Poslanica predsednika Državnega zbora ob svetovnem dnevu otroka

Datum objave: 20. 11. 2018

Danes je svetovni dan otroka.

Spoštovani državljanke in državljani,

danes je svetovni dan otroka. Prav na ta dan, 20. novembra, sta bila sprejeta dva pomembna dokumenta, ki sta v ospredje postavila otroke in njihove pravice, in sicer Deklaracija Združenih narodov o otrokovih pravicah ter Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah.

20. stoletje uživa sloves stoletja človekovih pravic. Po dveh uničujočih vojnah, polnih trpljenja in krivic, v katerih je človeštvo plačalo nepopisno visok krvni davek, se je ideja človekovih pravic razcvetela in prodrla na skorajda vsa področja življenja. Tudi otroci so bili prepoznani kot tisti, ki potrebujejo posebno zaščito. Otrokove pravice so bile prvič v zgodovini zapisane že leta 1924, in sicer v tako imenovano Ženevsko deklaracijo o otrokovih pravicah, ki jo je sprejelo Društvo narodov, predhodnik Organizacije združenih narodov. Gre za dokument, ki, čeprav nezavezujoč, vendarle predstavlja prvi korak k izoblikovanju mednarodnega varstva pravic otrok. A potrebnih je bilo še precej desetletij, preden je dozorelo prepričanje, da otroci potrebujejo posebno zaščito in ustrezne razmere, ki jim bodo omogočile možnosti, da polno izkoristijo ter uresničijo svoje potenciale.

Z namenom, da »bi otroci imeli srečno otroštvo in da bi za svoj blagor in blagor družbe, v kateri žive, uživali vse pravice in svoboščine, ki so v Deklaraciji naštete«, je Generalna skupščina Združenih narodov 20. novembra 1959 soglasno sprejela Deklaracijo o otrokovih pravicah. Še pomembnejša pa je 20. novembra 1989 sprejeta Konvencija o otrokovih pravicah, ki še danes velja za najširšo, skorajda univerzalno sprejeto, predvsem pa najhitreje ratificirano mednarodno pogodbo s področja človekovih pavic, s katero so se države zavezale, da bodo ustvarile nov, otrokom prijaznejši svet.

Prihodnje leto bomo obeležili 30-letnico omenjene konvencije, a tudi danes je na mestu razmislek, kako uspešna je bila mednarodna skupnost in kako uspešne so bile države pri uresničevanju pravic otrok. So bile sprejete zaveze in obljube v celoti uresničene? Je bilo uresničeno v preambuli Deklaracije o otrokovih pravicah zapisano prepričanje, da »človeštvo dolguje otroku najboljše kar premore«? Nedvomno je bil v preteklih desetletjih dosežen precejšen napredek. Družbe, tudi naša, so postale veliko bolj dovzetne, občutljive in odzivne za vprašanja otrokovih pravic. A kot je leta 2007 zapisala varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, tedaj še višja državna tožilka: »Biti otrok ne bi smelo biti boleče in vendar pogosto je. Tudi pri nas, ne le tam daleč v Ruandi in Darfurju, pa še kje...«.

Slednjega se zavedamo tudi v Državnem zboru. Zavedamo se, da so otroci ena ranljivejših skupin družbe, obenem pa nosilci prihodnosti in nosilci številnih pravic. Od pravice do preživetja in razvoja, do pravice, da se šolajo, da živijo brez nasilja in zlorab, da sodelujejo v družbi in da so slišani. Prav zato v Državnem zboru otrokom radi in z veseljem prisluhnemo ter se ne izogibamo razpravam, ki v središče postavljamo otroke ter njihove pravice in obveznosti.

Otroci so naša prihodnost in potrebujejo ustrezno zaščito. Zato je Državni zbor leta 2009 kot prvi parlament na svetu postal UNICEF-ova varna točka za otroke v stiski. Zato v Državnem zboru večkrat z veseljem gostimo otroke, omogočimo izvedbo dogodkov, katerih rdeča nit so prav otroci ter njihove pravice ali pa težave, ki jih bremenijo in s katerimi se vsakodnevno soočajo. Prav tako se po najboljših močeh odzovemo na pobude organizacij kot sta npr. Unicef in Zveza prijateljev mladine. Verjamemo namreč, da je lahko tudi Državni zbor, kot zakonodajalec in kot osrednja predstavniška institucija odmeven in prepričljiv glasnik pravic otrok.

Naj bo torej današnji dan, svetovni dan otroka, prav posebej namenjen našim najmlajšim in zlasti zavedanju, da so tudi oni, čeprav morda majhni in nemočni, nosilci pravic, ki jih ne moremo in ne smemo zanikati ali odrekati.

Mag. Dejan Židan, predsednik Državnega zbora