Predlogi zakonov - konec postopka - Izbran dokument

Številka: 326-07/10-164/12
Datum: 17. 11. 2010



Na podlagi prvega odstavka 27. člena Poslovnika Državnega zbora je Zakonodajno-pravna služba pripravila




Zakonodajno-pravna služba je Predlog zakona preučila z vidika njegove skladnosti z Ustavo Republike Slovenije, pravnim sistemom in z zakonodajno-tehničnega vidika. K predloženemu besedilu zakona ima pripombe, ki so navedene v nadaljevanju.


I. Splošne pripombe

Zaradi razširjenosti po celem Predlogu zakona že na tem mestu kot del splošnih pripomb opozarjamo na problem uporabe ženske in moške spolne oblike z nadaljnjo okrajšavo v moški slovnični obliki za prav vsak subjekt, ki je predmet urejanja. Po četrtem odstavku 115. člena Poslovnika državnega zbora (PoDZ-1) je obveznost smiselne uporabe ženskega in moškega spola predvidena le v tistih prvih členih predloga zakona, ki določajo temeljne subjekte predloga zakona, z navedbo, da se v nadaljnjem besedilu uporabi naslavljanje v moškem spolu. Tudi iz Nomotehničnih smernic izhaja, da naj bi že predlagatelj zakona in ne zgolj redaktor ocenil in izbral, pri katerih določbah v besedilu zakona gre za take osebe oziroma subjekte, ki skladno s PoDZ-1 določajo temeljne subjekte predloga zakona.¹ Odločitev za temeljne subjekte je torej naloga zlasti predlagatelja, v nomotehničnem smislu pa princip, uporabljen v tem Predlogu zakona, pomeni nepravilno in nepotrebno obremenjevanje zakonskega besedila.

Kot splošno pripombo navajamo tudi primer urejanja odgovorne osebe kot storilca prekrška. Tako je npr. v četrtem odstavku 18. člena Predloga zakona določeno, da se za prekršek kaznuje pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost ter odgovorna oseba. V skladu z načelom določnosti, posebej izraženim pri kaznovalnih določbah, je treba določno navesti, odgovorna oseba katerega subjekta, ki je tudi lahko storilec prekrška, naj bi bila sankcionirana po taki določbi. Ugotavljamo, da je v Predlogu zakona takšno pomanjkljivo in s tem nejasno določanje storilcev prekrškov uporabljeno na številnih drugih mestih.

V temu Predlogu zakona je predvidena razveljavitev skoraj celega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1),² razen sedmih členov, ki ostajajo v veljavi. To po našem mnenju odpira več pravnih vprašanj, tako formalne kot vsebinske narave. Ugotavljamo, da je predmet urejanja veljavnega ZVCP-1 širši od predmeta urejanja v tem Predlogu zakona. Zato je takšna razveljavitev ZVCP-1 z novim zakonom lahko z vidika skladnosti sistemskega urejanja sporna, ker iz te določbe, niti iz njene obrazložitve, ni razvidno, kako naj bi se uredila preostala vsebina ZVCP-1, ki ni zajeta s tem Predlogom zakona in ki naj bi se razveljavila. Menimo, da podaljšanje uporabe ZVCP-1, kot to izhaja iz drugega odstavka 115. člena Predloga zakona, ne zmanjšuje pomena morebitnih težav, ki bi zaradi splošne razveljavitve lahko nastale v praksi, saj trenutek, ko bo ZVCP-1 prenehal učinkovati, zgolj prestavlja v prihodnost (do 1. julija 2011). Ob tem izpostavljamo tudi dejstvo, da razlogi za predvideni zamik uporabe tega Predloga zakona niso pojasnjeni.

Ugotavljamo tudi, da so bili v zakonodajni postopek hkrati s tem Predlogom zakona vloženi še trije drugi predlogi zakonov,³ s katerimi naj bi se prav tako uredila vsebina veljavnega ZVCP-1. Vendar pa ti predlogi zakonov ne vsebujejo določb o razveljavitvi ZVCP-1 v delu, ki je za posamezni novi predlog zakona relevanten. Glede na veljavno ureditev zakonodajnega postopka v PoDZ-1 bo vsak od teh predlogov zakonov obravnavan samostojno, četudi so bili v postopek vloženi istočasno in celo kljub temu, da je njihova vsebina med seboj do določene mere povezana (medsebojna sklicevanja). Najmočnejša povezanost te vsebine pa po našem mnenju izhaja zlasti iz določbe 115. člena tega Predloga zakona, s katero se razveljavlja doslej enoten ZVCP-1, zaradi česar je predlagani način razveljavitve zgolj v enem od štirih predlogov zakonov neustrezen, lahko pa se izkaže tudi za neprimernega, če ta Predlog zakona ne bi bil sprejet. Tedaj bi prišlo do položaja, ko bi v pravnem sistemu hkrati obstajal en ali več novih zakonov ob nerazveljavljenem prejšnjem zakonu z istega področja. Opozarjamo tudi še na možne zaplete, ki bi lahko nastali v primeru izglasovanja veta v Državnem svetu RS oziroma referenduma.

Ugotavljamo tudi, da se Predlog zakona pogosto sklicuje na druge zakone, ki urejajo ceste, voznike oziroma motorna vozila. De lege lata te določbe sicer vsebuje ZVCP-1, ki pa bo s tem Predlogom zakona razveljavljen, njegova vsebina pa naj bi bila urejena v štirih zakonih, ki so trenutno vsi v zakonodajnem postopku. Glede na to, da bo sklic tega Predloga zakona na že omenjene tri zakone ustrezen šele z vidika de lege ferenda, je treba v zakonodajnem postopku pri sprejemu tega predloga zakona pozorno spremljati tudi predloge navedenih zakonov zato, da bodo sklici v tem predlogu zakona ostali smiselni.


II. Pripombe k posameznim členom

K 3. členu:
V 26. točki prvega odstavka je uporabljen veznik "in/ali", ki z vidika jasnosti določbe ni primeren, zato bi ga kazalo nadomestiti bodisi z "in" bodisi z "ali", če to ustreza namenu določbe, pa tudi z besedo "oziroma".

V 28. točki prvega odstavka je opredeljen pojem "pooblaščene uradne osebe", iz besedila, ki je v oklepaju, pa izhaja, da gre za fizično osebo. Zato bi kazalo besede "policija", "vojaška policija" nadomestiti z ustreznimi izrazi, ki označujejo fizično osebo z ustreznimi pooblastili.

K 11. členu:
V petem in šestem odstavku so predlagana pooblastila ministra za šolstvo in šport ter ministra za okolje in prostor glede izdajanja podzakonskih aktov. Glede na predvideno vsebino teh aktov, ki po našem mnenju sodi le na področje šolstva oziroma okolja, ne pa tudi na področje športa oziroma prostora, bi kazalo določitev posameznega pristojnega ministra opredeliti le z navedbo tistega dela resornega področja, ki ustreza dejansko predvideni vsebini podzakonskih aktov, ki naj bi jih tak minister izdal. Res je sicer, da v predlaganem členu zajeta ministra opravljata naloge na področjih, kot je predlagano, vendar je za potrebe opredelitve njunih pooblastil v zvezi z urejanjem varnosti cestnega prometa po našem mnenju relevantno le po eno od področij, ki jih sicer ta dva ministra pokrivata skladno z Zakonom o državni upravi (ZDU-1). Takšna ureditev bi bila ustreznejša tudi z vidika morebitnih kasnejših sprememb te določbe zaradi spremembe v delitvi delovnih področij ministrstev v ZDU-1.

K 13. členu:
V tem členu je predlagana ureditev policijskih pooblastil v zvezi z nadzorom nad izvrševanjem določb tega Predloga zakona. Čeprav že iz prvega odstavka izhaja, da pri tem niso predvidene nobene izjeme in je iz drugega odstavka razvidno, da ta nadzor in urejanje prometa zajema praktično vse relevantne vsebine ureditve cestnega prometa, ki je predmet tega Predloga zakona in drugih predpisov, ki se nanašajo na varnost cestnega prometa, ugotavljamo, da se v 14. in 15. členu Predloga zakona določajo tudi pooblastila vojaške policije in občinskega redarstva v zvezi s posameznimi vidiki varnosti cestnega prometa. Zato menimo, da takšna ureditev utegne povzročiti podvajanje pooblastil različnih pristojnih organov (državnih in občinskih), kar lahko vodi v nastanek sporov o pristojnosti. Zaradi takšnih nejasnosti predlagane ureditve bi zato kazalo razmisliti o natančnejši razmejitvi pristojnosti različnih organov, ki naj bi bili pristojni za nadzor in urejanje cestnega prometa.

K 15. členu:
V prvem odstavku so navedene posamezne določbe, katerih izvajanje naj bi nadzorovali občinski redarji. Pri tem pa ni jasno, ali gre za določbe tega Predloga zakona ali ne, saj je to izrecno predvideno le glede 92. in 97. člena tega Predloga zakona (osemindvajseta in devetindvajseta alineja prvega odstavka). V izogib nejasnostim bi zato kazalo napovedni del stavka v prvem odstavku dopolniti z navedbo, da gre za določbe "tega zakona".

V tretjem odstavku je predvideno, da občinski redarji izvajajo tudi ukrepe, določene z občinskimi predpisi, ki urejajo promet. V zvezi s tem opozarjamo, da ukrepi navadno pomenijo poseg v pravice in dolžnosti naslovnikov ureditve, kar pa je skladno s 87. členom Ustave mogoče urejati le z zakonom, zato se zastavlja vprašanje, ali ne bi bilo smiselno za te "ukrepe, določene z občinskimi predpisi, ki urejajo promet", predvideti tudi navezavo na ustrezne zakone, ki predstavljajo podlago za izvedbo takšnih ukrepov.

K 16. členu:
V prvem odstavku je med listinami, ki jih mora imeti voznik pri sebi, navedeno tudi potrdilo o poklicnih vozniških izkušnjah, ki ga vozniku izda pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, pri katerem je voznik zaposlen oziroma pri katerem je pridobil predpisane vozniške izkušnje. Ker pogoji in postopek za izdajo takega potrdila v tem Predlogu zakona niso navedeni, je vprašljiv sam pomen tega potrdila, s tem pa tudi obveznost, da ga ima voznik pri sebi. Zato predlagamo razmislek, ali bi kazalo pogoje in postopek za izdajo tega potrdila posebej urediti oziroma dopolniti določbo prvega odstavka s sklicem na predpis, ki to ureja.

Iz obrazložitve k tretjemu odstavku izhaja, da nekatere določbe 16. člena Predloga zakona veljajo tudi za občinske redarje, pri čemer v 15. členu Predloga zakona, ki določa pooblastila občinskih redarstev v zvezi z nadzorom določb tega zakona, 16. člen Predloga zakona ni izrecno naveden. Zato se zastavlja vprašanje skladnosti predlagane ureditve z obrazložitvijo.

Določba četrtega odstavka je po našem mnenju nepotrebna, saj ureja procesna pooblastila splošne narave, ki jih ima uradna oseba, ki vodi postopek po tem Predlogu zakona. Kljub temu, da iz 1. člena Predloga zakona izhaja, da so del njegove vsebine tudi pooblastila pristojnih uradnih oseb, ki jih uporabljajo v postopkih o prekrških v cestnem prometu, je vsebina tega Predloga zakona po našem mnenju pretežno materialno pravne narave. Vsa pooblastila, ki jih ta Predlog zakona kljub temu ureja, so procesne narave in predstavljajo izjemo oziroma nadgradnjo splošnih procesnih pooblastil, ki jih določa zlasti Zakon o prekrških (ZP-1),⁴ in drugih pooblastil iz predpisov, ki urejajo organizacijo in delovanje posameznih vrst organov, ki so pristojni za odločanje o pravicah in obveznostih posameznikov v cestnem prometu. Med slednje je gotovo treba šteti Zakon o policiji (ZPol-1),⁵ Zakon o občinskem redarstvu,⁶ Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN)⁷ in druge. V izogib podvajanju splošnih in posebnih procesnih pooblastil ter s tem povezanim težavam v konkretnih primerih iz prakse pristojnih organov (zlasti vprašanje obsega posameznega pooblastila, ki lahko predstavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka), bi kazalo dodatno razmisliti o tem, ali je izrecna ureditev zadrževanja posameznika na kraju za čas izvedbe uradnega postopka smiselna, saj je v ta namen že po veljavnih procesnih predpisih mogoče uporabiti tudi drugačne načine za zagotovitev navzočnosti obdolženca v postopku (vabilo, privedba, pridržanje, v določenih primerih lahko zadošča tudi redovna globa itd.). Predlagana določba je vprašljiva tudi zato, ker utegne pomeniti, da tako vprašanje doslej ni bilo del pravnega reda, kar pomeni, da je na tem področju sedaj pravna praznina. Glede na obstoj drugih možnosti za to, da se zagotovi navzočnost osebe, katere sodelovanje je za postopek bistveno, pa bi težko utemeljili, da to področje doslej ni bilo urejeno oziroma, da dosedanja ureditev ni ustrezna. Zlasti slednje ni razvidno iz obrazložitve člena.

V sedmem odstavku bi z vidika načela zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave) kazalo dopolniti določbo tako, da se izrecno določi, katera sankcija po 27. členu tega Predloga zakona se sme izreči za kršitev določb drugega do četrtega odstavka tega člena.

K 22. členu:
V tem členu so določeni primeri, ko je mogoče prepovedati vožnjo vozniku in mu začasno odvzeti vozniško dovoljenje, kar naj bi bilo v pristojnosti "pooblaščene uradne osebe" (prvi in sedmi odstavek). Glede na prvi odstavek gre tu za prepoved vožnje in začasen odvzem vozniškega dovoljenja, ki se lahko izreče poleg primerov iz 107. člena Predloga zakona, kjer pa ima tako pooblastilo le policist. Zato se zastavlja vprašanje, ali je z izrazom "pooblaščena uradna oseba" v 22. členu zajet tudi občinski redar, pri čemer pa opozarjamo na določbo prvega odstavka 15. čelna Predloga zakona, v kateri 22. člen Predloga zakona ni zajet.

V petem odstavku je citirana 6. točka, ni pa hkrati navedeno, ali se ta navedba nanaša na 6. točko prvega odstavka tega člena ali ne, zaradi česar to določilo ni jasno.

K 23. členu:
V tem členu so določeni pogoji za zaseg motornega vozila. Pogoji za zaseg vozila, določeni v prvi in drugi alineji 1. točke prvega odstavka, po našem mnenju niso jasno določeni. Nejasnost je v tem, da je kot pogoj določena alternativna prekoračitev dovoljene hitrosti na enakem območju (v prvi alineji je to območje za pešce ali območje umirjenega prometa, v drugi alineji pa na cesti v naselju). Menimo, da je z izpolnitvijo pogoja, da je bila dovoljena hitrost prekoračena za manj (npr. za več kot 20 km/h), hkrati izpolnjen tudi pogoj večje prekoračitve (npr. za več kot 30 km/h). Tako ni jasno, ali bi smeli ukrep v primeru prve alineje izreči le tedaj, če je kršitelj v določenem času vsaj trikrat prekoračil dovoljeno hitrost posebej za več kot 20 km/h, ali vsaj trikrat posebej za več kot 30 km/h, oziroma ali so možne tudi kombinacije takih prekoračitev hitrosti. Vsebinsko enak pomislek se zastavlja tudi glede druge alineje 1. točke prvega odstavka tega člena.

K 24. členu:
Ta člen ureja pridržanje voznika, za katerega se ugotovi, da je pod vplivom alkohola oziroma prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. Pridržanje je zelo strog ukrep, saj močno posega v osnovne človekove pravice, ki tudi po Ustavi RS in mednarodnih konvencijah s področja človekovih pravic uživajo posebno varstvo. Z vidika načela sorazmernosti poseganja v človekove pravice (v primeru pridržanja gre zlasti za poseg v pravico do osebne svobode, ki jo zagotavlja 19. člen Ustave) je treba natančno določiti primere, v katerih se sme omejiti osebno svobodo, pri tem pa izhajati iz stvarnih razlogov, ki naj opravičijo tak poseg. Menimo, da določbe prvega odstavka 24. člena Predloga zakona ne ustrezajo povsem tem zahtevam, ki izhajajo tako iz Ustave kot tudi iz dosedanje ustavno sodne prakse.

Iz prvega odstavka izhaja, da je pridržanje voznika obvezno, če je bila pri njem ugotovljena določena količina alkohola v organizmu oziroma, da je pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivni snovi oziroma so bili zaznani znaki motenj, ki lahko povzročijo nezanesljivo ravnanje v prometu. V teh primerih gre za voznika, ki ogroža sebe ali druge udeležence v prometu, zaradi česar je predviden ukrep njegove odstranitve iz cestnega prometa s pridržanjem. Omilitev tega ukrepa je predvidena pod določenimi pogoji, s čimer se vsaj načeloma povečuje sorazmernost posega v človekove pravice. Vendar pa niti iz besedila tega člena niti iz obrazložitve ni razvidno, kakšni so razlogi za del ureditve, ki pridržanje določa tudi v primeru, ko voznik oporeka rezultatu meritev vsebnosti alkohola v organizmu (3. točka prvega odstavka) oziroma, ko voznik ne podpiše zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti (4. točka prvega odstavka). Pri tem posebej poudarjamo, da je tudi v primeru iz 3. in 4. točke ugotovljena enaka stopnja alkoholiziranosti voznika kot v primeru iz 1. točke. Po našem mnenju pri 3. in 4. točki ne gre za pravi materialni pogoj za pridržanje, ampak za druge okoliščine konkretnega primera, ki so po svojem pomenu procesne narave, zato tudi ne morejo bistveno vplivati na odločitev o tem, ali naj se pridržanje po tem členu odredi ali ne. Ker razlogi za določila teh dveh točk niso posebej pojasnjeni, bi ju kazalo črtati, saj v predmetni člen vnašata nejasnost oziroma neutemeljeno razširjata možnosti za poseg v človekovo pravico do osebne svobode.

Glede drugega odstavka pa izpostavljamo vprašanje zagotavljanja enakosti pred zakonom, saj možnost policista, da ne odredi pridržanja, ureja na zelo splošen način, pri čemer tudi iz obrazložitve izhaja, da bo temelj za tako odločitev zgolj sklepanje na podlagi okoliščin primera, saj se bo presojalo morebitno namero kršitelja, da ne bo nadaljeval vožnje z drugim vozilom (1. točka drugega odstavka) oziroma se bo sam izločil iz prometa, ker je prispel domov (2. točka drugega odstavka). Glede na to je tudi vprašljiv učinek, ki naj bi ga taka omilitev dosegla kot alternativni ukrep pridržanju.

K 28. členu:
V petem odstavku je določena sankcija za prekršek za ravnanje v nasprotju z odredbo, pri čemer ta odredba ni podrobneje opredeljena. Zato je določba po našem mnenju nejasna.

K 34. členu:
V tretjem odstavku je določena obveznost uporabe zaščitne kolesarske čelade med vožnjo s kolesom, vendar pa za kolesarja, ki ni otrok, sankcija ni predpisana. To po našem mnenju pomeni, da takšno ravnanje ne more biti opredeljeno kot prekršek. Vendar pa ugotavljamo, da je v tretjem odstavku 17. člena Predloga zakona kljub temu določeno, da pooblaščena uradna oseba vozniku na kolesu (kolesarju) ali na kolesu s pomožnim motorjem prepove nadaljnjo vožnjo, če ne uporablja predpisane zaščitne čelade ali je ne uporablja skladno z navodili proizvajalca. Menimo, da takšen ukrep ni utemeljen, če hkrati ravnanje, ki pomeni neupoštevanje obvezne uporabe čelade, ni določeno tudi kot prekršek. Določba tretjega odstavka 34. člena Predloga zakona je nepopolna, saj ne določa natančno sankcije kot sekundarne pravne posledice, s katero je mogoče doseči učinkovitost zapovedanega ravnanja (primarna pravna posledica pravnega pravila). Kot takšna pa je ta določba lahko v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave) in še posebej načelom zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave).

Smiselno enako pripombo dajemo tudi k določbi šestega odstavka 95. člena Predloga zakona glede obvezne uporabe zaščitnih oblačil in obutve pri vožnji motornega kolesa.

K 36. členu:
V prvem odstavku je v oklepaju uporabljena beseda v tujem jeziku. Ocenjujemo, da tak način ni primeren za zakonsko besedilo, poleg tega pa ne prispeva bistveno k razjasnitvi vprašanja, kakšnih naprav ni dovoljeno uporabljati ali imeti pri sebi v vozilu ali na njem. Zato bi kazalo besedilo v oklepaju črtati.

Glede izraza "fizična oseba", ki je uporabljen v šestem odstavku, se zastavlja vprašanje, ali se nanaša tudi na udeleženca v prometu, ali pa je z njo morda mišljena oseba, ki ni (nujno) udeleženec v prometu.

K 47. členu:
V tem členu so določene najvišje dovoljene hitrosti posameznih vrst vozil. Glede prvega odstavka se zastavlja vprašanje razmerja te določbe z določbami 46. člena Predloga zakona, saj so tam predpisane najvišje dovoljene hitrosti z vidika posameznih vrst cest. Ker prvi odstavek 47. člena določa omejitev hitrosti vožnje za določena vozila "na cestah", je kombinacijo te določbe in 46. člena mogoče razumeti tako, da na različen način urejata isto vprašanje, kar pa z vidika načela pravne države po našem mnenju ni dopustno.

K 50. členu:
V tretjem odstavku je navedeno sklicevanje na "c) točko drugega odstavka tega člena", pri čemer tako označene točke v drugem odstavku ni. V izogib nejasnosti bi kazalo napačno sklicevanje ustrezno popraviti.

K 66. členu:
V četrtem odstavku je določeno, katere osebne podatke naj bi vsebovala evidenca izdanih parkirnih kart. Ugotavljamo, da so med naštetimi osebnimi podatki tudi takšni, ki skladno z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) sami po sebi niso osebni podatki (npr. zaporedna številka vpisa, serijska številka parkirne karte, datum vpisa), vendar je verjetno smiselno, da jih evidenca vsebuje. Glede tega predlagamo razmislek, ali ne bi morda kazalo napovedni stavek v tem odstavku razširiti tudi na druge vrste podatkov. Poleg tega ugotavljamo, da ta člen ne izpolnjuje vseh pogojev iz 38. člena Ustave in ZVOP-1 o obdelavi osebnih podatkov, saj ni določen namen njihove obdelave (drugi odstavek 7. člena ZVOP-1). Zato menimo, da bi utegnila biti obdelava osebnih podatkov na podlagi predlagane ureditve v neskladju z Ustavo oziroma nesistemska.

K 67. členu:
V četrtem odstavku je določena sankcija za prekršek, če voznik vozila ne označi z veljavno parkirno karto. Po prvem odstavku je taka označitev obvezna le, če vozilo parkira na označenem parkirnem mestu za invalida, zato je po našem mnenju besedilo v četrtem odstavku preširoko, saj določa sankcijo za neoznačeno parkiranje ne glede na vrsto parkirišča. Glede tega menimo, da sankcija za neoznačeno parkiranje na parkirnem mestu, ki ni rezervirano za invalide, ni utemeljena, čeprav gre za voznika, ki je upravičen do parkirne karte. Ker poleg tega z zakonom ni predvideno tudi nobeno drugo upravičenje, ki bi izviralo iz parkirne karte, njena uporaba na splošnih parkirnih mestih ne bi smela imeti nobenih negativnih posledic za upravičenca, seveda pa tudi pozitivnih ne (dokler te niso predpisane z zakonom).

K 71. členu:
V četrtem odstavku je pri zapisu drugega stavka očitno prišlo do napake, saj ta stavek ni dokončan, ali pa je zadnja beseda v stavku ("oziroma") odveč.

K 101. členu:
Z vidika jasnosti določbe bi kazalo uskladiti besedilo druge alineje 1. točke drugega odstavka 101. člena Predloga zakona in druge alineje 2. točke istega odstavka. V prvem primeru je namreč uveden pojem "sirena" tako, da bi se uporabljal v celem nadaljnjem besedilu zakona. Kljub temu pa je v drugem navedenem primeru pojem uporabljen v razširjeni obliki in ne tako, kot je ob njegovi prvi omembi predvideno.

K 104. členu:
V četrtem odstavku je določeno, da se alkoholiziranost posameznega naslovnika ureditve ugotavlja s "sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom". Pri tem ni jasno, kje so določeni pogoji, ki jih morajo ta sredstva, naprave oziroma strokovni pregled izpolnjevati, da je rezultate meritev, opravljene z njihovo pomočjo, mogoče šteti za pravno relevantne. Zaradi večje jasnosti določbe bi kazalo besedilo dopolniti z navedbo pravne podlage, ki ureja pogoje za delovanje teh naprav oziroma način izvajanja takega pregleda.

K 106. členu:
V drugem odstavku je uporabljen veznik "in/ali", ki z vidika jasnosti določbe ni primeren, zato bi ga kazalo nadomestiti bodisi z "in" bodisi z "ali", če to ustreza namenu določbe, pa tudi z besedo "oziroma".

K 107. členu:
S tem členom je urejeno preverjanje psihofizičnega stanja udeležencev cestnega prometa, tako v primeru prometne nesreče kot tudi sicer. Pogoji in ukrepi so za preverjanje psihofizičnega stanja različni glede na to, ali gre za prometno nesrečo ali ne. Zato menimo, da so določila tega člena nejasna, ker je v prvem odstavku uveden pojem "udeleženec cestnega prometa", ki naj bi vključeval tako splošnega udeleženca cestnega prometa kot tudi "posebnega" udeleženca prometne nesreče. Kljub temu pa je že v prvem odstavku in tudi v nekaterih drugih delih besedila tega člena uporabljen izraz "neposredni udeleženec prometne nesreče", zaradi česar je celotno besedilo člena nejasno. V izogib napačni uporabi določb tega člena, ki lahko izvira iz njegovega nejasnega besedila, bi zato kazalo ponovno preučiti uporabo različnih pojmov v tem členu. Ob tem tudi opozarjamo, da je pojem "neposrednega udeleženca prometne nesreče" natančneje opredeljen šele v četrtem odstavku 109. člena Predloga zakona, kar lahko z vidika 107. člena Predloga zakona ustvarja dodatne nejasnosti, saj so v tem členu zanj predvideni drugačni pogoji in ukrepi pri preverjanju psihofizičnega stanja kot za splošnega "udeleženca cestnega prometa". Zato predlagamo tudi razmislek, ali ne bi kazalo pojma "neposrednega udeleženca prometne nesreče" opredeliti že v 3. členu, ki na splošno določa pomen izrazov v tem Predlogu zakona. Enako pripombo dajemo tudi v zvezi s pojmom "udeleženec prometne nesreče", ki se v 107. členu prvič pojavi v devetem odstavku, natančneje pa je opredeljen šele v tretjem odstavku 109. člena Predloga zakona.

V prvem odstavku je med drugim predvideno tudi, da se sme zoper druge udeležence v cestnem prometu, ki so očitno pod vplivom alkohola in ovirajo ali ogrožajo cestni promet, odrediti še druge ukrepe, in sicer takšne, s katerimi se jim "onemogoči oviranje ali ogrožanje cestnega prometa". Menimo, da ti ukrepi niso dovolj jasno določeni, zaradi česar utegne biti ravnanje policista kot pooblaščene uradne osebe arbitrarno, kar pa lahko pomeni kršitev načela pravne države. Vprašanje torej je, kateri ukrepi so s tem mišljeni in kakšni pogoji morajo biti za njihovo uporabo izpolnjeni.

K 111. členu:
V tem členu so urejena pooblastila uradnih oseb, zlasti policistov, v primeru prometne nesreče. V prvem do četrtem odstavku so določena pooblastila, ki pomenijo zbiranje dokazov o prekršku oziroma kaznivem dejanju, ki ima za posledico prometno nesrečo, vendar je za posamezne kategorije prometnih nesreč obseg zbiranja dokazov določen različno (bodisi samo "zavarovanje kraja prometne nesreče in ogled", bodisi "ugotovitev dejstev in zbiranje dokazov, potrebnih za odločitev o prekršku", ali pa "ugotavljanje, ali voznik in vozilo izpolnjujeta pogoje za udeležbo v cestnem prometu"). Razlogi za takšno različno določanje, kaj v primeru posamezne kategorije prometne nesreče šteje za obvezno pri zbiranju dokazov, v obrazložitvi niso pojasnjeni, zato se zastavlja vprašanje, ali takšna ureditev utegne učinkovati omejevalno pri ugotavljanju dejanskega stanja v konkretnih primerih in s tem vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve pristojnega organa v konkretnem primeru. Posebej pa opozarjamo na neenakost obravnavanja prometne nesreče I. kategorije po drugem in tretjem odstavku 111. člena Predloga zakona. Ni namreč jasno, zakaj je v tretjem odstavku pooblastilo policista ožje od pooblastila iz drugega odstavka, čeprav v obeh primerih policist pride na kraj dogodka (prometne nesreče) na podlagi poziva.

Tudi glede četrtega odstavka menimo, da ni jasen, saj iz besedila določbe ni mogoče ugotoviti, na kateri primer se nanaša. Po naravi stvari bi bilo to določbo mogoče uporabiti pri vsaki prometni nesreči ne glede na kategorijo, zato menimo, da je pomanjkljiv tudi prvi odstavek, po katerem je načeloma treba opraviti vse zgolj "za zavarovanje kraja prometne nesreče in opraviti ogled". Zato bi 111. člen Predloga zakona kazalo ponovno preučiti z vidika obsega potrebnih pooblastil policista in nadaljnjega postopanja v primeru prometne nesreče, saj je za pravilno obravnavanje takega dogodka bistveno, da se dejansko stanje dovolj zgodaj popolno in pravilno ugotovi.

K 113. členu:
Glede na predviden zamik začetka uporabe po uveljavitvi Predloga zakona se zastavlja vprašanje o razlogih za predvideno šestmesečno obdobje za izdajo podzakonskih predpisov, še zlasti zato, ker so nekateri od njih v obliki osnutka priloženi gradivu za sprejem tega Predloga zakona. Podzakonski predpisi so namenjeni izvrševanju zakona, na podlagi katerega so izdani, kar pomeni, da je izvrševanje takega zakona v polni meri omogočeno šele z njihovo izdajo. Zato si je po našem mnenju nujno treba prizadevati, da se potrebni podzakonski akti pripravijo in tudi izdajo ter uveljavijo čim prej, saj v nasprotnem primeru kljub uveljavitvi in začetku uporabe takega zakona ne bi bil dosežen namen zakonodajalca, da na določen način uredi določeno pravno področje.

K 114. členu:
Glede na sistematiko prehodnih določb bi kazalo vsebino tega člena premestiti v 115. člen Predloga zakona kot njegov novi peti odstavek, saj so v 115. členu zbrane tudi druge razveljavitve predpisov, ki so po oceni predlagatelja potrebne.

K 115. členu:
Glede na to, da se omemba veljavnega ZVCP-1 v tem členu pojavi večkrat, bi kazalo v prvem odstavku v besedilo člena uvesti skrajšani naziv tega zakona. Poleg tega ugotavljamo, da se ZVCP-1 glede izrecno navedenih členov ohranja v veljavi, zato je besedilo na koncu prvega odstavka ("ki se uporabljajo do njihove ureditve v ustreznem zakonu") odveč, hkrati pa je to besedilo zaradi svoje nejasnosti tudi neustrezno. V zvezi s členi ZVCP-1, ki se ohranjajo v veljavi, se zastavlja tudi vprašanje pristojnosti za nadzor nad njihovim izvajanjem, saj naj bi bili ustrezni deli ZVCP-1, ki se nanašajo na pristojnost za nadzor nad njegovimi določbami, razveljavljeni. Opozarjamo pa tudi na to, da bo poslej ZVCP-1 vseboval samo vsebino, ki se nanaša na javne prireditve na cesti. Taka vsebina tega zakona ne bo več v skladu z njegovim naslovom, iz katerega bo tudi poslej izhajalo, da gre za predpis, ki ureja varnost cestnega prometa. Takšno urejanje, ki bo nastalo kot posledica razveljavitve pretežnega dela ZVCP-1, po našem mnenju ni primerno, saj zmanjšuje skladnost, harmoničnost in koherentnost pravnega sistema, s tem pa se zmanjšuje tudi zaupanje v pravo, ki ga zagotavlja ustavno načelo pravne države. Prehodna ureditev, ki je predlagana v tem Predlogu zakona, je glede na povedano po našem mnenju nedodelana.

Ker je predlagana razveljavitev sicer pretežnega dela ZVCP-1, nekaj členov pa vendar ostaja v veljavi, bi v drugem odstavku kazalo podaljšanje uporabe tega zakona določiti le za tisti njegov del, ki naj bi bil razveljavljen.

Glede tretjega odstavka se zastavlja vprašanje, ali se relevantno obdobje dveh let za zaseg vozila šteje od uveljavitve tega Predloga zakona ali od začetka njegove uporabe. Vprašanje je pomembno v primeru, če voznik še ni bil trikrat kaznovan za ustrezne prekrške pred uveljavitvijo tega Predloga zakona, ampak je npr. tretji prekršek pravnomočno sankcioniran v obdobju med trenutkom uveljavitve in trenutkom začetka uporabe tega Predloga zakona. V tem obdobju naj bi se namreč uporabljal sedanji ZVCP-1. V izogib nejasnostim bi zato kazalo natančneje določiti začetek referenčnega dvoletnega obdobja glede na zamik uporabe tega Predloga zakona. Vprašanje pa je tudi, ali tretji odstavek zajema tudi primere, ko je bil voznik v zadnjih dveh letih za prekrške, navedene v tem odstavku, kaznovan le dvakrat ali pa tudi le enkrat, po uveljavitvi oziroma začetku uporabe Predloga zakona pa bi bil kaznovan še za toliko prekrškov, kolikor jih je skupaj potrebnih za zaseg vozila po 23. členu Predloga zakona. Če taki primeri niso zajeti, bi po našem mnenju lahko prišlo do kršitve načela enakosti zaradi milejše obravnave določenih storilcev cestnoprometnih prekrškov, čeprav razlogi za tak odstop niso nikjer pojasnjeni. Takšne ureditve pa po našem mnenju tudi ni mogoče utemeljiti na načelu milejšega zakona, ki je uveljavljeno tudi na področju materialnega prava prekrškov, saj zaseg vozila iz 23. člena Predloga zakona ni sankcija za prekršek.

Besedilo "oziroma drugih zakonov" v napovednem stavku četrtega odstavka ni jasno in bi ga kazalo opustiti. Menimo, da je pravilen pristop pri ohranjanju veljavnosti izvršilnih predpisov le tak pristop, po katerem se novi zakon opredeljuje le do izvršilnih predpisov z istega področja, kot ga ureja sam. Določanje pravne podlage, rokov za izdajo ter morebitne razveljavitve izvršilnih predpisov z drugih področij pa je treba prepustiti zakonom, ki urejajo taka področja. Beseda "če", ki je uporabljena v omenjenem napovednem stavku, z vidika nomotehnike ni ustrezna, zato bi jo kazalo nadomestiti z besedo "kolikor".⁸

K 116. členu:
Rok za uveljavitev tega zakona je določen na točno določen dan, tj 1. april 2011, njegova uporaba pa se zamika do 1. julija 2011, razlogov pa predlagatelj v obrazložitvi ne pojasnjuje. Poleg tega iz naslova tega člena izhaja, da določa le uveljavitev zakona, čeprav dejansko določa tudi zamik začetka uporabe. Zato bi kazalo naslov člena uskladiti z njegovo dejansko vsebino.

________________________
¹ Nomotehnične smernice, druga, spremenjena in dopolnjena izdaja, Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo, Ljubljana, Uradni list Republike Slovenije, str. 75 - 76.
² Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), Uradni list RS, št. 56/08 – uradno prečiščeno besedilo, 57/08 – ZLDUVCP, 58/09 in 36/10.
³ Gre za naslednje predloge zakonov: Predlog zakona o cestah (EPA 1247-V), Predlog zakona o voznikih (EPA 1249-V) in Predlog zakona o motornih vozilih (EPA 1250-V).
⁴ Zakon o prekrških (ZP-1), Ur. l. RS, št. Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 17/08, 21/08 – popr., 76/08 – ZIKS-1C, 108/09, 109/09 – odločba US in 45/10 - ZIntPK
⁵ Zakon o policiji (ZPol-1), Ur. l. RS, št. 66/09 - uradno prečiščeno besedilo in 22/10
⁶ Zakon o občinskem redarstvu (ZORed), Ur. l. RS, št. 139/06
⁷ Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), Ur. l. RS, št. 43/07 - uradno prečiščeno besedilo
⁸ Glej v: Nomotehnične smernice, druga, spremenjena in dopolnjena izdaja, Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo, Ljubljana, Uradni list Republike Slovenije, str. 109.

Sekretarka Špela Maček Guštin, l.r.

Božo Strle vodja

Poslano:
- Odboru za promet