Prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku v Državnem zboru

Datum objave: 6. 2. 2014

Državni zbor je v četrtek, 6. februarja 2014, ob 11. uri, v preddverju velike dvorane organiziral proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku. Zbrane sta nagovorila predsednik Državnega zbora Janko Veber in predsednica Odbora za kulturo mag. Majda Potrata.

Predsednik Janko Veber je izrazil posebno zadovoljstvo, da na prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku sodelujo predvsem mladi, ki s svojim nastopom poskrbijo za prijetno vzdušje v parlamentu. Dodal je, da tudi s to prireditivjo Državni zbor izraža posebno mesto slovenski kulturi, saj nam je s samobitnostjo in bogatim izročilom prav kultura, oziroma njeni vidni predstavniki, omogočila, da živimo v samostojni državi. Odboru za kulturo je predsednik Veber zaželel uspešno delo, Slovencem pa obilo ustvarjalnosti.

Slavnostni govor z naslovom Pod veliko fresko je imela predsednica Odbora Državnega zbora za kulturo mag. Majda Potrata:

"Spoštovani!

V tednu pred slovenskim kulturnim praznikom se zvrstijo številni dogodki, ki vsak po svoje in vsi skupaj izpričujejo našo zavezanost slovenski kulturi. Hočeš nočeš predvsem na simbolni ravni izražamo zavest o njej kot nosilki narodne identitete in o tem, da je zasnovala in utrjevala temelj slovenski državi.

V času, ko vse bolj podlegamo potrošništvu in tekmovalnosti, je umetnost za marsikoga odveč oziroma razkošje, ki si ga družba v krizi ne more privoščiti. V domačih logih se tudi vsake toliko časa oglasijo očitki o parazitizmu tistih, ki vnašajo v naš prostor največji ustvarjalni zagon. Francozi pa so s številkami potrdili že nekaj časa znano dejstvo, kako se obrestuje vlaganje v kulturo in kolikšen je prihodek, ki ga sproži prav kultura.

Toda gospodarski učinki niso edina korist, če že mora biti vse podrejeno koristi in merljivim učinkom. Že dolgo je znano, kako ugoden je vpliv glasbe na razvoj otrokove inteligence, kako pomembno vlogo pri vsestranskem razvoju imajo druge umetnosti. Branje leposlovja, na primer vpliva na razvitost bralnega razumevanja. Vzrok za slabše dosežke naših petnajstletnikov je v nizkem, samo petnajstodstotnem deležu bralcev leposlovja med njimi. V uspešnejših državah od nas, je bralcev leposlovja dvakrat toliko. Čaka nas še veliko dela, da bo branje leposlovja postalo potreba, predvsem pa užitek. Da vsega ne more opraviti šola, ampak ima pomembno vlogo tudi domači zgled in vpliv družbenega okolja, je popolnoma jasno.

Tako je naš odnos do kulture razpet med ugled in omalovaževanje, med čaščenje in podcenjevanje. Bi zaradi tega morali s Prešernom reči:

Slep je, kdor se s petjam ukvarja,
Kranjec moj mu osle kaže;
pevcu vedno sreča laže,
on živi, umrje brez dnarja.

Vendar dvojnosti, ki nas spremljajo na vsakem koraku, je bistveno več

Za cenjenim akademikom dr. Borisom Paternujem ponavljam ugotovitev, da na začetku slovenske književnosti stojita pridiga o grehu in pokori na eni strani in puntarska pesem na drugi strani. Obe drži sta zaznamovali slovenskega človeka, obe sta v različnih časih in v različnih oblikah živi vse do danes. Ne nazadnje je tudi Prešernova poezija razpeta med upom in strahom, med korajžo in cagavostjo.

Dolgo smo o sebi razmišljali kot o dobrih, delavnih, poštenih, skromnih - in kar je še lepih karakternih potez – ljudeh, pa spoznali, da nismo imuni tudi za temne plati človeškega značaja, kot so goljufivost, lažnivost in pohlepnost. Le kaj bi o karakterološki podobi slovenskega človeka tukaj in zdaj napisal znameniti in blagohotni dr. Anton Trstenjak.

France Prešeren se je od mladostnih idealov poslovil z verzi:

Modrost, pravičnost, učenost, device
brez dot žalvati videl sem samice.

….

Sem videl čislati le to med nami,
kar um slepi z goljfijami, ležami!

Kje je Cankarjeva bela krizantema? Kdo jo nosi, čigavo suknjo zaljša?

Vsak dan hitijo naši koraki po tem prostoru. Kam so uperjeni naši pogledi? Kolikokrat se zazremo v veliko fresko nad seboj? Osrednjo pozornost namenjam delu freske, na kateri so upodobljeni sooblikovalci slovenske zgodovine od Primoža Trubarja do Ivana Cankarja in na sredi med njimi je France Prešeren s prijateljema Matijem Čopom in Andrejem Smoletom. Danes so del slovenskega literarnega kanona, v času, ko so ustvarjali, pa jih je doletela usoda pregnancev, celo zapornikov, pestile so jih finančne tegobe, spet druge bolezen in politična izključenost. Nesprejemanje njihovega dela je lahko šlo celo tako daleč, da so njihove knjige požirali ognjeni zublji. Ampak kakšen nauk so dobili kritiki Prešernove poezije v njegovi paraboli Orglar?

Komur pevski duh sem vdihnil,
ž njim sem dal mu pesmi svoje;
drugih ne, le te naj poje,
dokler, de bo v grobu vtihnil.

To je zagovor ustvarjalne svobode, nujne za presežke v umetnosti.

In tako se gibljemo v tej stavbi pod Prešernovo podobo, tudi mi razpeti med upanjem in strahom, med upom in obupom, med srečo in nesrečo. In spoznavamo, da v vseh skrajnih položajih vsi nujno potrebujemo razumevanje in pomoč soljudi in njihovo srčno kulturo, da lahko za Francetom Prešernom ponovimo želje in voščilo:

Dokaj dni
naj živi
vsak, kar nas dobrih je ljudi!"

***

Kulturni program je pripravil otroški in mladinski pevski zbor Osnovne šole Lesično pod vodstvom zborovodje Mateja Romiha. 

HIMNA (France Prešeren, Stanko Premrl)

MOJA SLOVENIJA (Feri Lainšček, Aleš Klinar)

FOLKLORNA SKUPINA (Zajček nima repa več)

           
KO HARMONIKA ZAPOJE (Franc Mihelič)

ZA KRATEK ČAS (Slavko in Vilko Avsenik)

VSI ZA ENEGA (Urša Vlašič, Matjaž Vlašič, Boštjan Grabnar)

Nastopajoči:
Otroški in mladinski pevski zbor OŠ Lesično, zborovodja: Matej Romih, za klavirjem Florijan Romih
Folklorna skupina OŠ Lesično, mentorica: Karolina Hostnik Amon
Ansambel OŠ Lesično, glasbeni pedagog: Matej Romih