitev ni pristojno nobeno delovno telo ter
  • opravlja druge naloge v skladu z ustavo, zakonom in poslovnikom Državnega zbora.

Poleg predsednika ima Državni zbor največ tri podpredsednike, pri čemer je eden iz največje opozicijske poslanske skupine.     
      
Podpredsedniki pomagajo predsedniku Državnega zbora pri njegovem delu in opravljajo v dogovoru z njim posamezne zadeve z njegovega delovnega področja. Če je predsednik odsoten ali zadržan, ga nadomešča tisti podpredsednik, ki ga določi predsednik oziroma, če predsednik ni določil nikogar ali če predsedniku preneha funkcija, ga nadomešča najstarejši podpredsednik. 
Kandidat za podpredsednika Državnega zbora je – enako, kot to velja za predsednika Državnega zbora – izvoljen, če na tajnem glasovanju prejme večino glasov vseh poslancev. Njegovo kandidaturo prav tako lahko predlaga najmanj deset poslancev, pri čemer pa za kandidata za podpredsednika iz največje opozicijske poslanske skupine velja, da ga lahko predlaga le poslanska skupina, katere član je.

Predsednik in podpredsedniki opravljajo svoje funkcije do prve (tj. konstitutivne) seje novoizvoljenega državnega zbora, pri čemer pa je predsednik dolžan pripraviti tudi vse potrebno za njeno izvedbo.
Tudi v primeru, da največja opozicijska poslanska skupina ne predlaga kandidata za podpredsednika oziroma predlagani morebiti ne prejme dovoljšnje podpore, (novega) kandidata ne more predlagati nobena druga poslanska skupina.

Kolegij predsednika Državnega zbora sestavljajo predsednik in podpredsedniki Državnega zbora, vodje poslanskih skupin ter poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti. Pri delu kolegija sodelujeta generalni sekretar Državnega zbora in vodja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, lahko pa tudi predsedniki delovnih teles, predstavniki Vlade, strokovni delavci Državnega zbora in drugi udeleženci. 
Poslovnik Državnega zbora v 21. členu določa, da kolegij predsednika odloča o:

  • predlogu za sprejetje predloga zakona po nujnem postopku, razen kadar predsednik Vlade veže vprašanje zaupnice na sprejetje zakona,
  • predlogu za obravnavo predloga zakona po skrajšanem postopku,
  • predlogu, da se opravi predhodna obravnava zakona,
  • času trajanja seje Državnega zbora in času obravnavanja posameznih točk dnevnega reda ter o določitvi časa trajanja razprav poslancev oziroma poslanskih skupin in drugih udeležencev sej,
  • številu mest v delovnem telesu, ki pripada posamezni poslanski skupini, ter o tem, kateri poslanski skupini pripada mesto predsednika ali podpredsednika posameznega delovnega telesa,
  • sestavi delegacij Državnega zbora v mednarodnih parlamentarnih institucijah ter v mednarodnih organizacijah in v mednarodnih telesih,
  • drugih zadevah, za katere tako določa poslovnik Državnega zbora.

Kolegij predsednika je pristojen tudi za sprejetje programa dela Državnega zbora za posamezno leto ter za terminski program, program za obdobje najmanj dveh mesecev. S tem se določijo dnevi rednih sej Državnega zbora in njegovih delovnih teles, seznam predvidoma obravnavanih zadev, in dnevi, ko se bodo posamezne zadeve obravnavale na sejah delovnih teles. Kolegij pri tem upošteva tudi program Vlade za tekoče leto in predloge poslanskih skupin ter predloge delovnih teles, prav tako pa tudi čas, ki je potreben za posvete poslanskih skupin pred obravnavo zadev na seji Državnega zbora oziroma delovnih teles, ter čas, potreben za delo poslancev v volilni enoti.
Kolegij obravnava vprašanja in pobude poslancev, ki se nanašajo na delo Državnega zbora, ter odloča tudi o drugih zadevah, ki so določene v poslovniku Državnega zbora.
V primerih, kadar kolegij predsednika odloča, je odločitev sprejeta, če predlog podpirajo vodje poslanskih skupin, katerih člani predstavljajo več kot polovico vseh poslancev v Državnem zboru. Večinsko voljo kolegija ugotovi predsednik Državnega zbora.
Predsednik Državnega zbora skliče sejo kolegija predsednika tudi, da se posvetuje o sklicih sej in o predlogih dnevnega reda sej Državnega zbora, o drugih zadevah, ki so povezane z delom Državnega zbora in njegovih delovnih teles, o izpolnjevanju pogojev za oblikovanje novih poslanskih skupin, o pogojih za delo poslanskih skupin ter o drugih zadevah, za katere tako določa poslovnik Državnega zbora. Navedena posvetovanja so podlaga za sprejetje odločitev predsednika Državnega zbora.

Kolegij predsednika ni delovno telo, temveč je posvetovalno telo predsednika Državnega zbora. V primerih, ki jih izrecno določa poslovnik Državnega zbora, je kolegij pristojen tudi za odločanje 

 

Seje kolegija so javne. Sklicuje in vodi jih predsednik Državnega zbora. Pobudo za sklic seje lahko poda tudi vsak član kolegija, na zahtevo poslanske skupine pa je predsednik Državnega zbora dolžan sklicati sejo kolegija najkasneje v sedmih dneh po vložitvi zahteve. 

 

Zaradi pomembnih pristojnosti, ki jih ima kolegij predsednika, poslovnik Državnega zbora natančno določa pravila glede sklepčnosti, in sicer je seja sklepčna, če se je udeležijo vodje poslanskih skupin, katerih člani predstavljajo več kot polovico vseh poslancev v Državnem zboru. Če kolegij tudi ob ponovnem sklicu ni sklepčen in gre za nujne zadeve, odločitve iz pristojnosti kolegija sprejema predsednik Državnega zbora. 
Najmanj petina poslancev lahko v rokih in o zadevah, ki jih določa poslovnik, pisno nasprotuje odločitvi kolegija, o čemer se nato glasuje na seji Državnega zbora. Določbe poslovnika tako zagotavljajo, da lahko o najpomembnejših zadevah odločijo vsi poslanci Državnega zbora in ne le člani kolegija predsednika.
Kolegij je pristojen tudi za obravnavo vprašanj in pobud poslancev, ki se nanašajo na delo Državnega zbora. O stališčih kolegija poslance obvesti predsednik Državnega zbora.

Poslanske skupine so oblika delovanja poslancev, pri čemer pa jim poslovnik Državnega zbora daje pomembno težo pri uveljavljanju različnih pravic v okviru zakonodajnega postopka (od vlaganja amandmajev, možnosti predstavitve stališča poslanske skupine, zahtevati sklic nujne seje delovnega telesa, zahtevati prekinitev seje za posvetovanje pred odločanjem, predlagati tajno glasovanje idr.). 

Poslanci so po ustavi predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila. Tudi njihovo vključevanje v parlamentarne poslanske skupine je zato prostovoljno in jih ne zavezuje pri sprejemanju odločitev oziroma k enotnosti mnenja ali glasovanja s poslansko skupino, katere člani so. Načeloma so posamezne poslanske skupine sestavljene iz poslancev, ki so bili izvoljeni z istoimenskih list oziroma  so člani iste parlamentarne stranke, zato se praviloma zaznava tudi pretežna usklajenost stališč in enotnost pri glasovanju.

Poslanec ima torej pravico (in ne dolžnost) skupaj z drugimi poslanci ustanoviti poslansko skupino, se včlaniti v že ustanovljeno poslansko skupino ali iz nje izstopiti in v njej enakopravno sodelovati. Poslanec je lahko član le ene poslanske skupine,

Poslanske skupine sedanjega mandata

Posamezno skupino pa lahko ustanovijo najmanj trije poslanci. Izjema sta poslanca italijanske in madžarska narodne skupnosti, ki imata že na podlagi poslovnika Državnega zbora položaj poslanske skupine.
Poslanci, ki so bili izvoljeni z list volivcev, in poslanci, ki jim je prenehalo članstvo v politični stranki, imajo pravico ustanoviti skupino nepovezanih poslancev ali pristopiti k taki skupini, če je že ustanovljena. V posameznem mandatu se lahko ustanovi samo ena skupina nepovezanih poslancev, pogoj za njeno ustanovitev pa so najmanj trije pridruženi poslanci.
Poslovnik Državnega zbora natančneje opredeljuje ustanavljanje poslanskih skupin v primerih, ko se politična stranka razdeli na več novih političnih strank, ko se iz dela članstva neke stranke ustanovi nova stranka ali ko razpade koalicija političnih strank, ki so vložile skupne istoimenske liste. Dvoje ali več poslanskih skupin se sicer lahko tudi združi.

Pomen poslanskih skupin se ne odraža le prek možnosti uveljavljanja določenih pravic v zakonodajnem postopku (npr. vlaganje amandmajev, predstavitev stališč ipd.), temveč je v nekaterih primerih tudi njihova velikost (številčnost) pomembna pri oblikovanju in delu vsakokratne sestave državnega zbora (npr. pri odločanju o številu mest v delovnih telesih in o tem, koliko vodstvenih mestih jim pripada; pri odločanju v Kolegiju predsednika Državnega zbora idr.). 

 

»Poslanska skupina nepovezanih poslancev« k temu nazivu ne more pridati morebitnih drugih oznak, v zakonodajnem postopku pa ima enake pravice kot ostale poslanske skupine.
V primeru, da se poslanec ne bi pridružil nobeni izmed poslanskih skupin, oziroma v primerih, ko iz svoje dotedanje poslanske skupine izstopi ter se ne pridruži drugi poslanski skupini, deluje kot »nepovezani poslanec«.

 

Za spremljanje stanja na posameznih področjih, za pripravo odločitev o politiki na teh področjih, za oblikovanje stališč do posameznih vprašanj ter za obravnavo predlogov zakonov in drugih aktov se v Državnem zboru ustanovijo ustrezna delovna telesa. Ko Državni zbor ne zaseda na plenarni seji, poslanci delajo v okviru teh delovnih teles.

Delovna telesa sedanjega mandata

Z zadevami, ki spadajo na isto področje, se načeloma ukvarja le eno, t. i. matično delovno telo. Matičnost delovnega telesa določa predsednik Državnega zbora. Slednje ne izključuje morebitne obravnave zadeve tudi na katerem izmed drugih delovnih teles temveč lahko ta obravnavajo zadeve posameznih matičnih delovnih teles le kot »zainteresirana delovna telesa«.

Številčna sestava delovnih teles in funkcije v njih se določijo glede na število poslancev v posameznih poslanskih skupinah po načelu sorazmernosti. Posebej je upoštevano tudi razmerje med poslanci vladajoče koalicije in poslanci opozicije (večje poslanske skupine oziroma poslanci koalicije imajo v delovnih telesih praviloma več mest od manjših poslanskih skupin oziroma opozicije). Vsaki poslanski skupini je praviloma zagotovljeno najmanj eno mesto v vsakem delovnem telesu, izrecno pa to velja za komisijo, pristojno za mandatno-volilne zadeve, v kateri morajo biti, skladno z Zakonom o poslancih, zastopani predstavniki vseh poslanskih skupin v Državnem zboru.

Delovna telesa se ustanovijo kot odbori oziroma komisije, in sicer jih ustanovi Državni zbor na predlog Kolegija predsednika Državnega zbora.

Odbori se praviloma ustanovijo za področja, za katera so ustanovljena ministrstva, lahko pa tudi za več med seboj povezanih področij. V vsakem mandatu Državnega zbora se ustanovijo na novo, pri čemer se določijo njihova področja dela.

Glede na njihov poseben pomen poslovnik že določa šest stalnih komisij Državnega zbora in njihove naloge. To so Mandatno-volilna komisija, Komisija za poslovnik, Komisija za narodni skupnosti,  Komisija za nadzor javnih financ, Komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb ter Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Njihove morebitne dodatne pristojnosti določi Državni zbor.

Državni zbor lahko ustanovi druge komisije, pri čemer je kot dolgoletni primer  mogoče izpostaviti ustanovitev Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti,  poslovnik pa posebej opredeljuje tudi Ustanovitev ustavne komisije, ki pa je sicer vezana na predložitev predloga za začetek postopka za spremembo ustave.

Poseben primer so preiskovalne komisije. Ne gre namreč za klasično delovno telo, temveč jih Državni zbor ustanovi na podlagi zahteve oziroma predloga za odreditev parlamentarne preiskave.

Pri svojem delovanju so sicer vezane tudi na Poslovnik Državnega zbora, a vendarle temelje delovanja (število članov, sestava, posebne pristojnosti…) določata poslovnik in zakon o parlamentarni preiskavi. 
Državni zbor za vsako parlamentarno preiskavo imenuje posebno preiskovalno komisijo; šteti mora najmanj 5 članov, vsak pa ima namestnika, ki je član iste poslanske skupine.

Delovno telo ima predsednika in praviloma enega podpredsednika ter člane. Število vseh je liho. Če je predsednik iz vrst poslancev vladajoče koalicije, je praviloma podpredsednik iz opozicijske poslanske skupine in obratno.
Večina članov in vodilne funkcije v Komisiji za nadzor javnih financ ter v Komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb pripadajo poslancem opozicije.

Parlamentarna preiskava se lahko opravi, da se ugotovi in oceni dejansko stanje, ki je lahko podlaga:

  • za odločanje Državnega zbora o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij,
  • za spremembo zakonodaje na določenem področju,
  • za druge odločitve Državnega zbora iz njegove ustavne pristojnosti.

Ustava posebej določa uvedbo t. i. manjšinske parlamentarne preiskave, ki jo Državni zbor mora odrediti v primeru, če jo zahteva najmanj tretjina poslancev ali Državni svet. Predlog za uvedbo parlamentarne preiskave pa sicer lahko poda vsak poslanec. O zahtevi Državni zbor ne glasuje.
 

 


 

Državljani Republike Slovenije o svojih predstavnikih oziroma o sestavi Državnega zbora odločajo na splošnih, enakih, neposrednih in tajnih volitvah. V Državnem zboru je 90 poslancev, med njimi sta tudi poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti. Izvoljeni poslanci so organizirani v poslanskih skupinah. Svoje delo opravljajo na plenarnih sejah in v delovnih telesih Državnega zbora. Delo Državnega zbora vodi predsednik, ki ga poslanci izvolijo na konstitutivni seji z večino glasov vseh poslancev. Predsedniku Državnega zbora pri delu pomagajo podpredsedniki, ki so največ trije, posebno vlogo pri odločanju o delu v Državnem zboru pa ima Kolegij predsednika Državnega zbora.

Sestava Državnega zbora v slovenskem znakovnem jeziku - interpretacija