Predlogi zakonov - konec postopka - Izbran dokument

Številka: 326-07/10-163/8
Datum: 17. 11. 2010



Na podlagi prvega odstavka 27. člena Poslovnika Državnega zbora je Zakonodajno-pravna služba pripravila




Zakonodajno-pravna služba je Predlog zakona preučila z vidika njegove skladnosti z Ustavo Republike Slovenije, pravnim sistemom in z zakonodajno-tehničnega vidika.

Uvodoma opozarjamo, da je v skladu s četrtim odstavkom 115. člena Poslovnika Državnega zbora (PoDZ-1) obveznost smiselne uporabe ženskega in moškega spola predvidena le v tistih prvih členih predloga zakona, ki določajo temeljne subjekte predloga zakona, z navedbo, da se v nadaljnjem besedilu uporabi naslavljanje v moškem spolu, zato je treba s tega vidika ponovno preveriti predloženo zakonsko besedilo in uporabo ženskega in moškega spola ohraniti zgolj pri temeljnih subjektih tega predloga zakona. Ugotavljamo tudi, da predlog zakona ne vsebuje določb o razveljavitvi Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) v delu, ki je po vsebini obsežen s predlogom zakonom, temveč je razveljavitev, za obravnavani predlog zakona relevantnih določb, predvidena v drugem predlogu zakona, tj. Predlogu zakona o pravilih v cestnem prometu. Takšna rešitev je neustrezna, saj je treba upoštevati, da je vsak predlog zakona predmet samostojnega zakonodajnega postopka. Splošno pripombo dajemo tudi v zvezi z nedoločno opredelitvijo odgovorne osebe kot storilca prekrška. V skladu z načelom določnosti, posebej izraženim pri kaznovalnih določbah, je namreč treba določno navesti, odgovorna oseba katerega subjekta, ki je tudi lahko storilec prekrška, naj bi bila sankcionirana po posamezni določbi. V zvezi s predloženim zakonskim besedilom opozarjamo tudi na skromno obrazložitev predloga zakona, podano k posameznim členom, saj ta večinoma zgolj povzema vsebino člena. Obrazložitev bi morala v skladu s PoDZ-1 pojasniti vsebino in namen posameznih določb ter posledice in medsebojne povezave v njih vsebovanih rešitev.

K posameznim členom predloga zakona dajemo naslednje pripombe:

K 1. členu:
S tem členom se določa vsebina zakona, zato je treba temu ustrezno popraviti naslov člena.

K 2. členu:
V zvezi s prvim odstavkom ugotavljamo, da je pojmovnik precej obsežen in da se je predlagatelj odločil za drugačno sistematiko (abecedni sistem) kot jo uporablja veljavni Zakon o javnih cestah (ZJC). Z vidika preglednosti in uporabnosti pojmovnika predlagamo ponovni razmislek o ohranitvi notranje sistematike pojmovnika po vsebinskih sklopih. Poleg tega še ugotavljamo, da obrazložitev, podana k členu, posameznih pojmov ne pojasnjuje, kar bi bilo pomembno zlasti še pri tistih, ki jih pojmovnik na novo opredeljuje ter pri spremembah že uveljavljenih pojmov. V pojmovnik pa bi kazalo vključiti še naslednje pojme, ki so uporabljeni v zakonskem besedilu, in sicer servisne prometne površine, servisne površine z objekti in napravami za upravljanje in vzdrževanje cest ter nadzor prometa in površine za mirujoči promet.
V 12. točki je treba besedilo v delu, ki se sklicuje na predpise o projektiranju javnih cest, preveriti v razmerju do določbe šestega odstavka 9. člena predloga zakona.
V 16. točki je treba besedilo dopolniti z določnejšo navedbo ukrepov, ki so določeni v strokovno-tehničnem elaboratu.

K 3. členu:
Ustreznost uporabe nekaterih, v tem členu uporabljenih izrazov je treba ponovno preveriti oziroma jih medsebojno poenotiti (npr. cestni svet, cestni svet javne ceste, zemljišča cestnega sveta; lokalna skupnost, občina).
V zvezi z določbo tretjega odstavka opozarjamo, da je treba v besedilu, ki se nanaša na gradnjo objektov gospodarske infrastrukture, uporabljati termin, kot ga opredeljuje Zakon o graditvi objektov, in sicer "objekt gospodarske javne infrastrukture", zato je treba besedilo ustrezno dopolniti (upoštevati tudi v nadaljnjem besedilu predloga zakona - 51., 64., 67., 68. člen).
Določbo četrtega odstavka je treba dopolniti s predmetom stvarne služnosti (v tretjem odstavku je npr. predmet stvarne služnosti cestni svet javne ceste). Glede na to, da določba ni obrazložena, ni jasno, kateri uporabniki cestnega priključka so mišljeni.
Predlagana rešitev petega odstavka pomeni precejšnjo novost v primerjavi z veljavno sistemsko ureditvijo statusa javnih cest, saj omogoča začasno oziroma trajno imetništvo lastninske pravice na javnih cestah, ki so sicer v državni lasti kot javno dobro (avtoceste, hitre ceste), pri čemer pa vsebinskih razlogov predlagatelj v zvezi s tem ne pojasnjuje. V zvezi s takšno rešitvijo tako ni jasno, ali vzpostavlja zgolj sistemsko pravno podlago za nekatere rešitve, vsebovane v Predlogu Zakona o Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (ZDARS-1), ki je v zakonodajnem postopku, ali je mišljena kot pravna podlaga za stvarnopravna razmerja tudi v povezavi z drugimi subjekti. V slednjem primeru je sklicevanje na zakon, ki ureja Družbo za avtoceste v Republiki Sloveniji, s pravno sistemskega vidika neustrezno, saj se ta nanaša le na določanje statusa določene gospodarske družbe in pogojev, po katerih ta družba izvaja določene naloge, ter v tem okviru določena stvarnopravna razmerja. Predlagano rešitev je treba ponovno skrbno proučiti, zlasti z vidika posebnega statusa, ki ga ima javna cesta kot grajeno javno dobro, ter tudi z vidika izvajanja gospodarske javne službe, npr. urejanje pravnih razmerij v primeru različnih nosilcev izvajanja vzdrževanja avtocest in hitrih cest ter lastninske pravice na zemljiščih, objektih in napravah za opravljanje dejavnosti vzdrževanja teh cest.

K 5. členu:
Iz obrazložitve izhaja, da so prepovedana ravnanja, navedena v tem členu, taksativno našteta. Upoštevaje navedeno ni jasen namen določbe prvega odstavka, ki je zapisana kot določba subsidiarne narave v razmerju do drugih, taksativno naštetih prepovedanih ravnanj. Prepovedana ravnanja, na katera se nanaša določba prvega odstavka, so namreč opredeljena precej ohlapno in abstraktno, kar ustvarja temu ustrezno določeno polje diskrecije pri odločanju v konkretnem primeru. Poleg tega nekatere nadaljnje določbe tega člena predstavljajo konkretizacijo določbe prvega odstavka, s čimer se dopušča tudi možnost dvojnega sankcioniranja. V skladu z načelom določnosti, ki je še posebej izraženo pri kaznovalnih določbah, morajo biti določbe, ki opredeljujejo prepovedana ravnanja, ki so sankcionirana kot prekršek, čimbolj natančno opredeljene.
V drugem odstavku bi kazalo določbo druge alinee 5. točke jasneje zapisati.
Glede na to, da pojmovnik opredeljuje v okviru enega termina tako cestne naprave kot tudi druge ureditve, ki so namenjene varnosti, vodenju in nadzoru prometa, zaščiti ceste ter preprečevanju škodljivih emisij prometa, bi kazalo razmisliti o dopolnitvi besedila četrtega odstavka.
V zvezi z osmim in devetim odstavkom opozarjamo, da je treba, v skladu z načelom določnosti, posebej izraženim pri kaznovalnih določbah, določno navesti, katera odgovorna oseba bo sankcionirana, kar je treba upoštevati skozi celotno zakonsko besedilo.

6. člen:
Določbo drugega odstavka, ki določa, da mora biti promet na nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet, urejen in označen v skladu s predpisi o gradnji in vzdrževanju javnih cest, je nejasna, zato jo je treba ponovno preveriti.

9. člen:
Določbo petega odstavka, ki dopušča (s soglasjem ministra) načrtovanje, projektiranje, gradnjo ali vzdrževanje javne ceste ali njenega dela s slabšimi elementi, kot ustrezajo pomenu ceste ali njenega dela, bi kazalo ponovno proučiti in opredeliti, kolikšna so lahko ta odstopanja ter določbo dopolniti s kriteriji, ki jih bo minister upošteval pri odločitvi o izdaji soglasja (načelo legalitete).

K 11. členu:
Določbo drugega odstavka je treba ponovno proučiti v razmerju do Zakona o javno-zasebnem partnerstvu, ki ureja koncesijo gradenj, pri čemer glede pravil o koncesijah gradenj določa primarnost njihove uporabe.
V zvezi z določbo četrtega odstavka je treba upoštevati, da je za opravljanje upravnih nalog s strani subjektov, ki niso upravni organi, potrebno javno pooblastilo, pri čemer morajo biti naloge, za katere se podeljuje javno pooblastilo natančno določene (121. člen Ustave). Gre namreč za urejanje vprašanja pristojnosti, saj je določitev, da se neke upravne naloge zaupajo kot javno pooblastilo, enaka določitvi, da te naloge opravlja državni organ. Pristojnost za izvajanje upravnih nalog pa se po Ustavi določa z zakonom (120. člen Ustave).

K 13. in 14. členu:
V zvezi s predlaganimi rešitvami, ki določajo odstopanja od siceršnje sistemske ureditve postopkov urejanja in spreminjanja mej, opozarjamo, da je treba takšna odstopanja posebej utemeljiti, zlasti še, ker navedena ureditev posega na področje varstva z ustavo varovanih pravic (33. člen - varstvo zasebne lastnine), ki mora biti posamezniku v teh postopkih zagotovljeno.

K 15. členu:
Določbo prvega odstavka je treba ponovno preveriti v razmerju do določbe drugega odstavka 9. člena predloga zakona (skladnost načrtovanja, projektiranja, gradnje in vzdrževanja javnih cest s predpisi).

K 18. členu:
V zvezi z določbo prvega odstavka, upoštevaje definicijo termina investicijska vzdrževalna dela po ZGO-1, kaže razmisliti o dopolnitvi opredelitve termina investicijska vzdrževalna dela v smislu opredelitve vrste del, s katerimi se ne spremeni zmogljivosti ceste itd.
Določbo drugega odstavka, ki se nanaša na postopek po izvedbi investicijskih vzdrževalnih del, je treba ponovno proučiti in sam postopek dodelati, saj ni jasno, komu poda upravljavec ceste predlog za pregled, kdo opravi pregled, itd., poleg tega tudi obrazložitev, podana k členu, ne ustreza povsem vsebini določbe (npr. navedbe o komisiji, ki je določbe tega člena ne predvidevajo).

K 19. členu:
V zvezi z določbo tretjega odstavka, ki ločuje sporazumno služnost od služnosti v javno korist opozarjamo, da gre tako v primeru ustanovitve služnosti na podlagi pogodbe, kot tudi v primeru ustanovitve služnosti na podlagi odločbe za ustanovitev služnosti za isti namen, torej v javno korist, zato je treba besedilo tega odstavka ustrezno preoblikovati (upoštevati tudi pri 75. členu, 98. členu).

K 21. členu:
Določba tretjega odstavka, ki določa, da je naprave in ukrepe za umirjanje prometa dovoljeno izvesti le na delih cest skozi naselja, na katerih na drugačen način oziroma z drugimi napravami ali ukrepi za umirjanje prometa ni mogoče zagotoviti želene hitrosti vozil, je nejasna, saj ni jasno, katere druge naprave in ukrepi za umirjanje prometa so mišljeni.

K 25. členu:
V zvezi s prvim odstavkom ni jasno, kateri so relevantni kriteriji za presojo takšne oddaljenosti pridobivalnih prostorov mineralnih surovin od javne ceste, da to ne vpliva na stabilnost cestnih objektov, cestnega telesa, na vzdrževanje ceste in na varnost prometa.

K 26. členu:
Tudi v zvezi z določbo prvega odstavka naslovnega člena ni opredeljenih nobenih kriterijev za presojo del, ki bi lahko povzročila nestabilnost cestnega telesa, kar je še zlasti pomembno, glede na to, da je od te presoje odvisna obveznost pridobitve soglasja upravljavca.

K 29. členu:
V zvezi z določbo petega odstavka pojasnjujemo, da so že po splošnih pravilih obligacijskega prava določbe pogodbe, ki so v nasprotju s prisilnimi predpisi (torej tudi z določbami tega zakona), nične in nimajo pravnega učinka.

K 30. členu:
Določbe 30., 31. in 32. člena predloga zakona se v primerjavi z veljavno ureditvijo nanašajo ne le na vozilo, temveč na skupino vozil, kar bi bilo treba dodatno pojasniti, in pojem skupina vozil opredeliti (ta pojem je sicer opredeljen v veljavnem ZVCP).
V določbi petega odstavka, ki se nanaša na sankcioniranje odgovorne osebe pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki opravlja samostojno dejavnost, je treba besedilo uskladiti v razmerju do četrtega odstavka na način, da se beseda „ravna“ nadomesti z besedama „opravlja prevoz“.
V zvezi z določbo sedmega odstavka bi kazalo ponovno preveriti, ali je namen predlagatelja sankcionirati zgolj posameznika ali tudi pravno osebo, samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki opravlja samostojno dejavnost, ter odgovorne osebe teh subjektov. Enaka pripomba se nanaša tudi na določbo sedmega odstavka 31. člena predloga zakona.

K 32. členu:
Zaradi jasnosti bi kazalo določbo drugega odstavka dopolniti z izrecno določbo glede obveznosti pridobitve dovoljenja za izredni prevoz.
Določbo petega odstavka bi kazalo dopolniti na način, da gre za primere poteka izrednega prevoza tudi po občinski cesti.
Določbi sedmega odstavka in enajstega odstavka je treba ponovno proučiti, saj ni jasen namen predlaganih določb, glede spremembe oziroma razveljavitve dovoljenja kot upravne odločbe pa je sicer treba upoštevati določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Poleg tega se navedeni določbi nanašata na dovoljenje za enkratni izredni prevoz, pri čemer predlog zakona različnih vrst dovoljenj ne ureja.
V zvezi z določbo osmega odstavka opozarjamo, da iz predloga zakona ni razvidno, za katero dovoljenje je obvezna predhodna najava. Poleg tega opozarjamo, da se dovoljenje kot upravna odločbo pošilja (pravilno:vroča) le strankam v konkretnem upravnem postopku, druge pristojne organe pa se lahko o izdanem dovoljenju le obvesti.
Določba dvanajstega odstavka je, v povezavi s kazenskimi določbami, ki se nanašajo tako na primere izrednega prevoza brez dovoljenja kot tudi na primere prevoza v nasprotju z dovoljenjem, nejasna.
Upoštevaje notranjo sistematiko določanja prekrškov v naslovnem členu, je treba določbo šestnajstega odstavka umestiti na koncu naslovnega člena.
V zvezi z določbo enaindvajsetega odstavka opozarjamo, da je navedeni prekršek po vsebini za pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki opravlja samostojno dejavnost, že sankcioniran v okviru sedemnajstega, za odgovorno osebo teh subjektov pa v okviru devetnajstega odstavka (verjetno je bilo mišljeno sankcioniranje prekrška za primere opravljanja izrednega prevoza brez dovoljenja).

K 34. členu:
V zvezi z določbo devetega odstavka opozarjamo, da je treba upoštevati sistemski Zakon o prekrških (ZP-1), ki določa, da se globa lahko predpiše v razponu ali v določenem znesku, pri čemer ZP-1 določa splošne razpone (spodnjo in zgornjo mejo) za posamezne subjekte. Predlagana določba, kot je zapisana (višina globe določena kot najmanj 2000 eurov oziroma najmanj 200 eurov), pa pomeni, da velja, za v tem členu predpisani prekršek splošna zgornja meja po ZP-1, ki je za samostojnega podjetnika posameznika in posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, določena v znesku 150.000 eurov, za pravno osebo v znesku 250.000 eurov, če se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, v znesku 500.000 eurov, za odgovorno osebo pravne osebe ali odgovorno osebo samostojnega podjetnika posameznika in za odgovorno osebo v državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti pa 10.000 eurov. Tako velik razpon, po našem mnenju, dopušča preveliko polje proste presoje, poleg tega je, vsaj v primerjavi z globami, predpisanimi po tem zakonu, nesorazmeren in bi morali obstajati posebej utemeljeni razlogi za predlagano rešitev.

K 35. členu:
V zvezi s predlaganimi rešitvami, ki se nanašajo na izjemo, ko se avtobusno postajališče lahko vzpostavi na vozišču, ni jasno, ali je za takšen primer potrebno pridobiti dovoljenje, ali se komisijo imenuje za vsak posamezen primer, ali gre za stalno komisijo, ter ali je mnenje komisije pri odločitvi o dopustitvi izjeme zavezujoče.

K 37. členu:
Ustreznost predlagane določbe tretjega odstavka je treba ponovno preveriti glede na določbo 112. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, ki promet vozil, na katere se nanaša tretji odstavek naslovnega člena opredeljuje kot lokalni promet. Predlagana rešitev, kot je zapisana, namreč pomeni, da uporaba ceste za navedena vozila ne bo dovoljena.

K 40. členu:
Glede na to, da se po določbi prvega odstavka evidenca o javnih cestah vodi kot banka cestnih podatkov, za katero je določeno, da se v nadaljnjem besedilu uporablja kratica BCP, je treba takšno kratico za navedeno zbirko podatkov uporabljati tudi v nadaljnjih določbah naslovnega člena (v drugem in tretjem odstavku).

K 42. členu:
V zvezi s predlaganimi rešitvami bi kazalo razmisliti o okvirni določitvi časovnega obdobja, za katerega se nacionalni program sprejema.

K 43. členu:
Glede na to, da se določba tretjega odstavka izrecno sklicuje na plan razvoja in vzdrževanja državnih cest, bi kazalo v predlog zakona vključiti določbo v zvezi s sprejemom tega letnega plana.

K 45. členu:
V zvezi s pojmom „kolesarska povezava“, uporabljenim v določbi prvega odstavka je treba upoštevati, da naslovni člen ureja določitev državnih kolesarskih povezav, zato je treba temu ustrezno dopolniti navedeni termin.

K 47. členu:
Predlagana rešitev prvega odstavka določa, da gradnjo prometnih površin, objektov in naprav iz prvega odstavka 62. člena tega zakona na, ob, pod ali nad voziščem državne ceste ter ureditev prehodov za pešce v naselju, ki so potrebne zaradi pretočnosti in varnosti državne ceste, financira oziroma sofinancira občina, pri čemer ni jasno, v katerih primerih občina gradnjo navedenih objektov v celoti financira in v katerih primerih le sofinancira ter v kolikšnem delu. Določbo je treba preveriti tudi v razmerju do Zakona o financiranju občin (pripomba se nanaša tudi na 48. in 49. člen).
Določbo četrtega odstavka je treba ponovno proučiti, saj Vladi dopušča diskrecijsko pravico glede odločitve, ali bo potrebna sredstva za določen namen zagotovila ali ne, ob tem pa ni opredeljenih kriterijev, ki bi jih pri tej odločitvi upoštevala.
Določbo petega odstavka je treba preoblikovati na način, da navedene pogodbe v imenu in za račun Republike Slovenije sklene minister. Enaka pripomba se nanaša tudi na 48. in 49. člen.

K 53. členu:
V prvem odstavku je treba ustreznost sklica na postopek iz osmega odstavka 18. člena predloga zakona ponovno preveriti.

K 57. členu:
V zvezi s predlagano rešitvijo drugega odstavka je treba upoštevati, da je za opravljanje upravnih nalog s strani subjektov, ki niso upravni organi, potrebno javno pooblastilo, pri čemer morajo biti naloge, za katere se podeljuje javno pooblastilo natančno določene.

K 62. členu:
V naslovu člena je treba preveriti ustreznost izraza "spremljajoče površine".

K 63. členu:
V določbi tretjega odstavka je treba besedilo „pred preusmeritvijo prometa“ na koncu besedila kot nepotrebno izpustiti.

K 65. členu:
V predlagani rešitvi drugega odstavka, ki se navezuje na določbo prvega odstavka, je izpadla navedba gospodarske družbe iz 46. člena predloga zakona, kar je treba ponovno preveriti.

K 68. členu:
Določbo petega odstavka je treba uskladiti z določbo prvega odstavka.

K 70. členu:
Upoštevaje Zakon o graditvi objektov je treba termin „graditev“ nadomestiti s terminom “gradnja“.

K 74. členu:
V zvezi z določbo prvega odstavka opozarjamo, da se dovoljenje kot upravna odločbo vroča le strankam v konkretnem upravnem postopku, druge pristojne organe pa se lahko o izdanem dovoljenju le obvesti.

K 75. členu:
Določbo četrtega odstavka bi zaradi jasnosti kazalo v delu, ki se nanaša na soglasje upravljavca ceste, dopolniti s sklicem na določbo, ki to soglasje ureja.

K 76. členu:
V zvezi s predlagano rešitvijo drugega stavka prvega odstavka, da je sestavni del delovnega naloga lahko elaborat prometne ureditve, ni jasno, v katerih primerih je elaborat prometne ureditve sestavni del delovnega naloga in v katerih ne. Smiselno enaka pripomba se nanaša tudi na drugi odstavek 100. člena predloga zakona.

K 78. členu:
Ustreznost sklica v šestem odstavku je treba ponovno preveriti.

K 79. členu:
Na tem mestu ponovno opozarjamo, da lahko subjekti, ki niso upravni organi, upravne naloge opravljajo le na podlagi javnega pooblastila, kar mora biti v zakonu izrecno zapisano.
Določbo prvega odstavka je treba v delu, ki se nanaša na koncesionarja, dopolniti s sklicem.

K 81. členu:
V drugi alinei prvega odstavka je, upoštevaje določbo prve alinee, izpadla navedba intervencijske službe, kar je treba preveriti.
V določbi petega odstavka je treba naziv Komisije Evropske skupnosti uskladiti z določbo šestega odstavka 82. člena predloga zakona.

K 83. členu:
V zvezi z določbo tretjega odstavka je treba preveriti, ali je v prvi vrstici mišljen primer prometne nesreče.

K 84. členu:
V zvezi z ureditvijo glede uradnika za varnosti opozarjamo, da ni določenih pogojev, ki jih mora le-ta izpolnjevati.

K 85. členu:
Besedilo prvega odstavka je nejasno zapisano, zato ga je treba preveriti (predvsem v delu, ki se navezuje na drugo odločbo), besedo „ilustrirano“ pa nadomestiti z besedama „grafično prikazano“.

K 87. členu:
Naslov člena in besedilo člena je treba uskladiti (ocena učinkov oziroma ocena učinka).
Ustreznost umestitve besedila „(v nadaljnjem besedilu: cestno infrastrukturni projekti)“ je treba preveriti.

K 88. členu:
V zvezi z določbo drugega odstavka je treba določiti subjekt, ki bo navedena merila predpisal.

K 89. členu:
Iz obrazložitve k členu izhaja, da metodologijo za razvrščanje cestnih odsekov glede na število nesreč in razvrščanje varnosti omrežja predpiše minister, pristojen za promet, kar pa bi veljalo vključiti tudi v besedilo zakona.

K 90. členu:
V določbi prvega odstavka je treba termin „obnovitvena dela“ nadomestiti z drugim ustreznim terminom, uporabljenim v predlogu zakona (npr. investicijska vzdrževalna dela).

K 92. členu:
V zvezi z določbo prve alinee prvega odstavka opozarjamo, da je pri navedbi izobrazbe treba upoštevati izobrazbo, pridobljeno po veljavnih študijskih programih.
Določbo šestega odstavka je treba ponovno proučiti v razmerju do določbe četrtega odstavka 88. člena predloga zakona.
V zvezi z določbo četrtega odstavka, ki se nanaša na evidenco imenovanih presojevalcev varnosti cest, opozarjamo, da je treba upoštevati Zakon o varstvu osebnih podatkov, v skladu s katerim morajo biti osebni podatki, njihova obdelava in namen obdelave določeni z zakonom.

K 99. členu:
Določbo drugega stavka prvega odstavka je treba dopolniti z besedo „rekonstrukcije“.

K 100. členu:
V petem odstavku je treba popraviti sklic.

K 102. členu:
V zvezi z določbo tretjega odstavka ugotavljamo, da neizpolnitev obveznosti iz drugega odstavka ni sankcionirana, kar bi kazalo ponovno proučiti.

K 106. členu:
V drugem odstavku je treba popraviti sklic.

K 110. členu:
Določbo prvega odstavka je treba ponovno proučiti, saj potrdila o usposobljenosti oziroma dokazila o usposobljenosti za izvajanje izrednega prevoza predlog zakona ne ureja.

K 113. členu:
V zvezi z določbo prve in druge alinee prvega odstavka opozarjamo, da je pri navedbi izobrazbe treba upoštevati izobrazbo, pridobljeno po veljavnih študijskih programih.

K 115. členu:
Glede na to, da določene posebnosti inšpekcijskega postopka ureja tudi sistemski Zakon o inšpekcijskem nadzorstvu (ki sicer napotuje na subsidiarno uporabo zakona, ki ureja splošni upravni postopek), bi kazalo kot pravno podlago vodenju inšpekcijskega postopka v zakonsko besedilo vgraditi tudi navedeni zakon.

K 121. členu:
Določbo drugega odstavka je treba ponovno preveriti v razmerju do prvega odstavka 106. člena predloga zakona.
S predlaganimi določbami četrtega, petega, šestega odstavka se v tem zakonu vzpostavlja obveznost ravnanja po znakih, ukazih oziroma odredbah pooblaščenih uradnih oseb, ki jih te dajejo (tudi) po drugih zakonih, ter neizpolnitev teh obveznosti v tem zakonu tudi sankcionira. Takšna rešitev je vprašljiva z vidika načela pravne države (2. člen ustave) in v tem okviru načela jasnosti in določnosti pravnih norm, ki je pri določanju obveznostnega ravnanja in njihovem sankcioniranju še posebej poudarjeno.

K 123. členu:
Določbo prvega odstavka je treba v skladu z uveljavljeno nomotehniko preoblikovati na način, da se določbe ZJC (razen navedenih izjem) razveljavijo z dnem uveljavitve predloga zakona ter podaljša njihova uporaba do začetka uporabe predloga zakona.
V zvezi z določbo drugega odstavka opozarjamo, da je treba pri podaljšanju uporabe določbe določiti končni rok, v kolikor to ni možno, pa je treba določbo obdržati v veljavi in jo vključiti v prvi odstavek.

K 124. členu:
V zvezi s predlagano določbo, ki določa rok za izdajo podzakonskih predpisov, je treba preveriti, ali je rok enega leta za izdajo podzakonskih predpisov potreben oziroma smiseln glede na uveljavitveni rok in zamik uporabe predloga zakona.

K 125. členu:
Ustaljen nomotehničen izraz za podaljšano uporabo podzakonskih predpisov, ki bodo z dnem uveljavitve tega zakona prenehali veljati, je, da veljajo, kolikor niso v nasprotju s tem zakonom. Beseda »kolikor« namreč omogoča novi ureditvi prilagojeno uporabo celotne ali dela posamezne določbe, zato je treba napovedni stavek ustrezno preoblikovati.

K 129. členu:
Namen predlagane rešitve ni jasen, poleg tega določba, kot je zapisana ni prehodnega značaja. Pravno podlago oziroma pogoje za pridobitev statusa grajenega javnega dobra pa sicer ureja Zakon o graditvi objektov.

K 131. členu:
V drugem odstavku je treba časovno natančneje opredeliti, za katere predore gre.

K 134. členu:
Rok za uveljavitev tega zakona je določen na točno določen dan, tj. 1. april 2011, njegova uporaba pa se zamika do 1. julija 2011, razlogov pa predlagatelj v obrazložitvi ne pojasnjuje.

ZPS bo pri pripravi izvirnika zakona opravila redakcijske popravke predlaganega besedila, s katerimi se ne posega v samo vsebino Predloga zakona.

Podsekretarka Mag. Saša Bricelj Podgornik, l.r.

Božo Strle vodja

Poslano:
- Odboru za promet