Predlogi zakonov - konec postopka - Izbran dokument

Številka: 150-01/10-05/12
Datum: 27. 12. 2010



Na podlagi prvega odstavka 27. člena Poslovnika Državnega zbora je Zakonodajno-pravna služba pripravila


Zakonodajno-pravna služba (ZPS) je Predlog zakona preučila z vidika njegove skladnosti z Ustavo Republike Slovenije, pravnim sistemom in z zakonodajno-tehničnega vidika.

K predloženemu besedilu Predloga zakona ima ZPS najprej splošno pripombo, da ni jasno, v kolikšnem delu se nanaša le na organizirano prostovoljstvo, koliko pa na vse prostovoljstvo, ki vključuje tudi drugo prostovoljstvo, katero ne ustreza opredelitvi organiziranega prostovoljstva. Predlog zakona v 2. členu opredeljuje splošno prostovoljstvo in v 5. členu prostovoljsko delo, ki ju ne omejuje na organizirano prostovoljstvo. Nato v 7. členu opredeljuje organizirano prostovoljstvo in v 9. členu prostovoljske organizacije, ne ureja pa neorganiziranega prostovoljskega dela (prostovoljstvo zunaj vsake organizacije, kot so različne oblike samoorganiziranja ljudi brez pravne osebe), ali prostovoljskega dela zunaj prostovoljskih organizacij in organizacij iz drugega odstavka 7. člena (n.pr. v društvih brez statusa prostovoljske organizacije), saj takega prostovoljskega dela Predlog zakona ne prepoveduje. V nadaljevanju Predlog zakona IV. (POGOJI OPRAVLJANJA ORGANIZIRANEGA PROSTOVOLJSKEGA DELA) in VI. poglavje (SPODBUJANJE RAZVOJA IN SPREMLJANJE ORGANIZIRANEGA PROSTOVOLJSTVA)) izrecno omejuje na organizirano prostovoljsko delo, za V. poglavje (PRAVICE IN OBVEZNOSTI PROSTOVOLJCEV IN PROSTOVOLJSKIH ORGANIZACIJ) pa ni povsem jasno, v kolikšnem delu se nanaša na organizirano prostovoljstvo v smislu Predloga zakona, koliko pa na prostovoljstvo v drugih organizacijah ali na neorganizirano prostovoljstvo. Tudi za številne druge določbe zakona ni jasno, ali se nanašajo le na organizirano prostovoljstvo, ali na vse prostovoljstvo, n.pr. določbe o nagradah in priznanjih in vse določbe poglavja III. NAČELA. Predlog zakona glede na to ne določa jasno obsega svoje uporabe in tako po mnenju ZPS ni skladen z načelom pravne države iz 2. člena Ustave.


K posameznim členom Predloga zakona ima ZPS naslednje pripombe:


K 2. členu
V prvem odstavku tega člena Predloga zakona je prostovoljstvo najprej definirano kot družbeno koristna aktivnost posameznikov, ki s svojim delom, znanjem in izkušnjami prispevajo k določenim splošno koristnim ciljem, v nadaljevanju istega odstavka pa je določeno, da je prostovoljstvo proces vseživljenjskega učenja. Čeprav je na splošni sociološki ravni oboje nedvomno res pa v zakonski opredelitvi prostovoljstva povzroča nejasnost o tem, ali je prostovoljstvo delo ali učenje. Če naj določba o prostovoljstvu kot procesu vseživljenjskega učenja ostane v Predlogu zakona, jo je treba vključiti tako, da ne bo spreminjala temeljne opredelitve prostovoljstva kot dela, n pr. z vključitvijo v drugi odstavek tega člena, seveda ob ustreznem preoblikovanju.


K 4. členu
Uporaba besede »veljavnost« (tudi že v naslovu) v tem členu ni nomotehnično ustrezna. Veljavnost zakona ureja Ustava v 154. in 155. členu. Ko je zakon glede na te določbe uveljavljen, velja v celoti in ne le subsidiarno. Seveda pa lahko zakon določi, da se njegove določbe, bodisi vse ali le nekatere, uporabljajo subsidiarno, torej se ne uporabljajo, v kolikor poseben zakon ureja določena vprašanja drugače.

K 7. členu
V zvezi z drugim odstavkom tega člena je treba opozoriti na nejasnost, ali se besedilo »katerih delovanje je z zakonom opredeljeno kot nepridobitno« nanaša le na pravne osebe zasebnega prava ali tudi na pravne osebe javnega prava. Ta nejasnost izvira zlasti iz tega, ker v nadaljevanju Predlog zakona določa dodatni pogoj z besedilom »in ki so za opravljanje storitev javne službe pridobile koncesijo«. Koncesijo za izvajanje javne službe potrebujejo v našem pravnem sistemu le pravne osebe zasebnega prava, saj jo lahko pravne osebe javnega prava opravljajo neposredno na podlagi ustanovitvenega akta ( zlasti javni zavodi, javna podjetja in gospodarski javni zavodi). Vprašanje tako nastane, ali se lahko v pravnih osebah javnega prava izvaja organizirano prostovoljstvo le, če je njihovo delovanje z zakonom opredeljeno kot nepridobitno, ali v vsakem primeru.

V zvezi s tem je treba opozoriti na nejasnost opredelitve nepridobitnega delovanja. Zakoni praviloma ne opredeljujejo nepridobitnega delovanja, pač pa določeno obliko organizacije opredeljujejo kot nepridobitno, n.pr. 1. člen Zakona o društvih, (Uradni list RS, št. 61/06, 91/08 - odločba US, 102/08 - odločba US in 58/09) za društva; 7. člen Zakona o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07 in 46/10 - odločba US) za cerkev ali drugo versko skupnost; 2. člen Zakona o gospodarskih zbornicah (Uradni list RS, št. 60/06, 56/08 – sklep US, 32/09 - odločba US, 32/2009 - odločba US, 110/09, 14/10 – sklep US in 51/10 - odločba US) za gospodarsko zbornico. Na drugi strani nekateri zakoni urejajo ali vsaj omenjajo nepridobitnost dejavnosti, n.pr. Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (Uradni list RS, št. 60/07 in 19/10), ki v 8. točki 3. člena definira nepridobitne organizacije kot društva, ustanove, zavode in verske skupnosti, ki so ustanovljene v skladu z veljavno zakonodajo, in se pretežno ukvarjajo z nepridobitno dejavnostjo. Omeniti je treba še določbo drugega odstavka 1. člena Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91, 45/94 - odločba US, 8/96, 18/98 - odločba US, 36/00-ZPDZC in 127/06-ZJZP), ki določa, da se zavod ustanovi za opravljanje »tudi drugih dejavnosti, če cilj opravljanja dejavnosti ni pridobivanje dobička«. Omeniti je treba še prvi odstavek 9. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 117/06, 90/07, 76/08, 56/08, 92/08, 5/09, 96/09, 110/09 in 43/10), ki določa, da zavezanec kot zavod, društvo, ustanova, verska skupnost, politična stranka, zbornica, reprezentativni sindikat, ne plača davka po tem zakonu, če je v skladu s posebnim zakonom ustanovljen za opravljanje nepridobitne dejavnosti, in dejansko posluje skladno z namenom ustanovitve in delovanja. Vendar noben zakon ne določa jasno niti katere so nepridobitne organizacije ali kako se ugotavlja, ali je neka organizacija nepridobitna, niti po katerih kriterijih se ugotavlja, katera dejavnost je nepridobitna. Ob tem je treba opozoriti, da je v postopku v Državnem zboru Predlog zakona o socialnem podjetništvu (EPA 1199-V), ki za potrebe opredelitve socialnega podjetja opredeljuje tudi kriterije, po katerih se ugotavlja, ali je neka organizacija nepridobitna.

Ker zakoni tako ne določajo jasno, kaj pomeni, katere so pravne osebe zasebnega prava, katerih delovanje je z zakonom opredeljeno kot nepridobitno, je zato obravnavana določba drugega odstavka 7. člena Predloga zakona nejasna. Iz navedenega sklica na druge zakone namreč ni mogoče jasno ugotoviti, na katere pravne osebe se nanaša, ali se nanaša na določene pravne osebe ne glede na to, ali je njihova dejavnost dejansko nepridobitna, niti kako se ugotavlja nepridobitnost pravne osebe, njene dejavnosti ali njenega dejanskega delovanja.

V zvezi z drugim odstavkom tega člena je treba še opozoriti, da so pravne osebe javnega prava ali koncesionarji izvajalci javne službe in ne njeni nosilci. Tako Zakon o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93, 30/98-ZZLPPO, 127/06-ZJZP in 38/10-ZUKN) govori v IV. poglavju o izvajanju gospodarskih javnih služb in v nadaljevanju pravno ureja različne oblike izvajanja teh javnih služb, med njimi gospodarski javni zavod, javno podjetje in koncesijo. Na drugi strani Zakon o zavodih v V. poglavju govori o opravljanju javne službe. Izraz »nosilec« na drugi strani kaže na to, da gre za osebo, ki nosi vse pravice in obveznosti v zvezi z javno službo ter je ne opravlja po pooblastilu in pod nadzorom države oziroma lokalne skupnosti. Zato je po mnenju ZPS primernejši izraz »izvajalec« javne službe.


K 8. členu
V zvezi s tem členom je treba izraziti pomislek, da ne vključuje morebitne prekinitve prostovoljskega dela v najmanj šestmesečnem obdobju, ki nastane zaradi praznikov, dopustov ali opravičene odsotnosti zaradi bolezni. Glede na to se zdi zahteva 20 urnega tedenskega dela brez presledka morda pretoga.

K 9. členu
V zvezi z prvim odstavkom je treba najprej opozoriti, da besedilo »Prostovoljske organizacije po tem zakonu so pravne osebe zasebnega prava, priglašene v vpisnik prostovoljskih organizacij iz 38. člena tega zakona« pomeni, da za pridobitev statusa prostovoljske organizacije zadošča že priglasitev za vpis v navedeni vpisnik in da ni potrebno, da bi postala odločba o vpisu v vpisnik (več o pravnem urejanju vpisa v pripombah k 38., 39. in 40. členu Predloga zakona) dokončna. Na drugi strani je v obrazložitvi k tem členu navedeno, da naj bi bil vpis v vpisnik konstitutivne narave, kar ni skladno s samim besedilo Predloga zakona. Ali je vpis v vpisnik konstitutivne narave ali ne pa ne izhaja niti iz določb 38. , 39. in 40. člen Predloga zakona. Taka nejasna ureditev je po mnenju ZPS v nasprotju z načelom pravne države, določenim v 2. členu Ustave.

V zvezi s tem odstavkom je treba tudi opozoriti na nejasnost opredelitve kriterija za prostovoljske organizacije, da je njihovo delovanje »z zakonom opredeljeno kot nepridobitno«. V zvezi s tem se v celoti sklicujemo na pripombo k drugemu odstavku 7. člena Predloga zakona in jo na tem mestu ne ponavljamo.

Poleg tega je treba v zvezi s tem odstavkom še opozoriti, da izključuje, da bi se lahko prostovoljska organizacija ustanovila za prostovoljsko delo v korist drugih, ampak jo omejuje na prostovoljsko delo v splošno korist. V prvem odstavku 5. člena Predloga zakona je prostovoljsko delo opredeljeno kot delo, ki ga posameznik po svoji svobodni volji in brez pričakovanja plačila ali neposrednih ali posrednih materialnih koristi zase, opravlja v dobro drugih ali v splošno korist. V nasprotju s tem pa Predlog zakona v obravnavanem prvem odstavku 9. člena določa, da je eden od pogojev pa pridobitev statusa prostovoljske organizacije, da »zagotavljajo in usposabljajo prostovoljce za prostovoljsko delo ali v katerih se prostovoljsko delo izvaja v splošno korist«, ne pa, če se izvaja v korist drugih. Ker iz obrazložitve ni jasno, ali je za tako neskladnostjo jasen namen predlagatelja zakona, da izloči iz kroga prostovoljskih organizacij tiste, ki bi organizirale prostovoljsko delo v korist drugih, ali pa gre le za nomotehnično pomanjkljivost, ZPS opozarja na to neskladnost v besedilu navedenih členov. Opozoriti je treba, da se isto besedilo pojavlja tudi v 38. členu Predloga zakona.

K 11. členu
V zvezi s tem členom je še posebej treba opozoriti na splošno pripombo k Predlogu zakona. Ta člen je zapisan tako, da se nanaša le na prostovoljske organizacije in na organizirano prostovoljsko delo, čeprav bi bilo smiselno, da bi se nanašal tudi na prostovoljstvo v drugih organizacijah ali na neorganizirano prostovoljstvo.

K 12. členu
Ta člen je nomotehnično oblikovan tako, da ga je mogoče razumeti, da izkoriščanje ali zloraba prostovoljcev brez namen pridobivanja ali povečanja premoženjske koristi ni prepovedan, čeprav to verjetno ni namen Predloga zakona. Predlagamo, da se ta določba ustrezno preoblikuje, n.pr. tako, da določa, da je prepovedana vsaka uporaba prostovoljnega dela za pridobitev premoženjske koristi, z izjemo manjše koristi oseb, ki so uporabniki storitev prostovoljnega dela.

K 18. členu
V zvezi s petim odstavkom tega člena je treba opozoriti, da enako obravnava otroka do dopolnjenega 15. leta, mladoletno osebo in osebo, ki ji je delno odvzeta poslovna sposobnost (v Predlogu zakona med besedama "ki" in "je" manjka beseda "ji"). V vseh treh primerih določa, da je obvezna sestavina dogovora soglasje skrbnika ali zakonitega zastopnika.

Taka ureditev ni skladna s splošno ureditvijo pridobitve poslovne sposobnosti, kot jo določa Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 - uradno prečiščeno besedilo, 101/07 - odločba US in 122/07 - odločba US; v nadaljevanju: ZZZDR). Po 117. členu tega zakona pridobi mladoletnik poslovno sposobnost šele z dopolnjenim 18. letom starosti, ali če prej sklene zakonsko zvezo. Po 108. členu ZZZDR lahko mladoletnik, ki dopolni petnajst let, lahko sam sklepa pravne posle, če zakon ne določa drugače, pri čemer je za veljavnost teh poslov potrebna odobritev staršev, če so tako pomembni, da bistveno vplivajo na mladoletnikovo življenje, ali če so takšni, da lahko vplivajo na njegovo življenje tudi po polnoletnosti.

Zgoraj navedena določba petega odstavka izenačuje glede načina sklepanja pogodbe oziroma dogovora otroke do dopolnjenega 15. leta in mladoletne osebe, torej mladoletnike do dopolnjenega 18. leta starosti. saj v obeh primerih veže sklepanje dogovora o prostovoljnem delu na soglasje skrbnika ali zakonitega zastopnika. Poseben zakon, kot je Predlog zakona, sicer lahko drugače kot ZZZDR uredi poslovno sposobnost, vendar se to zdi povsem nesmiselno, saj otrok do 15. leta starosti, zlasti otrok na spodnjem delu tega obdobja, nikakor ne more oblikovati pravno relevantne volje za sklenitev dogovora, kot je tudi ne more oseba brez poslovne sposobnosti iz četrtega odstavka 18. člena Predloga zakona. Predlagati je, da se glede sklepanja dogovora o prostovoljnem delu izenačijo otroci do dopolnjenega 15. leta in osebe brez poslovne sposobnosti. Pri tem je še treba razmisliti, ali sploh lahko otroci do dopolnjenega 15. leta starosti opravljajo prostovoljno delo, pri čemer je treba opozoriti, da otroci te starosti po predpisih o delovnih razmerjih ne morejo skleniti pogodbe o zaposlitvi.

K 23. členu
V zvezi z zadnjo alinejo drugega odstavka tega člena je treba opozoriti, da se v evidenčnem listu vodijo v evidenci prostovoljcev verjetno tudi osebni podatki odgovorne osebe. Zakon mora natančno navesti, kateri osebni podatki te osebe se lahko vodijo v tej evidenci.

V zvezi z sedmim odstavkom tega člena je treba opozoriti, da ni jasno, kaj so "starostne skupine za spremljanje stanja prostovoljstva" in katero določbo zakona bo predpis ministra, ki jih bo določil, izvrševal.

Poleg tega je na tem mestu v besedilu predloga zakona prvič omenjen minister, pristojen za javno upravo, v nadaljevanju pa se še večkrat omenja. Nomotehnično je običajno, da se v takem primeru ob prvi omembi v besedilu Predloga zakona v oklepaju zapiše »v nadaljnjem besedilu: minister«, tako da se v nadaljevanju uporablja zgolj izraz »minister«. Ta pripomba velja tudi za vse ostale člene, kjer je uporabljeno v nadaljevanju sosledje izrazov »minister, pristojen za javno upravo« (drugi odstavek 39. člena, sedmi odstavek 41. člena in drugi odstavek 51. člena Predloga zakona).

Omeniti je še treba, da bo minister vprašanja iz tega odstavka uredil s predpisom, zato je treba namesto »določi« uporabljati izraz »predpiše«. Tudi za to pripombo velja, da se nanaša na vse primere, ko se namesto izraza »predpiše« uporablja izraz »določi« (drugi odstavek 39. člena in deseti odstavek 43. člena Predloga zakona)

K 24. členu
V zvezi z četrtim odstavkom tega člena je treba opozoriti, da ni jasno, kaj sploh pomeni. V različnih pravnih postopkih se dejstva lahko dokazujejo z vsakim dokazom, ki je primeren, da se iz njega ugotovi dejansko stanje. Določba, kot je zapisana, bi lahko pomenila, da se sklenitev ustnega dogovora o prostovoljskem delu dokazuje le s tem potrdilom, kar je nesprejemljivo omejevanje možnosti dokazovanja. Glede na to je določba nepotrebna. Potrdilo je seveda uporabno kot dokaz sklenitve ustnega dogovora o prostovoljskem delu v vsakem primeru, tudi če Predlog zakona tega ne določa posebej.

Na drugi strani pa lahko potrdilo dokazuje sklenitev ustnega dogovora o prostovoljskem delu šele po njegovi izdaji, to pa je po opravljenem delu (v povezavi z prvim odstavkom tega člena). Vprašanje je, kako se dokazuje sklenitev ustnega dogovora o prostovoljskem delu pred opravljenim delom, saj tega vprašanja Predlog zakona ne rešuje. Domnevno seveda na kakršenkoli način, ki je primeren kot dokaz, kar pomeni, da je možnost dokazovanja širša v primeru, ko ni izdano potrdilo, kot v primeru, ko je izdano.

K 25. členu
V zvezi s tem členom ni jasno, kdo mora zagotoviti prostovoljcu te pravice. Pri organiziranem prostovoljnem delu je to domnevno prostovoljska organizacija, s katero je prostovoljec sklenil dogovor o prostovoljskem delu, vendar tudi to ni povsem jasno, saj lahko nekatere od teh pravic po naravi stvari zagotovi organizacija, v katero je bil napoten (n.pr. 1., 2., 8. in 9. alineja).

V zvezi z 8. alinejo prvega odstavka tega člena, ki določa obveznost zagotavljanja varnosti v času usposabljanja za prostovoljsko delo, v času opravljanja prostovoljskega dela in v času prihoda ter odhoda s kraja opravljanja tega dela je treba še opozoriti, da ni jasno, po kakšnih pravilih in zahtevah je treba zagotavljati to varnost. Smiselno bi bilo določiti, da mora biti varnost zagotovljena skladno s predpisi o varstvu pri delu.

K 26. členu
V zvezi s četrtim odstavkom je treba opozoriti na vprašanje pristojnosti sodišča. Ta odstavek namreč določa, da lahko prostovoljec uveljavi sodno varstvo pred pristojnim okrajnim sodiščem, če v določenem roku ni ugodeno zahtevi za izpolnitev obveznosti ali prenehanja kršitve pravic, ki jo je poslal organu upravljanja prostovoljske organizacije. Ta zahteva se lahko nanaša na kakršenkoli zahteve iz razmerja med prostovoljcem in prostovoljsko organizacijo, tudi denarni zahtevek. Ta določba povzroča nejasnost, ali je v primeru, ko se zahtevek nanaša na denarno terjatev (n.pr. zahtevek za povračilo stroškov,…), za odločanje pristojno okrajno sodišče tudi v primeru, ko presega vrednost spornega predmeta, ki je po pravilih pravdnega postopka določena kot meja pristojnosti okrožnega sodišča (20.000 eurov). Čeprav gre za visok znesek, se lahko zgodi, da bi bil presežen, poleg tega pa gre lahko v konkretnem primeru tudi za kakšno drugo okoliščino, zaradi katere je po splošnih pravilih pravdnega postopka pristojno okrožno sodišče (n.pr. spor v zvezi s stečajnim postopkom). Predlagati je, da Predlog zakona ne ureja pristojnosti za odločanje o sporih drugače, kot to velja nasploh za odločanje v pravdi.


K 30. členu
V prvem odstavku tega člena je določena odgovornost za škodo, ki jo povzroči prostovoljec. Ta določba je sicer zelo podobna splošnemu pravilu odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči njegov delavec, z razliko, da določa precej nejasno odgovornost prostovoljske organizacije, v interesu katere je prostovoljec na podlagi sklenjenega dogovora delal takrat, ko je bila škoda povzročena. Ni jasno, ali je to prostovoljska organizacija, s katero je sklenil dogovor o prostovoljstvu, ali organizacija, v katero je bil prostovoljec napoten. Predlagamo, da se ta določba jasneje opredeli glede vprašanja, kdo je odgovoren za prostovoljca.

K 37. členu
V zvezi z drugim odstavkom tega člena je treba opozoriti, da je določen zelo široko, saj se po svojem besedilu nanaša na katerokoli dodeljevanje sredstev iz državnega proračuna. To je lahko preširoko, saj se nanaša na vse dodeljevanje sredstev n.pr. za kulturno dejavnost, športno in rekreativno dejavnost, dejavnost invalidskih organizacij, mladinskih organizacij, in še mnogih drugih, teoretično pa tudi za vsakršno drugo dejavnost, n.pr. za vzgojo in izobraževanje. To je očitno preširoko, zato je treba obseg uporabe te določbe omejiti na smiselne programe, projekte ali področja.

K 38., 39. in 40. členu
Ti členi ne urejajo procesnih vprašanj vodenja vpisnika. Ob tem najprej ponavljamo pripombo k 9. členu Predloga zakona, da ni jasno, ali prostovoljska organizacija pridobi ta status z vpisom v vpisnik, ali že ob vložitvi zahteve za vpis. Pri tem pa Predlog zakona sploh ne ureja načina odločanja o vlogi, s katero stranka zahteva vpis v vpisnik. Domnevno o tem odloča ministrstvo v upravnem postopku, vendar mora to zakon jasno določiti. Ob tem je treba opozoriti na določbo četrtega odstavka 153. člena Ustave, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. Predlagamo zato, da zakon v teh členih uredi način odločanja ministrstva za javno upravo o vpisu in izbrisu iz vpisnika, pa tudi, kdaj je mogoč vpis oziroma izbris iz vpisnika in kdaj nastanejo pravne posledice vpisa oziroma izbrisa.

V zvezi z drugim odstavkom 38. člena je treba še opozoriti, da je v četrtem odstavku 36. člena prvič v Predlogu zakona uporabljen izraz ministrstvo pristojno za javno upravo in pravilno v oklepajih določeno, da se v nadaljnjem besedilu uporablja le beseda ministrstvo. Na tem mestu pa se ponovno uporablja izraz ministrstvo pristojno za javno upravo. Isto velja tudi za nekaj nadaljnjih členov (peti odstavek 41. člena, drugi odstavek 44. člena, prvi odstavek 49. člena in drugi odstavek 52. člena). Pomanjkljivost bo odpravila ZPS v redakciji pred objavo zakon v Uradnem listu RS.

V prvem odstavku 40. člena je napačen sklic na 42. člen, saj poročila o prostovoljstvu ureja 41. člen in ne 42. člen Predloga zakona.

Glede drugega odstavka 40. člena Predloga zakona še posebej opozarjamo, da v prvi, tretji in četrti alineji prvega odstavka tega člena niso določene pravne osebe, pač pa razlogi za izbris določene pravne osebe iz vpisnika prostovoljskih organizacij. Glede na to je treba ta odstavek ustrezno preoblikovati.

K 41. členu
Glede četrtega odstavka 41. člena menimo, da za besedo "koledarsko" manjka besedo "leto".

K 42. členu
V prvem odstavku tega člena sta navedeni Nagrada Republike Slovenije za prostovoljstvo (v nadaljnjem tekstu: Nagrada) in Priznanje Republike Slovenije za prostovoljstvo (v nadaljnjem besedilu: Priznanje). Če se v polnem besedilu nagrada oziroma priznanje pišeta z veliko začetnico, pa ni običajno v slovenski nomotehniki, da bi se v nadaljevanju izraza nagrada oziroma priznanje pisala z veliko začetnico. Pomanjkljivost bo odpravila ZPS v redakciji pred objavo zakona v Uradnem listu RS.

K 43. členu
V zvezi z drugim odstavkom je treba analogno ponoviti pripombo k prejšnjemu členu glede uporabe velike začetnice pri izrazu v oklepaju »Odbor«. Pomanjkljivost bo odpravila ZPS v redakciji pred objavo zakona v Uradnem listu RS.

V zvezi s osmim odstavkom tega člena je treba opozoriti, da se na tem mestu pri namesto besede priznanje ponovno uporablja celoten naziv »priznanje Republike Slovenije«, čeprav je že v prejšnjem členu Predloga zakona uveden krajši naziv priznanje. Tudi to pomankljivost bo ZPS odpravila v redakciji pred objavo v Uradnem listu RS.

K 44. členu
Prvi odstavek tega člena je nomotehnično slabo zapisan, saj določa, da imenuje Vlada Republike Slovenije odbor in ne člane odbora, v nadaljevanju pa le kratek stavek: Ima devet članov.

K 49. členu
V zvezi z drugim odstavkom je treba opozoriti, da imata 11. in 13. člen Predloga zakona le dva odstavka in ni jasno, zakaj je posebej poudarjeno, da prvi in drugi odstavek teh dveh členov nadzira inšpekcija za delo.

V zvezi s tretjim odstavkom je treba opozoriti, da inšpekcijski nadzor informacijskega pooblaščenca ni omejen na četrti odstavek 23. člena, pač pa ureja nadzorno pristojnost informacijskega pooblaščenca Zakon o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 11/05 in 51/07 - ZustS-A). Nanaša se na vse ravnanje z osebnimi podatki in je Predlog zakona ne more omejiti na četrti odstavek 23. člena Predloga zakona, ki ureja zgolj roke hrambe evidence prostovoljcev in prostovoljskega dela. Zato je ta določba predloga zakona nepotrebna ali pa jo je treba razširiti.

K 50. členu
V zvezi s prvim in drugim odstavkom je treba opozoriti, da je določena globa v enakem razponu, zato ni jasno, zakaj sta potrebni dve ločeni določbi. Nomotehnično tako določanje posebnega prekrška ni pravilno.

K 52. členu
V tem členu je napačen sklic na 35. člen, saj odlok vlade o strategiji razvoja prostovoljstva ureja 36. člen in ne 35. člen Predloga zakona.

Sekretarka mag. Metoda Hrovat Pirnat, l.r.

Božo Strle vodja

Poslano:
- Odboru za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje
- Odboru za finance in monetarno politiko