Govor predsednika Državnega zbora mag. Dejana Židana na slavnostni akademiji ob 60 letnici Inštituta za novejšo zgodovino

velja govorjena beseda

GOVOR PREDSEDNIKA DRŽAVNEGA ZBORA MAG. DEJANA ŽIDANA NA SLAVNOSTNI AKADEMIJI OB 60-LETNICI INŠTITUTA ZA NOVEJŠO ZGODOVINO
Ljubljana, 17. oktober 2019

Spoštovani direktor Inštituta za novejšo zgodovino dr. Jure Gašparič,
cenjene sodelavke in sodelavci inštituta,
spoštovani gostje, gospe in gospodje,

v čast mi je, da vas lahko pozdravim na slavnostni akademiji ob 60. letnici Inštituta za novejšo zgodovino. Vedno se z veseljem udeležim praznovanj tovrstnih obletnic in jubilejev, saj gre za poklon uspešnim zgodbam, ki se že desetletja razvijajo in nadgrajujejo ter s tem bogatijo našo zakladnico znanja in vedenja.

Inštitut za novejšo zgodovino velja danes za osrednjo znanstveno ustanovo v Sloveniji, ki preučuje zadnji dve stoletji nacionalne zgodovine. Od svoje ustanovitve, leta 1959, tedaj pod imenom Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, pa do danes, je prehodil dolgo in uspešno pot. Pravzaprav je prebil več transformacij. Od posebne ustanove za takrat še vedno živo obdobje pred 15 leti končane druge svetovne vojne, osvoboditve in zmage protifašističnih sil, pa vse do današnjega raziskovalnega inštituta, ki je sicer še vedno usmerjen v zgodovino zadnjega poldrugega stoletja nacionalne zgodovine, a si ob tem prizadeva, da raziskovanje obseže prav vsa področja življenja in dela slovenske družbe. Vključno s širšimi državnimi in sosedskimi okviri delovanja kot so Avstro-Ogrska, Kraljevina Jugoslavija, Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ) in Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ).

S ponosom lahko torej rečemo, da se je v preteklih 60-ih letih Inštitut za novejšo zgodovino razvil v sodoben zgodovinski inštitut, ki gre v korak s časom in razvojem zgodovinopisja, ob tem pa razpolaga tudi z izjemno znanstveno avtoriteto. Zasluge za tako uspešen razvoj in izjemen sloves pa gredo, brez dvoma, številnim raziskovalcem, arhivistom in bibliotekarjem, ki so se v teh desetletjih »izmenjali« in katerih delo, znanje ter nepogrešljiva strast do raziskovanja preteklosti so vtkani v dosežke in uspehe Inštituta za novejšo zgodovino.

V današnjem času, zaznamovanim z digitalizacijo, nepredstavljivim dostopom do informacij in podatkov ter nenehnim pehanjem za materialnimi dobrinami in čim večjim dobičkom, se utegne morda kdo vprašati o pomenu zgodovinopisja. Neposredno zgodovinopisje morda res ne prinaša tehnoloških rešitev, razvoja gospodarstva in tozadevnega napredka, a je za družbo vendarle nepogrešljivo. Zgodovinopisje namreč kritično in nepristransko raziskuje pretekle dogodke. Ohranja zgodovinski spomin. Omogoča nam razumeti sedanjost in obenem projicirati prihodnost. Pomaga nam razreševati globalna vprašanja in preprečuje ponavljanje preteklih napak. In kar je z vidika naroda še posebej pomembno, krepi narodno zavest in pripadnost. Simbolno namreč utemeljuje nas vse, ne le državo Slovenijo, ne le slovenski narod, pač pa prav vsakega posameznika, prav vse, ki so v vseh obdobjih sestavljali slovensko družbo. Nenazdanje pa celovit in strokoven vpogled v preteklost pomembno vpliva na dojemanje časa, ki ga živimo in na naše delovanje v njem.

Zgodovinopisje je torej pomemben in nepogrešljiv del humanistike. V naraščajoči kompleksnosti in globalni prepletenosti sodobnih družb, pa je prav humanistika tista, ki prispeva k ustvarjanju javnega dobrega. Je temelj kritičnega mišljenja in je slaba vest sleherne družbe ter pomembno prispeva k ohranjanju in nadaljnjemu razvoju demokratične družbe. Zgodovinopisje tako družbi vedno znova predstavlja mehko, a nujno tkivo, da je življenje več kot le »boj za kruh«.

Spoštovani,

zgodovina piše vedno nova poglavja. Letnicam dodaja desetletja in stoletja. Tako so od osamosvojitve pa do danes pretekla že skoraj tri desetletja in Inštitut širi svoja polja raziskovanja tudi v to najnovejše obdobje, v obdobje, kjer se zgodovina stika s sedanjostjo. Slednje, v luči približujoče se tridesetletnice naše države, tudi sam toplo pozdravljam. Gre namreč za prelomno zgodovinsko obdobje državne in nacionalne afirmacije. Gre za obdobje uveljavitve normativne in dejanske demokratične ureditve, z vsemi prednostmi in slabostmi, ki ji pritičejo. Raziskovanje te, le »streljaj« oddaljene zgodovine, ki nenazadnje sega tudi v obdobje po tranziciji, je zato več kot dobrodošlo. Hkrati pa je tudi dokaz, da se v Sloveniji zavedamo potrebe po raziskovanju svoje nacionalne preteklosti.

Inštitut za novejšo zgodovino opravlja torej pomembno poslanstvo - poslanstvo, ki je v interesu slovenske družbe in države. Verjamem torej, da ob takšnem zavedanju, v luči novega zakona o raziskovalni in inovacijski dejavnosti, ne bo težko najti in podpreti rešitev, s katerimi bodo tudi humanistične vede in njihovo raziskovanje dobili dovolj »življenjskega prostora« ter potrebnih sredstev.

Spoštovani,

Inštitut za novejšo zgodovino je, kot sem poudaril že uvodoma, v 60-ih letih prehodil dolgo in z uspehi ter znanstveno uveljavitvijo tlakovano pot. Naj zatorej zaključim z iskrenimi čestitkami vsem sodelavkam in sodelavcem Inštituta za novejšo zgodovino. K čestitkam pa dodajam tudi dobre želje za prihodnost. Da bi še naprej tako strokovno, sistematično znanstveno utemeljeno in uspešno sledili svojemu znanstveno raziskovalnemu poslanstvu.

Iskrene čestitke in hvala za pozornost! Srečno!