Evidenca zapisa seje (v pregledu)

Polni naziv telesa - št. in vrsta seje
Državni zbor - 26. Redna
Datum zasedanja
21. 10. 2021
Vsebina zapisa seje (v pregledu)

REPUBLIKA SLOVENIJA
DRŽAVNI ZBOR
nadaljevanje 26. seje

(21. oktober 2021)


Sejo so vodili predsednik Igor Zorčič in podpredsedniki Tina Heferle, Branko Simonovič in Jože Tanko.
Seja se je začela ob 9.00. uri.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje!
Začenjam z nadaljevanjem 26. seje Državnega zbora. Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Igor Zorčič, Luka Mesec od 17. ure dalje, Nataša Sukič med 9.30 in 13. uro, dr. Tašner Vatovec, mag. Alenka Bratušek, Željko Cigler, Nik Prebil, Nada Brinovšek, mag. Karmen Furman, Franc Rosec, Franci Kepa, Leon Merjasec, mag. Branko Grims, Bojana Muršič, Violeta Tomić po 15. uri in Branko Simonovič do 12. ure.
Vse prisotne lepo pozdravljam!

Prehajamo na 24. TOČKO DNENEGA REDA – NA OBRAVNAVO 26. REDNEGA LETNEGA POROČILA VRUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC REPUBLIKE SLOVENIJE ZA LETO 2020 S SPOROČILOM VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC REPUBLIKE SLOVENIJE O IZVAJANJU NALOG DRŽAVNEGA PREVENTIVNEGA MEHANIZMA PO OPCIJSKEM PROTOKOLU KONVENCIJ ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH NARODOV PROTI MUČENJU IN DRUGIM KRUTIM NEČLOVEŠKIM ALI PONIŽEVALNIM KAZNIM ALI RAVNANJU ZA LETO 2020 S PREDLOGOM PRIPOROČILA.
Poročili je v obravnavo zboru predložil Varuh človekovih pravic. Besedo dajem Varuhu človekovih pravic, Petru Svetini za dopolnilno obrazložitev poročil. Izvolite, imate besedo.

PETER SVETINA: Hvala lepa, spoštovani predsedujoči. Spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani predstavniki Vlade, lepo pozdravljeni!
Danes vam predstavljam 26. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije. Skoraj vse leto 2020 na katerega se poročilo nanaša, smo se zaradi pandemije koronavirusne bolezni srečevali z ukrepi za zaščito življenja in zdravja. Vlada je morala kar se da hitro odreagirati, toda tudi v izjemnih situacijah je nujno, da so sprejeti predpisi napisani jasno in upoštevani v standardu človekovih pravic. Žal sem to v zadnjem letu in pol pogosto pogrešal. Težave s katerimi se ljudje obračajo na nas, želim reševati med tistimi, ki jih zadevajo, šele zatem pa o problematiki diskutirati javno. V razgretih epidemičnih razmerah nisem in ne želim biti generator ali celo multiplikator sporočil, ki ljudi še bolj delijo, temveč želim težave reševati v demokratičnem dialogu. Ko ga ni ali ga ni mogoče doseči, pa povzdigne svoj glas in opozorim na tisto kar je v določenem trenutku treba izpostaviti. Podobno so delovali tudi številni drugi kolegi varuhi človekovih pravic in nacionalne inštitucije za človekove pravice na evropski globalni ravni. Z njimi sem bil ves čas v zelo intenzivnih stikih. Pri Varuhu človekovih pravic smo v času pandemije pogosto naleteli na kritike, da se ne obračamo na Ustavno sodišče v zvezi z vladnimi odloki. Poudarjam, da smo delovali proaktivno in da so bili nekateri naši predlogi upoštevani že v tednu dni, kar je imelo skoraj takojšnji učinek na življenje posameznikov. Če pa bi se odločili za oceno ustavnosti, pa bi to lahko trajalo tudi več mesecev ali celo leto. Glede na precej večje število klicev in pobud posameznic in posameznikov kot v preteklih letih ugotavljamo, da so ukrepi zelo pogosto, da so se zelo pogosto spreminjali, in da so posamezniki težko razumeli kaj trenutno velja in zakaj. Ljudje so imeli upravičen občutek, da so se ti predpisi sprejemali počez in brez premisleka, nepregledno in v ljudeh zbuja nezaupanje,.

2. TRAK: (VP) 9.05

(nadaljevanje) da so bile v enem dnevu objavljene tudi po tri različne številke Uradnega lista. Če gledamo na letni ravni, se je število Uradnega lista v letu 2020 več kot podvojilo, temu trendu hitrega sprejemanja in objavljanja predpisov pa ni videti konca niti v letošnjem letu. Vse pristojne zato pozivam, da na hitro sprejemanje predpisov brez ustrezne javne razprave in medresorskega posvetovanja ne postane nova normalnost. Lansko leto je bilo vse obdobje učenja spopadanja z zdravstveno krizo. Kljub temu to ni opravičilo, da so bili številni sprejeti predpisi prepogosto napisani nejasno, rokohitrsko, brez jasne strokovne utemeljitve in presoje z vidika nujnosti poseganja v človekove pravice. Izpostavljali smo pomen zagotavljanja splošnega zaupanja v ravnanje oblasti ter da morajo biti uvedeni ukrepi ustrezno pojasnjeni in široko dostopni. Že od marca lani opozarjamo in ozaveščamo, da morajo biti vsi ukrepi sprejeti na zakonit način, da morajo biti sorazmerni, nujni, nediskriminatorni, legitimni, strokovno utemeljeni in časovno omejeni. Prvič v samostojni Sloveniji smo se kot družba dnevno ukvarjali z vprašanjem, kje so meje dopustnega omejevanja naših pravic in svoboščin, torej do kam segajo moje pravice in kjer se začnejo pravice drugih. Prvič se je odprla tudi širša diskusija in zavedanje o tem, da večina človekovih pravic ni absolutnih, kar se mi zdi izjemno pomembno. Pomembno je tudi razumevanje ustavne določbe, da so lahko pravice in svoboščine omejene le z zakonom. Pogosto smo opozarjali na problem vladanja z odloki, saj je nujna ustrezna in konkretna zakonska podlaga, kadar gre za omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Temu je pritrdilo tudi Ustavno sodišče. Izvršilna veja oblasti mora po verifikacijo glede posegov v človekove pravice k zakonodajalcu. Pričakujem, da se bo delovanje pristojnih na tem področju izboljšalo.
Lani smo samo na vlado oziroma na njenega predsednika naslovili kar 43 različnih poizvedb. In priznati moram, da je bila večina tudi upoštevanih. Skoraj 900 mnenj, predlogov poizvedb in pozivov smo naslovili še na razna ministrstva. Obravnavali smo kar tretjino več zadev kot v preteklih letih, tj. 6 tisoč 825 zadev, od tega 3 tisoč 770 pobud. Pri tem smo v 346-ih primerih ugotovili 473 kršitev pravic in drugih nepravilnosti. Največkrat smo ugotovili kršitve enakosti pred zakonom, načela dobrega upravljanja, varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, pravne in socialne države, pravice do osebnega dostojanstva in varnosti. Največ kršitev, kar 66, smo ugotovili s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in tudi Vlade Republike Slovenije. Temu sledijo Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za notranje zadeve, centri za socialno delo in drugi. Načelo dobrega upravljanja zahteva tudi, da se ministrstva, vladne službe, občine in druge javne inštitucije pravočasno in argumentirano odzovejo na sprejete predloge. Okrepiti je treba zavedanje glede pojasnilne dolžnosti, ki jo imajo. Vsak državni uradnik bi se moral zavedati, da lahko s svojim odnosom do dela in do ljudi pomembno vpliva na življenja posameznika. Vemo, da so imeli v zadnjem letu predstojniki organov zaradi omejevanja epidemije veliko dela, vendar to ne more biti opravičilo za to, da državni aparat kot tak ne deluje. Tega bi se morali zavedati tudi zaposleni, recimo na centrih za socialno delo, kamor prihajajo posamezniki v hudih stiskah. Tudi pri varuhu se pogosto srečujemo z nesprejemljivimi zamudami pri / nerazumljivo/ in pridobivanji informacij. Če organi ne odgovarjajo nam, ki imamo z ustavo določen mandat in smo nacionalna inštitucija za človekove pravice, ne vladi in posredno tudi ne Državnemu zboru, kakšen je potem odnos teh organov do običajnih državljanov? Kako težko torej do odgovorov pridejo posamezniki, ki so pred državnim birokratskim aparatom, ki je pogosto odtujen, brezčuten, pogosto povsem sami in nemočni?
V poročilu predlagamo 128 novih priporočil, da bi izboljšali delo raznih organov zakonodajno in njeno uresničevanje v praksi. Vsa so pomembna in nujna, da bomo tudi v prihodnje kot družba ohranili visok standard spoštovanja človekovih pravic. Opozarjanje in odpravljanje kršitev človekovih pravic ni merjenje mišic med varuhom človekovih pravic in organi, ki jih opozarjamo, ampak vprašanje pravic vsakega posameznika v Sloveniji. Eden izmed takih primerov, na primer, je priporočilo št. 83 Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Ministrstvo in Vlada zavračata realizacijo tega priporočila zaradi nestrinjanja. Obenem pa poročata, da je v letu 2021 uvedeno samo elektronsko vročanje sklepov

3. TRAK: (SC) – 9.10

(nadaljevanje) preko portala EVŠ, s čimer ugotavljamo, da je bilo naše priporočilo dejansko upoštevano in ne bo več prihajalo do primerov, ki so zahtevali našo intervencijo. V letnem poročilu izpostavljamo še 156 aktualnih preteklih priporočil, ki ostajajo bodisi neuresničena bodisi delno neuresničena. Pristojne organe pozivam, da se resno lotijo uresničevanja naših priporočil in odpravljanja konkretnih kršitev v dobro ljudi. Čeprav priporočila inštitucije Varuha človekovih pravic pravno niso obvezujoča je njihovo uresničevanje kazalnik koliko se Vlada, posamezni državni organi oziroma njihovi predstojniki pa tudi državni uradniki dejansko zavzemajo za krepitev spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zaskrbljujoče je, da se je število neizvršenih sodb Ustavnega sodišča lani še povečalo. Konec leta 2020 je bilo neuresničenih tako imenovanih ugotovitvenih sodb že 18, konec leta 2019 pa 13. Pričakujem, da bo Vlada ustanovila oziroma vzpostavila poseben mehanizem za uresničevanje odločitev Ustavnega sodišča. Nesprejemljivo je, da še vedno ni implementirana odločitev Ustavnega sodišča v zvezi z ugotovljenimi neustavnostmi v Zakonu o nalezljivih boleznih, čeprav se je rok že iztekel. Pristojne pozivam tudi, da v roku to je od decembra 2021 sprejmejo rešitve, ki bodo ustrezno implementirale odločbo Ustavnega sodišča z dne 10. decembra 2020 o zagotavljanju finančne avtonomije Državnega sveta, Ustavnega sodišča, Varuha človekovih pravic in Računskega sodišča v zvezi nekaterih določb Zakona o javnih financah. Ustavne pravice je potrebno jemati resno. Naj ponovno spomnim tudi na pravico do pitne vode, ki smo jo pred leti zapisali v Ustavo pa pristojno ministrstvo še vedno ni pripravilo oziroma sprejelo ustreznih aktov za njeno implementacijo. Bojim se, da bo po podobni poti stopila tudi ustavna pravica do znakovnega jezika. V letu 2020, ki ga je zaznamovala pandemija smo obravnavali kar 295 zadev s področja socialnega varstva. Največji porast je bil na področju institucionalnega varstva, kjer je bilo kar 80 odstotkov več pobud kot leto po prej, kar gre prepisati pandemiji Covid-19. Opozarjali smo, da problematika socialnega varstva zlasti starejših oseb ostaja pereča in se poglablja. Pri tem so bili še posebej skrb vzbujajoči očitki, da se razmere v ustanovah zlasti v domovih za starejše, zaradi pomanjkanja kadra poslabšujejo. Poleg tega ponovno že vsaj tri leta opozarjamo, da so obstoječi kadrovski normativi v domovih za starejše nezadostni glede na naraščajoče potrebe po oskrbi in pomoči ter zahtevnejšo zdravstveno nego, ki jo potrebuje uporabnik. Ugotavljamo, da primanjkuje ustreznih služb, ki bi nudile podporo ljudem, ki želijo prebivati v domačem okolju pa brez dodatne oskrbe in pomoči ne morejo živeti več sami. Pristojno ministrstvo ponovno pozivamo, da končno začne izvajati deinstitucionalizacijo in ne zgolj decentralizacijo obstoječih institucij. Neizvajanje deinstitucionalizacije pomeni tudi kršitev Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov. Pristojni smo že v lanskem letnem poročilu priporočili, da zagotovijo in sprejmejo ustrezne pravne podlage, ki bodo zagotovile, da Republika Slovenija vzpostavi neodvisno telo za izvajanje te konvencije, vendar se to ni zgodilo že več kot 10 let. Letos, zato predlagamo, da pristojni za to nalogo imenujejo Varuha človekovih pravic, ki je mednarodno akreditiran kot nacionalna institucija za človekove pravice s statusom A po pariških načelih in že sedaj aktivno spremlja problematiko izvajanja konvencije.
Glede institucionalnega varstva je bilo v povezavi s Covid-19 največ pobud na temo onemogočenje stikov s svojci, pri čemer smo ocenili, da je prisotna prenizka stopnja zavedanja vseh negativnih posledicah take osamitve ljudi, ki po naši oceni tudi niso bile ustrezno pretehtani pri vprašanju sorazmernosti ukrepov. Opozorili smo, da bi morali biti med najbolj ranljive prebivalstva, ki se jim namenja krizni davek vključeni tudi prejemniki invalidskega nadomestila po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov in družinski pomočniki. Po našem opozorili je bil sprejet Zakon o dodatnih ukrepih za omilitev posledic s Covid-19, ki je med prejemnike solidarnostnega dodatka dodal prejemnike nadomestil iz invalidskega zavarovanja, ki delajo krajši delovni čas in so na začasnem čakanju na delo oziroma so odsotni z dela, zaradi višje sile.
Naš predlog je bil upoštevan tudi glede zagotavljanja temeljnega mesečnega dohodka po interventnem zakonu, ki je pravico vezal na konkretne mesece, kar je nekatere samozaposlene,

4. TRAK: (SB) – 9.15

(nadaljevanje) ki sem jim je zaradi covid-19 bistveno zmanjšal obseg dejavnosti, postavljal v neenak položaj glede na druge osebe v enakem položaju. Ugotovili smo, da pristojno ministrstvo ni želelo sklepati pogodb po izvajanju osebne asistence, kar je po našem mnenju nedopustno. Ob tem smo opravili poizvedbo na Ministrstvu za finance, ki nam je pritrdilo, da razlogi Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ne držijo. Na podlagi naših ugotovitev in kritike je pristojno ministrstvo ponovno začelo sklepati pogodbe. Posledice epidemije so se odražale tudi na področju zdravstvenega zavarovanja. Novega Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju še vedno ni. Pravice zavarovancev pa so še naprej urejene le s podzakonskim aktom, kar je nedopustna kršitev 15. člena Ustave Republike Slovenije, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče. Neizvršeni ostajata tudi odločbi Ustavnega sodišča glede Zakona o duševnem zdravju. Kljub našim pozivom tudi leto 2020 ni prineslo nobenega napredka glede zakona /nerazumljivo/ ureditve na področju psihoterapije. Strokovnjaki dnevno opozarjajo, da se je duševno zdravje posameznikom med pandemijo poslabšalo, duševne stiske pa se bodo povečevale še dolgo po njenem koncu. Dostop do strokovne pomoči je bil že pred tem zaradi dolgih čakalnih dob otežen. Že več let so prižgani vsi alarmi. Zato je absurdno, da Ministrstvo za zdravje v odzivnem poročilu piše, da to v tem času ni njihova prioriteta. Posameznice in posamezniki v stiski se morajo zato znajti po svoje in pomoč išče v nepregledni množici psihoterapevtov, katerih delovanje pa ni regulirano. Ustrezna pravna ureditev psihoterapije je nujna tudi zaradi pandemije covid-19. Veliko smo se ukvarjali tudi s področjem otrokovih pravic, ugotavljali smo, da sta Družinski zakonik in Zakon o nepravdnem postopku še povečala potrebo po izvedencih klinične psihiologije za otroke, psihiatrije in pedopsihiatrije, kar pa se žal odraža v zastojih v postopkih na sodiščih, na kar že več let opozarjamo. Družinska sodišča pogosto prepočasi delujejo, kar povzroča velike stiske tako otrokom kot tudi staršem. Različni organi in inštitucije morajo v skrbi za otroke sodelovati in se povezovati. Inštitucije si le birokratsko dopisujejo in s tem prelagajo odgovornost za polno zaščito otrokovih pravic. Pričakujemo več sodelovanja in poguma za odločitve. Razglasitev epidemije lani marca je zahtevala prilagoditve dela tudi na področju zagovorništva otrok. Otroci, ki jim družina ne predstavlja važnega okolja, so v tem času potegnili najkrajši konec in izkušnje o zagovorništvu so to potrdile. Vladi smo priporočili, da omogočanje stikov med starši in otroki, ki živijo v različnih občinah, ni v nasprotju z namenom omejitve gibanja na občino prebivališča. To naše priporočilo je bilo sprejeto. Prav tako smo lani začeli s projektom, če vidiš krivice uporabi pravice namenjenim ozaveščanju otrok o njihovih pravicah. Glede položaja otrok s posebnimi potrebami smo izpostavili, da je potrebno upoštevati načelo pozitivne diskriminacije, ki ga zagotavlja tudi konvencija o pravicah invalidov. V času, ko je v Sloveniji zaradi corona virusa potekalo izobraževanje na daljavo, smo opozarjali, da vsi učenci še zdaleč nimajo enakih možnosti za učenje. Na splošno smo tudi opažali, da so ukrepi, ki so predvideni za omejitev širjenja corona virusne bolezni v večji meri prizadeli prav socialno izključene ranljive skupine. Glede narodnih in etničnih skupnosti smo skrb posvečali tako informiranju skrbi in pomoči Slovencem po svetu in zamejstvu ter obveščanju avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v zvezi s covid-19. Opozorili smo tudi na obveščanje predvsem starejših Romov in na problematiko šolanja romskih otrok v času šolanja na daljavo. Na področju enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije smo prejeli veliko pobud v zvezi s covid-19 na tem področju pa smo ugotovili tudi največ kršitev. Na Vlado smo glede ukrepa, ki je starejšim od 65 let prepovedoval nakupovanje živil zunaj časa namenjenega nakupovanju ranljivih skupin, naslovili kritiko in ukrep je bil odpravljen. Veliko prahu je v javnosti dvignilo naše stališče, da vladni odlok, ki je določal obveznost nošenja zaščitnih mask, ne dajo ustrezne pravne podlage za sankcioniranje za prekršek. Želim pa ponovno in povsem jasno izpostaviti, da nikoli nismo pozivali k ne nošenju mask in nespoštovanju zaščitnih epidemioloških ukrepov. Pogosto smo opozarjali Vlado in Ministrstva, da je zakonska podlaga v Zakonu o nalezljivih boleznih nezadostna, čemur je kasneje pritrdilo tudi Ustavno sodišče, ko je ugotovilo, da so določbe 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih na katerih temelji večina covid ukrepov, v neskladju z Ustavo.

5. TRAK: (TB) – 9.20

(nadaljevanje) Že od začetka mandata opozarjam na pomen kulture dialoge in etiko javne besede. Z zaskrbljenostjo ugotavljam, da se je v času omejitvenih ukrepov razmahnila tudi epidemija nestrpnosti in sovražnosti. Najostreje sem obsodil dogodke, ko so anonimni posamezniki nekatere vidne predstavnike zdravstvene stroke v boju z epidemijo ožigosali za morilce slovenskega naroda. Organe odkrivanja in pregona sem pozval, da jezijo sovražni govor. Center za človekove pravice, ki je ena izmed organizacijskih enot varuha, je pripravil obsežno analizo tožilske prakse pregona, tako imenovanega sovražnega govora, ki je dostopna tudi na naši spletni strani.
Zaskrbljujoče je, da tudi v letu 2020 ni prišlo do sprejema novele ali novega Zakona o varstvu osebnih podatkov v zvezi s splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov. Ne moremo se strinjati z rešitvami, ki se nanašajo na varuha. Opozarjam, da po predlagani ureditvi postopki pred varuhom lahko ne bi bili več zaupni, ampak bi lahko v dokumentacijo imela vpogled tudi izvršilna veja oblasti. To za nas absolutno ni sprejemljivo. Lani se je na nas obrnilo več posameznikov inštitucij, ki se ukvarjajo z bojem proti trgovini z ljudmi. Pridružujemo se kritikam glede trenutno veljavne zakonodaje, po kateri so tuji državljani, ki so žrtve trgovine z ljudmi, upravičeni le do storitev nujne medicinske pomoči. V Sloveniji tudi še nimamo določenega nacionalnega poročevalca za boj proti trgovini z ljudmi, na kar nas opozarja tudi skupina strokovnjakov Sveta Evrope za ukrepanje proti trgovini z ljudmi. Varuh je pripravljen prevzeti funkcijo nacionalnega poročevalca za boj proti trgovini z ljudmi. Negativno smo bili presenečeni nad nerazumljivimi zadržki, ki jih v odzivu izraža Ministrstvo za pravosodje, nas pa veseli, da Ministrstvo za notranje zadeve podpira naš predlog.
Glede policijskih postopkov smo opozarjali, da mora policija tudi v tem času pri opravljanju svojih nalog ostati neodvisna, nepristranska in strokovna. Pri ukrepanju policistov ob nadzorih nad spoštovanjem ukrepov za preprečevanje širjenja bolezni Covid-19, se nam je zastavilo tudi vprašanje upravičenosti uporabe policijskega pooblastila ugotavljanja identitete oseb. Ocenili smo, da je identifikacijski postopek na podlagi Zakona o nalogah in pooblastilih policije upravičen zgolj v primeru, ko predhodno obstaja vsaj sum, ki je konkretiziran, da bo določena oseba izvršila, izvršuje ali je izvršila kaznivo dejanje ali prekršek.
Posebno pozornost smo namenjali omejitvam svobode zbiranja in združevanja zaradi preprečevanja širjenja epidemije oziroma v zvezi z njo. V tej zvezi smo prejemali različna pisanja, tako tisti, ki so tovrstne omejitve problematizirali, kot tudi tiste, ki so pričakovali bolj radikalne oblastne posege. Poudarili smo, da velja svoboda mirnega zbiranja in združevanja, skupaj s svobodo izražanja, za bistven gradnik demokratične družbe, toda, svoboda zbiranja in združevanja ne varuje protestov, pri katerih imajo organizatorji in udeleženci nasilne namene. Na področju okolja je bil v letu 2020 veliko pozornosti deležen protikoronski zakon, ki je omejil ustrezno in učinkovito sodelovanje javnosti v vseh upravnih in sodnih postopkih, ki imajo in bi lahko imeli vpliv na okolje. Opozorili smo na neskladnost takšne ureditve z Ustavo in Aarhuško konvencijo. To vprašanje bomo spremljali tudi v bodoče. Na temo podnebnih sprememb pa je potekala tudi ena od sej Sveta Varuha človekovih pravic.
Spoštovane in spoštovani, poleg letnega poročila danes predstavljam še poročilo državnega preventivnega mehanizma za leto 2020. Naloga državnega preventivnega mehanizma je krepiti varstvo oseb, ki jim je bila odvzeta prostost pred mučenjem in drugimi oblikami okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja. Obiskujemo tiste kraje v Sloveniji, kjer so ali bi lahko bili nameščeni posamezniki, ki jim je odvzeta prostost. Lani smo obiskali 51 krajev(?) odvzema prostosti in opravili tudi dve spremljanji vračanja tujcev. V epidemičnem letu smo na novo med kraj odvzema prostosti dodali krizne centre za mlade.
V posebnih socialno varstvenih zavodih smo na tematskih obiskih preverjali predvsem prezasedenost varovanih oddelkov. Ponovno smo opozarjali na nevzdržno stanje in zahtevali ustrezne rešitve. Takšno stanje, ki traja že več kot 10 let, lahko nedvoumno opredelimo kot grdo ravnanje s stanovalci, za kar je odgovorna država. Posebej smo opozorili tudi, da je nesprejemljivo nameščanje mladoletnih stanovalcev v zavod, namenjen odraslim in da je nujno treba iskati ustrezne rešitve. Po zadnjem srečanju z več ministri februarja letos, upam,

6. TRAK (VI) 9.25

(Nadaljevanje) da se bo urejanje tega vprašanja premaknilo.
Posebej želim izpostaviti obiske v domovih za starejše. Pri teh obiskih smo, kot že leta poprej, ugotavljali, da obstajajo velike težave s pridobivanjem pravne podlage za zadržanje v domovih, kjer varovanja stanovalcev ne izvajajo z zaklepanjem oddelka. Še vedno smo pogosto opažali in opozarjali tudi na kadrovsko stisko v domovih za starejše. Ta se je še dodatno zaostrila ob epidemiji. Večkrat smo opozorili na skromno število zaposlenih v nočnem času, ko na primer na varovanjem oddelku velikokrat ni neprekinjeno nikogar. Pomanjkanje osebja je nedvomno tudi razlog za zgodnje dajanje stanovalcev v postelje v večernem času, zaradi česar se stanovalci ponoči pogosto prebujajo, kar povečuje porabo uspaval. Na to smo opozarjali že lani, zato smo zaskrbljeni, ker tudi letos na tem področju nismo ugotovili opaznega napredka.
V zavodih za prestajanje kazni zapora samo zaskrbljeni nad počasnim uresničevanjem naših priporočil. Vsi zavodi, razen zavoda v Kopru, se nahajajo v starih in neustreznih objektih, ki niso primerni za sodobne načine prestajanja kazni zapora.
Ob obiskih policijskih postaj smo ugotovili, da še vedno ni bilo uresničeno naše priporočilo, da se proučijo možnosti zagotovitve dostopa do tekoče vode v prostorih za krajše pridržanja, to je do 12 ur. V okviru DPM smo lani podali 329 priporočil. Odzivi pristojnih inštitucij so na splošno dobri. Pričakujem, da inštitucije upoštevajo vsa naša priporočila, pa tudi hitrejše odzivanje nadana priporočila, saj jih je bila do priprave letnega poročila realizirana le slaba polovica.
Spoštovani! Leto 2020 je bilo za našo inštitucijo posebno ali celo zgodovinsko tudi zato, ker so prav v tem letu oziroma formalno v začetku letošnjega leta prvič v zgodovini smo kot inštitucija pridobili status A po pariških načeli o statusih in nacionalnih inštitucij za človekove pravice. To za nas pomeni pomembno mednarodno priznanje. Letno poročilo, ki ga obravnavamo je, tako kot lani, v razširjeni obliki dostopno na naši spletni strani. Tudi letos smo izdali publikacijo, v kateri je povzetek dela in zajema kratko poročilo nabor vseh priporočil. Upam in verjamem, da vam bo ta priročna knjižica v pomoč pri vašem delu kot nekakšen opomnik pri sprejemanju zakonodaje in doslednemu uresničevanju naših priporočil. Tudi letos je Vlada pripravila odzivno poročilo, ki obravnava vsa naša priporočila. Zadovoljni smo, da je realiziranih več naših preteklih priporočil v primerjavi z lanskim letom, vendar hkrati opozarjamo, da še vedno ostaja veliko število delno realiziranih in nerealiziranih priporočil. Zato pričakujem hitrejšo realizacijo vseh naših priporočil. Zaskrbljujoč pa je podatek, da je zaradi nestrinjanja zavrnjenih 11 naših novih priporočil in še dodatnih 14 iz preteklih let. Za nas je to nesprejemljivo. Posebej nas skrbi, da se kar 8 od 11 zavrnjenih priporočil nanaša na pravice invalidov in drugih ranljivih skupin. Pred nami je, spoštovane in spoštovani, še precej dela. Pričakujemo, da Vlada kot tudi organi na katere se priporočila nanašajo uresničijo vsa naša priporočila in prekinejo krog ponavljanja. O spoštovanju človekovih pravic se ne smemo pogajati. Le s skupnimi močmi se bomo lahko premaknili naprej, da bo kakovost bivanja in spoštovanja človekovih pravic lahko občutil vsak izmed nas. Spremembe so nujne, tudi če to zahteva več napora, večje sistemske spremembe ali finančna sredstva.
Spoštovani gospod predsedujoči, spoštovani poslanke in poslanci! Ob koncu bi se vam rad zahvalil za sodelovanje. To je namreč zadnje letno poročilo, ki ga obravnavate v vašem mandatu, zahvalil za moje imenovanje na to zahtevno funkcijo, predvsem pa vsakemu posebej od vas in vsem poslanskim skupinam za zelo kreativno delo, medsebojno sodelovanje in razumevanje. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Poročili je kot matično delovno telo obravnavala Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti in pripravila predlog priporočila Državnega zbora.
Stališče oziroma predlog bo predstavila predsednica komisije Nataša Sukič.
Izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Hvala za besedo, predsedujoči.
Lep pozdrav vsem skupaj!
Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti je na 11. seji, dne 28. 9. 2021, obravnavala 26. letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije

7. TRAK: (VP) 9.30

(nadaljevanje) za leto 2020 s poročilom Varuha človekovih pravic o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma, ki ju je ta predložil v obravnavo Državnemu zboru Republike Slovenije v skladu s 43. členom Zakona o Varuhu človekovih pravic.
Varuh človekovih pravic je v uvodni obrazložitvi izpostavil pomen neodvisnih državnih institucij za delovanje demokratične družbe v smislu sistema zavor in ravnovesij. To se je izkazalo še posebej pomembno v letu 2020, ki ga je zaznamovala epidemija. Neuresničenih priporočil varuha iz obdobja 2012 do 2019 je okoli 300, zato je preveril njihovo aktualnost. Aktualnih in neuresničenih ali delno neuresničenih ostaja 156 priporočil, v letu 2020 pa dodaja še 126 novih priporočil. V letu 2020 so obravnavali tretjino več zadev kot v preteklih letih. Najpogosteje ugotovljene kršitve so vezane na enakost pred zakonom, načelo dobrega upravljanja, pravice varne in socialne države, pravice do osebnega dostojanstva in varnosti in podobno. Največ kršitev, kar 66, so ugotovili pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Sledijo Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za notranje zadeve, centri za socialno delo in drugi. Problematika socialnega varstva starejših oseb ostaja pereča in se poglablja. Kadrovski normativi v domovih za starejše so neustrezni, ukrepi omejevanja stikov s svojci v času epidemije niso bili dovolj pretehtani. Posledice epidemije so se odražale tudi na področju zdravstvenega zavarovanja. Negativne posledice na otroke je imela marca 2020 razglašena epidemija. Pri izobraževanju na daljavo niso imeli vsi enakih možnosti za izobraževanje, ukrepi pa pogosto najbolj prizadenejo ranljive skupine. Vlado in ministrstva so opozarjali, da je zakonska podlaga v Zakonu o nalezljivih boleznih neustrezna za sprejemanje posameznih ukrepov, kar je kasneje ugotovilo tudi Ustavno sodišče. Še vedno ostaja veliko število delno realiziranih in nerealiziranih priporočil. Glede realizacije priporočil opažajo določen napredek, ki pa je prepočasen. Zaskrbljujoč je podatek, da je zaradi nestrinjanja zavrnjenih 11 novih varuhovih priporočil in še dodatnih 14 iz preteklih let. Zaskrbljujoče je, da se večina zavrnjenih priporočil nanaša na pravice invalidov in drugih ranljivih skupin.
Kar se tiče dela državnega preventivnega mehanizma, ga institucija varuha izvaja že 13 let. Zaradi epidemije so lani opravili sicer manj obiskov. Soočali so se s povsem praktičnimi težavami kot je pomanjkanje zaščitne opreme. Nedopustno je, da 15 priporočil pristojne institucije niso upoštevale, spodbudno pa je, da pri svojih obiskih državnih preventivnih mehanizem ni ugotovil primerov mučenja ali drugega krutega kaznovanja ali ravnanja.
V nadaljevanju obravnave na komisiji kot matičnem delovnem telesu je predstavnik Državnega sveta podal mnenje sveta, predstavnik Vlade je predstavil skupno odzivno poročilo Vlade, ki je bilo koordinirano s strani Ministrstva za pravosodje, je pa rezultat skupnega dela vseh resorjev.
Temu so sledile predstavitve stališč vseh vabljenih resornih ministrstev z izjemo ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki je svojo odsotnost opravičilo. Svoje stališče so podali tudi / znak za konec razprave/ predstavniki Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, Urada Republike Slovenije za narodnosti, Vrhovnega sodišča, Vrhovnega državnega tožilstva, Zagovornika načela enakosti in slovenske Karitas. Sledila je seveda tudi razprava poslank in poslancev.
Sestavni del poročila je tudi predlog priporočila, ki ga je pripravila in soglasno sprejela Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti kot matično delovno telo in ga danes / znak za konec razprave/ obravnava Državni zbor na podlagi 272. in 111. člena. Priporočilo pa se glasi:
»Državni zbor Republike Slovenije priporoča vsem institucijam in funkcionarjem na vseh ravneh, naj upoštevajo priporočila Varuha človekovih pravic Republike Slovenije, zapisana

8. TRAK: (NB) 9.35

(nadaljevanje) v 26. letnem poročilu Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2020 in izvedejo vse potrebne ukrepe za uresničevanje priporočil državnega preventivnega mehanizma.
Najlepša hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Državni sekretar na Ministrstvu za pravosodje, Zlatko Ratej, bo predstavil mnenje Vlade.
Izvolite.

ZLATKO RATEJ: Hvala za besedo. Spoštovani gospod podpredsednik, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani Varuh človekovih pravic, ostali prisotni!
Varuhovo letno poročilo prikazujejo celovito sliko uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v naši državi, predstavijo napredek, ki smo ga pri tem naredili in seveda izpostavlja področja na katerih smo bili manj uspešni, na katerih bomo morali v prihodnje storiti več. Levji delež vprašanj s katerimi se varuh v poročilih ukvarja, se tako ali drugače dotika pristojnosti Vlade, zato je prav, da se Vlada nanje tudi odzove. V skupnem odzivnem poročilu Vlade na poročila varuha človekovih pravic za leto 2020, se tako odzivamo na dve poročili varuha. In sicer, na 26. redno letno poročilo varuha ter na posebno tematsko poročilo o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma, ki zadeva mučenje in nečloveško ravnanje z osebami, ki jim je bila odvzeta prostost. Tudi letos je pripravo skupnega odzivnega poročila koordiniralo Ministrstvo za pravosodje, vsebino so pa prispevali vsi resorji. Glavnino skupnega odzivnega poročila Vlade predstavlja opredeljevanje Vlade do priporočil varuha, ki jih je podal v rednem letnem poročilu. Ta priporočila posamezne resorje skrbno proučijo in podajo oceno njihovega uresničevanja, pojasnijo aktivnosti s katerimi so povezana priporočila, uresničili oziroma pojasnijo razloge zakaj do uresničitve ni prišlo. Letos je varuh podal 116 novih priporočil, ki se nanašajo na Vlado. Od tega je po oceni posameznih resorjev 34 priporočil že realiziranih, 48 delno realiziranih, 17 nerealiziranih, 25 priporočil pa predstavlja stalno nalogo. Varuh pa je ob novih priporočilih ponovil tudi 138 priporočil namenjenih Vladi, ki jih je podal v preteklih letih. Resorji so realizacijo teh priporočil ocenjevali že lani. Primerjava z letošnjimi ocenami pa kaže, da je v kar 26. primerih prišlo do izboljšanja, v enem primeru pa do poslabšanja ocene. Glede ponovljenih priporočil je stanje torej naslednje. V celoti je bilo realiziranih 34 priporočil, kar je 16 več od lani. Posledično se je znižalo število delno realiziranih priporočil in sicer za 6, sedaj je takih priporočil torej 48. Znižalo pa se je tudi število nerealiziranih priporočil in sicer iz 29 na 17. Zavedamo se, da nas za dosego želene ravni varstva pravic in svoboščin čaka še veliko dela, pa vendar pravkar predstavljena statistika kaže pozitivne premike. Dovolite mi, da predstavim vsaj nekatere. Pripravljen je bil Predlog novele Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki uvaja avtomatizem pri dodelitvi otroškega dodatka v naravi, če inšpektorat obvesti center za socialno delo o uvedbi prekrškovnega postopka zoper starša učenca, ki iz neopravičljivih razlogov ne obiskuje pouka. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je s podzakonskimi predpisi v vrtce, v osnovne šole ter osnovne šole s prilagojenim programom sistemsko umestilo romske pomočnike. Spremenjen je bil tudi zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki črta pogoj poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni za priznanje pravice do invalidnine. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je pričel dobo, ki je političnim zapornikom priznana na podlagi Zakona o popravi krivic, upoštevati kot pokojninsko dobo brez dokupa. Posodobljen je bil informacijski sistem centra za socialno delo, sprejet je bil tudi Zakon o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v hiši za otroke in nenazadnje v praksi je zaživela spletna dražba v izvršilnem postopku. Kot sem že povedal, je del skupnega odziva poročila Vlade tudi odziv na varuhovo poročilo o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma po opcijskem protokolu konvenciji OZN proti mučenju in drugim krutim nečloveškim ali poniževalnimi kaznimi ali ravnanji.

9. TRAK: (SC) – 9.40

(nadaljevanje) V zvezi s tem je najpomembneje, da varuh tudi v letu 2020 ni odkril primerov mučenja je pa, vendarle izpostavil nekatere težave, ki se jih Vlada zaveda, vendar jih ni mogoče odpraviti čez noč.
Povedati želim le še to, da si bo Vlada tudi v prihodnje prizadevala za dvig standardov varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato sem optimističen, da bomo tudi naslednje leto priča številnim pozitivnim zgodbam in številnim uresničenim priporočilom varuha. Varuhu pa se ob tej priložnosti tudi zahvaljujem za trud, ki ga s sodelavci vlaga v opravljanju svojih nalog in seveda tudi v pripravo priporočil.
Najlepša hvala za vašo pozornost.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Violeta Tomić bo predstavil stališče Poslanske skupine Levica.
Izvolite.

VIOLETA TOMIĆ (PS Levica): Hvala za besedo, predsedujoči.
V Levici smo skrbno proučili 26 poročilo Varuha človekovih pravic, kateremu izrekamo svojo podporo. Stara zgodba so neuresničena priporočila, ki se vlečejo kot jara kača. Novo je podanih 128. Kot je razbrati je prvo po neodzivnosti Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti, kar obžalujemo. Takoj za njim Vlada Republike Slovenije, Ministrstvo za okolje in Centri za socialno delo. Poročilo zaznamuje epidemija in veliko povečanje števila zadev. Leta 2020 je Varuh obravnaval za kar 33 odstotkov več zadev. V Levici kot posebej aktualen, akutno vidimo prekrne zaposlitve. Že lani je Varuh priporočil Ministrstvu za delo naj zakonsko opredeli prekrnost in prepove prekrna razmerja isto je ponovil tudi tokrat. Problem je tudi pod plačanost tako na primer kar 23 odstotkov kulturnih delavcev mesečno zasluži manj kot 500 evrov. Od začetka epidemije pa se je kar 56 odstotkov kulturnim delavcem dohodek še dodatno znižal. Tretjina samozaposlenih v kulturi je že pred epidemijo živela pod pragom revščine. Pereč problem revščine, socialne izključenosti in generacijske neenakosti.
Naslednji pereči problem je STA, ki lani letos ne prejema nadomestila za opravljanje javne službe, čeprav to določa zakon. Grobo je krščena ustavna pravica javnosti do obveščenosti s tem pa tudi varstvo človekovih pravic. Za nameček ob naskoku vladajoče stranke na STA hkrati naskakuje tudi javni RTV servis. Omenjena je bila svoboda zbiranja in združevanja, kjer so vladni ukrepi ljudem omejevali to pravico ter svobodo izražanja. To so bistveno gradniki demokratične družbe. Varuh opozarja, da pravni red Republike Slovenije ne premore učinkovitega varstva v zvezi s prepovedjo iz 63. člena Ustava to je prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter spodbujanje k nasilju in vojni.
Poročilo obravnava težave pri pouku na daljavo. Nanj ves čas opozarjamo tudi v Levici saj nosi uničujoče posledice zlasti za mlajše učence, ki ne le, da se ne znajo učiti sami, nimajo primerne opreme, niso dovolj računalniško pismeni in ne razumejo posledic ne šolanja temveč je tudi prehranjevanje, gibanje na svežem zraku in varstvo v celoti odvisno od odraslih oseb. Skladno s 57. členom Ustave država ustvarja možnosti za izobrazbo. Pomembno se nam zdi varuhovo priporočilo Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da uvede družinsko asistenco v družinah, ki skrbijo za otroke s posebnimi potrebami mlajše od 18. let s ciljem zmanjševanja institucionalizacije. Ne podpiramo pa varuhovega priporočila naj prouči ali je treba zagotavljanje otroškega dodatka kot prejemka za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka staršem pogojevati z obveznostjo dejanskega osnovnošolskega izobraževanja otroka. Smatramo, da otroški dodatek pripada vsem otrokom enako ne glede na status njihovih staršev. V porastu je tudi družinsko nasilje. V prvem valu epidemije je policija beležila 11 odstotno povečanje števila obravnavanih storilcev nasilja nad ženskami. Od januarja do novembra 2020 je policija obravnavala čez tisoč 300 kaznivih dejanj nasilja v družini. V Levici dodatno opozarjamo na problem femicida to je intimno partnerskih umorov, ki so najpogostejši vzrok nasilne smrti žensk po vsem svetu tudi v Sloveniji.

10. TRAK: (SB) – 9.45

(nadaljevanje) Varuh ugotavlja neskladnost obstoječe opredelitve kaznivega dejanja posilstva in spolnega nasilja z Istanbulsko konvencijo, saj kaznivi dejanji posilstva in spolnega nasilja po 170. in 171. členu Kazenskega zakonika temeljita na modelu prisile, opozori na potrebo po redefiniciji kaznivega dejanja posilstva, ki mora temeljiti na odsotnosti soglasja. Levica že vseskozi opozarja, da je treba uzakoniti model »samo ja pomeni ja«. Poročilo bomo v Poslanski skupini Levica podprli. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Andrej Černigoj bo predstavil stališče Poslanske skupine Nova Slovenija-Krščanski demokrati.
Izvolite.

ANDREJ ČERNIGOJ (PS NSi): Spoštovani gospod, podpredsednik, hvala za besedo. Spoštovani varuh človekovih pravic gospod Peter Svetina, spoštovani državni sekretarji in predstavniki ministrstva, cenjeni zbor. Urad varuha človekovih pravic je lansko leto praznoval 25-letnico delovanja. Letošnjo 26. poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije je najboljši pokazatelj, da ima Republika Slovenija že od leta 1995 velik posluh za državljanke in državljane, njihove pritožbe, človeške stiske, pa tudi krivice. Zavedamo se, da bi lahko bil napredek pri odpravljanju krivic hitrejši, vendar pozdravljamo, da se stanje vsako leto izboljšuje. Ker vam lansko leto ob srebrni obletnici osebno nismo uspeli čestitati za zelo dobro pripravljeno poročilo priznavamo, da preglednost in strokovnost z letošnjim letom ni nič manjša. Zato se vam ob letošnji predstavitvi poročila v imenu Nove Slovenije-Krščanskih demokratov iskreno zahvaljujemo. Poslanstvo varuha človekovih pravic je varovanje dostojanstva slehernega človeka v Republiki Sloveniji. Zato je naloga urada, da izvaja nadzor nad ravnanjem vseh vej oblasti v naši državi ter nad morebitnimi posegi v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznikov. Kazalniki delovanja urada človekovih pravic v letu 2020 je obsegala 6852 obravnavanih zadev, kar pomeni 33 % povečanje lanskega leta. Zabeležili ste 3052 pogovorov s klicatelji, ki še niso vložili pobude in 28 pogovorov v okviru poslovanja zunaj sedeža urada, nadaljnja obravnava pri teh 28-ih primerih pa ni terjala obravnave pri varuhu. Urad je odprl 3217 novih pobud, 553 pobud pa je bilo prenesenih iz prejšnjega leta, torej leta 2019, od skupno 3770 pobud, ki jih je varuh obravnaval v letu 2020 je bilo rešenih do 31 decembra 2020 3302 pobudi oziroma, in ta procent nas zelo veseli, 87,7 vseh pobud, 440 oziroma 11,6 pobud je bilo v reševanju in le 28 pobud oziroma 0,7 jih je bilo ponovno reaktivirano, ker je zelo pozitiven kazalnik, da pristojni organi, na katere so pobude naslovljene, z vso resnostjo pristopijo k reševanju in odpravljanju ugotovljeni ugotovitev v uradu varuha za človekove pravice.
V Novi Sloveniji-Krščanskih demokratih pozdravljamo poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije, ob enem pa se ob neslutni razsežnosti že vedno trajajočega nevidnega sovražnika covid-19 stremimo k čimprejšnji izpolnitvi predlaganih priporočil varuha. Ponosni smo na delo ministra Janeza Ciglerja Kralja, ki s svojo ekipo rešuje problematiko starejših v Republiki Sloveniji. Zadnji dom za starejše je bil v Sloveniji zgrajen leta 2008, ko je pristojni resor vodila ministrica iz vrst Nove Slovenije. Krščanski demokrati bomo s trdim delom v tej vladi poskrbeli za nove domove starejših, ki se bodo začeli graditi zelo kmalu. Slovenija

11. TRAK: (VP) 9.50

(nadaljevanje) z velikim pričakovanjem pričakuje rezultate razpisa, vrednega 93 milijonov evrov, ki bo marsikatero lokalno skupnost rešil težav s povpraševanje nastavitev najranljivejše skupine ljudi v domovih za starejše občane. Izzivov se nismo ustrašili, zato v Novi Sloveniji še vedno podpiramo prehod iz institucionalnih na skupnostne storitve, kjer je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti po dolgem času v proračunu Republike Slovenije zagotovilo zadostna sredstva za zagotavljanje dnevnih oblik varstva za osebe starejše od 65 let. Kot družba moramo stremeti v smeri samostojnega življenja starejših ob podpori lokalne in domače skupnosti.
V Novi Sloveniji nas veseli aktivno delo ministra Janeza Ciglerja Kralja in ključne ukrepe, ki jih je ministrstvo pripravilo in posredovalo v Državni zbor na potrditev. Vsi ukrepi so stremeli k odpravi in omilitvi posledic epidemije, predvsem pa so se borili za blažitev socialnih stisk prebivalstva in pomoč gospodarstvu. Krščanski demokrati zagovarjamo svobodo izražanja, ki ima posebno mesto v poročilu. Strinjamo se s trditvijo, da je naša pravica, da povemo svoje mnenje, a obenem naša dolžnost, da ga izrazimo na dostojen način. Zelo smo zaskrbljeni, ker etika javne besede prav tukaj v hramu demokracije in posledično na dobro organizirani ulici in posledično tudi v medijih izgubila svoj pomen. Pozorno bomo spremljali nadaljnja priporočila varuha o določitvi sankcij za medije, ki dopuščajo objavo takega govora. V poročilu je bilo poudarjeno, da nas na področju svobode govora ne zavezujejo samo obstoječi predpisi, pač pa tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice. V Novi Sloveniji se strinjamo s tezo, da je potrebno zavarovati tako svobodo govora kot prepoved sovražnosti. V Novi Sloveniji nas skrbi, da na področju svobode vesti in verske skupnosti varuh ugotavlja, da se za kontroverzno še vedno kaže blagoslavljanje javnih šol. Obred, ki je simbolne narave in je ukoreninjen v sam obstoj Evropske unije, bi moral postati tudi v Sloveniji izraz naklonjenosti. Veseli nas, da pri varuhu pozdravljajo začetek uporabe družinskega zakonika in uveljavitev zakona o nepravdnem postopku. Zavedamo se, da morajo različni organi in inštitucije v skrbi za otroke sodelovati in se še bolj povezovati. Krščanski demokrati zato želimo, da na tem področju bi bilo več medresorskega sodelovanja, s tem pa hitrejšo polno zaščito otrokovih pravic prav vsakega otroka v stiski. Tudi letos pozdravljamo poročilo, ki je zasnovano in oblikovano na malce bolj svež način, predvsem pa je bralcu v taki obliki hitreje dostopna iskana materija. Vedno podpiramo odločitev za skrajšano tiskano in daljšo elektronsko verzijo, ker s tem tud vi aktivno skrbite za varovanje in ohranjanje okolja. V Novi Sloveniji – krščanski demokrati smo veseli, da je peti varuh človekovih pravic specialni pedagog in človek kompetenc ter bogatih delovnih izkušenj. Urad, ki ga vodite, predvsem pa z vašim delovanjem, ste vedno pripravljeni na dialog s političnimi strankami v Državnem zboru.
Za konec poslansko skupino veseli, da varuh človekovih pravic ugotavlja, da je standard človekovih pravic v Sloveniji visok, vendar se vsi zavedamo, da je vedno prostor za izboljšave. V Novi Sloveniji – krščanski demokrati smo mnenja, da se o spoštovanju človekovih pravic v Republiki Sloveniji še vedno nebi smeli pogajati, zato bomo poročilo soglasno podprli. Želim vam uspešno delo in čim hitrejše reševanje ugotovljenih krivic tudi v prihodnosti.
Hvala za pozornost.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Mojca Žnidarič bo predstavila stališče Poslanske skupine Stranke modernega centra.
Izvolite.

MOJCA ŽNIDARIČ (PS SMC): Hvala za besedo, podpredsednik. Lep pozdrav vsem, posebej varuhu človekovih pravic, predstavnikom vlade, kolegom poslancem.
Pri vsakokratnem letnem poročilu varuha človekovih pravic lahko dobimo vpogled v družbeno stanje in primere, ki posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Kot smo slišali, je letno poročilo varuha človekovih pravic za leto 2020 obravnavalo tudi več zainteresiranih delovnih teles.

12. TRAK: (TB) – 9.55

(nadaljevanje) Zelo zgovorni so podatki o neuresničenih ter novih priporočilih. Kot je varuh sam omenil, se je v zadnjih skoraj desetih letih nabralo kar 156 aktualnih in neuresničenih oziroma delno uresničenih priporočil. Poleg teh jih je bilo v letu 2020 še 128 novih.
Pridružujemo se skrbi, ki jo je varuh izrazil v zvezi s pridobivanjem informacij od pristojnih institucij. V letu 2020 je varuh naslovil nekaj manj kot tisoč različnih poizvedb na Vlado in ministrstva. Pri takšni poplavi vprašanj in zahtev po določenih informacijah, si lahko samo predstavljamo, kako težko do odgovorov prihajajo državljani, če se že varuh srečuje z zamudami pri pridobivanju informacij. Veliko je bilo novih oziroma obravnavanih zadev že zaradi epidemije Covid-19 in v zvezi s njo povezanimi ukrepi. V preteklem letu je tako bilo v obravnavi kar za tretjino več zadev, kot v predhodnih letih. Najpogosteje ugotovljene kršitve so bile v zvezi z enakostjo pred zakonom, načelom dobrega upravljanja, pravicami iz socialne države, ter pravicami do osebnega dostojanstva ter varnostjo. Treba pa se je tudi zavedati, da Covid-19 ni bil samo problem Slovenije in te Vlade, temveč vseh držav po svetu. Vsaka država se je z epidemijo soočala na svoj način, z namenom njenega obvladovanje in zajezitve.
Eden pomembnejših ukrepov na področju vzgoje in izobraževanja, ki je sledil priporočilu varuha, je lani sprejet Zakon o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju. Prav tako je bilo realizirano priporočilo varuha glede romske problematike, na način, da se je v posebne pravilnike umestilo vsebino, s katero se uvaja romskega pomočnika od vrtca dalje. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je poleg omenjenih dveh ukrepov, izvedlo analizo dostopnosti srednjih in osnovnih šol za invalide. V načrtu za okrevanje in odpornost pa je predvideno tudi izvedba investicijskih projektov, z namenom zagotavljanja ustreznih prostorskih pogojev za gibalno ovirane osebe. Gre za realizacijo varuhovega priporočila iz leta 2019.
Pozitivnih premikov, ki so sledili priporočilom varuha, pa je še mnogo več. Naj se dotaknem še nekaterih, ki sodijo v pristojnost Ministrstva za pravosodje. Ti so: vzpostavitev spletne dražbe v izvršilnem postopku, kar je odraz priporočila varuha še iz leta 2013, ureditev novih prostorov zavoda za prestajanje kazni zapora Dob in sicer za osebe, ki zaradi starosti, bolezni, invalidnosti ali druge oviranosti, potrebujejo prilagojene prostore, pri čemer gre za realizacijo priporočila iz leta 2019 in sprejetje Zakona o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v hiši za otroke, s čimer je realizirano priporočilo varuha iz leta 2019.
Kar se tiče dela poročila o izvajanju državnega preventivnega mehanizma na podlagi Zakona o ratifikaciji, opcijskega protokola h konvenciji OZN proti mučenju in drugim krutim nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, je treba izpostaviti, da ga Varuh človekovih pravic izvaja že več kot 10 let. Tudi tukaj je delo varuha bilo v preteklem letu nekoliko oteženo zaradi epidemije, kar se je pokazalo v manjšem številu obiskov na terenu. Kljub temu delo varuha na tem področju ni obstalo. Kot je že sam varuh omenil, so se posvetili predvsem varnosti udeležencev v postopkih. Varuh je na tem področju podal 329 priporočil.
Enako, kot pred dvema letoma, je varuh tudi v letu 2020 izpostavil, da ni ugotovil primerov mučenja ali drugega krutega kaznovanja ali ravnanja, ponavlja pa se priporočilo pristojnemu ministrstvu in Vladi, da čim prej poiščeta ustrezne rešitve za nevzdržen položaj varovanih oddelkov socialno varstvenih zavodov. V okviru državnega preventivnega mehanizma, je varuh ponovno obravnaval tudi problematiko kriznih centrov za mlade in sodeloval pri pripravi novega Zakona o duševnem zdravju na Ministrstvu za zdravje.

13. TRAK (VI) 10.00

(nadaljevanje) V Poslanski skupini Stranke modernega centra smo izpostavili le nekatere ključne točke iz obeh obravnavanih dokumentov. Torej, letnega poročila varuha ter državnega preventivnega mehanizma in podpiramo priporočila iz obeh varuhovih poročil za leto 2020. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Ivan Hršak bo predstavil stališče Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije.
Izvolite.

IVAN HRŠAK (PS DeSUS): Hvala za besedo, spoštovani podpredsednik. Spoštovani Varuh človekovih pravic z ekipo in spoštovani predstavniki vlade! Spoštovani kolegice in kolegi!
Človekove pravice in temeljne svoboščine so zapisane v Ustavi Republike Slovenije. Leta 2020 je bilo še dodatno leto preizkušenj, izzivov in vprašanj do kod segajo naše pravice in svoboščine. Epidemija Covid-19 je namreč dodobra pretresla ustaljene poglede doumevanja našega prostora v družbi. Zaradi mnogih omejitvenih ukrepov so se pojavljala vprašanja kako svobodni sploh smo. Kot je izpostavil varuh, večina človekovih pravic na absolutnih in jih je mogoče omejevati, seveda pod točno določenimi pogoji. Vendar pa ne gre zanemariti dejstva, da so zaradi ukrepov marsikateri posamezniki utrpeli osebno škodo. Ne pozabimo, da je v domovih za ostarele zaradi posledic korona virusa umrlo mnogo starostnikov samih in brez stikov z najbližjimi. Negotovost in osebna stiska je brez dvoma povzročila negativne posledice na splošno počutje ljudi, zato je tudi varuh obravnaval kar tretjino več primerov, kot prejšnje leto.
Posebno pozornost smo v Poslanski skupini Desus namenili področju socialnih zadev in varstva starejših oseb. Še vedno lahko beremo o pomanjkanju kadar v domovih za ostarele, kar poleg obstoječih zastarelih in nezadostnih kadrovskih normativih botruje slabšanju razmer v domovih za starejše. Seveda umanjkanje sistema dolgotrajne oskrbe pomeni dodatno kritično maso naše družbe, ki jo pesti demografsko izredno slaba slika in več desetletno ignoranco problematike področja starejše generacije, kar se tiče varne, dostojne in samostojne starosti ni tako enostavno popraviti. Veseli na, da bomo prvo branje zakona o dolgotrajni oskrbi opravili ravno na tej seji, ko se obravnav tudi poročilo varuha za človekove pravice. Še vedno je prisotna diskriminacija starejših, invalidov in drugih ranljivih skupin praktično na vseh področjih, zato jim je varuh v letu 2020 namenil še posebno veliko pozornosti. Nedostopnost do osnovnih storitev in revščina s katerimi se soočajo starejši sta tragična realnost naše države, ki jo moramo čim prej nagovoriti. V Poslanski skupini Desus zato poudarjamo, da v 21.stoletju noben starejši občan naše skupnosti ne bi smel biti lečen in premražen. Prav tako se mora vsem starejšim omogočiti enakopravna zdravstvena obravnava. Neprimerno se nam zdi, da se še vedno pogajamo o minimalnih dvigih pokojnin v oziru na dvige cen dobrin in energentov. Pokojnine bi moral starejšim omogočiti varno in dostojno starost.
Varuh je predstavil tudi poročilo o delu državnega preventivnega mehanizma, ki s terensko prisotnostjo posebno pozornost namenja tistim ustanovam, kjer so nameščeni posamezniki, ki jim je bila odvzeta prostost, ali pa so nameščeni v različne varstvene inštitucije. Preprečevanje mučenja in druga kruta nečloveška ali poniževalna dejanja v naši družbi ne smejo imeti prostora. Nenazadnje se takšna dogajanja ne izvajajo daleč stran od nas, o čemer pričajo posnetki ravnanja z migranti zunanje meje naše južen sosede. V Poslanski skupini Desus takšna dejanja ostro obsojamo.
Kot prejšnja leta se tudi letos vidi trud in delo varuha in njegove ekipe. Skozi poročilo se lahko prebere pomembnost inštitucije varuha, zagovornika načela enakosti in informacijskega pooblaščenca v sodobni demokratični družbi, ki deluje izven tradicionalnih vej oblasti. Res je, da priporočila varuha niso pravno zavezujoča, vendar pa je njihova uresničitev kazalnik tega v kolikšni meri se družba zavzema za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Na žalost so še vedno marsikatera priporočila nauslišana in neizpolnjena.
Veliko pozornost pa bomo morali v prihodnje nameniti tudi dejstvu neizvršenih sodb Ustavnega sodišča. Njihovo število se je povečalo in sedaj znaša že 18 neizvršenih sodb.
Varuhu človekovih pravic in njegovi ekipi se tako v Poslanski skupini Desus iskreno zahvaljujemo za opravljeno delo in pozdravljamo vse napore, ki našo družbo vodijo v

14. TRAK: (SC) – 10.05

(nadaljevanje) smeri dobrega za vse. Njegove pobude in opozarjanja na krivični stanje so tisto, kar nas opominja, da smo lahko še boljši, zato v Poslanski skupini Desus upamo, da boste skupaj z ekipo svoje delo še naprej opravljali tako zavzeto in vestno.
Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Nepovezanih poslancev bo predstavila Janja Sluga.
Izvolite.

JANJA SLUGA (PS NP): Vsakokratno letno poročilo Varuha človekovih pravic je prerez stanja družbene klime in ogledalo družbe pri uresničevanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Zahtevno leto je za nami. Vsakodnevno prežeto s covid realnostjo in s soočanjem z njenimi posledicami. Gospod Svetina v državi v tokratnem letnem poročilu podaja 85 priporočil iz vseh področij družbenega udejstvovanja še posebej relevantnih pa je 16 priporoči v zvezi z epidemijo bolezni Covid-19. Dve njimi izpostavljam še posebej, ker prikazujeta duha časa, v katerem živimo zadnje leto in pol. V prvem priporočilu Varuh priporoča, da vsi oblastni organi pri pripravi s Covid-19 povezanih ukrepov upoštevajo in posebej presojajo vidike spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V drugem pa daje priporočilo Vladi, da v Državni zbor predloži spremembe Zakona o nalezljivih bolezni, po katerih bo jasno izhajalo katere človekove pravice, v kakšnem obsegu in pod kakšnimi pogoji lahko Vlada v primeru izbruha epidemije na podlagi zakonskega pooblastila omeji vse do njune realizacije, četudi se ta odmika v nedoločljivo prihodnost bomo najverjetneje še vedno priča oblastniški vladni aroganci in relativizaciji ter negaciji ustavnih odločb prepričevanju že prepričanih, da je Slovenija edina evropska država, kjer Ustavno sodišče ne razume dobro uresničevanje pravice do zdravstvenega varstva. Še naprej bomo prebirali cinične tvite predsednika Vlade v katerih poziva Vrhovno in Ustavno sodišče, da razglasita Covid-19 za neskladen z Ustavo, ker ni nastal v Državnem zboru. Namesto, da bi premogel toliko poguma in predlagal zakon, s katerim bi se uvedlo obvezno cepljenje vsaj za določene poklicne skupine oziroma prebivalce. Normalna oblast bi takšne ukrepe seveda sprejemala z zakoni ne pa z vladanjem z dekreti. Zgledne primere drugih držav najdemo ne prav daleč stran od naše soseščine. Če se predsednik Vlade rad hvali, da se sestaja z evropskimi voditelji bi predsednika Republike Francije gospod Macrona lahko brez zadržkov povprašal za kakšen zastonj nasvet. Ne, pri nas pa ravno nasprotno od tega. Še naprej bomo prepričani v svoj prav, teptali Ustavo in sodno vejo oblasti. Glede na to je varuhova ugotovitev, ki izhaja iz letošnjega letnega poročila, da se je v teh okoliščina izkazalo kako pomembne so za delovanje demokratične države neodvisne državne institucije, ki delujejo izven tradicionalnih vej oblasti pa tudi njih samih. Zadnje leto in pol je njihova neodvisnost in samostojnost na preizkušnji. Varuhova sicer še najmanj, a takšna erozija spoštovanja vladavine prava in negiranje načela zavor in ravnoteži med vejami oblasti in neodvisnimi institucijami je zaskrbljujoča, najmanj zaskrbljujoča. Varuh človekovih pravic je lani obravnaval nekaj manj kot 7 tisoč zadev. Kar tretjino več kot leto prej. Ugotovil pa skoraj 500 kršitev človekovih pravic in drugih nepravilnosti. Daleč največkrat so bile zaznane kršitve enakosti pred zakonom je načelo dobrega upravljanja. To od ministrstev, vladnih služb in drugih javnih institucij zahteva, da se pravočasno in argumentirano odzovejo na prejete predloge in priporočila. Varuh tako opozarja, da je potrebno okrepiti zavedanje glede pojasnilne dolžnosti, ki jo imajo a privid, da se vladajočim človekove pravice postale odveč že zdavnaj ni več privid temveč

15. TRAK: (VP) 10.10

(nadaljevanje) vsakodnevna realnost. Dejstvo je tudi, da smo v primežu oblastne samovolje vsi skupaj padli na testu družbene solidarnosti in kolektivne odgovornosti. Neposreden rezultat tega je nezadostna precepljenost ter vznik anticepilskega populizma. To najbrž najbolj koristi prav tistim, ki takšno stanje omogočajo. A tudi upravičene frustracije ne morejo biti opravičilo za zavračanje racionalnosti in solidarnosti, saj s tem ne ogrožamo le svojega zdravja, ampak tudi našo svobodo in prihodnost. Zato ne gre le za COVID-19. Vprašati se moramo, kako bomo brez zaupanja v znanost in brez solidarnosti reševali vse druge družbene in globalne izzive, ki so pred nami. Prav in smiselno bi bilo, da se v današnji razpravi do tega opredeli tudi varuh človekovih pravic.
Izpostavila bi še dvoje, kar sicer ni neposredno povezano z epidemijo, je pa prav tako pomembno, ker narekuje, kje je nujno potreben napredek pri krepitvi človekovih pravic in enakosti pred zakonom. Nedolgo nazaj je skupina strokovnjakov pri Svetu Evrope za ukrepanje proti nasilju nad ženskami v družini ocenila uresničevanje Istanbulske konvencije. Ocenjeno je bilo, da imamo v Sloveniji premalo specializiranih služb za celostno podporo žrtvam spolnega nasilja ter da moramo vzpostaviti krizne centre za napotitev v primerih posilstev oziroma spolnega nasilja. Manj politične pozornosti in financiranja namenjamo drugim oblikam nasilja nad ženskami, kot na primer psihičnemu nasilju in spolnemu nadlegovanju zunaj delovnega mesta. Ministrstvo za delo je dolžno na te ugotovitve ustrezno odreagirati. Doseganje spolne raznolikosti ter večja zastopanost žensk v vodstvih in nadzornih organih podjetij za zdaj ostaja neuresničen cilj. Le petina podjetij v nadzornih svetih in upravah dosega ciljne deleže spolne raznolikosti. Ne le, da nismo dosegli bistvenega napredka, ampak smo v zadnjem letu na tem področju celo močno nazadovali, pri čemer skrb vzbuja dejstvo, da gre za podjetja v državni solasti. Kar niti ne čudi glede na to, da imamo vlado z rekordno nizko zastopanostjo žensk ministric. Priporočila ne zadostujejo, volje za spremembe ni, zato je uvedba kvot neizogibna in nujno potrebna.
V Poslanski skupini nepovezanih poslancev bomo priporočilo varuha za leto 2020 seveda podprli. Gospodu Svetini izrekamo pohvalo za opravljeno delo in si želimo, da bo v prihodnjem letu zaznanega več napredka, več optimizma, predvsem pa boljše ocene o precepljenosti in opolnomočenem pomenu družbene odgovornosti vseh deležnikov, ki sodelujemo v javnem prostoru.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke bo predstavil Dušan Šiško.
Izvolite.

DUŠAN ŠIŠKO (PS SNS): Spoštovani vsi prisotni.
Vsako leto dobimo obširno, lepo napisano poročilo varuha za človekove pravice. Žal pa je velik del tega poročila skregan z realnostno podobo v Sloveniji. Res je covid zaznamoval zadnje leto, a že leta imamo probleme tako z Romi kot z Albanci. Res so se v zadnjem času vrtcih in šolah uvedli romski pomočnik, a kaj ko ni pravih rezultatov. Ocenjujemo, da mora varuh resnično iti na teren, in sicer v tista romska naselja, kjer je problematika vidna in slišna vsak dan v lokalnih medijih. In ne se najavljati brez najave, da bo videl realno stanje. Moje osebno mnenje je, ker poznam zadeve vsaj pri nas v Krškem, Kerinovem Grmu, da ni napredka pri učenju in pri vzgoji romskih otrok. Romski otroci še vedno v času pouka hodijo po trgovskih centrih. Še vedno kradejo po trgovinah, se kregajo s prodajalkami in varnostniki, tudi tem grozijo, da vedo, s kakšnimi avtomobili so se pripeljali in da jih bodo avto na koncu čakal na »klocnih«. Seveda, v kolikor ne prinesejo nič iz trgovine, jih na parkingu pričakajo starši.

16. TRAK: (NB) – 10.15

(Nadaljevanje) Ti otroci dobijo tudi zaušnico v kolikor ne prinesejo naročenega blaga iz trgovine. Spoštovani Varuh človekovih pravic? Tudi to je del, ki ga bi moral vsebovati poročilo, vi pa v poročilu omenjate le dobre stvari, realnost pa prikrivate oziroma prekrivajo jo tisti, ki vam pripravijo takšna poročila. Da ne pozabim, sedaj se je zgodila še večja katastrofa, ker ste občinam namenili denar za razvoj in izboljšave romskih problemov. Zaradi tega imajo občine pritiske zaradi zneska, ki naj bi ga dobila romska skupnost v občini. Župani in občinski sveti pa se ne morejo dogovoriti zakaj se bo namenil ta denar. Prišli smo do točke o kateri sem vam govoril, spoštovane kolegice in kolegi, o potrditvi sredstev za Rome, da bodo imeli župani in občinski sveti velike težave še posebej v tistih občinah kjer župani ne želijo imeti romskega svetnika. Vse tiste občine, ki imajo romske svetnike, bi morale imeti tudi romskega svetnika. Ta amandma ste, spoštovane kolegice in kolegi, zavrnili. Pa da še rečemo kakšno besedo o Albancih. V večjih mestih jih je vse več. Ker se ne želijo prilagoditi naši kulturi in običajem, ustvarjajo svoja geta, znotraj teh pa se oblikujejo mafije, ki napadajo in ustrahujejo naše otroke, stare osebe in nenazadnje tudi ženske. Zaradi strahu pa na policijo ne prijavijo te dogodke in tudi ne varuhu. In kaj naredimo mi? Iščemo učitelje, vzgojitelje, profesorje, ki znajo albansko, zdravnike, ki znajo albansko. Ste vedeli, da se dogaja tudi to, da se na eno zdravstveno izkaznico potem šlepa cela družina pri zdravnikih in grozijo, če ga ne bodo vzeli, da bo že videl kaj se bo zgodilo z njim. Pa saj ni čudno, da je tako, če vam državni sekretar gospod Franc Kangler razlaga, da tudi nam v Avstriji, v Nemčiji in še kje, ni treba znati njihovega jezika, ker je tam polno teh, ki govorijo srbohrvaško. To mi je povedal na odboru. In poglejte, namesto da bi jim postavili jasne meje, od njih zahtevali znanje slovenskega jezika, in da sprejmejo našo kulturo, mi jim po tekoči traku dajemo državljanstvo in socialne transfere. Moški iz Albanije pridejo v Slovenijo zaradi delovnega dovoljenja. Ko jim podarimo delovno dovoljenje, gredo delati v tujino. In kam gredo? V Avstrijo in Nemčijo, v Slovenijo pa pripeljejo otroke, družino in ti otroci in družina seveda se nasloni na socialne transferje. Da o tem koliko se jim gleda čez prste v šoli, ne izgubljam niti besed. V šolah ne razumejo snovi in tega kar učitelji, vzgojitelji in profesorji govorijo, zato se morajo ti več ukvarjati z njimi in s tem našim otrokom kradejo pravice do normalnega izobraževanja. A tudi tega varuh ne upa ali pa ne sme zapisati v poročilo. poročilo je le mrtva točka na papirju, a če je verjeti zapisanim v poročilu, pa ministrstva priporočila preberejo in svoje delo skušajo izboljšati ravno zaradi tega napisanega. Kljub vsemu smo na Mandatno-volilni komisiji podprli namestnika Varuha človekovih pravic. Resnično upamo, da se bodo naredile spremembe za dobrobit slovenskega naroda in tudi upamo, da v bodoče bodo poročila res konkretna, z vsebino, ne samo take lepe stvari napisane notri, da bi lahko otrokom brali ponoči pravljico za lahko noč, da bodo lažje in hitreje zaspali.
Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa. Lidija Ivanuša bo predstavila stališče Poslanske skupine SDS.
Izvolite.

17. TRAK: (SB) – 10.20

LIDIJA IVANUŠA (PS SDS): Spoštovani podpredsednik, hvala za besedo. Lep pozdrav vsem!
Pred nami je 26. redno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2020. Ravno to poročilo je za vse nas izjemno pomembno. Nekateri posamezniki in organizacije naši vladi očitajo, da vse vprek krši človekove pravice. V zadnjem letu smo bili deležni veliko groženj, besednih napadov, celo fizičnih napadov, ki so se gradili na lažnih informacijah. Danes pa imamo pred sabo poročilo varuha človekovih pravic. Poročilo je obsežno in celovito pokrije vse aspekte človekovih pravic, ki jih moramo kot država varovati, zagotavljati in vzpostavljati. Slovenija je podpisnica Evropske konvencije o človekovih pravicah, prav tako pa je del lizbonske pogodbe, s katero smo pristopili k Evropski uniji, zaveza za spoštovanje človekovih pravic. Predstavila vam bom ključne ugotovitve varuha človekovih pravic za lansko leto. Minimalna plača se je tako v letu 2020 iz 886,63 evra zvišala na 940,58 evra, v minimalno plačo pa se več ne vštevajo dodatki vključno z dodatkom na delovno dobo, del plače za delovno uspešnost in plačilo za poslovno uspešnost. Od januarja 2021 se za izračun minimalne plače uporablja formula na podlagi katere bo moral najnižji prejemek za polni delovni čas za 20 % presegati izračunane minimalne življenjske stroške. Takih sprememb ni zagotovila nobena vlada do zdaj. Varuh človekovih pravic je prav to izboljšavo označil za ključno. Dostojno življenje vsakega prebivalca Slovenije je izjemnega pomena za Vlado Janeza Janše. Slovenija je v letu 2020 na področju spoštovanja in zagotavljanja človekovih pravic prav vsakemu posamezniku in posameznici dosegla nove mejnike. Med drugimi je bil podeljen prvi status Slovenca brez slovenskega državljanstva v zgodovini, kar predstavlja zgodovinski primerek glede statusa Slovenca brez slovenskega državljanstva. Uspešno smo tudi repatirali Slovence in njihove svojce iz držav, kjer človekove pravice niso zagotovljene, njihovo življenje tam pa je bilo ogroženo. Epidemija covida Sloveniji ni prizanesla, zato smo se tudi mi srečali s težavami, ki jih je prinesel prehod dela in pouka na daljavo. Italijanska in madžarska manjšina sta tako naleteli na težavo, da vse še ni bilo takoj prevedeno tudi v njuna jezika, ki sta v delih Slovenije uradni jezik. Vlada Republike Slovenije je to zaznala in se hitro odzvala, da je omogočila dostop do informacij v uradnih jezikih prav vsem prebivalcem Slovenije. Kot veste so za nas za SDS, za vlado Janeza Janše manjšine zelo pomembne. Z manjšinami v Sloveniji ravnamo spoštljivo in z veliko odgovornostjo, zavzemamo pa se, da tudi s Slovenci v zamejstvu in po svetu druge države ravnajo na enak način. Zato smo v zadnjem letu okrepili vezi, izboljšali komunikacije in se ves čas trudili, da so vsem zagotovljene enake človekove pravice. Ne pozabimo, da smo ravno v lanskem letu s številnimi protikoronskimi paketi, ki so bili izrazito socialno obarvani, zagotovili dostojno nadaljevanje življenja prav vsem, ki so se zaradi epidemije znašli v krizi. Tudi varuh človekovih pravic ugotavlja, da so ukrepi

18. TRAK: (TB) – 10.25

(nadaljevanje) zajeli vse skupine, do študentov, upokojencev, zaposlenih, invalidov, kmetovalcev, samostojnih podjetnikov, manjših in mikro podjetij in velikih podjetij. Uresničili smo obljube, ki smo jih dali Slovencem in Slovenkam. Poskrbeli smo za vse, nikogar nismo pustili na cedilu. Čeprav nas je Covid prizadel na mnogih področjih, smo uspeli ublažiti veliko posledic.
Naj izpostavim, da nam je to uspelo kljub nenehnemu nasprotovanju opozicije in medijev. Kljub hujskanju za maske brez šol, za neupoštevanje ukrepov in podobno. Bolezen ne izbira, izbiro pa imamo mi. Vlada Republike Slovenije je zagotovila, da lahko izbira prav vsak. Da lahko prav vsak zaščiti svoje zdravje, da lahko vsak zaščiti svoje življenje. Žal vse ponujene možnosti, vsi pozivi niso bili dovolj, zato se tudi danes soočamo s porastom obolelih in z žalostnimi novicami, kot je ta, da se na intenzivni negi za življenje borijo mladi. Glede na to, da nam mora biti pravica v teh časih na prvem mestu, želim poudariti, da je Vlada s sprejemanjem ukrepov vedno le to postavljala na prvo mesto in ne omejevala ljudi. Številni pa to izkoriščajo za mobilizacijo svojih volivcev.
Ne bom se izognila temi, ki je trenutno najbolj pereča, to so protesti. Kot je ugotovil tudi varuh človekovih pravic, so bili dovoljeni vsi protesti, tudi tisti neprijavljeni. Na protestih je policija vedno opravljala samo nujno delo in nikoli ni posegala v pravice protestnikov. Sama menim, da je policija v nekaterih pomenih storila premalo. Naj izpostavim napad protestnika in samooklicanega umetnika Zlatka na snemalca Nove24. Takšna dejanja fizičnega nasilja bi morala biti nedopustna in ustrezno kaznovana.
Za konec naj omenim še nekaj, česar varuh v svojem zapisu ni zapisal, vendar pa je izjemno pomembno. Neodvisna mednarodna nevladna organizacija Freedom House je ugotovila, da se je svoboda v Sloveniji pod vlado Janeza Janše še okrepila. Vlada pod vodstvom Janeza Janše je s svojim mandatom pričela 13. marca 2020 in omenjena organizacija je ugotovila, da je bila Slovenija ravno v tem letu med najbolj svobodnimi državami na svetu. Za leto 2020 je Slovenija v letnem poročilu o ravni svobode dosegla 95 točk, leto prej, ko je Slovenijo vodila Vlada pod vodstvom Marjana Šarca, pa 94 točk. Res je, da gre za eno točko več, vendar gre za točko več pod Vlado, ki ji mnogi očitajo represijo in zatiranje človekovih pravic in točko več na neodvisnem poročilu, ki zajema vse države sveta, jasno kaže, da se svoboda v Sloveniji pod našo Vlado krepi. Krepijo pa se tudi z njo povezane človekove pravice.
Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Obravnavamo poročilo Varuha človekovih pravic, pa bi prosil tudi tiste v dvorani, ki ste se odločil, da boste spremljali sejo, da tudi to, s tem pokažete tudi to svoje stališče do tega, kajne, da ne boste zdaj motili tiste, ki so slučajno na zagovornico.
Stališče Poslanske skupine Liste Marjana Šarca bo predstavila Andreja Zabret.
Izvolite.

ANDREJA ZABRET (PS LMŠ): Spoštovani varuh, predstavniki Vlade,

19. TRAK (VI) 10.30

(Nadaljevanje) kolegi in kolegice!
Varuh je leta 2020 obravnaval za tretjino več zadev, kot leto pred tem, in ugotovil precejšnje število kršitev pravic in drugih nepravilnosti. Pri tem je šlo največkrat za kršitve enakosti pred zakonom, načela dobrega upravljanja, varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, pravne in socialne države, pravice do osebnega dostojanstva in varnosti. Največ kršite je bilo ugotovljenih s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti, Vlade Republike Slovenije, sledijo pa Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za notranje zadeve in pa centri za socialno delo in drugi.
V Sloveniji so pogosto kršena temeljna načela pravne države. To še posebej dokazuje Vlada Janeza Janše, ki vseskozi krši več členov Ustave in zakonov. Zakoni se v tej vladi sprejemajo prehitro, brez sodelovanja javnosti.
Alarmantno je, da kar 156 preteklih priporočil ni uresničenih ali pa so uresničena le delno. Leta 2020 pa je varuh podal še 128 novih priporočil, za katera pričakuje, da bodo uresničena. Priporočila pravno res niso zavezujoča, vendar pa je njihova uresničitev pokazatelj v kolikšni meri se družba zavzema za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Varuh je v svojem poročilu še posebej izpostavil ranljive skupine ter opozoril na velike razlike, ki se kažejo na področju šolanja otrok. Varuh je poudaril, da je v času šolanja na daljavo treba poskrbeti tudi za najšibkejše. V LMŠ smo Vlado Janeza Janše ves čas epidemije aktivno pozivali in si prizadevali, da sprejema ukrepe, ki so v prvi vrsti usmerjeni v pomoč vsem tistim, ki jih je trenutna kriza najbolj prizadela. Tako smo tudi pozvali k zagotovitvi toplega obroka učencem, ki so se zaradi ukrepov za zajezitev širjenja korona virusa šolali na daljavo. Opozarjali smo tudi na vse večje stiske učencev, zaposlenih in pa predvsem učencev z učnimi težavami ter s posebnimi potrebami v času šolanja na daljavo.
V Poslanski skupini LMŠ bomo poročila Varuha podprli, saj je poročilo izredno pomembno, ki odraža tudi duh družbe, predvsem pa je vloga Varuha človekovih pravic izrednega pomena. Varuh je tisti, ki poleg drugih organov ugotavlja in preprečuje kršitve človekovih pravic in druge nepravilnosti ter odpravlja njihove posledice, za kar se mu v LMŠ tudi iskreno zahvaljujemo.
Glede na ugotovitve varuha pa v LMŠ menimo, da trenutna vlada namenja premalo pozornosti ter spoštovanja temu instituti, saj ignorira poročilo ter priporočila. Hvala.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Mag. Meira Hot bo predstavila stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov.
Izvolite.

MAG. MEIRA HOT (PS SD): Hvala za besedo, spoštovani gospod podpredsednik. Spoštovani varuh, kolegice in kolegi!
Leto 2020 je bilo leto epidemije. Znašli smo se v času, kjer so se prvič po II. svetovni vojni zaradi zaščite življenja in zdravja ljudi zgodili tako hudi posegi v naše temeljne človekove pravice in svoboščine. Pravice, ki nam niso bile podarjene iz neba, ampak smo se jih tekom zgodovine krvavo priborili. Temeljne človekove pravice, kot so pravica do svobode gibanja, pravica do izobraževanja, pravica do zbiranja in združevanja pa so se omejile kar tako, čez noč, na hitro.
Varuh je tako v letu 2020 prejel kar tretjino pobud več kot v preteklih letih. In v približno 500 pobudah je zaznal kršitev človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin. Na razna ministrstva je varuh poslal skoraj 900 različnih dopisov v povezavi z omejitvenimi ukrepi in bil razočaran nad neodzivnostjo, celo ignoranco, recimo, Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Največkrat ugotovljene pa so bile kršitve na področju enakosti pred zakonom, načelom dobrega upravljanja, varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, pravne in socialne države, pravice do osebnega dostojanstva, pravice do varnosti. Največ kršitev, kar 66 je bilo ugotovljenih na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Predstavniki tega ministrstva pa si niso vzeli niti toliko časa, da bi prišli na pristojno komisijo za človekove pravice

20. TRAK: (SC) – 10.35

(nadaljevanje) in peticije, ker je varuh dejansko predstavil svojo poročilo, to je seveda nedopustno. Ta Vlada se ni potrudila, da bi si zagotovila vsaj zakonsko podlago za omejevanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Ustava Republike Slovenije za urejanje človekovih pravic pooblašča izključno zakonodajalca in to je Državni zbor to ni Vlada, ki je izvršilna veja oblasti. Ves čas epidemije je Vlada vladala z odloki in to v resnici počne še danes. Ne glede na to, da smo opozicijske stranke kakor tudi številni pravniki nenehno opozarjali, da je nedopustno in neustavno derogirati Državni zbor in posegati v človekove pravice, svoboščine z odloki namesto, da bi se opravila ustrezna razprava v Državnem zboru in sprejela tudi ustrezna zakonska podlaga. Tako v preteklem letu se je nedvoumno izkazalo kako krhke so pridobljene pravice, kako hitro se lahko zgodi, zdrsi iz demokratične države, ki spoštuje načelo vladavine prava, arbitrarno državo, ki s podzakonskimi akti izjemno omejuje in posega v človekove pravice in svoboščine ne glede na ustavno zagotovljene pravne standarde. Vlada je pri sprejemanju ukrepov za zajezitev epidemije pogostokrat kršila načela, ki jih navaja tudi Varuh torej, da bi morali biti ukrepi sorazmerni, nediskriminatorni, nujni za dosego cilja, strokovno utemeljeni, zakoniti, sprejeti transparentno po ustreznem postopku, časovno omejeni in kot taki tudi legitimni. Zadnji primer sprejemanja takšnih ukrepov so pravila povezana z izpolnjevanjem PCT pogojev. Vsebinsko prazni Zakon o nalezljivih bolezni, ki ne določa ustrezne pravne podlage za uvajanje takih ukrepov in tudi zadnja odločitev Ustavnega sodišča, s katero je ugotovilo, da je 104. člen interventnega PKP zakona, ki pooblašča minister za izobraževanje, da odredi izvajanje pouka na daljavo v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Skratka ukrepi, ki so bili sprejeti v nasprotju z načeli, ki veljajo za pravno državo. V zvezi z zadnjimi protesti v Ljubljani in delovanjem policije so zaskrbljujoči tudi ugotovitve pooblaščene skupine Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, ki je izvedla nadzor na generalni policijski upravi. Ugotovitve so pokazale, da naj bila politika prisotna v dveh operativnih štabih, zato je komisija že predlagala Varuhu, da na lastno pobudo začne postopek in v skladu s svojimi pristojnostmi ugotovi skladnost in ustrezno delovanja MNZ, GPU in policije predvsem glede njihovega izvajanja dela in postopkov za varovanje javnega reda in miru v zvezi z nedavnimi protesti in to tudi pričakujemo pri Socialnih demokratih, da se bo izvedlo.
Sedaj, če se vrnemo k poročilu Varuha. Neuresničenih priporočil iz obdobja 2012 do 2019 je okoli 300. V letu 2020 pa je Varuh podal 128 novih priporočil. Varuh ugotavlja, da je pri določenih skupinah ljudi epidemija le še poglobila probleme pri varovanju in uresničevanju človekovih pravic, ki se v resnici vlečejo že vrsto let in pri katerih država ni storila dovolj. Gre za posebej ranljive skupine ljudi kot so starejši, osebe z motnjami v duševnem razvoju in brezdomci. Ves čas epidemije smo tudi Socialni demokrati opozarjali na posebej ranljivo skupino ljudi to je otroke. Žal je epidemija najbolj prizadelo otroke socialno šibkih in neurejenih družin in otroke s posebnimi potrebami. Zaprtje šol je trajalo absolutno predolgo. Načrta in alternative ni bilo nobene. Informacije so prihajale v zadnjem trenutku, velikokrat so se tudi spreminjale in povzročale zmedo med ljudmi. Ministrica Simona Kustec nedvoumno ni bila kos tej nalogi. Kolikor otrok doma ni imelo niti osnovnih pogojev za izobraževanje. Pri Varuhu so poudarili, da v Sloveniji več kot 100 družin nima dostopa do spleta in računalnika tudi tiskalnika in papirja ne. Ustavno sodišče je tudi v zadnji odloči jasno povedalo, da otroke s posebnimi potrebami področje vzgojno izobraževanja zelo pomembno z vidika zagotavljanja celovite skrbi zanje in ustvarjanja pogojev za njihov optimalen in polni razvoj in mi smo jim zaprli vrata in jih pustili brez pomoči, nedopustno. Ministrica Kustec bi že zdavnaj morala oditi. Pa tudi Varuh že več let opozarja na nekatere nepravilnosti, s katerimi se soočajo otroci s posebnimi potrebami in njihovi starši. Kot recimo problematika višine delnega plačila za izgubljeni dohodek, ki ga prejme eden od staršev

21. TRAK: (VP) 10.40

(nadaljevanje) ali druga oseba, kadar zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka s težko motnjo v duševnem razvoju, težko gibalno oviranostjo ali boleznijo s seznama hudih bolezni. Skrb za otroka s posebnimi potrebami je delo, ki traja 24 ur dnevno, 365 dni na leto, višina plačila pa velikokrat ne pokrije niti osnovnih življenjskih potrebščin, kaj šele kaj več. Prav tako bi bilo nujno in čim prej poiskati sistemske rešitve za otroke z avtizmom. In medtem ko država prepočasi išče sistemske rešitve, številni otroci z različnimi motnjami avtističnega spektra odrastejo. Zamujenih priložnosti za izboljšanje kakovosti njihovega življenja in vključenosti v družbo se žal ne da nadoknaditi. Vse več otrok in mladostnikov se tudi sooča s težavami v duševnem zdravju, imamo pa dolge čakalne vrste, primanjkuje psihiatrov, pedopsihiatrov, kliničnih psihologov. Slovenija je namreč vrsto let zanemarjala področje duševnega zdravja. Poleg pomanjkanja specialistov nas pesti tudi zakonska neurejenost sistemskega financiranja specializacij iz klinične psihologije, zakonska neurejenost področja psihoterapije, nedopustno dolge čakalne dobe na prve preglede, slaba dostopnost do psihološke in psihoterapevtske pomoči in tako naprej. Dostop do zdravstvenih storitev je danes žal v resnici postal privilegij za zgolj določene skupine. Zdravstvo se nam sesuva. Zato je potrebna celovita prenova, reforma zdravstvenega sistema. Medicinske sestre je potrebno ustrezno plačati. Zdravstvo mora biti javno in dostopno za vse. Ne sme se nam več dogajati, da ljudje nebi dobili pomoči oziroma je nebi dobili pravi čas, ko bi jo potrebovali. Manj diagnostike namreč ne pomeni, da smo bolj zdravi. Bolezni ostajajo, težava je, da je na primer vse več neodkritega oziroma prepozno odkritega raka. Težave, s katerimi se pobudniki na varuha obračajo, so že več let v resnici iste. Govorimo o nezadovoljstvu z zdravstveno oskrbo, do čakalnih vrst, o odnosu zdravstvenega osebja, slabi organizaciji v zavodih in podobno. Zdravstvo je materialno podhranjeno, kar močno vpliva na dostopnost do zdravstvenih storitev. Žal danes zdravstvo ne omogoča pravočasne zdravstvene oskrbe pomembnemu številu državljanov. Vse več energije v zadnjih dveh letih posvečamo zgolj in samo covidu, a ostale bolezni niso izginile. Ostajajo. 117 tisoč ljudi čaka v vrsti za diagnostiko, poseg ali operacijo. Leto in pol čakanja na revmatološki pregled, več kot pol leta za prvi pregled pri kardiologu, eno leto za operacijo kolka in dve leti za operacijo hrbtenice. Z odpravo nedopustno dolgih čakalnih dob bi na leto potrebovali vsaj 150 milijonov evrov, pa tudi dodatne kadre, boljše upravljanje bolnišnic. Socialni demokrati sprašujemo Ministrstvo za zdravje, kje je zdravstvena reforma.
Varuh je v letu 2020 opozarjal, da starejši potrebujejo ukrepe za dostojno življenje zdaj. Pri skrbi za starejše je potrebno urediti dolgotrajno oskrbo, poskrbeti, da se zmanjša število tistih, ki živijo v revščini, čeprav so dali družbi pretežni del svojih mladostnih prizadevanj. Nujno je treba investirati v javni zdravstveni sistem, saj bodo samo tako lahko imeli dostop do zdravstvenih storitev vsi ne glede na prihodke. Do leta 2025 bi naj bilo v Sloveniji upravičenih do dolgotrajne oskrbe skoraj 7 tisoč ljudi, za kar naj bi samo v letu 2025 potrebovali 744 milijonov evrov. Zakon o dolgotrajni oskrbi smo sicer po toliko letih dobili na mizo, a je žal v njemu bilo slabih stvari, na kar opozarjajo številne organizacije, ki se jih zakon dotika. Zakon namreč pušča številna odprta vprašanja glede kadrovskih pogojev, minimalnih prostorskih, tehničnih, varnostnih in drugih standardov za opravljanje dolgotrajne oskrbe. Prav tako ni znana cena standardne namestitve. Predlog žal tudi ne daje jasnega odgovora o financiranju dolgotrajne oskrbe. Potrebno bo narediti korak naprej v smeri deinstitucionalizacije. Nesprejemljivo je, da so mnogi institucionalizirani v najrazličnejših ustanovah, čeprav bi lahko dostojanstveno živeli v domačem okolju. Varuh izpostavlja, da je starejše potrebno vključevati v odločanje o njihovih pravicah in načinu življenja in jih ne pokroviteljsko odrivati pod krinko zmanjšanih psihofizičnih sposobnosti ali drugih oviranosti.

22. TRAK: (NB) – 10.45

(Nadaljevanje) Omogočiti jim je treba, da se sami odločijo v kolikšni meri potrebujejo zaščito in skrb, da to zanje še pomeni kakovost življenja. Zaradi pomanjkanja kapacitet v domovih za starejše, predragih storitev, posledično njihove neenake dostopnosti za vse, ki jih potrebujejo, institucija varuha pogosto ugotavlja kršenje načela socialne države. Epidemija je jasno pokazala kako je pomembno, da imamo univerzalne temeljne dobrine in storitve, ki so prvi korak k družbi enakih izhodiščnih možnosti. Gre za zagotavljanje temeljne socialne varnosti vsem prebivalcem z dostopom do nabora brezplačnih javnih storitev, ki jih zagotavljajo javne institucije. Gre za pravico do bivališča, do zdravstvene oskrbe, do vzgoje in izobraževanja, do javnega prevoza, do pravne zaščite, ki mora biti v osnovni obliki zagotovljena vsem, ne samo privilegirancem, ne samo tistim, ki so to lahko privoščijo.
V nadaljevanju se bom s kolegicami, kolegi seveda podrobneje dotaknili še drugih področnih zadev, zato se želim na tem mestu predvsem zahvaliti Varuhu človekovih pravic za pripravljeno poročilo. Socialni demokrati bomo seveda podprli predlog priporočila, pozivamo pa vse institucije, še posebej Vlado in ministre, da upoštevajo priporočila in da so ažurni in odzivni.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa. Končali smo s predstavitvijo stališč Poslanskih skupin.
Sledi razprava o poročilih in o poročilih in o predlogu priporočila. Besedo ima Marko Koprivc, za njim pa bo razpravljala Iva Dimic.
Izvolite, imate besedo.

MAG. MARKO KOPRIVC (PS SD): Hvala lepa podpredsednik za besedo. Spoštovani Varuh človekovih pravic, spoštovani predstavniki Vlade Republike Slovenije, spoštovane kolegice in kolegi poslanci!
Kot je bilo že rečeno v uvodnih predstavitvah, se nahajamo v res težkih časih, pač v časih epidemije in hkrati v časih, ko na nek način Vlada z nekorektnimi ukrepi nekako to izredno stanje v družbi še poglablja in seveda logično je, da na podlagi tega se je povečalo tudi število na nek način pobud, ki ste jih, spoštovani gospod varuh, prejeli. Eno tretjino več pobud kot je bilo v prejšnjih letih oziroma v enem letu prej.
V letu 2020 je varuh podal skupaj 128 novih priporočil. Največkrat so bile ugotovljene kršitve na področju enakosti pred zakonom na čelu dobrega upravljanja, varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, pravne in socialne države, pravice do osebnega dostojanstva in varnosti. Iz poročila tudi izhaja kolikokrat je varuh moral bodisi po predlogih pobudnikov bodisi po lastni presoji intervenirati in opozarjati pristojna ministrstva na pomen spoštovanja človekovih pravic in svoboščin. 43 dopisov je v letu 2020 varuh poslal samo Vladi Republike Slovenije, za kar se vam, spoštovani varuh, seveda najlepše zahvaljujemo. Zaskrbljujoč pa je podatek, da je zaradi nestrinjanja zavrnjenih enajst varuhovih priporočil in še dodatnih 14 iz preteklih let, od tega se kar 8 od 11 zavrnjenih priporočil nanaša na pravice invalidov in drugih ranljivih skupin. To je res zaskrbljujoč podatek. Posledice zdravstvene krize se kažejo tudi v epidemiji stisk zaradi bolezni COVID-19, izgube najbližjih, pomanjkanja socialnih stikov, izoliranosti, izgube službe ali službene preobremenjenosti ter stisk, ki so povezane z opravljanjem šole na daljavo in družinskim Življenjem. Ta Vlada je povzročila razgradnjo pravne države v Republiki Sloveniji, saj Vlada enostransko z odloki in ne spoštuje odločitev sodišč. Vlada se žal požvižga na pravo, na zakonodajni postopek, sprejema odloke in vsebinsko pravne zakone, ki ne dajejo ustrezne pravne podlage za ukrepe, ki jih seveda Vlada sprejema. Politično posega v neodvisne institucije in organe, napada novinarje, tožilstvo, policijo, sodstvo.

23. TRAK: (TB) – 10.50

(nadaljevanje) Spoštovane in spoštovani! Omejitve človekovih pravic morajo biti določene z zakonom. Pooblastilo izvršni veji oblasti pa mora biti v zakonu dovolj natančno in določeno. Epidemija je še bolj zarezala že tako ranljive posameznike. Dovolite mi, da spregovorim nekaj besed o šolstvu, saj je bilo posebej problematično dolgotrajno zaprtje šol po vsej Sloveniji. Social demokrati smo ves čas epidemije opozarjali, da so šole tiste, ki se morajo odpirati prve in zapirati zadnje in da so bile v Sloveniji absolutno predolgo zaprte. Vlada je žal ubrala drugačno pot in odpirala najprej vse drugo. Zdelo se je, kot da so šole za to Vlado žal postranskega pomena. Da je ministrica Kustec pogorela na celi črti, smo Social demokrati opozarjali in zato skupaj z demokratično opozicijo vložili že drugo interpelacijo zoper to ministrico.
Da Slovenija nima ministrice za izobraževanje, smo ravno tako govorili in na tem stališču stojimo še danes. Pričakovati bi bilo, da bo ministrica prvi branik otrok, pa ministrica ni zavarovala interesov otrok. Kljub odločitvi Ustavnega sodišča, ministrica ni zavarovala pravic otrok s posebnimi potrebami, ministrica pa žal zavarovala tudi interesa športnikov. Vse več staršev, učiteljev in strokovnjakov je poročalo o velikem upadu motivacije pri šolarjih in o duševnih stiskah otrok, zaradi šolanja na daljavo. Statistika pravi, da se je število hospitalizacij zaradi poskusov samomora, lani, na pediatrični kliniki, povečalo kar za 30 %. Znaten je tudi porast motenj hranjenja pri najmlajših, veliko je čustvenih stisk, apatije in občutkov tesnobe. Vse več je spletnega nasilja, posebej pa so na udaru otroci iz ranljivih skupin, na kar smo tudi opozarjali.
Izobraževanju bi ta Vlada morala dati prednost pred vsemi ostalimi. Vlada ni dala niti alternative. Ni predlagala kombiniranega sistema, recimo, da bi pouk potekal na daljavo, delno na daljavo, delno v živo. Enostavno je ubrala najlažjo pot. Zaprla je vse šole in pustila šole zaprte mnogo dlje od trgovin, storitvenih dejavnosti in tako dalje. Šola na daljavo poteka pri vsakem otroku drugače, seveda. Slovenski izobraževalni sistem temelji na načelu enakosti in pravičnosti, s šolanjem na daljavo pa se, predvsem zaradi različnih razmer in različnega okolja, v katerem otroci živijo, ti temeljni načeli porušita. Tak sistem na daljavo je namreč izrazito nepravičen do tistih otrok, ki živijo v slabih socialnih razmerah. Svetovalni delavci ugotavljajo, da je bila za nekatere otroke, edino šola tisto zdravo okolje. Takšne škodljive posledice prinaša šola na daljavo, posebej za tiste iz ranljivih skupin. In seveda, so zaskrbljujoči tudi podatki iz poročila varuha, ki so pri izvajanju stikov z otroki, so se konflikti med starši le še poglobili zaradi teh razmer. Da so otroci ostali daljši čas doma ali pa celo cel čas epidemije, zgolj pri enem od staršev. Se pravi, niso mogli imeti stike z obojimi starši, v primeru seveda ločenih družin. Vse to pa je žal povzročilo veliko in nepopravljivo škodo otrokom.
Da se morda dotaknem še področja protestov. Kot vemo, je ta Vlada omejevala zbiranje, kar je seveda nezdružljivo z Ustavo, namreč, Ustava v prvem odstavku 42. člena zagotavlja pravico do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj. Splošna in vnaprejšnja(?) prepoved protestov je nujna v demokratični družbi samo, če obstaja resnična nevarnost, da bodo protesti povzročili posledice za varovanje pravne dobrine, ki jih ni mogoče preprečiti z drugimi, manj strogimi ukrepi. Takšnega stanja seveda v Sloveniji ni bilo. Na to je opozorilo tudi Ustavno sodišče in tukaj je Vlada

24. TRAK: (SC) – 10.55

(nadaljevanje) jasno kršila Ustavo, da ne govorimo o nasilju policije, ki se je dogajalo nad protestniki. Absolutno prekomerni uporabi sile, polivanju solzivca vse vprek to so pač očitno in evidentne kršitve človekovih pravic, zato vas spoštovani Varuh pozivam, da to dogajanje na zadnjih protestih seveda vi kot neodvisna institucija tudi proučite. Ta Vlada je Slovenijo definitivno pripeljala v najglobljo družbeno krizo po osamosvojitvi namesto reševanja problemov ljudi je načrtno ustvarjala nove in nove konflikte. Bi pa želel ob koncu izpostaviti še opozorilo gospoda poslanca Černigoja, ko je govoril o tem, da je nesmiselno, da Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je blagoslovitev šolskih prostorov protiustavno. Spoštovani kolega Černigoj naj vam povem, da 7. člen Ustave jasno ločuje verske skupnosti od države in slovenska šola je javna in seveda tudi neodvisna in prav je, da je ločena od Rimskokatoliške cerkve in do vseh ostalih verskih skupnosti v Sloveniji, ki so enakopravne, ampak več kot očitno je, da Vlada poleg vseh slabih stvari, ki jih počenja tudi izvaja zelo intenzivno rekatolizacijo in / nerazumljivo/ slovenske družbe, kar je absolutno škodljivo, neprimerno in proti ustavno.
Spoštovani Varuh, hvala lepa za poročilo, ki je zelo kvalitetno in pozivam vas, da tudi v prihodnje opozarjate Vlado na vse stran poti, ki jih pač izvaja predvsem na vse neustavnosti pri delovanju te Vlade.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Hvala lepa.
Kolega Koprivc rad bi vas opozoril, da imam pred seboj poročilo za leto 2020 in ne za 2021. Nič, falili ste razpravo praktično v dveh tretjinah. Drugo, kar je gospod Černigoj je predstavil stališče poslanske skupine in ne osebno mnenje. Tako, da bi vam položil, da ste pri razpravah nekako bolj dosledni in da se držite teme, vsebine in pa tistega, kar je dejansko v poročilih ne pa neke teme, ki za enkrat še niso v tem poročilu. Seveda izvolite postopkovno. Mag. Koprivc.

MAG. MARKO KOPRIVC (PS SD): Spoštovani podpredsednik, večino stvari, na katere sem opozarjal se tičejo tako leta 2020 kot 2021. Večino časa sem govoril o šolanju na daljavo, ki je potekalo tako v letu 2020 kot 2021. Vse ostale kršitve človekovih pravic in Ustave so žal potekale tako v letu 2020 kot 2021 in večino stvari opozarja Varuh v poročilu. Tako da lepo prosim ne zlorabljajte mesta podpredsednika za komentiranje razprava poslank in poslancev.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Kolega Koprivc, lepo prosim.

MAG. MARKO KOPRIVC (PS SD): Večina stvari je bila citiranih iz poročila.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Ni, ne drži.

MAG. MARKO KOPRIVC (PS SD): Seveda ima poslanec pravico interpretirati zadeve.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Kar zadeve uporabo solzivca se ne nanaša v ničemer v letu 2020. Kar se je dogajalo z napadom na policiste in tako naprej ni v letu 2020. Bodite v tej svoji razpravi.

MAG. MARKO KOPRIVC (PS SD): Oprostite, gospod podpredsednik.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Bodite dosledni in uporabite zadeve, ki so v poročilu ne pa…

MAG. MARKO KOPRIVC (PS SD): Gospod podpredsednik, novembra 2020 je bilo prvič uporabljeno policijsko nasilje nad protestniki in prosim ne zavajajte. Jaz pa lahko govorim širše v razpravo in opozorim tudi na druge stvari.

PODPREDSEDNIK JOŽE TANKO: Poglejte, nimate besede. Ko govori predsedujoči bodite spoštljivi pa, če moja trditev ne drži, potem odprite poročilo za leto 2020 pa preberite kje to piše. Flancanje ni način dela Državnega zbora.
Nadaljujemo z razpravo. Iva Dimic ima besedo, za njo pa bo dobil besedo Samo Bevk.
Izvolite.

IVA DIMIC (PS NSi): Hvala lepa.
Spoštovani podpredsednik Državnega zbora, spoštovani Varuh in njegovi namestniki!
26 redno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2020 smo tudi na matičnih delovnih odborih kot zainteresirano telo obravnavali tudi na Odboru za šolstvo, ker lahko še enkrat potrdim, da navedbo in zavajanja, da so bile seveda slovenske šole najdlje zaprte, naj samo

25. TRAK: (SB) – 11.00

(nadaljevanje) preberem še enkrat to kar smo tudi na samem Odboru za izobraževanje kot zainteresirano delovno telo povedali, da je trajanje zaprtja šolskih ustanov v dnevih Danska 121, Slovenija 154, Irska 163, Češka 166, Poljska 171, Madžarska 180, Slovaška 181 in to gre vse še naprej, notri imamo Romunijo, Nemčijo, ki imajo čez 200 in Kanada 336 dni zaprt šolski prostor. Tako, da Slovenija je praktično v primerjavi s temi državami na samem repu predzadnja, manj je imela samo Danska 121 dni.
In tudi jaz se bom dotaknila govora kako zadeve funkcionirajo. Moram reči, da tudi mene žalosti to, da je morala včeraj zaradi protestov srednja šola za elektrotehniko in računalništvo na Vegovi pouk popoldan odpovedati zaradi protestov, ki so bili tako glasni. Ampak to nisem imela namena povedati. Želim povedati, da je bilo danes izpostavljeno, da je bilo največ zadev na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadev in invalide zaznanih, res je, to je eno največjih ministrstev, ki pokriva tako nasilje nad ženskami, mladostnike, njihove težave, delovno aktivne, starejše, s katerimi je bilo v letu 2020 resnično težko leto zaradi epidemije covid. V letu 2020 je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadev sofinanciralo kar 35 programov namenjenih preprečevanju nasilja, med vsemi programi za preprečevanje nasilja je bilo 21 nastanitvenih programov, v tem sklopu programov je bilo 8 materinskih domov s kapaciteto okoli 180 ležišč in 13 varnih hiš s kapaciteto okoli 270 ležišč. Poleg tega je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve financiralo še 12 svetovalnic, okrepili so SOS telefone, okrepili so vse linije, ki omogočajo pogovor med katerim je en program namenjen treningu socialnih veščin za povzročitelje nasilja, en program, ki je usmerjen v preventivo pred nasiljem nad starejšimi ter en program telefonskega svetovanja. Programi za preprečevanje nasilja so v letu 2020 s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve pridobili skupaj 3 milijone 342.550 evrov, se pravi ministrstvo je vedelo v kakšni situaciji je, se zavedajo kaj je covid in temu primerno so se tudi glede nasilja nad ženskami in družini odzvali. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo gospod Samo Bevk. Pripravi se gospa Mojca Žnidarič.
Izvolite.

SAMO BEVK (PS SD): Hvala lepa za besedo, gospa podpredsednica. Spoštovani zbor!
Naj najprej povem, da je imel kolega mag. Marko Koprivc razpravo, ki je bila povsem v skladu s Poslovnikom Državnega zbora Republike Slovenije in očitki predsedujočega gospoda Tanka ne držijo.
Sedaj pa k točki dnevnega reda. Pred nami je 26. redno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2020, ki ga je skoraj v celoti zaznamovala epidemija coronavirusa. Kot vemo je institucijo Varuha človekovih pravic v 159. členu uvedla Ustava Republike Slovenije, ki je začela veljati konec leta 1991, kjer jer zapisano, da se za varovanje človekovih pravic in temeljih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil z zakonom določi varuh človekovih pravic oziroma državljanov. 23. decembra letos bomo praznovali 30-letnico sprejetja in razglasitve Ustave Republike Slovenije in s tem tudi 30-letnico ustavnega temelja za sprejem Zakona o varuhu človekovih pravic. Zakon o varuhu človekovih pravic je bil potem sprejet leta 1993

26. TRAK (VI) 11.05

(nadaljevanje) in prvo poročilo varuha v samostojni Republiki Sloveniji smo dobili za leto 1995, ki ga je pripravil prvi varuh človekovih pravic Ivan Bizjak. Jaz spremljam delo in poročilo varuhov človekovih pravic že od vsega začetka in ne vem, če je kakšna druga institucija javnega značaja v Republike Sloveniji, ki letno pripravlja tako temeljita poročila o svojem delu, kot to dela Varuh človekovih pravic. In potem seveda ta priporočila, ki jih pripravi, na koncu priporoča vladi, ministrstvom ter drugim institucijam. Zato bi rad izkoristil to priložnost, da s vam gospod varuh Peter Svetina in vašim sodelavkam in sodelavcem zahvalim za opravljeno delo v tem obdobju. Naj povem, če me seveda spomin ne vara, da je prvo poročilo Varuha človekovih pravic za leto 1995 obravnavala zgolj Komisija za peticije Državnega zbora. Na plenarnem zasedanju zbora pa je ob skromni udeležbi poslancev sedel zgolj en predstavnik vlade, mislim, da je bil to sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve. Danes v Državnem zboru poročilo Varuha človekovih pravic obravnavajo praktično vsa delovna telesa v Državnem zboru in tudi na plenarnih zasedanjih se posveča temu poročilu večja pozornost, kot v preteklosti. Tako da me to s tega vidika veseli.
Sedaj pa bi šel na eno konkretno zadevo v povezavi z epidemijo korona virusa in izobraževanjem. Letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2020 v poglavju Družbene dejavnosti navaja sledeče: »V času ko je v Sloveniji zaradi korona virusa potekalo izobraževanja na daljavo smo pri Varuhu človekovih pravic opozarjali, da vsi učenci še zdaleč nimajo enakih možnosti za učenje. Na splošno smo tudi opažali, da lahko ukrepi, ki so predvideni za omejevanje širjenja korona virusne bolezni v večji meri prizadenejo prav socialno izključene ranljive skupine.« Pri varuhu so ugotavljali tudi, da je učenje na daljavo v veliki meri temeljilo na dostopu do informacijske tehnologije ter predvidevalo aktivno vlogo staršev, ki so tako v veliki meri prevzelo vlogo učiteljev. Nadalje v poročilu varuha piše, da je bilo v Sloveniji več sto družin, ponavljam, več sto družin, ki niso imele dostopa do interneta, računalnika, niti do tiskalnika in celo papirja ne. Tudi tiskanje učnih vsebin je za take družine predstavljalo zelo velik problem. Na sami seji Odbora za izobraževanje, znanost in šport pa je državni sekretar Damir Orehovec povedal, da po anketi iz novembra leta 2020 dostopa do interneta ni imelo okli 5 tisoč učencev. Torej, bistveno več kot je to navedeno v poročilu Varuha človekovih pravic. Jaz bi vas vprašal, gospod varuh, kako ocenjujete ali je to veliko ali je malo. Meni se zdi relativno veliko, tako da bi prosil za ta komentar in upam, da se to ne bo več zgodilo, da bo potrebno, da se učenci množično šolajo na daljavo. Je pa vseeno potrebno tudi sicer zagotoviti ustrezno tehnološko podporo za pouk, saj zelo veliko učenk in učencev ter družin v Sloveniji nima dostopa do interneta, računalnika in tudi tiskalnika. To je danes še toliko bolj aktualno, saj smo ponovno priča porastu korona virusne bolezni oziroma epidemije ter vdora virusa v šole, saj se danes zelo veliko šolskih oddelkov ponovno šola na daljavo in mislim, da je to izziv za vlado in tudi za pristojno ministrstvo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednja ima besedo gospa Mojca Žnidarič, pripravi naj mag. Meira Hot.
Izvolite.

MOJCA ŽNIDARIČ (PS SMC): Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem še enkrat vsem prisotnim!
Kot je bilo rečeno, poročilo je že bilo obravnavano na skorajda vseh odborih. Tudi sama sem sodelovala na Odboru za delo. In tudi tam poudarila, da so res v letu 2020, na katerega se poročilo nanaša, ministrstva in vlada so v tem letu delala zelo intenzivno, lahko rečemo dejansko noč in dan in prav

27. TRAK: (TB) – 11.10

(nadaljevanje) pod posebnimi pogoji, zaradi epidemije in ker je varuh človekovih pravic tudi v samem poročilu in tudi danes, v stališču, še enkrat opozoril, da so tako številni odloki bili napisani rokohitrsko, da so seveda ljudje bili zbegani, ker so se tako hitro spreminjali, ampak tukaj jaz mislim, da se vseeno moramo zavedati, zakaj jih je bilo toliko, zakaj so morali, zakaj je morala Vlada vsak teden tehtati, kateri ukrepi so primerni, kateri ne, kateri se podaljšalo in vsak teden znova in znova v Uradnem listu to tudi objavljati, kajne, tudi število objav v Uradnem listu je bilo izpostavljeno.
Tako da, pri nas je to določalo Ustavno sodišče in tega se je seveda Vlada držala, tako da, jaz ne vem, v tem primeru, res ne vidim težav oziroma, pač upoštevali so odločitve Ustavnega sodišča in tudi sami zaradi tega imeli ogromno in veliko več dela. Ampak kljub temu, da je bila epidemija, sami ste tudi rekli, da je bilo veliko pobud, s prejšnjih let, upoštevanih. Nekateri ste problematizirali v stališčih, predvsem opozicija, koliko je teh priporočil, tudi nerealiziranih. Jaz bi rada spomnila, ko smo obravnavali poročilo leta 2019, je bilo 158 novih pobud in 200 prenesenih in nerealiziranih iz preteklih let. Se pravi, sedaj v 2020, je 128 novih in 156 prenesenih. Saj jih je veliko, ampak so se zmanjšale. Tako da, ta Vlada in ministrstva sedaj ob vsem naporu, ki so ga imele, so zmanjšale število neuresničenih obljub, mislim, teh predlogov, ki so bili torej dani, priporočila. Nekaj se pa da narediti tudi iz naše strani. Bom tudi na koncu en primer povedala.
Izpostavila bi predvsem to moje, naše, socialno področje. Torej, kljub vsem oviram, omejitvam, naporom, ki so(?) jih imeli, smo v tem času odpravili kar nekaj priporočil, ki jih je varuh leta in leta tudi dajal. Se pravi, pri telesnih okvarah smo uredili, da bodo sedaj spet vsi imeli možnost, da bodo prejemali nadomestilo za telesno okvaro, ne glede na to, kje je nastala, ali na delovnem mestu ali izven. Dokup delovne dobe smo tudi uredili, torej, da ne bo več, da ne bodo imeli ljudje več velikih odbitkov, tisti, ki so si dokupili delovno dobo pred 1. 1. 2013. Na to je varuh več let, vztrajno opozarjal, pa se ni zgodilo prej nič. Dvig nadomestil za izpad dohodka se je dvignil. Tudi je opozarjal, to je tudi bilo priporočilo varuha že več let nazaj. Potem, tudi glede pravic zaposlitvene rehabilitacije je varuh opozarjal. To je pač bil poslanski zakon, kajne, tudi to možnost poslanci imamo in smo vsi skupaj takrat stopili, celo opozicija ga je vložila, smo ga skupaj dopolnili, naredili takšnega, da je bil še boljši in tudi sprejeli in pravice iz(?) zaposlitvene rehabilitacije so se izboljšale. Ljudje dobijo večje nadomestilo in dobijo tudi malico. To je varuh opozarjal prejšnja leta. Potem, dvig, torej, dvig starostne meje otrok, da so lahko starši z njimi skupaj v bolnišnici hospitalizirani.
Na eno zadevo bi jaz rada spomnila. Vložen je bil Zakon o dohodnini. Danes ste nekateri opozarjali, da je 11 takšnih odločb oziroma 11 takšnih priporočil, ki so bile zavrnjene. Jaz se spomnim priporočila, ki je bilo zavrnjeno, lansko leto še je bilo zavrnjeno. Več let je pisalo Ministrstvo za finance, da ga zavrača, da ga ne sprejema, ampak sedaj je to 1. člen Zakona o dohodnini, ker sem sama prevzela to nalogo, prepričala ministrstvo in tudi letos januarja bila pri varuhu človekovih pravic, za kar se mu zahvaljujem, ker smo skupaj dopolnili ta člen in jaz srčno upam, da bo ta Zakon o dohodnini sedaj sprejet. Torej, o čem govorim? Vsi tisti otroci, ki dobivajo družinske pokojnine po svojih starših, ker ga drugi od staršev uveljavlja, seveda, kot vzdrževanega družinskega člana, vsi vsako leto doplačujejo dohodnino in to že od takrat, ko so začeli informativni izračuni prihajati avtomatsko. Prej se to ni dogajalo, od takrat, se pravi, kar nekaj let. In na to je varuh tudi opozarjal in vsako leto, enih 5, 6 let, lani smo imeli tisti, ves pregled narejen, je bilo negativno, torej, da ne bo sprejeto, sedaj pa je.
Kot rečeno, varuh, ta 1. člen Zakona o dohodnini je moj in vaš in hvala, to bomo, jaz upam, da bo zakon kot celota sprejet in da bomo to

28. TRAK: (NB) – 11.15

(Nadaljevanje) tudi odpravili in tako se da. Verjamem, da se zato tudi teh enajst priporočil, ki so mogoče ministrstva napisala, da so neuresničljiva, da se da skupaj dol usesti in pretehtati vse razloge za in proti in najti ustrezne rešitve. Kolikor se spomnim danes nisem slišala, ampak ja, na odboru je gospod varih povedal, da je spodbudno, da je realiziranih več pobud varuha kot prejšnja leta in to kljub epidemiji. Mislim, da sem tudi sama s temi primeri, ki sem jih naštela, to tudi povedala. Glede človekovih pravic bi sama rekla, jaz jih absolutno zelo podpiram in morajo se uresničevati, ampak treba pa se je zavedati, da vsaka naša človekova pravica trči tudi ob človekovo pravico našega sogovornika oziroma človeka, ki je nasproti nas in stopamo torej v njihovo polje in vse tisto kar se mi ne držimo potem nekomu drugemu kršimo človekovo pravico. Tako, da kar nekaj tukaj pri teh različnih ukrepih, ki je zdaj, seveda so najbolj aktualni, je bilo potrebno in še bo potrebno veliko tehtanja in kar se mogoče nekomu zdi, da gre za kršenje njegove pravice, vseeno ni tako, javno zdravje je zelo visoka človekova pravica in marsikatere druge so zaradi tega lahko omejene.
Povedali ste tudi, da je bilo 43 pobud, poizvedb poslanih na Vlado, in da je večina bila upoštevanih, ste rekli, drugi so povzemali, ja toliko jih je bilo, nihče pa ni slišal drugega dela vašega stavka, ko ste rekli, večina je na srečo bila upoštevana in hvala vam. Jaz se zavedam, da ko so ministrstva čez noč sprejemala odloke, ker to se je res dogajalo s takim tempom, da smo seveda, ko je bilo objavljeno smo vsi drugi dan že ugotovili, ja da je kje kaj manjkalo, da je nekdo bil izpuščen, da se je zgodila kakšna napaka, ampak veseli me to, da je bilo upoštevano tisto kar ste tudi predlagali. To, da je bila tretjina več zadev kot v preteklih letih, me ne čudi, res, ob tej situaciji kakršno smo imeli v letu 2020 in verjetno bo še v naslednjem letu, ko se bo poročilo obravnavalo, torej za leto 2021 zagotovo takšno, malo pa je me začudilo ali pa, ne vem kako bi rekla, stališče opozicijske stranke, predvsem SD, ki je pa toliko let vodilo ministrstvo za delo in sedaj ponavljalo in glasno opozarjalo na razmere, ki so v domovih za upokojence ali pa tudi druge, ki so se pač nanašale na področje ministrstva za delo. Jaz mislim, da se tukaj stvari zdaj kar premikajo, da se domovi gradijo, da se je tudi pripravil Zakon o dolgotrajni oskrbi in danes ga bomo po tej točki tudi obravnavali in seveda spet bodo najbolj glasni tisti, ki ga v vseh teh letih niso uspeli pripeljati do konca in sprejeti, sedaj bodo pa iskali dlako v jajcu in to me najbolj žalosti ves čas od kar sem v bistvu v politiki. Kot rečeno, Zakon o dolgotrajni oskrbi, jaz upam, da tudi takšen kot je, da bo sprejet, pač saj gre v dveh korakih. Dohodnina, kot sem rekla, je sprejeta, me pa seveda, tako kot ste rekli vi, gospod varuh, tudi mene zelo skrbi in najbolj žalosti, da ne gre samo za klasično epidemijo, ampak gre za epidemijo nestrpnosti, sovražnega govora, razdeljenosti in dokler bo tako v politiki, bo tudi v družbi tako, tako da upam, da se vsi skupaj potrudimo in tukaj začnemo, da bomo za vzor ljudem.
Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednja ima besedo mag. Meira Hot, pripravi se gospod Soniboj Knežak.

MAG. MEIRA HOT (PS SD): Hvala spoštovana gospa podpredsednica.
Zdaj seveda ne morem začeti, ne da bi se navezala na razpravo kolegice. Lahko samo povem, da očitno živimo v dveh različnih Slovenijah, ena je ta SMC-jevska v kateri je največja žalost zgolj in samo to, da Socialni demokrati opozorimo na težave v zvezi z oskrbo starejših oseb in povemo, da je potrebna dolgotrajna oskrba, da pa je seveda opravičljivo bilo vladanje z odlokom, ker pač Vlada drugače ni mogla.
Spoštovana kolegica! Zlahka bi Vlada vključila v odločanje Državni zbor, sledila Ustavi te države, spoštovala Ustavo in ne sprejemala neustavne odloke vsak teden, neustavne odloke, ker se človekovih pravic in svoboščin ne omejuje s podzakonskimi akti. To je ključno kar je bilo v preteklem letu narobe. Izjemni posegi v človekove pravice in svoboščine na osnovi podzakonskih

29. TRAK (VI) 11.20

(nadaljevanje) aktov. In sedaj vi poveste, da je vlada sledila v bistvu Ustavnemu sodišču pa zato vsak teden odločala. Ja, lahko bi celovito sledila vsem odločam Ustavnega sodišča, pa na primer spremenila, predlagala zakonske podlage za omejitev človekovih pravic ali pa dovolila spoštovanje Ustave, dovolila mirna zbiranja, omogočila šolanje otrokom, ki ni bilo omogočeno v preteklem letu, tako kot bi moralo biti, poskrbela za poseben položaj otrok s posebnimi potrebami. Ne pa, da je z, sedaj lahko tudi povemo, nedopustnimi odločitvami ministrice, ki je sama odrejala šolanje na daljavo, v bistvu naredila izjemno škodo predvsem otrokom s posebnimi potrebami, ki tega časa, ko jim je bilo onemogočeno obravnavanje oziroma celovita oskrba in šolanje, kakor jim gre po zakonu, tega časa več nazaj dobiti ne bodo mogli. Verjemite mi, da ni najbolj to žalostno to, kar vas žalosti, da smo mi omenili v stališču, da je potrebno poskrbeti za dolgotrajno oskrbo. Mi smo toliko samokritični, da kljub temu, da smo vodili ministrstvo, ki sta ga mimogrede vodili tudi v vaši stranki, znamo samokritično pogledati nazaj in povedati, da se niso določena priporočila uresničila kljub temu, da bi se morala, in da smo znali tudi priznati svoje napake in seveda pozvati kaj je potrebno spremeniti. Zakon o dolgotrajni oskrbi je bilo potrebno sprejeti. Danes ga imamo na mizi in je slab. In če je slab je na to potrebno pravočasno opozoriti. Ker ta zakon danes, ki je predlagan, je v resnici zgolj pesek v oči, v resnici zgolj spet ne bombonček.
Če gremo na priporočila vas je zmotilo, da smo vsi opozorili, da priporočila varuha ne ostajajo, niso uresničena, določena ministrstva so jih celo zavrnila in rekla zakaj jih ne bodo uresničili.
Priporočilo številka 1 v poročilu varuha je: Varuh Vladi Republiki Sloveniji predlaga naj v svojem odzivnem poročilu prouči in pojasni razloge zaradi katerih varuhova pretekla priporočila, ki so vzpostavljena v tem letnem poročilu niso bila uresničena. Ni res, da je priporočil manj. Ni res. Tukaj je zapisano z rdečimi črkami: 300 neuresničenih priporočil je ostalo iz preteklosti. Stvar je v tem, da jih varuh prečesal, pregledal in v navednicah napisal, da ostaja le 156, ampak tistih najbolj akutnih. To ne pomeni, da jih ni. To pomeni, da je prečistil, ker je toliko novih dodanih, torej še 128 novih. In ker mislim, da ni več želje, da ostanejo ta priporočila zgolj črka na papirju, ampak se jih uresniči. In veste kdo je odgovoren za uresničitev? Ja, ravno ta Državni zbor, ki jih vsako leto sprejme. Mi jih sprejmemo, mi predlagamo Vladi, ki jih nato ne izvede. In varuh naslednje leto ponovno pozove nas, da jih sprejmemo in to je začaran krog, ki se vrti iz leta v leto. In seveda je to žalostno in to je nedopustno. To je nedopustno. Priporočila so lahko nezavezujoča, ampak jih sprejme ta državni zbor, zakonodajna institucija, ki je sicer svoja pooblastila v preteklem letu zaradi delovanja vlade in sprejemanja odlokov, kar je nedopustno, vladanje z odloki je nedopustno, tudi temu ustrezno sprejela. Vaša razprava, saj tudi, ko smo stališče Socialnih demokratov predstavili smo videli, da se pri določenih navedbah celo posmehujete, kar je to, kolegica, to je žalostno. Dejstvo je, da ministrica Simona Kustec tista ministrica na katero se v resnici, če se ne motim, še največ ustavnih odločb v preteklem letu nanaša. Ni je bilo. Ko pa je bila je bilo bolje, da je ni bilo, z njenimi odločitvami. Za otroke, za najbolj ranljivo skupino v tej družbi ni poskrbela ustrezno. In to je ugotovil tudi Varuh človekovih pravic in to je ugotovilo tudi Ustavno sodišče. Veste na to vas je tudi opozicija predhodno opozarjala, pa se ni nič uredilo. Dejstvo je, da skrb za ranljive skupine v tej državi ostaja na nizki ravni. Zaskrbljujoče je, da varuh opozarja na obravnavo, neustrezno obravnavo na primer invalidnih oseb. To je nedopustno, da se iz leta v leto dogaja, da beremo o diskriminaciji invalidov. Iz leta v leto se to priporočilo ponavlja. In tudi to je absolutno nedopustno. Invalidi bi morali biti vključeni polnopravno v družbo in o tem sploh ne bi smeli govoriti. In mislim, da vsaj že dve leti ali tri leta varuh poziva, da se ustanovi oseben svet za varstvo pravic invalidov in da pravi, da tudi sama institucija varuha je to pripravljena prevzeti in ne vem zakaj temu ne bi sledili. Ampak pustimo na primer eno zavezo iz konvencij, ki ostaja

30. TRAK: (SC) – 11.25

(nadaljevanje) iz leta v leto neuresničena. Saj dejstvo je še enkrat za konec. Vlada je sprejemala ukrepe, ki so bili proti ustavni, ki niso bili legitimni, nujni, sorazmerni in tako dalje torej niso ustrezali standardom legitimnosti in nujnosti in sorazmernosti, ki jim mora ustrezati, ko omejuje človekove pravice in svoboščine. Odgovor, da je to delala, zato ker je hitela in je čez noč sprejemala odločitve ta odgovor je nedopusten. To ni odgovor, to ni izgovor, to ne more biti izgovor za omejevanje človekovih pravic in svoboščin. Takšen izgovor, potem pomeni, da smo res postali arbitrarna država in da dobivamo odgovore kolegice, ki so absolutno ne nedopustno, smešni in absurdni v posmehu vseh državljankam in državljanom. Absolutno je potrebno seveda priporočila podpreti, ampak predvsem uresničiti in naloga nas, da sedimo tukaj v tem parlamentu je, da dosežemo uresničitev priporočil ne pa zgolj potrditev.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo gospod Soniboj Knežak, pripravi se gospod Predrag Baković.

SONIBOJ KNEŽAK (PS SD): Hvala, predsedujoča.
Spoštovane kolegice in koleg, predstavniki ministrstev, spoštovani varuh človekovih pravic!
Naj vam uvodoma čestitam varuh vam in pa vaši ekipi, ker ste s svojim uspešnim delom uspeli pridobiti v postopku ponovne akreditacije Varuha kot nacionalne institucije za človekove pravice, ki potekajo v okviru globalnega zavezništva nacionalnih institucij za človekove pravice status A. Kaj je to, zaradi javnosti, ki nas spremlja? Gre za zgodovinski dosežek in mislim, da je prav, da to tudi omenimo. Doslej je bil, od kar imamo institucijo Varuha človekovih pravic v tej državi ta institucija dvakrat akreditirana leta 2000 in 2010 takrat sta dobila tako imenovani status B v bistvu, če poenostavljeno povem kaj pomeni status B, da delno izpolnjuje merila v načelih in delovanjih nacionalnih institucij za človekove pravic. Tako, da smo uspeli priti v najvišji nivo tega sem rekel, da moramo biti na to ponosni. Slovenci se znamo premalokrat pohvaliti raje kaj naredimo pohvaliti pa se ne znamo in se mi zdi, da je danes ob tem tudi prav, da pohvalim vse vaše delo in seveda tudi predhodnih, ki so delali na tem področju.
Sedaj iz poročila kot ste zapisali je bilo leto 2020, zaradi epidemije posledično zelo / nerazumljivo/ da so številni posegi v naše življenje tudi velikokrat z omejevanjem pravic in svoboščin. Večkrat ste opozarjali na tisto, kar sem sam zasledil tudi tekom leta v poročilu ste zapisali, da ste kot Varuh človekovih pravic javno izpostavili, da morajo biti sprejeti ukrepi, ki jih je Vlada sprejemala tu ste jih sprotno opozarjali, da morajo biti ukrepi sorazmerni, nediskriminatorni, nujni za dosego cilja, strokovno utemeljeni, zakonito to pomeni sprejeti transparentno in ob ustreznem postopku in pa šesti zadnji časovni omejeni torej legitimni. Pa so bili? Jaz mislim, da ne, daleč od tega. Tudi to vaše poročilo zrcali tisto, kar trdim, da se tega Vlada ni držala, da ne govorim o številnih neustavnih odlokov, ki padajo po tekočem traku, ki so imeli za posledico tudi poseg v človekove pravice, številni državljanke in državljani so plačevali kazni na podlagi neustavnih odlokov, možnosti za povračilo tega ni, bodo osebne tožbe ne vem skratka, nespoštovanje lastne zakonodaje. Naj samo omenim svobodo govora, posegi v STA. Ne vem danes je predstavnik Nove Slovenije omenil, da spoštujejo svobodo govora. Ja treba je pa tudi na ta način, da boste zagotavljali tiste, da se tisti zakoni, ki so bili sprejeti v tem Državnem zboru tudi spoštujejo ne pa, da eden uradnik že eno leto mrcvari preko 100 zaposlenih v STA in omejujete svobodo govora. Zakaj? Zaradi tega, ker ni nekomu pasala vsebina oziroma je bil premalokrat je bilo objavljeno. Da ne bom omenjal še ostalih posegov v druge veje oblasti kot je tudi del poročila to je bilo ne imenovanje delegiranih tožilcev. To je norčevanja. Ne vem, jaz nimam več besed kaj bi še rekel.
Spreminjanje zakonodaje iz dneva v dan tudi to je del poročila, na kar ste opozarjali. Seveda niso mogli slediti, če so časi tudi po dva ali pa trije uradni listi šli v enem dnevu. Obrtniki so imeli številne probleme, ker so se prijavljali na pomoč, ki jim je Vlada zaprla številne dejavnosti v upanju, da so dobili pomoč kasneje ugotovili, da so dobili namesto pomoči posojilo, ki ga danes

31. TRAK: (VP) 11.30

(nadaljevanje) morajo vračati. To je posledica vsega tega. Saj pravnik ne more spremljati, vi ste posegli v ne vem koliko sto zakonov s temi odloki. To bo desetletje trajalo, če kateri bo hotel urediti to področje.
Tisto, kar me, varuh, tudi veseli v poročilu, je tudi vidno, da ste od že od vsega začetka epidemije opozarjali na pomen vzpostavljanja enega splošnega zaupanja v ravnanje oblasti, hkrati da morajo biti uvedeni ukrepi ustrezno pojasnjeni in široko dostopni. To ste tudi v poročilu posebej napisali, kjer ste omenili tudi v poročilu, da posebej omenjate pomembnost kulturo strpnosti, kulturo sprejemanja in dialoga, kulturo vključevanja in nenazadnje tudi kulturo medsebojne komunikacije. Žal, če bi se ta priporočila upoštevala, mi danes nebi imeli tri četrt manj problemov kot jih imamo v tej državi. Tega na žalost ni bilo, se je pa povečalo nekaj drugega, kultura upornosti. Mi smo Slovenci, kot majhen narod smo tradicionalno občutljivi na krivice, ki se nam dogajajo. In jaz nisem edini, številni opozarjajo, da nespoštljivo komuniciranje, nezadostno komuniciranje vzrok, da smo pogrnili na celi črti od spopadanja z epidemijo. Jaz ne vem, jaz nimam besed, kako nam komunicirajo najvišji predstavniki vlade. Jaz bi za en mesec ukinil Twitter v tej državi in bi se bistveno bolje razumeli, prepovedal bi. Presstitutke, ne vem kaj vse so bili. In to je na lastne državljan, tudi če se z državljani kdaj ne strinjaš, če si predsednik vlade teh državljank in državljanov. Druge nimamo. Spoštovanje drugače mislečih. Da ne govorim že, kako se pogovarjamo v tem Državnem zboru včasih. In kaj pišete tudi med drugim, jaz sem poslušal nekaj predstavnikov aktualne koalicije, same dobre zadeve v tem poročilu. Ni res. Ta poročilo tudi piše, da je bilo kar 66 kršitev s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Nova Slovenija, ki ste ponosni na delo njihovega ministra Janeza Ciglerja Kralja, sem slišal v stališču. 66 kršitev, največ, je ministrstvo za delo. Predstavnika ni, bil je morebiti dvakrat po 15 minut. Tudi ga ni bilo na odboru za peticije, kot vidimo. Ne se pa hvaliti, koliko domov boste naredili, ker naredili jih boste na ta način, ki bi jih lahko vlade tudi prej, če bi se zadolžile. Pa sam podpiram zadolževanje za to področje, ker nikoli nismo našli denarja, da bi ustrezno uredili področje starejših. Področje starejših, ki je tudi v tem poročilu večkrat omenjeno, predvsem v smislu, na kakšen način se ta vlada lotevala omejevanja svoboščin. Zapiranje v domove starejših občanov, v neustrezne domove, ki niso imeli osnovnih pogojev. Hrastnik je že en tak dom, ker ga poznam, ker izhajam iz tam. Ni imel variante, da bi naredil neke cone. Ne, so se odločili, da bodo zapirali ljudi, da bodo spopad s tem virusom izvrševal kader, ki ni za to usposobljen. Rekordno število mrtvih, tudi to je uspešno delo še koga. Zato vas prosim, bodite spoštljivi, ko se hvalite, kaj ste vse v tej državi naredili. Niso. 5 tisoč ali koliko imamo že mrtvih, za eno majhno mesto.
Skratka tako kot vsa leta pozdravljam to vaše poročilo. In tisti, ki si je hotel prebrati, si ga je prebral, seveda pa vidim iz razprave, da si jih kar veliko ni prebralo. Želim vam še uspešno delo tudi v naprej.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednji ima besedo gospod Predrag Baković, pripravi se gospa Eva Irgl.
Izvolite.

PREDRAG BAKOVIĆ (PS SD): Hvala lepa za besedo. Spoštovani varuh.
Torej poročilo tudi letošnje, bom rekel, zajema kar precejšen ali pa dobršen del problematike, ki se nanaša na romsko skupnost, kar se mi zdi dobro. Seveda bom sam razpravljal v tem delu, ker prihajam iz take občine, kjer pač je romska skupnost prisotna in s tem seveda so povezani tudi izzivi in nekateri problemi, ki izhajajo.
Najprej bi se opredelil glede covida samega. Moram povedati, da tudi med romsko skupnostjo je skepticizem glede cepljenja in precepljenosti precej prisoten. Posledično seveda k temu prihaja tudi v zadnjem času do situacije, da je precej obolelih tudi v romskih naseljih. Vsi ostali, ki niso cepljeni ali pa torej nimajo pogoja PCT, kljub temu odhajajo v lokale, odhajajo v trgovine. Zaznavamo težave, ki se nanašajo na to, da trgovci in strežno osebje se izogibajo konfliktom in seveda ne zahtevajo ali pa ne sprašujejo njih za te pogoje, ker se bojijo. In tudi to seveda potem ima za posledico stanje, kakršno je trenutno glede epidemije.

32. TRAK: (SB) – 11.35

(nadaljevanje) Kar se tiče izobraževanja in covida samega v osnovnih šolah se bom navezal kasneje pri izobraževanju. Bi pa tukaj izpostavil, da me zelo veseli, da ste zaznali, da smo na kočevskem najaktivnejši bili pri prizadevanju spreobrniti stanje na terenu s konkretnimi predlogi zlasti na področju bivalnih razmer, izobraževanja in seveda tudi zaposlovanja. In seveda se zavedamo, da je ta problematika zahtevna in da terja sistemske ukrepe tudi na zakonodajni ravni in tudi veliko samoiniciativnosti / nerazumljivo/ sami. Žal pa kljub vsem tem ukrepom še vedno je slab uspeh glede Romov pri izobraževanju mnogo ali pa celo večina jih ne doseže niti dokončane ravni osnovnošolske izobrazbe, še vedno je prisotno to, da izobrazba ne pomeni vrednota in seveda se ves čas vrtimo v krogu. Kar se tiče izobraževanja Romov v času epidemije predvsem ko je šlo za šolanje od doma lahko povem, da so vse romske družine na kočevskem dobile računalnik za delo na daljavo. Zanimivo je tudi dejstvo, da ko so ga vračali, je bilo na teh računalnik precej igric, pa tudi raznih filmčkov in fotografij z XXX vsebino, kar pomeni, da obvladajo računalnik in da so spretni tudi pri nalaganju aplikacij, tako, da tukaj ni nekih bojazni vsaj na tem delu države ne. V prvem valu so jim pošiljali domov po pošti učne listke, vendar so ugotovili, da zadeva ni tako uspešna in so potem v drugem valu in kasneje pošiljali v romska naselja po 4 učitelje, trije so jih imeli na telefonu, tako da so z njimi delali po eno uro dvakrat na teden, pa niso delali samo s temi, ki so bili šoloobvezni, pač pa tudi z ostalimi člani družine, kar je bilo zelo dobro in stvari so se pokazale kot dobre, zlasti zaradi tega, ker je prihajalo do strahu kaj se bo zgodilo, ko se bo treba vrniti v šolo in moram reči, da na presenečenje vseh se je večina Romov vrnila v šolo in so potem tudi uspešno nadaljevali to izobraževanje, vendar v trenutku, ko nekako pridejo ti otroci v puberteto, pa se stvari popolnoma spremenijo pri njih. In potem ta izobrazba ni več prioriteta in končajo šolanje ne da bi dokončali in tukaj so problemi.
Pravilno ste ugotovili tudi moje mnenje je tako, da odgovornost za rezultate na vseh področjih, ki zadeva Rome, ni odgovoren varuh, ampak je v prvi vrsti Vlada, v drugi vrsti Državni zbor in tudi organi lokalne samouprave predvsem pa bi opozoril tudi da je odgovornost za izboljšanje svojega položaja za razvoj in uspešno vključevanje v slovensko družbo v prvi vrsti nosi tudi romska skupnost sama oziroma vsak posameznik sam in to je potrebno poudariti. In seveda ko tak posameznik ugotovi, da je to način in spremeni način dosedanjega življenja, je pravzaprav že blizu rešitve in takrat mu v prvi vrsti stopi v pomoč lokalna skupnost. In večjih težav ni. Vendar pa je še mnogo takih, ki pričakujejo zgolj pomoč vzorcev ravnanja pa ne spremenijo. In to se vidi v tistih primerih, ko posamezna družina, romska družina se preseli iz romskega naselja v kakšno vas in če ne spremenijo svojih vzorcev življenja ali vedenja, torej gre za moteči hrup, glasna glasba, obejstne vožnje, kurjenje in podobno takoj pride do konflikta in med večinskim prebivalstvom in med romsko skupnostjo in takrat se te stvari hitro širijo in tako tudi ljudje v drugih krajih še preden spoznajo družino, ki bi se priselila, napovedujejo težav in skušajo preprečiti naselitev. Temu ne botruje nestrpnost ali pa sovraštvo ali pa anticiganizem, kot ste ga tudi sam omenjali, pač pa botrujejo izkušnje in slaba praksa, ki se je dogajala recimo v neki sosednji vasi. Tukaj bi poudaril, da v poročilu pa nisem zaznal kaj dosti o opozorilu, da gre tudi za slabo kvaliteto življenja tistih pripadnikov večinskega prebivalstva, ki živijo v bližini romskih naseljih oziroma so njihovi sosednji. Bom rekel tako glede na to, da zadevo kar dobro poznam, da na jugovzhodnem delu Slovenije skorajda ni romskega naselja, kjer pripadniki večinskega prebivalstva ali pa romske skupnosti ne bi bili v konfliktu eden z drugim. In na to nas opozarjajo mnogi dopisi, ki prihajajo kar nekaj časa že, recimo z Mihovico je najbolj aktivna in seveda je potrebno to na tem mestu tudi opozoriti. Opozoril bi tudi še na en problem, ki ga kot varuh ne boste rešili, ampak je pa

33. TRAK: (TB) – 11.40

(nadaljevanje) problem, ki je izjemno problematičen, to je zadolževanje Romov in sicer zaradi raznih neplačanih obveznosti, ki jih imajo zaradi kazni, ki so si jih pač pridelali na nek način, kar na eni strani, ker ne, izterjava ni mogoča, zlasti tistih, ki so na socialnih transferjih, kar na nek način Romom daje lažni občutek imunitete, po drugi strani pa seveda jih ti dolgovi kot mlinski kamen, vlečejo na dno in jih, nekako ne omogočajo, da se dvignejo in da splavajo iz tega stanja, v kakršnem so. In na ta način, seveda, se nič ne premakne, ne želijo se zaposliti zaradi izvršb, ne želijo postati lastniki premoženja, ker jih ti dolgovi vežejo in obremenjujejo in to je pravzaprav ta čaroben, ali pa, bom rekel, žalosten krog, ki dela težavo.
Izpostavil bi še nekaj. Vavčerji so v prejšnjem letu pokazali tudi širšemu območju države in razgalili težave, s katerimi se soočamo tisti, ki imamo pripadnike romske skupnosti. Zlasti smo se dobro seznanili s temi težavami prebivalci slovenskih obmorskih krajev, kjer so Romi s temi vavčerji letovali in znajo povedati, kakšne izkušnje so z njimi imeli in vsi vemo, da so bile to slabe izkušnje oziroma zelo negativne in tukaj ne gre za nestrpnost ljudi, ker tam ti ljudje s problematiko niso bili obremenjeni, ampak so hitro spoznali, seveda, da te težave so, na jugovzhodnem delu Slovenije in so se takrat prinesle tudi na obalo in enostavno to mora biti tudi alarm vsem nam, da ugotovimo, da to resnično je problem in da potegnemo, tisti, ki smo za to odgovorni, tudi določene ukrepe.
Jaz bi izpostavil še to, da pozdravljam priporočila, ki ste jih dali, tako glede sistemizacije romskega pomočnika, glede sistemizacije romskega koordinatorja na centrih za socialno delo. Naj povem, da na Kočevskem že vrsto let plačuje, bi rekel, daje za sredstva za plačo romskemu koordinatorju na centru za socialno delo, ker pač Ministrstvo za delo, družino, še ni nekako našlo rešitev, da bi to redno zaposlilo, je pa nujno potrebna in tudi nepogrešljiva. Seveda, gospa, ki to dela, se izobražuje in ko bo verjetno zadostila tistim birokratskim pogojem glede tega, bojo tudi Ministrstvo za delo zaposlilo v tem času, pa občina financira, kar se mi pravzaprav zdi malo hecno. Občina, kot tista, ki ni kompetentna za to področje, financira nekoga, da zadeva teče in to je seveda problem.
Tako da, jaz bi res pozdravil predvsem tudi to, da pozivate, da se prouči, ali bi šlo zagotavljanje otroškega dodatka staršem pogojevati z obveznostjo dejanskega osnovnošolskega izobraževanja otroka in v ta namen naj bi se tudi pripravile potrebne spremembe in področje zakonodaje. Tako da, na rob vsemu menim, da je poročilo korektno pripravljeno, da so se razsvetlili, več ali manj, vsi aspekti in da nenazadnje tudi Romi bojo morali prevzeti svoj del odgovornosti, ki se nanaša tako na integracijo, napredek in seveda tudi mi vsi, ki smo, delamo v določenih posameznih funkcijah in organih. In tako verjamem da, v končni fazi niti ni državi ali pa v lokalni skupnosti človeka, ki ne bi želel, da se bo katerakoli družina postavila na lastne noge in zaživela neko normalno življenje. Tako da, upajmo, da bo tudi na tem področju stekla akcija.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednja razpravljavka je gospa Eva Irgl, pripravi se gospod Blaž Pavlin.

EVA IRGL (PS SDS): Najlepša hvala za besedo.
Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani gospod varuh človekovih pravic, Peter Svetina.
Jaz moram najprej povedati, da seveda že vrsto let spremljam varuhova poročila in moram reči, da kar zadeva formo teh varuhovih poročil, so iz leta v leto boljše in tudi bolj pregledne, kar je seveda pohvalno. Spremljam pa seveda tudi siceršnje delo varuhov človekovih pravic in lahko naredim zagotovo neke vrste primerjavo, kako je kdo delal, če smo se recimo v začetku devetdesetih let bolj ukvarjali z romskimi vprašanji, ki so bila prej izpostavljena, nedvomno je to prav, tudi ta Državni zbor je večkrat govoril o teh vprašanjih. Tudi še takrat, ko sem bila sama predsednica Komisije za človekove pravice, smo večkrat razpravljali o tej tematiki. So pa drugi, recimo varuh

34. TRAK: (NB) – 11.45

(Nadaljevanje) človekovih pravic dajali precejšen poudarek recimo otrokovim pravicam. Jaz se spomnim v tistih letih, zlasti krepitvi zagovorništva. Potem smo prešli z naslednjim varuhom bolj na skrb za starejše. Opozarjalo se je veliko na prenizke pokojnine, na nasilje nad starejšimi in med drugim se je veliko opozarjalo tudi na nujnost sprejetja Zakona o dolgotrajni oskrbi. In danes smo tukaj. Po toliko in toliko letih končno bomo pri naslednji točki lahko razpravljali tudi o dolgotrajni oskrbi in upam, da bo zakon tudi sprejet, kajti s tem bomo uredili vrsto vprašanj, ki so leta in leta bila praktično nerešljiva, vemo pa približno kakšna je bila sestava Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v tistem času in kakšna je bila sestava Ministrstva za zdravje.
Zdaj moram pa reči, da je vsem varuhom do sedaj nekako skupno to, da ne uporabljajo 9. člena Zakona o varuhu človekovih pravic, to sem že večkrat povedala, ampak bom še tisočkrat, če bo potrebno. Jaz mislim, da je to zelo pomemben člen kjer lahko varuh samoiniciativno reagira, torej prične postopek na lastno pobudo, ko zazna kršenje človekovih pravic. Jaz sem na Odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide , ko smo obravnavali to točko dnevnega reda, specifiko torej obravnave s področja vsebine, ki jih odbor pokriva, tudi vprašala takrat namestnika varuha človekovih pravic koliko je bilo sproženih teh postopkov samoiniciativno, pa tega podatka nisem dobila. Ampak, če pa pogledamo statistiko samo, ki jo je varuh predložil, pa lahko vidimo, da je obravnavanih zadev v letu 2020 bilo 6 tisoč 852, kar pomeni nekako 33 % povečanje v letu 2020. Zdaj seveda v opoziciji, tako ja, seveda, povečanje, poveč… Seveda je povečanje, saj se moramo zavedati v kakšni situaciji smo se znašli v letu 2020. Saj je to situacija, ki je neprimerljiva s katerokoli drugo situacijo do sedaj v naši zgodovini. Neprimerljiva. Neprimerljiva in to je potrebno imeti v oziru in je potrebno to tudi nekako upoštevati. Jaz se pa bojim, da tudi priporočilu varuha to ni bilo všteto zraven, da seveda vemo kakšno je okolje in kakšna situacija se je dogajala v letu 2020. Skratka, imeli smo Covid krizo, imeli smo epidemijo in logično je, da so posamezniki bili tudi v večjih stiskah in so se iz tega razloga obračali tudi na Varuha človekovih pravic. Obenem je pa nepravično s strani opozicijskih poslanskih skupin, da niste povedali koliko pa je ta Vlada kljub epidemiji naredila za najbolj ranljive skupine ljudi. Mi osebno na Odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide smo sprejeli ogromno število zakonov, ki popravljajo krivice za nazaj. Ne bom se spuščala v to kdo je bil takrat minister, ko so bile te krivice povzročene, ker sem mi to ne zdi več pomembno, ker prav je, da se premaknemo od tega naprej, in prav je, da jih samo popravimo in mi to delamo. In to je bistveno in to je ključno, popraviti krivice za nazaj in narediti tako zakonodajo, da se te krivice ne bi ponovno začele dogajati oziroma drugačne krivice. Poglejte, mi smo v tem času, ko je bila epidemija, ko smo bili tako napadani z vseh strani in smo še danes, tako napadani, jaz sem prepričana, da nobena leva formacija vlad ne bi zdržala dva dni pod takimi pogoji, dva dni, mi pa smo kljub temu naredili ogromno za ljudi, ogromno za gospodarstvo, da se je obdržalo in to je treba na glas povedati. Ohranili smo več kot 300 tisoč delovnih mest in seveda naredili mnogo ukrepov, ki so šli v smer, da smo ohranili gospodarstvo. Za najbolj obremenjene, ki so skrbeli za starejše v domovih za starejše in bolnišnicah, smo vzpostavili sistem nagrajevanja. Takoj smo

35. TRAK: (SC) – 11.50

(nadaljevanje) zagotovili dodatnih 26 milijonov evrov za tiste, ki imajo specifično delo v domovih za starejše. Jaz osebno sem hodila veliko po različnih oblikah institucionalnega varstva seveda ne med epidemijo, ampak prej in po in lahko naredimo primerjavo med domovi in lahko rečem, ker imam neko sliko, da sta se vedno znova izpostavljali dve vprašanji in to je prostorske stiske, prostorske kapacitete, ki so nedvoumno premajhne in pa premalo specifičnega kadra, ampak ta Vlada to rešuje. Dajemo enormna za gradnjo domov za starejše, da povečamo kapacitete. Kaj so delale prejšnje Vlade se je pa res za vprašati, ampak to se je nekje tlelo pod površjem, ko pa smo prišli v epidemijo se je to še bolj pokazalo in danes mi to rešujemo. Poglejte, reševali smo stiske samozaposlenih preko mesečnega temeljnega dohodka. Mislim, da je treba celoten kontekst pogledati in povedati tudi tisto, kar je bilo dobro seveda se pa ob enem zavedati, da smo delali tudi napake kdo jih pa ne sploh pa v taki situaciji, ki ni primerljiva z ničemer. Nihče ni popoln tudi v opoziciji ni nihče popoln, nihče, ampak verjemite mi, da se je vse delalo v tej smeri, da bi se našlo najbolj primerne rešitve za čim več ljudi ne moreš pa vedno seveda ustreči vsem v popolnoma vsem. Tako da, poglejte, jaz mislim, da tukaj tudi Varuh človekovih pravic bi moral pogledati na te zadeve, ko jih je zapisoval v svojem poročilu tudi tako, da upošteva situacijo, v kateri smo se znašli, kajti moramo vedeti, da epidemija se ni zgodila samo v Sloveniji. Epidemija je zajela ves svet in tudi tam so dajali odloke, sprejemali odloke in ukrepe. Večina držav je imela celo bolj zaostrene ukrepe kot pri nas, ampak pri nas se je seveda vse delalo v tej smeri, da se ruši samo, da se ruši. Kaj če bi enkrat za spremembo gradili mi vsi skupaj? Jaz vam verjamem, da bi se miselnost v različnih nivojih zelo spremenila, če bi vsi skupaj začeli graditi. To so take lepe stvari, ki nas konec koncev povezujejo in dopolnjujejo. Rušiti je najlažje to je dejstvo, ustvarjati kaos tudi, ampak jaz ne želim biti del tega programa to vam moram sedaj povedati in nikoli tako ne delujem, če spremljate moje delo. Jaz mislim, da je potrebno graditi je pa potrebno tudi opozarjati, ko vidimo, da nekatere stvari ne gredo v pravo smer in tukaj mislim, da opozicija pa mora odigrati svojo vlogo ne pa samo iskati neke bom rekla v tako zahtevni situacijo neke napake in jih, potem potencirati v onemoglost. Jaz mislim, da pač je treba stopiti skupaj in to tudi skupaj udejanjati.
Mislim, da je zelo krivično, da na takšen način razpravljamo o stvareh kot so to počeli danes v opoziciji, če vemo, da smo dvignili recimo najnižje invalidske pokojnine. Leta in leta smo to v Slovenski demokratski stranki dajali na dnevni red, ko smo bili v opoziciji nikoli koalicija ni sprejela mi pa smo to uredili torej dvignili smo najnižje invalidske pokojnine, popravili smo krivice več kot 56 tisoč ljudem, ki se jim doba dokupa ni priznala pa, čeprav so jo po takrat veljavnih predpisih pošteno plačali. Povejmo to na glas vsi, ki smo danes tukaj v tem prostoru. Odpravili smo diskriminacijo pri zavarovancih s telesno okvaro.

36. TRAK: (VP) 11.55

(nadaljevanje) Namenjamo sredstva za domove starejših občanov. Upokojencem smo že dvakrat izplačali solidarnostni dodatek v višini od 130 do 300 evrov. Dvignili smo zagotovljene pokojnine. Odpravili smo diskriminatornost kmečkim zavarovancem. In še in še, da ne grem za nazaj, koliko krivic je bilo popravljenih. Tako, da kar tako pavšalno govoriti o nekih stvareh, se mi ne zdi fer, ne zdi se mi pravično, ne zdi se mi pravično in ne zdi se mi pošteno. In kljub temu, da prikazujete tudi danes katastrofične podatke, vam moram povedati, da imamo trenutno 16,6 % gospodarsko rast in najnižjo brezposelnost. In to smo dosegli tudi preko ukrepov, ki so bili sprejeti v Državnem zboru. Tako, da glejte, treba je pač biti natančen pri teh stvareh, predvsem pa pravičen, še enkrat, pravičen. Pravičen je treba biti. To se pač nekako pričakuje tudi sicer od politika, da zna presoditi in preceniti in pretehtati in res potem nekako pravično pogledati na zadevo, tudi če prihaja iz katerekoli pač politične opcije.
Zdaj, rečeno je bilo, da je bilo največ nerealiziranih priporočil na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ja, ampak treba je vedeti zakaj in tudi to je treba povedati na glas. Glejte, jaz sem šla zelo natančno pogledati ta priporočila in sem videla, da je 6 nerealiziranih, nekaj jih je delno realiziranih ali pa so tudi siceršnja stalna naloga ministrstva. Je pa res nekaj drugega, da je bilo pa ogromno nerealiziranih priporočil ravno ta tem ministrstvu v letih nazaj, na kar sem jaz ves čas opozarjala kot predsednica komisije za človekove pravice. In lahko še enkrat povem, da smo se ves čas tudi na komisije za človekove pravice, ko smo želeli pridobiti odgovore ljudem, ki so nas zanje zaprosili, da smo se večkrat soočili prav s tem ministrstvom z, jaz temu rečem, institucionalno ignoranco. Več urgenc smo dali, pa se ni nič zgodilo. No, potem ko sem jaz osebno večkrat javno to povedala ob različnih priložnostih, so se stvari začele spreminjati. In danes lahko rečem, da odgovore zelo hitro pridobimo. To se mi zdi pomembno in se pravi stvari se odvijajo na bolje. Je pa res, da je bilo lansko leto tako specifično, da je pravzaprav zelo težko o tem pač presojati in soditi, zelo težko.
Tako, da jaz seveda kot vedno moram reči, da poročila varuha so vedno dobro pripravljena, ampak tisto, kar je moja kritika temu, je pa predvsem to, da ni bilo postavljeno dovolj v kontekst lanskega leta. Ki je bil, še enkrat, neprimerljiv z ostalimi leti pred tem letom. Neprimerljiv.
Najlepša hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Naslednji ima besedo gospod Blaž Pavlin, pripravi se mag. Dejan Židan.

BLAŽ PAVLIN (PS NSi): Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav vsem.
Vsakokratno letno poročilo za preteklo leto varuha človekovih pravic je vsekakor nek odraz dogajanja v tistem letu, se pravi v preteklem letu, in tudi poročilo za leto 2020 odraža stanje v Sloveniji v času epidemije. Vsekakor je bilo to eno posebno leto, v katerem smo se soočali z epidemijo in z bojem za zdravje in življenje naših državljank in državljanov. Koalicija se je bolj ali manj uspešno spopadala s temi problemi, tudi številni sprejeti PKP zakoni so imeli

37. TRAK (VI) 12.00

(Nadaljevanje) in imajo rezultate tudi v najnižji brezposelnosti in najvišji gospodarski rasti. Tukaj bi morda tudi izpostavil to, kar je bilo danes večkrat izpostavljeno glede pozornosti za ranljive skupine. Toliko kot se je naredilo v tem letu in pol za ranljive skupine se v preteklih obdobjih ni. Pa tukaj bi dal tako zahvalo opoziciji kot koalicijskim strankam, ker veliko predlogov, ki smo jih sprejeli v tem obdobju je prišlo s strani opozicije in smo jih v koaliciji spoznali za dobre in jih tudi podprli.
Sama struktura teh priporočil, kjer izstopa Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se mi zdi, da je podobno kot v priporočilih za ostala leta. Tukaj seveda je tudi področje, ki ga to ministrstvo pokriva, nekako specifično, saj v veliki meri to ministrstvo pokriva najbolj ranljive skupine v naši družbi in so ta priporočila zaradi tega nekako logična. Je pa že varuh v svojem današnjem nastopu in v poročilu napisal, da je tudi to ministrstvo v veliki meri že lansko leto sledilo nekaterim priporočilom, predvsem glede stanja v domovih za starejše že sproti in jih tudi uresničilo.
Mogoče bi se tukaj dotaknil oziroma izrazil svoje strinjanje s stališči, ki jih je imel kolega Baković glede stanja v romski skupnosti, predvsem v jugovzhodni Sloveniji. Tudi sam imam kar veliko romski skupnost v svoji občini in bi se v celoti strinjal s tem, kar je kolega Baković povedal. Bi pa tukaj dal namig oziroma priporočilo varuhu, da pri oceni tega stanja tudi spremlja težave s katerimi se sooča večinsko prebivalstvo, ki jih ima zaradi sobivanja z romsko skupnostjo. Toliko glede tega.
Potem pa še mogoče nekaj glede samih odločb Ustavnega sodišča oziroma uresničitvijo oziroma navedeno je bilo, da v lanskem letu ni bilo, mislim da, 18 neizvršenih odločb Ustavnega sodišča, leta 2018 je bilo teh 10. Tukaj je v veliki meri odgovornost Državnega zbora, da to sprejme. Je pa vsekakor, eno od teh odločb smo lansko leto oziroma v začetku letošnjega leta uspeli realizirati. To je glede financiranja javnoveljavnih programov v osnovnih šolah, kljub nasprotovanju opozicije.
Sedaj pa še nekaj glede teh odločitev Ustavnega sodišča, pa veljavnosti odlokov. Vemo, da so bili ti odloki sprejeti v nekem zahtevnem času. Ni pa naključje, da je Ustavno sodišče te odloke razveljavilo, ko je bila najhujša epidemija že mimo. Verjetno si v času same epidemije nihče ni upal prevzeti odgovornosti za take odločitve. In to vprašanje je naslovil tudi v ločenem mnenju predsednik Ustavnega sodišča dr. Rajko Knez, pa dovolite, da ga na tem mestu citiram: »Če bi Ustavno sodišče odločalo o ustavnosti takih predpisov v času njihove veljavnosti in zgolj zato, ker zakonodajalec nedopustno delno /nerazumljivo/ ureditev vsebinskega zakonskega okvira za omejitev svobode gibanja in pravice zbiranja ne bi razveljavilo. Takšna razveljavitev ti namreč povzročila prenehanje veljavnosti morebiti primernih nujnih in ožje sorazmernih omejitev dveh človekovih pravic, s katerimi se je zasledovalo ustavno dopusten cilj varovanja zdravja in življenj ljudi. S takšno razveljavitvijo takih predpisov bi tudi povzročili, da država zaradi opisane vrzeli v zakonu o nalezljivih boleznih, torej na ravni zakonskega urejanja, ne bi mogla izpolnjevati svojih pozitivnih obveznosti pri preprečevanju širjenja nalezljivih bolezni, zaradi česar bi lahko nastale nepopravljive škodljive posledice za te ustavne dobrine, kar bi pomenilo še bolj protiustavno stanje.« Konec citata. Tako po mojem mnenju so torej odloki varovali življenja in zdravje ljudi. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Besedo ima mag. Dejan Židan, pripravi se gospa Tadeja Šuštar Zalar.
Izvolite.

MAG. DEJAN ŽIDAN (PS SD): Gospa podpredsednica, spoštovani poslanke, poslanci! Spoštovani Varuh človekovih pravic s sodelavci! Spoštovani predstavniki vlade! Lepo pozdravljeni!

38. TRAK: (NM) – 12.05

(nadaljevanje) Bom čisto kratek, ker nimam dosti časa na razpolago. Kot prvo, hvala za trud vas in celotne ekipe. Kot drugo, prav vidno je, da ste v stiski, kaj je boljše, biti včasih aktivist glasen ali pa v ozadju se trdo pogajati in kakšno stvar lažje urediti, ampak to je borba in odločitve, ki jih morate sami sprejeti, tega vam mi ne moremo v bistvu svetovati. Tisto, kar pa, o čemer pa jaz osebno razmišljam, je pa, da bo leto 2021, kot ga boste predstavili, bo pa seveda neka zelo velika novost in to je kršenje neke vrste kolektivnih pravic mimo zakonodajne podlage in tisto, kar se pa zadnje čase zelo odkriva, mimo strokovnih napotil ali celo v nasprotju s stroko. Vse to, kar danes beremo, včeraj in predvčerajšnjem, kako se je pritiskalo na posamezne strokovne inštitucije, da neprimerne in hitre vladne teste razglasijo za primerne. Ko pa se strokovnjakinja upa oglasiti, pa ostane brez službe. To je tako grozno in to je čista definicija totalitarne države. In proti temu se moramo maksimalno boriti.
Hvala za vašo pozornost.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Nadaljujemo, besedo ima gospa Tadeja Šuštar Zalar.
Izvolite.

TADEJA ŠUŠTAR ZALAR (PS NSi): Hvala za besedo.
Rada bi se, rada bi izrazila zaskrbljenost zaradi tona razprave, ki so ga uporabili pred mano kolegi iz SD, ki se v zvezi z blagoslovom javnih šol odvija v sferi splošne javnosti, pa tudi v tem Državnem zboru. Nasprotujemo prikrojenim, neprepričljivim razlagam načela ločitve cerkve in drugih verskih skupnosti od države, ki so očitno podane z namenom izločitve določenih cerkva in tudi drugih verskih skupnosti iz javnega življenja. Ne vem, če kolegi iz SD razumejo, kaj pomeni načelo ločitve cerkve od države. Načelo ločitve cerkve in drugih verskih skupnosti od države ni moč razlagati na način, da bi to pomenilo njihovo izločitev iz družbe. To je povsem nedopustno in to je tudi povedalo Ustavno sodišče v odločbi z dne 19. januarja 2017. Tako da blagoslavljanje šol ni protiustavno, kot je navajal kolega mag. Koprivc. Ob tem je potrebno tudi poudariti, da slovenski pravni red ne prepoveduje šolam in lokalnim skupnostim, da bi se za blagoslov šolskega objekta dogovorile s katerokoli od cerkva in drugih verskih skupnosti, če bi to ocenili kot primerno. Akademsko društvo pravnikov opozarja, da je kot državni vrednostni nazor prav tako nedopustno razglasiti ateizem, agnosticizem in druge verske skupnosti oziroma svetovne nazore. Zagovarjamo pluralističen pristop, ki kot edini nevtralni pristop spodbuja spoštovanje, sobivanje in prisotnost vseh ver in svetovnih nazorov v javnem življenju. Blagoslov šolskih objektov na slovesnosti ob odprtju šol je… / znak za konec razprave/ del dragocene slovenske tradicije in kulture ter tako lahko slovesnost samo obogati. Povsem neustrezno je zlorabljati tako tradicijo za poglabljanje ideoloških delitev in za ceneno nabiranje političnih točk. Varuh ni nikjer zapisal, da je blagoslov javnih šol protiustaven, ampak je samo navajal, da je to kontroverzno in da ni protiustavno in da priporoča ureditev… / znak za konec razprave/ zakonodaje tega področja.
Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
S tem smo izčrpali seznam prijavljenih razpravljavcev. In prehajamo v sklepni del razprave, v katerem dobita besedo še predstavnik vlade in pa varuh človekovih pravic. Naj samo opozorim, da predstavnik vlade, se dogovorite, kateri izmed državnih sekretarjev želi besedo, ker dobi besedo samo en predstavnik vlade.
Gospod Kangler, izvolite.

FRANC KANGLER: Hvala lepa.
Jaz sem mislil, da imamo vsi predstavniki vlade pravico tukaj govoriti po poslovniku…

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Ne, gospod Kangler. Samo, da vam obrazložim. V okviru razprave se lahko katerikoli izmed vas prijavi kadarkoli k besedi. V sklepnem delu razprave…

FRANC KANGLER: Razprava še ni zaključena.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Če bi me poslušali, bi slišali, da sem prebrala, da smo izčrpali seznam razpravljavcev in prehajamo v sklepni del razprave, kjer dobi najprej besedo kot za zaključek eden izmed predstavnikov vlade in nazadnje še kot zaključek Varuh človekovih pravic.

FRANC KANGLER: Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: To je po splošni

34. TRAK: (SB) – 12.10

(nadaljevanje) parlamentarni praksi in po poslovniških pravilih, tako da ne se sprenevedati. Saj imate besedo za zaključek, če ste se vi dogovorili, da ste vi kot državni sekretar tisti, ki bo zaključil to razpravo.
Izvolite.

FRANC KANGLER: V redu, si bom pa vzel to pravico. glede na vaša tolmačenja se iskreno zahvaljujem. Hvala lepa, spoštovana podpredsednica, spoštovani varuh, predstavniki vlade, predvsem pa poslanski zbor. Danes tukaj smo poslušali poročilo, predvsem pa razpravo o poročilu varuha za leto 2020. Iskreno moram priznati po eni strani sem zelo vesel, da je skoraj celotna poslanska skupina SD prisotna v dvorani, pri čemer nekateri drugi niso dajali takšne pozornost ob samem nastopu varuha poročilo za 2020. Ampak ta poslanska skupina je bila zelo kritična v nekaterih pogledih, predvsem kritična na delovanje Ministrstva za delo, družino, socialo, pri čemer pa moram na nekatere stvari opozoriti. To poročilo za leto 2020 je napisano tudi za tisto obdobje, ko so socialni demokrati bili del vlade, prejšnje vlade tako imenovane Šarčeve vlade. 16. marca 2020 je pričela Janševa vlada delovati. Biti kritičen do svojega dela, jaz sem vesel, da ste tudi vi priznali, da niste bili uspešni in da vam ni uspelo nekatera priporočila, ki jih je varuh tukaj pojasnil, odpraviti v preteklosti. Strinjam se z vami in strinjam se z varuhom, ko je bil kritičen, da bi moral biti predstavnika ministrstva tukaj in da gre za 66 kršitev v letu 2020, kjer ministrstvo ni odpravilo posledic. Teh 66 kršitev ne bi bilo, če bi v preteklosti glede na to, da ste več kot 10 let vodil to ministrstvo, odpravili vsa priporočila in kršitve. Danes sploh ne bi rabil biti predstavnik vlade tukaj za to področje, če bi bili dosledni in delovali tako kot Ustava, Zakon o vladi in vse ostalo narekuje. Glede na to, da se pa tudi strinjam s poslanskim kolegom iz Socialnih demokratov Bakovićem glede romske problematike. Vlada si zelo prizadeva, ustanovljenih je več komisij, resno jemlje to problematiko, Romi nimajo več pravic kot drugi državljani oziroma občani v nekem okolju, imajo popolnoma enake pravice pa tudi dolžnosti, tudi dolžnosti kar se tiče šolanja, spoštovana zakonov. Dr. Laj, direktor policije in tudi pred tem je bi državni sekretar na notranjem ministrstvu, si je zelo prizadeval na tem področju tudi s strani represivnega organa, da poskušamo to problematiko v družbi, ki je problem celotne družbe tudi reševati. Zato smo na Ministrstvu za notranje zadeve v policiji zaposlili v letošnjem letu 3 policiste, 3 policiste Rome izključno, da tudi skozi to delo policije, ki je največkrat neposredno obveščena o kršitvah, o problemih v nekih okolju, da poskušamo reševati problematiko in približati problem, ki ga imajo v neki občini, na ta način, da smo učinkovitejši pri reševanju te problematike tudi skozi to, da dajemo tudi priložnost Romom

40. TRAK: (NB) – 12.15

(Nadaljevanje) v komunikaciji, v izpostavljanju stikov med policijo in Romi v nekem okolju to komunikacijo in dialog je potrebno vzpostavljati tudi na vseh drugih področjih, tudi v socialnem, visokošolskem, srednješolskem delu in družini in še kje. Ne morem se pa seveda strinjati pri nekaterih kritičnih napadih na Vlado v zvezi s tem poročilom, kot ga je podal poslanec Koprivc glede njegovih in vaših pogledov na problem Covida. Dobro vemo, da je prišlo do menjave Vlade ravno takrat, ko je prišlo do epidemije v Sloveniji. Dobro vemo, da je Vlada razpadla v tistem času. Vsako odločbo Ustavnega sodišča je potrebno spoštovati. Res je, bili so sprejeti nekateri podzakonski akti, odliki za preprečevanje epidemije. Res pa je, da so pa tudi nekateri politiki, predvsem iz opozicije dajali legitimnost tistim, ki so take odloke ali ukrepe Vlade rušili kadar je Vlada sprejemala odločitve v smislu preprečitve epidemije in širitve bolezni Covid. Ne bom poimensko danes tukaj govoril, ampak poglejte nekatere fotografije iz petkovih protestov leta 2020. Kdo in na kakšen način je kolesaril s protestniki brez mask, brez mask? Kdo in na kakšen način je govoril v tem Državnem zboru in v tej hiši demokracije, da otroci v osnovnih šolah ne rabijo nositi maske? Kdo je bil tisti, ki je dajal legitimnost tistim protestom, ki niso bili ne prijavljeni, nelegitimni? Vsakdo ima pravico protestirati, vsakdo ima pravico do svobode izražanja, pri čemer pa sme spoštovati Ustavo in vso ostalo zakonodajo, ampak očitno za nekatere v tej državi Ustava ne velja kadar so v opoziciji zakoni ne veljajo, kadar so v opoziciji, dopustno je vse. Žal ni res, ni razlik in ne sme biti razlik ne med edinimi ne med drugimi.
Poslanka iz vrst SD, gospa Meira Hot je govorila o Ustavi, o omejevanju človekovih pravic in očitala ministrici za visoko šolstvo, Kustečevi, da je naredila izjemno škodo. Odločno zavračam kakršnokoli škodo. Morala je sprejeti ukrep, da je preprečila širjenje virusa tudi v srednjih, osnovnih in visokošolskih programih. Morala je. Res pa je, da njene odločitve so se pa nekateri v opoziciji trdno trudili, da so jih rušili, ne glede na ceno, ne glede na zbolele, ne glede na posledice, ki so danes tukaj prisotni. Pa povejte mi zakaj imamo danes oziroma smo imeli včeraj preko 2 tisoč 140 okuženih? Povejte mi. Zato, ker ste dajali nekateri legitimnost z vašimi pojavami, z vašo prisotnostjo na nekaterih shodih, brez mask…

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Spoštovani gospod Kangler, dajte se osredotočati o svoji vsebini na poročilo Varuha človekovih pravic…

FRANC KANGLER: Pa govorim o Covidu in o poročilu 2020.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Ne na proteste, pa tako naprej, pa na …

FRANC KANGLER: Jaz razumem, predsednica, da vas kot predsedujočega to boli, ker v imenu…

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Gospod Kangler, prosim če ne prejudicirate kaj mene boli in kaj me ne

41. TRAK: (VP) 12.20

FRANC KANGLER: Potem me, prosim, da me ne motite! Ne!?

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Moja dolžnost je, da skrbim, da razprava poteka v duhu točke, ki je na dnevnem redu. in prosim, če ste kot državni sekretar, ki je tukaj v naši hiši gost, spoštljivi do vseh poslancev vključno do mene kot do trenutno predsedujoče. In še enkrat vas pozivam, da se držite teme, ki je na dnevnem redu, tj. poročilo Varuha človekovih pravic.
Izvolite, nadaljujte.

FRANC KANGLER: Točno tega se držim in razprave poslancev, ki so razpravljali o poročilu Varuha človekovih pravic 2020. Ničesar si jaz tukaj, spoštovana predsedujoča, nisem izmislil. Ampak zaenkrat sem še živ v tej dvorani in poslušal vaše poslance. In je prav, da v imenu vlade podam odgovor in poglede vlade na razpravo poslancev. Ne vem, o čem jaz danes tukaj govorim. Če nebi predhodno si zapisoval tukaj, kaj je kateri poslanec dejal in izrekel naslednje besede. In mislim, da je prav, če je nekdo kritičen do vlade v zvezi s poročilom, da na to kritiko podam odgovor. In varuhu smo tudi povedali in tudi varuh je slišal. In prav je, da tudi vi slišite. Očitno pa velikokrat slabo slišite. In bom počasi zaključil. Moram …
A lahko zagotovite mir v dvorani, predsedujoča? Lahko nadaljujem?

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Gospod Kangler, mir dvorani imate.

FRANC KANGLER: No, v redu.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Največji nemir, ki ga delate, je vaš.

FRANC KANGLER: Samo, da vem, kakšen imate nivo razprave. No, v redu.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Ja, gospod Kangler, vi ste ga zdajle zelo znižali. Tako, da vas res prosim, da se osredotočite na vsebino poročila.

FRANC KANGLER: Spet mi čas teče v imenu vlade, spoštovana predsedujoča.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Ja, žal. Držite se teme, pa vas ne bom prekinjala vmes in opozarjala. To je vaša krivda.

FRANC KANGLER: No, ker sem v imenu vlade in v imenu Ministrstva za notranje zadeve danes tukaj in v imenu ministra gospoda Aleša Hojsa, moram tudi poudariti še glede našega področja, da iz poročila Varuha človekovih pravic 2020 je razvidno, da policija, Ministrstvo za notranje zadeve z varuhom dobro sodeluje, da smo vsa priporočila, ki smo jih dobili v preteklosti od varuha, sprejeli, realizirali, pomanjkljivosti odpravili. In se mi zdi prav, da vsi, ki kakršnakoli priporočila ne glede na ministrstvo pridobimo od varuha, je potrebno takoj ali v najmožnem krajšem času odreagirati. Ker varuh to ne dela zaradi sebe, varuh to dela zaradi ljudi, ljudi, ki se obrnejo na varuha v krizi, v stiski, v pomanjkanju ne vem česa. In tem ljudem je potrebno pomagati. Tem ljudem je potrebno pomagati tudi na ta način, da hitro, učinkovito, predvsem pa zakonito določene službe odreagirajo. In tukaj varuh lahko poudari ali pa povprašate varuha, je odnos slovenske policije in Ministrstva za notranje zadeve do inštitucije Varuha človekovih pravic na najvišjem možnem nivoju. In se še trudimo, da ta nivo izboljšamo. In varuh je vedno dobrodošel v vseh organizacijskih enotah policije, tudi Ministrstva za notranje zadeve. In večkrat pride nenapovedano na marsikatero policijsko postajo, kjer opravi nadzor, predvsem v nočnem času nadzor glede ravnanja z občani, nadzor glede pridržanih oseb in podobno. In mi se vsakega takšnega nadzora veselimo, ker če je kje kakšna pomanjkljivost, ga na podlagi njegovih priporočil tudi odpravimo. In tako bo tudi v bodoče. In ne samo Ministrstvo za notranje zadeve, tudi vsa ministrstva bodo temu sledila, sledila priporočilom varuha

42. TRAK: (SC) – 12.25

(nadaljevanje) in morajo slediti. Po najmočnejših močeh se truditi, da pomanjkljivosti, ki so prisotne Vlada tega ne zanika v naj možnem krajšem času tudi odpraviti. Včasih pa nekaterih stvari ne moreš odpraviti, če zakon ni sprejet ali pa, če zakonska pobuda ni šla skozi v Državnem zboru in za enkrat imamo izvršno in zakonodajo vejo oblasti in večkrat bi Vlada tudi pričakovala glede na covid stanje, da bi opozicija prisluhnila ne potrebam Vlade, ampak potrebam družbe in ljudi v Sloveniji skrbi vas pa bolj volitve in predčasne volitve in podobno.
S tem zaključujem.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Najprej gospod Kangler v skladu s 77. členom Poslovnika Državnega zbora, ki opredeljuje, da se drugemu udeležencu to ste vi na seji, ki ne govori o vprašanju, ki je na dnevnem redu lahko izreče opomin vam v tem trenutku izrekam opomin, ker je bila vaša razprava daleč od vsebine, ki jo obravnavamo.
Glede na to, da je bilo s strani ostalih državni sekretarjev sedaj kar nekaj nejevolje naj še enkrat pojasnim. Vsi predstavniki Vlade ste imeli ves čas obravnave te točke, ko se je odvijala razprava možnost se kadarkoli priglasiti k besedi in razpravljati in povedati svoja stališča, komentirati razprave ostalih poslancev in tako naprej. Sedaj, če si je to pravico samovoljno ob zaključku razprave vzel državni sekretar Kangler vam jaz nisem kriva, da se o tem niste dogovorili prej. Je pa res, da imamo sedaj ob koncu razprave še delitev časa, kjer pa se ponovno lahko eden izmed predstavnikov Vlade prijavi in še dodatno razpravlja.
Postopkovni predlog je želela gospa Meira Hot.

MAG. MEIRA HOT (PS SD): Hvala lepa, spoštovani gospa podpredsednica.
Sicer v zvezi z mojim postopkovnim predlogom mislim, da ste ga delno tudi že sami v bistvu uslišali. Dejstvo je, da se je državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve pa sedaj privoščil eklatantno zlorabo Poslovnika tega Državnega zbora, da je v sklepnem delu razprave polemiziral s poslanci, ki več nimajo možnosti razpravljati, da ste ignorirali dobrih tri ure razprave, ko bi se lahko kadarkoli oglasili na katerokoli razpravo pa tega niste storili temveč ste čakali na zaključek, da boste lahko napadali in osebno diskreditirali poslance ne pa se odzivali na priporočila varuha, o katerih danes teče razprava in da je vse zelo zelo narobe v tej Vladi kaže že to, da ste si besedo sami vzeli kljub temu, da je bila vselej praksa, da je bilo to nekako v ingerenci Ministrstva za pravosodje, ki običajno celovito v zaključku podalo odziv Vlade na priporočila varuha vi ste pa sedaj izbrali to pot, zlorabili Poslovnik in polemizirali s poslanci, ki z vam ne morejo odgovarjati in to na način, da ste šli seveda spet osebno in niste razpravljali o delu Varuha in o njegovih priporočilih do te Vlade temveč seveda o socialnih demokratih in o slikah in tako dalje. Poglejte, slike imam lahko tudi jaz in tudi jaz vam lahko kažem slike, ampak razprava danes je o vsebini poročila Varuha človekovih pravic za leto 2020 in verjemite mi, da bi bilo bolje, da preberete to poročilo kakor pa, da gledate slike s protestov.
Lepo prosim, se opravičujem, dajte imeti neko spoštovanje pa ne s temi seksizmi v smeri histeričnih žensk na to pa res ne pristajam, na to pa res ne in tudi tukaj prosim, da izrečete opomin gostu v tem Državnem zboru in da izkaže se spoštovanje tudi do ženskih poslank.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa, gospa poslanka. Ja tudi jaz sem videla to neprimerno gesto skrajno nespoštljivo je gospod Kangler, da se tako obnašate v naših hiši, kjer ste gost še enkrat ponavljam in tudi na tem mestu vam izrekam še eden opomin, ker je tako seksistično obnašanje kot ste si ga sedaj privoščili do kolegice Meire Hot nesprejemljivo. Sedaj pa besedo dobi upam, da bomo umirili žogico za zaključno besedo varuh človekovih pravic. Gospod Peter Svetina, izvolite.

PETER SVETINA: Hvala lepa vsem

43. TRAK: (NM) – 12.30

(nadaljevanje) za razpravo tekom 3 ur. Bi pa se rad odzval na nekaj konkretnih vprašanj oziroma predlogov, ki so bila. Gospod Bevk je zaprosil za komentar, kaj pomeni, da je 5 tisoč otrok brez interneta. To je ogromno število. Tudi vemo, da so nevladne organizacije, šole, pa nenazadnje tudi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je priskrbelo računalnike in internetne povezave, ampak mi se moramo zavedati, če je 5 tisoč otrok brez interneta, koliko jih je šele brez res modernih računalnikov, ker vidimo tudi, da vsak računalnik danes ne funkcionira. Koliko jih je brez programske opreme, ki je za to potrebna. Tako da mislim, da moramo narediti še velik korak v to smer, da bo Slovenija opremljena, kar se tiče teh digitalizacij ali pa dostopnosti od daleč, pa nenazadnje tudi dostopnost v ranljivih ciljnih skupinah, v ljudeh, ki so na socialnem robu, nenazadnje do papirja, pa do tiskalnikov in pa tonerjev. Tako da to je zame res velika številka, na katero mi smo ocenjevali po naših povpraševanjih, da jih je okrog nekaj 100, nakar se je pa izkazalo, da jih je 5 tisoč. Tako da to je prevelika številka.
Potem, kar se tiče ostale debate, katera, da je bilo uresničenih kar nekaj priporočil in da ste tudi poslanke in poslanci vložili zakone na podlagi priporočil varuha. Da, to sem poudaril in s tem se tudi strinjam. Je pa zagotovo moje upravičeno pričakovanje, da to, kaj se je vse uresničilo, da to pride s strani predstavnikov vlade. In ne, moja naloga, pač naloga varuha je to, da opozarja na nepravilnosti. In verjetno bi zgledalo skrajno neprimerno, da bi tukaj govoril samo o pozitivnih stvareh, kaj se je naredilo, ne pa opozarjal na tiste, ki so še za narediti.
Problem neromskega prebivalstva, na to neprestano opozarjamo. Oba poslanca, ki sta to izpostavila, v letošnjem poročilu tega nismo eksplicitno navedli, v vseh drugih poročilih pa. Kar pa se tiče pobude gospe in vprašanj gospe Irgl, na lastno pobudo po zakonu o varuhu, samo v letošnjem letu recimo je bilo odprtih 83 zadev oziroma v letu 2020 je bilo odprtih 83 zadev na lastno pobudo oziroma lastno iniciativo varuha. To se pravi, da ta očitek, da varuh tega inštrumenta ne uporablja, ne drži. Je pa, sem pa že v samem letnem poročilu na prvi strani svojega predgovora in danes v nagovoru temu visokemu zboru poudaril, da je treba letošnje poročilo postaviti v kontekst epidemije in da je zaznamovan cel svet bil s to epidemijo. Tako da vseeno hvala lepa vsem za razpravo.
Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa tudi vam, gospod Svetina.
Zdaj vsi prijavljeni razpravljavci, ki ste to želeli, ste dobili besedo. Ker pa je čas, določen za razpravo, še ostal, sprašujem, ali želite na podlagi 71. člena poslovnika še razpravljati? Vidim, da ni interesa. Zato zaključujem razpravo. Amandmaji k predlogu poročila niso bili vloženi, zato bomo o predlogu poročila v skladu s časovnim potekom seje zbora odločali v torek, 26. oktobra v okviru glasovanj.

S tem prekinjam to točko dnevnega reda.

In prehajamo na 15. TOČKO DNEVNEGA REDA – PRVA OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O DOLGOTRAJNI OSKRBI.
Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila vlada. V zvezi s tem predlogom zakona je skupina 43 poslank in poslancev s prvopodpisanim Matjažem Hanom zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo gospodu ministru.
Gospod Janez Poklukar, minister za zdravje, izvolite, beseda je vaša.

JANEZ POKLUKAR: Spoštovana podpredsednica, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci.
Pred nami je obravnava izredno pomembnega zakona za državljanke in državljane Slovenije. Tu je Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bo uredil vsebino, ki se dotika življenja slehernega med nami. Ljudi, ki dolgotrajno oskrbo potrebujejo danes, vseh nas, ki jo bomo morda potrebovali jutri, vseh, ki smo v vlogi svojcev

44. TRAK: (SB) – 12.35

(nadaljevanje) oseb, ki dolgotrajno oskrbo potrebujejo in nenazadnje zaposlenih na tem področju. Naša skupna odgovornost je sprejem sistemskega zakona, ki bo v Republiki Sloveniji uredil področje dolgotrajne oskrbe z zagotavljanjem pogojev za dostopno, kakovostno in varno oskrbo. Državljanom s primerljivimi potrebami bo zakon omogočil dostop do primerljivih pravic ne glede na lokacijo bivanja ali socialni status. Na nujnost enotne, sistemske in finančne ureditve področja dolgotrajne oskrbe nas že od leta 2013 v svojih priporočilih redno opozarja Evropska komisija. Pri dolgotrajni oskrbi ne gre zgolj za obravnavo starejših. Sistem zajema storitve in ukrepe za osebe, ki so zaradi bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualne sposobnosti, dalje časa ali trajno odvisno od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih podpornih dnevnih opravil. Gre za ukrepe, ki zadevajo tako mladega invalida kot starejšo gospo. Vsi smo pri staranju na isti poti. Skrajni čas je, da uredimo področje dolgotrajne oskrbe, zato je pred nami predlog zakona, zakona, ki dopolnjuje in krepi obstoječe pravice. Predlog zakona jih ne ukinja temveč jih povezuje v nov steber socialne varnosti, ki odgovarja na potrebe oseb, ki dolgotrajno oskrbo potrebujejo. Zakon predstavlja podlago, da bodo upravičenci s primerljivimi potrebami lahko dostopali do primerljivih pravic. Zakon predstavlja podlago, da bo upravičenec imel možnost izbire, prinaša nove storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti in e-oskrbe, izboljšuje položaj današnjih družinskih pomočnikov, omogoča obvladovanje naraščajočega zasebnega financiranja posameznikov in finančno razbremeni lokalne skupnosti. V središče postavlja uporabnika. Izboljšuje načrtovanje, upravljanje in zagotavljanje kakovosti, varnosti in učinkovitosti upravljanja dolgotrajne oskrbe kot javne službe in vzpostavlja učinkovit javni nadzor ne le nad namenskostjo rabe javnih virov, ampak tudi nad ustrezno oskrbljenostjo oseb. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga imate danes pred seboj je plod dolgih let dela. Dialoga s širše zainteresiranimi javnostmi, strokovnimi združenji, društvi in drugimi deležniki ter medresorskega usklajevanja. Kot minister sem se zavezal delu z ljudmi in za ljudi. Ves čas poudarjam, da je moj cilj, da kot minister pripomorem k opolnomočenju zdravstvenega, v primeru dolgotrajne oskrbe pa tudi socialnega sistema, ki že leta, kot vemo, je infrastrukturno in kadrovsko podhranjena. S kolegi na ministrstvih predlagamo in sprejemamo konstruktivne rešitve tudi takšne, ki jih boste še predlagali v postopku sprejemanja zakona v Državnem zboru. Prejeli smo že kar nekaj pobud, predvsem v zvezi s financiranjem in urejanjem že obstoječih pravic, s katerimi je mogoče predlog dopolniti. Prav tako bomo šli nasproti društvom za podporo pri izvajanju dolgotrajni oskrbi. Če predlaganega zakona ne sprejmemo lahko, da do zakona ne pridemo še vsaj leto in pol. S tem podaljšujemo dnevne stiske številnih posameznikov, številnih Slovenk in Slovencev. Nujno je, da na področju dolgotrajne oskrbe kot država naredimo korak naprej. Apeliram na vse vas, spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, da odmislite bližajoče se volitve in strankarsko politiko. V diskusiji o predlogu zakona razmišljajmo o ljudeh. Najlepša hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa tudi vam.
Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.
Kot prva dobi besedo gospa Iva Dimic. Predstavila bo stališče poslanske skupine NSi.
Izvolite.

IVA DIMIC (PS NSi): Hvala za besedo, spoštovana podpredsednica. Spoštovani minister, državni sekretarji, ki ste danes z nami!

45. TRAK: (VP) 12.40

(nadaljevanje) Življenjska doba prebivalstva v Sloveniji se zvišuje, kar kaže na izboljšanje življenjskega standarda prebivalstva in na napredek medicine. V dolgoživi družbi prihodnosti se spreminjajo in se bodo spreminjale tudi potrebe ljudi in njihovih družin. Z Zakonom o dolgotrajni oskrbi želimo ustvariti pogoje in možnosti za kakovostno življenje vseh generacij, poseben poudarek pa v Novi Sloveniji namenjamo dostojnemu staranju. V to smer gredo zagotovo tudi vsa dejanja in ukrepi Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve Janeza Ciglerja Kralja, saj v dobrem letu in pol obnovo in z graditvijo novih domov za starejše ter tudi programi za deinstotalinacionalizacijo prihaja naproti dolgotrajni oskrbi. Če pa želimo to doseči, so nujno potrebne usklajene prilagoditve ukrepov na področju trga dela, vseživljenjskega učenja, zdravstva in dolgotrajne oskrbe, socialnega varstva, bivalnega okolja, kakor tudi druga področja. Vsi se zavedamo, da Slovenija zamuja z uvedbo sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe. Nujna je vzpostavitev zavarovanja in učinkovite mreže ustanov za dolgotrajno oskrbo. V ta namen je potrebno zagotoviti javna sredstva in jih dopolniti z zasebnimi. Pri tem je treba slediti sodobnim trendom oskrbe starejših, kar ni omejeno zgolj na institucionalno oskrbo. Pogled nazaj na zadnjih 20 let jasno razkrije, da kljub preteklim kar šestih poskusom sprejetja zakona o dolgotrajni oskrbi se v politiki in družbi ni našlo dovolj želje, moči in poguma. Zagotovo tako kompleksen zakon ni lahko pripraviti, ga uskladiti z vsemi deležniki in nevladnimi organizacijami, vendar smo v Novi Sloveniji na podoben način pripravili tudi Zakon o osebni asistenci, ki danes omogoča invalidom kvalitetno samostojno življenje in dokazuje, da se da. Pozdravljamo program ZDUS-a Starejši za starejše, programe prostovoljstva, programe Karitasa, Rdečega križa. Tudi v prihodnje računamo na njih in bodo del storitev dolgotrajne oskrbe. Dragoceni so in ljudje jih poznajo ter so njihovi uporabniki njihovih storitev. Hvala vam za vse in tudi za podporo zakonu.
Na nujnost enotne sistemske ureditve in dolgoročno finančno vzdržnost področja dolgotrajne oskrbe pa nas že od leta 2013 v svojih poročilih redno opozarja Evropska komisija, strokovna in laična javnost. Lahko tudi sami vidimo, da je na pomanjkanje urejene dolgotrajne oskrbe opozorila ravno epidemija COVID-19. Ko govorimo o storitvah dolgotrajne oskrbe, imamo v mislih pomoč pri osnovnih dnevnih opravilih, zdravstveno nego, osnovna dnevna opravila, pomoč pri podpornih dnevnih opravilih ter v storitvah za krepitev in ohranjanje samostojnosti in e-oskrbo. Načine koriščenja pravic iz dolgotrajne oskrbe je razmejeno na štiri stebre. Prvi steber, formalna oskrba v instituciji. Druga, formalna oskrba na domu. Tretjič, denarni prejemek. In četrti steber, oskrbovalec družinskega člana. Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi predvideva postopno uvajanje pravic do storitev. Tako bosta storitvi dolgotrajne oskrbe za oskrbo v instituciji in za oskrbovalca družinskega člana omogočeni že v prihodnjem letu, tj. od leta 2022 dalje. Storitev dolgotrajne oskrbe kot izvajanje dolgotrajne oskrbe na domu in denarni prejemek pa zakon prinaša možnost koriščenja od leta 2024 naprej.
V Novi Sloveniji – krščanski demokrati se zavedamo, da so velikokrat želje, pričakovanja na eni strani ter realnost in zagotavljanje stabilnega financiranja na drugi strani pogosto v navzkrižju. Tako predlog zakona o dolgotrajni oskrbi predvideva tudi sprejetje in uveljavitev zakona o obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo do leta 2025. Če do tega v tem času ne bo prišlo zaradi politične ne-volje v prihodnjem mandatu prihodnje vlade

46. TRAK: (SC) – 12.45

(nadaljevanje) in delitev bo razliko od obstoječih virov pokrival državni proračuna.
Še enkrat čestitamo obema ministroma tako ministru Janezu Ciglerju Kralju kot tudi ministru Janeza Poklukarju, ministru za zdravje, da sta uskladila in pripravila današnji predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi. To v Slovenijo pomeni veliko prelomnico, zato bomo poslanci Nove Slovenije predlog zakona podprli.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine SMC bo predstavila gospa Mojca Žnidarič.

MOJCA ŽNIDARIČ (PS SMC): Hvala za besedo.
Lep pozdrav vsem prisotnim!
Zadnjih 20 letih smo se o konceptu dolgotrajne oskrbe uspeli zgolj pogovarjati. V tem dolgem obdobju je sicer nastalo vleko različnih osnutkov nekaterih od njih so vsebovali tudi skupno ureditev dolgotrajne oskrbe in osebne asistence, ampak z jasnimi razmejitvami. Pred nekaj leti smo se odločili, da se bo osebna asistenca le uredila v samostojnem zakonu, vsaj eno področje družbenega življenja in ene z ustavo varovane družbene skupine smo uspeli urediti v zakonu to je v Zakonu o osebni asistenci. Dolgotrajna oskrba pa se zdi nekoliko trši oreh, ki je končno našel svojo parlamentarno pot. Verjamem, da nekateri, ki danes Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi ne bodo naklonjeni lahko prepoznajo določene vsebine predloga zakona, saj ta zakon ni nastajal čez noč temveč so ga skozi leta ustvarjale bolj ali manj enake ekipe, ki so vrsto let delale na enakih in podobnih osnutkih. Na tem mestu se pridružujemo izjavi ministra za zdravje, ki je nedavno spomnil, da odsotnost Zakona o dolgotrajni oskrbi pomeni izgubo za tiste, ki potrebujejo storitve dolgotrajne oskrbe in so praviloma najbolj ranljive. Slabosti trenutne institucionalne oskrbe starejših so se pokazale v času razglašene epidemije Covid-19. Verjamem, da vsi še pomnimo dejstva poleg tega pa vemo, da v Sloveniji ni zadovoljivo poskrbljeno za tiste, ki zaradi starosti, duševne ali telesne prizadetosti potrebujejo pomoč drugih, saj ni zagotovljena enaka ali primerljiva obravnava posameznikov glede na dostopnost do storitev. Zakon, o katerem bo danes tekla nekaj urna razprava prinaša številne nove in dobre rešitve. Vrste storitev dolgotrajne oskrbe so razvrščene v naslednje kategorije: pomoč pri osnovnih in podpornih dnevnih opravilih, zdravstvena nega vezana na osnovna dnevna opravila, storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti in storitve e-oskrbe. Smisel takega nabora storitev je v omogočanju posameznikom, da čim dlje ostanejo v svojem domačem okolju in jim ni treba iti morda nikoli v institucionalno oskrbo. Če pa se institucionalna oskrba izkaže kot edina primerna in nujna lahko posameznik izbira med drugimi načini izvajanja dolgotrajne oskrbe to je med bivalnimi enotami, oskrbovanimi ali negovalnimi domovi. Odvisno od tega kolikšen delež uporabnikov in oskrbovancev potrebuje pomoč za samostojno življenje in koliko jih potrebuje zdravstveno oskrbo. Način zagotavljanja dolgotrajne oskrbe si pa bo lahko vsak izbral sam. Kot je možnost zaslediti v besedilu predloga zakona in v uvodnih obrazložitvah ta zakon ne določa omejitev pri vključevanju v dolgotrajno oskrbo v institucijah temveč sprošča sedanjo ureditev v skladu s katero so do institucionalnega varstva starejših načeloma opravičene le osebe starejše od 65 let. V nižjih skupinah opravičenost je do dolgotrajne oskrbe pa se spodbuja prejemanje integriranih storitev na domu torej v krogu svoje socialne mreže. Logično je, da ni smotrno vključevanje upravičencev z manjšim obsegom potrebne pomoči v institucionalno storitev dolgotrajne oskrbe. Naj še omenim, da pozdravljamo napor predlagatelja

47. TRAK: (NB) – 12.50

(Nadaljevanje) pri odpravi ene od trenutnih pomanjkljivosti, tako da se strmi k poenotenju meril za ugotavljanje potreb oziroma sposobnosti samooskrbe ter k poenotenju postopkov za ugotavljanje upravičenosti do posameznih pravic s področja dolgotrajne oskrbe. V Poslanski skupini SMC podpiramo predloženi zakon o dolgotrajni oskrbi. Dolgotrajna oskrba je namreč po predlogu zakona zamišljena kot niz ukrepov, storitev in aktivnosti namenjenih osebam, ki so zaradi posledic bolezni, starostne slabosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti v daljšem časovnem obdobju, ki ni krajše od treh mesecev ali trajne odvisne od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil. Dolgotrajno oskrbo nujno potrebujemo. Verjamemo, da v nadaljevanju postopka lahko vsebino še dopolnimo in tako odpravimo morebitne pomanjkljivosti.
V Poslanski skupini SMC menimo, da je Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi primeren za nadaljnjo obravnavo in ga bomo tudi podprli. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednja je na vrsti gospa Maša Kociper. Predstavila bo stališče Poslanske skupine SAB.
Izvolite.

MAŠA KOCIPER (PS SAB): Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi!
Slovenija se podobno kot seveda tudi večina drugih evropskih držav sooča s spremembami strukture prebivalstva in s staranjem tega istega prebivalstva. Po oceni evropske komisije prav nizka rodnost in posledično staranje prebivalstva predstavlja enega največjih družbenih in gospodarskih izzivov celotne stare celine. Zato že dalj časa vemo, da bomo glede na omenjene spremembe morali prilagoditi različne sisteme kot so na primer zdravstveni, pokojninski in izobraževalni sistem ter seveda predstaviti nek sistem dolgotrajne oskrbe, ki ga zelo potrebujemo. Zakon, ki bi dokončno uredil to področje, področje dolgotrajne oskrbe, je tisti ki ga čakamo že predlogo, absolutno predolgo. Če smo za Zakon o osebni asistenci katerega popravke sprejemamo ravno na tej seji, dosegli konsenz v prejšnjem mandatu, se v Zakonu o dolgotrajni oskrbi s katerim bi opredelili in poenotili sistem storitev in ukrepov namenjenih osebam, ki so zaradi različnih razlogov dlje časa ali trajno odvisni od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil, pogovarjamo že več kot petnajst let. Nedopustno je, da Slovenija nima urejene celovitega sistema dolgotrajne oskrbe. Storitve dolgotrajne oskrbe, prejemki in financiranje so zajeti v strukturah zdravstvenega varstva, socialnem in starševskem varstvu, pokojninah in invalidninah, vsaka od teh oblik pa je pokrita s posebno zakonodajo. Storitve dolgotrajne oskrbe tako zagotavljamo v obliki različnih javnih storitev namenjenih reševanju dolgotrajne oskrbe preko zdravstvenega sistema, socialnih služb, sistema pokojninske in invalidske zaščite in nenazadnje tudi zelo pomembno prostovoljstva. Stanje na področju skrbi za starejše tako vsekakor ni urejeno tako kot bi moralo biti. Nekatere problematike kot so zagotovitev enake ali primerljive obravnave upravičencev pri zagotavljanju cenovne dostopnosti storitev socialnega varstva, prostorska stiska v domovih za starejše, doga oskrba, tudi v epidemiji Covid in v krizi, ki se nam obeta, ostajajo več kot aktualne. Na to je v svojem poročilu nenazadnje opozoril tudi Varuh človekovih pravic, o čemer smo se pogovarjali pri prejšnji točki. Še več, v SAB menimo, da je epidemija po eni strani pokazala pomen dobro delujočega javnega zdravstva, po drugi strani pa razglasila vse pomanjkljivosti našega zdravstvenega in socialno-varstvenega sistema in še posebej to velja za oskrbo starejših. Na vseh omenjenih področjih nas zato časa veliko izzivov in k njim bi morali pristopiti že zdavnaj. Tudi v naši stranki smo že večkrat izpostavili nujnost hitrega pristopa k izboljšanju skrbi za starejše. Ena izmed naših stalih zahtev na primer je, da bi vsak upokojenec lahko s svojo pokojnino plačal vsaj osnovno oskrbo v domu za starejše ali pa bi za ta denar v svojem domu mirno in dostojanstveno preživel svoje življenje, pač tako kot bi se sam odločil.
Zakon, ki je pred nami, je prvi od številnih osnutkov in predlogov, ki je prišel do poslanskih klopi in ga obravnavamo v Državnem zboru. Dejstvo je namreč, da so vsi ostali zakonodajni predlogi pot končali še preden se je ta sploh prav začela in zato, to je treba na glas priznati,

48. TRAK: (TB) – 12.55

(nadaljevanje) nosijo odgovornosti prav vse vlade, ki so delale prav vsa leta do sedaj.
Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je pred nami, tako zajema niz ukrepov, ki so namenjeni predvsem osebam, ki so zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualne sposobnosti v daljšem časovnem obdobju, trajno odvisne od pomoči druge osebe in potrebujejo pomoč pri osnovnih vsakodnevnih opravilih. Po predlogu zakona, bi sistem dolgotrajne oskrbe ponujal inštitucionalno obliko oskrbe, oskrbo na domu, oskrbo družinskega člana ali pa denarni prejemek. V vse oblike oskrbe, razen inštitucionalne, je vključena pravica do storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti, ter je oskrba, kar se tudi nam zdi zelo pomembno.
Iz zakona, o katerem danes teče razprava, je seveda jasen dobrohoten namen te koalicije, da predlaga izboljšavo te problematike in celostno rešitev za izboljšanje statusa oskrbe starejših. A se žal izkazuje, da ne bo dovolj. Zakon, ki je danes pred nami, namreč ni dober in rešitve, ki so vanj vključene, žal niso dovolj dorečene. Še vedno v predlogu ostaja vse preveč neznank in nedorečenosti. V SAB se sprašujemo, ali bo v nadaljnjem postopku vse pomanjkljivosti sploh mogoče odpraviti.
Naj izpostavim le nekaj za nas najbolj perečih. Prvič, predlog zakona dolgotrajno oskrbo opredeljuje kot javno službo, hkrati pa to javno službo širi z možnostjo izvajanja dolgotrajne oskrbe, preko pogodbenih izvajalcev. Taka rešitev je nedorečena in bi jo bilo potrebno še enkrat domisliti. Drugič, ocenjujemo, da bi vse storitve dolgotrajne oskrbe in ne samo nekatere, morale biti jasno določene v zakonu, skupaj z metodologijo vrednotenja, saj besedilo, kot ga imamo pred sabo, vsakokratnemu ministru dopušča preveliko diskreditacijsko pravico pri odločanju o vrstah storitev dolgotrajne oskrbe. To lahko dolgoročno vpliva seveda tudi na potrebne finance. Tretjič, nujno je treba podaljšati prehodno obdobje uporabe zakona, saj močno dvomimo, da se bo zakon v predvidenem enomesečnem obdobju lahko začel izvajati. Mislim, da se tukaj vsi strinjamo. In četrtič, kar je pravzaprav pa za nas najbolj pomembno in ključno, financiranje. Zavedamo se, da je finančna obveznost, ki jo zakon prinaša, velika, in bo ne glede na to, kdaj zakon stopi v veljavo, zavezovala tudi vse naslednje vlade. Pri vseh zakonih, ki imajo tako velike finančne učinke, v SAB dosledno opozarjamo, da je treba tudi vedno razmisliti, kako in na kakšen način bomo ta sredstva zagotovili. Finančna konstrukcija mora biti jasna, dorečena in usklajena z vsemi deležniki, predvsem pa mora, spoštovana Vlada in koalicija, ljudem povedati in v predlogu zakona nedvoumno zapisati, kako se bodo te finance uveljavile. Ljudem je treba torej povedati, da boste uzakonili nov obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo. To je treba pač jasno in glasno povedati, ker, od kod bo sicer prišel denar? Samo z jasno komunikacijo med vsemi vpletenimi, bo slednji projekt lahko zaključen.
V Poslanski skupini zato predlogu zakona v prvi obravnavi ne bomo nasprotovali, kljub temu, da smo pazljivo prebrali vse pripombe zainteresirane javnosti in da smo številne pripombe – nekatere sem naštela – podali tudi sami. Prepričani smo namreč, da zakon nujno potrebujemo in da nanj že predolgo čakamo, vsekakor pa od koalicije in Vlade pričakujemo, da bo zlasti s svojimi amandmaji odgovorila na vse pomisleke, ki so bili že izrečeni, kot rečeno, iz strani zainteresirane javnosti in tudi na vse tiste, ki se bodo še pojavili ali so se že pojavili v razpravi. V SAB bomo sicer aktivno prispevali k izboljševanju tega zakona, vendar, že zdaj opozarjamo, da v kolikor zakon ne bo zelo odločno spremenjen, zakona v takšni obliki v drugem branju ne bomo podprli. Ne želimo si namreč, da bi na koncu imeli zakon samo za to, da ga imamo, da je nekdo lahko naredil kljukico, ne bi pa vedeli, kako ga izvajati, tako organizacijsko, kot finančno in bi poleg tega, zakon prinesel še dodatne težave in zaplete za oskrbovance in za tiste, ki bi želeli to oskrbo nuditi.
Skratka, kot rečeno, prvi, zdaj v prvem branju, zakonu, v SAB ne bomo nasprotovali, pričakujemo pa številne popravke, pri teh popravkih bomo aktivno sodelovali in šele

49. TRAK (VI) 13.00

(Nadaljevanje) potem v drugem branju se bomo odločili ali je tak zakon sploh primeren, da se o njem dalje pogovarjamo. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Desus bo predstavil gospod Branko Simonovič.
Izvolite.

BRANKO SIMONOVIČ (PS DeSUS): Hvala lepa za besedo, podpredsednica. Lep pozdrav vsem prisotnim!
Dolgo pričakovani predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bo zagotovil enotno sistemsko ureditev tega področja, je danes, lahko bi rekli, končno na naših klopeh. Kljub dolgoletnem opozarjanju s strani Desusa, da je dolgotrajno oskrbo nujno potrebno čim prej urediti, je bila sedaj, kot zadnja, v vrsti opozoril tudi epidemija tista, ki je zelo brutalno pokazala na neurejeno področje skrbi za starejše in druge pomoči potrebne ranljive skupine. S staranjem se verjetnost potreba posameznika po dolgotrajni oskrbi povečujejo. Vzporedno naraščajo tako javni kot zasebni izdatki za plačilo pravic in storitev na tem področju. Delež starejših od 80 let se bo po projekcijah iz sedanjih 5 % do leta 2050 povečal na 11,4 %. Statistika torej priča o tem, da je to področje, kjer se bomo tudi v prihodnje srečevali z izzivi in bo potrebno iskati inovativne pristope. Vsaka nadgradnja sistema pa bo mogoča samo s trdnimi temelji, kar bi ta zakon moral predstavljati.
Predlog zakona naslavlja ključne aspekte dolgotrajne oskrbe in kot upravičenca definira polnoletno osebo, ki je izgubila samostojnost ko posledico bolezni, starostne oslabelosti, poškodbe, invalidnost, pomanjkanje ali izgube intelektualnih sposobnosti v daljšem časovnem obdobju in ki je odvisna od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil. Med storitvami dolgotrajne oskrbe so naštete storitve s področja osnovnih in podpornih dnevnih opravil. Storitve zdravstvene nege, povezane z osnovnimi dnevnimi opravili ter storitve za ohranjanje in krepitev samostojnosti.
Dolgotrajna oskrba se bo izvajala v obliki formalne oskrbe na domu ali v instituciji. Predlog zakona glede na potrebe stanovalcev predvideva tri vrste domov, in sicer bivalnega, oskrbnega in negovalnega. Posebna oblika dolgotrajne oskrbe bo oskrbovalec družinskega člana kdor bo želel bo lahko odločil za denarni prejemek. Poleg tega bo vsem upravičencem financiranje storitev za ohranjanje in krepitev samostojnosti, podrobnejši nabor teh storitev pa bo določen v podzakonskem aktu. Merila za upravičenost do dolgotrajne oskrbe bodo enotna in opredeljena na nacionalni ravni. Vstopna točka za uveljavljanje pravic pa bo Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
Tako / nerazumljivo/ kompleksen zakon, ki se prej ali slej tiče prav vsakega državljana je na drugi strani pričakovano deležen mnogih pripomb in predlogov. Tistim, ki si jih področje dolgotrajne oskrbe dotika je potrebno omogočati, da so v fazi sprejemanja zakona slišani. Zato pozdravljamo vključenost vseh deležnikov, ki so na Državni zbor naslovili pripombe in predloge amandmajev, saj mnogi govorijo iz izkušenj, ki jih prinese praksa. Prav je, da ko govorimo o oskrbi starejših, ne pozabimo omeniti požrtvovalnega dela prostovoljcev društva upokojencev, ki so vključeni v program starejši za starejše. Od dostave humanitarnih paketov, dostave topolih obrokov, nakupa živil, hišnih opravil, prevozov k zdravniku ali v lekarno, druženj in spremstev, vse to delo opravljajo

50. TRAK: (NM) – 13.05

(nadaljevanje) prostovoljci. V Desusu menimo, da mora biti njihovo delo cenjeno in njihov doprinos še dodatno prepoznan. Zakon, ki je danes na naših klopeh, ni le koalicijski, ni ne koalicijski ne opozicijski, je pa izredno pomemben in ne dopušča prostora za kakršenkoli politični prestiž. Zato je prav, da stopimo skupaj in dosežemo konsenz okoli tako pomembnega vprašanja, sploh ob zavedanju, da se zakon pripravlja že od leta 2002. Danes besedilo obravnavamo v okviru prvega branja. Zato je za izboljšanje še čas. S tem zavedanjem in pa s pozitivno naravnanostjo ter konstruktivno držo bomo v Poslanski skupini Desus v prvem branju zakon podprli. Podprli ga bomo, ker ga ljudje, predvsem starejši nujno potrebujejo in bo izboljšal njihovo bivanje in oskrbo, na drugi strani pa zmanjšal stroške posameznika. Že sedaj pa napovedujemo, da bomo v drugem branju pripravili ustrezna dopolnila.
Hvala za vašo pozornost.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa tudi vam.
Gospod Jurij Lep bo predstavil stališče v imenu Poslanske skupine nepovezanih poslancev.
Izvolite.

JURIJ LEP (PS NP): Gospa podpredsednica, hvala za besedo. Minister, državni sekretarji, sodelavci, kolegice in kolegi, vsem želim lep dober dan.
Danes je pred nami dolgo pričakovani Zakon o dolgotrajni oskrbi. Ni idealen niti ni optimalen, je pa izjemno pomemben za sedanje in prihodnje generacije, zato je prav, da se o njem opravi splošna razprava. Zadnji podatki Urada za makroekonomske analize in razvoj kažejo, da imamo v Sloveniji v primerjavi z drugimi članicami EU eno najnižjih neenakosti in stopenj socialne izključenosti, med vsemi državami pa najnižjo stopnjo tveganja revščine otrok. A hkrati beležimo enega najvišjih deležev nerešenih potreb v zdravstveni oskrbi in imamo slabo razvit sistem dolgotrajne oskrbe. Dostopnost storitev dolgotrajne oskrbe se tako že vrsto let slabša. Dejstvo je, da se nov celovit sistem socialne varnosti za področje dolgotrajne oskrbe pripravlja že več kot 15 let. V teh letih se je menjalo že kar nekaj vlad, ne le leve, temveč tudi 2 vladi aktualnega premierja. Zato je odgovornost razpršena na prav vse in je iskanje krivca irelevantno in neproduktivno. Storitve in prejemki za dolgotrajno oskrbo so oblikovani na podlagi različnih zakonodaj. Dolgotrajna oskrba se financira in izvaja preko več ločenih sistemov socialne zaščite, ki jih urejajo različni zakoni. Glavni steber ostaja neformalna oskrba v krogu družine. Rast potreb pa se bo zaradi demografskih trendov v naslednjih letih še pospešila. Epidemija Covid-19 pa je vse te težave še dodatno poglobila. Vse to so dejstva, ki kažejo na nujnost sistemske ureditve dolgotrajne oskrbe in predvsem na to, da moramo preseči medsebojna obtoževanja, kdo je kriv, da zakona še nimamo, in strogo zagovarja stališče, da je tokratna različica zakona slaba in popolnoma neuporabna. V tem primeru ne bomo naredili koraka naprej. Namen zakona je torej celovito in sistematično urediti področje dolgotrajne oskrbe ter ustvariti pogoje, da bo dolgotrajna oskrba dostopna, kakovostna, varna in finančno vzdržna. Predvsem finančna vzdržnost pa je največji problem predlagane zakonske ureditve. Uvaja se namreč dolgotrajna oskrba brez trajnega financiranja, uvedbo socialnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo pa se prepušča naslednikom. Predlog nima pravega vira financiranja, vlada pa v resnici predlaga državno vodeni model, ki ga bo zgolj administrativno urejala zdravstvena blagajna. Ob ekspanzivni finančni politiki in proračunskem obubožanju, ki nas čaka v prihodnjih letih, bo proračun težko zdržal predvidene izdatke za dolgotrajno oskrbo. Govorimo o dobrih 100 milijonih v letu 2022, 164 milijonih v letu 2023, kar 285 milijonov v letu 2024 in 222 milijonov v letu 2025. Šele po tem obdobju bi se naj dolgotrajna oskrba začela financira iz sistemskega vira oziroma iz socialnega zavarovanja.
Zato na tem mestu postavljam vprašanje ministru za zdravje o razlogih, zakaj se je vlada odločila sistem dolgotrajne oskrbe razdeliti v 2 dela oziroma najtrši oreh prepustiti nekomu drugemu. Množica nedorečenosti in z rešitvami nekje v prihodnosti

51. TRAK: (VP) 13.10

(nadaljevanje) bomo po naši oceni težje prišli do želenega cilja. V tem trenutku je nerealno tudi pričakovanje, da predlog zakona kot dodatne vire za financiranje dolgotrajne oskrbe predvideva tudi sredstva demografskega sklada. Vemo, da zakon o demografskem skladu, ki je obtičal v parlamentarni proceduri, in prav nič ne kaže na to, da bo koalicija z njegovo obravnavo kaj kmalu nadaljevala. Nujno bo potrebno tudi čim bolj sistematično nasloviti problem kadrovskega primanjkljaja, s katerim se institucije, vpete v sistem dolgotrajne oskrbe, soočajo že danes. Bolničarji, negovalci, medicinske sestre, socialni gerontologi, to je vse to, kar bomo potrebovali. Najti je potrebno mehanizme, da bomo čim bolj vključili vse razpoložljive človeške vire in jih usposobili za kakovostno in varno opravljanje storitve v dolgotrajni oskrbi. Rešitev, da se delajo razlike med socialnimi oskrbovankami na domu in tistimi v domovih za starejše, je nesprejemljiva. S tem se povzroča predvsem občutek podcenjevanja ženskega dela. Večja pomanjkljivost v predlogu zakona pa je tudi ta, da ponovno niso bili v pripravo gradiva vključeni socialni partnerji ali drugače zakon ni bil obravnavan na Ekonomsko-socialnem svetu.
Kar pa je pozitivnega, in to v naši poslanskih skupini nepovezanih pozdravljamo, je to, da se predlog zakona nanaša na vse odrasle prebivalce od 18. leta dopolnjene starosti. S tem se daje signal, da je to obveza družbe kot celote in da je medgeneracijska solidarnost pomemben del dolgotrajne oskrbe. Pozdravljamo tudi to, da predlog zakona prinaša različne načine koriščenja pravic in s tem različne načine odgovorov na potrebe uporabnikov, ali kot oskrba na domu, oskrba v instituciji, v obliki oskrbovanca družinskega člana, ki nadomešča in ureja institut družinskega pomočnika, ali v obliki denarnega prejemka. Dodatno se z zakonom uvaja še storitev e-oskrbe. Ta razpon omogoča večjo fleksibilnost in prilagajanje potrebam. Širok je tudi možen nabor izvajalcev dolgotrajne oskrbe, pri čemer opozarjamo na nujnost, da bodo morali vsi za opravljanje dolgotrajne oskrbe izpolnjevati enake pogoje. Nepovezani poslanci opozarjamo, da mora izvajanje ostati v javnem interesu. Odgovornost države je, da omogoči, da bodo pravice državljanom primerljivo dostopne in da se bo krepil razvoj javne mreže tam, kjer se bo ugotovilo, da so potrebe večje od možnosti, ki jih ta zagotavlja.
Zakon v nadaljnjih fazah zakonodajnega postopka potrebuje izboljšave in ponovne premisleke o ustreznosti posameznih delov zakona in zakona v celoti. Smiselno je tudi, da se v okviru parlamentarne procedure izkoristijo vse poslovniške možnosti, da se predlagane rešitve predelajo v čim širšem dialogu z zainteresiranimi deležniki. Nepovezani poslanci zato predlogu v prvem branju ne bomo nasprotovali.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke bo predstavil Jani Ivanuša.
Izvolite.

JANI IVANUŠA (PS SNS): Spoštovani podpredsednik Državnega zbora, spoštovana državna sekretarka, lep pozdrav vsem skupaj, tudi ostalim v dvorani.
Rezultat dela, ki so ga opravili na Ministrstvu za zdravje, je odličen. Seveda govorim o zakonu o dolgotrajni oskrbi, da ne bo pomote. Samo tu gre za oceno odlično. Pred seboj imamo, po našem mnenju, najpomembnejši zakon tega sklica Državnega zbora. Gre za področje, ki se poskuša urediti že skoraj 20 let. Vedno je bilo vprašanje okrog financiranja. Predlog, ki ga imamo na mizi, je dober, saj ureja tudi to področje. Dolgotrajna oskrba se z zakonom ureja na sistemski ravni. Sedaj je področje urejeno v sedmih različnih zakonih, kar pomeni, da povprečni državljan sploh ne more poznati obsega svojih pravic. Sprašujem se, kako naj starostnik pozna in se zavzame za svoje pravice, če je njegov status trenutno urejen v sedmih različnih zakonih. Stanje na terenu je grozno zaradi dolgotrajnega zavestnega zanemarjanja tega področja. Naraščanje starejšega prebivalstva postavlja v ospredje vprašanja ali se država ustrezno odziva na potrebe starajoče se družbe, ki je vedno bolj soočena s socialno izključenostjo. Vedno več bo starejše populacije, ki bo potrebovala pomoč v vsakdanjem življenju. Socialna izključenost je zato kompleksen družbeni pojav. Treba se je zavedati, da današnje družbene spremembe terjajo izredno hitro prilagajanje socialne varnosti. Starost je danes vse bolj vrsta prikrite diskriminacije, saj diskriminacija starosti postaja vse bolj sprejemljiva. S predlaganim zakonom bodo vsi ljudje imeli možnost koriščenja

52. TRAK: (SC) – 13.15

(nadaljevanje) enakih pravic in sicer različnih uslug iz sistema dolgotrajne oskrbe. Zakon tako uvaja pravico do storitve na domu, oskrbovanje družinskega člana, denarnega prejemka za dolgotrajno oskrbo in institucionalnega varstva. Denarni prejemek se bo dodelil glede na oceno opravičenosti ne oziraje se na velikost premoženja. Navsezadnje je pomembno vprašanje ali bomo dajali prednost oblikam pomoči v domovih za ostarele ali pomoč v domačem okolju oziroma bomo obe področje poskusili obravnavati enakopravno. Obravnavani zakon daje možnost poljubni izbiri pravic. V Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke stojimo na stališču, da je treba poskrbeti, da starostniki čim dlje v njim ljubem okolju. Institucionalno varstvo naj bo uporabljeno le v skrajnem primeru. Gre za dobro rešitev, ki daje tudi signal navzven, da to niso več objekti, ki smo jih včasih poimenovali hiralnice. Podpiramo, da se lahko kot dopolnilna dejavnost na kmetiji izvajajo iz programov socialnega varstva. Gre za prijazno, domače toplo okolje. Zavzemamo se, da bi za ponudnike dopolnilne dejavnosti na kmetiji veljali čim bolj ohlapni pogoji, saj vendar gre za dom. Poskrbljeno bo na način kakovostnega in dostojnega staranja vključujoč dobro počutje in spoštovanje posameznika.
Hvala lepa za vašo pozornost.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala tudi vam.
Stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke bo predstavila Alenka Jeraj.
Izvolite.

ALENKA JERAJ (PS SDS): Lep pozdrav.
Slovensko prebivalstvo je eno od najstarejših na svetu to pomeni, da čedalje več ljudi potrebuje pomoč tako zdravstveno kot tudi pomoč pri vsakdanjem življenju. Danes je v Sloveniji 19,7 odstotka oseb starejših od 65 let in projekcije napovedujejo, da bo leta 2050, da se bo ta delež populacije približal 30 odstotkov. Delež starejših od 80 let se bo s 5 odstotkov v letu 2016 do leta 2050 povečal na 11,4 odstotka. S staranjem se verjetno potrebe po dolgotrajni oskrbi povečuje vzporedno se pa seveda povečuje tako javni kot zasebni izdatki za plačilo pravic in storitev na tem področju. Država še nima sistemsko urejene dolgotrajne oskrbe, čeprav so bile zadnjih 10 let na oblasti socialne in leve vlade, ki so veliko govorile o tem, naredile pa bolj malo. Iz domov starejših občanov opozarjajo v veliko domovih se že leta srečujemo z neprimernimi prostorskimi razmerami in dotrajano infrastrukturo, kar je močno zaznamovalo tudi odziv na epidemijo. Epidemija korona virusa je pokazala vse slabosti institucionalnega varstva, v katerega se je v preteklih letih premalo vlagalo, čeprav je bilo sredstev na postavkah za socialo veliko so ga pa očitno leve socialne vlade namenjale za druge stvari namesto za naše starejše in pomoči potrebne. V Sloveniji je delna ureditev na področju dolgotrajne oskrbe nepregledna, urejena je v več različnih zakonih, ki jih urejajo torej še, potem različni predpisi in obstajajo različne vstopne točke in različni postopki ocenjevanja potreb. Z novim zakonom se bo le to poenotilo. Najvišji delež dolgotrajne oskrbe je še vedno formalna oskrba v instituciji, ki temelji predvsem na tako imenovanem zdravstvenemu delu in ni dovolj prilagojena posamezniku. Poleg tega se ta dostop močno razlikuje po regijah predvsem so razlike tudi med urbanim in podeželskim okoljem, kar velja zlasti za storitve v skupnosti in na domu. Ideja je, da starejši čim dlje ostanejo doma in se jim tam omogoči kvalitetno bivanje in nudi pomoč, ki jo potrebujejo. Z zakonom, da bomo sprejeli Zakon o dolgotrajni oskrbi se ukvarjamo že leta natančno pa smo to zapisali v resolucijo in v nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016 do 2025, ki je bila sprejeta v tem Državnem zboru. Tako bi lahko rekli, da ima zakon že dolgo brado. Od takrat je nastalo več osnutkov več verzij menda je zadnji, ki ga je prejela v roke ta Vlada nosil številko 117. Na nujnost enotne sistemske ureditve in dolgoročno finančno vzdržnost s področja nas od leta 2013 v svojih priporočilih tudi redno opozarja Evropska komisija pa tudi strokovna in laična javnost. Poleg tega so se v zadnjem letu in pol v času epidemije korona virusa pokazale pomanjkljivosti organizacije oskrbe starejših. Pokazale so se

53. TRAK: (SB) – 13.20

(nadaljevanje) tudi pomanjkljivosti v zdravstvenem sistemu. Da v Sloveniji ni zadovoljivo poskrbljeno za tiste, ki zaradi starosti, duševne in telesne prizadetosti potrebujejo pomoč drugih, je opozarjalo tudi Računsko sodišče. konfederacija sindikatov je danes izjavila, da zakonu nasprotuje, ker niso bili slišani, ne povedo pa, da so oni odšli iz sej ekonomsko socialnega sveta, spomnimo se, da katera od prejšnjih vlad tega ekonomsko-socialnega sveta sploh ni organizirala oziroma pogovorov in usklajevanj. Tokrat pa so sindikalisti odšli, sedaj pa se pritožujejo, da jih nihče ne sliši. Dolgotrajna oskrba predstavlja niz ukrepov, storitev in aktivnosti namenjenih osebam, ki so zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti v daljšem časovnem obdobju, ki ni krajše do treh mesecev ali trajno odvisne od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil. Tako so ključni cilji predloga zakona o dolgotrajni oskrbi zlasti naslednji. Prvič natančno se opredeli oziroma definira kaj dolgotrajna oskrba sploh je. Drugič poenotijo se zakonske podlage, ki urejajo pravice na področju dolgotrajne oskrbe. Tretjič se definirajo vsebine in obseg pravic ter nabor storitev dolgotrajne oskrbe. Četrtič se vzpostavlja enotni ocenjevalni mehanizem za vstop v sistem dolgotrajne oskrbe. Petič. Oblikuje se celovito univerzalno dostopno, geografsko in finančno vzdržen ter dosegljiv sistem dolgotrajne oskrbe. Šestič upravičencu, ki to želi, se omogoči, da ob ustrezni pomoči čim dlje ostane v domačem okolju. Sedmič. V središče sistema dolgotrajne oskrbe se postavi posameznika, ki v okviru svoje pravice izbere način opravljanja dolgotrajne oskrbe. Osmič na ta način bomo obvladovali naraščajoče zasebno financiranje posameznikov, ki povečuje tveganje revščine predvsem starejše populacije. Devetič izboljšuje se načrtovanje, upravljanje in zagotavljanje kakovosti, varnosti in učinkovitosti upravljanja dolgotrajne oskrbe kot javne službe. In desetič vzpostavlja se učinkovit javni nadzor na področje upravljanja dolgotrajne oskrbe. Zakon se bo uvajal postopoma in bo temeljil na štirih stebrih, oskrba v institucijah, oskrba na domu, denarni dodatek in oskrbovanec družinskega člana. Prva dva stebra že delujeta in bosta delovala takoj v začetku, denarni dodatek in oskrbovanec družinskega člana pa naj bi zaživela v letu 2024.
Dokler v letu 2025 ne bo uveljavljen Zakon o obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo bo razliko od obstoječih virov sredstev in potrebnih sredstev pokrival državni proračun. Če v obrazložitvi zakona pogledate kako je to urejeno v drugih državah, se ti stroški v mnogih pokrivajo iz proračuna predvsem v bogatejših skandinavskih državah, zato bo zagotovo potrebno poiskati dodatne vire. Zadnji uradni podatki SURS-a za leto 2018 kažejo, da se je za področje dolgotrajne oskrbe namenilo 547 milijonov evrov, kar je 5,1 % več kot leta 2017. Glavni vir financiranja sedanje ureditve so javni viri, sicer pa je v zadnjih letih mogoče opaziti tudi naraščanje deleža financiranja iz zasebnih virov na račun zmanjševanja deleža financiranja iz javnih virov.
V poslanski skupin SDS bomo Zakon o dolgotrajni oskrbi podprli, v nadaljevanju pa pričakujemo tudi še kakšne izboljšave.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališča Poslanke skupine Lista Marjana Šarca bo predstavil Jani Möderndorfer.
Izvolite.

JANI (JANKO) MÖDERNDORFER (PS LMŠ): Pred nami je zakon za katerega po naslovu sodeč se vsi v tej državi lahko veselimo. Žal pa je resnica samo ta, da velja samo za naslov, ne pa za sam zakon in za samo vsebino. To je približno tako: greš v trgovino, kupiš avto in ugotoviš, da ni volana, rečeš pa nič zato, bom šel

54. TRAK: (NB) – 13.25

(Nadaljevanje) in bom kupil rezervni del za volan. In ko kupiš volan, misleč da ga boš nastavil na avto, ker je to eno od pomembnih orodij za to, da se avto lahko premika levi in desno, ugotoviš, da ga nimaš kam natakniti, ker ni vodila. Preprosto ga ni in ugotoviš, da je neuporaben avto, imel si strošek z volanom in ga lahko odpelješ na odpad. No tako približno je sestavljen ta zakon, ker tisti, ki ga je res prebral, ampak res prebral, ne samo neko kratko notico, češ kako je to vse krasno in lepo, bo lahko ugotovil, da je zakon votel in predvsem votel v tem, da pojmi, nekaj sicer lepega povedo, ne povedo pa kako in na kakšen način, da je preprosto nedorečen, nedosleden, nejasen v posameznih željah, ki so napisane v samem zakonu, in pa seveda, kar je še bolj pomembno, na koncu postane zelo všečen. Všečen pa predvsem samo zato, ker govori o zadevi, ki se je vsi v resnici zelo želimo in pričakujemo od tega ogromno in smo v tem Državnem zboru o dolgotrajni oskrbi govorili zadnjih 20 let še naši, tisti predhodniki. Na koncu lahko ugotovimo samo to, da gre za še eno zamujeno priložnost. Ta zakon se ne da popraviti. Ta zakon se ga ne da urediti z amandmaji predvsem zato, ker že v sami osnovi govori o tem, da se bo nekaj uredilo kasneje, z nekim drugim zakonom, z neko drugo Vlado, z nekimi drugimi koncepti. Lepo vas prosim, tako se ne ureja neko zadevo, ki jo v resnici na nek način že imamo, pa je v resnici nimamo nikoli do konca urejene. Govorim o dolgotrajni oskrbi.
Če bo ta zakon, čeravno z amandmaji sprejet, je več kot jasno, da bo isto kot je danes, nič drugačen ne bo, vsaj do leta 2025, kajti vse to kar bo veljalo, imamo že danes. Imamo domove, imamo zavode za oskrbo na domu, imamo posamezna podjetja, fizične osebe, ki pomagajo ljudem, edino kar drži, da tega še ni urejeno z nekim nadzorom oziroma posredno je, vendar z drugimi delovno-pravnimi ali strokovnimi inšpekcijami.
Seveda ta zakon kot smo že ta teden govorili in minister je danes na začetku, hvala lepa, da je prišel po ne vem kolikih mesecih prvič v Državni zbor, na plenarno zasedanje, smo v bistvu ugotovili, da je v resnici, vsaj minister tako trdi, da bo zdaj ta zakon za vse. Ta zakon ni za vse. Že res, da je sproščena meja leto 65, vendar od nič do 18 ta zakon ne govori. Ne govori niti v navzkrižju dveh različnih področij, osebne asistence in dolgotrajne oskrbe, ki se zdaj s pravicami, ki se podeljujejo, dobesedno v nekaterih primerih prekrivajo. Kako bomo to urejali? Več kot jasno je, da smo v Državnem zboru med drugim tudi za tem pultom zelo jasno sporočali Slovencem in Slovenkam, državljankam in državljanom, da bomo osebno asistenco sprejeli začasno zato, da rešimo tegobe ljudi, ki to potrebujejo, in da ko bo prišel na vrsto Zakon o dolgotrajni oskrbi, bomo to vključili v Zakon o dolgotrajni oskrbi z enim namenom, da bo to z enim zakonom urejeno, in da bo predvsem tudi pregledno kakšne pravice in kdo, kdaj, kje, na kakšen način vstopa do teh pravic. In na koncu, kako bomo vse te pravice tudi poravnali z izstavljenim računom. Lahko je nekaj brezplačno, ne more pa biti nikoli zastonj. In ker so to pravice, ki jih bo

55. TRAK: (NM) – 13.30

(nadaljevanje) bodo v glavnem in jih že danes plačujejo ljudje, bi morali ti ljudje imeti tudi pravico kaj reči pri tem zakonu, ko se sprejema. Danes beremo, na začetku smo poslušali, da so bili deležniki zraven in da so aktivno sodelovali pri snovanju tega zakona. Potem se jaz sprašujem, zakaj danes ti različni deležniki sporočajo v medijih, da je treba ta zakon zavrniti? Eden od večjih sindikatov je danes jasno dal sporočilo, da je ta zakon treba zavreči, ker ni usklajen niti na ESS. Kako ESS deluje, je v prvi vrsti odgovorna najprej vlada. Vlada je tista, ki je v resnici med temi 3 partnerji najmočnejša. In zaradi vladnih predlogov obstaja ESS, ne obstaja vlada zaradi ESS. In zato mora vlada narediti vse napore, da se seveda to spremeni. Srebrna nit nevladne organizacije starejših zelo jasno pove, da niti približno ni to tisti zakon, ki bi urejal pravice oziroma na nek način tisto, kar seveda potrebuje v največji meri prav starejša generacija, čeravno ni samo za njih. Zraven tega se seveda vsi sprašujemo ob tem zakonu, ker tako vse lepo piše, kje bomo dobili te ljudi, kje so kadri, kje so normativi, ki bi urejali seveda tudi pravila igre za te kadre. Ne, s tem zakonom smo jim samo povedali, kam pašejo ti kadri. Povedali smo jim, da pašejo v najnižje plačilne razrede možne. In govorimo o tem seveda, celo osnova je minimalna plača in potem kratniki, koliko seveda bojo lahko zaslužili in kam se uvrščajo. To pa seveda več kot jasno pove, da bomo te ljudi zelo težko dobili za tako odgovorno, težko, ne samo fizično, tudi psihično naporno delo. Po oceni Inštituta za ekonomski razvoj, ki je delal leta 2016 analizo, resno strokovno analizo, ki jo ta zakon praktično spregleda, bi potrebovali, če bi hoteli zagnati dolgoročno oskrbo v polnem zamahu, čez 2 tisoč ljudi. Nam pa manjka samo na področju zdravstvenega varstva po podatkih, ki so nam na razpolago danes, ogromno zdravstvenega negovalnega kadra, kaj šele na socialnovarstvenem področju. Nihče ne pove, kako bomo urejali te stvari. Še več, na koncu je seveda zelo pomembno, kot sem rekel, tudi kako bomo plačali ta zapitek. Že res, da vse države različno urejajo vprašanje financiranja dolgotrajne oskrbe. Nekatere seveda po svojih zmožnostih ali bogatosti, druge pa seveda po svoji vzdržnosti, zato da seveda lahko izpeljejo dolgotrajno oskrbo. Vendar tako, kot je predstavljen pogled, kako bomo plačevali to dolgotrajno oskrbo s tem zakonom, pa je dorečeno tako, da se lahko samo sprašujemo, kateri model v resnici bo na koncu stopil v veljavo. Ta vlada si je privoščila v bistvu svojevrsten premeten trik. Odločila se je, da bo povedala, da je in da podpira dolgotrajno oskrbo. Kako bo pa to funkcioniralo, je pa pravzaprav niti ne briga. To se bo urejalo enkrat 2025, do leta 2025. Kdo bo to urejal, ne pove, niti kako, kajti ve, da so pred vrati volitve. In pred volitvami povedati volivcem, da bojo mogli iz svojega žepa dati za to dolgotrajno oskrbo dobršen kos

56. TRAK (VI) 13.35

(Nadaljevanje) družinskega proračuna mesečno, ne letno, in to seveda od takrat naprej, ko bodo delali, ne eno leto pred upokojitvijo, kar pomeni, tako kot imamo danes, preprosto povedano za razumljiv jezik, dopolnilno zdravstveno zavarovanje, se pravi obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, kakorkoli se bo že to imenovalo, bo šel iz rok ljudi. Seveda tega v zakonu ni.
Kako bodo pravice izgledale? Pravice bodo izgledale tako, kot sem rekel na začetku, da bodo opredeljene kaj so, potem je pa naredila pika in ni več odgovora, ker se bo vse ostalo urejalo s pravilniki. Vi pa dobro veste, da je Ustavno sodišče že večkrat odločalo in odločilo, nenazadnje na zadnje tudi za znameniti zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, kjer je jasno povedalo: vse pravice morajo biti opredeljene v zakonu, tako da bo vsak lahko razumel katere pravice mu pripadajo. Ne morejo biti urejene s podzakonskimi akti, še manj pa, da o njih odločajo razne skupščine ali posamezniki. V zakonu je več kot jasno povedano, da bo o tem odločal vsakokratni pristojni minister. Kako se bo pa odločalo o delitvenih pravicah, jaz jim rečem delitvenih, zato ker enkrat bodo o enih stvareh odločale občine, o drugih stvareh Ministrstvo za delo, o tretjih stvareh Ministrstvo za zdravje, skratka, stvari so popolnoma nedorečene.
Lokalne skupnosti, nalaga se jim nove naloge, ne pove pa se s tem zakonom kje bomo dobili denar za to, kako ga bodo dobile, kdo bo to plačal. Velike občine, Ljubljana, Maribor, Koper, Celje, večje še nekako, manjše občine tega denarja nimajo. Preprosto ga nimajo. Lahko se boste nekateri pohvalili, da se je dvignila povprečnina. Ampak povprečnina se ni dvignila zaradi dolgotrajne oskrbe. Ampak se je dvignila zaradi že obstoječih nalog, ki jih ima lokalna skupnost. Torej, s čim bomo financirali? Zato tudi združenja mestnih občin, vseh treh združenj, je več ali manj zelo jasno dalo sporočilo, da so stvari nejasne, kako se bo to financiralo. Še več, opozarjajo na eno zelo veliko nevarnost, ki jo ima ta vlada zelo rada, še posebej ker imajo stranko, ki se razglaša, da ima enega najboljših neoliberalističnih gospodarskih programov in ki želi in pravi in trdi, da bo vse trg uredil v tej državi, je več kot jasno, da si tudi na tem področju nekateri želijo, da se čim več spravi v privatne roke. Vstopajo že tuja podjetja na slovenski trg na področje dolgotrajne oskrbe. Ta zakon jim to samo omogoča.
Naj povem za konec svojega uvoda, več bomo povedali v sami razpravi, gre za polizdelek. Polizdelek je običajno v gospodarstvu namenjen zato, da ga prodamo nekemu drugemu gospodarskemu subjektu, ki ga bo uporabil za izdelek. Pri nas pa mislimo in smo prepričani, da je dovolj, če je samo polizdelek. Oprostite, ta zakon se ne more niti popraviti z amandmaji, ker mu manjkajo ključne vsebine. Ključne vsebine pa so: kdo in kako bomo plačevali to dolgotrajno oskrbo, kako bomo zagotavljali kadre, kako bomo urejali pravice in nenazadnje kako bo ta mreža sploh gledala za dolgotrajno oskrbo.

57. TRAK: (TB) – 13.40

(nadaljevanje) Če bi imela ta Vlada resen namen, iskren namen, uredit dolgotrajno oskrbo, kar sem upal in si nenazadnje želel, da tudi to uredi, bi prišla z zakonom, tudi z vsemi podzakonskimi akti, da bi vedeli, o čem se pogovarjamo in istočasno, ne pozabit, treba bo spremenit, tako kot vedno, kadar govorimo na tem področju, Zakon o zdravstvenem zavarovanju in zdravstvenem varstvu, ki takšne oblike dolgotrajne oskrbe sploh ne pozna in je treba zato zakon spremenit.
Tako da, v Poslanski skupini LMŠ tega zakona ne bomo podprli.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališča Poslanske skupine Socialnih demokratov bo predstavil Soniboj Knežak.
Izvolite.

SONIBOJ KNEŽAK (PS SD): Hvala, predsedujoči.
Spoštovani predstavnice, predstavniki Vlade, kolegice in kolegi!
Z uvajanjem novega sistema dolgotrajne oskrbe se pri nas ukvarjamo že skoraj 20 let. Ključni problem, da še vedno nimamo delujočega sistema dolgotrajne oskrbe, je seveda financiranje. Tako kot v prejšnji Vladi, je tudi ta aktualna Vlada pripravila zakon, ki tega vprašanja ne rešuje dokončno. Vlada predlaga začasen model financiranja iz dolgotrajne oskrbe iz državnega proračuna, zdravstvene in pokojninske blagajne. Za takšen način financiranja ne obstaja noben utemeljen razlog. Vladajoča koalicija se je s predlaganim začasnim modelom financiranja preprosto izognila razrešitvi ključnega vprašanja, na katerega očitno sama nima jasnega odgovora. Zato je tudi v predalih ministrstva obtičal predlog zakona, ki ga je Ministrstvo za zdravje predložilo v javno razpravo lani avgusta, ki pa je vključeval predlog za obvezno socialno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo.
Več kot očitno je, da se tudi ta vladajoča koalicija ni zmožna dogovoriti o trajnem viru financiranja dolgotrajne oskrbe. Namesto tega pa Vlada sedaj ponuja le obljubo, da se bo obvezno socialno zavarovanje uredilo v letu 2025. Skrbi nas, da bo predlagana začasna rešitev financiranja postala tudi trajna. Celovita in trajna ureditev finančnega vprašanja je ključna, predvsem zato, ker je od višine finančnih sredstev odvisen tudi obseg košaric pravic, ki bodo na voljo uporabnikom storitev dolgotrajne oskrbe.
Iz predloga zakona, ki je pred nami, ni mogoče razbrati, katere storitve bodo uporabnikom na voljo in v kakšnem obsegu. Danes lahko o podrobnostih pravic iz dolgotrajne oskrbe zgolj ugibamo in predvidevamo, kako bodo urejene v pravilnikih, kar je za nas nedopustno, saj morajo biti pravice urejene z zakonom. Socialni demokrati menimo tudi, da predlog zakona ne predstavlja celovito in integrirano dolgotrajno oskrbo, ki bi poskrbela tako za zdravstvene, kot tudi za socialne in psihološke potrebe starejših. Zakon ne zagotavlja takšne oskrbe, ki starejšim ne bo zagotavljala zgolj golega preživetja, temveč tudi kakovostno življenje v srebrnih letih.
Prevelik poudarek na zdravstveni oskrbi se odraža predvsem v tem, da bo o upravičenosti(?) iz storitev iz dolgotrajne oskrbe, ki so bolj socialno varstvene narave, odločal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki se ukvarja z zdravstvenimi storitvami in ima z uporabniki storitev zgolj posreden stik. Premalo premišljena in neustrezna pa je tudi predlagana ukinitev dodatna za pomoč in postrežbo, ki je sicer urejen v okviru zakona, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pravica do dodatka je zakonska pravica zavarovancev, ki temelji na plačanih socialnih prispevkih, na podlagi katerih zavarovanci upravičeno pričakujejo, da bodo do njega upravičeni, v kolikor bodo izpolnjevali vnaprej predpisane pogoje. Preprosto črtanje te pravice, ki izhaja iz obveznega socialnega zavarovanja, predstavlja kršenje ustavno zagotovljenih pravic, ki so tudi iztožljive.
V kolikor bo vladajoča koalicija sprejela ukinitev dodatka za pomoč in postrežbo, bo državo izpostavila številnim tožbam za izterjavo pridobljenih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ter tudi morebitno ustavno pritožbo, zavarovanci pa bodo morali svoje pravice izterjati po dolgi in dragi sodni poti. V primeru ukinitve dodatka za pomoč in postrežbo, bodo najbolj med drugim prizadeti predvsem slepi in slabovidni. Kot najhitreje starajoča država med članicami Evropske unije, imamo na tem področju dolgotrajne oskrbe, izrazit problem. Primanjkuje nam mest v domovih za starejše, sistem pomoči na domu pa je različno urejen po občinah, ter neenako dostopen. Za investicije in storitve primanjkuje po ocenah

58. TRAK: (VP) 13.45

(nadaljevanje) vsaj 250 milijonov evrov na leto. Primanjkuje nam tudi danes že večkrat omenjenega kadra, ki zaradi slabih delovnih pogojev podobno delo rajši opravljajo v Avstriji ali Italiji ali pa si raje poiščejo drugo zaposlitev, ki ni povezana z nego in oskrbo starostnikov. Situacija je zaradi naglega staranja prebivalstva in bolezni, se radikalno poslabšuje iz leta v leto. Predlog zakona daje samo vtis, da ponuja rešitve za probleme, povezane s starajočo se družbo. Zaradi vseh nedorečenih rešitev menimo, da bo izvajanje takšnega zakona v praksi povzročilo več težav, učinki zakonov pa bi lahko bili ravno nasprotni. Kolikor bo predlog zakona prišel v drugo obravnavo, bomo Socialni demokrati zahtevali jasno ureditev financiranja dolgotrajne oskrbe z uvedbo medgeneracijskega in solidarnostnega socialnega zavarovanja, kjer bodo vsi prispevali po svojih možnostih. Od zakona o dolgotrajni oskrbi pričakujemo tudi, da bo jasno določil košarico pravic, ki bo predstavljala integrirano dolgotrajno oskrbo. Predlagali bomo tudi ohranitev dodatka za pomoč in postrežbo vsaj za skupino slepih in slabovidnih.
Spoštovane kolegice in kolegi. Gre za izredno pomemben zakon, ki bi po maniri, ki smo jo v tej družbi dogovorili pred leti in ki je veljala več ali manj do lanskega leta, morali biti deležni širše družbene debate. Najmanj, kar je, bi moral biti obravnavan na Ekonomsko-socialnem svetu. Ne moremo, ne smemo si privoščiti, da se bomo o tako pomembnih zadevah odločali v tej državi zgolj z glasom večine. Premislimo še enkrat, sploh pa takega zakona, ki nima finančnega zaledja, se ne sprejema par mesecev pred volitvami.
Socialni demokrati bomo na podlagi vseh navedenih razlogov glasovali proti zakonu, saj zakona, ki zgolj obljublja, da bo probleme rešil v prihodnosti ali pa v pravilnikih, ki še niti niso pripravljeni, seveda ne moremo podpreti.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališča Poslanske skupine Levica bo predstavil Primož Siter.
Izvolite.

PRIMOŽ SITER (PS Levica): Hvala lepa za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi, pozdravljeni.
Dolgotrajna oskrba je nekaj, kar si kot družba lahko in moramo privoščiti. Ne zgolj zaradi demografskih sprememb, temveč zato ker kot družba nosimo odgovornost do vseh in do vsakogar. Zato je pomembno, da se dolgotrajna oskrba financira solidarno, torej preko prispevkov, ki proporcionalno obremenijo dohodke, in kjer kapital, torej delodajalci, prispeva svoj delež. Pomembno je, da v primeru, ko se dolgotrajna oskrba ne more v celoti kriti iz prispevkov, oskrbo sofinancira državni proračun, kot to počne recimo na primeru pokojninske blagajne. Pomembno je, da je izvajanje dolgotrajne oskrbe del javne službe, kjer obstajajo jasni standardi, jasni parametri, jasni normativ, kjer ni outsourcinga storitev in zbijanja cene delovne sile, kjer ni prekarizacije in kjer ni bogatenja na račun poceni delovne sile in nižanja standardov oskrbe, kjer ni nadstandardnih storitev za privilegirane in najpremožnejše. In pomembno je, da je na ravni uporabnikov dolgotrajna oskrba univerzalno dostopna, da so storitve na enaki ravni in da je zagotovljena popolna enakopravnost med uporabniki, torej enaka razpoložljivost, enaka dostopnost, enaka dosegljivost in enaka kakovost storitev za vse. In zdaj k aktualni vladni t.i. »rešitvi« zatečenega problema na področju dolgotrajne oskrbe.
Prvič. Predlagani zakon sistemsko in trajno ne ureja financiranja dolgotrajne oskrbe, ampak to prelaga na nek drug zakon, zdaj neobstoječi zakon. Sprejet naj bi bil v prihodnje. Izvajanje je prepuščeno tržnim akterjem, kar pomeni zaostrovanje konkurence, kar pomeni vstop tujih multinacionalk, kar pomeni nižanje standardov in kvalitete oskrbe. Zakon predvideva prekarizacijo delovne sile na področju oskrbe ter dodatno s.p.-izacijo. Tak zakon lahko položaj starejših in ostalih potrebnih dolgotrajne oskrbe na dolgi rok zgolj poslabša. Prav tako lahko poslabša položaj delovnih ljudi ter dodatno okrni nabor pridobljenih pravic, predvsem žensk, ki predstavljajo glavnino skrbstvenega kadra. Zakon tudi negativno vpliva na zdravstveno in pokojninsko blagajno

59. TRAK: (SC) – 13.50

(nadaljevanje) sindikati in stroka v tradicionalni maniri Vlade Janeza Janše seveda ni bil usklajen. Točka, ki na področju oblikovanja strategije dolgotrajne oskrbe dviga največ prahu pa je gotovo njeno financiranje. Pod črto. Aktualni predlog na tem področju servira naslednje poglavitne težave in ne rešitve financiranja dolgotrajne oskrbe. Prvič. Odsotnost sistemskega in dolgoročnega vira financiranja. Drugič. Prelaganje na prihodnje Vlade. Tretjič. Ogrožanje obstoječih javnih blagajn. Financiranje dolgotrajne oskrbe je točka, kjer so doslej propadli vsi poizkusi vzpostavitve sistema. Janševa vlada problem rešuje tako, da ga ignorira. Zakon namreč predvideva, da se do leta 2024 sprejme naknadni, posebni zakon, ki ureja zavarovanje za in financiranje dolgotrajne oskrbe. To obveznost zavarovanje naj bi krilo storitve iz dolgotrajne oskrbe, zavezanci za plačilo pa bi bili identični kot so zavezanci za plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, ampak nismo še tam. Do takrat naj bi se dolgotrajna oskrba financirala iz državnega proračuna, sredstev Demografskega sklada, proračunov Evropske unije in donacij ter drugih virov. Poleg tega pa je predvideno tudi, da se v umestnem času dolgotrajna oskrba financira tudi iz prenesenih sredstev iz pokojninske in zdravstvene blagajne. Ta določba je v resnici zelo oziroma najbolj problematična. Prvič, zato ker gre za namenska sredstva, za zdravstvo in pokojnine. Drugič, zato ker ni nikakršne ocene kaj bo to za obe blagajni sploh pomenilo. Tretjič, ker zdravstvena blagajna sploh nima proračunske varovalke, kar pomeni, da jo lahko s tem pahnemo v dodatne škripce. Češnjica na vrhu torte ob vsem naštetem je seveda treba dodati, da niti iz predloga sprememb proračuna za leto 2022 ni jasno ali je ta denar v proračunu dejansko zagotovljen.
Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ga imamo na klopeh, spoštovane kolegice in kolegi, je račun brez krčmarja. Področje skrbstva tišči v tržni kot preživetje zaposlenih, oskrbovalcev in oskrbovalk pa postavlja pod vprašaj. Dokler zakonski predlogi s področja dolgotrajne oskrbe ne bodo odražali družbene solidarnosti, ne bodo odražali kolektivne odgovornosti do vseh in vsakogar ne glede na njen ali njegov položaj jim bomo v Levici nasprotovali tudi tokrat.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Sledi splošna razprava poslank in poslancev k predlogu zakona. Besedo ima Miha Kordiš, pripravi naj se Jožef Horvat.
Izvolite.

MIHA KORDIŠ (PS Levica): Hvala za besedo, predsedujoči.
Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je končno prišel na klopi Državnega zbora. Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki to ni je k večjemu zakon o privatizaciji varne starosti. To je interesno sidro, okoli katerega so zgrajene zakonske določbe tega sicer težko pričakovanega zakona. Privatizacija skrbstva starejših in v to svrho v zakonu najdemo prav vse. Od zasebnih korporacij, ki naj delajo in upravljajo z domovi za starejše in te storitve mastno seveda profitno kot biznis oskrbovance in njihovim družinam zaračunajo pa oblike espeizacije torej prekarizacije podplačanega dela v skrbstvu starejših kot, da že sedaj situacija v domovih starejših in sicer med medicinskimi sestrami, bolničarji ni dovolj akutna. Ljudje nam bežijo iz sistem. Kaj jim vlada Janeza Janše ponuja? Ne boljše plačilo celo jemlje jim varnost zaposlitve. Česa ni v temu zakonu in kar je bila tista kleč,

60. TRAK: (NB) – 13.55

(Nadaljevanje) na kateri se je 117-krat Zakon o dolgotrajni oskrbi že zataknil, pa je financiranje. Sila neodgovorno, da se pripravi zakon s tako dolgoročnimi posledicami kot jih ima dolgotrajna oskrba, se ga prinese v Državni zbor brez da se zanj zagotovi financiranje namenske vire, ki jih varna starost zagotovo potrebuje. Slovenija je kot starajoča družba v svojem institucionalnem okviru ni sposobna zagotavljati financiranja domov starejših, oskrbe na domu in še vsega ostalega, a namesto, da bi Vlada ravnala odgovorno, te vire priskrbela s solidarnimi prerazporeditvami, torej da vzame s prispevki, davki, tam kjer je preveč, pri bogatih, pri kapitalu in to nameni tam kjer je družbena potreba v danemu slučaju skrbstvo starejših, se preprosto naredi, da ta problem ne obstaja, vse skupaj prevali pa na naslednjo Vlado in na socialne blagajne. Nedvomno je eden izmed sekundarnih ciljev, ki jih ta privatizatorska Vlada zasleduje, ravno to da javne blagajne spravi v težave. Del financiranja dolgotrajne oskrbe brez sistemsko urejenih virov, ki naj ostanejo kot delo in neopravljena dolžnost za eno izmed naslednjih vlad, je ravno prevračanje stroške na zdravstveno blagajno, zdravstveno blagajno, ki za razliko od pokojninske blagajne nima vase vgrajeno tako imenovane proračunske varovalke. Če v zdravstven blagajni zmanjka denarja, pomeni da posega v nebo. Če v zdravstveni blagajni zmanjka denarja, pomeni da se bodo čakalne vrste podaljševale in nenazadnje, če v zdravstveni blagajni zmanjka denarja, pomeni da se na široko odpirajo vrata politiki, da skrči košarico zdravstvenih pravic, kar je ideja, ki že od nastopa mandata aktualne Vlade Janeza Janše veselo kroži po parlamentarnih kuloarjih, ušla je tudi v javnost. Ampak začnimo na začetku, pri izvajalcih dolgotrajne oskrbe. Odsotnost finančnega dela kot tistega osrednjega elementa debate o dolgotrajni oskrbi, razpira možnost diskusije, ki naj se osredotoči na to kaj dolgotrajna oskrba sploh je in kako naj se izvaja, kot da ta malomarnost in preračunljivost Vlade je tukaj v resnici naredila uslugo, sama sebi levjo uslugo konceptu dolgotrajne oskrbe pa precej dobro, ker se ne pogovarjamo o tem kje in kako bo dolgotrajna oskrba financirana, ker tega v zakonu ni, razen da se bo nekaj nekoč pod naslednjo Vlado uredilo, se torej lahko potem pogovarjamo o tem kako dolgotrajno oskrbo samo po sebi brez finančnega dela sploh razumemo. Takoj na začetku nam pade v oči, da je koncept Zakona dolgotrajne oskrbe kot ga imamo na mizi, osredinjen okoli liberalizacije in privatizacije znotraj tega koncesionarski obliki izvajanja dolgotrajne oskrbe, nedorečenost in prenašanje odgovornosti na pravilnike, ki so od inštitucije do inštitucije različni in vprašanje kaj bo v njih sploh pisalo, pa seveda prekarizacija in socialni dumping zlasti na področju vpeljave oskrbovalca družinskega člana. Začnimo z javno službo na področju dolgotrajne oskrbe. 3. člen v prvem odstavku določa, da se javna služba izvaja na nepridobiten način in v okviru javne mreže dolgotrajne oskrbe in sicer tako, da se presežek prihodkov nad odhodki nameni in porabi za opravljanje in razvoj dolgotrajne oskrbe. To je dobra določba, človek bi jo celo podprl, če ne bi že takoj v nadaljevanju prišlo na plano, da gre za mrtvo črko na papirju. Natančneje, v drugem odstavku 3. člena, ki pravi, da ne glede na gornje določbe lahko dolgotrajno oskrbo opravljajo tudi, pazite to, druge pravne osebe, samostojni podjetniki in fizične osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost, če pridobijo dovoljenje, to dovoljenje sicer izdaja bodisi Ministrstvo za zdravje bodisi Ministrstvo za delo, odvisno od oblike oskrbe in institucije. Mimogrede, že na tej formalni ravni razbitosti na dve različni instituciji vidimo kako zelo nedorečen ta koncept je in da ga prvenstveno vodita politični piar in splošni apetiti po privatizaciji, ki sta na to sila slabo pretopljena v zakonske določbe.
Skratka, nazaj na

61. TRAK: (NM) – 14.00

(nadaljevanje) vsebino. Ta zakon omogoča popolno liberalizacijo in privatizacijo izvajanja oskrbe, kar lahko pelje zgolj in samo v zmanjšanje kakovosti in dostopnosti oskrbe, pa seveda prekarizacijo delovne sile. Natančno enako lahko gledamo prav na vsakem področju delovanja družbe, najsi pogovarjamo o gospodarskih dejavnostih ali denimo o solidarnih sistemih, kot je javni zdravstveni sistem. Kaj se je tam zgodilo oziroma se še vedno dogaja z liberalizacijo in privatizacijo? Ja čakalne dobe se daljšajo, stroški letijo v nebo, vedno več je samoplačništva, kakovost obravnave je slabša. Tisti, ki v zdravstvu delajo in jim lahko rečemo medicinsko proletariat, iz njega bežijo. Presežke oziroma ne presežke, sredstva pa si prilaščajo bodisi zasebniki bodisi mandarini, ki so de facto sprivatizirali javne inštitucije. Zakaj bi bilo torej na področju skrbstva starejših karkoli drugače? Vprašanje je retorično. Odgovor je, ne bo. Natančno to se bo zgodilo. Vlada Janeza Janše namreč kani, da bo domove starejših in še kakšne druge oblike izvajanja dolgotrajne oskrbe upravljala korporativna logika, upravljala jih bo za dobiček. Hvala, ne hvala, v imenu prav slehernega starostnika, ki si tovrstne oskrbe ne bo mogel privoščiti. Na to temo lahko spomnimo, da je prav predlagateljica tega zakona oziroma Ministrstvo za delo, ki ga drži Nova Slovenija, v prejšnjem mandatu sklicala sejo na temo kakovosti oskrbe starostnikov, ker so v, pazite to, enem izmed zasebnih domov starejših oskrbovanci prejemali popolnoma neprimerne obroke in neprimerno hrano. Nova Slovenija, ki danes tako zelo zagovarja privatizacijo skrbstva starejših, je nekaj let nazaj sklicevala tu seje in razlagala, ja pa poglejte, tu imamo zasebni dom, kako grdi ravnajo s starostniki, ki jih imajo v oskrbi. Seveda doslednih zaključkov iz tega niso potegnili, smo jim pa takrat mi pomagali. Ja seveda, če ti skrbstvo starejših vodi profitna logika, potem to pomeni zmanjševanje stroškov, zmanjševanje stroškov na kakovosti oskrbe starostnikov, zmanjševanje stroškov na poštenem plačilu zaposlenih, na primernem številu teh zaposlenih, ki dolgotrajno oskrbo izvajajo oziroma skrbstvo izvajajo in tako naprej. To je pač kapitalistična logika na mestu, kjer kapitalistične in tržne logike ne bi smelo biti. Ljudje celo življenje delajo, vlagajo v družbo, prispevajo k našemu skupnemu napredku, na stara leta jih pa pričakajo kaj, zasebne korporacije, ki mastno računajo in na njih varčujejo. Širši nabor izvajalcev, kot ga poznamo v tem trenutku, je druga tema, o kateri bi rad spregovoril. Kot ste morda že skalkulirali iz moje dosedanje razprave, so lahko izvajalci dolgotrajne oskrbe po tem zakonu praktično vsi, se pravi se področje na široko odpira za vstop tujih korporacij, seveda močno opremljenih z milijoni, celo milijardami kapitala iz tujine, s katerim lahko izrinejo vso ostalo konkurenco. Potem imamo pa v šestem odstavku 58. člena še določilo, da lahko izvajalec dolgotrajne oskrbe v posamezne storitve znotraj te oskrbe vključi pogodbenega izvajalca, v prevodu še privatizacijo znotraj privatizacije. Znova se bom naslonil na primer javnega zdravstvenega sistema. Kaj se tam dogaja s tovrstnimi pogodbenimi izvajalci? Outsourcing, odtekanje sredstev, običajno poimenovano korupcija, nastajanje notranjega trga, dvoživkarstvo, podaljševanje čakalnih vrst, to, da se ljudje štempljajo, pa potem ne pridejo na delo, ker je bolj lukrativno pogodbeno izvajanje dejavnosti namesto opravljanja njihove osnovne službe in tako naprej. Tisti zaposleni, ki ne bodo v tovrstnih inštitucijah na čelu skrbstva starostnikov, pa bodo po novem lahko podrejeni neki stroškovni logiki in zaposleni v prekarnem razmerju, ki mu ne moremo reči delovno razmerje, kot samostojni podjetniki, v resnici podplačani proletarci. Zastavlja se vprašanje, zakaj ta zakon sploh ureja področje koncesij. Ker je

62. TRAK (VI) 14.05

(nadaljevanje) vse ostalo okoli koncesij napisano na tak način, da neki privatniki po tem zakonu koncesije v resnici sploh ne potrebujejo. Imajo prijatelje v vladi Janeza Janše, dali jim bodo denar, sedaj pa izvajajte dolgotrajno oskrbo, zapitek bodo plačali državljanke in državljani. Zakaj se potem torej sploh truditi še s koncesijami in na ta način, tako kot je naredila vlada predlagateljica tega zakona? Še dodatno ljudem v tej državi pokazati, kako zelo nesposobni ste spraviti skupaj celo osnovne zakonske določbe. Recimo: med trajanjem koncesijskega razmerja so dovoljene zgolj nebistvene spremembe koncesijske pogodbe. Okej. Potem pa med temi nebistvenimi spremembami, denimo, najdemo spremembo lokacije. Res se vam ne zdi bistvena sprememba lokacije. Če se neka inštitucija preseli iz stanovanja v dom starejših, iz doma starejših v hotel, in podobne zgodbe. Meni se to bere kot lobistična določba zato, da bodo še malo lažje kakšni vaši prijatelji prišli do javnih sredstev, čeravno dolgotrajne oskrbe de facto ne morejo izvajati. Točno enako kot se dogaja z zasebnimi šolami na visokošolskem nivoju. Kjer imamo en kup nekih malih visokošolskih zavodov, zasebnih na javnih financah, ki držijo predavanja v hotelskih jedilnicah, približno tako jaz razumem to vašo koncesijsko določbo. Nadaljuje med manjšimi nebistvenimi spremembami tudi s spremembo odgovornega nosilca dolgotrajne oskrbe, pri čemer zakon niti ne definira kdo ali kaj ta odgovorni nosilec je. Niti v zadnji obliki ne določa trajanje koncesijskega razmerja. Se pravi, tako kot smo znova primer iz zdravstva leta 2006 pod drugo vlado Janeza Janše, prva vlada Janeza Janše videli podpisovanje koncesij kar čez noč, podeljevanje koncesij za nedoločen čas, da jih potem ni mogoče ker tako preklicati. Enako naj bi se sedaj zgodilo na področju oskrbe starostnikov. Korporativna moč in korporativni dobički na račun starostnikov »bez ograničenja« trajanja mandata. To so vaše koncesijske pogodbe, ki jih pišete notri v zakon. Isto logiko smo lahko videli na delu že sedaj pod ministrovanjem Cigler Kralja, ki je na zadnjem razpisu za dodatnih tisoč 100 postelj v domovih starejših odprl vrata zasebnikom, tudi takim, ki sicer pod nobenimi pogoji ne bi mogli priti do javnih sredstev. Velikim igralcem privatnim korporacijam na tem področju je že v prejšnjem krogu, v prejšnjem razpisu podelil lukrativna mesta in možnosti zaslužka. V tem drugem krogu so pa med prijavitelji tudi štiri na novoustanovljene družbe. Nastavim vam svojo masko in svoj klobuk, da so to prijatelji Janeza Janše, ki o dolgotrajni oskrbi pojma nimajo. Morda najbolj otipljivo, kar ljudje lahko razumejo in razumejo neposredno, je cena skrbstva v domu. Natančneje razlika v povprečju koliko ljudje plačajo v tej državi za oskrbo v javnem domu in v zasebnem domu. Razlika je 160 evrov. Se pravi, bivanje v zasebnih domovih starejših si lahko privošči samo ozka že tako privilegirana skupina upokojencev z zelo visokimi pokojninami. Revna večina upokojencev in ta jih je res večina pa pač ne. Zanje se pa stroški prenašajo na pleča njihovih družin. Med tem ko bodo bogati skozi aktivno življenje lahko uživali luksuzno tudi na svoja stara leta in dobili bomo dvotirni sistem, hiralnica za revne, luksuzne hotele za bogate. A tudi to še ni vse, bi lahko povzeli po tisti top shop reklami. Kot da vse to, kar sem vam ravnokar povedal, še kar ni zadosti. Zakon predvideva tri tipe institucionalnega varstva: bivalna enota, oskrbne in negovalne domove. Sedaj pa pazite: zakonsko je določeno, da trenutni domovi starejših preidejo v obliko negovalnih domov, potem imamo pa še preostala dva tipa, za katera sploh ne vemo od kje sta prišla, kako naj bi izgledala, kaj to pomeni in tako naprej. Pač

63. TRAK: (VP) 14.10

(nadaljevanje) nametano je nekaj notri na ravni označevalca v zakon in se upokojenci lahko gredo mirno slikat. Po tem, kar lahko tukaj beremo, pa vem, da boste zanikali, ampak po tem, kar piše v zakonu, izgleda, da bo lahko vsak, ki ima približno soliden kontejner, obit z nekim opažem, in prijateljev v vladi Janeza Janše, lahko dobil koncesijo za bivalno enoto. In vlada bo odhajala na volitve ali pa pred volitvami razlagala, kako zelo veliko finih namestitev je uredila. Ja, pa ja. Za nameček bodo potem v teh obitih kontejnerjih delali s.p.-jevci podplačani, lastnik bo pa vlekel javna sredstva.
Tako, da v Levici ostro nasprotujemo zakonu, po katerem bi se oskrba starostnikov v resnici podražila, stroški bi šli gor, dostopnost in kakovost storitve bi padla dol, med tem pa bi se problemi v čakalnih vrstah - 12 tisoč starostnikov imamo, ki čaka na posteljo v domovih starejših - zgolj kopičili, zapitek plačajo starostniki, njihove družine in državni proračun. To ni ne v javnem interesu ne v interesu varne starosti, zato bom zaključil točno tako kot sem začel. To ni zakon o dolgotrajni oskrbi, to je zakon za privatizacijo varne starosti.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Jožef Horvat, pripravi naj se Mojca Žnidarič.
Izvolite.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa za besedo, spoštovani gospod podpredsednik. Spoštovani predstavniki vlade, kolegice in kolegi.
Predlagam, da se vrnemo v realno življenje, v realni svet. Privatizacija starosti, neka zanimiva besedna zveza. In dejstvo je, da tisti, ki nima konkretnih rešitev, potem z vajo iz retorike raztrga predlagano rešitev. Dolgotrajna oskrba je gotovo izjemno, izjemno kompleksno vprašanje. Nikogar ne kritiziram, ki je samo en kamenček v dobri veri in v dobri volji vložil v ta mozaik, ki se mu reče dolgotrajna oskrba. Če bi bilo to področje tako enostavno, potem bi najbrž ta zakon imeli že pred 20-imi leti, pa ni. Tudi ta zakon ni idealen in noben zakon ni idealen. Parlament, vlada pa imata možnost, da zakon optimirata. Zakon je živa stvar, se spreminja iz leta v leto. in zato je tukaj Državni zbor, zato imamo vlade, ki spremljajo izvajanje zakonov in potem predlagajo tudi izboljšave. Če bomo mi danes čakali na zakon, katerikoli, pa bomo vsi, vseh 90, rekli, to je pa idealen zakon, gospe in gospodje, bomo čakali 2 tisočletji. Govoriti in očitati ministru Janezu Ciglerju Kralju iz Nove Slovenije in Novi Sloveniji in Vladi, da dela neko privatizacijo, glejte, to je tako mimo, da enostavno ne najdem primerjave. Če je 140 milijonov denarja, ki ga je vlada zagotovila za javni sektor, za javne zavode, če je to privatizacija, potem nekdo tukaj v tej dvorani ne razume, kaj je privatizacija. Če je 2 milijardi in 93 milijonov denarja zagotovljenega z zakonom, ki ga je sprejel ta Državni, zbor za javno zdravje, za javni zdravstveni sistem, privatizacija zdravstva, potem nekdo tukaj v tej dvorani ne razume, kaj je privatizacija. Če vlada, koalicija zagotovita približno 120 milijonov po dolgih letih vakuuma za javne vrtce, za javne osnovne šole, ker tega pač 10 let in še več ni bilo, če je to privatizacija, potem nekdo v tej dvorani pojma nima, kaj je pojem privatizacije. In ne vem sicer, zakaj me skrbi, lahko rečete, kaj te pa briga, me pa skrbi, kako boste KUL-ovci vodili vlado, če vam Levica že danes gunca čoln in se nič ni naučila od opozoril kolega Marjana. Pot, dolga 20 let po ministrovih besedah, se danes končno nadaljuje po navigaciji parlamentarne procedure.

64. TRAK: (SB) – 14.15

(nadaljevanje) Mi bomo temu zakonu, tej poti tega zakona pomagali, da bo zakon prišel do cilja. Za nekatere tudi za nas v Novi Sloveniji je 20 let usklajevanj neodločenosti, pomankanje politične volje preveč dolga doba. Gromovniki bodo zahtevali še nadaljnjih 20 let in v milost in nemilost bodo pahnili še mnoge generacije državljank in državljanov naše države potrebnih dolgotrajne oskrbe. To je vsa realnost. Gromovniki, ki mimogrede niti ne razumejo kaj pomeni socialno tržni model gospodarstva. Sem pa vesel in tukaj v nekem optimizmu vidim nadaljevanje te poti, da tudi s strani racionalne politične konkurence slišim izjave kot na primer Zakon o dolgotrajni oskrbi je najpomembnejši zakon v tem sklicu Državnega zbora. In tukaj na tem področju nadaljujem. Nadaljujem in izražam zadovoljstvo, da so voditelji držav članic na Evropskem svetu 21. julija lansko leto sprejeli dogovor glede večletnega finančnega okvira za obdobje 2021 do 2027 in instrumenta za okrevanje. Slovenija si je izpogajala izjemen razvojni okvir EU financiranja. Dogovor prinaša obsežna dodatna sredstva za Slovenijo, ki bodo olajšala okrevanje po krizi COVID-19. Sam osebno ta dogovor razumem kot enega najpomembnejših v zadnjih letih znotraj Evropske unije do katere sem velikokrat in vse pogosteje tudi zelo kritičen. Tukaj se je Evropa dejansko spomnila svojih korenin, to je solidarnosti. In na tej podlagi je Vlada 28. aprila sprejela nacionalni načrt za okrevanje in odpornost. Gre za 1,8 milijarde evrov nepovratnih sredstev in za dobrih 700 milijonov povratnih sredstev oziroma posojil. Slovenija je v načrtu za okrevanje odpornosti opredelila razvojna področja s pripadajočimi reformami in naložbami, ki bodo prispevale k blaženju negativnih gospodarskih in socialnih učinkov, socialnih učinkov epidemije COVID-19 ter pripravile državo na izzive, ki jih predstavljata zeleni in digitalni prehod. Morda je marsikdo spregledal, kar sem ravnokar omenil, da je v načrtu za okrevanje in odpornost so morale Vlade oziroma države predstaviti tudi reformne ukrepe. Če gledamo sliko kako deluje načrt za okrevanje odpornosti je temelj sestavljen iz reformnih ukrepov. In tukaj v tem načrtu za okrevanje in odpornost v razvojnih področjih in komponentah načrta za okrevanje in odpornost so te reforme dejansko tudi navedene. In v razvojnem področju zdravstvo in socialna varnost, ki je sestavljeno iz zdravstva, socialne varnosti in dolgotrajne oskrbe in stanovanjske politike, tukaj se je država zavezala, da bo naredila na področju dolgotrajne oskrbe ali pa če hočete skrbi za starejše, da bo sprejela reformne ukrepe. Kot enega od teh vidim prav ta zakon. Ne upam si predstavljati kako bo in kako bo ukrepala naslednja vlada oziroma kakšne izgovore bo iskala, če recimo te reforme ne bomo realizirali, ker jih dejansko zdaj realiziramo za naslednjo vlado.

65. TRAK: (TB) – 14.20

(nadaljevanje) Potem preprosto tega denarja za področje zdravstva, za področje sociale tudi ne bo. Ne želim, da bi se to zgodilo našim državljankam in državljanom, vesel pa sem in s tem zaključujem ta del v zvezi z načrtom za okrevanje in odpornost, da je 1. julija, torej, na dan začetka predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije, Evropska komisija prižgala zelena luč načrtu za okrevanje in odpornost.
Naša skupna želja je, da z Zakonom o dolgotrajni oskrbi ustvarimo pogoje, da bo dolgotrajna oskrba dostopna, dosegljiva, kakovostna in varna in da bo v obdobju(?) življenja, ko postanemo odvisni od pomoči druge osebe, nihče ne bo ostal prezrt. Že dolga leta ves slovenski politični spekter govori, da je Slovenija preveč bogata, da bi bil kdo prezrt. To je naša skupna fraza, če hočete. Res je, nihče ne sme ostati zadaj, nihče ne sme biti prezrt. Zato smo mi, v Novi Sloveniji, ob vstopi v Vlado, napovedali našo zavezo in zapisali, skrb za starejše je naša ključna prioriteta. Seveda, ko govorimo o Zakonu o dolgotrajni oskrbi, ne mislimo samo na starejše. Nenazadnje so neurejenost v Sloveniji, oskrbe starejših, kritizirale oziroma na to opozarjale mnoge inštitucije, Evropska komisija in tako naprej. V Republiki Sloveniji področje dolgotrajne oskrbe niti ni terminološko opredeljeno, pravzaprav v nobenem predpisu, niti v strateških in izvedbenih dokumentih.
Ko govorimo o dolgotrajni oskrbi, izhajamo iz mednarodne definicije dolgotrajne oskrbe, katere avtorji so najbrž relevantni, Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj, Eurostat, Svetovna zdravstvena organizacija in tako naprej. Pravila, ki urejajo področja in pravice, ki bi jih po mednarodni definiciji dolgotrajne oskrbe lahko šteli v dolgotrajno oskrbo, so v slovenskem pravnem redu trenutno urejena v številnih predpisih. Različne storitve in prejemniki se zagotavljajo v okviru obstoječih stebrov socialnega varstva. Osebe, ki so, osebe, za katere se ugotovi, da pri zadovoljevanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil potrebujejo pomoč, lahko izbirajo med storitvami na domu ali v institucionalnih oblikah, pri čemer se vsebina storitev na domu in v instituciji razlikuje oziroma lahko iz tega naslova dobijo tudi denarne prejemke. Dolgotrajna oskrba mora biti splošna pravica, ne glede na osebne socialne okoliščine in dostopna vsem, ki jo potrebujejo in to je eden naših ključnih ciljev.
Zadovoljni bomo, če bo zakon doživel nadaljevanje parlamentarne procedure na pristojnem delovnem telesu. Hvaležen sem že vnaprej vsem tistim, ki bodo v dobri veri, z znanjem in iskreno predlagali amandmaje za izboljšavo tega zakona, ki, še enkrat, mi ni nerodno povedati, ni idealen, ker noben zakon ni idealen in če je količkaj dobre volje, ne gre za podporo Vladi, gre za to, da naredimo nekaj dobrega za tiste, za katere je ta zakon napisan. Ta zakon ni napisan za to Vlado, niti ne za to koalicijo. Morda kdaj, enkrat, seveda. Ta zakon je napisan za tiste, ki so dolgotrajne oskrbe že potrebni danes, morda že 30. let.
Naša podpora temu zakonu je zagotovljena.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.

66. TRAK: (SC) – 14.25

(nadaljevanje) Replika, Miha Kordiš.

MIHA KORDIŠ (PS Levica): Hvala, predsedujoči.
Očitno sem bil napak razumljen. Sem mislim, da je iz moje razprave jasno, da Levica na prihodkovni strani zagovarja solidarne in pravične prispevke za dolgotrajno oskrbo. Nekaj, česar v temu zakonu ni, ker v temu zakonu ni financ sploh pa so ravno finance kamen spotike, zaradi katerega Zakona o dolgotrajni oskrbi sploh nismo dobili. Kako vlada Janeza Janše to rešuje? Ja tako, da samo financiranje dolgotrajne oskrb vrže ven iz zakona. In kaj je na to v temu zakonu notri ostalo? Espeji za bolničarje, negovalce, medicinske sestre in privatizirana oskrba za starostnike, od katere bodo zaslužile tri tuje korporacije. Hvala, ne hvala vaša dolgotrajna oskrba je farsa. Zakon o dolgotrajni oskrbi je zakon za privatizacijo varne starosti.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa. Besedo ima Mojca Žnidarič, pripravi naj se Vojko Starović.
Izvolite.

MOJCA ŽNIDARIČ (PS SMC): Hvala za besedo.
Saj ne vem kje bi začela po vsem tem. 20 let že vsi poslušamo nekateri govorite tudi se pogovarjamo o tem, da dolgotrajno oskrbo potrebujemo. Tudi danes v stališču Levice smo lahko slišali torej bilo je rečeno dolgotrajno oskrbo si lahko in moramo privoščiti. Torej, če se s tem vsi strinjamo ne vem v čem je korak mislim v čem je problem? Je pa nujno, če ne gre drugače, če se v 20 letih ni dalo dogovoriti kako urediti oskrbo, financiranje torej pa je pač treba iti po dveh korakih. Jaz mislim, da je bolje iti po korakih kot pa, da cepetamo že 20 let na mestu in ne pridemo nikamor. Ta predlog zakona, ki je končno po teh letih prišel torej v parlamentarne klopi postavlja temelje za dokončno ureditev dolgotrajne oskrbe in vsi ti temelji, ki so ne vem enotno ocenjevanje upravičencev, primerljive pravice za primerljive potrebe, možnosti izbire načina koriščanja vse to, kar je v zakonu našteto to že vrsto let preko različnih verzij pripravljajo različne Vlade in različna ministrstva in mi s samo vsebino moramo reči, da ni nekih bistvenih razlik in zato ne vem, da nekateri, ki ste pred leti pri tem tudi sodelovali sedaj grdo govorite o tej sami vsebini zakona. To, da bomo potrebovali več kadra jaz upam, da smo se pa to vsi skupaj več zavedali, ves čas zavedali, da bo pa tudi potrebnega več kadra. Tisti, ki smo na Odboru za delo ali pa na teh odborih tudi za zdravstvo, ampak največ na Odbor za delo tudi na Komisiji za peticije smo že imeli številne seje o tem kako v slabem položaju je status družinskih pomočnikov tudi to se sedaj v tem zakonu ureja. Kot sem prej rekla v zakon, če bo sprejet jaz upam, da bo šel, da bo tudi končno sprejet in da bo danes oziroma v torek, ko glasujemo šel skozi to prvo branje bomo v tem prvem koraku, v prvih dveh letih torej leta 2022 in 2023 se bo takoj pomagalo vsem tistim, ki so sedaj že v domovih in oni sami ali njihovi svojci doplačujejo, kar veliko razliko za ceno za domove in pa vsem tistim, ki imajo res slabo urejen status družinskih pomočnikov ti bodo, potem postali torej oskrbovalci družinskega člana, njihovo nadomestilo bo kar višje kot je sedaj 120 % minimalne plače, njihovo premoženje oziroma se ne bo nikamor več toliko nižalo na premoženje tako kot je sedaj. Tudi občine bodo tega razbremenjene. Večkrat je bilo rečeno, da se občinam nalagajo nove finančne obveznosti pa to ni res, ker bodo tudi občine doplačevale manj za ljudi v domovih za upokojence torej za tiste, ki nimajo svojcev. Manj stroškov bodo imele tudi z družinskimi pomočniki tudi manj bodo sofinancirale te pomoči na domu, ki jo sedaj sofinancirajo. Jaz res ne vem non-stop to neko zavajanje, da je vse tako slabo, ker ni res. Res pa je torej, če se 20 let ni dalo dogovoriti pa jaz konkretno sama sem bila malo v eni vladi pa malo v drugi in v obeh se je govorilo, da se bo moral neki prispevek, nekaj bodo ljudje morali doplačevati, da bomo lahko vse te storitve financirali, ampak sedaj za enkrat kot rečeno v letu 2022 in 2023 se bo financiralo in pomagalo torej tem, ki so že nameščeni v domove in pa tem družinskim pomočnikom, potem pa je treba najti oziroma res sprejeti ta Zakon o obveznem financiranju dolgotrajne oskrbe, da bodo lahko zaživele še tudi druge

67. TRAK: (NM) – 14.30

(nadaljevanje) storitve, torej formalna oskrba na domu in pa denarni prejemek. Dokler pa ne bo sprejet ta zakon o obveznem financiranju, pa jasno piše, da se bodo storitve krile iz proračuna. Vsi skupaj smo mi dobili že tudi nekaj pripomb s strani ljudi, predvsem glede dodatka za pomoč in postrežbo s strani slepih. Tukaj se tudi že dogovarjamo. Kot sem rekla, to je prvo branje, bomo poiskali, skupaj z ministrstvi smo že tudi govorili, se bodo še poiskale določene izboljšave, tako da to verjamem, da ni vse zabetonirano, tako kot sedaj piše. Sama bi opozorila le to, da res ne smemo narediti take napake s temi espeji, kot se je naredilo pri osebni asistenci. Tukaj je treba paziti na to. Bom pa še samo enkrat za konec rekla, ker danes res ni smiselno bolj podrobno vsebinsko, če ne bomo šli postopno, bomo ostali spet brez in bomo še več kot 20 let cepetali na mestu. In če bi čakali torej s to osebno asistenco na ta zakon, je še danes ne bi imeli. Mi smo pa včeraj po 3 letih izvajanja, skoraj 3 letih izvajanja zakon že izboljševali. Tako da jaz sem za to, torej da gremo korak po koraku, pa katerakoli vlada bo v naslednjem, vsaka ve in se zaveda, da bo nek prispevek za ljudi potreben. To sem slišala, kot sem rekla, tako v eni kot v drugi vladi. In treba ga bo najti, da bodo lahko zaživele potem vse storitve, ki so v zakonu predvidene. Je pa nujno, da se zdaj pomaga takoj tistim, ki sedaj v tem trenutku veliko doplačujejo v domovih za upokojence za svoje starše, tudi občine veliko doplačujejo, in pa vsem tistim, ki res pod zelo slabimi pogoji delajo kot družinski pomočniki. In to jim lahko pomagamo že z letom 2022.
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Vojko Starović, pripravi naj se Dušan Šiško.
Izvolite.

VOJKO STAROVIĆ (PS SAB): Hvala za besedo, predsedujoči.
Glejte, uvodoma bi rad poudaril, da je predlog zakona in materija, ki ga ureja, to je dolgotrajna oskrba, prepotreben in dobrodošel. Da pa je končno prišel na mizo, pa ni toliko zasluga te vlade, temveč od zunaj iz Evrope, za kar nam je Evropa ponudila tudi znatna sredstva v okviru načrta za okrevanje in odpornost, ki je nas stal kot posledica zavedanja, da morajo države to področje ustrezno urediti, če hočemo doseči neko stabilnost v družbi. Namreč družba temelji, vsaka skupnost, od družine, soseske, mesta, države, naroda, temelji na solidarnosti in pravičnosti. In to je tudi neka solidarnost in pravičnost do tistih izmed nas, ki so ali starejši, invalidi in tako naprej, da za njih poskrbimo na ustrezen način. To spoznanje je prevladalo v Evropi, hvala bogu, bom rekel, navkljub NSi, ki še vztraja, da mora biti vse privatizirano in tako naprej. Namreč zakon je bil pred nami že v lanskem letu, v letu 2020. Mogoče ste nekateri že pozabili, ne? Ampak ni šel v parlamentarno proceduro, ampak umaknjen je bil. Zakaj je bil umaknjen? Veste še kdo, zakaj je bil umaknjen? Zato, ker je bilo premalo privatizacije noter na zahtevo NSi, ko je bila danes tako glasna. Ampak pa pozdravljam po drugi strani tudi besede gospoda iz NSi, ki je rekel, da se zakon da dodelati. Zato mi ne bomo nasprotovali v SAB temu prvemu branju, ampak bomo nasprotovali v nadaljnjem, če ne bojo upoštevali številne in pametne pripombe, ki so že zdaj na mizi. Dejansko imamo, kaj jaz vem, ajde… Ta zakon je, če ga pogledaš, jaz spremljam že od začetka, zato ker delam v obeh odborih, ki zadevata to področje, torej v zdravstvu, Odboru za zdravstvo in Odboru za delo, socialne invalide, ki sem ga tudi nekaj časa vodil. In smo imeli tudi dostikrat razprave o tem. Glejte, zakon zame je težko berljiv in nerazumljiv, resno. Sem pravnik, zopet poudarjam, sem zakone tudi delal, osnutke in tako naprej, nekaj zakonov imamo tudi mi, ki veljajo, ki sem jih jaz pripravljal, ampak v prejšnjem življenju, ne zdaj, v zadnjem času

68. TRAK: (VP) 14.35

(nadaljevanje) moram povedati. Ampak sigurno ta zakon pri tem potrebuje res eno prečiščenje. In mislim, da bi bilo, podobno kot ZPIZ-u, potrebno opredeliti posamezne pojme že ne začetku, da bodo oskrbovanci potencialni vedeli, katere pravice jim grejo. Kdo se bo iz tega znašel? Jaz vam povem, da noben. Vprašajte kateregakoli na ulici, ne bo mel nobeden pojma, če to prebere. Resno je kompliciran in pretežek. Zraven ima pa še nomotehnično en kup težav. Tisto, kar imajo za oskrbo in za pomoč doma dodatek recimo slepi slabovidni, vzamem en konkreten primer, ki je namenjen isto temu, kar smo mi govorili zadnjič o asistenci, da omogoča temu človeku samostojno življenje in vključevanje, ki je stvar ZPIZ-a, torej Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, in za katerega so vplačevali ljudje, torej izhajajo neodtujljive pravice kot take v zakonu napisane, mi enostavno s 152. in 152. členom v tem zakonu to ukinjamo. Pa nemogoče, ljudje, ne moremo se hecat. Zakon takoj zaradi tega pade, vam povem, naslednji dan od tega pade. To bi tudi prednostno vzelo Ustavno sodišče. Torej ne se hecat, dajmo zdaj v nadaljevanju poskusiti dejansko to prečistiti, narediti zakon berljiv in ne skregan z našim pravnim redom, kar smo že nekaj zakonov sprejeli in nam dela to ogromne probleme. In se mi zdi, da je ta zakon nastajal, čeprav je nastajal 20 let, v katerem imajo te stranke v koaliciji več kot 10 let oblast, opozicijske pa samo 7 let, tako da, ko kažejo nekateri s prstom in se na to izgovarjajo, to ne gre skupaj, vsaj če pogledamo dejansko, katere so bile koalicije in kdo je vladal in kdo so bili predsedniki vlade, izlgeda, da je vseeno to, ajde, prekladalo se je iz ministrstva na ministrstvo, vem, da se vmes nekje v prevodu izgubi zadeva in da je težavna materija, ampak vseeno imam občutek, da je glede na to, da smo že lansko leto imeli pred sabo, da ni dodelan. In tako glede financiranja, tako glede osebja, tako glede sistema, glede zavarovanj, to je tisto, kar je bilo, v prvem osnutku lansko leto je bilo zavarovanje notri opredeljeno specialno. Zato to je zdaj letelo ven. Kako je z javno mrežo, s tem? Ni jasna ta razmejitev, tako kot nimamo zdaj v zdravstvu nekako te razmejitve in potem mešamo. In potem poslušam jaz tukaj že, bi rekel, kar se zdaj o tej temi pogovarjamo, v glavnem patetične nagovore, ne pa resne, kako to zadevo moramo rešiti dejansko vse skupaj.
Zato ponavljam, da mi v SAB-u ne bomo nasprotovali. Naj gre zakon naprej, ker tisto, / nerazumljivo/ okoliščine, saj smo tudi sestavni del Evrope in denar, ki čaka na to, ga je treba tudi narediti, ampak mi moramo te zakone narediti. Ampak to mora zdaj zakonodajalec, mislim vlada, pripravljavec zakona, se opravičujem, ne mi kot telo, da se bomo na naših mnenjih prepucavali, narediti velike korake. In prosim lepo, prosim lepo, poslušajte stroko. Zdaj kar je pripomb s strani tistih, ki obvladajo na terenu, občine, ki obvladajo nevladne organizacije tudi, ZDUS, vsi, vsi so pripombe tako strašne na ta zakon, da smo se mi s težavo rekli, da ne bomo nasprotovali v prvem branju. Dejansko, ker ima toliko napak. ampak zdaj kdo bo / nerazumljivo/ in kateremu bomo verjeli, da bo to odpravljeno. ponujeno pa je bilo zdaj. Ampak mislim, da je še veliko dela na tem zakonu.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Prišlo je do spremembe na seznamu razpravljavcev, tako da besedo ima Jure Ferjan, pripravi pa naj se Jani Möderndorfer.
Izvolite.

JURE FERJAN (PS SDS): Gospod podpredsednik, najlepša hvala za besedo. Cenjeni gostje, spoštovane poslanke in poslanci in vsi, ki nas spremljate, lepo pozdravljeni. Verjamem, da je za razpravo o zakonu o dolgotrajni oskrbi, o tako pomembni temi tudi pri državljankah in državljanih veliko zanimanje.
Varno, mirno in

69. TRAK: (NB) – 14.40

(Nadaljevanje) in dostojno tretje življenjsko obdobje je tisto, kar je ena izmed glavnih prioritet programa SDS in kar je tudi ena izmed glavnih prioritet koalicijske pogodbe Vlade Republike Slovenije, ki jo vodi Janez Janša. Zato z današnjim zakonom uresničujemo obljubljeno. Ta zakon namreč na sistemski ravni ureja področje dolgotrajne oskrbe, ki je trenutno urejeno v večih zakonih, v večih predpisih in tudi je kar zelo odvisno od tega kje se posameznik nahaja, torej glede na lokacijo njegovega bivanja od same kvalitete in dostopnosti storitve. S tem zakonom, ki sistemsko ureja tudi način in vir financiranja, pa je ključen korak to, da bo za primerljive potrebe dostopna tudi primerljiva storitev za vse enako, torej ne glede na lokacijo bivanja, na kraj bivanja in ne glede na socialni status oziroma standard posameznika, kar je zelo pomembno. Gre za tematiko, ki je v Sloveniji, ki ima eno izmed najstarejših prebivalstev na svetu, še toliko bolj pomembna. Smo starajoča se družba. Nekatere projekcije kažejo, da bomo že čez nekaj let dosegli tisto točko, ko bo upokojenih več prebivalk in prebivalcev države kot tistih, ki so oziroma smo delovno aktivni in k temu priča, hvala bogu, tudi v sklopu znanosti in napredka, smo ne samo starajoča, ampak tudi dolgoživa družba in temu se moramo prilagoditi seveda tudi na zakonodajnem področju in ta zakon je odgovor na številna vprašanja. Pomembno je tudi, da zakon o dolgotrajni oskrbi ne naslavlja zgolj starostnike oziroma starejše posameznike, ampak naslavlja vse, ki bodo oziroma potrebujejo oskrbo. Se pravi, od invalidov, od tistih, ki zaradi bodisi bolezni bodisi poškodbe ali drugih ovir dlje časa ali pa trajno niso zmožni opravljati vsakodnevnih opravil oziroma pri teh opravilih potrebujejo pomoč, so od nekoga odvisni. Tako, da če povem bolj enostavno, v ta zakon je vključen tudi denimo mladostnik, ki je zaradi takšnih in drugačnih razlogov postal invalid, kot tudi posameznik, posameznica, ki ima določene težave, ovir zaradi svoje starosti in potrebuje določeno storitev, določeno pomoč. pomembno je, da ta zakon v središče postavlja posameznika. Človeka, ki potrebuje pomoč, ki potrebuje storitev in ravno to, da za primerljivo storitev oziroma primerljivo potrebo dobi posameznik primerljivo storitev ne glede na to v katerem delu Slovenije živi in kakšen je njegov socialni standard, je ključno. S tem zakonom se tudi razbremenjuje lokalne skupnosti, s tem zakonom se ureja bolj pregleden način tako nadzora porabe javnih sredstev na tem področju kot tudi kvalitete izvedenih storitev. Pomembno je, da na tej točki omenimo tudi, se pravi, različne oblike, ki jih zakon prinaša in ki jih nekako tudi že v dosedanji praksi poznamo. Gre na eni strani za formalno oskrbo, ki jo delimo na institucionalno, torej v obliki domov starejših občanov, bolnišnice, itd., in pa tudi formalno oskrbo na domu, ki se izvaja preko storitev. Potem je tukaj še denarna pomoč in pa v obliki oskrbovalca družinskega člana. Iz današnje razprave, spoštovane in spoštovani, smo lahko dobili kar lep občutek kako kompleksno področje je to in kako kompleksen zakon imamo danes pred sabo. 117 različic, 117 osnutkov v treh desetletjih, bi lahko rekel a niti en osnutek ni do danes, spoštovane in spoštovani, prišel v ta hram zakonodajne oblasti. Niti en. In po

70. TRAK (VI) 14.45

(Nadaljevanje) teh nekaj razpravah in stališčih iz nekaterih KUL poslanskih skupin, ki so v preteklosti tvorili vlado in imeli celo ta resor, resor za delo, ki je poleg Ministrstva za zdravje tudi pristojen za urejanje tega področja, niti ni tako nenavadno, da je bilo toliko različic in da se na koncu niste mogli zmeniti popolnoma nič. Iz nekaterih, ne vseh, poudarjam iz nekaterih razprav sem razbral, da je vse narobe, ampak rešitev pa ni bilo z vaše strani, ne danes, ne v preteklih letih, desetletjih. Ampak ta vlada Republike Slovenije, ki jo vodi Janez Janša, ta vladna koalicija pa je zmogla ta napor in danes, spoštovane in spoštovani, imamo zakon o dolgotrajni oskrbi, predlog zakona o dolgotrajni oskrbi v Državnem zboru Republike Slovenije. Imamo splošno razpravo v prvi obravnavi. Veseli me, da tudi iz uvodnih predstavitev stališč, bo ta zakon v prvi obravnavi imel podporo in je tudi nekaj bilo konkretnih bilo konkretnih besed, da je pripravljenost z različnih strani, da se ta zakon še oplemeniti, še dopolni in seveda da zaživi, kar pa je na nas, poslanka in poslancih, da ga pripeljemo skozi parlamentarno proceduro in s tem seveda poskrbimo, da bo dolgotrajna oskrba, da bodo storitve, ki jih skozi dolgotrajno oskrbo mora sistem nuditi dostopne, kvalitetne in varne za vse državljanke in državljane naše lepe države. Zato na tem mestu tudi pohvala Vladi Republike Slovenije in pohvala pristojnim ministrstvom, še posebej Ministrstvu za zdravje in Ministrstvu za delo in tudi drugim, ki so sodelovali v tem medresorskem usklajevanju. Veliko je področij, ki jih ta zakon se dotika. Hkrati me veseli, da je bilo tudi opravljeno veliko dialoga z relevantnimi deležniki in pa vse to je tudi pokazatelj kaj je v bistvu razlog, da v preteklih letih do obravnave tega zakona v Državnem zboru ni prišlo. Ključno je pomanjkanje politične volje, preprosto se vidi. Ta politična volja, zavedanje, da je res potrebno nekaj narediti, da je skrajni čas, da uredimo področje dolgotrajne oskrbe je pri tej vladi, je pri desnosredinski vladi, je pri politiki aktualne vladne koalicije in vlade prisotna. In zato se danes o tem pogovarjamo.
Želel bi izpostaviti v kontekstu dolgotrajne oskrbe, da je pomembno, da stvari pripeljemo do točke, ko bo dejansko to, kar je zapisano v zakonu, seveda, tudi čim prej implementirano v praksi. Kajti, veliko ljudi, ki bi že, ne danes, včeraj potrebovali bolj celovito pomoč in je ne dobijo, ker zakonsko ta zdeva ni urejena.
V sklepnem delu svoje razprave pa bi želel odprti še eno zadevo oziroma deliti nekaj besed v zvezi s sosvetom starejših občine Tržič, kateremu predsedujem. Ta sosvet nekako zaobjema različne lokalne deležnike na področju starostnikov, na področju tistih, ki se dnevno profesionalno ali pa skozi obliko raznih društev, organizacij soočajo s problematiko starejših. Tako ta sosvet starejših zaobjema tako zdravstveni dom lokalni, pa center za socialno delo, pa dom starejših občanov, pa predstavnike društva upokojencev, društva invalidov in tudi humanitarnih organizacij, občasno pa so vabljeni seveda tudi drugi relevantnih deležniki, ki na določeno temo lahko podajo svoje mnenje. Ta sosvet je kot neko posvetovalno telo, ki služi izmenjavi mnenj in dejansko ima neke pozitivne učinke, da se stvari, da se zadeve hitreje premikajo. Zraven pa so seveda vključeni tudi predstavniki občinske uprave, tako da lahko stvari dobro delujejo. Zakaj to govorim? Govorim zato, ker tudi še v času, ko sem opravljal funkcijo podžupana je bilo dostikrat na sejah sosveta starejših in raznih razpravah izpostavljeno, kako pomemben je zakon o dolgotrajni oskrbi, pa se ni in ni premaknilo naprej in je bila prisotna neka žalost, neko razočaranje oziroma predvsem želja, da bi vendarle prišli do tega zakona, do zakona, ki bi urejal stvari. In ta zakon te stvari ureja. In res sem vesel, da po 117 osnutkih,

71. TRAK: (SB) – 14.50

(nadaljevanje) ki so končali morda v predalu, morda jih je kdo celo strgal, ko ni bil z njimi zadovoljen, danes imamo predlog zakona v Državnem zboru, se o njem pogovarjamo, o njem razpravljamo in prepričan sem, da bo tudi prvo obravnavo prestal in da bo v nadaljevanju dejansko tudi ugledal luč sveta. Spoštovane in spoštovani, ta zakon prinaša v vsej svoji kompleksnosti in rešitvah tudi to kot eno izmed pomembnih rešitev za dostojno življenje tudi v kontekstu neke dostojne človeka vredne starosti in je z ukrepi naravnan k temu, da se ljudem kolikor je to le mogoče tudi pomaga pri njihovi oskrbi pri njih doma, torej na domu. Veliko je starostnikov, ki si želijo čim dlje časa ostati doma, ampak to zaradi različnih dejavnikov različnih razlogov ne morejo. Z dobro institucionalno formalno oskrbo pa je to mogoče in ta zakon to prinaša, prinaša ne glede na to kje posameznik živi in to je tisto ključno kar si Slovenija kar si prebivalke in prebivalci naše države zaslužijo. Spoštovane in spoštovani, pred nami je kompleksen zakon, zakon, ki je dober, zato ga bom z vso odgovornostjo podprl in vsem nam polagam na srce, da to storite tudi vi, kajti Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi, spoštovane in spoštovani, je zakon za ljudi, tako da je glas za zakon zakon za ljudi, proti pa veste proti čemu. Tako, da verjamem, da bomo zmogli, se poenotili in ta zakon podprli. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Jani Möderndorfer. Pripravi naj se mag. Dejan Židan.
Izvolite.

JANI (JANKO) MÖDERNDORFER (PS LMŠ): Hvala lepa, podpredsednik.
Saj ne morem verjeti ta naš predhodnik oziroma predvsem moj predhodnik v razpravi je že skoraj kot da je na referendumu razlagal o tem češ ste za ljudi, če boste tako glasovali kot je ta zakon, v nasprotnem primeru veste proti komu ste. Zato ne morem verjeti kakšna diskusija, ampak okej, saj je v resnici, če sem iskren, pričakovano. Toliko samo za uvod, da me ne preseneča, da bom še ene par takih parol slišal. Recimo tudi ena taka zanimiva cvetka, ki daje uvod v to razpravo, je, češ ugotavlja moj predgovornik, da ni bilo politične volje, bravo, bravo, res velika ugotovitev, ja, lahko potrdim, res je ni bilo. Ampak, veste pri vas ni niti možnosti, da pride do politične volje, ker je samo še politični dikret in to enega. In to je vaš največji problem, ki ga imate, ampak toliko samo za začetek.
Nam razlagati, da nimamo predlogov, brez zamere, predlogi so napisani, noben jih ni strgal, ker če bi jih strgali, jih vi ne bi mogli naštevati. Sicer ne vem kje ste jih dobili vi 117 v 30-ih letih, vaša kolegica je rekla 117 v 20-ih letih, dajte se vsaj zmeniti, pa iste številke govoriti, da boste konsistentni, ampak prav tako nekonsistentno je napisan ta zakon, ne boste verjeli, samo problem je, da ga je treba prebrati in takrat boste videli v čem je problem. In naloga opozicije je, da vam pove s čem se ne strinja, pa ne zato, ker ni politične volje ali pa zato, ker ste vi grdi ali pa zato, ker ste trenutno na oblasti, pa je treba po definiciji in po neki splošni praksi samo pljuvati in trgati, ne, ampak zaradi tega, ker je za razliko od vas tudi strokovna javnost povedala, da temu ni tako kot vi to pravljično zapisujete. Dejstvo je in edini skupni imenovalec, ki ga imamo, je, da je dolgotrajna oskrba nujno potrebna. Eden od mojih predgovornikov je že povedal kje je glavni razlog zakaj ste vi prihrumeli s tem zakonom. Mene res zanima zakaj že lansko leto ob prvi tiskovni konferenci obeh ministrov niste prikorakali in vložil zakon v postopek. Dajte si pogledati, pa prebrati tisti osnutek, ki je bil takrat napisan, pa to kar je zdaj napisano, kaj vse je že v tej fazi izpadlo iz tega zakona in kaj je spremenjeno, pa boste videli, da ste imeli sami resne probleme s tem zakonom, ko ste ga predlagali v Državni zbor. Ampak befel je prišel iz enega konca in več kot jasno je

72. TRAK: (SC) – 14.55

(nadaljevanje) zakaj? Pa mu ne očitam, če bi bil zakon v redu pripravljen, ampak zaradi tega, ker ne bi prišli do sredstev, ker jih je EU zelo jasno povedala. Če ne boste imeli jasno opredeljeno in urejeno dolgotrajno oskrbo nimate pravico do teh sredstev in jih ne boste dobili in to je bil glavni moto in razlog, potem pa ni važno. Ker ste vedeli, da imate resen problem, ker imate premalo časa, ker bi se morali usklajevati in resno in domiselno sestaviti bom rekel koncept dolgotrajne oskrbe ste naredili elegantno potezo in o tem sem govoril v svojem stališču. Fliknili ste ven tisto, kar je najbolj pomembno kako bomo to plačevali. Ne poveste pa naglas, da leta 2024 oziroma 1. 1. 2025 ne bo več teh odlokov, ne bo več teh nujnih sej in predvsem ne bo več tega dobrohotnega deljenja denarja. Imeli bomo pa velik finančni deficit, proračunski deficit, imeli bomo velike dolgove in kar je najbolj problematično vse nas bo glava bolela kako bomo vse te pravljične zgodbe, ki jih sedaj zapisujete v resnici uresničevali, ker bomo imeli še Fiskalno svet in fiskalno pravilo, ki nas bo kot zanka za vrat držala kako bomo mi to sploh vse plačali. Pa 780 milijonov za vojsko, pa 780 milijonov za dolgotrajno oskrbo, pa investicije še toliko in toliko vse lepo in prav, se strinjam, ampak vas ne zanima kaj bo leta 2025. Tisti, ki boste leta 2025 sedeli ponovno v teh klopeh verjemite mi, da če v času digitalizacije bo pravljično poslušati vaše obsojanje, ker se ene stvari preprosto ne bodo dale izvesti vsaj ne na takšen način kot si vi to predstavljate in to je ta ključni problem zakaj moramo sedeti skupaj ne glede na politično različnost, zato da se dogovorimo in vsaj v osnovnih konceptih delovanja. Veste nič vam ne bodo pomagali očitki 20 let ni nobeden tega spravil skoz. 2016 je bila narejena analiza zdravstvenega sistema v Sloveniji, ki zelo jasno piše kaj vse se mora zgoditi, da pridemo do dolgotrajne oskrbe zelo jasno. Niste upoštevali vseh ukrepov in zato imate danes problem in boste imeli problem z izvajanjem tega. Ekonomski institut vam je jasno opredelil v svoji analizi dolgotrajno oskrbo leta 2018. Samo v roke bi bilo treba vzeti pa pogledati način financiranja in vzdržnosti dolgotrajne oskrbe. Ne, tega niste naredili, ker ste vedeli, da tega ne boste mogli izpeljati na ta način ne. Zakaj ti dolgi roki prestavljati na leto 2025? Dajte mi razložiti zakaj? Preprosto tega odgovora ne dobim. Ali potrebujemo čas za razmislek ali kaj? Kaj bomo delali ta tri leta? Ne, bomo zadovoljili, da teče tako kot je ali kaj? To je ključen problem. Treba je jasno ljudem povedati. Če ste do sedaj pričakovali, da bo vse država plačala ne bo šlo več, ker sistem ni vzdržen. Smo ena redkih držav, ki v Evropi iz žepa sicer na področju zdravstvenih storitev da kar nekaj, vendar je dualno plačilo, se dvakrat plača tukaj v tem primeru pa bo treba nekaj dati in poskrbeti tudi za svojo varnost, kar se tiče dolgotrajne oskrbe. Problem je, da mladi težko boš ti prepričal mladega pri 20 letih, ki ima stanovanjski problem, da daje še za dolgotrajno oskrbo, če mogoče bo pri 60 letih to ali pa kasneje potreboval ali pa vmes, če se mu kaj zgodi. Težko ga boste prepričali, zato je takšna dajatev obvezna. Jaz pa razumem, da letos ali drugo leto, ko bodo volitve je malce težko povedano volivcem, da se bo to zgodilo, ampak jim je treba, potem vsaj danes povedati, oprostite, to je nujno. Me prav zanima kako bo izgledalo, ko bomo do tega prišli. Nekonsistentnost, ja seveda, poglejte. Nekonsistentnost je jasna, ampak preden grem na anomalije, ki so v tem zakonu tako očitne naj povem naslednje. Več kot jasno so Združeni narodi leta 2013 opredelili tri dejavnosti, ki so najbolj pomembne in se bodo v nadaljnjih 100 letih v bistvu tudi največ vlagalo in bodo tudi najbolj donosne za tiste, ki bodo to izvajali. je proizvodnja oziroma izdelava zdravil

73. TRAK: (TB) – 15.00

(nadaljevanje) in prodaja zdravil, proizvodnja in prodaja hrane, zdrave hrane govorim, kajne, ne »junk food«, in oskrba za starejše. To so tri dejavnosti, ki bojo najbolj donosne, ker bojo prinašale, ne glede na status države, ali je bogata ali revna, bojo to, ljudje za tem hlastal, če bojo hoteli kvalitetno živet, vsaj kolikor toliko. In zato ni nič čudnega, da moramo bit še toliko bolj pozorni, ko postavljamo prvič v zgodovini dolgotrajno oskrbo, kako bo ta izgledala. Oprostite, če je pred petdesetimi leti ali pa še več, recimo, stotimi leti, veljajo pravilo, da slovenska družina mora imet vsaj 5 ali 10 otrok, zato, da bojo lahko starejši preživeli, dva zato, ker bosta ostala na kmetiji, eden bo šel za župnika, trije ali pa dva bosta mogoče umrla, ostali so pa še za rezervo za tudi kot delovna sila, oprostite, tovrstnega razmišljanja, kot ga imajo nekateri danes in ga prodajajo, mi ne moremo gradit dolgotrajne oskrbe, na to zgodbo zagotovo ne in tukaj je ideološki vzorec, ki je problematičen in ga nekateri med vrsticami prodajajo. Tisti, ki se boste našli v tem, prav, tisti, ki pa ne, pa upravičeno lahko nadaljujete s tem razmišljanjem, tako, kot mislite, da je prav.
Zdaj, če grem po vrsti. Minister, kot je rekel na začetku, je zelo jasno povedal, da je to zadeva, ki se tiče slehernika. Ne vem, ali je mislil v tej dvorani, verjetno, predpostavljam, da pravzaprav v naši državi. Ampak, veste, mi bomo z tem zakonom, če bo takšen sprejet, uvedli dvojni sistem dveh različnih pravic in se bojo marsikje prekrivale. Še enkrat poudarjam. Nekateri trmasto vztrajate na osebni asistenci, da je, s svojim zakonom, jaz trdim, da bi ta zakon mogel imet to urejeno sočasno tudi osebno asistenco. Le na tako in na ta način bi lahko videli, da se pravice ne podvajajo. To je nujno, kar bi moglo se zgodit že v osnovi in jasno povedat, kaj je nekaj, kar je zdravstvena storitev, kaj je tisto, kar je socialna storitev, kaj je tisto - namenoma delim v tri grobe skupine – in kaj je tisto, kar v bistvu omogoča neodvisen način življenja, glede na to da, bi morala biti dolgotrajna oskrba, kot se reče temu v praksi, od nič do 99 let. In zato je seveda to naš predlog, kako bi se moralo temu seveda streči in urediti.
Naslednja zadeva, ki je bila danes tudi navržena, kot očitek. Ni tako slabo in samo trgate in uničujete, v resnici grozite, da se bo vse podražilo, da ni denarja, v resnici bo pa za občine vse cenejše. Zdaj, tisti, ki ste delal na lokalni skupnosti, veste, da je nekoč, pred leti, tako imenovan en delček, kamenček, dolgotrajne oskrbe, delne ali trajne, občina že pred časom plačevala, plačevala pa ga je centrom za socialno delo, na način, da so seveda potem centri na podlagi odločb izdajali odločbe, komu pripada takšna pomoč, v obliki sprehajalcev, dejansko pomoči pri kuhinjskih oziroma hišnih opravilih ali pa celo pri socialnih storitvah, takšnih in drugačnih. V Mestni občini Ljubljana se je leta 2006 seveda to vse postavilo na glavo, ko smo ugotovil, koliko denarja mečemo in sploh nimamo pregleda, kako se te pravice dejansko koristijo in so bile nesorazmerno in nepravično tudi razdeljene. Če so eni koristil te pravice, zato, da so imel spremljevalca za na Šmarno goro, so drugi v bistvu bili v primanjkljaju, ki bi dejansko res potreboval to pomoč. Spremenil smo zadevo tako, da smo ta denar pobral centrom za socialno delo in ustanovil javni zavod, zavod za oskrbo na dom in tudi vse tiste, ki so takrat delal preko javnih, se pravi javnih del, tudi zaposlil in so dobil trajno zaposlitev v tem zavodu, kar pomeni, to kar zakon opredeljuje in to je odgovor na tisto, da seveda tovrstni javni zavodi pravzaprav že obstajajo, lahko se jih preoblikuje, nadgradi, da dodatne naloge in tako naprej,

74. TRAK: (VP) 15.05

(nadaljevanje) ampak dejstvo je, da večina občin tega ne bo mogla narediti, ker ne bo imela denarja. Zato, kolegica Mojca, ki je govorila, da bo ta denar prišel ne vem od kje, oprostite, eno je plačilo storitve, drugo pa je plačilo in izgradnja infrastrukture, da boš ti to sploh imel. V Ljubljani ima takšne zavod, da boste razumeli, o čem govorim, ima pet sedežev. To gre za pet različnih prostorov, gre za toliko in toliko zaposlenih, čez 100 jih je, mimogrede, in gre za prevozna sredstva, da se vozijo po celi Ljubljani in seveda nenazadnje strokovno usposobljenost et cetera, et cetera, da ne govorim, in potem nenazadnje tudi delovna sredstva. Ali bo to vračunano v ceni, ne vem. Vem pa, da so te delavci že danes zelo slabo plačani. To so pa fakti. In tisto, kar je pomembno, da povemo pri teh kadrih, je, da jih mi že danes v bistvu postavljamo v neko kategorijo, kjer govorimo, da bodo dobivali plačo 1,3-, 1,8-kratnik, ne vem, recimo za eno, za dve, da ne grem v podrobnosti in tako naprej, minimalne plače. Mi smo, prvič, povedali kaj v resnici potrebujemo, koga bomo imeli. Če hočemo imeti izobražene ljudi, strokovno usposobljene tako kot je treba, potem seveda pozabite, da jih boste za ta denar dobili. Če boste pa dobili nekoga, ki je prej pometal, potem je pa malo priučen na nekih schnellkurzih za par ur, potem pa ne bomo imeli kvalitetne storitve. In dajmo si to na glas povedati in to je ključen problem, ki ga moramo imeti razčiščenega, preden tak zakon sprejmemo. In moramo razčistiti, o čem se pogovarjamo. Te kadri morajo biti zelo jasno usposobljeni. Če mislite, da gre za socialnovarstvena opravila, da to so pa lahko malo manj kvalitetne storitve – ne morejo biti visoko kvalitetne profesionalne storitve. Zunaj v tujini to resno plačujejo. Pojdite pogledat na ponudbe, ki jih dajejo v Angliji, prav posebna organizacija, ki skrbi za dolgotrajno oskrbo za invalide, ki imajo težke ovire, preprosto ne morejo skrbeti za sebe, živijo trajno, bodisi od paraplegikov, tetraplegikov in tako naprej, plačajo ti hrano, stanovanje, plus tega dobiš seveda tudi plačilo 2 tisoč 800 funtov, zraven pa še nagrado, če so s tabo zadovoljni, mesečno po 1800 funtov. In gre za ljudi, niso usposobljeni za to, ampak se priučijo. O tem vam govorim. Mi bi pa radi imeli high stroko, ne vem kako blazno kvalificirane ljudi, ampak plačevali bi jih pa malo več kot minimalno plačo. Lepo vas prosim, to tako ne bo šlo. Ta sistem bo na koncu pripeljal do tega, tisto, kar seveda na desnici neradi slišite, da bomo morali začeti uvažati delovno silo, če bomo hoteli imeti res zaposlene, ali pa te storitve ne bomo imeli, ker teh ljudi ni. Drug problem pa je pri tistih, ki preko družine pomagajo ali pa bi seveda bili pripravljeni seveda za plačilo tudi to opravljati, morate pa vedeti, da že danes je toliko in toliko procentov več kot 65 let starih ljudi, ki opravlja to delo, o procentih govorim. Da ne govorim, da je najstarejši star tudi čez 70 let. Mladi, zelo težko jih boste dobili za tako plačilo. To so zelo elementarne resne stvari. In ne mi govoriti o kompleksnosti. Seveda je kompleksen zakon in materija, absolutno se strinjam, podpišem, ampak dajmo se pogovarjati o faktih, o dejstvih, ki nas čakajo.
Naslednja stvar, ki je pomembna, je, ja, kolegica Mojca je rekla en zanimiv stavek: do takrat, dokler ne bo v celoti se izvajal zakon, se bo pa država oziroma bo pa proračun financiral to. A res? Zakon tega ne govori. Zakon govori, da se mora vse vzpostaviti do leta 2025. Leta 2025 pa jaz ne vem, kaj bo. Veste, zakaj ne vem, kaj bo? Kolikor jaz poznam in vem, kako delujejo vlade oziroma ministrstva in strokovne službe, včasih minister po sprejetju zakona ne sprejme tudi eno leto še pravilnika ne, tudi eno leto ga ne vidimo. Tukaj ta zakon govori o roku treh mesecev po uveljavitvi zakona. Lepo vas prosim, zdaj pa pojdite pogleda, kaj so tisti pomembni akti, ki jih bo moral minister sprejeti in bodo govorili o ključnih zadevah. Pravilnik o storitvah, dolgotrajne oskrbe, ki bo govoril o, se pravi, pomoč pri osnovnih delovnih opravilih, pomoč pri podpornih delovnih opravilih, zdravstvena

75. TRAK: (NM) – 15.10

(nadaljevanje) nega vezana na osnovna delovna opravila, storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti in storitve e-oskrbe. Ampak mi danes sploh ne vemo, kaj to je. Mi sploh ne vemo, kakšne so to pravice. Mi ne vemo, kaj so to dnevne, kaj so to lažja, enostavna opravila, mi ne vemo, kaj so to težja, nič ne vemo. To bo pač preprosto minister določil s pravilnikom. Ustavno sodišče je zelo jasno povedalo, pravice morajo biti v zakonu jasno opredeljene, ne kar nekaj počez, pa pošrek samo zato, da bo nekaj narejeno, potem pa tista mantra, ki jo poslušamo zdaj že leta in leta, pa ne samo od te vlade, tudi kakšne druge vlade, priznam, ko rečejo, ja glejte, ne moremo vse v zakon zapisat, potem bomo morali pa vsakič zakon spreminjat. Ampak Ustavno sodišče je povedalo, pravice morajo biti opredeljene z najvišjim aktom, ki ga sprejme parlament, prav zato, da so jasne in imajo zakonsko težo. Ne pa, da tako kot danes, ko na zdravstveni blagajni se sestane skupščina in čez noč spremeni pravila igre in pravice, ali jih zmanjša ali jih poveča ali kar pač tako naredijo in pač tako je. Mi plačujemo dodatno oziroma osnovno zdravstveno zavarovanje, niti ne vemo, kdaj se je kaj spremenilo. Kdo v čakalnici bere tiste velike plahte, kakšne so vaše pravice? Takrat tebe boli, pa vročino imaš. Noben ne bere tistih plaht. Pravice se pa spreminjajo čez noč. Naslednja zadeva, pravilnik o kadrovskih pogojih, usposabljanju, superviziji v dolgotrajni oskrbi. Oprostite, dragi moji, preden boste vi prišli do supervizije, boste najprej morali ljudi dobiti, ki bojo supervizijo delali, oziroma še prej, tisti, ki bojo hodili na supervizijo, se pravi zaposlene, ampak kakorkoli. Potem naslednja stvar, pravilnik o minimalnih prostorskih tehničnih in varnostnih pogojih pri izvajalcu dolgotrajne oskrbe ter ceni standardne nastanitve pri izvajalcu dolgotrajne oskrbe v javni mreži dolgotrajne oskrbe, pravilnik o metodologiji opravljanja nadzora pri izvajalcih dolgotrajne oskrbe, pravilnik o vpisu v register izvajalcev dolgotrajne oskrbe. Jaz ne vem, zakaj, če je vam vse tako jasno in točno veste, kako in ker je logično, saj morate to vedeti, če ste zakon zapisali, potem veste, kaj, imate celo sliko, in veste, kako bo to delalo. Jaz ne vem, zakaj niste prišli in nam pokazali osnutke teh pravilnikov, da bomo mi videli, kaj, kako ste si vi to zamislili, ker mi nismo, nimamo nobene kugle in ne znamo vam pogledat v možgane, kako ste si vi zamislili to dolgotrajno oskrbo. Ampak če pa odločamo v Državnem zboru o Zakonu o dolgotrajni oskrbi, ja potem pa hočem vedeti, kako ste si to zamislili. In zato pričakujem, da pri, do konca obravnave tega zakona pridete s temi pravilniki. Zraven tega pa to ni vse. Vi boste morali spremeniti 8 zakonov, 8 zakonov, da bo ta stvar lahko sploh zaživela, celo Zakon o sodiščih. To niso heci. In zato je pomembno, da to pred odločanjem vemo. Potem naslednja zadeva, ki je seveda nujna, je tudi o tem, se pravi, če govorimo o kadrih, rad bi vedel, kakšne so sploh potrebe po kadrih. Imate to analizo narejeno? O čem se pogovarjamo, kakšno bo to število kadrov? Saj jaz ne pričakujem, da boste imeli kadrovski načrt, tako kot je potreben kot pri sprejemu proračuna, daleč od tega. Saj ne bo vse odvisno samo od države. Ampak tisti trenutek, ko naštevate, kdo vse je tisti, ki bo sodeloval v dolgotrajni oskrbi na nivoju države, na nivoju zasebnikov, na nivoju občine, potem seveda imate narejene neke izračune. Zdaj pa, zakaj je to pomembno? Pomembno je predvsem zaradi tega, ker smo na osnovni asistenci ugotovili, kako je to problematično, ko sprejemaš zakon in govoriš, da potrebuješ toliko in toliko sredstev. Dam primer, govorim pa dejstva. Pri obravnavi osebne asistence zakona je bilo rečeno poslancem, preden so o tem odločali, da potrebujemo samo 9 milijonov evrov in osebna asistenca bo v Republiki Sloveniji rešena. Čez 2 leti smo imeli problem, ker je že naraslo na število 36 milijonov. Danes pa govorimo o gromozanski številki, ki si jo niti ne upam povedati. In če smo mi v tem času, 4 letih,

76. TRAK: (NB) – 15.15

(Nadaljevanje) tak razkorak procentualni doživeli pri osebni asistenci, kakšnega bomo doživeli šele pri dolgotrajni oskrbi, če bomo imeli popolnoma enake izračune. Saj to delajo isti ljudje, te izračune. Govorim o strokovnih sodelavcih, ne govorim o funkcionarjih, ker funkcionarji ne delajo izračunov. In kakšno razliko bomo doživeli. V končni fazi, ekonomski inštitut, ko je leta 2018 naredil izračune za dolgotrajno oskrbo, je takrat že predvideval 480 milijonov brez investicij, na letni ravni. Brez investicij. Danes smo mi na 780. milijonih cca milijon gor milijon dol, ne vem, niti se ne bom s tem ukvarjal, ampak, ko bo pa realizacija leta 2025, ko bo pa zaživelo, če bo to res tako kot si to predstavljamo, se pa bojim, da bo tega denarja premalo, in da bo to bistveno večja številka. Zraven tega omenjate notri tudi vire od kje vse se bo plačevalo. Nekaj bo občina plačevala, nekaj bo državni proračun, nekaj bo šlo iz ZPIZ, nekaj bo šlo iz zdravstvene blagajne, potem pa omenite še nekaj famoznega, kar me kar srh spreleti, vi rečete demografski sklad. Ja kje ga pa imamo? Kje pa je demografski sklad? Saj ga nimamo. Kako lahko računate na nekaj česar ni. Dajte mi to razložiti. Zato se ta finančna konstrukcija preprosto ne izide. Razen, če računate na famozni stavek, razliko bo vedno pokril proračun. Ampak vi se že v tem zakonu zapletate, ko ugotavljate, da za leto 2021 bo rebalans, da boste zagotovili 5 milijonov, pa tega v rebalansu ni. Ni. Pač preprosto ste nekonsistentni. Potem razlagate v tem zakonu, da se bo nekaj zgodilo, da se morajo začeti s 1. 1. 2025, potem pa v nadaljevanju rečete, da bo minister oziroma, da bodo pravila izdana pa 21. 6. 2025. šest mesecev bo pa kaj? Prazen prostor, vakum ali kaj, ali za dobrodošli za EPP. Sem pozabil, takrat vas več ne bo na oblasti in vam je vseeno kaj piše, ali pač ne. Ne vem. Ampak stvar je izredno nedorečena.
Naslednja stvar je vrste storitev. Kakšne so te vrste storitev? Predvsem tudi omenjate, kaj bo plačano, nadstandard si bodo pa plačevali sami. Ampak kaj pa je nadstandard? Saj ga nikjer ni opredeljenega. Potem kaj bo seveda s cenami v domovih za starejše? Eno so domovi v javnem zavodu, eno so pa zasebniki. Zasebniki imajo v ceni vračunane tudi vse svoje kredite oziroma investicijo in vse ostalo. Se pravi, bomo imeli dve različni ceni. Kaj bo plačano kaj ne bo plačano? Naslednja stvar. Kdo in kdaj bo ugotavljal do kdaj je odločba izdana za dolgotrajno oskrbo? Veste, dolgotrajna oskrba ni nujno, da je do smrti. Lahko je bistveno manj. Nekaj podobnega bi se lahko naučili iz osebne asistence. Osebno asistenco so imeli ljudje po eno leto, potem je pa niso več imeli. Padli so z drevesa, imeli so težave s hrbtenico in so potrebovali osebno asistenco. Odločbo so dobili, ampak po enem letu je niso več potrebovali, ampak v odločbi ni pisalo, da je samo za eno leto. Če bi uporabnik bil ne fer, bi to lahko koristil naprej, sicer ne vem kako bi to izgledalo pri osebni asistenci, ampak bi jo lahko. Tukaj govorimo pa o denarnih nadomestilih. Kako bo to nadzirano?
Vstopne točke naj bi bile ZZZS. Super, fino. Območne enote. Ampak danes se je minister v svojem uvodnem stavku izjavil en lep stavek, ki jim je sicer zelo všeč, reče, pravice bodo ne glede na lokacijo. Super. Se pravi,

77. TRAK: (SC) – 15.20

(nadaljevanje) Koprčan bo šel lahko na Ptuj, iz Murske Sobote pa bo lahko šel na Jesenice, ampak saj veste, da v praksi tako ne bo. Prvič, zaradi tega, ker ljudje si želijo biti čim bližje svojemu domačemu okolju in potem bomo imeli problem s koncentracijo storitev na lokaciji. Temu se reče mreža. Vi sicer določate, pravite, da bo to določeno, zakon govori, da bo to določeno z nacionalnim programom dolgotrajne oskrbe v Republiki Sloveniji in ta bo povedal vso resnico kako bo ta mreža izgledala, ampak tako kot je sedaj zakon zapisan in glede na vprašanje oziroma odgovore, ki jih ne dobimo se bojim, da bo to velik in resen problem.
Naslednja zadeva, ki je nujna, na katero moramo dobiti odgovore je seveda tudi čakalna vrsta. Vi danes veste, da če greste v dom za starejše, če želite glede na to, da je ne glede na lokacijo bo možno priti in dobiti storitev takšno ali drugačno nekaterih čakajo po več let. Bomo opredelili kaj so razumne čakalne vrste in kaj so nerazumne čakalne vrste. Kako je možnost, da se opredelimo do vprašanja pravica do svobodne izbire izvajalca? Ali bo po principu tega vzemi ali pa niš storitve? To so stvari, ki niso opredeljene, niso določene. Kako je z zadevo, ki se ji reče, če gremo nazaj na stroko, Strokovni svet? Zakon določa, da bo imel minister svoj Strokovni svet, 9 članov bo notri in od teh devetih članov bodo štirje iz Ministrstva za zdravje, 4 iz Ministrstva za delo – skrajšano, da ne govorim celega imena – in eden iz Ministrstva za finance. Ja, kje so pa dejansko strokovnjaki, če se imenujejo Strokovni svet? Oni predstavljajo ministrstvo in Vlado ne stroko. Kje je stroka? Ker v nadaljevanju tega člena zelo jasno piše: »Strokovni svet za dolgotrajno oskrbo lahko po potrebi na vse svoje seje vabi funkcionarje, javne uslužbence in strokovnjake na področjih, ki se nanašajo na dolgotrajno oskrbo« - pazite, potem je pa ključen stavek, ki pove vse - »pri čemer vabljene osebe nimajo pravice do glasovanja.«, kar pomeni, da ne bodo mogli odločati o ničemer. Strokovni svet, če da neko priporočilo neko mnenje, ugotovitev ali kakorkoli, potem mora imeti ta tudi neko kvalifikacijo možnosti odločanja o tem kaj je povedal in kaj je zapisano. To, da vi nekoga vabite na Strokovni svet oprostite jaz niti hotel ne bi iti na tak Strokovni svet, kjer so uradniki in stroka jim nekaj povem, potem pa uradnik pove kako je on to razumel oziroma kako se je on odločil in kaj predlaga ministru. Tega Strokovnega sveta sploh ne boste ustanovili, ker bo že konec te Vlade, ampak dajte vsaj to možnost predvideti, da bo notri sedala tudi stroka, ker nekaj strokovnih svetov imamo v državi, ki svetuje Vladi in je Vladi v pomoč, ampak notri sedijo strokovnjaki in ne samo uradniki. Jaz nimam nič proti, če sedijo tudi uradniki, ampak to so stvari, ki seveda puščajo velik dvom v realnost kaj se bo v resnici v nadaljevanju zgodilo.
No, potem pa imamo koncesije. Ob nastopu ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in potem kar nekaj časa smo poslušali kako so eni grmeli in hromeli kako bodo prve lopate, da sedaj se bo pa zidalo sedaj bo pa ne vem koliko domov za starejše in kaj jaz vem kaj še vse, ampak sedaj ugotavljamo, da so samo še koncesije v igri. V glavnem prihajajo in vstopajo zasebniki. Še enkrat, nimam nič proti zasebnikom, ampak ima problem z ocenami, ki jih bodo imeli zasebniki to je problem. To je tisto, kar sem prej razlagal razlika kakšna ocena bo pri enem in drugem. Že sedaj je več ali manj vidno kdo pravzaprav vstopa najbolj

78. TRAK: (VP) 15.25

(nadaljevanje) v sam prostor, kar se tiče samih koncesij. Dejstvo je, da zakon zelo jasno odpira možnost, da bodo koncesionarji imeli možnost, tisti, ki se lahko prijavijo, se pravi, za dolgotrajno oskrbo, domače in tuje pravne osebe, samostojni podjetniki in posamezniki, fizične osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost, in pa nosilci dopolnilnih dejavnosti na kmetiji, če izpolnjujejo pogoje. Včeraj smo glasovali o osebni asistenci. Nekateri ste to blazno hvalili, ampak z včerajšnjim amandmajem smo omogočili, da določeno skupino smo odrezali od storitev. In zdaj jaz seveda sprašujem, govorim o gluhih, zdaj sprašujem, kako bomo izvajali to pravico dolgotrajne oskrbe pri, bom rekel, ko bo šlo za gluho osebo. Bomo imeli dvojno storitev, bomo imeli tolmača in še nekoga, ki bo ponujal dolgotrajno oskrbo? Zakaj govorim o osebni asistenci – ker se lahko, tam sem videl, kako funkcionirate. Eno društvo je imelo pet izvajalcev, ki so bili gluhi in so pomagali kot osebni asistentje pri osebni asistenci. Ker ste določili z amandmajem, da mora biti vsaj 10 jih, seveda zdaj odpade in ti ne bodo imeli nobene storitve, pika. Kako si boste to s pravilniki kasneje določili, ne vem, ampak bojim se, da bo popolnoma enaka zgodba. Popolnoma enaka zgodba. Ne, ali bomo šli raje po dražji poti in bomo dve storitvi plačevali, čeprav si sploh ne znam predstavljati, zakaj bi zdaj okoli enega skakala dva, če pa to lahko naredi eden.
Potem s številkami glede proračuna in kako se bodo ta proračunska sredstva dopolnjevala in usklajevala vse tja do leta 2025, bom prišparal za drugo branje, ampak več kot jasno kaže izračun, da bo nekje zmanjkal denar in da se ne bo mogel izvajati zakon.
Potem naslednji problem. Kako bomo izpeljali postopno dodajanje pravic iz dolgotrajne oskrbe. Določbe, povezane s pravico do dolgotrajne oskrbe v sami instituciji, recimo, saj veste, najprej bivalna enota, pa oskrbni dom, pa negovalni dom, začetek uporabe bo 1. 7. 2022, potem določbe povezane s pravico do oskrbovalca družinskega člana, začetek uporabe s 1. 7., ampak ni jasno, kaj bo to. Če pogledamo pa naslednjo alinejo, upravičenec do oskrbovanca družinskega člana lahko pravice uveljavlja od 1. 7. 2024. Zdaj mi razložite to povezavo. To sploh ne gre skupaj. Eden ne bo mogel izvajati zaradi drugega. To je ta nekonsistentnost, ki jo notri uvajate. Tisti, ki je to pisal ali popravljal, je pozabil pri copy-paste narediti popravek. Seveda je samo copy-paste naredil in je ostalo ali je pa pozabil izbrisati, ker ste se vmes nekaj drugega zmenili.
Kako bodo delovale ocenjevalne lestvice za pravice, za pridobitev pravice? Zdaj je postavljena neka enotna ocenjevalna lestvica, na podlagi katere bodo zavarovanci lahko uvrščeni tudi v eno izmed petih kategorij upravičenosti, recimo lažja, zmerna, težja, težka, najtežja, omejitev, ki je opredeljena z zakonom, ampak ta nova ocenjevalna lestvica pa v samem zakonu preprosto ni opredeljena, določil jo bo šele t.i. pravilnik. Spet ne vemo, kaj to je, spet praznina, prazen tek. Vse to bo pa točkovano tako, da bo zmožnost gibanja v okolju, kjer je zavarovana oseba prebiva, kognitivne ali pa komunikacijske sposobnosti, vedenje in duševno zdravje, sposobnosti samooskrbe v okolju, v katerem zavarovanec prebiva, sposobnost spoprijemanja z boleznijo in zdravljenjem, potek vsakdanjega življenja, socialnih stikov, sposobnost aktivnosti zunaj domačega okolja in sposobnost opravljanja gospodinjskih opravil v okolju, v katerem zavarovanec prebiva, in nato se bodo potem lepile pravice, kaj mu pripada, kaj ne, v katero skupino gre. Ampak jaz imam en resen problem. Ali bodo vsi potem tudi enako tretirali, kaj so tiste pravice, ki mu pripadajo in so plačane na podlagi tega, kar bo do 2025. leta plačal proračun in pa zdravstvena blagajna, oziroma kaj bo kasneje postal nadstandard.

79. TRAK (VI) 15.30

(Nadaljevanje) To vemo? Imamo odgovor na to? Nimamo.
No, skratka, če boste pogledali predlog, ki ga je imel na mizi bivši minister Tomaž Gantar, če boste pogledali predlog, ki bil sestavljen, ob takratni spremembi, predlogu spremembe zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, kje se je opredeljevala tudi ukinitev dopolnilnega zavarovanja in istočasno seveda tudi uvedba dolgotrajne oskrbe, boste videli se diametralno in drastično spreminjajo ti predlogi od enega ministra do druge ministrice in nenazadnje tudi do tega predloga, ki ga imamo danes in so ga že dvakrat v bistvu sami spremenili. Kajti, tisto, kar je bilo lansko leto septembra oziroma oktobra predstavljeno, potem seveda je marsikaj izpadlo in je sedaj drugačen koncept. Zato bi bilo pošteno od predlagateljev, se pravi vlade, bi bilo zelo pošteno, če ljudem naglas poveste kdo bo v resnici res zagotavljal denar danes in kdo in kako ste si zamislili, da se bo to uredilo z nekim drugim zakonom, ki bo urejal obvezno plačilo za dolgotrajno oskrbo. In kakorkoli, če slučajno obvelja, samo upam, da ne, ker sem prepričan, da ta zakon, glede na ministrove izjave, ki je rekel na začetku, če ta zakon ne bo sprejet bomo potrebovali vsaj eno leto in pol, da bi bil lahko zoper sprejet. Glede na to, da je vaš predlog naslednji, da do leta 2024 teče tako kot je oziroma praktično nobenih nekih resnih sprememb, razen to, da se bodo v vmesnem času pisali pravilniki, podzakonski akti, ustanavljali strokovni sveti in iskali z belo lučjo po širni Sloveniji strokovni ljudje, ki bodo to delo tudi opravljali, ker edino kar ta hip lahko zaživijo so lahko samo domovi, na tak način kot ste si zamislili, ker vse ostalo bo pa financirano in plačano šele 2025, povejte na glas kako ste si zamislili ta način financiranja. Kdo bo to plačeval? To je edini način, pošteno, fer do ljudi, povejte, ker med in mleko se ne bosta cedila. To je / nerazumljivo/ Sam ocenjujem, da po petih letih bodo ti stroški narasli čez milijardo. To ne bo ostalo pri 870 milijonih. Tisti, ki je toliko naiven se moti. Storitve bodo vsak dan dražje, vsak dan bolj zahtevne in nenazadnje, saj ne živimo v kameni dobi. Hočemo imeti vsi da nadstandard postane standard. Ne da se striženje nohtov in striženje konic las striže oziroma ocenjuje in plačuje kot nadstandard. Veste o teh banalnih stvareh se je treba pogovarjati, kadar hočemo resno pristopiti k dolgotrajni oskrbi. Nihče v tej dvorani, verjamem, nihče ni proti dolgotrajni oskrbi. Koncepti kako priti do tega, na eni strani imamo izbiro, dajmo en zakon, ki mu rečemo dolgotrajna oskrba, je nedodelan in je v bistvu edina podlaga, da dobimo sredstva iz programa NNOO, zaradi tega, ker rabimo ta sredstva iz EU in na drugi strani, da ljudem povemo po pravici kako smo si zamislili dolgotrajno oskrbo in kaj tudi njih čaka, zato da to pomeni tudi novo finančno obveznost, ne samo skrb. Saj ljudje so pripravljeni dati denar, vsi. Samo treba jim je pošteno pa pravilno povedati. To je edini način, da bomo lahko tudi iskreno v enem demokratičnem postopku seveda tudi lahko odgovorili ljudem. To ni zadeva, ki jo lahko uredijo štirje v eni pisarni. To je zadeva, ki ima resen namen in bo dolgotrajno vplivala na celotno družbo.
Nekaj vprašanj je bilo postavljenih, še več jih bo verjetno v nadaljevanju. Imeti pogum, da prideš z zakonom pred Državni zbor ni samo to, da ga vložiš. Ampak predvsem, da imaš odgovor tudi na vsa vprašanja. Hvala lepa.

80. TRAK: (TB) – 15.35

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Ja, repliko ima gospod Ferjan.
Izvolite.

JURE FERJAN (PS SDS): Gospa podpredsednica, hvala lepa za besedo.
Moram replicirat kolegu poslancu, gospodu Janiju Möderndorferju v dveh zadevah. Prva zadeva je, kar se tiče Zakona o dolgotrajni oskrbi in mojih besedah, da naslavlja vse državljanke in državljane Republike Slovenije. Seveda jih. To je taka tema, ki se pa dejansko dotika slehernega prebivalca naše države in posledično za glasovanje, za ta zakon, je glas za ljudi. Se da še bolj nazorno ponazorit? In obratno, kajne, glas proti Zakonu o dolgotrajni oskrbi je glas proti dostopnemu in kakovostnemu življenju oziroma dolgotrajni oskrbi za vse, za vse, ne glede na to, kje živijo in ne glede na to, kakšen je njihov socialni standard. Lahko pa, verjamem, da vas boli, ker ste tudi že danes povedali, da boste glasovali proti zakonu.
In druga zadeva, na tej točki bi se pa morda lahko strinjal z vami. Če kdo ve več o pomanjkanju politične volje v zgodovini Slovenije pri urejanju problematike dolgotrajne oskrbe, boste to zagotovo vi, spoštovani kolega, gospod Jani Möderndorfer, saj ste bili v največ različnih vladnih strankah do sedaj, tako da verjetno res največ o pomanjkanju politične volje, za urejanje te problematike, veste prav vi.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Ja, hvala lepa.
Zdaj, ta zadnji del, gospod Ferjan, v resnici ni bila replika, kajne, ker niste pojasnjeval, v čem ste bili nerazumljeni, ampak je bilo v bistvu obračunavanje s kolegom Möderndorferjem in je nekoliko nekorektno, glede na to, da vam ne more odgovorit, ker replik na repliko ni. Tako da, dajmo se pri replikah vseeno držat vsebine in »obrazlage«, v čem nismo, niste, bili razumljeni v okviru vaše razprave.
Če zdaj nadaljujemo z razpravo. Mag. Dejan Židan ima besedo, pripravi se gospa Violeta Tomić.
Izvolite.

MAG. DEJAN ŽIDAN (PS SD): Hvala, gospa podpredsednica.
Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani državni sekretar in sodelavka iz ministrstva. Lep pozdrav tudi vsem ostalim!
Moram začeti na neobičajni način. Sedaj bom pa pohvalil eno potezo Vlade. Žal mi je tudi, da ni državne sekretarke v tem trenutku v dvorani. Malo, pred par sekundami je bila. Zgodilo se nam je nekaj neobičajnega. Pred nekaj dnevi smo dobili z ministrstva, ki je pristojno za zdravje, pobudo, predlog, ministra Janeza Poklukarja, »a vam lahko pridem predstaviti zakon?«. To je bilo zelo neobičajno, moram povedati, z strani te Vlade. To smo sprejeli in je prišel minister, gospod državni sekretar, tudi vi, gospa sodelavka in še nekateri drugi in to pač povem kot nekaj pozitivnega, zlasti zato, ker za razliko od Odbora za socialo in delo, ki ga vodite vi, gospa Eva Irgl, kjer se včasih celo kaj uskladimo, kjer se tudi prisluhne argument opozicije, na Odboru za zdravstvo, ki ga vodi Anja Bah, je to čisto nemogoče. Če celo predlagamo, da se nujno, kakor v vseh pametnih državah, v učilnice namestijo čistilci zraka, da bojo otroci štirikrat bolj varni, ne, tam se glasuje proti. Torej, to je čisto neka druga stvar, kot odbor za socialo in zato smo vzeli, pač, ne vem, kot novo politiko, karkoli, kot znak stiske in smo sprejeli in se pogovorili. To je za začetek.
Kot drugo. Dejstvo je to, kar ste že večkrat vsi skupaj povedali, dolgotrajno oskrbo moramo zagotoviti, zato ker smo starejše ljudi vsi, kot družba, pustili na cedilu in to moramo narediti solidarno, vertikalno, horizontalno in med generacijami. Saj to vsi vemo. Jaz se spominjam prvega resnega poizkusa gospoda Vlada Dimovskega in potem naslednjih, ampak tisto, kar se pa danes tukaj ne pove, zakaj so vsi ti poskusi padli, saj so bili modeli, takšen, drugačen, ampak vsi so padli, ker noben model ni znal zagotoviti denarja. So bili pa tisti, ki so morali to napisati, toliko pošteni, da če niso znali zagotoviti denarja, da niso praznega gradiva poslali v parlament. To je samo razlika med prejšnjimi modeli in med sedanjim. Bili so, ampak je bilo nemogoče najti konsenz, kako zagotoviti denar. Jaz vam povem, če bi bilo po mojem, je odgovor preprost.

81. TRAK: (SC) – 15.40

(nadaljevanje) Novi prispevek, ker plačaš toliko sorazmerno kolikor imaš prihodkov podobno kakor za pokojnino, za zdravstvo in podobno in bi pač nastala še tretja blagajna mogoče znotraj katere druge, ker bi pač se zbralo verjeto na koncu potreba milijarda evrov kolikor bo potrebno to tudi iz vladnih gradiv se v resnici vidi. Eden poizkus smo Socialni demokrati naredili tudi ob koncu prejšnje koalicije žal konca si želim, da bi še sedaj bila, ko smo, ko se je ukinjalo nekaj, kar ne bi smelo biti to dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ker v resnici ni dopolnilno, ampak je obvezno. Edino, kar naredimo 8 odstotkov damo za marže zasebnim zavarovalnicam, medtem ko v javnem zavodu je ta marža 1,4 odstotka. Ko se je tisto želelo ukinjati pa je spotoma koalicija razpadla smo mi pač predlagali, da se, potem zraven doda in smo dali variante. Samo, da bomo slišali zakaj je to tako pomembno. Ena od teh variant je bila okej. Vsak, ki dobi v prihodke takšne ali drugačne naj povprečno prispeva 10 evrov na mesec. Seveda tudi tukaj bi bilo nam najbolje, če bi bila v bistvu odstotna solidarnost lahko pa tudi razredi, da tisti, ki malo manj samo 1 evro na mesec, tisti, ki imamo več pa tudi 100 ali 200 na mesec saj nam je bilo sprejemljivo in če bi se takrat odločili 10 evrov povprečno, ampak v razponu bi s tem izbrali – sedaj pa številko poslušajte – okoli 180 milijonov evrov. Če bi se odločili za 15 evrov za vse bi s tem zbrali 270 milijonov. Sedaj pa ne vem, če ste me dobro poslušali na koncu jih bomo rabili milijardo torej se ve koliko moramo zbrati in bežati pred tem je v bistvu nesmiselno. Toliko denarja moramo zbrati, da bo tretje življenjsko obdobje varno in solidarno poskrbljeno za vse. Gradivo, ki je pred nami je prazno v tem, da prinaša obljube, ki so bile že 100-krat povedane brez finančnega vira. Jasno tukaj notri napišete, da prvo leto delovanja zakona to je 22 boste dali iz državnega proračuna 105, potem 164, potem 300 pa tako naprej. Za leto 25 celo / nerazumljivo/ namesto 440 milijonov napišete številko 221. Veste jaz bi razumel, če bi zraven napisali okej, ta denar bomo pa zagotovili v proračunu, ker je luknjast, kjer so milijardne luknje bomo zagotovili ali pa bomo zvišali stopnjo davka na dodano vrednost, davek na dobiček, kakorkoli nekaj pač. Da pa napisati bomo dali 100, 200, 300 milijonov ne pa napisati od kod je to v bistvu nevarna obljuba, ki si jo ljudje ne zaslužijo. Ali veste zakaj? Zato, ker v bistvu tovrstnih zakonov z vaše strani je bilo kar dosti in toliko obljub je dano za naslednja leta, da nihče ne bo mogel razen, če odkrijemo, da ležimo istočasno na nafti, zlatu in diamantih, ampak me je strah, da tega ne bomo odkrili. Torej najhujša napada tega zakona je in jaz bi želel, da bi vsaj neko vizijo, minister, ministrstvo, državni sekretar pokazali ja kako pa bomo zagotovili denar. To bi bilo v resnici super.
Tisto, kar bi dodatno želel povedati je pa naslednje. Dobili smo paleto dopisov, nekatere imam printane, ampak verjetno, če bi printal vse bi bil kup nekje takšen verjetno tu do konice mikrofona pa sem jih kar nekaj sprintal zaporedoma, ki so prišli pa vam preberem kaj o vašem zakonu mislijo tisto, ki se bistveno bolj spoznavajo na vse skupaj kot mi, ki tukaj sedimo pa brez zamere. Bom kar začel pri Srebrni niti, ki jo vodi gospa Biserka Marolt Meden verjetno gospo vsi poznate in jo tudi cenite pa je takole zapisala: »Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga bo v četrtek 21. oktobra 2021 obravnaval Državni zbor in ga je Vlada sprejela julija ni primeren za sprejemanje, ker ni dober. Je nepopoln, pomanjkljiv, slabo razumljiv.« Gremo najprej, ker pač smo v Ljubljani gospod Zoran Janković pravi, da je to najlepše mesto na svetu tu se sicer moti, pozabi na Mursko Soboto in Maribor za ostale ne vem pa Piran je napisal oziroma nekdo v njegovem imenu takole: »Pri tem – govori o tem zakonu – še posebej izstopa nedorečen sistem financiranja, ki je za implementacijo zakona, ki bi urejal dolgotrajno oskrbo bistven. Prav tako je nesprejemljivo, da v samem zakonu ni nekaterih odločilnih rešitev – se opravičujem, dioptrija je večja kakor kažejo ta očala – saj ne bi jih urejali kar podzakonski akti in nekaterih drugi zakoni.

81. TRAK: (NB) – 15.40

(Nadaljevanje) V uvodu besedila je navedeno, da je zadnji predlog preteklega sodelovanja različnih deležnikov niti mestna občina Ljubljana kot največja občina niti Združenje mestnih občin Slovenije nista bili nikoli vabljeni k sodelovanju. Zato predlagajo, da se ta zakon umakne in zakonodajnega postopka in pripravi popolnoma nov zakon v sodelovanju s strokovnjaki, tudi s področja socialnega varstva in ostalimi ključnimi deležniki, interesna združenja, zbornice in tako naprej.
Naslednji dopis. Zgoraj je neka kratica, ZMOS. V praksi to pomeni Združenje mestnih občin Slovenije, pa uvodoma zapišejo, postopek priprave zakonodajnega predloga, predvsem kar se tiče sodelovanja občin, izrazito pomanjkljiv oziroma neskladen z zakonom o lokalni samoupravi, zato predlagamo, da matično delovno telo oziroma Državni zbor zakona ne potrdi, da Vlada pristopi k poglobljenemu iskanju rešitev za združenje občin ter na podlagi ustreznega sodelovanja slednjih izboljša predlog in ga ponovno vloži.
Potem imamo Skupnost občin Slovenije. Tukaj je podpisana gospa Jasmina Vidmar. Ona je mimogrede iz Maribora. In potem tudi zapiše, je potrebno sistem dolgotrajne oskrbe, ki pa bo finančno stabilen in vzdržen, itn., in občin ni bilo zraven.
Potem imamo še eno združenje, kjer je podpisan gospod Robert Smrdel. Torej Združenje občin Slovenije. Mimogrede torej imamo tri združenja, če kdo tega še ne ve. On nekoliko bolj naklonjen, ampak opozori, da niso urejene finance.
Potem, zanimivo, pisala je nekoliko manjša občina, Občina Domžale. Tukaj je podpisan gospod Toni Dragar. On je župan. Zakon ni primeren za nadaljnjo obravnavo predvsem zaradi številnih napak v samem besedilu kot tudi neznanih virov financiranja dolgotrajne oskrbe. Predvsem pa besedilo zakona zaradi nejasnih določil postavlja številna vprašanja o vlogi lokalne skupnosti in neznanih finančnih posledicah le teh.
Potem pa eno relativno zelo strokovno napisano mnenje. Takole piše. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Vam preberem kdo je podpisan. Predsednica upravnega odbora gospa Tatjana Čerin. Pa naj bo samo drugi odstavek dovolj. V uvodu sicer poudarjamo, da je predlagana ureditev nejasna, pomanjkljiva, notranje neskladna, ker kot taka ne izpolnjuje temeljnih zahtev ustavnega načela pravne države. Vsebine in namena posameznih členov, posledic in medsebojne povezave rešitev ni mogoče razbrati, niti iz obrazložitev členov, saj le ta vsebujejo le strnjene povzetke določb in nevsebinskih obrazložitev, ki bi omogočale razumevanje in razlago namena zakonskih določb ter pravilno izvajanje zakonske ureditve. Mestna občina Celje. Kaj so zapisali? Menimo, da predlog zakona ni primeren za nadaljnji postopek, in potem naprej to razlagajo. Gospod Sušnik vas podpre. Mestna občina Kranj vas ne podpre. Srebrna nit še enkrat, tokrat ostro nasprotuje. Skupnost socialnih zavodov Slovenije, toliko amandmajev, da je to v bistvu že novi zakon. Potem pa zanimivo, imeli smo tudi pogovor z gospodom Tomažem Vraberjem, bivšim predsednikom Združenja društev slepih in slabovidnih, kjer je opozoril na dodatek za pomoč in postrežbo, kar pa mimogrede, pa moram povedati, je včeraj ministerstvo povedalo, da bo člen črtalo oziroma ga tako naredilo, da se bodo lahko posamezniki sami odločili ali pravica, ki izhaja iz zakona že sedaj se ohrani ali gredo na drugo pravico.
Torej, prebral sem samo nekaj, pa to je enajst minut trajalo, spoštovane gospe in spoštovani gospodje, lahko pa tem v premoru grem printati naprej pa potem berem naprej ali pa beremo naprej. Kaj si človek misli, ko to posluša? Nekaj ste naredili, pozabili zagotoviti denar, dali obljubo brez mesa, pa še to kar ste naredili, je vredno nasprotovanja. Ja, to je vaše delo. In potem se ne čuditi, ko imamo stališče, da bi bilo bistveno bolje, da namesto da pridete takrat, ko ste že vložili, pridete s kakršnokoli idejo, s kakršnimkoli zakonom preden ga vložite, vprašate za mnenje. Dobili boste nasvete in potem mogoče celo pridemo do skupne rešitve, ki bo pa užitna. Hvala za pozornost.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa tudi vam.

83. TRAK: (NM) – 15.50

(nadaljevanje) Besedo ima gospa Violeta Tomić, pripravi se gospa Tadeja Šuštar Zalar.
Izvolite.

VIOLETA TOMIĆ (PS Levica): Hvala za besedo, predsedujoča.
Pa se bom navezala na 2 predhodna razpravljavca. Pozorno sem poslušala vse, kar so imeli koalicijski poslanci za povedat. Vendar bi ponovila, kar je povedal že kolega Möderndorfer. Če bi ljudem, uporabnikom, pa tudi nam tukaj v parlamentu na nek način pošteno povedali, kaj počnete, namesto manipulacij, ki smo jih poslušali, bi potem lažje našli rešitev. Tukaj ni sodelovala pri tem zakonu ne stroka, ne sindikati, ne občine. In to je praksa te vlade, da nam nekaj da in se grozno trka po prsih, kako je nekaj naredila, kar še nihče ni do zdaj, pa debirokratizacije, pa digitalizacije, pa dolgotrajno oskrbo, mi rešujemo Slovenijo, v resnici je vse skupaj rešitev zgolj za njih in propaganda, ki je sistem požgane zemlje. In to, kar bomo mi dobili, če nam uspe kdaj državo dobit nazaj iz rok te vlade Janeza Janše, bo požgana zemlja. Tukaj predstavljate nek zakon z velikim pompom in ponosom, nikjer pa ne poveste, kje bomo vzeli. In to prelagate na neko prihodnost, ko bo, ne vem, neka druga vlada morala in boste obesili vso ta grdo stvar, tisto realno, ki mora biti v rokah, nekje moraš vzeti, na drugi strani pa vam pa hvala in trkanje spet po prsih, kako ste sprejeli zakon, ki ga še nihče do zdaj ni uspel. Zdaj naj se dotaknem tega, da dolgotrajna oskrba v zakonodaji, ta pojem seveda do zdaj sploh še ni bil definiran, ampak gre načeloma za storitve oziroma za servis, ki ga potrebujejo osebe, ki zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti v daljšem časovnem obdobju so odvisne od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih popravil. In seveda tu je pot, ki nas vse čaka. Tukaj resnično moramo biti sočutni, pa tudi razumni, kajti prej ali slej vsi pridemo na to, da smo potrebni takšne pomoči. Vendar je naše stališče v Levici vendarle, da dolgotrajna oskrba mora biti del javne službe, kjer bodo obstajali jasni standardi in normativi, ne pa to, kar počne zdaj vladajoča koalicija, predvsem z Novo Slovenijo, ki tako rada vse privatizira in outsourcing storitev in zbijanje cen delovni sili, prekarizacija, bogatenje na račun poceni delovne sile, nižanje standardov oskrbe, skratka. Na drugi strani pa nadstandardne storitve za privilegirane, veste. In potem dobimo tako imenovane prvorazredne in drugorazredne, o katerih Janez Janša tako rad govori, in razslojevanje. Tisti prvorazredni bodo imeli ta nadstandard, ki si ga bodo pač lahko privoščili. Tisti najrevnejši, ki pa imajo že plače tako nizke, da si pozneje s pokojnino ne morejo kriti niti ne osnovne oskrbe v javnem domu, pa bodo šli v hiralnice tako imenovane, že zdaj nekatere pač na žalost tako imenujejo. Skratka, zakon sistemsko in trajno sploh ne ureja financiranja dolgotrajne oskrbe, ampak prelaga na nekakšne tržne akterje, to pa pomeni seveda zaostrovanje konkurence, vstop tujih multinacionalk, nižanje standardov in kvalitete oskrbe, prekarizacijo delovne sile na področju oskrbe in tak zakon lahko položaj starejših močno poslabša. In tega se moramo zavedati. Poslabša tudi položaj delavnih ljudi, kajti že zdaj so oskrbovalke v 19. plačilnem razredu in v glavnem se s tem ukvarjajo ženske, ki predstavljajo glavnino skrbstvenega kadra. Skratka, vemo pa, da raje grejo delat v tujino, Avstrija je blizu in tam so vsaj normalno plačane za to. Ta zakon bo tudi omogočil popolno liberalizacijo in privatizacijo izvajanja oskrbe in to lahko vodi samo v zmanjšanje kvalitete in dostopnosti in po drugi strani seveda slabo kvaliteto oskrbe. O tem govorijo tudi mednarodne primerjave. In

84. TRAK: (VP) 15.55

(nadaljevanje) v profitno naravnanih institucijah je vedno solidarnost zadnja stvar, pač zasleduje se profit. In morate vedeti, da kapitalistična konkurenca in solidarnost se izključujeta. Konkurenca sledi profitu, ne dobrobiti, in tukaj s solidarnostjo, s katero so opletali nekateri razpravljavci, moram reči, da žalite zdravo pamet in inteligenco, solidarnost v tem zakonu ni nikjer zaslediti. Skratka to tekmovanje, kdo bo cenejši, pomeni zgolj samo slabo plačana delovna mesta, slabe storitve in rezanje stroškov na nenujne storitve. Mi pa moramo vedeti seveda, kaj pomeni tisto, kar je nujno v tej oskrbi. Skratka izvajalci te dolgotrajne oskrbe bodo lahko praktično vsi in bodo lahko vstopile tuje korporacije, ki bodo gladko povozile vso drugo konkurenco. Prihaja do s.p.-izacije področja. Skratka zakon je napisan tako, da vodi v privatizacijo, in kdor tega ne vidi, pač enostavno manipulira. In te profite zasebnikom bodo prevalili in stroške vse na oskrbovance, oskrba bo dražja. In to bivanje si bo lahko privoščila le ozka skupina upokojencev, saj s povprečno pokojnino brez pomoči svojcev ne zadostuje niti za bivanje v javnih domovih. verjemite, da so to dejstva. Mogoče je v vaših družinah malo drugače, ste pač del privilegiranih in prvorazrednih. Skratka naše stališče je, da bi se morale vse institucije skrbstvene izvajati kot javna služba, ne pa da imamo sistem profitno naravnanih zasebnih izvajalcev.
In pravite, sprejmimo, potem se bomo pa dodelovali in amandmirali. Ko se to enkrat sprejme, ko prijateljčki dobijo denar, ki vemo, da bo pač iz Evrope prihajal, potem je prepozno. Napačen način razmišljanja je tisti, ki nam bo dolgotrajno onemogočil enakopravnost dostopa do teh prenujnih storitev v starosti.
Hvala. Nekaj minutaže moram tudi pustiti.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednja ima besedo gospa Tadeja Šuštar Zalar, pripravi se gospa Maša Kociper.
Izvolite.

TADEJA ŠUŠTAR ZALAR (PS NSi): Hvala za besedo.
Moram oporekati moji predhodnici Violeti Tomić, ko je omenjala, kako konkurenca poslabšuje razmere na trgu dela. Naj povem, da konkurenca lahko samo pripomore k izboljšavi, saj različna podjetja med sabo so si konkurenčna in izboljšujejo svoje storitve. Z eno stvarjo pa bi se lahko z njo strinjala, ko je omenila, kdo bo lahko upravičen do dolgotrajne oskrbe. Do tega bo lahko upravičena oseba, ki je stara najmanj 18 let, ki je zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, poškodb ali pa invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti odvisna od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil. Za boljše načrtovanje in organizacijo in upravljanje dolgotrajne oskrbe se bo ustanovil strokovni svet za dolgotrajno oskrbo kot posvetovalno telo pri Ministrstvu za zdravje, sestavljali pa ga bodo štirje člani na predlog Ministrstva za zdravje, štirje člani na predlog Ministrstva za delo in socialo in pa en član na predlog Ministrstva za finance. Vsa ministrstva, ki so vključena v proces dolgotrajne oskrbe, bodo sodelovala pri tem strokovnem svetu.
Dolgotrajna oskrba se bo lahko izvajala na domu ali v instituciji, lahko pa se bo upravičenec odločil za denarni prejemek. Če dolgotrajna oskrba v instituciji ali na domu začasno ne bo možna, bo upravičenec prejel začasni denarni prejemek glede na stopnjo pomoči, ki jo potrebuje, in to je od 89 do 491 evrov mesečno. Kot posebno obliko pa bodo lahko upravičenci v 4. ali 5. kategoriji upravičenosti ,to so na najvišji stopnji pomoči, uveljavljali pravico v obliki oskrbovalca družinskega člana. Oskrbovalec družinskega člana je posebna oblika nudenja dolgotrajne oskrbe na domu. omejena je le na družinske člane oziroma na svojce, ki dejansko živijo na istem naslovu.

85. TRAK (VI) 16.00

(Nadaljevanje) In ta status ne predstavlja delovnega razmerja, zato oskrbovalcev družinskega člana niso priznane pravice do regresa, letnega dopusta, plačane bolniške odsotnosti, odpravnine ob upokojitvi oziroma / nerazumljivo/ Oskrbovanec družinskega člana ima pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek, kar smo tudi uredili, da je v višini minimalne plače in je vključen v obvezna socialna zavarovanja. Na leto pa je lahko načrtovano odsoten do skupno največ 21 dni. V tem času se zagotovi nadomestna oskrba v instituciji. Za upravičenca lahko skrbita tudi dva oskrbovalca družinskega člana.
Nova organizacijska oblika dolgotrajne oskrbe v instituciji je tudi negovalni dom. In ta negovalni dom omogoča oskrbo oseb, ki sicer pogosto po nepotrebnem ostajajo dolgo v bolnišnični oskrbi. S tem se bodo tudi sprostila mesta v bolnišnicah, ki bodo lahko sprejele več.
Sklopi storitev, ki se bodo financirali v okviru pravic dolgotrajne oskrbe je pomoč pri osnovnih in podpornih opravilih. Zdravstvena nega, ki je vezana na osnovna dnevna opravila in storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti in storitve e-oskrbe. Storitve e-oskrbe pomeni storitve na daljavo za zagotavljanje samostojnosti in varnosti upravičenca v domačem okolju in pa pripomočki, ki omogočajo izvajanje storitev na daljavo. To se bo financiralo v višini do 150 evrov letno za zavarovance, ki bodo koristili dolgotrajno oskrbo na domu.
Upravičenec do dolgotrajne oskrbe pa sam krije stroške nastanitve in prehrane v instituciji oziroma prehrane v dnevnih oblikah dolgotrajne oskrbe. Izvajalci dolgotrajne oskrbe, ki morajo za izvajanje dejavnosti dolgotrajne oskrbe pridobiti dovoljenje za opravljanje dolgotrajne oskrbe so lahko javni zavodi za dolgotrajno oskrbo, druge pravne osebe, samostojni podjetniki posamezniki in fizične osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost ter nosilci dopolnilnih dejavnosti na kmetiji, ki izvajajo dejavnost dolgotrajne oskrbe.
Javna mreža izvajalcev dolgotrajne oskrbe pa se določi glede na skupno število prebivalcev in število prebivalcev nad 65 let in nad 80 let na posameznem območju. Potrebe po dolgotrajni oskrbi na posameznem območju glede na značaj naselij, gostoto poselitve in posebnosti iz posameznega območja ter glede na dostopnost in izbiro med različnimi oblikami storitev dolgotrajne oskrbe.
Življenjska doba prebivalstva v Sloveniji se zvišuje, kar kaže tudi na izboljšanje življenjskega standarda prebivalstva in tudi na napredek medicine. Dolgoživi družbi v prihodnosti se bodo spremenila tudi potrebe ljudi in njihovih družin in ustvariti si želimo možnosti za kakovostno življenje vseh generacij in za dostojno staranje. To zahteva usklajeno prilagoditev ukrepov na področju trga dela, vseživljenjskega učenja, zdravstva in dolgotrajne oskrbe, socialnega varstva, bivalnega okolja, kakor tudi na drugih področjih. Slovenija zamuja z uvedbo sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe in nujna je vzpostavitev zavarovanja in učinkovite mreže ustanov za dolgotrajno oskrbo. V ta namen je potrebno zagotoviti javna sredstva in jih dopolniti z zasebnimi. Pri tem je treba slediti trendom oskrbe starejših, kar ni omejeno zgolj na institucionalno oskrbo. Prav zato smo pripravili ta zakon o dolgotrajni oskrbi in si po vseh teh letih vsi ljudje zaslužijo, da ga sprejmemo in da se začne uporabljati. Hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Besedo ima gospa Maša Kociper, pripravi naj se gospod Jožef Lenart.
Izvolite.

MAŠA KOCIPER (PS SAB): Hvala, podpredsednica. Saj jaz bi morda začela tam, kjer je moja predhodnica začela. Pravi, da je čas, da zakon sprejmemo in da ga začnemo uporabljati. Hudič je v tem, da zakona takšnega kot je ne moreš začeti uporabljati, ker je preslabo pripravljen. Tukaj smo, moram reči, v SAB pri tem zakonu res veliki veliki dilemi. Zakon potrebujemo nujno. O njem se govori že 15 let. Že jaz sem par ministrov v tej hiši slišala, ko so rekli, da je zakon praktično pripravljen in v predalu, potem pa dobimo na mizo

86. TRAK: (TB) – 16.05

(nadaljevanje) takole nedorečeno zadevo. Seveda, odgovornost za sprejete zakone pač, ne samo v Sloveniji, ampak povsod v parlamentarni demokraciji, prevzame Vlada, zato je za opozicijo najlažje in to bo del opozicije seveda tudi naredil, reči, v tem zakonu je vse narobe in mi ga ne bomo podprli. Mi v stranki SAB se pa pogovarjamo, da je pa to tako pomemben zakon, ki ga tako dolgo čakamo, da bi pa vendar ta nek napor, v smislu, ali se ga morda pa vendarle da popravit, še lahko vsi skupaj naredili. Zakon je zdaj v prvem branju, imamo splošno razpravo, lahko bomo dali komentarje, prišlo je izjemno veliko pripomb, raznih zainteresiranih javnosti in mi razmišljamo, da bi se vsaj vzdržali in omogočili zakonu, da gre naprej, v drugo obravnavo, da vidimo, če ga je Vlada sposobna popravit. Če ga je, super, je zakon, ki ga, šestič ponavljam, nujno, nujno rabimo, če ga ni, ga bomo pa morali takrat zavrnit.
Ker mi vsakič, ko se pogovarjamo z upokojenci, slišimo to hudo potrebo in hudo ne željo, ampak res potrebo, da se na tem področju končno nekaj uredi. Zakona pa še kar ni in ni. Jaz tega koncepta, zakon je praktično v predalu, itak ne razumem. To sem že večkrat razpravljala v tem Državnem zboru. Če prejšnja Vlada, katerakoli je, neki zakon pripravi do tri četrt ali pa celo skoraj do konca, zakaj mora vsaka nova Vlada začet čisto od začetka toplo vodo izumljat. To mi ni bilo nikoli jasno. To govorim zato, ker je minister Šabeder, ki je bil v vladi Marjana Šarca, iz kvote LMŠ, večkrat povedal, tudi na koncu, ko je odstopil, da je Zakon o dolgotrajni oskrbi pravzaprav praktično pripravljen in takrat smo mi v SAB, če se spomnite, še predlagali neke vrste tehnično Vlado, ki bi par stvari sprejela, nujnih stvari za Slovenijo in med njimi je bila na prvem mestu ta zadeva, se pravi Zakon o dolgotrajni oskrbi.
Mi, kot SAB, absolutno mislimo, da je zakon treba sprejet zdaj, ne čez tri leta in če bomo tega takoj spet zavrnili, se bojim, da spet vsaj dve leti ne bo nazaj na mizo. Ampak po drugi strani je pa, kaj čem, saj so kolegi povedali, eden od njih, v štiridesetih minutah, kaj vse je narobe. Kaj »čmo« naredit, če pa nekateri deležniki, pomembni deležniki, pravijo, da tak, kot je, sploh ni sposoben za nadaljnjo obravnavo? In moram reči, da tukaj je ta dilema, ali se te pomanjkljivosti, ki so podane, res lahko v zakonodajni proceduri popravijo.
Pa če začnem od najbolj bistvene. Najlažje je seveda reči, sprejeli smo Zakon o dolgotrajni oskrbi, kjer poveš, da bi uvedel dolgotrajno oskrbo, nič pa ne poveš, od kod in s kakšnim denarjem in s kakšnim prispevkom in kdaj bo ta prispevek se uveljavil. To je za nas bistvena stvar. To so tako kot tisti PR zakoni o vojski, pa o zdravstvu, bomo vložili 300 milijonov tu, pa 500 tam, pa 760 ne vem kje, ne vemo pa ne od kod in ne od kdaj in kar je najpomembneje, ne bomo to naredili zdaj, ko smo mi odgovorni, ampak bomo to naložili eni Vladi čez dve leti, ker mogoče ne bo naša, zgleda, kot da ne bo, pa naj se oni s tem ukvarjajo. In tak je tudi ta zakon.
Ključno stvar, kje dobit dovolj denarja, celotno vsoto, niste odgovorili in niste tiste najpomembnejše stvari noter zapisali, ki bo ljudi seveda najbolj bolela, da bo to zelo verjetno, tako se vsaj govori v teh debatah, vsa ta leta, nek dodatni prispevek. Mi pa zdaj pri tem zakonu ne vemo, ne kakšen prispevek, ne za koga, ne v kakšni višini, ne od kdaj. Nič, nič, nič. In seveda, jaz si lahko cele dneve želim prekrasno za 100 tisoč evrov, ampak če 100 tisoč evrov nimam, je nikoli ne bom imela in če niti ne vem, kako bi jih dobila, ja, pač, ne bo te jahte, kajne? In to je problem tega zakona.
Skratka, najpomembnejše za nas v SAB je, da se ne bi izognili tej odgovornosti, ki jo ena Vlada mora sprejet, da se Zakon o dolgotrajni oskrbi seveda sprejme na način, da se določijo storitve, uporabniki in vse naprej in tudi določi vire financiranja oziroma

87. TRAK: (NM) – 16.10

(nadaljevanje) neke prispevke, ki bojo zadeli državljane. Pa razumem, da je potem uveljavitev čez par let, ne pa da mi bomo sprejeli en zakon, iz katerega ne bo jasno, kako se bo to financiralo, to pa ne, to je pa potem piar pamflet, ne pa zakon. Potem gremo dalje. Način izvajanja, se pravi, a bo to javna služba ali to ne bo, ali bojo to javno službo dopolnjevali neke pravne osebe, samostojni podjetniki posamezniki in fizične osebe, to v 3. členu ni jasno definirano. Jaz razumem in to opozarjajo tudi zainteresirane javnosti, da mi v tem trenutku morda nimamo dovolj ponudnikov teh storitev, nekih inštitucij, organizacij z dovolj zaposlenimi, da bi to ponudili kot javno službo v najožjem tem smislu besede. Ampak ta razmerja, javna služba, ne javna služba, privatni ponudniki, zlasti pa neprofitnost ali profitnost, to bi moral zakon zelo jasno definirati. Jaz, če kaj razumem vse te debate do sedaj, bi moral biti ta zakon, bi morala se ta storitev uporabljat neprofitno, kar pomeni, da tudi če jo izvajajo javni ali zasebne pravne osebe, se uporablja denar samo za izvajalce te dejavnosti za izobraževanje in tako naprej. Tako da to, se pravi, izvajalci, profitnost, neprofitnost. Potem tretja pomembna stvar. Storitve in kako preprečit, da bi se te storitve zlorabljale in da ne bi spet zakon, ki bi ga nekdo ocenil na x milijonov, bil čez 5 let x plus 100 %. Ali je to dovolj definirano? Na sestanku, ki smo ga mi imeli z ministrom in ekipo, so nam zagotovili, da ja. Jaz se sprašujem, če res. Če se bojo neke stvari uvedle, neke storitve dovolile, se to ne bo dalo nikoli več za nazaj popravljat, ker pravice potem vzeti je veliko težje kot pravico dati. In tukaj se tudi recimo čisto, ko so določene storitve, tudi sprašujem recimo, prejemanje denarnega prejemka. A je to res nekaj, kar je domišljeno dovolj, ali je pa to nekaj, kjer so zlorabe možne v smislu, da si bodo otroci ali sorodniki te osebe nagovorili to osebo za ta denarni prejemek, zato ker bo pač to seveda izboljšalo socialni status njihove družine, ta revež, ki pa bi moral biti deležen dolgotrajne oskrbe, pa od tega ne bo imel nič. In o tem je treba na vsaki točki razmišljat, kakšne so zlorabe in kako jih preprečit, ne zato, ker bi hoteli upravičencem do dolgotrajne oskrbe slabo, ampak ker jim želimo dobro, ker želimo, da gre ta denar… / znak za konec razprave/ res za njih. In še veliko bi lahko razpravljala in povedala, ampak žal nimamo več časa. Zato bom rekla samo še, da je seveda zame tu ključno, kako bo urejeno kakovost nadzora. Prav zaradi tega, da ne bo zlorab finančnih, in tudi zaradi tega, da bodo res deležni pravilne oskrbe ljudje. Pa jaz nisem med tistimi, ki pravi, da vsak, ki bo to dolgotrajno oskrbo izvajal, mora biti doktor medicine… / znak za konec razprave/ ali pa medicinska sestra. Imamo različne storitve za različne uporabnike in morda je včasih že dovolj, da je nekdo empatična oseba, ki lahko temu starejši osebi pomaga. Ampak to mora biti neka kakovost na vseh nivojih… / izklop mikrofona(

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Besedo ima gospod Jožef Lenart, pripravi se gospa Janja Sluga.
Izvolite.

JOŽEF LENART (PS SDS): Hvala lepa za besedo, podpredsednica. Lep pozdrav vsem prisotnim, tudi gostom iz ministrstva.
Takole, Zakon o dolgotrajni oskrbi predstavlja nov steber socialne varnosti državljanov in sledi smernicam Evropske unije ter potrebam po pomoči ostarelim ter osebam s tako ali drugačno telesno motnjo, duševno motnjo. Torej je potreben sistemski zakon in je eden izmed ukrepov, ki so predvideni v Resoluciji o nacionalnem planu zdravstvenega varstva za obdobje 2016 do 2025. Torej na nujnost enotne in sistemske ureditve nas opozarja tudi Evropska komisija tam nekje že od leta 2013, vsa strokovna in laična javnost, imamo še dodatno opozorilo v obliki epidemije Covid-19, ki nas je verjetno tudi kaj naučila. Tako da predlog je torej tudi nekakšen logičen odziv

88. TRAK: (VP) 16.15

(nadaljevanje) na pospešeno staranje prebivalstva, povečanje potreb po dolgotrajni oskrbi in seveda tudi glede na raznolike potrebe starostnikov. No, skrb za starejše je verjetno, in tiste, ki pač potrebujejo pomoč, je ena osnovnih civilizacijskih pridobitev. Tako, da moramo reči, da je to prisotno kar dolgo časa pri nas. včasih je bilo to, nekako skrb za starejše in tudi druge, bolj v domeni družinskih članov, pozneje se je to le spremenilo. Nekako moram reči tudi, da je med tem, ki se jih pa seveda tale zakon tudi, dolgotrajna oskrba, najbolj dotika, so dolgotrajno bolni, poškodovani, oslabeli, starostno oslabeli, osebe s telesno in duševno motnjo, že rečeno, in seveda teh starostno oslabelih bo v prihodnosti vedno več. Vsi se zavedamo, da se kot družba staramo. In seveda v Sloveniji smo še starejši od evropske populacije, tako nekako je t.i. mediana v Sloveniji 44,5 let, v Evropi pa 42,5 let, torej smo nad povprečjem Evropske unije, med državami sveta pa celo na 10. mestu po tem kriteriju. Tako, da Slovenci bomo tudi vedno starejši, zato je zakon še toliko bolj nujen, čeprav seveda danes spet imamo tukaj nekako mnenje, kako se že reče, pro et contra, različna mnenja. Nič hudega. Verjamemo, da se bo torej slika prebivalstva, predvsem starostna slika, v Sloveniji še spreminjala. Računamo, da bo nekje v letu 2060 v starostni skupini nad 65 let že 30 % prebivalcev. In tega tudi nekako moramo biti pripravljeni na te izzive in to se danes tudi dogaja. Tako, da še enkrat samo tudi pri razlogih zakaj ta zakon. Zakon je dejstvo, da se s povečanimi potrebami po dolgotrajni oskrbi povečujejo tudi potrebe po dodatnih virih financiranja, kot že rečeno. Evropska komisija že nekajkrat tam od leta 2013 in nazaj in v zadnjih poročilih 2018/2019 so nas že opozarjali na t.i. sistematično urediti področja dolgotrajne oskrbe in seveda tudi poskrbeti za finančno vzdržnost. Tako, da če se dotaknem še tega, da je potrebno izvesti reforme v zdravstvu, v dolgotrajni oskrbi, ki bodo zagotavljale kakovost in dostopnost in to se tudi danes že večkrat slišalo, to se tudi dela torej. S tem zakonom delamo, izvajamo reforme, ker predvidevamo neka stanja, na katera želimo biti in moramo biti pripravljeni. Tako, da dolgo časa se je pripravljal tale zakon, nekako zadnjih 20 let, danes nekako, bom rekel, zagledal prvo branje v Državnem zboru. Pustimo zdaj, kdo je bil kje. Imamo ga na mizi. Ta vlada je dejansko čuječa za naše starostnike in se hitro odziva na probleme najranljivejših skupin. Tako, da nekako nebi želel za nazaj preveč kritizirati, toda odzivnost prejšnjih vlad in pristojnih ministrstev, ki imajo pristojnost o dolgotrajni oskrbi, je bila pa bolj po polžje. No, danes na nekako strani opozicije tudi slišimo določene očitke, kako boste pa sedaj to sfinancirali. Ja, glejte, sfinancirali bomo tako, da bo končno prišlo do tega, da naših staršev in dedkov in babic ne bomo več vozili v domove na Hrvaško in v negovalne domove na Hrvaško, tudi privatne ljudje vozijo. Tako bomo sfinancirali. Tudi sedaj je, neki sredstva so že zagotovljena za obstoječi sistem dolgotrajne oskrbe za vse zadeve / nerazumljivo/ potem, ne vem, za razne socialne zadeve. Dejansko, če smo odkriti, imamo več zakonov tudi tukaj, po katerih se tole sedaj izvaja, in sicer Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Zakon o zdravstveni dejavnosti, Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in Zakon o socialnem varstvu. In sedaj za vse to že sedaj gre nekaj sredstev. Sedaj bomo morali, če želimo stvar izboljšati, nekaj dodati.

89. TRAK: (SC) – 16.20

(nadaljevanje) In seveda kaj je torej Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi? To je pravna podlaga za reševanje problema tudi čakanja na sprejem v / nerazumljivo/ in tudi v druge institucije in je torej nekako povezava vseh teh prej naštetih zakonov torej sistemski zakon, ki bo omogočal boljšo in bolj pravično storitev dolgotrajne oskrbe pa tudi dober nadzor. Tako da zavedati se je torej treba, da je to kompleksna in raznolika storitev. Ni vseeno kdo in kako kvalitetno bo to izvajal ali jo zna izvajati tako, da je, potem pravici do oskrbe najbolje in enakovredno zagotovljeno uporabnikom ta oskrba, da so tudi uporabniki zadovoljni. Ve pa se, da je bilo po starem sistemu dolgotrajne oskrbe tudi nekaj nepravilnosti vezano na merjenje potreb, ne enakopraven položaju uporabnikov, usposabljanje osebja in neusposobljenega osebja in vse to vemo, zaradi tega gremo naprej in poskušamo stvari izboljšati. Torej v tem pričujočem zakonu lahko pravico do dolgotrajne oskrbe se bo uveljavljalo na štiri osnovne načine oziroma kot je rekel minister Poklukar mehanizmi koriščanja so dolgotrajna oskrba v instituciji, dolgotrajna oskrba na domu, oskrbovalec družinskega člana ter pa nadomestilo za dolgotrajno oskrbo tako nekako se objave v teh mehanizmih čisto vso populacijo. Poskuša se delati tudi na deinstitucionalizaciji, kar pomeni, da tisti, ki želijo ostati v domačem okolju v svojem domu tudi na stara leta se jim to omogoči predvsem na podeželju je takih veliko. Če tako rečemo zavedamo se, da je pač potrebno, zaradi povečanja potreb zagotoviti tudi finančna sredstva, ampak do sedaj se je nekaj porabilo sedaj dejansko se pač mora pokrivati delno tudi iz proračuna v letih 2025 pa nekako, potem ta novi Zakon o zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, ker boom torej imeli tudi sredstva zagotovljena. Predlog Zakon o dolgotrajni oskrbi je dober in je vreden podpore in seveda vsakemu poslancu iz katerekoli poslanske skupine se že v naprej in tudi v svojem imenu in v imenu slovenskih ljudi zahvaljujem za podporo temu zakonu.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Besedo ima sedaj gospa Janja Sluga. Pripravi se gospa Eva Irgl.
Izvolite.

JANJA SLUGA (PS NP): Hvala lepa.
Mislim, kar malo zaprepadeno poslušam ta izvajanja koalicijskih poslancev o tem kako je ta zakon dober mi pa v naši poslanski skupini moram reči, da smo v zelo veliki stiski. V podobni stiski kot je prej govorila kolega Maša. Zavedanje kako nujno ta zakon potrebujemo, kako ga ljudje v resnici potrebujejo, kako bi ga morali imeti že včeraj pa že pred 10 leti, ker natančno danes po vseh teh razpravah verjetno že vsi vemo kaj bi morala biti vsebina, ki bi jo ta zakon urejal. Po drugi strani pa smo sedaj dobili na mizo nekaj, kar ničemur od tega, kar se sedaj govorila v resnici ne zadosti in zakon ni dober, ni dober. Če bi bil dober bi ga mi z največjim veseljem seveda podprli in sploh ne bi komplicirali. Imamo pa za to seveda težavo in dilemo. Mi smo opravili temeljit pogovor tudi z ministrom tudi v naši poslanski skupini in v resnici ne vemo kaj. Naš namen je sedaj seveda ga spustiti skozi prvo branje, zato da vidimo, če bo od teh besed in obljub kaj se bo še vse popravilo in kaj se bo še vse upoštevalo res kaj, ampak potem naprej pa se mora to seveda izkazati.
Zakaj? Jaz imam žal tako zelo kratek čas, ki mi ga je še kolega pustil na razpolago to, da ne moremo tako kot je šel pred menoj kolega Jani skozi vse člene in skozi vso vsebino tako, da se težko tega na ta način lotim. Prva točka, prva osnovna točka, financiranje. Težko je sedaj govoriti o neki odzivnosti, težko je govoriti o tem kako se ta Vlada zaveda potreb starejših, če pa smo preskočili v bistvu osnovno premisel in to je financiranje. Če tudi imamo ta zakon na mizah pa četudi boste dvignili roke

90. TRAK: (NB) – 16.25

(Nadaljevanje) vsi tisti, ki zdaj zagotavljate, da je dober, ta zakon se ne bo dal izvajati iz razlogov kot je bilo že prej povedano. Ni določeno stvari notri, kaj vse imamo, kaj bo komu pripadalo, na kakšen način, kdo bo to nadziral, kdo bo to določal, na kakšen način bo komu kaj dodeljeno. Mislim, to so res, tako kot pravite, kompleksne stvari. In vsak od državljank in državljanov, ki bo uveljavljal storitve dolgotrajne oskrbe, seveda njihove potrebe so kot mavrica, izjemno različne. Enim je dovolj, da jih nekdo spomni, da morajo vzeti svojo dnevno dozo tablet ali pa, da jih spomni, da ugasnejo štedilnik. Zdaj tako zelo na pamet pa zelo pavšalno govorim, drugi pa rabijo celovito oskrbo 24 ur na dan in to so zelo različne stvari. In tukaj se tudi strinjam, da tudi kader, ki te stvari opravlja, ne rabi biti samo visoko usposobljen, ne samo, torej za to 24 urno oskrbo zagotovo. Za nekomu stvari prinesti iz trgovine, za spomniti, da plača položnice, pa da vzame tablete, pa verjetno niti ne. Ampak mi imamo že v tem trenutku izjemne težave s kadrom. Izjemne težave s kadrom. Zadnja novica iz jeseniške bolnišnice, da vabijo k sodelovanju dijake. Zdaj govorimo seveda v primeru bolnišnice o medicinskem kadru in to je tudi eno izmed vprašanj v katerem smo se v naši poslanski skupini pogovarjali, ki smo dobili tudi odgovore, da se bodo vabili druge vrste kadrov, pa kineziologi pa nacionalna poklicna kvalifikacija. Vse lepo in prav, ampak mi moramo imeti za to načrt in moramo imeti točne številke in ta kader ne bo prišel iz danes na jutri, ne bo prišel čez noč. Potrebno je na kratek, na srednji in na dolgi rok splanirati kje bomo te kadre dobili, kako jih bomo razporedili. To pa težko naredimo, če ne vemo katere storitve so zdaj sploh v tem zakonu zajete. Težko to potem narediš. In težko tudi narediš finančno oceno, ki jo imamo zdaj sicer na mizi, ampak jaz si zelo težko predstavljam na podlagi česa je bila narejena, če je pa zakon tako zelo pavšalen in bodo vse podrobneje določili pravilniki in podzakonski akti in spremeniti je treba še osem drugih zakonov zato, da bo ta lahko sploh funkcioniral. Pa mi naj še kdo potem reče, da je možno, da se zakon začne izvajati. Ni možno. Mi se tukaj ne pogovarjamo o nekih malih denarjih, ki jih bomo zdaj kar iz proračuna dokler jih pač bomo ali pa kakor je rekla kolegica, bomo zdaj naredili korak naprej pa bomo že. Ampak če ni financ, ni koraka naprej. Če se ne da izvajati, ni koraka naprej. Je pa seveda zelo všečno potem nalepiti po državi jumbo plakate pa kljukice gor risati, ampak tiste kljukice so prazne, tako kot so pri tistih dveh milijardah za zdravstvo, da se razumemo, enako, pa sem to opozarjala že takrat. Pa se je točno to zgodilo, pa ste tukaj kolegi mahali pa se smejali med mojo razpravo, se je točno to zgodilo. Povejmo si o kakem denarju se pogovarjamo. V letu 2022 se pogovarjamo o 200 milijonih, po vaših ocenah do leta 2025 že o 750.ih. O 750-ih, pa grem staviti, tako kot tukaj sedim, da to ni realna ocena, ker kot rečeno ne vemo kaj bomo sploh financirali, ker notri v zakonu ne piše in bo ta ocena zagotovo postala višja številka. Zagotovo. Mi pa ob vseh teh stvareh, ki jih zdaj tako radodarno delite in smo se že zadnjič tudi o tem pogovarjali, v 2023 mi ne bomo več zmogli. V 2023, kaj šele v 2025. Ne bomo več zmogli, ker ne bo več od kod jemati. Ker zelo lepo je pisati danes zakon za čez štiri leta, ko si rečeš, eh, saj bodo tako drugi tukaj sedeli, bodo že, bodo pa popravili, ne, mi smo pa naredili tisto prazno kljukico. Ampak tako se ne da delati. To ni resno, to ni odgovorno in s tem ljudje, ki to potrebujejo, ne bodo tega imeli. Ne bodo.
Potem druga zadeva. Ni bil opravljen dialog z vsemi deležniki, ki so se seveda posledično začeli zdaj množično oglašati. Vsak dan praktično dobivamo neke

91. TRAK: (NM) – 16.30

(nadaljevanje) odzive, Zveza društev upokojencev je proti, Zavod za zdravstveno zavarovanje je proti, opozarja na nesprejemljiva tveganja, društvo Srebrna nit je proti, tu je pa zelo pomembno tudi to, kar poudarja društvo Srebrna nit, da se razumemo, to je pa cena stroška standardne namestitve. Torej neka omejitev, do kam bo ta cena šla, ker to je bistveno, to je bistveno. In tega tu noter ni. Skupnost socialnih zavodov enako, sindikalne centrale, Sindikat upokojencev, Konfederacija sindikatov javnega sektorja, Zveza društev slepih in slabovidnih, Skupnost občin Slovenije, posamezne občine, to vse prihaja zdaj na nas in to vse opozarja, kaj vse ni okej v tem zakonu, ni. / znak za konec razprave/ Jaz se lahko samo pač pridružim do tistega strokovnega sveta, kjer v strokovnem svetu sedi 9 javnih uslužbencev birokratov, z ministrstva sploh, da sploh ne izgubljamo besed. Ampak kot rečeno, zavedajoč se, kako potrebujemo to vse skupaj, kako pozni smo, upajoč… / znak za konec razprave/ da boste na mizo vzeli tudi tisto, kar je že bilo narejeno, bomo mi spustili v prvem branju zakon skozi, pa seveda pričakovali v naslednjih potem bistvene, bistvene izboljšave.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Naslednja razpravljavka je gospa Eva Irgl, pripravi se gospa Mojca Škrinjar.
Izvolite.

EVA IRGL (PS SDS): Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci.
Najprej naj rečem, da sem vesela, da je gospod Židan prej, ko je razpravljal, v razpravi povedal, da dobro delamo na Odboru za delo, ki ga vodim, in da nekako uvajamo dobre prakse tega sodelovanja. Lahko rečem, da se bomo seveda še naprej trudili delati dobro, predvsem pa v korist državljank in državljanov Republike Slovenije. Moram pa reči uvodoma, da me vendarle čudi, da je danes zlasti na opozicijski strani pri tako pomembnem zakonu tako malo poslancev prisotnih ob njegovi obravnavi v Državnem zboru, ampak naj bo, gre vendarle za prvo branje. Tisto bolj detajlno seciranje zakona bo tako ali tako šele v nadaljevanju, ko ga bo najprej obravnaval Odbor za zdravstvo, potem pa bo ponovno tudi v Državnem zboru. Govorimo torej o Zakonu o dolgotrajni oskrbi. O tem zakonu govorimo že 20 let. Leta 2002 je bil namreč pripravljen prvi predlog zakona in v teh 20 letih je bilo, mislim da, potem predlaganih 6 predlogov zakona, opravljene so bile različne javne razprave. Vedno, ampak res vedno in vsakič znova, to smo se prej tudi z državno sekretarko zunaj pogovarjali, se je vedno zataknilo pri financiranju. Pa še nekaj je bil problem. Niso bile problem samo financiranje, ampak problem je bil tudi ta, da se je priprava zakona, to verjetno lahko potrdite na ministrstvu, selila ves čas iz Ministrstva za delo, pa na Ministrstvo za zdravje, pa zopet nazaj na Ministrstvo za delo, pa zopet nazaj na Ministrstvo za zdravje. Potem leta 2013 je vlada sprejela že izhodišča za pripravo Predloga zakona o dolgotrajni oskrbi, nato 2015 je bil pripravljen še en predlog, vmes smo spet zamenjali ministrstva oziroma katero ministrstvo bo skrbelo za Zakon o dolgotrajni oskrbi. In tudi, to pa moram reči, tudi v tem mandatu ni bilo nič drugače. Najprej je bil Zakon o dolgotrajni oskrbi na Ministrstvu za delo, kamor jaz osebno ocenjujem, da tudi najbolj sodi, to je moje osebno mnenje, potem pa je bil prenesen na Ministrstvo za zdravje in danes ga pa hvala bogu imamo končno pred seboj. In to mislim, da je pomemben korak. To se je zgodilo prvič v 20 letih kljub temu, da so neki zakoni prej bili že pripravljeni. Zdaj narejenih je bilo nekaj tudi pilotnih projektov. Mislim, da so te projekte pilotne delali v Celju, Krškem in Dravogradu. Zanimivo pa je, da se je porabilo izjemno veliko denarja ne samo za te pilotne projekte, ampak tudi za samo dokumentacijo

92. TRAK (VI) 16.35

(Nadaljevanje) približno 75 milijonov evrov, na kar je opozorilo tudi Računsko sodišče. To je bil pravzaprav ključni očitek iz revizije, ampak poglejte, sedaj smo kjer smo. Situacija je takšna, stanje je takšno kot sem ga povedala, ampak danes pa imamo pred seboj zakon o dolgotrajni oskrbi. Zakon je v prvem branju. Zanj so zagotovljena sredstva iz proračuna. Z zakonom rešujemo mnoga vprašanja, ki so bila vsa ta leta izpostavljena tako v strokovnih krogih, kot v političnih razpravah. In danes, mislim, da imamo pred seboj zakon, ki je dober in ki ponuja kar nekaj pomembnih vsebinskih rešitev, ki so nujno potrebne za to državo.
Poglejte, ena izmed rešitev, o kateri bi želela nekaj več spregovoriti, je ureditev statusa družinskih pomočnikov. Zakaj o tem govorim oziroma izpostavljam? Predvsem zaradi tega, ker sem se sama osebno leta borila za to, da se ta status končno uredi. Pogovarjala sem se večkrat s predsednico sekcijo družinskih pomočnikov, analizirali smo situacijo, povedala je svoje izkušnje, kaj se dogaja na tem področju, bila sem na socialni zbornici, kjer smo imeli sestanek na to temo, potem pa sem na podlagi tega sklicala kasneje, mislim da celo dve seji na Komisiji za človekove pravice, potem kasneje tudi na Odboru za delo in moram povedati, da sem ves čas stala na stališču, da bi ureditev statusa družinskih pomočnikov moral biti znotraj svojega zakona, ampak sem hvaležna, da če že ni v svojem zakonu to urejeno, da se je vlada potrudila in je danes to urejeno znotraj zakona o dolgotrajni oskrbi. Morate namreč vedeti da družinski pomočniki opravljajo zelo zahtevno težko delo, vendar pa obenem zelo plemenito delo. Tukaj moramo vedeti, da gre za povem nekaj drugega kot pri osebni asistenci. Pred dvema dnevoma oziroma včeraj mislim da smo sprejeli novelo zakona o osebni asistenci. Sedaj bomo uredili tudi status družinskim pomočnikom. Družinski pomočnik je invalidni osebi na voljo 24 ur na dan, 7 dni v tednu, čez celo leto. Družinski pomočnik nima pravic iz delovnega razmerja. Torej, ne dobi regresa, nima dopusta, nima bolniškega statusa oziroma dopusta. Skratka, vse to se danes znotraj dolgotrajne oskrbe ureja. In to je prav. In prav je, da to naredimo. Tudi plačilo družinskim pomočnikom, ki mora biti seveda pravično.
Čudi me, da takšnim rešitvam nasprotuje Konfederacija sindikatov javnega sektorja. In da celo poziva poslance, da zakon o dolgotrajni oskrbi zavrnejo. Poglejte, jaz mislim, da je to povsem nesprejemljivo. Če že ne drugega, tudi zaradi tega, ker končno po dolgih letih urejamo tudi status družinskih pomočnikov. In poglejte, če ta zakon ne bo sprejet, potem je treba seveda nemudoma vložiti zakon o družinskih pomočnikih samostojno. Kajti, ta stvar mora biti rešena. Ampak jaz menim, da je danes v tem prostoru vsaj nekaj volje bilo pokazane, tudi s strani opozicijskih poslanskih skupin in da mislim, da zakon skozi prvo branje bo zagotovo šel čez, kar je pomembno.
Tudi sicer so tukaj vsebine, ki so še posebej za današnji čas izjemnega pomena. Že večkrat je bilo povedano, da smo hitro se starajoča družba. Torej, narašča delež starejše populacije, ki nedvomno potrebuje pomoč v vsakdanjem življenju. Namen zakona je torej, da bodo upravičenci s primerljivimi potrebami dostopali do primerljivih pravic, ki bodo v višjem deležu potem financirane tudi iz javnih sredstev. Če pogledamo podatke lahko vidimo, da je danes v Sloveniji starejših oseb na 65 let 19,7 %. Projekcije pa kažejo, da bo delež te populacije leta 2050 30 %.

93. TRAK: (TB) - 16.40

(nadaljevanje) Seveda se moramo zato s tem ukvarjati in čim prej tudi sprejeti Zakon o dolgotrajni oskrbi. Če sem čisto iskrena, jaz ne razumem, da v resnici toliko časa sploh je možno, da traja neka stvar, da 20 let premikamo stvari, za katere danes vsi vemo, da bi morale biti že 20 let nazaj sprejete, ampak še vedno se o tem pogovarjamo in še vedno so pomisleki, še vedno so pomisleki. Ampak, glejte, ko na nek zakon čakaš 20 let, recimo, je seveda najlažje v opoziciji reči, ja pa dajmo počakat še eno leto ali pa dve leti. Glejte, jaz pa mislim, da je treba enkrat temu preprosto narediti konec in zadevo, ki je danes pripravljena, sprejeti. Mislim, da je dobra in mislim, da bo v veliko pomoč vsem tistim, ki dolgotrajno oskrbo potrebujejo.
Jaz bom vsekakor zakon podprla. Tudi v nadaljevanju, potem, ko bomo razpravljali na odborih, bom povedala svoje mnenje in stališče, dejstvo pa je, da so stvari še odprte, zdaj je to prvo branje, lahko se bodo kakšne stvari še spreminjale, ampak prav je, da omogočimo zakonu, da nadaljuje svojo pot.
Najlepša hvala.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Besedo ima gospa Mojca Škrinjar, pripravi se gospa Lidija Ivanuša.
Izvolite.

MOJCA ŠKRINJAR (PS SDS): Hvala lepa.
Kot je že rekla predhodnica, že 20 let poslušamo o Zakonu o dolgotrajni oskrbi. 20 let. V tem času so se moji starši postarali, zboleli in umrli in niso bili deležni te pravice. Ali bomo čakali še nadaljnjih 20 let? Ali se vam zdi to prav?
Zakon, ki je danes pred nami, je glede na svojo obsežnost in kompleksnost, dober zakon. Utemeljen je na pravici in sicer, pravici do dolgotrajne oskrbe, saj Slovenija je socialna država, kot pravi tudi Ustava. Utemeljen je na solidarnosti in vsebuje načela univerzalnosti in enakosti. Financiranje se bo izvajalo po zakonu iz obveznega zavarovanja, ter drugih javnih virov. Če danes govorite, da ni urejeno financiranje, to ne drži. Zakon v svojem 17. členu natančno govori o podlagi za izračun višine financiranja nedenarne pravice v dolgotrajni oskrbi, torej v javni mreži dolgotrajne oskrbe in še tudi v drugih členih. Zdaj, koliko bo to, bo seveda določila blagajna oziroma proračun. Kako bodo delali ljudje, bo določil pravilnik o normativih, saj nekaj tega pa tudi že piše v prilogi. Namreč, normativi se tudi lahko razlikujejo glede na vrsto storitve in te je treba vse opisati.
Zakon torej je utemeljen na pravici, je utemeljen na solidarnosti in tudi ponuja fleksibilnost. Gre za javno službo. To pomeni, da je ta storitev dostopna vsem in to javno službo opravljajo lahko domovi za ostarele, druge pravne osebe, lahko tudi samostojni podjetniki, fizične osebe in nosilci dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Torej, gre za to, da je čim bolj dostopna ta dolgotrajna oskrba in mislim, da je s to rešitvijo prišel zakon nasproti državljanom in državljankam.
Zakon je tudi smiselno urejen, kot najvišji dokument postavi(?) nacionalni program in pa politike dolgotrajne oskrbe, ter načrt razvoja

94. TRAK: (VP) 16.45

(nadaljevanje) dolgotrajne oskrbe. To pa je že bolj operativen dokument, ki natančno pove, kako se bo razvijala ta storitev. Zakon pove tudi mnogo o teritorialno-organizacijski urejenosti, govori o javni mreži, ki upošteva število prebivalcev in tudi število prebivalcev starih na 65 in prebivalcev nad 80 let, kajti to so vsi dejavniki, ki pogojujejo gostoto in inteziteto javne mreže. Zakon govori tudi o skrbi za kakovosti. Ministrstvo za zdravje je dolžno po tem zakonu vzpostaviti sistem vodenja kakovosti. O tej kakovosti poslušamo zelo veliko, ampak potrebno pa jo je vzpostaviti in za to so orodja in meritve. Zakon postavlja kot eno izmed načel strokovnost, zato uvede strokovni svet, ki daje mnenja na predloge zakonov in strateških rešitev. Storitve so opisane v poglavju Pravice, storitve in kategorije dolgotrajne oskrbe, ne smemo pa mešati pravic in pa storitev. Pravice so generalne, so načelne, storitve so pa dejanja, ki omogočajo te pravice. In zavarovana oseba ima iz javnih virov za dolgotrajno oskrbo pravico do dolgotrajne oskrbe do institucij z mesečno višino financiranja, potem dolgotrajno oskrbo na domu z mesečno višino financiranja denarnega prejemka ali oskrbovalca družinskega člana. Vidite, veliko možnosti ponuja in zelo dobra je možnost, da ostane človek doma, dokler le more, da sam skrbi za sebe ob pomoči asistentov oziroma oskrbovalca družinskega člana. Torej je fleksibilen, ponuja možnosti, da se ljudje lahko odločajo ali bodo lahko doma, dokler bodo le lahko, ali bodo šli v dom za ostarele. Ko smo pa že pri domovih za ostarele in govorjenju, vemo, da je bilo za študije v proračunih prejšnje vlade namenjenih 70 milijonov, za študije, študije o gradnji domov. Študije se pišejo. Tule so nekateri člani konkretno iz LMŠ-ja govorili 45 minut ali velja, da je nekaj zelo dobro, če veliko govoriš o tem ali če veliko pišeš o tem. Nekaj je seveda treba napisati, ampak ta vlada ne samo piše in govori, ampak tudi dela in to se pozna na vsakem koraku. Če boste stopili ven iz te stavbe, boste videli kjerkoli, ali v mestu ali na vasi - dela se. In dela se na vseh področjih. Da se pa dela zdaj na področju dolgotrajne oskrbe, je pa to oreh, v katerega je bila sposobna očitno ugrizniti zgolj ta vlada. Lahko je soliti pamet in govoriti, kaj ni dobro. In to govorijo tisti, ki so imeli možnost že desetletje in več to izkoristiti in nekaj narediti, pa ni niso naredili, samo kritizirajo. Torej to so povsem neverodostojni ljudje, ki danes solijo pamet. Jaz spoštujem tiste, ki morda se ne strinjajo povsem s tem zakonom, ki vidijo možnosti popravkov, bi pa seveda jih pozvala, naj povedo konkretno, kaj in kako je treba popraviti, ne samo nekaj je narobe, treba je. To je pač flancanje. Treba je povedati točno, kaj je potrebno narediti, in tega danes pač nismo prav veliko slišali. Hkrati smo poslušali tudi očitke Levice o nekem zasebništvu in tako dalje. Glejte, zasebniki niso noben bav-bav. Zasebniki sedijo ali pa bivši zasebniki, ki so svoje preživetje uredili tudi z zasebnim delom, so recimo

95. TRAK: (SC) – 16.50

(nadaljevanje) tako poslanci v SAB kot poslanci v SD in z njimi ni prav nič narobe. Nič jim ni moč očitati, če so delali po zakonih. Jaz mislim, da je zakon primeren in skrajno dobrodošel in mislim, da ga bodo veseli vsi ljudje. Da pa je v nadaljnji razpravi in možnosti tudi še kaj popraviti pa ni dvoma, ampak res dobro je, da se pride s konkretnimi rešitvami, ki bodo res pomenila izboljšave ne pa s floskulami.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA TINA HEFERLE: Hvala lepa.
Besedo ima gospa Lidija Ivanuša. Pripravi se gospod Aleksander Reberšek.
Izvolite.

LIDIJA IVANUŠA (PS SDS): Spoštovana predsednica, hvala za besedo.
Spoštovani vsi prisotni!
Sedaj že veliko je bilo povedanega danes o tej tematiki, ampak dejstvo je, da se prebivalstvo v Sloveniji stara in tako se moramo tudi mi soočiti z istimi perečimi vprašanji kot druge evropske države. Sedaj kako poskrbeti za naše starostnike, da bo njihova jesen življenja lepa oziroma lepša? Predvsem pa tudi kako jim vrniti za vsa leta, ko so s trdim delom bili steber slovenske ekonomije in socialne države? Dolgotrajna oskrba je edina možna rešitev, ki zagotovi kvalitetno življenje v pozni starosti in zakon, ki je pred nami postavlja naslednje rešitve na področju dolgotrajne oskrbe in prvič natančno opredelitev definicijo dolgotrajne oskrbe, poenotenje zakonskih podlag, ki urejajo pravico na tem področju definiranje, vsebine in obseg pravic ter nabor storitev dolgotrajne oskrbe. Četrti, vzpostavitev enotnega ocenjevalnega mehanizma za vstop v sistem, oblikovanje celovite univerzalno dostopnega geografsko in finančno vzdržnega ter dosegljivega sistema. Upravičencu, ki to želi omogočiti, da ob ustrezni pomoči čim dlje ostane v domačem okolju v središče sistema dolgotrajne oskrbe postaviti posameznika, ki v okviru svoje pravice izbere način opravljanja. Obvladovanje naraščajočega zasebnega financiranja posamezniku, ki povečuje tveganje revščine predvsem starejše populacije. Izboljšanje načrtovanja, upravljanja in zagotavljanja kakovosti, varnosti in učinkovitosti opravljanja dolgotrajne oskrbe kot javne službe in vzpostavitev učinkovitega javnega nadzora na področju upravljanja dolgotrajne oskrbe. Sedaj gre torej za zakon, ki bo sistematično uredil področje dolgotrajne oskrbe, kar v praksi pomeni, da bo vsak starostnik, ki bo to želel imel preprost in neposreden dostop do zdravstvenih in socialnih storitev dolgotrajne oskrbe. Nabor storitev vključuje storitve s področja osnovnih, dnevnih opravil, podpornih dnevnih opravil, zdravstvene nege, ki je vezana na osnovna dnevna opravila, storitev za ohranjanje in krepitev samostojnosti kot pomembnega segmenta krepitve posameznika z čim večjo stopnjo sposobnosti samooskrbe oziroma preventive pred višjo potrebo po pomoči druge osebe pri zadovoljevanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil. Prav tako se s predlogom Zakona o dolgotrajni oskrbi uvaja možnost e-oskrbe, ki lahko pomembno poveča kakovost in varnost življenja opravičencev v domačem okolju. Zmanjša bremenitev izvajalcev neformalne oskrbe ter zmanjša potrebo po kadrih, kjer lahko storitev na daljavo nadomesti fizična prisotnost. Vsi si želimo, da

96. TRAK: (ŠZ) – 16.55

(nadaljevanje) naši starši in stari starši živijo dostojno starost in da bomo tudi mi imeli to možnost. Zakon ki je pred nami to pravico, pravico do dostojnega staranja ter samostojnega polnega in prijetnega življenja tudi v starosti zagotavlja. Zdaj, ker želim, da imajo vsi starostniki v Sloveniji dostop do dolgotrajne oskrbe in vseh storitev, ki jih zagotavlja za mirno in kvalitetno jesen življenja bom predlog zakona podprla. In je po eni strani res žalostno, da na čisto vsak zakon, ki ga vlada vloži za katerega vsi vemo, tudi vi v opoziciji, da stremi k rešitvam, vse to vi demantirate. Namesto, da bi iz vsega potegnili nekaj dobrega in pozitivnega za naše starostnike in v končni fazi tudi za nas same v bodoče. Dolgo časa ste imeli možnost urediti to področje, pa ga niste. Ta vlada se je tega kompleksnega področja lotila in našla kup rešitev, ki to področje ureja. Zato bi bilo edino prav, da ta zakon podprete tudi vi za vse, kot je dejal kolega Ferjan. Bi pa še za konec rekla tole. Vedno je vprašanje kje bomo vzeli. Mislim oziroma mene in pa tudi verjetno veliko večino državljank in državljanov pa zanima kam ste vi dali, ker se je v Sloveniji na tem področju v zadnjem desetletju zelo malo naredilo.
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
In kot zadnja prijavljena je Alenka Jeraj.
Izvolite.

ALENKA JERAJ (PS SDS): Hvala lepa za besedo.
Zdaj veliko je bilo povedano s strani naših kolegov zakaj vse delamo na novo, verjetno bodo tudi iz ministrstev obeh odgovorili, da se ne dela na novo, ampak se dejansko z zakonom že toliko let ukvarjamo, da se nadgrajujejo spoznanja in stvari, ki se izkažejo v praksi, kot sem povedala v mojem uvodu. Nekatere stvari že potekajo, poznamo oskrbo v institucijah v domovih starejših občanov, tako da vemo kaj so tam pomanjkljivosti, kaj bi bilo treba narediti in kako. Poleg tega kolegica pravi da ni jasno kaj se bo sofinanciralo. Zdaj stvari so kar zelo dobro opisane zakaj vse bodo lahko ljudje koristili ta sredstva oziroma kaj se pod dolgotrajno oskrbo razume in predvideva, torej pomoč pri osnovnih dnevnih opravilih, pomoč pri podpornih dnevnih opravilih, zdravstvena nega, ki je vezana na ta dnevna opravila, storitve za krepitev za ohranjanje samostojnosti in storitve e-oskrbi in tako naprej. Zdaj, za enkrat dejansko ni bilo možno reči ali pa natančno opredeliti torej vseh virov financiranja. Vemo, da se že dolgo časa pogovarjamo tudi o dvigu prispevne stopnje oziroma o nekem novem davku. Kakorkoli, tako kot nas opozarja evropska komisija je treba vire financiranja razpršiti, da se nam ne zgodi potem tako, kot je bilo recimo v krizi 2013, ko je, torej so ljudje ostali brez službe in ni bilo prispevkov plačanih in tako naprej in je to pomenilo bistveno manj sredstev za te namene. Zdaj jaz ocenjujem, da je to, da imamo zakon na mizi in da bo v nadaljevanju možno upoštevati tudi mnoge pripombe, predloge tudi drugih, da se stvari še izboljšajo ali pa bom rekla odgovori na vprašanja, ki so bila morda tudi danes postavljena. Že

97. TRAK: (NM) – 17.00

(nadaljevanje) v stališču poslanske skupine sem povedala, da so sindikati odšli z Ekonomsko-socialnega sveta, torej tam, kjer bi se usklajevali in pogovarjali o tem zakonu, naj spomnim, da kakšne vlade sploh niso imele Ekonomsko-socialnega sveta in smo mi v opoziciji opozarjali, da bi bilo potrebno vzpostavit ta dialog, ta vlada je to naredila in se pogovarjala, se pa nekdo drug ni želel pogovarjati, konfederacija sindikatov, ki so odšli s teh pogovorov, ker pač so ocenili, da ni vse tako, kot bi si oni želeli, ampak zelo redko je v življenju vse tako, kot bi si sami želeli. Vedno je treba pač sklepat kompromise, najti neko skupno pot, ker seveda trčijo različni interesi in je treba pač poiskat najboljšo možno varianto. Zdaj jaz verjamem, da bomo v nadaljevanju še tudi odgovorili na kakšna vprašanja oziroma kakšne stvari tudi dodali, izboljšali. Sem prepričana, da so tudi pripravljeni že podzakonski akti ali pa pravilniki in tako naprej. Glede na podatke, ki smo jih dobili, da so že pilotno potekali projekti v različnih inštitucijah v Celju in ne vem kje še, Koroški dom starostnikov, Zdravstveni dom Celje in Center za socialno delo Krško. In da bo to tudi še teklo in se bo skozi to videlo, kakšne so potrebe. Torej saj v glavnem vemo, ampak kako se tudi pač ljudje odzivajo in kaj potrebujejo. Meni se zdi tudi zelo pomembno, da se dejansko vključi vse te prostovoljce iz društva upokojencev, ki že sedaj ogromno pomagajo, in je zakon pripravljen tudi v tem smislu, da se vse te moči, bom rekla, združijo in pridružijo pač pomoči oziroma izvajanju dolgotrajne oskrbe. Zdaj tisto, kar se mi zdi tudi pomembno, je, da bo bolj enoten nadzor. Se mi zdi, da tako kot na večini področij v tej državi nam nadzor vedno šepa. Vidimo, da na vseh koncih in krajih primeri fiktivnih potrdil o cepljenju in tako naprej. Skratka, nadzor je zelo pomemben, zato da ne pride do izkoriščanja sredstev, neracionalne porabe ali pa da celo ljudje nekaj plačajo, pa tistega ne dobijo. Tako da jaz zakon podpiram. V naši poslanski skupini, kot smo povedali, ga seveda podpiramo in pričakujemo, da ga v postopku, ko bo, ki bo pač potekal v Državnem zboru, morda tam, kjer je potrebno, pa še izboljšamo.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Prehajamo v sklepni del splošne razprave, v katerem dobi besedo še predstavnica vlade. Državna sekretarka, Alenka Forte, imate besedo.
Izvolite.

ALENKA FORTE: Hvala za besedo.
Torej izrazit moram zadovoljstvo, da je Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi naredil prvi korak. Skozi razpravo ste poslanci izrazili veliko konstruktivnih predlogov, pomislekov, kar zelo, bom rekla, nam je zelo blizu, ker s tem čutimo, da je ta zakon, da vsi po njemu hlepimo, tako kot hlepi naša slovenska starajoča se družba. Torej vaše pripombe, konstruktivne in tudi kritične, bomo vzeli zelo resno. Zakon, se zavedamo, ni popoln, je predlog zakona, na katerem bomo, upam, združeni delali in naredili iz njega nekaj boljšega, vsekakor pa boljšega, kot imamo sedaj. Namreč naši starajoči se ljudje danes nimajo dostopa do modela dolgotrajne oskrbe, kot ga ima večina evropskih držav. Smo verjetno eni zadnjih, če ne zadnji, ki to pomembno področje nismo naslovili skozi ustrezno zakonodajo in storitve. Mi danes poznamo seveda neko oskrbo, bodisi v domovih, socialnovarstvenih zavodih in tudi seveda nekaj oskrbe na domu, vendar, kot je ravno Covid kriza pokazala, je ta sistem oskrbe starejših slab in nezadosten, ker ni zadosti kakovosten. Torej naši domovi so prenatrpani, imajo zelo nizek standard. In seveda rešitev ni, da vse ljudi, ki so starejši in potrebujejo neko pomoč, strpamo v inštitucije. Bistvo tega zakona je, da zgradimo sistem,

98. TRAK: (NB) – 17.05

(Nadaljevanje) ki bo usmerjen v posameznika v njegove potrebe, starostnika, ki je krhek, ki je bolan, invalidno osebo. Torej, izgradili bomo sistem, kjer se bomo trudili, da bomo posameznika postavili v središče in okrog njega izgradili sistem oskrbe o kateri govorimo kot integrirana oskrba. Torej storitve, ki jih bo posameznih potreboval, bomo približali njemu in skozi razpravo je bilo veliko kritik, da ni pravilnikov, da ni tega, da ni onega. In če izhajamo iz tega, da imamo posameznika, ki ima določene potrebe, ki jih moramo skozi, bom rekla, kakovostne sisteme ovrednotenja njegovih deficitov šele, ko bomo mi identificirali posameznikovo stanje in njegove potrebe in upoštevali tudi njegove želje, potem lahko določimo natančno vsebina te dolgotrajne oskrbe. Vidim, da ste se poslanci dokaj poglobili, poznate bistvo zakona v teh členih in bom rekla, v nadaljevanju bomo seveda se lahko zelo konkretno pogovarjali. Torej, bistvo tega zakona je, da dograjujemo sistem, ki ga danes poznamo, da približamo storitve posamezniku v domače okolje in zagotovimo, da je ta oskrba kakovostna, varna in primerljiva, kar pomeni, da bo oseba, ki biva v Prekmurju ali na Primorskem, deležna skozi sistem ocenjevanja in izgradnje tega, se pravi, integralne oskrbe enakovredno obravnavana. Se pravi, za primerljive potrebe moramo najti primerljive pravice, ker danes smo daleč od tega. In samo primer osebe, oseba recimo, ki je utrpela možgansko kap, čaka namestitev v domu. Ponavadi obtiči nekje v svojem domačem okolju, mogoče ostareli partner zanj skrbi in to je pravzaprav danes tipičen primer bolnika ali pa varovanca, ki ni ustrezno oskrbljen. In skozi sistem, ki ga uvajamo, se bomo potrudili, da zavarovanec ne glede na to ali biva v domu, v instituciji ali ima oskrbo na domu, da bo ta primerljiva skozi storitve, ki jih ta varovanec potrebuje.
Veliko kritik je bilo izrečenih na model financiranja in sami mnogokateri poslanci ste ugotavljali, da je seveda največji problem financiranja. In ko se pogovarjamo o financiranju, bi opozorila na Evropo. Evropa in tudi OECD nas opozarja, da sistem, ki sloni na enem viru financiranja je izredno nestabilen. Tako je recimo financiran naš zdravstveni sistem. In zato v 48. členu naštevamo kako si zamišljamo in je stvar skupnega dogovora kaj je tisto kar nam bo zagotavljal tisti manko, ki ga vidimo skozi leta in seveda moramo pogledati tudi za desetletje naprej. Torej ko govorimo o financiranju, mora biti to najširša skupna odločitev. Najširša skupna odločitev celotne družbe. Družba, ki je odgovorna do starajoče se populacije in smo seveda ena najstarejših družb in moramo najti način. Očitek je bil, da je tukaj notri v 4. točki 48. člena demografski sklad. Resnično smo se nadejali v času, ko je ta zakon bil pripravljen do tega, da se je vložil v ta visoki zbor, resnično smo bili prepričani, da bo ta demografski sklad zaživel. In imamo seveda še mnogo drugih virov za katere se moramo odločiti, ker le, če je neka pravica financirana iz različnih virov, je to stabilen sistem. Tako da, ne bi bila predolga, ker priložnosti bo zadosti. Jaz upam, da bo ta visoki zbor dal podporo, da gre ta zakon v nadaljnjo proceduro in bo veliko priložnosti, da se poglobljeno pogovarjamo in da konstruktivno s poslušanjem in s sprejemanjem predlogov vseh, ki bodo podali konstruktivne predloge, naredimo dober zakon, ki ga slovenska družba potrebuje. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Vsi prijavljeni razpravljavci, ki ste to želeli, ste dobili besedo. Ker čas določen za razpravo še ni potekel, sprašujem ali želi na podlagi 71. člena Poslovnika zbora še kdo razpravljati? ugotavljam,

99. TRAK (VI) 17.10

(nadaljevanje) da je interes. Če želi razpravljati tudi predstavnica Vlade prosim, da se prijavi s pritiskom tipke za vklop mikrofona. V tem primeru dobi besedo kot zadnja. Prosim za prijavo. Imamo dva prijavljena. Vsak dobi po 5 minut.
Mag. Andrej Rajh imate besedo.
Izvolite.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Hvala lepa, predsedujoči. Spoštovana državna sekretarka, kolegice poslanke in poslanci.
Zakon o dolgotrajni oskrbi nedvoumno potrebujemo. In težave, ki se dogajajo in ki so posledice dolgožive družbe preprosto treba začeti reševati, saj je situacija ljudi, ki skrbijo za onemogle svojce resnično težka in zato mi v stranki SAB podpiramo vse napore, ki gredo v smer, da se ta težava, ki je akutna reši. Imamo pa zelo velike pomisleke pri tem zakonu in tudi pričakujemo, da bodo v nadaljnjih fazah naslovljeni. Torej, da se jasno definira košarica pravic in da se tudi jasno definira, kako bomo te zadeva plačali. Ker če govorimo o stroških leta 2025 o 700 milijonov evrov, potem govorimo, če imamo nedefinirane prihodke, potem govorimo o enakem prispevku kot ga plačujemo danes za dopolnilno zdravstveno zavarovanje. O takih zneskih približno govorimo. Glede na to, da so s starajočo družbo povezane tri zadeve, torej povečanje izdatkov za pokojnine, povečanje stroškov za zdravstveno varstvo in veljava zadev za dolgotrajno oskrbo bo seveda potrebno doseči jasen družben konsenz glede tega, kako bomo to financirali. Vemo, da zdravljenje postaje dražje s starostjo in razvojem novih zdravil. Vemo, da bo državni proračun moral dodatno prispevati za pokrivanje pokojninske vrzeli, če ne bomo dvignil prispevne stopnje ali pa povišali upokojitvene starosti za nastop pokojnine, tako kot je te dni opozoril OECD in seveda se tu pojavlja vprašanje še ta prispevek za dolgotrajno oskrbo. In tu moramo doseči družben dogovor in konsenz. To konsenz med vsemi generacijami. Torej, konsenz tudi me aktivno generacijo, ki vplačuje v te sisteme. Zavedati se moramo namreč, da imamo pretočen sistem in zato mora biti ta sistem solidaren in pravičen. Torej, da ne bi povzročil konflikta med generacijami. In zato so naši pomisleki in opozorila še kako utemeljena, da je treba govoriti s poštenimi in jasnimi ciframi. Po drugi strani pa tudi zagotoviti kvalitetno in vsem dostopno pod enakimi pogoji dostopno dolgotrajno nego. Torej, ne govorimo samo o dolgotrajni negi starejših ljudi, ampak tudi dolgotrajni negi in oskrbi v vseh življenjskih situacijah. In to je zadeva, ki jo moramo nasloviti in ustrezno rešiti. In tudi od vlade pričakujemo tu ustrezen odgovor in pojasnila. In glede na to, da Vlada najavlja davčne reforme kjer po eni strani znižuje davčne prihodke, po drugi strani pa sprejema zakone, pri katerih ne zna pojasniti kako jih bomo izvajali, seveda to odpira številna vprašanja. Jaz bi tu želel opozoriti, da še za letošnji proračun ni sprejet rebalans, pa bi moral biti, ker se vlada z odloki in seveda so, tako kot opozarja fiskalni svet, tu izpostavljena številna vprašanja o vzdržnosti javnih financ. Meni se ne zdi korektno, da se v bistvu pogovarjamo o enih, bom rekel, obveznostih, ne da bi vedeli kako bomo te obveznosti izvedli in plačali. In to še posebej na področju dolgotrajne oskrbe, zdravstvene nege, ko vemo, da kadri, strokovnjaki v obmejnih krajih, ki imajo možnost, pač, delati

100. TRAK: (TB) – 17.15

(nadaljevanje) v Avstriji, grejo delat za, za te zadeve v Avstrijo, ker mi / znak za konec razprave/ tega nismo v stanju ali pa, ker trenutna plačila niso dovolj atraktivna in zato tu še enkrat apeliram, da se jasno definirajo košarica pravic, ki bo iz tega izhajala in jasno, na kak način bomo te obveznosti plačali in financirali, še posebej v luči najavljenih davčnih razbremenitev proračuna in to, ta razkorak na eni strani, ko se večajo / znak za konec razprave/ obveznosti, pravice, na drugi strani pa načrtno manjšajo prihodki, dajo slutit, da popotnica ni dobra.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Primož Siter.
Izvolite.

PRIMOŽ SITER (PS Levica): Hvala lepa.
Dober večer! Spoštovani podpredsednik!
Jaz mislim, da imamo mi, kot družba dva ključna izziva pred sabo. Eno so podnebne spremembe, o katerih bomo govoril čez nekaj trenutkov v Državnem zboru, druga stvar pa je dejansko staranje družbe, vsaj v tem delu sveta in nuja po tem, da se staranje družbe preko dolgotrajne oskrbe čim bolj kvalitetno naslovi, jaz mislim, da se vsaj v Sloveniji najbolj plastično prikaže ali pa se je v zadnjih 20 letih prikazovalo v situaciji v domovih za starejše. Trenutno, mislim, da imamo 12 tisoč ljudi, ki čaka na posteljo, 50 tisoč prošenj za mesto v domovih, je po podatkih skupnosti socialnih zavodov, pa po socialnih zavodih torej manjka tudi do 50 % kadra, ljudi, ki so v štartu podplačani za svoje težaško delo in se razume, da imajo vse upravičene razloge, da bežijo, bodisi v drug poklic, bodisi v drugo državo, opravljat isti poklic. In seveda, ključni problem ali pa razlog, zakaj do takšne situacije prihaja, je zato, ker smo kot družba in kot država, ker je pretekla politika, reševanje tega problema gledala in dojemala skozi neko tržno logiko in problem, ki ga izpostavljam v luči aktualnega zakonskega predloga je, da s takšno logiko tudi nadaljuje.
V vsaj tem mandatu, od leta 2018 do zdaj, tukaj morebiti odgovarjam poslancu Juretu Ferjanu, ki je opozicijo ustrelil z očitkom, da nismo doslej dajali rešitev. Jaz sem sam bil prisoten v teh mnogih, nekaj deset razpravah v Državnem zboru, ko smo seciral problematiko v domovih za starejše, problematiko na področju dolgotrajne oskrbe in prišli, skupaj s poslanci, do ugotovitve, da nekih res sistemskih rešitev niti ne potrebujemo, da rešimo in da zacelimo tiste najbolj aktualne odprte rane, kot so recimo normativi, kadrovski normativi, pa tista zgodba z dvojnim zaračunavanjem za osnovne storitve, za striženje nohtov in tako naprej, vse te zgodbe. In vedno, ko je na pladenj prišla pobuda, da te stvari uredimo, smo bili postavljeni pred stop znak, opa, te stvari ne rabimo zdaj reševat, to stvar bo rešil prihajajoči Zakon o dolgotrajni oskrbi in zdaj, Zakon o dolgotrajni oskrbi imamo tukaj in vsakdo bi lahko zaklical, okej, kočno, prišla je ta rešitev in vsi problemi, na katere smo opozarjal, so zdaj prišli na vrsto. Ampak, kar ta zakon v bistvu ponuja, je naslednje. Zopet nas postavi pred stop znak in reče, v bistvu ne, te rešitve bo ponudil nek drug zakon in finančno opremo nek drugi zakon, ki bo prišel v prihodnje. Tako da 17 let, 18 let čakanja na Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je danes na naših mizah prvič, je zdaj dobil podaljšano življenjsko dobo za nek nedoločen čas, čakanje na nek drug zakon, ki bo poskrbel, torej, da se bodo pa te stvari lahko v praksi tudi realizirale.
In zdaj, ta zakon, seveda, v Levici smo do njega, kot sem že uvodoma, v stališču poslanske skupine pojasnil, smo vsebinsko precej kritično. Najprej na točki, ki je tudi v razpravi poslank in poslancev največkrat prišla na dan; nejasno financiranje oziroma kazanje s prstom na nekoga drugega, na nekoga, ki bo prišel

101. TRAK: (VP) 17.20

(nadaljevanje) za to vlado in uredil ali pa pogruntal, kako se tako obsežen projekt kot je dolgotrajna oskrba v starajoči se družbi financirala, potem pa sistemsko, kako naj bi do tega nekega financiranja prišlo, so pa vsi vzvodi urejeni na način, da se preusmeri potem v zasebne žepe. / znak za konec razprave/ Vmes pa upokojenci čakajo, kader gara in životari, beži v Avstrijo in ne vem kaj, tamle kolegica iz SDS bi pa zadevo reševala s prostovoljci.
Tako, da v Poslanski skupini Levica, če je že zadnja beseda moja, povzamem stališče, tega zakona in tovrstnih poskusov ne bomo podprli.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Zaključujem splošno razpravo. O predlogu sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo, bomo v skladu s časovnim potekom seje zobra odločali v torek, 26. oktobra 2021, v okviru glasovanj.
S tem prekinjam to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 22. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO PREDLOGA RESOLUCIJE O PODNEBNI IN OKOLJSKI KRIZI V REPUBLIKI SLOVENIJI.
Predlog resolucije je v obravnavo zboru predložila skupina 39-ih poslank in poslancev s prvopodpisanim mag. Dejanom Židanom. V zvezi s tem predlogom resolucije je skupina 39-ih poslank in poslancev s prvopodpisanim Matjažem Hanom zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo.
Za dopolnilno obrazložitev predloga resolucije dajem besedo predstavniku predlagatelja mag. Dejanu Židanu.
Izvolite.

MAG. DEJAN ŽIDAN (PS SD): Gospod podpredsednik, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovana državna sekretarka, vsi ostali prisotni, lepo pozdravljeni.
Vem, da se mogoče sprašujete, zakaj smo štiri poslanke skupine, to smo Socialni demokrati, Lista Marjana Šarca, stranka Levica in Stranka Alenke Bratušek, sploh zahtevali razpravo, pa čeprav je pristojni odbor v bistvu že glasoval proti oziroma ni zbral dovolj glasov za to resolucijo. Pa je odgovor enostaven. Ta Državni zbor lahko zanika ali pa tudi ne, da živimo znotraj okoljske in podnebne krize. Karkoli sklene ta Državni zbor, mi bomo živeli in mi živimo znotraj okoljske in podnebne krize. In zato je pomembno, da to prepoznamo in tudi sprejmemo kot prepoznanje tega Državnega zbora v tej sestavi. Verjetno bomo poslanke in poslanci poskusili pred volitvami še enkrat ali pa tudi ne. Če ne prej, pa bomo uspeli v naslednji sestavi, ker verjamem, da stranke, ki ne zanikamo okoljskih in podnebnih problemov, bomo imeli v naslednjem zboru krepko večino.
Pri razglasitvi in priznanju okoljske podnebne krize gre seveda v parlamentih za neke vrste deklaracijo, ki pa daje ton naslednjim ukrepom. To je tudi razlog, zakaj je podobno resolucijo sprejel Evropski parlament.
In ko se borimo za to, da v Sloveniji prepoznamo okoljsko in podnebno krizo, doživimo vsaj dva kontra argumenta. Prvi kontra argument je smešen - da gre za še eno levičarsko zaroto. Pa prosim vas. Okoljsko in podnebno krizo je razglasil tudi Vatikan. A ste prepričani, da gre tukaj za socialistično enklavo? Jaz sem skorajda prepričan, da ne gre. Drugi zanimivi argument pa je, a ponovno moramo biti nekje prvi in naši družbi, našemu gospodarstvu dati neke dodatne zahteve, ali, do domače, narediti dodatne stroške. Ampak tudi ta argument ne vzdrži. Ta argument pa ne vzdrži zato, ker niti približno ne moremo biti prvi. Prve so se odzvale države, ki živijo v podobnem podnebnem pasu kot Slovenija, tj. sredozemske, zato, ker tukaj bodo posledice in so že posledice najhujše in je potrebno ukrepati bolj kot drugod. Kot zanimivost vam povem, tovrstno priznanje so dosegli recimo sosedje Avstrijci, vse politične stranke – razen skrajnih svobodnjakov.

102. TRAK: (ŠZ) – 17.25

(nadaljevanje) Tovrstno priznanje, da živijo v času okoljske in podnebne krize so zmogli v Italiji, smo zmogli v Franciji, Španiji, na Portugalskem. Zakaj te države omenjam? Zato ker te države živijo v podobnih razmerah kot Slovenija in sem povsem prepričan, da so tudi v teh državah prebrali zadnje poročilo skupine strokovnjakov, ki dela za združene narode, da na žalost imajo slabo informacijo. In ta slaba informacija je, da je kriza večja kakor so mislili in tisto kar so upali, da se ne bo zgodilo leta 2050 se bo zgodilo že leta 2030. Najbolj pa je zanimivo to, prisluhnite, pa bomo prizadeti v Sloveniji skoraj dvakrat bolj kot je povprečje na svetu. In zato spoštovane poslanke in poslanci danes razpravljamo o razglasitvi okoljske in podnebne krize, seveda z namenom, da preverimo ali bomo prišli pred volitvami še enkrat pa me zanima ali boste stranke, ki boste šle na volitve upale iti na volitve kot zanikovalci okoljske in podnebne krize. V sami resoluciji imamo štiri cilje. Prvi cilj je splošen in sprejet, govori o razogljičenju družbe do leta 2050. Drugi cilj več ni čisto jasen v Sloveniji. Na ravni Evropske unije smo se zavezali za neke cilje do leta 2030 / znak za konec razprave/ pa bi v Sloveniji kar naprej radi zanikali. Tretji cilj spoštovane in spoštovani govori o energetski revščini, ki trka na vrača že včeraj, ne komaj jutri. In naslednji cilj spoštovane in spoštovani govori o naši pravici, zlasti pa dolžnosti, da skrbimo za ostale habitate. Mi smo odgovorni kaj se bo dogajalo z rastlinskimi vrstami, mi smo odgovorni kaj se bo dogajalo z živalskimi vrstami. Zato / znak za konec razprave/ bomo podpisniki te resolucije vztrajali tudi naprej.
Hvala vam.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Predlog resolucije je na 32. seji, 6. oktobra 2021, kot matično delovno telo obravnaval Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor. Ker po končani razpravi odbor ni sprejel poglavij predloga resolucije, je bila obravnava predloga resolucije na seji delovnega telesa končana. Za predstavitev poročila odbora dajem besedo predsednici Mateji Udovč. Izvolite.

MATEJA UDOVČ (PS SMC): Spoštovani.
Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor je na 32. seji, 6. oktobra 2021, kot matično delovno telo obravnaval predlog resolucije o podnebni in okoljski krizi v Republiki Sloveniji, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila skupina poslank in poslancev. Dopolnilno obrazložitev k predlogu resolucije je v imenu predlagatelja podal poslanec mag. Dejan Židan. Izpostavil je, da so podnebne spremembe dejstvo in da se dogajajo celo hitreje kot se je predvidevalo še nedolgo nazaj. Nove napovedi namreč kažejo pomembno poslabšanje stanja na področju segrevanja ozračja že do leta 2030. Pri tem naj bi bilo ravno območje vzhodne in južne Evrope, kamor spada tudi Slovenija ena izmed tistih, ki naj bi bilo najbolj izrazito izpostavljeno segrevanju ozračja. Ob zavedanju tega dejstva so nekatere države sredozemskega pasu že razglasile podnebno in okoljsko krizo. Poudaril je, da bo segrevanje ozračja najbolj prizadelo bolnike in starejše, ki bodo postali bolj ogroženi zaradi vedno večjega števila temperaturnih šokov. Podnebne spremembe bodo imele negativne posledice tudi za številne gospodarske panoge, še posebej težko pa se bo nanjo prilagodilo kmetijstvo, saj vseh kmetijskih površin niti slučajno ne bo možno namakati. Ker zato ni tehnologije niti ne bo dovolj vodnih virov. Predstavnik Ministrstva za okolje in prostor, državni sekretar Robert Rožanc pa je poudaril, da vlada predloga resolucije ne podpira, saj meni, da ugotovitve ukrepov in priporočila v predlogu resolucije naslavljata zlasti dva že sprejeta dokumenta in sicer resolucija o dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050 ter resolucija o nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020-2030. V teh dokumentih

103. TRAK: (NM) – 17.30

(nadaljevanje) je že zastavljen pomemben cilj podnebne nevtralnosti, ki Slovenijo v letu 2050 vidi kot družbo, prilagojeno in odporno na podnebne spremembe, s temeljem trajnostnega razvoja ter pravično porazdeljenimi stroški in koristmi prehoda, zastavljene pa so tudi usmeritve k doseganju svetovnih ciljev trajnostnega razvoja, kot so opredeljeni z agendo 2030. Predlog resolucije je obravnavala tudi Komisija Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, ki predlog resolucije podpira. Po mnenju komisije je vsak poskus, ki lahko pripomore k hitrejšemu odzivanju države na podnebne spremembe, dobrodošel. V razpravi so razpravljavci iz vrst predlagatelja izrazili podporo predlogu resolucije. Opozorili so, da je znanstveno dokazano, da bodo ekstremni vremenski pojavi vse pogostejši, podnebne spremembe pa vse hitrejše in izrazitejše. Pri tem je posebno zaskrbljujoče, da se bo na območju Slovenije povprečna temperatura do leta 2050 dvignila za 3 do 4 stopinje, če ne bo ustreznega ukrepanja. Izpostavili so, da je predlog resolucije deklarativne narave in nima neposrednega pravnega učinka, daje pa politično usmeritev države pri sprejemanju ukrepov za obvladovanje podnebnih sprememb in soočanje z njimi ter sledi podnebnim splošnim in deklarativnim dokumentom Evropskega parlamenta in večjega števila evropskih držav, ki so okoljsko podnebno krizo že razglasile. Poslanec SDS Ljubo Žnidar pa je izpostavil, da je dejstvo, da se soočamo s podnebno in okoljsko krizo, v zvezi s katero bo morala tudi Slovenija sprejemati ukrepe za nadaljnji obstoj življenja na planetu. Je pa opozoril, da imamo v Sloveniji že sedaj na marsikaterem področju zakonodajo, ki je zelo omejevalna in restriktivna ter ljudem posledično pogosto povzroča težave. Kot na primer je izpostavil, da ima Slovenija glede na svojo površino največje območje pod Naturo 2000, kjer morajo ljudje živeti s številnimi okoljevarstvenimi omejitvami… / znak za konec razprave/ ki pogosto preprečujejo tudi na primer okolju sprejemljiv razvoj gospodarskega potenciala na področju turizma. Opozoril je, da bodo v bodoče pri sprejemanju ukrepov v boju proti podnebnim spremembam treba biti pozoren tudi na to problematiko in najti ustrezne kompromise, ki bodo vključevali tako ustrezno upoštevanje okoljevarstvenih standardov, hkrati pa bodo omogočali nadaljnji gospodarski razvoj. Po razpravi… / znak za konec razprave/ je odbor glasoval o vseh poglavjih predloga resolucije skupaj in jih ni sprejel. Zato je na podlagi razlage Komisije za poslovnik v zvezi z drugim odstavkom 61. člena Poslovnika Državnega zbora z dne 9. 12. 2009 obravnava predloga resolucije na matičnem delovnem telesu končana.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala vam.
Za obrazložitev mnenja dajem besedo predstavnici vlade. Besedo ima dr. Metka Gorišek, državna sekretarka na Ministrstvu za okolje in prostor.
Izvolite.

DR. METKA GORIŠEK: Predsedujoči, poslanci, hvala za besedo.
Jaz se bi žal mogla opravičit, ker je urnik tako spremenjen. Mi imamo ravno danes ob, čez pol ure Pre-COP26, kjer bomo razpravljali o zavezah ne samo Evropske unije, ampak tudi ostalih držav za podnebno konferenco, ki se začne drugi teden.
Zdaj nekako smo na Ministrstvu za okolje in prostor in tudi kot vlada sprejeli stališče, da resolucija v vsebini ni neustrezna, ampak jo pokrivata že 2 dokumenta, in sicer naj prvo najnovejši dokument, ki je bil sprejet 13. julija v Državnem zboru, in sicer Resolucija o dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050 in pa tudi, kot je že bilo prej rečeno, celoviti nacionalni, torej nacionalni program varstva okolja za obdobje 2020-2030. Prav tako so določeni cilji konkretni, bolj konkretizirani, postavljeni tudi v celovitem nacionalnem… / nerazumljivo/ programu, ki ga bomo morali zdaj tudi obnoviti. Namreč v okviru tega COP26 se pripravlja tudi Fit for 55, kjer se bodo določeni ukrepi, ki so že navedeni, tako v podnebni

104. TRAK: (SC) – 17.35

(nadaljevanje) strategiji, ki je bila sprejeta letos kot tudi v NEPN bolj konkretizirali in se jim je tudi določil konkretni rok. Tako da v te cilje predvsem pa sklepe, ki jih torej in pa ukrepe, ki jih navaja ta predlog Resolucije za proglasitev podnebne krize imamo povzete v tako kot sem že poudarila v Podnebni strategiji, ki je bila sprejeta in pa bodo podrobno definirani tudi v teh posameznih ukrepih, ki jih usklajujejo na nivoju naprej Evropske unije, kjer moram povedati, da ni enotnega stališča danes imamo pa konkretno tudi z ostalimi državami, ki največ prispevajo k podnebnim sprememb. Vsekakor bi pa še enkrat poudarila, ker je naša prednost v Sloveniji je ta, da imamo še za enkrat vedno veliko zelenih površin, veliko narave torej zavarovanih površin in tudi, kar se tiče gozda in s tem povezanega / nerazumljivo/ CO2 veliko več kot vse ostale evropske države. Iz tega vidika nekako pri nas te resolucije, ki je nekje podvajanje nečesa, česar je bilo že sprejeto ne podpiramo.
Hvala za besedo.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Besedo ima Poslanska skupina Stranke Alenke Bratušek in mag. Andrej Rajh.
Izvolite.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SAB): Spoštovani podpredsednik, državna sekretarka, predlagatelji, kolegice poslanke in poslanci!
Spremembe podnebja kot smo jim priča so neprizanesljive. Za časa našega življenja jih ne glede na sprejete in izvedene ukrepe ne morem več zaustaviti lahko pa se jim prilagodimo. Ukrepi, ki jim bomo z zmanjšanjem izpustov toplogrednih plinov kot družba izvedli danes bodo imeli učinek šele čez desetletja. Poročilo in ugotovitve medvladnega panela za podnebne spremembe pri organizaciji Združenih narodov iz letošnjega avgusta so zelo zaskrbljujoči. Poročilo med drugim ugotavlja, da ni dela na zemlji, ki se ne bi segreval. Ugotavlja, da se kopno segreva dvakrat hitreje od morja, ugotavljajo, da se že do leta 2030 presežena meja dviga globalne temperature 1,5 stopinj Celzija in to ne glede na ukrepe, katere bodo izvedli. Za Slovenijo poročilo ugotavlja katastrofalne posledice: dvig povprečne gladine morja za eden meter, dvig povprečne temperature poleti za tri do štiri stopinje Celzija, intenziviranje ekstremno vremenskih dogodkov, suš, poplav, zmrzali, spremembo vegetacije, dvig gozdne meje, skrajšanje trajne in snežne odeje za vsaj 30 dni, nastop stoletnih pretokov, vodotokov vsako leto. Tudi zato smo imeli v Državnem zboru na pobudo naše poslanske skupine tematsko sejo Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor, kjer smo obravnavali zaskrbljujoče ugotovitve mednarodnega panela za podnebne spremembe pri Organizaciji Združenih narodov in sprejeli dva sklepa, ki ste Vladi naložila, da po sprejetju evropskega svežnja »Fit for 55« sprejme v roku 60 dni zakonodajni paket za zmanjšanje in blaženje podnebnih sprememb in sicer na področju prometa, obnovljivih virov energije, energetske učinkovitosti ter zagotovi polno izvajanje NEPN. Danes ponovno že tretjič obravnavamo predlog Resolucije o podnebni in okolijski krizi v Republiki Sloveniji, saj se okolijske razmere vidno slabšajo. Tudi poročilo mednarodnega panela jasno pove, da je za segrevanje ozračja odgovorna človeška aktivnost. V Poslanski skupini SAB podpiramo vsak poizkus, ki doprinese k ukrepanju države za ambicioznejše ukrepe v izogib naravnim nesrečam. Učinke podnebnih sprememb lahko zaznamo v rekordno toplih letih vse pogostejših vročinskih valovih, sušah, poplavah in neurjih. Predolgo smo ignorirali opozorila narave sedaj je skrajni čas, čas za oblikovanje ciljev za doseganje podnebne odpornosti. Ob peti obletnici podpisa Pariškega sporazuma je generalni

105. TRAK: (NB) – 17.40

(Nadaljevanje) sekretar Združenih narodov pozval svetovne voditelje naj v svojih državah razglasijo izredne podnebne spremembe vse dokler ne bo dosežena ogljična nevtralnost. Ravno ta poziv pa je razlog, da smo se v opoziciji odločili Državnemu zboru predložiti omenjeno resolucijo. Do danes so številne evropske države, med njimi Avstrija, Italija, Španija, Portugalska, Malta, Vatikan, okoljsko in podnebno krizo že razglasile, pri nas pa je bila predlagana resolucija že drugič zavrnjena. Za resolucijo Državni zbor ugotavlja, da je Slovenija zaradi segrevanja ozračja vpliva podnebnih sprememb na okolje, stanje biodiverzitete zmanjšanja naravnih virov, poslabšanja življenjskih razmer ter presežnih zmogljivosti zemlje za samoobnavljanje in samoočiščenje v stanju podnebnih in okoljske krize. Resolucija je tako politično sporočilo, sporočilna nota vsem državljanom, civilni družbi in gospodarstvu, da se je treba soočiti z ukrepi za preprečevanje in omilitev podnebnih sprememb, saj jih zaustaviti žal ne moremo več. Ukrepi zajeti v resoluciji so povezani z razogljičenjem številnih sektorjev, energetike, kmetijstva, gozdarstva, transporta, gospodarstva. Usmerjeni so k usmeritvam učinkovite in trajnostne rabe energije. V Poslanski skupini SAB se podnebne krize ali raje podnebne katastrofe dobro zavedamo. Prav na pobudo SAB je Državni zbor soglasno podprl pobudo s katero se vsi upokojenci, invalidi, vojni veterani in starejši od 65 let v medkrajevnem javnem potniškem prometu vozijo brezplačno in tako postavili pomembne temelje za razogljičenje prometa, ki prispeva kar polovico izpustov vseh toplogrednih plinov. Včeraj pa je bil na pobudo SAB tudi v drugem branju soglasno potrjen zakon s katerim se prepoveduje dajanje na trg nekaterih plastičnih proizvodov za enkratno uporabo. Tistih, ki jih praviloma po kratkotrajni uporabi takoj zavržemo. Tako varujemo naše reke, jezera, morja in tudi ustavno pravico do zdrave čiste pitne vode. V SAB se bomo tudi v prihodnje aktivno delovali za boljši jutri našim zanamcem.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče poslanske skupine Nepovezanih poslancev bo predstavil Jurij Lep.
Izvolite.

JURIJ LEP (PS NP): hvala za besedo, gospod podpredsednik. Državna sekretarka, poslanke in poslanci, lep dober večer vam želim!
Podnebne spremembe so dejstvo, kot je tudi dejstvo, da prinašajo vse bolj ekstremne dogodke, ki so predvsem v zadnjih letih postali vse pogostejši. Govorimo o katastrofalnih poplavah, sušah, pozebah in toči, če ne štejem le nekatere. Podnebne spremembe to tukaj in zdaj ter imajo vse večji vpliv na naš vsakdan. Ukrepati moramo takoj. Pri tem se zavedamo, da ukrepi in investicije zoper podnebne spremembe stanejo, a so ti stroški bistveno nižji od stroškov sanacije škod, izgubljenih življenj, materialne in druge škode, ki jih predstavljajo posledice podnebnih sprememb. Dober primer so nedavne poplave v Nemčiji. Še večja zaskrbljenost so ugotovitve pred kratkim predstavljenega poročila medvladnega odbora organizacije Združenih narodov za podnebne spremembe iz katerega izhaja, da se naša država nahaja v delu, ki se segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja, kar pomeni, da ukrepov ne moremo več prelagati, ampak jih moramo čim prej udejanjiti v praksi. Za zaustavitev prekomernega segrevanja ozračja tako ne bo več dovolj deklarativni, temveč morajo biti konkretni, ambiciozni in odločni ukrepi v več sektorjih. Predlog resolucije smo v roku zadnjega leta dni imeli že večkrat na poslanskih klopeh. V Poslanski skupini Nepovezanih poslancev smo prepričani, da je tak dokument nujno potreben in obžalujemo, da večino poslancev na matičnem delovnem telesu ni zmoglo toliko razmisleka in toliko poguma, da bi dokument podprla. Nepovezani poslanci menimo, da je vsak poizkus, ki lahko pripomore k hitrejšemu odzivanju države na podnebne spremembe dobrodošel, mogoče sama vsebina resolucije zaradi njene deklarativne narave niti ne prenaša želenih učinkov, vendar s svojo simbolno sporočilnostjo o obstoju izrednih podnebnih razmer predstavlja dobro izhodišče za določene sektorske politike in oblikovanjem ambicioznejših ciljev za doseganje podnebne odpornosti v prihodnje. Nepovezani poslanci smo sicer predlagali, da se v dokument kot eden od podnebnih ciljev naše države določi tudi ta, da bi Republika Slovenija do leta 2025 sprejela in začela izvajati konkretne ukrepe za blaženje posledic podnebnih sprememb,

106. TRAK (VI) 17.45

(Nadaljevanje) recimo za zaščito in zmanjševanje posledic vse pogostejših ekstremnih pojavov kot posledic podnebnim sprememb na področju kmetijstva, gozdarstva, vodotokov, vodnih virov, infrastrukture in zaščite obale pred plimnimi valovi ter na vseh drugih področjih, ki bi jih lahko s takšnimi pojavi prizadeli. Resolucijo smo želeli dopolniti tudi s priporočilom, da se Republika Slovenija aktivno vključuje v mednarodna pogajanja in dogajanja oziroma postane aktivna udeleženka multilateralnih pogovorov in dogovorov na ravni podnebnih sprememb z namenom vzpostavljanja dialoga in iskanja rešitev, tudi za umirjanje notranjih in mednarodnih konfliktov, ki so posledica podnebnim sprememb, na primer spori zaradi vode, upravljanje ribolovnih virov, zemlje in tako dalje. Poleg tega smo v resoluciji želeli nameniti poudarek k temu, da je najbolj učinkovita zaščita pred okoljskimi migracijami, poudarjam okoljskimi migracijami oziroma iskanjem novega življenjskega prostora za prizadete ljudi, preprečevanje ali blaženje posledic podnebnih sprememb v državah, ki so zaradi njih bolj prizadete ali ki nimajo zadosti resursov za boj proti njim. Zagovarjamo tudi stališče, da je poleg sprejema resolucije potrebno sprejeti tudi zakon o podbnebni politiki v Sloveniji, ki ga je prejšnji minister za okolje in prostor že pripravil, o njem je bila opravljena tudi javna razprava. Žal pa je predlog zakona zaradi odstopa vlade obtičal v medresorskem usklajevanju. Glede na to, da je ta predlog zakona že prehodil dolgo pot nepovezani poslanci pozivamo ministra za okolje, da njegovo pot pelje naprej in ga čim prej pošlje v obravnavo in sprejem v državni zbor. V naši poslanski skupini se s sporočilom, ki izhaja iz predloga resolucije povsem strinjamo. In tisti, ki ste s tem poročilom ne strinja je verjetno gluh in slep za razmere, ki so posledica podnebnih sprememb. Prav tako je gluh in slep zato, da si prizna, da smo vsi enako odgovorni za naš planet.
Za zaključek želim poudariti, da podnebne spremembe niso ne leve ne desne. Želimo si, da bi nam resolucija, ki mora biti vsebinsko in strokovno usklajena in z drugimi dokumenti predstavljala kompas, na podlagi katerega bomo lahko skupaj ukrepali. Navsezadnje pa se moramo zavedati še en stvari. Bolj kot razglasitev podnebne krize so pomembna napa dejanja in konkretni koraki. Kot prvi konkretni korak vladi predlagam, da bi se v skladu z resolucijo o dolgoročno podnebni strategiji Slovenije do leta 2050 čim prej ustanovi neodvisni znanstveno strokovni svet, ki bo v podporo vladi pri sprejemanju in oblikovanju podnebne politike. Apeliram na vse deležnike in odločevalce, da čim prej presežemo, dosežemo politični in družbeni konsenz o potrebnih ukrepih na področju podnebnih sprememb. Pri tem pa je ključnega pomena, da vsakokratna izvršilna in zakonodajna veja oblasti dosežeta dogovor in da ta dogovor tudi uresničita, ne pa da ga vsaka spreminja sladu za aktualnimi parcialnimi interesi kapitala. Hvala za pozornost.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala tudi vam.
Stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke bo predstavila Lidija Ivanuša.
Izvolite.

LIDIJA IVANUŠA (PS SDS): Gospod podpredsednik, hvala za besedo. Lep pozdrav vsem!
Evropski parlament je 28. januarja 2019 razglasil podnebne izredne razmere. Ob obravnavi dveh resolucij je Evropski parlament določil obveznost Evropske komisije, da zastavi načrt ukrepanja v skladu z zavezo o omejitvi globalnega segrevanja na manj kot 1,5 stopinj Celzija. Tako bo Evropska unija do leta 2030 morala zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za 55 %, do leta 2050 pa postati tudi oglično nevtralna. V predlagateljevi obrazložitvi o predlogu resolucije je med drugim opredeljen namen te resolucije tako, da s predlagano resolucijo Državni zbor razglasi izredne podnebne in okoljske razmere v Republiki Sloveniji, določa podnebne cilje države, ukrepe in organiziranje zoper izredne podnebne in okoljske razmere. Predlog resolucije je po predlagateljevem mnenju deklarativne narave in nima neposrednega pravnega učinka. Daje pa politično usmeritev države pri sprejemanju ukrepov za obvladovanje podnebnih spremembe ter sledi podnebnim splošnim in deklerativnim dokumentom Evropskega parlamenta in številnih evropskih držav, ki so razglasile okoljsko podnebno krizo. V Slovenski demokratski

107. TRAK: (VP) 17.50

(nadaljevanje) stranki smo mnenja, da je tematika, ki jo obravnava predlog resolucije, zelo obsežna in zahtevna, da bi se jo reševalo na takšen način. Menimo, da je predlog resolucije sicer dobronameren, vendar pa ne nakazuje nikakršnih tehničnih rešitev oziroma konkretnih usmeritev glede soočanja s podnebnimi in okoljskimi izzivi. Zavedati pa se moramo, da se glede na številne obstoječe in veljavne dokumente s tega področja kot tudi glede na to, da vlada pripravlja dolgoročno podnebno strategijo, se nam ne zdi potrebno na tem področju spreminjati še vrsto novih dokumentov. Po našem mnenju bi bilo bolj smiselno delati tudi na tem, da se spremeni miselnost ljudi glede skrbi za okolje. Hkrati pa se moramo zavedati, da se pri nadomestitvi fosilnih goriv z obnovljivimi viri energije oziroma prehodu v brez-ogljično družbo odpirajo tudi vprašanja in dileme na številnih področjih kot sta na primer samooskrba z električno energijo in promet.
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Liste Marjana Šarca bo predstavila Tina Heferle.
Izvolite.

TINA HEFERLE (PS LMŠ): Hvala, podpredsednik, za besedo. Lep pozdrav.
Ena izmed značilnosti podnebja je, da se stalno spreminja. Problem, ki ga imamo danes, je, da je hitrost spreminjanja podnebja v zadnjem stoletju eksplodirala. Naša Zemlja temu enostavno ni več kos. V Poslanski skupni LMŠ na to opozarjamo že dolgo časa. Opozorilnih znakov, ki nam jih narava v zadnjem času pogosto kaže, nebi smeli preslišati oziroma spregledati.
Danes imamo vnovič pred seboj predlog Resolucije o podnebni in okoljski krizi v Republiki Sloveniji. Pa ne zato, ker bi opozicija želela nagajati koaliciji, ampak zato, ker je naša skrb za okolje iskrena in resna. Najverjetneje ne gre posebej poudarjati, da je resolucija akt, s katerim Državni zbor ocenjuje stanje določenega družbenega področja, ocenjuje politiko za urejanje tega področja v prihodnje in sprejme neko nacionalno strategijo za vnaprej. Prav iz tega razloga, ker gre torej za nek načelni akt, nam je toliko bolj nerazumljivo, da koalicija nasprotuje sprejemu takšnega akta. Žal je tudi tokrat ostalo le pri naših željah kljub temu, da danes res ni več nobenega dvoma o tem, da podnebna kriza v svetu je, da podnebne spremembe obstajajo in da spreminjajo naš planet. Razumno in odgovorno bi bilo, da bi si tudi Slovenija priznala obstoj okoljske krize, določila smernice za prihodnjo okoljevarstveno politiko in se na ta način odgovorno odzvala na podnebne spremembe. Žal ta vlada in koalicijska manjšina v Državnem zboru nimata posluha za probleme in izzive okoljevarstvene politike, omenjene resolucije namreč vnovič nista podprli. Ne bomo ugibali, zakaj so se tako odločili, je pa to zelo slabo za vse naše državljane. Nenazadnje tudi strokovna javnost v en glas opozarja, da bi bilo takšno resolucijo s smernicami za okoljsko politiko in usmeritvami za spopadanje s podnebnimi spremembami vendarle potrebno sprejeti.
Ponovno ugotavljamo v Poslanski skupini LMŠ, da smo zamudili priložnost, in upamo, da vendarle takrat, ko bodo tudi ostali spoznali, da je potrebno na tem področju storiti neke korake naprej, da ne bo prepozno.
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov bo predstavil Jani Prednik.
Izvolite.

JANI PREDNIK (PS SD): Podpredsednik, hvala. Vsem en lep dober večer.
V Poslanski skupni Socialni demokratov smo skupaj z ostalimi sopodpisniki ponovno v zakonodajni proces

108. TRAK: (ŠZ) – 17.55

(nadaljevanje) vložili predlog resolucije o podnebni in okoljski krizi v Republiki Sloveniji, saj menimo, da resolucija, ki je prišla iz pod peres vlade ne naslavlja ključnih vprašanj in izzivov, ki so pred vsemi nami. Žal je resolucija pot končala že na matičnem delovnem telesu, kljub temu, da je vsebina kvalitetno pripravljena, saj so nam jo pomagali oblikovati različni predstavniki tako okoljevarstva, kot tudi stroke, ki opozarjajo na problem spreminjajočega se podnebja tako v Sloveniji, kot v svetu. Za ponovno vložitev dokumenta smo se odločili, ker si želimo, da je Slovenija v družbi razvitih demokratičnih držav, ki so že sprejele podobne resolucije in svoje politike usmerile v smer, ki so okolju in naravi prijazne. Nenazadnje je podobno resolucijo sprejel tudi evropski parlament in s tem dal vzgled ostalim članicam Evropske unije. Trenutna vladajoča desna koalicija je nedavno izglasovala in potrdila resolucija o dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050, ki pa kot že rečeno ne zasleduje ciljev in ne predlaga rešitev, ki bi celovito naslovile vprašanja in probleme podnebne in okoljske krize. Okoljske in podnebne spremembe se dogajajo vsak dan, iz dneva v dan pa se stanje na področju podnebnih sprememb drastično poslabšuje. Vprašanje je, kako bomo reševali nastalo krizo nima politične barve, spremembe in krize se dogajajo vsem in prav je, da se problema lotimo reševati skupaj. Resolucija je v svoji vsebini naslovila teme nizkoogljičnega in brezogljičnega gospodarstva, odpiranja zelenih delovnih mest, ohranitve rastlinskih in živalskih vrst, podaljševanje življenjskega cikla izdelkov, pospeševanja, ozelenjevanja ter pogozdovanja ter podpore lokalnih, preskrbnim in prehranskim verigam. Vladajoča desna koalicija je na odboru žal ni podprla ideje, da Slovenija na podlagi resolucije, ki smo jo predlagali poveča trajnostno mobilnost, da vzpostavi učinkovito mrežo javnega potniškega prometa ter idejo o občutnem zmanjševanju prometa v primestnih in mestnih vpadnicah ter prometnicah. Vse to, kar smo Socialni demokrati skupaj z ostalimi sopodpisniki zapisali v predlagano resolucijo je po mnenju predstavnikov desne koalicije zapisano že v dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050, a kot že rečeno ta dokument ne naslavlja vseh težav in ne rešuje zatečenih stanj.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Levica, bo predstavila Nataša Sukič.
Izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav.
Resolucija o razglasitvi izrednih podnebnih in okoljskih razmer oziroma resolucijo o podnebni in okoljski krizi bi morali sprejeti že zdavnaj, kajti kriza je že tu. Kaj drugega so nedavni požari v Amazoniji ali to, da je nedavno bil v ognju ali pod vodo dobršen del Evrope, če ne resni znanilci bližajočega se podnebnega zloma, znanilci dejstva, da živimo v času globalne, podnebne in okoljske krize, kot je še ni bilo. Pariški podnebni sporazum, katerega glavni cilj je omejiti dvig globalnega segrevanja na manj kot dve stopnji celzija, v primerjavi s predindustrijskim časom je podpisalo 190 držav. Evropska unija in z njo tudi mi smo se zavezali k ogljični nevtralnosti do leta 2050, a pri tem bodo ključni ukrepi, ki jih bomo sprovedli do leta 2030. V Levici ves čas opozarjamo, da v kolikor do leta 2030 radikalno ne zmanjšamo izpustov toplogrednih plinov bodo učinki povratnih zank postali neobvladljivi in zgodil se bo podnebni zlom, z njim pa tudi globalna nestabilnost, ekonomski kolaps in migracijska kriza neslutenih razsežnosti. Časa praktično nimamo več. Med cilji resolucije bi še posebej izpostavila dva in sicer drugega, s katerim bi Republika Slovenija z ukrepih v vseh sektorjih dosegla zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in sicer do leta 2030 za vsaj 55 %, glede na leto 1990 in bi najkasneje do leta 2050 dosegla ogljično nevtralnost, pa še četrtega s katerim se kot država zavezujemo k ukrepanju za izhod iz izrednih podnebnih in okoljskih razmer in to je zdaj zelo

109. TRAK: (TB) – 18.00

(nadaljevanje) pomembno, na socialno pravičen način, v skladu z načeli podnebne pravičnosti. Seveda so vsi cilji te resolucije pomembni, med drugim tudi cilj, ki govori o energetski revščini in pravkar smo že priča temu, podražitvi energentov, ki vodijo v energetsko revščino.
Ob koncu bi opozorila še na sledeče; samo sprejem tovrstnih resolucij in zavez, seveda, ne pomeni nič, če ne bomo dejansko začeli ukrepati zdaj. Torej, ukrepati je treba zdaj, ukrepati je treba takoj.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Stališče Poslanske skupine Nove Slovenije – krščanskih demokratov bo predstavil Mihael Prevc.
Izvolite.

MIHAEL PREVC (PS NSi): Podpredsednik, hvala za besedo.
Lepo pozdravljeni!
Z resolucijo o podnebni in okoljski krizi se razglasi, da je Republika Slovenija v stanju podnebne in okoljske krize, zaradi česar je treba prednostno izvesti ukrepe za preprečevanje in omilitev podnebnih sprememb, ter prilagajanje na njihove posledice. Predlog resolucije zasleduje štiri podnebne cilje, in sicer, preprečiti globalno segrevanje preko 1,5 stopinje Celzija, v vseh sektorjih doseči zmanjšanje emisij toplogrednih plinov tako, da se do leta 2030 doseže zmanjšanje emisij, vsaj za 55 %, glede na leto 1990 in da se najkasneje do leta 2050 doseže ogljična nevtralnost, preprečevanje zmanjševanja biotske raznovrstnosti in pa izvajanje ukrepov za izhod iz podnebno okoljske krize na socialno pravičen način.
V Novi Sloveniji – krščanski demokrati ne dvomimo v dober namen predlagateljev resolucije, vendar pa smo prepričani, da vse ugotovitve, ukrepe in priporočila, ki izhajajo iz Predloga resolucije o podnebni in okoljski krizi v Republiki Sloveniji naslavljata dva že sprejeta dokumenta, in sicer, Resolucija o dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050, ki jo je Državni zbor pred kratkim sprejel z veliko večino poslancev in pa Resolucija o nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020 do 2030, ki je bila v Državnem zboru sprejeta 5. marca 2020. Sprejeta resolucija o dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050 vsekakor sledi zavezam Pariškega sporazuma, ter je pripravljena skladno z okvirjem dolgoročne podnebne politike Slovenije in uredbo Evropskega parlamenta in Svet o upravljanju energetske unije in ukrepov.
Z navedeno resolucijo se je Slovenija zavezala podnebni nevtralnosti do leta 2050. Resolucija opredeljuje, da bomo do leta 2050 postali družba, ki je prilagojena in odporna na podnebne spremembe, s temelji trajnostnega razvoja, ter pravično porazdeljenimi stroški, pri katerem se bodo upoštevale najranljivejše skupine. Resolucijo so zavezani uresničevati vsi vladni resorji. Do leta 2030 Resolucija o podnebni strategiji povzema Nacionalni energetski podnebni načrt, ki bo leta 2030 posodobljen in bo sledil tudi evropskemu svežnju, pripravljeni na 55, ki ga Slovenija v času predsedovanja tudi koordinira. Trenutno se izvaja tudi Resolucija o nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020 – 2030, v okviru katere smo zavezani tudi k doseganju ciljem trajnostnega razvoja.
Aktualna Vlada Republike Slovenije se še kako dobro zaveda potencialnega negativnega vpliva podnebnih sprememb, ter negativnih vplivov na okolje in zdravje ljudi. Prav zato se jim posveča in jih obravnava tako, na ravni celotne Vlade, kot v okviru vseh pristojnih ministrstev in služb. Dober primer je Ministrstvo za infrastrukturo, kjer se vlaga veliko naporov za krepitev javnega

110. TRAK: (NM) – 18.05

(nadaljevanje) potniškega prometa in posodabljanje železniške infrastrukture. Vizija dolgoročne podnebne strategije je podnebno nevtralna in proti podnebnim spremembam odporna družba na temeljih trajnostnega razvoja, ki bo učinkovito ravnala z energijo in naravnimi viri, ob hkratnem ohranjanju visoke stopnje konkurenčnosti gospodarstva. Cilji Nove Slovenije – krščanskih demokratov… / znak za konec razprave/ ki mora zasledovati varovanje okolja in je z velikimi črkami zapisan v našem programu, je spoštljivo ravnanje z okoljem, rodovitno zemljo, pitno vodo in živalskim svetom ter raznolikostjo vrst. Varovanje okolja, živali, naravnih virov pa je naša skupna naloga, ki pa se jo najprej mora lotiti vsak posameznik. / znak za konec razprave/ To je naša skupna odgovornost.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Sledi splošna razprava poslank in poslancev o predlogu resolucije. Besedo pa ima predlagatelj, mag. Dejan Židan.
Izvolite.

MAG. DEJAN ŽIDAN (PS SD): Hvala, gospod podpredsednik.
Sam sem seveda navdušen, ko poslušam, kako so vse politične stranke – mimogrede tisti, ki ne veste, v tem parlamentu je 10 poslanskih skupin – zaklinjajo, da verjamejo v okoljsko in podnebno krizo. Samo vrag je seveda v dejanjih. Dejanje je pa tole, da pač to priznaš na način, da okoljsko podnebno krizo razglasiš podobno kot Evropski parlament, Vatikan, Italija, pa še marsikatera druga država. Mimogrede, celo generalni sekretar Združenih narodov večkrat poziva, prosim vas države, tiste, ki še niste, razglasite okoljsko podnebno krizo, tako ravnajte in to stanje vzdržujte, dokler ne pridemo do brezogljične družbe. Tisto, kar pa je potrebno takoj povedati in to zelo jasno, ta dokument seveda ni konkurenca vladni, če v narekovaju rečemo, »podnebni resoluciji do leta 2050«, tisto je taki debel dokument z operativnimi ukrepi, ki pa ima nekaj hudih pomanjkljivosti. Prva pomanjkljivost je seveda, da podnebnih razmer ne vzame res, ker če bi jih vzel resno, potem ne bi bila večina ukrepov tam nekje po letu 2040 in kasneje. Tisti dokument recimo celo blaži naše cilje do leta 2030, čeprav smo se na ravni Evropske unije dogovorili drugače. In da bo povsem jasno. Tisti, ki mogoče zadosti ne spremlja… Tistim, ki zadosti ne spremljajo razprav v tem parlamentu, vladni dokument je v osnovi energetski podtaknjenec. V vladnih dokumentih, ko so jih delali strokovne inštitucije, niti približno ni pisalo, da je potrebno sprejeti v nepristojni resoluciji na nepristojnem organu, da se je Slovenija odločila samo za jedrsko prihodnost. V vseh dosedanjih dokumentih je pisalo, da se moramo odločiti do leta, mislim, 2027 med dvema, tremi ali štirimi scenariji. In podtaknjen je bil v ta parlament dokument, ki je v osnovi energetski dokument, ne pa podnebni. Ker je ministrstvo z na čelu ministra za okolje, ki ni energetik, on je minister za okolje, tako vsaj piše v funkciji, pač podtaknil temu Državnemu zboru in žal je večina poslank in poslancev temu sledila, da bo v Sloveniji samo jedrska prihodnost. Pa jaz ne pravim, da mogoče ni to prava pot, vendar ves čas do sedaj smo trdili, da bodo trije, štirje scenariji in da bodo ljudje na referendumu lahko odločili. In ne potem govoriti, da je tisti dokument enak dokumentu, ki je krajši, o razglasitvi okoljske in podnebne krize.
Naslednja zadeva. Danes je bilo že nekajkrat povedano, da je panel svetovnih, največjih, najbolj kompetentnih strokovnjakov ugotovil, da so razmere pomembno slabše, kakor se je mislilo pred 1 letom. V resnici so grozljive. Tisto, kar pa je potrebno bolj glasno povedati, najbolj na udaru bosta pa 2 skupini prebivalcev, to izhaja namreč iz sporočila strokovnjakov. Prva skupina so bolni ljudje, so starejši ljudje, so ljudje, ki imajo kronične bolezni. Zakaj? Zato, ker bistveno več bo temperaturnih šokov, kakor jih je v tem trenutku. Kaj pa to pomeni v praksi? V praksi, če pogledate statistiko smrtnosti v Sloveniji, v Evropi in drugod, kaj se dogaja, ko imamo temperaturne šoke, tiste dni je smrtnost neobičajno visoka, generalno celo višja kot takrat, ko imamo hudo

111. TRAK: (SC) – 18.10

(nadaljevanje) stanje pri epidemiji Covid-19. Torej, klimatske spremembe neposredno ogrožajo ne samo zdravje, ampak ogrožajo življenje ljudi in povedati, mi tega ne bomo priznali, čeprav so to pomembne države naredile in so tudi pozivi generalnega sekretarja Združenih narodov pomeni, kaj to pomeni v bistvu. Ali to pomeni, da ljudje, ki so pod udarom, da jih ne vzamemo resno? Druga populacija pa so kmetice in kmetje. Hitro spreminjanje pogojev za kmetovanje seveda v praksi pomeni hitro prilagajanje to je naloga nove kmetijske politike, novega programa razvoja podeželja tisto, kar se pa skuša zamolčati je pa, da si marsikdo enostavno ne bo mogel prilagoditi, ampak to ni obdobje do leta 2050, to je obdobje do leta 2030. Mi moramo si priznati, da smo v času okolijske in podnebne krize in mi moramo pripraviti ustrezne programe v naprej, da se bo tudi ta populacija, od katere je odvisna prehranska varnost. Tu kar naprej razlagate vojaška varnost, da bi zasebnih 100 milijonov bolj ali manj zastarelo orožje, ki je celo defektno kupovali, ampak verjemite mi prehranska varnost je bistveno bolj pomembna. Mi pa tukaj, ko rečem mi, ne mislim ta del parlamenta. Težava pa je, kar vsi vemo, da če bi šli na plenarno zasedanje s sklepom, da se razglasi okolijska in podobna kriza jaz sem povsem prepričan, da bi nabrali dovolj glasov, jaz sem povsem prepričan, ampak kaj se zgodi. Odbori Državnega zbora so sestavljeni tako, da ne odražajo stanja v parlamentu in z okolijsko in podnebno resolucijo, ki verjame, da bi v tem Državnem zbor, če bi se glasovalo imela celo večina mi ne moremo priti skozi odbor, ki je pristojen za okolje, ker je tam struktura porušena in ima recimo koalicija, ki ima v resnici pomembno manj glasov kakor kul plus Nepovezane poslance ima na tistem odboru veliko večino in to neustavno stanje blokira v Sloveniji razglasitev okolijske in podnebne krize. Tisto, kar bom povedal saj, če se bo še kdo oglasil bom z veseljem še odzval pa je, da nimamo pravice obupati, ker je okolijska in podnebna kriza največja nevarnost za kvaliteto življenja in tudi za preživetje ljudi pa tudi živali in rastlin mi moramo vztrajati. Mi se moramo tudi v kul koaliciji pa tudi z Nepovezanimi poslanci dogovoriti ali vložimo jutri ali mogoče novembra, decembra, januarja ali, da čakamo, da pride do sestave parlamenta, ki ji ne bo nerodno priznati, da smo v času okolijske in podnebne krize, ampak jaz vam povem saj bomo na koncu uspeli, ampak to obdobje, da moramo vlagati, vlagati in druga stran zavrača tega obdobja pa se marsikdo ne bo želel spominjati.
Hvala, gospod podpredsednik.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima mag. Andrej Rajh, pripravi naj se Maša Kociper.
Izvolite.

MAG. ANDREJ RAJH (PS SD): Lep pozdrav vsem skupaj.
Res je v Sloveniji imamo podnebno in okolijsko krizo in na to nas v bistvu opozarjajo tudi spremembe, ki smo jim priča pa nenazadnje tudi statistični podatki Agencije Republike Slovenije za okolje in če spremljamo kako se spreminja globalna temperatura, kako se krajša število dni pod lediščem, kako se intenzivirajo vsakoletne suše, vsakoletne poplave, kako prihajajo k nam tuje rodne vrste, potem vemo, da se stvari dogajajo. Ko pogledamo modelne raziskave, ki so narejeni z ciljem, da vidimo kakšna bo prihodnost obeti niso prav nič dobri. Ne glede na to kaj bomo storili bo meja dviga globalne temperature za 1,5 stopinje presežena že v naslednjih 10 letih in praktično ni nobenega košček na svetu, ki se ne bi segreval in vemo, da se vsi koški sveta segrevajo različno. Na žalost se Slovenija segreva dvakrat hitreje kot povprečje sveta in dvakrat hitreje kot morje in ocena, ki se pa tudi, zaradi globalnega segrevanja zakisujejo

112. TRAK: (NB) – 18.15

(Nadaljevanje) in zaradi topljenja ledu na Arktiki tudi dviguje gladina morja in seveda, slovensko primorje bo zelo ogroženo, saj se pričakuje, da bo gladina morske vode zrasla za en meter, torej govorimo o povprečni gladini, če potem gledamo še plimo in oseko, lahko smatramo, da bo ta gladina lahko dnevno tudi za dva metra višja od današnje in posledice bodo katastrofalne in zato to kar lahko danes storimo je, da se začnemo na te podnebne spremembe prilagajati, saj bodo učinki prilagajanja vidni takoj, med tem, ko bo vpliva zmanjšanja emisij toplogrednih plinov opaženi in zaznani šele čez desetletja. In to so zadeve, ki jih moramo narediti. V Sloveniji imamo seveda številne strukturne izzive, moramo zmanjšati emisije v prometu, tudi zato v stranki SAB zelo podpiramo razvoj javnega potniškega prometa in vse te zadeve, ki so s tem povezane kot je na primer promocija med ranljivim skupinami prebivalcev, želimo da se prazni vlaki napolnijo s potniki in tudi to smo videli v letošnjem in lanskem poletju, ko so vlaki končno postali polni z ljudmi željni morja. Nenazadnje nas čaka tudi spremembe na področju energetike. Moramo najti dogovor kako bomo zagotovili zanesljivo, varno in cenovno dostopno oskrbo z električno energijo in zato moramo vložiti te napore, še posebej v sklopu zelene transformacije naše družbe, da bo ta prehod izvedljiv in seveda prvičen.
Tretji pomemben sektor je kmetijstvo, kjer prav tako moramo zmanjšati emisije toplogrednih plinov predvsem na področju živinoreje, govedoreje in priti do neke bolj okolju prijazne standarde pridelave in predelave hrane.
Četrti pomemben sektor je tudi sektor energetske učinkovitosti, torej ves javni sektor mora biti zgled za to kako se naj družba obnaša, torej zmanjšati nepotrebna potovanja, potovanja z letali, podpirati javni prevoz, podpirati prevoz in pogon na obnovljive vire energije in to so izzivi, ki jih moramo narediti in seveda ta resolucija nam bo k temu pripomogla v tem smislu, da nas bo ozavestila o problemih, ki so, ki se že dogajajo in ki se jim preprosto ne moremo umakniti. Še enkrat ponavljam, ta transformacija, ki je pred nami, ki jo moramo narediti, mora biti socialno in ekološko naravnana in mora naravnati družbene in socialne ter tehnološke izzive in jo moramo tudi mi izkoristiti za naš družbeni razvoj.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Besedo ima Maša Kociper.
Izvolite.

MAŠA KOCIPER (PS SAB): Hvala lepa. Jaz bi se kar pridružila svojemu kolegu tam kjer je on nadaljeval. Mislim, da je vsaka priložnost, ko opozarjamo na različnih nivojih. Mi tukaj v Državnem zboru na tem nivoju, Vlada na svojem, nevladne organizacije na svojem področju, učitelji in profesorji na svojem, znanstveniki na svojem, skratka vsak trenutek, da opozarjamo kako resna je situacija v zvezi z okoljem in podnebnimi spremembami v Sloveniji in v svetu, je vsak trenutek, ki je zelo pomemben. Mi zato v stranki SAB absolutno podpiramo tudi in smo tudi sopodpisali predlog resolucije o podnebni in okoljski krizi v Republiki Sloveniji, kajti prav zaradi ozaveščanja ljudi se nam zdi ključno, da se tudi najširše množice, celotna splošna javnost informira in osvesti o tem kako pomembno je, da v tem trenutku naredimo vse kar je mogoče za to, da ne bo prišlo do zelo negativnih posledic in kot vidimo, posledice na tem področju ni nekaj kar bi se dogajalo tako kot se je v preteklosti skozi stoletja, zdaj se o velikih spremembah na področju okolja pogovarjamo v okviru nekaj desetletij ali pa celo let. In glavni razlog za predložitev predloga resolucije je bil poziv generalnega sekretarja Združenih narodov, Guterres, ob peti obletnici podpisa pariškega sporazuma, ko je svetovne voditelje pozval naj v svojih državah razglasijo izredne podnebne razmere vse dokler ne bo dosežena ogljična nevtralnost. Se pravi, gre za to,

113. TRAK: (VP) 18.20

(nadaljevanje) da s takim pozivom na najvišji ravni deklariramo obsežnost problema in s tem nekako, vsaj taka je želja, pritisnemo na vse, ki lahko kakorkoli vplivajo na to, da svoje delovanje prilagodijo. Če sem prej govorila o tem, da je treba osvestiti celotno javnost in tudi posamezne javnosti, so pa seveda tudi zelo pomembne javnosti, ki lahko vplivajo na to, da se stvari spremenijo. Ne govorim samo o znanstvenikih, o možnih morda izumih ali pa spoznanjih, ki bi lahko te posledice upočasnile ali kaj rešile, govorim zlasti o tem, da bi moral vsak posameznik, vsak posamezni podjetnik, vsak posamezni državljan, vsak posamezni direktor razmišljati, kaj lahko on v okviru svojega delovanja naredi za to, da rešimo ta problem in da zmanjšamo hitrost, s katero prihaja do podnebnih sprememb in segrevanja ozračja. V zadnjem času je, ne v zadnjem času, v zadnjih letih je ogromno enih dokumentarnih oddaj, tudi raznih filmov o tej problematiki, in moram reči, da vsakič, ko to spremljam, včasih spremljam to skupaj s svojimi otroci, me preveva groza, kam smo spravili ta planet in kako blizu smo pravzaprav temu, da pridemo do točke brez povratka. In kot opozarjajo strokovnjaki, ne mi politiki, strokovnjaki, je ta točka lahko bistveno bližje kot vsi skupaj mislimo.
Zadnjič sem si spet ogledala enega od dokumentarcev, ta je govoril o tem ali je lahko gospodarska rast neskončna. In seveda ugotovitev tega dokumentarca je, da na nekem področju, ki je omejeno, tako kot je omejen naš planet Zemlja, seveda gospodarska rast v neskončnost ni možna. Noben naravni organizem ne raste v neskončnost, nobena žival, nobena rastlina in tako naprej in tako tudi gospodarska rast ne more rasti v neskončnost. Mi smo gospodarsko rast pripeljali do neke točke, zdaj pa bomo morali z resnim premislekom najti druge načine kvalitetnega življenja in obstoja na našem planetu. Sploh, če želimo neko normalno kvaliteto življenja zagotoviti ne samo našim otrokom, ampak tudi našim vnukom in pravnukom.
Tako, da absolutno v stranki SAB podpiramo ta predlog resolucije. Ne moremo verjeti, da vlada ne podpira nekega takega v bistvu načelnega, neškodljivega dokumenta, ki bi samo pokazal na resnost zadev. In na tem mestu obljubljam, da ne bomo odstopili od tega, da bomo uporabili vsako možno priliko / znak za konec razprave/, da se o tem pogovarjamo in da se o problemu osvesti vse tiste, ki o tem morajo biti osveščeni, in tudi vse državljane Republike Slovenije.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala lepa.
Prehajamo v sklepni del razprave, v katerem dobi besedo še predstavnik predlagatelja.
Mag. Dejan Židan, izvolite.

MAG. DEJAN ŽIDAN (PS SD): Spoštovani gospod podpredsednik, spoštovane poslanke in poslanci, ki še vztrajate. Vsak, ki je danes ob tej uri še tukaj, ga izjemno cenim, saj ga razumem, da razume, da smo v času res izredne krize.
Na trenutke sem razmišljal, če naj preberem poslanico papeža ali pa njegovega kardinala Parolinnija, ki je pač pristojen za to področje, ki jo je napisal lansko leto pred peto obletnico Pariškega podnebnega sporazuma. Mimogrede, da ne pozabimo, 12. december letos bo šesta obletnica. Ampak ne bom, tudi zato, ker je branje praznim stolom, tako / nerazumljivo/, neučinkovito. Želel bi kljub vsemu to prebrati glavam, ki poslušajo in mogoče razmislijo, kar pa prazni stoli na desni strani niso.
In zato bom povedal samo naslednje. 12. decembra letos bo 6. obletnica okoljskega pariškega podnebnega sporazuma. Ponovno bomo dobili vsi skupaj podobna vprašanja, kakor lansko leto, predlansko leto, in to je ali ste svojo nalogo naredili. In Slovenija, ki predseduje tudi svetu za okolje, bo govorila floskule, bo govorila prazne velike besede. Nihče od teh, ki bo pa hodil na te forume, pa ne bo upal priznati: niti okoljske podnebne krize nismo v svojih glavah sposobni priznati. In to je ena velika sramota. Hvala vam.

PODPREDSEDNIK BRANKO SIMONOVIČ: Hvala vam.
Vsi prijavljeni razpravljavci, ki ste to želeli, ste dobili besedo. Ker čas, določen za razpravo, še ni potekel, sprašujem,

114. TRAK (VI) 18.25

(nadaljevanje) ali želi na podlagi 71. člena Poslovnika Državnega zbora še kdo razpravljati? Ugotavljam, da ni interesa, zato zaključujem splošno razpravo o predlogu priporočila.
V skladu z razlago Komisije za Poslovnik z dne 9. decembra 2009 Državni zbor ugotavlja, da je postopek obravnave predloga resolucije končan.

S tem zaključujem to točko dnevnega in prekinjam 26. sejo Državnega zbora, ki jo bomo nadaljevali jutri ob 10. uri.
Lep večer še naprej!

(SEJA JE BILA PREKINJENA 21. OKTOBRA 2021 OB 18.26.)
Seje-EvidencaDok