DZ - Pravna narava Poslovnika Državnega zbora

Pravna narava Poslovnika Državnega zbora

Datum vnosa: 15. 1. 2021
Datum revizije: 15. 1. 2021

Odgovor

Ustava v 94. členu določa, da ima Državni zbor poslovnik, ki ga sprejme z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.

Poslovnik Državnega zbora je osrednji akt, s katerim Državni zbor ureja pravila lastnega poslovanja. Je izraz njegove pravice, da si sam uredi svojo organizacijo in poslovanje (parlamentarna avtonomija). Pravico parlamenta, da si sam predpiše način poslovanja, praviloma določa ustava. Vendar tudi če ustava tega ne določa izrecno, izhaja iz položaja parlamenta v organizaciji državne oblasti, da ima to pravico (Grad-2000, s. 113–115 in Pitamic, s. 357). (iz Mozetič, Komentar Ustave Republike Slovenije, 2002).

O pravni naravi Poslovnika Državnega zbora se je že opredeljevalo tudi Ustavno sodišče. Izpostavljamo odlomka dveh odločb:

št. U-I-40/96 z dne 3. 4. 1997:
»Poslovnik Državnega zbora ima v delu, ki ureja postopek sprejemanja aktov Državnega zbora, v pravnem sistemu hierarhični položaj zakona, saj na abstrakten in originaren način ureja pravna razmerja. Ustavno sodišče je pristojno za oceno ustavnosti njegovih določb. (evidenčni stavek)
/…/
3. /…/ Poslovnik je v formalnem smislu svojevrsten pravni akt, ki ureja vprašanja notranje organizacije in delovanja Državnega zbora ter postopek sprejemanja aktov Državnega zbora, kakor tudi razmerja Državnega zbora do drugih državnih organov. V 1. členu Poslovnika je določeno, da se s tem poslovnikom (...) ureja organizacija in način dela Državnega zbora ter uresničevanje pravic in dolžnosti poslank in poslancev.

V delu, ki ureja postopek sprejemanja aktov Državnega zbora (X. poglavje) Poslovnik vsebuje abstraktne pravne norme, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti poslank in poslancev ter drugih udeležencev postopkov sprejemanja zakonov in drugih aktov Državnega zbora. Pravne norme v tem delu Poslovnika so po svoji naravi izvirne (originarne). Te norme nimajo zgolj internega pomena za delovanje Državnega zbora, temveč tudi pomembne zunanje učinke - neposredno ali posredno urejajo tudi razmerja med Državnim zborom in drugimi državnimi organi (zlasti Vlado in Državnim svetom).

Tudi zaradi tega, ker ureja postopek sprejemanja zakonov in drugih splošnih aktov z eksternim učinkom, ima to poglavje Poslovnika poseben pomen za demokratično odločanje o javnih zadevah na najvišji (politični) ravni in mu ni mogoče pripisovati zgolj internega značaja.

Glede na navedeno ima Poslovnik v izpodbijanem delu naravo splošnega pravnega akta z eksternim učinkom, torej predpisa.

Poslovnik sicer formalno ni zakon, temveč svojevrsten pravni akt. Na poseben položaj Poslovnika v hierarhiji pravnih aktov kaže 94. člen Ustave, ki določa, da ima Državni zbor poslovnik, ki ga sprejme z dvetretjinsko večino glasov navzočih poslancev. Položaja poslovnika v sistemu pravnih aktov ni mogoče enačiti s položajem podzakonskih predpisov. Ker na abstrakten in originaren način ureja pravna razmerja v postopku sprejemanja pravnih aktov Državnega zbora, ima v pravnem sistemu - vsaj v delu, ki ureja postopek sprejemanja aktov Državnega zbora - hierarhični položaj zakona, čeprav v formalnem smislu ni zakon. Ustavno sodišče je za presojo ustavnosti izpodbijanih določb Poslovnika pristojno na podlagi prve alinee prvega odstavka 21. člena ZUstS. /…/«.

št. U-I-303/05-11 z dne 20. 9. 2007: 
»/…/ Ustava v 94. členu določa, da ima DZ poslovnik, ki ga sprejme z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev. S to določbo je DZ z Ustavo priznana parlamentarna avtonomija, ki izvira iz načela delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave). Bistvo parlamentarne avtonomije je, da si parlament sam določi pravila, s katerimi ureja svoje delo in poslovanje. V okviru tega poslovnik ureja konstituiranje, način dela (zasedanja in seje) in odločanja, zakonodajni postopek, vodenje parlamenta, notranjo organizacijo parlamenta, pravice in dolžnosti poslancev itd. Poleg teh vprašanj, ki se nanašajo na poslovanje samega parlamenta, pa poslovnik ureja tudi razmerja parlamenta do drugih organov državne oblasti, vendar tudi to v okviru sodelovanja teh organov pri njegovem delu. Z vidika subjektov, na katere se poslovnik nanaša, je tako mogoče ugotoviti, da ureja položaj in pravila ravnanja vseh tistih subjektov, ki na kakršen koli način sodelujejo pri njegovem delu. To so v prvi vrsti poslanci, od drugih državnih organov pa je posebej pomembna Vlada oziroma njeni predstavniki, ker glede na svoj položaj in funkcije stalno sodelujejo pri delu parlamenta. Posebnost poslovnika se kaže tudi v tem, da pobuda za njegov sprejem oziroma spremembo lahko vedno izvira samo iz parlamenta samega (ne pa npr. od Vlade), kar ga bistveno razlikuje od drugih aktov (zlasti zakonov), ki jih prav tako sprejema parlament. Ker poslovnik in zakon praviloma ne urejata iste vsebine, naj ne bi prihajala v nasprotje. Avtonomija parlamenta pa pomeni tudi dolžnost parlamenta, da pravno uredi svoje delo in poslovanje ter da se po teh pravilih tudi ravna. Zato sprejem poslovnika ni samo pravica, temveč tudi obveznost parlamenta, ki izhaja iz načela zakonitosti delovanja parlamenta in tudi že iz Ustave.«