Predlogi zakonov - konec postopka - Izbran dokument

EVA: 2007-2111-0005
Številka: 00713-11/2007/10
Ljubljana, 22.03.2007



PREDSEDNIK DRŽAVNEGA ZBORA
REPUBLIKE SLOVENIJE

L J U B L J A N A



Vlada Republike Slovenije je na 114. redni seji dne 22.03.2007 določila besedilo:

- PREDLOGA ZAKONA O VARSTVU POTROŠNIKOV PRED NEPOŠTENIMI POSLOVNIMI PRAKSAMI,

ki vam ga pošiljamo v prvo obravnavo na podlagi 114. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije.

Vlada Republike Slovenije je na podlagi 45. člena poslovnika Vlade Republike Slovenije in na podlagi 235. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije določila, da bodo kot njeni predstavniki na sejah Državnega zbora Republike Slovenije in njegovih delovnih teles sodelovali:

- mag. Andrej Vizjak, minister za gospodarstvo,
- mag. Andrijana Starina - Kosem, državna sekretarka, Ministrstvo za gospodarstvo,
- mag. Zlatko Zupanc, v. d. generalnega direktorja, Ministrstvo za gospodarstvo.







PRILOGA: 1









I. UVOD

1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona

Direktivo EP in Sveta 2005/29/ES z dne 11. 5. 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu je Evropska Komisija predlagala po dolgotrajnem in podrobnem preučevanju nacionalnih zakonodaj s tega področja v državah članicah ter po analizi in oceni vpliva, ki ga ima raznolikost omenjenih ureditev na delovanje notranjega trga Evropske unije. Zakoni držav članic, ki se nanašajo na nepoštene poslovne prakse, kažejo izrazite razlike, ki lahko povzročajo znatno izkrivljanje konkurence in nastanek ovir za nemoteno delovanje notranjega trga. Ta neskladja povzročajo negotovost o tem, katera nacionalna pravila se uporabljajo za nepoštene poslovne prakse, ki škodijo ekonomskim interesom potrošnikov in ki ustvarjajo številne ovire ter vplivajo na podjetja in potrošnike. Zaradi teh ovir imajo podjetja višje stroške pri uresničevanju svoboščin notranjega trga, zlasti če se želijo ukvarjati s čezmejnim trženjem in pospeševanjem prodaje. Ovire vzbujajo negotovost tudi pri potrošnikih glede njihovih pravic in zmanjšujejo njihovo zaupanje v notranji trg.

Ugotovitve in pričakovanja, ki jih je Komisija predstavila v spremnem besedilu predloga direktive, nedvomno govorijo v prid harmonizaciji: 38% podjetij naj bi po harmonizaciji povečalo svoje čezmejne aktivnosti v smislu oglaševanja in trženja, 46% podjetij pričakuje povečanje svojih prihodkov od čezmejne trgovine, 10 milijonov potrošnikov bi po svojih navedbah občutno povečalo svoje nakupe v drugih državah članicah, 70 milijonov bi svoje nakupe vsaj malenkostno povečalo, večina nacionalnih poslovnih združenj pričakuje zniževanje stroškov trgovine, kar spet pozitivno vpliva na obseg potrošnje. Komisija ugotavlja, da neusklajenost nacionalnih zakonodaj predstavlja občutne vstopne ovire na trgih držav članic, poleg tega pa negativno vpliva na konkurenco na notranjem trgu. Zato je cilj direktive prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga ter s poenotenjem nacionalnih predpisov dosegati visoko stopnjo varstva potrošnikov.

V okolju Evropske unije je pred sprejemom Direktive mogoče identificirati precejšnje število odločb Sodišča Evropskih skupnosti s področja varstva potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami. Tokrat se prvič ureja celotno področje varstva potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami z aktom sekundarne zakonodaje. Prav tako se prvič pojavljajo tako imenovane agresivne poslovne prakse, ki se čedalje pogosteje uporabljajo, zato jih je potrebno pravno regulirati. Zaradi narave in obsega področja urejanja, kompleksnosti, ekonomskih temeljev, predvsem pa spričo podrobnih (in med seboj različnih) načinov urejanja povezanih področij (nelojalna konkurenca) v državah članicah, prinaša direktiva nujno tudi nekatere povsem nove pristope k urejanju.

Cilj predloga zakona je odpraviti nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov. Predlog definira nepoštene poslovne prakse, kot dejanja, ki jih v razmerju do potrošnikov podjetja izvajajo v nasprotju z zahtevami poklicne skrbnosti (v smislu zahtevanega znanja in skrbnosti podjetja – sorazmerno s poštenimi tržnimi praksami ali splošnimi načeli dobre vere, dobrih poslovnih običajev na področju delovanja podjetij), ki bistveno izkrivljajo ali bi lahko bistveno izkrivljala ekonomsko obnašanje potrošnikov. Presojo bistvenega izkrivljanja obnašanja potrošnika je v skladu z zakonom potrebno opraviti s pomočjo standarda povprečnega potrošnika, ob tem pa ureditev od tega standarda odstopa v primeru jasno določljive skupine potrošnikov – ranljivih potrošnikov. Predlog zakona določa tudi test poslovne odločitve, ki predstavlja vsebinski standard za presojo, ali določena oblika nepoštenih poslovnih praks dejansko bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala potrošnikovo ekonomsko obnašanje.

Za lažje in boljše razumevanje predloga zakona povzemamo temeljne značilnosti:

- zakon vsebuje negativno definicijo poslovnih praks. Razlog za negativno definicijo je v zagotavljanju večje pravne varnosti, prav tako določna definicija nepoštenih poslovnih pogojev zagotavlja višjo stopnjo transparentnosti;
- v skladu z direktivo v celoti in popolnoma harmonizira (maksimalna harmonizacija) ureditev (prepovedi) nepoštenih poslovnih praks v odnosu podjetje-potrošnik;
- vsebuje generalno prepovedno klavzulo, ki naj bi nadomestila oziroma dopolnila obstoječe različne generalne klavzule in načela;
- metodološko deli in opredeljuje dva tipa nepoštenega poslovnega ravnanja – zavajajoče na eni in agresivno na drugi strani. V primeru, ko gre za poslovno prakso, ki ni zavajajoča in ne agresivna, je mogoče preko uporabe generalne klavzule ugotoviti ali je nepoštena in zato prepovedana;
- namen zakona je varovati potrošnike, saj zajema zgolj nepoštene poslovne prakse uperjene proti potrošnikom (podjetje - potrošnik), ne pa tudi tiste, ki so uperjene proti konkurentom (podjetje - podjetje).



2. Cilji, načela in poglavitne rešitve zakona

Cilj zakona je uskladitev slovenske zakonodaje z Direktivo EP in Sveta 2005/29/ES z dne 11. 5. 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu. Predlog zakona obravnava poslovne prakse, ki so neposredno povezane z vplivanjem na odločitve potrošnikov o poslu v zvezi z izdelki. Ne nanaša se na poslovne prakse, ki služijo predvsem drugim namenom, na primer na tržne komunikacije, namenjene vlagateljem, kakršna so letna poročila in promocijski prospekti podjetij. Ne nanaša se na pravne zahteve glede dobrega okusa in spodobnosti, ki so zelo različne v posameznih državah članicah.

Predlog zakona sledi ključnim načelom, ki so namenjena zaščiti potrošnikov kot šibkejše stranke v razmerju do podjetij. Pri pravici potrošnikov do sodnega in upravnega varstva se po zgledu ZVPot, uveljavlja načelo obrnjenega dokaznega bremena. Upoštevano je tudi načelo pravne varnosti, saj razvoj poštenih poslovnih praks prispeva k večji transparentnosti na trgu, kar posledično koristi tako potrošnikom kot tudi podjetjem.

Osnovne rešitve zakona se nanašajo na:
- kategorije oseb, ki jih zakon ureja (osebna veljavnost zakona);
- nove definicije pojmov;
- nove koncepte tržnega prava;
- oblike in vrste nepoštenih poslovnih praks;
- sodno in upravno varstvo potrošnikov.



3. Ocena finančnih posledic zakona za državni proračun in druga javnofinančna sredstva

Predlagani zakon je načeloma nevtralen z vidika državnega proračuna in drugih javnofinančnih sredstev. Negativnih posledic na javna finančna sredstva ne bo. Dolgoročno lahko pripelje do več naloženih glob v postopkih o prekršku zaradi bolj jasne določitve prepovedanih ravnanj, vendar je obseg takšnih pozitivnih posledic za državni proračun nemogoče napovedati v naprej, ker sta odkrivanje prekrškov in izvedba postopkov odvisna od različnih dejavnikov (dejstva, da subjekti sploh uporabljajo nepoštene poslovne prakse, da jih pristojna inšpekcija odkrije, da sploh gre za tako hude kršitve, da je potrebno izreči globo … ). Za izvajanje zakona ni potrebno zagotoviti dodatnih sredstev v proračunu.


4. Ureditev na ravni Evropske skupnosti in primerjalno-pravni prikaz ureditve v drugih državah članicah EU

Predlog Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami v celoti prenaša v slovenski pravni red Direktivo Evropskega Parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij do potrošnikov na notranjem trgu. Prikaza dokončne ureditve Direktive EP in Sveta 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah v drugih državah članicah ni mogoče prikazati, saj se rok za prenos direktive, ki je bila sprejeta 11. 5. 2005, v notranje-pravne predpise še ni iztekel. Rok za prenos direktive oz. objavo notranje-pravnih predpisov je 12.06. 2007, predvideni zakonski ukrepi pa se začnejo uporabljati od 12.12.2007. Po zagotovilih Evropske Komisije je prenos direktive, ki ne ureja na splošno varstvo potrošnikov ampak zgolj specifični vidik tega področja v državah članicah še v fazi implementacije-izdelave ustreznih zakonov, zatorej je nemogoče pripraviti primerjalno- pravni prikaz.

Po do sedaj dostopnih podatkih in na podlagi izmenjave mnenj v okviru posvetovalnih aktivnosti Evropske Komisije je mogoče ugotoviti, da so se države članice odločile za različne zakonodajne tehnike, pri čemer je igrala pomembno vlogo dosedanja pravna tradicija posamezne države članice na področju varstva potrošnikov in na kakšen način so do sedaj prenašale področne direktive, v okviru enotnega krovnega zakona o varstvu potrošnikov, kot ga ima Slovenija, ali pa imajo področje varstva potrošnikov urejeno v različnih zakonih in drugih predpisih. Pomemben dejavnik, ki je vplival na izbiro zakonodajne tehnike je bilo tudi dejstvo, da direktiva posega na številna področja. Vključuje del že veljavne Direktive 84/450/EGS Sveta z dne 10. septembra 1984 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o zavajajočem oglaševanju (84/450/EGS), hkrati pa spreminja ali dopolnjuje več že obstoječih direktiv Skupnosti na področju varstva potrošnikov: Direktivo 97/7/ES EP in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo, Direktivo 2002/65/ES EP z dne 23. septembra 2002 o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo in o spremembi Direktive Sveta 90/619/EGS ter direktiv 97/7/ES in 98/27/ES ter Direktivo 98/27/ES EP in Sveta z dne 19. maja 1998 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov. Glede na to so se države članice morale odločati med tem, ali prenos izvesti v okviru enotnega zakona, ali v okviru sprememb več zakonov. Poleg vprašanja zakonodajne tehnike je bilo potrebno rešiti še vprašanje prenosa prilog v nacionalne zakonodaje in vprašanje ali naj bodo sankcije zgolj upravne narave ali tudi kazenskopravne narave (opredeljena kot kazniva dejanja v okviru kazenskega zakonika).

Tako so se oblikovale tri skupine držav članic. V prvi skupini so članice, ki naj bi direktivo prenesle v okviru obstoječega krovnega zakona, ki ureja varstvo potrošnikov, na primer Francija in Finska. K izbiri za takšen način prenosa je prispevalo predvsem dejstvo, da država članica krovni zakon na tem področju sploh ima.

V drugi skupini so države članice, ki naj bi direktivo prenesle s sprejetjem posebnega zakona. V tej skupini so predvsem stare članice, na primer Združeno Kraljestvo in Irska, med novimi članicami pa Poljska. K odločitvi za povsem nov zakon je prispevalo predvsem dejstvo, da imajo te države članice varstvo potrošnikov urejeno fragmentarno v številnih predpisih in so v tej direktivi videle priložnost za celovito ureditev področja. To velja predvsem za Združeno Kraljestvo, ki je ugotovila, da direktiva posega v kar 28 različnih zakonov in predpisov in se je na osnovi širokega javnega posvetovanja in obsežne analize učinkov odločila za poenostavitev potrošniške zakonodaje. Tudi poljska ureditev varstva potrošnikov je dokaj razdrobljena, večina določb s ciljem varstva potrošnikov pa je zajetih v Civilnem zakoniku, Zakonu o varstvu konkurence in potrošnikov in Zakonu o boju proti nelojalni konkurenci.

V tretji skupini so države članice, ki bodo direktivo prenesle s spremembami in dopolnitvami obstoječih področnih zakonov in predpisov. V tej skupini sta Madžarska in Češka Republika. Tudi za te države je značilna precejšnja razdrobljenost področja varstva potrošnikov. Češka Republika se prav nasprotno kot države članice iz druge skupine zaradi razdrobljenosti ni odločila za sprejem novega zakona, ker je ocenila, da bi na ta način razdrobljenost ureditve področja le še povečala, kar bi lahko preprečila le s precej bolj zahtevnim in celovitim posegom v obstoječo zakonodajo, kot je to storilo Združeno Kraljestvo, za kar pa ni dovolj pripravljena. Zato naj bi določbe direktive inkorporirala v obstoječo področno zakonodajo (Trgovinski zakonik, Zakon o varstvu gospodarske konkurence, Civilni zakonik in Zakon o varstvu potrošnikov), pri tem pa se usmerila predvsem v uskladitev zdaj dokaj neusklajenih določb v različnih zakonih. Madžarska ima področje, ki ureja vprašanja, ki so povezana s poslovnimi praksami podjetij v razmerju do potrošnikov urejeno v glavnem v dveh zakonih: Zakonu o varstvu konkurence in Zakona, ki ureja oglaševanje blaga in storitev, zato bo določbe direktive inkorporirala v ta dva zakona.

Priloge direktive naj bi večina držav članic prenesla kot sestavni del zakonskega besedila, medtem ko so se države z anglosaškim sistemom odločale za prenos prilog kot samostojnih prilog k posameznim zakonom. Prav tako naj bi za sankcioniranje kršitev določb te direktive le anglosaške države predvidevale kazenske sankcije (Združeno kraljestvo, Irska), kar je v teh državah tudi sicer praksa na področju varstva potrošnikov.


5. Druge posledice, ki jih bo imelo sprejetje zakona

Sprejeti zakon bo razširil varstvo potrošnikov na področje, ki do sedaj ni bilo pravno urejeno. V razmerju potrošnik - podjetje varuje šibkejšo stranko, po drugi strani pa z razvojem poštenih poslovnih praks prispeva k spodbujanju čezmejnih dejavnosti.




II. BESEDILO ČLENOV



(1) Ta zakon določa ravnanja in opustitve podjetij, ki se štejejo za nepoštene poslovne prakse v razmerju do potrošnikov ali potrošnic (v nadaljnjem besedilu: »potrošnik«) ter ureja upravno in sodno varstvo pred nepoštenimi poslovnimi praksami v razmerju do potrošnikov .
(2) Ta zakon prenaša v pravni red Republike Slovenije Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 149 z dne 11. 6. 2005, str. 22).

(1) Ta zakon ne vpliva na:

- pogodbeno pravo in zlasti ne na predpise, ki urejajo veljavnost, sklenitev in učinke pogodb;
- predpise, ki urejajo varstvo zdravja in varnost proizvodov;
- predpise, ki urejajo pristojnost sodišč;
- zakon, ki ureja kazniva dejanja;
- pogoje ustanavljanja ali sisteme izdajanja dovoljenj, deontološke kodekse ravnanja ali druga posebna pravila za zakonsko urejene poklice, katerih namen je vzdrževati visoko raven poštenosti oseb, ki opravljajo te poklice.

(2) Ta zakon ne vpliva na uporabo predpisov, ki urejajo izdajanje potrdil in označevanje čistosti predmetov iz plemenitih kovin.
(3) Ta zakon se uporablja za nepoštene poslovne prakse v razmerju do potrošnikov, če drug zakon, ki ureja posebne vidike nepoštenih poslovnih praks v razmerju do potrošnikov, ne določa drugače.

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, pomenijo:
- »potrošnik je fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene, ki niso povezani z njeno poklicno ali pridobitno dejavnostjo;
- »podjetje« je pravna ali fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost, ne glede na pravnoorganizacijsko obliko. Obveznosti, ki jih ima podjetje po tem zakonu, imajo tudi zavodi in druge pravne osebe ter fizične osebe, ki ne opravljajo pridobitne dejavnosti, če zagotavljajo potrošnikom blago in storitve;
- »izdelek« je blago ali storitev, vključno z nepremičninami, pravicami in obveznostmi;
- »poslovne prakse podjetji v razmerju do potrošnikov« so vsa dejanja, opustitve, ravnanja, izjave ali tržno komuniciranje podjetij, vključno z oglaševanjem in trženjem, ki so neposredno povezani s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom;
- »bistveno izkrivljanje ekonomskega obnašanja potrošnikov« je uporaba poslovne prakse v razmerju do potrošnikov z namenom bistveno omejiti potrošnikovo sposobnost sprejeti odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev (odločitev na podlagi prejetih informacij) in tako povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel;
- »kodeks ravnanja« je sporazum ali zbirka pravil, ki jih ne določa zakon ali drug predpis, in določa ravnanje podjetij, ki se zavežejo, da bodo upoštevala kodeks v zvezi z eno ali več poslovnimi praksami v razmerju do potrošnikov ali poslovnimi področji;
- »tvorec ali tvorka kodeksa« (v nadaljnem besedilu »tvorec kodeksa«) je pravna ali fizična oseba, vključno s podjetjem ali skupino podjetij, ki je odgovorna za sestavo ter revizijo kodeksa ravnanja ter izvajanje nadzora nad spoštovanjem kodeksa s strani podjetij, ki so se zavezala, da ga bodo spoštovala;
- »poklicna skrbnost« je standard posebne veščine in skrbnosti, za katerega se upravičeno pričakuje, da ga bo podjetje uporabljalo na področju svoje dejavnosti v razmerju do potrošnikov v skladu z dobrimi poslovnimi običaji ali s spoštovanjem splošnega načela dobre vere;
- »vabilo k nakupu« je tržno komuniciranje, pri katerem se navajajo značilnosti izdelka in cena na način, ki ustreza uporabljenemu sredstvu tržnega komuniciranja in s tem omogoča potrošniku nakup;
- »nedopustno vplivanje« je izkoriščanje premoči v razmerju do potrošnika z namenom izvajati pritisk, tudi brez uporabe ali brez grožnje uporabe sile, na način, ki bistveno omejuje potrošnikovo sposobnost, da sprejme odločitev na podlagi informacij;
- »odločitev o poslu « je vsaka odločitev potrošnika, ne glede na to, ali se odloči za dejanje ali opustitev dejanja, ki jo sprejme v zvezi z vprašanji: kupiti izdelek ali ne, kako in pod kakšnimi pogoji kupiti izdelek, ali ga plačati v celoti ali deloma, ga obdržati ali z njim nadalje razpolagati in ali v zvezi z izdelkom uveljavljati katero od pogodbenih pravic;
- »zakonsko urejen poklic« je poklicna dejavnost ali skupina poklicnih dejavnosti pri katerih so dostop, opravljanje ali eden od načinov opravljanja pogojeni s posebnimi poklicnimi kvalifikacijami, ki jih neposredno ali posredno urejajo zakoni in drugi predpisi.


(1) Nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov (v nadaljnjem besedilu: nepoštene poslovne prakse) so prepovedane pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka.
(2) Poslovna praksa je nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje:

- povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena , ali
- povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov.

(3) Poslovne prakse, ki bi lahko povzročile bistveno izkrivljanje ekonomskega obnašanja samo ene od jasno določljivih ciljnih skupin potrošnikov, ki so zaradi telesne ali duševne bolezni, posebne lastnosti, starosti ali lahkovernosti še posebej dovzetni za določeno poslovno prakso ali izdelek, na katerega se ta praksa nanaša, na učinke ki jih podjetje pričakovano lahko predvidi, se presojajo z vidika povprečnega člana ciljne skupine. To ne vpliva na običajne oglaševalske trditve, ki vsebujejo očitna pretiravanja, če so ta za ciljne skupine jasno prepoznavna kot namerna in očitno pretiravanja, ki niso mišljena dobesedno.
(4) Zlasti so nepoštene poslovne prakse tiste, ki so:
- zavajajoče ali
- agresivne.

(1) Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakor koli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, in sicer:
1. glede obstoja ali narave izdelka;
2. glede glavnih značilnosti izdelka, na primer njegove razpoložljivosti, prednosti, tveganj, izvedbe, sestave, dodatkov, poprodajnih storitev za potrošnike in obravnavanja pritožb, postopka in datuma izdelave ali dobave, dostave, primernosti za namen, uporabe, količine, specifikacije, geografskega ali tržnega porekla ali rezultatov, ki se lahko pričakujejo od njegove uporabe, ali rezultatov in stvarnih značilnosti preizkusov ali pregledov izdelka;
3. glede obsega obveznosti podjetja, motivov za uporabo določenih poslovnih praks in narave prodaje, kakršne koli izjave ali znaka v povezavi s posrednim ali neposrednim sponzorstvom ali odobritvijo podjetja ali izdelka;
4. glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti;
5. glede potrebe po storitvi, nadomestnem delu, zamenjavi ali popravilu;
6. glede narave, lastnosti in pravic podjetja ali njegovega zastopnika, na primer njegove identitete in premoženja, kvalifikacij, statusa, odobritve, članstva ali povezav ter imetništva pravic intelektualne lastnine ali nagrad in priznanj, ki jih je prejel;
7. glede pravic, ki jih ima potrošnik v skladu z zakonom, ki ureja varstvo potrošnikov, vključno s pravico do zamenjave blaga, vračila kupnine, garancije, stvarnih napak in nepravilno opravljenih storitev ali drugih tveganj, s katerimi se lahko sreča.
(2) Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh njenih značilnosti in okoliščin povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, in vključuje:
1. kakršenkoli način trženja izdelka, vključno s primerjalnim oglaševanjem, ki ustvarja zmedo s kakršnimkoli drugim izdelkom, znamko, trgovskim imenom ali drugim znakom razlikovanja konkurenta;
2. kršitev kodeksa, za katerega se je podjetje zavezalo, da ga bo spoštovalo, če:
- pri zavezi ne gre zgolj za namero, temveč za trdno zavezo, ki jo je mogoče preveriti, in
- podjetje v okviru določene poslovne prakse navaja, da ga zavezuje kodeks.

(1) Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če podjetje v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev sredstva komuniciranja izpusti bistvene informacije, ki jih glede na dejanske okoliščine povprečen potrošnik potrebuje za sprejem odločitve na podlagi informacij, in tako povzroči ali bi utegnilo povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel.
(2) Za zavajajočo opustitev se šteje tudi:
- če podjetje ob upoštevanju vidikov, opisanih v prejšnjem odstavku, prikriva ali nejasno, nerazumljivo, dvoumno ali ob neprimernem času navede bistvene informacije iz prejšnjega odstavka ali
- če podjetje ne opredeli komercialnega namena poslovne prakse ali če ta ni razviden iz njene vsebine, in s tem povzroči ali bi utegnilo povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel.
(3) Če so za sredstvo komuniciranja, ki je uporabljeno za poslovne prakse, značilne prostorske ali časovne omejitve, se te omejitve in vsi ukrepi, ki jih podjetje sprejme, da bi potrošnikom zagotovil informacije prek drugih sredstev komuniciranja upoštevajo pri odločanju o tem, ali so bile informacije opuščene.
(4) Pri vabilu k nakupu se za bistvene štejejo naslednje informacije, če niso razvidne že iz njegove vsebine:
- glavne značilnosti izdelka v obsegu, ki ustreza sredstvu komuniciranja in izdelku;
- geografski naslov in identiteta podjetja, kot na primer njegovo ime in po potrebi geografski naslov in identiteta podjetja, v imenu katerega nastopa;
- cena, vključno z davki, ali če je zaradi narave izdelka ceno nemogoče razumno izračunati vnaprej, način izračunavanja cene, ter po potrebi vključno z dodatnimi prevoznimi, dostavnimi ali poštnimi stroški, ali če teh stroškov ni mogoče razumno izračunati vnaprej, dejstvo, da bo take dodatne stroške morebiti treba plačati;
- način plačila, dostave, izpolnitve in obravnavanja pritožb, če ti odstopajo od zahtev poklicne skrbnosti;
- za izdelke in posle, ki vključujejo pravico do odstopa ali pravico do preklica, obstoj take pravice.
(5) Za bistvene se štejejo tiste zahteve po informacijah glede tržnega komuniciranja, vključno z oglaševanjem in trženjem, ki so zajete s predpisi o varstvu potrošnikov, predpisi o vrednostnih papirjih, zavarovalništvu in zdravilih ter so v skladu s predpisi Skupnosti.

Zavajajoče poslovne prakse so predvsem, če podjetje:
1. trdi, da je podpisnik kodeksa ravnanja, čeprav ni;
2. prikazuje znak zaupanja, kakovosti ali podobno, ne da bi za to pridobil ustrezno dovoljenje;
3. trdi, da je kodeks ravnanja odobrila javna ali druga organizacija, čeprav to ni res;
4. trdi, da izpolnjuje pogoje za pridobitev ustreznega dovoljenja ali da je za podjetje (vključno z njegovimi poslovnimi praksami) ali za izdelek izdal ustrezno dovoljenje javni organ ali druga organizacija, čeprav to ni res;
5. vabi k nakupu izdelkov po določeni ceni, ne da bi razkrilo, da obstajajo utemeljeni razlogi, spričo katerih:
- ne bo moglo zagotoviti dobave določenih izdelkov ali njim enakovrednih izdelkov po navedeni ceni, za ustrezno obdobje in v ustreznih količinah glede na izdelek, obseg oglaševanja izdelka in ponujeno ceno, ali
- ne bo moglo zagotoviti, da bi izdelke pod pogoji iz prejšnje alineje zagotovilo drugo podjetje (»bait« oglaševanje).
6. vabi k nakupu izdelkov po določeni ceni, pa potrošnikom ne pokaže izdelka, ki se oglašuje, ali noče sprejeti naročil zanj ali ga dostaviti v razumnem času ali pokaže vzorec z napako z namenom pospeševati prodajo drugega izdelka (»bait-and-switch« tehnika);
7. lažno zatrjuje, da bo izdelek na voljo zelo omejen čas ali da bo na voljo samo pod posebnimi pogoji zelo omejen čas, da bi tako potrošnika napeljalo k takojšnji odločitvi in ga prikrajšalo za možnost ali čas, za izbiro na podlagi informacij;
8. se obveže, da bo potrošnikom, s katerimi se je pred sklenitvijo posla sporazumevalo v jeziku, ki ni uradni jezik države članice, v kateri ima podjetje sedež, zagotavljalo poprodajno storitev, potem pa to storitev ponuja izključno v drugem jeziku, ne da bi bili potrošniki na to jasno opozorjeni, preden so se zavezali k sklenitvi posla;
9. izjavi ali sicer ustvari vtis, da se izdelek lahko zakonito prodaja, čeprav to ni res;
10. pravice, ki jih imajo potrošniki po zakonu, predstavlja kot posebnost ponudbe;
11. uporabi programske vsebine medijev za promocijo izdelka in samo plača tako promocijo, ne da bi bilo to jasno označeno v vsebini, slikah ali zvokih, ki jih potrošnik z lahkoto prepozna. Ta določba ne posega v določbe zakona, ki ureja področje medijev;
12. navaja vsebinsko netočno trditev glede narave in obsega tveganja za osebno varnost potrošnika ali njegove družine, če potrošnik ne kupi izdelka;
13. izdelek, ki je podoben izdelku drugega proizvajalca ali proizvajalke (v nadaljnem besedilu: proizvajalca), predstavlja tako, da namerno zavaja potrošnika v prepričanje, da je izdelek proizvedel ta proizvajalec, čeprav to ni res;
14. ustanovi, vodi ali spodbuja piramidni sistem pospeševanja prodaje, pri katerem se potrošnik nadeja plačila ali nagrade predvsem zato, ker je v sistem uvedel nove potrošnike, ne pa toliko zaradi prodaje ali uporabe izdelkov;
15. trdi, da bo v kratkem prenehalo z dejavnostjo ali preselilo poslovne prostore, čeprav tega ne namerava storiti;
16. trdi, da lahko izdelki pripomorejo k zmagi v igrah na srečo;
17. lažno zatrjuje, da lahko izdelek pozdravi bolezni, motnje v delovanju organov ali telesne hibe;
18. daje bistveno netočne informacije o tržnih pogojih ali o možnostih, da se izdelek najde, da bi tako napeljalo potrošnika k nakupu izdelka pod pogoji, ki so manj ugodni kot običajni tržni pogoji;
19. v okviru poslovne prakse trdi, da se razpisuje nagradno tekmovanje, ali da je mogoče prejeti promocijsko nagrado, ne da bi se napovedane nagrade ali ustrezna nadomestila tudi dejansko razdelile;
20. izdelke označi kot »gratis«, »zastonj«, »brezplačno« ali podobno, če mora potrošnik plačati kakršen koli strošek razen neizogibnih stroškov, nastalih, ker se je odzval na poslovno prakso, kot so stroški prevzema ali dostave izdelka;
21. v marketinško gradivo vključi račun ali podoben dokument za plačilo, ki daje potrošniku vtis, da je že naročil izdelek, ki se oglašuje, čeprav tega ni storil;
22. lažno zatrjuje ali daje vtis, da ne deluje za namene, ki so povezani z njegovo trgovsko, poslovno, obrtno dejavnostjo ali svobodno poklicno dejavnostjo, ali se lažno predstavlja za potrošnika;
23. ustvarja lažni vtis, da so poprodajne storitve za izdelek na voljo v državi članici, ki ni tista, v kateri se izdelek prodaja.
Poslovna praksa se šteje za agresivno, če v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin z nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile ali nedopustnim vplivanjem, bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel.

Pri ugotavljanju, ali se v poslovni praksi uporabljajo nadlegovanje, prisila, vključno z uporabo sile, in nedopustno vplivanje, se upoštevajo:
1. časovni trenutek in kraj odvijanja poslovne prakse, njena narava in vztrajnost;
2. uporaba grozečega ali žaljivega jezika ali ravnanja;
3. izkoriščanje nesrečnega dogodka ali okoliščin, ki zaradi svoje resnosti zmanjšujejo potrošnikovo sposobnost presoje, česar se podjetje zaveda, pa to kljub temu izkoristi, da bi tako vplivalo na potrošnikovo odločitev glede izdelka;
4. vsaka težavna ali nesorazmerna nepogodbena ovira, ki jo vsili podjetje, ko želi potrošnik uveljavljati pogodbene pravice, vključno s pravicami do odstopa od pogodbe, do izbire drugega izdelka ali do izbire drugega podjetja;
5. vsaka grožnja s protipravnim ravnanjem.

Poslovna praksa je agresivna zlasti, če podjetje:
1. ustvari vtis, da potrošnik ne more zapustiti poslovnih prostorov, dokler pogodba ni sklenjena;
2. potrošnika obiskuje na domu in ne upošteva potrošnikove prošnje, da zapusti njegov dom ali da se ne vrača, razen v okoliščinah in mejah v skladu z zakonom, če je to potrebno zaradi izpolnjevanja pogodbene obveznosti;
3. z namenom pridobivanja novih kupcev potrošnika vztrajno in brez njegovega soglasja nadleguje po telefonu, telefaksu, elektronski pošti ali drugem sredstvu za sporazumevanje na daljavo, razen v okoliščinah in mejah v skladu z zakonom zaradi izpolnjevanja pogodbene obveznosti. To se ne nanaša na pogodbe, sklenjene na daljavo, kakor so opredeljene v zakonu, ki ureja varstvo potrošnikov, zakonu, ki ureja varstvo osebnih podatkov, in zakonu, ki ureja elektronsko komuniciranje;
4. zahteva, da potrošnik, ki želi vložiti odškodninski zahtevek iz zavarovalne police, predloži dokumente, ki jih ni mogoče utemeljeno šteti za pomembne pri določanju veljavnosti zahtevka, ali sistematično opušča odgovarjanje na upravičeno pošto z namenom potrošnika odvrniti od uveljavljanja njegovih pogodbenih pravic;
5. v oglasnem sporočilu neposredno nagovarja otroke k nakupu oglaševanih izdelkov ali prepričuje starše ali druge odrasle, da otrokom kupijo oglaševane izdelke. To se ne nanaša na določbe zakona o medijih, ki urejajo varstvo otrok pred nedovoljenim oglaševanjem;
6. zahteva takojšnje ali odloženo plačilo za izdelke ali vračilo ali hrambo izdelkov, ki jih je podjetje dobavilo, vendar jih potrošnik ni naročil. Če potrošnik naroči blago ali storitev, podjetje pa mu namesto tega preskrbi blago ali storitev enake kakovosti in cene ter je bilo to dogovorjeno v pogodbi ali določeno pred sklenitvijo pogodbe, se ne šteje, da gre za dobavo nenaročenega blaga ali storitve. Potrošnik mora biti o tem jasno in razumljivo obveščen, nastale stroške vračila blaga ali storitve po uveljavitvi pravice do odstopa pa krije podjetje;
7. potrošnika izrecno obvesti, da ogroža posamično delovno mesto ali obstoj podjetja, če ne kupi izdelka ali storitve;
8. ustvari lažen vtis, da je potrošnik tudi brez nakupa že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, čeprav:
- nagrada ali druga enakovredna ugodnost dejansko ne obstaja ali
- dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, vključuje potrošnikovo plačilo ali izpostavljanje potrošnika stroškom.

(1) Tvorec kodeksa lahko opravlja nadzor nad nepoštenimi poslovnimi praksami in na zahtevo državnega organa, organizacije potrošnikov, potrošnika ali na lastno pobudo poda mnenje o tem, ali je neka poslovna praksa nepoštena.
(2) Zahteva za uvedbo postopka pred tvorcem kodeksa se ne šteje za odpoved pravici do upravnega in sodnega varstva.

(1) Za inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona so pristojni Tržni inšpektorat Republike Slovenije in drugi inšpekcijski organi v skladu s svojimi pristojnostmi.
(2) Če tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja.
Podjetje, ki v razmerju do potrošnikov uporablja nepoštene poslovne prakse, lahko oseba, ki imajo aktivno legitimacijo po zakonu, ki ureja varstvo potrošnikov, toži zaradi takega ravnanja, pri čemer se uporabljajo določbe o premoženjskopravnem varstvu, kot je to določeno v zakonu, ki ureja varstvo potrošnikov.

(1) Sodišče in upravni organ iz 12. člena tega zakona lahko od podjetja zahtevata, da v roku, ki ne sme biti daljši od osmih dni, predloži dokaze o resničnosti spornih navedb v njegovi poslovni praksi, če se taka zahteva zdi primerna glede na okoliščine posameznega primera ter ob upoštevanju upravičenih interesov podjetja in vseh drugih strank v postopku.
(2) Če podjetje ne predloži dokazov iz prejšnjega odstavka, ali če predloži pomanjkljive dokaze, se šteje, da trditve v njegovi poslovni praksi niso resnične.


(1) Z globo od 3.000 do 40.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik ali podjetnica posameznica (v nadaljnjem besedilu samostojni podjetnik posameznik), ki uporabi:
- zavajajočo poslovno prakso z zavajajočim ravnanjem (5. člen);
- zavajajočo poslovno prakso z zavajajočo opustitvijo (6. člen);
- zavajajočo poslovno prakso, ki vseh okoliščinah velja za nepošteno (7. člen);
- agresivno poslovno prakso (8. člen);
- agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno (10. člen);
(2) Z globo od 300 do 2.000 eurov se lahko kaznuje za prekršek odgovorna oseba pravne osebe in samostojnega podjetnika posameznika, ki stori dejanje iz prejšnjega odstavka.
(3) Z globo od 1.200 do 15.000 eurov se kaznuje za prekršek posameznik ali posameznica, ki v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti stori dejanje iz prvega odstavka tega člena.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne 1. decembra 2007, razen drugega in tretjega stavka šeste točke 10. člena, ki se začneta uporabljati 12. junija 2013.


III. OBRAZLOŽITEV ČLENOV

K 1. členu
Predlog zakona prenaša v slovenski pravni red Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij do potrošnikov na notranjem trgu (v nadaljevanju Direktiva). Namen predloga zakona je ščititi ekonomske interese potrošnikov, kadar podjetja uporabljajo nepoštene poslovne prakse in tako doseči visoko raven varstva potrošnikov. Prav tako pa se z razvijanjem poštenih poslovnih praks podjetij v razmerju s šibkejšo stranko, torej potrošnikom, prispeva k nemotenemu delovanju notranjega trga, ter tako vzpodbuja čezmejno poslovanje. Predlagana ureditev ne obravnava nepoštenih poslovnih praks podjetij v razmerju z drugimi podjetji. Rok za prenos direktive je 12. 06. 2007, ukrepi pa se bodo začeli uporabljati od 12. 12. 2007.

K 2. členu
Določba tega člena je izključuje uporabo tega zakona na določenih področjih, glede na to, da imajo države članice ta področja, bodisi že urejena bodisi ne bi bilo primerno s tem zakonom posegati nanj, ali pa imajo izključno pristojnost za urejanje.
V tretjem odstavku se uporaba tega zakona izključuje le v kolikor drug specialen zakon (ali pravila Skupnosti), ki ureja nek poseben vidik nepoštenih poslovnih praks ne predpisuje drugače. Vendar pa to velja zgolj za tisto specifično področje. Na ta način se tudi v teh primerih ne izključujejo ostale splošne določbe iz tega zakona, ki veljajo generalno.

K 3. členu
Določba tega člena opredeljuje večino pojmov, ki se pojavljajo v zakonu. Pojmi, ki so novi in se zatorej prvič uvajajo v slovenski pravni red so natančno povzeti po direktivi. Za pojme, ki jih slovenska zakonodaja pozna, pa se zaradi boljše razumljivosti in konsistentnosti uporabljajo definicije že uporabljene v drugih zakonih. Tako se za opredelitev pojmov »potrošnik« in »podjetje« uporabljata definiciji, povzeti po Zakonu o varstvu potrošnikov (v nadaljnjem besedilu: ZVPot).
V četrti alineji pri opredelitvi pojma »poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov« je prišlo do odstopanja od uradnega prevoda direktive, saj beseda »razlaga« (v izvirniku »representation«) smiselno ne ustreza, zato na podlagi pojasnila Evropske Komisije zakon uporablja besedo »izjave«.
V sedmi alineji pri opredelitvi pojma »tvorec kodeksa« se namesto besedne zveze uradnega prevoda »pregled kodeksa« (v izvirniku » revision of a code«) uporabi besedna zveza »revizijo kodeksa«.

K 4. členu
Določba tega člena vsebuje splošno prepoved nepoštenih poslovnih praks, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov. Čeprav v 4. odstavku navaja, kot najbolj tipične nepoštene poslovne prakse, tiste, ki so zavajajoče in agresivne, se na podlagi splošne prepovedi ne ekskulpirajo tudi druge podobne prakse. Določanje le-teh je potrebno presojati z vidika povprečnega potrošnika kateremu je izdelek namenjen ali ga doseže. Ureditev še posebej varuje skupine potrošnikov, ki so zaradi določenih telesnih ali duševnih motenj, posebnih lastnosti oziroma starosti ali lahkovernosti izpostavljeni nevarnosti neprimernega vplivanja, zato je potrebno povprečnega potrošnika v teh primerih iskati zgolj znotraj take skupine. Na podlagi ZVPot-a so vse skupine potrošnikov zavarovane, saj ne dovoljuje čezmernega pretiravanja pri oglaševanju, kajti le-to lahko zavaja in izkrivlja potrošnikovo sposobnost svobodnega odločanja. Predlagani zakon pri posebnih skupinah potrošnikov dovoljuje ustaljene oglaševalske prakse, ki uporabljajo pretiravanja vendar le v kolikor ciljna skupina potrošnikov takšne trditve lahko jasno prepozna kot namerno in očitno pretiravanje, ki ni mišljene dobesedno.

Institut povprečnega potrošnika ni eksplicitno določen, saj se odvisno od okoliščin nenehno spreminja. Odgovornost za vsebinsko opredelitev povprečnega potrošnika je v prosti presoji sodišč, ki bodo na podlagi dejanskih primerov izoblikovala sodno prakso.
Z namenom, da se okrepi zaupanje potrošnikov, zakon ne ščiti šibkejše stranke le ob sklenitvi pogodbe in med njenim izvajanjem temveč tudi izven pogodbenih razmerij pred in po poslovni transakciji.

K 5. členu
V tem členu so opredeljena zavajajoča dejanja, ki so poleg zavajajočih opustitev (7. člen) sestavni del zavajajočih poslovnih praks. Pri zavajajočih dejanjih so ključnega pomena informacije, ki so napačne, torej neresnične in imajo za posledico, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. V prvem odstavku so naštete tiste informacije, ki morajo biti v popolnosti in vedno točne.
V drugem odstavku zakon šteje za zavajajočo prakso vsako trženje izdelka, vključno s primerjalnim oglaševanjem, ki ustvarja zmedo na trgu. Ni namen tega zakona zmanjšati izbiro potrošnikov s prepovedjo promocije izdelkov, ki so podobni drugim izdelkom, razen če ta podobnost povzroča zmedenost pri potrošnikih v zvezi s tržnim poreklom izdelka in je torej zavajajoča.

K 6. členu
Za zavajajoče opustitve je značilno, da se omejijo ali pa izpustijo bistvene informacije, ki so ključne za sprejem odločitve potrošnikov ter posledično potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. V primeru, da se informacije podajajo na nejasen, dvoumen način ali ob nepravem času zakon to šteje za kršitev. Ni potrebno, da so takšne informacije podane v vseh oglasih, temveč samo v primeru, da trgovec vabi k nakupu.
V petem odstavku tega člena se na podlagi Priloge II Direktive v zakon dosledno in smiselno prenaša neizčrpen seznam, tistih pravnih predpisov izdanih v skladu s predpisi Skupnosti, ki vsebujejo zahteve po informacijah v zvezi s tržnimi komunikacijami, vključno z oglaševanjem in trženjem za katere velja, da so bistvene. Zaradi nomotehničnih omejitev pri prenosu direktiv v nacionalno zakonodajo se Priloga II Direktive prenaša brez dobesednega navajanja vseh predpisov. Argument za tako ureditev je v sami naravi evropskega in nacionalnega pravnega sistema, ki se kot dinamičen postopek nenehno razvija in prilagaja dejanskim situacijam ter tudi spreminja, zatorej bi bilo kakršnokoli dobesedno prepisovanje iz Direktive obsojeno na zastarelost že kmalu po tem ko bi ta Zakon stopil v veljavo. Vendar pa lahko za pomoč služi sledeči seznam v slovenski pravni red (zakoni in podzakonski akti) prenesene Priloge II Direktive:

1) Člena 4 in 5 Direktive 97/7/ES: prenos v Zakon o varstvu potrošnikov ( Ur.l. RS, št. 98/2004-UPB-2, v nadaljevanju: ZVPot)

2) Člen 3 Direktive Sveta 90/314/EGS z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih (UL L 158, 23.6.1990, str. 59.): prenos v Obligacijski zakonik (Ur.l. RS, št. 83/2001, 32/2004, 28/2006 Odl.US: U-I-300/04-25);

3) Člen 3(3) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 94/47/ES z dne 26. oktobra 1994 o varstvu potrošnikov v zvezi z nekaterimi vidiki pogodb o nakupu pravice do uporabe nepremičnin na podlagi časovnega zakupa (UL L 280, 29.10.1994, str. 83.): prenos v ZVPot;

4) Člen 3(4) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 98/6/ES z dne 16. februarja 1998 o varstvu potrošnikov pri označevanju cen potrošnikom ponujenih proizvodov (UL L 80, 18.3.1998, str. 27.): prenos v Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o načinu označevanja cen blaga in storitev (Ur.l. RS, št. 63/1999);

5) Členi 86 do 100 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2001/83/ES z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini (UL L 311, 28.11.2001, str. 67. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2004/27/ES (UL L 136, 30.4.2004, str. 34): prenos v Zakon o zdravilih (Uradni list RS, št. 31/06) in Pravilnik o oglaševanju zdravil in medicinskih pripomočkov (Uradni list RS, št. 76/01);

6) Člena 5 in 6 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/31/ES z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL L 178, 17.7.2000, str. 1): prenos v ZVPot;

7) Člen 1(d) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 98/7/ES z dne 16. februarja 1998 o spremembi Direktive Sveta 87/102/EGS o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s potrošniškimi krediti (UL L 101, 1.4.1998, str. 17.): prenos v Zakon o potrošniških kreditih (Ur.l. RS, št. 77/2004-UPB-1);

8) Člena 3 in 4 Direktive 2002/65/ES: prenos v ZVPot;

9) Člen 1(9) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2001/107/ES z dne 21. januarja 2002 o spremembi Direktive Sveta 85/611/EGS o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), z namenom zakonsko urediti družbe za upravljanje in izvlečke prospektov (UL L 41, 13.2.2002, str. 20.):
prenos v Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU-1-UPB1, Ur.l. RS, št. 26/2005);

10) Člena 12 in 13 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/92/ES z dne 9. decembra 2002 o zavarovalnem posredovanju (UL L 9, 15.1.2003, str. 3.): prenos v Zakon o zavarovalništvu ( Ur.l. RS, št. 109/2006-UPB-2);

11) Člen 36 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/83/ES z dne 5. novembra 2002 o življenjskem zavarovanju ( UL L 345, 19.12.2002, str. 1. Direktiva, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2004/66/ES (UL L 168, 1.5.2004, str. 35): prenos v Zakon o zavarovalništvu ( Ur.l. RS, št. 109/2006-UPB-2);

12) Člen 19 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/39/ES z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov ( UL L 145, 30.4.2004, str. 1): Direktiva bo prenesena v Zakon o trgu finančnih instrumentov (Predpis v pripravi);

13) Člena 31 in 43 Direktive Sveta 92/49/EGS z dne 18. junija 1992 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja (2) (Tretja direktiva o neživljenjskem zavarovanju) (2) UL L 228, 11.8.1992, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2002/87/ES (UL L 35, 11.2.2003, str. 1): prenos v Zakon o zavarovalništvu ( Ur.l. RS, št. 109/2006-UPB-2);

14) Členi 5, 7 in 8 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2003/71/ES z dne 4. novembra 2003 o prospektih objavljenih ob javni ponudbi vrednostnih papirjev ali sprejemu vrednostnih papirjev v trgovanje ( UL L 345, 31.12.2003, str. 64): prenos v Zakon o trgu vrednostnih papirjev (Ur.l. RS, št. 51/2006-UPB-2).

Direktiva na tem področju določa, da gre za popolno harmonizacijo, torej so zahteve po informacijah urejene z minimalnimi klavzulami. V kolikor bodo države članice predpisale strožje zahteve po informacijah, ki presegajo zahteve določene v pravu Skupnosti, opustitve le-teh ne bo predstavljala zavajajoče opustitve po tej direktivi.

K 7. členu
Na podlagi Priloge I Direktive, so v tem členu naštete zavajajoče poslovne prakse, ki v vsakem primeru veljajo za nepoštene. Zaradi zagotavljanja večje pravne varnosti zakon taksativno našteva triindvajset takih praks. Prav tako pa ta seznam služi v pomoč pristojnim organom, saj nakazuje kakšna ravnanja ne bo moč tolerirati. Pri preverjanju teh primerov, kot tudi tistih v 10. členu pristojnim organom ni potrebno preverjati, če izpolnjujejo kriterije določene v tem zakonu, saj ti veljajo avtomatično za prepovedane.

K 8. in 9. členu
Agresivne poslovne prakse do sedaj niso bile urejene ne v pravilih Skupnosti, ne v slovenskem pravnem redu, vendar se v vsakdanjem življenju pojavljajo zelo pogosto in predstavljajo enega od ustaljenih načinov trženja blaga in storitev. Za te prakse je značilno, da bistveno zmanjšujejo potrošnikovo svobodo izbire in sicer z uporabo nadlegovanja nedopustnega vplivanja ali celo prisilo.
Pri presoji slednjih so v 9. členu našteti kriteriji, ki morajo biti izpolnjeni, da se neko ravnanje lahko opredeli kot agresivno.

K 10. členu
Za zagotovitev večje pravne varnosti so v tem členu naštete agresivne poslovne prakse, ki v vsakem primeru veljajo za take, ta seznam opredeljuje osem taksativno naštetih primerov. Pri implementaciji direktive imajo države članice dovolj manevrskega prostora da uredijo to področje v skladu s svojimi specifičnostmi ob upoštevanju lastnih navad in tradicije.
V šesti alineji tega člena se za agresivno poslovno prakso šteje, če se »zahteva takojšnje ali odloženo plačilo za izdelke ali vračilo ali hrambo izdelkov, ki jih je dobavilo podjetje, vendar jih potrošnik ni naročil.«
Direktiva nadaljuje to določbo, z navedbo izjeme od tega pravila v primeru ko gre za zamenjavo, dobavljeno v skladu s členom 7/3 Direktive 97/7/ES o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo. Vendar pa ta določba Direktive 97/7/ES, ki dovoljuje podjetju možnost dobave nadomestnega izdelka enake kakovosti in cene ni bila prenesena v Zakon o varstvu potrošnikov, ker je s tem uveljavila možnost, predvideno v direktivi, do višjega standarda varstva potrošnikov. Ker te možnosti naš zakon do sedaj ni predvideval, je v drugem odstavku šeste alineje 10. člena tega zakonu prenesena določba 7/3 Direktive 97/7/ES o menjavi blaga (storitev). Začetek uporabe te določbe je urejen v prehodnih in končnih določbah, namreč do izteka roka prehodnega obdobja predvidenega v tej direktivi.

K 11. členu
Nadzor nad nepoštenimi poslovnimi praksami je možen tudi poleg ustaljenih sodnih ali upravnih poti. Za varovanje interesov ali dobrih poslovnih praks znotraj kakšne stroke ali sektorja se lahko sprejmejo tudi kodeksi, ki so samoregulativni akti. Kodeksi lahko le dopolnjujejo zakone in nikakor ne morejo biti v nasprotju z njim. Določbe tega člena dovoljujejo tvorcem kodeksov, da izvajajo nadzor oziroma podajajo mnenje o konkretni poslovni praksi na zahtevo državnih organov, organizacije potrošnikov ali posameznih potrošnikov. Nadzor, ki ga izvajajo tvorci kodeksov lahko razbremeni delo upravnih in sodnih organov, vsekakor pa ne izključi uporabo zakonsko predpisanih sodnih in upravnih postopkov.

K 12. členu
Direktiva nalaga državam članicam, da zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva za boj proti nepoštenim poslovnim praksam. Pravna sredstva za začetek postopka pred upravnimi in sodnimi organi so na voljo osebam ali organizacijam, ki imajo, v skladu z ZVPot, upravičen interes v zadevi. Zakon podeljuje pristojnost upravnega nadzora Tržnemu inšpektoratu Republike Slovenije, ki v skladu s 24. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Ur. l. RS 56/2002), obravnava vse prijave tudi anonimne, razen če iz okoliščin izhaja sum, da so prijave neresne oziroma lažne. Iz navedenega izhaja, da nacionalna zakonodaja določa širok krog tistih, ki lahko začnejo postopek. Zakon pa ne izključuje možnosti, da izvajajo upravni nadzor na določenih področjih, ki so urejeni s specialnimi predpisi, drugi pristojni inšpekcijski organi v skladu s svojimi pristojnostmi.
Drugi odstavek dovoljuje izvrševanje nadzorstvenih nalog tudi v primerih, ko do dejanske kršitve še ni prišlo je pa tik pred tem, da se izvrši. Na ta način se poizkušajo preprečiti škodljive posledice še preden pride do njih.


K 13. členu
Ta člen zagotavlja sodno varstvo. Zaradi enotnosti predpisov na področju varstva potrošnikov, se za premoženjskopravno varstvo smiselno uporabljajo določbe Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Glede posebnih pravno-varstvenih oblik v obstoječem ZVPot-u je potrebno pojasniti, da zakon v členih 74 in 75 na eni, ter členu 76 na drugi strani ureja dve med seboj različni obliki pravnega varstva na podlagi tako imenovane organizacijske tožbe. V členih 74 in 75 je določena opustitvena tožba, kar je tudi ureditev, kakršno poznajo primerljive evropske zakonodaje. Na podlagi tožbe organizacije, ki ima aktivno legitimacijo, sodišče podjetju naloži, da v razmerjih s potrošniki preneha poslovati na način, ki je v nasprotju z določbami ZVPot. Značilnosti te oblike sta dve:
1. sodba sodišča se nanaša le na bodoče pravne posle, gre le za prepoved ravnanja za naprej;
2. učinek sodbe je v korist potrošnika le posreden. Če podjetje ne bo upoštevalo s sodbo naložene obveznosti, ampak bo še naprej poslovalo na nedopusten način, se potrošnik sam ne bo mogel neposredno sklicevati na izdano sodbo. Sodba je namreč izdana v pravdi med potrošniško organizacijo in podjetjem in v skladu s pravili civilnega procesnega prava tudi učinkuje le v tem razmerju. Če podjetje sodbe ne upošteva, bo torej le potrošniška organizacija lahko uveljavljala kršitev obveznosti iz sodbe in bo lahko v izvršilnem postopku zahtevala, da podjetje obveznost iz sodbe izpolni (da torej v razmerju s potrošniki začne poslovati tako, kot izhaja iz sodbe).
Namen tožbe po 76. členu ZVPot pa je zagotoviti pravno varstvo potrošnikom, ki so že prizadeti zaradi nedopustnega ravnanja podjetij - torej pravno varstvo za že obstoječa pravna razmerja. Po tožbi v skladu s tem členom namreč sodišče ugotovi ničnost že sklenjenih pogodb oz. delov teh pogodb med podjetjem in potrošniki in v primeru obsodilne sodbe (torej sodbe, ki ugotavlja ničnost določb oziroma pogodb, ki so za potrošnika neugodne), se lahko vsak potrošnik, ki ima s podjetjem sklenjeno takšno pogodbo, sklicuje na to, da je že pravnomočno ugotovljeno, da je pogodba (oz. njeno posamezno določilo) nična in da je zato (v tem delu) ni dolžan izpolniti.

K 14. členu
Ta člen uvaja institut obrnjenega dokaznega bremena, ki ga potrošniška zakonodaja v Sloveniji že pozna, saj je tak način varovanja potrošnikov v razmerju do podjetij predviden že v ZVPot (12d. člen), prav tako pa je predviden v Direktivi. Ta institut prelaga dokazno breme na podjetje, ki mora dokazati, da ni uporabljalo nepoštene poslovne prakse.

K 15. členu
Direktiva nalaga državam članicam, da sankcionirajo kršitve nacionalnih predpisov, zato ta člen določa kazenske sankcije in globe za takšna ravnanja. Kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračalne. Zaradi načela zakonitosti je bistveno, da so prekrški opredeljeni dovolj določno, hkrati pa mora biti norma, ki opisuje znake prekrška toliko fleksibilna, da omogoča prilagajanje stalnemu pojavljanju vedno novih oblik nepoštenih poslovnih praks v vsakdanjem življenju. To smo dosegli s tem, da smo po zgledu 13. člena Zakona o varstvu konkurence (ZVK, Uradni list RS št. 18/93) prekrške opredelili v obliki generalne klavzule z odprtim naštevanjem primerov in naštevanjem primerov, ki vedno pomenijo nepošteno zavajajočo oziroma agresivno poslovno prakso. Pri višini glob zakon ne loči med zavajajočimi in agresivnimi poslovnimi praksami, saj gre po teži za enakovredna prekrške, podobno kot ZVK pa razlikuje primere, ko prekršek stori pravna oseba oz. samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti.

K 16. členu
Ta člen določa začetek veljavnosti zakona in sicer naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Na podlagi Direktive pa se ukrepi predvideni v zakonu začnejo uporabljati 1. decembra 2007. Opredeljena je tudi možnost, da notranjepravna ureditev predpiše strožje varstvo potrošnikov, zato določa prehodno obdobje do preteka katerega imajo države članice možnost zadržati izvajanje nekaterih določb. Iz navedenih razlogov se prenos člena 7/3 Direktive 97/7/ES o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo iz šeste alineje 10. člena (drugi in tretji stavek) tega zakona zadrži do 12. junija 2013.