Na prvi steni je prikazan čas od propada antičnega sveta do zgodnjega srednjega veka: zgodovina Slovencev se pričenja v trenutku propada rimskega cesarstva (z razvalinami Emone), ki mu sledi pohod surovih barbarskih ljudstev preko ozemlja Slovenije (simbolizirajo jih mračni jezdec na neosedlanem konju in vrtinec golih pretepačev na tleh) in naselitev Slovencev, ki pridejo na sedanje ozemlje kot pastirji in lovci, ter se tukaj stalno naselijo (zabijajo kole za svoja prva stalna bivališča, v naslednjem prizoru pa skupina prvih slovanskih prednikov že sedi zbrana pod lipo okrog svojega strešine). Sledijo prizori, ki ponazarjajo prve poskuse organiziranja slovenske državne tvorbe – Samova plemenska zveza (okrog vladarja Sama se zbirajo prvi domači knezi, ki predstavljajo poglavarje slovanskih plemen). Naslednja skupina predstavlja karantanske volitve koroškega vojvode in zavezo z Bavarci proti Obrom, ki hkrati pomeni tudi padec Karantanije pod oblast Bavarske. Temu sledi pokristjanjevanje (z odločnim misijonarjem, ki stopa preko telesa padlega karantanskega kneza) in krogom salzburških škofov v ozadju, ki želijo pokoriti in spreobrniti mlade karantanske junake (Gorazda in Hotimira, prikazana kot otroka, ki ju grabijo škofje v svoj krog). Teritorialno predajo ozemlja predstavlja izročanje Kocljevega Blatenskega gradu (knez Kocelj je naslikan zvezan, izgubil je prestol in oblast na slovanskem ozemlju). V kotu v ječi pri tleh je naslikan škof Metod, prizor simbolizira zaustavitev vzhodnega bizantinskega cerkvenega in kulturnega vpliva na Zahod.

Na sicer dobro ohranjeni freski so skozi petdeset let nastajale manjše poškodbe: sloj površinske nečistoče od prahu in cigaretnega dima, vzdolžne razpoke na severni steni, mehanske poškodbe in odpadli delčki na barvni plasti. Posegi so temeljili na ustrezno izbrani metodi odstranjevanja nečistoče. Izbiro metodologije dela je narekovala sorazmerno dobra ohranjenost in kvaliteta poslikave, pa tudi groba in zrnata površina zaključnega ometa. Odstranjevanju nečistoče in kitanju poškodb je sledilo barvno podlaganje in finalno retuširanje.

Iz poročila Restavratorskega centra ZVKDS

Cena restavriranja freske v letu 2010 je bila 11.239 €, odgovorna oseba Zavoda RS za varstvo kulturne dediščine je bila mag. Martina Lesar Kikelj.

Na drugi steni je predstavljen zgodovinski razvoj slovenskega naroda od srednjega veka do narodne prebuje v 19. st. Vzpostavitev fevdalnega družbenega reda se pričenja s frankovskim osvajanjem ozemlja in neuspelim združevanjem južnoslovanskih plemen (predstavlja ga padli Ljudevit Posavski v levem kotu freske). Monumentalna sedeča figura v na začetku stene zastopa Karla Velikega, ki deli zemljo svojim podanikom, slovanski knezi pa ležijo zvezani in pokorjeni pod njegovimi nogami. Vzpostavitev fevdalnega izkoriščanja zastopa prizor obmejnega grofa, ki prejema dajatve podložnih kmetov, medtem pa se na ozadju že zarisuje madžarski prodor v Evropo in takoj zatem tudi turški vpadi, ki jih predstavlja turški konjenik v osvajalskem pohodu (v rokah drži sulico, na kateri je nasajena človeška glava, v ozadju pa so naslikane pogubne posledice turških vpadov: ljudstvo se skriva v utrdbi, kmečka bivališča in celotna krajina je opustošena, fevdalni gradovi pa ostanejo nedotaknjeni). Nato sledi veličastni prizor kmečkih uporov v 16. st. (poziv na boj za staro pravdo in nato korakajoča skupina kmetov v nošah, opremljenih s kmečkimi orodji), vstaja zatiranih, ki jo gospostvo kmalu uduši in kaznuje s kronanjem junaške figure Matije Gubca, obglavljanjem voditeljev upora in obešanjem upornikov.

Matija Gubec, kronan z žarečo krono in privezan na prestol, ki je posajen na žareče oglje, je ključna mučeniško herojska figura na celotni steni: predstavljen je kot anticipacija in pendant osvobojene, uporne in zmagovite monumentalne herojske figure partizana z zastavo na nasprotni steni, ki realizira ta dolgo zatrti nacionalno-proletarski sen, ki klije globoko v zgodovini slovenskega naroda. Naslednji prizor zaznamuje razvoj denarnega gospodarstva (meščan plačuje kmetu za prodano živino), razvoj rečnega prometa in rast srednjeveškega mesta z obzidjem (s ptujskim in ljubljanskim mestnim pečatom). V nadaljevanju predstavljajo nastop protestanzima figura Primoža Trubarja (za njim je razprta njegova knjiga Abecedarium), znanosti in polihistorstva (kot konjenik je naslikan Janez Vajkard Valvasor s Slavo Vojvodine Kranjske) in narodnega prebujenja (baron Žiga Zois sedeč v vozičku, Anton Tomaž Linhart z mapo »Akademija delovnih« in Valentin Vodnik, ki drži lovorjevo vejico nad glavo speče personifikacije Ilirije, v ozadju teh figur je nakazan razvoj gledališča in slikarstva kot pars pro toto za umetniško dejavnost slovenskega naroda).

Nato sledi Prešernov krog, s Prešernom v sredini in Matijem Čopom ter Andrejem Smoletom ob straneh. Za njimi na desni je v ozadju prikaz dunajskega parlamenta, ki je ožarjen s sijem marčne revolucije l. 1848 (pod njim je dvoglavi orel – simbol avstroogrskega dualizma, prizor zaokroža pomanjšana ilustracija prve železniške proge v Sloveniji, t.i. južne železnice, ki je povezala Dunaj s Trstom in s tem prinesla tudi slovenskim deželam napredek). Sledijo še figure Janeza Bleiweissa, vodilnega slovenskega politika, in dveh meščanov v ljubljanski čitalnici, pripoved se na tej steni zaključuje s figuro Frana Levstika, ki se spušča z lojtrskega voza mladoslovencev, ki se peljejo na slovenski tabor.

Pripoved na tretji steni se začenja z vstajo delavskega razreda (skupina delavcev je označena s pomanjšano veduto tovarniških zgradb in dimnikov), ki se prvič organizira z ustanovitvijo jugoslovanske socialdemokratske stranke l. 1896 in l. 1899 prvič demonstrira za 1. maj. Sledi skupina demonstrirajočih študentov z delavcem v sredini, ki so l. 1902 zahtevali slovensko besedo v šoli in v uradih. Nato se zvrsti skupina delavcev z Ivanom Cankarjem, ki je l. 1910 prvič izrekel preroške besede »Narod si bo pisal sodbo sam«, desno od njega se dviga ljubljanski grad s pripornikom za rešetkami in dvema preporodovcema na tleh v ospredju, ki trgata habsburško zastavo. Sledi prikaz prve svetovne vojne s tremi slovenskimi vojaki v avstrijskih uniformah in znamenji izgubljene vojne (ponazarja jih razpadajoči avstroogrski grb, konjski kadaver in padli vojak).V prvem planu rdeča zastava ZSSR ponazarja oktobrsko revolucijo v Rusiji l. 1917. Sledi prikaz formiranja prve kraljevine SHS (Slovenec, Hrvat in Srb v narodnih nošah), ki pa z žandarjem in orjunašem sistematično zatira delavski razred (ta je personificiran v herojski figuri delavca v ospredju, ki vihti rdečo zastavo sovjetske revolucije). Položaj delavstva v kraljevini SHS je simbolično prikazan s streljanjem na delavsko množico na Zaloški cesti v Ljubljani l. 1922 in s stavkami, ki so prikazane v nadaljevanju (z gladujočima delavcema in materjo z detetom, ki trpi posledice stavke in delavskega zatiranja).

Poslikava na četrti steni nad vhodom v veliko dvorano je v celoti posvečena narodnoosvobodilnemu boju. Prvi prizor kaže generala stare jugoslovanske vojske, ki pozdravlja tank okupatorja, ki gazi preko razkosane slovenske zemlje. Mrtev vojak v ospredju simbolizira kapitulacijo kraljeve jugoslovanske vojske, na njegovem truplu sedi krvoločni orel, simbol nemškega okupatorja, z leve pa ob nogah generala kraljeve vojske reži hijena, simbol italijanske okupacije. Naslednja skupina predstavlja vstajo organiziranega upora pod vodstvom osvobodilne fronte (zastopa jo do pasu gol upornik, ki se obrača k ostalim v skupini in jih pozove na upor, skupina pa simbolično strne vrste tako, da se borci primejo za roke).

Simbolični okrvavljeni tank (kompozicijsko je po velikosti povsem pretirano velik) v nadaljevanju predstavlja nasilno okupacijo slovenskega ozemlja, upirajo se mu nebogljeni vojni pregnanci z golimi rokami. V nadaljevanju je že nakazano podtalno organiziranje in oboroževanje borcev z aktivistom OF, ki deli letake. Sledi prikaz vojne vihre, s plastičnim prikazom okupatorjevega nasilja (mladenič z zanko okoli vratu in talec z zavezanimi očmi, najverjetneje kaznovana za sabotažno akcijo miniranja mostu z železniško progo, ki je pomanjšana prikazana v ozadju) in organizacijo partizanske sanitetne službe. Za njima v ognju gorijo padli simboli fašistične oblasti (butara s sekiro, fašistični fez s čopom in puška). Opustošenje vojne v celotni dolžini prikaza narodnoosvobodilnega boja zaznamujejo požgani in opustošeni slovenski domovi na dnu freske in gozd na obzorju na vrhu freske, tako je tudi kompozicijsko s takšno borduro izpostavljen osrednji in vsebinsko najpomembnejši del pripovedi.

V nadaljevanju so predstavljeni zmagoviti trenutki organiziranega boja narodnoosvobodilne fronte: skupina na zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju (nad njo se kot odmev ponovi borbeno geslo »Narod si bo pisal sodbo sam«), pohod partizanske čete, zasedanje AVNOJ-a v Jajcu 29. 11. 1943 s prikazom novega jugoslovanskega državnega grba, nato zbor v Črnomlju s prvimi volitvami poslancev in herojsko figuro partizana, ki s puškinim kopitom tepta krono Karadjordjevićev in v nadaljevanju neustrašni srd partizana, ki bije padlega krvavečega orla – simbol kapitualcije okupatorja. V ozadju pred tržaško občinsko palačo stoji partizanski tank, ki sporoča o partizanski osvoboditvi Trsta 1. maja 1945. Napočil je čas osvoboditve, ki jo zaznamuje monumentalna herojska figura partizana, ki v eni roki drži slovensko zastavo, z drugo pa si že slači partizansko uniformo, da bi se pridružil izgradnji nove Jugoslavije v bratstvu in enotnosti narodov (predstavlja jo skupina šestih objetih ženskih figur v narodnih nošah jugoslovanskih narodov). Izgradnja novega socialističnega sistema je predstavljena z agrarno reformo (skupina predstavlja deljeno delo v kolektivu: delavec prestavlja mejnik, kmet zasaja lopato v zemljo, uradnik zapisuje, bivši borec pa cel proces nadzira). Pod njimi se pnejo razvaline (znamenje razdejane domovine) z mladim delavcem s krampom v roki, ki nakazujejo optimistično obnovo domovine v udarniških akcijah. Tukaj sta v ozadju predstavljeni elektrifikacija in industrializacija dežele kot znamenji modernega napredka gospodarstva, ki ga še poudarja v ozadju postavljen žerjav na gosenicah in skupina delavcev z maketo tovarne v rokah, ki praktično ilustrira idejo samoupravljanja pod parolo »Tovarne delavcem«. Ta sklepni del nove svobodne domovine sredi izgradnje značilno zaključuje skupina radostno korakajočih mladincev, ki korakajo skozi polje sredi zrelega žitnega klasja, prvega sadu njihovega dela in obljube v neomajno optimistični veri v svetlo bodočnost.