Na slavnostno sejo Državnega zbora so bili vabljeni predstavniki Državnega zbora, predstavniki Republike Slovenije in predstavniki tujih držav ter drugi visoki predstavniki političnega, družbenega in verskega življenja. V okviru kulturnega programa je nastopila kanadsko-slovenska vokalna skupina Plamen.
Slavnostni govornik na seji je bil predsednik Državnega zbora France Cukjati, dr. med.
Spoštovani!
Praznovanje rojstnega dne je družinski praznik. Okrog slavljenca se zbere vsa družina in veselo kramlja. Medsebojni prepiri in nesoglasja se vsaj za hip pomirijo in vse prevzame prijeten občutek pripadnosti enim staršem, eni družini.
Tudi praznovanje rojstnega dne naše države prebuja zavest, da smo kljub različnim nazorskim in političnim stališčem otroci enega naroda, bratje in sestre ene družine. In da vsi mi tej državi čestitamo k njenim uspehom in ji želimo "vse najboljše!"
V času osamosvajanja smo stali pred na videz neuresničljivo nalogo. A s plebiscitarno voljo ljudstva in s politično elito, ki se je rodila iz te iste volje po demokratizaciji, smo uresničili svoje tisočletne sanje po samostojni slovenski državi. Kadar sta narod in njeno politično vodstvo enotna, je ni sile, ki bi ta narod ustavila.
Le z veliko podporo ljudstva smo lahko vzpostavili državo, vstopili v NATO in Evropsko unijo ter prevzeli euro. Svoj pravni red smo uskladili s pravnim redom demokratičnega sveta. Pogoji gospodarjenja se izboljšujejo, gospodarska proizvodnja raste, z bruto družbenim prihodkom lovimo evropsko povprečje, število nezaposlenih se znižuje, celo proračunski primanjkljaj je izginil in dobili smo že proračunski presežek.
A država je več kot le njen pravni red in njena gospodarska rast. Ni dovolj v ustavo zapisati, da smo pravna in socialna država. To je le okvir, ki ga moramo v vsakdanjem življenju vedno znova napolnjevati s pravičnostjo in solidarnostjo. Vsi, od najvišjega politika do zadnjega državljana moramo v sebi čutiti te vrednote. Potrebna je odločna volja vseh, ki lahko kaj prispevamo k kakovosti življenja v tej državi.
Vedno znova – in tudi danes – se država srečuje z navidez nepremagljivimi ovirami. Kako doseči, da gospodarska rast in prizvodnja ne bosta le v službi poslovnega dobička, ampak tudi višjega standarda vseh zaposlenih? Kako preprečiti ali vsaj omejiti najbolj deviantne oblike lastninjenja, katerih skupni imenovalec sta zavajanje in izigravanje?
Tudi danes potrebujemo enotnost ljudstva in politike. Tudi danes sta potrebna kritičnost javnosti, pa tudi njena podpora projektom, ki to zaslužijo. Javno mnenje namreč ni prepovedan, temveč dovoljen in celo zaželen pritisk na oblast.
Po slovenski ustavi nima končne besede nobena veja oblasti, ne parlament, ne vlada in ne sodstvo. Zadnjo in odločilno besedo ima ljudstvo. In če ljudstvo enoglasno meni, da so goljufivi prevzemi »kraja« in da je »ukradeno blago« treba vrniti, potem gre za mnenje, ki ga nobena oblast ne more in ne sme prezreti.
Kako naj opravičimo dobro informiranega poslovneža, ki zaposlene najprej zavaja, da so njihovi certifikati in njihove delnice ničvredne, nato pa jih preko svojih slamnatih firm in pisemskih nabiralnikov odkupi za drobiž? Bomo rekli, da je v svobodni trgovini pač tako, saj so "prodali prostovoljno, nevednost pa je njihov problem!"? Preprost komentar bi se lahko slikovito glasil, da je to tako, kot če bi sosedu v kozarec vina nasuli strup in rekli, da ni šlo za umor, saj je vino spil "prostovoljno, nevednost pa je njegov problem!".
Gre za banalno primerjavo. A tudi pri skrivanju lastništva in zavajujoče nizki vrednosti podjetja gre za banalno laž in goljufijo.
Ravnanje vsake oblasti je bilo vedno v veliki meri odvisno od tega, kakšen odnos ima javnost do nje. Ali zahteva visoko etično raven ravnanja, veliko občutljivost za zakonitost, pravičnost in solidarnost? Jo kritizira oziroma podpira, kadar to zasluži, ali pa je neobčutljiva za različne družbene anomalije?
Če naj ima ljudstvo najvišjo oblast, potem mora biti volja tega ljudstva za vse politike najbolj sveta stvar. Ne le v tem, da ji moramo slediti, ampak tudi v tem, da jo ne smemo zavajati in zlorabljati.
Pri tem ne mislim na tista politična vodstva, ki bi iskreno obljubljala uresničitev ljudske volje, pa tega kasneje ne bi znala ali zmogla. Mislim na tista, ki bi obljubljala uresničitev ljudske volje, pri tem pa od vsega začetka načrtovala nekaj povsem drugega. Mislim na zavajanje, ki je v službi načrtne zlorabe zaupanja ljudi, njihovih želja in stisk. Tudi take zlorabe ima slovenski narod v svojem zgodovinskem spominu.
Pa še ena vrsta zlorab ljudske volje se v blažji ali trši obliki vedno znova nakazuje. Gre za poskuse načrtnega oblikovanja ali usmerjanja javnega mnenja, ki ni odraz dejstev. Ljudska volja, ki je oblikovana na takem pristranskem mnenju, pa ne vodi v uresničevanje pričakovanj tega ljudstva, ampak je v službi interesov ozke skupine ljudi.
Za pretok informacij in osveščanje javnosti so najbolj poklicani mediji. Enostransko informiranje javnosti in vztrajno prikazovanje izkrivljene resnice ali celo laži vodi v izkrivljeno ljudsko voljo. Če se temu pridruži še hujskaštvo, pa lahko dobimo množične negativne pojave, kot jih je Evropa doživela v prejšnjem stoletju.
Cankarjevo ugotovitev, »narod si bo pisal sodbo sam«, bi lahko prevedli v »narod sam odloča o svoji usodi". Lepa bodočnost je torej narodu lahko dosegljiva le v okolju, ki ga v pomembni meri lahko ustvarjajo le pluralni mediji, resnicoljubni novinarji in korektni uredniki.
Pred dvajsetimi leti je na Slovenskem zaslovel do takrat malo znani tednik, ker je pisal to, kar je čutil praktično ves slovenski narod. V njegovih kolumnah se je zrcalila volja slovenskega ljudstva po osamosvojitvi in demokratizaciji. Takrat smo bralci v njegovih člankih odkrivali svoje misli in svoje zahteve. Zato smo ob aretaciji njegovih novinarjev spontano vstali in zaščitili svoje novinarje, svoje heroje.
Lanski apel novinarjev za medijsko avtonomijo pa ni doživel posebnega odziva javnosti. Pa ne zato, ker v Sloveniji - tako kot drugod po svetu - ne bi bila ogrožena svoboda pisanja resnice, ampak zato, ker ta grožnja prihaja s povsem druge strani, kot pa so avtorji peticije kazali s prstom. Kdor spoštuje javnost, ne bo javnosti prikrival ali izkrivljal resnico.
Ne le sodniki, tudi politiki, javni uslužbenci, direktorji, menedžerji, lastniki kapitala, skratka vsi, ki s svojimi odločitvami krojijo usodo drugih ljudi, bi morali zapriseči, da bodo ravnali v skladu z ustavo in zakonom ter po svoji vesti. »Ravnati po vesti« pomeni namreč več, kot ravnati po zakonu. Pomeni tudi "ravnati po duhu zakona«, to je ravnati v skladu z ljudsko voljo, ki je privedla do sprejetja zakona. Zakon sam namreč nikoli ne more predvideti vseh možnih življenjskih situacij.
Ljudska volja ali bolje želje oziroma potrebe državljanov morajo biti osnovni kompas ravnanja vseh vej oblasti in javnih služb.
Spoštovani!
Dan državnosti je dan, ko se spominjamo ne le slovesne razglasitve samostojne države Republike Slovenije, ampak tudi dan, ko se ponovno zavemo, kako visoke cilje smo sposobni doseči, če smo enotni. Ustvarili smo državo, postali polnopravna članica Evropske unije, celo predsedujemo ji. Postavili smo soliden in varen okvir svoje državnosti in postali del svobodnega, demokratične in socialno čutečega sveta.
Znotraj tega okvira pa nas čaka še veliko dela. Posodo svoje državnosti moramo napolniti z več pravičnosti in pravne države. Pred nami se odpira kar nekaj za Slovenijo usodnih vprašanj, katerih reševanje zahteva visoko stopnjo politične enotnosti, ki smo jo bili v preteklosti že večkrat sposobni doseči.
Tudi zadnja izredna seja državnega zbora na temo koncentracije kapitala je pokazala, da smo sposobni take enotnosti. Kljub nepotrebnim očitkom, kdo je za kaj odgovoren, je vsakdo lahko izluščil osnovno sporočilo te seje, da vse politične stranke odločno zavračajo nepošten način bogatenja.
Spoštovani!
Država ni nikoli končan projekt. Če ne gre na bolje, gre na slabše. Če ne izboljšujemo učinkovitosti sodstva, se vpliv pravne države zmanjšuje. Če ne krepimo pregona gospodarskega kriminala, se ta bohoti. Če ne večamo pluralnosti medijev, se medijski prostor zožuje, svoboda pisanja pa ugaša. Če je vse manj resnicoljubnosti, je tudi vse manj spoštovanja pristne ljudske volje.
Naj ob našem skupnem družinskem prazniku zaželim tej naši lepi Sloveniji, da pogumno in z veliko podporo slovenskega naroda nadaljuje svojo pot v uresničevanju ljudske volje po pravni državi in blagostanju.
--------------------------
Več v Fotogaleriji.
***
Sledil je sprejem v preddverju velike dvorane.
Več v Fotogaleriji.
| 
dz-rs.si